Opis
V uvodnem delu prispevka se avtorica na kratko dotakne zgodovine hrvaških priimkov in hrvaško-madžarskih jezikovnih stikov ter njihovega proučevanja. Predvidljiv rezultat večstoletne državne skupnosti Hrvatov in Madžarov so tudi hungarizmi, od katerih samo manjši del spada v leksiko hrvaškega knjižnega jezika (npr. bunda, cikla, cipela, čipka, čopor, karika, kočija, korov, lopov, palačinka, šator, soba). O hrvaško-madžarskih stikih na specifičen način pričajo tudi hrvaška lastna imena (npr. naselbinska imena Madžarevo, Banfi, Daruvar, Varaždin, Laslovo, Farkaševac). Del lastnoimenskih stičišč so tudi priimki, ki slonijo na madžarskih prvinah (npr. Balog, Gazdić, Janušić, Kanižaj, Matjašec, Nagy, Palfi, Pišpek, Pongračić, Sabolčec, Vargek). Osrednji del prispevka je motivacijsko-semantična in tvorbena klasifikacija priimkov z madžarskimi prvinami, izpričanih v hrvaškem priimkovnem fondu, opremljena z izbranimi primeri. Glede na stopnjo prilagojenosti v priimek vgrajenih madžarskih leksemov hrvaškemu jeziku, na tvorbeno strukturo teh priimkov, na izpričanost leksike madžarskega izvora v hrvaški zgodovinski leksikografiji in sedanjih hrvaških govorih, se predpostavlja, da so nekateri na hungarizmih sloneči priimki nastali na Hrvaškem, nekateri pa so se v različnih obdobjih uvrstili med hrvaške priimke s priselitvijo svojih nosilcev. V sklepnem delu prispevka se med drugim poudarja potreba nadaljnjega popisovanja in raziskovanja hungarizmov v hrvaških neknjižnojezikovnih govorih in v celotnem imenskem mozaiku.