Projekt ODEUROPA je evropski raziskovalni projekt, ki združuje znanja s področij senzoričnega rudarjenja in dediščine vonja. Projekt, katerega cilj je pokazati, da je vključevanje našega čutila za vonj in naše dišavne dediščine pomembno sredstvo za povezovanje in promocijo evropske snovne in nesnovne kulturne dediščine, razvija nove metode za pridobivanje informacij o vonju na podlagi analize digitaliziranih besedil in podob. Da bi ugotovili, kako je bil pojem vonja izražen v različnih jezikih, s katerimi kraji je bil povezan, kakšne vrste dogodkov in praks je zaznamoval ter s kakšnimi čustvi je bil povezan, se raziskovalci za analizo 30.000 slik in 62.000 starejših evropskih besedil v šestih jezikih (angleščini, nemščini, francoščini, nizozemščini, italijanščini in slovenščini) poslužujejo najnovejših metod umetne inteligence. Po tej poti pridobljene informacije so shranjene v European Olfactory Knowledge Graph (Evropski olfaktorični graf znanja) in nato uporabljene za ustvarjanje novih “zgodb”, ki temeljijo na raziskavah kulturne zgodovine.

V digitalno zbirko, ki je pred vami, je vključenih več kot 5000 besedilnih digitalnih objektov, ki jih je k projektu ODEUROPA v sodelovanju z drugimi dediščinskimi ustanovami prispevala Narodna in univerzitetna knjižnica.

Digitalna zbirka, ki je pred vami, vključuje doktorska dela, ki jih hranijo digitalni repozitoriji štirih slovenskih univerz – Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru, Univerze v Novi Gorici ter Univerze na Primorskem. Nastala je kot plod sodelovanja med Repozitorijem Univerze v Ljubljani ter Narodno in univerzitetno knjižnico. Z namenom ažurnega pridobivanja obveznega izvoda doktorskih disertacij in pretakanja teh na portal Digitalne knjižnice Slovenije smo v Narodni in univerzitetni knjižnici razvili programsko orodje R2NUK, ki poleg samodejnega vsakomesečnega prevzemanja novih zapisov iz repozitorijev treh osrednjih javnih univerz ter zasebne novogoriške univerze omogoča tudi redno samodejno posodabljanje obstoječih zapisov, ki so že bili vključeni v digitalno zbirko.

Po tej poti smo na portalu dLib.si odprli digitalni prostor, ki se bo vseskozi širil in nudil dragocene informacije tako raziskovalcem kot širši javnosti.

Osnovo zbirke predstavlja popis člankov na kataložnih listkih, ki ga je pred desetletji pripravljal zaslužni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janez Bogataj. V pregledu omenjenega dela, ki ga je pripravil za pričujočo zbirko, je med drugim zapisal: Jedro gradiva za letne bibliografije je podpisani dobil s pregledom listkov v bibliografskem oddelku NUK v Ljubljani. Seveda objav ni iskal le pod decimalko 39, v katero so bila uvrščena etnološka (in etnografska) dela, ampak je marsikatera objava »zašla« tudi k zgodovini, geografiji in sociologiji ter še v nekatere druge razdelke. Naslednji korak je bilo zbiranje objav v osrednjih etnoloških ustanovah, na Oddelku za etnologijo, v Slovenskem etnografskem muzeju in na ISN SAZU. Veliko gradiva je nabral iz spremljanja objav med letom in jih je sprotno zapisoval na bibliotečne listke. To je bilo zelo koristno delo, saj je bil na tekočem z vsem, kar je v stroki izhajalo. Celotno besedilo dr. Bogataja o slovenski etnološki bibliografiji je dostopno na tem naslovu.

Vir fotografije: Etnoinfolab

Balthasar Hacquet (med 1739 in 1740–1815) je po študiju medicine v Parizu postal vojak v francoski mornarici, kasneje pa še ranocelnik in vojaški kirurg. Leta 1766 je sprejel službo rudniškega kirurga in porodničarja v Idriji. Tam je kot Scopolijev naslednik ostal do leta 1773, nato pa je deloval v Ljubljani kot predavatelj anatomije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju ter v babiški šoli. Med letoma 1774 in 1787 je bil tajnik Družbe za kmetijstvo in uporabne umetnosti na Kranjskem. Od leta 1785 do 1787 je predaval kmetijsko in rokodelsko kemijo. Poleg medicinskega in predavateljskega dela je raziskoval geološke, botanične, geografske, etnografske in druge značilnosti današnjega slovenskega ozemlja. Popisal jih je v delu Oryctographia Carniolica ter v potopisih in posameznih študijah. Leta 1777 se je poskusil povzpeti na Triglav, vendar je dosegel le Mali Triglav. Vzpon na vrh mu je uspel dve leti kasneje, ponovil pa naj bi ga leta 1782. Bil je tudi član Zoisovega kroga.

V zbirki so predstavljena Hacquetova dela ter biografske in druge študije o njegovem življenju in delu.

Giovanni Antonio Scopoli (1723–1788) je študiral na Dunaju in v Innsbrucku. Državni izpit za samostojno opravljanje zdravniškega poklica je opravil leta 1753 pri Gerardu van Swietnu na Dunaju. Od tam je bil poslan v Idrijo, ki do takrat še ni imela stalnega zdravnika. Kot rudniški zdravnik je delal med letoma 1754 in 1769, utemeljil pa je tudi šolanje za pridobitev metalurške in kemijske izobrazbe. Že v mladosti se ja zanimal za botaniko, v začetku 60. let 18. stoletja pa je začel raziskovati Julijske Alpe. Leta 1760 je izdal knjigo Flora carniolica, prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji, v kateri je opisal okoli 1.100 rastlinskih vrst s severozahodnega dela Slovenije. O svojih odkritjih si je dopisoval tudi s Carlom von Linnéjem. Bil je član številnih uglednih evropskih znanstvenih ustanov. Objavil je enaindvajset del s področja botanike, zoologije (predvsem entomologije), mineralogije s kristalografijo, metalurgije in kemije ter drugih naravoslovnih in uporabnih ved.

V zbirki so predstavljeni posamezni izvodi Scopolijevih del ter biografske in druge študije o njegovem življenju in delu.

Se knjižnične zbirke z leti povečujejo ali zmanjšujejo? Koliko ljudi je uporabilo knjižnične storitve leta 2000 in koliko jih je v knjižnico včlanjenih danes? Ali knjižnice sledijo zahtevam uporabnikov po sodobnejših vrstah gradiva in pristopih?

Odgovore na ta in podobna vprašanja lahko najdete v obširnem naboru statističnih podatkov o delu knjižnic, ki jih že leta zbira in predstavlja Narodna in univerzitetna knjižnica. Standardizirane iskalne količine in enotna metodologija omogočajo longitudinalno primerjavo posameznih podatkov in uvid v trende na področju dela v knjižnicah. Glavnino zbirke sestavljajo letna poročila o delu splošnih, specialnih, visokošolskih in nacionalne knjižnice Republike Slovenije od leta 1990 vse do danes, ki omogočajo podroben pregled zbranih statističnih podatkov vseh sodelujočih knjižnic.

Skupaj s poročili o delu šolskih knjižnic, nekaterimi posameznimi statističnimi pregledi, ki segajo vse do začetka knjižnične statistike na tem območju, in članki na temo statističnega merjenja, zbirka nudi dragocene informacije za raziskovalce in širšo javnost, njen namen pa je čim bolj celovito pokrivati področje slovenske knjižnične statistike.

Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) je leta 1981 ustanovila SAZU kot neodvisno javno raziskovalno ustanovo. S tem je bila vzpostavljena institucionalna struktura za številne inštitute, ki so že več desetletij delovali kot raziskovalni oddelki SAZU.

Danes je ZRC SAZU vodilno raziskovalno in izobraževalno središče v Sloveniji, predvsem na področju humanistike in družboslovja, in ena izmed najbolj uglednih akademskih ustanov v srednji in jugovzhodni Evropi. Več kot 300 raziskovalcev na 18 inštitutih tvori dinamično multidisciplinarno raziskovalno mrežo. ZRC SAZU vsako leto objavi 60–90 monografij in 25–30 številk katere od svojih revij ter aktivno podpira prizadevanja za odprto znanost. Raziskovalke in raziskovalci ZRC SAZU uspešno izvajajo raziskave na različnih področjih od jezikoslovja do filozofije ter od arheologije do biologije. Njihove ugotovitve so izjemnega pomena za boljše razumevanje kulturnih, družbenih in naravnih pojavov v Sloveniji in svetu.

V zadnjih štiridesetih letih je ZRC SAZU postal gonilna sila vključevanja državljank in državljanov v znanost. Nudi mesto za javne razprave o družbeno pomembnih zadevah in organizira vrsto javnih dogodkov.

Leta 1693 je bila po vzoru italijanskih znanstvenih akademij ustanovljena Academia operosorum Labacensium oziroma Akademija delovnih Ljubljančanov. Pobudnika njene ustanovitve sta bila zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolničar ter stolni prošt Janez Krstnik Prešeren. K sodelovanju sta pritegnila večino tedanjih najvidnejših izobražencev. Najpomembnejši člani Akademije so bili: stolni dekan in ustanovitelj Semeniške knjižnice Janez Anton Dolničar, odvetnik deželnih stanov Janez Štefan Florijančič, pravniki Franz Erazem Hohenwart, Jurij Andrej Gladič in Janez Jurij Hočevar, predsednik deželnega sodišča Janez Bertold Höffer ter zdravniki Marko Grbec, Janez Andrej Coppini in Janez Krstnik Brložnik. Posvečali so se leposlovju, domoznanstvu ter znanosti in umetnosti. Na pobudo akademikov so bile ustanovljene tudi Academia philharmonicorum, Academia incultorum ter podružnica rimske Arkadije - Academia Emonia. Akademija je prenehala delovati leta 1725 po smrti Janeza Gregorja Dolničarja.

Zbirka predstavlja izbor del članov Akademije iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so bila primerna digitalizacijo.

Zbirka obsega prek 250 potopisov, dnevnikov in poročil z različnih raziskovalnih, alpinističnih, misijonarskih, etnografskih in trgovskih odprav, diplomatskih misij ter plemiških in drugih popotovanj. Med avtorji so tudi znani slovenski popotniki in raziskovalci ter nekateri domači in tuji popotniki, ki so opisovali slovensko ozemlje. Monografije so že na pogled zelo raznolike, saj so nekatere izšle v 16., najmlajše v zbirki pa v začetku 20. stoletja. V zbirko so vključeni potopisi z angleških, francoskih, nemških, španskih in drugih raziskovalnih odprav poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja, ki izvirajo iz knjižnice Žige Zoisa.

Nekatere knjižice so skromne, druge pa bogato opremljene z nazornimi ilustracijami. Med njimi izstopajo botanične in zoološke študije za tedanjega zahodnega človeka redkih in slabo poznanih rastlin in živali. V zbirko so vključeni popotni dnevniki oglejskega kanclerja Santonina, ki je v poznem 15.stoletju trikrat obiskal naše dežele. Prvič so v latinščini, deloma italijanščini, izšli 1943.

Javno financiranje raziskovalnega dela je temelj raziskovalnega sistema vsake države. Države v ta namen ustanovijo javne agencije, ki preko javnih razpisov ocenijo in izberejo najboljše raziskovalne projekte za financiranje.

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije opravlja strokovne, razvojne in izvršilne naloge v zvezi z izvajanjem sprejete Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije v okviru veljavnega proračunskega memoranduma in državnega proračuna, ter druge naloge pospeševanja raziskovalne dejavnosti, skladno z namenom ustanovitve. ARRS opravlja z zakonom določene naloge v javnem interesu z namenom, da zagotovi trajno, strokovno in neodvisno odločanje o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna in drugih virov financiranja.

Zbirka vsebuje poročila Javne agencije za raziskovalno dejavnost o zaključenih raziskovalnih in ciljnih raziskovalnih projektih, raziskovalnih programih in podoktorskih projektih, ki jih NUK v sodelovanju z Agencijo v elektronski obliki zbira od leta 2007 dalje. Vsa poročila so prosto dostopna.

V zbirki so nekatera vplivnejša dela s področja anatomije, ki so bila leta 2015 predstavljena v Narodni in univerzitetni knjižnici na razstavi Ko mrtvi žive uče. Znanstvene študije, priročniki, anatomski atlasi in drugo gradivo, ki ga hranita NUK in Semeniška knjižnica, kažejo na razvoj področja, ki sega od prvih znanih poskusov sistematičnega spoznavanja zgradbe in delovanja človekovega telesa vse do 20. stoletja. Na ogled so dela številnih svetovno znanih imen, kot so Hipokrat, Galen, Avicenna, Mesue, Vesalij, Bartholin, Evstahij, Hunter in Zinn, pa tudi dveh domačih avtorjev, ki sta pomembno prispevala k razvoju anatomije na Slovenskem: Alojzij Homan in Janez Plečnik.

O tem, da je bilo zanimanje za medicino oziroma anatomijo na današnjem slovenskem ozemlju še kako živo tudi v preteklosti, pričajo tudi lastniške zabeležke in drugi rokopisni dodatki na naslovnih straneh, spojnih listih in ob robu besedila predstavljenih knjig. Številne izmed njih so bile nekoč v lasti pomembnih posameznikov in ustanov.