ILUSTRACIJA
LET O ti. •• LJUBLJANA 1930
83247
UREDNIK NARTE VELIKONJA IZDAJA KONZORCIJ »ILUSTRACIJE« (K. ČEČ & CONS.). VSI V LJUBLJANI GRAFIČNO DELO (BAKROTISk, KNJIGOTISK, KLIŠEJI) JUGOSLOVANSKE TISKARNE V LJUBLJANI (K. ČEČ)
/
KAZALO
Pesni i:
Ljubljanici (Rob	Ivan) ....	153
Startu joče žene (Wierzynski-
Fr. Vodnik)..........................-122
Trti (Rob Ivan)..........................330
Branje:
A liasverstvo narodov, slovenski se-
lilee (B. Orel)	.  ..............284
Brumni) premišljevanje o pustu
(H. Smrekar)...........................'0
Dolg čas	(V.	Pičirad)...............430
Dvoboj (VI. Bartol)......................106
Gledališka uniforma (Fr. L.) . .	.	314
Halali! (11. Barbusse) . . .	. . 366
Kakor gledaš na stvar (I. Vouk) .	136
Ko se sam brijem (I. Čargo) . .	32
Ljubezen	(F.	Itsjagin)............. 16
Ljubezen v Pasteurjevem zavodu
(Karo	As)	.  .....................54
Mašenjki (B. Magajna) .... 221 Mis-manija (II. Smrekar) .... 130
Moč reklame..............................192
Moj društveni tajnik (J- Oblak) .	101
Morska deklica (J. Likovič) . . . 237 Naš Hinko Smrekar (S. Tlinkar) . 251 Na teatralični fronti (J. Zuzulja) .	148
Neznanka (J. P. Bal je) ....	58
Neznosni predmeti (Fayard-Vouk) 319 Oktavo više .	50,	88, 122, 164,
204, 240, 276, 310, 339, 382, 434 Otekla lica (VI. Bartol) . .	.46
Palko Petrence (F. Molnar) ...	72
Pariz se smeje............................16
Pesnikova izkušnjava (Fr. Vodnik) 4 Podgrajska koza in Polnočni najdenček (Fr. Ž.) ■. 7...................... 8
Princ Natalian...........................390
Pristanek (S. Škerl).....................326
Rdeči direktor (A. Nevjerov) ...	28
Solnce v avtomobilu	(VI. Bartol)	.	2 SO
Srce pomladi (W. B.	jeats)	.	.	.	217
Študent gre na počitnice .... 208 Tako, sedaj prosim (Vane Berg) .	38
Tigrovo oko (A. Mills)...................418
Pri sveče (N. O.)........................363
Zadnja karta (J. Gailsworthy) .	. 306
Zakladi (Ig. Nikorovricz) ....	25
Človek, narava in tehnika:
Ali je pisava široka, ozka? .	.	160
Ali kadite?...............................80
Bela lisa v atlantih................96
Beogradska trdnjava.................376
Clemenceau................................33
Česa še ne veste?.........................29
, Denar (B. Orel)........................184
/-Deset let velesejma......................182
Dve lovski (J. Podregar) .... 2')5 Golnik v borbi proti jetiki ...	110
Gozdovniki...............................360
Higijenska razstava »Človek< .	. 322
rii še to o pustu.........................42
Izdajalske sanje (VI. Bartol) . .	62
Iščemo Atlantido!........................421
Kartanje.................................22
kulinarična razstava.....................56
Lovci (VI. Kapusi)......................294
Lov nekdaj in sedaj (S. Bevk) . . 290 Lovski sprehod po muzeju . . . 298
Lov z gonjo...................... .	.	365
Med starimi trgovci ...	.	.	200
Med cigarami in tobakom ...	23
Najbogatejši med bogatimi .	.	.	220
Naši krvosesi...........................235
Naš radio ..............................124
Nebotičniki.............................196
Nekaj o hipnotizmu (VI. Bartol)
platnice — številka................... 3
O Alpah in alpinizmu (R. Ložar) 256
O avtomobilu............................182
O blodnjah sanjačev (B. Orel) . .	103
Oči......................................35
Od pare do luči (—č)....................172
O modernem pohištvu (F. B.) .	.	135
O potovanju.............................265
Polet v vesoljstvo......................243
Pustolovca Don Juan in Casanova
(B. Orel)............................378
Sarajevo (B. Magajna)...................427
Slovenci na Poljskem (T. Debeljak) 428 Slovenci v Parizu (D. Zelen) .	.	426
Sodobno banditstvo.......................92
Sodobni detektiv........................420
Sprehod po dnu morja....................333
Stara zemlja — nova lepota .	.	224
100 let franc. Alžira...................242
Sveta Gora..............................166
Svidenje z Britanijo....................384
Šmarna gora.............................269
Upor Indije.............................159
Volčiči pri Mozirju.....................360
Volk (V. Koprivnik) ....................406
Zwitter Zdravko.........................351
Likovna umetnost*
Apel podobo na ogled postavi .	374
Iz dela H. Smrekarja (R. L.)	. . 251
Iz razjstave sodobne grafike .	.	.	249
Maske................................... 41
<Moderni plakat...........................34
Na Gospodov dan.........................117
XOvitek Doma in sveta (R. L.) . . 343 Peter Kocjančič (R. L.)	....	324
Rojstvo Gospodovo v umetnosti . 402
V	stilu starih mojstrov................75
Reprodukcije del umetnikov: Cuderman 108:	Čargo 32, 167, 288, 371:
Diirer 118; van Dyk 375; Giotto 117:
llegedušič 249; Jakac 177, 284; Jakopič 167; Kocjančič 324; Košir 73; Kralj Fr. 208, 353; Layer 402: Maleš 34, 42, 249; Maulpertsch 117: Morazzone 117; Pajni-čeva 133; Pilon 34; Pirnat 371; Poussin 375: Pregljeva 249; Sirk 167; Smrekar 250; Sternen 34; Tura 118.
Slovenska knjiga:
K Če gledam izložbena okna .	.	.	416
Knjiga (B. Orel)......................341
Bajuk: Vodnik po pokopališčih 370; Bradač: Slovensko - nemški slovar 115; Cankar: Zbrani spisi 252, 417; Čehov: An juta 209; Danilo: Spomini 347; Ham-sun: Blagoslov zemlje 84: Kreft: Človek mrtvaških lobanj 115; Lokar: Ptičarji >11; Ljudska knjižnica 156; Magajna: Primorske novele 417; Pregelj: Izbrani spisi 115; Slovenska Matica 156; Scott: Ivanhoe 370: Šuklje: Iz mojih spominov 209; Veber: Filozofija 347; Vodnik Ba-diura 254.
Glasba:
Bravničar M. (S. Osterc) .... 245 Gallus Jakob (S. Osterc) ....	9
Volarič Hrabroslav..................434
Gledališče:
Balada o vojni iai ljubezni .	.	.	215
Fscudero in dunajski balet (B. F.)	204
Gostovanja: Commedie I rancaise 53; liudožestveniki 53; Nar. divadla 15S; La Petite Scene 80; Sinja ptica 79.
Mariborsko gledališče (F. D.)	.	. 275
Oberammergauske igre (Gregorin) 305
O Mascotti (B. Kreft)..................410
O opereti..............................272
Poličeva o opereti.....................273
Pri režiserju Šestil (I. Čargo) . .	126
Skrbinšek M. (J. Košuta) ....	127
Z Lipahom (L Čargo)....................157
Achard: Življenje je lepo 31; An-
drejev: Mladoletje 372; Audran: Ma-scotte 409; Bellini: Norma 158: Bravničar: Pohujšanje 202; Fali: Dolarska princesa 274; Krenek: Jonny svira 32; Maugham: Sveti plamen 230; Puccini La Boheine 408; Schiller: Don Carlos 31: Razbojniki 373; Shakespeare: Sen kresne noči 372; Sheriff: Konec poti 203: Strauss: Beneška noč 31, 274; Safranek-Kavič: Hasanaginica 128; Šnuderl: Pravljica 372; Tolstoj: Vstajenje 14; Verdi: Moč usode 408; Wagner: Loliengrin 231; Walkira 78.
Film:
Asta Nielsen (B. Balazs) .... 386 Dungern na Amaconki (Fischer) . 385
Filmska anketa....................55, 414
Graf. skica pisave Gish ....	179
Intermezzo (I. Možuhin) ....	55
Lilian Gish M. Malešu...................179
Na robu puščave.........................271
Obešen jakova Tončka (R. Ani uda) 272
O zvočnem filmu.........................139
Pomlad prihaja ..........................93
Tehnično o zvočnem	filmu .	. .	232
Turksib ................................213
Ufa in zvočni film......................233
Za filmskimi kulisami ......	178
Zvočni film..............................55
Zvočni film (F. D.).....................232
Filmske slike 55, 93.	94,	140,	141,
178. 212, 213, 232,	271,	304,	379,
385,	386.	4)4	415
Lutke:
Lyonska zabavnika pred jaslica-
mi (B. Orel) ........................398
Lutke in lutkovne igre (B. Orel) .	66
Lutkovna gledališča (B. Orel) .	176
Senčnice (B. Orel) ......................141
Slovenska lutkovna gledališča . .	175
Fotoamater:
Fotografija (J. Skerlep) ....	12
Fotografiranje v pomladi (Fr. Krašovec) ............................102
Izrezek (Fr. Krašovec)...................114
Kaj vidi kamera fotografa
(J. Skerlep)....................68,	214
Lepota prirode v fotografiji
(J. Skerlep).........................152
Ljubljana ponoči..........................11
Moja prva fotografija (A. J.) . . 430 O pokrajinski fotografiji (C. Švigelj) ....................................58
Preprosti motivi (Petelin) .... 238 Z aparatom v naravo (Fr. Krašovec) ....................................389
Slike 6, 7, 11, 60, 71, 102, 112, 113,
114, 151, 191, 238, 336, 389, 412, 429 Sodelujoči amaterji:	C.	Bolim,
J. Ilerfort, P. Kocjančič, Franc Krašovec, J. Laznik, I. Petelin,
J. Skerlep, C. Švigelj, I. Zalaznik.
Šport:
Boks kot šport ...........................100
Borenje s hladnim orožjem . . . 248 Iz prazgodovine nogometa (M. Celar) .....................................423
Kdo je že skočil 1.95 m? (M. Celar) 354
Naši popularni igralci....................228
Nogomet...................................228
O lahki atletiki..........................188
Plavalne in skakalne tekme v L j. 313 Plavanje — najstarejši šport . . 264 Smučanje — najlepši šport ...	5
Trening za dobro smučanje ...	15
Veslaške in plavalne tekme na
Bledu.................................313
Zimski šport...............................97
Zimski šport v Sloveniji ....	1
Športne slike 5, 6, 7, 15, 97, 100,
188, 190, 209, 227, 228, 248, 264,
286, 313, 354, 423
Moda:
Dolgi lasje? Še dolgo ne! ....	87
Iz zgodovine mode.......................131
Maske v predpustu (A. Hity) . .	43
Modni nasveti...........................193
Moška moda v karikaturi . . .	380
Pomlad (A. Hity).........................85
1929—30 (A. Hity)  ......................85
Večerna obleka (A. Hity) ....	17
Modne slike 17, 18, 44, 85, 86, 132,
162, 194, 239, 278, 318, 350, 381, 436
Družabnost in ples:
Najnovejše plesne kreacije ...	19
O	novem družabnem plesu (F.
Bajd)...............................20
Plesalka Metoda Vidmar (F. Bajd) 369
Obraz sodobne žene.....................396
Sodobna žena...........................163
Portreti:
Adamič 345; Albrecht 345; Aleksander kralj 337; Baraga 358; Bartol 46. 348; Borko 345; Bravničar 245; Brenčič 275; Cankar Iz. 345; Cesar 127; Clemenceau 33; C vejic polk. 338; Cuderman 348; Čehov 209; Čop 346; Danilo 347; Debeljak Tine 348;XPolinar A. 125; Lojze 348; Erjavec 346; Finžgar 345; Gallus 9; Galsworthy 308; Gestrin 346; Glaser 346; Globočnik 348; Golia 345; Govekar 370; Hamsun 84; Jaikac 285; Jakopič 345; Jalen 345; Jarc 345, 347; Jeglič škof 147, 355; Kapus 348; Klemenčič 176; Klopčič 348; Koblar 124, 345; Kogoj 348; Kos Tine 348; Koseski 346; Kosovel 345; Kozak Ferdo 345; Juš 345; Kozina 99; Kralj Franc 348; Mara in Tone 345; Kreft 14, 348; Kresal 348; Kuret 125; Lah 370; Lajovic 345; Lampe 346; Magajna 221, 348; Mal 345; Ma-leš 348; Mann Tli. 36; Marolt 348; Matičič 345; Medved 346; Meža n 348; Milčinski 125; Molek 340; Mrzel 347; Ocvirk 348; Orel 341; Osana 124; Paj-ničeva 133; Pavlovec 348; Perušek 284: Peterlin 348; Pirnat 345; Podbevšek 348; Polič 345: Pregelj 345; Premrl 345; Prijatelj 345; Scott 370; Serajnik 348; Skrbinšek 127; Smrekar 251; Stele 345: Stiplovšek 348; Šest 126, 345; Škerl 226; Šuklje 209: Tratnik 348; Trdina 346: Turk 416; Ukmar 348; Vavpotiča 348: Veber 347; Velikonja 345; Vidmar Ciril 348; Drago in Nande 348; Jože 345: Vlček 426; Vodnik Anton 345; France 4, 348; Vodopivec 209; Volarič 434; Vurnik 345; Wisiakova 426; Zor 124; Zorman Janez 345; Jože 403; Zupan 345; Zwitter 351: Žagar 348; Živko vic 405: Župančič 345.
Razne slike:
Auto kluib..............................187
Doma....................... 340,	364,	406
Evharistični kongres....................302
Gasilski kongres........................301
Gostovanje drame na jugu 262, 315 Hočemo novo Ljubljano .... 198
Iz ameriške Slovenije....................83
Igralski kongres........................281
Iz Rogaške Slatine .... 355, 412 Iz vsega sveta 26, 64, 90, 120. 170,
210, 246, 282, 320, 356. 392, 432
Jesenski velesejem......................299
Kako si služi umetnik kruli . .	29
Kongres lutkarjev.......................303
Lepe rože...............................383
Lovske slike . . 290, 295, 296 365
Ljubljanica..................... ...	153
Manevri ob Dravi.......................388
Manija v nebo vzeta....................303
Mesto bodočnosti......................195
Misijonska razstava v Ljubljani 358
Most v Radgoni.........................48
Most v Zidanem mostu ....	145
Na grobovih............................362
Na morju .......................146.	328
Na motornih kolesih...................186
Naši otroci 45, 98, 116, 174, 207
234, 279, 317, 352, 368, 424
Nova zastava 40. PP....................338
Odkritje spomenika Cankarju .	309
80 letnica škofa Jegliča . . . .	147
Planinske slike . 151, 255, 258, 259 25 let gimnazije v Št. Vidu . . . 359 Poletje . . 222, 223,	263,	312,	332
Potovanje ..................... 260,	261
Pozdrav »Ilustraciji1« 10, 49, 82,
129, 150, 206, 226, 270, 316, 349,
364, 425
Proslaiva Masaryka.....................91
Pust j ...... 37, 40, 74,	91
Razsitave...................... 167,	281
Sarajevo..............................  154
Slovenska nesem na zapadli . .	14
Stanovanjska kultura . . . 136, 137
600 letnica Kočev ja..................300
Vsesokolski zlet v Beogradu . . 266 Z Jadrana.............................329
Razno:
Dve, tri ugankarjem (J. Ložar) 12,
76, 168, 252, 323, 394
216, 237, 281, 351, 415 Mladi risarji ... 28, 67, 161,	180
149, 152, 161, 204, 403
Grafološki kotiček 16, 93, 161, 179,
Za kratek čas 2, 25, 26, 35. 123,
Naslovne slike na ovitkih:
I. O. Globočnik: Smuka, (akvarel.)
II. N. Pirnat: Žalostni pierrot, (kreda).
III. L. Kavčič: Deklica, (kreda).
IV. P. Kocjančič: Velika noč, (akvarel).
V. E. Justin: Pomladna alegorija, (barvana risba).
VI. M. Maleš: Na deželi, (akvarel).
VII. P. Kocjančič: Ob Jadranu, (akva-lel).
Vlil. P. Kocjančič: Na planine, (pastel).
IX. E. Šajn: Lovsko tihožitje, (akvarel).
X. A. Sirk: Stara jadra, (akvarel).
XI. E. Šajn: Vseh mrtvih dan, (akva-rel>'
XII. Fr. Stiplovšek: Pozimi, (pastel).
Ilustratorji1 »Ilustracije« v II. letniku:	Cudermani, Čargo, Globočnik.
Kavčič, Maleš, Sirk, Smrekar, Švigelj.
Fotografa »Ilustracije«: Marjan Pfeifer in Franc Raznožnik.
i^\mna. p\acctr\«. * cfotovim
Bodi lepa. s pomočjo Elide !
Eu d
a v snegu
Kdor stalno neguje svojo polt s čudovito učinkujočimi Elida-kremami, se more bres skrbi podati v vsako vreme. Toda ne pohabite — da morate uporabljati dve kremi, - Elida-Coldcream čisti in čuva Va5o polt preko noči/ Elida Creme de cKaque heure varuje in čisti ko^O/ se ne sveti/ ni mastna, ni lepljiva, a učinkuje vedno / ona je tajnost mnogo občudovane polti.
/
ELIDA KREME
NAROČNINA 4 LETNO 12 ŠTEVILK 100 DIN 4 POLLETNO 6 ŠTEVILK 55 DIN 4 POSAMEZNE ŠTEVILKE PO 10 DIN INOZEMSTVO LETNO 120 DIN 4 AMERIKA 3 DOL. 4 LJUBLJANA, KOPITARJEVA 6 4 TELET. 2549 4 ČEK. RAČ. 12.587
Zimski šport v Sloveniji		V S E B 	 1	INA: Grafološki kotiček		
Na Aleksandrovi cesti (K. jakob) . . .	0	Večerna obleka (Albina H.-Zadnekova) . . . .	. . . 17
»Ilustracija« 				Iz naših modnih ateljejev		. . . 18
Pesnikova izkušnjava (Fr. Vodnik, ilustr. Čargo) ... 4		Najnovejše plesne kreacije		. . . 19
Najlepši šport			5	O novem družabnem plesu (Fr. Bajd)		. . . 20
Zima pri nas 				6	Tako se ne karta pri poštenili ljudeh! ....	. . . 22
Za zimski šport			7	Med cigaretami, cigarami in tobakom		. . . 23
Podgrajska koza (Fr. Ž., ilustr. Smrekar)		8	Zakladi (Ign. Nikorowicz)		. . 25
Gallus-Petelin (Slavko Osterc) ....		9	Iz vsega sveta		. 26. 27
Pozdrav »Ilustraciji«			10	Rdeči direktor (Aleks. Nevjerov)		. . . 23
Fotoamater: Ljubljana ponoči (1. Zalaznik)		11	Česa še ne veste?	 . .	. . . 29
Fotografija (Janko Skerlep)			12	Kako mora v naših časili umetnik služiti kruh .	. . . 29
Dve, tri ugankarjem na pot (Janez Ložar) Nagradna uganka (Janez Ložar) ....		12	Filatelija (Ljublj. kamnotisk)		. . . 30
		15	Novitete drž. gledališč v Ljubljani		. . . 31
Slovenska pesem v tujini			14	Ko se sam brijem (Ivan Čargo)		. . 32
Tolstoj: Vstajenje			14	Clemenceau		
Trening za dobro smučanje			15	Moderni plakat za razstave slov. slikarstva . .	. . . 34
Zimske igre akademikov v Davosu . . .		15	Oči			
Pariz se smeje			16	Naslovila slika na ovitku:	
Ljubezen (Fedor Isjagin)			16	Olaf Globočnik, Smuka (akvarel).	
Zimski šport v Sloveniji,
ki se je bil zlasti po vojni in še posebej v zadnjih dveh
letih tako sijajno razvil in razširil med najširše plasti
ljudstva, je dobil	...
J	J	v	nasi	Gorenjski
svoje naravno središče.
Izined treh najvažnejših zimsko-športnih postojank:
Bleda, Bohinja in Kranjske gore — pripada brez dvoma Bledu prvo mesto.
Blejsko jezero — žal, letos nikakor noče zamrzniti — in vsa bližnja in daljna okolica (Mrzli studenec, Pokljuka), zlasti pa razmeroma dobre
prometne zveze z Ljubljano
in drugimi kraji — vse to daje zimskim športnikom najlepšo priliko za izživljanje svojih športnih hotenj in sposobnosti na Bledu in v okolici.
Res da je bil Bled do zadnjega časa znan le kot poletno letovišče, toda zdaj se vse bolj izpopolnjuje, pre-urejuje in pripravlja tudi kot postojanka za zimsko sezono. Kurjenih sob je razmeroma že dovolj na razpolago, tudi drugi potrebni pogoji so večinoma dani.
Hotel Petran
je znana hiša na Bledu. V poletnih sezijskih mesecih ima svoje stalne goste z vseh delov sveta. Tu je zbirališče naj-izbranejše družbe, ki dobiva prostora v okusno urejenih dvoranah, na prostorni verandi ob jezeru ter v senci kostanjev im lepem restavracijskem vrtu, odkoder se proži diven razgled na valujoče jezero, na otok s cerkvico ter na solnčne gorske vrhove Karavank v ozadju.
Petranov obrežni hotel ima za goste na razpolago dvoje lastnih tenis igrišč, krasno jezersko in solnčno kopališče, množino športnih čolnov, prostorno garažo in vsak čas na razpolago hotelski avtotaksi. Gostom je tudi dana možnost lova na srne in na gamse.
Radi svoje solidne postrežbe in sijajne postojanke je bil hotel zadnja leta stalno prenapolnjen, zato ga le lastnik
Mihael Černe lani za eno nadstropje dvignil in tako povečal število razpoložljivih sob na 60. Samo
kurljivih sob
je na razpolago 14 s skupno 28 posteljami. Na ta način je bil hotel Petran prvi, ki se je na Bledu jel resno zanimati za razvoj in bodočnost zimskih športov v Sloveniji, zlasti na Bledu. Radi tega je Petranova hiša tudi v zimskih mesecih stalno obiskovana; postala je nekakšno središče in zbirališče slovenskih smučarjev, sankačev in drsalcev.
Zimska sezona vlada na Bledu v decembru, januarju in februarju. Lani je bilo v teh mesecih na Bledu več smuških tekmovanj in drugih zimsko-športnih prireditev. Tudi letos so agilni Blejci že vse potrebno pripravili za takšne in podobne prireditve — ampak, če le bo ... Namreč sneg! Noče in noče, dasi ga smučarji na vso moč prosijo in želijo. Brez zadostnega snega pa se tudi najboljši smučar ne more in ne zna uspešno uveljaviti, kakopak! Zatorej je le od snega in od vremena sploh odvisno, v kakšnem obsegu, kdaj in če se bodo sploh mogle letos na Bledu izvesti kakšne zimsko-športne prireditve.
Smuk!
Na Aleksandrovi cesti
(K.Jakob)
Vsakemu radioamaterju je potreben tednik
Radio - Ljubljana
edini slovenski strokovni list za radiofonijo. - Prinaša podroben program domače in 25inozemskih postai, v sliki in besedi poroča o delu slovenske in drugih postai, o novostih v radijski tehniki itd.
Sporočite nam svoj naslov, da Vam pošljemo list na ogled
Radio-Ljubljana, Miklošičeva c. 5
I.	Danes je sobota — poizkusiva!	II.	Glej,	glej	—	tam	prihajata	doe!	III.	Jože,	prosim	te, ti začni! Ah,
dragi moj. jaz ne bom vedno prvi
IV.	Začela se je prav napeta in	V.	Jože	in Tine sta že najsrečnejša	VI.	Križ	božji	—	samo	za	mano,	veš
resna stvar	človeka	na	svetu	niti	pare	nimam	—	oh,	saj	tudi	jaz	ne
Poroka v kraljevski hiši. 8. januarja se je vršila v Rimu poroka italij. prestolonaslednika Umberta z belgijsko princeso Marijo Jose. — Ta spominska kolajna je izdelek belgijskega skulpterja Devressa	Pp.
Srečno novo leto vsem naročnikom in prijateljem »Ilustracije«! Agitirajte za »Ilustracijo« in pridobivajte ji novih naročnikov!
Pesnikova izkušnjava
France Vodnik	Ilustriral	Ivan	Čargo
zrak vse po vrsti, brez izjeme. Zalcaj: vse ali nič — je bilo moje geslo od začetka. A vendar vas imam rad, saj ste moji rojaki, jaz ,pa se tudi tolažim s tem, da mi niste prav nič podobni. Škoda le, da niste prišli k mojemu slavju, ker ste tako opeharjeni z-a prizor, ki bi vas nedvomno osrečil. Smrt Lumpacija Vagabunda, bi rekli vi, jaz pravim Triumf Človeka. Hotel sem vam storiti to uslugo, a mi tega ni bilo mogoče storiti, ker slovenski slikarji prav te dni iz ne vem kakšnega navdušenja oziroma principa pijejo (slikarji nastopajo vedno kot »generacija«) in mi nihče ni mogel, se pravi ni bil v stanju napraviti reklamnih plakatov. Tako pa je zdaj že prepozno ■— še enkrat pozdravljeno, belo mesto, vse tvoje putke puraste in petelini pu-tasti!«
(Ni vedel, ali ,se mu je samo zdelo, ali pa je bilo vse zares. Tam spodaj v dolini nekje je zagledal ogromno množico...)
Hudiči, ki so stali v sklenjenem krogu okoli njega, so se pri teh besedah zakrohotali s tako divjo močjo, da so se jim repi vili do zvezd, a trebuhi so se jim tako neznansko širili, da bi bili mogli izpodriniti Ljubljano z njenega zgodovinskega stališča. Čeprav je bil to prizor za bogove, se je vendarle, ne da bi skušal čim najdalje uživati ob njem, hipoma oberoč oprijel za rogovilo in pomolil glavo skozi okno, ki drži na oni svet, kar pomeni zanko.
Ko pa je visel med zemljo in drevesom in je že vse izginjalo iz njegove zavesti, je pristopil k njemu hudič, da bi ga izkušal.
»Tepec!« je pričel in njemu se je še enkrat zameglilo pred očmi, ker se je nenadoma spomnil svojega nedoseženega pričakovanja. Sam pri sebi je pomislil: »Ali naj bo tole sprejem?«
»Tepec!« je ponovil hudič in nadaljeval: »Si mislil, kaj ne, da boš tudi tukaj gospodoval s svojo spočito voljo in po njej plesal, kakor tam? No, zdaj vidiš sam, da si se zelo zelo zmotil.«
Poet je trdovratno molčal, hudič pa je besedičil:
»Tukaj, veš, ne sprejemamo ljudi tvoje sorte. Kdor je nezadovoljen z življenjem, ker se mu ne zdi zadosti dobro in lepo in ga zavrže, ker misli, da je preumazano in se obsodi v smrt, zvest notranjemu ukazu, ki mu je velel iskati daljno luč resnice — ta ne more priti v pekel. Zakaj celo peklenski ogenj bi zatemnil ob sijaju luči, ki jo nosi tak človek v svojem srcu — in bi izgubil s tem svojo moč. Pomisli, kam bi dajali resnične, zaslužene grešnike, če bi prenehala moč pekla! K Bogu v nebesa najbrže tudi ne prideš nikoli, ker si obupal nad življenjem in mogoče celo nad milostjo, ker si ^i izbral najkrajšo pot na oni svet, kakor pravite na zemlji. Svet ti daan, a ti ga upoštevaj. Vrni se na zemljo in živi, kakor vsi drugi, po ukazu dneva, potrebe in koristi. Izpolniti pa moraš edini pogoj, in ta je: odreči .se svojemu zanesenjaškemu geslu ,vse ali nič‘, potem boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Pojdi tja in ubogaj me.«
Nato je pomolčal za hip. Njegove črne oči so se lokavo nasmihale.
»Apage satauas — poberi se, hudič!« je zavpil poet z močnim glasom. Hudič pa je med smehom nadaljeval:
»Ne misli, da me ustrašiš. Poznam ljudi tvoje sorte in vem, da so trmasti in svojeglavni. Slednji dan jih devlje življenje na natezalnico, a oni kriče uporno: »Vse ali nič!« Srečo pehajo od sebe, a tožijo o usodi, krivici in trpljenju. Med nebom in zemljo visite, ker ste pozabili, da je treba živeti na zemlji. Zato sem ti dejal v začetku: tepec!«
Ker mu ni ničesar odgovoril, je hudič povzel znova:
»Glej, ako se vrneš in ubogaš moj nasvet, se ti bo dobro godilo na svetu in tvoje življenje bo z rožicami posuto. Izpolnile se ti bodo vse želje, velike in male. A vrhu vsega boš poplačan s tem, da postane izvoljenka tvojega srca tvoja sladka last. Kajti kakoir prerojen se povrneš, ko se odpoveš zmotnjavi in boš ves po njenem srcu in pogledu. Ne zavrzi sreče, ki se ti ponuja po moji modrosti in milosti. Pohiti k njej, ki ti radostno proži bele roke v objem!«
Hudič je izginil, a namesto njega se je prikazala njegovim očem podoba nje, ki je umiral za njo tako dolgo brez upa zmage. Prijazno se mu je nasmihala, kakor da nikoli ni bilo drugače. Hotel je k nji, ali pod nogami mu je zmanjkalo trdnih tal in na vratu je začutil zanko, ostro zadrgnjeno. Poln obupnega strahu je poklical hudiča, ki je bil izginil:
»Odreži mi zanko! Reši me!«
V	hipu je bil njem, z eno roko je prijel njegovo v zraku se zibajoče telo, z drugo je odrezal vrv. Nato ga je položil na tla.
Ko se je dopolnil čas in je bila zvrhana mera njegovih težav, je odšel s povešeno glavo, da si poišče kraj, kjer bi se obesil. Spomnil se je, da raste sredi položnega pobočja, obdanega od črne goščave, samotno rogovilasto drevo, ki je bilo mnogo bolj podobno vislicam kot padrevesu. »Ako kda j obupam nad življenjem in ljudmi, bom visel na eni izmed tehle rogovilastih vej,« si je govoril vedno, kadarkoli je v mesečni noči šel tam mimo. Izbral si je najdebelejšo vejo, ob močni grči si je pritrdil zan-France Vodnik	ko. Iz cerkvenega zvo-
nika na Rožniku se je takrat oglasila ura, ki je bila tri. — A preden je stopil na svoj zadnji tron, kamor se je bil povišal sam, zvest notranjemu zvaniu, ki mu ni dovoljevalo kompromisov s tem, kar mu je ponujalo umazano življenje, je takole nagovoril vse speče in bdeče prebivalce mesta Ljubljane, kjer je tudi sam živel:
»Najprej tebi čast in slava, mesto-srce, od nikogar ljubljeno. Ljubljana, ti bela Ljubljana! Tako si lepa kakor školjka na morskem dnu, kakor razodete deviške prsi, a tudi tako sramežljiva in skromna kakor putka. Naj ti povem: smela bi biti malo bolj samozavestna in prešerna — saj je toliko pete-lizov' v tvoji sredi, na teh tra-dici jamlzvestih tleh Čuj me,
Ljubljana, ti belo mesto: jaz te ljubim, glej, a tvoji nevredni otroci te . . .
To ste vi — prebivalci belega mesta Ljubljane. Pozdravljeni bodite ob poslednji uri, ki je vendarle šele začetek moje slave. Obesim se samo zato, da sebe poveličam in vas osramotim. Pozdravljam vas, a le zato, da zveste, kako vas zaničujem iz vsega svojega globokega srca.
Holadri! Nočem vain zamolčati skritih misli, ki so vas sovražile. Priznam, iskal sem dinamita, da vas poženem v ... raste samotno rogovilasto drevo . . .
1 Pisatelj je bržkone hotel napisati petelinov. Pa kaj — ko se mu ne sme popraviti.
Smučanje — naj lepši zimski šport
51
« 0$.
) w» F';
<sw ^
F /lipu je bil pri njem, z eno roko je prijel njegovo o zraku se zibajoče telo, z drugo je odrezal vro
Zdelo se mu je, da se niža na zračnem podstavku, tako nalahko se je bližal zemlji. Ko pa je začutil' trda tla pod seboj, je odprl oči in se začudil. Hudič je bil izginil, kot da ga nikjer in nikdar ni bilo, tudi zanke ni bilo več na drevesu. Vstal je in se napotil proti mestu, ki je v lahnih obrisih vstajalo iz mraka. Sence predmetov so se plašno umikale prihajajočemu dnevu in njegovi svetlobi.
Kako nenavadno in svečano je sijala tisto jutro Ljubljana, vsa je bila v solncu, v cvetju, v razpoloženju.
Tisto jutro so pesnika vsi poznali. Pozdravljali so ga, pristopali so k njemu in mu vzklikali:
»Izgubljeni sin se je povrnil. Zdravo, Živio!«
Spet drugi so mu govorili:
»Pozdravljen, brat med brati, enak med enakimi!«
In sprejeli so ga stari prijatelji z godbo in pesmijo in napili so mu z vinom.
»Kaj bi se kislo držali!«
In deklic, deklic, koliko jih je bilo, lepili, prelepih, steple bi se bile zanj. Le ene ni bilo med njimi, najlepše, nevestice njegove bele, sanjane.
Hudič je lagal!
A bilo je preveč solnca, preveč cvetja, preveč razpoloženja.
Le rahlo je nekje, tam za daljavami, daljavami srca zaskelelo, začutil je oster trn, pod njim drobno kapljico gorke krvi ...
Pa kdo bi se sredi veselih prijateljev in prijateljic menil za vse te pozabljene spominčke...
In vsak večer — tu ali tam, kjerkoli, povsod je dom. povsod je lepo, kjer se vince rumeno dobi — in vsak večer se veselijo. Pri tem pa obhajajo spomin na našega pesnika-prvaka, velikega Prešerna. Pijejo in pojejo vsak večer, aj Pojejo:
»Čaka te velika sreča, ti Ljubljana spačena!
Ti kasarna boš hudiča,
Satana peklenskega.
Prvi sedež boa ...«
Ko prične pritiskati mraz in pobeli prvi sneg vrhove naših planin, zavlada v vrstah vseh zimskih športnikov veliko veselje. V vsaki hiši se pripravljajo za drsanje, sankanje in smučanje. Vrše se velike priprave, sestavljajo se »budgeti« za zimo; kajti čeprav imamo v neposredni bližini priložnost, da bi gojili zimski šport, so le redki dnevi, v katerih bi se lahko drsal ali smučal v okolici Ljubljane. Sama narava te vabi iz nizkih ravnin v visoče gore. Ni še prilik, da bi smučar sedel na električno in se zapeljal v Kranjsko goro ali pa v Kamnik za majhen denar, kakor je to na Tirolskem, v Švici itd.
Vsem panogam zimskega športa prednjači smučkanje. Zakaj? Vsi zimski športi so vezani na omejen prostor, le smučarju je pot odprta tako v dolino kakor tudi v višino, tik v naročje gorskih velikanov. Tudi je smučanje eden najstarejših športov vobče. Smučke niso orodje, ki bi ga iznašla bistra glava trgovca, pač pa jih je iznašel človek v boju z naravo. Stoletja so izpopolnjevala to orodje, ki je bilo potrebno prebivalcem severa za lov. Smučar je ponosen na deske, katerim se ima zahvaliti za toliko lepote in veselja; te deske imajo največ zaslug, da so zamogli osvojiti najskrivnejše točke naše zemlje — severni in južni tečaj.
Živimo v krajih, kjer zlasti v zimskem času pogrešamo vse poživljajočih solnčnih žarkov. Ta zimska megla, ki brani solncu dostop do nas, je tudi eden povodov, da se smučarji tako oklepajo svojega športa. S smučkami premagaš v užitka polnem gibanju zimsko meglo. Tisoč novih lepot, od najdrobnejših snežnih kristalov do najmogočnejših čudežev zimske narave, vse to vidi smučar na svojem potu, ki ga tvori najmehkejša preproga, ki jo je dala sama narava.
Ko drsi smučar po tej mehki preprogi, ne vdihava dušečega zraka, na katerega je navezan športnik v nižavi, pač pa se mu pljuča širijo in polnijo s čistim planinskim zrakom. Čudovito vsestranski je smuški šport. Glavni užitek športnika je tekmovanje, in tako tekmovanje ima smučar na vsakem izletu. To tekmovanje se vrši s samo naravo in je zato toliko zanimivejše. Vsak korak je tekma z naravo, ki ji dostikrat podležeš. Radi tega nudi že navadno zabavno smučanje užitek napetega tekmovanja. Zato je tudi docela upravičen izrek Nansena, ki je imenoval smučanje — kralja vseh športov.
Levo: Razor v Trenti pozimi Foto Janez
Desno: Na smučeh d Podutiku pri
Ljubljani
Foto Ante Kornič
Zimska študija o Tivoliju 6
Foto Fr. KraSovec
pr
Snežni vihar (Sedmera jezera)
holo Cveto Švigelj
zimski
Kaj je že treba športnikom poleg drsalk, smuči in dobre oolje za zimski šport? - Lepo in primerno opremo, da ne zebe in da se lepo poda
Levo:
Lep žemper s čepico za drsalni šport
Desno: Lep Športni
zemper
Feldscharek,
Wien	^	®
»Podgrajska koza« in »Polnočni najdenček«
Fr. Z.	Ilustrira!	Hinko Smrekar
v Ne vem,	k je so bile	natisnjene	prebridke besede o
našem lepem	slovstvu, da	ga ni	več, in smo	brez njega.
Te besede so	jako porazne.
Lepega slovstva osebno ne čitam več: ne dopuščajo mi ga razmere. Te razmere so deloma gmotnega značaja, deloma tiče v duhovnosti čtiva in je sploh izjavila moja žena. da ni neuinna iu da mi ne bo vsak večer knjig pobirala iznad nosa in za menoj ugašala luči, in a ko menim smrčati, da naj smrčim brez knjige in brez luči.
Skratka, sedanjega lepega slovstva ne poznam v oni zanesljivi meri, da bi mogel priseči, kako je z njim in ali mu res že prede smrtna kosa.
Pač pa sem. kakor rečeno, to reč nekod bra I, nemara je bila zapisana v kaki kritiki. Kritike še čitam. Kritike niso zoper inoje razmere, nego so poceni in so dosti krajše in sploh manj nevarne, glede luči in smrčanja.
Pa je pretresljivi konec našega lepega slovstva jako vreden obžalovanja z ozirom na našo kulturo in tiskarne in knjigoveze in ugled v zunanjem srvetu in ne vem, kaj bi rekel drugega, nego da je to naravnost tegoba.
In je edino, kar more tej tegobi služiti v tolažbo, to, da na drugo plat prav razveseljivo uspeva vsaj kritika in se bolj Ln bolj širi in redi in obeta še marsikaj, in ni neupravičen up, da bo kritika morebiti tisto, kar bo stopilo na mesto, ki ga je dosedaj zavzemalo lepo slovstvo.
Zdi se mi, da tudi drugo čitajoče občinstvo ni Ijrez gmotnih in duhovnih razmer in rajši čita kratke kritike, kakor zamudno Jepo slovstvo. In še se mi zdi: tudi peresa, ki so dosedaj orala polje lepega slovstva, zapuščajo to polje in se selijo h kritiki in bodo rajši orala kritiko, kajti
je dosti priporočljiveje in manj zamudno kritizirati, kakor pisati sam; in še si pišoč lepo slovstvo pero samo plete bič
—	mar zato, da ga bo žalibog nad njim vihtela kritikaPTudi peresa tako r^koč niso padla na glavo!
Pa je po resnem preudarka sklenilo tudi moje pero, da bo odslej rajši pisalo kritike. In je sedlo in resnično tako storilo in lahko namignem, da so kritike izpod mojega peresa popolnoma samostojne, izvirne in pisane na dosti drugače, kakor peresu iz globine njegove duše.
Ne rečem, da se tudi drugim cenjenim peresom iz jako uglednega stanu kritikov ne pripeti včasi, da napišejo kritiko o knjigi in niso knjige niti prerezala in je potem knjiga naprodaj v starini neprerezana po jako zmerni ceni. Toda se jim to pripeti le včasi.
Kar se pa tiče moje osebe, ima moja oseba glede kritike svoja načela in nazore. Moja oseba je načelnega nazora, da je tudi kritika umetnost in da je vsaka umetnost le zaradi umetnosti in da je tudi kritika le zaradi kritike in ne sme biti ovirana po kakršnih koli ozirih in knjigah in predmetih. In sploh, kakor rečeno, kritika gre tudi hitreje izpod rok, aKo ni takih ozirov.
Pa sem zadnjič spisal prvi dve kritiki in ni uredništvo niti vprašalo, nego mi je dalo predjem in jih natisnilo. Glasili sta se takole:
»Podgrajska koza.« Povest. Spisala Jožica F a c a -n e t e 1 j.
Kdor bi sklepal iz naslova, da nam podaja čislana pisateljica svoj lastni življenjepis, se kruto moti. Nego gre za resnično štirinožno kozo. Poglavja se glase: Sestanek.
— Grajski strah. — Pastirica Majdaleua. — V brlogu. —• Napad. — Križem po svetu. — Tajinstveni sledovi. — Zlobna zavist. — Telepatična koza. — V smrtni nevarnosti.
— Rogati rešitelj. — Grof in pastirica. — Poroka v gradu.
Za taka poglavja dandanes ni več prostora v omikani družbi. Pisateljica očitno ne loči kiča od šunda, pa je napisala oboje. To je preveč. Ako hoče poslušati naš svet, ji svetujemo, naj si obriše nos v svoj priimek — koristno in uspešno bo to delo! Naj pa ona in njena koza ne iztezata vratu po brstju pisateljskega lavorja!
Naša kritika se namenoma ogiba tršim besedam in ne gre brez rokavic v boj, zlasti ne zoper dame. Toda, če bo čislana koza le prenadležno silila v literarni zelnik, znamo pisati tudi z gorjačo. To smo dolžni kulturnim našim svetinjam. Pa brez zamere!
»Najdenec o polnoči.« Narodna igra s petjem v sedmih dejanjih. Spisal M. O. Kdove.
Pisatelj se skriva. Junaško to ni, toda previdno. Take igre so žalitev našega kulturnega življenja in kdo ve, kaj bi doživel Kdove, ako se z razžaljenim kulturnim življenjem zvečer srečata v samotni ulici.
Osladno lažnivost igre zadostno označuje že naslov; kako naj bo najdenec o polnoči, ko nadušljiva igra v najboljšem primeru izdihne že pred pol deseto uro! Najdenci so sploh nemoralen pojav, a so našim itak preobremenjenim občinam tudi v težko gmotno nadlego. Ni nikake potrebe, da se ta nadlega širi še z odra. S nigijeničnega stališča je takisto najodločneje obsojati cigane, ki s svojo nesnago zasmrajajo igro od konca do kraja. Take igre spadajo v razkuževalnico, pa ne na oder. S takimi igrami si gledališka umetnost ne bo pridobivala simpatij v krogih davkoplačevalcev.
Igra je seveda usmerjena na najprimitivnejše instinkte občinstva: na njegov jok in smeh. Občinstvo pa ne poseča Talijinega hrama zato, da bi se jokalo in smejalo, nego zaradi kulture in višjega duhovnega življenja in narodne zavednosti!
Pisatelj je na krivi poti, ako si obeta, da mu bo igro povohal tudi le pes. —
Taki sta bili moji prvi dve kritiki. Za začetek, mislim, da nista preslabi, in sta, mislim, tudi zaslužni ne le, kar se tiče petdeset par za vrsto, nego tudi z ozirom na narodno vzgojo in duhovne vrednote in resnični napredek in kulturo vobče.
Pa sem se usedel, da napišem pet novih črnil, ta črnila naj bi bila še imenitnejša kakor prvi dve. Slikarji slikajo »oija«, pisatelji pa pišejo »črnila« — to besedo sem iznašel jaz.
Kar dobim od uredništva žurno pisanje. »Holaj,« sem si dejal, »kje pa gori? Pa ne da bodo zahtevali, da jim vrnem dva dinarja petdeset, kolikor so mi preveč odšteli predjema, Culukafri umazani!«
Toda ni bilo nič takega, nego mi je uredništvo najprej iskreno čestitalo na kritikah, ki da sta vzbudili splošno pozornost.
Kar pa je potem stalo v pismu, sicer tudi ni bilo zoper čast nikakor ne, toda me je kolikor toliko presenetilo. In sem sedaj v zadregi. Uredništvo mi namreč piše:
»Prosimo, sporočite nam takoj, kateri vrag je založil tisti dve knjigi in kje se dobita. Tekom petih dni se nam je na Vašo kritiko odzvalo že pet in sedemdeset odrov, vsi bi radi uprizorili onega »Pankrta o polnoči« in žele vsak po pet do osem izvodov. Nekateri so kar osebno prišli, vsem se zelo mudi in se pritožujejo, da ga nimajo v nobeni knjigarni. »Podgrajsko kozo« pa zahtevajo knjigarne, trafikanti, kolporterji vsi brez izjeme in prihajajo nad nas kar 7. nahrbtniki in vozički. Tolikšnega zanimanja še ni
bilo za slovensko knjigo in bo založnik, ta lopov, napravil nezaslišano kupčijo. Ali se ne bi dela kupiti od pisatelja pravica za drugo izdajo? — Sicer pa, gospn-dine, z Vami smo imeli že raznovrstne in jako čudne izkušnje. Kaj, ako se niste morebiti — rahlo rečeno — zmotili in knjigi sploh nista izšli? Nego sta izšli le Vaši kritiki? Skoraj se bojimo, da je tako. Pa nič ne de! Toda zahtevamo, gospodine. da k svojima kritikama nemudoma spišete še knjigi. Brez pardona! V listu pa objavimo vest, da sta knjigi razprodani in da je druga izdaja že v tisku in izide bližnji teden. Takoj ju spišite—brez izgovorov. Knjigi založimo mi in plačamo vrsto po pet in petdeset par.«
Zdaj sem spričo nepričakovanega zanimanja našega občinstva za lepo knjigo nekoliko v zadregi. Dve knjigi spisati v enem tednu, je preveč, zlasti, ko sploh ne želim več pisati knjig in lepega slovstva, ampak sem se posvetil lc kritiki.
Pa se obračam tem potom na književna peresa, katera bi hotela in bi po navodilih v obeh mojih kritikah spisala prvo ali drugo knpgo.
Spričo nepričakovanega zanimanja našega občinstva za lepo knjigo, je to delo velezasluž-no, po petdeset par za vrsto; pet par naj bi pa meni ostalo za provizijo!
lnan Čargo: Vinjeta
Jakob Gallus
Slavko Osterc
Naš rojak Jakob Gallus je bil eden najslavnejših vrstnikov Palestrine. Nemci ga celo nazivajo svojega Pale-strino. Znan je tudi pod imeni Hand’l, IIand’l in Petelin. Rojen je bil 1. 1550, umrl je leta
1591. Večino svoiega življenja je bil na Češkem, tako kot kapelnik olomuškega škofa, pozneje cesarski kapelnik v Pragi in nazadnje kantor v cerkvi sv. Janeza v Pragi. Tain je bil že tedaj nekak center muzikalne elite in kulture sploh, kar je velika zasluga umetnost ljubečega cesarja Rudolfa II.. ki je v Pragi rezidiral.
GaLlusovi slavni vrstniki so bili že imenovani Palestrina, nadalje Vittoria, Orlando Lasso in Nemec Hasler. Struja je slovela pod imenom rimska šola, nje vrhunec je bil Palestrina. Dosegla je dovršenost v cerkvenem slogu, njene tehnične discipline v kontrapunktu in v vseh polifonih vokalnih formah so vzorne. Na pridobitve Palestri-novega sloga so zidali Nemci svojo slavno »staroklasiko« ali »predklasiko«, ki je dosegla višek izraza in tehnike pri
1.	S. Bachu in Handel-u. Poslednjega ne smemo istovetiti z našim Gallusom. V dobo rimske šole je pala revizija gregorijanskih spevov, ki pa ni rodila zaželenega sadu. — baje je bil Palestrina s svojimi vrstniki preveč »posveten«. Tudi doba početkov tiskanja not se pojavlja v omenjeni dobi.
Rimska šola, seveda tudi Gallus, nam je zapustila nebroj globokih, pestrih, teh nično popolnih in v formi dovršenih cerkvenih in posvetnih skladb. Skoraj vse razodevajo še danes veliko življensko sdlo in jih srečavamo posebno v poslednji dobi čim bolj pogosto na vokalnih koncertnih sporedih. Hubad je lani z Matičnim zborom žel s tremi Gallusovimi skladbami prave triumfe doma in v inozemstvu. Najvažnejše oblike rimske šole so bile maše. psalmi, motete in madrigali. Gallus je zaslovel posebno po svojih kratkih vmesnih spevih k liturgičnim pasijonom. Kot njegovo remek-delo navajajo zgodovinarji četvero-glasno moteto: Ecce quomodo moritur justus. Za publikacijo Gallusovih skladb v novejšem času ima posebne zasluge izdanje »Denkmaler d. Tonkunst in Osterreich« po inicija-tivi dr. Mantuanija, ki je -tudi z mnogimi znanstvenimi prispevki v inozemske in domače revije pripomogel k popularizaciji našega najslavnejšega skladatelja.
Radiokvartei n ljubljanskem rvdiu
Spasite Vaš ukras Vašu kosu novoin pronadenom francuskom p o m a d o m
,mcnei‘
Obustavi opadanje
i	sedenje kose Izleči kosno tkivo; odstrani perut i sve boljke, od kojih kosa opada i sedi
Depo za Jugoslaviju: Beograd, Vasina ul. 8, II. sprat, prodaje i apoteka Delini, Knez Mihailova ul. br. 1
*Trije mušketirji« iz literarne Ljubljane.	.
(Mirfco Pregelj, Bogomir Magajna in	Sofer	/e	majhen,	a	pelje	za	nooo	leto	mnogo	dobrega
France J odnik)
Ivanka (v krogu) in Adela (desno)
pošiljata pozdrave iz Zagreba
Pozdrav
»Ilustraciji«!
Danes za novo leto, prihodnjič za pust
Pozdrave iz Zagreba
Novoletno voščilo štirih goriških Slovenk
Desetletnica »Slovenske dijaške zadruge« v Pragi (Akademicki/ Dum, Praha 111.)
Odbor društva od leve na desno (sedeti): Bezlaj Jaka (blagajnik L), Debeljak Lojze (predsednik), Pertl Eman (podpredsednik), Brenčič Polde (tajnik I.); (stoječi): Kavec Anton (tajnik II.), Počkar Zdenko (blagajnik II.), Grzinčič Miro in Kocjančič France (revizorja), Brii-fach Roman (gospodar) Foto Novak, PrahA
debele oči), klepetavost električnih lamp, sramežljivost pouličnega življenja, gledam Kresijo (prijatelj mi šepeta: Dianabad) in most in Ljubljanico (spominjam se: Donau-kanal, ah, da, Donaukanal!) in potem svetlobno reklamo »Ivanka Šmalc«. In sem sentimentalen! Zakaj se ne sveti ta reklama na strehi Kresije, zakaj ne teče tam gori v električnih črkah, da čitajte Ilustracijo, da je Ilirija nadrla Wacker (prijatelj se smeje), da se je deseti turkestanski princ poročil z neko angleško damo itd.?
Ah, sentimentalnost! Kadar je v Ljubljani dež, so ulice
jy
meta za en sam navaden objektiv. Zdaj so na vrsti šele žarnice!
Vidiš, saj sem rekel, moj dragi: Klepetavost žarnic, ki svetijo same sebi, in korektnost cest, ki so kot nekoliko dolgočasen salon.
Ah, da.
Zgoraj levo: Miklošičeva cesta od kavarne »Union* navzgor
desno: Floriianska ulica s cerkvijo
V	sredini: Pogled na del Marijinega trga in franči-ikanski most s stopnišča izpred frančiškanske cerkve
Spodaj levo: Z Dvornega trga v ozko Zidovsko ulico
desno: Dunajska cesta izpred palače Ljubljanske kreditne banke s pogledom na hotel >SIon«. in poslopje glavne pošte
Fotoamater
Ljubljana ponoči ...
Originalni amaterski posnetki značilnih točk slovenske prestolnice ponoči v svitu žarnic, fotografovih oči in fotografske leče
Koto I./aluzuik, Ljubljana
Ne preberite prej podpisov k slikam, dokler ne uganete, kje je kaj!
Zvečer in ponoči postanem na ljubljanskih ulicah sentimentalen. — Primem prijatelja pod roko, če ga imam, se naslonim obenj, kot že tolikokrat, in razmišljam. On z menoj. Sentimentalno. Kdo, prosim, sploh ne bi bil ponoči sentimentalen, še celo v Ljubljani? Najrajši se ustavim na Marijinem trgu, pa tudi drugod. Gledam vrvenje ljudi in voz (prijatelj dela
tako lepe. Tako korektno svetle kot nov cilinder in tako jih slika amater. Drugače jih sploh ne more, ker se ne vidijo; žarnice si inifijo vendar povedati toliko novega, da nimajo časa svetiti na cesto. Hvala ti, amater, za to eleganco naših ulic ob dežju; in hvala ti za nebroj tihih neznanih motivov, ki mi obujajo v duši stare lepe spomine iz tujine. Toda poslušaj, amater! Kaj pa ljudje? In sploh promet? Ali ni pri frančiškanih nikdo jedel hrenov k? Pred Unionom — ni bilo nobenega avtomobila? Promenada pred pošto — je šla že spat? Prijatelj šepeta: Premalo pro-
Fotografija
Janko Skerlep
Fotografija ni moda, in kar ni združeno z modo, ni moderno, in kar ni moderno, je trajno. Zato tudi fotografija ni podvržena času, ampak se s časom razvija dalje, ne da bi se bistveno količkaj spremenila. Še vedno kot v prvih povojih se slika svetloba in senca, luč in tema in v tem je bistvo. Pač so danes pripomočki povsem drugačni, bistvo pa je vedno eno in isto, in kar ne sloni na tem bistvu, ni več fotografija, temveč modi podvrženi izrodek, ki kaj kmalu izgine, ker nima jedra, nima podlage.
Fotografska umetnost mogoče ni umetnina, a vendar ni tako vsakdanja reč, kakor si to običajno marsikdo misli, ki se ne poglobi v to znanost. Umetnost se more le ustvariti, zato ni vsaka fotografija umetnost, vendar najdemo fotografije, ki so prava umetnost. Taka fotografija pa ni posnela samo onega površja, ki ga večina vidi, ampak nam prikaže ono, kar v naravi vidi le umetniško oko, in to je ravno umetnost.
Kakor pa je danes umetnost živeti, prav tako je tudi umetnost fotografirati, a vendar je marsikomu živeti tako brezskrbno, tako tjavendan, prav tako se tudi danes v največji meri fotografira kar tjavendan. Ampak ono ni pravo življenje, to ni pravo fotografiranje. Saj še brez vzroka podarjena stvar ne dela veselja, akoprav je mogoče kaj vredna, prav tako naše življenje nima vrednosti, ako se zanj ne trudimo, ako ne vemo, če smo vredni, da živimo in če se sploh zavedamo, da živimo.
Vsak dosežen uspeh v življenju pa je naše plačilo, vsaka lepa fotografija pa dokaz, da smo jo zaslužili, da smo se potrudili zanjo in na to smo lahko ponosni.
Življenje je težko, trnjeva je pot do cilja. Koliko nege in učenja je treba, da se človek znajde sam pri sebi in da more živeti. Tudi ni lahko v kratkem času znati fotografirati, akoprav so tečaji, kjer v kratkem času vse vidiš in tudi že vse znaš, a vendar ne znaš še prav ničesar, prav tako, kakor če prideš na konec svojih šolskih študij, pa vidiš, ko nastopiš pot zaslužka lastnega kruha, da se šele tu začne prava šola, šola življenja. Ni čudno, da je v fotografiji prav enako stanje. Niti se tega velika večina ne zaveda. Mnogi mislijo, da ni vsakdo za to, da bi se povzpel višje v tej stvari, a vendar nas tu življenje uči, da premagamo vse ovire, če le hočemo.
Fotografija je slika, a slika ni fotografija. Ako primerjamo te dve, lahko rečemo, da gledamo fotografijo z lastnimi očmi, a sliko z očmi slikarja, torej ne z našimi, temveč s tujimi. Zato toliko slik ne razumemo, ker ne poznamo umetnika, ne poznamo njegove duše: oči so ogledalo duše. Morda nam je pa prav to všeč, oziroma nam je bilo to všeč. A čas drvi naprej, za časom pa moramo tudi mi, sicer nas čas zdrobi in gre preko nas. Nikdo ne more trditi, da človek ustvarja čas, da samo človek preobrazuje svet, naše življenje. A vendar so umetnine za nas res umetnine, ker jih mi danes ne zmoremo več, komaj da jih malo razumemo, ker se pač ne moremo vživeti v ono dobo, ko so se ustvarjale. Le redkim je usojeno, da jih spoznajo, a žal so prav ti redkobesedni, a taki so zato, ker bi jih mi itak ne razumeli.
Fotografija je izraz današnje dobe, dobe realnosti, dobe (skoraj bi rekel) brez poezije. In vendar je vsaka doba lepa, mogoče in skoraj najbrž bo za naših potomcev potomce naša doba mnogo lepša in srečnejša, kakor pa njihova. Nič ne more današnje dobe ohraniti, kakor pa prav fotografija, in to je tudi potrebno. Čas uničuje vse, kar je človeško, in le s pomočjo fotografije nam je dano, da zamoremo ohraniti našim potomcem vse to, kar še je, a jutri, pojutrišnjem bo že izginilo s površja.
Zato je fotografija danes tako važna, tako zelo čislana. Brez nje ne bi bili danes tako daleč, naša kultura ne bi bila na takem višku, naše obzorje bi bilo še vedno prikrojeno po obzorju drugih, a danes smo tudi v tem svobodni, svobodni s pomočjo fotografije.
Poziv fotoamaterjem!
V	zadnji številki prvega letnika smo pozvali vse naše fotoamaterje, da nam pošljejo zanimive pokrajinske slike, slike mest, trgov in vasi. Te slike naj bodo take, kakor še niso bile nikjer objavljene, gledane s pozornim, fotografskim očesom, ki vidi to, kar drugi ne vidijo. Opozarjamo, da bomo razpisali lepe nagrade in prosimo, da nam pošljete mnogo lepih slik! »nnstracija«, Ljubljana, Kopitarjeva f>.
Dve, tri ugankarjem na pot
Janez Ložar
»Zdaj, ko že na Kranjskem vsak pisarit in se je ugankarstvo tudi pri nas že močno razširilo, mislim, da ne bo odveč nekaj besed o zastavljanju in reševanju ugank.
Kaj pa je sploh uganka? Uganka je v prvem pomenu besede vprašanje, na katero je treba odgovorita; ko pa je odgovorjeno, uganka ni več uganka. Poglejmo takoj nekaj preprostih zgledov!
Nekdo kupi nov dežnik, ki mu ga pa takoj nekdo drugi izmakne. Takoj nastane vprašanje, kdo je ta nekdo drugi. In to vprašanje je uganka toliko časa, dokler »dotičnik, ki je dobro znan« ne prinese ukradenega dežnika nazaj in tako reši uganko.
Drugi slučaj: In Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi!« In ustvaril je človeka iz ila zemlje (čeprav nekateri vedo, da so se razvili iz opic). Vemo, torej, da je Bog človeka ustvaril, iz česa ga je ustvaril in zakaj, da namreč gospodari na svetu. Le nečesa še ne vemo (in to še tisti, ki vedo, da so se razvili iz opic), kdaj se je to zgodilo. in zopet je to vprašanje uganka.
Iz teh slučajev torej vidimo, da je za uganko bistveno, da je nekaj znanega in prav tako, da je nekaj neznanega. Ker pa bomo uganke same še pozneje precej dobro spoznali, poglejmo sedaj, kaj pravi o namenu, pomenu in vsebini ugank o. Marko Pohlin, ki je tudi izdal 1. 1788. zbirko »Kratkočasnih ugank«.
Čudi se, da »dadusehmal, ke so Kraynci že na merski ene rečy, koker nigdar poprej, zapadli, še nohče na take rečy zapadi ni, katire so že v’ drugeh šprahah na dan inu med ludy dane ble, katire merski enemu, tudi med gmain pukam, ali za dolge čas si krajšati ali med drušeno en smeh ali špas početi služejo, merski enega v eni ali drugi reči poduče, niemu njegov tumpast um zbrusejo, pamet ubri-šejo ter človeka v’ več rečeh bel vednega inu znajdenega delajo.« In končno pravi, da so »uganke od useh stanov, od antverhov, od ludy inu žival, od useh stvary na nebu /nu na zemli zložene«.
To velja predvsem za najstarejšo vrsto ugank, za stvarno uganko.
Stvarna uganka je najstarejša in v najširše plasti razširjena vrsta ugank. Pri nas jo dobimo v vseh pratikah in koledarjih od Pohlina in Vodnika naprej. Ta vrsta ugank, znana tudi pod naslovi »zastavica«, »kaj je to?« in drugimi, nam opiše pozitivne ali negativne lastnosti kakega predmeta, t. j., pove, kaj dotični predmet je (ima) in kaj ni (česa nima). Iz tega opisa naj reševalec pogodi predmet sam.
1. Prebito — zvito:
konj na meni,
jaz na konju.	(Podkev.	—	Župančič.)
2. Jaz kljukec čuden sem v resnici, nikomur tega ne tajim,
a vendar možu in ženici na ramenih zvesto čepim. Itd.
(Strešica nad č, š, ž. — Levstik.)
3. Ptica skozi zrak leti,
peče te, kjer obsedi.	(Puščica.)
4. Možiček črni menda nor je — po njivi hodi in jo orje;
pa nima pluga, nima brane.
Zelo je moder, kdor ugane. (Krt. — Mladika, 1928.)
Iz stvarne uganke se je razvila druga vrsta: besedna u g a n k a , ki se loči od prve v tem, da lcot rešitev dobljeno besedo na različne načine spreminja, tako, da stvori še drugo ali več besed. Ta vrsta ugank je nekaka slovarska vrsta, ker ni odvisna od pomena besede, ki je rešitev uganke, ampak samo od njenega črkovnega sestava. Če prebiramo slovar, kmalu opazimo, da imajo nekatere besede posebne lastnosti:
1. da z isto besedo označujemo več pojmov; n. pr.: nebo. nebo pri procesiji, nebo v ustih; doga (pes), doga pri sodu; rok, Rok;
2. da dobimo iz ene besede drugo, če premestimo prvi besedi črke ali zloge: sliva — Silva — Visla, oglas — sloga
—	glosa, vlaga — glava, Amor — mora, Abel — Bela; čebula — bučela, komar — Marko.
3. da dobimo drugo besedo, če prvi črke odvzemamo ali dodajamo ali spremenimo: kosa — kos — osa, post — ost, repar — repa, Kropa — kopa — krop; plen — oplen, lak — slak, Sora — sodra; slava — sla, vrtnar — vrt; brat — obrat, peka — pripeka — opeka, sto — mesto stopa, med — medved; glina — slina, brana — hrana — vrana;
4. da dobimo besedo istega ali drugega pomena, če beremo prvo besedo od zadaj: pokop, potop, cepec, oko; tla — alt, svak — kavs, polk — klop, krap — park;
5. da večzložne besede lahko razstavimo v posamezne dele, ki so zopet samostojne besede z drugim pomenom: kolovoz = kolo + voz, vrtnica = vrt + Nica, Dobrova = dob + Rova; obratno pa jiih seveda lahko sestavljamo.
Po teh posebnostih črkovnega sestava besed razdelimo besedno uganko na več vrst: istobesednico (istoimensko, homonym), ki upošteva lastnosti pod I., premen jal-nico (premeno, anagram), ki upošteva lastnosti pod II., črkovnico (zastavico, logogriph) — III., obratnico (palindrom) — IV. in šarado, navadno vraža imenovano
- (V.)
I. Istobesednica:
1. V življenju me vsak na roki ima, po smrti pokrivam jaz slehernega.
(Prst — na roki in zemlja.)
2. Vsak truden zelo me želi,
a varuj se. kdor me v listju dobi! (Klop — klop.)
II.	Premenjalnica:
1. Med prvimi bil ljudmi je na svetu, življenje je revež nesrečno končal; pa črko mu prvo na konec predeni:
v vasici gorenjski vesel boš obstal. (Abel — Bela.)
2. Beseda je prva človeško selišče; odvzemi ji konec, naprej ga postavi! —
»Hi, hi!« — Živinče je trmasto, svojo pot išče; ne zlepa ne zgrda naprej se ne spravi.
(Selo — osel.)
III.	Črkovnica:
1. A = za podgane,
E = za zaspane,
U = za neslane,
O = za kristjane.
(Past — pest — pust — post. — Ml., 1925.)
2. Zverina sem grda — kot smrtni gTeh; ko zlog mi odbiješ,
ostaneK použiješ,
sladko držiš se na smeh.	(Medved	—	med.)
IV. Obratni ca:
1. Če bereš naprej, je sobi kras, če bereš nazaj, je pevski glas.
(Tla, alt. — Ml., 1928.)
2. Beseda je prva kranjske dežele steber,
nazaj pa ptič, ki ti poje vsak večer.	(Sok,	kos.)
V. Vraza.
1. Zvest prijatelj štirih nog teče urno v tihi log;
v travi tam na mehkih tleh skače drugi, pa po dveh.
Združena v pomladni gredi skrijeta se v cveta sredi, s cvetom splavata po vodi — če ne veš, pa sram te bodi!
(Pes + tič, pestič. — MU 1925.)
2. Obseg izraza vraža se je pa zelo razširil, tako da ga rabijo uganlcarji že za uganke, ki spadajo v nekatere prej naštete vrste. Predvsem se je skoraj stopila v eno vrsto s črkovnico:	.	,	•	,
Moški sol in moko nosi,
ženske treba je pri kosi.
(Osel — osla. Prim. stvarna ug.! Ml., 1928., že prej Stritar.)
3. Zadeni znanemu svetniku K na glavo, ploskovno mero zadaj mu pristavi!
Vprašuješ, lioral bo pravi?
Poskusi! Če pogodiš pravo,
grd ptič pred tabo dere se hripavo.
Pristriži mu zdaj rep, odreži glavo!
Le del telesa ti bo še ostal, ki ga zaman pri ptiču boš iskal.
(Rok, k-rok-ar, -rokn-.)
4.	Z »v« sem jaz orjak,
s »p« pa ptič čudak. (Velikan — pelikan. Ml., 1927.)
Oddvojene vrste teh ugank so: besedna igra, nagajivka in šaljivka, ki bi jih po njihovem črkovnem sestavu lahko šteli v prejšnje vrste, a jih vsebinsko rajši štejemo v posebno skupino. Rešitev je namreč pričakovana.
1. Kaj bo pred sodnim dnevom? (Noč.)
2. Katera glava stoji na eni nogi? (Zeljnata.)
3. Kateri osel je postopaču najmanj po volji? (P-osel.)
4. Na kakšnem lesu se največ podplatov raztrga.
(Na p-lesu.)
Vse te vrste ugank so nekake poetične prvine ugank in na istih principih so zgrajene tudi premnoge druge zelo komplicirane vrste. Za reševanje opisanih ugank je treba samo nekaj »brihtnosti«, da se ve člo.vek orijentirati. Predvsem je treba poznati nekaj živali, rastlin, zemljepisnih imen in nekaj opravil, zlasti kmetskih. Malo znane besede v teh vrstah zelo redko nastopajo.
Nagradna uganka
Zimska pesem
Zložil Janez Ložar
Popustil ptič je naše domovine, kjer v ledu žalostna stoje drevesa, brez sada, brez zelenega peresa, kjer so čebel utihnile družine.
Solnce se od daleč skriva, vrana leta okrog hiše, tenek veter zunaj piše, tla pa debel sneg pokriva.
Bela polja so gozdovi,
10	bela cesta je in gaz,
bele gore so, domovi, svetel, bel je njih nakras.
Temno pesem poje gozd, šum šumi v visokih smrekali —
15	šla sta brinjevka in drozd,
kjer pomlad sedi ob rekah.
Iskre po polji diamanti, po drevji biseri blešče, potok se v srebro zdi vkovan ti,
20	v zlato vkovane pa gore.
Tam zunaj je zima, aj, zimica pač, pa vendarle solnčece greje!
Potok se hahlja, ker ne more drugač, poredno se vetrček smeje.
25	Kot nevesto z girlandami belimi
opletel je smreko srobot, glej, s svati priklanja veselimi okorni se bor ji naprot.
Na vrhu kaline pa kos sedi 30	in poje tako, tako žvrgoli:
Prišel hudi čas, prišla zima, mraz,
Bog z menoj, prišel hudi čas!
35	Ne le veje smrek,
znani tihi breg, vse zapal je sneg, vse zametel sneg...
Brez konca padaš, drobni sneg, na tihi gozd in na poljano, nekje kraguljčki, hitri beg, spet molk za mano in pred mano.
Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan?
Kar bilo — kot v sneg zakopano!
Kar bode — kot ta tiha plan brez konca širi se pred mano.
Le padaj, padaj beli sneg, zapadi dol. zapadi breg ...
Ali so vam znani ti verzi? Poglejte jih natančno. Kar odkrijete, nam sporočite! Za najboljšo rešitev razpisujemo knjižno nagrado: knjigo Knut Hamsun: Blagoslov zemlje.
Rešitve pošljite do konca februarja na naslov uredništva. Rešitev objavimo v 3. številki.
Uredništvo revije »Ilustracija«, Ljubljana, Kopitarjevn 6.
40
45
Z bor »Glasbene Matice« na pariški Sorbonni. Med njimi zmagoviti maršal Franchet cTEsperaij in pevovodja zbora ravnaielj kr. opere v Ljubljani Mirko Polič
Desno zfroraj: Darila >Glasbeni Matici« na zmagoslavni turneji po Franciji Fotoreport H. Kern
Desno v sredini: Masa ljubljanskega občinstva pozdravlja Matičarje po njih prihodu v domovino na ljubljanskem glavnem kolodvoru
Fotoreport H. Kern
Zmagoslavna pot slovenske pesmi na zapad
Turneja pevskega zbora »Glasbene Matice« pod vodstvom g. Vladimirja Ravniharja, g. Mirka Poliča in g. Karla Mahkote je zmagoslavno pripomogla za boljše poznavanje slovenskega naroda v Franciji. Vezi. ki spajajo dva zavezniška naroda, bodo še prisrčnejše in še boljše
Lev Tolstoj: Vstajenje Svobode v Ljubljani)
Dramatizator Bataille je iztrgal iz romana pet trenutkov in jih skušal vrzati v dramo. Storil je to po svoje in se v V. dejanju celo odtujil Tolstemu. Ko je roman izšel, pa je kritika kot tendenčnega zavračala. Vpraševala je, kje je pravzaprav vstajenje in kdo vstane. Nehljudov? Da. On bi naj vstal, toda ali on sploh zamore vstati?
Samo etično-tolstojansko, socijonalno ne. Zato se s Katjo ločita, zato gre Katja s pregnanim nihilistom v Sibirijo in to je njena pot vstajenja in novega življenja. V tem je podzavestni simbolizem nove Rusije. Katja je spoznala, da v preteklosti in v okolici, v kateri je zrastla, ljubila in padla, da pri Nehlju-dovu ni zanjo uovega življenja, zato gre rajši v Sibirijo, v kraj.
Ivan Čargo: Pisatelj Bratko Kreft, režiser dramatizacije Tolstega Vstajenja*
Levo: Scena v ječi. Katja zapuščena in vdana v svojo usodo Foto
Jot. Pogačnik ml.
Krog:
Glavna igralca,Neh ljudov (g. Petre), Katja (ga. Severjeva)
kamor pošiljajo vse liste, ki so »izvržekc družbe in za nas — izhodišče novo. To je osnovna misel, ki je vodila režijo in vso uprizoritev. Zato so bili porotniki in sodnija karikirani, zato je bil dodan epilog, ki je pravilni in lvsnični zaključek »Vstajenja«, iudi Tolstemu odgovarja bolj nego Batailleov, zakaj Tolstoj ni bil literat zaiadi literature, temveč kritik, aestruktor in s tem, da je poslal Katjo s Mmonsovim v Sibirijo — je govoril naprej.	B.	K.
f. zadnje, a najvažnejše nogometne tekme prošlega leta, ki se je vršila 2i. decembra o Ljubljani med Ilirijo in dunajskim JVackerom. Obe moštvi pri pozdravu kdo jih predstavnikov. Z desne proti levi: predsednik Ilirije dr. Dular pozdravlja znanega avstrijskega športnika Kulisa. Tik poleg obeh se nahaja popularni reprezentančni igralec Horvath
Trening za dobro
smučanje Foto »Ilustracija«
Končno se nas jc usmilila zima. Zapadel je sneg »n osolučeni bregovi so oživeli. Križajo jih smučine, izgubljajoče se v daljno belino, v čar solnca, v lepoto, ki se je razsmejala nad krajinami.
V današnjih dneh dosega smučarstvo razmah, kakršnega ni nihče pričakoval | red nekaj leti, ko je bil smučar Se predmet občega zgledovanja, ugi-nanj in zavidanja. Danes, ko so premagani predsodki naše konservativne mentalitete, ko prodira športna ideja tudi v narod — danes lahko govorimo o razvoju, o bodoči moči, ki bo ponesla naše ime v tujino. Smučarska armada, ki jo videvamo po raznih vežbalnih terenih, je le število — masa. Iz n le bodemo dobili ljudi, ki bodo v tekmi, s trenutno nadkrilju-jočimi nas Čehi in Poljaki ponesli naše ime na sever, v deželo zime, odkjer je klasična trojica (Haug, Tullio Thams in Grot-tumgsbraeten) prinesla uspehe stoletnega razvojn. — Mi nimamo razmer, ki bi omogočevale misel k< nkuriiati severnjakom. Pri nas je smučanje kot šport še v povojih (šport ima izraz v tekmovanju, oz. v uspehu, delozmožnosti, v alpinizmu, drugačna težnja je le - zabava), če ga primerjamo z razvojem v inozemstvu. Letošnjo sezono, ko se vrše na Bledu mednarodna tekmovanja, bo vsakomur lahka primerjava.
Med tekmovalci gre mrzlična drhtavica. Dočim se smučarska množica zabava s kristjanijami in telemarki, morajo tekmovalci v dosego uspeha izrabiti vsak trenutek za vežbanje, pozabiti na raznovrstne užitke in se žrtvovati kilometrom ravnine, brežin in opasnih smukov. Za te napore ni vsak. Preteči dnevno do 50 Km, pa je vaja, ki dela mojstre, kakor so Norvežani. Oni, ki so čez dan zaposleni, absolvirajo svojo vežbo zvečer v mesečni noči. Nihče jih ne vidi in ne pozna, nekoč pa se pojaviio na startu in zmagajo. Tako je zmagal Torleif Ilaug in drugi. Nova imena se pojavljajo sezono za sezono.
Naši tekmovalci so letošnjo zimo znatno handicapirani. Ni bilo snega . . . Neštetokrat je bila presmučana vsaka preostala lisa in vendar zremo z upanjem na mednarodn • tekmovanja na Bledu. Pričujoče slike dokazujejo marljivost naših tekmovalcev.
Na treningu o mesečini
Zimske igre akademikov v Davosu
Jugoslovanska reprezentanca o sprevodu, ki se ga je udeležilo 15 narodov. Od leve proti desni: Kolar, Dougan, Košir, za njim Kukovec (ki je dosegel najboljši placement za nas), Gostiša D., Gostiša M. (kapetan moštva) in Bleirveiss
Pri teku na 18 km. Skozi cilj vozijo trije Slovenci: Gostiša, Dougan. Košir
Pariz se smeje...
Theatre de Dix Heu-res je na buljvaru de Clicliy. Dvorana je dvo-ranca, malo večja kakor kii kšna naša velika soljo. Namesto široke peči si mislite liliputanski oder, na katerem more stati klavir in kakih šest igralcev, prištejte ventilator v prostoru za gledalce, vrata in še ozek hodnik — to je eno naj-zabavnejših gledališč v Pari/u.
Ob desetih je začetek. Toliko ljudi m >rda še niste nikoli videli skupaj v tako majhnem prostoru. — Mogoče izvira odtod dobra volja in veselo razpoloženje. In vse to je nalezljivo. Eden na drugem sedijo gledalci. Bognedaj pomisliti na požar! Že tako je zadušno.
Parižan ima to zavidljivo zmožnost, da ne izgubi nikoli humorja. V najopasnejših situacijah se reši s svojo ostro odrezavostjo. Raa se smeje in za prav vsako stvar. In ti, ki se jim smeje, se nimajo čemu smejati. Parižan je brez rešpekta, ljubi ironijo (tudi o sebi) in odpušča najhujšemu sovražniku, če pove dobro smešnico.
Delavci v javnem življenju so meta in cilj norčevanja. Čim slavnejši si, tem večja meta. Par klasičnih objektov: vedno se smejoči predsednik Doumergue, moralno strogi policijski prefekt Chiappe, narodna junakinja Cecile Sorel. »Naša Cecil,« pojo chansonierji, »je še mlada deklica. Stara je komaj štirikrat dvajset let.c Koliko tožb bi pri nas ali kod drugod sprožili taki verzi? ...
Na kaj vse se spravijo! Kdo bi se drznil drugod spraviti v satirično revijo prve osebnosti javnega življenja in jih prikazati v malo zavidljivih pozah in prizorih? ...
V	Parizu je to politično miniaturno gledališče največje aktualnosti. Zdi se, da napišejo vsak večer nove verze. Conferencier (nekak tolmač, ki vedno govori tudi uvodno besedo) stopi pred zastor in obstane tu nekam brezbrižno. Iz žepa potegne par rokopisnih lističev, ki jih je načečkal, preden je stopil na oder. In zdaj se začne ... Kar ste brali zjutraj v dnevnikih, slišite zdaj persiflirano, prebrnjeno in začinjeno z ironičnimi opazkami. Ljudje se krivijo od smeha.
Čutite, da spodaj med gledalci razumejo vsak migljaj in namig. Poslušalci poznajo svoje politike, svoje pisatelje, vedo dobro, kaj se godi po svetu. Razpravljajo o knjigi, ki je pravkar izšla, in jo celo bero. imajo nepojmljiv zmisel za duhovitost in paradoks. Uživajo ob vsakem poudarku, ob vsakem domisleku. Smejejo se in sodelujejo sami pri vsej igri, ki se vrši zanje iz njih samih, s tem, da se smejejo in da razumejo vse, kar je potrebno razumeti. Ironija in sarkazem ni na mestu, če ga nikdo in posebno oni, ki mu je namenjen, ne razume.
Vsak poštni nameščenec naj bo naročen na svoje strokovno glasilo
»Poštni glasnik«
Cjubljana, Sv. Jakoba trg, poštna direkcija
Ljubezen
Fedor B. Isjagin
Umetnik življenja je drvel za njo — od ene žene k drugi. Toda vedno, kadar je mislil, da jo ima, mu je ušla izpod rok in se mu že smejala izpod maske novega fantoma. Nikoli je ni našel.
Filozof ji je posvetil delo svojega življenja. V desetih debelih, globokih knjigah z brezštevilnimi učenimi opazkami in citati je skušal utemeljiti bistvo ljubezni. Postaral se je in onemogel je, toda njegova vedoželjnost ni onemogla. Kar naprej je čečkala njegova tresoča se roka s peresom po papirju, da bi osvetlil problem od vseh strani. Ko je vendar v zadnjem poglavju zadnjega dela skoro razrešil zmisel skrivnostne besede, ga je zadela srčna kap. Tudi on je ni našel.
Pesnik je je bil poln, tako poln, da je je bilo preveč. Izlil jo je v neštevilne pesmi, vroče napeve in navdušene himne. V svojih verzih je pel o vseh stvareh zemlje: o ljubici, o otroku, o gozdovih, o Bogu in o zvezdah. Ko je vse opel in vso svojo ljubezen dal svojemu delu, mu je otrok umrl, ljubica mu je pobegnila z drugim in srce mu je bilo prazno. Umrl je bolj reven kakor najrevnejši berač.
Mlada mati je ni iskala in ni razmišljala o njej. Ni brala ne del filozofa niti pesnika. S smehom na ustnicah, s tihim darovanjem, je nudila novorojenčku svoje prsi.
Vsaka slovenska družina,
ki ima svojo klop v cerkvi, ki ima svojo ložo v gledališču,
naj ima tudi naročeno
najlepšo, najboljšo slovensko ilustrirano mesečno revijo
ILUSTRACIJO« II
»
Grafološki kotiček
»Olga«. Impulzivna, precej nestrpna natura, ki bi hotela svoje cilje doseči na mah, Drez predpriprav in vmesnih postaj. Ima razvit kritičen čut, v debati in nastopu zna biti ostra in neizprosna, svoje misli in prepričanje redko zataji, akoravno ve sama, da ne temelji vse na objektivni podlagi. Njeno mišljenje ie precej čustveno vplivano, od momen-tanega razpoloženja zavisno. Radi tega tisto nervozno iskanje in nestalno stremljenje in hotenje, ki se opaža v njenem značaju. Oseba je v
ostalem širokogrudna, za malenkosti ji ni, prevelika varčnost in natančnost nista ravno njeni vrlini. Simpatično pa vpliva njena neposrednost in naravnost v izrazu in obnašanju. Žal, da osebi primanjkuje sočnosti in življenjske burnosti, njena natura je vse premalo prepojena s toplimi, močnimi življenjskimi utripi. Premalo elementarne čutnosti, skoro preveč duševne tenkočutnosti in občutljivosti. Oseba se stalno bori z okolico in razmerami, v katerih živi, deloma zato, ker ne najde pravega kontakta z zunanjim svetom, deloma pa radi samosvojosti in ekskluzivnega na-turela. Inteligenca je močno razvita, opaža se originalnost mišljenja in dobro razvit estetični čut. Oseba očividno ne ljubi dolgoveznosti, veliko bolj sta ji pri srcu lapidarnost in določnost v izrazu.
Pripomba uredništva: Kdor želi grafološko skico značaja kake osebe, nai v pošlje približno 10 c črnilom pisanih vr«tic njene pisave (navesti trebn tudi spol in starost) na uredništvo naše revije pod naslovom »Grafološki kotiček«. Obenem naj priloži pismu 20 Din za delo in stroške. Pisma »e rešujejo strogo diskretno in zelo vestno. Analize vposlanih pisav ae pri* občijo v tem kotičku le na izrecno željo. Nal grafolog izdeluje tudi detajlne analize pisav in je bralcem te revije n* raz^hago ta vne tfaftftteVrte ftffdr-macije in vpra&anja.
Večerna obleka
Albina Hity-Zadnekova
Nova modna ideja se najbolj izraža v večerni obleki ter uresničuje zopet zahtevo po pravem ženskem in damskem slogu. Občutek enoličnosti je izginil, novo je zanimanje in želja po oblačilih, v katerih se vrača in izraža individualnost vsake posamezne ženske. Barva in oblika modelov, ki se s posebno skrbnostjo in ljubeznijo izvršuje, plastično podčrtava žensko telo. Vitek in mladosten je njih izraz. Kratek v životu, prilegajoč se v bokih, učinkuje tak model mladostno, skoraj otroško. Bogata dolžina krila, nizko zaporedno našite volane, ki kažejo španski vpliv ter spominjajo na prelepe kostume Argentine, posebno novo. Kljub temu je malokdaj odobravan kostumski način izvršitve in nošenja. Samo pretencijozna dama dobi v njem prav dober izraz.
Mehkost gibov poveča telesu prilegajoče se novo modno blago in linija kroja, ki je najvišji mik te nove mode.
Svileni baržun, nežen in mehek lame, ki ima samo bleščečo skupnost z lanskimi izdelki, sicer pa povsem apartno in novo v barvah in materijalu. Crepe, satin, geor-gette, chiffon, čipke, to je materijah iz katerih se ustvarja vsa lepota.
Ogrinjače, kratki kepi, jopice s fantastičnimi rokavi, zadaj podaljšani plašči (posebno iz baržuna) z bogatim našivom iz lisičjega krzna vseh dragocenih vrst in druge pristne kože.
Poleg dalia-barve je prav lepa še: medenorumena, zelena, živordeča, bela in črna barva. Ker je sprememba posebno pomembna pri večernih oblekah, ima ta vpliv tudi na malo večerno obleko in na popoldansko obleko. Te so enako večernim oblekam kratkega života ter so še poudarjene s pasom. Imajo svojo dolžino, precej krajšo kot večerne obleke.
BOURJOIS
P A Q
lil
Najpriljubljenejša barva je črna, bogato okrašena s hermelinom ali breitschwanzom, katera se uporabljata tudi za popoldanske plašče.
Nova linija torej hoče biti posebno ženska, gracijozna in nova v silhueti.
Elegantna toaleta iz zelenega crepe- Obleka v novi liniji iz georgetta, živo po-	Eleganten	rjav	plašč
satina, na hrbtu rfetenje z biseri slikanega. Ovratrtik podaljšan na Hrbet	D*	ara,	Paria
Iz naših modnih ateljejev
Foto >llu»tracija«
Levo:
Večerna obleka. Bele čipke in georgette. Spredaj nisokn ■/.aprla, preko ram kep (Atelje Hitv. <1. z o. c.)
Desno:
Večerna obleka i/ rumenega georgetta
(Modni atelje Seljoki
Levo: Velika oečerna toaleta iz crepe satina z vlečko. Okrog oratu pentlja iz pristnega hermelina z modno zapono (Atelie Hity, d. t o. z.)
Desno: Mala večerna obleka, tajjet dahlia-baroe z zanimivim hrbtnim izrezom. Nosi naša modna referentinja ga. Hity
Originalni moderni nakit
(Izdelek ge. D. Pajuičeve)
Tipična figura novitete »Quick-step*. Quick-step je najtežji letošnji ples, fri zahteva mnogo tehnične izvežbanosti in stabilnosti v ravnotežju, kar nam najlepše kaže naša slika
Elegantna večerna toaleta iz rdečega crepesatina, delo modnega ateljeja Mice Kovačič, Ljubljana, Krojaška ulica Smoking najnovejšega kroja, delo modnega salona za gospode »Elegance«, Ljubljana, Aleksandrova cesta
Najnovejše plesne kreacije letošnje zimske sezone
Plesni mojster g. Josip Košiček in državna prvakinja v družabnem plesu ga. Elza Stoj Kovičeva Foto »Ilustracija«
Zgoraj levo: Najbolj priljubljena figura živahnega *Six-eighta«, izvedena jako posrečeno. Plesalec pri tej figuri ne sme zrahljati drže, sicer izgubi slika ose na svoji eleganci Spodaj: Najlepša slika zelo razgibanega plesa > Paso-doble*. Naša slika nam kaže moment, ko gospod in dama križata nogi zadaj, nakur napravi dama tri korake okrog gospoda, pri čemer mora gospod paziti na pravilno prenašati je teže
Decentna večerna toaleta iz črnega crepesatina, zlato obrobljena, delo modnega ateljeja Mice Kovačič, Krojaška »lica
O novem družabnem plesu
Franc Bajd
Bistvo družabnega plesa leži sredi med športom in igro. Da govorimo pri plesu lahko o športu, nam najlepše dokazujejo plesni turnirji. Ponovno se je ravno pri plesnem tekmovanju pokazalo, kako odločilnega pomena je za družabni ples telesna kultura. Kakor vsaka druga igra, pa zahteva ples pravega razpoloženja. Nadkriljuje pa ostale družabne oblike v tem, da posega tudi v umetnost, kolikor so njegove podlage muzikalno-estetske.
Danes, ko se toliko pleše, moramo vzeti ples resno. Veliko navdušenje za družabni ples je gotovo ena izmed potez na obrazu našega časa. Saj je na drugi strani ravno-tako navdušenje za umetniški ples tudi dokaz, da je postal ples problem. Če gremo še dalje, vidimo med odrskim in družabnim plesom globoke vezi in nedvomno vzporednost.
V	tem oziru sta si gotovo zelo blizu ekspresionistični ples, kakor ga gojijo Nemci, in najnovejši družabni ples; seveda je jasno, da samo v onih mejah, kolikor je to sploh mogoče.
Še ima ples mnogo sovražnikov, katerih krog se je močno povečal s prihodom zamorskih plesov. Zamorski plesi so vplivali elementarno, ker so bili narodni plesi in tak ples najlažje uspe, vendar za evropski okus še daleč niso bili estetični. Kakor so bili navdušeno sprejeti, tako smo se tudi navdušeno poslovili od njih. Tudi originalni tango je narodni ples in se kot tak še pleše v Španiji in Argentiniji.
Če se je danes izvršila v družabnem plesu revolucija, gre v nekem oziru zasluga tudi zamorskim plesom. Imeli smo jih precej, toda vsak je imel svoj osnovni korak in baš temeljito obvladanje osnovnega koraka je bil tu neob-hoden pogoj. Moderni stil nima ne sledu zamorskih plesov, vendar pa resno poudarja važnost osnovnega koraka. Prej so se posamezni plesi razlikovali predvsem v posameznih slikah, danes pa že v koraku. Na to so nas opozorili zamorski plesi, ki so v tem oziru obrnili nase tudi pozornost plesalcev-umetnikov. Sami so izginili, zamorske zvezde so ugasnile ena za drugo in nikomur ni žal za njimi.
Kakor vsaka stvar, ki je vsaj malo estetskega značaja, tako tudi ples lahko izgubi svojo vrednost, če se hoče izrabljati. Ono »razpoloženje«, ki ga ustvarja ples, je kompleksnega značaja. Družabnega plesa si brez muzike ne moremo misliti, dočim umetniški ples ni strogo vezan nanjo in je njegova ritmika često le ritmično dihanje plesalca samega. Mnogo zavisi od dobre muzike. Veliko pa pomeni pri plesu tudi obleka ter razsvetljava in oprema dvorane. Vse to skupaj nam ustvari »razpoloženje«, to je doživljanje, ki ga imaš, ko plešeš. To leži v bistvu pravega družabnega plesa že od nekdaj.
Kar se tiče plesne glasbe, prevladuje še vedno »jazz-band«. Seveda imamo tudi tu temeljit preokret. Nič več ni »jazz« ona divja muzika, ki je sicer zelo poudarjala ritem, tako da se često ni menila celo za takt. Tudi disonanc nimamo več. Kralj »jazz-a« Paul Whiteman pravi, da se je »jazz-band« prelevil v umirjeno sinkopirano harmonijo. Pri plesnih komadih moramo razlikovati med ameri-kansko-angleškimi in nemškimi. Prve označuje predvsem poudarjen ritem in malenkostna melodioznost, Nemci pa poudarjajo melodijo. Skoro samo nemški komadi postanejo »šlagerji« sezone. Slišiš ga enkrat, dvakrat in si ga zapomniš, drugi dan ti že ne gre več iz glave. Ko ga že čuješ na ulici, se razjeziš nanj, toda na pohodu so že novi »šlagerji«. Za tango smo dobili letos kar tri komade, toda eden za drugim umirajo. Najprej »V mali slaščičarni«, potem »Gospodična, pardon...« in danes »Ti si moja zvezda, moj mesec in moje solnce«. Toda tudi zadnji bo ugasnil z zvezdo, mesecem in solncem vred.
Kar se tiče novih plesov, je pri nas plesni diktator Adolf Jenko, član pariške akademije plesa. Ob strani mu stojijo plesni mojstri Černe, Trost in Košiček, ki imajo vsi enoten program, kakor sta ga izbrala kongresa v Parizu in Ziirichu. Splošno smo Slovenci priznano dobri plesalci. Državna prvaka v družabnem plesu, Seunig in Stoj-kovičeva, sta Slovenca. Tudi kar se tiče glasbe, imamo par dobrih »jazz-bandov«, v prvi vrsti »Jonny-jazz«, ki ga tvorijo sami konservatoristi, »Merkur«, dalje »Negode« in »Odeon«.
Že lansko leto se je pojavil v plesu angleški stil, ki je za red ho IztobVlriflSl s ptarkefa ameUikautfki stil, za katerega
so bili značilni zamorski plesi, ki so zahtevali včasih naravnost akrobatske tehnike. Danes se pleše z elegantno mirnostjo. Novi stil se je uveljavil zlasti s tem, da ga upošteva tudi moda, ki je ravno tako internacionalna kot ples. O tem nas prepričujejo krasne večerne toalete, ki so naredile iz športne girl zopet elegantno damo.
Štirim pogojem mora ustreči plesni par, če hoče res kaj veljati. Najprej je važen »celotni vtis«, ki ga tvorita harmonija plesalčeve in plesalkine postave in pa pravilna drža. Na drugo mesto pride »tehnika« plesa. Par mora dobro obvladati vse korake in prehode med njimi, zlasti pa je važno gibanje gornjega dela telesa pri posameznih korakih. Pri vsem tem pa se mora videti, da vodi gospod. Potem pride »muzikalnost«, to je ritmični in muzikalni čut. Ostane še »stil«. Vsi plesi imajo skupaj svoj stil, vsak pa še posebej svojo linijo. Pri tej točki moramo upoštevati še individualno noto v plesu. Vsak plesalec ima nekaj svojega, kar navadno odgovarja njegovemu temperamentu in ni nekaj prisiljenega.
Bistvo angleškega stila je že v koraku samem. Gospod pleše s celim podplatom, ne samo po prstih. Izostati pa mora vsako drsanje. Stopiti mora najprej na peto in se neznatno dvigniti na prste. Ta korak je značilen za vse plese in je za držo najvažnejša stvar pri plesu.
Ravno program letošnje sezone priča, da se je angleški stil popolnoma uveljavil. Saj imamo skoro sama angleška imena. Fox-trot se še vedno pleše v skoraj neizpremenjeni obliki, samo malo počasneje (50 taktov na minuto). Podobna mu je noviteta Quick-step, ples, ki ga označujejo sinkopirani koraki in Chassier-korak. Najbolj navdušeno in najlažje smo sprejeli elegantni angleški valček (40 taktov na minuto), kateremu so Nemci letos dodali še par diagonalnih korakov. Skoraj iste figure ima Slow-fox ali angleški Fox (42 taktov na minuto). Odlikuje ga lepota ritma in naravnost tekoča melodija. Še vedno pa je vladar vseh plesov tango (28 taktov na minuto), ki je Angležem pač ideal, ker zahteva južne atmosfere. Pri tangu pokaže plesalec vse, kar zna. Njegova čudovita ritmika je najbolj prikladna za individualno barvanje predpisanih figur. Nekaj novega pa sta za nas Six-Eight in Paso-doble. Oba se plešeta v šestosminskem taktu in imata na sebi nekaj špansko-južno amerikanskega. Six-Eight je lahek in zelo živ ples in nam nadomešča nekdanji One-step. Za Paso-doble so značilni križni koraki in sinkopa.
Za večino teh plesov je važen dolg korak. Izvzeta sta samo zadnja dva. Zlasti pri tangu mora biti očitna razlika med temi dolgimi in v triolah napravljenimi kratkimi koraki. Tu se mora paziti še na kontinuiteto gibanja, podobno kot pri Slow-foxu. Korakov ne smemo cepiti, eden prehaja v drugega zvezno. Tudi pri angleškem valčku je važno, da moramo napraviti na poudarjeni udarec v taktu dolg korak, in sicer s celim stopalom, na ostala dva nepoudarjena udarca pa kratka koraka po prstih. To pa ne samo pri osnovnem koraku, ampak tudi pri vseh obratih. Izjemo pa tvorita Six-Eight in Paso-doble, ki sta hitra plesa in zahtevata tudi temu primerno kratke in temperamentne korake, toda ne divje.
Končno še nekaj splošnih pravil za ples. Gibanje z rameni je že davno iz mode, ravno tako tudi vsako zvijanje nog in upogibanje kolen. Koraki so elegantna in harmonična hoja. Obe rami naj bosta popolnoma horizontalni, kriva ramena kvarijo celotni vtis. Med plesom se ne sme migati z glavo in dvigati rok previsoko. Roke morajo biti vedno v višini ramen. Gospod drži damo malo nad pasom. Dama mora plesati vedno in samo po prstih. Med plesom ne smemo gledati v tla in obupano šteti. Najstrašnejše pri resnično harmoničnem plesu so pa razgovori med plesom, čim lepše zabavaš damo, tem slabše plešeta. Drža in stil sta vedno važnejša kot posamezne težke figure, torej čim manj takih figur.
Ker se v zadnjem času nekateri plesi niso dosti spremenili, so začeli oni, ki si mnogo domišljajo, kombinirati vse mogoče slike vseh različnih plesov in to plešejo na vsak komad. Toda vsak ples ima nekaj specifično svojega in se ne da mešati z drugim. Tako plešejo nekateri na Slow-foxovo melodijo kar slike iz tanga in ne vedo, da se oba plesa ločita medsebojno i po izvoru i po ritmu, čeprav je takt pri obeb štiričetrtinski. Velika napaka je tudi mehanično plesanje vseh figur po vrsti brez ozira na godbo. Tak ples ne nudi pravega užitka. Ako pa paziš na godbo in jo skušaš nekako interpretirati, boš mogoče pritrdil besedam E. Kre-neka, komponista opere »Jonny svira«; »Družabni ples je neprecenljiva možnost, da pride človek-neumetnik ven iz sebe in zasluti dih duh«. DrnitfSffje nuVdušbnje ta ples zrelo potrjuje to mteel.«
ipravo	Rimsko ve&eCje
Vam napravi zimski šport, ampak le, če ste si preskrbeli elegantno belo športno obleko. - Če neperete volnene stvari tako kot je treba, prehitro izgledajo stare. - Volno in flanel je treba namočiti v mlačni raztopini RADIONa, potem nalahno iztisniti, pa bojo tkanine kot nove dobile svojo prejšnjo barvo in sveži ton. - Vse to delo opravi SCHICHTov
RADIO N ki varuje perilo.
Uk*'
Samo malo pritisnite na rob karte z nohtom in vedno se bo poznalo na karti
Jezik poriniti o eno stran lica — kralj
S tenko iglo se za vedno zaznamuje karta. Nevajeno oko to težko opazi
Pokaži zobe — deset
	t
'tr	m
	
v.	v
Tako trenira goljuf na posebni pripravi. Vsaka nerodna kr etn ja izzove zvonec. Jemlje igralcu karte iz žepa, ne da bi ta opazil
Tako se ne karta pri poštenih ljudeh!
Karte so zabava ljudi, utrujenih po dnevnem delu, željuih majhnega počitka. Zbere se trojica, četvorica na par partij. To ni nič drugega kot lahka zabava. Toda so na svetu ljudje, ki čakajo na priliko, da z goljufivo igro dobe sebi, kar želijo. Čakajo na kolodvorih, v parkih na pravi trenutek dolgočasja, ko je kratka igra kar hitro na razpolago za razvedrilo. Kako se obvarujete goljufive iere? Ne igrajte nikoli z ljudmi, ki jih ne poznate! Če pa že igrate, odprite oči in ušesaI Tu vam nudimo izbiro slik, kako delajo goljufivci — mojstri v svoji obrti. Ne glejte samo na roke — zlikovci poznajo svojevrsten mimičen alfabet. Noge jim govorijo svoj jezik. Pri mešanju kart — pozor. Nikoli ne igrati s kartami, ki jih tak neznanec slučajno nosi seboj. Na najrazličnejše načine zaznamovane karte prineso pravo razočaranje nepoučenemu igraču.
Brzojav pod mizo. En dotik: kralj, dva: kraljica, trije: fant, štirje: as
Zrcalce n roki goljufa. Vsako karto pozna že pri delitvi
Štirikratna volta. Zelo težaven trik. Vsaka karta pride na tisto mesto, kot to delilec želi
cigaretami, cigarami in tobakom
Čiščenje in sortiranje listov Rezanje tobaka Stroji za izdelavo cigaret Stroj v obratu Stroj za izdelavo zavitkov. (Iz stroja prihajajo po platnenem traku zavitki, ki jih delavke pobira jo in dev-Ijejo v zaboje) Pakovalnica cigaret Foto »Ilustracija«
Pogosto zanese Ljubljančana korak po Tržaški cesti, osobito ob nedeljah, ko si gre »privezat dušo« s krvavimi klobasami in drugimi takimi božjimi darovi. Tako hiti mimo tobačne tovarne, ogromnih poslopij, katerih obrat razpošilja dnevno neštevilno cigaret in cigar po državi; večina Ljubljančanov ne pomisli, kakšne tajnosti se nahajajo tu notri. Tudi strastni kadilec, ki drži neprenehoma dimečo se svalj-čico v ustih, najsi bo doma ali na cesti, teli poslopij sploh ne vidi ne, kaj še, da bi imel pojem o tem, kako cigareta in drugi tobakovi »blagri« nastanejo, in vendar ni nezanimivo, iti v posete v vse te po tobaku smrdeče prostore in si ogledati izdelke prav pri začetku, recimo tam, kjer je sicer okrogla in lepo dišeča cigara še ploščat list. Stopimo za trenutek noter in denimo cigareto iz ust, kajti napis nas pouči, da v tovarni je — kaditi prepovedano.
Preko velikanskega dvorišča pridemo v poslopje za izdelovanje cigaret. Tobak prihaja v tovarno v velikih balah, v katerih se nahajajo listi taki, kot se trgajo v tobačnih nasadih. V posebnih oddelkih se nuto izbira in sortira. Tak pogled nam nudi slika 1. V posebnih lesenih kojah se nato listje naškropi z vodo. Od tu se pripelje po dvigalih v rezalnico. Štirinajst brzorezalnih strojev, kot jih kaže sl. 2., nareže do 15 tisoč kilogramov tobaka dnevno. V poslugo stroju sta dva delavca, katerih eden pritisku liste med valje in ti valji pa naprej pod nože, drugi pa pobira narezani tobak. To velja za vse vrste tobaka, izvzemši »Trebinjca«. Le za »Savski« tobak je potreba prej še nekaterih posebnosti. Je sicer najcenejši, a je z njim zato največ dela. Preden pride tobak v rezalni stroj, se mora pariti v posebnih kotlih. Od tu ga vozijo na vozičkih k strojem. — S tem pa pot savskega tobaka še ni končana, temveč mora še v pražilnico. Dim nam vzame pogled in duši nas v grlu. Šele ko se malo opomoremo, opazimo okrogle pločevinaste kotle, kateri se vrtijo okoli horizontalne osi. Pod njimi se kuri, tako da je temperatura v teh kotlih približno 80 stopinj. Ko zadobi tobak temnorjavo barvo, pride v elevatorje, kjer se shladi. Šele sedaj je savski tobak uporabljiv za izdelovanje cigaret in zavitkov. Pričelo nas je dušiti in hiteli smo na zrak, kajti nahajali smo se v »švic kostnu«, kakor pravijo delavci.
Brezdvomno je najbolj zanimiv oddelek za izdelovanje »valjčie. Stroji najmodernejšega sistema, kakor jih kaže
slika 5. iii 4., izdelajo dnevno vsak do pol mlijona komadov. Sledimo pripovedovanju in razlagi prijaznega uradnika. Tobak prihaja iz prvega nadstropja po lijakih na tresoče se sito, nad katerimi so nameščeni magneti, ki odstranjujejo med tobakom eventuelno se nahajajoče železne odpadke. Tu je tudi nameščen prašilnik, ki vsrkava prah. Kakor je tudi iz slike razvidno, pada tobak na spodaj se venomer vrteči trak, ki odnaša tobak proti stročnici. Na stroju je pritrjen kolobar papirja, kateri se vrti in odvijajoči se papir teče po posebnih valjčkih, kateri v enakomerni razdalji odtisnejo značko svaljčice.
Na sliki 3. je ta del zelo dobro viden. Od tu teče papir naprej in pride v stročnico. V stročnici dobi že popolno obliko cigarete in teče proti posebni napravi, katera zalepi papir in takoj nato poseben električni likalnik posuši. Lepilo je napravljeno iz riževe moke, katera se v posebnih majhnih kotlih skuha. Nekateri stroji imajo napravo z zobatimi kolesci, ki stisnejo papir v zobčast šiv. Tako teče že izvršena cigareta proti okroglim nožem, ki napravijo do 1000 obratov na minuto, ter razrežejo cigaretni trak na 67 min dolžine.
S tem je svaljčica izgotovljena in pade na posebno pomikajočo se mizico iz platna. Delavke pobirajo cigarete s teh mizic ter slabo izdelane takoj odstranijo. Te pridejo v poleg nameščeni stroj, ki odstrani papir. Svaljčice se v posebnih okvirih odpošljejo v pakovalnico (slika 6.) in tu jih vlože v škatle.
Ti stroji so uporabljivi za izdelavo vseh vrst cigaret, le valjček z napisom in barvo se izmenja.
Oglejmo si še napravo za pakovanje tobaka (slika 5.)! Skozi lijake prihaja na posebne mize, pri katerih po štiri delavke odtehtavajo potrebno količino tobaka za en zavojček. V mizi se nahaja kolo s posodicami, katero se neprestano vrti. Te posodice se avtomatično odpirajo in vanje se vlaga odtehtani tobak. Iz njih pada v korce, kateri ga stresajo na papir. Ta pride po platnenem traku med »rokam« podobne lopatice, ki papir zavijejo. Tako pride iz stroja že gotov zavitek. Tisk ovitka se vrši v stroju istočasno. Stroj more napraviti do 60 zavojčkov na minuto.
Ropot in šum strojev nam je še vedno v ušesih, ko pridemo v posebno poslopje za izdelovanje smotk. Surovine uvažajo iz	inozemstva.	Mesto strojev	»ropotajo«	ženske ena
čez drugo	in utihnejo	šele, ko nas	zagledajo.	Tu trebijo
liste, ter iz vsakega odstranijo glavno žilo, kakor je razvidno iz slike 7. Tu nas prevzame prijazni šef drugega oddelka in nas odpelje v svoje prostore. S humorjem nam razlaga razno delo. Strojnim potom se izdelujejo le smotke slabše vrste. Stroji izvrše samo tako zvane lutke (sl. 8.), to je notranji del, katerega nato ovijejo z lepim listom. Vse finejše smotke se izvršujejo na roko, to delo se vidi iz sl. 9. Drobni listi se zvijejo	ter se ovijejo	z večjimi	in zalepijo.
Smotke se	zatem temeljito presuše v	posebnih pečeh in na
novo navlažijo v vlažnih kleteh, ter so šele po preteku šestili mesecev uporabljive za eksport. Vsaka delavka izdela dnevno le do 250 smotk, to pa zaradi tega, ker je treba temu delu posvetiti izredno pažnjo. Izdelujejo se vse vrste cigar, izvzemši najboljših.
Četrti produkti so klobase, pa ne — »kranjske« — ampak za žvečenje (slika 10.). Delavke vlagajo v stroj liste, kjer jim dasta dva vrteča se valja z utorom okroglo obliko. S tem nastane nekaka vrv iz tobačnih listov, ki se navija na vitelj. Delavci razrežejo to vrv na manjše kose v obliki klobas. Te pridejo v vlažne kleti ter po par mesecih na trg.
Da ne bodo zapostavljene »šnofarce« in »šnofarji«, naj povemo še, kako izdelujejo burmut, t. j. tobak 7.a noslanje. Prah in odpadke smotk zmeljejo v posebnem mlinu. Dodajo še tiste dišave, katere vsaka »šnofarca« oddaja od sebe v veliki meri. Da pa ne boste mislili, da so to tako slabe dišave, vam jih naštejem: figova moka, cimet, rožno olje, različni parfumi itd. Nato se kot polfabrikat vlaga v sode, v katerih leži tri do štiri mesece, nakar se nasuje v zavitke in odpošilja.
Omenimo še zadnji produkt, tobačni ekstrakt, ki se uporablja proti razni golazni. Prah, odpadke tobaka in posebno slabo listje se namaka nekaj mesecev in nato v posebnih pripravah izdeluje ekstrakt. Ostanek pa se prodaja kot gnojilo.
Izmed svaljčic izdeluje ljubljanska tobačna tovarna le »Vardar«, »Morava«, »Neretva«, »Zeta« in »Sava«.
Poseben oddelek tvori kartonaža, kjer se reže lepenka in izdelujejo škatle.
Pogonsko energijo ljubljanske tobačne tovarne dobavlja lastna centrala. Ima dva parna stroja po 90 KS, katera ženeta dva generatorja po 45 kilovatov in z napetostjo 330 V.
Tovarna razpolaga z lastno kovinsko in mizarsko delavnico. V tovarni se nahaja tudi kuhinja, katera nudi de-
?. Trebljenje listov za cigare
8. Izdelovanje lutk
9. Izdelovanje finejših smotk
10. Stroj za klobase.
lavstvu za nizko ceno temu primerno hrano. Lastna požarna bramba preprečuje eventuelno nastale požare.
Prisrčno se zahvalimo za prijazen sprejem. Ko se zopet nahajamo zunaj teh, po tobaku smrdečih prostorov, si z*-
palimo cigarete. Da pa ne bo kdo mislil, da smo mogoče nastavili žepe in da so deževale cigarete vanje, povem, da so v vsakem oddelku zato plačane ženske, ki ne delajo drugega, kakor »špancirajo« z metlami okoli in pazijo, da
Nobena krema ne more spremeniti Vaše kože
TODA NEGA KOŽE NA ZNANSTVENI PODLAGI — ki oživlja kroženje krvi po slaničju in obnavlja delovanje por — bo ohranila Vašo kožo čislo, odporno in nežno. To so temelji Elizabeth Ardenove melode. Sle-d te vsako jutro in vsak večer točno vsakemu predpisu Eliza-belhe Arden, ter uporabljajte zato Venetian Cleansing Cream (čistilno kremo), Ardena Skin Tonic (sredstvo za jačenje kože), Spe-cial Anslrigenl in Orange Skin Food (hranivo kože).
Elizabeth Arden Venefian-proizuodi se dobiuajo o
DROGERIJI ADRIJA
Mr. ph. S. BORČIČ LJUBLJANA Selenburgova 1
ELIZABETH ARDEN 25 Old Bond St. London W1 673 Fifth Avenue New York 2 rue de la Paix Pariš
se ne spozabi kak oboževalec in ne vzame svoje »oboževalke« s seboj, kajti skušnjave so velike. Ko bi bila pa tobačna tovarna izdelovalnica piškotov, bi potem morali sigurno nastaviti za vsako žensko moškega, ker tudi žensko meso je slabo.
Zakladi
Ign. Nikorowicz
(Eleganten, temačen salon, einpire. Ob oknu lepa etažera. Na njej lep svečnik iz Pompejev; poleg- starinska ura in spominska slika »Ljubimkanje«. Večer.)
Starec (novemu slugi): Pozabil sem ti povedati, da se etažere ob oknu ne smeš nikoli dotakniti, razumeš — nikoli...
Sluga: Kdo pa jo bo očistil prahu, velecenjeni?
Starec: Ti ne, ti ne! Me razumeš?...
Ko sluga odide, vzame starec iz odprtine v zidu mehko krtačico in svilen robec. Gre k etažeri in ljubeznivo čisti ž nje prah. Najmanjši prašek mu ne uide. Po vrsti jemlje v roke: svečnik, pahljačo, uro in sliko. Nežno jih ovija s svilenim robcem, ves čas gleda z milini pogledom te mrtve stvari, kakor da so žive...
Tema... Starec nažge sveče v svečniku, sede pred etažero in opazuje svoje zaklade.
Dve sveči komaj zadosti osvetljujeta prostor. Ura, pahljača in slika mečejo svoje sence na zid. Od časa do časa zatrepetata sveči v tenkem dihu, ob istem času se zganejo sence osvetljenih stvari na zidu, se raztezajo in migetajo v ozadju, kakor da je življenje v njih ...
Smrtna tišina.
Starinska ura: Hihihi! Moje pero bo počilo, bog-me, ne zdržim več!
Svečnik: Kaj se je zgodilo? Povej!
Starinska ura: Ah, nič, tako smešno je ...
Pahljača: Za kaj gre? Smejem se že naprej... Fru ... fru ... fru ...
Starinska ura: Ker nas starec tako ljubi...
Svečnik : Ali veste, zakaj nas ljubi?
Starinska ura:	Vem: ker nas je njegova žena
tako zelo ljubila. In to je tako smešno...
Pahljača: Fru... fru... fru...
Starinska ura: Spominjam se, da je nekoč starec mislil odpotovati. Seveda se je ona zmenila s »tretjim« za sestanek. Čas odhoda se je bližal in starec se je nekam obotavljal s slovesom. Ali veste, kaj je napravila?
Pahljača : Kaj, kaj?
Starinska ura: Pomaknila je moja kazalca malo naprej in starec se je odpeljal...
Slika: Hihihi! Pokam od smeha!
Pahljača : Spominjam se podobnega doživljaja. Bilo je na plesu. Starec je bil zaročen ž njo. Zakrila se je s pahljačo in mu šepetala besede ljubezni, v tem ji je »treHi« poljuboval vrat...
Starinska ura (amuretu): In ti ne veš nič?
Slika:	Seveda.	Pomislite: prepričala ga je, da so
lasje za mojim okvirom njegovi... toda ... hihihi...
Pahljača : Ali so bili to lasje »tretjega«?
Svečnik: To še vse ni nič... Kar sem jaz videl...
Pahljača: Povej, povej ...
Svečnik : Bolje, da molčim ...
Pahljača : Začel si, nadaljuj!
Svečnik : Mogoče si samo domišljujem ... Ugasnila sta sveči...
Starinska ura: Neumni starec.
Pahljača: Gluh je.
Svečnik: In slep.
Starinska ura: Toda ta starec ni izjema. Ljudje vedo, slišijo in vidijo manj, kakor me »mrtve stvari« ...
Slika : Pst! Tiho! Ali slišite? — kaj se godi?
Pahljača:	Ah,	ni vredno besed: starec joka...
Brez uspeha.
»Kaj si delal tako dolgo zunaj?«
»Gospod je izgubil bankovec za 10 Din, pomagal sem mu ga iskati.«
»Uspeh?«
»Gospod ga je sam našel.«
Stara pravica.
Konj: »No, osel, zate mora biti posebna čast, da stanuješ z menoj skupaj v hlevu!«
Osel: »Ne bodi nadebuden in domišljav! Vas konje kaj kmalu spodrinejo avtomobili — a oslov bo vedno dosti na svetu.«
I# " -'/•
d
/a
>
t
i
Iz vsega sveta .
V	Pomoni (Kalifornija, L . S. A.) so priredili pred kratkim tekmo n molzenju kran. Udeležile pa so se je dame »družbe- in bogate farmerke. Prišle so od vseh strani v šte-oilnili avtomobilih, ki jih vidite urejene in nagro-madene v ozadju. Kako bi izgledala taka tekma pri nas in katera naših lepotic bi dobila prvo nagrado?
•Sr-
m
Katastrofa letala o Nem Yorku
f
V centrumu mesta se je zrušil anion amaterja z dvanajst nadstropne palače, kjer se je na str e hi mislil pilot izkrcati Pilot se je ubil, avion popolnoma razbil
'Zenski Samson. Senzacija d A'ero Yorku. Vlegla se je s težkim nakovalom na prsih, po katerem sta tolkla mož in brat s kladivi, da so se ji poznali odtisi žebljev na hrbtu
i
saama
Lojalnost angleških ministrov. Naša slika kaže bivšega angleškega ministra Winstona Churchilla (v sredi), ki je povabil k sebi na obisk sedanjega ministra Snomdena (desno). Ker je Snoro-den skrajni politični nasprotnik Churchillov, je za naše pojmovanje politične lojalnosti dovolj težko razumljivo, da ga je Churchill sprejel v goste. Na sliki od leve na desno: admiral sir Rogar Keyes, mr. W. Churchill, miss Margaret Bondfield, mr. Phillip Snorvden
Pod varstvom bogov. Indi janska družina pod kipom boga Mumbo-Jumbo, o katerega verujejo, da jih varuje zlega
* I šTjil
l -	3	±
l'sako mesto ima svojo malo senzacijo. Promet na enem od londonskih mostov. Ali bodo prišle previsoko naložene košare preko mostu ?
J. liazzard iz Cantona (Amerika) si je vbil v glavo, da prekorači kanal La Manche na teh svojevrstnih »čevljihr in s tem svojevrstnim »krmilom«
V.abava o Fenice (kalifornija) na vročem solncu. Nova damska igra. Štiri osebe igrajo naenkrat s palicami kot pri biljardu
Rdeči direktor!
Aleksander Nevjerov
Pavel Kudaškin — direktor. Pavel Kudaškin — šef. To zveni tako dobro kakor: kupa vina, polna kupa vina. In Kudaškin pije iz obeh kup hkrati. Kako sijajno je vendar to življenje! Sam hudič ga ne bi mogel zamisliti lepše. Prej se je reklo kar: Pavel Kudaškin, zdaj pa: Pavel Ivanovič! Prej peš, zdaj per avto! O, in kakšno delovno sobo ima! Velikansko, svetlo! In kakšno mizo! Z zelenim prtom prevlečeno in na osem predalov. Delovna soba, miza, telefon, avto, portir. Najbrž je vse to samo sanja. Če pa ni, potem se je takega mesta treba oprijeti z vso silo. Z zobmi se je treba vanj zagristi. Končno tudi ni nobena šala: »Direk-tor!«
Doslej samo navaden delavec — zdaj naenkrat »so-drug direktor«! Avto drvi in zemlja pod njim. In nebo nad njim. Cela cesta drvi, celo mesto. To je življenje. Ključavničar gre — slikar pride — zidar gre. A Kudaškin drvi po mestu. On stoji višje nego ključavničar, višje nego slikar in zidar. To je življenje!
»Di-rek-tork
Kudaškin sedi v naslanjaču z usnjatimi blazinami, se smehlja prijazno. Levo pred njim — inženir, desno pred njim — inženir. Da, s takimi ljudmi sedi zdaj za isto mizo. Kadijo — on tudi kadi. Iztegnili so noge — on jih je tudi iztegnil:
»E-na-ko-prav-nost!«
Kako komično je vendar predmestje! Kako so tam vse hiše majhne! Ob zidovih sede po klopeh delavci z odpetimi srajcami, ženske žvečijo pečke od solnčnih rož, otroci se jim plazijo pod nogami. In v taki hiši je nekoč prebival tudi Kudaškin. Zdaj pa stanuje v centrumu mesta ■— v pet nadstropij visoki hiši. Direktor tovarne vendar ne more stanovati v delavskem predmestju! Saj ga ne bi noben inženir smatral za resničnega direktorja ... Noben specijalist ne bi imel velespoštovanja pred njim.
Ali je to zrcalo tako čudovito, ali pa se je sodrug Kudaškin zares tako zelo spremenil? Zdi se, da ti brki sploh niso njegovi. Prej so bili dolgi, kocine so štrlele proč in visele dol, zdaj so »angleško« pristriženi, čisto majhna ozka krtačica pod nosnicami. In tudi lica so ko da niso njegova. Samo poglejte, kako se pričenjajo napihovati in vedno bolj roza postajajo. In oči in vrat z belini ovratnikom — vse to, se zdi, ni njegovo. Modra obleka, fina cigareta med zobmi, brezhibni čevlji na nogah. Neumnost! Naravno, da je to 011. Direktor vendar ne more hoditi tak naokoli kakor kak navaden delavec. Saj ne bo imel noben inženir pred njim potrebnega velespoštovanja. In razen tega ...
»Dober dan. Pavel Ivanovič!«
»Moje velespoštovanje!«
»Pridite vendar enkrat z nami na čašo čaja!«
»Žalibog, nobenega časa, sodrug Zamojkov. Danes — seja upravnega sveta!«
»Dober dan, Pavel Ivanovič!«
»Moje velespoštovanje!«
»Kako Vam gre?«
»Ni lahko, sodrng Grigorjev. Ne bom več dolgo zdržal v tem podjetju!«
»Kaj pravite?«
»Delo s takimi upravnimi svetniki je nemogoče!«
O to vam je zvit lisjak, ta Pavel Kudaškin. Z inženirji govori drugače nego z delavci. Če je vse to resnica, se je treba mesta trdno oprijeti. Biti z inženirji v prepiru, ni dobro, z delavci — tudi ne.
»Po-li-ti-ka!«
Samo zato je treba z vsakim govoriti po svoje...
Razen tega je treba občevati v »Društvu inženirjev«.
V	modri bluzi pa ni mogoče sedeti poleg dame. In tako prijetno je, ako človek ne more v zrcalu prepoznati sam sebe. Sploh je pri inženirjih navada, da poljubljajo damam
roke. In po sili razmer se bo podvrgel tudi Kudaškin etiketi. Zaenkrat seveda še ne. Zato končno tudi ne gre. Treba je le marsikaj ukreniti, da ne boš veljal za neinteligentnega kmeta.
Vse bi bilo v najlepšem redu. A kljub temu Kudaškin z življenjem ni zadovoljen. Se pravi, z življenjem že, le s svojo ženo ne. Predstavite si samo: čisto navadna ženska! Nosi katun in na glavi ruto. Vrag jo vzemi, to še ne bi bila nesreča, mogli bi ji na Tverski cesti kupiti vsako poljubno obleko. Ji dati na glavo namesto rute klobuk. Ne gre za to. Ona nima nobenega obnašanja. Tako je, hudiča ... Ona je ostala taka, kakor je bila kot žena delavca.
Kudaškin ji pravi: »Zdaj si žena direktorja.«
»Nu, Papašenjka, kakršenkoli direktor že tudi si, jaz te imam rada brez vse te šare ...«
Kaj boš storil na to? Pride obisk in ona se skrije. Pri ženah inženirjev naravnost vidiš, kako jim stopijo oči iz jamic, tako koketirajo. Ta zeljnata glava se pa ljudi boji, pride ven v ruti, in Kudaškin pride v tako zadrego, da zardi do ušes. Ne — s tako ženo se pred ljudmi ne moreš pokazati. In zaradi nje tudi ne bodo imeli nikoli pravega spoštovanja pred njim. Na prvi pogled se vidi: navadna delavka. In če hočemo biti popolnoma odkritosrčni: ona je tudi že nekoliko prestara zanj. Da, če bi mogel človek dobiti drugo, takšno s svilenimi nogavicami...
In to je tudi napravil. Kar preprosto in naravnost je rekel svoji ženi: »Midva nisva za skupaj!«
Žena v katunasti obleki je šla — in prišla je taka, ki razume koketirati. Vitka, mlada, s svilenimi nogavicami. Ah, kako je interesantna! Ne pije nič čaja — želi kave! Kruh mrzi — kupiti ji je treba prepečenca. To ali ono ni več moderno, v izložbah se vidijo že nove stvari. Čokolada, hruške, teater, manikira, parfem, eau de cologne... In kako se zna obnašati! »Merci, pardon. Danes mi je strašno dolgčas ...«
Ravnokar je dal Kudaškin svoji mladi ženi zadnjikrat hruško cesarščico. Točno ob dveh ponoči je presedlal z avtom GPU (prej Čeka) v drugo stanovanje. Se zgodi! Domišljavost rodi večkrat še hujše posledice.
Mladi risarji
M. Pregelj: Sneg odmetavajo
Razstavni prostor Milie Maleša na zadnjem velesejmu, kjer je prodajal svoje originale, svojo knjigo, blazine in robčke po svojih načrtih. Pa saj so vedno trdili, da mora imeti umetnost ekonomsko bazo in posebno: da se mora približati ljudstvu. Razpni svoj šotor pod milim nebom — to bodo ljudje vreli k tebi kot na semanji dan!
Ples na ledu
Hickory-smuči, jesenove smuči
stremena: Seidl, Sixt, Haug
palice: poper, lonkin, bambus
maže: Oestby, Tento,
Sohm, Bratlie, Hey
smuški čevlji, gojzeri, smuč. jopice »Poli«
D* Z O. Z*
LJUBLJANA ♦ GOSPOSVETSKA 6
Cesa še ne veste?
Od osmih tisočev velikih knjižnic na svetu je največja knjižnica britanskega muzeja v Londonu. Obsega več kot štiri milijone najrazličnejših knjig.
Igro s kartami so poznali Kitajci že leta 1120. pr. Kr. r.
*
Koran (mohamedansko sveto pismo) psuje psa z »nečisto živaljo«. V mohamedanskih deželah pes ne sme prestopiti praga hiše. Mačke pa so bile Mohamedu najljubše živali in zato jih mohamedanci imajo radi.
*
Glavna hrana Kirgizov je kumis, mešanica kravjega, ovčjega in konjskega mleka. Dva tedna se mora kisati. Med tem časom posodo temeljito tresejo. Gotova jed ima okus kakor meteno mleko in tako hitro nasiti človeka, da je ne more izpiti več kakor en sam kozarec tisti, ki kumis prvikrat pokusi. Ko pa se privadi, izpije tudi osem kozarcev. Kumis je zelo opojen, če ga spiješ mnogo, te zaziblje v nekakšen sen, da se stvari in dogodkov ne moreš točno spominjati.	^
Severni medved je povprečno trikrat tako težak kot lev. Oči kačjih pastirjev imajo trideset tisoč majhnih plošč (facett), ki jim dajejo tako dober vid.
*
Prve umetne bisere, ki so preslepili celo strokovnjake, je izdelal leta 1656. Francoz Jaquin, ki je delal iz nasoljenih ribjih luskin nekakšno esenco, nazvano Essence d’Ori-ent. Notranjo stran steklenih biserov je namazal s to svetlikajočo snovjo. Nato jih je napolnil z voskom. Ponaredba je docela sličila pravim biserom.
Na Koreji raste rastlina, imenovana g i n z i n g, ki jo plačujejo na Kitajskem z zlatom. To rastlino primešajo v majhnih delih pijačam, imajo jo za življenjski balzam. Bolniki, ki so že namenjeni smrti, jo uživajo in si podaljšajo življenje za par dni.
Mesto Damask nuzivljajo arabski geografi »materino znamenje na licu sveta«, »perje pavov dz paradiža«, »ogrlica lepote«. Po pripovedki orientalskih kristjanov je Bog tu napravil Adama iz rdeče zemlje.
Blazine po načrtih akad. slikarja Mihe Maleša
Kako si mora v naših časih umetnik služiti svoj kruh
Foto »Ilustracija«
T^TT A TPT TT A V današnji številki pričnemo objavljati filatelistični kotiček na pobudo številnih slovenskih fila-J-jJ-jIJ/* telistov. V vsaki drugi številki bomo objavili serijo prvih jugoslovanskih znamk ljubljanske serije. Ves material je zbral pravkar preminuli g. Ivan Vernik, znani filatelist, ki je tudi uredil prve tri serije
Ljubljanski kamnotisk, ll1/2 zobčan, franko znamke — Lithographie de Ljubljana, lllh garnie de pointes, timbres fco.	hrapavi	papir	—	papier	rauque
olivno
olive
rdeče
rouge
vijoličastordeče
violet-rouge
rjavo
brun
grahovo- in olivnozeleno c. de pois-vert et olive-vert
gladki rumenk. p.— p.jaundtreline
hrapavi
modro
bleu
rumenkasti papir p. raugue jaunatre
gladki rumenkasti p. p. jaunatre lisse
rumenkasto	vijoličastordeče in rdeče
jaunatre	violet-rouge et rouge
porozni papir — p. poreux
stnaragdnozeleno	vijoličastoroza	motnomodro
emeraude-vert	violet-rose	mat-bleu
vijoličasto
violet
gladki beli papir papier blanc, lisse
rumenk astozeleno jaunatre-vert
vijoličasto
violet
olivno
olive
beli debelejši papir — papier blanc plus epais
modro	smaragdnozeleno	rumenkastozeleno
bleu	emeraude-vert	jaunatre-vert
kredasti papir 1. plošča papier crayeux lire plaque
zeleno	vijoličasto
veri	violet
olivno	motnomodro	vijoličastoroza
olive	mat-bleu	,	violet-rose
kredasti papir II. plošča papier crayeux lle plaque
zeleno	vijoličasto
veri	violet
Schiller: Don K ar los (režija C. Debevec)
Achard: Življenje je lepo (režija C). Šest)
Strauss: Beneška noč (dirigent Ant. Neffat, režija J os. Povhe)
Foto >Ilo3tiacija<
V	sredini levo: Iz III. dejanja optimistične komedije »Življenje je lepo« (Plut, Potokar, Levar, Mira Danilova, Lipah)
Ivan Levar,
član drame kr. Nar. gledališča v Ljubi jani
Novitete iz državnih gledališč v Ljubljani
Levo:
V	vlogi Bonaparta (Življenje je lepo)
Desno: V vlogi kralja Filipa II. (Don Karlos)
Golobčki na Markovem trgu (Beneška noč, III. dejanje)
Anina (Poličeva), Caramello (Drenovec)
t
■A
Ko se sam brijem ...
Ivan Čargo
Strašno nerad grem pod svoj lastni nož. Poredkoma se sam brijem. Včasili pa le nanese, da se moram po večkrat zaporedoma in to mi je strašno neprijetno. Samega sebe čistiti je kočljiva zadeva, ko imamo vendar brivcev vse preveč okoli sebe. Zgodi se pa, da nas med tolikimi eden le pošteno obrije ...
V	sobi imam zrcalo. Kakšno!* Dvomim, da bi bil kdo brez zrcala. (Tista zrcala, ki jih imajo ženske, niso po mojem mnenju prava zrcala — so le rafinirane leščerbice.)
V	kolikor poznam moške, uporabljajo zrcalo edinole v potrebi. Za ženske je zrcalo duševna hrana. Grde ga sploh ne marajo; preopičje se jim zdi, prenizkotno opravilo (to je resnica) se vedno gledati v zrcalo...
Tista predpriprava, brušenje britve i. t. d.; nekaj mesarskega je v vsem tem ...
Vse pripravljeno. Razrezan (jaz ga kar lepo natržem) časopisni papir (tak papir je nepriporočljiv, zaradi papirja samega ne toliko, ampak radi tiska na njem in vsebine člankov je nevarnost zastrupitve velika!!), milo, brisača, čista voda, vse drugo je luksus.
Moj verni drug v zrcalu oponašajoče drgne s čopičem po obilni čeljusti. Zrcalo (če je dobro) do pičice vrača tvojo sliko. (Otroku je nepotrebno, ker je sam na sebi živo zrcalo!)
Bliskoma potegne moj drug po napetem vratu. S satanskim nasmehom v očeh mi zašepeče: vodoravno potegni! Ha, vodoravno! Samo mala razlika, vodoravno in ne navpično. Radi tiste vodoravne črte je že marsikatera glava odletela... O prijatelj, kar lepo navpično, kar navzgor. Seveda je neprijetno, skeli, peče... Seveda je težje samega sebe obdelavati kot sto drugih, stara brivska pesem!
Čudno zelen v obraz moj drug. Tako neprijetno tuj se mi dozdevaš ...? Kar naprej, navzgor ... Britev trmasto poje, prepira se z roko. Britev bi morala biti dobra, saj je iz prvovrstnega jekla, podedovana je sicer in to jo kvari. Če bi mogel biti brez nje, če bi se ne moral včasih sam briti, kdaj bi jo že zagnal... podedovana je!
Počemu mi tako lokavo škiliš? Pazi, da se mi ne vrežeš, mi pravi drug iz zrcala... Vraga, to boli živce! Pazi, pravim Ti, z britvijo okoli vratu je opasna igra. Sicer boš gledal kako krvavim, bolelo bo pa le tebe ...
Vraga, najrajši bi se čistil brez zrcala. Poskusi! Razmesariš se dodobra. Ah, brez zrcala le ne gre... Tako čuden moj verni drug v zrcalu? Meni? Niči Ali kaj tebe gloda, kaj je tebi? Britev škrta. Nabrusim jo. Moj drug me od daleč škili. Le brusi, le...! Dregnem v predmet... zrcalo se zamaje. Pretvorasto se popači moj obraz... Da bi bilo že konec tega pačenja... Mirno, prosim!! Z obraza v obraz. Naprej, redno navzgor ...
Nekdo trka! Kdo je? Kdo!? Vrata zahrešče, zrcalo se zamaje, moj obraz se spači... Naprej, za vraga!! Oprostite... tukaj pismo... me pošilja... kdaj... mislite? Mislim! Počakajte, da se obrijem... Zdaj ne morem...
Britev škrta. Zopet trka! Naprej! Zrcalo se zaguga ... Počakajte prosim, saj vidite vendar.
Kaj se me bojiš? Čemu tako buliš vame, saj sem ja/, tvoj verni drug. Pusti me, ne glej me! Čemu me mučiš, zakaj spreminjaš vedno obraze. Mene je strah ...
Ali ne slišiš, kako trkajo? Kdo? Polna soba jih je. Obrni se, poglej jih! Vrezal si se, kri ti teče po belem licu, poglej! Meni? Da! Tebi vidim kri na licu, mene boli... Britev škrta. Kdo so, ki me čakajo? Ti jih vidiš iz zrcala,	povej mi, kdo so!
Zopet	trka... Vrata se	odpro,	zrcalo	se zamaje,	po-
pačen obraz me draži izza okvira.
Še par sekund potrpi, drugače se ves razrežem...
Ti se	potiš, ti si bled,	kaj ti	je, moj revni drug v
zrcalu? Meni? Tebi, tebi, kaj je!	Poglej	jih, vedno	več
jih je. Obrni se, poglej jih, kopičijo se trumoma. Ali se jih bojiš? Pazi, da te katera ne dregne! Nož se ti zareže v grlo... Še par sekund, prosim te!
Kdo trka!? Za božjo voljo, še trenutek... Ti si bledo preplašen, ti se potiš? Že te tlačijo, za hrbtom se ti pačijo. Obrni se, oborožen zamahni, vratove jim prereži...
Sunkoma se obrnem, razburjen zamahnem z roko po zraku — Zaklenknilo je!...
Dobro jutro! Oprostite, če vas motim, nočem vas nadlegovati, kava bo inrzla... Gospodinja je zopet zaprla vrata za seboj in je odšla.
Oddahnil sem se, pobral sem britev s tal. V zrcalu se mi je zasmejal moj verni drug, meni je bilo čelo potno ... Vsakojutranje skrbi, ki so me čakale, so pobegnile. Umit in obrit sem se oblekel, popil sem kavo, šel sem na ulico, da jih dohitim, te neznosne, vsakdanje skrbi... da jim prerežem vratove ...
Inan Čargo: Sedem ljudi na sprehodu
Clemenceau
Iz povodnji literature o Clemenceauu, ki se je takoj po njegovi smrti vlila na francoski književni trg, se dviga osebnost Clemenceaua kakor skala v morju, postava tega moža, ki je bil velik po tem, kar mu je dala narava elementarnega in velikega. Tu priobčujemo par odlomkov iz razgovorov s tem velikim francoskim državnikom, ki jih je priobčil Drieu de la Rochelle v »Revue Hebdomadaire«.
»Leta 1871. sem prišel v parlament z idejami otroka,« tako pripoveduje ,tiger'. »Občudoval sem razne može in mislil, da naj hodim kar po njihovih potih in nadaljujem njihovo stremljenje. Politično delovanje se mi je zdelo enostavno. Vsekakor sem takrat že mnogo videl. Narod, tako sem se vprašal, kaj je narod?
Hotel sem to vedeti. V parlamentu pa sem bil kakor slikar, ki opazuje svoj objekt v zrcalu. Kmalu sem spoznal politično življenje: strašno je. Strašno! Narobe obrnjen svet. Splošna korupcija. Tedaj se je zgodilo, da nisem bil več izvoljen. Vrnil sem se v samoto. To je bil najveselejši
del mojega življenja. Ah, bolj ljubim knjige kakor pa narodne poslance. Devet let sem delal v miru. V tem času sem šele mogel spoznati francoski narod pobližje. Da, zdvomil sem nad svojo domovino. Mislil sem, da bomo poraženi. Nisem imel prav.
Na vsak način — vedno sem mislil na Francijo. Patriot sem. To je nekakšen poetičen občutek, ki ga čutim. Ljubim tisto majhno reko v moji domovini, ljudi, ki jih poznam — pa ne vseh —, ki govore dialekt mojih otroških let. Seveda je ta občutek tudi na filozofski bazi. Ah, Francija ...
Francija. Študirajte Francijo. Rad bi, da pridete prav do korenin vsega zla. Potoval sem, videl sem sledove nekdanjih naših porazov. Mesta v Ameriki, ki še danes nosijo francoska imena. V Indiji je živel neki doktor, pustolovec, v Mysori mislim, ki so ga mnogi častili. Bil je celo minister, celo general — toda vse to je izgubljeno. Ludvik XIV., Ludvik XV., ali je to za Parižane trg zmage? Daleč od tega! To so porazi. In Napoleon? Ali je to lok zmage in triumfa? Waterloo ...
V	trenutku svetovne vojne nisem imel zaupanja. Pozneje sem ga morda imel preveč. To je bilo potrebno, da smo se vzravnali. Nisem mislil, da bomo tako visoko zrasli.
Zmaga — to je grozno. Med nami, prokleto nevarna, namreč zmaga! Morda vam jemljem pogum, če vam to pripovedujem. Toda kaj hočete — začel sem — moram nadaljevati. Star sem — ne morem reči drugega. Ta dežela je na robu —.
Pravijo, da sem priljubljen — stiskajo mi roko, zahtevajo podpisov. Žene so bolj prijazne proti meni, kakor v časih, ko sem bil komaj dvajset let star. Toda čemu vse to? Hvalijo me, češ, da sem opravil prav dobro delo. V resnici pa mi pravijo: Vi imate prav, drugi ne. Sporazumite se in vsi skupaj boste imeli prav.
Moji prijatelji — ne ljubim jih zelo. Saj je prav lepo, kar mi pripovedujejo, toda vse avtogram. Knjiga, samo moja knjiga me zanima. Boljša je, kot sem mislil. Znanost — to je najlepši roman. Vi ste pisali verze, če se ne motim. Če zagledam knjigo z verzi, jo raztrgam. Samo znanost velja ...«
Specialna trgovina modnih in športnih pletenin, nogavic, friko-perita lastnega izdelka
Linhartova ul. 55 LANA	TšT
Šelenburgova ul. 4 en gros	Telefon	30-74	en	defail
/
JOB
DDK
X. RAZSTAVA NARDDNE GALEBU!
I\^N GROHAR
1807 - 1911
SPOMINSKA KOLEKIIVHA RAZSTAVA LJIIBLMMAJAKCPICEV PAVILJCM JUNIJ A JULIJ 1926
Plakat za razstavo slovenskega portreta d Ljubljani l. 1925. (akad. slikar M. Sternen, lit. Blasnika nasl.)
CXXXIIVY5TAVAJVUMANE5
Plakat za spominsko razstavo slik Ivana Groharja o Ljubljani I. 1926. (akad. slikar Sternen, lit. Blasnika nasl.)
PRAHA,OBECNI DUM,9-18 hod
7.ZAfcl-9.fciJEN 1Q27
SLOVINSKE MALiRSTVI
KCTIlDkl« U* VIA
Plakat za razstavo slovenskega slikarstva v Pragi l. 1927. (akad. slikar V. Pilon, lit. Blasnika nasl.)
Plakat opozarja te na novo modo zimskega perila in na nov parfum. na kino predstavo in konjsko dirko, na umetniško razstavo in na nov roman v žur-nalu in opozarja še na to in ono. Vidiš, da je v njem, v plakatu sedanjosti, nekaj posebnega, edinstvenega, ni da bi vselej tajili: nekaj umetniškega. Toda naročil ga je trgovec v reklamne svrhe in zadnjo besedo je imel tiskarnar. Primenjena, porabna umetnost torej, ki iz nje do t. zv. francoskega impresijonizma ni bilo nič. Tedaj je
S ostal plakat slika, esneie, proti koncu 19. sto!., sili vanj de-korativnejSa tendenca, praktičnost, plakat izgublja, ni da bi tajili, »voj umetniški značaj. Danes je v plakatni stroki nagro-madenih toliko formalnih in motivnih elementov, da ga lahko sestavlja že laik. Zato je umetniški plakat klasa zase, v povodnji ostalih razred zase. — Evo štiri plakate z naših umetniških razstav. Meje več ali manj na slilce, a niso niti najkarakte-rističnejši niti vsi najboljši, nego na hitro roko izbrani. Prej ali slej bo tudi pri nas treba prirediti revijo naše umetniške reklame in opozorili bi radi na tem mestu lastnike takih listrv na vrednost te vrste spomeoikov.
UKMETlMStl
Plakat za razstavo M. Maleša v Ljubi jani 1.1926. (akad. slikar M. Maleš, lit. Čemaiar in drug)
Moderni plakat za razstave slovenskega slikarstva v zadnjem času
Oči
Kratka fizijognoinična študija
Med metodami za spoznavanje človekovega značaja je fizijognomija gotovo ena najstarejših in obenem najzanimivejših. Fizijognomija skuša brati iz obraza in njegove mimike, zanimajo jo oblike glave, čela, oči, ust, brade, njih proporcije, dolžine in širine. Bavili so se ž njo veliki duhovi, n. pr. nemški pesnik Goethe, nadalje Lavater, Dar-win, v novejši dobi tudi zdravniki, umetniki in psihologi. Fizijognomija ima že solidno izgrajeno bazo, njeni temeljni zakoni so že odkriti, vedno močneje se uveljavlja v naši dobi. Vsak človek je v večji ali manjši meri fizijognomist, ko kritično motri obraz svojega bližnjega. Seveda dela to dostikrat zgolj intuitivno, podzavestno, brez metode, le bolj po čutu in golem instinktu. Marsikaj se da na ta način dognati; do kakih globljih zaključkov pa s takim postopkom ne pridemo. Na vsak način moramo poznati vsaj osnove fizijognomične vede.
V	naslednjem prinašamo kratko fizijognomično študijo oči. Analizirali bomo vtis velikih in majhnih oči na nas, nadalje se bomo bavili tudi z večjo ali manjšo razdaljo med očmi ter končno z razdaljo med očmi in usti. Zaključki nas bodo gotovo presenetili in zadivili, saj je marsikdo izmed nas že zgolj podzavestno prišel do istih rezultatov v praktičnem življenju.
Srednjevelike oči. Velikost oči ugotovimo prav lahko, in sicer že na prvi pogled brez posebnega merjenja. Srednjevelike oči so izraz normalnega duševnega hotenja; osebe s takimi očmi imajo tako močno duševno energijo, da popolnoma zadostuje za uresničitev njih ciljev. Stopnja njih duševne energije je najprimernejša za objektivno, nepristransko raziskavanje in za mirno in dosledno duševno izživljanje in udejstvovanje. Taki ljudje so v vsakdanjem življenju zelo pripravni in praktični, prilagodljivi in zmožni uresničiti svoje načrte in podjetja, ne da bi jim bilo treba žrtvovati pri tem lastne volje.
Velike oči (slika 1.), ki pa ne smejo preveč izstopiti iz očesnih jamic, izražajo ideal popolnosti in harmonije. Vsi
ljudje z veliko daševno potenco imajo velike, izrazite oči. Česar se taka oseba poloti, to tudi izpelje, in sicer z veliko energijo in določnostjo. To so »gospodovalne« (Herrennaturen) nature, n. pr. veleindustrije!, veleposestniki in sploh vodilne osebe z veliko odgovornostjo.
Iz majhnih oči govori slaba duševna energija, osobito v zvezi z majhnim nosoin in slabo oblikovano glavo in čelom. Takim naturam primanjkuje vsake večje volje za vztra jno zasledovanje njih ciljev. Obljubljajo veliko in radi, izvrše pa po navadi prav malo in še to z notranjo nejevoljo. Njih sklepi in odločbe so le momentani in se že v naslednjem trenutku lahko spremene ali pa sploh razblinijo. Pod kontrolo tuje, jake volje postanejo pa lahko tudi prav odporne in delozinožne.
Zelo majhne oči so lahko posledica oviranega razvoja in izobrazbe. Po navadi je s tem v zvezi oslabljen živčni sistem, tako da iz zelo majhnih oči lahko sklepamo na omejeno duševnost. Zelo majhne oči motnega sijaja so izraz duševnega propadanja in duševne manjvrednosti. Zbog težkega duševnega trpljenja oči vpadejo in postanejo obenem manjše. Vidimo	torej,	da moramo	biti v	takih slučajih z	dijagnozo
zelo previdni.	Tudi razdalja med	očmi od zenice	do zenice
(v slikah označena z n) ima svoj pomen za fizijognomijo. Ta razdalja je lahko majhna, srednja ali pa velika.
Majhna razdalja med očmi naredi obraz plemenit v izrazu. To so osebe, ki ljubijo in negujejo duhovne vrednote. Povsod	iščejo	le duhovno	stran,	realnost gledajo	v rožnati
luči, v	trpko	vsakdanjost	znajo	pričarati obilo	topline in
solnca.
Široko razmaknjene oči narede obraz navaden in neplemenit, često celo zoprn v izrazu. Take nature so tudi v
duševni strukturi popolno nasprotje prej imenovanih. Vse, kar je visokega in idealnega, skušajo oropati duhovnih vrednot. Žive globoko v materiji, cenijo le zunanje uspehe in realno moč.
Normalna razdalja med očmi in usti je izraz uravnovešene duševnosti. O normalni razdalji govorimo, če je razdalja obeh očesnih zenic enaka navpičnici, ki si jo mislimo potegnjeno od omenjene zveznice (o v sliki 2.). Take nature so harmonično uravnovešene, ne prevladuje ne čutnost, ne duhovnost.
Zelo prilagodljive so in znosljive, če se dajo vplivati, se odločijo končno za tisto stran, ki jih najmočneje privlači in vodi.
Idealna razdaljamed očmi in usti razodeva, da ceni oseba duhovnost neprimerno višje nego čutnost in materijalnost.
V	tem primeru je razdalja n krajša od črte o, črta o torej ne sega več do ustne odprtine, temveč samo do roba zgornje ustnice. Kjer lahko ugotovimo tako razmerje dolžin obeh črt, tu imamo pač najboljšo združitev duhovnosti in čutnosti; v tem primeru prevladuje duhovni princip, čutnost mu je podrejena. Take nature se odlikujejo po svoji velikodušnosti in prisrčnosti, streme za vsem lepim, dobrim in plemenitim in so zmožne raznih nesebičnih žrtev. Če sta tudi njih intelekt in ustvarjajoča sila na višku, tedaj vplivajo take osebe v družbi in v poslu izredno mikavno in osvežujoče.
Nenormalna razdalja med očmi in usti. Če je pri majhni razdalji med očmi črta do ust še večja kot v sliki (	),
dobi obraz nekak fanatičen, nenaraven izraz. V to skupino spadajo ljudje, ki so strastno zaljubljeni in zagrizeni v lastne ideje, nadalje vsi hazardisti, pustolovci in deloma tudi politiki. Tu prevladuje popolnoma ideja; ker vsi ti ljudje so zelo nestrp-ljivi, siloviti in fanatični v izrazu in nastopu.
Majhna razdalja (slika 3.) med očmi in usti.
Usta so dvignjena. Črta o sega do roba precej debele in izstopajoče spodnje ustnice, ali pa še celo nižje. V tem primeru imamo opravka s čisto parternim, vsakdanjim človekom, stoječim na nizki duševni stopnji; niti malo idealnosti ni v njih. Omenjene slabe lastnosti pa more dobra vzgoja precej omiliti, močna volja, stalno sa-moopazovanje in premagovanje pa so v stauu tako duševnost popolnoma preustrojiti in to v dobrem smislu; podedovane slabe lastnosti in nagnjenja, ki se zrcalijo več ali manj v človeški fizijognomiji. se na ta način ne morejo razviti in uveljaviti.
(Op. uredništva: Prinašamo ta članek, opozarjamo pa naše čitatelje, da bomo v kratkem priobčili še en članek, ki se bo bavil s človeško fizijosrnomi jo sploh.)
Berač.
»Gospe ni doma. Pridite po šesti uri!«
»Obžalujem, moj delavni čas je samo do pete ure.«
Neposrečen eksemplar.
Slikar:	»Kako	ste	zadovoljni	s	portretom,	gospod
Smolnik?«
Naročnik: »Odkritosrčno povedano, nisem zadovoljen. Priznati morate, da se vam ni posrečil.«
Slikar (ga pogleda bliže): »Imate prav. Priznati pa morate i vi, da se tudi gospodu Bogu ni posrečilo!«
Slika 1.
M
Slika 3.
Thomas Mann,
najodličnejši predstavnik sodobne literarne Nemčije, je prejel pred kratkim Nobelovo literarno nagrado. Znana sta predvsem njegova romana »Buddenbrooki« (izšel leta 1900) in »Čarobna gora« (leta 1924) in esejistična »Razmišljanja nepolitika« (med vojno). — Thomas Mann je danes star 55 let, njegov brat Heinrich je tudi pisatelj, dasi manjšega pomena.
Gospod Šparovič s svojo družino na letovišču. Gospa Šparovič možu: »Zdi se mi, da je kavarnar nejevoljen, ker jemo pri kavi svoj lastni kruh.« — Gospod Šparovič: »Bržkone! Ko sem vprašal natakarja, zakaj ni godbe v kavarni, mi je rekel, da bi bili lahko prinesli gramofon s seboj!«
Zahvalno pismo.
Ljubljanska drogerija je prejela pismo s sledečo vsebino:
»Dobil sem vaš želodčni prašek. Včeraj sem si kupil kilogram salame. Po vašem navodilu sem se dve uri sprehajal po Tivoliju, sedel na klop, vzel prašek in zaspal. Ko sem se prebudil, ni bilo salame več.«
Anatomija.
Učitelj: »Pepček, koliko imaš kosti v telesu?«
Pepček: »208.«
Učitelj: »Slabo! Samo 207!«
Pepček: »Prosim 208! Pri kosilu sem eno požrl.«
Cirkus.l
»Mama, igrajva se slona — jaz bom slon!«
»In kaj naj bom jaz?« »Ti boš publikum, ki deli slonu sladkorčke.«
Profesor, ki ga sprevodnik v vjaku prosi za vozni listek, išče zaman po svojih žepih. »Pridem pozne je zopet,« je dejal vljudni sprevodnik. Nato profesor: »Ostanite, vozni listek moram na vsak način najti, ker sicer ne vem, kam potujem.«!
»No, kako se počutiš v zakonu?«
»Izborno, od dne do dne postajam mlajši. Kakor v svojih dečjih letih kadim sedaj zopet skrivaj.«
Sodnik priči: »Zakaj pa niste priskočili tožitelju na pomoč, ko ste gledali pretep?«
»I, kako sem pa mogel takrat vedeti, kdo bo toži-telj in kdo toženec?«
Razumnik.
Pijanec stoji pred veliko uro, ki bije pet v jutro:
»Saj vem, da je ena, kaj bi mi to tolikokrat ponavljala!«
Naš
roman
začnemo objavljati v prihodnji številki.
Prosimo
vse čitatelje, da priporočajo »Ilustracijo« pri svojih sorodnikih inznancili.
»Ilustracija
Na ledu. Elegantna stoja na eni nogi
«
1)0 z vsako številko zanimivejša in — verujemo — tudi, da se bo z vsako številko svojim či-tateljem bolj priljubila.
Univerzalni štirielektronski aparat
Radione
»
za kratke, normalne in dolge valove, s popolnim priključkom na izmenični tok, torej brez baterij in akumulatorjev, sprejema tudi s pomožnimi antenami ali celo brez njih do
100 inozemskih postaj v zvočniku
Posebnost aparata je sprejem na kratkih valovili celo podnevi zelo močno in popolnoma čisto. Zahtevajte prospekt ali dajte si aparat predvajati
RADI0-LJUBLJA1A
uniiitu
Miklošičeva cesta 5
O
MARIBOR
Gosposka ulica 37
Izhaja vsakega 25. v mesecu. Naročnina letno 100 Din (inozemstvo 120 Din, Amerika 3 dolarje), polletno 55 Din (inozemstvo 65 Din). Številka 10 Din. Izda ju konzorcij ilustracije (K. Čet- & eons.). Urednik Narte Velikonja. Uredništvo in uprava: Kopitarjeva 6 11. Grafično delo Jugoslov. tiskarne v Ljubljani (K. Ceč)
/zreži s škarjami!
Ni se mu posrečilo!
»Koga peljejo z rešilnim avtom?«
»Starega Tičarja, ki je hotel nasekati svojo ženo!«
Mala pomota.
»Torej v New Yorku je umrl oče najinega prijatelja Žana. Ali mu je res zapustil 50.000 dolarjev?«
»Da! Samo to ni bil njegov oče, ampak brat, ki ni umrl v New Yorku, ampak v Blatni vasi. Tudi mu ni zapustil 50, ampak tri tisoč, ne dolarjev, ampak dinarjev in ne gotovine, ampak dolga.«
Kdo je na boljšem?
»Jaz imam toliko knjig, da sem si moral kupiti hišo, da jih morem spraviti v njo.«
»To še nič ni! Jaz imam toliko hiš, da sem si moral kupiti knjigo, da jih imam kam zapisati!«
V	blaznici.
Prvi gojenec: »Poglej tam onega — popolnoma je blazen. Govori, da je Napoleon.«
Drugi gojenec: »Ubožec! Napoleon sem vendar jaz!«
Iz šole.
»Kakšna je razlika med mrtvim in živim človekom?«
»Če odskoči pred dirjajočim avtomobilom, je živ, sicer je mrtev!«
»Prosim Vas, katerega smo danes?« »Saj imate vendar časnik v žepu, vi malomarnež!«
»Oprostite, ta je včerajšnji!« Deviza.
»Jaz ljubim pri vsaki stvari samo jedro.«
»Z vami bi želel jesti češnje.«
»Znaš, brate, zakaj Ljubljanica v Ljubljani nikoli ne spremeni svoje smeri?«
»?«
»Zato, ker po ,glajzih‘ teče.c
Za vezavo »Ilustracije« priporočamo izvirne plat-nice/ katere je izdala Knji= govesnica Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani. Plat-
nice same stanejo Din 3o’~ Z vezavo vred pa Din 4o‘—