Blago srce
Povsod se postavljajo spomeniki velikim možem in ženam. Kmalu ne bo vasi, ki ne bi imela tega ali onega moža spominske plošče ali celo doprsnega kipa. Tako ravna svet. Kaj ga nagiblje k temu, ne bomo preiskovali. Trdimo pa, da se ne postavljajo spomeniki vedno najvrednejšim. Kolikrat zasuje teman. grob vrlega moža, vrlo ženo, in s smrtjo je zasut tudi njegov spomin! In kolikrat zasluži tak človek večji spomenik nego najslavnejši vojskovodja ali pesnik. Saj je rekel neki nemški pesnik:
Hraber je krotilec leva,
Hraber je sveta zmagalec,                       
Hrabrejši, kdor sebe zmaga.
Po tem zaletelem uvodu naj preidem k stvari. Poznal sem ženo, ki je zaslužila dragocenejši spomenik kakor vsi Napoleoni, a ga nima niti lesenega, o koji velja gorenje kitice zadnja vrstica. Sedaj pa že spi pod zeleno rušo, in zelena trava ali zime sneženi prt po-kriva telo, v katerem je kdaj bilo jako jako blago srce.
Poznal sem jo komaj tri leta, predno je umrla. Dasi je bila stara že čez šestdeset let, ji ni vendar nihče drugače rekel kakor Kotnikova Cilika. To po-manjševalno ime ji je nadela ali njena skromnost ali njena res majhna telesna postava ali kaj druzega, jaz ne morem trditi.
Stanovala je v jedno uro od glavnega mesta od-daijeni vasici K. Vsaki dan je šla v mesto v tovarno in zvečer se je vračala domov. To je delala skozi štiri-deset dolgih let in nikdar se ni pritoževala zoper svoj . stan. Stanovala je pri svoji sestri udovi, ki je imela pet malih otročičev.  Obe sta hranili in skupaj zlagali,
165
da je bilo za sproti, ker mladina rada ]6 in hoče večkrat imeti.
Ko je pa udova zbolela, je šlo že trje in naposled se je bilo treba tudi po malem dolžiti. Pa dolg rad in bahato raste, tudi če se človek po malem dolži. Tako je bilo tudi tukaj. Dolg je rastel, mati je slabela, beda se je selila v hišico. Nekega zimskega dne je pa mati umrla in pustila petero otrok mali tetiki Ciliki, ki naj jim bo druga mati. Ne bom popisoval ne žalosti ne pogreba, saj kaj tacega ste že izvestno drugod čitali. Cilika se je usmilila otročičev in je začela zanje skr-beti kakor lastna mati. Opustila je za nekaj let tvornico in se jela ukvarjati z mladino. No, to bi bilo še vse lepo, ako bi bilo denarja na kupeke, a ga ni bilo. In tedaj je treba paziti na vsak krajcar.
Omenil sem že, da se je zadolžila ranjca mati pri skopem sosedu. Debeljin — tako se je imenoval odrtnik — ni držal križema rok, ako je bilo treba komu škodovati.
Ko je uvidel, da bo sedaj najboljša prilika, da se polasti sosedove hišice, je začel Ciliko tožiti in je spravil njo in pet nedolžnih otročičev ob dom. Hud udarec, a Cilika ga je prenesla. Saj je imela živo vero in vročo ljubezen do Boga. In v trdnem zaupanju na Božjo pomoč človek marsikaj lahko prenese, kar se zdi nemogoče onemu, ki niraa teh krepostij.
Preselila se je v mesto, najela v predmestju borno stanovanje in se trudila na vso moč, da bi bili otroci kdaj preskrbljeni. Pomagala je po hišah, pletla je, šivala, a ni mogla izhajati. Mesto je drago, in brez denarja se v mestu nič ne dobi.
Odšla je torej nazaj v rodno vasico, a najsta-rejšega sina je pustila v mestu v šoli.
Najela si je v domači vasici sobico in je živela skromno in borno, kakor je vedela in znala. Težko je šlo, pa je vendar šlo. Debeljinu ni nikoli opočitala njegovega grdega čina, da jih je pregnal z doma. A udarec za udarcem je zadeval dobro Ciliko. Otrok za otrokom je umiral v Ietih, ko so si začeli sami služiti kruh in dijak je umrl v najlepših letih svoje mladosti, ko  je   že  bil   na   vseučilišču  na Dunaju. Jedino naj-
166
mlajši ji je še ostal v tolažbo in veselje. Zopet je za-čela pohajati tovarno kot prej že toliko let. Tiha in pobožna kakor vedno se ni nikdar pritoževala zarad čudne usode, ki jo je zadevala.
Vsa vas jo je spoštovala in ljubila. Saj pa tudi največji nasprotnik ni mogel dobiti madeža na njenem blagem značaju. To se je pokazalo posebno ob neki priliki.
Pri bogatinu Debeljinu je gorelo. Iz sladkega spanja je vzbudil ljudi požar, in predno so se ljudje prav zavedeli, je bila že vsa Debeljinova hiša v pla-menu. Ljudje so naglo prihiteli na pomoč, a veliko rešiti pač niso mogli. Preplašen je stal Debeljin, in pri njcm žena njegova, in gledal vse uničujoči ogenj. A nakrat se pojavi strašen, v srce segajoč pretresljiv glas obupne matere:
,,Rešite mi iz ognja jedinega otroka!"
Kakor blisk je šel ta klic mej ljudi, a ni našel odprtih src in odprtih ušes. Kdo naj bi tudi šel mej plamen po otroka!?
Nihče se ni ganil, in mati je še bolj pretresujoče vpila.   A ko so ostali  krepki  možje   hladni   in   drzni raladeniči  mrzli za materine  obupne  klice,   ni   bil   ta' glas prazen za — Ciliko.
Skoro šestdesetletna Cilika se je spustila v plamen in prinesla iz ognja srečno bogatinovega Stanka. Polo-žila ga je pred očeta in odšla, ne da bi čakala zahvale. Tako se je maščevala blaga Cilika nad onim, ki je nekdaj njo in otročice prognal iz rodnega doma.
Priznalen klic ji je donel od vseh stranij, a ni se menila zanj. Zahvaljeval se ji je skopi Debeljin, a ona ni hotela hvale. Tisti večer se je prehladil jedini otrok, ki ji je ostal še po ranjci sestri, in tudi ta je umrl. Ostala je sama.
Sama je hodila v tovarno še nekaj let, tiha je bila invdelila dobrote, kjer je mogla in kolikor je mogla.
Cez nekaj let je pa umrla. Pogreb je bil vele-casten. Vsi vaščani so jo spremili k zadnjemu počitku. Se cel6 Debeljin je šel s sinom Stankom za krsto reši-teljice svojega sina. Kako lepa je bila bela krsta Cilike in kako lep zeleni venec nad njo!
167
Sedaj pa spi v tihem grobu nje blago srce. Noben spometiik je ne diči, je ne slavi. Zato sem pa spisal ta skromni sestavek v spomin blagemu srcu — Kotnikovi Ciliki.
Slovečim možem se spomeniki postavljajo tukaj, a Cilika ga je dobila v nebesih — svoja dobra dela.
Angelar Zdenčan