Li	m
mti	8hL
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Uredništvo za Trst : Ulica Valdirivo 35/11., Tel. 29210
Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Cena: Posamezna štev. L 20 Naročnina :	Mesečna	L	85
Za inozemstvo:	Mesečno	L	150
Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
Leto III. - Štev. 7
Gorica - 15. februarja 1951 - Trst
Izhaja vsak Četrtek
Nove komunistične žrtve na ČeSMoviSltin
SKRIVNOSTI ZA ŽELEZNO ZAVESO
PRIŠLI SO V NOVO DOMOVINO Slika nam kaže gospo Zinaido Stipe iz Latvije z njenimi 1 otroki, ki je prispela kot 200.000. begunka v Združene države.
Slika je na krovu ladje. Poleg nje je preč. g. Edward Swanstrom, ravnatelj za vojno pomoč pri Katoliški dobrodelni konferenci NCWC.
Uspehi in neuspehi na Koreji
Komaj je končal prosluli proces zoper tri slovaške škofe, že je začel in tudi končal v Pragi nov proces zoper katoliško duhovščino. To pot so sedeli %ia zatožni klopi osebni tajniki praškega in olomu-škega nadškofa, tajnik kraljevohradskega škofa in nekateri drugi duhovniki, ki so bili obsojeni na ječe od treh do trinajstih let. Tajniku praškega nadškofa so očitali, da je posredoval med apostolsko nuncia-turo in med svojim, v nadškofijskem dvorcu interniranim nadškofom; drugemu so očitali, da je imel zveze z Vatikanom; tretjemu, da je dajal razne informacije papeškemu odposlaniku v Pragi. Enemu izmed ostalih obtožencev pa so očitali, da je razširjal lažnive vesti o preganjanju kat. Cerkve od strani države. Zadnji očitek je v resnici višek nesramnosti. Vsemu svetu je znano, kako so na Češkoslovaškem zatrli najbolj osnovne pravice vere in vesti, zopet in zopet čitamo o raznih procesih zoper kat. škofe in duhovnike, o njihovih obsodbah in deportacijah, o umiranja katoliških duhovnikov in vernikov po koncentracijskih taboriščih, pa se upajo ti ljudje trditi, da na Češkoslovaškem ni nobenih verskih preganjanj. In to vam trdijo v trenutku, ko obsojajo duhovnike in škofe na dolgoletne in celo na dosmrtne ječe samo zaradi tega, ker so imeli ti zveze s papeškim odposlancem takrat, ko ga je komunistična vlada sama priznavala, «di kar so imeli zveze s svojim lastnim škofom. Če to ne pomeni preganjati Cerkev, potem pa res ne vemo, kaj smatrajo ti ljudje sploh za preganjanje.
Češkoslovaška vlada sama čuti potrebo, da bi se opravičila, zato zanika vsako preganjanje ter trdi, da so glasovi o verskem preganjanju le »propaganda kapitalističnega sveta in vatikanskega radija«. In da bi dala svojim besedam večjo verodostojnost, se hvali, da je prispevala devet milijonov čeških kron za popravo 25 cerkva v praški okolici. Mi ne. vemo, ali odgovarja ta trditev resnici, vemo pa to, da bodo vse te cerkve prazne in brez duhovnikov, ako ho ljudska vlada nadaljevala s svojim preganjanjem katoliške duhovščine ter pustila, da bo umirala ta duhovščina po ječah, kot je umrl zadnje čase opat dr. Stanislav Jerolimek, ki je bil 2. decembra preteklega leta obsojen na 20 let ječe. Tega vrlega opata in duhovnika so obsodili na ječo, akoravno je že med procesom tožil čez svoje zdravstveno stanje, tako je njihova obsodba zadela v resnici na pol mrtvega človeka. To so dejstva, ki vse drugače govorijo kot lažniva in naravnost cinična komunistična propaganda. Toda »vsaka sila do vremena« in nobeno drevo še ni zrastlo do neba. Tudi komunistično drevo ne bo! Prej ali slej bodo morali tudi češkoslovaški rdeči rablji priznali z Julijanom Odpadnikom: »Zmagal si, Galilejec!«
Ta teden je zelo važen za turško republiko. V Carigradu in v Ankari se vršijo namreč dve zelo važni mednarodni konferenci; v Carigradu zborujejo diplomatski zastopniki ZDA v državah Bližnjega Vzhoda, v Ankaro pa so prišli posebni pooblaščenci iz NVashingtona, (la sc s turško vlado posvetujejo o obrambi vzhodnega dela Sredozemskega morja in vsega Bližnjega Vzhoda sploh. Vse kaže, da je na vidiku nov o-brambni pakt, ki naj bi ve/.al države vzhodnega Sredozemlja in Balkana.
To bi utegnil biti namen tudi potovanju v Beograd g. Pcrkinsa od zunanjega ministrstva v \Vashingto-nu. Ta je prišel v Jugoslavijo v torek in je tam imel razgovore z maršalom Titotu, Kardeljem in
Malokdaj se posreči objektivnemu opazovalcu priti preko železne zavese. Kdor pa pride, pa vidi tam marsikaj, kar se svobodnemu človeku niti ne sanja, da je kaj takega mogoče.
JUGOSLAVIJA
uradno ni več za zaveso. A to je samo uradno. Drugače je še zmerom zelo težko spodlezti pod zaveso in le tisti, o katerem so dale postojanke OZNE povoljno mnenje, more dobiti potni list. Malo komu pa je tudi do tega, da bi šel tja, ker mora biti vsak trenutek pripravljen, da ga slečejo do nagega in začno zasliševati po priznanih metodah. Nazadnje je lahko pripravljen, da bo končal ali vsaj počival v zaporih OZNE in nihče, nobena oblast ne bo vedela, kje je. Tako Titov režim v celoti spada še za železno zaveso. Zapori so še polni, obsodbe političnih nasprotnikov režima so na dnevnem redu, vsemogočna policija zatira svobodo državljanov dalje, Cerkev in cerkvene organizacije nimajo nobene svobode, svobodnega tiska ni, gospodari samo komunistična stranka itd. Pred kratkim je govoril angleškim laburistom jugoslovanski komunistični prvak. Zelo smo radovedni, ali se bodo agleški svobodoljubni demokrati v naprej učili zlate svobode in demokratičnega upravljanja pri največ-
Odbor ZN za repatriacijo grških otrok, ki ga je imenovala Glavna skupščina v preteklem decembru, je sprejel poročilo o vrnitvi določenega števila grških otrok iz Jtigo-slavije na njihove domove. O tem je poročal glavni tajnik ZN Try-gve Lie na prvem sestanku odbora. Izjavil je tudi, da pričakuje od mednarodnega Rdečega križa na-daljna poročila o grških otrocih, katere so odpeljali komunistični gverilci iz Grčije v druge države.
Posebni odbor ZN za Balkan je poročal, da ceni Rdeči križ število odpeljanih otrok na 28.000.
Mednarodni odbor Rdečega križa in Zveza društev Rdečega križa se pogajata zaradi vrnitve grških otrok z Albanijo, Bolgarijo, Jugoslavijo, Češkoslovaško, Madžarsko, Poljsko in Romunijo.
Jugoslavija je obljubila vrniti pri-
drugimi. Nalo je sklenil, da se preko Rima vrne domov.
Tudi angleški politiki so zaskrbljeni zaradi položaja na Balkanu. Zato so v debati o angleški zunanji politiki zastavili Attleeju vprašanje tudi glede oboroževanja kominfor-mističnih sosed Jugoslavije, ki imajo veliko večje vojaške sile, kakor bi jih smele imeti po določilih mirovne pogodbe. Attlee je poslance pomiril, da je jugoslovanska vojska močna in da so zavezniki sploh budni na vse, kar se dogaja v svetu. Tako so budni, da so se v ponedeljek začele v Sredozemskem morju okrog Malte ene največjih pomorskih vaj v zgodovini, katerih se udeležujejo združene mornarice A-merike in Anglije z največjimi ladjami sveta.
jih balkanskih tiranih, ki se jih drže potoki človeške krvi. Radovedni smo tudi, ali so angleški demokrati vprašali tega zatiralca svobode jugoslovanskih narodov, ko je sedel v njihov mehki naslanjač, ali bi smeli enkrat priti zastopniki Združenih narodov v Jugoslavijo in ali bi smeli jugoslovanske narode svobodno vprašati, kako so s to »svobodo« zadovoljili. In to vprašati tako, da bi jim lahko narodi zaupali in povedali kot mislijo.
MADŽARSKA
Že od srede oktobra lanskega leta hodijo po Madžarski tako imenovani pregledniki računov. Ti hodijo po kmečkih hišah in zahtevajo, naj jim kmetje pokažejo potrdila o svojih pridelkih, ki so jih v smislu zakona oddali oblastem. Nedavno so na Dunaj prišla poročila o delovanju teh »preglednikov«. Kjub temu, da hodijo v civilu, sumijo, da so agentje ^nadžarske policije. Ko stopijo v kmečki dom, pregledujejo predvsem omenjena potrdila, nato pa na debelo ocenijo zaloge, ki so še ostale družini za njeno poživlja-nje. Ne da bi najdeno hrano sploh tehtali, izjavljajo: 'Zdi se, da imate več, kot bi smeli imeti.«
Pogosto se končajo ti obiski tako, da odnesejo pregledniki kmetu dve tretjini njegove zaloge.
bližno 800 otrok. Jugoslavija je pa edina država, ki je pristala na vrnitev otrok.
Neki Čeh, kateremu je uspelo pobegniti v Italijo, opisuje proti-cerkveno gonjo komunističnih oblasti na Slovaškem. Zaprli so že vse samostane, menihe in redovnice pa so namestili po takih krajih, kjer jih lahko nadzorujejo. Komunistične oblasti se hvalijo, da se politični duh prebivalstva naglo izboljšuje in da čez 6 mesecev ne bo nobenega meniha in redovnice izven ustanov, ki jih nadzoruje država. Toda pri lem so komunisti zadeli na neke težkoče. V mnogih bolnišnicah in hiralnicah so stregle bolnikom in
Že kaka dva meseca se v svetovni politiki razpravlja o sklicanju konference štirih velikih, kakor predvideva potsdamski sporazum, za ureditev nemškega vprašanja. Zadevo je sprožila Rusija. Tri zapadne velesile so ugodno odgovorile na po-ziv s pripombo, da se razgovori morajo voditi o vseh važnejših vprašanjih svetovne politike in ne samo o Nemčiji. Na sovjetski Rusiji je sedaj, da protipredloge sprejme ali jih zavrne.
V Franciji in Angliji stavijo nekateri politiki veliko upanja na tako štiristransko konferenco, da bo uredila svetovna vprašanja in odgnala skrbi pred novo vojno. Posebno levičarsko usmerjeni laburistični poslanci v londonskem parlamentu zahtevajo od Attleeja, naj stori vse, da do take konference
Pregovor pravi, da je sreča opote-ča. Za vojno srečo na Koreji veija to v dvojni meri. Enkrat se nasmehne eni strani, enkrat drugi, a nikoli ne za dolgo. Tako so n. pr. v zadnjih 14 dneh dosegle precejšnje uspehe čete Združenih narodov, ki so se preteklo nedeljo po petih tednih zopet vrnile v prestolnico Seul. Velika ofenziva, ki so jo zavezniki začeli 25. jan., je bila kronana z uspehom. Poleg Seula so na zapadnem področju fronte dosegli na nekih mestih tudi 38. vzpored-
slarčkom usmiljenke. Kljub posku-stfm, da bi jih prevzgojili, se usmiljenke resno držijo svojega »reakcionarnega« prepričanja in svojih redovnih pravil. Ker komunisti nimajo dovolj izvežbanih bolničark, ne morejo zapoditi usmiljenk. Krajevne oblasti odobravajo strahovanje duhovnikov, toda se bojijo, da bi s protiversko gonjo razdražile kmečko ljudstvo. Zato oblasti pustijo za enkrat v miru protestantsko cerkev in razne verske ločine, ker mislijo , da ne ovirajo vladne cerkvene politike.
pride. Ameriška javnost je v tem pogledu bolj mirna in si po tolikih neuspelih poskusih ne dela utvar o izidu take konference.
Japonska mir. pogodba
Zastopnik Združenih držav za sklenitev mirovne pogodbe z Japonsko Poster Dulles je odpotoval iz Tokia preko Filipinov in Avstralije domov v Washington, da poroča predsedniku Trumanu o svojih razgovorih. Zdi se, da so ti že precej napredovali in da bo Japonska ona država, ki bo prva imela mirovno pogodbo, čeprav je zadnja prenehala z vojno. Seveda bo ta pogodba le delna, ker sovjetska Rusija in rdeča Kitajska ne bosta pristali na tak ločen mir z Japonsko.
nik. Tu se zdi, da se bodo zavezniške čete ustavile za nedoločen čas in da ga ne bodo prekoračile, če ne pride kak izrecen ukaz od Združenih narodov. Toda že dva dni potem. ko so zavezniki zasedli Seul, so rdeče kitajske čete začele na srednjem bojišču z močno protiofenzivo, ki je zaustavila napredovanje zavezniških čet ter jili prisilila k delnemu umiku. Ni nemogoče, da se ne bodo zavezniške čete spet začele umikati proti jugu. Enkrat naprej, enkrat nazaj preko zasneženih planjav uboge Koreje. Do kdaj še?
Diplomatski razgovori so obtičali, Predsedniku skupščine Združenih narodov Entezanu se je sicer posrečilo, da je sestavil tričlansko komisijo za dobre usluge, ki naj bi skušala doseči razgovore z rdečo Kitajsko za mirno poravnavo spora na Koreji, toda celo Nehru sam je obupal, da bi se dalo kaj doseči sedaj, ko so Združeni narodi obsodili pekinško vlado kot napadalko. Zato bodo šli boji na Koreji kar naprej kljub zimi in silnim izgubam. Saj računajo, da so Kitajici izgubili ob tej zadnji ofenzivi 50 tisoč mož, vsega skupaj pa da so rdeče armade izgubile do sedaj skoro pol milijona vojakov, kar mrtvih ranjenih in zajetih. Zavezniške izgube so sicer manjše, vendar še vedno dovolj visoke, da nam povedo, kako krvava je vojna na Koreji.
De Gasperi in Pleven
Včeraj so se pričeli v Santa Mar-gherita v Liguriji razgovori med franc, ministrskim predsednikom Plevenom in De Gasperijem. Prisotna sta tudi franc, zunanji minister Schuman ter italijanski zun. min. Sforza ter razni drugi strokovnjaki. Ob prihodu je Pleven izjavil, da je »duh diplomatskega sestanka med Italijo in Francijo velike važnosti, ker bo omogočil delo za dosego smotra, ki je Evropa«. Verjetno bosta državnika pretresla razna vprašanja, ki so važna tako za Francijo kot Italijo. Zdi se, da Francozi iščejo v Italiji neko protiutež proti novonaraščajočeinu ugledu ter moči Nemčije.
Važen teden za Turčijo
Vrnitev grških otrok iz Jugoslavije
Proticerkvena gonja na Slovaškem
Štiristranska konferenca
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
DRUGA POSTNA NEDELJA
Iz svetega evangelija po Mateju • (Ml 17, 1-9)
Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza, jih peljal posebej na visoko goro in se prec! njimi spremenil: njegov obraz 'se je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko sneg. In glej, prikazala sta sc jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore: Tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega. — Ko je še govoril, glej. jih je obsenčil svetal oblak, in glej. glas iz oblaka je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte! — Ko so učenci to slišali, so padli na svoj obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotakjiil in jim rekel: Vstanite in ne bojte se! — Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: Nikomur ne pravite tega. kar ste videli, dokler Sin človekov od mrtvih ne vstane.
□
Nemški modrec Nietselie je rekel, da prepušča nebesa vrabcem. Hotel-je reči, da njemu zadostuje zemlja. Tu si hoče poiskati veselja in si ustvariti nebesa. Želja se mu ni izpolnila. Namesto v zemeljskih nebesih je končal življenje v blaznici.
Nietsche gotovo ne bi tako govoril, če bi imel vero in če bi se zamislil, kaj so nebesa; ne bi se jim tako lahkomiselno odpovedal.
Prave slike o nebesih si v življenju res ni mogoče narediti. Če bi že sedaj do kraja razumeli, kai so nebesa, bi nehala biti nebesa. Lahko pa vsaj zaslutimo. Nekoliko nam pomaga tudi današnji evangelij.
Jezus je popeljal na goro tri apostole: Petra, Jakoba in Janeza, in se je pred njimi spremenil. Pogovarjal se je z Mojzesom in Elijem. Apostoli so se počutili neizmerno srečne. Vedno bi hoteli ostati na gori. Peter ves navdušen vprašuje: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tri šotore: Tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« — Zase niti šotorov ne zah-
tevajo. Bilo je samo trenutno srečanje z nadzemsko lepoto, pa je že apostole popolnoma prevzelo.
Tudi Pavlu je Bog dal milost, da je v življenju za trenutek občutil posmrtno srečo. Tega ni mogel več pozabiti. Ves prevzet je pripovedoval: Oko ni vedelo, uho ni slišalo in v človeško srce. še ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.
Če čisto preprosto povemo: nebesa so kraj, kjer bodo popolnoma izpolnjene vse naše želje, vsa naša koprnenja, vsi naši upi, vsa naša pričakovanja. Vedno nemirno srce bo končno našlo svoj mir. Sreča, ki jo Bog pripravlja zveličanim, je tako velika, da so kakor potopljeni vanjo.
Mi gotovo ne gremo tako daleč, da bi se hoteli naravnost odpovedati nebesom, a večkrat živimo, kakor da bi jih ne bilo. Denar, vino, zabave, užitki, ples, in šport napolnjujejo naše življenje. — A končno je vse to prevara. Vse človeka zapušča. Polagoma ostaja sam s svojo starostjo, z boleznijo in z raznimi nesrečami.
Računajmo že v mladosti z nebesi. Naj nas ne premoti zemlja tako daleč, da bi prepuščali nebesa vrabcem. Podobni bi bili norcem, ki zlato zamenjujejo za steklene bisere.
NEDELJSKA MOLITEV
O BOG. KI VIDIŠ, DA SMO BREZ MOČI. ČUVAJ NAŠO NOTRANJOST IN VARUJ NAS NA ZUNAJ. DA SE OBVARUJEMO VSEH NEZGOD NA TELESU IN OČISTIMO SLABIH MISLI V DUŠI.
Koledar za prihodnji teden
18. februarja. NEDELJ A. 2. postna kvatrna. Simeon, škof in mučenec
19. PONEDELJEK. Julijan, mučenec.
20. TOREK. Elevterij.
21. SREDA. Feliks (Srečko), škof.
22. ČETRTEK. Petrov stol v Antiohiji.
23. PETEK. Peter Damijan, cerkveni u-čenik.
24. SOBOTA. Matija (Bogdan), apostol, star pregovor je: Matija led razbija, če ga ni. ga pa naredi.
Pastirsko pismo tržaškega škofa
NAJ SIJE V NAŠEM ŽIVLJENJU LLY. IZ NEBES!
V svojem pastirskem pismu hoče letos tržaški škof opozoriti svoje vernike na važno versko resnico, ki se mu zdi potrebna za čas, v katerem živimo. V hudobiji današnjih dni moramo pogledati namreč daleč naprej, na svoj cilj, tja proti nebesom. Šele lako bomo zopet našli pravo pot, vir tolažbe in ne bomo omagali v britkih težavah.
»Prihajamo iz dveh hudih vojn in že trepetamo pred tretjo. Čas, ki ga preživljamo vzbuja strah in je poln trpljenja. Del človeštva ne more več prenašati težav, ki stojijo pred njim kakor temna noč brez lune in zvezd. In to niso stvari, ki so daleč od nas, ampak med nami, na naših ulicah in v naših domovih. So to različne nesreče, ki so jih pripravile in jih še vedno pripravljajo hudobija, nevednost in nerazsodnost ljudi.
V teh težavah prihaja k vam, dragi sinovi in hčere, moj klic: Glejmo proti nebesom.
Ali bi se sploh splačalo živeti, če ne hi bilo nebes? Spomnimo se vojne, pomanjkanja, težav, skrbi, zločinov, grdobije in krivic. In drugi, ki jih imamo za srečne, so li res srečni? Večkrat se pri njih pod krinko sreče in veselja skrivajo krvaveče rane, za veseljaškim življenjem pa pusta in sovražna samota.
Precej je bolečin okoli nas. Kako naj vzdržimo?
Glejmo proti nebesom!
Poskrbimo, da bo tudi našemu življenju zasijala luč iz nebese!
Nebesa so naš cilj. Naša pot, četudi dolga in utrudljiva, nas pelje tja. če gremo po tej poti z Jezusom. Ta naša pot ostane
v luči in ne v temi. tudi če bi bilo nebo zastrto z oblaki in bi ugasnila zadnja luč v človeških domovih.«
Ta cilj čaka vsakega človeka. V nebesih uživajo zveličani večno neizrekljivo veselje. Boga samega. V Bogu doseže človek svojo trajno srečo.
Oddaljili smo se od prave poti in življenje je sprejelo pečat nasilja in krivite. Kaj naj napravimo? Potrebno je. da na naše življenje posije luč iz nebes. Ta nas vodi, vzdržuje in daje smisel življenju in moč v težavah.
V	luči te resnice o nebesih presoja in obsoja prevzvišeni nadalje v svojem pismu tri temne slike v današnjem življenju, ki so samomori, brezmerna želja po uživanju in lakomnost. Tem stavi v nasprotje tri lepe pojave v naših dneh in sicer: junaštvo in premagovanje kristjanov in junaško ljubezen do bližnjega.
»Misel na nebesa, kjer je domovina ljubezni. daje na zemlji življenje takim junakom. Brez misli na nebesa ne more biti na zemlji nič trdnega, nič velikega.
V	pričakovanju na nebesa postane nas svet nebeški preddvor. Imamo pred seboj nekaj gotovega in trdnega, ki je gotovo višje in dragocenejše, to so nebesa. Od nas je odvisno, ali jih bomo dosegli. Ta gotovost vodi naš korak po ozkih in nevarnih stezah in zaliva luč osrečujočega upanja na naše dni. Mislimo na nebesa. Tako bomo lažje prenašali težke ure. Naše skrbi in naša bol nam pripravljajo velike zasluge. Oh naši strani bo ostal Jezus, ki nas je spremljal na življenjski poti.«
SVETOLETNI ODPUSTKI (ta tržaško škofijo)
O	tej stvari je na splošno naš list že poročal. V zadnji številki tržaškega ško-
fijskega lista so pa objavljena navodila, kaj naj tržaški verniki napravijo, da zadobijo svetoletne odpustke.
Pogoji so: sv. spoved in obhajilo, obisk štirih cerkva; pri vsakem obisku treba zmoliti — petkrat Oče naš, Zdravo Marijo in Čast bodi; enkrat Oče naš, Zdravo Marijo in Čast bodi po namenu svetega očeta in apostolsko vero; trikrat Zdravo Marijo s prošnjo »Kraljica miru, prosi za nas!« in enkrat Pozdravljena Kraljica; priporoča se, da se zmoli tudi molitev za sveto leto.
Tržaški g. škof, ki želi, da bi bilo to sveto leto vsem v veliko duhovno korist in da bi vsi verniki poslušali klic sv. Cerkve v tem hudem času, odloča:
1. Za mesto Trst so določene te cerkve: stolnica sv. Justa, Sv. Marija Velika (S. Maria Maggiore v starem mestu), Novi Sv. Anton in Stari Sv. Anton. Izven mesta določijo dušni pastirji, katere cerkve morajo verniki obiskati.
2. Delavci in kmetje, ki delajo, in tisti, ki imajo nad sedemdeset let, obiščejo dve cerkvi, toda vsako po dvakiat. (Spovedniki in župniki imajo posebne oblasti za sv. spoved in za spremenitev pogojev).
3. Vsaka župnija naj v tem letu opravi skupno in slovesno pobožnost za svetoletni odpustek. Isto naj po možnosti opravijo to tudi razne verske družba in ustanove. (Tržaški duhovniki so opravili skupno to pobožnost dne 12. februarja).
4. Da bi sveto leto bilo za vse polno milosti, odreja g. škof, naj se letos vrši sv. misijon v vseh podeželskih župnijah. (V mestu je bil misijon leta 1917).
Opozarjamo, da kdor opravi sv. spoved in obhajilo za svetoletni odpustek, ne zadosti s tem velikonočni dolžnosti in obratno. (Čas za prejem velikonočnega sv. obhajila traja od 11. febr. do 20. maja).
Poskrbimo, da bomo vsi opravili pobožnost za novoletne odpustke (in to tudi večkrat) in da bomo tudi drugim pomagali do te milosti. Naj noben bolnik ne ostane brez tega darila. Pomagajte, da bo v tem letu prišel k vsakemu bolniku katoliški duhovnik. Verniki na deželi pa začnite že sedaj moliti za dober uspeh misijona.
Iz živlienia Cerkve
Plemensko zapostavljanje v Južni Afriki
Znano je obnašanje Hitlerjevega nacionalnega socializma napram narodom, ki niso pripadali germanskemu plemenu. Kar ni bilo germansko, kar ni bilo nemške krvi, je veljalo za manjvredno, zato že naprej obsojeno, da izgine oziroma, da služi nemškemu gosposkemu narodu. Pa ne samo Nemci, ampak tudi razni drugi narodi so imeli in imajo še vedno mnogo takega »nacističnega«, to je plemenskega duha v sebi. Naj omenim le zapostavljenje črnega plemena v Združenih državah Severne Amerike, kjer se trudijo neštete organizacije, posebno pa še katoliška Cerkev, da bi to razločevanje med belim in črnim plamenom odpravili. Posebno jasno pa nam stopa to zapostavljanje črnega plemena v Južnoafriški uniji pred očmi. kjer so ubogi črnci, akoravno tvorijo skoro štiri petine prebivalstva, od manjšine belih popolnoma zapostavljeni. Ta diskriminacija, to razločevanje in zapostavljanje črnega plemena bije vsem človečanskim pravicam v obraz. Ali ni žalostno, da se dobijo še vedno države, ki smatrajo črne za manjvredna bitja, za golo sredstvo, ki naj pomaga producirati in množiti bogastvo vladajočemu belemu plemenu, četudi pri tem izhira in pogine? Ali ni vnebovpijoče, da nima vladajoče belo pleme nobenega smisla za socialne in moralne potrebe tega avtohtonega črnega ljudstva? Naj omenimo, da se kal. episkopat in ondotni katoličani trudijo na vse načine, da bi pripomogli tem zapostavljenim črncem do politične in socialne enakopravnosti, toda vse njihovo prizadevanje je, kakor vse kaže, pri teli protestantskih kolonizatorjih le glas vpijočega v puščavi.
»Katoliška ura" v ameriškem radiu
Tako zvnno »katoliško uro« prinaša 143 ameriških oddajnih postaj, kar predstavlja rekord v 20 letih njenega obstoja. Temu oddajanju se bo pridružilo, kakor upajo, še 23 postaj, ki so pridružene oddajni družbi NBC.
Podvojitev ameriškega katoliškega tiska
Leta 1950 je krožilo med ameriškimi katoličani poleg dnevnega časopisja še 15 milijonov in 200 tisoč izvodov raznih tednikov in drugih periodičnih listov in publikacij. Z ozirom na leto 1925, ko je izšlo 6 in pol milijona izvodov, znaša prirastek zadnjih 25 let celih 134 odstotkov.
Neki kitajski diplomat je šel v gledališče v Petrogradu, kjer so igrali Gogoljevega Revizorja. Revež ni razumel ruski: zato je strmel v igralce na odru, gledal na občinstvo okrog sebe, ki se je režalo, toda sam ni mogel razumeti, zakaj. Tako se neredko godi kristjanom v cerkvi pri cerkvenih obredih. Strmijo v duhovščino pred oltarjem, gledajo njene gibe, priklone, premikanje; poslušajo molitve in petje, a razumejo malo ali nič. Počutijo se kakor oni Kitajec v petrograjskem gledališču.
Nerazumevanje svetih obredov je brez dvoma v veliko škodo pravi pobožnosti in tudi iskreni vernosti kristjanov. Ker svetih obredov ne razumejo, zato jih ne cenijo in ne ljubijo in zato se tudi vedno bolj odtujujejo veri. Ta jim postaja vedno bolj le nekaj zunanjega, tradicionalnega. Kako čudno je včasih videti naše vernike, posebno moške, pri krstu, sv. obhajilu ali poroki. Res ne vedo, po kaj so prišli. Prav tako bi lahko rekli o sv. maši. zlasti po mestih.
Temu stanju so pred kakimi 50 leti hoteli odpomoči s tem, da so začeli vernike bolj temeljito poučevati v svetih obredih, seznanjati jih z liturgijo. Posebno so se pri tem odlikovali benediktinci, ki so s tiskano in govorjeno besedo največ pripomogli, da se je razvilo v Cerkvi mogočno liturgično gibanje, ki si je zadelo nalogo, da hoče med verniki širiti poznanje litur-
gičnega življenja v Cerkvi in gojiti sodelovanje z njim. Iz tega prizadevanja so se rodili liturgični tedni, ki irnajo namen z večjim številom govorov, smotrno urejenih, pokazati vernikom lepoto liturgičnega življenja, seznaniti jih z obredi in molitvami sv. Cerkve, zlasti z obredi in molitvami sv. maše, da bi jih verniki bolje poznali in tako tudi svojo vero bolj živeli. Znano je, da, kar človek ne pozna, ne zbuja mu želja. Tudi liturgično življenje Cerkve ne more privlačiti vernikov, če ga ne poznajo.
Liturgični teden v Gorici
Liturgični teden, ki se bo v kratkem praznoval v Gorici, bo imel ta veliki namen: goriške vernike natančneje seznaniti z liturgičnimi obredi in molitvami, zlasti z obredi in molitvami sv. maše, da jih bodo bolj ljubili in a njimi bolj sodelovali. V ta namen bodo posebni govori zjutraj in zvečer, tako da bo lahko vsakdo izbral uro, ki mu je bolj prikladna. Določeni so bili sledeči govorniki:
Zjutraj ob 6h v stolnici č. g. msgr. Alojzij Novak.
Zjutraj ob 7h pri Sv. Ivanu č. g. dr. Rudi Klinec.
Popoldne ob 5h pri Sv. Ivanu č. g. p.
Fidelis, kapucin.
Zvečer ob 8h pri Sv. Ivanu č. g. msgr. dr. France Močnik.
^usf, ii čas p česnati!
Na pustno nedeljo se je na Tržaškem zgodilo nekaj posebnega. Tam popoldne se je od Devina do Škofij ustavil — čas. Tedaj je začelo Tržaško ozemlje z letošnjimi pustnimi proslavami. Načrt je bil zelo velik: treba je obračunati s pustom za sedem let nazaj in sedem let naprej. Zato, ura, stoj, ali: teci in nič ne reci! Živeli plesi do zore! Živela vabila na velike večerje! Živela policija, in njeno dovoljenje za javne lokale do četrte ure zjutraj! Živele kinodvorane! Živijo pust, kot ga še na Primorskem ni bilo!
»Joj, ti Lojze, kam naj ure naša Mnjda te večere. Na javni ples še ne more, še nima let. In potem oni duhoven, ki jo uči verstvo, vse izve in zopet me bo kar na cesti prijel. Le kaj ji naj privoščimo v tej zakotni vasi?« No in očka Lojze je bil brihtna glavica. Prav kar je končal zidati novo veliko klet z ameriško pomočjo. - »Da, to bo nekaj imenitnega. Doma naredimo ples za našo malo, povabimo njene prijateljice in fantiče njenih let; fantje imajo harmoniko, Marjan bo igral.«
Rečeno storjeno! Pri Krpanovih so imeli otroški ples skozi tri večere in Majdiča se je navrtela do mile volje. To je bil pust, da še nikoli takega! Ta naš zlati očka, da ni že lansko leto dozidal kleti!
Pepelnični večer. Po vaseh okrog Trsta je vse živo. Ženske pri loncih komaj čakajo, kdaj bo dano znamenje, ko morajo tudi one na ulico. Kar naenkrat zabrnijo motorji nad vasjo, kot bi sc trgale skale. Pusta peljejo in sodili ga bodo. Deset vesp, več motorjev, godba na kamionu in nato ubogi obsojenec, pust. Ko je sprevod privozil v vas, so prav vsi štedilniki in hlevi samevali. To je senzacija, vi čmerni ljudje, motorizirani pustni sprevod! Kaj
takega si ne	privoščijo	povsod.	In	tedaj
se sprevod ustavi in začne se ubogega pusta zadnje poglavje. Godci dvignejo instrumente in oglasi se — mrtvaška žalostinka. Par dni prej so jo igrali pokojnemu na pokopališču in sedaj jo igrajo — pustu. Vse se smeje,	le par resnih ljudi	in sorodniki zadnjega	pokojnika	v vasi	so	nemi
in ne vedo, kam bi gledali.
To se ni zgodilo samo v enem kraju. — Nekje, nekje na tem velikem našem ozemlju so pa kar po cerkvenih navadah napravili. Križ, duhovniške obleke, ministranti, voda,	kadilnica,	da še celo	tako
daleč je prišlo, da so peli ob pustnem blaznenju Marijine pesmi.
Ko sem se tisti nori večer vrnil domov, se je tudi meni ura ustavila. Pozabil sem na atomske poizkuse v Nevadi, pozabil na krvavega pusta na Koreji. Tako nekako mi je bilo kot Noetovim ljudem, ko so gledali svoje rojake, kako se dajo jest in pit in plesat in igrat. Končno pa kaj si ženeš k srcu! Videant consules! Če se ljudstvo potaplja v norenje in pri tem dela prave izgrede, saj so zato odgovorne oblasti!
Kadar pa ljudstvo dela izgrede, (ki jih razni dnevniki še poveličujejo) in predstavniki oblasti mirno gledajo, tedaj je zaključek samo eden: ali so najemniki tujci in jim dobro ljudstva ni mar, ali pa so pravi pogrebci, ki z javnimi plesi v petek in svetek namerno zastrupljajo naše kraške in breške vasi. S plesom in filmom in polno kletjo pač najlaže dosežejo svoj skriti namen.
Narod, ki izgublja pamet in vero, ni vreden življenja! Če je to majhen narod, zgubi svobodo in življenje še prej!
Razgovor po dveh nezgodah
(Družabna Pravda 1950)
Jože je imel smolo. V tovarni se je polomil stroj. Delovodja ga je pošteno ozmerjal. Očital mu je, da je neroda, da dela s zaprtimi očmi; da bi se bil že lahko privadil dela.
»Nikoli!« ga je zavrnil Jože. »Dajte mi v roko kmečko delo. sekiro, koso, plug, pa Vam bom pokazal kaj znam. Za to delo sem rojen, ne pa za tovarniško. Izredne razmere so me pognale v tovarno.«
Tedaj je zatulila sirena. Jože je vrgel delovno obleko 7. sebe in odšel domov. Sedel je za mizo in mislil na domovino, na polja, travnike in gozdove, kjer je nekdaj delal.
Ko je vstopil v sobo Janez, se še zmenil ni zanj. Janez je slutil, da je Jože kaj neprijetnega doživel. Mirno je stopil k njemu in ga vprašal, kako mu kaj gre izpod rok delo v tovarni.
»Zlodej vzemi vse tovarne in njih delo! Do grla sem ga že sit,« je jezno bruhnil iz sebe Jože.
Janezu so te Jožetove besede kar sapo zaprle. Tako jeznega se nikoli ni videl. Pustil ga je samega v sobi in odšel. Med-
tem pa je premišljeval, kaj bi mu povedal, da bi ga pomiril. Odločil sc je. da bo z njim govoril o pravilnem pojmovanju dela.
Ko se je Janez vrnil, je videl, da se je Jožetova jeza že nekoliko polegla, toda, ako hoče govoriti z njim kaj resnega, ga mora vseeno najprej spraviti v dobro voljo. Začel mu je pripovedovati zgodbo, ki jo je doživel na podzemski železnici. V delovni obleki se je vračal z dnine. Nič hudega sluteč se je vsedel k sijajno oblečeni gospodični, kjer je bil sedež prazen. Ta je planila po koncu in jezno odšla v sosednji voz. Med potniki pa je nastal prepir o dogodku. Nekateri so obsojali Janeza, da je bil preveč predrzen, večina pa je obsojala gospodično in je bila mnenja. da je treba delo spoštovati, ne pa prezirati. Nekdo med njimi je rekel: Preziranje delavcev je nekrščansko!«
»Ta je najbolje povedal«, je hitro segel v besedo Jože, tudi Bog je šest dni delal, ko je ustvarjal svet, človeštvu pa je delali zapovedal, ko je rekel: »Šest dni delaj!«
»Prav imaš. Bog je človeka ustvaril za delo. Adama in Evo je postavil v vrt ve-
selja, da bi ga obdelovala. Prva dva človeka sta sicer delala tudi pred grehom, toda med tem delom iu delom po grehu je velika razlika. Jože, ali veš kakšna?«
»Kaj ne bi vedel, saj sem hodil v šolo. Delo pred izvirnim grehom je bilo kakor zabava, razvedrilo. Niso ga spremljale težave, ne znoj in trud. Delo jima je ohranjalo moči in jih krepilo. Po izvirnem grehu pa delo spremlja utrujenost in znoj prav po besedi: »V potu svojega obraza boš jedel kruh.« Tudi napoved božja, da bo zemlja rodila trnje in osat, se točno uresničuje. Trudiš se in garaš, pa komaj toliko zaslužiš, da se skromno preživiš, posebno zdaj v začetku, ko si šele prišel v tujino. Veš, Janez, pravice na svetu ni! Eni morajo trdo delati od zore do mraka in se vsi trudni zvečer privlečejo domov. Drugi pa samo postopajo, se zabavajo in se iz ubogih delavcev norčujejo. In eelo prezirajo in zaničujejo jih. kakor je to storila tista gospodična, ki si v delovni
obleki sedel k njej.«
»Da, Jože, to je res. Toda res je tudi, da Cerkev ni na strani teh prezirljivcev. Kristus in za njim sv. Pavel sta začela učiti dolžnost do dela. Cerkev svoje vernike spominja na to dolžnost in jih uči vestno izpolnjevanje stanovskih in poklicnih dolžnosti. Cerkev je velika zaščitniea in prijateljica delavcev, ker uči, da je vsako delo — telesno ali duševno — za ljudi velik blagoslov. Delo nas varuje dolgočasja in nezadovoljnosti, delo nam krepi naše duševne in telesne sile, z njim si služimo vsakdanji kruh in pospešujemo blagostanje. S poštenim delom najlepše izpolnjujemo svoje dolžnosti do ožje in širše človeške družbe. Posebej važno pa je, da si z njim moremo zaslužiti srečno večnost. Z vsakim delom, ki ga opravimo v stanu posvečujoče milosti in s pravim namenom, si moremo služiti nebesa. Vidiš, Jože, na vse to pri našem delu često premalo mislimo.«	(Nadaljevanje)
NAŠA GOVORICA
„Vam je že pršlo plačat korente jen od gaša?“
Zadnjič smo si ogledali troje laških izposojenk v našem vsakdanjem govoru, ko so se kot ježi vrinili vanjo že pred davnim časom. Takih besed pa ni v naši govorici le trikrat po troje, ampak veliko več. Na vsak korak jih srečujemo in bomo o njih še govorili. To pot si pa oglejmo troje izrazov, ki se v najnovejšem času utihotap-ljajo k nam in bi hoteli nadomestiti našo besedo.
V dvajsetem stoletju prinaša civilizacija iz mest na deželo na stotine novih stvaritev in pojmov. O vseh teh novih pridobitvah navadno šola in časnik obveščata in poučujeta ljudstvo v domačem, materinem jeziku. Toda fašizem je Slovencem nasilno zatrl šolo in časnik, obe najmočnejši sili ljudske prosvete. Iz nam sovražnih tujih središč pa so zato vse pridobitve novega časa kapljale na naše podeželje v laščini, z laškimi nazivi in se tako udomačile. Dali so nam elektriko, z njo števce, plin, avtobuse, postaje in podobno, pa so nas obenem naučili, da so to: »korente«, »kontatorji«, »gaš«, »koriere«, »štaeioni« itd. Tako se je vsidrala med nami množica novih, modernih izrazov, ki so vsi iz italijanščine. Danes je prav, da tudi tem jažkora napovemo boj na življenje in smrt. Nadomestimo jih z domačimi besedami!
»Kontatorji« — pripravi, ki nam v stanovanju meri uporabo plina, vode ali električnega toka — pravimo lepo po slovensko — števec’ števca. Beseda prihaja od šteti, štejem, ker nam pravzaprav »šteje« ali meri kubične metre plina ali vode in kilovate uporabljenega toka.
»Korente« — velja v slovenščini za lok. V domači rabi govorimo navadno v tej zvezi o električnemu toku. Kontator za korente — recimo raje — števec za elektriko. Električni tok pa merimo s kilovatnimi urami ali kratko s kilovati, za kar pišemo kratico kw. Luč ne gori, manjka korente! Ali čutite, kako okostenela je taka govorica? Luč ne gori, toka ni!
»Gaš« _ plin	gori v posebnih štedilnikih na plin in ne v ekonomičnih kuhinjah
za gaš. Letos se naše gospodinje kar nič ne pritožujejo radi plina, saj ga to zimo še ni primanjkovalo. Kontator za gaš — recimo raje — števec za plin! Plina in vode ne merimo z metrikubi, ampak s kubičnimi metri, za kar pišemo kratico m .
Rubimo v vsakdanjem govoru lepe, domače besede! Slovenščina je živ jezik. To se pravi, da spremlja vse moderne pojave življenja in nam daje zanje lepe domače nazive. Prav bi bilo, ko bi si s temi domačimi imeni krščene pridobitve utirale pot na naše podeželje. Živimo na jezikovni meji. Bolj kot kje drugje pa je prav tukaj važno, da ohranimo našo govorico čisto in živo slovensko.
Popravimo torej: »Ali vam je že prišlo plačat korente jen za gaš?« Prav in lepo po naše bi se to reklo: »Ali ste že dobili račun za elektriko in plin?«
KiUiLiTiUiRiA
Feigl - Nanut:
Beneška Slovenija
Že jeseni lanskega leta je menda po iniciativi Fronte izdala bivša goriška Narodna knjigarna (sedaj »Carducei«) naravnost v razkošni opremi knjigo o Beneški Sloveniji. Pravzaprav smo. že dolgo čakali na tako delo, ki bi predvsem nam odpiralo oči, kaj se skriva za imenom Ben. Slovenija in utemeljevalo naš upravičeni boj za pravice beneških Slovencev. Čakali pa smo tudi na podobno znanslveno-pro-pagandno publikacijo v kakem tujem jeziku, ki bi morala iziti še pred mirovno konferenco in pred svetom utemeljevati jugoslovanske zahteve po Slov. Benečiji. Leta 19-16 je Gregorčičeva založba izdala v nadomestilo Trinkov zbornik, ki je mimo gradiva o Trinku prinesel tudi troje razprav o Slov. Benečiji splošnega značaja.
lijepa!). Toda medtem ko je pisec, ki nam najprej predstavi Sl. Benečijo, nevešč stilist, ki se često na smrt bori z besednim redom, se celo z veliko težavo izraža, priča tretje poglavje o zelo spretni roki, ki nam prijetno in lagodno predstavlja dolinico za dolinico, ki sestavljajo našo Benečijo. Vse to vpliva seveda tudi na vsebinsko jasnost. Naj dodam še to, da se pisec prvega članka tako nejasno lovi med krompirjem in fižolom, da se bralec v žalostni zmedi zlepa ne znajde.
Jasno in točno je poglavje: koliko je beneških Slovencev. Pices se naslanja na številke vseh treh ljudskih štetij iz let 1901, 1911 in 1931. Upravičena je v dejanskem stanju utemeljena trditev, da je po številu ben. Slovencev najmanj 50.000. — Naravnost odlično je pisan zgodovinski pregled dogajanja v zvezi s Slov. Benečijo. Od naselitve Slovencev pa vse do povojnih zahtev.
Poglavje Narodnoosvobodilna vojna daje knjigi izrazito propaganden značaj. Za dve stvari gre, ki bi jih hotel s tem v zvezi poudariti. Prvič: Pri politično zrelem narodu stopi vedno stranka v ozadje, kadar se bori narod za svoje pravice. Če že ne politična zrelost (zaradi očitkov tujcev!) bi založniku morala to narekovati zdrava pamet in trgovski instikt:	to poglavje
zmanjšuje objektivno vrednost knjigi. Škoda! — Drugič pa to: vse prav dokler služimo resnici! Laži in pretiravapja, naj že služijo komurkoli pa čas vedno pravočasno razgali pred zgodovino. Vsa čast beneške, mu ljudstvu, ki je zares trpelo v letih nemške in kozaške okupacije. Toda poveličevanje sodelovanja tega ljudstva z brigadami NOV je pretirano. In potem zadeva s herojem Kaližem in njegovimi lavori-kami! Po vseh glasovih sodeč, ki prihajajo iz Slov. Benečije same, je resnica o heroju močno drugačna. Kronistova prva dolžnost je, da s svojimi poročili služi resnici! — Kljub vsem tem nedostatkom pa je v tem poglavju zelo toplo pisan odstavek o slovenski tiskani besedi med vojno v Benečiji.
Gospodarska slika je verjetno izpod peresa istega pisca uvodnih panoram. Enak
stil, na glavo postavljeni stavki, tu in tam nejasnosti, ga takoj razodevajo? Sieer pa je treba k temu poglavju povedati to-le: Pozna se, da ga je pisal človek, ki Benečije ne pozna. Resničnih gospodarskih problemov se niti ne dotakne, do bistva stvari sploh ne pride. Od gospodarstvenika bi zahtevali, da bi znal pokazati na potrebe dežele, da bi analiziral vrsto stvari, ki se jih še ni nihče dotaknil. Zemlja, problem male industrije, zlasti domače obrti, problem izseljevanja itd. Kako daleč je pisec tega poglavja od teh bistvenih vprašanj! Škoda, ker je to lepemu delu močno v kvar!
Z veliko skrbjo in ljubeznijo je pisano poglavje o umetnosti v Slov. Benečiji. Prav to poglavje pa obenem nehote dokazuje, kako strahovita revščina vlada na področju vseh naših znanosti, kadar gre za periferno pokrajino slovenske zemlje, kot tu za Slov. Bnečijo. Pisec posrečeno dokazuje, da je moči ob virih za konec srednjega veka izpričati umetnostno sodelovanje med Slov. Benečijo in avstrijskimi Slovenci na Gorenjskem. Obenem pa se pisec tudi zaveda, da pravzaprav vemo o umetnosti Benečije zelo malo. Čisto nič pa — po knjigi sodeč — ne vemo doslej o ljudski umetnosti naših Benečanov. Neverjetno se mi zdi, ko zastonj iščem po lepi knjigi poglavje o narodopisni podobi Slov. Benečije. Kako je mogoče v takem delu prevzeti etnografski-narodopisni prikaz neke dežele? Nekaj tekstov ljudskih izročil ne more nadomestiti tako obširne in po tehnosti tako pomembne snovi. Knjiga je pač nastajala daleč proč od Ben. Slovenije in od takih ljudi, ki deželo dobro poznajo.
Predzadnje poglavje govori o znamenitih beneških Slovencih. Zadnje pa je posvečeno tekstom narodnih pesmi, pravljic in ugank. Vse to gradivo je tiskano v narečju. Kolikor je moči ugotoviti, so teksti iz Laz, Prosnida, iz Ti.ia in Rezije točni, oni iz Mažerole pa ne.
Knjigi, ki je bogato ilustrirana, je priložen zelo lep zemljevid Slovenske Benečije.
Riko Lavrin
Kulturno delo v Bazovici
Vsak berač svojo malho hvali, pravi pregovor, — mi, Bazovci sc pa tudi radi.
Za pustno nedeljo so nam pripravili naši igralci veliko smeha z zanimivo rusko igro: Ženitev. Ne bomo sodili, na kakšni umetniški višini je bila igra, a nas je zelo zadovoljila. Od igre do igre se kaže pri igralcih napredek. Vedno bolj so »doma« na odru. Gibi postajajo naravni, govorica gladka in lepa, obleke slikovite. Celotna igra sloni na dveh osebah: na ženinu Podkoljosinu in njegovemu prijatelju Kočkarjovu. Igralci so bili posrečeno iz-
brani. Na pustni ponedeljek so igralci gostovali v Borštu.
PETI SLOVENSKI VEČER 9. febr. je bil posvečen proslavi Franceta Prešerna. Naravnost umetniško nam je naslikal njegovo podobo č. g. Stanko Janežič. Ljudje so bili izredno zadovoljni. Gospoda smo povabili, naj bi nam prišel kdaj brat svoje pesmice.
SLOVENSKI ODER: Na četrto postno nedeljo ho gostoval pri nas Slovenski oder z igro: Praznik cvetočih češenj.
Vesela vest iz Filadelfije
Sedaj imamo pred seboj 150 strani obsegajočo knjigo, posvečeno le Ben. Sloveniji. Urednika, pisatelj D. Feigel in V. Nanut, sta najprej zbrala in oživila naj-raznovrstnejše gradivo o Beneški Sloveniji, ki je bilo že dostopno v tisku. Tako sta imela pred seboj S. Rutarja Beneško Slovenijo, ki jp je leta 1899 izdala Slovenska matica v zbirki Slovenska zemlja. Umevno je, da sta se urednika posluževala tudi številnih člankov o najrazličnejših jezikovnih, gospodarskih in političnih razmerah v Slov. Benečiji, ki so jih v zadnjih letih objavljali nekateri časopisi (Soča). Dvoje poglavij pa je čisto novih; to je najprej ono, ki govori o »odnosu in sodelovanju beneških Slovencev v narodno-osvobodilni vojni« in poglavje »o umetnostnih spomenikih.
Po že omenjeni Rutarjevi knjigi je povzet opis dežele, ki pa prinaša prvo in tretje poglavje (Slavija naša kakuo si
V ponedeljek so imeli vsi zastopniki zasužnjenih narodov onstran železnega zastora skupno zborovanje v Filadelfiji pod okriljem Odbora za svobodno Evropo. Soglasno
so
sklenili resolucijo, da bodo napeli vse svoje sile za čimprejšnjo osvoboditev svojih narodov. To pot je med zastopniki te resolucije tudi dr. Vladimir Maček.
Slovenski novomašnik v Tridentu
To nedeljo 18. februarja bo posvečen v duhovnika slovenski frančiškan č. g. Šušteršič Venceslav. Novomašnik je doma iz Pliskovice na Krasu (vas Kosovelje). Kot deček je zahajal večkrat na Sveto goro, kjer je imel strica duhovnika in tako prišel v frančiškanske šole v Trento. G. novomas-nik upa. da bo zapel prvo novo mašo v domači župniji, kar bi želeli zlasti njegovi bratje, sestre in mama. Če pa mu sedanje jugoslovanske oblasti ne bodo dale potnega dovoljenja, tedaj bo la novomašnik eden
izmed mnogih naših duhovnikov, ki so začeli svoje duhovniško življenje že prvi dan posuto s trnjem. Našemu primorskemu rojaku novomašniku želimo veliko božjega blagoslova v življenju. Novomašnik, bodi pozdravljen!
.Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
GOSPODARSTVO
JE LI VRT PREKOPAN IN POGNOJEN?
Če bo količkaj ugodno vreme, bomo v drugi polovici tega meseca že marsikaj sadili in sejali na našem družinskem vrtu. Česnik in zgodnji grah pa bi celo že morala biti vsajena. Sedaj pridejo na vrsto čebuljček, radič, špinača, korenjeek in tudi solate.
V mesečnih navodilih prejšnjega leta smo vedno poudarjali, da mora biti vrt preko zime prekopan in naj leži v velikih zemeljskih grudah. Zakaj? Več je vzrokov za to:
Predvsem leži ozemlje v pasu, kjer večkrat gospodari suša. Zato pa je dolžnost vsakega pametnega gospodarja, da si napravi čim večjo zalogo vode v dobi, ko je mnogo padavin, mnogo dežja. Če je zemlja prekopana, potem voda ne odteka, temveč pronikne globoko v zemljo in tam se kopiči zaloga za suhe mesece. — Poleti ni prijetno vlačiti vodo, posebno od daleč.	j
Zemlja v grudah se prezrači. Danes prav dobro vemo, da imamo v zemlji velike zaveznike, brez katerih ne bi bilo nobenega pridelka, četudi bi zemljo še toliko gnojili in zalivali. Ta zaveznik so različne bakterije, ki zemljo oziroma redilne snovi v njej spreminjajo v oblike, ki so dostopne drobnim in finim rastlinskim koreninicam. Brez tega delovanja bakterij ne bi bila nobena zemlja rodovitna. — Te bakterije pa rabijo zraku, deloma za lastno preživljanje, deloma za tvorjenje novih spojin. Zato pa moramo omogočiti, da pride zrak v zemljo, da ga dobijo bakterije v zadostni meri. To pa je mogoče, samo če je zemlja zrahljana.
Vrt pa mora biti tudi pognojen! Le redke so zemlje, kjer bi kaj dobro uspevalo brez gnojenja. Zavedati se moramo, da živimo v krajih, kjer se ljudstvo že vsaj poldrugi tisoč let peča s kmetijstvom in da so naravne zaloge rastlinske hrane večinoma izčrpane.
Iz vrta pa hočemo dobiti več, kot iz njive. Na njivi se večkrat zadovoljujemo z enim letnim pridelkom, vrtna zemlja pa nam mora dati letno vsaj dva. a tudi več pridelkov. Ti pridelki pa morajo hitro rasti, hitro se menjavati, kar pa je mogoče le, če je zemlja res rodovitna. Rodovitnost pa dvignemo samo s pravilnim gnojenjem.
Temeljno gnojilo za vrtove je vedno hlevski gnoj. ki vnese v zemijo redilne snovi za bakterije in rastlinske korenine in ki istočasno zemljo rahlja, tla zamore zrak v nižje zemeljske plasti. Zato mora biti vrt vedno izdatno pognojen s hlevskim gnojem. Umetna gnojila morejo biti le dopolnilo hlevskemu gnoju.
Seveda bi moral biti hlevski gnoj že v vrtni zemlji. Najbolje bi bilo, da bi ga podkopali že novembra ali decembra meseca. Do sedaj Iti ta gnoj že preperel in mlade rastlinice bi takoj imele na razpolago obilo hrane. Kdor pa ni podkopal gnoja prej, naj ga čimprej. Ne odlašati!
Od umetnih gnojil dodajte za vso povrtnino na vsakih 10 m- po 1 kg super-fosfata in 10 dkg amonijaka. Če sejete ko-renjček in tako povrtnino, ki nam da pridelek pod zemljo, raztrosite na vsakih 10 m- še 1/4 kg kalijeve soli.
Ni lepšega kot krasen vrt v bližini hiše. Seveda mora v vrtu tudi vse bujno rasti, pa tudi cvetlice morajo biti tam.
ČESNIK V VINOGRADIH
Če bi vinograde v jeseni pošteno pog rojili, bi med vrste lahko zasadili Česnik, katerega bi začetkom poletja pobrali. Takrat bi vinograd okopali in ga potem imeli brez plevela, ki je zelo škodljiv. Če bi količkaj pazili, bi imeli od Česnika prav lep dohodek. — Mnogi vinogradarji že delajo tako. Česnik mora biti zasajen najpozneje do sredi decembra.
ALOJZIJ REMEC:
'-'Do&cotiuli
mestu je trgovec, ki še sedaj preiskuje, j ga je rešil poloma pred leti. Bolezen riši, nesreča pri kupčiji sta ga privedli iraj do konkurza. Nekega dne pride ne-in človek k njemu, pove, da ima 'od te osebe naroči lo ku pili vso njegovo zait za vsako ceno. T rgovec pioda in se 1 a še danes ne ve, kdo je njegov irotnik. Včasih mora biti profesor Ro-za posredovalca, da ostane Mravlja ne-snan in ntu ni treba sprejemati zahval. > se to mi je pripovedoval Rodič, az sedaj ne vem, ali je bolje pomagati dem v življenju, ali po smrti, iojiin st' nehvaležnosti, ki je po navadi
plačilo sveta. Seveda, prijatelju Mravlji je vseeno, ker mu ni do hvaležnosti in »e skriva ljudem, ki jim je pomagal. Edini Rodič ga pozna, in še on ne ve za vsa njegova dobra dela.
Jaz sem pa drugačem človek. Rad bi vedel že sedaj, kaj bodo rekli o meni listi ljudje, ki jim bom dal s svojim imetjem tlom in zavetišče za sturost, ko bodo tako sami, kakor sem sedaj jaz.
V	ubožnico pojdem pogledati, da bom videl, kako je tam ljudem.
Vendar se mi zdi. da je moj načrt boljši od načrta, ki ga je izbral prijatelj Mravlja. On je živ dajal živim, jaz bom pu po svoji smrti živini dobrote delil.
Dočim bodo Mravljevi obdarovane! v življenju pozabili nanj in so že morda mnogi jiozabili. bo moj zavod s kameniti-mi črkami mojega imena stal stoletja in
pomagal trpečemu človeštvu...
15. 7. 1913.
Z neveselimi Čustvi sem danes odšel iz ubožnice. Gledal sem tam ljudi in spoznal, da se niti ne zavedajo, da jim človeštvo izkazuje dobrote.
Eden mi je tožil, da se počuti kakor v ječi, ker mora biti vse tako. kikor zahteva strogi hišni red.
»Tobaka nimam!« »ni je tožil sedemdesetleten možiček s sivo institutsko kapo na glavi. A tudi če bi ga imel. bi ga ne mogel in ne sipel kaditi, kakor bi si sam želel... Hišni red, gospod, ta nas tlači...«
Dal sem mu deset svojih smotk in odšel.
Čutim, da sem osamljen in Mravlji »e bolj zavidam Rodiča in njegovo družino.
Z višjega. občečloveškega stališča utegnem morda bolje ravnati, da ostanem pri svojem prvotnem načrtu, ki je že v testa-
mentu, da volim vse svoje premoženje za hiralnico starcem brez svojcev in brez imetja.
Samo študirati bi bilo treba, kakšen hišni red bi moral biti v tem zavodu, da hi bili njegovi stanovalci zadovoljni in bi se name s hvaležnostjo, spominjali... Vsekakor bi bilo treba misliti tudi na tobak.
Vse to je vprašanje časa. Moral bi sam za kak teden v tak zavod, živeti, kakor zahteva tam hišni red, potem bi morda spoznal vse napake, ki delajo ljudem, ki tam žive. življenje neprijetno.
Pozneje... pozneje...
20.	7. 1913.
Danes sem bil pri ravnatelju hiralnice, da izveden svoj načrt, ki mi ne tla miru. Predstavil sem se mu in ga prosil, naj me sprejme za kak teden dni v za\od popolnoma na isti način kakor vsakega starca.
ki se loči od ljudi in gre iz svojega razpadajočega ali že razpalega doma v zu-vetje. ki mu ga je postavilo človeštvo, da čaka tam brez skrbi na smrt.
Prosil sem ravnatelja, naj mi preskrbi obleko in institutsko čepico, naj mi da skodelico, da bom hodil z njo kakor drugi po jed, ko zazvoni zvonec, in naj mi od-kaže eno izmed postelj v prostrani spalnici teh ljudi, ki so se poslovili od člo-voke družbe, ko so jim usahnile življenjske moči.
Po dolgem molku mi je povedal svoje pomisleke.
Gospod rentir. Vaša ideja je sieer lepa, ne izvedljiva. V prvi vrsti prepoveduje hišni red poiskusni sprejem v naš zavod, zakaj v statutu stoji:	Vsak	oskrbova-
lec ostane v zavodu do smrti ali pa do tlobe itd.	Za	vaš	načrt bi tudi tako
poizkusno bivanje v našem zavodu ne
S TRŽAŠKEGA
»PRAZNIK CVETOČIH ČEŠENJ« : osnutek prizorišča (V. Čekuta)
\
.• • \ %
iiiffiiiiiii
Tržačani in okoličani,
ne pozabite v nedeljo, dne 18. 2. na prelepo igro, ki jo lahko vidite ob 17. in ob 20. uri v koncertni dvorani Ljudskega doma (sedeš Zavezniške vojaške uprave)!
SLOVENSKI ODER, ki nam je že pripravil velike predstave na Re-pentabru in veliko opereto Miklavž prihaja v isti dvorani, bo zdaj prvič v Trstu vprizoril Klabundovo dramo v treh dejanjih:
PRAZNIK CVETOČIH ČEŠENJ
Drama zajema snov v japonskem življenju in verovanju, a je ena suma pesem Ljubezni, Odpovedi in
Žrtvii
Vstop je dovoljen samo z vabili, ki jih lahko vsakdo dvigne: v Trstu na sedežu Slovenske prosvete, v. Valdirivo 35/11 (NEVA) in iz prijaznosti v trgovini Fortunat in Lupša; na Opčinah v trgovini Podobnik; v Barkovljah v drogeriji Schei-mer Teodor, c. Cerreto 2.
Dvignite pravočasno vabila! Otroci, ki jih starši ne morejo imeti v naročju, morajo imeli vabila, da ne bo ostal kdo z vabilom brez sedeža!
Vsi vabljeni! Dobrodošli tudi Goričani!
Pridite pravočasno!
tržaškega cerkvenega sodišča, je bil imenovan za ap. protonotarija.
Njegovo mesto pri cerkvenem sodišču je prevzel msgr. Karel Saiovitz.
Pri imenovanju novih sodnikov za tržaško cerkveno sodišče je bil ponovno imenovan tudi msgr. Ivan Omersa.
Čestitamo.
Občinski svetniki bodo izvoljeni za štiri leta
Conski poveljnik je 8. februarja sporočil, da bodo občinski svetniki, ki bodo letos izvoljeni v občinah tega področja, ostali na svojih mestih štiri leta namesto dveh let, kakor njihovi predniki. Porazdelitev sedežev v občinskih svetih po volitvah bo izvedena na isti način, kakor pri prejšnjih občinskih volitvah. Te predpise in druga določila o izvedbi volitev, ki se bodo ravnala po določbah ukaza ZVIJ št. 33 iz leta 1949, bo vseboval ukaz, ki ga bo objavila Zavezniška vojaška uprava.
Povišanje položnine za števce
Občinska podjetja so sklenila povišati položnino tistim družinam, ki imajo v svojem stanovanju kakršenkoli števec. Povišek položnine bo enak potrošnji družine v dveh mesecih. Na ta način bodo obč. podjetja prejela več milijonov lir, kar pa ni umestno, kajti imeli smo že pred časom povišek na električni tok. Obč. svet tudi še ni sprejel tozadevnega sklepa! Kot vidimo, je uprava obč. podjetji to napravila samovoljno.
V času, ko dežijo na Gorico novi davki od vsepovsod je to novo breme nesprejemljivo in rekli bi »smrtni udarec« za že tako uboge davkoplačevalce.
Ali res ni mogtfče preko tega novega bremena?
Postne pridige
Vsak petek ob 8h zvečer govori o Kristusovem trpljenju v cerkvi sv. Ignacija na Travniku misijonar č. g. Šavelj. Udeležite se polnoštevilno!
Smrt krščanskega moža v Štandrežu
V sredo 14. t. m. smo v Štandrežu pokopali ob veliki udeležbi domačinov in tujcev zglednega krščanskega moža Uazilija Štanto. Pokojni je bil dolgo vrsto let tukajšnji poštar. K nam se je priselil še kot mlad mož iz Mirna ter kmalu zavzel zelo vidno mesto med našimi možmi zaradi svoje značajnosti in neprisiljene vernosti. Kot zaveden Slovenec je pod preteklim režimom moral marsikaj hudega prestati. Kljub temu ni klonil, kakor tudi ni klonil pozneje, ko so zagospodarili drugačni diktatorji v vasi. Ostal je vedno, kar je bil, ostal je mož! Cerkvi in narodu je dal sina duhovnika, č. g. Jožka, ki danes pa-e duše v Dornbcrgu. Ni dočakal te sreče, da bi videl odsotnega sina, dokler je bil še živ, vendar je ta prihitel, da je vsaj še lahko spremljal očeta k večnemu počitku in zanj daroval sv. mašo v štandrežki cerkvi. Zadnja leta je pok. Bazilij precej bolehal, kljub temu ni nihče pričakoval, da bo šel od nas tako hitro. Težko nam je ob ločitvi od njega, toda tolaži nas zavest, da si jc pokojni z zglednim življenjem gotovo zaslužil večno plačilo v nebesih. G. Jožku in vsem preostalim naše iskreno sožalje.
Poroke
Dne 20. 1. 1951 sta se poročila v Gorici g. Janko Vuga z gdč. Kovačič Gabrijelo.
Dne 3. 2. 1951 pa v Trstu g. Durjava
Nabrežina
V	nedeljo je priredil Slovenski oder iz Trsta s sodelovanjem Križkih igralcev in igralk ter dueta Kregar-Kodrič lepo prosvetno prireditev. Narodne pesmi so takoj navdušile poslušalce in sprožile val navdušenja. Ta duet zapoje tako domače in prikupno, da ga je res veselje poslušati. — Križani pa so zaigrali enodejanko Vedei Miha. Ta mlada igralska skupina nas je naravnost presenetila. Nismo vedeli, da so v Križu tako na odru doma. Naravno se kretajo in jezik jim zveni, da jih je veselje poslušati. Izbrali so tudi posrečeno igrico. — Od srca pa smo se nazadnje tudi nasmejali Škotovi dvodejanki Anarhist, ki so jo igralci Slovenskega odra odigrali. Tako smo bili Nabrežinci, pa tudi okoličani, ki smo pohiteli ta dan v Nabrežino prav res zadovoljni nad to prosvetno prireditvijo. Podobnih si še želimo.
bolnici v Tržiču po daljši bolezni. Pogreba se je udeležilo tudi zastopstvo slov. učiteljišča v Gorici, kjer študira pokojnikova hči Ivanka. Rajni Tone je bil dober mož, ki se je moral težko boriti za preživljanje svojih štiri otrok kot kolon barona Bian-chija. — Preostalim naše sožalje.
Št. Lenart v Slov. Benečiji
Dne 6. 2. 1951 sla praznovala svojo srebrno poroko v št. Lenartu v slov. Benečiji zakonca Cuk Peter in Kjačič Celesta. Zakonca sta se na ta dan udeležila sv. maše, katero je za njiju daroval njihov župnik č. g. Angel Kračina, ki jima je ob tej priliki zelo ganljivo govoril o pomenu in potrebi dobrih krščanskih družin. Zakonca izhajata iz globokoverne družine Lukanovih iz Utane pri Št. Lenartu. V njihovi družini srečamo več redovnih poklicev. G. Čuk Peter je pa cerkveni ključar v Št. Lenartu. Mi jima kličemo še na mnoga leta v skupnem zakonskem življenju!
suss ŠPORT s
Povratne tekme v 4. kolu nogometnega prvenstva:
Q V Genovi: živa igra, polna dramatičnih situacij in divjih napadov. »In extremis« je GENOA — čudežno — izenačil in prišel v vodstvo (3-2). COMO ni bil lahek plen.
I	I FIORENTINA je — povsem zasluženo -— zabila »dva gola« vratarju ekipe LUCCHESE. Dan za dnem bolj jekleni florentinsko moštvo!
Q NOVARI je usmiljeni Jupiter naklonil veliko srečo. Odprle so se zatvoruiee... neba in sodnik je moral prekiniti igro. ko je vodila LDINESE (0-1).
O Korak za korakom popušča TORINO. Tudi v Rimu (LAZIO) je nastopil v nepopolni postavi: 0-3. Izgrešil je celo enajst-ko!
□	JUVENTUS je — 'graje — premagal nasprotnika SAMPDORI-JO (7-2). Skušala bo čimpreje iztrgati vodstvo iz rok milanskega kluba, ki je le s težavo potisnil v predajo Neapelj (komaj 2-1!). n Čisto normalna sta izida:
PALERMO - BOLOGNA: 1-1 in ATALAN-TA - PRO PATR1A: 1-0. d Enajstorico ROMA pa premetavajo u-spehi in porazi. V nedeljo proti PADOVI:
Ali naj Inlernazionale pokolje vse nade, da bo letos postala ligaški prvak?
V	prvem delu nogometnega prvenstva je razsvetlila kakor meteor nebo z blestečimi zmagami. Dandanes pa... Ali je prehitro zgorela ?
Ukrotila jo je »siromašna in bolehna« TRIESTINA.
FRANCIJA A - JUGOSLAVIJA A : 2-1 FRANCIJA B - JUGOSLAVIJA B : 2-3 FRANCIJA C - JUGOSLAVIJA C : 2-1
ZAHVALA
Vsem onim, ki so se na katerikoli način spomnili naSega blagega in ljubljenega pokojnega očeta
Žvanut Ivana
zlasti prečastiti duhovščini in gospodu zdravniku dr. Gressi-ju ter travniškemu pevskemu zboru se tem potom iskreno zahvaljuje
družina ŽVANUT
SOBO ALI LOKAL, KI BI Bil PRI-MEREN ZA KIPARSKI ATELJE V MESTU (TRST), IŠČEM ZA TAKOJŠNJO VSELITEV. PONUDBE POŠLJITE NA MOJ NASLOV: KIPAR FRANCE' CORSE', TRST, VIA SORGENTE Hit.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Mednarodna pomoč v Trstu
Od 1. 1948. deluje v Trstu »Mednarodna pomoč«, ki podpira v prvi vrsti razne mladinske ustanove. Sredi letošnjega januarja je »Mednarodna pomoč« organizirala v Trstu in po tržaških vaseh veliko božično kosilo za 600 otrok. Med temi je bilo 215 slovenskih otrok in sicer iz sledečih vasi: Mačkolje, Prebeneg, Boljunec, Domijo, Pesek, Gropada in Padriče. Kakor se razvidi iz števila, je bilo število slovenskih otrok sorazmerno zelo visoko. Dejansko j-; še višje, ker nam v mestu ni znano, koliko slovenskih otrok je bilo skupno /. italijanskimi. Druga pomoč, ki jo organizira »Mednarodna pomoč« v korist tržaške slovenske mladine, je sledeča:	mladinske
menze in preskrba naše privatne kolonije
Sklad ZVU za zidanje stanovanjskih hiš
Predmet posebnega zanimanja je novi zakon o stanovanjih, ki je izšel 11. febr. z ukazom Zavezniške vojaške uprave štev. 26. Po tem zakonu, ki je narejen po vzorcu italijanskega zakona Aldisjo, a je nekoliko poenostavljen, da bi bolje odgovarjal potrebam našega področja, bo na razpolago začetna vsota 240 milijonov lir, iz katere bodo lahko dobili dolgoročna nizko-obrestna posojila ljudje, ki so pripravljeni delno prispevati k zidavi hiš. Ta zakon bi lahko na kratko takole povzeli:
Zavezniška vojaška uprava bo dajala preko Tržaške hranilnice (»Cassa di Rispar-mio di Trieste«) posojila zasebnikom zazidavo hiš, ki ne spadajo v vrsto luksuznih stanovanj, pa vendar odgovarjajo najnižjim higijenskim zahtevam. Ta posojila bodo lahko segala do višine 75°/0 skupnih stroškov za zgradbo in zemljišča. Posojila bodo dana za dobo 35 let po obrestni meri, ki ne presega 4"/„. Edini pogoj za podelitev posojila ho, da bo bodoči lastnik hiše moral plačati ostali del stroškov za
postavitev zgradbe. Če bo prosilec že imel	ja po	dolgih letih zveste in
zemljišče na katerem namerava postaviti	službe	pri tržaški škofiji pustil
v Žabnicah. To našo kolonijo podpira dobrodelna ustanova »Mednarodna pomoč« že tri leta. Od časa do časa pride tudi izredna pomoč. Tako so dobili vsi otroci v mladinskih menzah v 1. 1948. sicer rabljeno a dobro obleko. Lansko leto je prav isti urad delil za vse stanove rabljeno obleko, ki so jo poslali v Evropo ameriški katoličani. Tako dobra dela mednarodne katoliške pomoči družijo vse narode v veliko družino, v kateri si bodimo vsi bratje!
Mnenja pa smo, da bi ta človekoljubna ustanova v Trstu še lepše uspevala, če bi bili v upravi teh fondov tudi tržaški slovenski katoličani. Prepričani smo, da odgovorni naše mnenje prav razumejo.
ali obnoviti hišo, se bo zemljišče smatralo kot del njegovega prispevka k celotnim gradbenim stroškom. Preden bo dejansko izplačan denar na osnovi tega ukaza, bo moral prosilec posojila že položiti ali zajamčiti svoj delež prispevka za celotno stavbo. Da bi pomagali zgraditi čim več hiš in bi opogumili malega človeka, ki varčuje, da bi naložil svoje prihranke v svojo hišo, bodo dali pri posojilih prednost tistim, ki so pripravljeni dati več kakor zahtevani minimum 25°/o*
Kaj bo z našim duhovskim naraščajem ?
Tržaška škofija ima sedaj osem slovenskih semeniščnikov: tri v tržaškem bogoslovju, enega v Rimu (sedaj je žal v bolnici) iu štiri gimnazijce v goriškem Alojzi jevišču.
Pomislite, kaj to pomeni. Molite kaj zanje in sploh za duhovniški naraščaj? Prispevajte kaj pridno za njihovo vzdrževanje?
Cerkvena imenovanja
Msgr. M. Giacomelli, ki je zaradi zdrav-
nesebične vodstvo
Z GORIŠKEGA
Osmi Prosvetni večer v Gorici bo v sredo 21. t. m. ob 8h zvečer. Na sporedu je proslava štiristoletnice prve slovenske knjige.
Ivan z gdč. Lojzko Lovišček.
Novoporočenci so vsi begunci iz Ročinja in iz Kala nad Kanalom. Mladim po-ročencem želimo obilo božjega blagoslova!
Bela zastava v Brdih
V	Kozani v Brdih so v preteklem letu 1950 doživeli za čuda vesel dogodek, kot ga niso že 200 let. Zgodilo se je namreč, da v celem preteklem letu ni nihče izmed domačinov umrl, dočim se je 11 novih vaščanov prišio veselit na ta svet. V znak veselja nad tem izrednim dogodkom so na novo leto razobesili z zvonika belo zastavo. — Poročilo pa ne pravi, če so tudi kaj zalili. Verjetno, da brez tega ni bilo, čeprav ne v toliki meri kot včasih. —
Nov kanonik sholastik
Msgr. Velci je bil imenovan za kanonika sholastika namesto rajnega msgr. Brumata.
Škofijski cenzor
1-3.
□	Tricstina - INTER 2-1 (1-1).
Preč. g. dr. Humar je bil imenovan za cerkvenega knjižnega cenzorja. Čestitamo!
Smrtna kosa
V Gorici je te dni umrl v starosti 82 let poštni upokojenec g. Žvanut Ivan, ki je bil med goriškimi Slovenci zelo poznan. Naj počiva v miru!
Žabnice v Kanalski dolini
Zadnji sneg — na mali in veliki pust je napravil precej škode v kanalski dolini. Najbolj prizadeti so gospodarji na ukvan-ski planini: nekateri so zgubili male senike, drugim pa so plazovi odnesli hleve.
V nedeljo so opazili iz Žabnic,da je izginila na Svetih Višarjah streha gostilne v cerkveni hiši pod župniščem. Vdrla se je poil težo mokrega snega.
Razen na glavni cesti, hodimo precej visoko... tako, da stopamo v hiše kot da bi šli v klet.
Do zdaj ni bilo hujših nesreč, nevarnosti pa ne manjkajo; saj na primer pri Puharju so prišle kar tri osebe pod sneg, ki je padel iz strehe na dvorišče in na cesto.
... Danes 12. t. m. pa dežuje: ljudje imajo strah pred poplavo. Ako bo vreme ugodno, bo jutri odšla na Višarje ekspedicija, da pogleda kako je s cerkvijo iu drugimi hišami.
Rubije
V ponedeljek popoldne 12. t. m. smo spremili k večnemu počitku na gabrsko pokopališče tukajšnjega gospodarja Antona Devetaka, ki je prejšnjo soboto umrl v
imelo pomena. Videli bi same nezadovoljne, bolehne, stare ljudi, ki nimajo več smisla in moči, da bi se prilagodili razmeram in predpisom v zavodu in zato samo grajajo vse, kar jim krati njih tekom dolgih let priučne pravice in navade. Tretjič pa bi se gotovo izvedelo na ta ali drug način, da ste storili tak poizkus. Kako bi javnost ta Vaš korak sodila, si lahko mislite...
»Kako menite to?« sem ga vprašal.
»Imeli bi Vas za prenapetega. Utegnili bi smatrati to celo za znak kakega preobrata v Vašem duševnem življenju...«
»Torej mislite, da bi me imeli za blaznega?« sem ga prekinil.
»Oprostite, to ne. A gotovo bi videli mnogi v tem Vašem dejanju vsaj recimo znak rahle senilne imbecilitete...
Mož se je jako čudno smehljal, da sem
spoznal, da je to njegovo prepričanje, kar je nazadnje povedal.
Zahvalil sem se in odklonil njegovo prijazno ponudbo, da mi pokaže na željo ves zavod in da vse podatke, ki jih želim.
Zal mi je, da sem se temu možu tako do dna duše odkril.
Vidini, da sem čuden človek. Ljudje me ne razumejo in čim manj pridem v .'■tik z njimi — teinbolje zame. Spoznal sem, da sem obsojen v osamelost do smrti...
Zato zavidam one, ki hodijo v pcpelna-tosivi obliki z institutsko čepico po naših ulicah in ki jih zvonec vabi, naj gredo s skodelico po kosilo in večerjo. Oni imajo vsaj družbo, če že nimajo doma.
Jaz imam nad vse udoben dom	a
nem kakor dragocena z zlatom okovana rakev, v kateri ležim jaz sam, živ mrtvec...
3.	8. 1913.
Obolel sem. Pišem v postelji. Usmiljenka mi streže. Skoraj bi izpremenil testament in zapustil vse usmiljenkam.
A kam pojdejo moji starci?
Sestra Klementa je dobra kakor angel, a vendar ni med nama tiste nedopovedljive vezi, ki jc med ljudmi, ki so si blizu in dragi. Prctuja sva si.
Zato sem še vedno zelo sam. Včasih brenči muha pod stropom moje bogate, zdaj zasenčene spalnice. Ena sama, turobna brenčeča muha. Sorodna sva si s lem bitjem.
Če bi še enkrat začel živeti, bi živel drugače.
Po prijatelja Mravljo pošljem, morda bi bilo dobro, da bi njemu vse zapustil, naj razpolaga z mojim premoženjem po svoje.
Mrazi me. Morda umrjem za to bolezen.
Skoraj si želim smrti, tako osamljenega se čutim.
10. H. 1913.
Danes je bil Mravlja pri meni. Vse sem mu razodel, izpovedal sem se mu pravzaprav. Pregovoril me je in dokazal, da je tudi moj načrt dober. Samo kamenite črke mojega imena na pročelju doma za starcc mu ne ugajajo. To sem črtal v testamentu.
Mravlja je edini človek, ki me razume.
Meni je laže, dasi sem nekako žalosten. Mravlja je izbral le boljši način, on je pomagal živim, jaz bom pa skoraj umirajočim.
Tolaži me le to, da mojega imena ne bo na zavodu. Naj tudi po smrti ostanem sam, kakor sem bil v življenju.
Velika pusta samota me objemi je.
Kar je še svetlega v meni, mi jc dal
Mravlja...
Ko sem končal brati dnevnik pokojnega gospoda Hrena, je tudi notar dovršil svoje delo.
»Kaj naj napravimo s knjižico, ki ste jo prebrali? Ali naj gre v arhiv, ali naj jo vržemo v peč t me je vprašal.
»Ne vem,« sem odgovoril.
Notar je vzel knjižico in jo zaklenil v blagajno.
Mislim, da bi bilo najboljše, da pride ta knjižica v bodoči dom, za katerega je gospod Hren zapustil svoje premoženje. Iz teli bornih zapiskov bo sijalo njegovo ime človeštvu trajnejše iu lepše kakor iz kn-nitnilih črk, ki jih ne bo na pročelju zainda brce imena.
( Konec)