p 131974 SVOBODA ^LCV^TUje 19 cj^i 0 ARGENTINSKI DRŽAVNI PRAZNIKI Dias de las Amžricas — Dan obeh Amerik............................................14. aprila Dia de los trabajadores — Dan delavcev ........................ 1. maja Dia de la revolucion de Mayo — Dan majske revolucije....................25. maja Dia de la Bandera — Dan zastave ............................................................20. junija Dia de la Independencia — Dan neodvisnosti.................... 9. julija Dia de la Reconquista — Dan ponovne osvojitve ................................12. avgusta Dia del Libertador (Muerte del Gral. San Martin — Dan Osvoboditelja (Smrt gen. San Martina) .............................. Dia de Accion de Gracias (Santa Rosa de Lima) — Zahvalni dan 17. avgusta (Sv. Roza iz Lime, patrona Argentine) ............................................30. avgusta Dia de la Raza — Dan rase ......................................................................12. oktobra Dia del Pueblo — Dan ljudstva ...............................................................17. oktobra San Martin de Tours — Martinovo ..........................................................11. novembra CERKVENO ZAPOVEDANI PRAZNIKI Obrezovanje Gospodovo ali Novo leto ........................... 1. januarja Razglašen je Gospodovo ali Sv. Trije Kralji ...................... 6. januarja Sv. Jožef ..........................................................19. marca Vnebovhod ........................................................................................................18. maja Sv. Rešnje Telo ............................................... 8. junija Sv. Peter in Pavel ..............................................29. junija Vnebovzetje Marijino ..................................................................15. avgusta Vsi svetniki ................................................... 1. novembra Brezmadežno Spočetje Marijino ................................ 8. decembra Zapovedane praznike smo dolžni posvečevati tako kakor nedelje: da gremo k sv. maši in opustimo hlapčevska dela. Opraviči od te zapovedi bolezen, nujno delo ali kak važen vzrok. POSTNA ZAPOVED V JUŽNI AMERIKI Postna postava loči: 1. Zdržek od mesnih jedi in mesne juhe, veže vsakega vernika od izpolnjenega sedmega leta dalje. Smejo se jesti vse druge jedi, tudi jajca in zabeliti se sme t vsako živalsko maščobo. Opravičuje od zdržka bolezen in uboštvo. 2. Pritrganje v jedi, to je, da smemo do sitega se najesti samo enkrat na dan in da več kot trikrat ne jemo, veže vsakega vernika od izpolnjenega enaindvajstega leta do začetka šestdesetega leta. Zjutraj se sme piti čaj, kava, čokolada, mleko in jesti tudi sir, ni pa dovoljeno jesti mesa in jajc. Zvečer pa je dovoljeno te dni jesti vse, razen mesa in mesne juhe. Kadarkoli čez dan je dovoljeno piti čaj in kavo, četudi je nekoliko primešano sladkorja. Ne more pa se piti te dni čez dan mleko, ker se smatra kot hranivo. Možno je prenesti glavni obed od opoldne na zvečer. Opravičuje od pritrganja bolezen, težko delo in uboštvo. 3. Strogi post, ki združuje zdržek in pritrganje. Zapovedan je: 1. Zdržek od mesnih jedi brez pritrganja na dneve pred naslednjimi prazniki: Božičem, Binkoštmi, Sv. Petrom in Pavlom, Vnebovzetjem Marijinim. 2. Pritrganje brez zdržka kvaterni petek v adventu, vse srede štiridesetdnevnega posta in na veliki četrtek. 3. Strogi post je zapovedan na pepelnično sredo in vse petke štiridesetdnevnega posta. Vsak post preneha vse nedelje vsega leta in zapovedane praznike, ne neha pa na praznike, ki padejo v štiridesetdnevni post. Kot je razvidno, so postni dnevi nekoliko drugačni kot v Evropi. Čas za velikonočno sv. obhajilo V Južni Ameriki je za prejem velikonočnega svetega obhajila določen čas od prve predpostne nedelje do praznika sv. Petra in Pavla 29. junija. Kdor v tem času ne prejme sv. sakramentov, jih je dolžan prejeti čim prej. Znamenja za post v koledarju: * zdržek, f pritrganje, f* strogi post. / KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE 1950 Uredili UREDNIKI "SVOBODNE SLOVENIJE" Izdala in založila "SVOBODNA SLOVENIJA", BUENOS AIRES, VICTOR MARTINEZ 50 f! 131974 §z$d[ent>ka k&lednica za UU i 950 Kole-kole-koleda- kdo gre z nami krog sveta? Kdor je ljubil rodni krov, kdor je stražil svojo vas, kdor je branil skupni dom. kdor nazdravljal ni s pestjo, kdor življenj ni s srpom žel, kdor ni v tilnik s kladvom bil, kdor prelamljal ni priseg, kdor Svobodi odpiral pot, kdor Človeka spoštoval, ljubil pa nad vse Boga: ta gre z nami krog sveta! Kole-kole-koleda: kdo se vrnil bo s sveta? Ta, ki upal bo v Boga, ki mu Človek vsak bo brat, ki Svobodi odprl bo pot, ki se držal bo priseg, ki bo s kladvom svet gradil, ki bo s srpom žita žel, ki pozdrav mu — odprta dlan. ki mu skupnost bo nov dom, ki vsak kraj — njegova vas, ki bo ljubil rodni krov: ta se vrnil bo domov! Kole-kole-koleda, roko v roki vsak naj da, hej! in — v kolu krog sveta! 8 General Jose de San Martin Ob stoletnici — 17. julija 1850 — njegove smrti "Yo soy un instrumento de la justicia y la causa que defiendo es la causa del genero humano". "Orodje pravice sem in dobrina, ki jo branim, je splošno človeška". SAN MARTIN RUBEN DARIO: Argentina Corazon de America y brazo del futuro americano. Duena del sol de Mayo. Madre de luchadores, patria de corazones. Tierra en que germinan semillas de porvenir. Pampa inmensa donde el sol se expande y los rebanos, el trigo, el avestruz Y el potro tienen existencia. Matrona de bronce que tuviste por sangre y hierro tu libertad. Fecunda y misteriosa protectora de las razas del mundo, que pones en čada una de ellas tu germen autoctono. Comodora de la bandera blanca y azul, que en la escuadra de America presentas tu sol delante de todas las estrellas. Gloria y amor a ti (oh, Argentina Patria! Un galope de pegasos nuevos, anunciando triunfos, nacio de las naciones latinas, y tus hombres de obra trabajan en siembras de ciudades y de ideas. Y tu bella sangre [oh. Argentina!, comunica su ritmo al vibrar de todo el Continente. La estatua de la Libertad estd levantada delante de la ciclopea Nueva York; el simulacro de la vida futura de la America latina debe levantarse, triunfante, delante de Buenos Aires. Como en el crisol el oro. en ti se purifican la sangre y los pensamientos de vtodos los pueblos. Como en la pampa el potro, en tu cielo vuela libre el pegaso. Y la ciudad de lo suenos que vienen sera Buenos Aires. Tal lo espera los hijos de la Vision; tal lo aguardan los ausentes de la Esperanza; tal lo miran los ciudadanos y los obreros de la Atlantida. Gloria por los colores de tu pabellon. Gloria por la fuerza de tu historia y por San Martin, Belgrano y Moreno. Amor a ti. nacion de las naciones de America. Amor a ti. porque eres nuestra abanderada Continental. Porque en ti alienta la santa vitalidad latina. Y porque en tus palpitaciones; oh corazon de America! tanto como si fuera un ritmo pitagorico — yo creo escuchar la musica del universo futuro! LJUBLJANA — PRESTOLNICA SLOVENIJE "Vse blagoslove Tebi, Ljubljana!" (Cankar) 1950 JANUAR 1950 1 N Novo Leto — Ime Jezusovo — Detetu dajo ime Jezus 2 P Ime Jezusovo 3 T Genovefa 4 S Angela 5 Č Telesfor 6 P Sv. Trije Kralji — Razglašen)e Gospodovo 7 S Valentin 8 N 1. Po razgl. — Sv. Družina — 12 letni Jezus v templju. Lk. 2, 42-52 9 P Julijan 10 T Viljem 11 S Higin, Pavlin 12 Č Modest 13 P Veronika 14 S Hilarij 15 N 2. Po razgl. — Pavel Pušč. Ženitnina v Kani Gal. Jan 2, 1-11 16 P Marcel 17 T Anton Pušč. 18 S Stol sv. Petra v,Rimu 19 Č Marij in tov. 20 P Fabijan in Sebastijan 21 S Neža 22 N 3. Po razgl. — Vincenc, Jezus ozdravi gobavca. Mt. 8, 1-13 23 P Rajmund 24 T Timotej t 25 S Spreobr. sv. Pavla 26 Č Polikarp 27 P Janez Zlatoust 28 S Peter Nolask Franc Sal. Jezus pomiri vihar na morju. I Mat. 8, 23-27 29 j N 4. Po razgl. 30 | P Martina 31 | T Janez Bosco MARIBOR mejnik ob Dravi med griči klopotcev in trte. 19 5 0 FEBRUAR 19S0 1 S Ignacij Antiohijski 2 č Svečnica 3 P Blaž 4 S . Andrej Korsini 5 N 1. Predpost. (Sedemsetnica) -— Agata. Delavci v vinogradu. 6 P Ti t | Mt. 20, 1-16 7 T Romuald 8 S Janez Mat. 9 Č Ciril Aleks. 10 P Sholastika 11 S Lurška Mati Božja 12 N 2. Predpost. Evlalija. — O sejalcu. Lk 9, 4-15 13 P BI. Janez T. 14 T Valentin 15 S Faustin 16 Č Julijana 17 P Franc. 18 S Simeon 19 N 3. Predpost. Konrad — Jezus ozdravi slepca. Lk 18, 31-43 20 P Sadot 21 T Pust. Irena 22 S* t Pepelnica 23 C Peter Damijan 24 P* t Matija 25 S Feliks 26 [ N 1. Postna (Pepelnična). Matilda — Jezus trikrat skušan. Mt. 4, 1-11 27 | P Viktor 28 T Roman MURSKA SOBOTA mlin ob Muri, panonski kolnik, jagned s štrki. i 19 5 0 MAREC 195» | 1 S f Albin — Kvatrna 2 Č Simplicij 3 P * f Kunigunda — Kvatrni 4 S Kazimir — Kvatrna 5 N 2. Postna - Kvatrna — Janez od Križa. — Jezus se na gori 6 T Felicita spremeni. Mt 17, 1-9 7 T Tomaž Akvinski 8 S t Janez od Boga 9 Č Frančiška Rimska 10 P *t 40 mučencev 11 S Sofronij 12 N 3. Postna - Brezimna. Gregor Veliki — Jezus izžene hudobnega 13 P Teodora | duha. Lk 11, 14-28 14 T Matilda 15 S * Klemen Dv6rak 16 Č Hilarij 17 P *t Patrik 18 S Ciril Jeruz. 19 N 4. Postna - Sredpostna — Sv. J ož e f — Jezus nasiti 5000 mož. 20 P Evgenij | Jan 6, 1-15 21 T Benedikt 22 S f Katarina Genovska 23 Č Jožef Oriol 24 P *t Gabrijel 25 S Oznanenje D. M. — nez. pr. 26 N 5. Postna - Tiha. Emanuel — Judje hočejo Jezusa kamenjati. 27 P Janez Damašč. | Jan 8, 46-59 28 T Janez Kapistrcm 29 S t Ciril 30 Č Janez Klimak 31 P *t Modest Krški — 7 Zal. BI. D. M. GORICA odprta roža v soncu — Trnjulčica ob Soči. 1950 APRIL 195 0 1 S Hugo 2 N 6. Postna - Cvetna. Franc Pavelski — Jezus jezdi v Jeruzalem. 3 P Rihard . | Mt 21,1-9 4 T Izidor 5 S t Velika sreda — Vincencij 6 Č t Veliki četrtek — Celestin 7 P *t Veliki petek — Herman 8 S Velika sobota — Dionizij 9 N Velika Noč — Jezus vstane od mrtvih. Mt 16, 1-7 10 P Velikonočni ponedeljek 11 T Leon Veliki 12 S Lazar 13 Č Hermenegild 14 P Justin 15 S Atanazij 16 N Bela Nedelja. Lambert — Jezus se prikaže. Jan 20, 19-31 17 P Anicet 18 T Antej 19 S Leon IX 20 Č Neža M. 21 P Anzelm 22 S Soter in Gaj 23 N 2. Povelik. Vojteh — Jezus dobri pastir. Jan 10, 11-16 24 P Jurij 25 T Marko 26 S Klet in Marcel 27 Č Peter Kanizij 28 P Pavel od Križa 29 S Robert 30 I N 3. Povelik. Katarina Sienska — Jezus napoveduje svoj odhod. « | lan 16, 16-22 _ CELOVEC varuh knežjega kamna, naš krik v krempljih Zmaja. 1950 MAJ 1950 1 P Filip in Jakob 2 T Atanazij 3 S Najdenje sv. Kriza 4 Č Monika 5 P Pij V. 6 S Janez Ev. pri Lat. vratih 7 N 4. Povelik. Stanislav — Jezus obeta Sv. Duha. Jan 16, 5-14 8 P Prikazen sv. Mihaela 9 T Gregor Nac. 10 S Antonin 11 e Angela ■ 12 p Pankracij 13 s Servacij 14 N 5. Povelik. Bonifacij — Jezus uči o moči molitve. Jan 16, 23-30 15 P Zofija 16 T Janez Nepomuk 17 S Pashal Bajl. 18 Č Vnebovhod 19 P Prudent 20 S Bernardin 21 N 6. Povelik. Andrej Bobola — O pričevanju sv. Duha. 22 P Milan | Jan 15, 26-16, 1-4 23 T Janez Rossi 24 S M. Pom. kristjanov 25 Č Urban - 26 P Filip Neri 27 S * Beda 28 N Binkošti. Avguštin — Jezus govori o sv. Duhu. Jan 14, 23-30 29 P Bink. ponedeljek — Edita. Nez. pr. 30 T Ivana Orleanska 31 S Angela, Marija Srednica milosti — Kvatrna 8 1 TRST morski breg Lepe Vide, nam zamreženo okno v svet. 1 9 S 0 JUNIJ 19 5 0 * NOVO MESTO zidanica Dolenjske v vencu zelene Krke. S I 1 S5 JULIJ 195 0 30 31 1 l S Dragocena Kri N. G. J. Kr. 2 N 5. Pobink. Obisk D. M. — O grehu v misli in besedi. Mt. 5, 20-24 3 P Leon II 4 T Urh 5 S Ciril in Metod 6 Č Izaija 7 P Vilibald 8 S Elizabeta 9 N 6. Pobink. Tomaž Moore. Jezus nasiti 4000 mož. Mt 8,1-9 10 P Amalija 11 T Pij I. 12 S Mohor in Fortunat 13 Č Anaklet 14 P Bonaventura 15 S Vladimir v 16 N 7. Pobink. D. M. Karmelska — Lažnivi preroki. Mt 7, 15-21 17 P Aleš 18 T Kamil 19 S Vincencij Pavelski 20 C Marjeta 21 P Danijel 22 S Marija Magdalena 23 N 8. Pobink. Apolinarij — Krivični hišnik. Lk 16, 1-9 24 P Kristina 25 T Jakob 26 S Ana 27 Č Pantaleon 28 P Nazarij 29 S Marta N 9. Pobink. Abdon in Senen. P Ignacij Lojolski Jezus joka nad Jeruzalemom. I Lk 19, 41-47 CELJE razvalina moči in slave, bel vhod med hmeljske nasade. i 1950 AVGUST 1950 § 1 T Vezi sv. Petra 2 S Porcijunkula 3 Č Lidija 4 P Dominik 5 S Marija Snežna 6 N 10. Pobink. Gosp. Spremen. — Farizej in cestninar. Lk 18, 9-14 7 P Kajetan 8 T Avguštin K. \ 1 9 S Janez Vianney 10 Č Lavrencij 11 P Tiburcij 12 S Klara 13 N 11. Pobink. M. D. Pribež. grešnikov — Jezus ozdravi gluhone- 14 P Evzebij | mega. Mt 7, 31-37 15 T Veliki Šmaren 16 S Rok 17 Č Emilija 18 P Helena 19 S Janez E. 20 N 12. Pobink. Bernard — Usmiljeni Samarijan, Lk 10, 23-37 21 P Ivana Šantalska 22 T Srce Marijino 23 S Filip 24 Č Jernej 25 P Ludvik 26 S Zefirin 27 N 13. Pobink. Jožef Kal. — Jezus ozdravi 10 gobavih. Lk 17, 11-19 28 P Avguštin 29 T Obgl. Janeza Krst. 30 S Roza Limanska 31 Č Rajmund KRANJ siarodavna skala, semanj Gorenjske, Pesnika grob. I 19 5 0 SEPTEMBER 1950 > i___ 1 P Egidij 2 S Štefan 3 N 14. Pobink. Doroteja — O božji previdnosti. Mt 6, 24-33 4 P Rozalija 5 T Lavrencij, Just 6 S Caharija ■ 7 Č Marko 8 P Mali Šmaren — Rojstvo D. M. — Nez. pr. 9 S Peter Klaver 10 N 15. Pobink. Nikolaj Tol. — Jezus obudi mladeniča. Lk 7, 11-16 11 P Hijacint 12 T Ime Marijino 13 S Notburga 14 Č Pov. Sv. Križa 15 P 7 žalosti M. D. 16 S Ljudmila 17 N 16. Pobink. Rane sv. Franc. As. — Jezus ozdravi vodeničnega. 18 P Jožef K. - | Lk 14, 1-11 19 T Januarij 20 S Agapit — Kvatrna 21 G Matej ap. 22 P Tomaž — Kvatrni 23 S Lina, Tekla — Kvatrna 7 24 N 17. Pobink. Kv., Marija reš. jetnikov. — O največji zapovedi. 25 P Kamila | Mt 22, 34-36 26 T Ciprijan 27 S Kozma in Damijan 28 Č Vaclav 29 p Mihael 30 s Hieronim KNNN\VV\\\SNXSS\NN\N\V\SN\\S\SN\N\\\\V\VS\V PTUJ rimski bogovi, staroslovenski grobovi, Marijina Črna gora. 195 0 OKTOBER 195 0 * 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 N 18. Pobink. Remigij — Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mt 9, l-£ P Angeli varhi T Terezija D*. J. S Frančišek Asiški Č Placid P Bruno S Marija Kraljica sv. Rožnega venca N 19. Pobink. Brigita — Kraljeva ženitnina. Mt 22, 1-14 P Dionizij T Frančišek Borgia S Materinstvo BI. D. M. Č Maksimilijan P Edvard S Kalist N 20. Pobink. Terezija •—• Jezus ozdravi kraljevega uradnika. P Gol | Jan 4, 46-53 T Marjeta Marija Alacoque S Luka Č Peter Alk. P Janez Kane. S Uršula N 21. Pobink. — Prilika o neusmiljenem hlapcu, Mt 18, 23-35 P Klotilda, Roman T Rafael S Krizant in Darij a Č Evarist P Frumencij S Simon in Juda N 22. Pobink. Kristus Kralj — O božjem kraljestvu. P Alfred Jan 18, 23-37 T Volbenk ŠKOFJA LOKA tisočletni škofijski grad v šumenju Sor. Ljubnik. :XXXX\S\\%SXXXXXXXXXXXXXX^XXXXXX%XSSXXX'SS\%: '.XXXXXXXXX 19 5® NOVEMBER 195» 1 S Vsi Sveti 2 C Verne duše 3 p Viktorin 4 S Karel Boromejski 5 N 23, Pobink. Caharija in Elizabeta. — Jezus obudi Jairovo hčer. 6 P Lenart f Mt 19, 18-26 7 T Engelbert 8 S Bogomir 9 C Božidar 10 P Andrej 11 S Martin 12 N 24. Pobink. (5. Po Razgl.) — Sejavec, ki je sejal dobro seme. 13 P Stanislav Kostka | Mt 13, 24-30 14 T Jozafat 15 S Leopold 16 C Jedert 17 P Gregor Čud. 18 S Odon - 19 N 25. Pobink. (6. Po Razgl.) Elizabeta. — O gorčičnem zrnu in 20 P Feliks | kvasu. Mt 13, 31-35 21 T Darovanje D. M. 22 S Cecilija 23 Č Klemen 24 P Janez od Križa x > 25 S Katarina 26 N 26. Pobink. (Zadnja). Silvester. — O razdejanju Jeruzalema in 27 P Vergilij | vesoljni sodbi. Mt 24, 15-25 28 T Gregor III. 29 S Satumin 30 Č Andrej KAMNIK Mali grad pod Veliko planino postrv in gams. 1950 DECEMBER 1950 1 P Edmund 2 S Babijana 3 N 1. Adventna. Franc. — O poslednji sodbi. Lk 21, 25-33 4 P Barbara 5 T Saba 6 S Nikolaj 7 e Ambrozij 8 p Brezm. Spoč. Marijino 9 S Peter 10 N 2. Adventna. Lavret. M. B. — lanez pošlje učenca do Kristusa. 11 P Damaz | Mt 11, 2-10 12 T Aleksander 13 S Lucija 14 e Pomej 15 p Irenej 16 S Evzebij 17 N 3. Adventna. Lazar. — lanez pričuje o Kristusu. Jan 1, 19-28 18 P Gracijan, Prič. Mar. poroda 19 T Urban , 20 S Evzebij in Makarij. Kvatrna 21 e Tomaž ap. 22 P t Demetrij. Kvatrni 23 S Viktorija. Kvatrna 24 N 4. Adventna Kv. — Adam in Eva. — Janez predhodnik Kristusov. 25 P Božič — Rojstvo Gospodovo | Lk 3,1-6 26 T Štefan 27 S Janez Ev. 28 G Nedolžni otroci 29 P Tomaž Kant. 30 S David 31 | N N. v Bož. Osmini — Silvester Razkropljenim rojakom KAREL MAUSER — SPITTAL — TABORIŠČE Zaklenil sem vrata,, zagrnil okna, da bi kdo ne videl moje žalosti. Odprl sem zemljevid sveta. In sedaj gledam, kje so moji bratje in sestre. Mirno je med barakami našega taborišča. Transporti požirajo ljudi. Zdi se mi, da naši gazijo ocean. - Amerika! Sanjal sem o njej, ko sem bil še otrok v Matijevčevi kajži. Takrat sem mislil, da sem strojevodja. Nisem še vedel, da je ocean širši kot blejsko jezero, in da so onstran oceana prav taki ljudje kot tostran, z veseljem in bolečino. Nisem še vedel, da so onstran oceana tudi ljudje pod zemljo, ob strojih da so tudi onstran oceana berači in bitja s prazno dušo. Zdaj vem, da je svet okrogel, da pustiš bridkost v Evropi in greš brez nje čez ocean, pa misliš, da si srečen, ko pride bridkost od druge strani in te najde sredi šumne ceste. Toda ne za žalost, za veselje pišem ta pozdrav vsem Slovencem, ki so pregazili ocean, starim in novim. Kaj so morja za ljudi, ki so z dušo doma? Nič! Samo mlakužica po dežju, ki jo pregazi dvoletno dete. Nič ne more zapreti pota ljubezni. Ne Himalaja, ne oceani, ne pragozdovi, ne "neizmerne puščave. Za ljubezen ni razda-dalj, ni globočin, ni visočin. Da je domovina tisoč klafter globoko, ljubezen pride do nje. Domovina je naš pelin in naša strd. Za veselje, ne za žalost pišem te besede. Na tisoč kosov je raztrgana domovina. V Ameriki je je kos, v Braziliji utriplje, v Avstraliji živi, po Argentini diha, vsepovsod raste in poganja. Kako bi je ne ljubili, drobceno gorčično zrno, iz strdi in pelina zlito! Joj, pa pravijo, da smo tako majhni! V zgodovino sem šel gledat in sem videl, da smo veliki, da smo nekoč goli lomili rimsko železje, da smo gospodovali od morja do morja. V brk se je smejal Samo košatemu Dagobertu! Joj, pa pravijo, da smo tako majhni! Vso zgodovino so nas pobijali, pa še živimo. Za mrtve so nas imeli, pa smo vriskali, pokopdli so nas, pa smo vstali — in danes po vseh kontinentih žubori slovenska beseda. Pesem polj in gozdov, pesem morij in gora. Za veselje, ne za žalost je ta moj pozdrav. Ja ne bo nikogar sram slovenske besede, ko je samo ena. Poklekniti bi morali, kadar po domače govorimo, zakaj sladkost je v domači besedi, ki je nima svet. Za veselje so te besede, za veselje in za veliko upanje! Mirno je med barakami v našem taborišču, da slišim šumenje ladijskih vijakov, ki režejo oceane. Pozdravljeni, kjer ste, bratje in sestre! Za nas in za našo ljubezen je tisočletni kamenček v najglobljem morju! Povsod je! Za veselje je ta moj pozdrav, ne za žalost. Pozdravljam vas, bratje in sestre, kjerkoli ste! Vaša ljubezen je zemeljski ekvator. PREDSEDNIK DR. MIHA KREK: POZDRAV IN PROŠNJA "Vsak naj pomni, da moramo biti vsaj v kvalitetah med prvimi, ko smo po številu in moči med poslednjimi. Ena najvažnejših lastnosti v tujem svetu pa je. da smo enotni, složni, disciplinarni. Posamične akcije, tudi če so storjene v najboljšem namenu, a kažejo neslogo m razdor med nami, več škodujejo kot koristijo". v petem letu potem, ko je političen napačen račun velesil izročil našo domovino v oblast komunistični tiraniji, se bo menda dovršilo prvo dejanje tragičnih posledic te strašne napake. Slovenci, ki so si rešili življenje ali bolje rečeno, ostanek življenja pred komunizmom, si bodo v glavnem ustvarili bolj ali manj začasno eksistenco v svetu, Id je še svoboden, postali naseljenci v tujih deželah, se osamosvojili in osposobili, da vsak v svojem krogu in delokrogu store kar morejo za rešitev našega ubogega naroda doma, za osvoboditev domovine. Večina slovenskih protikomunističnih borcev je že preko oceanov, daleč od Evrope. Vsi ti smo si svestni kako težko je emigrantsko delo. Ne mislim tu samo na osebno trpljenje, ki ga povzroči izkoreninjenost iz vsega, za kar smo neposredno živeli, ne mislim le na trpljenje in bolečine, ki jih pozroča vživljanje v nove razmere, fizične bolečine, ki jih povzroča novo. večkrat in prevečkrat neprimerno delo z ozirom na to, česar smo bili navajeni, mislim bolj na težave in ovire, ki jih srečujemo pri vsakem poizkusu storiti kaj za naš dom, ki nam je na srcu vsak hip in pri vsakem in slehernem utripu našega srca. V tujih "domovinah" živimo, pod različnimi ustavami in postavami, v različnih političnih tokovih in gospodarskih interesih, ki imajo redno zelo malo ali nič skupnega, oziroma vsaj skladnega s cilji, ki so v naših mislih in željah. Redno nas ovirajo, redno ne trpe nikake organizacije s kakimi "inozemskimi" nameni, kaj šele združenj za čisto konkretne cilje našega lastnega naroda. Vse zahteva od nas. da postanemo popolni Argentinci, Amerikanci, Angleži, Kanadčani, Avstralci in da smo čim manj Slovenci. Proti tokovom plavamo v deročih vodah slabotni plavači. Manjši del naših sester in bratov se še potika po taboriščih in se ubija po začasnih prebivališčih v Italiji, Avstriji in Nemčiji, kjer ne bodo mogli ostati. Deloma hrepeneče čekajo, da bi prišlo kako sporočilo, da se je tudi zanje našel kot in kos kruha kje v prekomorskih deželah, deloma čakajo le še na prevoz. Največji reveži pa so tisti, ki so kako pohabljeni ali bolni in vedo. da jih doslej nihče nikjer na svetu ne mara sprejeti. Presunljiv© njihove prošnje nas podžigajo, da vztrajamo v požrtvovalnem delu, dokler ne bo tudi zanje vsaj nekako preskrbljeno. Od mnogih strani dobivam očitke kako da je naša emigracija tako razbita,, kako, da se ni mogla oskrbeti naselitev v skupnosti, kjer bi mogli izseljeni Slovenci imeti svojo kulturno avtonomijo in se s skupnimi močmi ohranjevati narodnostno in versko, rasti in nepredovati, da bi se čim močnejši mogli kdaj vrniti v osvobojeno domovino, oziroma, da bi še poprej za njeno osvobojenje čim več pripomogli. Zdi se mi, da tisti, ki stavijo take in podobne očitke, pozabljajo na razmere, ki se je v njih našla naša emigracija, ko je prišla čez mejo. Slovenske begunske množice so prišle v Avstrijo, Italijo in Nemčijo, torej med narode, ki so naši tradicijonalni narodni nasprotniki. Na splošno niti oblasti, niti ljudstvo, kamor so begunci prišli jim ni bilo naklonjeno. Morali smo s tem dejstvom računati. Premakniti se kam naprej v zapadno Evropo ni bilo mogoče, ker so vojaški okupacijsld režimi strogo prepovedovali premikanje beguncev še v notranjosti poedinih okupacijskih con, kaj šele med conami. Vse občevanje med poedinimi skupinami beguncev je bilo bistveno oteškočeno, deloma vsled dejanskih razmer, še bolj pa vsled striktnih upravnih odredb vseh vojaških administracij. Po vojni je bila Evropa v oblasti četvemih zmagoslavnih zaveznikov. V vsaki zavezniški vojaški ali civilni vladi je sedel poleg drugih tudi Rus, la je predloge Titove vlade glede beguncev ne samo sprejemal, ampak jih skušal tudi uveljaviti. Vse mednarodne konvencije glede beguncev so imele poleg drugih tudi določila, ki so jih predlagali sovjetski delegati. Komunizem pa je hotel za vsako ceno preprečiti življenje množične emigracije izza železne zavese. Komunisti vseh dežel so se trudili in prizadevali, da preprečijo vsako emigracijo svojih nasprotnikov. Uspevali so, da so v mednarodne ustanove, ki naj bi skrbele za begunce, usilili ne le svoje člene postav, ampak tudi svoje zaupnike in izvrševalce, ki so delali po komunističnih navodilih, pa tudi če so bili v drugih oblekah. Vse to so zlasti čutili tisti, ki so se trudili za begunsko skupnost in njeno rešitev. Rastlo je prepričanje, da je bivanje begunskih množic v taboriščih in izven njih vedno nevarno in da je treba bežati iz te nevarnosti čim najhitreje. Prepričanje, da je treba skrbeti za čim prejšnji odhod beguncev je rastlo, ko se je videlo, da je imel komunizem resen namen osvojiti nadalj-ne dežele in narode po Evropi in je bilo na drugi strani malo učinkovitega odpora. Ne samo mi. tudi drugi so se bali, da bosta Italija in Francija padli pod komunistično sekiro. Med nami je bila ta bojazen še toliko večja, ker smo vedeli, da bi združeni italijanski in jugoslovanski komunisti z največjo slastjo poklali naše begunce, zaprte po taboriščih v Italiji, če bi se jim le za 24 ur nudila taka priložnost. V Avstriji je bilo še slabše. Tam je titovska osvobodilna fronta imela svojo organizacijo in svoje teroristične skupine po Koroški. Avstrija sama je bila razdeljena v štiri cone, med katerimi je bila ena ruska. Ruski zastopnik je imel neprimerno večji in trajnejši vpliv na vso zavezniško upravo kot v Italiji, kjer so se Amerikanci še najprej osvobodili ruskega tutorstva. Vsi begunci so bili torej tudi v begunstvu v življenjski nevarnosti. Vedno je bil nad njimi Damoklejev meč vrnitve v titovino ali druga nasilja. To smo imeli pred očmi in zato z izselitvijo hiteli, kar smo najbolj mogli. Po skrbnih poizvedovanjih in povpraševanjih pri vseh dosegljivih zastopnikih dežel, ki bi za izselitev prišle v poštev, smo prišli do prepričanja, da z eno samo izjemo, ki pa je bila iz drugih razlogov takoj na prvi pogled nesprejemljiva, nobena država ne bo sprejemala begunskih narodnostnih skupin pod pogojem, da se v njej kot skupine naselijo in kot skupine organizirajo. Nihče ni hotel nič slišati o tem, da bi novonaseljene skupine beguncev imele kake izjemne samoupravne pravice, nasprotno, vsaka vlada je vnaprej povedala, da bo odločala o sprejemu ali odklonitvi vsakega posameznika, po osebnih, strokovnih in drugih sposobnostih, upoštevajoč le potrebo svojega delovnega trga in nič drugega. Po vojni razsuta, neurejena, obubožana Evropa za naselitev ni prihajala v poštev. Tam je grozila komunistična revolucija, vojna, tam je vladala brezposelnost, tam je bilo popolno nezaupanje napram beguncem iz komunističnega vzhoda. Združene Države Severne Amerike in dežele britanskega imperija praktično niso pripuščale beguncev, niti niso o tem hotele razgovarjati niti še v letih 1946 niti 1947. Imele so na dnevnem redu razorožitev svojih armad in zaposlitev svojih vojnih veteranov. Tako je ostala na razpolago edino le južna Amerika in v njej Argentina kot tista država, ki nam je po zaslugi rev. Janeza Hladnika najprej in najbolj na široko odprla vrata. Jasno je, da smo v tistem razpoloženju in zagati sprejeli priložnost izselitve v Argentino kot dar božji. Razmeroma hitro smo premagali in opravili mnoge upravne formalnosti in mednarodni organizaciji, ki je prevzela organizacijo razselitve, predložili na tisoče imen sprejetih naših beguncev in kandidatov za naselitev poprej, predno je ta sploh organizirala svoje delo. Vedeli smo namreč, da moramo hiteti tudi zato, ker bomo utonili v konkurenci med drugimi močnejšimi in uplivnejšimi sku- pinami, če ne bomo med prvimi in najpridnejšimi. Le tako se je posrečilo, da smo zasigurali našo emigracijo v Argentino, še predno je ta imela z mednarodno organizacijo sploh kako pogodbo in dogovor za sprejemanje in transport. Kasneje so se odpirale večje ali manjše možnosti emigriranja v druge države, ki so jih naši ljudje izkoriščali, kolikor so mogli, samo da so se nestalnosti in nevarnosti v taboriščih rešili. Z ozirom na kasnejše in sedanje odredbe argentinskih emigracijskih oblasti se je pokazalo, da je bilo tako ravnanje edino pametno in smotreno. To so v kratkem razmere, ki so nas proti naši volji razdelile po vsem svobodnem svetu. Je to udarec za vse, ki smo želeli, da se naselimo v skup-' nosti, a v danih razmerah vendarle rešilen izhod. Samo Bog daj, da bi mogli izvesti to delo do konca in vsem pregnanim Slovencem preskrbeti kos strehe in kruha, ob katerem bo mogel vsak svobodno živeti, dokler se ne vrnemo. Kljub temu, da smo protikomunistični slovenski izgnanci sedaj razseljeni po vseh delih sveta, pa smo in tvorimo skupnost. Ta skupnost ima svoje dolžnosti. Potrebna je nam in domovini. Prva naša dolžnost bodi, da to naravno skupnost izdelamo, povežemo, za stalno medsebojno občevanje poskrbimo, da bomo v skupnosti napredovali, za skupnost in v skupnost ra-stli in si med seboj pomagali, da ostanemo dobri Slovenci in zvesti katoličani. Dasi versko in cerkveno življenje ni področje, o katerem naj bi jaz pisal ali govoril, naj mi bo dovoljeno, da izrečem iskreno hvalo vsem, ki so pomagali, da je v tem oziru toliko dobro poskrbljeno skoro povsod. Le nekaj najoddaljenejših malih skupin slovenskih naseljencev je v krajih, kjer ne morejo doseči slovenskega duhovnika. Vsi pa morejo dobiti slovensko izvrstno versko časopisje, ki je nastalo po prizadevanju naših odličnih duhovnikov. V tem oziru nam je zelo olajšano, da bomo mogli ostati enotna skupina že zato, ker je Bog dopustil, da je med nami v izgnanstvu škof Dr. Gre-gorij Rožman. Dasi smo verniki raznih župnij in škofij v tujini, je on med nami. In tudi če bi ne imel nikake formalne vodstvene odgovornosti nad nami vsemi, je duhovniška avtoriteta, ki jo je samo treba ubogati in se po njenih navodilih ravnati, pa bomo ravnali prav in nikdar ne bomo pozabili, da smo enotna čreda dobrega pastirja. Duhovnikom in vernikom slovenskim ni treba nič drugega kot, da ga poslušajo in izpolnjujejo njegova navodila, pa bomo kot verniki vedno tako živeli kot smo dolžni kot člani katoliškega slovenskega naroda. Pod njegovim vodstvom bomo kot proti-komunistična katoliška skupina največ pomenili. Njegova misijonarska pridnost ga žene, da neprestano obiskuje, pridiguje, spoveduje in svetuje. Njegova živahna delavnost nam je porok, da v verskem oziru naša skupnost ne bo škode trpela, dokler nam ga bo Bog ohranjeval in dokler ga bomo pridno ubogali. Za opravljanje narodno političnih poslov ste že v domovini pred strašnim odhodom preko meje izvolili Narodni odbor za Slovenijo. Dasi se je njegov namen in delokrog v izgnanstvu bistveno spremenil in omejil, vendar pomen seje slovenskega parlamenta dne 3. maja 1945 in takratne izvolitve oziroma potrditve Slovenskega Narodnega odbora ni manjši. V Narodnem odboru za Slovenijo imamo Slovenci predstavništvo, ki je bilo izvoljeno še v domovini. Ne predstavlja tedaj samo izbeglih Slovencev, ampak celoten naš narod. Narodni odbor za Slovenijo je sestavljen po sporazumu med zastopniki vseh slovenskih demokratičnih strank, ki so v naši domovini v zadnjih desetletjih vodile slovensko politično življenje in zanj bile odgovorne. Dokler narod sam ne izvoli svobodno novih svojih za- stopnikov, je Narodni Odbor v posesti tolike demokratične legitimacije, da je ni mogoče nadomestiti z ničemer, kar je mogočega in dosegljivega. Razmere, ki smo jih deloma že omenili, deloma so znane, sicer zelo, zelo ovirajo narodno politično delo, ali ustavile ga niso. Kar je v teh razmerah storiti mogoče za osvoboditev domovine, kar je v naših skromnih močeh, to je opravljeno. Imejmo pa vedno v mislih, da sedaj ni čas za malo politiziranje pa tudi ne čas proglasov, razglasov, programov in detajliranih političnih ciljev. V sedanjem stanju je mogoče samo uključevati naše narodne sile ▼ veliki tok, ki gre proti komunističnemu imperializmu. Opuščati je treba vse, kar bi moglo motiti harmonijo evropskih protikomunističnih sil, opuščati vse, kar izziva sedaj samo diskusije med poedinimi skupinami emigrantov iz Evrope in nastopati samo takrat in tako, da se podpira skupna protiko-munistična borba vseh. Glede razmer, ki naj bi nastopile po odstranitvi komunistične diktature v Evropi je sedaj mogoče razpravljati samo eno: o demokratični ureditvi Evropske skupnosti. Večkrat zelo boli, da Slovenci ne moremo reči svoje politične besede. Vse nas to boli. Ali modrost zahteva, da nastopamo skrajno previdno, ker je vse še v razvoju in največ je nejasnega. Naša pozicija je delikatna. Naši severni in južni sosedi imajo svoje cilje in namere, ki nam niso niti prijazni niti pravični napram našemu narodu. Položaj Slovenije poznamo vsi. Ob uspehu vsake agresivnosti, tudi take ki bi v svetu izgledala malenkostna, bi bili Slovenci narodno razdeljeni, če ne izbrisani. Temeljni naš narodno političen program je jasen in vedno isti: Hočemo imeti vse slovensko narodno ozemlje skupno in združeno v politično in upravno enoto, v kateri bo slovenski narod čimnajbolj neodvisno in suvereno vladal. Hočemo v taki združeni Sloveniji demokratični red in vlado iz naroda z narodom za narod. Hočemo popolnejšo slovensko narodno suverenost in državnost. Hočemo, da bi naš narod v polnosti užival osnovne svoboščine, kakor so zapisane v atlantski karti. Hočemo družabno ureditev. ki priznava in ščiti zasebno lastnino in podjetnost, a nalaga odgovornosti in dolžnosti za skupnost, da bi imel vsak član ljudske skupnosti kar moč enake pogoje in priložnosti za delo in napredovanje. Hočemo red stalnega napredka v krščanski civilizaciji. Kako bomo najbolje dosegli ta svoj cilj, o tem bo mogoče šele govoriti, ko se bodo odkrila pota. Sedaj smo v temi. Slovenci in sosedje smo za železno zaveso. Mednarodno življenje je na prehodu, je v vrvenju. Kakor vsak pameten delavec in gospodar ostanimo pri prvi točki, ki mora biti srečno dokončana in ne izgubljajmo časa v brezplodnem modrovanju kaj bomo z medvedom, ki je še v brlogu: Delajmo za osvobojenje domovine izpod komunistične tiranije. Ta naloga je sama dovolj velika in dovolj lepa. V tem enem smo vsi edini, vsi protikomunistični slovenski pregnanci in ogromna večina naroda doma. O tem menda nihče več ne dvomi. To prvo delo zahteva sedaj vseh nas, zahteva složen napor vseh Evropejcev. Negujmo slogo, gojimo jo, izpopolnimo jo. O slogi sedaj mnogo govorimo Slovenci, govorimo med Jugoslovani, govorimo med Evropci. Znamenje, da sloge povsod manjka. Dopovedujejo nam drugi, da bo Evropa ali združila svoje narode ali pa propadla. Drugi nas uče kako mora Evropa združiti svoje naravne in kulturne sile, zavreči razdelitve in opredelitve svojih naravnih bogastev in kulturnih pridobitev in možnosti, zavreči svojo tozadevno preteklost prepirov in meja in carin. Drugi nam dopove- dujejo, da smo kontinent malih narodov, ki v novi dobi kontinentalnega in svetovnega razvoja ne bomo nič pomenili, če se ne bomo znali zediniti. Od vseh strani povdarjajo veliko pomanjkljivost, da se Jugoslovani ne moremo zediniti niti za složen nastop in enotno delo za osvobojenje Slovencev, Hrvatov in Srbov. Vsak nam kaže na dejstvo, da komunistična diktatura pomeni enako škodo za vse, enotno silo, ki je okupirala celo državo proti volji vseh teh narodov. Tujci povdarjajo, da bi proti enotnemu nasprotniku več pomenili in bolje uspevali, če bi se vsaj za ta cilj, za to delo združili, pa potem prepustili narodom naj odločajo o svojih bodočih oblikah vladavine, ko bodo svobodno mogli govoriti in odločati. Pa ne gre in ne gre. Na sveh straneh se dobe grlati modrijani, ki pravijo, da so njihovi politični programi nedotakljivi, njihovi interesi prvenstveni in da ne dopuščajo ne takega, ne takega skupnega nastopanja. Ta dva zgleda v velikem naj nas učita za naše ravnanje v malem. Skrbno čuvajmo enotnost. Vsak naj pomni, da moramo biti vsaj v kvalitetah med prvimi, ko smo po številu in moči med poslednjimi. Ena najvažnejših lastnosti pred tujci, v tujem svetu pa je, da smo enotni, složni, disciplinirani. Posamične akcije, tudi če so storjene v najboljšem namenu, a kažejo neslogo in razdor med nami, več škodujejo kot koristijo. Vsaj redno pa je povrhu še tako, da njihovi začetniki ne vedo vseh strani položaja, ki vpliva na naš razvoj in je njihovo delo že zato vnaprej obsojeno na neuspeh. Nihče ne more pričakovati, da bomo vsi enih misli v vsem. Nihče nima namena komu kratiti svobode udejstvovanja. Demokratični moramo biti tudi, kadar je težko. Toda vsak mora imeti toliko svoje lastne discipline, da bo vselej upošteval, da je skupno in složno nastopanje eno najdragocenejših orožij našega dela in se prostovoljno podredil v zaupanju, da v osnovi vsi hočemo in delamo za eno, za osvobojenje in čim srečnejšo bodočnost slovenskega naroda. Naj še dodam, da se nam doslej skupnih akcij ni treba sramovati, pa naj smo jih storili med ali po vojni. Z vseh strani smo bili napadani, posebno so se komunisti potrudili, da nam premeljejo obisti, pa kako izgleda slovenski nastop? Sodbo zgodovine bomo prenesli, vsaka naša skupnostna akcija, vsak nastop slovenskega zastopstva je bil soliden in smotren ter kolikor je od nas zaviselo, uspešen. Izogibajmo se hlastanja za dnevnimi dogodki in ne razburjajmo se s samovoljnimi zaključki in napovedmi. Nič drugega niso kot posledica vojnega nemira v nas. Otepajmo se tega in skušajmo boditi kolikor najbolj solidno ustaljeni ljudje, ki vestno oskrbujejo svoje dnevne naloge, ki so jim dosegljive, le glavna misel, glaven pogled jim je stalno in trdno uprt v narodno bodočnost, ki jo pričakujemo. Kakor hitro se bodo naši ljudje naselili, da bodo zopet celi ljudje, ki svobodni morejo delati zase in svoje ideale, se bomo morali tesneje povezati v enotno narodno emigrantsko skupnost, ki bo svojo kulturo gradila, svoje socijalne naloge opravljala in v narodovo bodočnost gradila. Emigrantska Slovenija kmalu ne bo več jata brezpravnih beguncev in razseljenih oseb, ampak skupnost svobodnih državljanov, ki bodo svobodno uporabljali zakonita sredstva za svoje ideale. Našo raztreseno emigracijo bomo morah tesneje povezati, naše moči osredotočiti, da bomo nove naloge mogli zmagovati, ko mine ta dolga doba iskanja in popravljanja strašnih posledic nesrečnega zaključka druge svetovne vojne. Naj tudi letošnji Koledar Svobodne Slovenije prispeva v ta namen, naj vas vse ohranjuje v dobri volji in slovenski vztrajnosti in naj končno nese vsem Slovencem, kjerkoli jih doseže, moje najprisrčnejše pozdrave. Cleveland, začetek oktobra. ŠKOF DR. GREGORIJ ROŽMAN: VZTRAJAJMO NA PRAVI POTI "Odlok papeža Pija XII. pomeni za svet jasnost, katero smo mi, hvala Bogu, že prej imeli. Predolgo trajajočo nejasnost sveta glede brezbožnega komunizma je moral naš narod plačati z deset in deset tisoči življenji in jo še zdaj plačuje s trpljenjem, ki vpije do neba." ie^V L ETO 1949 je dalo NAM prav. Vedno jasneje spoznava svet, da z brezbožnim komunizmom ni kompromisov, ampak, da je imel papež Pij XI. prav, ko je v okrožnici "Divini Redemptoris" (19. marca 1937) trdil: "Komunizem je v svojem najglobljem jedru zlo in nihče, kdor hoče krščansko kulturo rešiti, ne sme v nobeni stvari sodelovati z njim". Mi smo Piju XI. od početka verjeli. Vse, kar smo slišali in zvedeli o komunizmu, nas je v tem potrjevalo. Mnogi nas do zadnjega časa niso razumeli. Kazali so na Čehoslovaško, kako lahko krščanske stranke in organizacije sodelujejo s komunizmom v blagor celokupnega naroda. Najnovejši razvoj razmer v Čehoslovaški je vrgel te naivneže iz sanj. Svet se je začel iztreznjevati, si treti spanec iz oči in stvarno gledati v svetovno nevarnost organiziranega brezboštva v obliki komunizma. Naše verovanje je s tem opravičeno. Verjeli smo Piju XI. tudi ko je pisal: "Prvič v zgodovini smo priče načrtnega in točno pripravljenega boja zoper vse, kar je božjega. Komunizem je po svoji naravi protiverski". V prežalostnih dogodkih med okupacijo smo sami doživljali resničnost teh papeških besed. Obsojali so nas, ko smo svarili tiste, ki so zapeljani in nevedni pomagali komunizmu do oblasti, ko smo dokazovali, da se vsak sam izključi iz cerkvenega občestva in od svetih zakramentov, kdor prostovoljno sodeluje z brezbožniki. Ko je dne 28. junija 1949 vrhovna kongregacija svetega oficija, ki pod papeževim predsedstvom varuje in ščiti verske in nravne resnice, izdala znani odlok, ki potrjuje z najvišjega mesta pravilnost našega gledanja in postopanja, nas to ni presenetilo, ker drugačnega odgovora kot vemi katoličani nismo mogli pričakovati. Po nespremenljivih resnicah, od Boga samega razodetih, ni mogoče zavzeti drugačno stališče do brezboštva in tistih. ki brezboštvo podpirajo ali razširjajo. Če bi bili drugače sodili in drugače ravnali, bi bili delali proti svoji vesti, bi bili grešili in druge v greh in odpad zavajali. Za svet pomeni ta odlok jasnost, katero smo mi — hvala Bogu — že prej imeli. Predolgo trajajočo nejasnost sveta glede brezbožnega komunizma je moral naš narod plačati z deset-in desettisoči življenj in še zdaj plačuje s trpljenjem, ki vpije do neba. Razumljivo je, da nam je v nekako zadoščenje, ko svet spoznava to, kar smo mi že od začetka borbe spoznali. A to zadoščenje ne more posušiti naših solz, ne pomiriti naše žalosti za tistimi, ki jih več ni. Eno spoznanje in en sklep nam pa utrjuje: Vztrajajmo na svoji poti, po kateri smo hodili v letih groze in gorja in ki jo zdaj ves demokratični svet priznava za pravilno. Ta pot nas je vedla iz domovine v begunstvo. Odločili smo se zanjo, da rešimo sebi in zanamcem SVOBODO IN VERO. Po večini so begunci že našli novo domovino — upamo, da samo začasno — in zdaj velja, da si v tujem okolju ohranimo to, kar smo z begom hoteli rešiti in ohraniti. Naša tragika bi bila popolna in dokončna, če bi v tujini izgubili to dvoje: svobodo in vero. Hudič bi užival demonsko zmagoslavje, ko bi nas v tujini vklenil v svojo sužnost, ko nas v domovini ni mogel. VZTRAJAJMO TOREJ! Ohranimo si za vsako ceno notranjo svobodo, ne postanimo sužnji materialističnega duha svojega okolja, tistega nesrečnega duha, ki je svoj nečloveški višek dosegel v komunizmu. Ne opustimo vere, mišljenja in življenja iz vere, udejstvova-nja vere v bogoslužju, molitvi in prejemanju zakramentov. Tudi tedaj ne, ko bi bili med tujci osamljeni in med brezverci zaničevani. Nismo se uklonili NASILJU brezboštva, ne bomo vzeli njegovega trdega jarma nase PROSTOVOLJNO. Vztrajajmo na svoji pravi poti — to bodi geslo in vodilo za leto 1950, da nam bo blagoslovljeno z notranjim veseljem in z upanja polnim pogumom. Cleveland, konec septembra. IZSELJENCI Poslednji dan Nemirni ocean sprejel bo ladjo v svoje vale. In od obale zavel bo vetra dih. Še klic, pozdrav domačih trav, še zadnji stih, . bolesten tih, evropske loke bodo zaigrale. Pozdrav, gorice! Kot plašne ptice bežimo z vaših jas. Slovenske trte! Peruti strte nas nosijo v neznane kraje, med tuja mesta, tuje gaje. Naš let gre mimo vas. Planine, griči! Kot blodni ptiči, ki jih vihar čez morje žene bežimo — jate raztepene — iskat miru med tuje trate s spominom na pobite brate. V večerih tihih, mehkih dneh, bo rosni blesk gorel v očeh, iz src se pesem bo izlila in nas nazaj domov vabila: O. naše hoste, polja plodna, potoki, gore, hiša rodna! Še zadnji klic bežečih ptic, še blesk oči vroč yal krvi! Nad morjem veter se igra in val hiti: Slovenija. . . Od doma daleč, a v dom nov nas nosi ladja prek valov Oziramo se spet in spet, kako za sabo pušča sled IGOR MATEVŽ GORJAN PETROV BOŽIČ Delavci so se vsuli iz sive tovarne na vroč velemestni tlak. Orjaška okna so prazno bolščala za njimi. Iz pisane reke se ni nihče oziral. Zakaj neki? Prosto so imeli tisto popoldne in še dva dni potem, iz žepa pa so jim steklenice gledale — letošnji božični dar. "Hudič, koga je rekel? Da bo danes... večer... večer... ej, no, kakšen že? Ah, sveti večer. Vrag ga pocitraj, njega in njegove večere!'' "Misli, da smo še vedno mulci. Kdo bo še kaj dal na tisto oslarijo?!'' "Eh! Mošt pa le ni napak. Bom doma babe nadrevil, da mi kaj boljšega zabeli zraven ..." Peter ni zdržal. Kakor je tisočkrat vpraševal Boga, zakaj je moral v ta pekel, kakor je prosil pomoči, tistikrat ga je zmagalo. Zamr-mral je nekaj o opravkih in se opotekel v prvo stransko ulico. "Kaj vedo oni za sveti večer? Pa vsaj puste naj mi ga. Vsaj to... Da, vsaj to." Čutil je, da tisti "to" ni tak sveti večer, kakor jih je d ma preživljal. Niti tak ni kakršni so bili dosedanji v tujini. Pomenil je manj, mnogo manj. A ne dom, ne mati, niti prijatelji, niti domači zvon. čez vse se je že vdal. Nekaj globljega je manjkalo. Kaj, si ni znal razložiti, V srcu in glavi mu je kovalo, roka je krep-keje objela steklenko v aktovki. Bi jo zalučal prednje... Bah! Ni vredno! Rajši jo podari prijatelju, ki z njim stanuje. Oba bosta vesela. Oni bi se mu pa samo smejali in še težje bi mu bilo. Spet so zazvenele psovke in kletve v spominu. Zamahnil je z roko. še tri mesece, potem poteče pogodba in bo lahko prebral, tam ne ostane več. Dolgo uro se je vozil domov. Zdaj s podzemsko železnico, zdaj s tramvajem, trikrat je moral prestopiti. Misli ni mogel odvrniti od svetega večera. "Da, sveti večer!" se je utrujen usedel na majavo posteljo. Šele tedaj je opazil, da pravzaprav vso pot ni drugega počel kakor le ponavljal: sveti večer, sveti večer... Vendar?!... sveti večer. No, res, letni čas s to svojo soparno vročino je čuden za tak praz- nik. Mraz bi moral biti, če že snega ni! .. Peter si ni vedel odgovora, kdo je kriv, da ne čuti božiča, kakor se mu zdi, da bi ga moral. Prijel jej v roke pismo, kjer ju študentje,, njega in sostanovalca, vabijo na skupen sveti večer: "...pridita, r.as bo več! Malo bomo zapeli, zaigrali..." Vrtil je list med žu-ljavimi prsti in koval načrt. Ob petih sta dogovorjena z rojakom, sosedom. Voščit gre. Prej mora v trgovino po igrače, da ne bo stopil praznih rok pred otroke. Dolgo se ne sme muditi. Potem bi bilo dobro, malo v cerkev pogledat. So govorili v nedeljo po maši, da bo slovenski duhovnik proti mraku spovedoval. Ravno prav. Od tam bo šel' naravnost k študentom. Dobri fantje so in človeku kar sama lezejo usta narazen, če jih posluša. In večerjal bo na oglu v mlekarni — post je. Še jaslice je postavil: papirnat hlevček na hribček zelenega papirja, dve ovčki: eno za mamo, eno zase —- očeta ni imel več — pred vse drobno lučko. Da, ko je bil majhen in doma, je imel velike jaslice. Za kovača mahu je kupil, če je sneg prezgodaj zapadel, transformatorček in baterijskih žarnic vseh barv. Navadno mu jih je pol pregorelo pri poskusih. Stric se je zavzemal le za božično drevesce, a še to zadnji čas manj —• vsako leto je manjšega kupil v Petrovo veliko veselje. Nasmehnil se je zdaj ob tej misli. Tujina marsikako mladostno gorečnost ohladi. "Tako. Jernej bo pa elektriko napeljal, ko pride. Svoje ovčke naj tudi pristavi, kamor se mu bo lepše zdelo. Zdaj grem. Sveti križ božji. Amen". Kakor se je namenil, je storil. Iz cerkve grede je bil kakor pomlajen. Peš jo je mahnil mimo nebotičnikov in palač med vrtove in nove hiše. Pričakoval je, da mu bo zdaj zdaj udaril v nos domač vonj borovega kadila. "Ah, nespamet! Tu pa kadilo! Niti doma niso povsod kadili". Spomnil se j'e, kako je na sveti večer navadno z mamo hitel domov, obložen z darili za žlahto. "Peter", je dejala, "tu so pokadili." Šla sta naprej. Pa je spet dejala: "Pe- ter, pri Pepčku še niso -kadili, kar je ona umrla. On ne hodi v cerkev". Gartroževa družina je bila vedno najbolj pridna, največkrat je zamudila stara Luskovka. Doma so je skoraj vedno z jeznim pogledom sprejeli. Seveda stara mati je bila utrujena od dela. "Le kod se more človek zamuditi toliko časa? Alo, Peter in Cvetko, kadit!" Vzela sta v kavno skodelico žegnane vode, noter vejico, kakršna je bila pri roki, smrekovo, rožmarinovo, pušpanovo ali marinovo. Nato staro škatlo od barv, na vseh koncih preluknjano, prevezano z rjavo žico. Kaditi je bil ideal, škropiti pokora. Zato se je kmalu ustavila vrsta Očenašev in zdravamarij. "Daj mi sem kadilnico P "Še ne. Na pol poti." "No da, saj je že." Petru je postalo žal, da je bil dostikrat preveč zahteven do brata. Zdaj ga ni več. Je padel v vojski. Kadar sta bila sama, sta pred hišo po cesti le takrat kadila, kadar je šel kdo mimo, kadar je bil stari oče zraven, je bilo treba počakati, da je neznanec odšel naprej. Po kajenju so večerjali kisel krompir. Nato molili vse tri dele rožnega venca, prižgali svečke na drevescu, lučke pri jaslicah, razde- lili darila več kot za svetega Miklavža in bolj praktična: obleke, čevlje... kar se za zimo potrebuje. Peter je moral potem ograti na violino božične pesmi. Vsa družina mu je sledila bodisi s petjem ali z brundanjem. Ko je bil program izčrpan in je godalo začelo le preveč škripati, so ga ustavili. Ob brlečih svečkah in lučkah so sedeli in se pogovarjali, dokler ni začel nagajati spanec, Takrat so elektriko prižgali. Vmes je igral radio božične pesmi. In čas do polnočnice je hitro minil... "Glej, glej, kaj si že prišel, Peter?" so se dvignili vsi štirje fantje, prej študentje, zdaj zidarji. Pravkar so si kuhali vino... "...da doma ne pozabimo. Kar prisedi in če si pri volji katero razdreti, na dan z besedo: Nccoj nam ne sme biti dolgčas!" "A, tako , da bi vam dolgčas preganjal, ste me vabili? Hu, kakšni fantje pa ste, če vam je dolg čas?" ' Ooo! Nam ni nič dolgčas, saj smo štirje, vsega se lahko s pridom lotimo: taroka, perja, dva se brez skrbi stepeta — vedno sta . cstala dva na razpolago, da ju v skrajnem slučaju odneseta pod kap". "Ne brij norcev kar naprej, France. Ti povem, da kljub veseli družbi, ki sem jo pri vas treh deležen, večkrat čutim dolgčas. Nekaj drugega kakor domotožje, ali kaj. Odkrito Mrzli Studenec s Triglavom v starem božičnem razpoloženju. Koča na Zelenici v snegu. priznaj, da nam pogovor ni nič teke!, dokler ni Peter prišel. Stane je medtem natresel sladkorja v pijačo. "Jasno, danes je sveti večer. Vsakega nekaj, domov vleče". Postavil je vino na mizo in dodal: "Alo, le po njem, dokler ima še moč!" Joško je poslušal, tiho privlekel staro kitaro izpod postelje in otcžnc zapel: "Saj to življenje je hrepenenje..." "Ti večni melanholik!'' so smeje planili po njem vsi trije. "Vsaj za sveti večer nam pri-zanesi s temi obledelimi šlagerji. Ali ne, Peter?" Tudi Peter se je široko zasmejal. Prazno je zvenelo, ker se je spet zgubljal in mislil. Zgrabilo ga je, kakor tam pred tovarno. "Kaj mi je? Obsodil sem delavca. Zakaj le? Vzgojeni niso. In te nedolžne šale so mi zabrusili! ?'' Kakor bi odrezal, je utihnil, ko je opazil, da so se oni štirje spogledali. "Zamislil sem se", je zinil v zadregi, "sveti večer je". "...sveti večer je", odjekne iz Mirka. Ura je tiktakala, vino se je kadilo. V kri je lezla tihota. "Zdaj se pa cmeriti začnimo!" pride France prvi k sebi. "Bo kaj? Ena, dve, tri... Začni ti, Jože, ki ga imaš najbolj pri kraju..." "Oh, France, kar norčuj se. Ali nimaš nič srca, te nič ne boli, ker si tako daleč zdoma?" Joško se obupno ozira okrog in išče opore. Sam bi pri Francetu pogorel. Je še vedno. "Kaj ne bi bolelo", so začeli pritrjevati vse vprek. še France, ki je bil čudno mehak tisti večer. In Peter tudi. "Seveda boli, tebe do-motožje, a kaj mene? Domotožje ne". Tedaj se odpro vrata. "Dober sveti večer!" "Bog daj dobrega!" Jernej in Matic. Zdaj so zbrani vsi iz te okolice. Peli so, kramljali, obujali spomine, Joško je na kitaro brenkal, Mirko je prebral črtico in pesmi, ki jih je poslal v begunski list. Mirno veselje jih je prešinjalo. Sosedovim strankam kar ni šlo v glavo, zakaj ni nič hrupa, če kdaj, vendar nocoj. Ti tuji čudaki pa prav narobe. Ni skoraj večera brez bučnega smeha in vpitja, danes pa kot v gnezdu. Nerazumljivi ljudje. K polnočnici so se odpeljali s podzemsko železnico. Vetrič je pihljal od morja ter prinaša! hlad in razpoloženje. Nebo se je krasotilo z vso južno bahavostjo, a za velemestno hrumenje •ni svetega večera. Divjalo je svojo pot, ni bilo pokoja kakor na domačih tleh. Ni bilo ne snega, ne bakel, ne zimskih sukenj. Dolgo so še stali znanci- in prijatelji pred cerkvijo in srečni so si stiskali roke, se povpraševali po tem in onem. Le Petra ni nič zdržalo. Takoj po polnočnici se je zmuznil domov. "Ti moj ljubi Bog, da si me s tem udaril! In na sveti večer razodel! Srce dal, hrepenenje po domu pa vzel!" Na široko je odprl okna in se zazrl v zvezdnato temo. Orion se je razpredal kot velikanski pajek med iskricami. "Seveda, najnižja zvezda v Orionu. Ivanu, ki je padel, sem jo kazal v internaciji: vidiš tam, za obzorjem skoraj zadnja. Povej ji, mamici, ob tisti zvezdici se bo srečavalo najino srce. Ivan ni povedal, ko so ga izpustili. Kaj bi se nežil?! Čez dober mesec po tistem so tudi njega odpeljali proti domu. Dobro se še spominja. Na vseh svetnikov, v jutranjem mraku so jih s postelje nagnali v vojašnico — v stavbo za talce. Še zadnji dan pred svobodo so mu zagrenili. In ko se je začela delati tema, je bil prost. Nikogar ni srečal. Sam, raztrgan, blaten, od jesenskega dežja premočen do kosti, drgetajoč je stiskal z vrvico povezano kartonsko škatlo. Tekel je, kolikor mu je oslabljeno telo dalo. Končno. Pred hišo je zasopel obstal. Luč imajo v kuhinji. Najbrž molijo rožni venec, vsi zbrani: za verne duše, zanj in za brata, ki je še tam ostal... S tresočo roko je loputnil po vežnih»dve-rih. Kuhinjska kljuka zaškriplje. Kdo pride odpirat? Kaj naj reče? Žarek rumene svetlobe je skozi ključavnico posvetil na dvorišče. "Kdo je?" "Jjj..." a so mu solze planile v goltanec in zatrle glas. Ne, ne bodo ga spoznali, če reče "jaz". Samo tega ne, da bi ga zdaj ne sprejeli, ga pustili na cesti, zdaj, ko so minute prišle, ki jih je kakor otrok na prste računal za mrzlimi žicami. Ne, tega ne...! "Peter" je butnilo iz njega. "Odprite, jaz sem, Peter". Bolne oči so zažarele. V kuhinji krik. Vrata se odpro na stežaj, Peter klecne v vežo. Mati mu plane kakor divja okrog vratu. "Peter!" Vsa družina je vstala od molitve, le stara mati se je s težavo pobirala. "Ti moj Peterček! O ljuba Marija, da si mi vsaj enega vrnila! Moj, moj Peter! Nik dar več stran. Te ne dam!" Stara mati je tedaj na glas zahlipala... Orion, ali si videl tisto snidenje? Ne, nisi, je bilo doževno takrat... A sedajle vidiš, Petra nesrečnega, ki ga že četrto leto svet ubija. Mati spet moli doma. joka in hrepeni, a sin? » Bog mu je vzel mater in domovino, vzel mu je tudi srce, ki bi čutilo, ki bi jokalo za izgubljeno srečo. Hudo ga je udaril. Peter je brez besed vstal od okna, privil luč in vzel pisemski papir. Obrisal je solzo in začel: Ljuba mamica I Pozno v noč, v sveto noč, sedam k listu, ki zdajle gleda moje solze in bo gledal Tvoje, ko pride do Tebe. Nekaj velikega Ti moram pisati. Moram. Ne bodi žalostna zato. Saj Te imam rad, molim zate, če me vprašajo, ali bom šel domov, vedno odgovorim: da, Ampak nsčesa. nimam: hrepenenja po domu, po Tebi in domovini. Pomisli, danes je sveta noč in mi je vseeno ,ali sem tu, ali bi bil doma. Pomisli, meni je vseeno, Tvojemu sinu je vseeno! Tujina me bo požrla. Nimam, s čimer bi hrepenel. Blagor jim, ki imajo domotožje. Meni ga je Bog vzel. Drugim je hudo, ker je daleč dom. O sladka bolečina! Meni je težko, ker tega ne morem. Dvakrat hudo, tisočkrat! Ti trpiš v ljubezni, jaz tudi. Pa vsak po svoje. Moli, moli zame. Tvoj nesrečni. PETER Vstal je in šel k lesenemu zaboju po ovitek. Misel ga je žgala in pekla, ni hotel odnehati. "Odpusti, mamica! Moram Ti to povedati. In nocoj je bočična noč..." Pogled mu je ušel na drug zaboj, ob postelji, kjer je v preprostem okvirju hranil njeno sliko. Otožno ga je gledala. Nemo so vpraševale temme oči: Sin, zakaj nova bolečina? "Moram." "Sin...?" "Moram. . . ? ?" Oko je begalo po sobi in obstalo na jaslicah. Kakor cestna svetilka je brlela na leseni opori majhna žarnica in sijala v nebeško družinico, sveti Jožef in sveta Marija pa se nista zmenila. Le Jezuščku sta kimala, ki se ni skoraj nič iz jaslic videl. "Jezušček, povej... kaj naj storim?" Dete se mu je smehljalo. On, na kolenih, molil. I Dete je razprostiralo ročice, on strmel. Dete je vabilo, on sprejel. "Vzemi svoj križ in hodi...!" Peter je pretrgal prazen ovitek, nato še pismo na drobne kosce. "Naj bo zate, mati, in za domovino!" Duša mu je zapela: "Ti Jezušček, kako ti znaš! Pot si mi pokazal. Dal miru. Hvala Ti." Noč božična, sveta noč. Jernej je našel Petra na postelji, oblečenega. Spal je in v spanju se je smehljal. Pogleda v jaslice, glej Detece se tudi smehlja... In se je nasmehnil še sam ter upihnil luč. Košiček Jože Na novih celinah Slovenski protikomunistični begunci smo v minulih štirih letih preživeli naj težjo dobo našega križevega pota: dobo brezdomovinstva. Bili smo brezimne številke, celemu svetu v nadlego. Gledali so nas po strani kot kolaboraci-joniste, narodne izdajalce in vojne zločince. Ni bilo mesta, kjer bi lahko pojasnili, kaj se je dogajalo v naši deželi, in če smo poskušali, nam niso verjeli. Mk-dar ne bo mogoče pozabiti dolge vrste ponižanj, preganjanj in krivic, ki so jih doživeli slovenski begunci po taboriščih. To je bilo hujše kot pomanjkanje, lakota in težave skupnega življenja. Lanski koledar je podal dovolj jasno sliko v tej grenki dobi slovenskih brezdomcev. Hvala Bogu, za veliko večino je ta doba že minila. Začenja se nova, kjer bomo postali zopet ljudje, prosti in polni načrtov in upov za bodočnost. Naš novi dom. Tisoči slovenskih protikomunističnih beguncev so zapustili Evropo in prišli v dežele, ki so si jih sami izbrali: v USA, v Kanado, Venezuelo, Brazilijo, Chile in Argentino, v Francijo, Belgijo in Anglijo, v Avstralijo in še drugam. Blizu 6.000 se nas je naseilo v Argentini. Drugod so manjše skupine. Zate bo prav, če se pri pisanju teh vrstic oziramo pred vsem na to deželo, ne da bi hoteli s tem reči, da te besede ne veljajo za naše brate, ki so drugod. Lahko rečemo, da si nihče izmed nas ni mogel ustvariti prave slike o deželi, ki mu je ponudila gostoljubnost. Saj smo slišali o njej to in ono, vendar ne pripovedovanje, ne zemljevid, ne knjige ne morejo dati tega, kar človek občuti, ko stopi v novo deželo. Velika j e Argentina. Mnogo večja kot smo si jo predstavljali, kajti na zemljevidu smo jo gledali v istem merilu kot evropske dežele. Potuješ po tej deželi dvesto, petsto kilometrov, pa nisi še nikamor prišel. Vedno ista slika: pašniki, polja, pampa. In malo ljudi prebiva tod: sto kilometrov se voziš, pa ne vidiš ne mesta, ne vasi- Prav zaradi tega je dežela "bogata", kljub nerodo vitni pampi, kljub predelom, kjer je dež skoro neznan, kljub kobilicam in drugim naprilikam. Pravijo, da bi na tem ozemelj u lahko živelo 150 milijonov ljudi, jih je pa le šestnajst milijonov. Argentina je dežela svobode. Ko prideš, ti dajo osebno izkaznico, potem te pa ne policaj, ne žandar no bo vprašal, kdo in kaj si, če živiš pošteno in spoštuješ postave. Niti stanovanja ti ni treba prijaviti! Smo v deželi miru! Argentina ima sicer močno armado z vsem potrebnim orožjem, vendar so minila že dolga desetletja, kar je morala z orožjem v roki braniti svoje pravice. Obe svetovni vojni sta šli mimo te dežele. Nemara je ravno to pripomoglo k neverjetnemu dvigu države, ki jo danes štejejo med najbolj vpoštevane na svetu. Napredek dežele v zadnjih desetletjih je velik: bodisi v političnem, bodisi v kulturnem, gospodarskem in tudi verskem oziru. Poglejte le Buenos Aires, ki se v vsakem oziru lahko kosa s katerimkoli velemestom sveta: je kulturno središče latinske Amerike, mesto nebotičnikov, podzemskih železnic, muzejev, parkov in zabavišč, središče trgovske mode in dobrega okusa- Predmestja so zavita v oblake tovarniškega in pristaniškega dima in človeško mravljišče raste iz dneva v dan. Pet milijo nov ljudi živi v velikem Buenos Aire-su! In dežela izven glavnega mesta: Vse, kar si želiš ima: 45 stopinj vročine v Chacu in večni led na Ognjeni zemlji, nepregledne ravnine in 7 000 metrov visoke gore, krompir, pšenico in koruzo, pa tudi pomaranče, banane in vinsko trto, petrolej in rude, pa tudi pustinje, kjer viharji zamore skoro vsa- ko sled življenja. Zares: dežela neštetih možnosti! Prav to deželo si je velika večina naših brezdomcev izbrala za svoj novi dom. Prepričani smo vsak dan bolj, da so prav izbrali, kljub neizogibnim ne-prilikam in težavam. Razočaranja Prišli smo v dobi gospodarske pros-peritete, ko dobi tako ali tako delo lahko vsakdo kar prvi dan, če hoče. Prvi dan smo lahko videli v smeteh in odpadkih kose belega kruha in mesa- Kmalu smo lahko nadomestili skromne taboriščne kalorije z zdravo in izdatno hrano. Kruha, mesa, maščob, testenin in sadja, mislim, da nikomur ne primanjkuje. Tudi vina je večkrat dovolj, čeprav ni ne dalmatinec, ne štajerc in ne cviček. In vendar, kakšno razočaranje. Menda je redek med nami, ki ni že v pristanišču zaželel: Oh, da bi se mogel kar zdajle vrniti domov! Tako nekako, kakor tisti študentek, ki so ga oče pri- peljali v mesto v šole. Pa je bil ves objokan, prej doma kot oče. Slišal sem mlado študentko v taborišču: Ah, argentinska pampa! Kako bo lepo! Isker konjiček, jahalne hlače in širok klobuk, kot Tom Mix in hajdi čez drn in strn, med čredami rejene živine!! Pa se je začelo čisto drugače-kot služkinja je garala od zore do polnoči in jokala, jokala! In uradnik si je mislil: Da bi se zame ne dobilo primerno mesto v kaki pisarni, ki sem jo vajen: takole kak up lavitelj, pravni svetovalec in podobno! In obrtnik je modroval: Jim bom že pokazal, kako se dela in služi, jaz ki znam... In tehnik: imam novo idejo, nov izum, poznam nov način proizvodnje, sem specijalist za to in ono. Tepli se bodo zame. Imam cel kup priporočilnih pisem! Poznam to in ono tvrdko! Ni šment, da bi ne dobil primernega mesta! In navihanec si je mislil: Mnogo sem se naučil v zadnjih letih. Ne bom se pretegnil, saj vem, kako je treba ukre- Slovenska Koroška: Poletje pod Peco. niti to in ono, da bom zlahka živel. In še nekaj jih je bilo, ki so se prav po turško udali v usodo, češ, bo že šlo kako, če ne tako — pa tako. Ogromna večina pe se je podala na pot čez morje z edino željo: priti v deželo, kjer bo mir, kjer bo begunec zopet človek, kjer bodo spočite roke zagrabile za delo, ki bo dalo kruha in še kaj prihranka za prihodnje dni. Edini ti so prav imeli, vsi drugi so bili razočarani. Naval priseljencev je tako velik, da posamezniki in cele skupine kar vtone-jo v tej množici. Nihče od domačinov te tu ne čaka z odprtimi rokami, nihče ti ne more v naprej pripraviti primernega mesta, nihče se ne ozira na tvoje načrte, ne na tvoja priporočilna pisma, nihče ne verjame tvojim spričevalom! Pridi, če hočeš, in začni prav od spodaj: skladaj opeko, mešaj in nosi malto, pometaj skladišče, nosi stokilske tovore, pomivaj avtomobile, prekladaj zarjavelo železo! Bomo videli, če znaš to! če znaš kaj več, se boš kmalu premaknil naprej: k stružnici, k stroju, v pisarno! že vemo, kakšni tiči so pred vami prihajali v našo deželo! Tako sprejme prišleka tuja dežela. Ni kazalo drugega, kot iti po tej grenki poti, polni dušnega in telesnega trpljenja, žalosti, ponižanj, skoro obupa. Kdor jo j« prej in bolj korajžno nastopil, jo je prej končal. Je neizogibna šola, ki jo mora narediti vsakdo. Ne le v Argentini ampak povsod po svetu. Razlika je le v tem, da je to šolanje v Argentini najbolj kratko. In posledica? Danes naši ljudje že sede v pisarnah kot državni uradniki, kot knjigovodje, kot upravitelji in nadzorniki, kot strokovnjaki pri kompliciranih strojih, kot pazniki itd. Tudi oni, ki ročno delajo, so upoštevani in plačani kot pridni in zanesljivi delavci. Danes vsi ti Argetino gledajo drugače kot so jo prvi dan skozi okno imigrant skega hotela. Tako je za večino minila druga grenka doba našega tavanja po svetu: doba "raz taboriščen j a" in vključitve v redno življenje. Za nami je doba, ko smo po taboriščih prebolevali stare rane in do- bivali nove udarce. Iz telesno in duševno strtih beračev, nadležnih in brezpravnih, smo postali zopet ljudje, ki imajo tla pod nogami in stoje na lastnih nogah. Naše zgodbe ni še konec življenje se počasi ureja- Po letu dni so se upadla lica zopet napela in ohla-pele mišice so zopet trde kot jeklo. Fantje so oblečeni in obuti kot pušeljc in dekleta si lahko privoščijo krilo po novi modi. Pošiljke romajo kot nepretrgana veriga iz dežele kruha v deželo lakote — onkraj morja. Denarnica tudi ni več suha. Prihajamo počasi v blagostanje, skromno sicer, vendar v blagostanje. Le poglejmo: Cigarete! Res niso bogve kaj prida, jih je pa kolikor hočeš. Sprva so bile dobre one po 25 centavov. Danes mo se pa kar vsi že odločili za one po 40, 50 centavov. Ne praskajo tako po grlu! V taborišču si delal zapletene račune, kako bi se dalo iz ene cigarete spraviti več dima, tu pa komaj prižgano cigareto mirno za-digaš na cesto, da se zrineš v tramvaj ali kolektiv. Kajne, če bi se bil dal Bue-nos Aires, s svojim bogastvom čikov, ki leže po cestah, prestaviti za par ur pred špitalsko taborišče? To bi bilo veselje v Izraelu! Kdo se še tu ozre nanj ? Blagostanje! -— Meso! Kolikor ga hočeš in kakršnega hočeš: goveje, ovčje, svinjsko, kuretina. Vendar nam že ne ugaja enkrat "pučero", drugič "asado", tretjič "bifte". Kje so časi, ko so se nam ob nezabeljenem zelju in korenju cedile sline ob misli na košček govedine? Blagostanje! In pijača? Kolikor je hočeš! Res,, da tukajšna žlahtna tekočina ne po barvi, pe po duhu, ne po okusu ne dosega naših slovenskih vin, vendar za glavo zmešati je pa dovolj močan. Kaj se ga nismo morda že malo preveč navadili, tega "kebrača"? Gorje, če je to res! Ne bomo ga dolgo pretakali! Izpil nam bo kri in mozeg! Blagostanje, ki se utegne sprevreči v bolezen in bedo. In tako bi šli lohko dalje. Kruh naš slovenski je bil boljši; klobase: domače so bile bolje prekajene; jabolka: šta- jerska so bila bolj sočna; pomaranče in banane: sem se jih že prenajedel, kdo jih bo vsak dan natepal! Blagostanje! Ni to "izpraševanje vesti" očitek, Bog varuj! Saj potrebujemo zlasti v tej deželi obilne in dobre hrane, da pri težkem delu »in včasih nepriličnem podnebju ne bomo oslabeli- Te vrstice hočejo le povedati, da smo se po presta-nih strahotah vendar hitro opomogli. Vendar nas čaka še obilno težkih in odgovornih nalog. Poglejmo nekatere. Naše družine Družine so prva in naša največja bolečina. Zlasti družine s številnimi nedoraslimi otroki in družine starejših, za delo le delno sposobnih članov. Prvo gorje teh družin je pomanjkanje stanovaj. Prebivalstvo velikega Buenos Airesa se je v dveh letih povečalo za miljon. Dvestotisoč trisobnih stanovanj bi bilo treba, da bi se vsa ta množica dostojno spravila pod streho. Zidajo na vseh koncih in krajih, vendar nove stavbe ne morejo dati zatočišča vsem, ki ga potrebujejo. Povrhu vsega so pa nova stanovanja tako draga, da si jih družina, ki ima le enega de- lovnega člana, ne more privoščiti. Prav tako je taki družini nemogoče misliti na zgradbo lastnega doma, saj oče zasluži komaj za hrano in obleko. Je to žalostna in trenutno nerešljiva težava, ki nalaga družinskim poglavarjem številnih družin velike skrbi. Misli na lasten dom ne smemo nikdar opustiti. Če nam danes ni mogoče, pa čez par let, ako bomo takrat še tu. Vendar vprašanje lastnega doma ni najvažnejše. Bolj pereče je vprašanje, vzgoje naše mladine, življenje v velemestu je nevarno za slehernika, za mladino še toliko bolj. Tako malo dobrega vidi in sliši človek v modernih babilo-nih in mnogo je pasti in zanj k, ki love nedolžne, za dobro in slabo dojemljive otroške duše. Ne le starši, ampak cela naša narodna družina mora storiti vse, kar je mogoče, da ta doraščajoča mladina ostane taka, kakor si jo želimo. Navajajmo mladino na to, da si pametno izbere bodoči poklic. V tej deželi bodo veliko lažje prišli do dobrega kruha kot dobri tehniki in obrtniki, kot pa kot pisarniške moči, ki so razmeroma slabše plačane. Ne pozabimo na dolžnost gojiti duhovniške in redovne poklice- Enih in drugih bo naša domovina Brezje — prestol kronane slovenske Marije Pomagaj. Svete Višarje — Marija na meji slovenske še zelo potrebovala. Dajmo otrokom v roko slovensko knjigo in časopis, da bodo poznali lepoto naše besede in jo spoštovali. Fantje in dekleta Veliko jih je prišlo z nami. Trda doba vojne in begunstva jih je izjeklenila. Duševno so veliko bolj dozoreli kot so bili njihovi sovrstniki v predvojni dobi. Zgodaj so padli iz toplega družinskega gnezda in bili dostikrat sami v borbi z življenjem. Naravna pot teh fantov in deklet vodi v zakon. Prav je, da si tu ustanove družino in se na ta način ohranijo na pošteni poti v lastno korist in v dobro svojemu narodu- Res, da begunska nevesta ne prinese k hiši ne bale in ne dote, vendar vemo, da več kot to velja delavnost, skromnost in poštenje. Res, da se nobena ne bo primoži-la na hišo in grunt, kot si je morda sanjala, vendar bo zadovoljstvo tem ve- ;mlje, zroča z višav domov in v tuji svet. čje, ko si bo z življenskim drugom sama zgradila miren domek in srečo v njem. Mislimo na bodočnost Nihče ne ve, kaj nas čaka jutri. Negotova bodočnost nas sili k prevdarno-sti. Naše misli se vračajo vsak dan domov. Tja bi radi! Misel na dom naj nas vodi pri našem delu. Vendar pa ne izgubimo iz misli druge možnosti, da borno morali tu ostati dolgo ali pa z;a zmeraj- Zatorej gospodarimo modro in previdno. Prišli smo v novi svet v dobi gospodarskega blagostanja. Vsakdo lahko dobi delo in dober zaslužek. Staro gos" podarsko pravilo veli, da letom dobrih krav slede leta suhih in da smetnjavi klasi žro klene klase. Mislimo na to vsak dan. Naseljenec, ki si v dobrih letih ni znal za stara leta nič prihraniti, utegne postati čez noč berač, slabši kot berač, ki je že vajen pritiskati kljuke in ve, v katerem kotu se bo stisnil k počitku. Smisel za varčevanje je pri nas močno opešal. Je to posledica hude denarne krize v predvojnih letih in propast vseh denarnih prihrankov med vojno- Marsikdo je sklenil: Varčeval ne bom več! Ne bodo se drugi okoriščali z mojimi žulji! Pa je posebno za nas naseljence ta sklep lahko usoden. Pomnimo dobro, da se varčevanje prične pri majhnih neznatnih stvareh. Prav vsakdo naj prične takoj spravljati skupaj takozvano železno rezervo za dni, ki nas nemara čakajo. Poleg gospodarske lahko pridejo še druge stiske, zlasti bolezen in starost ali invalidnost. Velik revež je bolnik, ki je navezan le na javno dobrodelnost. Pravijo, da se med vsemi naseljenci v tej deželi opomorejo najprej Lahi. Skromni in varčni so spočetka, pa jih je mnogo med njimi, ki so si nabrali v teku let veliko premoženje- Le učimo se od drugih, če vidimo pri njih kaj dobrega. Z odprtimi očmi V vsaki deželi in pri vsakem narodu se lahko česa naučimo. Učimo se pred vsem jezika. Kasteljanščina je bogat jezik in govori ga več kot 100 milijonov ljudi. Ne zadovoljimo se s spake-drankami, ampak poskusimo se priučiti pravih izrazov in pravilne izgovarja-ve. Spomnimo se, kako smo v naši deželi smešili Nemce in Lahe, ki so slabo znali slovenščino. Tako se godi sedaj nam, če jezika ne znano. In znanje jezika odpre pot do lažjega dela in boljšega zaslužka. Tu res velja pregovor: Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš. Pri tem pa na svojo materino besedo nikdar ne pozabimo in nikdar se je ne sramujmo. Vsaka dežela ima svoje navade, marsikdaj zelo različne od naših. Le ne mislimo, da je bilo pri nas vse najboljše in da je vse naše dobro tudi za drugam. Slišal sem, kako je naš človek omalovažujoče presojal argentinsko vprego in vozilo, češ: Saj niti enega poštenega parizarja ne premorejo. Kdor pozna pota in "ceste" v argen- tinski deželi, ve, da bi z vozilom po našem okusu občal v suši v prahu, v blatu pa bi se pogreznila do sore. Z dvo-kolnico s poldrug meter visokimi kolesi se pa že kako prekobali preko kotanj in blata. Ne le zunanji način življenja, tudi miselnost tega naroda'je v marsičem različna od naše. Drugačne krvi so, kot Imi, mrzli severnjaki. Začetna nezaupljivost do prišleka je razumljiva. Saj je že toliko slabih ljudi prišlo preko morja v to deželo. Vendar se ta nezaupljivost kmalu poleže in naši ljudje imajo med Argentinci že dosti iskrenih prijateljev in tovarišev, ki radi pomagajo z nasvetom in v dejanju. Versko življenje-v tej deželi v mno-gočem zaostaja za onim, ki smo ga bili vajeni v naši deželi, če pa pogledamo tukajšne cerkve, bomo videli, da se vsi, ki v cerkev pridejo, prav lepo obnašajo. Pomanjkanje duhovščine in izredne razdalje seveda neugodno vplivajo na versko življenje. Le pomislimo, koliko bi pri nas bilo ljudi v cerkvi, če bi morali v nedeljo hoditi k maši iz Ljubljane v Maribor, pa ne z železnico, ampak čez drn in strn! In tu imajo deželani velikokrat tako daleč do fare. Ena družina smo Za dobro faro nas je, argentinskih novonasel.iencev. In kakšna fara je to: tri tisoč kilometrov dolga in nad tisoč široka! Od Buenos Airesa do Mendoze, od Jujuya do Ognjene zemlje. Avijoni in ladje, železnice in avtomobili so potrebni, če hočemo eden do drugega. Pa nam vendar pamet in srce veleva, da smo ena družina. Gojimo ta čut in ne pustimo, da bi zamrl. Organizacijska sposobnost Slovencev mora tu roditi sadove! Mislim, da je prav vsakdo preričan, da mu je organizacija potrebna. Stotine sposobnih in v organizacijskem delu preizkušenih ljudi je med nami. Kar smo zmogli doma, lahko dosežemo tudi tu, vkljub daljavam, ki nas ločijo. Tiskana beseda je ona, ki nadomešča osebni stik. Ne pozabimo nanjo. Bolj nam je potrebna, kot je bila doma. ča- šopi s in knjiga: to dvoje ne sme manjkati v nobeni slovenski družini. Skromno je, še eno in drugo, pa je naše. Ni zavržen denar, ki ga dam za tiskano besedo- Ne le bravcev in naročnikov, tudi sodelavcev potrebuje naš tisk: takih ki ga razširjajo in takih, ki vanj pišejo, čim več bo enih in drugih, tem bolj bo tisk uspeval. Potrebna nam je skupna organizacija: društvo in zlasti solidna podporna organizacija, že prvo leto našega življenja v novem svetu je pokazalo, da nam je potrebna, že so med nami stari ljudje, invalidi in neozdravljivi bolniki. Ali naj jih pustimo, da na cesti poginejo? Nihče se ne bi smel oddaljiti ali izločiti iz naše skupne družine. Le tako bomo močni in zmožni poma-g-ati eden drugemu- Ljubezen naj nas druži Ljubezni nam manjka. Takole je modroval nekdo: Vse smo morali pustiti doma, hiše in polja ,službe in premoženje, čast in ugled, eno stvar pa smo v begunstvo odnesli nedotaknjeno: naše male prepire in medsebojno nezaupanje. Pa je menda res tako! Koliko nepotrebnega gorja nam je v taboriščih povzročila ta nepotrebna šara, ki jo tako skrbno prenašamo s seboj in ki smo jo zanesli tudi čez morje. Zdi se, ■da smo še danes razdeljeni v različna omizja in skupinice, ki so se! v potu obraza trudile, da so dobile dovolj razloga za "različno gledanje" na slovenske in svetovne probleme, vse nesrečne, če so ugotovile, da sosednja skupina pravzaprav ravno tako gleda. Koliko dragocenih moči se izrabi v takih brezplodnih trenjih, če bi bili veliki, bi človek to še razumel, če pa je skromna peščica neenotna, je velika škoda za vse. Pomanjkanje prave krščanske ljubezni vedi še dalje: v nezaupljivost, krivična sumničenja in obrekovanje. Te napake pa so kot strup, ki uničuje zdravo narodovo rast- če kdaj, je danes čas, da se rešimo teh žalostnih preostankov minulih časov. Edino, kar danes vprašajmo svojega bližnjega bodi: Si kristjan, si Slovenec, si protikomunist. Vse drugo je tako otročje majhno. Golica — livada narcis. Napake? Kdo,izmed nas jih nima! Odpustimo jih drugim, kot mi želimo, da bi drugi pozabili naše napake. Saj smo vendar bratje. Slovenci smo majhen narod. Vsak dan bolj čutimo svojo neznatnost. Tako malo nas poznajo. Kar izginemo v krdelu velikih in močnih sosedov. S številom se ne moremo nikjer uveljaviti. Nekaj drugega je, kar nas lahko v svetu postavi v prvo vrsto: kvaliteta. Sleherni Slovenec v tujini mora biti dostojen glasnik svojega naroda: veren, pošten, delaven, napreden. Kdor ravna drugače, škodi celemu narodu. Dolžnost skrbeti za dobro ime Slovencev je dandanes še teliko večja, ker je edino slovenskim protikomunističnim beguncem mogoče svobodno povedati in pokazati kaj smo in kakšni smo. Pomnimo, da poldrugi milijon naših trpečih bratov v domovini z upom in skrbjo spremlja naše misli, besede in dejanja. Ne razočarajmo jih. Janko: PESMICE Idil Trije topoli za bajto, za bajto ob modrem potoku. Močno napete so njive, bela pot vzpenja se v loku. Veter odganja vročino. Ovce se sklanjajo v travo. V senco se zleknil pastir je, slamnik obkroža mu glavo. Trije topoli in bajta, potok in veter in petje. Glavo podpira pastir si, misli in zre v razodetje. Zvečer Vsak večer stopim na vrt, iz sive lesene kolibe. V potoku se svetijo ribe, po cvetih pretaka se strd. Veter zapiha med ločje. Breza je mlada nevesta. Beli v ovinku se cesta. Sence se vzpno na pobočje, Zleknem počasi se v travo in štejem oblake drveče. Topla kri sili mi v glavo, v srce pa srebrni vir sreče. Kot kocke so hiie vse bele in sinje. Bose stopinje nekdo v pesek riše. Žde z vrči dekleta ob starem vodnjaku. Lase jim po zraku vroč veter opleta. Talita*) Iz orienta Pomlad je prišla, dihnil je maj. In je umrla. Bog vedi, zakaj. Zdaj v gozdu leži vsa bela kot kruh. Obraz je še mlad, svetal kakor duh. Gozd tiho ji šumi: Morda pride On in de kot nekdaj: "Talita kurni!" Tihožitje V kosmih pada sneg tiho, čisto tiho. Bel, ves bel je breg. Spijo rjavi mlini. Dimniki pokriti so kot kapucini. Smreke — nune tihe. Potok jim prenehal je kovati stihe. Ura neha teči. V mojem srcu, jojme, je toplo kot v peči. Nebo je zeleno. Glas cokelj pastirja in hitro vreteno prepevata v eno. Silhueta palm. Tam v dnu karavana. Zrak vonja kot mana. K Očetu vre psalm. *)"Talita kumi!" — Deklica vstani! DRUŽINA Najvažnejše vprašanje našega izseljenstva. Od vseh težavnih vprašanj, ki so nastala z aiašim begunskim življenjem, je brez dvoma najtežje vprašanje naših družin. Težina vprašanja izseljenske družine ni le v tem, da mora v tujem svetu za svoj obstoj prevzeti nase neprimerno večja gospodarska bremena, kakor posamezni izseljenec, ampak da od telesnega in nravnega zdravja naših družin zavisi moč in pomen vsega narodnega narodnega življenja v zamejstvu. Pričujoči spis je posvečen naši izseljenski družini in sicer tako, da najprvo na kratko povzame temelje zdravega družinskega življenja; v drugem delu skuša prikazati glavne težave in nevarnosti, v katerih so se znašle naše begunske družine; tretji del pa navaja nekaj pripomočkov gospodarskega in nravnega značaja, da se ohrani sveža in zdrava srčika našega rodu na tuji zemlji, vse do tistega časa, ko bo božja volja, da svobodna domovina zbere ves slovenski rod v svoje materinsko okrilje. A. TEMELJI ZDRAVEGA DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA želeč razpravljati o temeljih družinskega življenja, bi utegnili zaiti v suhoparna teoretična razmišljanja, ko ne bi imeli pri roki živega zgleda, ki je slehernemu med nami drag in ki ga nosi globoko v duši zapisanega: zgled lastne družine, iz katere je izšel, ali kar splošno povedano: zgled poštene slovenske družine. Spoštljiva in svetla je misel na slovensko družino, iz katere so v teku vekov izhajali rodovi naših prednikov, častitljiv bo ostal njen spomin, dokler bo slovenski rod hodil po zemlji. Če danes daleč proč od domovine razmišljamo o osnovah naše slovenske družine, tiste celice, ki je v neštevilnih viharjih, ki so v stoletjih bučali nad našo deželo, znala ohraniti slovenskemu ljudstvu njegovo prirodno zdravje, moč, poštenje, vero in govorico, potem vidimo, da so bile tako dušeslovne, kakor družabno gospodarske in. verske osnove, na katerih je temeljilo zdravje, trdnost in lepota slovenske družine. Na poti v novi svet. 1. Dušeslovene osnove Družina Je naravna in trajna družabna u-stanova, obstoječa iz rediteljev in otrok. Človeška narava s svojimi zakoni in potrebami je tista, ki zahteva ustanovitev družine. Zato jo najdemo pri vseh narodih in v vseh časih človeške zgodovine. Je osnovna celica in temelj našega družabnega življenja. Brez družine človeška družba ne more obstojati. Do zakona med možem in ženo navadno pride na temelju treh dušeslovnih činiteljev, ki so naravno nagnjenje enega spola k drugemu, medsebojna ljubezen in želja po potomstvu. Iz zakona, ustanovljenega na teh dušeslovnih osnovah, potekajo prednosti oziroma v človeku tudi vsako plemenitejše čustvovanje, tako da tak človek za resnično ljubezen sploh ni več sposoben. Resnična ljubezen, kakor tudi želja po potomstvu, nista sebična nagona, temveč iščeta dobro bližnjega. Sta. altruistična, dvignjena nad osebno uživanje iskajočo strastvenost. Umetno preprečevanje spočetja, ki gre za tem, da spolno uživanje loči od skrbi za potomstvo; ni v resnici drugega kot strežba sebični spolni sli, kar ima v zakonu pogosto za posledico, da izgine ljubezen med zakoncema. Te zablode modernega časa naši predniki skoraj niso poznali. Materinstvo je bilo iska- dobrine zakona, ustrezajoč potrebam človeške narave in te so: rodnja in vzgoja otrok, druga je gojitev zakonske ljubezni in medsebojna pomoč in tretja je opravičenost in ureditev spolnega življenja. Pri naravno vravnovešenih poročencih se prva dva psihološka momenta, to je spolna strast in ljubezen povežeta med seboj in se prelijeta v pravšne medsebojne odnose. Strast, ki je prvenstveno sebično, samega sebe iskajoče nagnjenje, se v zakonu podredi vodstvu ljubezni in želji po potomstvu, — Nasprotno pa kaže preučevanje človeške narave, da dalje časa trajajoče spolno izživljanje, ki pa se ne poraja iz ljubezni in ki mu ni namen potomstvo, ne le okrepi in pomnoži sebično strast, ampak zamori polagoma no in zaželjeno kot nekaj častnega in vzvišenega, kot sodelovanje s samim stvariteljem Bogom. Čim pa iz odnosov zakoncev izgine roditeljski cilj, potem je največkrat žena tista, ki doživi prva razočaranja in ponižanja, ko pričenja z notranjim odporom opazovati, da mož na njo ne gleda več kot na osebo, kot na ljubo in spoštovano mater, mater svojih otrok, ampak le še kot orodje, ki naj služi zadovoljitvi njegovih nižjih nagonov. To ni padec od človeške na živalsko raven, ampak človek zdrkne nižje kot žival. 2. Družabni red Eden najvažnejših činiteljev urejenega družinskega življenja v naši narodni polpreteklosti je bil družabni red, ki je urejal de-Jo, življenje in stalnost slovenske družine. Med potjo prijeten postanek v Lizboni. % Družina Peregrina Usa pred odhodom v daljnji svet. Večina naših družin je živela od poljedelstva, ki že po svoji naravi vsem družinskim članom, dokler ostanejo pri hiši, nudi delo na domači grudi. V kmetski družini ima mati gospodinja prav tako odmerjen delokrog, kakor ga ima gospodar. Vsak po svoje prispevata k skupni družinski blaginji. Isto velja 7,a otroke, ko količkaj odrastejo. Ti združeni •napori vseh družinskih članov za skupni družinski obstanek mdono utrdijo medsebojne družinske vezi. Tudi če je kak član družine prišel v stisko ali zbolel, je vedel, da ne bo ostal zapuščen na cesti, ampak bodo domači zanj preskrbeli in ga obvarovali pred najhujšim. Družina je skupno delala, pa se skupno tudi radovala, uživala počitek in st veselila verskih in družinskih praznikov. Skupna radost in skupno trpljenje, ig^e, oddih, izleti, romanja, ista pesem in isti udarci usode so vse družinske člane povezali v trdno družinsko skupnost, A predvsem je bila zavest stalnosti temelj naše družine v preteklosti... Poljedelstvo že po svoji naravi navezuje ljudi na grudo. Zunanjih stikov in vplivov je bilo malo, malo tudi družabnih sprememb. Stalnost bivanja, "kakor tudi stalnost opravkov je imela za posledico trdnost navad in običajev; ustvarjala je družinsko tradicijo, ki je kot nepisan zakon šla iz roda v rod. V tej tradiciji je imel oče kot glavar družine svoj poseben, spoštljivo odmerjen položaj, kakor so ga imele tudi matere in otroci. Vsak član družine je zavzemal svoje določeno mesto, ne le pri delu, temveč tudi pri skupni skledi, pri molitvi in počitku. VERA Za krščanske zakonce pa je zakon veliko več, kakor le to, kar narekujejo telesne in psihološke potrebe. V smislu krščanskega nauka ni zakon zgolj zveza, ki jo narekuje narava in ki bi kot takšna bila le predmet pogodbenega prava, Zakon je mnogo več: je zakrament, postavljen od Jezusa Kristusa in neločljiv do smrti enega ali drugega zakonca. Zakrament zakona, ki ga zakonca sprejmeta na svoj poročni dan, pomnoži v njunih dušah posvečujočo milost in jima cla pravico do posebnih stanovskih milosti in božje pomoči, ki jima ja potrebna pri izpolnjevanju zakonskih dolžnosti. Zakrament posveti in daje nadnaravni značaj razmerju med zakoncema iil ostalimi člani družine. Končni namen zakona je zveličanje roditeljev in njihovih otrok. V krščanskem občestvu ima zakon tako vzvišen značaj, da njegova svetost in neločljivost najde« izvor v večni zvezi med Kristusom in njegovo Cerkvijo. Tako je Cerkev učila naše prednike, tako so verovali in živeli. Zakon se je smatra1)' v prvi vrsti za božjo ustanovo, bolj kot pa le družabno pogodbo, ki bi jo mogla urejati kaka civilna postava, Krščanstvo je posebno dvignilo položaj žene, ker je poplemenitilo odnos moža do svoje življenske družice in odvzelo tej zvezi zgolj spolni značaj, ki označuje poganski zakon. Nauk, da ima človek neumrjočo dušo, da je torej duhovno bitje, po duši božji otrok in podoben angelom, dviga zakonske odnose nad golo spolno slo in jih usmerja k plemenitemu medsebojnemu spoštovanju. Krščanstvo je najvišje duhovno plemstvo in: noblesse ob-iige pravi francoski rek. Duhovno plemstvo, h kateremu kristjan pripada po svoji veri, zahteva od njega vzvišenejši način mišljenja in življenja, ki ga dviga nad miselnost in ravnanje zgolj nagonskega človeka. Žena in družina se morata za vse zahvaliti Cerkvi, ki uči enotnost, neločljivost in svetost zakona. To so osnove krščanskega zakona in krščanske družine, ki so bile temelj tudi verni slovenski družini, v kateri, — kdo tega ne ve —, ni življenje bilo nikoli brez velikih težav in žrtev, pa je vendar zakonska zveza na splošno ostala sveta in nedotakljiva, z njo pa tudi enonost in svetost družinskega življenja. Res smo v zadnjih desetletjih tudi doma občutili bolj in bolj razkrajajoče vplive, ki so deloma prihajali od drugod, deloma pa so bili posledica naraščajoče urbanizacije in industrializacije naše dežele. Toda socialni zakoreninjenosti v narodni tradiciji in živi veri slovenskega ljudstva se je bilo treba za-hrvaliti, da je vsaj kmečka družina ostala zdrava in trdna kljub hudim napadom modernega časa na nravnost družine, B. RAZKROJEVALNI VPLIVI TUJINE Idealno lepa slika slovenske družine iz preteklosti je dan danes, bojimo se, le še lep spomin. Kajti, nevarnosti, ki groze slovenski družini pod brezbožnim komuni zrnom so še neprimerno večje, kakor pa so težave, s katerimi se morajo naše družine boriti v izse-ljenstvu. Pa tudi te so dosti velike. Premot-rimo jih najpreje z gospodarske strani, potem pa na kratko poglejmo še moralne nevarnosti novega okolja, kamor nas je zanesla usoda. 1. Neugodni vplivi gospodarskega značaja. Kar najbolj ogroža obstoj naše begunske družine je dejstvo, da je izgubila svoj lastni Slovenska mati v Argentini. dom, hišo, domačijo in s tem svojo gospodarsko sigurnost, ki je predpogoj za urejeno družinsko življenje, Še v rednih predvojnih razmerah se je veliko razpravljalo o tem, da je gospodarski položaj družine ogrožen in da je nujno potrebna socialna reforma, ki bo. družini zagotovila njene gospodarske temelje in tako zavarovala vrelo vsega družabnega življenja. Mnogim socialnim spisom in pobudam v tem smislu so se pridružili tudi veliki socialni papeži zadnjega časa, kakor Leon XIII. z. okrožnico "Rerum novarum" (1891), v kateri izrecno naglaša, da je stalnost in nedotakljivost domačega ognjišča tako v gospodarskem, kakor v nravstvenem pogledu pogo}: zdravega družinskega razvoja. — Pij XII. v/ svojih okrožnicah, zlasti v "Quadragesimo. anno" isto misel še dalje razvija in poudarja, da je iz družine nastala tudi prava gospodarska enota, zgrajena na delu, prihrankih in delovanju. Poleg nujnih gospodarskih sredstev, ki so za življenski obstanek potrebna, naj bi vsaka družina razpolagala še. s tolikimi dohodki in premoženjem, da bfc mogla biti zavarovana pred takimi presenečenji, da bi čez noč ostala brez sredstev na cesti, šele v zagotovljenih gospodarskih pogojih se more družinsko življenje zdravo razvijati. Sedanji sv. Oče Pij XII., ki ga bo zgodovina označila kot največjega branilca družine nele v moralnem temveč zlasti še v socialnem redu, pa gre še korak dalje in v svojih socialnih govorih med drugim opozarja na zelo sodobno misel, da je družini treba zagotoviti njen "življenski prostor", to je stvarno družinsko posest, ki je najboljše jamstvo reda, pravičnosti in miru v družbi. (Binkošt-ni nagovor 1942), Kaj je umeti pod "življenskim prostorom" družine? Po Piju XII. naj bi imela vsaka družina nekaj lastne posesti in lasten dom. Šele potem moremo govoriti o družini kot celici družbe, ako je zakoreninjena v časni družinski posesti, ima lasten dom, ki tesno veže sedanji rod s preteklimi in bodočimi rodovi. To je pravična in krščanska zahteva. Družinski dom naj bi bil zavetje miru in ljubezni, središče in svetišče, kamor naj bi želela vsa družinska srca, ki bi čuvala družinsko tradicijo in vse lepe spomine preteklih rodov. Družinski dom, o katerem bi vsak mogel reči: Skromen je, pa je naš! Tu so se rodili moji predniki, tu smo se tudi mi rodili, delali, trpeli in se veselili in bomo tudi mi umrli, toda naši otroci bodo nadaljevali naše delo... Ko sredi našega begunstva premišljujemo vzvišene smernice papežev o gospodarski ♦snovi za družinsko življenje, šele živo občutimo, kaj vse smo izgubili in kako daleč smo od nakazanega ideala. Kajti naši izseljenski družini manjka prav vsega, kar naj bi bila gospodarska podlaga njenemu življenju. Nima stalnosti in nedotakljivosti, tudi ne moremo reči, da bi imela pogoje za zaokroženo družinsko gospodastvo in seveda še veliko manj, da bi imela zavarovan svoj življenski prostor. Kakšen je po velikem delu gospodarski položaj naše izseljenske družine? Edini vir za preživljanje je plača družinskega rednika, ki se je večkrat moral oprijeti nevajenega, za njega pretežkega in neprimernega dela. S tem zaslužkom je treba kriti stroške za hrano, stanovanje in obleko. Ker pa je moževa plača največkrat premajhna, pa mora še že- na, mesto, da bi doma gospodinjila, z doma v tovarno, da družina more shajati. Nedoraslih otrok v mestu gospodarsko zaposliti skoraj ni mogoče; to morejo le družine, ki so se vselile na kmete. Skoraj vse družine trpe zaradi natrpanosti stanovanj. Ves "družinski prostor'* obsega tri, dve, včasih le e-no sobo! Kam z otroci, kje naj se igrajo in skačejo? Kdo naj pazi nanje? Stalnosti ni nobene. Danes tukaj, jutri tam! Kjer je delo in zaslužek. Jasno je, da s tem preseljevanjem družinska tradicija izginja in se nova ne more ustvariti. Kjer so starši ves dan z doma in jih otroci vidijo samo zvečer po trdem delu, se tudi družinske vezi zrahljajo. Mladina hitro dozoreva in se čuti samostojno. Čim otroci tudi že kaj zaslužijo, se čutijo tudi gospodarsko nezavis-ne. Izven družine si iščejo zvez, zabave, prijateljstva, zgodaj začno živeti lastno življenje. Če študirajo, nimajo doma, nikogar, s katerim bi izmenjavali misli in ki bi vravna-val in oplemenitil njih mišljenje. Napol dorasli imajo že svoje nazore, ki jih trmasto zagovarjajo, kar često vodi do nastopov s starši, do mnogih družinskih bridkosti in pogostih skritih solza, So tudi taki, ki jih družba pokvari. Smisel izgube za žrtve staršev, Mirno gleda oče v bodočnost. / Slovenski fantje pri košnji na župnijskem travniku v Šmihelu. postanejo zahtevni, žele si lepih oblek in denarja čez razmere. Slovenska begunska družina je s tem, da je bila izruvana iz rodne grude', postala pro-letarska družina v pravem besednem pomenu. Posledica tega novega stanja niso le gospodarske težave, ampak se pojavljajo tudi še druge nevarnosti, ki ogrožajo nravstve-nost naše izseljenske družine. 2. Nevarnosti nravnega značaja Miselno ozračje, v katerem se gibljemo v novem svetu, je pod močnim vplivom anglo-ameriškega protestantizma, za katerega je značilna —, če se omejimo na družinsko vprašanje —, sekularizacija zakona in pretiran individualizem. a) Vse ustave južno ameriških držav so nastale pod vplivom evropskega liberalizma, tako da imajo nekatere uzakonjeno ločitev Cerkve od države, vse pa obvezen civilni zakon. Izkušnja pa kaže, da uvedba civilnega zakona polagona tudi med katoliško prebivalstvo zanese naziranje, da gre pri zakonu le za civilno pogodbo, ki io je vedno mogo- če preklicati, odpraviti ali spremeniti. Zakon po tej miselnosti izgubi svoj nadnaravni in zakramentalni značaj, ni več dosmrtna zveza sklenjena pred Cerkvijo, ki sploh izgubi nadzorstvo nad zakonom. Sprevrže se v civilno pogodbo, podobno drugim pogodbam, ki jo vpiše civilni urad in ki jo je na željo pogodbenikov tudi mogoče preklicati in razveljaviti. To imenujemo sekularizacijo zakona, ki ima v protestantizmu svoj izvor. b) Pretiran individualizem, to je čezmerno vrednotenje osebnih pravic in svoboščin pa se v družinskom življenju more javljati pri e-liem, kakor drugem zakonskem drugu. Če se pri ženi, je to tako imenovani integralni feminizem, ki zahteva popolno enakost in popolno svobodo obeh spolov. Pod besedo "integralni feminizem" ni torej mišljeno ono zdravo stremljenje ženstva za večjo veljavo in vpliv v zasebnem, zlasti pa v javnem življenju, ki se da naravno in socialno opravičiti, in je bilo ravno krščanstvo tisto, ki ga je vedno pospeševalo, vrnilo ženski čast in ji pomagalo, da se je bolj in bolj dvigala v svoji veljavi. —• Integralni feminizem je nasprotno izraz nemoralnega in pretiranega podčrtavanja ženske osebnosti, ki odklanja vsako hierarhijo v družini in celo zakonsko vez, pač pa se zavzema na svobodno ljubezen brez materinskih dolžnosti. Zagovorniki te pretirane osamosvojitve žene uče trajne svoboščine in sicer glede vodstva v družini, glede uprave imetja in glede preprečevanja ali uničenja zaroda in jo imenujejo socialno, gospodarsko in fiziološko e-mancipacijo. Fiziološko, češ, da je ali da bodi žena po svoji volji prosta bremena soproge, bodisi zakonskih, bodisi materinskih; gospodarsko, ko hočejo, da sme žena tudi brez vednosti moža in proti njegovi volji imeti gospodarske posle, jih samostojno voditi in upravljati, ne meneč se za moža, otroke in družino. Socialno slednjič, ko hočejo z njo oprostiti ženo skrbi za hišo, družino in otroke, da bi se mogla, prosta vseh skrbi, vdajati svojim prirodnim nagnjenjem in se posvetiti tudi javnim opravilom in službam. Glede takšne pretirane ženske osamosvojitve je Pij XI. v okrožnici o krščanskem zakonu (31, dec. 1930) zapisal, da to ni tista pametna in častna svoboda, ki pristoji poklicu krščanske in plemenite žene in soproge; nasprotno, to je pokvara ženske nravi in plemenitega materinstva ter prevrat vse dru- žine, ki jemlje možu ženo, otrokom mater, domu in družini pa vedno čuječo varuhinjo. Ta napačna svoboda in nenravna enakost z možem se prevrača v pogubo žene same. — Zakaj, če žena zapusti svoj prestol, ki jo je v družini nanj dvignil evangelij, bo kmalu prišla v staro sužnost, če ne po vnanjem videzu, pa po resnici, in bo postala kar je bila pri poganih, golo orodje moža. Pretirani individualizem pa se javlja tudi v moškem svetu. Njega živa podoba in vtele-šenje so sebične narave, ki hočejo biti središče neprestane pozornosti drugih, katerim je le za lastno udobje in ki imajo le to skrb, kako bi imeli "čim več od življenja''. Vsaka žrtev jim je preveč, odpovedi ne poznajo. Gnani od bolnega samoljubja se še v zakonu ozirajo po vedno novih ljubavnih pustolovščinah, brez čuta za lastno čast in srečo žene ter otrok. Kako rja uničuje železo, tako samoljubje razjeda zastopnost, skladnost in srečo v zakonih. c) Svet, v katerem se gibljemo in živimo, ima večkrat o življenju in posebej o zakonu drugačne nazore, kakor smo jih mi prinesli s seboj. Amerikanski kino, radio, romani, gledališke predstave, zabavne popevčice.,. pogosto prikazujejo zakon kot romantičen doživljaj, ko se fant in dekle "na prvi pogled" zaljubita in se vzameta v pričakovanju, da Kmet pri spomladanskom oranju. se bo vitežko dvorjenje od ene strani in neizmerno občudovanje od druge v zakonu nadaljevalo in le še stopnjevalo. Morda je to posledica svobodnega ameriškega življenja, ki mladini pušča dosti vetč svobode, kakor pa je bila navada v Evropi in ki brez ozirov na družinske razlike ali kulturno ozadje mlada državljana svobodno izbirata in odločata o svoji usodi. Brezbrižnost za vprašanje bodoče nastanitve, za življensko usposobljenost bodočega Zakonskega moža ali za gospodinjske sposobnosti bodoče žene se smatra še prav posebej dokaz "velike medsebojne ljubezni*'. Na težave, na odpovedi nihče ne misli. več ne dopušča harmoničnega sožitja. Toliko važnost pripisujejo v Ameriki tej romantični zaljubljenosti, da se je našlo nekaj najbolj radikalnih in smešnih "strokovnjakov", ki so predlagali v javnosti, da je treba zakon razvezati, čim se romantično nastroje-nje med zakoncema razkadi! Tako imenovani "Hollywoodski zakoni'' filmskih igralcev in igralk so moderen zgled takšne miselnosti, ko se filmski zvezdniki poročajo in razporočajo skoraj tako pogosto kakor v igralskih vlogah, ki jih odigravajo na filmskem platnu. d) Povrhu vsega moramo računati še z razvado našega časa, ki se imenuje življenje Na Pohorju — mariborska koča 1080 m. čim pa se pojavijo, kakor je neizbežno v življenju in posebej v zakonu, se pojavi tudi že razočaranje. Po nekaj letih, ako ne prej, zakonca spoznata trdo življensko stvarnost, ko se mora .mlada žena sprijazniti z mislijo, da njen mož ni pravljični junak, ampak majhen zemljan, ki že godrnja, če je njegovo kosilo deset minut prekasno in ki se je vsak hip pripravljen sporeči zaradi neprišitega gumba. Pa tudi mož odkrije, da njegova mlada žena ni čudežni angel, o katerem je sanjal, ampak bitje s temperamentom in živci, ne redko skromna kot kuharica in malo varčna kot gospodinja. In potem se zgodi, da so včasih hitro pri roki izgovori na "različnost značajev", ki čez razmere, Ni to le moda bogatinov, ampak često tudi srednjih in nižjih slojev. V mnogih družinah si nočejo priznati, da bi e-dina rešitev za njih obstoj bila pot nazaj k večji skromnosti, k zmogljivemu, pa še vedno življenskemu standardu. A to bi bilo proti miselnosti časa, proti o-kolju, V katerem se živi. Ker je plača mladega moža skromna, se zakonca domenita, da gre po poroki "za nekaj let" še žena v službo, da olajša gospodarsko breme. A je marsikje že tako, da se večji dohodek ne daje na stran za bodoče otroke, za čas materinstva, ampak se porablja sproti za stvari, ki niso vedno neobhodno potrebne. Tako se mladi par navadi na življensko višino, ki se da vzdržati le, dokler je tudi žena v, fab- Najstarejša slovenska begunka je gotovo ga Neža Tomazin iz Rašice na Dolenjskem. Rojena je bila 1. 1859 in je odšla v U.S.A. riki in _ dokler ni otrok. Tako ostajajo mnoga družinska ognjišča prazna in- brez otrok, ker zakonca nimata volje, da bi vzela na sebe breme za bodoči zarod. e) Kavno med takimi zakoni najbolj zanje veliko socialno zlo našega časa, ki se je posebno po obeh Amerikah močno razpaslo: ločitev zakona. Statistika kaže, da je dve "tretjini ločitev med zakonci, ki nimajo otrok. Lahki ločitveni pogoji ta proces še pospešujejo. A glavna krivda ni v zakonodaji, ki ne more uzakoniti miselnosti. Zlo je v mišljenju, to je v pretirani želji po neomejeni svobodi in v sebičnosti, ko hoče vsak živeti "svoje življenje" po mili volji, ne da bi prevzemal odgovornost za svoje početje pred družino, pred družbo in pred Bogom. Svetost in urejenost družinskega življenja je vselej prava žrtev razbrzdanega svobod-njaštva. Kako naj bo družina stalna, kje naj bo veselje do otrok, kako naj zakon izpolnjuje svojo družabno nalogo, ako nad njim neprestano visi možnost ločitve in skrb, kako v vsakem slučaju neomejeno ohraniti svojo individualnost in svobodo? Že sama možnost ločitve omaja ono tesno več, ki bi med zakon-cena morala biti. V trenutkih, ki nalagajo žrtve in odpovedi, ki bi bile v stanu trajno skovati srca in duše zakoncev v nerazdruž-ljivo enoto, ako bi jih sprejela na svoja ramena, v takih trenutkih se kaj rad pojavi privid odprtih vrat na izven zakonsko svobodo. Le tako eden ali drugi zakonec ne doprinese žrtve, ki bi jo drugače najbrže sprejel nase. Zato bi zakon ne smel biti izpostavljen možnostim, ki slabe njegovo stalnost, tudi v slučajih ne, ki so poedini vzeti vredni vsega pomilovanja. Saj opazujemo, kako se v tem oziru izjema kaj hitro spremeni v pravilo, kakor kažejo razmere v protestantizmu in komunizmu. C. NAŠ ČOLNIČ OTMIMO Neprimerno lažje je očrtavati težave, s katerimi se morajo boriti naše izseljenske družine, pa naj bodo že gospodarskega ali nravstvenega značaja, kakor pa nuditi nasvete za učikovito odpomoč, kaj šele stvarno pomagati. Pa vendar moramo tudi to storiti. čeprav smo namreč prepričani, da je naše izseljenstvo prehodnega značaja, pa se moramo že po sili razmer prilagoditi novim razmeram, v katere smo prišli in ne se brez-deljno prekrižanih rok prepustiti toku časa in razmer, da nas žene kamor hoče. Posebno družina, ki predstavlja živi tok življenja, njega neprestano rast in zorenje, ne bi prenesla take brezbrižnosti za našo usodo. Odgovorni voditelji celo velikih narodov z neprestano pažnjo spremljajo vse družabne pojave, ki se tičejo družinskega življenja. Toda, če je ohranitev družine odločilne važnosti celo za velike narode, kolikega pomena je ta vrelec življenja šele za majhne narode, kolikšne važnosti šele za nas slovenske izseljence, ki smo kakor neznaten ljudski drobec sredi tujih narodnih skupin! 1. Kako premagati gospodarske težave. Enako kakor na domači grudi je tudi v tujem svetu za zdravo in urejeno družinsko življenje potrebna gospodarska osnova. Vsaj za enkrat je gotovo v tej točki težišče našega družinskega problema. Kako zagotoviti gospodarski obstoj slovenske izseljenske družine ? a) Samopomoč Predvsem je potrebna samopomoč. Zaslu- žek moža in žene ter otrok, če so že odrasli, je in ostane prvi in vsekakor glavni gospodarski vir za vzdrževanje družine. Glede zakonov, ki se šele sklepajo, je treba zelo poudariti, da sta fant in dekle, ki mislita na zakon, že nekaj let pred poroko dolžna resno misliti na to, da si nekaj prihranita, da bodeta mogla biti kos prvim gospodarskim potrebam ali jih bodeta vsaj mogla omiliti. Smo hvala Bogu v deželi, kjer vsak, ki je delavoljen in delazmožen, more brez težav dobiti zaposlitev in zaslužek. Je to važen činltelj, ki posebno mladim ljudem daje priložnost, da si v letih priprave na zakon denejo nekaj na stran, ali si že preje omislijo, kar jim bo potrebno za skupno gospodinjstvo. Prvi korak do samopomoči je torej delo, ki naj bi bilo toliko plačano, da družinski materi ne bi bilo treba zapuščati domačega gospodinjstva in otrok in hoditi v tovarno. A tudi primerna in zadostna plača ne bo zadostovala za vzdrževanje družine, ako zakonca ne bodeta varčevala. Varčevanje je drugi prav tako važen činitelj samopomoči. Varčevanje ima več pomenov. Najprvo po-menja opustitev vseh nepotrebnih izdatkov, je torej nasprotje zapravljanju in razsipnosti. Potem pomeni varčevanje pametno in smotreno uporabo sredstev, ki so na razpolago, ko se znamo v svojih izdatkih omejiti in pazimo na kakovost predmetov, ki jih nabavljamo. In končno je varčevanje zbiranje prihrankov za bodočnost Varčevanje ima torej globok pomen za gospodarsko trdnost in nezavisnost družin. Osnovni predpogoj je za napredek družine. Družina, ki izkazuje nepotrebne izdatke za alkohol, za veseljačenje, za drage obleke, bo vedno živela v revnih razmerah ali pa bo prišla v revščino. Veliko nepotrebnih izdatkov povzroča hlastanje po izrednih predmetih, ki gre tako daleč, da je neki sociolog, ki popisuje družinske razmere v Sev. Ameriki, zapisal, da si mnoge družine le zato še niso kupile slona, ker si ga sosedovi še niso omislili... Tudi doma smo po večini bili vajeni skromnega življenja, a v tujini je še bolj umestno, da smo preprosti v vsem našem življenju in da nekaj prihranimo za težje čase, ki morda pridejo tudi nad to deželo. Kajpada je ravno varčevanje za bodočnost najtežje, a je naj- Prvo pismo od doma. bolj važno, posebno če hoče že starejša ali pa novo nastala družina uresničiti svoj najdražji načrt: postavitev lastnega doma. Vsakodnevni zgledi nam kažejo, da misliti na lastno hišico z malim vrtičkom nikakor ne po-menja zidati gradove v oblakih. Tisoči in tisoči so to zmogli, ki so prišli čez lužo prav tako praznih rok kakor mi. Zakaj bi marljiv in podjeten slovenski človek ne zmogel prav toliko? Ako je plača zadostna, da more dostojno preživljati ženo in otroke, bo gospodar brez velikega truda, če je pameten, že nekaj privarčeval, da si bo kupil malo zemljišče in si polagoma postavil čeprav še tako skromen, pa vendarle lasten dom! Rečeno je bilo, naj bi žena, če le mogoče, ne hodila izven doma na delo. Zakaj ne? Zato, ker je njen najvažnejši prispevek k skupnemu gospodarstvu njeno gospodinjsko delo in skrb za otroke, Ta vloga žene v domačem gospodinjstvu, ki je ženi naravna, je tudi zgolj gospodarsko vzeto tolikega pomena, da se z nobenim denarjem ne da poplačati. Seveda mora biti soproga za naloge gospodinje in matere pripravljena in primerno vzgojena. Ako ji kaj časa ostaja, more še vedno doma posvetiti kakšno uro šivanju, ročnim delom, reji malih živali i t. d. ter tako v slučaju potrebe po svoje prispevati k vzdrževanju družine. Toda prej ko slej je njeno mesto doma v družini, da bo iz nje rastel telesno in nravno zdrav in zadovoljen rod. Resnični poznavalci družabnega življenja soglašajo, da je med poročenimi ženami gotovo devet med desetimi, ki več prispevajo k vzdrževanju družine s tem, da ostanejo doma in skrbno opravljajo gospodinjske posle, kakor pa če bi iskale zaslužka izven, doma pa nekoga plačevale, da pazi na otroke, posebno če upoštevamo manjšo vsposobljenost služabnice za takšen posel, zanemarjanje otrok od strani matere ali da večkrat sploh ne mara otrok. b) Organizirana samopomoč V organizaciji je moč! Bogate tozadevne izkušnje imamo iz domovine, ko smo bili sicer revni na kapitalu, a smo s pomočjo organizacij in posebej zadružništva mogli začeti in uspešno voditi velika gospodarska podjetja, ki bi jih posameznik nikdar ne zmogel, blagodejne sadove katerih so potem uživali desettisoči. Vse, kar se je doma obneslo, je prav da z organizatoričnim duhom, ki je lasten Slovencem, polagoma uveljavimo tudi v novih razmerah. Še bolj ko v domovini, smo tukaj potrebni organizirane samopomoči, ki je v stanu učinkovito podpreti zlasti gospodarsko osamosvojitev naših izseljenskih družin. Pri tem ne mislimo le na organizirano pomoč pri iskanju primerne zaposlitve in stanovanj, kar se že hvalevredno vrši, ampak tudi na razne vrste življenskih zavarovanj, potem na hranilne in posojilne zadruge, na organiziran nakup zemljišč, na obrtne in stavbne zadruge, ki moreje veliko pripomoči družinam do lastnega doma. Organizirana samopomoč ima tudi velik nravstven pomen, ker navaja k štedenju, gospodarski kontroli nad samim seboj in urejenemu gospodarstvu. Ohraniti more malega človeka pred krivičnim izrabljanjem, ker nudi organizirano zaščito njegovemu delu in mu v slučaju gospodarske stiske omogoča kredit brez oderuških obresti. c) Karitas Ker bi pa samopomoč staršev in organizirana samopomoč ne zadostovala, da bi krila stroške družine, zlasti če je mnogoštevilna in manj zmore, tedaj določno zahteva krščanska ljubezen do bližnjega, da to, česar potrebnim manjka, dopolni krščanska karitas. Res da nimamo v naši sredi bogatinov, ki bi razpolagali z velikim imetjen. Vendar pa si skoraj vsak med nami more nekaj pritrgati ali da ne troši za prazne izdatke in ne zapravlja, ampak vporabi svoj "vdovin dar" v ta namen, da ohrani življenje in zdravje tistim, ki še potrebnega nimajo. k. » • 1 Motiv v Planici — v ozadju planine. Vsi smo žrtve iste usode, ki pa vendar ti i vseh enako hudo zadela. Ko govorimo o Karitas gre za prostovoljni) pomoč krščanskega občestva, ki pomaga svojim potrebnim občanom, pa ne le iz naravno človeških in tudi ne le 1 iz narodnostnih nagibov, ampak v prvi vrsti iz nadnaravne ob-čestvene zavesti, ki jo podpira tudi nadnaravna moč božje milosti. Glavni cilj krščanske Karitas pa mora biti družina. Podpreti družino in jo zopet dvigniti, ako je v nevarnosti, da se zruši, je najplemenitejši cilj vsake ljubezenske pomoči. Kdor je sam okusil, pomanjkanje in edin-ščino, ne bo ostal slep in gluh za stisko slovenskih izseljenskih družin, ki si vkljub skoraj nečloveškim naporom roditeljev še vedno ne morejo pomagati iz siromaščine, Takim družinam je brezpogojno treba pomagati, tudi če bi se mi sami morali v ta namen kaj omejiti v naših življenskih potrebah in razmerah. Nad vso hvalo vzvišene in na tako primerno in v krščanskem duhu delujoče Vincenci-jeve iti Elizabetne konference bodo tudi v novem kraju našle dosti hvaležnega polja. "Pojdite med delavce, predvsem med revne delavce, in sploh pojdite med reveže in spolnjujte tako nauk Kristusov in njegove Cerkve" (Pij XI. v okrožnici Divini Redempto-ris). d) Pomoč države "Tisti, ki jim je skrbeti za državo in splošno blaginjo..., ko delajo postave in določajo javne stroške, morajo misliti tudi na to, kako pomagati bednim družinem, in jim mora biti ta skrb ena izmed poglavitnih dolžnosti njih oblasti" (Pij XI. v okrožnici o krščanskem zakonu). Tudi država kot čuvarica javne blaginjef mora torej skrbeti, da žive družine ljudi vredno življenje. Svobodne države skušajo tej dolžnosti zadostiti na razne način: da omogočajo gradnjo cenenih družinskih stanovanj; s postavami, ki predpisujejo plače, s katerimi je mogoče vzdrževati družino; da skrbe za primerno zaposlitev družinskih rednikov; z vzdrževanjem nizkih "ljudskih" cen za najvažnejše, življenske potrebščine; da matere v izrednih težavah materinstva dobe zadosti živeža, zdravniško pomoč in zdravila; s spregledom davkov pri družinah s številnimi otroki i t. d. Mi seveda nimamo vpliva na politično vodstvo in zakonodajo držav, v katerih živimo raztreseni kot priseljenci, Kar posebej tiče .Argentine, kjer živi veliko naših novih naseljencev, moramo z zadoščenjem povedati, da je njena nova ustava iz leta 1949 socialno zelo napredna .in da je poseben oddelek v državnem okvirnem zakonu (3. pogl. 2. oddelek) posvečen družinski zaščiti. Kranjska gora — v ozadju Prisojnik (2547 m) in Mojstrovka (2332 m). Argentinska ustava priznava družini značaj osnovne družabne celice, ki naj "uživa prvenstveno državno zaščito", da more uveljaviti svoje posebne družinske pravice, jih braniti in dosegati svoj naravni namen. Država ščiti zakonsko vez, jamči pravno enakost obeh zakoncev in roditeljsko pravico staršev do otrok. Nadalje ustava obljublja, da bo država imela v vidu družino tudi kot gospodarsko enoto, napoveduje poseben zakon, ki bo varoval nedeljivost družinske posesti, posebno pozornost pa obljublja posvetiti materam - porodnicam. Naloga naših organizacij in listov je, da o-pozarjajo svoje člane na družinsko zakonodajo dežele, v kateri živimo, da se bodo znali okoristiti z morebitnimi ugodnostmi, ki jih prebivalstvu nudi. Šele, ko bodo naše izseljenske družine primerno gospodarsko oskrbljene, moremo upravičeno pričakovati, da bodo postale ognjišča tudi prave duhovnosti in zglednega krščanskega življenja, ki označuje našo narodno tradicijo. Saj že sv. Tomaž Akvinec uči, "da je za dobro versko življenje potrebna oskrba z snovnimi dobrinami, katerih raba je za gojitev kreposti potrebna", (De Regimine prin-cipum 1,15). 2. Pažnja na ponarejene vrednote. Že smo v teku razprave mogli videti, s kako zmotnimi in ponarejenimi osnovami bi radi moderni osrečevalci družbe "reformirali" družino. V resnici pa ni druge poti do družinske sreče, kakor povratek k onim nravstvenim osnovam, ki so v vseh stoljetjih zgodovine bile temelj in odlika krščanske družine. a) Kaj jei važno in kaj ni važno Sprejeti zgolj čustveno nagnjenje in romantično sanjarjenje kot edini in zadostni nagib za zakonsko zvezo je treba označiti kot lahkomišljeno in nevarno zadevo. Bodoča zakonca morata pogledati življenju stvarno v oči in računati s tem, da jima s teževami in bridkostmi vseh vrst ne bo prizanešeno. Ako se s to stvarnostjo ne sprijaznita že ob sklepu zakona, bodeta padala iz enega razočaranja v drugega. Pod vplivom Freudove psihologije se pogosto pretirava pomen spolnega življenja za zakonsko srečo. Izkušnja namreč kaže, da so pogosto tudi drugi činitelji: n. pr, zadovoljstvo staršev zakoncev, sreča lastnih otrok in sploh toplina družinskega ognjišča še po- membnejši činitelj zakonske sreče. So to stvarne ugotovitve mnogih družboslovcev, ki razblinjajo trditve tistih, ki uče, da je zakonska sreča mogoča le v prvih letih po poroki. Rajši bomo pritrdili znani ameriški pisateljici, ki pravi: "Romantično nastrojenje prvih tednov v zakonu je zelo podebno-okraskom,, ki jih iz sladkorja napravimo -na ženitovanjskem kolaču. Tisti okraski in figure so prijetne za oko in napravijo pogačo zelo praznično, a vsak ve, da bistveno k stvari ne spadajo. Trajne vrednosti nimajo. Tudi, če jih skrbno postržete in shranite, se bodo kmalu posušile in nič več ne bo ostalo od vsega lepotičja kot nekaj strtih drobtin, ki jih bodete ob priložnosti, ko bodete pospravljali po miznici, vrgli med smeti. To kar ima vrednost je kolač sam. In če je oslajen z ljubeznijo, če je poln razumevanja in začinjen z medsebojnim potrpljenjem in žrtvami ter povrhu še dobro prepečen v ognju samospoznanja, potem je zelo vseeno, ali je okrašen s srci, cvetlicami in napisi. Mož in žena moreta 30 ali 40 let dan za dnem Znamenje ob poti. Sv. Peter nad Begunjami. drobiti od njega, ne da bi jima prešla slast po njem..." I Pretresljiva resnica je, da veliko mladih mož in žena, ki sanjajo o ljubezni, ne ve kaj je resnična ljubezen in jo prezro in zamude, ko je šla mimo. Mislijo, da je ljubezen v nekem eksaltiranem mrzličnem stanju,, In ker niso bili vsi vznemirjeni in prežarjeni ob prvem pogledu "njega" ali "rije" in jim ni srce zastalo ob odmevu korakov dragega, mislijo, da imajo premalo ljubezni za srečen zakon. ; 1 t Brez števila mož ostane samcev in prav tako je veliko starih deklet zaradi tega, ker niso razumele, da je ljubezen v topli in mirni naklonjenosti, v izvrstnem tovarištvu, v sreči, da moreš priti skupaj z osebo, do katere čutiš nagnjenje in spoštovanje, pa čeprav šele po težkem in umazanem dnevnem delu. To je znamenje resnične ljubezni, kakor boljše ne najdeš na svetu". (Doroty Dik. South Bend Tribune, 1845). Sicer pa pravijo, da ima srečen zakon nekaj podobnosti s plavanjem, ki tudi ni dar narave, ampak se je treba naučiti ga in ga z vztrajno vajo izpopolniti. Zakon je stavba, ki jo je treba vsak dan znova zidati. Preko neizbežnih socioloških trenj, postopnega medse- bojnega razumevanja in prilagoditve vodi pot do tega, da zakonca postaneta res "eno'', b) Šola življenja Družina je kraj socialne vzgoje, to je vzgoje k onim družabnim krepostim, ki omogočajo znosno in celo prijetno življenje v narodnem in državnem občestvu. Ako se otrok v družini ni navadil ubogati in spoštovati avtoritete staršev, premagovati svojih sebičnih nagonov, ako si ni privzgojil čuta pravičnosti in plemenitega mišljenja ter volje do dela, mu vsa šolska vzgoja, ki se navadno omeji na vzgojo uma, teh socialnih čednosti ne bo mogla več privzgojiti. Ko bo tak otrok odra-stel, bo slab državljan, ker ne bo spoštoval avtoritete države, ne bo imel potrebnega socialnega čuta in družabne povezanosti, poznal bo le sebe in svojo lastno korist, kateri bo podrejal vse ozire in celo naravne pravice drugih. Toda družina ni le kraj vzgoje za otroke, temveč tudi za odrasle. V naših dneh veliko slišimo o šolah za odrasle, premalo pa se vpo-števa, da je zakonsko in družinsko življenje njih poglavitna šola. Družina je šola življenjske izkušnje in zrelosti, v kateri si mož in žena obrusita svoje nagonsko samoljubje in sebičnost, ki je tako popolnoma nasprotna nesebični ljubezni, ki naj zakonca veže na kr- ščanskem temelju v prvo družabno celico, ki je podlaga in lik celotni družbi. Nikjer tako kot v zakonu in v družini ne prihaja do veljave diktat dolžnosti in nravne obveznosti, da je treba osebna nagnjneja in včasih tudi lastno resnično ali namišljeno srečo podrediti blaginji družinske skupnosti. Samo družba, ki ima veliko mož in žena, ki so prežeti s tem globokim socialnim čustvovanjem, bo trdno zgrajena in zmožna kljubovati vsem zunanjim viharjem. V zamejstvu nam bo le družina ohranila izročilo našega rodu: jezik in vero. Ako slovenska mati ne bo učila slovenske govorice svojega otroka, je ne bo spoštoval in kmalu jo bo pozabil. Le ona mu bo pravila o pre-čudni deželi med gorami, kjer med sadovnjaki dremljejo bele vasi, povezane z belimi cestami in jih stražijo zeleni griči z Marijinimi cerkvicami. Bajala mu bo o čudežnem Zlatorogo-vem kraljestvu pod Triglavom, o mogočni Dravi, bistri Savi in tihi Krki, o molčečih gozdovih Kočevskega Roga, o Slovenskih Goricah in ravnem Prekmurju, ki mu bo vtisnila v dušo podobo dežele, kateri ni enake pod soncem, da jo bo vzljubil in rod, ki na njej prebiva. Verni starši so tudi najboljši veroučitelji otroku in najzanesljivejši kažipot v bodoče življenje, Verna družina je najboljše semeniš- če bogoljubnega življenja. Je svetišče, kjer je ljubezen staršev do otrok in spoštljiva u-danost otrok do staršev posvečena, kjer hodita avtoriteta in pokorščina roko v roki, kjer se oblikujejo značaji, in se otroci vzgajajo z žrtvami in fholitvijo ter mladina doraš-ča ob vestnem izpolnjevanju dolžnost: v dobre državljane in vredne člane verskega občestva. c) In kaj je ž osebno srečo? Med sodobnimi pisatelji najdemo tudi takšne, ki vidijo glavni namen zakona in družine v gojitvi in pospeševanju "osebne sreče". Samo pod tem vidikom res mnogi moderni zakonci vrednotijo uspeh ali neuspeh svojega zakona. Pod "osebno srečo" pa seveda u-mevajo udobno, brezskrbno uživanje. Zakoni sklenjeni s tako miselnostjo vsekakor nimajo trajne vrednosti. Nasprotno je za katoličana zakon socialni zakrament, s katerim oni, ki ga sklene, prevzame na sebe obveznosti do Boga, družine in družbe. Možato izpolnjevanje teh obveznosti v srcu značajnega moža in značajne žene poraja tolažijivo zavest, da je njuna zakonska vez uspešna, ker je po božji volji in njuno življenje ni prazno, pa naj bi bila združena tudi z mnogimi osebnimi žrtvami. Kako bi sicer brez te nravstvene podlage bila pripravljena vzeti na sebe breme za vzdrževanje otrok in družine! A ravno iz teh ne- Sv. Urban pri Mariboru (595 m). sebičnih žrtev in iz odpovedi osebnemu udobju se porodi ona velika in globoka življen-ska sreča, ki je sebično srce ne doume in tudi nikdar ne doseže. Strnino vrste! Vsaka slovenska izseljenska družina, — da ponovimo ob sklepu —, je košček naše ljube domovine v tujini, s slovensko govorico, z domačimi običaji in navadami, z mišljenjem in vernostjo našega ljudstva, Ali se bo taka tudi ohranila, ali bo mogla kljubovati težavam in nevarnostim izseljenskega življenja? Težko, ako bo vsaka za sebe živela življenje od •drugih ločeno. Potem bo kakor odtrgan list v vetru, ki ga usoda žene v neznano. Zato je nujna potreba, da se slovenske družine povežejo v trdno slovensko skupnost! 2e doma smo videli, kako odločilnega pomena je za nravstveno in versko življenje bila okolica, vaško in farno občestvo. Mnogi bi se izgubili in padli, ko bi bili samim sebi prepuščeni. Pa jih je držala na pravi poti okolica, dobro ime in vernost domače družine, vpliv soseske, moralna opora in javno mnenje cele fare. Vsega tega v tujem svetu seveda nimamo. A nadomestilo, in sicer dobro nadomestilo našemu mlademu in odraslemu rodu morejo biti naša slovenska društva in vse naše organizacije, ki na raznih področjih družabnega življenja skušajo zajeti slovenskega izseljenca, ,mu nuditi pošteno tovarišijo, raz- JAKOPIČ FRANC JISOTBllKO^ KOT Križ med okni v kotu, luč nekdanje sreče. Mati ob zibeli, že o njem šepeče. A sedaj vse tiho, klop je ves dan prazna, miza nepokrita, tuja neprijazna. Tih visiš na steni, sence te kropijo, misli, tople misli, vsak dan bolj bolijo. Bog solzi se v kotu, kakor nikdar preje, pesem je umrla, pesem zimske preje. Morda ob večerih, žena se oglasi. Očenaš, za one ... moli prav počasi. vedrilo, izobrazbo, pa tudi duhovno in gospodarsko pomoč. Oklenimo se jih brez predsodkov in pomnožimo s svojim članstvom njih ugled in moč, da bomo vsi skupaj sestavljali eno samo verno, pošteno in prijateljsko slovensko družino! Dr. Ivan Ahčin, Kamniško sedlo (1884 m), levo Brana (2253 m), desno Planjava (2399 m) SERENADA Pred Gibraltarjem Pred vrati Gibraltarja. Mrak na morje pada. Rdeče raste zarja, kot roža razcvetena. S strune moje udarja poslednja serenada v Evropi Tebi, Žena! Svetilnik pred mano... Ne utoni, Tvojih oči lesketanje! Na okno teme se nasloni — o kita las razpletena! Daj, da naslonim se nanje! Zasuj me z njenimi vonji!. Zali j me s slapom rok, Žena! Pojem Ti s krova ladje — slavec na zibajoči se roži. Ovil se jamborov hlad je. Čez zor gre temna koprena. Sij pada kot zadnje sadje. Struna kot veter toži, po Tebi kliče, Žena! Noč-diha v me s temnim cvetjem. Kot čoln se med lasje Ti izgubljam med penami — belih rok objetjem, na valih — o grud zasopljena!—... Oči govore z razodetjem kot ustnici, ki ju poljubljam, da v jok mi ne krikneš, Žena! Trese se glas mi kot ptici, odhajajoči na tuje, cvrkutanje lastovici. Jata selilk prepodena, vsa niha na moji žici, ne ve, če kdaj še pripluje v gnezda ob Tebi, Žena! — Ah, jaz kričim v noč serenado nemo... poslednjo v Evropi. Glas dvigam visoko kot nado: Še lica Ti otrem zasolzena, še Te poljubljal bom mlado Ah, kaj prelivi, prekopi — nad vsemi kot sen sva, Žena! Zapiram oči, da nad brezni prenesem Te s te celine. O noč, še bolj plašč svoj povezni, naj zvezda ne vzide nobena: Le to mojo Zvezdo Ljubezni ^ pripelji čez morij širine v nebo novi obli!... Žena!!,.. I I Jeremija Kalin. STANKO NOVAK Očetova bolečina Tiho sva sedela v sobi. Zunaj se je veeerilo, zadnji prameni so padali skozi zaveso, sonce je tonilo v rdečem žaru v pampo. Zunaj je gorel večer, večer kakršen je v pampi, in z njim je gorela limona, ki se je sklanjala globoko čez dvorišče in skozi zaveso je silila njena veja; zeleni plodovi so bili kakor debele krvave solze, porojene v bolečini hrepenenja. Gledal sem skozi zaveso, veter je šumel v limoni, veja z zelenimi plodovi se je nihaje sklanjala in dvigala. Pogledal sem ga, ki je sedel pri mizi, globoko se je sklonil nad list, napisal besedico, dve, se zopet dvignil, podoben limonini veji z zelenimi plodovi. Obraz ga je izdajal, da gloda v njegovem srcu hrepenenje. Mogoče porojeno iz bolečine, porojeno iz domotožja. Morda se mu je stožilo po domu tam nekje na Kranjskem, po domu pod Goro.... . Ali se je spomnil žene, otrok. . . Ni bilo na njegovem obrazu solz, a gor sla je žalost, ki bi potrebovala hladila podobnega solzam, velikim solzam podobnim zelenim plodovom limone. Dvignil se je in me pogledal. Nekaj je hotel reči, pa si je premislil. Obrnil sa je in stopil po sobi, trdo je zapel njegov korak, njegova senca je zakrila okno. "Si končal?!" "Pismo misliš?!" "Saj si pisal pismo?!" "Da pisal sem ga. . . Ženi. .. otro. . . kom... pismo domov..." "Tudi jaz sem ga pisal. Materi sem ga pisal in očetu.. Niti besede nisem dobil od njih.. . " Tedaj se je ustavil in me pogledal. Njegovi težki koraki so utihnili. "Ti si še mlad. Pozabiš na mater, očeta... To človek pozabi! To je njegova začrtana pot. Zapustiš mater, očeta in si ustvariš dom, svojo družino. — In ti ostane spomin, samo hvaležen spomin na starše... Če pa ti nekdo ukaže: "Zapusti ženo, otroke! Zapusti njo, ki si jo izbral za mater svojim otrokom, zapusti otroke, zapusti kri svoje''krvi!", to jte udarec, ki boli, ki skeli ves čas, dokler jih zopet ne vidiš... In meni ga je zadala, nevidna roka, zadala mi je udarec s krvavim kladivom in nastavila krvav srp, da požanje sad moje krvi... V krvavi zarji je u-miral takrat večer za Goro, ko sem se moral ukloniti temu ukazu, ko sem odhajal. Prav tak, kakor gori danes tam zunaj na pampi..." Pokazal je z roko skozi okno. Njegova roka je trepetala in globoko se je sklonil, podoba starca je stala v sobi. Tako je stal, ni se premaknil, ni trenil z očesom, ko je nadaljeval: "Danes sem jim napisal pismo. Z veliko ljubeznijo sem ga pisal, vsako besedo sem pretehtal, v vsako sem položil vse svoje hrepenenje, v vsako del svoje ljubezni. Samo žalost sem skril, za sebe sem jo shranil, da jim ne zagrenim trenutka, ko bodo braii moje besede... Kar vidim jih, kako se bodo zbrali okrog lista, tihi kakor po žegnu na velikonočno jutro. Žena bo prestrigla ovoj, otroci bodo odprli ustka, oči bodo zažarels: "Ata piše!" "Mami, kdaj pride ati?" Vidim jo, mojo malo Metko, slišim njen glasek, ki sprašuje. In slišim ženo, ki odgovarja: "Kmalu, kmalu!" In ve, da bo tisti kmalu še dolgo... Potem berejo, besedo za besedo, slovesno kakor župnik envangelij, ki o-znanja blagovest o Odrešeniku na sveto božično noč. Dolgo so čakali Izraelci Odrešenika, dolgo so Ga čakali in je prišel. — Tudi ati bo prišel... V pričakovanju tečejo dnevi, tedni, že celi meseci so potekli, kmalu, bodo minila leta. V pričakovanju se rodi hrepenenje, ki seka boleče rane... Toda ati bo prišel... In tedaj bo lepo! Nekega dne se bo pokazal med vrati. O, tedaj bo lepo! Otroške oči se sms je jo, mala Metka vtika prst v usta in poskoči: "Ati bo prišel! — Kdaj?..." "Kmalu!" Žena spravi list in se obrne. Njene oči so meglene, njena bolečina velika. Otroci jo gledajo, nobeden se ne premakne, kakor kipi stojijo in ne morejo razumeti..." Utihnil je, glas mu je trepetal, ko je izgovoril zadnje besede. Vzel je pismo, s tresočimi rokami ga je dvignil kakor svetinjo. "Veseli ga bodo, tvojega pisma. Veseli, da ti gre dobro in upanje bo vstalo. žena bo prebrala otrokom blagovest o očetovi vrnitvi....." Rekel sem, ker sem pač moral nekaj reči, da bi ga potolažil, čeprav sem vedel, da je v mojih besedah bilo vse prej kot tolažba. Tedaj se je naglo obrnil, papir je za-šumel med njegovimi prsti, ki ga je razburjen trgal. Kakor zadnji, oveneli listi v pozni jeseni so se vrtinčili koščki in padali na tla. "Ne! Ne morem... Lagal sem v pismu! — Varal sem jih..." Zadnji listič je zaplesal proti tlom, razprostrl je roke, nagnil glavo nazaj in zazrl se je z brezupnimi očmi v strop. Zadrhtel je kakor brezlisto drevo v jesenski burji, roke so mu omahnile ob telesu. Kakor obešenec na nevidni veji. Ravno tedaj je zunaj na pampi umrl dan. In zbudil se je vihar, nenadoma je butnil v vrata, piš je udaril skozi špranje in v poltemi so zaplesali ostanki pisma po sobi. Veter se je igral z njegovimi lepimi besedami in zunaj na pampi je tulil vihar, kot bi se porogljivo krohotal njegovi bolečini... Buenos Aires, v aprilu 1949. i m» Buenos Aires, Plaza Britanica s pogledom na nebotičnik in Plaza San Martin. ! Tla pcag,u iMfettfa Življenje ni samo neko trajanje v času, tudi ne samo presnavljanje in izmenjava snovi. Vsaj za življenje, ki naj zasluži ime življenje človeka, to ne zadošča, človek namreč ni samo prirodno, marveč tudi duhovno bitje. Največja njegova odlika, pa tudi največja njegova odgovornost je v tem, da njegovo življenje ni nekaj, kar je prejel čisto določeno ter ga more in celo mora le prenašati in trpeti, človek prejme življenje kot neko nalogo, to je kot nekaj, kar naj izvrši. Njegovo življenje je torej v svojem bistvu neko udejstvova-nje, neko ustvarjanje, Navajeni smo imenovati ustvarjalce samo ljudi, ki pišejo pesmi, slikajo podobe, skladajo melodije, gradijo lirame, odkrivajo zakone dogajanja v svetu in vesoljstvu. Vendar so vsi ti pri takih o-pravkih ustvarjalci le v nekem drugotnem pomenu besede. Vsak izmed nas in od njih pa je bil najprej poklican, da ustvari svoje lastno življenje. Preveč se je tudi med nami razširilo in u-veljavilo mnenje, da pri oblikovanju svojega življenja mi samo prav malo ali skoraj nič se sodelujemo. Nekateri menijo, da je vse naše življenje že povsem enoumno zasnovano v naši naravi, torej prirojeno; drugi so prepričani, da je človek povsem "produkt" ali plod okolja in da ne more ničesar storiti proti temu: tretji dopuščajo obe možnosti, le •človeku samemu nobene. Vsi namreč pozabljajo, da niti prirojene zasnove niti vplivi o-kolja človeku življenja ne določajo, temveč samo omogočajo. Prirojena narava je dobaviteljica sil, je življenjsko gibalo, okolje pa je priložnost, je delovno torišče življenja. Človek sam, to je njegov jaz, pa je postavljen med oboje z nalogo, da živi, to se pravi, da svoje sile vodi, krepi in kroti, ureja in uporablja, da z njimi sega v svet okrog sebe, se bori z njim in ga oblikuje, ga obvladuje in si ga prilagaja, pri tem pa s svojim prizadevanjem v svojem pravem okolju, to je v tistem, ki si ga sam sproti ustvarja, raste, se krepi in izpopolnjuje on sam. Ne torej, da se prepusti svoji naravi in svojemu okolju — kdor to stori, ne živi, ampak je kvečjemu živet —, ampak da jemlje to, kar mu nudita narava in okolje kot gradivo in priložnost za ustvarjanje svojega življenja, to je poklic človeka. Poklic, da. Kako malo razumemo tudi to besedo! Poklic ni služba in ne delovno mesto, moj poklic je notranji klic, notranji glas, ki mi narekuje, kaj naj storim, katero pot naj izberem, da bom mogel ustvariti življenje, ki bo zares .moje, v katerega bom mogel vložiti čim več samega sebe, v katerem se bom mogel sam čim bolj izpopolniti, Kajti živim zato, da se dovršim in dodelam, da postanem popoln, "kakor je Oče v nebesih popoln". * * Bolj kakor kdorkoli drug, čuti to vselej mladi rod. Mladina je tista, s katero se vedno znova rodi človeški poklic, ki je ustvarjati lastno življenje, izpopolnjevati se. Zato je vsaka mladina živa vest za svoje ljudstvo; s svojim idealizmom, ki je oboje, požrtvovalna vnema in zagon za ustvarjanje prayilnega in polnega življenja in pa neučakan prezir resničnih težav in zaprek, ostro sodi vsakokratni Starejši rod kot nesposoben ali celo pokvarjen, ker ni uresničil vseh idealov. Zato pa je vsaka mladina tudi živi up vsakega zrelega rodu, ki ni mogel izoblikovati življenja tako, kakor ga je bil nekoč izsanjal, pa pričakuje, da bo mlajši rod zastavil, kjer bo moral sam nehati, da bo nadaljeval in dovršil, česar njemu samemu ni dano storiti. Težka naloga leži na mladini. Starejši so svoje storili; če so jim duše ostale mlade, niso pozabili idealov svojih mladih let in z ume-vanjem gledajo na sveži zagon mlajšega rodu ter mu pomagajo, da čim bolje zastavi svoje Slovenski fantje in dekleta so pred odhodom v tuji svet prišli po slovo in blagoslov k svojemu škofu dne 29. februarja 1948 v Salzburg, kjer je tedaj še bival. delo. Toda življenje je bilo trdo, računati je bilo treba na vsakem koraku z resničnostjo in v tem boju ni bilo težko pozabiti mladostnih idealov ali vsaj izgubiti pravi smisel za njihovo veljavo in plodnost. Tedaj mladi rod ne najde tistega umevanja pri starejših, ki ga najlaže pripravi do nadaljevanja dela očetov. Išče po svoje in mimo starejših, nastopa glasno in hrupno, naglaša zlasti potrebo tistega, kar je Starejši rod zanemaril, s prezirom zavrača kot nepopolno, kar je ustvaril, in hoče pričeti zgodovino iznova. V tem je problem očetov in sinov, ki ga nismo vselej znali pravilno reševati.. Naša mladina, ki pravkar stoji na pragu življenja, pa ja še v čisto posebnem položaju. Mnogi izmed naših mladih so morali prezgodaj okusiti sad življenjskega spoznanja, prezgodaj so trčili ob trdo resničnost, prezgodaj so morali vzeti nase odgovornost za svoje življenje in za življenje svojih, zato se njihov mladostni življenjski idealizem ni mogel prav razcvesti. Ti bodo mogli postati pridni težaki na polju našega skupnega življenja, pravega mladostnega zaleta ne moremo terjati od njih. Če ga najdemo, jih moramo zares občudovati. Drugo dejstvo, ki tudi leži trdo pred našo sedanjo mladino, je še usodnejše. Dosedanji mladi rodovi so stopali v svet in življenje, kakor so jim ga biti ustvarili predniki. Niso bili zadovoljni z njim, marsikdaj so ga hoteli povsem preobraziti, končno so ga vselej sprejeli, zastavili delo na dediščini očetov in jo skušali izpopolniti. Sedanja mladina ni tako srečna. Vihar, ki nas je zanesel v svet, je porušil tudi življenjsko zgradbo prednikov. Mladi rod je doživel brzino razsula, težko bo kdaj umel in mogel ceniti veličino dela, ki je naš svet ustvarilo. Mladina že itak ni posebno nagnjena k temu, da bi se ozirala v preteklost, zlasti kadar je k temu ne sili sedanjost. Njen pogled meri v prihodnost in ta je v sedanjem hipu tako daleč od naše preteklosti, da je težko pričakovati od sedanje mladine, ki si mora ustvariti zares svoje in povsem novo življenje, da bi se utegnila mnogo meniti za preteklost. Starejši rod bi to hotel in razhod je nekako nujen. Napetost med rodovoma je utemeljena že v naravi. Starejšemu rodu je zmeraj laže gledati v preteklost, v katero je zakopal svojo dušo in rad vidi zlate čase v minulih dobah ter je težko pravičen v sodbi o novih prizade- Slovenski fantje v Argentini — Smučarski prvaki France Jerman, Janez Flere in Dinko Bertoncelj po končanih tekmah, vanjih. Sedanji starejši rod pa je na slabšem od prednikov: ker ga neposredna prihodnost plaši bolj, se tudi preteklosti oprijemlje bolj, in to še mrtve preteklosti. Mlajšim nima iz svoje lepše dobe skoraj ničesar pokazati. Kako naj torej mladino in njeno v prihodnost usmerjeno voljo poveže z onim, kar mu je bilo in mu je še. drago, pa je tako oddaljeno in neprimljivo? Kako naj vodi sedanjo mladino, da ji pomore do pravilne rešitve njenih nalog, do polnega in pristnega življenja, ki ne bo le primerno novim časom, temveč ne bo niti zapravilo starih vrednot? V tem je pač jedro ali stržen našega vprašanja. Naša sedanja mladina stoji pred mnogo težjimi nalogami, kakor jih je moral reševati kateri koli rod poprej. Ustvariti si življenje, to je za sedanjo mladino še v posebnem pomenu besede povsem nova naloga. Manjka pa ji pravega vodstva očetov, kajti tem samim manjka za to potrebne oblasti, pa tudi gotovosti in ugleda. Oče, ki bi doma nekoč z varno in gotovo roko mogel voditi v življenje svoje sinove, danes tega ne more storiti. Novega položaja tudi sam ne ume. Saj je bil vzgojen za povsem drugačnega, si ga je tudi ustvarjal, rastel v njega in z njim, prišel nekoliko bolj v leta — in tudi sam se je nenadoma našel pred novimi nalogami, ne da bi mu bila vrnjena nekdanja mladostna prožnost. Da bi spoznal novo življenje, potrebuje časa in nepristranosti, kar mu ni lahko doseči. Poleg tega nima tiste oblasti in ugleda, kakor je to bilo včasih. Svoje družine marsikdaj ne živi več on ali vsaj ne samo on; tudi sinovi so morali prevzeti nase skrb za družino, včasih celo večji Smuška skakalnica v Planici. del, in njihov delež se bo večal, ko se bo očetov manjšal. Oče torej niti ni na isti ravni ko sinovi, kaj šele više. Kdor misli, da more sama šiba nadomestiti oblast in ugled, ne misli mnogo. In če bi očetu ostala potrebna oblast in ugled, mu manjka gotovosti. Ne ve, kako naj vodi svoje sinove; ali prihodnost pripravlja še kake spremembe ali pa se je treba vživeti čim bolj v sedanji položaj in iztisniti iz njega kar naj več, odkod naj to ve! Težko je biti danes oče, zlasti če še čuti odgovornost za življenje sinov! In težko je biti mlad, v tem času začeti življenje, brez trdnega vodstva, brez neposredno uporabljivih dobrih izročil, brez izhojenih poti! * * * Kljub temu položaj današnje mladine nima le slabih strani. Saj očetovsko vodstvo ni bilo vselej najboljše in najbolj posrečeno, često so očetje, ki so sami uspeli v življenju, preveč hoteli, da sinovi stopijo v njihove stopinje in niso pustili, da bi si ti ustvarjali morda skromnejše, morda tudi bogatejše, morda le drugačno, vsekako pa zares svoje pristno in polno življenje. Očetje, ki niso uspeli, pa so zopet radi nalagali sinovom, da izvrše in dosežejo, česar sami niso mogli, nakladali so na ramena otrok bremena, ki so nje same strla. Kako malo so se le prečesto očetje zanimali za pristno in zares njihovo prihodnost svojih otrok, kako radi so jih silili v oklepe svojih življenjskih idealov! Danes so očetje sami ostali brez svojega polnega življenja, mnogi ne živijo več, so le živeti. Njihovi ideali so se odmaknili v daljno preteklost. Če jasno ne vidijo, slutijo, da sinove čaka drugačno življenje, kakor je bilo njihovo: okolje se je toliko spremenilo, da nudi druge možnosti in stavi drugačne ovire razmahu. Očetje mu bodo ostali tuji, živeli bodo od sveta, ki biva le še v spominih. Zato ne bodo mogli z gotovo roko voditi svojih ctrok, ne bodo jih mogli siliti v stare oblike življenja, morali jim bodo pustiti njihovo pot. Težko bo sinovom najti pravo pot v povsem novih okoliščinah. Toda bolj ko očetje bodo čutili in umeli, da je naše bivanje boj za pristno življenje, vedno prizadevanje, da uveljavimo najboljše v nas in se izpopolnimo, da je ustvarjanje naše usode, ne pa nekaj naprej danega, urejenega, izglajenega. Vsakdo izmed mladih to čuti na svoji koži in je bolj prisiljen, da vzame življenje z vso resnobo, zato si bo mogel ustvariti polnejše življenje, kakor smo ga živeli poprej. Saj se je treba le nekoliko pozorneje ozreti naokrog, pa ni težko videti ljudi, ki niso nikoli živeli lastnega življenja. Prepuščali so se tokovom, ki so jih zanašali in zanesli do sem. Nikjer se niso dobro počutili, a nikoli se ni-'so zavedeli, da se nikoli niso potrdili, da bi si ustvarili svoje življenje. Vedno so iskali na drugih krivde za svojo usodo. Sami niso ničesar zakrivili (v tem imajo prav!), ker niso ničesar storili ne zase ne za druge, ampak so pustili, da se je delalo z njimi. Če bodo nove razmere prisilile tega ali onega, da bo končno vendar vzel svojo usodo v svoje rok$ in zaživel vsaj nekaj svojega življenja, to je življenja, ki ga bo sam ustvaril in mogel in hotel imeti sam vso odgovornost zanj, pa bomo vendar nekaj imeli od izgnanstva. Pred vsem pa upajmo, da se bodo v novem svetu zlasti mladi zavedeli te velike resnice. * * # Seveda je življenje bilo vselej in je trdo za vsakogar, ki hoče zares in pristno živeti. Zanj je treba moči, pobud, opor. Temu so zmeraj služili vzgleti tistih, ki so že pristno in polno živeli. Treba je tudi vodil in luči, da je mogoče najti pravo pot. Ne voznih redov, ti veljajo le za izglajena in izvožena pota, in nobeno pristno življenje ne teče po takih. Zanj je treba visokih orientacijskih znamenj, zvezd, treba je priprav, ki kažejo glavne strani neba (neba, ne zemlje). Tudi te smo imeli že vključene v svoje skupno življenje. Novo okolje, v katerem in proti kateremu bo naša mladina ustvarjala svoje življenje, je prežeto s svojimi vrednotami. Vse, kar človek ustvari, je več ali manj posrečeno uresničenje vrednot. Tudi naše novo okolje. Kdor bo hotel prav živeti v njem, jih bo moral poznati. Toda ne more vsaka vrednota oploditi vsakega življenja, voditi vsake usode. Naši mladi so podedovali po svojih očetih našo naravo, njihovo življenje bo vzklilo iz nje in da bo zares polno in pristno uresničenje prave osebne podobe, bo potrebovalo vrednot, kakor jih jo ustvarila podobna narava, to je naši kulturni stvaritelji. Te vrednote bodo morali naši mladi uresničiti v sebi in v svojem novem Slap Vintgar okolju, da bodo sami prav živeli in da bo okolje bogatejše. Obojemu bo to v korist. Morda je v tem vzrok kulturne in moralne nižine mnogih naseljencev v tujini, da niso v novi svet znali rešiti starih vrednot, da so te po nemarnem izgubili in pozabili, ko jim še nove niso mogle seči v dušo. Rešiti torej stare vrednote v novo življenje, oploditi z njimi novo okolje, to bo ena izmed življenjskih nalog naše mladine. * * * življenje je odgovorna naloga. Težko je pristno živeti, a treba je in treba je tudi prav živeti. Saj končno od vseh problemov, ki se mučimo z njimi, le eden zares velja: vse, kar storimo, je treba prav storiti; ne gre za to, da pridobimo svet, dušo je treba rešiti. Zato pa je treba vedeti, kaj je prav in kaj ni. Vse je treba gledati v luči pravih načel in zdravih vodil, teh pa si je treba dobiti in osvojiti v resnem študiju. Študij ni učenje in ne branje. Učenje je prisvajanje že izgotovljenega in urejenega znanja; branje je izprehod po skladišču nabranih vrednot. Študij pa je iskanje pravega odgovora na pereča vprašanja, reševanje osebnih problemov. Kdor hoče študirati, mora marsikaj brati in se marsičesa naučiti, to za uvod, toda pravi študij je več in se na onem šele gradi. Eden izmed predsodkov, ki nam kalijo pogled, je, da se da študariti samo v šolah in da se splača študirati samo za spričevala in za kruh. Toda v resnici je študij sestavni del življenjskega boja, prizadevanje za ustvaritev pravega in pristnega življenja. Kdor čuti potrebo zares živeti in ne le biti živet, se ne sprašuje, ali se splača študirati, kdaj in kje bo mogoče napraviti izpite in kje bodo dobljena spričevala veljale. Prav kakor se ne sprašuje, ali se splača živeti, ali mu bo uspelo rešiti življenjsko nalogo in kaj bo dobil za to, temveč živi, to je, se bori in uresničuje, ker pač živi; prav tako študira, se bori s problemi in jih rešuje, ker pač živi in je vse to sestavina življenja. # # * Torej: živimo in ne ostaja nam drugega. Ko je že tako, živimo čim polnejše in čim pravilnejše življenje! Ne klonimo prehitro pred težavami, borimo se in skušajmo jih premagati! Potrebno pa je, da uporabimo za to vsa sredstva, ki jih moremo. Med temi je vedra vera vase in v smisel življenja, trden pogum in volja do uspeha, žilava vztrajnost pri delu in vsem prizadevanju, trezno gledanje okrog sebe in živo prepričanje, da ni najvažnejši zunanji uspeh, dobrine tega sveta, marveč da imamo z njimi opraviti le, da se izpolnjujemo sami, da množimo svoje notranje bogastvo, zlasti tisto, ki bo na teht- nici sodnjega dne odločilo našo večno usodo. Tam je cilj, pot skozi bridkosti in radosti življenja pa moramo v luči dobrih vodil in načel iskati in — iti! Vsi! Vendar so gornje besede napisane pred vsem v napotek onim, ki je še vse ali skoraj vse pred njimi. Vinko Brumen 12-9-1949. i * i t | t i _ f t f VLADIMIR KOS: \ i HREPENENJE Samotno sonce tiho hodi vzdolž po njivi. In kmalu bodo hribi onstran — temnosivi. Bo zadnji voz do vrha poln. Za pot v večer. Nad strehami odteka luč. Nikjer ne bije. Le gozd šumi. Iz ločnih bilk temina klije. Iz mesca teče k polju bel, tenak izvir. Potem je noč, ki nosi borov šelestenje, trepet gladin in sen in daljno žuborenje. Nekdo je hrepenenje skril na dnu globin. 150 letnica tafstaa 1800: "Brat France je bil pri Ribiču v Vrbi 3. dec. 1800. ob treh popoldne rojen. Krščen je bil na Rodinah na ime sv. Frančiška Ksaverija, ki ga praznujemo ta dan. Osem, bratov in sestra nas je bilo pri Ribiču. Trije fantje, pet deklet. Vsi bili rojeni tle v kamri, ki se hiše drži." Sestra Lenka v zadnjem pismu. "France, tako fleten otrok si bil!" Umirajoča mati sinu — pesniku. 1850: "Tu je voda, ki je nikdar ne zmanjka, naj je tudi vedno zajemamo. Tu je obnebje, ki se nikdar zemlje ne dotika, ampak zmeraj nove, nezmerne lepote v jasni daljavi kaže. Tu je vijolica, ki nikdar duha ne izgubi, ampak nam kakor staro vino zmeraj žlahtneje diši, kolikor dalje ga kuhamo. Tu je godba, ki nam zmeraj nove glase daje in naše srce v vedno novih harmonijah ziblje. Tu je z eno besedo večni pesnik, čigar poezije so iz srca pognale, iz katerih je drevo zrastlo, ki bo s svojim sladkim sadjem tudi še pozneje vnuke radova-lo." Janez Trdina. 1900: "O domovina, kdor te ljubi zdaj, ljubiti mora s črnim gnevom v duši; kdor se naučil ni kot papagaj besed svečanih, svete hrame ruši; kdor noče laži dvoriti lakaj, je kot drevo, bolehajoče v suši. Glej, smešna krinka, opičji obraz — to boginja svobode je pri nas!" Oton Župančič. 1950: "Poznam Slovenca, ki je pri begu iz domovine vzel s seboj samo dve knjigi: slovensko Sveto pismo in Prešernove Poezije. Božjo Besedo, po domače povedano, in prvo slovensko pojoče neumr-joče srce. Z njim potuje po svetu in, če mu je dano v tujini umreti v brezupu, naj ga spremljata v grob ta dva prijatelja: Biblija in Prešeren: Vera v Bo- Jtaaceia Jhe&ema ga — in Ljubezen do vsega, kar je člo-večanskega in slovenskega, najbolj dehteča gruda slovenske prsti." Jeremija Kalin. VRBA O Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta, da b' uka žeja me iz tvojga sveta speljala ne bila. goljfiva kača! Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta, mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjev notranjih b' igrača. Zvesto srce in delavno ročico za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico; mi mirno plavala bi moja barka, pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval — svet Marka. Dr. Alojzij Odar, univ. prof. Slomšek - - Jeglič Duhovni mejniki naše zgodovine 1. ANTON MARTIN SLOMŠEK (1800 — 1862) Svoje dni je vsak slovenski otrok v slovenski šoli kaj slišal o Slomšku; danes pa Bog ve, kako je; najbrž slovenskim otrokom pri nas doma ne opisujejo Slomška, vsaj prav ne. Bil je Slomšek sodobnik velikih slovenskih mož, Prešerna, čopa, Barage. Dalo nam ga je leto Prešernovega rojstva. Tri leta starejši je bil njegov kranjski dvojnik Friderik Baraga, ki se je rodil istega leta kot Matija čop, in je umrl šest let za Slomškom. Bila sta Baraga in Slomšek približno enako dolgo škofa, 15 oziroma 16 let; čeprav prvi med Indijanci v Severni Ameriki, drugi pa v la-vantinski škofiji na Štajerskem; oba sta bila slovenska nabožna pisatelja; oba sta živela svetniško in o obeh upam, da jih bomo Slovenci kdaj videli po-vzdignjena k časti oltarja. V cerkvah, ki jih bodo Slovenci nekoč gradili po svojih vaseh in mestih, bodo postavljali oltarje svetemu Frideriku Baragi in svetemu Antonu Slomšku. Po slovenskih domovih pa bosta poleg križa in podobe naše nebeške kraljice Marije z Brezi j viseli še podobi dveh svetih škofov Slovencev. Tako bo, upam. Bog daj, da bi bilo kmalu! Kaj je Slomšek Slovencem? Kratko povedano: vzor. Bil je človek, ki je svojo življenjsko nalogo izpolnil na vzoren način. Življensko nalogo določa človeku božja volja, ki se javlja v življenjskem poklicu in v tisoč časovnih okoliščinah. Življensko nalogo izpolni, kdor je mož na mestu, kakor pravimo. Takšen je bil Slomšek. Bil je vzoren duhovnik in dušni pastir, kakor mu je to naročal njegov poklic. Bil pa je tudi vzoren slovenski domoljub, kakršnega so potrebovali Slovenci, zlasti lavantin-fcki, v prvi polovici in sredini preteklega stoljetja. Tako je postal Slomšek vzor slovenskega dušnega pastirja, slovenskega duhovnika, slovenskega in-teligenta in Slovenca sploh. Njegova velikost je v tem, da je spoznal nalogo svojega življenja in jo je skušal izpolniti z vso silno energijo. Prešeren je bil velik kot pesnik, čop je bil velikan v svoji literarni in svetovni izobrazbi, Slomšek pa z Baragom ni bil samo velik narodni in kulturni delavec, marveč tudi velik človek. Veliki bogoslovec jezuitskega reda Suarez je lepo dejal, da je vsak posamezen človek enkratna udejstvitev individualne božje ideje. Zato mora vsak sam doseči namen, ki ga ima Bog z njim. O Slomšku moremo mirne duše reči, da ga je dosegel. Bog je imel z njim velik namen, zelo velik; Slorrrek pa je odgovoril na ta namen popolno, kolikor je mogel. Zato je v resnici velik in vzor za vse Slovence. Slomšek je v otročki in prvi mlade-niški dobi prehodil pot slovenskega kmečkega sina. ki ga starši pošliejo v mesto v šolo. Rodil se je 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi na štajerskem. Dokončal je tedanje gimnazijske, nauke v Celju, študiral na to modro-slovje v Ljubljani,, kjer je bil Prešernov sošolec in prijatelj, v Senju in Celovcu. Stopil je v celovško bogoslovje in je bil 1. 1824 posvečen za duhovnika. Naslednje leto je stopil v dušnopastir-sko službo. Bil je kaplan na Bizeljskem in pri Novi Cerkvi, deset let spiritual v celovškem semenišču, nato od leta 1838 dalje nadžupnik in dekan v Vu-zenici, 1. 1844 je'postal stilni kanonik pri sv. Andražu na Koroškem, kjer je bil takrat sedež lavantinske škofiie. Po smrti lavantinskega knezoškofa Franca Kutnarja (t 1846) je postal njegov naslednik. Kot škof je prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor in združil v svoji škofiji skoraj vse štajerske Slovence. Umrl je v Mariboru v duhu svetosti 24. septembra 1862. Po svojem značaju je bil mil, plemenit vzgojitelj; izredno'dober z ljudmi. Bil je silno delaven, nenavadno sposoben dušni pastir in najboljši slovenski cerkveni govornik v 19. stoletju. Kar pomeni Prešeren za slovensko pesništvo, bo Slomšek za narodno in duhovno prebujenje slovenskega ljudstva. Slovensko slovstveno delovanje je začel Slonrek s prevodi Schmidtovih mladinskih povesti. Spisal je več nabožnih knjig, pridig, življenjepisov. Najbolj znana pa je njegova poučna in vzgojna knjiga "Blaže in Nežica v nedeljski šoli", kjer Slomšek v povestnem okviru uči stare in mlade Slovence vsega, kar bi jim utegnilo v življenju prav priti. Knjiga nam danes kaže, kako so Slovenci pred sto leti mislili, čutili in živeli. Knjiga je zrasla iz slovenskih razmer. Preveva jo duh plemenitosti, dobrote, vedrosti, poštenosti in pobožno-sti. / Sveta gora pri Sv. Petru na Štajerskem — romarska cerkev. L. 1846 je začel Slomšek izdajati "Drobtinice", ki so bile namenjene u-čiteljem in učencem, staršem in otro-kdln v pouk in kratek čas. Želel je u-stanoviti društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig. Iz te zamisli se je L 1851 rodila Družba sv. Mohorja. Slomšek je zelo ljubil pesem in petje. S profesorjem Ahacljem je že 1. 1833 izdal "Pesme po Koroškim ino štajerskim znane" z notami. L. 1852 je izšla njegova "šola veselega petja". Slomšek je sam zložil veliko pesmi. Njegove pesmi so-vedre, preproste in rahlo vzgojne. Poje zlasti o miru in zadovoljstvu, ki sta doma v dobrem in poštenem srcu. Več njegovih pesmi je ponarodelo. Kdo ne pozna teh-le: Prelmbo veselie, Eno rožco ljubim, En hribček bom kupil? Kot dušni pastir je opravil Slomšek ogromno delo. Povedati se to z -besedo ne da. Na vseh mestih svojega složbo-vania je zapustil globoke sledove. Cele človeške rodove se je poznal vpliv njegovega dela. Ljudje, ki so imeli srečo, da so slišali Slomška v svojih otroških letih, so se tega spominjali še v starih letih. Ob spominu na Slomška so bile njihove oči solzne. Slomšek je samo eden. Veliki genij verne slovenske množice. Preprost, globok v veri in zelo priden, kot je bil slovenski človek v preteklem stoletju. Prav nič ne smemo dvomiti, da ga nam je sam Bog poslal za naš vzor. Žal, da smo ga premalo posnemali. Nismo hodili za njim. Slomšek živi med nami v svojih spisih. Ena izmed prvih naših narodnih dolžnosti je, da izdamo njegove spise v taki obliki, da bodo dostopni vsakemu slovenskemu človeku, nato pa jih bomo morali vsi pogosto prebirati. Učili se bomo v njih slovenskega mišljenja, slovenskega čustvovanja in izražanja; gledali bomo v njih podobe stare slovenske vernosti, poštenosti in delavnosti. 2. ANTON MAHNIČ (1850.—1920.) Dr. Anton Mahnič, veliki Klavidar s Krasa. Anton Mahnič spada brez dvoma med najpomembnejše slovenske velmo-že. Kulturne zgodovin^ Slovencev v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja brez njega ne moremo razumeti, še prav posebej pa je pomemben za katoliško kulturno delovanje in njegov razmah med Slovenci. Leta 1884. je Mahnič, kakor pravi naš literarni zgodovinar Ivan Prijatelj "vrgel v slovenski kaos baklio načelnega boja". Ta baklja ni ugasnila, marveč zažgala veliko grmado. Ob njenem svitu je idej- na nejasnost med Slovenci skoroda izginila. Slovenski duhovi so se razšli. Slovenska "šolska" zgodovina ni znala, še manj pa hotela, Mahniča pravilno oceniti. V njej se je ponavljalo le to, da je "nemuzični" Mahnič preostro in krivično sodil Simona Gregorčiča, da nam je naravnost ubil tega "goriškega slavčka", da se je neumestno zaletaval v Stritarja, da je brez potrebe napadal slovenski liberalizem in podiral edinost med Slovenci. V groznih plamenih današnjih dni pa se jasno razodeva, kako prav je imel Mahnič s svojim delom, če bi ga le bili bolj pravilno umevali in bolj zvesto hodili za njim! Mahnič je bil slovenski pisatelj in katoliški kulturni filozof, Hrvatom pti škof in kulturni filozof. Odlikovali so ga: bistro mišljenje, obsežna izobrazba, odločnost , delavnost in doslednost. Vse to prednosti je vrgel v boj za načelno razjasnitev in katoliško prenovitev. Kot videč je zrl strašne socialne prevrate, če človeštvo ne bo spoznalo, da ni rešitve zanj razen v Bogu in Cerkvi. Mehniču je bila idejna jasnost vse, Njegova leposlovna dela so v službi idej, ki jih je izpovedoval. Je začetnik idejne kritike med Slovenci. V estetiki je cenil višje vsebino kot obliko in tako izpopolnil formalistično Stritarjevo estetiko, ki je gledala predvsem na obliko. V celotnem kulturnem življenju je Mahnič zahteval idejno jasnost in doslednost. Kratek zunanji obris življenja "velikega Kladivarja s Krasa" je ta-le: Rodil se je 14. julija 1850. v Kobdi-Iju na goriškem Krasu. Gimnazijo in bogoslovje je dovršil v Gorici v letih 1863. do 1875. Leta 1874. je bil posve- čen za duhovnika in 1. 1881. je postal doktor bogoslovja. Od 1. 1875. do 1. 1896. je upravljal različne službe v goriškem semenišču, najprej v dijaškem, potem pa v bogoslovnem; 16 let je bil profesor svetopisemskih ved. Proti koncu 1896. pa je bil imenovan za škofa Kvarnerskih otokov s sedežem na otoku Krku. L. 1918. je podpisal maj-niško deklaracijo in dokazoval, da je za južne Slovane proti nemškemu imperializmu edina rešitev, če se združijo v svojo državo. Avstrijski ministerski predsednik mu je zato zagrozil, da "ga bo stri z vso državno močio". Toda bilo je že prepozno. Ko je Italiia zasedla Kvarnerske otoke, je Mahnič protestiral proti italijanskemu nasilju v spomenici na mirovno konferenco. Odločno se je uprl italijanskemu podadmira-lu Cagniju, ker se je italijanska oblast vtikala v cerkvene zadeve v njegovi škofiji. Italjani so- ga nato zvijačno zvabili na ladjo in deportirali v Rim. Fizično strt se je po enajstih mesecih vrnil na otok Krk, se šel zdravit na Hrvatsko in umrl v Zagrebu 14. decembra 1920. V Mahničevem javnem delovanju se ločita dve dobi, slovenska in hrvaška. Prva se je začela 1. 1884. Takrat je namreč objavil MaTinič v "Slovencu" "Dvanajst večerov", kjer je nastopil proti umetnostnemu skepticizmu in razvil svoje nazore o umetnosti. Govoril je o metafizični trojici resničnega, dobrega in lepega, da ni nič dobro, kar ni resnično, nič lepo, kar ni resnično in dobro. Namen umetnosti je "dvigati" in "kazati višje ideje v vzornih podobah". Vsekakor umetnost ne sme ničesar izražati, "kar bi bilo krščanstvu nasprotno", ker je "krščanstvo resnica". Potem se je obrnil proti Stritarju. Zelo je sicer pohvalil njegovo kritično in literarno delo v jezikovnem in formalnem oziru, odločno pa ravrnil njegovo svetobolje, njegov idealizem in schopenhauerjanski pesimizem, da je nekrščanski in njegovi nazori zlasti o spolni ljubezni, da so zmotni. Ob koncu je pokazal na isti nekrščanski pesimizem v nekaterih Gregorčičevih pesmih. Savica. L. 1887. so škofje goriške nadškofije izdali skupni pastirski list proti slovenskemu liberalizmu, ker je začel Kru-torogov (Hostnik) v "Slovenskem narodu" zelo sovražno pisati proti Leonu XIII., ki ga je indirektno imenoval "iz-vržek človeštva". Ti dogodki so napotili Mahniča, da je začel 1. 1888. izdajati revijo "Rimski Katolik". Posvetil je svojo revijo, kot sam pravi, "razodeti resnici, katere nezmotljiva učiteljica je rimska stoli-ca". Braniti je hotel z njo katoliško vero slovenskega ljudstva zoper krive nauke, a je obravnaval tudi znanstvena, predvsem filozofska vprašanja, ker je naravno spoznanje pač podlaga verskemu spoznanju. Mahnič je izdajal Rimskega Katolika do svojega odhoda za škofa na Krk (1. 1896.). Pisal je vanj povečini sam. Ni več presojal le leposlovja, marveč vse kulturno življe- nje, tudi politično delovanje, a vse le načelno, to je, pod vidikom krščanskih načel. Njegovih razprav je zelo veliko število. Iz vse h pa proseva načelnost. Filozofsko je utemeljeval, da mora človeka, ki je razumno bitje, vedno voditi ideja, načelo. Breznačelnost je nejasnost spoznanja, negotovost hotenja in nestanovitnost delovanja. Vse mora voditi načelo. Načelo pa je resnično ali neresnično. Značajen človek ne sme ko-lebati med resnico in zmoto. Predmeti Mahničevih razprav so zelo različni. Vsa vprašanja, ki so bila tedaj za Slovence aktualna je pojasnjeval in ocenjeval s katoliškega vidika. Z gorečo bakljo je svetil v slovenski kaos v načelnih stvareh. Neprestano je kazal na polovičarski liberalizem in svaril pred filozofskimi in verskimi zmotami, ki so vdirale med slovenski narod po slovstvenem liberalizmu zlasti pri Stritarju, pa tudi pri Trdini, Aškercu, Jurčiču, Tavčarju, po katoliškem liberalizmu v politiki in po nejasnem mišljenju v verskih in filozofskih stvareh. V drugi polovici 19. stoletja so na katoliški strani značilni katoliški shodi pri različnih narodih. Mahnič je začel oznanjati misel slovenskega katoliškega shoda že v prvem letniku svojega Rimskega Katolika in ni miroval, dokler ni leta 1892. res priilo do prvega slovenskega katoliškega shoda, ki je dal katolivki organizaciii vsega javnega življenja na Slovenskem "silno podlago", kot prizna Prijatelj. Začelo se je organizirati slovensko katoliško d\jaš-tvo, mogočno se je razmahnilo politično organiziranje slovanskih katoličanov in nato tudi socialno. Za zadnji dve je dal Mahnič s svojim idejnim' delom neobhodno podlago, čeprav neposredno ni bil udeležen pri njih. Kot žkof je Mahnič od 1. 1897. dalje skoro vse svoje delovanje posvetil Hrvatski. Delal po istem programu in po isti metodi, kot prej med Slovenci, le vsebino programa je kot škof moral nekoliko razširiti. V tej hrvatski dobi svojega delovanja je zlasti po sloven-sko-hrvatsko katoliškem shodu 1. 1913., vedno bolj nujno oznanjal potrebo soglasja med umom in srcem, med naee- li in življenjem po načelih. Njegov "načelni boj", ki ga je boieval vse življenje, se mu je izpopolnil v veliki idejni pokret okrog tega, da se vsi poedinci in ves naš čas prenovimo v Kristusu. Mahnič se je celo življenje odločno boril proti zmotnim idejam. Prepričan, da je samo katoliška ideja prava, je hotel tudi druge pridobiti za to spoznanje. Z energijo, ki nima kmalu para, js zasledoval v idejnem oziru neodločni liberalizem, kjer ga je le našel. Brezobzirno je napadal in smevil vse, ki so liberalizem zagovarjali. V leposlovni kritiki pa ie šel s svojo logiko večkrat predaleč. Pozabljal je, da ljudje niso vedno logični, ampak, da večkrat delajo pod vplivi čustev stvari, pri katerih nič ne mislijo. Zlasti poezija večkrat izraža občutje, ki je nejasno in tudi miselno neizrazno. Po svoji naravi je bil Mahnič oster, v mladosti zlasti brez obzira do sebe in večkrat tudi do drugih. Njeogv& raska-va oblika je mnoee bolj rahlo čuteča odbijala. Toda nikdar ne smemo pozabiti, da ga je čakala v življenju silno nehvaležna naloga. Plavati je moral proti toku. Bil je jasen.videč, ki je moral zaspani in v idejnem pogledu zmešani slovenski malomeščanski družbi dopovedovati pomen idejne opredeljenosti in resnico katoliške ideje. Opravil je svoje delo odlično. Udaril pečat novi dobi na Slovenskem. Knjige, ki bi nam kritično opisala Mahniča in pomen njegovega dela, Slovenci žal, še nimamo. Doslej nam je Mahniča še najbolj predstavil njegov veliki naslednik med Slovenci Aleš Ušeničnik, zlasti v svojem zgoščenem članku v Biografskem Leksikonu, odkoder so vzeti tudi zgornji podatki in misli. 3. ANTON BONAVENTURA JEGLIČ (1850.—1937.) Ob stoletnici njegovega rojstva se ga se mnoori spominiamo. Njegova postava je bila tako značilna, da ga nisi nikoli pohabil, če si ga enkrat srečal. Bil je kakor knez med škofi. Svoje dni ga je poznal vsak Kranjec, saj je Jeglič preromal petkrat vso obširno ljubljansko škofiio. Pa tudi zunaj ljubljanske škofije je bilo njegovo ime znano, ne le po štajerskem in Primorskem, marveč tudi po Hrvatski in Bosni, Slova"ki in češki. Nad trideset let je bil ljubljanski škof, dvajset let še pod avstro-ogrsko monarhijo. Ob majski deklaraciji 1. 1917. js postal znan vsem narodom obširne monarhije, pa tudi zunaj v svetu. Ko je bil star 80 let se je odpovedal ljubljanski škofiji in bil nato imenovan za naslovnega nadškofa. U-maknil se je na škofijsko posestvo v Gornjem gradu, nato pa v cistercianski samostan v Stično, kjer je umrl pred ■dvanajstimi leti. Kar verjeti ne morem, da bi bil sedaj že sto let star. Rodil se je Anton Jeglič 29. maia 1850. v Begunjah na Gorenjskem, ki so bile znane po ženski kaznilnici. V tej so v drugi svetovni voini Nemci mučili marsikaterega Slovenca. Devet let starega so starši poslali Antona v Ljubljano v šolo. Poleti 1. 1869. je dovršil ljubljansko gimnazijo, vstopil v jeseni istega leta v ljubljansko semenišče ter bil 1. 1873. posvečen za duhovnika. Nato je odšel na Dunaj nadaljevat bogoslovne študije in je postal tam doktor bogoslovja 15. decembra 1876. Vrnil se je domov in služboval najprej Tcot kaznilniški kurat v rojstnem kraju. Potem je šel na znanstveno potovanje po rarnih nemških visokih šolah in prišel tudi v Bim. Od maja 1878. do začetka 1. 1882. je bil podvodja in profe-' sor v ljubljanskem semenišču, že v teh mladih letih je napisal Jeglič več po-vestic z nravno tendenco in nekaj apo-logetičnih člankov, živahno je deloval v tpdanji slovenski družbi. Ena in trideset let star je odšel Je-jrlič v Bosno v Sarajevo za stolnega kanonika, kamor ga je povabil nadškof Stadler. Ostal je tam sedemnajst let. Jeglič v času svoje zadnje, najmočnejše besede. V Bosni je opravil silno veliko dela v spovednici, na prižnici, v pisarni in na številnih misijonskih poteh po vzhodnih delih obširne nadškofije. Zraven pa je napisal e:lo vrsto člankov iz različnih področij bogoslovja. Članke je pri-občeval zlasti v listih "Balkan" in "Vrhbosna". Spisal je v hrvatskem jeziku tudi vzgojeslovje za učiteljišča in priredil obširna premišljevanja za redovnice. L. 1890. je postal nadškofov generalni vikar in 1. 1897. je bil posvečen za siuntskega škofa. Toda mi poznamo Jegliča vse bolj kot ljubljanskega škofa. V Ljubljano se je vrnil 1. 1898. Ob koncu 1. 1897. je bil namreč ljubljanski škof Jakob Missia, pozneje prvi slovenski kardinal, imenovan za gori-kega nadškofa. Na njegovo mesto je nato avstrijski cesar imenoval Jegliča za ljubljanskega škofa, kar je poprej Leon XIII. potrdil 24. marca 1898.; 22. maja istega leta je bil škof Jeglič v ljubljanski stolnici sloves- no ustoličen kot ljubljanski škof. Bil je takrat star osem in štirideset let. Težko je v kratkih besedah, četudi le povrhu pokazati, koliko je storil v dva in tridesetih letih svojega škofovanja. Bil je s kratka velik škof, radodaren mecen slovenskega solstva, neustrašen branitelj slovenskega naroda ter plo-dovit verski pisatelj. Kot škof je organiziral versko življenje v škofiji. Pripravil je štiri škofijske sinode, uvedel konference dekanov, pospeševal ustanavlianje Marijinih družb, neprestano priporočal misijone, uvedel vedno češčenie presv. Rešnjega Telesa, vsako leto pošiljal skrbno sesta-vliena pastirska pisma, ustanovil kon-vikt in gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava, ki ga je zgradil z ogromnimi stroški. Petkrat je na vizitacijah prehodil celo škofijo. Podpiral je zalaganje slovenskih učnih knjig. Dal je ogromne vsote denarja za izdanje grško-slovenskega in la-tinsko-slovenskega slovarja. Podpiral je mnogo slovenskih dijakov. Branil je pravice slovenskega naroda pred nemškim navalom zlasti v težkih letih prve svetovne vojne. Ko je prišla 1. 1917. za naš narod odločilna ura, je škof Jeglič zastavil vso svojo avtoriteto in podpisal majniško deklaracijo. Povabil je zastopnike vseh slovenskih strank, da so jo podpisali z njim vred. V očeh avstrijske vlade je postal vele-izdajalec in je zaigral svoje škofovstvo. Le zaradi zunanjih razmer ga niso mo-* gli odstaviti. Ko so po končani prvi svetovni vojni Italijani čim dalje bolj segali po slovenskem ozemlju, je odšel škof Jeglič v Pariz in London iskat prijateljev svojiemu narodu. Tudi kot škof je napisal dolgo vrsto verskih knjig in člankov. Obširno je obdelal v poljudni obliki vso apologetiko, dogmatiko in moralno bogoslovje. Jezusovo življenje je opisal v svoji najlepši knjigi "Mesija" (1914. in 1915.). Duhovnikom je v sedmih zverkih razložil psalme in himne, ki jih molijo v bre-virju. Knjižica "Žieninom in nevestam" je zbudila zaradi podivjanih političnih razmer mnogo odpora in prinesla škofu Jegliču veliko trpljenja, a sam Henrik ČISTA MARIJA Videl sem tvoje deviške oči. Na molu si stala, Marija. Mornarji so vlekli za dolge vrvi, v vodi plesale so zlate luči. Bilo je opoldne, Marija. Ladja odprla je belkasto dlan — za Aires, za Pablo, za Rio. Na vrhu v ograji je stal kapitan, dolgo je pela sirena v pristan— potem so odpluli z Marijo. Videl sem Tvoje otroške oči, v daljavi široko razprte. Galebi so švignili v modre poti, morje je butnilo v žejne peči, za ladjo se spele so črte. Rim VLADIMIR KOS Tuma, znani socialist, je zapisal o njej r "Očitno je pisana z dobrim namenom in odgovarja dejanskim potrebam". . škof Jeglič je delal neprestano, hitro, urejeno in premišljeno; le tako si je' mogoče razlagati, kako je mogel opraviti toliko delo. Ljubil je zlasti mladino, zato so mu bile njene organizaciie najbolj pri srcu. Ves je gorel za "Orla". Njegova narava je bila silna. Povzročala mu je veliko težav, a škof Jeglič jih jie zmagoval v junaškem boju sam s sabo. V občevanju z okolico mu je včasih spodletelo, a je trde nastope sproti obžaloval in se zanje pokoril. Zelo veliko je molil. Njegovo škofovsko geslo in življensko pravilo je bilo "po Mariii k Jezusu". Zadnjih sedem let jie nadškof Jeglič preživel v samoti. Bral je, premišljeval" in molil. A tudi v samoti je spremljal usodo svojega ljudstva. V javnosti se je pokazal le parkrat, ko so ga naprosili. Pred smrtjo pa se je šel poslovit: od dragih gorenjskih vasi, nastopil na slovenskem taboru v Celju, kjer je zra-stel v nikdar poprej doseženo velikost vidca in preroka, ki je zrl pred sabo veliki boj med dobrim in zlom, nato je-odšel v Stično umret. Umrl je v jutru prvega petka, na praznik Marijinega, obiskanja 2. julija 1937. Blejsko jezero s Karavankami v ozadju. 1L3E3PA VIDA Na Oceanu Lepa Vida je pri morju stala, .pesmi pela... brat v vodo jo pahne — zamorska ladja mimo pripeljala... Bela ladja pluje:— grad na Oceanu... Lepa Vida gre na tuje,.. Kdo jo vozi čez Atlantido, Pesem mojo, Desetnico našo, izgnanko z doma, Lepo Vido? Bela ladja nima veslarjev! Pravljični grad brez zlatih koles je— kdo jo vozi po gričih viharjev? Po sinji stepi drve košute, ne, srna rujave — o morski delfini! Kot jadra drže visoke plavute! Skakavci—plesavci v dvoje... v troje... v šestero — love se... držeč se za roke vprežejo v kljun se ladji kot v oje— morski konjički za kraljevske galeje! Kot pred Davidom s harfo v slapov šumenju v šesteroparih plavajo reje v vseh legah in krogih in lokih in bokih, v tenčice vs&h barv se zavijajoč; mavrica v vodi... odaliske ob zvokih godbe, mesečine in zvezd ob vodometih iz Tisoč noči!... O krila plešoča! Metulji podvodni! Konjiči v poletih: delfini v vpregi pred ladjo belo, ki med doli in bregi hiti na prebliskih poskakovanj kot noj krilati v step.. . Kdo vozi tako se v Ocean? Bela ladja plava. Ples pred njo poskakuje. Kita galebov je nje bela zastara. V vetru jok zapuščenega otročiča. . . Lepa Vida gre na tuje dojit španskega kraljica«.. Jeremija Kalin. STANKO KOCIPER PRPREKI I. Če bi ne bilo v kuči na kraju Vrablovščaka pet lačnih ust, se vse to menda ne bi nikoli pripetilo. Tako pa je lepa in močna Tila vzela prav Prprekovega Bolfenka, in Bog je hotel, da je Prprekova Tila možu Boifenku malodane vsako leto kar sredi dela v goricah darovala novega kričača. Bolfenk je kajpak imel z njimi veliko veselje; Tila pa povrhu še več dela in skrbi. Ko so se nad bregovi zavrteli kuštravi oblački toplega sprotoletja, da so izvali dišeče brstenje goric po bregovih in travnikov po dolinah, zares tudi Prprekova Tila ni mogla zadušti v sebi materinske sle v ženskost njenega telesa položene rodovitnosti. Z dozorevanjem goric je leto za letom zorel v skrivnosti njene plodnosti novi sad Bolfenko-ve ljubezni. Prprekov Bolfenk je zato seveda moral vsako poletje o žetvi navezati cepe in iti za mer-tikom, zakaj samo veselje tudi goričanskih otrok ne redi. Svoje zemlje sta Prpreka imela prav toliko, da sta morala trdo delati, otroci pa se iz nje niso nikoli nasitili. Prprekov Bolfenk je bil dober težak. Kjer je on zasadil motiko v zemljo, plevel zatrdno ni več odjedal gnoja vinski rozgi. Zato so se n: kateri jezili, ker ga niso mogli dobiti na delo vedno, kadar bi ga potrebovali, "Naj bi imel toliko fačokov, kot jih lahko zemlja nosi— Ko bodo vsi iz jančic zlezli, mu bodo ogle oglodali, čeprav bo noč in dan garal.— Kjer ničesar ni, ne moreš ničesar vzeti..." Prprekova Tila in Bolfenk sta kajpak to slišala. Pa se nista ne jezila, ne sramovala zaradi otrok. "Viš, to je hrana za kljune mojih otrok'', je odgovarjal Bolfenk Prpek in podsukal rokave, da so se mu mišice na rokah skoraj izzivalno nabreknile. "Ko bodo odrastli in delali kot mladi biki, seveda nikdo ne bo vprašal, zakaj so na svetu.,..'' Še krepkeje je Bolfenk Prprek vihtel motiko ali cepe. Misel na mlade Prpreke, ki bodo nekoč huškali na vrh Vrablovščaka in izzivali čehrke iz treh far, ga je kar napihovala. "Takšni cehi..." ) V A TILA Zares je Bolfenkov najstarejši, ki so mu po dedeku dali ime Vanek, kazal, da je iz pravrga lesa. Bil je naphan in drečen kot mali mož. že sedaj so se šolarji razbežali na vse vetrove, če je zavihtel torbo, da so razcefrani papirji kar zafrčali po zraku. Huš-kal je kot mladi volk. Bolfenk si zares ni mogel kaj, da ne bi bil nanj ponosen, in ga je le še podžigal k vragolijam, "Pravi čeh mora biti že iz mladih let iz žilavega lesa..." , Če sta s Tilo stala na sepu vrh goric in gledala vdiljen po vrhu, kjer so cvilili otroci in se obmetavali z blatom iz klanca, je Bolfenk Prprek imel vse razloge za to, da je bil na svoje potomce ponosen. Iz takšnih bojev je njegov Vanek prihajal vedno ves blaten. V eni roki je pestoval najmlajšega Vinceka, ki je z vlažnimi, začudenimi očmi nerazumljivo gledal okoli sebe in ril z blatnimi prsti po slinastih ustih; z drugo je vlekel kolca, v katerih je sedela mala Zalika in se navadno iz vse grlice drla. Ja-pec se je skušal skobacati od zadaj na kolca, za kar ga je starejši Tjašek, ki je hlačal za njim, z blatno roko vztrajno klestil po napol golem zadku, da je bilo bolj veselo. Tako so prihajali, da se je Tila grabila za glavo, Bolfenk pa se je na tihem nasmihal, čeprav je tu in tam pograbil prakolič in ga zagral proti deci, da je napravil red. Ko je zlato božje oko na vedrem nebu ob-ču 'cVo pisano lepoto goric pod seboj, so se Prprekovi otroci valjali po cvetoči trati pred hramom. Tila in Bolfenk sta za hip obstala sredi dela v goricah in se zazrla v vrjeko pred hramom. Božajoča mehkoba tihega zadovoljstva se je narahlo, skoraj ne-zaznatno ovila okoli njunih src, od koder je privabila novih moči za težko delo, da otroci ne bi zavoljo gladu kričali, Škrjancem, ki so noreli nekje v nedogled-n; višini nad njima, sta na skrivaj, kot da ju je sram lepe misli, izročala svoje želje, da bi bile bliže Bogu. Iz te višine nekje se je vsaka misel vračala obogatena z blagoslovom božjim, ki se je razlival po njunih udih. Ob zaz-avanju tega blagoslova se je njuna ljubezen košatila in drhtela, da so bili trenut- ki spočetja novega sadu njune zveze tako blizu... Bolfenk je prijel Tilo Bkoraj sramežljivo za roko in se zazrl v njene voljne, vdano pri-pravljenje oči, iz katerih je odsevala lepota sončnih bregov. Toliko neizčrpnega bogastva njenega materinstva je pronicalo iz njih, da je Bolfenk čutil svojo nerodno nebogljenost spričo Tile. Samo še krepkeje jo je stisnil za roko in komaj slišno zašepetal: "Žena..." Brez besed ga je Tila razumela, kot je dosledna skrivnost iz cvetu porajajoče se vinske jagode. Samo narahlo je prikimala. Priprla je oči. Okoli usten ji je zarajal drhteči nasmešek, ki je kril toliko lepote, zaradi katere je bilo njeno ženstvo blagoslovljeno z materinstvom... V topolih so se prižgale lučke žetega dneva, ki je objema! gorice. Jate ptičev so si hodile sorčit pisano perje na"zibajoče se veje jagnjedi in čebljale, kar Bolfenik in Tila nista znala povedati, pa sta nosila v srcu. "Ma-a-amaaa...', je zateglo zavpila mala Zalika nekje iz slivja, kjer je kobacala po cvetoči travi m z nerodnimi prstki grabila po dišečih glavicah marjetic in iskric. Tila in Bolfenk sta se zdrznila iz sanjajoče molčečnosti, "Južino jim bo treba dati''. "Pridi, pridi..." Ko so ostali to slišali, so jo ubrali kar počez po goricah. Vedeli so, cia to pomeni kruh... Tiia je izpod trsa, kjer je imela v senci s predpasnikom pokrito južino, izvlekla- nače-tek kruha. Otroci so se postavili okoli nje in ji poželjivo gledali pod nož. Vsakemu je odrejala po zagozdo in dala načelek Bolfenku, da si je tudi on odrezal. Potem je vzela Va-neku iz rok malega Vinceka. Sedla je na vrh giabice, odpela prsi in malemu potlačila v Usta sočne grudi, da se je Vincek lakotno za-sesal vanje. "Poberi drobtino", je Bolfenk strogo pogledal Japeca, ki je s tolikšno vnemo tlačil sladek kruh v usta, da niso utegnila dGvolj h*tra mleti. "Do mertika je še daleč". Japec je prav tako hitro pobral drobtino in jo poljubil. Kar s travo, ki se mu je pri-jJa slinastih prstov, jo je stlačil med zobe. Potlej so se otroci zopet zapodili nokam za hram, da jim je dan nad goricami minil v Korenju, smehu in joku, ko sta Bolfenk in Tila rila po zemlji, v kateri je zorel šok njune sreče na Vrablovščaku... Slovenska domačija med goricami. n. Zima je poveznila na bregove težko belo cdejo, Samo svisli hramov so kukale iz snega kot oči preplašenih otrok. Oskubene jag-nedi so štrlele proti sivemu nebu kot da bi hotele zadržati oblake, ki so se spuščali prav do zemlje. Gorice so bile potlačene v morečo tišino, skozi katero se je le s težavo izvijalo bev-skanje priklenjenih psov. Vrane so se šopirile po kolju in letale okoli hramov, kjer so kradle koruzo izpod kapov. Prprekovi otroci so preselili svoje kraljestvo izpred predoken v hram. Valjali so se po blatnih tleh in se podili kot da bi hoteli ku-čo razriniti. čeprav je Bolfenku šlo včasih skozi ušesa, jih je pustil pri miru. Tako so vsaj na glad pozabili, ko ni bilo pri hiši skoraj ničesar več, s čemer bi jim zatlačil usta. Tila je hodila iz kuhinje v hišo in grban-čila čelo. Ogenj, ki je prasketal na ognjišču jo je dražil, ker ni imela več kaj deti v lonec. Sama toplota v hiši otrok tudi ni mogla držati pri življenju, Dela po kot za nalašč nikjer. Vsakdo je bil najbolj vesel, če mu ni bilo treba iz hrama. Goričanci so luščili koruzo in čehljali perje, da bi na nek način izkoristili tudi kratke zimske dneve. Le Križniški so v Stari gori podirali les, ker je bil dober saninec, da ni fcilo preveč težav s tovorienjem. Prprekov Bolfenk za to meiida še zvedel ne bi, da ni nekega jutra po klancu navzgor po Vrabloščaku pricing-Ijal Volajev štefek, ki se je peljal s sanmi vozit križniške hlode. Bolfenk Prprek je pogledal otroke, ki so se prekopicavali po tleh. Burknilo je v njem. Še tisti hip je sedel k Volajevemu štefeku na sani in se odpeljal v Staro goro. Kakšnega kovača bo že zaslužil, da otroci ne bodo lačni. Delo kajpada ni bilo lahko. Toda za Prpre-kovega Bolfenka tudi ne pretežko, Jutro za jutrom je hodil v Staro goro, ko so otroci še spali. Vračal se je, ko so že zopet polegli po koteh. Tila pa je imela kaj pristaviti k ognju, da ni zastonj prasketal v peči. "Tudi zimo bomo pretolkli'', je rekel Prprekov Bolfenk, ko se je onega jutra odpravljal v Staro goro. "Na sprotoletje bo že boljše.— Vanek bo šel k Volaju za pastirja, da bo imel dovolj kruha__. Kruh je za njegove kosti potreben. Drugače si ga ne bo mogel nikoli sam zaslužiti...'' Za hip se je zazrl v otroke, ki so ležali v cunjah za pečjo, Bilo mu je, da bi jih povrsti poljubil, če bi ga ne bilo sram te mehkobe. "Pojdimo v imenu božjem'', je rekel Tili in se odpravil v temno jutro proti Stari gori. Vsak udarec s sekiro je bil račun, ki ga je sešteval za svoje otroke, Vsem, ki so se mu norčevali zaradi njih, je hotel nekoč dokazati moč svojega zaroda. Ko je moral zaslužek deliti s Tuškovim Ju-rekom, mu je bilo kar težko, da že njegov Vanek ni toliko velik, da bi mu lahko pomagal. Zato je še bolj mahal. Kot da bi hotel prisiliti rast svojega sina iz smreke, ki ji je izpodkopaval korenine. "Veš, Jurek, Vaneka bom dal na sprotoletje k Volaju za pastirja. Sedaj je že toliko velik, da si bo kruh odslužil. Drugega pa mu treba ni..," Tuškov Jurek je bil razumen mož in mu je pritrjeval. / "Japeca bi dal h Kolariču k Sv. Miklavžu,. da bi se naučil za krojača__- Tjašek naj bi se pri Borkovem Tuneku naučil čevlje delati, ko bo čas za to..." "Dobro računaš, Bolfenk." "Tako sem si mislil: Zalika naj ostane pri materi. Dekleta ne dam izpod strehe... — Za Vinceka bomo še videli, "se je Prprekov Bolfenk nasmehnil, kot da bi imel z njim prav posebne namene. Udarjal je s sekiro po korenini, da je orjaška smreka prav v vršičkih zastokala. "Ne bodo se mi ne, smejali.., zaradi otrok... Nekoč..." Prprekov Bolfenk je stal v jami, ki jo je izkopal okoli korenin. Za trenutek se je naslonil na sekiro in si obrisal čelo. Misel na otroke ga je povsem prevzela. Spletala je mehko vez tisočev spominov njegove in Tiline ljubezni, da mu je srce drgetalo. "Tila.,. — Žena..." je komaj slišno hukni! pred sebe, da se je naslednji hip ustrašil, kot da bi mu Tuškov Jurek pogledal naravnost v srce. Prsi so se mu napele. Mišice nabreknile. Kot da so ga lepe misli očarale. Kri mu je udarila v glavo, da mu je kar v ušesih pozvanjalo. Prprekov Bolfenk je umolknil. Samo sekiro- je vihtel. Z vsakim udarcem se je zajedal glob je v razganjajoče sanje. Udarci sekir so odmevali po lesovih Stare gore in se mešali s kričanjem sestradanih vran. Prprekov Bolfenk jih' ni slišal, Še svojega -udarca ni slišal Prprekov Bolfenk. S tolikšno strastjo se je zagrizel v korenine smreke r.ad seboj, kot da mora zdaj zdaj zrasti pred njim sanjana resničnost njegovih namenov. V vrhovnih smrek je zajokalo. Zadrgeta-lo je in zapiskalo, kot da se velikan pripravlja na smrt. Prprekov Bolfenk je udarjal z neodjenljivo rstrastjo... "Moji otroci,.. —Nekoč... —Nekoč se mi ne bo nihče smejal". Smreka se je pošastno zazibala. Z vejami se je obupno lovila za sosedami. Zahreščalo je. "Jurek... —Bolfenk... —Skočita!" so zav-pili tovariši, ki so sekali v bližini, Jurek in Bolfenk sta odvrgla sekiri in se vrgla proti izkopu. Drevo je grozeče zahreščalo. Prprekovega Bolfenka je za kratek hip spreletela mrtveča groza. Nagibajoče se drevo mu je stisnilo škorenj k izkopu. Z grozni-čavo naglico je skušal izvleči nogo. Kot da jo hoče v kolku izpuliti. Smreka je z vedno bolj naglim padanjem klestila okoli stoječe sosede. "Jezus...', je obupno zakričal Prprekov Bolfenk, Samo za, hip je videl, kako se orjaško deblo z zoprno počastnostjo seseda na njegovo glavo. V nogi je začutil topo bolečino. Vrgel se je na izkop. S prsti se je obupno zagrizel v prst in sneg. Obraz je pritisnil v •sneg, kot da bi hotel pregnati iz zavesti podobo grozeče smrti. V blestečih podobah so šli skozi njegovo zavest otroci in Tila, ki ga čakajo na kraju Vrablovščaka... "Jezus.., —Zaradi njih...'', je Prprekov Bolfenk zavpil, kot da bi hotel izsiliti usmiljenje božje... Samo čutil je, kako se mu hreščeče drobijo kosti... — Potem je njegova zavest odplavala v krvavih podobah nekam med vrhove smrek, s katerih so odletavale preplašene vrane.., Izpodkopana smreka se je zvalila preko njega... — * Ko je Tuškov Jurek brez sape vdrl v kučo na kraju Vrablovščaka, je Prprekova Tila samo otrpnila. Na veliko je odprla oči. Kot da bi z enim samim pogledom hotela objeti vso minulo srečo z Bolfenkom. Spustila je malega Vinceka iz rok, kot da niso več njene. Skočila je na piano v sneg. Kar počez po goricah je nihala po globokem snegu, ki se ji je udiral pod nogami, Izpod črnega neba so počasi padale velike snežinke. Sedale so na njene razmršene lase, da so se ji lepljivo obešale preko potnega obraza. Tila ni mogla dojeti pomena svoje poti skozi zasnežene gorice. Rila je sneg, omahovala, vstajala, sopla, hitela... Preskakovala je potoke in odrivala zasnežene veje, ki jih je srečavala... Ko je pritekla po Vuzmetineih navzgor in obstala na vrh klanca, so se ji noge zašibile. Nedoumljiva sila jo je potisnila na kolena v sneg, Zajokala je kot umirajoča zver. Nad njo so se spreletavale črne vrane. Vračale so se v Staro goro, kjer je bilo zopet vse mirno in tiho, kot da se je sama smrt preselila tja... Navzgor iz Stare gore so prišli drvarji. Dva sta nosila mrtvega Bolfenka Prpreka. Ostali so nosili na ramah sekire in motike in sključeno stopali po visokem snegu. Prprekova Tila se je vzpela. Zadržala je sapo. Naslonila se" je na zasneženo drevo po-ieg sebe. Zastrmela se je v sprevod, ki je prihajal iz doline. Prprekova Tila se je nezadržno zavedla, da ji možje iz doline prinašajo najstrašnejšo resničnost... "Zdaj ima... —pet mladih juncev", je modroval nekdo izmed mož. "Kaj mu je bilo treba toliko dece? —Od gladu bodo siromaki umirali, ko jih je spravil na svet,..." Prprekova Tila je poznala moža, ki je govoril te besede. Skozi stisnjene ustnice je siknila: "Svinja... — Zakaj si potlej ti lezel za menoj..?" Prprekovi Tili se je zdelo, kot da je nekdo v, ukazanimi, smrdljivimi kremplji zagrabil prav v sredo najlepše sreče njene ljubezni do Bolfenka, ki jo je kronal z bogastvom materinstva... Neizčrpane sile njene materinske rodovitnosti so se v hipu sprevrgle v nezadržno moč užaljene živali. Zakadila se je v sneg in planila med može. "Moji otroci ne bodo umirali od gladu je zavpila in se s pestmi udarila po razpetih prsih. Porinila je može narazen. Za trenutek je obstala pred zmečkanim truplom moža, kot da le ne more doumeti neizbežnosti smrti, ki ga je zdrobila. Vrg-a se je nanj in se izjokala, da je njeno ihtenje umiralo v gostoti snežnega mete-ža. Možje so se razmaknili in si grizli brke. Prprekova Tila se je sunkoma dvignila. Z grozečimi očmi je udarila po Repičevem Tu-neku, ki je govoril one besede. "Ti jih ne boš hranil, Tunek.,. —Ti ne... —Kar je moj Bolfenk spočel, bo Tila znala preživeti...—" Zopet je padla na kolena k Bolfenku. Dvignila ga je čisto blizu k svojemu obrazu, kot da je šele sedaj z vso resničnostjo doumela njegovo negibnost. Brez besed ga je vzela v roke. Njena neizmerna ljubezen se je očitno spremenila v samo moč. Vzpela se je na kolena in se dvignila. Polomljeno telo njenega Bolfenka ji je mrtvo omahnilo v naročju. Zravnala se je, Vsi .občutki v njej so se prelivali v nepoznane moči. Samo ozrla se je za hip po možeh, da so se umaknili. Obrnila se je. Stopila je v sneg. Teža mrtvega bremena v naročju jo je nihala, ko so se ji udirale stopinje v visoki celee. Sunkoma je padala v dolino. Preko trdo zategnjenega obraza so ji lile solze. Stapljale so se š snežnikami in blagoslavljale bleda, okrvavljena lica moža. Sredi Vrablovškega brega so ji moči odpovedale. Sesedla se je z Bolfenkom v naročju. Roke so ji odmirale, proti glavi se ji je nezadržno vspenjala uspavajoča omrtvelica. Bilo ji je, da bi pritisnila razgreta lica k Bolfenkovim in z njim zaspala... Snežni val je prinesel nekje s kraja Vrab-lovščaka komaj slišni, zategli jok otroka. Prprekova Tila se je zdrznila. "Otroci... —" Prisluhnila je: "Zalika.,? — —Bolfenk... — —Bolfenk... --Lačni otroci te čakajo...—" Potem se je zavedla: "Ne bodo umirali od lakote.." Naložiti si Bolfenka ni mogla več. Obupno se je ukvarjala z njim, da bi ga dvignila. Napol vkkla ga je po goricah navzgor, da so njegove mrtve noge opletale po trs ju in rezala v sneg globoki tir.— Taka ga je privlekla v hišo. Položila ga je na posteljo, Skozi okna se je plazil iz hiše ugašajoči dan in medlo božal posinela lica Prprekovega Bolfenka. Tila je zbrala otroke, ki so z radovednimi, topimi cčmi gledali mirnega očeta na postelji. "Atek je mrtev'', je siknila skozi stisnjeno, suho grlo. Prprekova Tila je stisnila vse otroke k sebi in se zazrla v moževo mrtvo lice, še enkrat je ponovila: "Atek je mrtev..." Potem je s težavo požrla sline, ki jih je nesrkala v usta nenadoma zadavljena sreča. Sedaj je bila njena sreča samo še spomin, iz katerega je rastla sreča njene ljubezni do Bclf nkcvih otrok.., Trdo je zašepetala skozi zobe: "Ne boste lačni..." Potem so molili.— III. Sprotoletje je zopet razpelo preko goric nežno tcnčico brstenja in cvetenja. Po slivju so se spreletavale sinice in delale družbo veselim ščinkavcem, ki so se kričavo ženili. Glcg na robu gozda je omamljal srako-p rje in trosil obletavajoče cvetje v studenec, ki je kipel izpod njega. Pomlajeno bukovje je napravilo med vijoličasto brstečimi goricami in zdenečimi travniki rumenkasto mejo, da je bil Vrablovščak še lepši. Prprekova Tila je zimo prebila, in otroci niso pomrli od gladu. Ko je Volaj, ki je bil že zgovorjen s pokojsjim Bolfenkom, prišel po Vaneka da bi mu bil za pastirja, se je Tila temu celo upirala. "Vse jih bom preživela..." Potlej je uvidela, da zares ne zmore, in je bila Volajeve odločitve vesela. Tako Vanek vsako jutro, ko gre mimo doma v šolo, prinese načetek kruha, da si otroci zamašijo želodce. Vanek je pameten in zaradi tega na moč ponosen, ko ga otroci jutro za jutrom čakajo v klancu, da bi jim dal kruha. . Mali Tjašek je mnenja, da morajo pri Vo-laju pač imeti cele skladovnice kruha, kar so tako bogati. "Fant, takšne kolače, da enega samega še dvigneš ne.,." Otroci se čudijo in potem modrujejo o kruhu, dokler Vanek ne zbeži dalje po vrhu v šolo. Tila jih posluša in grlo ji stiska žalostna tesnoba.— Prprekova Tila neguje gorice, kot da ovija tisoče lepih spominov s toplo mislijo na pokojnega Bolfenka... Po umitem nebu se prepeljavajo skoraj prozorni oblaki. Nastavljajo se soncu in se pre-kopicavajo v globino nedogledne neskončnosti. V lesovih piskajo drozgi, na cvetečih breskvah se razkazujejo višnjevogrle taščice. Tila čuti v božanju pomladi nujnost Bol-fenkove pričujočnosti... "Bolfsnk, ubogi...--če bi bil sedaj tukaj... —Sedaj...--In če bi zopet priveka- Io... — lačno ne bi bilo... —Tako močan si bil". Potem še bolj strastno obrača zemljo. Ske-lenje njene pričakujoče ženkosti se ji preliva v ude, da iz njih izsiljuje tudi delo, ki bi ga moral opravljati Bolfenk. —Da bi otroci ne bili lačni. Sredi poletja je Vanek prinesel otrokom celi kolač kruha. Takšnega, kot jim je pripovedoval. Tjašek je res moral napeti vse moči, da ga je obdržal v rokah. Med vriščem so ga otroci zanesli v hram in položili na mizo. Potem so poklicali Tilo, da so se skupno ve-sel:li pridobitve. Ne dolgo za tem je Volaj pripeljal Vaneka. Odprl je vrata v priklet iri sunil Vaneka, da se je opotekel v kuhinjo Tili pod noge. "Tu ga imaš... —Smilili so se mi fačoki in sem vam pošiljal kruha. —Celih kolačev mi pa ne bo več kradel..." Zaloputnil je vrata in šel. Tila se je zdrznila. Noge so ji okamenele. V obraz ji je udarila omamljiva vročina. Potlej je pograbila poleno in udarjala po Vaneku. Kot da hoče s tem pregnati iz lastne notranjosti razganjajočo muko. Njen sin je kradel, da bi bili otroci siti... Vanek se je samo stisnil v kot in trpel, dokler Tila ni prav tako brez besede nehala kot je pričela. Naslonila se je na kumen. Podprla si je glavo in se topo zagledala v prasketajoči o- že trta poganja. genj v peči. Pred očmi so ji zaplesali rdeči vrtinci plapolajočega odseva iz peči. Potlej so se ji spustile na lica debele vroče solze. Iz hiše je odjeknilo vekanje otrok. "Maa —maaa... —Lačni.,." Tudi najmlajši Vincek se je oglasil s tenkim glasom: "Maaa — maaa..." Prprekova Tila si je s pestmi zadelala oči in jokala, kot da se je njena notranjost pretrgala čez polovico. Nemoč spričo glado-'vanja otrok se ji je preselila v hrbtenico in ude, da bi se sesedla. Na Vrablovščak se je iz doline počasi plazil večer in oznanjal, da je blizu noč. Prav nad Jeruzalemsko cerkvijo se je nenadoma prižgala večernica in mežiknila, da je priklicala milijone tovarišic, ki so se zabliskale na nebu kot veseli roj ivanjskih muh, Prprekova Tila je postavila na mizo koruzno juho, da so otroci planili po njej kot izstradane zveri na mrhovino. Stisnila je zobe in skozi vlažne oči gledala, kako so otroci hlastali in goltali brezokusno gostoto ko- ruznega močnika. Vinceku je pomagala sama, da ne bi bil prikrajšan. Potlej je najmanjšim pomagala, da so polegli po ležiščih, in šla ven... Stopila je na sep. Postavila se je med trsje, ki je iz mlade noči srebalo roso. Z rokama se je prijela za kolje in kot na križ pribita strmela proti dniki. Izpod bukovja je noč dihala omamljivi hlad, ki je komaj zaznatno plal proti vrhu in se poigraval v Tilinih laseh. Objel je gorice in priklical iz njih vse spomine na Bolfenka. Bolestno sveže je prinašal v Tilo nastrojenje, da je zatrepetala in naslonila glavo na kol. "Bolfenk..." Sunkoma se je ozrla proti nebu. Kot da od Bolfenka tam gori prosi odpuščanja za svoj sklep: "Moram, Bolfenk... —Ne morem - drugače.., — —Ko pa otroci nimajo kaj jesti... — —Sama ne morem..." Pekoča bolest se je v njeni duši prelivala v še bolj pekočo sramoto priznanja: "Prav si imel, Tunek Repič... —Ne mo-« rem..^—" Klecnila je med trsjem navzdol. Zaradi odločitve, ki se je porodila iz nemoči spričo lačnih otrok, sel ji je zdelo da se ji noge pogrezajo do kolen v zemljo, vso prepojeno z njeno in Bolfenkovo ljubeznijo. Bilo ji je, kot da z lastnimi nogami stopa prav v sredo razbolelega srca. Gorice! Dale so ji Bolfenkovo ljubezen, dale so ji otroke, zaradi katerih naj sedaj vežejo Prprekovo Tilo na človeka, ki ga ni ljubila... Gorice! Srce in bit goričancev! V njih bi Tila morala preživljati najlepše trenutke svojega življenja.., Oooo... V prvi grabici j d je podzavestna, neodjenj-ljiva sila vrgla na kolena, da je poljubila zemljo, ki se je napajala z opojem rose poletne noči. Srce ji je drhtelo prav na robu vročičnih ustnic, da so ji zobje zašklepetali. Razpela je roke in naslonila čelo na hladno zemljo. Bilo ji je, kot da prav iz srca zemlje pronica v njeno zavest nikoli pozabljena sladkost na tem mestu spočetega prvega sadu njenega materinstva... Iz vuzmetinskih lesov je komaj slišno odmeval slavčev napev poletne noči. Dalje proti Kogu so se pogovarjali nemirni psi, da je njih bevskanje plalo med grabami in se izgubljalo v neslišnost vsemirja. Pod trsjem so trzali čirlčki, kot da se nešteti nevidni pritlikavci kličejo na koražjo, Prprekova Tila je prav zaradi tega doživela grozo svoje nemoči še huje. In vendar so se njene misli izgubljale vedno bolj v lepoto spominov. Med njimi so stali kot mejniki Va-nek, Tjašek, Japec, Zalika in Vincek... "Sedaj pa je Vanek že ukradel pri Volaju kruh..." Prprekovo Tilo je zagrabilo za grlo. Mešanica lepih misli, ki so prihajale iz te zemlje, se je zagrizeno borila z neodjenjljivostjo njene odločitve. V očitkih razbolelega srca se je porajalo kot prošnja za odpuščanje: "Lačni so,.. Lačni... —Jaz pa ne morem..." Z grozo je spoznala, da pred minulo preteklostjo stoji brez moči... "Kaj bodo sicer jedli..?" Ta misel se ji je zarila v glavo in neusmiljeno odrinila vse ono, za kar se je krčevito oprijemalo njeno sree. Zagnala se je navzdol po goricah, da so se ji janke lovile za trsje. Vse v njej jo je sililo, da izvrši hitro, kar mora izvršiti. Tekla je skozi gozd v vuzmetinsko grabo in se zasopljena zarila v reber Kajžarja. Hitela je kar naravnost skozi Tomažičev mla-doles. Sova, ki je skovikala nekje na osamljenem borovcu, se je prestrašila in se neslišno preselila v gostoto zvezdne noči. Prprekova Tila je tekla k Repičevemu Tu-neku... K Repičevemu Tuneku... Prprekova Tila je bila lepa žena in je imela krepke, žilave ude. Mnogo jih je bilo, ki so jo hoteli imeti pod svojo streho, ko je ona izbrala Prprekovega Bolfenka. Tudi Repičev Tunek. • f "Repičev Tunek me je hotel... Sedaj naj me ima, da bodo tudi Bolfenkovi otroci siti. .." Ko je Bolfenka zmečkalo drevo, je Tila o-pazila, da jo je navzlic petorici majhnih o-trok še vedno mnogo moških, ki so bili sami, lictelo imeti za gospodinjo in ženo. Njene krepke roke so hoteli imeti za gospodinjo, njeno lepoto za ženo... To je Repičevega Tu-neka kmalu po Bolfenkovi smrti zapeljalo, da se ji je ponudil in obžaloval one besede. Tila pa ga ni hotela. Prav posebej njega ni hotela. .. Sedaj je Prprekova Tila šla naravnost k njemu, da se mu da sama od sebe. Da bi bili Bolfenkovi otroci siti... Prav misel na otroke, spričo katerih je tudi njena drgetajoča ljubezen do mrtvega Bol-fenka bila brez moči, jo je tako naglo podila na vrh Kajžarja. Krilila je z rokami pred seboj, kot da si hoče na silo utreti pot skozi goščavo razganjajočih, bolečih občutkov... Ko je šla proti vrhu Kajžarja, so nekje ob klancu peli otroci, ki so bili siti in jim zaradi tega ni bilo treba iti zgodaj spat. Bilo ji je, kot da ji ti otroci vpijejo v skelečo razbolelost srca, da bi tudi njeni otroci lahko nekoč zopet tako peli... Potlej se ji je zdelo, da jo je Bolfenk narahlo objel okoli pasu in ji zašepetal čisto od blizu na uho tiste mehke besede, ki so vzbujale v njej drgetajočo voljnost... Zagrabila se je za glavo, ki jo je zabolela zaradi prerivanja vročičnih misli. "Jezus, kaj delam? — Kaj bo Bolfenk rekel?" Tako živo je čutila Bolfenkovo bližino, da se je prestrašila svojega sklepa kot ostudnega greha... Potem so pri Pajnku nekje v vrhu otroci zajokali. Zdelo se ji je, da je noč sem od Vrablovščaka prinesla krik njenih otrok, ki jih je lakota zdramila na ležiščih, kamor jih je položila... Sedaj Prprekova Tila ni mogla misliti na nič več. Kot da jo glad otrok sam potiska naprej, se je zdrsala s sepa v klanec, da bi potrkala na Repičeva vrata in rekla: "Prav si imel, Tunek... Ne morem več... Tu me imaš, ko si me želel... Dobra žena ti bom, ko... ko si me že hotel imeti..." Tako si je Prprekova Tila namislila, ko je šla po klancu, preko katerega so drevesa ob strani z mesečno srebrnino stkala zamotane sence, s Tila zares ni mogla. Pet otrok in gorice... Preveč za eno samo žensko, pa čeprav je to Prprekova Tila, ki je zalegla za dva dedca, če je zamahnila z motiko. "če bi se goric na nek način rešila? — Potem bi lahko šla vsak dan v tabrh in otrokom zaslužila za kruh...'' Do Repičevih vrat je bilo le še nekaj korakov. "Ne goric!--- Moj Bog, tam je posejana naj;na sreča; kajne, Bolfenk? — Kako bom sicer prestajala... ? — —" V oknih Repičevega Tuneka je zdela noč.— Prprekova Tila je nasilno udušila vse misli. Kar preskočila je , čez stopnice do Repičevih vrat in pritisnila na kljuko. — Dveri se niso udale...--- Iz miklavževske dnike je zaplalo petje fantov, ki so se zbirali pred vasovanjem. Od Ilovščaka je odjeknil vrisk in zatrepetal preko goric. Prprekova Tila se je naslonila s hrbtom na Repečiva vrata in prisluhnila pesmi noči nad goricami. Potlej se je stresla, kot da jo je nevidni bič oplazil počez po hrbtu. "Kaj delam tu? — Da dam Repičevemu Tuneku to, kar je bilo samo Bolfenkovo... ?" Kar padla je nazaj s stopnic in se spustila v klanec. Rdečica ji je zalila obraz. Zdelo se ji /je, da ji drevesa s črnimi sencami udarjajo V sredo srca. "Prešuštnica..." Pridela se je za glavo, kot da si hoče zamašiti ušeca... — Da bi ne slišala strašne obsodbe, ki jo je vpila za njo gluha noč iz tisoč pošastnih senc... "Moj Bog, kaj delam...? — Kaj delam?" Vsa moč ji je splahnela iz drgetajočih u-dov. Klecala je nazaj v vuzmetinsko grabo. Med skovikanjem sov in piskom čukov je tekla skozi Tomažičev mladoles. Ko je pritekla na veliko cesto, je obstala. Na kraju Vrablovščaka so v svetli mesečini medlo žarele njene gorice... — Njene gorice. .. —• Z dlanjo si je zatisnila oči, da ji podoba spečih goric ne bi pregnala novega sklepa... Zaradi otrok... 1 Čez leta bom gorice spet rešila, da jih bodo Bolfenkovi fantje orali... — Sebe pa ne dtm... — Bolfenk, ne dam. Ker ne dam!" Kot v potrdilo njenega sklepa so fantje privriskali na vrh Vrablovščaka. Kot da jih vodi Prprekov Bolfenk Tili pod okno... Prprekovi Tili je odleglo. Še tisto noč je s Tomažičem, ki je bil dober in pameten človek, uredila tako, da mu je prepustila gorice, dokler vsaj Vanek toliko ne odraste, da jih bosta lahko obdelovala. Vedela js, da bodo poslej otroci siti. Tomažič je povrhu vzel še Vaneka za pastirja in Za-l'ko, da bi pazila na piščeta in odganjala vrane, če bi jih Ijotele krasti... — Prprekova Tila je hodila v tabrh. Otroci so bili zopet siti. Zadovoljnost je v ude in obraz Prprekove Tile zopet vtisnila mikavnost minulih let. Bila je prepričana, da je Bolfenkov spomin ohranila čist, in bila tega na moč vesela. Povsod so je bili veseli, če je prišla na delo, in radi so ji prilagali kaj na vrh za otroke. Svoje ženskosti, ki je navzlic peterim otrokom izzivala" moške, ni mogla zatajiti.. Prprekova Tila je vedela, da nje zaradi tega ne zadene nobena krivda, in je bila mirna. Če so po opravljenem delu težaki noreli in se sezuvali, so se fantini prav posebej u-pikovali v Prprekovo Tilo, ki jih je z zdravimi, močnimi udi premetavala kot vreče. To je fantine le še bolj dražilo; Prprekovi Tili pa škodovalo na dobrem imenu, da so jo vrhovljanske babe začele vlačiti po jezikih. Prprekova THa si iz tega ni delala skrbi. "Jim že pokažem... vsem... — Otroci niso lačni in tudi druge želje se babam ne bodo izpolnile. — Ne bodo se"; Tila je mislila, da ne greši proti pokojnemu Bolfenku, če svoje zadovoljstvo preliva v pesmi, ki jih je grulila kot grlica, ko je opravljala majhne opravke okoli hrama. Ko se je v njej neodjenjljivo javljala sla ženskosti še ne izčrpane mladosti, se je v lepih nočeh zatekala v gorice in v spominih minule lepote z Bolfenkom hladila razgreta čustva. Na možitev ni mislila več, čeprav se ji je včasih zdelo, da jo sama narava sili, da dopolni, kar je oni zimski dan smreka v Stari gori tako neusmiljeno prekinila. Objemala je otroke in jih stiskala k sebi, da so stokali. Tako je dušila slo, ki je vznemirjala njeno odločnost, in bila zadovoljna. Prprekova Tila... Lshko ji ni bilo. Če je Prprekova Tila zaradi Bolfenka in otrok premagala sebe. skritih namenov moških, ki so jo srečavali na delu, in zlobe jezikov vrhovljanskih bab ni mogla zadržati. Tega se je Tila zavedala in to jo je vznemirjalo. Repičev Tunek jo je zalezoval in napenjal vse sile, da bi se je polastil. "Ko bi vedel, kako blizu aem mu že bila..." Repičev Tunek tega seveda ni vedel. Prpre- kova Tilm pa se mu je prav zaradi tega še bolj umikala, kar ga je dražilo do pobesnelo- sti. "Prekleta baba..." Nastavljal se ji je na pot in iskal priložnosti, da bi jo ujel. Plazil se je okoli nje kot priliznjeni pes in ji govoril besede kot zaljubljeni pastirček. Prprekova Tila je vedela, kje je začetek in kon;c njegove zaljubljenosti, in si je dopovedovala : "Nak... — če zaradi otrok nisem dala, kar je bilo namenjeno samo Bolfenku., — zaradi sebe tem manj... — Repičev Tunek..." R pičevemu Tuneku pa je odgovarjala: "Otroci ne bodo pomrli od lakote, Tunek... — Se spomniš, kaj si govoril...," S tem ga je dražila, da se je njegova po-željivost počasi prelivala v besno jezo. "Ti že pokažem, baba..." Prprekova Tila pa se mu je na tihem smejala ... — V njenih goricah je bil zakopan zaklad, kamor je hodila hladit svojo bolečino, kadar so v njej nezadržno burknili spomini in ji razgibali kri... Čez noč so čirički na tkali med vinskimi goricami drgetajočo tenčico poletne pesmi goric. Potem so goričanci nasadili klopotce, da so mleli toploto zraka, ki je ujčkal dozorevajoče jagode. Kokoši so pod poveznjenimi ko-bačami služile svoj zapor, ki se je vlekel od Velike Maše tja v pozno jesen, dokler niso bile gorice obrane. Pesem ščinkavcev še je izgubi'.a v kričanju škorcev, ki so se v jatah preletavali z vrha v vrh in sedali na nemirne jagnjedi. To je bil čas Tilinih sanj. Zatekala se je v gorice in računala, koliko krat bodo jagode še dozorevale za Toma-žiča, ko bo Vanek toliko močan, da bosta lahko sama skrbela za gorice in želodce otrok. To so bili trenutki, ko je Prprekova Tila čutila bližino Bolfenka tako tesno pri sebi, da jo je bolela pesem poletne noči okoli nje. Izpod vsakega trsa se je dvigal k njej duh zemlje, ki sta jo v onih lepih letih posvetila Tila in Bolfenk s svojo srečo. Od te sreče je pila sedaj Tila, da uduši nagon svojega mladega telesa in ostane samo Bolfenkova... Preko vrhov je potegnila sapa, da so klo- potci kar zakričali in presekali polglasno podrhtevanje pesmi, ki jo je pela poletna noč. Tila je nastavila obraz in telo sapi, da ji je dražeče hladila ude. Stala je na grabici in si pogledi božala senco temnih bregov, ki jih je naslikala na obzorje sled zašlega sonca. Zvezde so se prižgale na črnem vsemirju in mežikale, kot da izzivajo zaljubljene čiričke Prprekova Tila je razprostrla roke ir> si šepetala V noč, ki je dihala prijetno sapo: "Bolfenk... — Otroci niso lačni in jaz bom samo tvoja.. . — Nalašč,.. Kar sem hotela imeti ti V..." ' Bilo ji je, da bi ub tej ugotovitvi napela prsi in zakričala kot zadovoljna ptica... — V sredi lepih misli je otrpnila... Ledena zona se je bliskoma spustila po njenem telesu navzgor! da so se ji za hip izbuljile oči... Čutila je, da so jo močne roke pograbile za kolena in jo podrle v grabieo, kjer je na trivo noč napredla mrzle bisere rose. Prprekova Tila je zatrepetala... Nasilo je dvignila glavo. Tik nad seboj je zagledala moški obraz, ki Je iz noči padal proti njej kot dušljiva mora. Čutila je, da nanjo lega zoprna, moreča teža nečesa strašnega. Z negami se je uprla v zemljo in s koleni na vso moč udarila proti zoprni črni senci, ki je počasi, vztrajno legala nanjo, da jo je du-šilo. Srce ji je razbijalo; kot da hoče razbiti pretesne prsi. Grudi so se ji napenjale. Prsti na rekah so ji hoteli otrpniti. .. Prprekova Tila je z grozo spoznala: "Repičev Tunek... Iz sopečih ust, ki so smrdele po žganici, je siknilo: "Tila..." — Prprekova Tila je hotela iz vse grlice zavpiti. Zdelo se ji je, da mora kričati. Odprla je usta. Glasu ni bilo iz njih. Senca, ki je lezla nanjo, ji je zadušila grlo. Njeno telo se je spričo zoprnosti, ki je odvzemalo moči, drgetajoče upiralo teži nad seboj. "Bo — o — olfenk...," je z muko zašepe-tala v drgstajočem strahu, kot da samo nebo .roti za pomoč. Vroči obraz se ji je bližal vedno bolj. čutila je bližino smrdečih ustnic tako bTizu nad svojimi, da jo je zabolelo. Za hip se je Prprekovi Tili zdelo, da izgublja zavest. Obležala je kot premagana... — Vince z gore bo grelo srce. Prprekova Tila je začutila, da je blizu nekaj groznega, kar ji je nagnalo v glavo za-.vest in v roke moč. Zdelo se ji je, kot da se je Bolfenk obrnil od njs, si s pestmi zadelal oči in zajokal... Tilo je objel vsemočen obup. čez vrhe je potegnila močnejša sapa. "Tiiiiiiiiila. .." je zatulilo skozi noč, dokler sc ni ujelo v vetrnicah klopoteev, ki so zakričali: "Ti prokleta... ti prokleta... ti prokle-ta..." Potlej je videla, da se je v neskončnosti utrgala zvezda in v velikem loku padla za črno pregrado, ki jo je nevihta podila izza Gomile. Nebo je zažarelo. Blisk je siknil sloj svetlobe Tili prav v obraz, da se je za hip posvetilo lice Repičevega Tuneka. Bil je obraz sopeče pošasti. Sam Beg je dvignil nekje za Gomilo svoj megečni glas in zagrmel v nemirno noč nad goricami. Prprekovi Tili se je zdelo, da vse doli do Ivar.čice za Dravo odmeva: "Otrrrroooooci. . ." . Groza je Tili povrnila moči. Osvobodila si je roke. Prerila jih je ob telesu do vratu. Razklenila je prste in trepetajoče tipala proti grlu Repičevega Tuneka. Ko je začutila pod prsti zoprno, vročo, potno kožo, so se ji prsti naglo, krčevito stisnili... Prprekova Tila je stiskala, stiskala do o-nemoglosti. Podzavestno je čutila, kako se ji nohti in členki zajedajo v ostudno gmoto. Stiskala je vedno huje, vedno strastneje, z morilsko besnostjo... V ustih nad njo je zagrgralo... Tunekove roke so jo krčevito prijele za lakti. Skušale so stisniti; pa jim je moč naglo plahnela... — Prprekova Tila ni mogla popustiti. V prste se ji je zagrizel dražeči krč. Tunekova glava poleg njenega obraza je omahnila. Iz ust je pisknilo, zagrgralo... Tila je čutila, da je v telesu nad njo kolc-nil obupni napon dušeče se zveri. Ona pa je še vedno stiskala... Repičev Tunek je zabrcal kot zadavljeno mače... Ohlapno se je zvalil na stran in obležal v grabici. Iz ust se mu je še enkrat zvil tenek, piskajoči sik... Tila se je dvignila. Dolgi blisk je prerezal nebo in se ujel v Tunckovih na široko odprtih ustih, da je Tile. stresla gnusna zona... — Prprekova Tila je bežala v noč. kakršna je bila... Razkuštrana in z napol potrgano obleko je bežala naravnost proti nevihti, ki ji je vrgla v obraz pest ledenih kapelj. Pri križu na vrhu Vrablovščaka ji je zastavil pot slepljivi blisk. Kot da je res sam Križanec zakričal s svetega lesa med jagne-di, je zagrmelo nad goricami. "Otrrrrrroooooci... —" Vihar je pripodil črne oblake nad Vrablov-ščak in zlil iz njih mrzel dež na vrhove pod njimi. Prprekova Tila je padla na kolena in objela križ, s katerega se je cedila voda. "Križani, Križani... — Kaj sem storila? — Umorila sem človeka... — Križani... — Križani. .." Jagnedi so se sločile pod udarci nevihte. Klopotce je veter gonil, da so rezgetali kot pobesneli žrebci in stokali, dokler jih ni pometal s ščopov, da so polomljeni utihnili na razmočeni zemljt... Prprekova Tila se je držala križa, kot da jo hoče vihar zares odnesti v zrak. Rotila je Boga nad seboj: "Zaradi otrok... — Zaradi pokojnega Bol« fenka... — Dal si nama jih za ljubezen, Križani Nazarenec... — Tunek pa je žalil otroke in mene in najino srečo... Saj veš, Jezus. .." Dež ji je bil v obraz in ji zlival cele curke vode za vrat, da ji je zoprno gomazelo po razgretem telesu... Prprekovi Tili je bilo, da bi Križanca nad seboj prosila za smrt. Pa je zopet odgovorilo iz razbesnelih višav: "Otrrrrrooooooci..." Prprekova Tila se je zavedla. "Ni moj greh...'' In kot da ji je besnenje viharja čez vrhe pritrjevalo: "Niiiii... " Dvignila se je. Ozrla se je še enkrat na Boga nad seboj, na križu. Vihar jo je zanihal in sam obrnil proti kraju Vrablovščaka.--— V kuči so se prestrašeni Japec, Tjašek in Vincek tiščali v klopčič v kotu postelje in iz vse grlice kričali: "Maaamaaa..." Tila je obstala pred njimi in z izbuljenimi očmi strmela v njihove obraze, ki so jih lizali odhajajoči bliski. Padla je k njim na kolena in jih objela. Kot da jih stiska poslednjikrat... "Jutri me bodo že žandarji peljali...— — Jezus, Jezus, kaj bo sedaj z vami? —-- Kaj sem storila...?" Potem se ji je v spomin zagrizel gnus greha, ki je v goricah lezel nanjo... "In na kraju boste kljub vsemu lačni...—" Ta zavest jo je dušila do obupa... — Samo ponavljala je: "Bolfenk... _ Bolfenk..." Nezadržna bridkost ji je iz globine srca črpala vroče solze, ki so ji skeleče drle preko vročičnih lic. Prehitevajoča se zmešnjava dogodkov, spominov in občutkov se je lovila v odsevih odhajajoče nevihte. Zmučenost je Prprekovi Tili lepila na veke zaspanec, da so je v objemu otrok zrušila na ležišče...-- Od takrat se je podilo čez gorice že mnogo neviht. Križ med jagnadi na vrh Vrablo- tje, ki pridno glužijo denar. Zalika se v pred-pustu pre kani možiti nekam v bolfenško fa-ro. Prprekovi Čehi imajo svojo mater zelo radi. Povsod se ponašajo z njo, kako jih je po očini smrti iz jančic skopala. — Ponosni so Prprekovi Čehi na svojo mater. Tri fare ji zavidajo za takšne sinove... Kaj jn kako se je zgodilo tisto viharno noč v grabici njenih goric na kraju Vrablovščaka, ni zvedel nikdar nihče. Prprekove Tile niso žandarji vodili v. za-^;or... Ko je burja nalila Repičevemu Tuneku zadosti vode v zevajoča usta, se je streznil in zavedel. Potlej se je hotel obesiti vsled sramu. Nekaj časa se je skrival pred ljudmi, potlej pa je odšel nekam v svet, da vrhov-1 janci niso več zvedeli zanj... Prprekova Tila tudi nikomur ni pripovedovala, kakšno grozo je preživljala tisto noč... Najlepše pa je Prprekovi Tili, kadar jo njeni čehi peljejo pod roke v vrh Vrablovščaka in ji zapojejo tako glasno, da klopotce prev-pijejo...-- ščaka so nagnile čisto na stran. Za onimi, ki jih je nevihta pometala tisto noč, so vetrovi razpihali še mnogo klopotcev... Gorice poganjajo, zelenijo, cvetejo, rodijo. Nad Vrablovščakom se vrstijo sprotoletja, jeseni in zime. Včasih gorice obrodijo bogato. Včasih ujme požrejo nastavek. Kakšna je pač volja božja. Prprekovi Čehi so takšni, da se jih tri fare bojijo. Niso pomrli od gladu. Vanek je Volaju že sto krat odslužil tisti kolač kruha. Volajevemu Štefeku se zdi, da ni nobeno delo prav opravljeno, če ne pomaga Prprekov Vanek. Vrhovljanske babe znajo celo povedati, da Volajeva Cilika meče oči po Prprekovem Vaneku. Koliko je na tem resnice, se bo že še iskazalo... Japec sicer ni šivankar, kakor je kanil z njim pokojni Prprekov Bolfenk. Tjašek tudi ni okusil Borkove kneftre, ker je kmalu moral trdo delati v goricah. Zato pa je najmlajši Vincek v šolah, o čemer tudi Prprekov Bolfenk nikoli ni sanjal. Vzdržujejo ga gospod župnik; pomagajo pa jim starejši bra- Klopotec, zvon prleških goric. Stoletnica rojstva pisatelja Dr. Fr. Detela 1850—SJCII. — 1950 V Moravčah se je pred sto leti — natančno petdeset let po Prešernu! — rodil bcgatfmu kmetu pisatelj dr. Fran Detela, profesor, ravnate j v Novem mestu in pozneje vpokojenec v Ljubij ni, kjer je umrl 11. ju.. 1926 za slepičem na stanovanju v škofijski hiši pri svetem Petru, v katero se je po njegovi smrti vse.il pisatelj Narte Veliko-nja. Detela je bil tovariš Tavčarjev in vrstnik Kersnikov, ki mu je tudi popra-vavil njegovo prvo povest "Malo življenje", iiš o v "Zvonu", pczneje pa je postal ves "dominsvetovec" in Mohorjan ter eden najbolj branih slovenskih ljudskih pi atel ev. Naj se zdaj ob stoletnici rojstva vsak sp-mni povesti izpod nj go/ega peresa, ki jih je bral v svoji mladosti: Malo življenje, Veliki grof, Trojka, Priha ač, Svetloba in senca, Tujski promet, Takšni so itd. in njegove uvodne povesti v Dom in svetu: Sošolci, Delo in denar, Spominska p'ošča i. t. d, i. t. d. do zadnje njegove "Vest in zakon", s katero je že nakazal vdor razvratnega komunizma v domovino. Njegove igr'ce Učenjak, Begunka, Dobrodelnost, Dobrodušni ljude itd. so šle čez ra5e ljudska odre, pa tudi v. Narodno gledališče (Učenjak). Bil je resnični katoliški ljudski pisatelj v rajlepšem in najboljšem pomenu besede, sodelavec Dom in sveta, Mohorjeve družbe, kjer so pred' vojsko začeli izhajati tudi njegovi Zbrani spisi, ki ga postavljajo na pravo mssto v naši literarni zgodovini. Ob stolrtnici se ga spominja slovenska emigracija — med katero je tudi n.ieg"v sin — kot enega tistih slovenskih kulturnih delavcev, ki je zraitel resnično iz naroda in pisal na narod. In ta ga je ponesel tudi za morje in ocean in v n^e^ovih podobah preteklosti vidi podobe naših dni.- Takole je opisal Detela dobo prve krive vere v sredi XVI. st. msd Slovenci: "Pozdravili so jo radostno vsi, katerini je bi!a katoliška odveč, ki so se šteli zaradi tega za kaj imenitnejšega in boljšega in zrli z ošabnim milovanjem na verno 'nerazsodno' n ašo. A sprejeli so jo iz prepričanja tudi premnogi tesnosrčni poštenjaki, ki so zaradi nevrednih vernikov zavrgli po napačnem sklepanju pravo vero, kakor sklepa dandanes preprost človek, da so zakoni slabi, če vidi, da te ne izpolnjujejo, ali da se izpolnjujejo nemarno. Med temi je bilo mnogo duhovnikov, ki so zakrivili z odpadom veliko pohujšanja. Našli pa so takoj mogočnih zaščitnikov med najvplivnejšimi posvetnimi veljaki, ki niso vprašali kakšen da je odpadnik, in zakai da je odpadel; samo da je začel napada*! in sramotiti vero in Cerkev, ki ga j? vzgoiTa v njegovem raročju, so ga začeli hv?l;ti. braniti in podpirati. Odmev te slave zve-i še dandanes po mnogih ušesih. Poglavarji slAVPnckih dežel so se pač ustavljati novo t ar jen ju; a rok niso imeli prostih: od severa j'h je pritiskalo uporno protestantsko g;banie od ju "a grozni turški meč, ki je zmagoval po ogrskih, hrvaških in slovenskih pokrajinah. Tako je pretilo od ene strani protestanstvo, od druge mohamedanstvo vzeti slovenskemu ljudstvu, kar je človeku najdražje: vero, svobodo in blagostanje". "Dolenjec je bil pač romantik v tistih časih. Vedno je bil v nevarnosti, da pridere Turek in pograbi in požge, kar so bile s težkim trudom pridobile pridne roke, da pobi je ali odvede v grozno sužnost, kar bi mu prišlo do živega. Vznemirjale so ga vrhu tega še izmišljene vesti, katere so raznašali popotniki in trgovci in katere je v svojem strahu tem zvesteje poslušal in tem rajši verjel, čim groznejše in neverjetnejše so bile". "...jemljejo nam, kar imamo; in če branimo svojo posest, kriče, da jih preganjamo in od vseh strani se nam kliče, da rair, mir, mir!...'' "...mi se bojujemo za svobodo vesti, za svobodo mišljenja, za svobodo vere!..." "In v imenu svobode napadate in preganjate tiste ki so drugega mišljenja in druge vere; v imenu svobode se je katoliški Cerkvi vzelo skoraj vse, kar so ji bili podarili katoliški predniki... kjer imate večino, se ne o:i ate na manjšino; kjer ste) v manjšini, kričite o zatiranju; če se vam večina ne ukloni. Vi naradate, mi se branimo;a da se branimo, to vas jezi in zato nas tožite po pismih in knjigah in zborih..." "če so drugi pogummi za slabo reč, za krivo vero, tem pogumnejši moramo biti mi za pravico in resnico!" Detela v povesti "Takšni so!" leta 1921 natančno dvajset let pred ponovitvijo istih razmer v naši domovini! DETELA GOVORI "Zabavljanje, če ne leti nanj, posluša sleherni rad": Kakor trenotje je človeško življenje, in še to kratko časne sreče nam zagreni slavohlep-Uost; tako se odrekamo časne sreče in zaigramo često tudi večno... Dostojanstvo so pač br emena, katera malokdo odloži rad, bodisi vaški župan, bodisi vladar na prestolu, naj še tako hrope pod njimi. BELE SANJE Moje žile so razpete strune na godalu, rose na drvečem valu so mi čelo omočile. Bele sanje, ki med strunami drhte, so pripete na srce. Morja valovanje Divje ptice so s perotmi me zakrile, pred požarom sonca skrile so mi lice. Blesk oči staplja se z neba sinjino, misli režejo kot vino. . . Dom gori. Igor "Takšne ste ženske: zdaj se smejete, zdaj jočete; zdaj ljubite, zdaj sovražite; samo ne mirujete nikoli." ' Slaba stran se hitreje pokaže, nego dobra; napak se učimo tudi brez učitelja, dočim nasprotujemo dobremu, naj se še tako priporoča; in kadar potegne pomladni veter in izvabi iz zemlje mlado zelenje, rase hitro in bohotno med žitom plevel, ki zamori žlahtno rastlinje, ako se ne poruje v pravem času". ";če vam smem kaj svetovati: opominjeva-nje kar ob kratkem; tega se človek hitro naveliča; zabavljajte pa, kar se da! Saj veste, kakšen je svet: pod kožo smo. vsi krvavi; kdor pa zabavlja, tega imamo za boljšega"! Najmileje nas dirnejo one napake bližnjega, ki jih imamo sami. "Prva misel je vselej ali najboljša ali najslabša, ker jo vdahns ali Bog ali hudič; človek pa pridene potem svoje slabosti, da nastane zmes dobrega in slabega". Mili Bog, razsvetli voditelje, da obrnejo na pravo pot narode, ki z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi dero proti prepadu! NAŠA KULTURNA PRETEKLOST V SVETLOBI OBLETNIC (II.) Lani smo stopali od ene vidne zareze v času do druge in opazovali, kaj je iz njih spo mina vrednega in nove vrednote porajajočega pognalo; letos pa zberimo to, na kar petdesetice in stotice kažejo, po sorodstvu misli in dela. Tako se bomo 1.) poklonili štirim cerkvenim knezom, 2.) spoznali nekaj najvažnejših sadov slov. pravne vede, 3.) preleteli nekaj poglavij iz zgodovine naše besede in 4.) končno poklonili priznanje nekaterim našim umetnikom. I. Štirih slovenskih cerkvenih knezov se ■spominjamo letos: stopetdesetletnice rojstva prvega mariborskega škofa Antona Martina Slomška, ter treh stoletnic mariborskega škofa Mihaela Napotnika, krškega škofa Antona Mahniča in ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Tu naj bodo samo zaznamovani, kajti od treh med temi govorimo y posebnem članku. II. Sto let je letos od prevoda avstrijskega občnega državnega zakoniku v naš jezik. Spominjamo se ob tem na drobce pravne vsebine med prvimi spomeniki slovenščine — 400 let teče n. pr. od postanka "kranjskega rokopisa"; to so štirje prisežni obrazci za sodnike in priče, občinske svetnike in meščane— na prvi prevod celotnega zakona (rokopis Andreja Recla, "farmoštra na Raki" iz 1. 1582; vinogradski zakon), na prevode raznih razglasov, posebno pod Marijo Terezijo in pod Francozi. Prestava ODZ-a pa je bila velikansko delo, ki ga je zahteval čas. Začel ga je lani omenjeni Anton M a ž -g o n , končal pa že julija 1850 Jožef Krajnc. Ta mož je poleg Tomaža Dolina-rja, ki je bil med sestavljalci občnega držav™ ljanskega zakonika in glavni korektor tiska 1.1811, najuglednejši slovenski pravnik. Za življenja sicer ni izšla kaka večja stvar, po smrti pa so izdali njegovo mogočno delo: Sistem avstrijskega splošnega zasebnega prava (v nemščini), prvo svoje vrste, izšlo po prvi izdaji 1885 še večkrat. — Krajnc je bil med najvidnejšimi slovenskimi zastopniki v avstrijskem državnem zboru 1.1848 in 1849. Potem je v Gradcu nadaljeval slovenska predavanja iz civilnega prava, ki jih je začel Mažgon v Ljubljani. Odpovedal se je konec 1853, bil nato 16 let profesor prava na a-kademiji v Sibinju na Sedmograškem, končno pa na praški univerzi. Umrl je 54 let star v Pragi leta 187,5. Ta obletnica smrti je rojstno leto treh pravnikov — stebrov ljubljanske univerze, a danes že pokojnih: Gregorja Kreka, Radoslava Kušeja, in Metoda Dolenca. Prvi je bil pr o* fesor rimskega in državljanskega prava in član raznih zakonodajnih svetov. Njegovi so bili načrti zemljiško-knjižnih zakonov, splošnega dela občnega državljanskega zakonika; o vidovdanski ustavi je napisal temeljno razpravo (v nemščini). V naši kulturi je zapustil še sledove v književnosti, predvsem pa v glasbi. Kušej je bil strokovnjak za cerkveno pravo. -Že 33 leten je zaslovel s temeljitim delom o Jožefu II. in cerkveni ustavi v Notr. Avstriji, kot profesor v Ljubljani pa je izdal učbenik Cerkvenega prava. Kazensko pravo in kazenski pravni red je bilo pa področje Metoda Dolenca, enega najbolj plodovitih pravnih piscev. Od manjših stvari omenimo razprave v Času 1923: Kriminalni proces zoper Jezusa Krista v luči novejših pravnozgodovinskih raziskavanj. Glavno delo pa je Dušanov zakonik, še več je napisal iz slovenske pravne zgodovine, med drugim obsežni "priročnik": Pravna zgodovina slovenskega ozemlja. Tudi v književnosti se je poskusil. III. Pogled iz 1.1950 na življenje slovenske besede ostrmi ob njegovem razcvetu v pesniško lepoto — 3. decembra 1800 je rojstni dan njenega mojstra —, od tod pa preleti na oba kraja: na njen prvi pojav v pismen-kah pred devetsto in petdesetimi leti, pa na pisatelja, ki "hrom je bil, naglušen", tedaj pa, pred petimi leti "ves zravnan, kot da stoji pred puškami ob zidu" — Velikonja pred morilci Slovencev in uničevalci naše kulture. Prešernovega rojstva so se pred petdesetimi leti spominjali na prireditvah v Gradcu, na Dunaju, v Pragi, v Sarajevu, v Trstu. Ljubjana je dala govoriti F. Levcu o razvoju slovenske književnosti, nabirala denar za spomenik in izdala Prešernov album. Lani je pesnika za stoletnico smrti oblačila v rdeče in tudi letos ga vsaj od uradne strani ne čaka boljšega. Nam, ki "prosti si voPmo vero in postave", ne gre braniti mrtvega pesnika — s komunisti je vsaka debata neumnost —, pač pa za to, da nam Vrbljanova knjiga ne bo mrtvo blago: dela velikih duhov so v tem podobna božjim, da so za človeški razum neizčrpna. Tiste ideje, ki so se v sijaju lepote zlile v stihe Prešernovih Poezij, so tudi nam drage: ljubezen do rodu, do svobode, do duhovnosti; predvsem paj živimo iz ideje Krista. Tu so izhodišča za naše delo. Zraven "dohtarja" zremo njegovega zvestega prijatelje Andreja. Življenje mu je najbolj natančno opisal France sam v prelepi zdravici; Tavčar ga je skušal pokazati kot mladega bogataša in nesrečnega snubca "steklene princese'', Trdina pa pripoveduje o njem kot bolehnem, demokratskem prežeš-kem gospodu. V našem slovstvu je ostala njegova zbirka narodnih pesni, predvsem pa njegovo neumorno založniško delo in prizadevanje za slovenski časnik — oboje v zadnjem letu življenja. Izdal je Linhartovega Matička (v bohoričici in gajici), svoj prevod Gar-rickovega Varuha in Vodnikove pesmi. V boju za časnik pa se je ravno pripravljal, da gre osebno k cesarju, ko ga je na godovni dan zadela kap. Iz tega časa se nam je spomniti še na Pre- šernovega sošolca Jožefa Burgarja, navdušenega metelčičarja, prevajalca K. Schmida in na podjetnega tiskarja ter založnika Jožefa Blaznika (pratika!). Leto po Prešernovi smrti smo dobili, za kar so se za Ciglerjem in tovariši trudili Kordeš, Blaznik in Smole: književni časnik (Novice so bile v začetku pač predvsem res "kmetijske in rokodelske".). Ustanovitelj Slovenske Čbele (tednik od januarja do marca 1850 v Celju), je bil duhovnik, tedaj pomožni gimnazijski učitelj v Celju Josip Drobnič. Program je obljubljal "čedne pesmi, kratke in podu-čivne pravlice in pripovesti, popise posebno pomnenja vrednih prigodb in oseb iz slovenske dogodivščine, slovstvena razjasnjenja in kar slovensko jezikoslovje sploh zadeva, šolske reči in vse, kar požlahnenje človeškega duha podpira''. List je ostal štajerska zadeva in ni uspel. Pobudil pa je Janežiča, da je že julija poslal iz Celovca v svet Slovensko Bče-lo in jo vodil 27 številk. Tudi Janežič je imel podobno obširen načrt, a več kot to, kar je bilo doseženo, je pomenilo nesebično navdušenje za slovensko književnost, ki se je iz Bčele točilo v srca mladine. Pojavljale so se dijaške "Slavije", pot do Glasnika je bila odprta. Od tod pa je šlo na dvoje: ena smer je bila Dunajski Zvon (80 letnica ustanovitve in 70 Triglav — "naš skalni car". letnica prenehanja je letos) — Ljubljanski Zvon, druga je vodila v Dom in svet, ki mu je ustanovitelj Frančišek Lampe, umrl pred 50 leti. (O njem je kratko pisal lanski koledar.). S prve poti je kot zrel mož, zaslužen vzgojitelj, človek, ki je po pravici prišel do najvišjih mest v svojem področju, prešel na drugo prof. dr. Fran Detela. Obdaril je našo književnost s povestmi Pegamom in Lamber-garjem, Trojko, Svetlobo in senco, s komedijo Učenjak in še s toliko drugimi spisi. Detela je dragocena pisateljska osebnost: mod-rest in dobrohotni optimizem, lastnosti, ki sta sicer tako težko naji v našem slovstvu, sta se z njim uveljavili in se bosta morali — prav iz njegovih del — nanovo okrepiti. Iz dominsvetovske usmeritve nam je omeniti še dva duhovnika "slavjanofila" Jožeta Abrama, prevajalca silnega in opojnega Ukrajinca Tarasa Ševčenka ter Ivana Vesela - Vesnina, tvorca Ruske antologije in pre-pesnitelja Psalmov v najraznolikejših kitič-nih in verznih oblikah. Daleč pred temi in daleč pred Prešernom pa stoje na pergamentnih listih zbornika v rnonskovski knjižnici besede: "Jaz se zagla-goljo zlodeju i vsem jego delom in vsem je-go lepočam... Verujo, itd..." besede novega življenja, besede, ki so bile - znamenje vsemu resnično dobremu in lepemu v slovenski zgodovini, besede, ki je v njih izpolnjevanju porok bivanju Slovencev na zemlji in uspeva-nju niih kulture. Tako so brižinski spomeniki ohranili najstarejše slovenske odstavke, v njih pa največje misli, ki jih morejo nadaljnja stoletja le opisovati in zaljšati, nikoli pa spremeniti^ In tem mislim je posvetil svoje delo Narte Velikonja, pisatelj Otrok, Višarskih polen. Besed, Matere, kulturni in karitativni delavec, mož volje, v svojo slavo obsojen in pobit od komunistov, a darujoč vso slavo Tistemu, ki Mu edinemu gre, prav po geslu iz prvega briž. spomenika "Milostivy Bože, Tebe poro-če me telo i mo dušo i moja slovesa i me delo i mo voljo ino vero i moj život". IV. Najpomembnejši Slovenec — glasbenik se je rodil pred 400 leti v kraju, ki ga zgo-dovnarji še niso čisto nedvoumno ugotovili. Večino nedolgega življenja je Jakob Petelin po stari šegi polatinjen v Gallusa — prebil na Češkem in Moravskem. Daljši službi: ka- pelnik škofa Pavlovskega v Olomucu, potem pa voditelj cerkvenega zbora v Pragi. Večina njsgovih 517 del so zborovske SiJvnibe za 4, 8. 12, tudi 24 glasov in maše. Dr. Mantua-ni takole ocenjuje Gallusa: "... sodi v vrsto največjih in vodilnih skladateljev in je samostojen, poljuden ter išče novih potov, novega izraza". Poleg tega slavnega sodobnika Palestrine in O. Lassa spada v pregled že med pravniki navedeni Gregor (Gojmir) Krek, ideolos* in organizator moderne naše glasbe. Njegova revija Novi akordi (1901—14) so zakladnica klavirskih in violinskih skladb, samospevov in zborov, književna priloga pa tehtnih člankov in kritik. Kot komponist je K. predvsem gojil samospeve. Zbrana dela je objavljal pri Glasbeni Matici v letih pred smrtjo. Dvostopetdeset let teče od rojstva Fr. Je-lovška, enega izmed naših najboljših slikarjev, živel je največ v Ljubljani, dasi ga je delo vodilo na vse konce Slovenije. Slovel je kot mojster fresk. Poslikal je cerkev sv. Petra v Ljubljani, strop cerkve v Štepanji vasi, žup-no cerkev v Kamniku, romarske cerkve Žalostne Matere božje na žalostni gori pri Mo-. kronogu. V freskah cerkve na Sladki ogri je zapustil lastno podobo. Mnogo njegovih del se je pouničilo, za druge spet strokovnjaki ne morejo z gotovostjo reči, da so njegove. Vedno bolehnega umetnika je štiriinšestdesetlet-r.ega pobrala, smrt sredi dela pri očetih bosonogih avguštincih. Bilo je to • v samostanu v "kvadri", ki ji danes nasproti stoji Figovec. Kot lani smrti se letos spominjamo sto let rejstva Janeza Šubica, romantičnega slikarja prizorov iz cerkvene in svetne zgodovine. Prevažen dogodek je bila I. slov. umetn. razstava v Ljubljani. Organiziralo jo je malo prej ustanovljeno Umetniško društvo, ki mu je bil duša R. Jakopič, tajnik Fr. Gove-kai, blagajnik pa I. Grohar. Z razstavo so impresionisti (predvsem veliki talenti: Jakopič, Grohar, Jama) zmagali celo posmehljivo ne-zanimanjs domovine, tako da se odtlej ni bilo treba slovenskim slikarjen zatekati v svet, ampak so lahko delali in malo da ne živeli doma. Z drugo razstavo so prišli na dan 1.1902, s tretjo pa, ko so premagali odporno zaspanost oblasti s tem, da so si sami postavili paviljon v Tivoliju, 1.1909. Odtlej pa leto za letom. Datumi: Okoli 1.1000. Brižinski spomeniki, prepis dveh obrazcev spovedi in ene pridige. Izvirnik more segati že v 9. stoletje. Prva novica o najdbi je prišla v svet 1.807. En obrazec za spoved je izdal Kopitar 1.1822, vse tri spomenike pa-ruski slavist P. Keppen 1.1827; nato so izšli še večkrat. Najnovejša in najboljša izdaja ja Ramovš-Kosova. 1.1550. Rojen na Kranjskem Jakob Pe- telin-Gallus. 1.1550. Kranjski rokopis. 1.1700. Rojen 4. novembra v Mengšu Franc Jelovšek. 1.1800. Rojen 7. februarja v Idriji Jožef Blaznik. Rojen 21. marca v Krašnji Jožef Burgar. Rojen 18. novembra v Ljubljani Andrej Smole. Rojen 26. novembra na Slomu pri Ponikvi Anton Martin Slom-ick. Rojen 3. decembra v Vrbi France Prešeren. 1.1850. Rojen 29. maja v Begunjah na Gorenjskem Anton Jeglič. Rojen 14. julija v Kobdilju (župnija Štanjel) Anton Mahnič. Rojen 20. septembra v Tepanju pri Konjicah Mihael Napotnik. Rojen 3. decembra v Moravčah Fran Detela. Rojen v Poljanah v Poljanski dolini slikar Janez Šubic. Prenehata izhajati mladinski časopis Vedež in politični časnik Slovenija, ki je imela velik smisel tudi za leposlovje. Na kratko pot pa sta stopila Ljubljanski Časnik in Jadranski Slavjan. Prva naša slovstvena revija je Slovenska Čbela, druga — bolje nadaljevanje prve — pa Slovenska Bčsla. 1.1875. Rojen 2. februarja v Štanjelu Jože Abram. Umrl 22. februarja v Pragi Jože Krajnc. Peričnik — šumeča mavrica. Rojen 27. junija v Gradcu Gregor Krek. Rojen 21. julija v Libučah pri Pliberku Radoslav (Jakob) Ku-šej. Rojen 19. decembra na Slapu v Vipavski dolini Metod Dolenc. 1.1900. I. slovenska umetniška raista" va v Ljubljani. Umrl 24. septembra v Ljublja--ni Frančišek Lampe. Umrl v Trnovem pri Ilirski B;strici dekan Ivan Vesel. 1.1945. Ubit 25. junija v Ljubljani Narte Velikonja. Drevje, ki se preveč košati, rodi malo sadja ali pa nič. Tako se godi tudi mladini, la se baha in bogato vede; le malo ima in malo velja. Slomšek Dr. ALOJZIJ ODAR, univ. prof. RIM JE ZOPET SPREGOVORIL... Že večkrat. V začetku julija letos je kardinalska kon-gregacija sv. oficija v Rimu izdala odlok, v katerem obsoja komunizem. Ni to prvi odlok sv. stolice o obsodbi komunizma. Saj poznamo na pr. okrožnico Pija XI Divini Re-demptoris z dne 19. marca 1937. ki izrecno govori "o brezbožnem komunizmu", kot pravi sama v podnaslovu. Kongregaeija sv. oficija pa je že 8. julija 1936 svarila pred tiskom, ki priporoča sodelovanje s komunisti. Takole pravi: "Ob tej priliki sami kardinali opominjajo vernike, da se varujejo kakršnihkoli knjig, dnevnikov, revij in ostalih spisov, ki priporočajo — zlasti pod pretvezo sodelovanja pri karitativnem delu — sodelovanje katoličanov s pripadniki komunizma.'' Sicer pa je cerkev že prej večkrat obsodila komunistični nauk; tako n. pr. že papež Pij IX 1. 1846 in papež Leon XIII 1. 1878. Že nad sto let je torej, kar je sv. stolica komunizem prvič obsodila. Navzlic temu pa je gornji odlok sv. oficija z dne 1. julija 1949 Vzbudil v svetu veliko zanimanja. Ali upravičeno? Zakaj znova. Vsak oče in mati vesta, kakor tudi vsakdo drug, ki ima opravka z vzgajanjem, da je treba otroka in gojenca večkrat posvariti pred istimi napakami in ga opozoriti na iste nevarnosti. Tako mora delati tudi Cerkev, ki je velika vzgojiteljica narodov za nadnaravno življenje. Vzgojitelj svoje opomine ponavlja, kakor razmere naročajo; opomine vedno bolj natančno opredeljuje. Tako tudi Cerkev. Zadnji odlok sv. oficija o komunizmu po vsebini ni ves nov, vendar ne moremo reči, da ne prinaša nič novega. Bil je potreben iz več razlogov, Nekaterim se je namreč zdelo, da se je sv. stolica med zadnjo svetovno vojno odmaknila od radikalnega stališča, ki ga je zavzel nasproti brezbožnemu komunizmu papež Pij XI v znani okrožnici Divini Redemptoris. Govorili so že, da so bile papeževe besede iz omenjene okrožnice, ki so prepovedovale kakoršnokoli sodelovanje s komunizmom, nekam prenagljene in premalo premišljene, in da jih zato ne gre jemati po črki. Tudi pri nas doma v Sloveniji so se slišali taki glasovi, še celo v begunstvu se je nekaterim vzbujala misel, če morda le nismo jemali besede papeža Pija XI preveč dobesedno. Slišala se je beseda, da smo slovenski katoličani preveč "načelni" in radikalni, premalo diplomatični. Glejte, so govorili, sedanji papež Pij XII molči in ne ponavlja besed svojega prednika... Kakor da bi moral papež govoriti, kadar bi mi hoteli, ali da bi moral vsak papež znova vse obsoditi, kar je obsodil že njegov prednik, ker bi sicer prejšnje obsodbe izgubile veljavo. Drugič je bil odlok potreben, ker so bili nekateri škofje, zlasti v Italiji, zadnja leta prisiljeni, da so izdajali konkretne obsodbe komunizma. Pa so zopet začeli nekateri take odloke napak tolmačiti; razlikovati so hoteli nad škofi: nekaj da jih je proti komunizmu, drugi pa r.iso. Pariški nadškof da sprejema "od komunistov ponujeno roko" severnoitali-janski škofje pa ne. Tretji razlog za odlok pa je bil ta, ker je bilo treba na avtoritativen način rešiti nekatera vprašanja, ki so v zvezi s prejšnjimi obsodbami, komunizma in s splošnimi cerk-venopravnimi določbami. Odlok sv. oficija je vzbudil, kakor vemo, veliko pozornost. Svetovno časopisje ga je prikazovalo na različne načine. Tudi razlagati so gaj začeli različno. Da si bomo na jasnem, kako je prav za prav s tem odlokom in njegovo vsebino, si v naslednjem najprej oglejmo njegovo besedilo nato pa kratko strokovno razlago. ODLOK SE GLASI: "Tej najvišji sv. kongregaciji so bila predložena naslednja vprašanja: 1. ali je dovoljeno vpisati se v komunistične stranke ali jih podpirati; 2. ali je dovoljeno izdajati, širiti ali brati knjige, revije, liste ali letake, ki podpirajo komunistični nauk ali delovanje komunistov, in ali je dovoljeno pisati vanje; 3. ali se morejo pripustiti k sv. zakramentom verniki, ki so zavestno in svo-svobodno izvršili dejanja, ki se omenjajo pod št. 1 in 2; 4. ali zapadejo verniki, ki izpovedujejo materialistični in protikrščanskj nauk komunizma, in zlasti tisti, ki ga branijo in širijo, že s samim dejanjem sv. stolici na poseben način pridržanemu izobčenju kot odpadniki od katoliške vere. Njihove Eminemee kardinali, ki imajo dolžnost skrbeti za vero in nravnost, so na plenarni seji v torek 28. junija 1949 odločili, potem, ko so slišali mnenje prečastitih gospodov svetovalcev, da je treba odgovoriti takole: na prvo vprašanje: Ne, zakaj komunizem je materialističen in protikrščan-ski, in njegovi voditelji se dejansko kažejo, čeprav z besedo včasih govore, da ne napadajo vere, kot nasprotnike Boga, prave vere in Cerkve Jezusa Kristusa; na drugo vprašanje: Ne; stvar je prepovedana po samem pravu (prim. Ka-non 1399 cerkvenega zakonika), na tretje vprašanje: Ne; skladno z rednimi načeli o odrekanju zakramentov tistim, ki nimajo potrebnih dispozicij za njih prejem; na četrto vprašanje: da Naslednji četrtek, 30. istega meseca in leta, je sv. oče Pij XII v redni av-dienci, ki jo je dovolil Ekscelenci pre-častitemu gospodu Asesorju sv. oficija, odobril to določbo Eminenc kardinalov, ki se mu je predložila, jo potrdil in u-kazal objaviti v uradnem listu Acta Apostolicae Sediš." Pedro Vigorita notar najvišje sv. kongregaeije sv. oficija. Razlaga. Odlok obsega štiri predložena vprašanja in odgovore, ki so jih na nje dali na plenarni seji kardinali, člani kongregacije sv, oficija. Te odgovore je potem papež potrdil in jih u-kazal objaviti v uradnem listu sv. stolice. Kar-dinalska kongregacija sv. oficija ima za nalogo varovati, kot pravi kanon 247 § 1 cerkvenega zakonika, "verski in nravni nauk". Po svoji nalogi je prva med kardinalskimi kon- Papež Pij XII. v tišini vatikanskih vrtov. gregacijami, ki so zborna oblastva papežu v pomoč pri vladanju Cerkve. Vprašanja so pri kongregacjji sv. oficija natančno preučili; nato pa so nanje kardinali, člani te kongregacije, na svoji plenarni seji kratko in jasno odgovorili. Prvo vprašanje: vstop v komunistično stranko. Po odgovoru na prvo vprašanje ni dovoljeno vpisati se v komunistično stranko ali jo podpitali. To pomeni: kdor se prostovoljno vpiše v komunistično stranko, ali kdor jo prostovoljno podpira, čeprav sam vanjo ne vstopi, greši smrtno. Komunistična stranka ima namreč brezbožno ideologijo in deluje proti Bogu, veri in Cerkvi, čeprav komunistični voditelji včasih govore, da ni tako. Kdor se torej prostovoljno vpiše v komunistično stranko ali jo podpira, ta ji pomaga pri njenem brezbožnem delovanju. Delovanje brezbožnikov, kakor tudi sodelovanje pri njem pa je brez dvoma v popolnem nasprotju z vsako vero v osebnega Boga, kaj šele s krščansko vero. Je greh proti prvi in drugi božji zapovedi. če pa se kdo vpiše v komunistično stranko le prisiljen, le zato, ker mu grozi veliko zlo, če se le vpiše, a sam ne odobrava komunističnega brezbožnega delovanja in tudi pri njem naravnost ne sodeluje, ne greši s tem, ker se je vpisal v to stranko. Ali je greh vpisati se v socialistično stranko? Treba je razlikovati, ker so različne socialistične stranke, če socialistična stranka izpoveduje materialistični svetovni nazor in napada vero ter Cerkev, je vpis vanjo prav teka nedovoljen, kot vpis v komunistično stranko. Komunistična stranka katoličanom ni prepovedana zaradi svojega gospodarskega, političnega ali nacionalnega programa, marveč zaradi svoje osnovne materialistične ideologija in zaradi svoj-ga nasprotovanja veri, ideji Boga in Cerkve. Drugo vprašanje: literatura, ki podpira komunizem. Po odgovoru na drugo vprašanje je izdajanje, širjenje in branje tiska, ki podpira komunistični nauk ali delovanje, prepovedano po občih določbah cerkvenega prava. Ker knjige in časopisi, kot vsakdo ve, na ljudi zelo vplivajo, je naravno, da hoče Cerkev svoje vernike zavarovati pred vplivom trkes-a tiska, ki bi škodoval njihovim dušam. Zve.ičanje duš je namreč nad vse resna zadeva, prav za prav edina resna zadeva na svetu. "Kaj pomaga človeku, če vse pridobi, na svoji duši pa škodo trpi"'. Tisk pa utegne povzročiti' duši in ne samo eni, marveč dušam stotisočev ogromno škodo, ki se navad-- no ne da več popraviti. Zato je razumljivo, da Cerkev določene vrste tisk svojim vernikom prepoveduje. Pred škodo, ki bi ti jo povzročil slab tisk, se namreč obvaruješ le tako, da ga ne bereš. V kari. 1399 cerkvenega zakonika se naštevajo v enajstih točkah knjige in spisi, ki jih Cerkev prepoveduje. Sem spadajo med drugimi: knjige, ki skušajo izpodkopati temelje vere; knjige, ki namerno napadajo vero ali nravnost; knjige, ki napadajo ali smešijo kako katoliško dogmo ali branijo od Cerkve obsojeno zmoto; knjige, ki skušajo podreti cerkveno disciplini; ki namerno sramote cerkveno hierarhijo; ki zagovarjajo razporoko; ki namerno obravnavajo, pripovedujejo ali u-če opolzke in nesramne stvari. Lahko je uvideti, da tisk, ki zagovarja ko- munistični nauk ali komunistično delovanje, očitno spada pod gornjo določbo. Ali morda ne zagovarja ta tisk materialističnega svetovnega nazora,, ki je zanikanje Boga ? Ali ne izpodkopuje temeljev vere v Boga? Ali ne napada vere? Ali ne smeši tolikokrat katoliš-kilTdogem? Ali ne sramoti papeža? Ali ne zmerja škofov? Ali ne zagovarja grobega naturalizma v morali? Cerkev torej prepoveduje tisk, ki zagovarja komunistični nauk in delovanje. Prepoveduje ga po splošnem zakonu o prepovedi knj.g. Komunistična literatura kot taka dose-daj ni prepovedana s kakšnim posebnim zakonom, marveč velja zanjo le splošni cerkveni zakon. Gorn;'i odlok kongregacije sv. ofici-ja pa avtentično pove, da je ta tisk navadno takšen, da spada pod cerkveno prepoved v kanonu 1399. Kakšen učinek pa ima cerkvena prepoved knjig? Kanon 1398 § 1 cerkvenega zakonika določa o tem takole: "Prepoved knjig ima za učrnek, da se knj;g? brez pristojnega dovoljenja ne sme ne izdati, ne brati, ne obdržati, ne prodati, ne v drug jezik prevesti in na noben način drugim dati". Tiska torej, ki zagovarja, širi ali podpira komunistični nauk ali delovanje komunistov, kristjani ne smemo brati, kupovati, imeti pri sebi ali ga drugim posojati in prodajati. Prepovedano je vse to pod smrtnim grehom, če pa ima kdo pameten razlog za to, da bi kako tako knjigo ali spis bral, naj se obrne na škofijsko kurijo po dovoljenje. Tretje vprašanje: pripuščanje k zakramentom. Duhovniki smejo deliti zakramente le takim osebam, ki so za prejem zakramenta pravilno razpoložene. Kdor na primer ne kaže ke-sanja, ali se noče poboljšati, ali noče odpraviti bližnje grešne priložnosti, ali pohujšanja, ki ga daje, noče odpraviti, ne more dobiti odveze pri spovedi. Po splošnih pravilih, ki veljajo za pripuščanje javnih grešnikov k zakramentom, se morajo ravnati po odgovoru na to tretje vprašanje duhovniki tudi takrat, kadar želi prejeti kak zakrament oseba, ki se je pregrešila zoper odločbe v prvem ali drugem vprašanju. Kdor torej noče zapustiti komunistične stranke, v katero je prostovoljno vstopil, ne more dobiti odveze pri spovedi. Prav tako je ne more dobiti tisti, kdor noče prenehati s podpiranjem komunistične stranke, ali kdor noče opustiti tiska, ki je prepovedan, kakor smo zgoraj videli. Četrto vprašanje: izpovadovanje materialističnega komunističnega nauka. Razlikovati moramo med grehom in kaznivim dejanjem v Cerkvi. Kaznivo dejanje v Cerkvi je tak na zunaj storjen smrtni greh, za katerega je Cerkev zagrozila s kaznijo. Vsak smrtni greh torej še ni kaznivo dejanje. Samo prestop cerkvene norme, ki grozi s kaznijo, js cerkveno kaznivo dejanje. Prostovoljni vpis v komunistično stranko je smrtni greh, kakor smo videli, ni pa cerkveno kaznivo dejanje. Prav tako je samo greh, ne pa tudi kaznivo dejanje, prostovoljno podpiranje komunistične stranke ali branje ter širjenje tiska, ki podpira komunistični nauk ali delovanje komunistov. Drugače pa je s tistim, ki v komunizmu deluje aktivno. Po odgovoru na gornje četrto vprašanje je namreč izpovedovanje materialističnega in protikrščanskega komunističnega liauka, zlasti pa še hranjenje in širjenje tega nauka ne samo smrtni greh, marveč tudi cerkveno kaznivo dejanje, ki ga zadene ista kazen kot odpad od vere. Za odpad od vere pa je v kanonu 2314 § 1 cerkvenega zakonika zagrožena kazen cerkvenega izobčenja. , Zapade pa storilec temu izobčenju takoj, ko „e to kaznivo dejanje izvršil. Se ne zahteva, da bi mu cerkveni sodnik ali predstojnik še le moral naložiti kazen, že s samim dejanjem, kakor pravimo, zapade izobčenju. Izobčenje preneha le z odvezo, ki jo podeli cerkvena oblast. Glede na to, kdo more dati odvezo od izobčenja, razlikujemo več vrst izobčenja. Včasih ni izobčenje nikomur pridržano; takrat ga more odveza ti vsak spovednik. Včasih pa je izobčenje pridržano krajevnemu škofu, včasih pa sv. stolici. V teh primerih moreta dati odvezo le škof ali sv. stoli-ca, kakor j3 pač pridržano. Sv. stolici pa more biti izobčenje pridržano na tri načine, ki se imenujejo preprosti, posebni ali prav posebni način. V primeru, ki ga obravnavamo, gre za izobčenje, ki je sv. stolici na poseben način pridržano. Izobčenje, ki zadene takoj, ko je kaznivo dejanje izvršeno, se imenuje vnaprej izrečeno izobčenje. Odgovor na gornje vprašanje Ob izviru Soče v Trenti. torej pove, da zapadejo tisti, ki izpovedujejo materialistični in proti krščanski nauk komunizma, zlasti pa tisti, ki ta nauk branijo in širijo, kot odpadniki od katoliške vere naprej izrečenemu cerkvenemu izobčenju, ki je sv. stolici na poseben način pridržano. Izobčenje zadene, prvič tiste, ki izpovedujejo materialistični in proti krščanski nauk komunizma. Kdor bi izpovedoval le gospodarski ali politični komunistični nauk, bi zato še ne zapadel izobčenju. Kdor pa izpoveduje komunizem v bistvu, kakršen je, zapade izobčenju. Izpovedovati se pravi priznavati v besedi, pismu ali dejanju. Še hujše kot izpovedovanje je brenjenje in širenje. Zato zapade izobčenja tudi tisti, ki ta komunistični nauk brani in širi. Sama pripadnost k komunistični stranki še ne zadišča za izobčenje, pa se tudi ne zahteva. Izpovedovati, braniti ali širiti materialistični komunističn nauk more tudi tak, ki sam ni vpisan v komunistično stranko. V komunističnih strankah pa so brez dvoma tudi taki zgolj pasivni ali nezavadni člani, ki ne izpovedujejo materialističnega in proti-krščanskega komunističnega nauka. Zakaj so izobčeni tisti, ki izpovedujejo materialistični nauk komunizma. Po kan. 2314 § 1 cerkvenega zakonika zadene izobčenje vse odpadnike od krščanske vere. Materialistična idelogija komunizma pa je popolno zanikanje krščanstva in vere. Komunist ne more biti kristjan, in kristjan ne komunist. Krščanstvo uči o sebi, da je od o-sebnega Boga samega razodeta vera, po Leninovem uradnem nauku komunizma pa je vera le opij za ljudstvo, sredstvo, ki so si ga gospodarsko močnejši sloji izmislili, da bi lažje izkoriščali gospodarsko slabejše. Lahko je uvideti, da je prepričan komunist nujno odpadnik od krščanske vere. Gornji odlok sv. oficija v svojem odgovoru na četrto vprašanje ni uvedel izobčenja za one, ki izpovedujejo, branijo ali širijo materialistični in protikrščanski nauk komunizma, marveč je prav za prav le avtentično pojasnil, da taki ljudje objektivno spadajo med odpadnike od krščanske vere. Izobčenje je huda cerkvena kazen. Z njim Cerkev vernika izključi iz zunanjega občestva vernih. Tak izključeni vernik ne more biti deležen onih duhovnih dobrot, ki jih je Kristus Cerkvi izročil in ki jih je Cerkev sama uvedla. Ker se izobčeni teh dobrot ne mo- re udeleževati, je njegovo večno zveličanje v veliki nevarnosti. Je pa izobčenje zdravilna kazen. Zato Cerkev izobčenca takoj odveže od izobčenja, če neha biti trdovraten. Zakaj je gornji odlok sv. oficija pomemben. Iz zgoraj povedanega lahko spoznamo, kaj je odlok sv. oficija z dne 1. julija 1949 prinesel novega in v čem je pomembnost. Preglejmo še enkrat njegova vprašanja in odgovore! V odgovoru na prvo vprašanje odlok jasno pravi, da ni dovoljeno vpisati se v komunistično stranko ali jo podpirati. Ali je doslej bilo dovoljeno? Tudi ne, za tistega, ki je vedel, kaj je komunizem. Pomembnost odloka je v tej točki v tem, da avtentično pojasnjuje, da so komunistične stranke takšne, da že po naravnem pravu nikomur ni dovoljeno biti njihov član ali jih podpirati. V odgovoru na drugo vprašanje imamo avtentično pojasnilo, da ni dovoljeno brati in širiti tiska, ki podpira komunistični nauk ali delovanje. Za tiste, ki so poznali ta nauk, je bilo že do sedaj to prepovedano. Pomembnost odgovora je v tem, da je avtentično opozoril, da spada te vrste tisk pod prepoved v kan. 1399. Pomembnost odgovora na tretje vprašanje je v tem, da opozarja zlasti dušne pastirje in spovednike, kako se jim je ravnati, kadar bi želeli prejeti zakramente taki, ki podpirajo komunističen nauk ali berejo tisk, ki ga zagovarja. Stvarno so se morali že doslej tako ravnati. Očividno pa je, da se vsi niso tako ravnali. Zaradi tega je tudi bilo vprašanje predloženo. Po odgovoru na četrto vprašanje je avtentično pojasnjeno, da spada tisti, ki izpoveduje materialistični in protikrščanski nauk komunizma, med odpadniko od krščanske vere in ga zato zadene cerkvena kazen, ki je zagrožena za odpad od vere. Pomembnost odloka torej ni v tem, da bi uvedel kake po vsebini nove določbe, marveč v tem, da je avtentično opozoril in pojasnil, da se morajo na pripadnike materialističnega komunističnega nazora in člane komunističnih strank in njih podpiralce uporabljati splošna cerkvena načela in pravne določbe. Noben katoličan si odslej ne more več zakrivati oči, se izgovarjati in opravičevati. Rim je zopet spregovoril... MATEVŽ GOR JAN: VETER S PAMPE S strahom in spoštljivo vedečnostjo sem poslušal prve besede o vetru. 0 vetru, ki bo naš veter, ko se konča dolgo po tovanje. "Ta burja, da bi je ne bilo!" Le psovke. Dobrega nič, o tisoč lepotah nič, nič toplega o tem vetru, ki ga je Bog ustvaril, ki sinove te zemlje iz otopelosti budi! Skrivnostno tih postaja veter na vse to. Smeji se ubogim računarjem, ki jim nikoli ni vsem vse prav, igra se, besni kadar mora, je silen in krotak, rezek in domač, počasen, hiter, nagajiv. .. Naš veter. Vleče čez pampo in poje nam svojo zavito vižo ves božji dan. Poslušaš ga iz sobe, za mizo sede, čakaš... čakaš kaj ti bo nedopovedljivega prinesel. Zdaj. ■. zdaj. . . ure in ure.. • zdaj.. . Hrepenenje vliva pesem. Močneje, spet tise. . . kaj bo dal? Ne še... morda.. • Doma je ječal in stokal, divjal malo kdaj. Tu se zažene v štiri, šest glasov, buta in gospoduje. Je postavljen čez vse te ravnine. Peha oblake prahu in peska za obzorje. Nebo odgrinja, za-grinja in se igra s soncem. Za njim stegujejo neplodna poprova drevesa svoje gibke veje. Mahajo mu kakor v pozdrav, se sklanjajo, šume v nerazumljivi govorici. Ustreči mu hočejo s tem, enim, kakorko i, kaiti ni krut vladar. Privlači z neznano silo. Če ga gledaš skozi okno, s svojo veličastnostjo tudi tvoj pogled zajame. Vse hiti, se vrti v jadrnem plesu in beži. Rad bi še ti... sili te, da bi se predal tej začarani lepoti in se izgubil v daljini. Preveje ti dušo, odtrga od dela. Zdrzneš se, ko te volja pokliče nazaj. A kdo bi mogel povedati, kaj je tisto, kar privlači? Z vetrom se je vendar tudi boriti lepo. Glej ljudi na cesti: zavijajo se v zvihrane suknje, naprej so sklonjeni, oko v oko z vetrom in mu kljubujejo. Papirčki in smeti beže mimo z neusmiljeno naglico. Sunki za- Čreda pod Jalovcem (2.645 m) našajo. Zmagujejo samotni pešci, vsi žarečih obrazov, čeprav jih oči skele. Razigran stojim na terasi in se držim za ograjo. V:a narava valovi. Oblaki spejo v dve smeri: tanka zgornja plast je kakor tenčica, kakor gladina velikega morja, spodnja pa kakor neskončna mreža polna rib, ki jih je ribič zajel, pa se mu mudi, da jih čimprej spravi na varno. Veter se v blaznem diru podi proti jugu in vozi mrharje na Suho reko. Skušam se pripraviti do pomenka, a je kakor otrok; čeblja, piha v uho. lase mrši, gre, pride, se zaleti, poboža. Nosi bele cvetke in pisane. ■. misli... na dom, na mater. V vrtincu vihra preteklost, razbiraš bodočnost... vidiš svojo pot... znanci, prijatelji, spomin na ljube kraje, vse vstaja in izginja, da boli in hladi, da kuje... Si vztrajal ob vsem tem? Boš še vnaprej? K umiku! te hcče prisiliti piš. Oj, veter iz pampe! K odpornosti in kljubovanju siTiš ter v istem hipu sam daješ veselje in meč zanj. V življenju ni tako: ta.m le nasprotujejo,' odpora si nihče ne želi. Zakladi se odpirajo, samo da molčiš, ko bi ne smel. Veter je uganka kot tujec, preprost kot starejši brat. Poje svojo vižo ta veter. Brunda v čas in piska skozi trnjevo goščo. Včasih je razposaien in tedaj meče pampa okl ščke za njim. Danes se je sprevrgel. Postala je silno mehka njegova dlan. Najel je v so se^nn deželi dež. Pomaga sam, da se vse dobro razmoči. Prepeljava vodene megle in skrbno pazi, da bo pravičen: o^a^u m?nj, pastirievim njivam več. Vidi se, da ima rad svojo zemljo. Umiva sonce in nebo, da sta čistejša. Pc zdravi j a usehlo listje. Poprime tu, dregne v češmin, zatrobi v razbitino zagorelega gauča. živina muka pomladi v pozdrav. Peket konjskih čred postaja isker. Nov veter polni pljuča z novim zagonom. Ljubeznivo g'adi gola bre~kova drevesa. Kar rožnata rdeč^a j'h obliva, tako jim dobro dene. Diha življenje v gosto grmovje, travi daje zdravo bar- Ljubljana — Trnovo vo. Hodi kakor slikar, kane na cvetko mab modrega, prebarva žive meje, skale znova posivi. Še bodeči akaciji ae pozna prerojen je... Tak je naš veter. Trd kot življenje, dober kot srce, krepak kot junak, lep, če hočeš njegovo lepoto videti in slišati. Naš veter — pesem naše narave. Odsvit večnega Boga. Hudo boli čustvo osamelosti. Zakaj ljudje smo nav~7ani drug na drugega, in nesrečne! je odljudnik, dasi nikdar ne brez svoje krivde. Bistro naj pregleda svojo dušo in zapazil bode v skritem kotu čepečo ničemurnost, ki mu šepeče, da je on mnogo boljši od drugih; in čs je tako moški, da jo iztira, bo zagledal za njo kup svojih napak; in dasi so morebiti manjše c-d tujih, vendar ne bo videl več samo tuj'h; kakor nam hribci, ako stoje blizu has, zastavljajo razgled celo na visoke gore". . ★ Huda reč je politika, če človek ne vs natanko, odkod vleče sapa. Prenagli se lahko pri najboljši volji in zabrede takorekoč po nedolžnem. Detel a. DR. IVAN AHČIN Spomin na Dr. Aniona Korošca ob desetletnici njegove smrti Smrt dr. Antona Korošca pred desetimi leti (14. dec. 1940) je bila žalni preludij k slovenski tragediji. Kdo se ne spominja onega mrzlega decemberskega dne, ko je Ljubljana zavita v črnino polagala v grob zemske ostanke svojega velikega voditelja? Huje ko strupen miaz po kosteh, je pekoča žalost in zaskrbljenost kljuvala v srcih. Slovenci so se čutili kakor družina, ki je nenadno izgubila šrbnega očeta. Po Evropi je plamtela nova vojska. Tudi čez slovensko ozemlje so že legale temne sence. Črne slutnje so glodale v srcih vseh in strah, da se bliža ura, ko bo slovenski rod izročen v roke svojim sovražnikom in se bo nad slovensko zemljo razbesnel vihar, ki sta ga oba velika narodna voditelja, škof Jeglič in dr. Korošec slutila in pred smrtjo napovedovala. In je res prišlo in udarilo po nas tako strašno, da je v svojem jadu slovenski človek blag-roval one, ki so v grobovih, ko še za sebe sredi brezdanjih strahot ni videl druge rešitve, kakor hladno smrt pod zeleno rušo. Deset let ni dolga doba, a v trpjenju se vleče kot vekovi. In tako se nam zdi, da je zelo daleč tisti čas, ko smo hodili na Korošče-ve shode in slavili Koroščeve proslave. Kakor odmev daljne pesmi je spomin na staJion, na morje slovenskega ljudstva, ki je valovilo v pozdrav svojemu ljubljenemu voditelju... Ob desetletnici njegove smrti bi Slovenci, ob drugih časih, brez dvoma imeli že obširen prikaz življenja in dela tako pomembnega moža, kakor je v naši zgodovini dr. Anton KoroŠPc. Nekateri so skušali podati že kritično oceno Koroščevega dela. Pričujoči članek tega ramena nima. Hoče poživiti le na skromen način spomin na našega voditelja, s čigar imenom je najtesnejše združen narodni in politični razvoj Slovencev v prvih štirih desetletjih našega veka. * * * * Dr. Anton Korošec (rojen 12. ma1-a 1872 v Biserjanah pri sv. Juriju ob Ščavnici> nastopi v slovenski politični javnosti od času, ko se narodno vodstvo več ne zadovolji s samo Dr. Anton Korošec ob 20 letnici osvoboditve naroda iz tisočletnega robstva. zahtevo po upravni združitvi vseh slovenskih pokrajin v eno samo upravno enoto z Ljubljano kot središčem, ampak ko vidi rešitev slovenskega vprašanja le v zvezi z jugoslovanskim vprašanjem. Ako imamo to pred očmi, potem lažje razumemo ves političen razvoj in delo dr. Korošca. Po eni strani je germanizacija slovenskega ozemlja, posebno Koroške in Štajerske, s pospešeno hitrico napredovala. Nasilje nemških nacionalističnih oblastev nad Sloveiici je postajalo bolj in bolj krivično in brezozbirno. Ni bilo veliko upanja, da bi Slovenci sami, kljub žilavemu odporu proti nemštvu in nemšku-tarstvu, mogli vzdržati pred germanskim navalom. Po drugi strani pa je jugoslovansko vprašanje posebno z aneksijo Bosne in Hercegovine 1908 leta stopalo vedno bolj v os- predje in zadobilo že splošen evropski pomen. Umljivo, da so se slovenski politiki ozirali na jug, od koder so edino mogli pričakovati zaveznikov. Itešitev jugoslovenskega vprašanja naj bi prinesla tudi izpolnitev slovenskih teženj po združenju. Vsi vodilni slovenski politiki te dobe, z dr. šušteršičem, dr. Krekom in dr. Korošcem na čelu, so vprašanje Zedinje-ne Slovenije vezali na rešitev jugoslovanskega vprašanja. Dr. šušteršič je v poletju 1909 predložil avstrijskemu prestolonasledniku Francu Ferdinandu načrt trializma za ustanovitev jugoslovanske države v okviru monarhije, a dr. Korošec je istega leta kot predsednik Slovenskega kluba v graškem deželnem zboru zahteval združitev slovenskega dela Štajerske in Koroške z ostalimi jugoslovanskimi po-krajinami v ene upravno celoto. Vendar pa je misel, da bo jugoslovansko vprašanje mogoče rešiti v avstrijskem okviru, vedno bolj plahnela spričo splošnega političnega razvoja v Evropi. Pred vsem bodi pov-darjeno, da so trialistični zamisli nasprotovali skoro vsi odločilni politični činitelji dvojne monarhije. S sarajevskim atentatom (1941) pa je trializem itak zadobil smrtni udarec. Nerazumevanje Avstro-Ogrske za slovenske in hrvaške politične težnje je že samo po sebi navajalo k rešitvi jugoslovanskega vprašanja izven dvojne monarhije, posebno po Balkanski vojni (1912), ko so se balkanski narodi otresli turške nadoblasti in je posebno Srbija po zmagi nad Bolgari (1913) postala pomemben političen činitelj na slovanskem jugu. Svetovna vojska je nakazan razvoj samo pospešila. Nemci so vojno oklicali za spopad med germanstvom in slovanstvom. Naumann-ov načrt samonemške Srednje Evrope je jasno pokazal, kakšna usoda čaka predvsem Slovence ob nemški zmagi. Ko je, prisiljen po razvoju dogodkov na bojiščih, cesar Karel sklical v maju 1917. državni zbor, so na Krekov predlog v "Jugoslovankem Klubu" zbrani poslanci sklenili v slovesni izjavi ponoviti svoje državnopravne zahteve.. Tako je prišlo do majniške deklaracije,, ki jo je 30. maja 1917 prebral predsednik Kluba dr. Korošec v dunajskem parlamentu in ki zahteva "združitev vseh, po Slovencih, Hrvatih in Srbih naseljenih predelih monarhije v eno, samovladno in na demokratični osnovi zgrajeno državno telo". Avstrijski okvir je bil tedaj omenjen le, da je bilo v času vojske omogočeno deklara-ciisko gibanje. Jugoslavija torej, da se v njenih mejah izpolni stoletna zahteva Slovencev po združeni Sloveniji. Jugoslovanska politika, da se Slovencem omogoči narodni obstoj in življenje. Čeprav je bil dr. Janez Krek glavni ideolog te politike, je bil dr. Korošec njen spretni rea-lizator. Tej politiki je dr. Korošec ostal zvest do smrti. Kaj naj bi Slovenci ob tistem usodnem zgodovinskem razdobju sicer storili? Ostati pri Avstriji, ki jih je tlačila, pa je med svetovno vojno zunanje in notranje dozorela za razpad in bi neizbežno propadla tudi ko bi jo Slovenci hoteli ohraniti pri življenju? Res je cesarski manifest 16. okt. 1918 obljubljal preureditev monarhije tako, "da postane po volji svojih narodov zvezna država, v kateri tvori vsak narod na ozemlju, kjer je naseljen svojo lastno državnost". Toda Slovani niso mogli zaupati Nemcem, ker so videli v njih popuščanju le manever, ki naj bi rešil, kar je bilo ŽK izgubljeno. Posebno pa Slovenci niso mogli verjeti v iskrenost cesarjeve obljube, ker je le nekaj mesecev preje (4. maja 1918) ministrski predsednik Seidler izjavil, da sicer ni izključeno, da bi se ustanovila jugoslovanska država, da pa na noben način morebitna Jugoslavija v okviru monarhije ne bo obsegala slovenskega ozemlje, ki leži Nemcem na poti do Jadranskega morja. Tudi Seidlerjev naslednik Hussarek je še 30. julija pri avdijen-ci škofa Jegliča najodločnejše odklonil slovenske zahteve. Povrhu bi pa cesarski manifest, tudi ko bi se po črki izvedel, le deloma rešil slovensko narodno vprašanje, ker je bil iz reformnega načrta izvzet Trst z okolišem, ki naj bi dobil poseben statut. V kasnejših letih, ko nam tako zaželjena Jugoslavija ni bila vedno dobra mati, smo večkrat slišali očitek, da bi moralo slovensko politično vodstvo ob razpadu Avstrije po načelu narodne samoodločbe, ki so ga oklicali zmagoviti zavezniki, zahtevati lastno slovensko državo brez vsake vezanosti na ostale juž-noslovanske narode—. Ni nam znano, če je bil v tistem času kdo od slovenskih politikov, ki bi predlagal tako rešitev in prav tako ni mogeče reči, ali bi mu slovenski narod sledil. Bilo je splošno prepričanje, da bo v Jugoslaviji Slovencem zagotovljen nemoten naroden razvoj, a da bi slovenska država zaradi svoje šibkosti ne mogla uveljaviti svojih terito-rijalnih zahtev napram sosedom in ne obdržati svojega nacionalnega ozemlja, ker bi po- stala hiter in lahek plen premočnih, grabežljivih sosedov. * * * * V čašu veselja nad zedinjenjem je Slovencem iz prvega početka bilo primešanega mnogo pelina. Prvič je četrtina Slovencev ostala pod tujcem izven novih državnih meja. Drugič pa se je narodno zedinjenje 1. decembra 1318 izvedlo mimo navodil Narodnega Veča v Zagrebu, ki je fungiralo kot suverena oblast države Slovencev, Hrvatov in Srbov za ozemlje bivše monarhije in mimo njenega predsednika dr. Antona Korošca, ki se je tedaj mudil v Švici in je z zastopniki Jugoslovanskega odbora ter Pašičem kot predsednikom srbske vlade v emigraciji sklenil Ženevski pakt, ki naj bi bil osnova za pravo enakopravnost države: Za Srbe Jugoslavije v bistvu ni bila več kot razširjena Srbija, Hrvati in Slovenci pa so zahtevali popolno enakopravnost brez vsake nadvlade s srbske strani. Korošec, ki se je 20 let v Avstriji boril proti temu, da bi se Slovenci utopili v germanskem morju, je kot vodja večine Slovencev naenkrat stal pTed novo ,šc težjo nalogo. Boriti se je bilo treba proti belgrajskemu političnemu, gospodarskemu in kulturnemu centralizmu, proti "jugosloven-stvu", ki je pod pretvezo državne enotnosti skušalo prečanske dele države zliti s srbst-vom in izpodkopati slovensko in hrvaško narodno samobitnost. Več kot 20 let je Korošec vodil to borbo za slovensko samobitnost v novi državi, ob neprestani opoziciji med Slovenci samimi, z neenakimi sredstvi in močmi in mnogimi bridkimi peripetijami. V parlamentarnih debatah o načrtu ustavo jo parlamentarno zastopstvo SLS pod Koroš-čevim vodstvom že 1921 predložilo Vesničevi vladi uvedbo federalizma kot dejanskim razmeram mlade države najbolj primerno rešitev. Vendar je bila sprejeta z odločilno pomočjo slovenskih demokratov in kmetijcev 28. junija 1921 centralistična vidovanska ustava ■ pičlo nadpolovično večino. V boju zoper vidov-dansko ustavo so Slovenci pod Koroščevim vostvom zahtevali "avtonomijo", ker je bil političen pritisk tolik, da ustavnopravno bolj \ določene načrte ni bilo varno javno terjati. V boju za samoupravnost je Koroščev položaj in ugled stranke, ki ji je načeloval, doma v Sloveniji in v državi bolj in bolj rastel. Že v volitvah 1923 je SLS dobila za svoj avtono-mistični program tri četrtine slovenskih vo-lilcev. Korošec je mogel spet govoriti kot predstavnik slovenskih narodnih teženj. Po ^usodnih strelih v belgrajski skupščini 1928 je razdvojenost med Belgradom in Zagrebom začela že resno ogrožati obstoj same države. Med Hrvati je vrelo, v belgrajskih krogih se je načenjalo vprašanje "amputacije" Hrvatske in Slovenije. Ko je notranjepolitična kriza dosegla svoj višek, je kralj Alek- Gospa Sveta bdi nad Korotanom. sander dr. Korošcu — prvič prečanu — zaupal sestavo vlade, v kateri je Korošec obdržal tudi notranje ministrstvo. Korošec je vedel da je osftovno zlo v centralistični ustavi. Hotel je zato spremembo ustave v trialističnem smislu: držara naj bi se razdelila na srbsko, brvaiko in slovensko banovino, skupni parlament pa naj bi se sestavil iz odposlancev ba-novinskih odborov. Toda zaradi odpora srbskega krila koalicije (Vukičevič-Davidovič) reforme ni bilo mogoče izvesti. Koroščeva vlada je morala odstopiti, nakar je Aleksander 6. januarja 1929 z državnim udarom odpravil v dovdanska ustavo, razpustil parlament, kmalu nato tudi stranke in uvedel osebno diktaturo. Na osebno prošnjo kralja je Korošec ostal kot minister t ncvi vladi generala Petra Živ-koviča v upanju, da mu bo dana možnost vplivati na obliko nove ustave. Toda le-ta (delo Milana Srskiča) je bila oktroirana v septembru 192? in je ostala kljub devetim ' samoupravnim" banovinam enako centralistična, kot je bila prejšnja vidovdanska. Korošec je nato odstopil, videč da njegova navzočnost v vladi ne more zavreti unitarističnega kurza. V dobo Živkovičeve diktature, katere eksponent v Ljubljani je bil ban Marušič, pade Koroščeva "Slovenska deklaracija", ki so jo nasprotniki krstili za slovenske punktacije (30. dec. 1932). V njih se zahteva, da se da elovenskjmu narodu v Jugoslaviji taka samostojnost, da bo privlačila Slovence izpod tuje oblasti v Italiji, Avstriji in Madžarski. V ta nemen je potrebna narodna samobitnost, ime In zastava, finančna samostojnost, politična In kulturna svoboda ter korenita socialna za-do preganjanje pristašev SLS po vsej Sloveni-llrvati in Srbi s svobodno pogodbo na demokratični podlagi osnovati sestavljeno državo enakopravnih enot, katerih ena bodi Slovenija. —Zaradi te federativne izjave se je pričelo hudo preganjanje pristašev SLS po vsej Sloveniji. Korošec sam je bil interniran v Vrnjački banji, kasneje v Tuzli in nazadnje na Hvaru vse do umora kralja Aleksandra v Marseillu 9. okt. 1934. Internacija je še povečala Koroščev političen ugl«d pr> celi državi in še poglobila zaupanje Slovencev v njegovo politično vodstvo. V novo v'ado Milana Stojadinoviča, ki je no majskih volitvah 1. 1935 dobila nalogo od kneza regenta Pavla, da pomiri nasprotje med vlado in opozicijo, je dr. Korošec vstopil kot no trajni minister. Za svojo glavno nalogo je smatial, da doseže sporazum s Hrvati. Decembrske volitve 1938, ki jih je vodil kot notranji minister, so bile zadnje veliko politično delo dr. Korošca. Hrvatje in Slovenci so mogli pri teh volitvah svobodno izraziti svojo politično voljo. Posledica je bil naslednje leto sklenjan sporazum vlade Dragiše Cvetko-v'ča s Hrvati (ob koncu avgusta 1939). Temu sporazumu, katerega sad je bila banovina Hrvatska, bi morala slediti banovina Slovenija. A neposredni izbruh druge svetovne vojne je njeno izvedbo odložil, ker so bili srbski krogi mnenja, da bi enak statut morala dobiti tudi banovina Srbija, a da sredi vojne ne kaže začenjati s tako dalekosežnimi notranjimi reformami. Čeprav je postavitev nekakšnega trializma, ki se je pričel 1939 izvajati, bila v jedru le upravna reforma, ob še vedni veljavnosti centralistične ustave, katere knez Pavle, ki je bil le gerent, ni želel spremeniti in bi šele nova ustava, ki se je pripravljala, ustavno urakonfa federativno obliko države, moremo mirno trditi, da poti nazaj v unitarizem ni bi- io več. Smrt je vzela dr. Antona Koroiea Slovencem in Jugoslaviji v trenutku, ko je t glavnem dobojeval dvajsetletni boj za "sestavljeno državo enakopravnih enot, katerih ena bodi Slovenija". * * * Ob tem bežnem pregledu jugoslovanskega notranjepolitičnega razvoja se pojavlja misel, ali mar ne bi bilo mogoče preje doseči fedc-raliza:ije države, ko bi se Korošec tesneje naslonil na Zagreb in skupno s hrvaško opozicijo vodil boj proti Belgradu. Vemo, da so Hrvatje pogosto očitali Korošcu, da se mimo Zagreba vozi v Belgrad in da igra vlogo jezička na tehtnici v hrvaško-srbskem sporu. Veliko se je o tem razpravljalo še ko je Korošec živel in tudi po njegovi smrti. Mislimo pa, da je treba qdločno odkloniti podmeno, da bi Korošec ne bil iskren prijatelj Hrvatov od pričetka pa do zadnajih dni svoje politične •delavnosti. Dalje je bil Korošec politik tolikšnega formata, da si nikakor ni mogoče misliti, da bi iz golega političnega oportunizma, zaradi političnih drobtin, ki bi jih za Slovence dobil iz Belgrada, ne hotel tesnejšega sodelovanja z Zagrebom. Korošec jt imel za svoje ravnanje mnogo globlje razloge. Nikdar ni bil proti Hrvatom in tudi ni nikdar vladal proti Hrvatom, a bal .se je hrvaškt politike, ker se je bal za uso- do Jugoslavije. Za usodo Jugoslavije pa se j* bal v prvi vrsti zato, ker je smatral, da je usoda Slovencev tesno združena z obstojem Jugoslavije. Večkrat smo ga slišali govoriti: "Če pride do razsula države, ga bomo plačali edino mi Slovenci. Srbi bodo imeli še vedno svojo državo, tudi Hrvatje, a Slovenci imamo na svojih mejah vsaj tri sosede, ki bodo prvo uro planili čez nas in si nas razdelili'. (Njegove napovedi so se po črki izpolnile veliki teden 1941). Dalje je Korošec pogosto poudarjal, da ne smemo nikdar pozabiti na usodo krvnih bratov izven jugoslovanskih meja (slovenska deklaracija!) in da mora biti eden glavnih slovenskih političnih ciljev združenje vseh Slovencev v isti državi. Samo močna in edina Jugoslavija, kakor je mislil, more ▼ pravem zgodovinskem trenutku izvesti to nalogo. Geopolitičen položaj Slovencev je torej v prvi vrsti Korošcu narekoval drugačno politiko napram Belgradu, kakor pa so jo vodili Hrvatje. So bili tudi še drugi, čeprav manj tehtni razlogi, kakor n. pr. socialno-gospodar-ska struktura slovenskega življa, ko je sko-ro vsak drugi človek v Sloveniji bil kakorkoli cdvissn od vsakokratnega režima, kar ni dopuščalo take radikalne in dolgotrajne opozicije, kakor so jo zmogli Hrvatje s svojimi kmečkimi masami. Dalje strah pred dualistič- Pogled z Dobrača na Koroškem proti Julijskim Alpam. nimi težnjami, po katerih naj bi se država razdelila v hrvaško in srbsko vplivno področje, bojazen, ki ni bila tako popolnoma ne-osnovana, kakor se je pokazalo po letu 1939. Skrb za ohranitev države, a v prvi vrsti skrb za ohranitev Slovencev je vodila dr. Korošca, da se je v svoji politiki izogibal skrajnosti. Vedno je skušal pomirljivo vplivati na srbsko-hrvaški spor. Toda tudi najbolj radikalni Hrvatje mu upravičeno nikdar niso mogli očitati, da bi vladal proti Hrvatom, kadar je on in njegova politična skupina bila v vladi. * * * * Morda bi se ob koncu teh vrstic, ki so vse preskromen spomin na velikega našega voditelja, utegnil kdo vprašati: Ali naj bodo politične smernice, ki so vodile dr. Antona Korošca, smernice tudi za bodočo slovensko narodno politiko? Kakor hočeš in presodiš, dragi bralec! Članek sam tega namena nima. Položaj Slovencev danes ni isti kot je bil 1917 in tudi ne več prav isti, kot je bil 1939. Novi časi morda prinesejo drugačno rešitev slovenskega vprašanja. Sredi silnega trpljenja slovenski narod zori v svojo polno zrelost. Gotovo pa bo lik našega velikega narodnega voditelja vedno ostal zgled velike, nesebične in požtrvovalne ljubezni do svojega ljudstva. Dr. Korošec je imel v veliki meri sposobnost za narodnega voditelja: Bil je nadarjen mož, širokega koncepta, a vedno z globokim čutom za stvarnost; izredno bister in nagel v presoji položaja; smotren in vztrajen delavec; bleščeč govornik, duhovit časnikar, spreten parlamentarec in okreten političen taktik. Naravnost čudovito je, kako je z malimi sredstvi, ki jih je imel na razpolago in sredi malega naroda mogel doseči tolikšne uspehe, ko vsi vemo, da usodo malih narodov v svetu največ krojijo činitelji, ki leže izven njih območja in njihove volje. Korošec je bil res umetelnik političnega vodstva. A kar je tako tesno strnilo slovenska srca okrog njega, je bila njegova dobrota in ljubezen, s katero je s polnimi rokami delil, ne le, kar je imel, ampak je razdal tudi samega sebe. Slovensko ljudstvo je privlačilo njegovo poštenje, ki ga nobeno natolcevanje ni moglo oblatiti, njegova iskrena vera v slovenski narod in njegovo pravico. Ker ni iskal sebe, ni bil zato nikdar toliko zagrenjen ali razočaran, da bi kljub premnogim neuspehom, MARJAN JAKOPIČ KAMRICA Kamrica bela, beli zidovi, križi na oknih, rdeči cvetovi. Sonce poljublja jih, rožmarin boža, ve, da za njimi še lepša je roža. Vse že spi, tihi večer, tihi kotaki, kaže svoj bled obraz lunica v mlaki. Sveže seno diši, zvezde gorijo, danes je lep večer srca drhtijo. Okno, oj, okence kamrica bela, koga bo ta večer dekle objela? kljub nehvaležnosti in izdajstvu med lastnimi brati ne nadaljeval borbe za narodno pravdo. Topel optimizem je oživljal vse Koroščevo-delo. Verjel je, da se pot slovenskega naroda šele pričenja. In če bi danes stal med nami,, no dvomimo, da bi nam ponovil besede svetega pisma, ki jih je govoril na Krekovem grobu: Dvignite glave, ker bliža se vaše rešenje! "Tudi za ceno svojega življenja si dolžan morilca obsoditi, požigalca obsoditi, posiljevalca obsoditi, roparja obsoditi, če si količkaj kriv, da se je moglo to vršiti. Morilec je morilec, požigalec je požigalee, ropar ropar, četudi dela po naročilu tkzv. "ljudskega" — da; se ne primem za glavo - sodišča! Narte Velikonja, <9i pitletnlci 6meti Tlactela l$elikonie ".. .Jaz sem se Mu postavil v službo za dobre, vredne in potrebne ljudi. Naj pove kaj hoče in naj pazi On, da ne bo nič zoper Njega... Zahvaljen bodi Bog za to veliko milost, da mi je dal spoznanje, prosim ga samo, naj mi da še moč, da bom mogel povsod in uspešno to spoznanje povedati; potem pa naj On določi čas, koliko časa želi, da to širim. Naj ne zgorim na grmadi kot Njegov nasprotnik, nimam pa nič proti, če zgorim na grmadi v Njegovi službi. Toda tega nisem vreden, tega se bojim, da ne bom vreden, zato si s tem ne belim glave, četudi bi imel čas... Pustimo odvisno skrb Njemu, fantje, izpolnimo pa to, za kar nas je postavil ! Mi imamo pa toliko slabosti in po-:greškov, da prosimo: "Pusti nas v nebesa vsaj za vrata, saj smo tudi v življenju prišli v cerkev samo do kropil-nega kamna". > Narte Velikonja 1945. Iz zagovora pred "sodiščem": "V ideologiji se nisem zmotil, temveč V svoji taktiki... Drugo, kar je bilo pri meni odločilno, je bila mistična vera pomagati ljudem. Nisem delal napačno v duhu katoliške in humanitarne misli. Nisem gradil na zločinu, ampak proti njemu". Na zadnje vprašanje, zakaj je proti OF, je izpovedal: "Zato, ker katolicizem ne more sodelovati s komunizmom!" Ko so ga obsodili na smrt kot prvega slovenskega "vojnega zločinca" po ""osvobojenju", je samo vzkliknil: "živel Kristus Kralj!" Množica je pobesnelo kričala in divjala, terjajoč njegovo kri. časnikar je napisal: "Narte Ve'ikon j a je obsojen na smrt... z njim vsa ona lopovščina, ki je pod plaščem katoliške vere in z bla-g slovom škofa pripravljal eno največjih katastrof v zgodovini našega naroda. .Po poročilih. Iz pisma tistih dni: "Narte Ve1 ikon j a je vzor in svetel vzgled in vse žene, ki imamo može zaprte, molimo, da bi se zagovarjali, ka-ko^ Vel;konja...' VVikonja je umrl kot mučenec..." Dne 25. junija 1945 so ga komunisti uHli nekje: na dvorišču sodni je ali na Turjaku... njegov grob še ni odkrit.. • Nič ni pri hiši, ne Sivina, ne polje, ne vinograd, ne lepi hram, ne denar, kar bi bilo več vredno, kakor ljube otročiče dobro vzgojiti. Starši, ki svoje otroke dobro vzgojijo, si prihranijo velik kapital, katerega obresti bodo uživali celo večnost, medtem ko bodo morali vse posvetno zapustiti. Trojno moč ima srce materino, po kateri pri otroku vse premore: ljubezen, veselje in pobožnost. Učite otroka: potrpežljivo, ljubeznivo in dolgo, to je prva in tako imenitna materina dolžnost, da se je nikoli ne more dovolj priporočati. Anton Martin Slomšek PRED PETIMI LETI... Pred petimi leti se je začela naša begunska pot... maja 1945... pred petimi leti se je dopolnila naša Kalvarija, ko so Angleži vrnili iz Vetrinja našo slovensko narodno vojsko in so jo slovenski komunisti pobili po vseh krajih domovine, odslej spremenjene v množični grob... Na njih kosteh grade zdaj svojo državo ... na bratovem umoru ... Trhel temeljni kamen... Pa maščevanje je v božjih rokah. Naš je SPOMIN IN ZVESTOBA. Lani smo dali v središče Koledarja — prve slovenske knjige v novi domovini — SPOMIN NA NAŠE POBITE. Vsako leto junija se jih spominjamo. Letos pa še posebej za petletnico njihovega zadnjega križevega pota po naših gozdeh in poteh k jamam in breznom. Naš je SPOMIN in ZVESTOBA in ČAKANJE... In naša je čast, ki jo dajemo tem žrtvam, danes doma v grobu brez nje. In naša je molitev, ki jo pošiljamo k Bogu zanje, da sprejme njih zadnjo žrtev kot dopadljivo in njih telesa iz brezen, ki niso večna, popelje častitiljiva v nebeške dvore. Šopek teh naših spominkov naj bo roža vsesvetnica na njih petletni neznani grob. Zaključni prizor iz Kalinove "Črne maše" na odru IDNAVE na dan spomina protikomunističnih žrtev. Slikano okno delo akad. slikarice Bare Remčeve. Korošec TEHARJE-PRODANI BATALJONI Odlomki iz romana. Domov gremo! Nekaj ve:elega je šlo preko zaskrbljenih, upadlih obrazov onstran bodeče žice. Globoko v kalnih očeh se je zbudilo up.enje, da so jasneje zrle preko visoke mreže in temnih borštov tja do zelenih polj in mcdrih gora v daljavi. "Domov! O, ko bi tudi za nas prišel kdaj ta dan!" si mislijo fantje. "One tam v civilni baraki bodo morda res pustili, vsaj ženske in otroke", si želi Mejačev Lojze. Mater ima tam in dve sestri, do sedaj jih še niso odpeljali. "Da bi vsaj ženske izpustili!" se zazre Janez v zelene borovce tam zunaj mreže. "Da bi vsaj one prišle domov!" Tudi cn si želi tega, prav tako kot Andrej; njegova Majda je tam. Kar rami se mu razklenejo koščeni prsti, kakor da bi hctel zgrabiti ugrabljeno srečo, ki se mu zdi ta trenutek tako blizu. Le nekaj metrov, pa bi bil tam pri enih borovcih v dišečem resju in Majda bi bila prosta. Janezovi prsti grebejo po ostrem kamenju kot bi se hotel dokopati skozi črni prah do cvetočega resja, do njegove Majde. "Ah. ta žica je tako visoka, gosta in še vsak dan jo na novo prepletajo" — Vedno tesneje se mu zdi, da jih oklepa. Kadar zaveje lahna sapa preko temnih borštov, da zadiši po praproti in zlato-rumeni smeli, se razširijo njegove prsi, kot bi hotel zajeti vso prostost; in tedaj začuti bodečo žico, ki ga oklepa že okoli prsi; ostre konice se mu zarivajo v kožo. Ko bo začutil to trnje v zapestju, te-ida1' bn konec. Zastonj bo sanjal o domu, o Majdi in o sreči, ki ga čaka z njo. "Ne, ne, to žico mora raztrgati, mora pa naj se zg:di karkoli". "Janezi" komaj slišno je zašepetalo tam pri oknu. "Boš šel z menoj? Pravijo, da bomo šle domov". Veselo je zopet zagorel ogenj ugasle sreče v Maj-dinih očeh. "Bom deklica. Morda te bom že čakal tam zunaj žice". "Kako misliš?" je zaskrbljeno vprašalo dekle. Sluti, da Janez zamišlja nekaj groznega. "I tako, sem mislil, da bi ne čakal ka-mijonov, da bi kar sam poskusil peš." "Janez!" se je skoro ustrašila Majda teh besedi, vendar pa bi mu najraje kar potrdila; saj ve, da zanj ni druge rešitve. "Težko bo", je nalahno zmajala z glavo, da so njeni kodri komaj vidno vzv?lovili na ramenih. "Kaj, ko bi že malo počakal, morda bo pa tudi za Vas prišla kakšna rešitev". "Hm, rešitev", pokimava Janez. "Le Majeva balada Večeri v maju vtkani so v sivino. Resje diši krvavo v tihi hosti. Zastrti cveti skrivajo skrivnosti. Mrak s težko roko je pokril dolino. Tam daleč za gorami mala koča med brezami posluša šum v kotanjah Skrivnostno zemlja se odpre ko v sanjah: po njej se vije rdeča kri deroča. Balado poje veter v črne veje: povest o mladcih močnih, čvrstih hrastih, o boju, kroglah, krvi, o pošastih, golči lobanja. Veter veje, veje. Udarec zvona se je zlil med koče. Sam mir. Vsi listi se zapro na roži. A zemlja ne utihne. Strta toži. Noč vsako vroče joče... joče... joče... JANKO kdo jo bo prinesel, mar Angleži. Prezirljivo mu zaokrožijo ustnice. "Pa je za vas gotovo, da greste?" "iNe vem, oni KomLar je 011 preje v baraki, pa nam je obljubil". "A.i je tudi naj kaj omenil?" "Vprašale smo ga, kaj nameravajo z vami, pa ni ougovorii". "Se.eaa; ni odgovoril, saj dovolj gla.no govori Mozelj, Krimska jama m druge grape. No j a, sicer pa, saj božje oko udi nad nami", je Janez uaan. Oba sta se zamislila. Vsa mladost se je Ogrinjala pred njima in ljubezen, ta njuna čista, skoro boječa ljubezen, je bila kakor rcžni popek, ki boječe odpira svcje nežne iLte. Komaj sta si tiho zaupala, da se imata rada; ona, Majda niti ni se tega prav razouela njemu, pa Janez to dobro ve. N^ene cči mu to govore, v njih bere Voo ljubezen, ki jo hrani zanj, zato se tako boji za njega. Komaj sta se približali njuni srci, že je \st la med njima pregrada, bodeča, krvava. Se bo li kdaj pretrgala ta mreža, ki ju Lči...? ? "Veš, kaj sem misli!, Majda", se Janez zopet previdno ozre proti oknu. "Če boste šle res domov, kaj, ko bi n.-.šim domačim zaupala, kako je z nami, kje, da sva z bratom. "Saj tega mi ne bodo mogli verjeti". "Potolaži jih, dekle; tega, kar pa počen ajo z nami, jim pa nikar ne povej". "Janez, napišiva jim liatek", mu svetuje brat, ki ga je prebudilo pekoče sonce in je čul njun pogovor. ' Andrej ima košček papirja in svinčnik". "Saj res, Marjan, še ljubše jim bo; le kako izročiti pisanje na ono stran žice?" "Boš napisal Janez", ponudi Marjan bratu drcbni papir. "Kar ti daj, Marjan, spodaj se pa podpiševa oba". Previdno se je ozrl po stražarjih, pod-lož l ped papir trsko, ki mu je služila za žl'co, se skbnil in Marjan je pisal na kolenih poslednje pismo: Predragi! Ne ustrašite se, ko boste prejeli te vrstice. Sporočava Vam, da sva tu oba, prodana, kot je volja Vsemogočnega, če je v načrtu božje Previunusii, da. greva po poti, kaivor so šli prvi iuisi mucenci, Ivan, Fia*iee in še drugi, ne joKaj^e za nama. Pripravljena sva na vse, kaju "manj strasna noč je v črne zemlje kiili, kot so poa svetlim soncem sužnji d.iovi!" L neomajno vero v Boga iskreno pozdravljava Vas, dragi tata in mama, sestrica in staia mama. Vaša ljubeča sinova vojaka Marjan, Janez. Ko je podpisal tudi Janez, je Marjan aiobno z vil ustek, ga dal v ko^čeK rana, ki mu ga je zagnala Sonja, miio zopet lepo izouhkuval ter vrgel nazaj. "Zaunje pismo", je slutil Marjan. "Pazita, da ga ne dube in če bo le mogoče, ga izročite", je še dodal. Kako se bedo začudili, ko bodo pre-je.i te vrste. Saj ne bodo mosrli razumeti. "Saj se vendar kmalu vrneta, zmagoslavno; Angleži, Koroška---" "Ne, ne, saj to ni res. Prodana, sredi zamreženih borštov---?" ",0 Bog! Ne, ti tega nisi dopustil". •"Ta m^ja fanta". Mama ne bo verjela. "Prodana? Kdo jih je prodal?" "Zakaj--?" "Naša dva in Graparjev in Zaboršt-nikevi štirje in vsi fantje iz vasi in vsi, vsi naši domobranci?!" "Joj ti fantje! Nobena moč se jim ni zoperstavila, brigade so bežale. Pa ven "ar, če bi bili kje izdani in zahrbtno napadeni---?" Toda — prodana! Mar niso prišli do Angležev in Ame-rikancev— ? Ata pa bo s"mo zmajeval: "Ali nam niso takrat pokazali podobno? Nikoli bi Turjak ne postal Turjak, če bi ne bilo angleških obljub. Midva z Janezom, sva imela takrat srečo, Marjan pa je ostaL Mislil sem, da ga ne bo niko i več, da je os^al v Kočevju, Mozlju, Krimski jami, Bog ve kod. Pa ni. Dobri Bog še ni dopu-til smrti in vrnil se je. Srečno se je irmuzal skozi Dakijev pretres tam pod Osolnikom in po nekaj tednih je .bil že dodeljen k minometal- cu. Dobro je meril, še preveč dobro. Ob napadu na nemško postojanko na Rakeku se je izkazal. Dvakrat je dobro zadel na postajo, tretjič pa je predolgo meril in mina je zadela v lastno — partizansko strojnično gnezdo. Strelec in p. močnik sta obležala. Ko so po polurni bcrbi napodili Nemce za seboj in je on pribežal s popolnim minometalcem v Lož, kjer so se šele ustavni, je to njegovo dejanje odtehtalo kazen za "neprevidno ali namerno streljanje v lastne vr,Jte". Poleg ranjencev so tam pustili tudi ostale štiri minometalce "ker so jim zbežale italijanske mule", se je izgovoril vodnik. Tudi to pot je srečno odnesel glavo. Pa je prišla nemška ofenziva in razbila je partizane, da so begali na vse strani. Njega je ujelo v Suhi Krajini. V Hinjah so bili razbiti, sam je taval po gozdovih; rad bi prišel domov, saj takrat je bila ugodna priložnost. Stekel je čez cesto in — nemška zaseda ga je pre stregla. Kar tam ob cesti so ga hoteli pobiti, pa jih je prosil, dopovedal jim je, da je mobiliziranec in pustili so ga. Povsod je moral z njimi in po končani ofenzivi so prišli v Ljubljano. Od tu pa je bilo namenjeno vojaštvo na vzhcdno fronto in ujetniki-partizani so morali z njimi. Prosil je dežurnega oficirja, da bi smel še preje pogledati domov; dal se je preprositi. In prišel je. Ravno po večerji je bilo, ko smo se pogovarjali o njem; pa je potrkalo in vrata 30 se odprla. Saj očem nisem verjel, pa je bil on, Marjan je bil. V slabi nemški uniformi, sestradan in ušiv; na obrazu pa je imel sledove trpljenja. Hudo je bilo, a prišel je; mrtev je zopet oživel in pozabljeno je bilo vse. —Ah, ti moj dobri Bog!— In Janez? Gorjanci in dolenjski gozdovi; dolgo se je bil v njih. E, štajerski bataljon, marsikako brigado je podil. Prlekova, Belokranjska, in razni odredi bi že vedeli povedati, kdaj in doklej so tekli, še ličanski kordunaši so morali popustiti pri Gracarjevem turnu. Ej, to je bil bataljon strah partizanom in Italijanom. Od jutra do mraka, od večera do svita je bobnelo po gozdovih in prihajala so poročila: na Krki je obležal, v Su-horju so ga ujeli, v Pleterjih je zgorel. Še na Rabu so mi dopovedovali, da gotovo leži v gorjanskih hostah. Pa ni — ali pa če je; vrnil se je in jaz sem se vrnil. Rane v družini so se zacelile, ker je bila volja Njegova tako. O Bog, ti vidiš tudi sedaj našo stisko, Teharje — taborišče muk in smrti. trpljenje zasužnjenih in prodanih, usmili se nas!" Atova vera bo tako močna. "Maiija, kakor si mi jih takrat privedla nazaj, k tebi se zopet zatekam, vrni mi jih, ta moja fanta", bo mama klečala pred brezjansko Marijo. '"Kol ko neči sem prečula v skrbi za r.ju, koliko veš le ti, o Marija". G ej Mali, spet prihajam k tebi. Spomni se... Tako rada bi jih še enkrat vLela, rada bi jima obri:ala krvave srage z raztrganega obraza, da bi jima mr.g a ne ti vsaj kozarec vode tja na p koče kamenje. "Mati žalesti. ozri se na nas!" če po je Tvoj Sin določil tudi njuni življenji za svoj žrtvenik, naj se zgedi Nj gova volja. Le meči nam dai, o Bog. Nju podpiraj, da bosta ostala trdna in zves a tebi in domovini". Vdano bo mama sklonila glavo; niti jokala ne bo več, ker so se solze osušile v n erih pekočih očeh. Samo ustnice b do šep:t?Ie zaupno molitev. In ata bo molil in sestrica in stara mati, "da bi se spet povrnila ta naša vojaka". še ni?je je kleni a glava Marjanu in ko e z"pri cči, je obrisal solzo, ki mu je zdrknila po ve em umazanem licu. "P «, jim bedo morda nekoč povedali: tam v tistem gozdu ležijo ,tam sta tudi vaša dva. "Ne ne, sai ni mogoče", bodo deiali. "Saj sta bila mrtva tudi na Osolniku, v Kcčevju, v Suheriu, saj sta ležala tudi. v grrjarskih hort 'h na sta "e vrnila. Ne, ne, tam med njimi jih ni". In če bi šteli njune bele kosti, še takrat ne bi mogli verjeti tega. Odhajajo... Sonce se nagiba nad boršti. Zdi se, da vročina p-pušča. Visoko v vrhovih se ^hirfij-) vrane. Negibro leže fantje po sobah. Upadla košč-na I:ra ?e jim sveti1" o v dušljivi soparici. Včasih s s kateri zgane, da pr?p di nadležno muho, cfrugače pa je mirno, tiho, Z z?s"iševnjem in ?odbo prvega pcl-ka ?o dan^s preje kcnčali. Zakaj neki? Imajo morda posla drugje? Tudi zunaj leže bataljoni negibno v pričakovanju. Kako? Kam sedaj? Kje bo končano to nepričakovano trpljenje? Kdaj? In rešitev, je li še mogoča — ? "Joj, glej jih, častniki!" Fantje Lsupnejo. Njihove vdrte oči se zazro tja preti gornjemu dvorišču. Še bolj se jim potegnejo upadla koščena lLa, usta jim obneme. Okostnjaki, s krvavimi očmi zro proti njim. Njihove rane so povili s cunjami, da jih fantje ne vidijo. Samo njihove kalre, steklene cči zro iz krvavih cunj. Ti pogledi govore o strahotah, ki' so jih prestali v kleti. Bodeča žica se jim zajeda v zapestje, oko i ust so sledovi krvi. Dolga je njihova vr^ta, morda sto ali več. Nemo steje pred svojimi bataljoni. Tu pa t"m kdo izmed njih lahno poki-ma z glavo, zavito v okrvavljene cunje, •— v pozdrav svojim vojakom. Stotnik Rihard, Kavčič, poročnik Nu-šič, čelešnik, Z~rc... Jo\ saj po obrazu jih ni mogoče spo-zrati, lo fako no pestrivi. Janez jih lahno pomaha z roko. Stotnik R hard ga je opazil, zganil se je. Ead bi mu nekaj poveda1, pa je predaleč, ne mere; pa tudi glasu ni več v njegovem krvaven grlu. Še mu pomaha Janez; hoče mu reči: s"j te razumem Ice, saj vas razumem gospod stotnik, kakor sem va; vedno razumel. Tz vaših iskrih cči sem vam bral povelja — drzna, udarna, pa vselej u pešra. Tudi sedaj vam berem iz oči. čeprav so kalne, krvave; razumem vašo p~sle-Ve ne;zgovorjene besede: Vztra-'ai! Pogumno glej smrti v oči k^t doslej in novo, — poslednjo zmago si bomo osvojili za naš batalion. Morda ,v'h bo sedaj sfo, dvesto; jaz i Ti ni*em ŠV. čte1 bi noraze. ni jih ni b:lo. Zato pogum in naprej! Kakor vedno: Naprej !! O-tro' kamenje zahrešči. Izza vogala prikoraka vod rdečih vojakov. Strojnica in brz strelke se jim "vetijo na prsih. P-eko ramen pa se ovijajo dolgi trakovi rumenih zrn in vsako nosi kri,-smrt. Obstopijo čakajoče. Mrzlo zaklopoče jeklo. "Na levo!" Komisarjev glas je skoro zmeden. Ponosno zravnani stopajo prodani junaki v zadnji boj — v poslednjo posta jo njihovega mučeništva. Tam na robu bcrštov pa čaka smrt. Na ko~o naslonjena se opira, Njena ve lika usta se reže npsproti njim, da ji šk" ep. ta j o dolgi irajavi zobje. Ko bi vsaj zaprla te gnusne čeljusti, ko bi bila vsaj domačo 1 Kdaj požene žetev iz te setve? "Bodi dober z njimi, ljubeznivi Bog, ki si dopustil svojim zvestim služabnikom umreti tako grenke in žalostne smrti v samotnem kraju in dvigni jih v sijaju in poveličanju, kakor so to za svojo zvesto službo Tebi in Narodu zaslužili!" Tako sem prosil zanje na njihov go-dovni dan, pobral grudo prsti in jo vrgel v dolinico na gomilo, da bi jim bilo lažje pod njo počivati. Dragi, spomnite se tudi Vi na te svoje brate in molite in prosite zanje! Buenos Aires, 6. junija 1949. ANDREJ Sv. Ana pod Ljubeljem. MATEVŽ GOR J AN: VSTAJENJE Juhej! Zajela je Velika noč našo slovensko zemljo. Vezi groba so popustile, vrisk je vzkipel z bregov. Prepleio je veseije slovenske ravni in slovenske gorice, pa napolnilo zadnji pozabljen hram. Veselje in sreča s pesmijo. Razžareli so se klinčki v gredi, smejala se je b&jtarje-va pcdrtija v ridi. Vstal je Gospod slovenskemu ljudstvu. Vstalo je slovensko ljudstvo z Gospodom, popeljano z njim skozi trpljenje. Aleluja. Dekleta, otroci in žene hite k žegnu. Pred podružnico stojita ministranta v rdečih kikljicah in belih srajčkah povrh, da se že od daleč vidi. Enemu imečejo miloščino, a drugi nabira pir-he in pomaranče. Kaplan stoji tam spredaj pri cbhajilni mizi, malo višje, da ga je čez vse zidane rute videti. Moli pa kropi in spet moli. Na tleh imajo jerbasi pravi semenj. Vsi so zajetno pclni, nihče noče biti manj od drugih. A so bajtarskega brž spregledali: da ima poveznjeno rešeto na dnu, naj kar skrije svojo beračijo! Potem vzroje gruntarski med sabo: kdo je težji, kdo več nosi? Toliko so si edini, da brez gnjati, kolača in pirhov in treh hrenovih skrvenčenih korenin gotovo nihče ni upal k žegnu. In brbljajo, da ima ta še pleče in natlačen želodec, drugi se ponaša s posušenim jezikom, tretji vpije, da skriva v malhi krivo kost. Opotičene gibanice, bel in črn kruh, pomaranče, klobase. Sreča, da molitve ne trpijo predolgo. Vse se drenja pri izhodu — kar je mladih — bi bila rada prva doma: bo svatba tisto leto zanjo. Prazna cerkev diši po kadilu, kuhanih rebercih in poticah. Sveti Florjan v oltarni sliki kar naprej izliva vodo na gorečo vasico. Potem je procesija. Možnarji drum-ljajo, gospod dekan nosijo Boga pod nebom, gredo okoli hriba. Na eni strani jih pozdravlja Triglav, na drugi Dolenjska. Fantje pazijo na bandera. Soseska moii v zahvalo, da se je vse tako srečno obrnilo. Velika noč. Pirhi in hren. Praznik veselja. Pa še niso doma take Velike noči. Le mati, mlada, a v bolečinah postarana jo je doživljala. Prav tako iz brezskrbnih dni. Zdaj ji je sonce skozi okno pilo zadnje moči. Smrt se je vozila na njegovih žarkih in skoraj ni mislila, kam jo je Bog poslal, saj bo šlo brez boja. Zdravnik ni prišel blizu, žlahta je daleč in gospod s svetimi tolažili je tudi svoje že dopoldne opravil. Bolnica je bila zadovoljna tako, brani a ni niti soba. Kje! Ni po domačem ognjišču dišala, gluha je bila za vdano ječanje v kotu, tuja soba, mrzla kot vsa tujina. Tuja zato, ker so njo zdoma pognali — mater izdajalčevo. IGOR SINJI OREL Zaprla ustnice mi je trohnoba, srce mi je pregnal zemlje prah, iz mojih polnih žil zdaj klije mah in se razrašča daleč preko groba. Iz mrtvih prsi pa mi hrast poganja ves mlad in lep kot jaz sem bil nekoč... Ah, kje so časi, ko sem vriskajoč šel mimo oken, časi vasovanja? Ubili so mladost mi v polnem cvetu — saj ni se še natočil v satje med! — v sijajnem vzponu padel sem zadet ko sinji orel v najbolj drznem letu. V domačih gorah sem neznan segnil, le hrast mi šepeta, rastoč nad glavo oznanjam svetu tvojo mrtvo slavo: Za dom je domobranec kri prelil! Vse je dehtelo pt> sprhnenini, vsušen pod je režal. Omara na treh nogah in zarjevela pečka sta se posmihali v blesteči dan. Miza in stol nista vedela, čemu so ju izvlekli iz ropotije. Zadnji kos pohištva, črviva skrinja, se je tiš-č la z ožjim koncem postelje. Na pokrovu so se sprehajale muhe okrog suhega režnja kupivnega kruha in sajastega piskra. Na steni je visel križ, na njem Križani. Pod oknom pa je v igri tulila in klela izprijena dečad. Vrabci so se v žlebu dajali za boljša mesta in na vso moč veselo čebljali. Bla je pomlad. Ona pa je jemala konec. Sama. Zdaj je z Jezusom govorila, zdaj s sinom, zdaj z Marijo. Le k tem trem ji je še hitela misel, saj na zemlji ni imela nikogar in ničesar drugega več. Vsi so jo zavrgli, vse so ji pobrali. Na prste je seštela, da bo jutri Velika nedelja, ko Kristus vstane. "O, sinko moj, padel si, tepli so te, obsodili in ubili. In zaničevali na trnje- vi poti... Do kočevskega sem ti sledila... Kje si zdaj, kam so te djali?" Mati je vse prav vedela. Sicer je niti tolažiti ni skušal nihče, kakor so včasih delali ljudje z ljudmi, še v obraz so jo bili z resnico. "Smo ga!" Beg ve, kako so ga tolkli, preden mu je življenje do kraja izgorelo! Vtrnila se ji je solza, a ne sama. Prav iz srca jo je iztLnila materinska ljubezen, kajti oči so bile že suhe, izjokane, žalost izpita. "Zena, kaj jokaš?" zasliši glas, odločen, vendar ne oster, kar jo je presenetilo. Ni bila več vajena tega. "žena kaj jokaš?" "Gospod, vzeli so mi sina in ne vem, kam so ga položili... če... ga... morda- .. niso zagrebli kot... psa...!" "žena, zdaj se izteka čas tebi!" "Gospod, če ti veš zanj, če si ga odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela". "Mati!" "Jezus!" Onstran Ljubela: Temina tunela za nami, bodočnosti tema pred nami. "Grem k svojem Očetu in vašemu Očelu, k svojemu Bogu in vašemu Boga. Veruješ v vstajenje? Tvoj sin bo vstal." "Verujem v vstajenje...!" Mati veruje v vse, kar je resnično dobro njenim otrokom. Brez vsake moči je t p kojena omahnila trudna v trdo blazino. Začne sanjati o velikonočni pesmi in oddaljenem grobu, o smehu in kolačih, ki krono Kristusovo pomenijo. 0 pirhih — krvavih kapljah. Pomaranče so gobe s kisom napolnjene, hren — žeblji, vse kot pred dolgimi leti... žegen in procesija... Za gcspodom dekanom gre vsa soseska. Nosi Boga pod nebom in gredo okoli hriba. Mati gleda na fante in ban-dera in dolgo procesijo. Vedno daljša je, vedno novi, izpod Triglava, iz Dolenjske, sami fantje in možje, resni, bi dl prihajajo. Od povsod, še in spet... Tečaj obrne korak sivi mežnar, ki spredaj Vstalega nosi. Proti soncu zavije in vse za njim — ne za njim — za VsJ alim. Gredo preko slovenske zemlje. Mimo samotnih hramov in belih vasi, skozi viscfeo ozimino in les. Koder gredo, vstajajo k sprevodu fantje, kri se jih še drži, lastna, ne tuja kot Pilata in Kajfe, in gredo, gredo. Za njimi gre pomlad in cvetje in pesem in novo življenje. .. Vstajenje! "Glej, Marija, sinka! Kot kost je. Pa vstal je le! Jezus tisočkrat zahva- 1 jen!" "Veruješ v vstajenje?" "O, naj umrem še jaz!" "Umreš, tudi vstaneš, a k tej procesiji ne". Sonce se je skrila v oblak, soba je o-temnela. Odbrenčale so muhe s kupiv-nega kruha. "Se odpoveš?" "Se." In vdano je mati zaspala, prav ko je spet žarek posvetil — v prašno čumna-to. Vstajenjska procesija pa je šla za Vstalim. Za njimi pomlad in sreča. In ti?oč src, ki so jo videli, si je želelo, da pride mimo, da spet naredi pomlad, da spet zaseje veselje. Tisoč žejnih hrepeni po njej, po vstajenju. v p±u^ts*ji je čudovita moč. Kod ji bo božji Z vel čar pokazal pot? Vedno po slovenski prsti? "Mati, se odpoveš?" "Tisoči src, se odpoveste?" "In tiscči žejnih...?" Morda ne bo več možnarjev pri nas i. si b^mo samo še ra prste mogli zračunati, kdaj naj bi bila Velika nedelja: Morda ne bo vstajenja doma nikdar več. Vstajenje: največja odpoved, največji čudež! Kam bo zavila vstajenjska procesija? V jutranji megli je kapucin3ki pater mater Magdaleno pokopal. Ni bil p ijatelj dolgih bilj, pa tistikrat je vseeno dodal iz Razodetih bukev: "Zatem se je slišal kakor močan glas velike množice v nebesih, ki je kli-ca.a: Aleluja! Zveličanje in slava in nuč je našega Bega, zakaj resnične in pravične so njegove sodbe". Aleluja, aleluja, aleluja! "Kdo jih je postavil za sodnika? Praviš — narod. Kakšen narod za sveto božjo voljo, če je vendar večina naroda proti uporom, proti požigom, proti divjim zakonom? Narod? Mene tak odgovor bolnih možganov v dno duše pretrese. Ali smo res narod morilcev, ali smo narod požigalcev, ali smo narod propalic? Ali smo narod izdajalcev, ker se temu nazi-ranju povečini upiramo in nas morajo morilci in požigalci; ponavljam: morilci in požiralci obsojati? Vzeminvp za primer samo dr. Natlačena. Obsodil ga je zbor samozvancev, zbor ljudi, od katerih so bili nekateri celo njegovi znanci ali prijatelji, ki so bili deležni njegovega narodnega delovanja, od katerih so nekateri celo izrekli vdovi sožalje. Odobravati umor pomeni, biti sodnik za u-mor!" "Izdajalec naroda je tisti, ki hoče, da bi bil itaš narod narod morilcev in roparjev; izdajalec je tisti, ki hromi narod". Narte Velikonja. SVETO LETO Oči vseh katoličanov so uprte v Rim, kjer se obhaja sveto leto. Srečni tisti katoličani, ki ga bodo mogli praznovati v Rimu. Mnogo jih ne bo moglo tja. V duhu bodo združeni s tistimi, ki bodo v središču krščanstva. Med temi bomo tudi slovenski naseljenci v Argentini in povsod drugod po svetu. Sv. oče je ob razglasitvi svetega leta določil, naj sveto leto pomnoži našo skrb za posvečenje duš, v dueah duha pokore in utrdi v nas zvestobo do Kristusa in do Cerkve. Ob tej priliki spet naroča namestnik Kristusov vsem katoličanom, naj delajo za pravičen mir in obrambo svetih krajev. Vse katoličane opozarja na silne napade sovražnikov na Cerkev. Zato jih poziva, naj jo branijo in molijo za vse tiste, ki so v zmoti, za ne-vernike in brezbožnike. » Na svetu je mnogo socialnih krivic. Zato sveti oče opozarja katoličane na dolžnost, naj delajo v svetem letu za popolno zmago socialne pravičnosti! Pomnoži naj se v nas ljubezen do ubogih, trpečih in ponižanih. Slovenski naseljenci, ki se zavedamo, da je sv. oče naš velik dobrotnik in z veliko skrbjo in sočutjem spremlja trnjevo pot našega naroda, njegova naročila in navodila z največjim spoštovanjem sprejemamo. Storili bomo vse, da jih bomo kot zavedni katoličani in zvesti sinovi Cerkve izpolnili. Pogled iz letala na Vatikansko državo. BINE ŠULINOV ČRNI Močno sva se morala oba upreti ob vrata, da so se udala. '•trav vsak večer, ko jih zapiram, si pravim: ampak jutri jim pa prav gotovo namažem tečaje, da ne bedo več škripala", je dejal, ko sem se zdrznil ob cvilečem gla:u. "Dovoli!" Senca pred menoj je nenadoma pad^a nekam v globino. "Pazi, visoka stopnica!" je dejal in po g a u sem zaznal, da sva stopila v velik p^o tor. Obstal sem ra mestu, v n:s mi je udaril vonj po novo rezlanem lesu in po ožgani kuhani b' kovini. Potem se je prižgala luč. "Tukaj! Delam, spim, mislim, sanjam. Skratka: to je moj Buenos Aires". "11 gospodar?" "Živi nekje v središču mesta. Podnevi delom,-ponoči pa mu varujem stroje. Ta je moj", je dodal in pokazal na ve"iko rtrrž"ico. "To da je tvo^e delo?" sem ga vprašal in stopil bliže p-iici, polni valjev in s'ožc~v, izrez janih neg in krogel. "Saj si pravi mojster!" sem se nasmehnil, k 1 mi je pek;mal. "To še ni nič. Danes bi ti rad nekaj drug ga pokazal". Stopil je proti zidu, kjer je na ž;bljih, pol ih dlet vsemog čih veikosti in oblik, visel srebrn ključek. Počasi je z njim edprl zadnji predal velikanske mize, rdpihril ^esni prah z robov in z velikimi tekmi rrk"mi pričel jemati z vrha najprej Ri'kejeve Devinske Sonete, potem Van der Meerschev "Corps et aires" v španskem prevodu in Novača-nov Peti Evange ij. Potem se je v pre-d 'lu pr kanala šahovska škatlo . Previdno jo je izvlekel, da ne bi podrl za "njo skrbno zloženih knjig, in me od strani pogleda1. "šah?" "Da." Kakor bi se v niem skrivala živa titia, jo je narahlo odprl in mehko stro el figure na mizo. "Sloven ski šah!" Razposajeno se je zasmejal, da je čudno odmevalo po obširnem prostoru in dodal: "Takoj ti vse razložim:" TEKAČ Potem je s čudovito naglico postavil figure v red. "Beli kra j — Kralj Matjaž. Poglej si ga od bliže: tukaj do'ga brada, devetkrat gre kr:g mizne noge, ki je tukaj nakazana. Bela kraljica je — jasno — Alenči:a. Bela tekača: ta, ki ima preko ramen obešeno culo in je bos, je Deseti braL, ta na desni z dvema kitama po eg culice pa Decetnica. Konja: na levici je samoobsebi razumljivo Matjažev Be~.ec..." "In ta z vrečkami krog vratu?" "Premieli nekoliko... Prihaja od trdnjave, ki predstavlja Trst... Tam nekje blizu od Tr.ta prihaja in tovori... Tako je: Krpanova Kobilica, s soljo natovorjena..." "Kako naj vem, da je Trst, ko so si pa vse tnrave, bele in črne, enake!" "Na videz. Samo poglej!" Tedaj sem šele zag^dal miniaturni izrez raz-ličrih grbov na trdnjavah. "Tržaš1 i, goriški, celovški in mariborski. Zdaj pa črni kralj: Matija Gu-boc. Postavil sem ga, da se bori na slovenskih poljih, kakor so se nekoč naši kn etie postavili zanj. Kra\jica — Lepa Vida. Sprva me je nekoliko motilo njeno črno lice, potem sem si pa dejal, češ z^gore'0 ji je pač pod vročim špan-sHm soncem. Tekač s cekarjem ob njeni strani je Lambergarjev Vranec. črnim kmetom visijo cd zapestij pa do ta1, težke verige. Zdaj so potrgane, zdaj po smrti. To co tolminski uporniki. Ne vem, kateri je Štefan Golja, tukaj so si vsi enaki. Be'i... zadnji uporniki v naši zgor'o"ini. Sni j o v kočevskih gozdovih in v kratkih jamah, vsi so beli kot okostnjaki, samo zadaj v tilniku ima vsak črnio luknjico... Drobno luknjico v ti'niku.. •" Prisilieno se je nasmehnil, kakor da bi ga bilo sram, kot je sram starejše ljudi, ki jih lastni otroci za^tiio pri iori. Potem se je nenadoma zmedel. Začudil sem se ob njegovem zadnjem stavku. Koncem koncev res ničesar natančnega nLem vedel o njem, toda že prvo noč, ko sva se spozna a na ladji — bilo je nekje tretji dan po Kanarskih otokih — je naredil čuden vtis name. Nihče na .adji ga ni poznal. Po govoru £em sklepal, da mora biti študent. Sam je dejal, da je nekod iz tolminskih hribov in da je moral zdaj bežati. Pred kom? Kakor da ne bi slišal vprašanja, je samo dejal: Dvajset let smo čakali. Potem smo šli .v gozd. Potem sem se zjoka!... — in nato je pogledal preko valov, češ zdaj sem tukaj. Nisva več o sebi govorila, a vendar sem si iz njegovih pripomb ustvaril sliko o mladem primor kem fantu, ki je v navdušenju, in slepoti šgl v "boj za narod". "Moj šah...", je čez čas nadaljeval. "In zvečer, ko sem sam, igram nanj. Osebe zaživijo pred mencj, gibljejo se in mi govorijo. Naš šah ima prav tako razne začetnice, kombinacije in končnice kot drugi. Hočeš videti recimo mo;'o slovansko začetnico? V svetu jo imenujejo tudi "diplomatska otvoritev". Tako gre.". Zgrabil je za tri trdnjave — Trst, Gorico in Celovec — in jih položil poleg šahovnice. "Tako se prične... In zdaj nadaljujemo. Jaz sem vse: beli in črni, takotako kot je v resnici v življenju". "Tako se vendar ne igra. Je proti 'pravilom!" "Proti pravilom? Tako smo pač igrali. . Nekaj trenutkov sem mu gledal v oči. "In če je bila sarro igra? Morda se bo v končnici izkazalo, da je bila samo taktična zamenjava, zato da si priigraš zmrgovito pozicijo". "Taktika? Ne! Kratkovidnost ...In tudi če ne bi bila, zapomni si: že štetja so Rusi šahovski prvaki... Mariborska je csta^. Misl'm bolj zaradi tega, ker nikomur ni služila, kot pa zato, ker ima golobčka miru v grbu..." Kakor bi se nenadoma predramil, si je pomel mrliško bele dolge prste in se namuznil. "Nikar ne mrli, da imam samo tako tragične igre. Včasih se grem "klasično". Zagrabim za kmete in jih vržem v vrvež. Tam v daljavi hodi po črnem polju Desetnica. Prav zadaj ne- SLAVKO SREBRNIč IZSELJENCEVA OTOŽNOST Nekje neznatna bo gomila, na njej trohnel bo skromen križ — če te bo moja pot ganila in mi ga, tujec, zasadiš. Morda to pampa bo brezmejna telo sprejela — prah droban, ko duša božje Biti žejna zajadra v večni ocean. Jujuy, Formosa, Salta, Chaco, subtropičnih dežel obroč — bom tam končal življenja tlako, prestopil v tiho, večno noč? Nekie neznatna bo gomila, Morda kje v Santa Cmz, Chubut — ko mi bo smrt srce i:pila, v tujini bom v zemljo zasut. kje od Trsta v stran se skriva po belih Iraških poljih Krpanova Kobilica... In pred menoj zaživijo do^njski griči in ri je, kct mi je bilo, takrat ko sem prvič prebiral Levstika in ko sem se prvič začudil močni Krpanovi roki. Spomini priplavajo, Kobilica spet nosi sol in krvavordeči cvetovi Krasa v je-fns1 em jutru ti opajajo oči... Zdaj se spet razrem v sredino šahovnice: beli in črni r.i stojijo nasproti. Mrtvi gleda mrtvega v oči, mrtvi prehiteva mrtvega. Igra mrtvih.. • Oni-krat sem sredi igre zaspal in, ko sem se ponoči prebudil, jih zagledam tako v p ltemi... Zazdelo se mi je, da imajo oči, se g'edaio in, ko so zaslutili živega človrka ob sebi, se spet spremenili v les. Bilo mi je, kakor da nekoga motim, lrgel serq in se z rjuho pokril preko glave. Le redkokdaj se igra prav razposajeno zapnete. Gubec postavlja svoje krog Sebe, pošilja sle, da branijo kmete, ki so šli predaleč. Matjaž urejuje svoje. Ko sem Matjaž, sem neodločen, težko se premaknem; kadar sem Gubec, sem nepremišljen. Zanašam se na nenadni napad, pa ne vidim skritih nasprotnikov po poljih... Kraljevska igra." "Monarhist?" Zasmejal se je. "Ne. Še v igri je prav za prav kralj vreden toliko kot kmet. Simbolično vrednost mu daje to, da je edini. Tragična figura: tudi če njegovi zmagajo, on nikdar ne more dati zadnje poteze. Ne za zmago, samo za izgubo je nujno potreben". Spet se je nasmehnil. "Monarhist? Samo poglej: ta je kronan, a je mrtev, a ta — spi." Prvič sva se istočasno zasmejala. "Za temne, žalostne noči", je nadaljeval", imam igro v posebnem slogu. Spada tja v občutje mirnega, tihega večera, ko se pripravlja na jesenski dež. To je označba za čas. Kot slika je Bock-linov Otok mrtvih pa ne z Rahmanino-vim, ampak s Chopinom, z njegovimi Preludiji kot glasbeno spremljavo... Igram, premikam in govorim. Nova, a vedno ponavljajoča se pesem o Lepi Vidi... Poznaš Jeremije Kalina moderno Lepo Vido? Ob njej se nenadoma po teh poljih vse spremeni; oseba in stvar vse položi masko nase. Bela in črna polja so peneči se valovi v noči. Lepa Vida stoji pri morju. Bela trdnjava tam onkraj bo njen grad. Konji, beli in črni, so tisti čudoviti morski konjički ki so jih globine polne. "Lepa Vida je pri morju stala-.. pesmi pela... brat v vodo jo pahne— zamorska ladja mimo pripeljala..." ...in kraljica gre preko valov. Bela španska trdnjava ji je vedno bliže. Eden tekač, Desetnica, jo spremlja kakor v svarilo... Konjiča stopita naprej, kot bi ji hotela pripraviti pot. Beli kraljic čaka ob belem gradu. Na pozorišču vse zakipi, postaja napeto. Črni se nekam branijo, bele vrste vabijo, Lepa Vida neodločno stoji na mestu. Les udarja ob les, kakor vesla ob trebuh ladje, nekdo omahne, ni ga več na morski g'adini, vse se premika, "v vseh legah in krogih in bokih" — in tedaj se mi zapiči misel v glavo: zakaj ne pride nekdo in razbije ves ta nemir sredi beločrnih valov? Lepa Vida pa prihaja počasi na drugi breg. žrtvovali so jo.. • Včasih ai pravim, saj sem neumen: kdo ti pravi, človek božji, da igraj, kakor je napisano? Kdo je na svetu, da bi ti eno samo besedo mogel ukazati, kaj šele misel? In sem hud na pesnika, čeprav ni sam kriv, da ža-lostinke poje. In prav nekje daleč je skrita misel: In če jih ne bi pel, kaj ne bi šla pot Lepe Vide prav tako tja v beli grad? "V vetru jok zapuščenega otročiča... Lepa Vida gre na tuje dojit španskega kraljiča..." Utihnil je in oba sva obmolčala. Gledal sem ga, vsega zgubljenega, dokler se ni nasmehnil, nekako osramočeno. Zastrmel se je v razmetane figure, na o-čeh sem mu videl, kako so vse namišljene postave in barve zginile, stegnil je roko in spet postavil štiri ravne vrste. Bal sem se, da bi nekaj v zraku trepetajočega razbil in vendar sem moral spregovoriti. "Niti v sanjah nisem na kaj takega pomislil." Oči so mi zaplavale preko čudovito izrezljanih figur in tedaj, kako je neki mogoče, da prej nisem na to pomislil, so se mi nenadoma ustavile na levem črnem tekaču. "In ta? črni tekač, koga predstavlja? Si ga pozabil." Začudeno me je pogledal in ni spregovoril besedice. Minute so minevale, zrak je postajal dušeč. Fant je počasi dvignil roko, da bi podrl urejene vrste in dolgi beli prsti so mu zatrepetali. Prijel sem ga za zapestje in se nestr-mel vanj. Ustnice so mu zbledele. "Jaz...", je dejal čez čas in se od-hrknil. "To sem jaz... Tu je morda zdaj tisti trenutek, ko ta igra ni več samo igra. niti takšna, kakor sem si jo jaz zamislil". Živčno in dolgo se je smejal. "Včasih si mislim, da bi moral .stopiti k zdravniku, ali pa vsaj nekomu vse to razložiti..." "Kaj je to vse to?" "Saj ne boš razumel. Saj ne moreš... "Negotovi pogled mu je zaplaval mimo mojih oči in se krčevito ustavil na črnem tekaču. Niti trenil ni z očmi, ko so mu ustne drhte zašepetale: "Poglej ga. .. samo poglej ga!" Položil sem mu dlan na roko in zmrazilo me je. Tako blizu, tako razločno sem začutil igro njegove krvi. M plula, besnela je po preozkih žilah. "Vidiš", je prav šepetaje začel," tukaj za to vrsto upornikov stoji črni tekač. Stojim in rad bi se prebil skozi nje, zdrvel tja preko... tja, kjer sta dve beli, beli postavi z drobno črno luknjico v tilniku. Toda pred menoj stojijo uporniki, in prav vidim, kako se od tam, kjer neha izrezljana veriga, v zraku nadaljuje druga nevidna, k sosedu in od njega spet naprej, naprej, še dalje kot pa samo do tega, ki stoji tukaj na zadnjem polju, saj je to belo-črno polje vendar neskončno. Stojim in ni poti naprej, ne morem se zganiti. Petem pride noč in vse zgine, samo jaz sem tu in pred menoj nevidna veriga in tam daleč sredi teme dve visoki beli postavi ... Nočem in nočem misliti, nočem videti ničesar, tiščim si oči.,. pa ni pomoči... Od sebe... ven... ven... stran od sebe bi pobegnil... "Oči so mu ugasnile. "Saj.. saj ne moreš razumeti... Blazno!" Zakril si je oči s pestmi. "Pred dnevi, bilo mi je kakor danes, sem si dejal: fant, znebi se črnega tekača in vse bo v redu. Sicer pa, saj je bila vojska, vsi so ubijali, vsi... in ti si bil zapeljan, sam Bog ve, da si bil... Saj nisi moril... Zakaj bi te do smrti preganjala vest? Zdrobi ga, črnega tekača in vse bo v redu... Opolnoči je bilo in zunaj je grmelo, pa sem vstal, se splazil kakor morilec do okna in ga zagnal doli v temo. Zatreščil sem z okni in bilo je kakor da sem jaz zagrmel preko neba in potem... potem je bilo vse lepše, vse laže. Ležal sem ves razgaljen preko postelje in sem rjovel kakor žival in zdelo se mi je, da sem postal lažji in mirnejši. — Zjutraj sem šel odpirat vrata. Ko so prvič žvižgale krogle mimo ušes nisem tako trepetal: na pragu me je čakal črni tekač". Glas mu je bil ves hripav in z jezikom si je pomočil izsušene ustnice. "Nekaj minut, ne vem, morda ur je minilo, preden sem ga vzel v roke. Premočen je bil in pesek mu je silil v usta in oči kot mrličem, ki smo jih po deže- TONčEK KOLARIČ: UVODNA PESEM IZ "ŽALNEGA VENCA" Zdaj v pesmi zlivam prošlih dni spomine, žareli bodo v vročem hrepenenju in greli me v bodočih dni trpljenju, ki ga obeta mrzla dlan tujine. Vetrovom lažne sreče izročeni, bi se kot kaplje v soncu razpršili in kot oblaki v vetru razkropili, zato naj bodo v pesmi položeni. Morda zeklenkal zvon mi bo v tujini in zadnjo solzo tujka mi obriše, zato zvene naj v strti bolečini. Če videl več ne bom domače hiše, naj v pesmih tožnih jo krope spomini. Skeleča bol jih tebi, draga, piše. vnih nočeh pokopavali. Kako je prišel sem? Pa ne da... Ah, blazno! Saj ni mogoče... Ves dan se mi je bledlo. Zvečer me je- srečal oskrbnik parka. Dejal je, da je našel tekača. Navsezgodaj ga je hotel nesti svojemu malemu. Ko je stopal mimo naših vrat, mu je nekaj dejalo: Od tukaj bo. Mala stvarca je, ampak brez nje le ne gre naprej..." Ure so že tekle v jutro. Hladno je postaja1«. Dvignil se je napol in z dolgimi belimi prsti potegnil težko volneno ruto preko postelje. "To je kcnec. In edino kar mi je v tolažbo," je dejal čez čas in se dotaknil črne kraljice je to, da sem z njo šel na pot..." Počasi je vzel črnega tekača med dlani. Obraz se mu je čudno na-kremžil, silovito je stisnil veliki beli pesti, nekaj je zahreščalo in počilo. Oba sva v hipu pogledala črno praznino na šahovskem polju, zazdela se mi je v trenutku večja, bolj groze polna. "Nič!" je samo dejal, ko sem ga pogledal. "Novega bom izrezljal. Mislim, da bo tridesetič... Ampak za hip mi le odleže, samo za hip..." Glas mu je bil utrujen, glava mu je boječe zginila globoko med ramena. Potem se je spet čudno nasmehnil. "Ne moreš... ne moreš.......... SPEV PRED ARGENTINO V pristanišču Buenos Airesa. Ladja na zadnji gre val s proporci in galebi za klicem pilota, ki vabi ptice izgubljene v gnezdo. . . Stopim na kljun, visok do nebd, razpnem rameni, glas uberem kot harfo in pojem v ritmu homerskem prvi pozdrav deželi, ki Sonce Inkov svobodnih kot zlato runo .razpenja pred nami — Argonauti, da smo oslepljeni od bleska — na zadnji obali bezanja. .. Sem kip, ki v bron nekoč vlit, bo stal v buenosaireški luki: evropskih izgnancev rapsod pesem vseljencev pojem. Kot Krištof Kolumb, ki s "Sveto Marijo" je odkril to celino, prihajam na "Svetem Križu"... (Hvaljen bodi, Gospod! bodi zdaj prvi moj vzdih in križ prva kretnja na čelo.) — O, leta razpet sem bil nanj v mukah krvave Evrope, žolč in kis sta nudila sovražnik mi kakor prijatelj, v čelo mi vtisnila znak kajnovstva in iškarjotstva — (branil sem brata pred bratom, Krista pred izdajskim poljubom!), bil sem privezan k stebru z žico za noge in roke, postavljen v bunker kot v kad, z bičem udarjan po hrbtu, v možgane z zasliševanjem — zid se solzil je od vzdihov! — 2 zlomljenim trstom v rokah pcstavljen na ogled vsemu svetu: Ecce, slovenski begun! Krvavi izpljunjeni izvržek!! —. O, sam Pilat je razsodil: Na njem res ne najdem krivice! — pa sem smrdel še naprej v staji kot čreda živine, lačen s skodelo stal v repu, proseč za drobtine obilja, iz tabora v tabor pehan, prestavljan s pograda v šotor, kakor v bolestni vročici so drugi mi menjali barvo, suvali me na vagone, izstavljali v mraz kot ščeneta, pohabljence v les izložili, krščeni evropski pogani, mene, ženo in otroke oblekli v obnošene cape, bogato preplačane tvrdkam... O bil sem le snov barantanja, kupčija velikih sil, dobrodelnosti plača bogata... svet si ob nas mel dlani je — Pilat in Sheylok kruti, ki rezal z nas kose mesa je, ko Porzia je mižala... Le On, ki bil je na križu, mi sam je ponudil svoj les — "Santa Cruz" splav me natrpan čez slane je vode prepeljal sem pred Srebrno Deželo, od Sladkega morja obdano, da me zloži na zdrav zrak Svobode in človečanstva... O Argentina! Sonce in Zemljo, Nebo in Morje prapor Tvoj belo-sinji nudi kot kruh mi in sol na pladnju, ki dobri ga veter dviga pred ustnice moje — o, naj poljubim Tvoj dar, preden bom jedel od njega! Kot Ti pred menoj, stojim pred Tabo z odprtim objemom, z dvignjenim glasom slaveč Ti Slavo, ki bo še delež našim otrokom, katerim ta brod je bil še za zibko, in tem, ki iz naše krvi rode se in Tvojega mleka — o Domovina Herojev! Ti jih Svobode nahrani, sama — Kondor svobodni, ki dvigne se tudi nad Ande, da zvrha vsakogar napade, kdor Narod v velige bi vezal! Dežela v obliki srca vložena med dva Oceana: slavo dajem temu Srcu, ki v dobi sovraštva še ljubi, brezdomcem odpira vrata v vrt blagostanja in sreče, daje brezimencem imena... opljuvanim briše lica... dviga pečatena čela spet v dostojanstvo ponosa, pred glave, ki rabelj jih terja, postavlja kot angel svoj ščit: roka se veže z roko pod znamenjem svobode!... Ščit, ki kot zven srebrn v Evropo zveni: Argentina!. . . Glavo to sivo sklanjam, rapsod, pred velikim darom Sonca, Neba in Zemlje, Morja in Prijateljske Roke! Ta Prapor Tvoj — mlaj vriskajoči! Ta Grb - slavolok nam nad vhodom! Postavljen pod prvi korak vašim najmlajšim bratom, sinovem vaše Evrope, zibelke vaših očetov. . . dedov.. . pradedov... stoletja že pamp teh osvajalcev. . . Zdaj mi stojimo pred prodom kakor pred Kanaanom, " pozdravljajoč zlato grozdje Obilnosti in Sladkosti, Tvoje Sonce v Zenitu, Svobodna Argentina! Struna moje harfe glas spreminja v žalost, roka se mi sklepa kakor prošnja množic: Kjer mi je ognjišče, da podkurim plamen, topel plamen doma za ogrev in peko in za mirno spanje po delovnem dnevu? Sem blodeč pomorec, genjen od piratov — Je tu Otok mirni, da v zatišje stopim? Bil sem pes preganjan, brcan na vseh pragih, lovljen po cestgh... z nagobčnikom za žico. . . ščuvan s pasjedercem, da mi odere kožo. . . prej še: v svojem domu na prebeli rjuhi spal sem vkup s sekiro, čakajoč morilcev, da se ubranim smrti in da ubranim svoje — a goreča streha nas pognala v svet je, nisem spal več mirno z ogorkom doma v srcu. .. Kje mi varno spanje. . . spanje. . . v toplem domu??. .. Zdaj, glej, roki dvigam kot žerjav železni, naj mi glas zapoje kakor vliti zvon: za to varno spanje tu — daiem Ti. .. roki. . . roki ti silakov — Klepca in Krpana, v mišicah to silo, žilavost teh stegen, trdnost teh stopal, steječih kot steber, te napete prsi, silam lok in ščit, tilnik ta, nabrekel kakor volu v vpregi, hrbtenico, prožno kakor tiger v skoku, oči te, ki bi z Andov uzrle zajca v pampi, moč, ki imam jo v sebi: kopje mečem v sonce, noge v let poženem: naj ti vjamem noja? s prsti pletem niti spretneje ket pajek in udarjam v tipke, kot da poje misel.. . Glavo dvigam zdaj — poteze misleca, znanje tisočletij nosim, v njej kot v knjigi, novo misel snujem, gnetem, jo v nov lik, v črte tkem načrte — v njih je nebotičnik, mešan snov s snovjo — z njo svet drobim in spajam, z nožem srce odpiram — mrtvo znova udari, vseh pravice čuvam, izravnavam družbo, premišljujem smrti — v njih je smisel šivih... glavo dvigam svojo, misli v njej — vulkani!. .. Dlan primikam k srcu: glas je tih in nežen kakor pesem čuvstev, strašnih zgodb občutek, molk neizpete godbe, strun drhtenje tajno, liki slik bodočih, linij še neznanih, svetel gib telesa v plesu zvezd še skritih, izraz še neposnetih mask na odru. . . platnu. . . dlan leži na srcu.. . o, to vro navdihi!.. . Tu stojim — razpet —, da sleherni me vidi, velik kot množica, roke in glavo dvigam, srce močno mi bije, v očieh se blesk mi vžiaa, pogled gre preko proda, pne se nad nebotičnik, objema celo mesto — Mesto milijonskih mest, čez pampo se prenese, nad Ande dviga krila, -zaplava v tropski sever, v ledeni jug preskoči, zdrsi k tečaju zemlje — vsa v njem si, Argentina! Zdaj. sem jaz kondor silni, razpet nad Aconcaguo, visoko nad čerjo, kjer brat je moj omahnil, vse više gre oko mi. . . vse širje. . . in vse globlje. . . v vse delavnice vidim.. . na poljih. . . v hišah. . . v rovih: ovčarje vidim v pampi, divjih konj krotilce, molzače obilnih vimen,, mesarje celih čred; obiralce sadja, hmelja, panjov ogrebovalce, izsekovalce gozdov... sadilce mladih novih. . . orače s traktorji... kopače goric vinskih; rudarje vidim v rovih, krušilce zlatih žil, vrtalce v srce zemlji, da brizga kri ji — nafta; graditelje hiš vidim — nadstropje na nadstropje polagajo kot satje... oblak je krona stavbi... v vse delavnice vidim... vse trcmsmisije slišim. .. takt dvigajočih rok, ko udarjajo kot stope, sila se zaiskri. .. se dvigne. .. in spet ustvarja. .. bučanje gibanj poje kot butajoče morje. . . o ritem vseh tovarn, spev žive energije. .. pogon ustvarjajočih strojev, splet jermenja, verig žvenket kot v luki, ki ladja veže z ladjo, gradilce cesta vidim, železnic, ptic jeklenih; zvončkljanje čujem svetlo kot pritrkovanje pojočih steklovin. . . poskakuj očih tipk. . . tam, čuj: kot tihi sen skoz prste - pajčevine teko v svilene niti, da vtko žene mi v rože. . . v vse delavnice vidim... v načrte mislecev. . . v začudenje ustvarjalcev, strmeč v lepoto novo... v vse delavnice vidim — pogled budi mi grozo orjaške energije, ki tu gradi Bodočnost, da sem zamaknjen vanjo. . . v to veličino Dela... razpet na kljunu ladje, ki v takt ta sidro meče... Delo! Delo! Delo! — Rast! Rast! Rast! — Plod! Plod! rasti poslušam ritem.. . nov val za zadnjim valom. . . prsi so moje polne, glas mi jih napenja, ki zdaj ga vpijem z ladje: O, ne več miloščine! — Delo! Delo! Delo! dajte silam v roki! Delo! Delo! Delo! dajte mislim v glavi! Delo! Delo! Delo! dajte občutkom srca! Delo! Rast! Plod! — dajte mi dom! Moj dom!!..'. Roke so padle mi, nimam glasu več, stopam s kljuna, bok se ladje pritisnil je ob topel bok novi zemlji, val se potišan umiril. .. prispeli smo v cilj, Argonauti... Čas je, da ladjo razvežemo, da jo razstavimo v kose, kakor pred tisočletji. Jazon na Barju ljubljanskem, da po ramenah prenesli so brod na jadranske valove, po njih se vrnili domov. .. Naš dan je še daleč k zložitvi... Na svoja ramena sedaj nalagajmo ladjo vrnitve: o, težko bo rezala v kost, upognila bo hrbtenico, glavo sklonila v sinovo, noge zrahljala v kolenih, v očeh pa ostal bo privid — dne, ki se danes začenja: stopil tedaj bom na km te barke, zložene spet z ramen, poljubil to Sonce in Zemljo, Nebo in Morje v zastavi, prijateljsko stisnil njim Dlan, ki našli so tu Domovino, sijajnejšo v njenem blesku za delo rok naših in let, v spremljavo mojega odhoda bo pelo brnjenje strojev, gnanih od naših rok v prijateljskem stisku z rokami delavcev narodov vseh, ki druži jih Sonce Svobode: delež prinesli smo svoj v Bodočnost, ki vstaja pred nami. .. Jaz pa, rapsod izgnancev, se vrnil bom v svojo Preteklost, da pesem Bodočnosti vaše, razcvele v Srebrni Deželi, kot rožo najlepšo ponesem s poljubom na njen — grob... Brod je odprt kot vrata. . . stopam na obljubljeni prod.. . Morje za mano molči... pred mano buči Ocean dvignjenih rok... transmisij. . . zvonjenje pojočega stekla... v roke mi teče Moč.. . Harfo obešam na vrbo.. . Nisem več izgnancev rapsod — delavec sem Argentine! TINE DEBELJAK 1950 - S A N MA Ti TIN S KO LETO ■ 1950 Leta 1850, dne 17. junija ob treh popoldan, je umrl v prostovoljnem izgnanstvu v Franciji v mestu Boulogne-sur-Mer "OSVOBODITELJ ARGENTINE" general JOSE DE SAN MARTIN. Vsako leto na ta dan ob troh popoldan zazvoni navček s starega buenosaireškega magistrata Cabilda v spomin njegove smrti, in ta dan je državni praznik. Njegove kosti so pripeljali iz tuje zemlje in leže v kapelici buenos-aireške katedrale, na katere zunanji strani gori "večna luč v njegov spomin in ▼ spomin sveh padlih junakov za svobodo naroda". Ob tem "večnem ognju argentin-stva" prižigajo vse province v državi baklje "njegovega duha", da ga poneso v naj-oddaljenejše kraje republike. San Martin je ogenj, ki ne ugasne. San Martin je ime, češčeno kot ime svetnika, in zato mu pravijo "svetnik meča" — "el santo de espada". San Martin je najvišja avtoriteta države iz roda v rod, zvezda stalnica na nebu argentinske zgodovine, zvezda svobode in simbol suverenosti, pridobljene s krvjo in mečem pod njegovim vodstvom. San Martin — Napoleon Novega sveta, vojskovodja, ki je, kot sta Alpe Cezar in Napoleon, prekoračil verigo And — je danes utelešena želja po neodvisnosti več južnih amerikanskih republik in posebej Argentine, katere sin je ob rojstvu bil in kateri je po smrti stvarni in duhovni oče — "PATER PATRIAE". Ob stoletnici njegove smrti je Argentinska vlada proglasila celotno leto 1950 za Sanmartinsko leto, nekakšno "sveto leto" argentinske državnosti. Naš Koledar Svobodne Slovenije se uvršča ^ med tiste, ki hoče — skromno sicer, kakor je sam, toda prisrčno in z vsem poudarkom počastiti njegov spomin in se s tem pokloniti neodvisnosti in svobodi naroda, med katerim je v toliki meri dobil gostoljubno zavetišče po viharju brodolomstva, in kateremu hoče v isti meri pomagati z vso pripravljenostjo in zmožnostjo pri graditvi bodočnosti na temelju zmag velikega Osvoboditelja San Martina! San Martin je "ljubljenec slave, rojen za vojskovanje", kakor ga je krstil Estra-da. Ni on započel revolucije 25. maja 18'fl. leta, kajti tedaj je bil še — vojak v španski vojski v Evropi, v tisti vojski, proti kateri je bila revolucra naperjena, toda je njen sin, ki se je ob njej užgal za politično neodvisnost svojega naroda, stopil v njeno službo in ji priboril zmago. On je s krvjo in mečem zapečatil svobodo dvanajst let potem, ko se je revolucija začela; začela v Buenos Airesu, da se je zaključila v Chile, Peruju in Ekvadorju, in rešila za vse te države obenem — po dejanjih San Martina. Vojskovodja, ki je v največji stiski svetoval poslancem na skupščini v Tu-cumanu 9. julija 1816, naj odločno in za vsako ceno razvežejo vse vezi, ki jih vežejo s Špansko dinastijo za vse večne čase Poslanci so oklevali, zavedajoč se slabega političnega položaja, v katerem so bili, toda duh San Martina, ki ni bil sicer telesno pričujoč, je odločil v sklep, ki so ga izrazili potem, kličoč nebo za pričo in spričo vseh svobodnih narodov sveta in pred obličjem zemlje, da je enodušna in nepremagljiva volja naroda... zlomiti nasilne verige, ki ga vežejo na španske kralje..." (Vedeti moramo, da je pod tedanjim španskim kraljem Ferdinandom VII, o katerem pravi zgodovina, da bi se "težko našel v zgodovini značaj bolj zavržen in malovreden", bilo v par letih 7000 obešenih, 8000 ubitih in več kot pol milijona ljudi pobitih v raznih bojih!) Ta sklep tucumanske skupščine je nato dvignil San Martina kot na krila, da se je s svojo vojsko povzpel čez vrhove Andov in španske kraljeve pristaše pobil na oni strani v Chile pri Chacabucu in Maipu, šel za njimi v Peru in Ekvador (Rio Bamba) in osvobodil "ZDRUŽENE POKRAJINE JUGA", ki sestavljajo sedanje republike Argentina, Chile, Peru, Ekvador, kakor tudi Paraguaj in Uru-guaj, ki so se odcepile v federativni želji od tedaj šele ustvarjajoče se Argentine. San Martin je postal državni poglavar Peruja. Tedaj pa je doživel nehvaležnost domovine. Zavist, razprtije in spletke poslan- PREDSEDNIK ARGENTINSKE REPUBLIKE GENERAL JUAN D. PERON, NJEGOVA SOPROGA MARIA EVA DUARTE DE PERON IN ČLANI VLADE NA POTI IZ VLADNE PALAČE V KATEDRALO NA SMRTNI DAN GENERALA SAN MARTINA, DNE 17. AVGUSTA 1949. cev so mu zagrenile življenje, da se je odtegnil javnemu življenju in se umaknil t Evropo. V petih letih je porabil vse svoje prihranke in se vrnil v Buenos Aires 12. II. 1828, prav na dan obletnice njegovih prvih velikih zmag pri San Lorenzu in Chaca-bucu. Toda rojaki so ga sprejeli z "žvižganjem", na kar se je vrnil v Franciio v VEČNO PREGNANSTVO. V Franciji je živel v veliki bedi, da mu je grozila naravnost — hiralnica. Prosil je za "miloščino" prijatelja generala 0'Higginsa, ki ga je on napravil za poglavarja CHILE, a je poldrugo leto ni bilo. Med tem mu je v najhujši stiski pomagal Španec Aguado; "miloščina" iz Chile pa je prišla prav v čas, ko je možil svojo hčer, in ji tako poročno obleko napravil z "darom" iz tujine, ne domovine. "Kdaj boste jokali, če ne sedaj", — je pisal pozneje Mitre, opisujuč to bedo argentinskega Osvoboditelja v pregnanstvu, v katerem je umrl pred sto leti. To je zgodba kondorja And; zgodba človeka, ki je ustvarjal državo, da je umrl zavržen od domovine v tujini... Argentina v Evropi. Toda — danes? Že pred petdesetimi leti so prepeljali njegove izmučene kosti v Domovino, da počivajo v deželi, ki ji je ustvaril politično neodvisnost, na najsvetejšem kraju: v katedrali. V letu 1950 bodo pripeljali sem še ostanke njegove hčere, tiste, ki so ji poročno obleko darovali nedomačini... Vse leto 1950 bo posvečeno njegovi slavi, njegovemu DUHU, njegovi osvobodilni borbi za svobodo države, postavljene na temelje, ki jih je postavil on: "SKRBETI ZA SREČO PODANIKOV". Država, ki ji je on postavil s krvjo in mečem temelje, je šla z njegovim duhom po nove zmage: od POLITIČNE SVOBODE V GOSPODARSKO NEODVISNOST IN ODTOD V SOCIALNO PRAVIČNOST in red, ki naj napravi državljanje SVOBODNE •IN SREČNE. . • , , Sanmartinsko leto je veliko leto tudi našega spomina preteklosti in našega upanja od bodočnosti. Je tudi naše leto, ki se z vero in upanjem klanjamo SAN MARTINU, OSVOBODITELJU ARGENTINE, Veličastni spomenik San Martinovemu pohodu čez Ande v mestu Mendoza. BOLIVIJO SALTA ITcoboien' ® \\ i SMT1A60 D.E i ■■ormiuacA O LARIOJA 'iMTAF^ MEHD02A 3«{Wli % SAN RAFAEL®' SANTSROSA MAe.DELJUM', dhjjbut Zvezna republika. Nastala po revoluciji proti Spanji leta 1810. Proglasitev neodvisnosti leta 1816. Zakonodajna oblast je: Narodni kongres, ki ga sestavljata senat in poslanska zbornica. Izvršno oblast ima predsednik države, izvoljen za dobo 6 let in ministri, ki jih imenuje predsednik republike. Površina države: 2,987.542 kv. km. Prebivalstvo: nad 16.000.000 Vera: Katoličanov je 99.6 odsotkov Glavno mesto: Buenos Aires (3.500.000 preb.) — YU - Slovenski begunci se razhajajo v svet Ko je postalo popolnoma jasno, da je treba našim ljudem po taboriščih narediti odločilni korak: ali vdati se propagandi, ki je silila begunce domov, ali pa poiskati si kje na svetu kotiček, kjer bodo lahko zaživeli novo, skromno življenje, se je pričelo preseljevanje našega naroda. Domov so odšli maloštevilni begunci, ki so prišli po dolgem razmišljanju do sklepa, da bo bolje v komunističnem „raju", kot pa v neznani tujini. Za velikansko večino je bil drug sklep takoj jasen: kamorkoli, samo domov ne. Skupine beguncev, ki so živele v Italiji, so se skoro stoodstotno odločile za izselitev v Argentino. Razlogov je bilo več. Zavezniški upravi je bilo mnogo na tem, da reši Italijo begunskega bremena. Argentina je bila prva med vsemi državami na svetu, ki je gostoljubno odprla vrata slovenskim beguncem in poenostavila veljavne predpise za vselitev. Porcčila iz Argentine so bila zlasti za delovne ljudi ugodna: dovolj dela in primerne pla-. če. Dežela nudi nebroj možnosti, da se vsakdo, ki je zdrav in delaven, lahko gospodarsko okrepi in zaživi kulturnega človeka vredno življenje. Večina naseljencev se je ustavila v Bue-nos Airesu, kjer je bilo najlažje priti do dela in zaslužka. Kljub obupnim stanovanjskim težavam polagoma prihajajo Slovenci v redno življenje. Znatne skupine naseljencev so se razšle po tej ogromni deželi: na Ognjeno zemljo, v Comodoro Rivadavia, v Miramar, Mar dsl Sur in Chapadmalal, v San Luis. v Cordobo in zlasti v Mendozo, kjer je poleg Buenos Ai-resa najmošnejša in najbolj razgibana slovenska kolonija. šibkejše skupine naših ljudi so se naselile v Chileju, Ecuadorju, Venezueli in Peruju. Tudi v Brazilijo in Paraguay jih je nekaj odšlo. Med tem so dozorele priprave za naselitev Slovencev v Združenih Ameriških Državah, v Kanadi, Angliji in Avstraliji. Zlasti Kanada je spreje:a dosti mladih slovenskih moči, ki so se dobro organizirale, si že postavljajo gospodarske temelje in so že začele z organiziranim prosvetnim in verskim delovanjem. Prevoz naseljencev preko Atlantika je o-skrbela I.R.O., kar brez dvoma pomeni veliko dobroto za vse naše rojake, ki bi s svojimi sredstvi nikdar ne mogli preko morja. V Argentino so sprva prihajali naši ljudje le v neznatnih skupinicah. Prva dva sta stopila na argentinska tla dne 25. januarja 1947. Poldrug mesec nato novih šest, pet tednov nato zopet šest itd. Emigrantski hotel še ni bil na razpolago IRO beguncem. Šele v septembru se jim je odprl. Skromno gostišče na ulici Avstrija je bilo za novodošle edini kraj, kjer so lahko odložili svojo culo. Drugi dan je bilo treba prijeti za delo. V večjih množicah so začeli dohajati Slovenci v Argentino šele v letu 1948. Dne 21. januarja je pripeljala ladja Santa Cruz 300 Slovencev. Ista ladja je 29. marca izložila na argentinska tla novih 517 slovenskih naseljencev. Sledile so ladje Empire Halverd s 168 Slovenci, Stevard s 552 begunci, Olimpia s 116 rojaki, nato zapet Stevard z 253 priseljenci, Sturgis s 393, Bundy z 241, Heinzel-man s 183, Olimpia z 244, Ravello s 145, Sturgis s 305, Black s 179, Holbrook z 492, Langfitt z 233 begunci. Poleg teh skupin, ki so štele stotine priseljencev, je vsak mesec prišlo še nekaj ladij, ki so pripeljale manjše ali večje skupine. Zadnji Slovenci so prišli v Argentino meseca septembra. Sodimo, da je s tem naseljevanje slovenskih beguncev v Argentino in verjetno v vse južnoameriške države zaključeno. Danes nas je tu nad 5.000. Slovenski protikomunistični begunci so postali v novem svetu zopet svobodni ljudje, ki jim ja naložena težka naloga: zaživeti po letih groze novo življenje, ohraniti vse, kar jo našega in biti glasniki slovenskega poštenja in trpljenja, ki je delež naših bratov v zasužnjeni domovini. . Mislimo, da smo storili prav, če smo naprosili naše ljudi, razkropljene širom sveta, naj nam v našem Koledarju, ki bo leto za letom obiskoval Slovence, kjerkoli so, povedo, kako žive, kako trpe, kako napredujejo in kako vedno znova poudarjajo svetu, ki nas tako malo pozna, kako velika je bila slovenska žrtev v obrambi vere, kulture in civilizacije. JAKA MLINAR Kakor gobe po dežju rasejo hiše v Buenos Airesu; tako so rasle že desetletja in kakor vse kaže, bodo tudi še v bodoče, saj je celo med novo naseljenimi slovenskimi begunci našlo lepo število delo in dober zaslužek med zidarji, ne "toliko zato, ker so bili tako dcbri zidarji, ampak zato, ker v tej stroki vedno primanjkuje pridnih moči. Da, kakor gobe po dežju — in zrastla je velikanska goba, ki sem jo zagledal prvi dan, ko sem stopil na argentinska tla. Kakor mlad, malo krivo rasel jurček s kratko nogo se mi je zdel Buenos Aires na načrtu, ki mi ga je razgrnil prijatelj ob prvem svidenju. Šele čez par dni sem pogruntal, da raste jurčkova noga iz vzhodnega robu mesta in da se naslanja klobuk s svojim temenom na zahod. Da je primera še popolnejša, lahko trdimo, da prav tako, kakor dobi jurček vse za življenje potrebne snovi iz zemlje, črpa Buenos Aires vso svojo veličino iz La Plate in ob njej ležečega pristanišča, ob katerem je zrasel. Velemesto na zemljevidu ni veliko, posebno še, če ima tako domačo obliko jurčka. Toda na velemesto se naslanja še cela kopa predmestij, ki jih na zemljevidu niti ne najdem, ker mi jurček kaže le obrise občine Buenos Aires, tako zvanega Capitala — presto-lice. No, pa mi je morje hiš v tem jurčku de- lalo in še dela preglavice in vem, da ga nikdar vsaj približno ne bom poznal. Doma sem poznal vsak grm in vsako hišo, saj je bila vsaka drugačna — in če ne od drugod, sem vsaj s cerkvenega zvonika lahko objel s pogledom vso bližnjo in daljno okolico. Tu je pa sicer tudi vsaka hiša različna, toda vse 11-lice so si nekako enake in ni jih konca. Sedaj vem, kaj je velemesto. Vem, da obkroža Capital mogočna avtomobilska krožna cesta, ki teče po mestni meji. Ta meja je dolga "samo" 62 in pol kilometra. Obris jurčka na karti je torej v resnici presneto dolg, saj je skoraj enak razdalji Ljubljana — Jesenice. Ploskev, ki jo obkroža mestna meja pa meri nič manj kot 191 kvadratnih kilometrov. Na tej površini stoji morje hiš, ki spadajo v Občino — CapitaL Da to niso mačje solze, bo verjel vsakdo, č« pomisli, da sta na svetu le dve mesti po razsežnosti še večji, namreč New York ^ 673 kv. km in London s 305 kv. km. Da je šel Buenos Aires tako zelo v širino in dolžino, lahko razumeno, če upoštevamo, da prevladujejo povsod razen v strogem središču le bolj nizke stavbe in da imajo pritlične m e-nonadstropne hiše veliko večino.' Po števila prebivalstva pa je Buenos Aires šesto mesto na svetu. Pred njim so; London (8,700.000), Pogled na Buenos Aires s pristanišča. New York (7,700.000), Tokio (7,000.000), Berlin (4,300,000), Moskva (4,150.000). V občini Buenos Aires — torej v mejah jurčka — pa živi 3,300.000 ljudi, torej približno trikrat .toliko, kakor je imela okrnjena Slovenija kot Dravska banovina prebivalcev. Če pa prištejemo še prebivalstvo, ki živi v predmestjih, ki so vsa navezana na glavno mesto in žive od .njega, se poveča število prebivalstva, ki živi takorekoč v velikem Buenos Airesu, na okroglo 6.000.000. Tem velikim številkam odgovarjajoče so seveda tudi vse druge številke o Buenos Airesu. Glavna prometna žila, ki deli mesto v •severno in južno polovico — Rivadavia — je ■do mestne meje dolga 18 km. Toliko km. je torej od pristanišča do Liniersa — od noge jurčka do njegovega temena. Čez klobuk počez, torej od juga proti veseru, pa meri mesto nekaj nad 20 km. Ni mi dala žilica miru, pa sem risbo jurčka, ki kaže Capital v odgovarjajoči velikosti, položil na zemljevid naše Gorenjske. Pristanišče — nogo jurčka —' sem postavil bolj na mokro, torej na Barje pod Ljubljano, nekako v črti Črna vas — Lavri" ca. Teme jurčka — Liniers — je pokrilo še Mengei in segalo skoraj do vasi Repne pod Vodicami. Na desno je pokril klobuk še Vir in Dob, šel nato čez Zasavske hribe in za Lazami čez Savo, nato pa od Laz čez gričevje skoraj v ravni črti čez Besnico in Podli-jioglav na Lavrico. Na levo stran je segal klobuk do Smlednika, pokril še vse Medvode in od tod čez hribe Martin hrib in Toško čelo dosegel skoraj Podutik, od koder je skoraj v ravni črti šel čez Kožarje na Črno vas. Ljubljana je pri tem ležala s Kongresnim trgom natančno na Plaza Once ali Plaza de Mi"1 serere. Kleče pa so padle na slovito ulico Victor Martinez, kjer je pisarna Društva Slovencev, v Šmartnem pod Šmarno goro pa ibi bili doma stanovalci slovenske hiše na ulici Ramon Falcon. V sto letih je zraslo to morje hiš, čeprav je Buenos Aires za ameriške razmere dokaj staro mesto, saj ga je že 2 .februarja 1535 ustanovil don Pedro de Mendoza. Indijanci so ga čez nekaj let zažgali in porušili ter ga je znova pozidal Juan de Garay (11. junija 1580). Temeljni kamen za novo mesto so postavili na vogalu današnjih ulic San Martin — Rivadavia. Prostor, na katerem je zraslo mlado mesto, je meril 16 kvader ob La Plati in 9 kvader v notranjost. Prvi prebivalci, 63 po številu, so bili Garay-evi sodelavci. Že t prvem letu po novi pozidavi se je prebivalstvo povečalo na 300 duš. Število prebivalstva se j p nato dvigalo takole: 1. 1778 — 24.205 prebivalcev it 1810 — 46.000 tt tt 1869 — 177.787 » tt 1887 — 433.375 It it 1895 — 663.854 tt tt 1904 — 950.891 tt tt 1909 — 1,231.698 It tt 1914 — 1,575.814 H ti 1939 — 2,364.263 H a 1940 — 2,386.103 tt it 1943 — 2,589.215 tt. tt 1945 — 2,612.956 tt tt 1947 — 3,007.772 t> Zaradi stalnega prihajanja novih emigrantov se število prebivalstva v Capitalu od tega leta dalje še hitreje veča in šteje mesto danes že nad 3,3 miljone ljudi. V 370 letih se je torej povprečno vsako leto povečalo števi-prebivalstva v Bs. Airesu za ok. 9460 duš. Emigracija je v predvojnih letih vidno naraščala, med vojno, kar je naravno, skoro zastala, po vojni pa se zaradi evropskih razmer silno dvignila. Takle je pregled števila prispelih potnikov po morju skozi Bs. Aires v zadnjih letih: Leto Prišli Odšli Ostalo 1933 29.905 40.285 10.382 1934 33.209 31.730 1.479 1935 40.606 24.130 16.503 1936 41.784 22.046 19.738 1937 41.469 18.801 22.668 1938 37.762 12.776 24.986 1939 26.377 29.360 2.983 1940 17.671. 13.544 4.127 1941 15.492 12.954 2.538 1942 3.885 3.373 512 1943 1.852 2.513 — 661 1944 3.172 3.771 — 559 1945 4.957 6.402 —1.445 1946 13.466 14.225 — 759 1947 52.266 22.074 30.192 V zadnjih dveh letih, t. j. 1948 in 1949, pa se je število novodošlih še povečalo, število izseljencev pa občutno zmanjšalo. Velikost mesta občutimo šele, kadar se vozimo po mestu, pa naj si bo to v službo ali pa kam na obiske. Nazorno nam jo pa prikazuje velikanski promet na podzemelj- Pogled na del argentinske prestolnice iz zraka. skih železnicah, avtobusih in tramvajih. Ali ste se že kdaj vprašali, ko se prerivate v gneči iz vagona podzemeljske železnice, koliko ljudi se na dan prav tako preriva pod zemljo? Vsak dan prevozijo podzemeljske železnice Buenos Airesa okrog dva milijona potnikov! Ne verjamete? Prosim, tu je statistika: Bs. Aires ima 5 podzemskih zeleznic: a) Plaza Mayo — Primera Junta (6 km) b) L. N, Alem — F. Lacroze (7,5 km) c) Constitucion — Retiro (3,8 km) d) Florida — Palermo (4,8 km) e) Constitucion — Boedo (3,5 km) Skupaj meri dolžina podzemskih železnic torej 25 km 600 metrov (Ljubljana —■ Kranj). Prepeljejo vse podzemske železnice dnevno blizu 2 milijona ljudi in sicer: a) — 700.000 b) — 400.000 c) — 600.000 d) — 200.000 e) — 100.000 Na drugem mestu v dnevnem osebnem prometu v mestu samem so avtobusi, ki jih ima Buenos Aires kar tri vrste. Velike nove om- nibuse, v katere gre kar po 70 potnikov, srednje omnibuse — microomnibuse —• in končno-najmanjše brzce — slavno znane kolektive. Vsi ti prevozijo na dan do 1 milijon potnikov. Seveda jih ni malo. Omnibusnih linij je v Bs. Airesu 45 s 1523 vozili. Novih omnibusov je Argentina naročila v USA 3000 za vso državo. Microomni-busnih linij je v mestu 53 s 1118 vozili, kolektivnih linij pa 21 s 627 vozili. Skupaj je v Bs. Airesu v prometu dnevno 3268 avtobusov,, dočim jih ima cela država 7.160. Avto-taksi-jev je v Buenos Airesu 6.632, tako da pride na vsakih 53 prebivalcev mesta po en taksi.. Revež pa postaja stari tramvaj. Krepko se sicer še drži, kadar dirka za stavo z omnibu-si, toda stare kosti mu že hudo šklepetajo. V mestu je še 70 tramvajskih prog z 1230 vozovi. Seveda pa število vozov in tudi prog pada, ker starih in izrabljenih več ne obnavljajo. V načrtu je celo, da bi s časom odpravili vse tramvajske proge v mestu in jih nadomestili z avtobusi. Velikanskemu osebnemu prometu v mestu-občini odgovarja seveda tudi promet na železniških progah, ki vodijo iz mesta v predme- Avda. Corrientes v Buenos Airesu. stja in še naprej. Ker izhajajo te proge iz središča mesta ali celo iz bližine pristanišča, gredo dolgo časa po mestnem ozemlju in služijo zato v veliki meri osebnemu prometu v mestu samem. Zato poseka osebni promet na železnicah celo rekord podzemeljske železnice in dosega dnevno nad 2 in pol milijona potnikov. Buenos Aires ima 7 železniških postaj. Glavne so tri: Presidente Peron (Retiro), Constitucion in Plaza Once (pod zemljo in nad zemljo). Z vseh postaj na Retiro odpelje in pripelje dnevno 1500 vlakov, t. j. 62 vlakov na uro. Prepeljejo dnevno nad 1 milijon ljudi. Na Constitucionu je dnevni promet nad 1200 vlakov ali 50 na uro. Prepeljejo ok. 700.000 ijudi. Na postaji na Plaza Once se dnevno izmenja nad 800 vlakov, t. j. 33 na uro in prepeljejo ok. 800.000 ljudi. Lahko si mislimo, da tudi poštni promet v tem velikanskem mestu ne zaostaja z velikimi številkami za drugimi rekordi. Poštni uradi v Buenos Aires, ki jih je 62, dobe od zunaj in razpošljejo po mestu in po državi ter v tujino dnevno 71,400.000 pisem, časopisov, različnih tiskovin, vzorcev brez vrednosti ter ekspresnih, letalskih in priporočenih pošiljk ali ok. 20 poštnih pošiljk na osebo dnevno. Argentinska potniška odrt. trgovska letala so prepeljala v zadnjih štirih letih iz in v Bs. Aires letno povprečno 140.000 potnikov, 154.000 kg pisemske pošte in nad 500.000 kg drugih pošiljk. Nad argentinskim ozemljem prelete letno blizu 5 milijonov km v ok. 24.500 urah . letenia. Ob teh številkah se ti morajo zasmiliti poštarji, ki dan za dnem obhodijo vse ulice v mestu. In teh ni malo in presneto so dolge. Vseh skupaj je v mestu 1883 avenid, cest in ulic in njih skupna dolžina znaša 3250 km. Če bi postavili eno za drugo, bi nastala iz njih cesta, ki bi se vlekla od severne argentinske meje do Ognjene zamlje. Poimenovane so največ po velikih možeh, tujih mestih in deželah. Zato ne manjka v Buenos Airesu ulice Trst, Montenegro in Jugoslavija. Ne pozabimo torej: Takoj, ko se bo naša stara domovina otresla komunističnega jarma, bo njena prestolica Ljubljana morala dobiti v znak hvaležnosti tudi Argentinski trg in ulico Buenos Aires. I "Kako strašna, strašna resnica, kako strašna, strašna resnica, da komunisti, slovenski komunisti, plešejo ob svitu gorečih slovenskih vasi in uganjajo svoje razuzdane orgije ob mučenju vernih slovenskih fantov, ki branijo svoje drage slovenske domove!" "Če je naš slovenski narod res narod morilcev, roparjev, požigalcev in zločincev, in če vsi, ki mislijo, da je to politika, podpirajo to občno, narodno lastnost, soglašajo s temi zločini in dajejo potuho, potem jaz niti ne spadam v ta nard. Kajti, kar nas je proti zločinom, požigom uničevanju in bestijalnim pojavom, se ne čutimo člane tega morilskega občestva in se nikoli člani tega občestva čutili nismo. Torej smo izven tega občestva, ki in ker ni dovoljen. Ni dovoljen niti morda po kakšnih človeških zakonih, še manj pa po naravnih in božjih zapovedih... Z morilci in roparji nimamo nič skupnega." Narte Velikonja. SLOVENCI V BUENOS AIRESU Kadar koli stopam po različnih predelih Kuenos Airesa, kamor me zapeljejo zapleteni naslovi znancev in prijateljev ali pa napačno izbrani 'kolektiv', se skoraj vedno ■spomnim besed pokojnega profesorja v zavo--aih dr. Franceta Trdana, ki jih je pripovedoval po svojem povratku iz USA sredi preteklega desetletja. Pripovedoval je namreč med drugimi zanimivostmi o življenju naših izseljencev v USA tudi to, da je sredi čisto vsakdanjega delovnega dne počasi koračil po eni izmed stranskih ulic večjega severnoameriškega mesta, ko mu na vsem lepem prileti okrog ovinka tisti tako znani in "spoštovani' slovenski pozdrav: "Kaj, hudiča, je pa tebe prineslo semkaj?'' Tako je po dolgih letih srečal popolnoma nepričakovano in sredi najhujše mešanice vsakovrstnih tujcev pravo slovensko dušo, ki že dolgo ni bjla z nobeno ■drugo pri kozarcu 'sladkega' skupaj. Tako si tudi sam vedno mislim, da bom srečal kjer koli znanca ali prijatelja; znanca Iz domovine, iz campov ali od koder koli že, vendarle vedno in povsod znanca. Zato boste tudi razumeli, zakaj sem skoraj vedno tiho, kadar se vozim v omnibusu ali kolektivu, vlaku ali podzemeljski, če vam povem, da se mi je še pred nedavnim zgodilo nekaj zelo neprijetnega. Sedela sva namreč spet z enim izmed prijateljev v vlaku in vsa navdušena ocenjevala ženske sopotnice. Ko sva začela uporabljati le preveč 'višinske' izraze, naju sredi najhujše ihte zmoti nežen ženski glas v čisti slovenščini, rekoč: "No, gospoda, ti-stole blondinko bi pa lahko že boljše ocenila!" — Tako. Pika, V tem duhu, da nam je Veliki Buenos Ai-res včasih že skoraj premajhen in pogosto tako velik, da smo se ga že naveličali, v tem duhu pojdimo na oglede med naše rojake. Že g. Hladnik je v lanskem Koledarju povedal, kam so se naseljevali slovenski ljudje, ki so prišli semkaj pred drugo svetovno vojno. Tako bi marsikdo lahko dobil napačen vtis, da smo tudi mi šli po istih potih. Šli so nekateri, zlasti tisti srečni, ki so med starejšimi naseljenci imeli sorodnike. Večina drugih pa je v duhu tradicije 'zasedla čisto nove in dnevni situaciji primerne položaje', če se lahko po vojaško izrazim. Ko je namreč slovenski begunec, pa naj bo to profugo qualunque, kakor se je sam krstil v Italiji, ali pa verdammter Auslander, kakor so ga krstili jodlerji, z vso svojo bojno opremo zasedel prve položaje v pristanišču samem, je imel v žepu samo društven naslov (če je še tega imel!), kako strgano liro ali trikrat zamenjani avstrijski šiling, pa morda kak dolarček od strica iz Amerike... Imel pa je veliko zabojev z robo od doma in z robo iz Amerike, saj sta mu UNRRA in 1RO po svoji veliki trgovski usposobljenosti prav zato dali ameriške kose, da jih je spet nazaj v Ameriko prinesel; imel je številno družino, voljo do dela in življenja, pa ogromno zalogo načrtov in idej, kot jih nihče drugi nima... Pa ideje niso nič pomagale, pač pa samo praktična iznajdljivost (in stričevstvo v botrini!), pod katero streho boš vtaknil glavo, ko ti enkrat v Hotelu pokažejo vrata. Tako je slovenski človek na tujih tleh začel takoj v prvih dneh dobesedno požirati a-meriške daljave. Droben naslov, nova hiša, tri sobe in kuhinja pa majhna najemnina! Kar hitro na pot, da mi kdo hiše pred nosom ne odnese! Še bežen pogled v Peuserja, kje približno stoji ta hišica, in že je bil na vlaku. Pa z vlaka tri kvadre levo, osem naravnost, pet na desno in še dva spet na levo — pa: hiše ni. In šel je spet nazaj v Hotel iskat novih informacij in spet na vlak, pa še na kolektiv in omnibus. Pa ko bi vsaj besedico španskega človek znal! Saj smo se v Italiji z ljudmi vse pomenili in v Avstriji tudi, tukaj ne moreš še ust po špansko odpreti. A v takih dneh je naš človek spoznal Veliki Buenos Aires in si zapomnil glavne ulice in ceste, glavna križišča in glavne ville... Tako je prav za prav bilo vedno laže iskati; saj je iz prvih, ki so se usidrali, nastalo vsepovsod nekaj drobnih informativnih centrov; in število teh se je sproti večalo, kakor so prihajali transporti. Ob koncu smo bili že vsi skupaj informativni centri, samo da nam je manjkalo garancij in depositov in še zlate ure, da bi bilo vsem vse in ob vsaki uri prav... Časovno in krajevno bi našo zasedbo Velikega Buenos Airesa takole označil: najprej smo zasedli — po daljšem pregovarjanju z domačini in po predhodnem ogledniškem ognju nekaterih izvidnikov, ki jih je za take akcije stavil na razpolago g. Hladnik, kasneje pa tudi društvo — posamezne bunkerje po Avellanedi, v Ciudadeli in Ramos Mejii, San Martinu in Martinezu, San Isidru in Floridi ter nekatere izvidniške stolpe -v samem Capitalu; videti pa je kmalu bilo, da se tako razmetane edinice ne bodo mogle dolgo obdržati. Zato smo nujno klicali v Rim na IRO, naj še kaj pošljejo; in so poslali: Trume so se pričele vsipati in postojanke smo ojačili; najprej vse one ob progi FCNDFS, nato one ob FCNGR, nato ob vseh treh odcepih FCNG-BM in končno postavili veliko skalo v samem Capitalu. Pa so se naši ljudje še počutili o-samljene. Klicali smo spet v Evropo, kolikor nam je duša dala, in priklicali množice iz Avstrije in edinice iz Nemčije. Ti so pridrveli in se zakadili v buenosaireške utrdbe silneje kot Tommyji na nemške bunkerje ob invaziji. Zdaj smo zasedli še Villo Ballester, ojačili San Justo, zasedli Villo MartelJi in Progre-so, prodrli v razširjenem obroču do Tigre in povezali vse kvadre po Capitalu. Potem smo pa rekli: zdaj je zaenkrat dovolj — lonec je poln in počakati moramo, da se prvi skuhajo, na kar bomo šele nove vanj zmetali. Tako čakamo še danes in bomo še čakali, da za starimi naseljenci, došlimi pred drugo svetovno vojno, in novimi po njej pridejo še najnovejši ('zadnja, popolnoma predelana in popravljena izdaja'). Kdo bo vse med njimi, pa še ne vemo... Kaj so ameriške daljave, mislim, da sedaj vsi Slovenci tostran morja vemo. Pa je ni daljave v Argentini, ki bi nas ovirala, da ne bi ponovno pričeli s takšnim načinom življenja, kot smo ga bili vajeni doma. Že naši slavni predniki, ki so bili gostoljubni ljudje in veliki prijatelji medice, so se v dnevih stiske in groze zbirali okrog svojega staroste — svečenika; pa naši predniki izpred nekaj stoletij so se ob navalu turških nevernikov zatekali za cerkveno obzidje in se strumno borili. Tako tudi v poganskem svetu nadaljujemo s to lepo navado in se zbiramo okrog cerkve. Imamo svojo župno cerkev in žegnar.jsko nedeljo, kamor prihajamo k maši (in na pomenek v baru, kajti lipa še ni zrastla). Imamo pa tudi podružnične cerkve, kjer se zberemo ob polpraznikih in posebnih za to določenih prilikah; tam nas pride manj skupaj in samo iz enega okrožja. Ka- Skupina slovenskih beguncev ob prihodu v Argentino. dar hočemo narediti slavnost večjega značaja, povabimo vernike iz bližnjih sosesk, da tako pokažemo tujcem — češ tukaj nas je samo nekaj, milijone imamo pa doma. Take medsebojne obiskovalne ekskurzije delamo večkrat. V začetku smo se morali za vsako priliko posebej dogovoriti, sedaj pa smo že navajeni. Kadar pa gre zares, tedaj iz vseh podružničnih fara navalimo na župno cerkev, da tako povečamo stisko, gnečo, dren kakor je dejal pokojni profesor blagega spomina Ko-letič.... Nedeljski in praznični dopoldnevi nas ne zbero samo okrog cerkve, pač pa je za premnoge takšen dan tudi edina prilika, da pridejo na obisk v društvene prostore na Mar-tincu, kakor smo ga po naše krstili. Poleg številnih uradnih opravkov, ki jih mnogi imajo — in bi jih tudi vsi drugi lahko imeli, ko bi le vedno prihajali — je tam najti vedno kakega znanca, s katerim se v bolj sproščeni obliki in ne v čisto "šmarni' obleki kot pred cerkvijo pomeniš o vsem, kar je bilo in bo novega. Da laže vodiš razgovor in ti ni treba vsaki dve minuti gledati na uro, kdaj in kam boš šel kosit, dobiš kosilo tudi v društvenih prostorih.za skromno ceno. Ker se pa dopoldne ne moremo vsega pogovoriti, zato pridemo tudi popoldne skupaj. Večini je to lahko. Pripelje se na igro in spet odpelje, pridrvi iz kolektiva v dvorano, poki-ma na levo in desno, sede in uživa. Ni pa to lahko za nastopajoče. Koliko km mora narediti vsak igralec, preden dokončno nastopi na odru, kolikokrat mora presesti na prometnih sredstvih, dokler mu končno režiser ne-odredi njegovih kretenj in gibov, obraznih iz— J lazov in glasovnih višin, da lahko vloga, ki mu je določena, zablesti v vsej svoji polnosti. Koliko melodij avtomobilskih hup, vla-kovih piščalk in tramvajskih zvončkljanj sliši končno vsak pevec, preden more ubrano zapeti tisto našo večno lepo... Mi smo se tega žrtvovanja redkih posameznikov že skoraj navadili in pogosto od njih že preveč zahtevamo. Za to je toliko bolj hvale vredno, ako se sredi kanadske prerije •ob grajenju železniške proge spomni slovenski človek v pismu na svojega rojaka v Bue-nos Airesu in ga vpraša, kako prav za prav .morejo ljudje ob svojem težkem dnevnem delu in s tako drobno odmerjenim časom najti še dovolj smisla za nadaljevanje slovenskega društvenega življenja. Pa sem mu od-. govoril, ne samo enemu, ampak mnogim, da je volja našega človeka do dela v skupnosti neuklonljiva in mu je resnično delo v igralski skupini, če se ji je zapisal, in prepevanje v zboru, če je k njemu' pristopil, alfa in omega dnevnega življenja. Iz Evrope smo prišli s polno goro načrtov, posamezniki kot celota. Ker še nismo imeli prakse, kako je treba iti v emigracijo in kako je v njej (vedno smo se preveč solidno zadržali, nas sodijo tujci!), smo bili samo po sebi umevno prisiljeni tipati na vse konce in kraje. Od tod ta pestrost, od tod iskanje po nečem novem, od tod to hlastanje za čim hitrejšim dnevnim napredkom. Zdaj se počasi umirjamo, navajamo na klimo in pijemo mate — in bolj trezno gledamo na vso 'stvar'. Ko se bomo še bolj razgledali o-koli sebe in se poučili, kako se tej in oni stvari streže, se bomo tudi mi v marsičem modernizirali. Verjetno bomo marsikaj poenostavili, marsikaj še bolj zavozljali in marsikje presekali vozlje tako kot Aleksander Veliki njega dni. Prvo leto — celotno namreč — dosedanje slovenske veledružine v Velikem Buenos Airesu pa nam je prineslo že marsikaj napredka. Tako se sedaj ne selimo več iz kraja v kraj, kakor mačke v pomladi, pač pa imamo že kolikor toliko stalne naslove. Zato se že tudi po načrtu med seboj obiskujemo. Za tak obisk sicer ne pišemo štirinajst dni prej vsem znancem, da nas v nedeljo ne bo doma, ker gremo na obisk, kakor smo to delali doma, če smo šli za eno popoldne v Ljubljano ali na Gorenjsko. Družina si naprta popotno torbo z vsemi mogočimi dobrotami, kajti pot je dolga; in že nas potegne vlak skozi mestni vrvež, že smo tudi na obisku; tedaj se spomnimo, kako je prav za prav najlepše bilo v Senigalliji in kako nesrečni so bili oni tam doli na jugu v Barletti in drugod, kakšno neumnost je napravila UNRRA, ko je selila Lienz v Spittal namesto Spittal v Lienz, kako je bilo lepo pomivati eno samo posodo in Santa Cruz je pripeljala prvo večjo skupino Slovencev v Argentino. kako lahko je bilo delo s čiščenjem oken in stanovanja, kako preprosto je bilo pranje brez mila in kako prijetno sušenje v svežem alpskem zraku ali ob lahnem morskem vet-riču. Zdaj imamo pa reumo in jetra nas dajejo, prehlajeni smo vedno in kašljamo kot nadušljivi konji, ker kadimo cigarillos ru-bios; saj pogovoru ne bi bilo ne konca ne kraja, ko ne bi bilo treba iti spet na pot, vsaj eno uro, in drugo jutro spet eno uro na delo. Pa smo le veseli, saj je spet en obisk za nami; zdaj pričakujemo lahko samo še povračilni; ne pomislimo pa, da nas bo ta obisk morda prav tako zamoril, kakor smo mi zamorili gostoljubnega sprejemalca obiskovalcev. .. Mnogo besed smo pri obisku posvetili tudi naši miladini, saj je up naroda. Da nam bo ostala in da je tuji svet ne bo premamil, smo poskrbeli tudi zanjo. Nekaj smo je dali v kolegije, drugo v konvikte, nekaj v internate in nekaj v državne šole. Bodočnost bo šele pokazala, kaj bo iz tega drobiža nastalo. Prvo klasje pa vsekakor dobro kaže. Našim pob-cem je videti, da niso zaman iz rodu, ki ga je že dobrodušni gorjuški kaplan Vodnik o-peval. Nastopajo tako prešerno s svojim znanjem kastiljanščine in širokim poznanjem sveta, ki so ga že prehodili in prevozili, da se jim njih argentinski 'kolegi' kar čudijo, češ saj je škoda, da je tak biser prišel semkaj; mar bi šel kam drugam, kjer je hujša konkurenca. Pa je tudi {ukaj huda konkurenca in smo se vendar v njej znašli. To si lahko priznamo sami sebi v čast, ker nam tudi vsi drugi to priznavajo. Kajti šele sedaj, ko smo že nekaj > časa tukaj in dobivamo pošto od drugod,. ' kjer so slovenski ljudje, se zavedamo, da smo-se res dobro vsedli. In spet moram navesti številne primere, ko me znanci in prijatelji v pismih sprašujejo, kaj so prav za prav prednosti Argentine; in vsem tem, onim na. angleškem otoku, onim v domovini kenguruja, onim, kjer so jim največjo tajno odnesli, onim, kjer mislijo, da so vedno en korak naprej pred drugimi, in ne nazadnje tudi o-nim, ki bodo še pri likvidacijah campov zraven — vse tem bi tole povedal: velika prednost argentinske zemlje je že v tem, da je tako obširna, obširna tako, da vas nihče s pogledi ne vpraša, ko se izkrcate v pristanišču, čemu si pa prišel še ti kruh odjedat. Druga prednost je že v klimi sami: ima svoje muhe, dnevne in tedenske, pa eno bistveno lastnost — pomirjevalno in uspavalno vpliva na slehernega novonaseljenca. Še tako raz-borit in napet kot laški fičafaj ob abesinski vojski prideš lahko v to deželo, pa se boš z leti bivanja v njej ohladil in umiril, ustalil in ustanovil ter s koristnimi zaključki ugotovil, da je prav za prav Ocean za teboj. V tem vzdušju mirno uspavajočega velemesta, ki čez dan rohni z vsem svojim amerikanskim tempom,, kot običajni evropski brzini na tej polobli pravijo, pa se čez noč ohladi na začetno temperaturo, je toliko možnosti dela in zaposlit-1 ve, napredka in zaslužka, osamosvojitve in tudi naglega propada, da se nam kaj takega včasih v zatišju campovskih lesenjač še sanjalo ni. Saj je vsak napredek v Argentini postavljen na stališče: če se hočeš osamosvojiti, poskusi; če imaš glavo na pravem koncu, smisel za delo in borbo, boš uspel; in če boš uspel, boš sčasoma pričel plačevati predpisani davek, če ne boš uspel, se zato ne bo - razen tebe in tvojih nihče drugi jokal, pač pa bo kdo drugi na tvojem nekdanjem delovnem mestu poskušal srečo z novim podjetjem. Začneš pa kakršenkoli obrat sila enostavno (seveda, ko imaš denarja za začetek dovolj): poiščeš večje stanovanje ali pa celo galpon, kot tukaj delavnici pravijo, nabiješ na vrata doma napisano tablo: Taller mecanico ali kar koli in čakaš, kdaj bo prišel prvi odjemalec. Č& si tujec, imaš po navadi še to srečo, da domačini ali pa rod tujcev, ki je pred nami prišel, tvoje delo bolj cenijo — in uspeš. Takih je med našimi ljudmi že nekaj in vedno-več jih bo sčasoma. Pravica do osamosvojitve je precejšnja prednost Argentine. Pa predno misliš na postavitev na lastne noge, moraš delati; delati trdo in vztrajno, pa vedno veš, da boš dobro in delu primerno plačan, da si zraven še v smislu delavske zakonodaje sijajno zaščiten in da je skoraj v 95% sporov med delavcem in delodajalcem oblast s svojimi zakoni na tvoji strani. Vesel si zlasti, ko te med com-paneros del trabajo nihče ne gleda kot tujca, da se ti nihče ne smeje, ko klatiš kakšne debele napake v polomljenih začetkih španščine, da te prenekateri od tvojih delovnih znancev rad povabi k sebi na obisk. In vesel je lahko vsak naš človek zlasti tega, da ima tako visoko izobrazbo še od doma in toliko bogatih izkušenj še iz vojskinih časov, da je lahko slehernemu kos v razgovoru in mnogim za svetovalca in učitelja. Slovenca dobiš danes že skoraj v vsakem uradu, v vsaki večji tovarni, v vsaki boljši trgovski hiši. Pa ta slovenski begunec - no-novonaseljenec, nekdaj zaničevan od vseh zemeljskih oblasti, ni samo navaden peon, kot tu pravijo delavcu, niti ne običajen dninar a-li priložnostni zaslužkar. Slovenec se v preizkusni dobi dela v katerem koli podjetnju znajde in postavi celega moža, tako da mu ne grozi odpust zaradi nesposobnosti po dveh ali treh mesecih, pač pa povišanje v položaju in dodatek v plači. In ker se ne zadovolji samo s tem, kar. mu delovodja — capataz — ali drugi obratni predstojniki pokažejo, pač pa dobesedno vtakne nos v vsako stvar, mu je kmalu marsikaj znanega, česar skoraj še ne bi smel vedeti, če bi šlo po uradno predpisani poti. Tako pa zaživi s strojem, kateremu streže, zaživi s knjigami vseh vrst trgovskih poslov, zaživi s produkcijo in pokaže smisel in voljo do dela. To pa mu je največja in najboljša odskočna deska za naprej. Tako se zgodi, da odpuščajo druge zato, da lahko nameste Slovence; zato je nekajkrat bilo, da drugega vzeti niso hoteli, ako Slovenca niso dobili. In to je, kar daje vrednost našemu bivanju v Argentini: možnost napredka. Tega sporočila, da lahko napreduješ, da se lahko •osamosvojiš, pogrešamo v vseh pismih, ki prihajajo k nam od vsepovsod po svetu. In še nekaj je: današnji Veliki Buenos Ai-xes je še vedno v začetku največjega razvoja. Nekdanja mestna meja se vedno bolj po- Sanluiški škof Dr. Di Pasquo med Slovenci v imigr. hotelu. mika na vse konce in kraje in zajema vedno širši krog v svoj objem. Tako je večini slovenskih naseljencev, ki so nastanjeni sedaj še v neposredni okolici glavnega mesta, namenjeno, da se bodo v nekaj letih znašli v Capitalu samem. In kdor koli more, si že danes kupi vsaj majhen košček zemlje v bue-nosaireški okolici. Tako bodo z leti rastli na vse konce in kraje kosi naše zemlje, na njej pa hišica — čisto ameriška na zunaj, pa vsa slovenska in pristno naša v svoji notranjosti. Saj je neizmerno vredno prepričanje, ki na splošno velja med našimi ljudmi tukaj: vedno mislim na dom in bom mislil nanj, delal pa bom tako, kakor da mi nikdar več ne bo usojeno iti domov, ali pa da me bo možnost povratka prijetno presenetila sredi najhujšega dela za dokončno postavitev novega doma na argentinskih tleh. ---1 ZLATA ZRNA Grd, da ni gršega, je pijanec, ali sedemkrat grša je pijanka. Kriva vzgoja otrok je slabih časov mati. Tudi beseda človeka ubije. Kjer nobene postave ni, tam veljajo same pesti. Denar se lahko povrne, dobro ime pa težko ali nikoli ne. Časi so prav taki, kakršni so ljudje. Potrpežljivost rožice sadi, jeza pa trnje. Ne, kjer dobro živijo, ampak kjer se dobro zadržijo, tam je dobra služba. Dober sosed je velik zaklad, ki se za denarje ne kupi. Anton Martin Slomšek V Mendozo pojdite! Tam je lepo... Tako mi je pri razgovorih na ladji blagohotno pomežiknil moj sopotnik, laški redovnik, ki je svoj čas preživel nekaj lepih let v Mendozi. Tedaj je v moji domišljiji vedno bolj svetla postajala privlačna slika o nepoznanem mestu tam v podnožju And, kot da mi je že od nekdaj odločeno. In glej! Komaj sem dobro stopil na argentinska tla, že trčiva skupaj z gospodom Janezom: "Ti, zate imam pa nekaj posebnega; v Mendozo poj-deš. Gori je že nekaj naših družin, ki so izrazile željo po slovenskem duhovniku." Pri nemških patrih sem naslednje dni našel profesorja Rudolfa sredi zemljevidov in vodičev. Namerava tudi v Mendozo, da v mirnem kotičku na koncu sveta študira, študira---- On že vse ve, kako je z Mendozo, seveda teoretično: Najbolj zapadna izmed 14 provinc. Velika za deset Slovenij. Leži v zmernem' pasu, med 32 in 37 stopinjo, povprečno 700 m nad morjem. Da je ena najlepših in najbogatejših pokrajin, središče vinogradništva in sadjarstva; pa da stoji na ognjeniških tleh, kjer so potresi itd. In sem sklenil oditi v to zanimivo deželo, da ne bom sam. GORAM NASPROTI Stisnjena v drugem razredu proletarcev. sva zadnje dni julija hitela s Cuyanom. ki šestkrat na teden premeri nad 1.000 kilometr- sko razdaljo med Buenos Airesom in Mendozo. Nekaj časa sva metala z g. profesorjem;: oči po pokrajmi. Sredi zime smo pa pomarančni in limonini nasadi božajo tako blagodejno popotnikov pogled s svojim zlatim sadom* ki čudovito žari v zimskem soncu ter čaka,, da se nekega dne znajde v nenasitnem kapitalu. Vedno bolj se pogrezamo v brezmejno Pampo, po kateri se pasejo črede konj, govedi in ovac, iščoč med usehlo pustinjsko travo pičlega zelenja; pa krdela prašičev, ki ri-jejo po zamočvirjeni zemlji tik železniške-proge. Tu in tam kopica hiš med topoli, ki se včasih združujejo v male gozdiče, sicer-pa kipe samcati ali v družbi mlinov na veter iz brezkončne ravni. Na postajah, ki so prave zelenice, srečaš večje naselbine; mladež me je obkolila s svojim večnim "estampita"" in "medallita". V San Luisu še presenečenje: štirje profesorji s samim prelatom dr. Oda-rjem na čelu so nama prišli stisnit roko kot, bodočima sosedoma. NA CILJU Opolnoči sva se znašla pred postajo v Mendozi. V jutru drugega dne, po prvih korakih« po mestu, me je prevzelo planinsko vzdušje, kot kje v Kranjski gori. Prsi so se sprostite v svežem gorskem zraku, oči je slepil lesk sijajnega sonca na čudoviti modrini neba. In, Pogled na Mendozo z zahodne strani. t Vesela slovenska družba v Mendozi glej, čudo! gore pokrite s svežim snegom, da se oči širijo, kot bi hotele za večno vpiti to lepoto. Kolika razlika v primeri s tem, kar še je dosolej nudilo našim očem v tej deželi. V osednji bolnišnici (Hospital Central), ki je krasna modema stavba, sem našel slovenskega zdravnika dr. Luskarja. MENDOZA — MESTO PARKOV Stopiva malo po mestu in mladi doktor, ki je že dobre tri mesece tukaj, mi razklada njega zgodovino in zanimivost: Ustanovitelj Mendoze je Španec Pedro del Castillo. katerega je poslal leta 1561. iz čile čez Ande o-svajat zemljo onstran gora čilski generalni kapitan don Hurtado Garcia de Mendoza; po tem guvernerju je dobilo mesto tudi svoje ime. Leta 1861. po potresu uničeno mesto doživi kmalu novo vstajenje: geometrično zgrajeno ob obeh straneh osrednje avenide San Martin s povsem modernim licem. Mesto samo ima nad 100.000 prebivalcev; toda s predmestji (Godoy Cruz, Las Heras, Guayma-llen) pa okrog 200.000. Značilnost mesta je izredna snaga, mnogo krasnih parkov, ob vseh asfaltiranih cestah drevoredi, katere namaka voda iz posebnih vodotokov in ljubke, v kalifornijskem slogu zgrajene vile sredi vrtov. Ker je večina hiš pritličnih in eno-nadstropnih, le novejše se potresnovarno zidajo više — je mesto od pomladi do pozne jeseni potopljeno v zelenje. S cestno železnico se križa brezkončna vrsta avtobusov in naj- lepših limuzin. Mendoza se more morebiti tozadevno meriti, relativno vzeto, s samim New Yorkom: na deset prebivalcev pride en avto. Mesto je sedišče pokrajinske vlade z o-bema zbornicama, univerzo (Universidad de Cuyo), konzulati in stotinami korporacij, institutov, klubov, družb itd. Ima troje radio-oddajnih postaj, troje dnevnikov, od katerih najstarejši obhaja že 67 letnico, vrsto drugih podobnih publikacij, akademije., muzeje. Bolnišnic in sanatorijev je 21 z nad 400 zdravniki. Viden je kult generala San Martina, ki je iz Mendoze začel svoj pohod preko And in je v mestu na svojem posestvi! preživel nekaj let. Pri tzv. Cuyanski Mariji v cerkvi oo. frančiškanov hranijo San Martinovo generalsko palico, ki jo je kot "Generali Andske vojske" poklonil Sveti Devici. V vladni palači pa lahko vidiš zastavo Andske vojske (La Ban-dera del Ejercito de Los Andes). Župnij v mestu samem je sedem, najstarejša, Matriz, pri cerkvi San Nicolas, ima matice že od 1. 1665. Redovniških hiš (večina v mestu in predmestjih) je 32; zastopani so od moških redov: dominikanci, mercedarci, frančiškani, je-zuitje, avguštinci, jožefinci, salezijanci, misijonarji B. S. M., maristi. Vsi ti imajo kolegije, ki so vedno polni. V mestu je sedež škofije Mendoza — Neuquen. Med pionirji Mendoza je pravi Babilon narodov. Near-gentincev je nad tretjino, 200.000 izmed celotnega števila prebivalcev v provinci; saj se ob X — 139 — vstopu na argentinsko zemljo obračajo sem oči mnogih imigrantov, v deželo, o kateri pojejo, da je zemlja sonca in dobrega vina, argentinska Kalifornija. Največ je Špancev in Italijanov, dokaj Nemcev in Francozov, številni so Armenci in Libanonci (ur a vi jo jim Turki), Rusov, Angležev. Hrvatov je že od preje par sto, novih le nekaj desetin. Slovenskih družin sem našel ob prihodu le pet-šest. Kar hitro sem jih iztaknil. Pri lesnem podjetju na robu mesta je dobilo delo petero družin: Lavričeva, Macunova, Mulčeva, Nemani-čeva, Preložnikova. To so pionirji nove slovenske imigracije v Mendozi. Zato so naleteli tudi na pionirske težave. Namesto obljubljenih lepih hiš, je večina našla kolibe, namesto kvalificiranega dela, težaško, slabo plačano. Aprila so prišli sem tako bolj na slepo srečo. Našel sem jih razočarane. Pa so že par dni po mojem obisku menjali delodajavca in sedaj ponavljajo, da jim ni žal prvotne od-lečitve za Mendozo. Pred njimi, kot prva, pa je prišla že v marcu družina Stumberge-rjeva, ki je hitro našla stanovanje in kruh računskega uradnika. Podobno družina En-gelmanova. Nekaj slovenske krvi pa je bilo že od preje tukaj, večina s Primorske. Niso bogataši, ustvarili pa so si trdna tla: eden kot ?otrud-nik realitetne pisarne, ki tudi novodošlim Slovencem rad postreže, če žele kupiti kako. zemljišče, ali stikajo za primernim stanovanjem. Drugi ima čevljarsko delavnico in če vprašaš po računu, se novodošleku prijazno nasmehne: češ kaj boš, ko pa nič nimaš. In pri urarju rojaku tam iz Zagorja boš "zgli-hal" za nekaj pesov Naj bo! za vas je ta cena. In je družina, v kateri mati še po 30 letih slovensko govori z domačimi, da sedaj tudi hčerke, rojene Argentinke, lepo, čeprav malo plaho, po naše odgovarjajo. Kri zares ni voda! Takoj se vsakdo razveseli, ko ga po-slovensko nagovoriš; celo oni, ki trdi, da ni ne to ne ono in hvali staro Avstrijo. Večina pa prihaja rada med nas k skupni maši, da sliši našo pesem in slovensko besedo. Ma(o okrog Lepega popoldneva sva z gospodom profesorjem, ki je prišel v vas iz svoje samote, napravila izlet v Park Gen. San Martin, Zoološki vrt in na Ilrib Slave, šla sva, kot nekoč v Ljubljani, v Tivoli, na šišenski vrh in Rožnik. S cestno aii avtobusom si v nekaj minutah, tam. Skozi monumentalen vhod stopiš v Par-que de San Martin, ki je ponos Mendoze.. Pravijo, da je to eden izmed največjih in Planinski raj za Mendozo. ★ Na meji ■led Argentino in Chile-jem. Spomenik Kristusa Odrešenika — simbol trajnega prijateljstva med obema republikama ★ najlepših parkov1 na svetu. Pravo čudo je u-metno jezero, dolgo 1.000 m. Šport, zabava, velike slovesnosti imajo tu svoj prostor po tratah, kopališčih in igriščih; miru željan meščan v tihih gozdičih najde prijeten oddih. Za praznik trgatve, meseca marca, spremene ta park z bajno razsvetljavo v Indijo Ko-romandijc. Takrat predstavniki najvišjih oblasti in ustanov izbtro izmed "kraljic' posameznih okrajev 'kraljice trgatve'' za celo provinco in jo opolnoči slovesno kronajo. Tiste dni so ob navzočnosti ljudi iz vse pokrajine sprevodi po mestu, ki predstavljajo razvoj vinogradništva; na simbolnih vozeh posameznih departamentov pa "kraljice" v spremstvu svojih družic delijo gledalcem sadove zemlje in svoje pozdrave. Živalski vrt (Jardin Zoologico). Misliš da stopaš po stezah šišenskega vrha pota sem in tja, gori in doli; nato pa se ti zdi, da si v pragozdu, kjer ti ovijalke zapirajo pot in povsod curlja voda preko skal in mahovja. Tu je vse kakor v naravi. Na prvem ovinku se ti reži trop opic, za drugim hrešči isti rod, Zopet v naravni votlini. Zavijanje volkov se druži z rjovenjem levov, ki kraljujejo v pečini na prostem, da te stresa, če le ne bi kako preskočila zver prepada, ki jo loči od sveta. Radi ugodnega podnebja se sami plodijo, da jih že nad 20. Prav tako družine medvedov in hijen. — Pred leti so mali "nedolžni" hijeni dali za druščino malega psička. Skupno sta rastla, jedla in se igrala; prijateljstvo je bilo večno, nerazdružno. Nekega jutra pa so našli namesto kužeta le par koščic. "Nedolžna" hijenica je lepe noči iz same ljubezni pojedla tovariša in prijatelja izza detinskih dni. Pod velikansko mrežo, ki sega nad drevesa in peči, čepe kraljevski kondorji. Pa niso osmaljeni v svojem jetništvu. Njih bratje, bolj črni, jih prihajajo dnevno obiskovat iz skalnatih bivališč v Andah. Nad mrežo sedajo otožni in pripovedujejo svojim bratom o življenju pod svobodnim soncem in tudi o viharjih in strelah v Kordiljeri. Zdi se, da se razumejo, ko se žalostni spogledujejo sinovi gora. Hrib Slave (E1 Čerro de la Gloria). Od vhoda v Vrt si po strmi stezici v nekaj minutah na vrhu. Naš Rožnik! Na njem se dviga mogočno pod nebo Spomenik Andski vojski (E1 Monumento al Ejercito de Los Andes), mojstersko delo uruguayanskega kiparja Juan Ferrarija: oltar domovine, kjer se začenjajo in zaključujejo patriotične slovesnosti. Na razgledišču Prijeten gozd obdaja Hrib Slave, ki pa o-vira prost razgled po okolici. Postavimo se zato na zapadni rob: V sivino Prekordiljere strmimo; predgorje z globoko zarezanimi dolinami, prav blizu, saj je Hrib Slave prva njega vzpetina. Sredgorje je to, pa sega v višine do 3.000 m. Dalje ne vidimo; za njimi slutimo prava Veličanstva: Aconcagua, najvišja gora obeh Amerik, s 7023 m, da ne omenjam malih, ki imajo "samo" nekaj nad 6.000 ali vsaj 5.000 m. Hočeš jih videti od blizu? Po- tem sedi v "E1 Transandino'', ozkotiren vlak z nazobčanimi kolesi. Skori romantično doli-no-naš Vintgar —, preko divje, kot kakao u-mazane reke — Mendoze v dirki skozi predore in predorčke, mimo modernih in razkošnih termalnih kopališč v Cacheuti, ob zelenici v gorski puščavi Potrerillos, kjer tabore in vedre letoviščarji, mimo Rio Blanco, kj ■daje kristalno gorsko vodo Mendozi: te bo ta "igrača" potegnila do Uspallate. Če pa znaš poiskati družbo še štirih sopotnikov in imaš | 60 v žepu odveč, boš zdrsnil v avtu bolj desno od omenjene doline Potrerillos mimo term v Villavicencio (1700), kjer si privoščiš nekaj požirkov prečudno čiste in zdravilne svetovnoznane vode Villavicencio; pa si v Uspallati, v vrtu sredj puščave, v gorski vasi, kjer so hoteli, vojašnice in gorski mir. Beli šport ima tu svoj raj. Pa še naprej mimo Punta de Vacas do naravnega mostu Puente. de Inca, kjer v višini 2720 m. samuje grob slovenskega izseljenjškega duhovnika Joška Kastelica, ki je pred 9 leti na snežiščih Acon-cague s smrtjo plačal svojo drznost. V mogočnem hotelu z zdravilno vodo si lahko prive-žeš dušo, da narediš še zadnji skok do čilske meje, k spomeniku Kristusa Odrešenjka, (E1 monumento de Cristo Redentor), v višini 4250 m. Prehajajoč tako v druge pokrajine, te prevzema eno samo čuvstvo: groza veličastno lepega in večnega miru. Ob sončnem vzhodu boš nedopovedljivo prevzet strmel v kulise sten, na katere meče vsako minuto božje sonce drugače *barve sedmerih jn stoterih lepot. Na Hribu Slave smo. Stopimo na vzhodni rob. Na levi pod zeleno preprogo mesto, za njim in na desno vinograd, sadni vrt, oljčni gaj. Vmes so posejana mesteca: proti severu Lavalle, kjer kmetuje troje slovenskih družin; proti vzhodu San Martin, tretje mesto v provinci, kjer kaplanuje sedaj g. Ivan Toma-žič; bolj desno Junin in Rivadavia, v katerih ■okolišu se poti pri kmečkom delu petero naših kmečkih družin. Mesti Santa Rosa in La Paz nista več dosegljiva našim očem. V podnožju Hriba pa prijetni Lujan, kjer služi zopet troje pridnih tesarjev naše krvi svoj kruh. Pa petrolejski Maipu, romarska La Corrodilla s starodavno cerkvijo in Kalvarijo, kamor Veliki teden hiti kristjan na pasi jonske igre; in še idilična Charcas de Corria s semeniščem v Lunlunta. S Hriba se bomo peljali v avtobusu po vrto- Slovenski cerkveni pevski zbor v Mendozi. glavih serpentinah, od koder med golim gričevjem najdeš na pol dograjeno grško gledališče za igre na prostem. GREMO V JUŽNE KRAJE Oktobra, ko je prišla pomlad, sem popotval na jug. Avtobus je vozil proti Lujanu med cvetjem in drevoredi, ki so sklenili veje nad nami v predor zelenja. Pa se je spremenil ta vrt kmalu v grdo puščavo tja do Tunuyana. Prenehal je namreč oživljajoči tok reke Mendoze. že pred stoljetji je vedel prebivalec Cu-ya t. j. provinc Mendoze, San Juan in San Luis, da ne sme pričakovati dežja izpod neba, ki pade poredkoma, v malih plohah in neenakomerno; zato je skušal speljati z umetnimi vodotoki vodno moč izpod andskih sne-žišč na širna polja. Iz leta v leto se vodotoki izpopolnjujejo z regulacijo in nasipi. Kamor seže tok vode, zaživi, zazeleni, zacvete mrtva puščava. Kjer tega ni, je mrtva pušča. Gorskih rek je v mendoški provinci sedem. Vsaka njihova kapljica se izrabi in kamor pride, da stoteren sad. — Od Tunuyana do San Carlo-sa smo zopet v raju radi reke Tunuyan. Potem pa dve uri vožnje skozi kraje, kjer trnje in osat gospodujeta, globoko zarezane usehle struge hudournikov, belo kamenje, ki se zdi od daleč kot čreda ovac. Puma je preskočila cesto, sicer pa desno in leve ni sledu o življenju. Na obzorju rastejo drevesa, tam je prva hiša, ob njen nežno zelenje: San Rafael. Rio Diamante oživlja ta kraj, ki je drugo središče mendoške pokrajine. Sredi ravni stoji, od daleč se vidijo gore. Mesto vse novo, snažno, le- po, mala Mendoza. V mestu samem ni Slovencev. Zato sem zdrknil po dolini naprej: vinograd, vinograd in vrt, vrt, kamor seže oko. Svet je močno valovit, kot po naši Dolenjski. Pravokotno na Ande se vleče vrsta prijetnih gričev. Vtis sem imel, da je tu svet najbolj našemu podoben. Naš kmet bi se tu počutil doma. Ustavil sem se v naselju Villa Atuel, kjer stoje velikanske vinarne Arizu, ki nudijo sliko tovarniškega veleobrata. Slovenca Luis Blokar in njegova žena sta tu upravitelja hiš imovitih gospodarjev. Vse novo, vse sijajno, kot na kakšni moderni graščini. Prijazna beseda in kapljica iz pristnega vira, sta šla v žile. Krajevni župnik-frančiškan me je s svojim avtom potegnil še naprej v General Alvear, ki je 300 km od Mendoze. Razvijajoče se mestece ob robu Pampe. Življenje mu prinaša Rio Atuel, kakor tudi Villi Atuel, pa zapadna železnica, po kateri je zvezan z Buenos Airesom in Mendozo. Zadel sem na U-krajince, ki so po nekaj letih kupili čakro in tovorni avto. Drugi dan me je avto stresel prav pred čakro Marušič. Na mali vzpetini na robu Pampe si je v desetletjih uredih lepo kmetijo. Po kosilu sva se peljala z dobrim Andrejem o--krog k sosedom, Istrijanom. čakra za čakro se vrsti: 200x250 m s topoli (alamo) ograje ne zemlje, ki so jo kramp, lopata in voda pred nedavnim iztrgali puščavi. Notri pa trta. breskve, slive, paradižniki, paprika, jabolka. Tri take čakre ima Istrijan, ki sva ga najprej obiskala; kot kralj stopa med trtjem in drevjem. Že ena bi zadostovala za življenje. Pa danes nima dosti časa za razgovor. Voda prihaja, že se pomika umazana po kanalih. Pravi blagoslov! Hiteti je treba. Z motiko ji je tre ba odpirati pot med grede. Štiri ure je časa, potem bo šla drugam. Šele čez 14 dni se vrne. Ta voda je blagodejnejša kot dež, ker je rodovitna in ne povzroča bolezni na trtju in drevju. Ko bodo dogradili velikanski nasip (dique) v Nihuilu, bodo mogli speljati vodo še v višje lege. Želel sem si bivati tako sredi božje narave, pri viru življenja. Pred letom je bil ha neočiščenega sveta f 400, očiščenega pa $ 600. Torej mnogo ceneje kot v okolici Mendoze. Veter je dvignil zemljo in nas zavil vanjo: ta zemlja, ki nikoli ne zapusti človeka... Par Slovencev je v San Rafaelu, so mi rekli Marušičevi. Kje naj jih iščem? Grem po mestu, iz gruče treh moških mi udari slovenska govorica. Slovenci: kmet, zidar, krojač. Živi se, pravijo. Mi in Nemci ne bomo nikoli obogateli, ker hočemo takoj dobro živeti. Lahi pa garajo in skoro stradajo par let, da se nabere prvi denar, nato gre pa samoposebi naprej. Povabili so me na vrček, pa so me v župnišču že čakali fantje, ki delajo v Nihuilu, 60 km od tod, skupaj z 400 drugimi delavci. Vedno je tam od 10 do 15 Slovencev. Se prihrani, ker je stanovanje zastonj in skupna kuhinja. So prav zdravi in zadovoljni. Še preveč. Tisti dan je fant v gostilno stopil tako na kozarec, pa se z očmi sreča z gospo in gospodom pri drugi mizi, zadostovalo je: srečali so se Slovenci. Gospa je slovenska mati, ki je pripeljala svojo težko bolno hčer ▼ bol- Ledenik in' "spokorniki" pri Nihuilu v provinci Mendoza nico in išče sedaj krvodajalca. Fant je takoj pripravljen dati vsaj polovico svoje krvi. Pa ima premočno. Tako se povsod najde slovenska kri. Nazaj po isti poti v lepem jutru. Cordillera je ležala pred menoj v vsej lepoti; vse bolj kot iz Mendoze — radi večje odmaknjenosti. Kot naše Kamniške planine kipi v nebo veriga zasneženih vršacev, obžarjenih od presijajnega sonca. Na vsakem ovinku se spreminja slika. "Velikan Tupungato (6800 m) se prečudno premika, obrača, dokler ga ne zagrnejo prvi oblaki strmečim očem. Nahajamo se na vzporednici onih And, ki so svetovznoznani po termalnih studencih: Los Molles, E1 Sosneado, La Huenco, La Vigorosa, Valle Hermoso. V kopališčih, ki stoje v višini do 2000 m, lahko preženeš vsak reumatizem, če ga pa nimaš, ga moreš dobiti; gorski hlad v teh višinah tudi poleti seže do kosti, če ne paziš. Mimo San Carlosa, do koder je speljana železnica, smo zopet v Tunuyanu, središču sadjereje in mlekarstva. Petero fantov sem bil našel pri delu na stavbah; pa sedaj so se že razleteli. Na ■estancijah bolj proti goram priganja k delu lene zamorce in indijance agronom Andrej Habjan. Pri Tupungatu se ubija s kmečkim delom ena slovenska družina. Ta kotiček, ki sega daleč v osrčje gora, koder radi tabore skavti, bi našel podobnost z našim Kamniškim; gorske doline, bistre vode. NOVI PRIHAJAJO V začetku septembra so začele prihajati prve večje skupine. Eno imenujmo "primorska". Družine so se porazdelile po finkah v V Kavkovem lesnem podjetju v Mendozi. okolici, samci pa so našli delo pri slovenskem lesnem podjetju Kavka. Že avgusta so priplavale v Mendozo "težke ribe". V Godoy Cruzu je ljubljanski stavbenik g. Karel Kavka začel uveljavljati svoje zmožnosti in omogočil premnogim našim družinam, da so hitro našle svoj kruh in vsak stanovanje. Tukaj se nekako osredotočuje poslej dotok velikega dela slovenskih delovnih moči. Sredi novembra je prišlo dvoje večjih skupin "Korošcev", večje družine z malimi otroki. Očetje so kot tesarji in mizarji hitro našli zaposlitev v delavnicah g. Kavke, sodarji v vinarnah. Bili so dnevi velikih skrbi, kam spraviti vse te družine, saj otrok ni zaželjen predmet na trgu delovnih moči. Pa so se ponavljali ob prihodu vsake nove skupine podobni prizori: Prvi dan zadovoljni, da so na cilju, imajo vsaj za nekaj dni v Imigrantskem hotelu dobro hrano in sobo: drugi dan ljudje veseli ob mnogih ponudbah za delo z vseh strani. Tretji- dan zaskrbljenost; pojavile so se težave zlasti za družine z malimi otroki. Četrti dan žalost in solze: vsi upi so se razblinili in jutri je zadnji dan, ko smejo ostati še v hotelu zastonj. Tekanje na vse strani, posredovanja, vsak, kdor more, pomaga. G. profesor B. Bajuk, katerega je zvabila zadnja skupina v Mendozo, da bi ji bil tolmač in posrednik, se poti z ogromnim slovarjem v žepu za svoje in tuje. Peti dan se nebo zvedri. Skoro vsi so pod streho. Z ginjenostjo sem poslušal pogoje, ki so jih stavljaji naši ljudje delodajalcem. Najprej, če je cerkev in šola blizu tam, kamor gredo na delo; potem, če voda in če ni predaleč od drugih Slovencev, čudni ti ljudje, je zmajeval z glavo ta in oni, ki ne vprašajo najprej po višini zaslužka, po kinu in barih. Drugi pa je zavistno pripomnil: Vsemu se bodo privadili. NAŠA SKUPNOST Za prihodom vsake nove skupine je bilo vedno bolj nujno, kako organizirati slovensko skupnost. Prvo je versko življenje. Sprva smo se zbirali na kramljanje po maši pred cerkvijo San Nicolas, kjer je nastavljen slovenski duhovnik. S prvo adventno nedeljo smo se v isti cerkvi začeli shajati k posebni popoldanski službi božji: govor, litanije, pesem. V začetku februarja je s prihodom zadnje večje skupine, večina kmečkih družin z Gorenjske, narastla naša kolonija na 300. Zato smo prenesli našo službo božjo na čas po maši: govor, molitev ★ V predgorju Cordiller za Mendozo: Kopališče Villavicencio pozimi ★ blagoslov, ljudska pesem. S tiho nedeljo, ko •se je zbral vsaj majhen pevski zbor in je bila zagotovljena zadostna udeležba, smo začeli s posebno mašo za Slovence, kjer se je lahko uveljavila naša lepa slovenska pesem, že pri polnočnici, v kapeli kolegija Maristov, se je prvič izkazal pod vodstvom prof. Baju-ka ta zbor, ki vstrajno vadi kar na dvorišču in brez harmonija, da more ob nedeljah in praznikih polepšati našo skupno službo božjo. S prihodom ravnatelja Marka Bajuka v juliju smo dobili nove pevske moči in organista. Veliki petek smo. imeli nekaj svojega (govor in žalostinke), prav tako na Vel. soboto zvečer malo Vstajenja, da je bilo vsaj košček Velike noči. S prvo majniško nedeljo smo prenesli našo skupno pobožnost v cerkev ss. frančiškank na Avenidi San Martin 600. Tu smo se v juniju oddolžili spominu padlih v bojih za s,veto stvar. Po maši je pred cerkvijo pravi sejem, ko pridejo znanci skupaj; vprašanje sem in tja, nasveti, posredovanja v začetniških težavah življenja na tujem. PROSVETA že na Vel. šmaren lansko leto se nas je zbralo 7 "prvih" in smo z dviganjem kozarcev izvolili za našega zastopnika g. Emila, ženske so bile izključene od volivne pravice in so imele svoj "zbor" v kuhinji. Poslovili smo se tudi od dr. Luskarja, ki je šel za boljšim kruhom na jug v Malargue in še sedaj, kljub 500 km razdalji, rad pride med nas. Izvoljenemu zastopniku smo pridejali še dva v pomoč in ta "odbor" je nastopal, kadar je bilo treba, posebno ob prihajanju novih skupin. V decembru Se je razširil in kot pripravljalni odbor začel pripravljati tla za organizacijo slovenskega življa v Mendozi. Na informativnih sestankah smo se pomenili o skupnih zadevah, se izjavili za trdno povezano skupnost in vzajemnost. Lepa je bila božičnica v dvorani Maristov: jaslice, deklamacije in pesmice otrok; nato pa obdarovanje, katero je omogočila prav pred božičem odprta konfiterija" Ce-leste" g. Celestina in ge. Celestine Hrašovec. S primernimi društvenimi prostori bi se moglo sedaj razviti lepo kulturno življenje. Za skoro 80 otrok se je organiziralo poučevanje verouka na treh krajih, kjer so osredotočene v glavnem družine z mnogimi otroki. Podobno obiskujejo otroci troje šol, kamor so jih sprejeli z veseljem in se večina odlikuje. DELO IN JELO Mendoška provinca je ena najbogatejših. Od severne province San Juan do južnih gu-bernij Pampe in Neuquena se zgrinja nad 500 km dolga smaragdna preproga obdelane zemlje z vinagradi, sadovnjaki, nasadi sočivja, paradižnikov, krompirja, vmes pa oljčni gaji. Motijo že omenjeni pustinjski pasovi, katere pa vedno bolj izpopolnjujoče se namakanje stalno zožuje. Od tu in še iz petrolejskih polj pri Maipu in Tupungato vse bogastvo: 10 mi- lijonov stotov grozdja na leto, 7 milijonov hI vina, 1 in pol milijona litrov olja, 5 milijonov litrov mošta (sidra), pa še likerji, žganje vseh vrst, konjak, 60 tisoč ton paradižnikov, toliko krompirja! Pivska industrija, sijajno razvito čebelarstvo, cementarne. Javna dela velikih nasipov in cest in gradbena agilnost (v mestu in predmestjih je nad 3000 hiš v delu) nudijo vsem hiter zaslužek, ki znaša za stavbne delavce po novi uredbi od 18 do 30 $ dnevno. Vseh nas je ob koncu julija 320, s starona-seljenci pa okrog 400. Od teh je zaposlenih pri lesni industriji 40, pri kmečkem delu 32, na javnih delih 19, kot nameščenci 9, obrtniki in rokodelci 36, kuharice in služkinje 8, samostojni poklici 3, duhovnika 2, zdravnik 1, agronom 1; skupno 151 delovnih moči, ki preživlja drugo polovico 171, ki so večinoma žene v lastnem gospodinjstvu in otroci. Ljudje si znajo pomagati. Ne branijo se dela, toda poiščejo, za kar so sposobni. Skoro vsi so pri kvalificiranem delu. Sprva se zde delodajalcem izbirčni, pozneje pa vidijo, da so zmožni. PODNEBJE Poleg zaslužka bo vedno vabila Mendoza s svojim sijajnim podnebjem. Prvi vtis je prav zato tako blažilen, ker se oko dviga na večno-modro nebo in prsi zadihajo vedno sveži in izredno suhi zrak. Oblake vidimo poredko, niti en dan redno ne vzdrže. Pihljajoči veter se le parkrat v letu spremeni v močnejši piš (Zon-da). Pač pa v poletju zadivja včasih s točo, ki kot v kosih kot kamenje (piedra) v nekaj minutah potolče ves kmetov up. Poleti se ozračje segreje tudi do 35 stop., toda večerni vet-rič s planin zopet sprosti prsi in ohladi potno čelo. Pozimi le kakšen dan zapleše nekaj snežink preko streh ob par stopinjah pod ničlo; še redkeje pa se pomakne snežna odeja, za par ur v dolino. Tako živimo na skrajnem Zapadu, v podnožju And, kjer upamo z vednim izboljšanjem stanovanjskih razmer in zaslužka, z močnim cerkvenim udejstvovanjem, ki naj bi prešlo v pravo farno sklenjeno življenje s samostojnim slovenskim duhovnikom, ter vnetim prosvetno - kulturno - socijalnim delom, najti vsaj košček mile domovine, v tujini stokrat bolj cenjene in ljubljene, v deželi SONCA IN DOBREGA VINA, tako podobni naši prelepi Sloveniji. L L. Slovenski fantje v Bs. Airesu v svojih društvenih prostorih v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia med predavanjem. Slovensko semenišče v San Luisu Kadar se pampski veter "chorillero" obrne od zadnjih puntanskih hribov proti San Luisu, je prvo, kamor se zaleti, — naše semenišče. Zgradba je stala že kako leto pred našim prihodom; ni še celotna. Načrti kažejo, da manjka glavna stanovanjska stavba, kapela, dvorana in gospodarsko poslopje. Stoji samo ogromna veža in sobe ob njej, ki so po načrtu namenjene za knjižnico, za predavalnice in za slu-žinčad. Zunanji videz težko daje slutiti, da se za velikimi steklenimi vrati skriva bogoslovje. Od šestih profesorjev ima vsak svojo sobo. Bogoslovci bivamo v dveh večjih prostorih, ki se sicer imenujeta "dormitorios", a služita tudi za študij, kot skladišče za prekooceanske zaboje in za shrambo sukenj, oblek ter perila. Kapela je zasilna, kuhinja enako, obed-nica je kuhinji najbližnji del veže, za bolniško sobo so letos preuredili dosedanjo mizarsko popravljalnico. šolo imamo v dveh predavalnicah in v knjižnici. Kakor spalnice, tako tudi ostali prostori služijo v različnih časih različnim potrebam. V knjižnici so izpiti, seje profesorskega zbora, seje nekaterih seme-niških krožkov; če je treba kaj natipkati ali razmnožiti, se prav tako tam stori. Prva predavalnica nosi ime "Družinska soba". Notri so pridigarske vaje, v odmorih učenje klavirja in poslušanje radia, na dveh, treh policah je na razpolago nekaj argentinskih in dru-. gih revij ter "Pueblo", ob nedeljah se vrste tam razni sestanki, od časa do časa se zberemo k "slovenskim" ali "katoliškim večerom" ali pa k proslavi godu tega in onega sobrata. V drugi predavalnici je več miru, ker je tik ob kapeli in na prehodu ni vrat marveč odeja. V njej je zasilen oltar, ob drugi steni zasilen harmonij. "Vežo in obednico imamo za sprehajališče, kadar je zunaj preveč vetrovno in za igranje namiznega tenisa v prostih časih. Tak je približno naš dom. Za te razmere kar udoben. Dvakrat tedensko ga moramo zapustiti — zaradi sprehoda. Takrat jo veseli uberemo proti "sierri". V kaki uri smo pod njo, v naslednji pa najbolj čili že z vrha kličejo počasne-žem v pozdrav. Ko smo se po hiši razgledali, se je treba ozreti po njenih prebivalcih. Šest profesorjev imamo. Domača bogoslovca sta dva: eden doma iz San Luisa, drugi pa je Japonec. Slovenskih bogoslovcev nas je 27. Poleg teh "stalnih" prebivalcev je prve mesece bival v hiši še zidar, pol leta kuhar, nekaj časa pa mlad Kriož, ki je vežo pometal in krožnike pomival. To je vse okolje v katerem molimo in študiramo. Prvega in zadnjega je največ, saj brez molitve in študija ni semenišča. Je naša dolžnost, ki jo skušamo čim bolj resno vzeti v skrbi pred veliko odgovornostjo, s katero bo združeno naše duhovniško delo. Ročnih opravil seveda ni toliko, a so. Prospravljamo sobe gospodov profesorjev in lastne, pometamo, sekamo drva, popravljamo igrišča, strežemo pri mizah; popravljamo poslopje, če je kje treba; pomivamo posode in krožnike, kadar ni uslužbenca pri hiši; vrtnari-mo, sadimo, zalivamo — vse lepo izmenoma, zdaj eni zdaj drugi. Veliko nas je in človekf včasih kar sam ne ve, kdaj je delo storjeno. Omeniti moram še "izdelovanje pohištva". Poleg postelj, Slov. bogoslovje v San Luisu. Predavalnica za bogoslovce. stolov in nekaj miz v predavalnici ter obednici namreč nismo nič dobili ob prihodu. Danes ima že vsak "dorna" ob postelji svojo mizico, polico za knjige in večinoma tudi omarico za druge potrebščine. Vse so izdelki "domačih mizarjev": — iz starih zabojev in druge polomljene robe so zrastle kar prave "umetnine". To zato povem, da ne bo kdo mislil, češ bogoslovec ne zna niti do tri šteti, če ne gre za zadevo njegovega poklica. šivamo si sami, — ni stoodstotno, Bog pomagaj! — drži pa le. Električar je vsak sam zase, za skupne in bolj zamotane zadeve pa en "strokovnjak". Da ni treba vsem po vsak svinčnik posebej v mesto, ki je pol ure oddaljeno, imamo dva bogoslovca - trgovca, ki po dogovoru vsak teden "dobavljata po krščanski ceni". Frizerje imamo tudi domače. Vsa ta naša pisana družba se pripravlja na dan, ko bo treba samostojno začeti. čas nam poteka v mirni samoti, preprosto. Prav je tako. Kljub skromnim zunanjim razmeram se nihče ne kesa, da je vstopil. Denar in blago in hiša in udobje, kakšno vrednost ima? Saj to ni vse. Prve mesece smo bili predmet občudovanja. Vse je hitelo k oknom, sililo skozi vrata: čudo! Poglej, tantos cu-ras! Otroci, tega drobiža je kaj v San Luisu!, so kričali iz vseh lukenj: Pa-dre, una estampita! Un santito! Zdaj je nekoliko boljše. Skozi mesto ne hodimo več na sprehod. Otroci so se pa naveličali večnih odgovorov: Nimam s seboj. Drugič, če boš priden. Kasteljaniti še ne znamo, kakor Don Quijote! Kako neki! Prvo leto (1948) nas je neki tukajšnji advokat hodil po trikrat na teden učit jezika. A precej več smo odnesli od "španskih dni": tri dni na teden je bilo treba govoriti samo kasteljansko. Bržčas bi se brez tega ne pretolkli preko začetnih težav tako hitro. Letos (1949) nas nihče ne hodi učit, tudi trije španski dnevi so se skrčili na enega. V zvezi s španščino kaže omeniti dve igri: ob slovesnem ustoličenju Marije v semenišče smo maja 1948 igrali troje dejanj iz "Quo vadiš". V septembru 1949 pa "La luz de la montana" za proslavitev srebrne maše sanluiškega škofa. Pri prvi so pomagali člani Ka, drugo smo pa od prevoda do predstave sami naredili. Doma v Sloveniji bi bili taki tesni stiki s teatrom bogoslovcem nemogoča reč, v Argentini 'nas pa razmere drugačnih navad uče-.. Naš pevski zbor je v San Luisu našel dobro zaposlitev. Petje v stolnici, petje na vseh mogočih akademijah, petje v treh kloštrih (za slovensne prilike!), petje v domači kapeli, petje na domačih proslavah, petje, petje! Skoraj bomo znali sedem latinskih maš. Drugih pesmi, svetnih in cerkvenih se moramo vaditi na zalogo, kajti vabila pridejo večinoma zadnje trenutke. Ljudsko petje v hišni kapeli je zdaj v španščini, zdaj v slovenščini. Narodnega tudi nismo opustili. Zberemo se ob vseh godovih gospodov profesorjev in prav tako ob naših. Ne, te lepe slovenske navade ne bomo pozabili. Tu, sredi pampe vse močneje čutimo, da so vezi, ki nas z našim rodom vežejo, svete, božji dar. Društva imamo ista, kakor so bila v Ljubljani. Pod okriljem Bogoslovske-zveze se na tedenskih sestankih navdu- šujemo za ideale dobrega duhovnika, tretjeredniki in kongreganisti imajo enkrat vsak mesec shod v hišni kapeli z govorom gospoda spirituala. Baragov misijonski krožek prireja mesečne misijonske sestanke in vsakih 14 dni "katoliške" večere, kjer nam redno poroča preglede o misijonskem delu katoliške Cerkve. Neprestano tudi opozarja na svetniškega škofa Barago in organizira molitve za njegovo beatifikacijo. Cirilsko družtvo je organizacija bogo-slovcev — slušateljev teološke fakultete. Prireja "slovenske večere" in "večere novic", kjer nas ta ali oni član informira o političnem in gospodarskem stanju po svetu (časopisov namreč nimamo časa brati); vsako nedeljo poskrbi za kulturno predavanje o praktičnih problemih slovenskega duhovnika in bogoslovca. To društvo je tudi včlanjeno v "Zvezo slovenskih katoliških visokošolcev" in je z njo v stalnih stikih. Društveno življenje je med nami močno razgibano in smo veseli tega. Zlasti zato, ker čutimo, kako nam je v tem potrebna vaja. K sožitju v veliki meri pripomore domač hišni list "NAŠ DOM", .tednik. Vseslovenska bogoslovska revija "Misel", ki smo jo lani pri nas urejevali in izdajali, letos ni mogla redno izhajati zaradi pomanjkanja časa. ■ - ■ .. J.. ''J ^ < ' I W§gm Slov. mizarji in tesarji pri strešnih delih v Mendozi. Naše delo je omejeno predvsem na semenišče. Teh kratkih šest let vzgoje nam ne dopušča, da bi zunaj pomagali tako, kakor bi radi. Za pomoč pri listih "Svobodna Slovenija" in pri "Duhovnem življenju" imamo zato samo nekaj zastopnikov. Kadar je treba tukajšnjim katehetom priskočiti na pomoč, je tudi samo nekaj stalnih določenih. Naše semenišče v San Luisu — vsega o njem ne bi spravili v ta koledar. "Glejte, kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj" — mislimo, da moremo s svetim pismom to o našem semenišču reči. Skupaj držimo, seveda, krešemo se tudi, a to le toliko, da se iskri, da je kaj življenja. Bi pisal še, kako smo se jahati učili med počitnicami? Da imamo predavanja v treh jezikih? O vremenu podnebju? O naših španskih sobratih? Bodi dovolj. Malo se iz napisanega že da razbrati, kako nam gre. Pred nami je velik cilj: postati duhovnik, delati, kjer bo božja volja hotela. Človeško življenje je nevarna vožnja. Pot je redkokdaj ravna in gladka, navadno pelje po klancih, navzgor in navzdol, mimo prepadov in močvirij. Zdaj je treba priganjati, zdaj zavirati; zdaj se ti plaše, zdaj omagajejo konji; tu se potare kolo, tam zagaziš v blato. Srečen, kdor dospe, čeprav nekoliko polomljen, do cilja mimo premnogih znamenj, ki pričajo, kjer se je kdo ponesrečil. Detela. Slovenski bogoslovci na izletu v Carolini. "Učena Cordoba" "V cordobsko provinco in pa v mesto samo je prišlo razmeroma majhno število novih Slovencev, Omembe vreden razlog je ta: plače in mezde so nižje kakor v republiški prestolnici. Radi tega, in pa ker se Slovenci radi skupaj držijo, se nas nabralo v tej provinci kvečjemu kakih 60, od katerih le polovica živi v glavnem mestu Cordobi, drugi so pa raztreseni po večini v goratem predelu province, katere površina je le malo manjša od Italije. V "Svobodni Sloveniji" smo večkrat opisali kraje v katerih živimo. Cordoba je pol-milijonsko mesto, ki leži ob vznožju po njej imenovanga gorovja. Po vsej republiki slovi radi zdravega suhega podnebja in naravnih lepot. Je izhodiščna točka za turiste, močan povdarek pa daje mestu tudi najstarejša in zelo renomirana univerza. Poleg tega učnega zavoda je tu tudi visoka šola za letalstvo, ki je tesno povezana z letalsko tovarno, .s svojim, po večini evropskim strokovnim o-sobjem. Cordoba je zgodovinsko mesto in eno najstarejših mest v republiki. To dejstvo je značilno za njeno zunanjost. Ima polno starih zgodovinskih poslopij, muzejev, cerkva, ozkih ulic, itd., kar je v močnem nasprotju z modernimi zgradbami, ki so v zadnjih letih zraslo, kakor gobe po dežju; skoraj vsaka cerkev ima kupolo. Mesto gledano iz parka, ki leži na hribčku, spominja na Večno mesto; odtod naziv "argentinski Rim". S svojim številčnim porastom se je začelo mesto tudi močno industrializirati. V industrijah so mnogi Slovenci, stari in novo naseljenci, našli svoj kruh. Slovenci, stari in novi Staronaseljeni Slovenci (ki jih je samo v mestu Cordobi vsaj 200 in še enkrat toliko v vsej provinci), imajo mnogi svoja lastna podjetja, svojo hišico pa ima menda že kar vsaka družina. Pa tudi mi, kar nas je "novih'', se ne moremo pritoževati. Kljub neznatnemu številu imamo že v mestu Cordobi svojo prvo samostojno podjetje (na vidiku je v kratkem še eno), večina nas pa dela pri raznih mestnih in zasebnih podjetjih. Imamo tudi aktivne študente, ki se 'šolajo pri Salezijancih, in pa-2 profesorja, ki poučujeta na visoki in na srednji šoli. Zanimivo je, da so v našem skromnem številu zastopani skoraj vsi stanovi: delavci, kmetje, obrtniki, trgovci, duhovniki, profesorji, inženirji, juristi i. t. d. Žal je provinca razsežna, tako da so naši medsebojni stiki zelo rahli in le od časa do Cordoba — Plaza San Martin. V ozadju katedrala. Cruz del Eje: Velik jez, dolg 5 km, visok 30 m, za namakanje in pogon električne centrale časa zvemo kakšno novico eden o drugem, in mnogi se osebno niti ne poznamo. Poleg cor-dobske je najštevilnejša skupina ona v Cum-brah, idiličnem gorskem mestecu nedaleč od Cordobe. Tam sta poleg drugih kar dva gradbena inženirja. Za naše kulturne in družabne potrebe je pač trenutno bol/ skromno preskrbljeno, saj, kakot že omenjeno, jih od celotnega števila 50 novodošlih Slovencev, ki žive v provinci, komaj le kakih 30 živi v mestu samem, in če hočemo govoriti o kakršnem koli udejstvo-vanju, se pač moramo ozirati le na to zadnjo skupinico. Navadno se zbiramo ob nedeljah popoldne ter v skromni družabnosti premle-vamo dogodke in obujamo spomine. Redno smo določili 1. nedeljo v mesecu za izlete v okolico ter obiske rojakov, ki žive v cordob-ski provinci. Skromno se udejstvujemo tudi v petju, ki pride do izraza pri slovenskih mašah, ki jih imamo vsako prvo nedeljo v mesecu. Kar prijetno je poslušati ob teh prilikah slovensko besedo v pridigi in zbrano potje; saj se nam pri tem zazdi, da se nam približa del naše uboge domovine. Veliko zanimanje med nami vedno vzbudi vsak prihod Slovenca iz Buenos Airesa. Takrat vprašanjem ni konca ne kraja. Eden povprašuje po znancih, drugi po novicah, dogodkih itd. Velik naš prijatelj je "Svobodna Slovenija", in mnogi s težavo čakajo ponedeljka, ko po navadi priroma iz Buenos Airesa. Pravtako je z "Duhovnim življenjem", ki poleg svoje globoke vsebine prinaša tudi slike najlepših predelov naše domovine, kar nam še posebej ugaja. Vsi si zelo želimo prihoda novih Slovencev v Cordobo. S tem upamo dvigniti naše kulturno in družabno udejstvovanje, ki bi nas še bolj povezalo in nam lajšalo naše enolično življenje. Cordobska klima bo revmatične in astmatične privabila, zato se ne bojimo, da bi ostali še nadalje v sedanji osamelosti. Važno je, da se premoste trenutne težave, s katerimi se moramo novodošli boriti tako, da se nam bodo najtežje skrbi zmanjšale in pa na. drugi strani razpoložljivi čas povečal. V tistem trenutku se bo pa tudi naše kulturno in družabno življenje bolj živahno razvilo v našo korist, predvsem pa v korist naše doraščajoče mladine, ki jo hočemo ohraniti na pravi poti. Slovenci v gostoljubnem Jazbečevem domu. "Ko sem bil še mlad, sem si želel, da bi iznašel tak sestav, ki bi svet nad njim strmel; sedaj pa vidim, daj je najlepše na svetu izkazovati dobrote." FRANČIŠEK LAMPE PROVINCA TUCUMAN "Zemlja vseh blagoslovov", ameriški paradiž, vrt republike in ne vem katera imena še .s ponosom dajejo Argentinci svoji najmanjši, a najbolj gosto obljudeni, zelo bogati, lepi in po svoji zgodovini pomembni provinci Tucuman. Zgodovinska pokrajina. Tucuman hrani za Argentince nepozabne zgodovinske spomine. Ne samo, da je eno najstarejših argentinskih mest, tudi v novejši zgodovini je imel važno mesto. Na tucuman-skem polju je 24. sept. 1812 general Belgra-no dobil prvo zmago nad Španci, kateri je sledila 9. julija 1816 proglasitev državne neodvisnosti v takozvani "Časa historica" v u-lici Congreso v Tucumanu. Oba dneva sta najpomembnejša državna praznika. Ta "Časa historica", po svoji zunanjosti preprosto poslopje, je nekako narodno svetišče, več kot samo muzej, kamor s ponosom zahajajo Argentinci. Tu je bila pred par leti proglašena tudi gospodarska samostojnost in neodvisnost republike. Lepa dežela. Prov. Tucuman spada med centralne province; njena površina znaša 22.836 km2 in ima okrog 580.000 prebivalcev, od katerih jih živi kakih 160.000 v prestolnici. Tucuman je pokrajina nasprotij: ima prostrane ravnine z nadmorsko višino komaj 200 m, pa tudi nad 5000 m visoke, z večnim snegom pokrite gore; tropsko vročino in večni sneg, drveče gorske potoke in hudournike in močvirne mlakuže, leglo komarjev, bujno rastlinstvo in ob vzhodni meji skoraj puščavsko sušo in zapuščenost, veliko bogastvo in skrajno revščino. Vsa ta raznolikost daje pokrajini posebno pestrost. Zahodno mejo province proti Salti in Catamarci zapira dolga gorska veriga, ki doseže v vrhu Anconquija višino 5400 m. Ta gorski greben se polagoma spušča v rodovitno ravnino in je zibelka 40' rekam in potokom, ki križajo in namakajo tucumansko ravnino, se končno vse združijo v glavni reki "Rio Sali", ki se izgubi v salinah province Santiago del Estero. Tej gorski verigi in rekam, ki izvirajo v njej, se ima "Tucuman zahvaliti za svojo rodovitnost, bogastvo in klimo. Gorski vrhovi so po večini goli, skalnati in še zdaleka ne nudijo tiste naravne lepote, slikovitosti in razgibanosti kot naše slo- venske gore, vendar bi brez njih Tucuman izgubil vse in bi se spremenil v puščavsko stepo, kot se širit po sosednji provinci Santiago del Estero, ki gora nima. Planinstvo ni razvito, redki so oni, ki so stopili na katerega od vrhov, dasi po pripovedovanju ne manjka lepih točk za planince. Zelo ponosni so Tu-cumanei na številne, slikovite gorske doline, ki jim dajejo slikovitost in lepoto lepi gozdovi in bistri potoki, v katerih ne manjka postrvi. V vročih poletnih nedeljah drve številni tovorni avtomobili z izletniki v nižje ležeče in bližnje, bolj znane gorske doline. Planinskih koč ali hotelov seveda ni, kot tudi ne kakega planinskega društva, ki bi skrbelo za ugodnost izletnikov in delalo propagando. Vsaka skupina se zase založi z vsem potrebnim v mestu in zunaj ob potoku za en dan pozabi na neznosno mestno vročino. V nižjih legah so gore poraščene z gozdovi, ki tvorjijo znaten del naravnega bogastva province in dajejo izvrsten les, zlasti sloviti, zelo trdi "quebracho". Vse drevje je različno o J našega, kako smreko ali hrast bi zaman iskal. Žal v teh gozdovih neusmiljeno poje sekira, saj z drvmi kurijo lokomotive na številnih lokalnih progah vsled pomanjkanja premoga. Les sekajo brez načrta, žal tudi ni poskrbljeno za istočasno zopetno pogozdovanje, in če bo šlo tako naprej, bodo v nekaj letih tucumanske gore gole tudi v svojih višjih legah. Baje skrivajo te gore v\ sebi razne rude, a niso še preiskane dovolj in zato ni nikake-ga rudnika. Neprijetnosti. Kakor je lepa pokrajina, tako pa je neprijetno podnebje z zelo vročimi poletji in do- Skupina Slovencev v Cordobi. žja in pokrajina tudi temu primerno izgleda: vse ožgano in posušeno in sivo od prahu. Termometer ob najbolj mrzlih dnevih kaže o-krog ničle, sneg v ravnini seveda nikoli ne pada, pač pa včasih slana, ki se je boje lastniki nasadov sladkornega trsa, ker se vled mraza sladkor v trsu začne kisati. Kot v poletju vlaga, tako je pozimi velika neprijetnost prah, zlasti na potovanju bodisi v vlaku ali autu. Potovati v natlačeno polnem avtobusu ali s "sul-kyjem" — voz na dveh zelo visokih kolesih, po severno argentinskih stranskih "cesteh"', je svoje vrste zabava, Zdaj razumem, česar ob prihodu nisem, zakaj imajo ti vozovi tako visoka kolesa: nižja bi v prahu in kolesnicah obtičala. Pa se obeta zboljšanje, v gradnji je velika državna cesta preko vse province, ki bo asfaltirana kot so že nekatere v okolici mesta Tucumana. Sladki Tucuman Svoji subtropski klimi in močni vlagi more Tucuman zahvaliti svojo rodovitnost. V poletju je rastlinstvo bujno in pokrajina zares lepa in slikovita. Velike površine zemlje so zasajene s sladkornim trsom, rastlino, podobno koruzi, le brez storža in cveta. Njeno steblo doseže višino do 2 m in ima kakih 7 do 10% sladkorja v sebi. Žetev, bolje rečeno, se- Slovenski naseljenci po izkrcanju iz ladje čakajo na rentgenski pregled v imigrantskem hotelu v Bs. Airesu. volj hladnimi zimami. V poletnih mesecih: decembru, januarju, februarju doseže vročina nad 40° C. Najbolj neprijetno je, da je to vlažna vročina in je človek tudi v senci vedno poten in v sobah vedno vse vlažno, knjige in obleke. Vzrok tej vlagi so številni nalivi, da res "lije kot iz škafa", čez pol ure pa spet neusmiljeno žge poletno sonce. Vsled te vroče vlage rastlinstvo poleti bujno uspeva, a nudi tudi kaj ugodne pogoje za številne komarje, katerih pik povzroča neke vrste mrzlico, "paludismo", podobno malariji, a manj nevarno in lažje ozdravljivo. Velik procent prebivalstva, zlasti na deželi, boleha na tej bolezni, čeprav se v zadnji letih oblasti borijo proti tej nadlogi, ki je že močno ponehala. Parkrat na leto temeljito poškrope vse prostore v hišah z razkužilom DDT in tako n. pr. v preteklem letu v svoji skromni, vedno odprti sobi skoraj nisem videl muhe a-li komarja, zunaj na kmetih pa je kar mrgolelo takih neprijetnih nočnih in dnevnih o-biskovalcev. Nekateri imajo pretiran strah pred komarji in mrzlico. Pravijo sicer, da tujci v prvem letu še ne čutijo te bolezni, pač pa pozneje. Lepa tolažba! Z menjavo podnebja se paludisem čisto pozdravi. — Zima je zelo suha, po cele mesece ne pade kaplja de- kanje prične v juniju in konča v oktobru. Prvi deiavec seka z nekakim velikim, nožem rastline prav pri tleh, drugi za njim, oklesti liste in odseka vrh. Zelo težka, kolenčasta stebla zvežejo z verigami v velike do 3000 kg težke butare, in jih na posebnih vozovih s šestimi mulami ali voli vozijo v tovarno ali na kolodvor. Listje porabijo deloma za živinsko krmo, deloma ga požgo. V teh mesecih žetve st> vsi kolodvori natrpani s trsom natovorjenih vagonov in potniški vlaki zato vozijo z veliko zamudo; vse ceste in pota polna tovornih avtov in voz s "cano'\ Je pač "cosecha" jn Tucuman od tega živi, zato se mora to in ono potrpeti. 28 velikih sladkornih tovarn — imenujejo se "ingenio", prode-luje v tucumanski provinci trs v sladkor, v 24 urah je ta postopek končan, na enem koncu prihaja trs v tovarno, kjer ga s posebnimi stroji zmeljejo, čez 24 ur na drugem koncu že polnijo vreče s kristalnim sladkorjem. Tri ali štiri tovarne so državna last, druge raznih akcijskih družb, kjer je udeležen tudi tuj kapital. Obdelovanje, namakanje in zlasti žetev trsa da dosti dela, zato ima vsaka tovarna na svojih zemljiščih obširne delavske kolonije, kjer imajo delavci - peoni ' prosto stanovanje v hišicah, ki so last tovarne, nekaj zamljišča za vrt, (ki ga pa ne obdelajo vsi), primerno plačo in bolniško oskrbo. Enake delavske in uradniške kolonije obstojajo zraven tovarne. Socialne razmere so dobro urejene po novih državnih socialnih za-' konih. Delavci po sladkornih tovarnah in peoni po nasadih so skoraj vsi domačini, med uradniki pa je tudi precej priseljencev. Vrt Argentine. Poleg sladkornega trsa se prideluje v tej provinci vsako leto več krompirja, ki dozori v dobrih treh mesecih. Prvi krompir, ki pride na trg v oktobru in novembru, je tucumanski, sadi se mnogo tudi vsakovrstne zelenjave: paradižniki, grah, fižol. S poljedelstvom in vrtnarstvom se bavijo predvsem Španci in Italijani, pošiljajo svoje pridelke) pa v Buenos Aires. Prva leta živijo skromno, pa se kmalu opomorejo in namesto preprostih lesenih hiš si kmalu postavijo kaj lepe zidane stavbe. Kjer radi suhih tal sladkorni trs več ne uspeva, se sadi precej koruze, nekaj tobaka in bombaža. Tudi riž da prav dober pridelek. Tucuman ima prostrane nasade oranž,, mandarin in limon, drugo sadje, kot jabolka, hru- že pije mate... ške, grozdje pa ne uspeva, verjetno radi prehude poletne vlage. Živinoreja je na nizki stopnji, ker ni pogojev za to, kot n. pr. na jugu po ogromnih pampah. Neobdelane zemlje v Tucumanu je kaj malo in ta samo daleč od prometnih zvez. Poleg sladkorne industrije je precej razvita še lesna industrija zaradi velikega gozdnega bogastva province, kakih drugih večjih tovarn, razen železniških delavnic, ki zaposlujejo kakih 300 delavcev, pa ni. S tem ni rečeno, da specialisti ne bi dobili dela, je mnogo vsakovrstnih manjših cbratov. Radi bogastva province dobro uspeva trgovina, ki je po večini v rokah tujcev, zlasti Sirolibanoncev — pravijo jim kratko-malo Turki v- in Judov, poleg Špancev in Italijanov. Domačini trgovci so kaj redki, ker jim manjka vztrajnosti in podjetnosti. Kako živimo. Z Buenos Airesom, do koder imamo dobrih 1200 km, nas vežeta dve železniški progi: krajša, zaradi silnega prahu neudobna, preko Santiago del Estero, boljša, a malo daljša, preko Cordobe. Aeroklub vzdržuje z Buenos Airesom preko Cordobe tudi zračni promet, vožnja traja 5 ur, z vlakom po prvi progi ca 20, po drugi pa skoraj 30 ur. V provinci sa- mi bi bile. prometne zveze dovolj dobre, če bi se vlaki in tudi omnibusi bolj držali voznega reda. Stanovanjske razmere so tudi v Tucuma-nu pomanjkljive; zelo manjka stanovanj, zlasti v mestih. Po deželi živi mnogo ljudi po malih kočah in barakah, da si človek ne more predstavljati, kako more v taki koči dobiti mesta številna družina. Glavna oprema je cela vrsta postelj in še morda miza s kakim stolom. Barake v taboriščih so bile prave palače v primeri s temi bajtami, zmaše-n:*mi skupaj iz vsega mogočega materiala. Stanovanjske razmere zelo vplivajo na moralno življenje, ki ni tako kot bi moralo biti. Tudi versko življenje tega ljudstva ni dosti boljše radi pomanjkanja duhovščine in radi tega velike verske nevednosti. Evropski naseljenci tudi ne dajejo najboljšega zgleda. Meje province se krijejo z mejami škofije, ki je razdeljena na 28 župnij, od katerih jih je 8 v mestu Tucuman in 20 zunaj. Povprečno vsaka župnija ima okrog 20.000 oseb, ene precej več, druge malo manj in samo na osmih največjih delujejo poleg župnika tudi kaplani. Ljubljanska škofija ima okrog 300 župnij, na teritoriju, ki je več kot dvakrat manjši od tu-cumanske škofije. Razumljivo, da se pri obsežnosti fara in večkrat slabih prometnih zvezah ne da mnogo doseči, čeprav ljudstvo v jedru ni slabo. Prebivalstvo je po veri in poreklu zelo mešano, zastopane so vse rase. Večino imajo seveda domačini "criollos" mnogo je priseljencev in njih potomcev iz vseh strani Evrope, največ seveda Špancev in Italijanov, precej Judov in Libanoncev iz Sirije, celo ciganov ne manjka, ki žive tako kot cigani po- Slovenske družine na ladji. vsod po svetu. Po veri je prebivalstvo v veliki večini katoliško, je nekaj Judov in pravoslavnih, kričečo propagando pa delajo razne bogate protestantske sekte. Kulturno in trgovsko središče province je prestolica Tucuman, dovolj lepo in moderno mesto, ki se ponaša z nekaterimi kaj lepimi stavbami, kot vladna palača, pošta, sodišče, veliko cerkva, vse v centru mesta. Tucuman ima nepopolno univerzo in razne druge kulturne ustanove, mnogo šol, zelo lepe parke; mesto je zidano kot vsa mesta v Argentini v kvadratnem sistemu, enako vsa druga manjša mesta v provinci z običajno "plažo" kot centrom mesta. Vsa druga mesta so šele v razvoju kot n. pr. Concepcion s kakimi 15.000 prebivalci, trgovsko in prometno središče južnega dela province z raznimi šolami in uradi, podobno Monteros, Aguilares. Nobeno ni starejše dosti nad 50 let in zato manjka še marsikaj; ceste so tlakovane kot v Srbiji z, znano "kaldrmo", povsod niti tega ne zmorejo. V zadnjih mesecih so pa začeli v Con-eepcion z asfaltiranjem glavnih ulic. Vsled svojega naravnega bogastva in lepote ima provinca Tucuman zapotovljen lep razvoj in napredek. V, ta skoraj skrajni severni konec Argentine je tudi zašlo nekaj Slovencev. Od starih naseljencev žive, v kolikor mi je znano, v Tucumanu tri slovenske primorske družine: brata in sestra Batič, vsi s svojimi družinami. Starši še govorijo slovensko, mladina ne več, sin enega Batičev je univ. profesor v Tucu-manu, poročen z Argentinko. Od novih nas je tu gori malo in vsi škilimo vsaj z enim oče-sem proti jugu. V Tucumanu oziroma okolici živijo bratje Cotič, zaposleni v sladkorni industriji, organist g. Janez Glavan s svojimi starši in starim očetom v župniji Cruz Alti, kjer kaplanuje g. Janez Urbanč; v Tucumanu oskrbuje v duhovnem oziru neko bolnico g. župnik Anton Žagar, ki mu gospodinji sestra; v Concepcion 72 km od Tu-cumana kot edini Slovenec kaplan Škrbe Stanko. Kaj majhna je torej slovenska kolonija ta; gori in verjetno se bo še zmanjšala, ker nekateri mislijo na jug deloma iz družinskih, deloma gospodarskih vzrokov, ker je draginja večja kot na jugu, zaslužek pa manjši, predvsem pa nas muči neprijetno podnebje, čeprav je res, da so naravne lepote mnogo mikavnejše kot v pampi. "V deželi teko lega zlata" Comodoro Rivadavia. Chubut, osrčje Patagonije z glavnim mestom Comodoro Rivadavia, ki je obenem tudi trgovsko središče, leži ob Atlantskem Oceanu, nekako v najbolj pretisnjenem delu Argentine. V njegovi okolici — kakih 20 — 40 km v pampo — se raztezajo petrolejska polja, na katerih črpajo štiri družbe: državna YPF in holandska "Diadema" ter manjša švicarska "Astra'', angleško "Ferrocarrilera" pa je v zadnjem času prevzela YPF. Najboljši opis pokrajine je podal francoski letalec Antonie de Saint Exupery v svoji knjigi "Veter, pesek in zvezde" (knjiga je prestavljena v slovensčino!), kjer je takole zapisal: "Odletel sem z letališča v Trelevu v smeri Comodoro Rivadavia v Patagoniji. Tam naletiš na pokrajino, ki je bunkasta kakor star kotel. Nikjer ni videti zemlja tako obrabljena kot tam. Zračni tokovi, ki jih pokrajine visokega zračnega tlaka nad Tihim oceanom pritiskajo skozi odprtino v Andih, se spuščajo v komaj sto kilometrov ozek predor in pri tem njihova hitrost vedno bolj raste, tako da pometejo vse pred seboj. Vrtalni stolpi petrolejskih polj se edina "drevesa" v tej oguljeni zemlji. Podobni so ožganemu gozdu. Iznad okroglastega gričevja, ki je na njegovih tleh pustil veter le kremenast pesek, zdaj pa zdaj zaštrlijo vrhovi gora, podobni ladijskim rilcem, ostri, rogljati, odrti do kože. Veter piha preko teh tal in v treh poletnih mesecih se dvigne do brzine tridesetih metrov na sekundo...." In res je tako. Stalen veter zemljo tako o-suši, da je neplodna. K temu veliko pripomore tudi pomanjkanje padavin. Edina plodna zemlja je v ca 150 km oddaljenem Sarmien-to, ki je z železnico zvezan s Comodoro in pa ca 500 km oddaljenem Trelovu in okolici, ki jo namaka reka Chubut. Omenjena kraja zalagata Comodoro z zelenjavo in sadjem. Vse drugo je pustinja, poraščena z grmičevjem in bodičevjem, med katerim se tu in tam najde rjav šop trave, iz katerega ovce zbirajo še zelene in užitne bilke. Kljub siromaš-nosti zemeljske površine ima Patagonija precej divjačine raznih vrst: martinete, zajce, guanake, noje, lisice, smrdeče sorine i. t. d. vsled česar je lov precej razvit. Poleg volne je petrolej edini in glavni prviz-vod tukajšnje okolice. Petrolej črpajo iz globine do 1300 metrov. En vrelec da povprečno do 30 m3 petroleja dnevno. Od časa do Pogled na aregntinsko petrolejsko področje Comodoro Rivadavia. Slika last družbe "Diadema Argentina". časa se pojavijo vrelci, ki v začetku dajejo tudi nad 100 m3, toda teh je zelo malo. Na področju petrolejskih polj je mnogo manjših in večjih naselbin, ki so jih zgradile razne družbe za delavstvo. To so kakor ■"oaze" v pušči, z nehaj nasajenimi drevesi, kjer se oko odpočije od enoličnega pogleda na pampo. Trgovci in obrtniki so se s svojimi pločevinastimi barakami vselili v te naselbine, računajoč na zaslužek od stalno služeče-ga delavstva ter v tem spremenili videz taborišča v pravo naselje. Številni avto - prevozniki, dilno tudi železnica, pa skrbe za zvezo s Comodoro. Porast mesta Comodoro, se vidi na prvi pogled, je bil zelo nagel. Na- No sprehodu. letiš na najmodernejšo zgradbo, ki ima za svojo sosedo pločevinasto barako, kar daje videz naglega razvoja. V tej pokrajini z "železnimi drevesi" in zbiralnimi tanki, vedno delujočimi črpalkami in ropotajočimi motorji ter raznimi drugimi stroji posejani, si služi kruh preko 40 Slovencev, ki so po večini novi naseljenci, ter t Odhod iz Genove v daljnji svet. v pretežni večini zaposleni pri "Diademi". Skoro vsi so se dobro uveljavili ter s svojo pridnostjo in razumostjo dosegli dobre in tudi važne položaje, življenje je sicer pusto in e-nolično, pa vendar si ga zboljšujejo z medsebojno povezanostjo, v kateri Slovenci pred-njačijo pred drugimi narodnostmi. Tudi v verskem oziru so med prvimi, kar se vidi v cerkvi, kjer zavzemajo dobro tretjino vseh vernikov. S kora se sliši večkrat slovenska cerkvena pesem, ki hvali Boga, da je obdaril našo domovino s takimi lepotami, in ga prosi, da nas nekoč zopet popelje nazaj v njene lepe vasice, ki so kot od Boga posajene med zelene travnika in mogočne gore, ter nas tam združi z našimi dragimi. Zunaj pa se ob večerni uri z bučanjem vetra druži naša narodna pesem ter odmeva v pampo, češ, tu živi peščica fantov, ki so zvesti ostali svojemu« Bogu in narodu, da so pravi Slovenci! Nč. ★ Comodoro Rivadavia pozimi * ROSARIO Provinca Santa Fe je ena izmed štirinajstih argentinskih provinc. Meri 134.827 m2. (i/3 Jugoslavije) ž nekalo 1,540.880 prebivalci. Upravno središče in glavno mesto te province se imenuje Santa Fe, s približno 150.000 prebivalci in leži med Slano reko (Rio Sala-ao) jn reko Parana. Reka Parana je plovna od Atlantskega oceana prav do tega mesta, tako da z lahkoto priplujejo sem veliki pre-komorski parniki. Vsa provinca je eno samo polje (campo), nikjer ne vidiš niti najmanjšega hribčka, kaj šele gora našim podobnih. V provinci se nahaja drugo, po velikosti drugo največje mesto v republiki — Rosario — s 700.000 prebivalci. Mesto samo je zelo razsežno. širi se veliko z naglico. Leži ob reki Parana. Pravzaprav bi moralo biti Rosario glavno mesto province, pa ni zato, ker bi sicer mesto Santa Fe propadlo. Predsednik Argentine Sarmiento se je zelo trudil, da bi Rosario postal glavno mesto republike. Podnebje je vlažno, vendar manj kot v Buenos Airesu. Za te kraje je značilna hitra sprememba v temperaturi. Temperatura ni nikdar stalna. Zato je tu mnogo revmatizma. V trgovskem in gospodarskem oziru je Rosario poleg Bs. Airesa eno najvažnejših mest. Na vseh straneh mesta, posebno v pristanišču, je polno žitnih shramb (silosov), saj se zbira tu žito tudi iz drugih severnejših provinc. Po mestu je raztresenih več velikih mlinov. Za mesne izdelke in konserviranje mesa je v polnem obratu ogromna tovarna in hladilnica "Swift" z 8.000 delavci in sicer v okraju Saladilo ob reki Parana tako, da lahko meso nakladajo naravnost iz tovarne na ladje. Pristanišče mesta Rosario je moderno in veliko, razdeljeno na dva glavna dela: eden za izvoz, drugi za uvoz. Promet je bil vedno močen, saj je pred vojno prišlo v to pristanišče samo jugoslovanskih ladij 50-60 letno. Rosario ima 6 železniških kolodvorov in nešteto avtobusnih. Po petletnem državnem načrtu imajo namen zgraditi ogromen železniški kolodvor, na katerega bi usmerili ves železniški promet. Ta kolodvor bo baje najbolj moderen v celi Ameriki. Prostor v ta namen je že določen in bodo v kratkem prišeli c podiranjem hiš na prostoru več kvader. Prav-tako bodo zgradili avtobusni kolodvor. Pri teh delih bo imelo več tisoč delavcev dovolj dela za nekaj let. Mesto Rosario je razdeljeno na 27 okrajev T Rosario — drugo največje mesto v Argentini, Skupina Clovencev r Rosario (barrios). Vsak okraj ima nekaj posebnega, svoje ime. Naj navedem ime samo enega: "Barrio de los Delicjas" (okraj vseh sladkosti)! V Rosario je sedež kardinala. Med številnimi cerkvami je zlasti lepa katedrala, ki leži od parku de Mayo.' Ob istem parku stoji tudi palača centralne pošte in občinska hiša. Za izobrazbo skrbijo številne ljudske in srednje šole. Za učiteljski naraščaj so na razpolago učiteljišča. Univerza je znana, ima vse fakultete, razen strojne, ki je v mestu Santa Fe. V šolskem oziru pomenijo veliko tudi razni samostani. Slovenske sestra imajo svoj sedež na ulici Cordoba 1600. Za zdravstvo je dobro preskrbljeno. Mesto ima sanatorije za vse vrste bolezni, nekaj izmed njih urejenih po evropskem vzorcu. Za ubožnejše sloje sta. na razpolago Asistencia ;in državna bolnica, kjer ima sedež medicinska fakulteta. V kulturnem oziru je Rosario nekoliko za-•ostal. Prebivalci nimajo dosti smisla za glasbo. Tukajšne operno gledališče je poznano po vsej južni Ameriki po dobri akustiki, vendar nima stalnih igralcev — in stalnega o-pernega orkestra. Sprva sem se čudil, da mesto s 700.000 prebivalci nima svojega gledališča. Od časa do časa, pridejo gostovat iz teatra Colon iz Buenos Airesa, vendra ni dosti zanimanja. Od nekaterih dramskih gledališč je ostalo samo eno ("Teatro Come- dia''), kjer gostujejo španske in italijanske družine. Zelo pa so obiskani kinomatografi, ki jih seveda ne primanjkuje. V samem mestu jih je 48. Rosario je znan po lepih parkih. Posebno lep je park Neodvisnosti z umetnim jezerom. Ob nedeljah se po njem vozijo otroci in odrasli v motornih in navadnih čolnih. Nasproti temu parku sta dva muzeja, zgodovinski in umetniški. Večina prebivalcev je španskega in italijanskega porekla. Nadalje žive tu Irci. Nemci, Judje, Arabci, Francozi, Danci, Angleži itd. — Največ Slovencev, ki se nahajajo v provinci Santa Fe, biva v Rosariu. Žive raztreseni po celem mestu in jih je nekaj nad 600. Pred vojno in začetkom iste so se zelo udejstvovali na kulturnem polju. Imajo svoje društvo "Triglav". Z združenimi močmi so si postavili lasten dom, ki je lična stavba in ustreza vsem namenom društvenih prireditev, žal je ta dom že nekaj časa zaprt radi političnih razprtij, ki so posledica kratkovidnosti in naivnosti naših ljudi. Večino Slovencev tvorijo Primorci, kateri so se zatekli v Argentino pred fašističnim preganjanjem. V glavnem so si skoraj vsi že postavili svoje lastne domove. Novih naseljencev je komaj okrog 14, ki so se že vsi znašli. — Dobro bi pa bilo, da bi jih več prišlo v Rosario, ker je življenje cenejše, klima pa boljša kot v Buenos Airesu. DOM V ARGENTINI Stanovanjska stiska v novi domovini je gonilna sila, ki je neprestano našla izraza v željah rojakov: Pomagajte nam najti stavbi-šča po človeški ceni! Ko so nekateri rojaki v začetku leta 1949 že prišli do tega, da so razpolagali s kakim stotakom, je bilo mogoče vzeti zadevo resno v roke. Božja previdnost, ki nas vodi često po nedoumljivih potih, je imela pripravljeno za nas primerno zemljo prav v bližini, kjer smo že pred 2 letoma kupili nekaj stavbišč za poedince in tudi za našo skupnost. Na dražbi je bil travnik, nad 4 ha velik. Najprej smo pozvali rojake, da si zemljo ogledajo, da ne bodo pozneje nasedali lažem, češ, da je tam močvirje, da je nezdravo, da je na koncu sveta. Res je šlo mnogo mož na ogled in vsi so bili očarani. Sklep je bil storjen: Gremo na dražbo! Na poziv, da pri-neso vsi interesenti predvidenih 10 odstotkov kupnine, se je odzvalo dovolj interesentov, da smo tvegali kupčijo, ki smo jo dne 31. marca res dobili; bila je v trgovskem pogledu zelo dobra poteza, a še mnogo več vredna kot moralno spričevalo Slovencem, ki so s tem dokazali zavest skupnosti in zaupanje do svojega vodstva. Pokazalo se je, da tisto zemljišče ne bo zadostovalo za naše potrebe. Zato smo poskušali priti v posest sosednje zemlje. Uspelo nam je skleniti pameten dogovor z lastnikom najprej za 3 ha zemljišča, in ker je bilo še premalo, še za nadaljnih 6 ha. Še vedno so bili nekateri na delu s sum-ničenjem, čes da je tam slaba lega in kdo ve kaj še vse, toda zdrava pamet je zmagala nad vsemi nasprotniki. Ko je bila prva zemlja dne 11. septembra razdeljena med prve kupce, je bil to dan popolnega triumfa slovenske poštenosti in razsodnosti. Najprej smo opravili molitev in blagoslov zemljišča v prisotnosti kakih 500 rojakov. Malo nas je res skrbelo, če pri delitvi ne bo prišlo do kakih sporov. Do takrat je namreč vsak kupec vedel le to, kolika površina stavbišča mu gre, ne pa, kateri kos bo njegov. Pa smo se tako lepo po bratsko pomenili, da je ves dogodek potekal v vzornem redu in v splošnem veselju. Kakor je božji mir družil rojake ta dan, tako bo božji blagoslov spremljal vse to delo tudi še nadalje. — Istočasno se je= pa prijavilo še neverjetno veliko kupcev, tako da je postalo kazno, da smo dovelj močni, da kupimo celotem travnik od soseda. Krasna lega zeljišča, bližina mesta in prometa, želja po skupnosti in pa neverjetno nizka cena (saj pride zemlja kakih 60 odstotkov ceneje, kot so jo plačali sosedje tam okoli) — so bili zadosti močni razlogi, da so se odločili za nakup vsi oni rojaki, katerim gospodarski pogoji to dopuščajo. Zemljišče leži kakih 10 »km ravne črte od središča glavnega mesta, s katerim ima dobre prometne zveze. Naravno ima prav dobre zveze tudi z vso okolico. Bodoča Avenida ACCESO SUDESTE (podaljšana Avenida GENERAL PAZ) ter Avenida SANTA FE, ki sta obe nujna potreba in že sedaj v grad-bonem načrtu, bosta v kratkem postali dejstvo. Tako bo tisti košček slovenske zemlje postal v resnici centrum našega verskega, kulturnega in socialnega življenja. Cerkev, šola, prosvetni dom, športno igriš če, družabni dom itd., to so naloge, ki bodo stopile v bližnji bodočnosti pred nas. Toda ni nas strah. Vse bo šlo z božjo pomočjo 1 Najprej moramo pokriti dolg. Celoten račun za vse zemljišče je res precejšen, toda nad polovico je že pokritega. Fantje se zanimajo za parcele. Mnogi že hite s pripravami za gjadnjo lastnega doma. Z istim duhom, kakor smo izpeljali nakup zemljišča, bomo ustanovili tudi potrebno gospodarsko zadrugo, ki bo imela predvsem nalogo, da olajša skrb za gradbene načrte, gradbeni materijal in za potreben kredit. Vsa ta naša zadeva pa ima še drug ogromen pomen. Prav ta kupčija je prinesla najbolj realno osnovo za ustvaritev skupnosti med staro naseljenci in novodošlimi. Samo skupnemu nastopu obojih rojakov je uspelo izpeljati ta lepi načrt. S tem je pa tudi dokazano, da staronaseljenci po večini sprejemajo novodošle res kot brate in naj novodošli kar vedo, da bomo le v skupnosti in v medsebojnem spoštovanju dosegli tudi medsebojno zaupanje. Potem bo naše slovensko ime s častjo, imenovano, mi sami pa bomo doživljali še marsikako zadoščenje ob uspehih skupnega dela. Kupljeno zemljišče v Lanusu je ob svojem obisku dne 14. oktobra 1948 blagoslovi tudi prezvišeni g. Dr. Gregorij Rožman. Janez Hladnik. "Nikomur ni sramota to, kar ni njegova krivda in le njegove zasluge dajejo človeku ceno". "Majhna nevarnost — velika zmešnjava." Detela. Zadnji pozdrav Evropi z ladje. Razdeljevanje kupljenih parcel v Lanusu. GAJ MISIJON V PAMPI Neizmerna so polja in pašniki, v neskončnost se izgublja žična ograja, ki teče ob poljski poti, daleč, daleč... Avtomobilski števec reže kilometre. 30 - 40 In že ni nobene hiše več. Vse je tiho in božji mir vlada nad ravnino. Pa žive tudi ta polja •voje življenje. Glej tam veliko čredo govedi. Daleč so. Morda bi v eni uri ne prišel do prvih telet, ki nemirno tekajo sem in tja. Mamce-krave so se že unesle in se mirno pasejo. Koliko jih je! Nemara tisoč in še več... Dolgo že ni deževalo. Vode, vode, kliče peščena ravan in uvelo zelenje. Vode prosijo živali, iščoč mline, ki jim iz osrčja zemlje črpajo noč in dan to dragoceno tekočino. Vode, isto prosi človek, ki tu živi. Daleč na obzorju vstaja kot iz megle majhen gozdič. Drevje vidiš, a še nerazločno. Potem zablešče v jasnem, vročem soncu mlini na veter, tako značilni za te kriolske vasi. Veter jim daje življenje. Med drevjem čepi vas. Nizke hišice iz pločevine dajejo naselbini videz vojaškega taborišča. Trgovec in upokojeni upravnik bližnje estancije sta si postavila hišici iz opeke. Bogata človeka sta, vsi ju spoštujejo in zavidajo. Kolovozi, ki jim ulice pravijo, se križajo pravokotno. Na prvem oglu je gostilna-boliče ji pravijo. In tamle sredi vasi je druga, tretja. Pred boličem je privezanih nekaj osedlanih konj, ki potrpežljivo čakajo na svoje gospodarje. Šli so pit. In konji vedo, da jih lep čas ne bo na beli dan. Vseeno, saj zvečer je pot še hladnejša in es-tancija je daleč. Treba bo drveti štiri ure. Tako modrujejo konji in kimajo ves božji dan. Danes so gospodarji dobili plačo in kaj hočemo, si mislijo možaki. Ves teden na polju ali -v gozdnih ppsekah, danes je čas, da se razvedrimo... Nekdo igra na kitaro nagle, a žalostne melodije, ki jih spremlja hripav glas domačega pevca. Tudi zaplesali bodo pod ve-■£er. Kot bela tropa golobov se vsuje mladež iz šole. Vsi so oblečeni v bele površnike. Eni so lepo in čedno napravljeni, drugi pa raztrgani in zamazani kot koštrunčki. Pravkar so končali obed. Vsak dan kosijo v šoli. Tud; obleke jim dajo večkrat na leto. Spoštljivo pozdravijo in pogumnejši povprašujejo ali bo popoldne katekizem in kje bo topot kapela. Misijon bomo imeli ta teden. Vsi vedo, vsi obljubijo udeležbo in vse, za kar jih prosiš. Ne bo sicer držala vsaka beseda, a dobro voljo kažejo. Trgovec je posodil skladišče za "cerkev". Dekleta so pripravila oltar in okrasila po svoje novo svetišče. Tu bo stanoval Bog, tu se bo daroval, sem bo vabil in tu bo delil milosti. Zvečer po večerji se zbere soseska. Ženske imajo večino. Možje postajajo zunaj. Na duhovnikovo povabilo vstopi prvi;sramežljivo se zrinejo počasi tuui ostali možje v cerkev. O, ti moški svet... poguma jim manjka. Otroci so prišli kar vsi. Seveda, dobili bodo listke za srečolov in ne kaže izgubiti niti ene same številke, zato bodo prihajali k mašam, h katekizmu in celo zvečer nočejo ostati doma, kajti pater jim je pokazal dobitke. Tisti pas, ona knjiga in molek in to in ono. Nak, treba je priti in potem: Bog daj srečo v nedeljo popoldne. Prišli so tudi ljudje iz kolib na robu vasi. Rančos pravijo tem kolibam iz vej, kolov in s pločevinasto streho. Dekleta so se napravila, pa še kako! Saj so iz Buenos Aire-sa, bi mislil. Ne, pri Ha je vsa ta mladež iz onihle kolib, ki se v mesečini potuhnjeno tiš-če k tlom tam na robu vasi. Fantje so prišli, a umazani in brez površnikov. Nočeio vstopiti. Jih je sram. Skozi vrata škilijo, kje je ta ali ona... Revno ljudstvo živi tod. Ni polj, ki bi mu rodila, ni lepih vrtov, ne vinogradov, ne sadovnjakov. Vode, vode... oh, in potem bi šlo in še kako. Pašniki so edini vir življenja. A ti so last bogatih ljudi iz mest. Tisočglave črede živine se pasejo povsod. Ni veliko dela z Na oceanu. njimi, zato ne delajo veliko. Možje zajezdijo konje in gredo pogledat po pašnikih, družine žive v vaseh in ne delajo nič. Ves božji dan iim mine kar tako: treba je pripraviti kosilo in večerjo, oprati včasih borno perilo, iti na obisk k sosedom... V nedeljo je žegnanje. Prvi, ki pridrve k "cerkvi", sc otroci. Ta dan je treba veliko zvoniti. Fantje udarjajo po zarjavelih tračnicah, ki vise na drevju in služijo za zvonove. čudno zvonenje ,a se sliši kot prijetno potrkavanje. Tujec se temu čudi, a poglej, s kako sveto resnostjo tolče onile fant po težkem železu, da se maje celo drevo, kjer visi "zvon". Začne se nedeljska maša. Ljudje molijo in pojo. Otroci in nekateri odrasli se približajo, da prejmejo Boga. Obnašajo se robato, a pobožno. Danes bomo imeli celodnevno češčenje. Po opravilu se izpostavi Najsvetejše. Kaj pa je to, sprašujejo kar na glas živahnejši otroci, ko duhovnik postavi na pripravljeno mesto monštranco. Nikoli je še niso videli. In kadilnica jih zanima. Učitelji krote mladež. Ministrant pa, ki se je s trudom naučil, kako se odpre in vihti kadilnica, ponosno maha z njo. Všeč mu je, da je postal predmet splošne pozornosti. Kaj boš dejal, Gospod, o tem ljudstvu? živi v grehu, a ni hudobno, je dobro. Naj bi se izpolnile one besede: Ta je šel opravičen na svoj dom... Ves dan prihajajo molit pred Najsvetejše. Proti večeru jih je že kar precej skupaj. Vsako srce ima tu svojega svetnika, ki ga časti. Danes imajo samega Boga navzočega pred seboj. Pa prihajajo. Ne vsi, mnogi se pa le odzovejo klicu "zvonov", ki vsako uro pojo. Otroci so vedno pri roki, da brž udarijo po železu, ko je treba tolči in biti novo uro. Pod mrak se zbere mladež. Na srečolov. Nihče ne manjka. Dobitki so mika\n:. Številka za številko... dobitki gredo. Eni so zadovoljni, drugi se jeze in nevoščljivo škilijo za dobitkom, ki ga je pravkar odnesel fant iz rančev. Končno vsak dobi nekaj. Nekolike se je znočilo in mesec se je pripeljal na nebo. Vsi zvonovi že pojo pol ure. Ljudje se zbirajo. Sedaj pa bo nekaj in radovednost, pobožnost in ne vem k°.j še vse, jih je privabilo. Oltai* sredi vas; je ves v lučkah. Mnogi so prinesli s seboj baklje, drugi imajo sveče. Je res lepo, ko se razvije procesija. Bog v podobi kruha gre mimo teh rev- Popoldan na ladji. nih hiš in jim govori: blagor ubogim... Tudi možje sc prišli. Veliko jih je, Pn oltarju se ustavimo. Nekaj besed o najvažnejših resnicah vere. Vsi poslušajo in so> ganjeni. Ali bo to drobno zrno vzklilo ? Pokleknejo za blagoslov. Nemo blagoslavja. Zveličar klečeče verno ljudstvo. Duhovniku pa se vzbudi spomin na telovsko procesijo do-» ma med našimi holmci in goricam' in v duši moli one besede, ki smo jih slišali peti ob» slovesnih telovskih blagoslovih: "Blagoslovi, Gospod, ta kraj in vse. ki v njem prebivajo, da bo tukaj zdravje, ponižnost, čistost, zmagovita moč... polnost ljubezni do postave in Boga..." Glej, Gospod, dva, tri, štiri mesece bodo te duše brez duhovnika. Blagoslovi jih, varuj jih greha, zlobe in nevednosti, da se ne zgu-be za večno. Drugi dan zopet reže avto širno argentin* sko polje. Na obzorju se vidi vas. Tam so zopet nove bridkosti, novo veselje, duše, ki ob pozabi čakajo na božji klic. Ing. JOŽE BRODNIK Postavil si bom hišo Slovenska vas. Prvi vtisi ob pogledu na tukajšnja predmestja so bili na vsakega izmed nas gotovo slabi. Doma si nismo mogli predstavljati, da morejo biti kje na svetu kraji, kjer so hišice revnih in premožnejših brez zunanje privlačnosti. Ko smo videli tudi notranjost, ie bilo razočaranje še večje. Vkljub temu, da smo precej časa prebili po taboriščih, nismo mogli verjeti, da so ljudje zadovoljni v takih okoliščinah. Neugoden vtis je povečalo tudi dejstvo, da prav nikjer nismo našli podobnosti z našimi domovi, ki jih hranimo v spominu. Vendar smo tekom časa morali uvideti, da ni vse tako slabo, kot je bilo videti v začetku in da sami, tudi če bi imeli dovolj sredstev, ne bi mogli vidno izboljšati zadeve, še težje pa je misliti, da bi pri težko prisluženih dohodkih vzrastlo naselje, ki bi imelo izraz slovenske vasi. če bi posameznik skušal uresničiti svoje predstave o slovenski hiši, bi potrošil veliko denarja. Zadovoljivega učinka bi pa kljub temu ne smel pričakovati, ker manjka primerne okolice. Oz- koi odmerjeno zemljišče (8.65 m), v naboljšem slučaju vsaj 50 m dolgo, blatni kvadri, ki se vlečejo v neskončnost, nikjer, kjer bi lahko stala cerkvica, nikjer potočka s čisto žubore-čo vodo in ob njem visokih jagnjedi, niti goz da, niti gort v vidni dalji ne, pa tudi skale ali vsaj kamna ni najti. Ker se moramo zadovoljiti že samo s tem, da bodo vsaj nekateri imeli svojo hišico, zato jo je treba postaviti tja, kjer je zemlja dosegljiva in katere ni mogoče preobraziti. Zato bodo tudi nove hišice Slovencev morale odgovarjati okoliščinam in se ne bodo mogle primerjati naseljem doma. S tem ni rečeno, da je treba napraviti hišico tako, kot si jo je napravil sosed pred 50. leti. Potrebno je preučiti, kaj je dobrega in kaj je mogoče še izboljšati, da ne bo drago, pa bo vendar odgovarjalo danim razmeram. V splršnem smo prišli sem brez sredstev in se morali zateči v predmestja,, kjer so posamezniki že prišli tako daleč, da so si nabavili zemljišče. Zato se moramo sedaj baviti na splošno le s tipom predmestne hišice. Domačini so si pred leti uredili stanovanje prav poceni. Zabili so nekaj kolov v zemljo. Nanje so nabili valovito pločevino, pred vrati napravili malo pristreška ter nasadili okrog plezalke, ki so s svojim zelenjem vsaj poleti napravile lepši izgled in nekoliko ščitile pred vročino. Ni pa tako bivališče primemo. "Vrhu vsega je sedaj pločevina tudi neprimerno dražja kot zidna stena. Naš pogled, ki išče same poceni zadeve, se nehote ustavi na leseni hišici. Doma smo jih videli veliko. Pa še pri nas, kjer je bilo lesa v izobilju, je bila odgovarjajoča lesena hišica dražja kot pa zidana. Izjemno je bila lesena cenejša tam, kjer ni bilo pri rokah peska in opeke, ali na hribih, kjer bi prevoz težkega materijala negospodarsko presegel vrednost stavbe. Lesene iiše po vaseh so se ohranile še iz prejšnjih časov, ko so jih postavljali iz gradiva, ki je bilo doma. Leseno hišo so lahko gradili pozimi ter je bila takoj uporabna. Kar je bilo v mestu ali okolici narejenih lesenih hiš, niso bile cenejše kot zidane. Postavili so jih v glavnem Tadi tega, ker so bile "takoj suhe'', hitro zgra-ene in si imele povečini ličen zunanji izgled. V splošnem pa si lesene hiše pri nas v primeri s tukašnjim krajem niso mogle priboriti prvenstva vkljub obilici lesa. Tukaj v splošnem vidimo prav malo lesenih hišic, ki bi bile namenjene za stalno bivališče kake družine, dasi mrgoli ponudb v časopisih o "casas prefabricadas". Ponudba se glasi 2.500 pesov za celo hišo. Ko se za zadevo bolj zanimate, povedo, da takih za 2.500 pesov nimajo več v zalogi, pač pa za 4.600 pesov. Ko silite dalje z vprašanji, povedo, da morate napraviti temelje sami. Na temelje postaviš hišo, ki je samo na zunaj obita z deskami in pokrita z valovitimi cementnimi ploščami. Manjka podov, notranjih sten, stropa, šip, pleska-rije, stranišča, vode, elektrike itd. Končno ostane za ta denar le pokrit kurnik. Stroški za dogotovitev hiše za vporabnost so isti kot pri zidani hiši. Edina prednost je v tem, da takoj lahko dograjuješ hišo pod svojo streho. Zato pa potrebuje lesena hiša stalnega vzdrževanja ter je v veliki nevarnosti glede požara zaradi preozkih zemljišč. Poleg tega pa vrednost stavbe pada hitreje kot pri zidani. Zato je umestno napraviti leseno zadevo le kot prav kratek provizorij, v katerem ždiš tako dolgo, dokler si ne postaviš zidane. Dr. Marko Natlačen, dolgoletni slovenski ban, ki je tudi padel pod kroglo komunističnega zločinca. Pri zidanih hišah je opaziti, da so zidane tako, kot bi zime sploh ne bilo. Ni nobene peči ali vsaj dimnika in vsi važnejši prostori so obrnjeni v senco. Glede peči je še opravičljivo, da jih ni, ker so v navadi petrolejske. Gotovo pa je zmotno, da so okna sob (ali samo zasteklena vrata) obrnjena na širok hodnik, da sonce nikoli ne posije v sobo. Treba je paziti, da so važnejši prostori, zlasti spalnice, obrnjene na vzhodno stran. V zimi, ki traja dober čas in je dovolj neprijetna, je nekoliko sonca zelo blagodejno. Proti poletni pripeki si pomagajo tako, da zasade ob prizadeti strar.i listnato drevo. Pomarača ali limona nista primerni, ker jima pozimi listi ne odpadejo. Zato je treba hišo odmakniti od ceste vsaj 4 m. Kjer teren dopušča, je brez premišljanja zelo priporočljivo, odmakniti hišo od ceste radi prahu ob suši, dalje, da se lahko namestijo polkna, ki se odpirajo navzven ter da vsak, ki mimo gre, ne vidi in ne sliši vsega, kar se v sobi dogaja. Nekaj nerazumljivega za nas na prvi po- gled je tkzv. "pasillo". To je hodnik ob eni strani parcele, ki veže cesto z vrtom. Že itak preozka parcela 8.65 m, izgubi na ta način še 1.10 do 1.25 m dragocene širine. Vendar je po daljšem opazovanju videti, da je prav umesten iz sledečih razlogov: 1. Veže cesto neposredno z vrtom (Prenašanje gnoja, smeti itd. Če rabijo pesek, opeko za manjša popravila in izboljšanja, ni treba nositi teh stvari skozi notranje prostore). 2. Malo cest je tlakovanih. V slabem vremenu se lepljivo blato osnaži pri vhodu, precej ga ostane na tlakovanem hodniku okrog hiše. 3. Največjega pomena pa je v tem, da prezračuje majhna zaprta dvorišča. V vročini je najhladnejši prostor v "pasillu'' radi prepiha. 4. Lahko služi kot svetlobno dvorišče, v katerega so lahko obrnjena okna kopalnice in kuhinje, ako je okno visoko vsaj 1.50 m od tal do police okna. 5. Ako se na parceli zadaj pozida še drugo stanovanje, služi "pasillo" kot zakoniti dohod. Mogoče bi bilo najti še kako prednost. Iz vsega tega gotovo ni umestno, da bi ga opuščali, čeprav bi ga zelo potrebovali pri razporeditvi stanovanjskih prostorov. Večkrat vidimo hišico, kjer je kopalnica vtisnjena med dve sobi ob meji, tako, da mora imeti okno na stropu. Tako okno pri majhni hišici ni opravičljivo. Pozimi se para na mrzlih šipah zgoščuje in kaplja navzdol. Ker je okno nedostopno, so doslej še vsi patenti, ki naj bi posredovali dobro zapiranje ali odpiranje, odpovedali. Tako okno je veliko dražje in slabo prezračuje prostor, ki je najbolj občutljiv. Zato je prav umestno, da je okno kopalnice, v kateri je obenem stranišče, obrnjeno v "pasillo", kjer je stalni prepih. Kot "pasillo" je važna tudi senca. Pri večini hiš raste trta ali druge plezalke, ki tvorijo zelen strop. Pod njimi jedo in vasujejo ob vročih dnevih in večerih, ko grejejo notranji prostori kot vroča krušna peč. Seveda se je treba preje privaditi na komarje. Ker je treba čakati več let, da se plezalka razraste, je umestno, vzgojiti jo čimpreje, najbolje še predno hiša stoji. Značilen za tukajšnjo hišico je tudi "porch". To je majhen pristrešek na prednji strani, ki pravzaprav poudarja in označuje glavni vhod. Ta "glavni" vhod v hišo je navadno samo naznačen, ker vodi neposredno v sobo, ki je po načrtu sicer določena za sprejemnico, jedilnico, dnevno sobo in podobno, je pa radi razmer le natlačena spalnica. Pravilen vhod je na zadnji strani hiše. Pristrešek spredaj, gotovo ugodno vpliva na lepoto hišice. Navadno je tak pristrešek preozek, da ne koristi dosti. Širok naj bi bil vsaj 1.60 m. Ako je znatno širši, je sicer ob dežju ugodnejši, jemlje pa zato preveč luči sobi, ob katero je naslonjen. Najbolje bodeče za naše oči je dejstvo, da. ni vidne strehe. Doma je bila streha bistveni del še tako skromnega domka ,ter mu je-tudi dajala več ali manj ličen izgled. Zato se je tu marsikdo že v prvih dneh zaklel, da bo svoji hiši, če jo bo imel, napravil tudi streho. Doma smo morali paziti, da sta dež in sneg čimprej zapustila streho. Zato je bila. streha strma, da voda ni utegnila iskati luknjic ter zlesti v notrajnost. Kjer se ji je to posrečilo, je potem mraz zaradi par kapljic vode napravil veliko škodo. Tukaj pa nevarnost mraza odpade, zato so se lahko uveljavile ravne strehe. Streha, ki je tukaj pokrita z navadno zarezno opeko, rabi primeren padec. Ker je veter tu na ravnem svetu brez. gozdov silnejši, zanaša dež nazaj pod opeko.. Zato mora biti pod opeko streha še prekrita s strešno lepenko. Zato je pa zopet potrebno ostrešje opažiti z deskami. Vsaj vsako drugo opeka je treba privezati, ob kapu pa napraviti žlebove. Vse to znatno podraži streho v primeri z ravno. Poleg stroškov pa se človek še-ne more znebiti strahu, da bo nekega dne veter premočan in streho premaknil. V večjem številu je opaziti hišice, pokrite z žlebnjaki (korci). Naklon take strehe je manjši in tudi opeka je težja, zato ji veter ne more do živega. Stiki so zamazani z malto. Vendar v vročini malta razpoka, zato je treba tudi tu opeko podkriti s strešno lepen- Gibraltar — zadnja skala Evrope. ko. Taka streha je še dražja kot prej omenjena, vendar zaneslivejša in ima tudi lep izgled. Slab izgled ima taka streha tam, kjer je postavljena na malo hišico, ki je prislonje-na na mejo. Precej je tudi hiš in hišic, pokritih z valovito pločevino ali valovitimi cementnimi ploščami (fibracemento). Pločevina je sedaj neprimerno predraga, ker ni uvoza, v deželi je pa ne izdelujejo. Valovite cementne plošče se pa tudi ne morejo uveljaviti za stanovanjske hiše, ker slabo izolirajo proti toploti, niso zanesljive glede razpok in vrhu vsega niso poceni. Iz vsega navedenega sledi, da je ravna streha še najcenejša in dovolj zanesljiva. Seveda ravna strelia nima podstrešja, ki bi ga lahko dobro uporabili. Kakor hitro pa podstrešje obstoja, vsak misli na izgraditev podstrešnega stanovanja, kar povzroča nove stroške, učinek je pa slab. Pri mali hiši je ureditev podstrešnega stanovanja zelo težavna, ker preveč prostora zavzame naklon streha ter jo je zato treba dvigniti. To napravlja slab zananji izgled, stroški pa niso nič manjši, kot če bi na tleh postavili solidno stanovanje, ki ga je mogoče lepo urediti. Nova je za nas tudi "medianera". Ker ozko odmerjeno zemljišče ne nudi druge izbire, je treba vsaj eno stran potisniti na mejo. Vsak lastnik ima pravico do obmejnega zidu 15 cm preko svoje meje. Zid mora biti debel najmanj 30 cm. Na tak zid lahko sosed nasloni svojo stavbo. Seveda mora plačati odgovarjajoči del stroškov. Večkrat se primeri, da je že obstoječa "medianera' 'slabo zidana, ki nove obrementitve ne prenese več. Sosedu moraš plačati nevredno mejo zato, ker jo je postavil na tvoj svet, rabiti je pa ne moreš. Podobne zadeve povzročajo velike nevolje in stroške. Zato je treba napraviti tak mejni zid z vso skrbnostjo. Okrog hiše je treba tlakovati vsaj ozek pas. Ne radi lepote, pač pa, da voda ne omehča temeljev in ne nastanejo v zidu razpoke. Notranjost tukašnjih hišic je že bolj različna od naših kot pa zunajnost. Majhne sobice, kuhinja samo majhna luknja, predsoba večkrat brez vrat in oken ter samo zasenčena z leseno križasto mrežo, stranišče samo v kopalnici, jedilne shrambe in kleti nikjer, tla v sobah večkrat iz cementnih plošč, umazana voda se odtaka na cesto itd. itd. Navedeno Ijodisi, da je slabo ali dobro, je utemeljno po krajevnih navadah in življenju. Opaziti pa je, da so nekoliko boljše hišice smotreno urejene, dočim so hišice, ki so jih prizidavali tekom let zmašene skupaj tako, kot bi ne smele biti. Navadno v začetku ni dovolj denarja, da bi si človek zgradil hišo v celoti. V začetku so vse želje glede lastne hišice bolj ponižne. Same nekaj za prvo silo. Pozneje zrastejo večje potrebe in tudi denarja prida več. Človek pri-zida, kolikor zmore, navadno tako, da je eno drugemu v napoto. Važno je, da človek že v začetku, ko si postavlja dom, misli na poznejšo dozidavo. Bolje je izbrati večji načrt, pa ga zazidati, kolikor je mogoče, ne. pa narobe. če prilike naneso, da je treba nedodelano hišo prodati, ima večjo vrednost, če je možna smotrena dozidava. Po vseh navedenih pripombah nas zanima, kako naj bi izgledala naša hišica. Naslednje skice naj bi služile za začetni pomenek in seveda ne bodo mogle ustreči vsem željam posameznikov. Prvi trije primeri so že dozidani ter so tu le nekoliko prikrojeni tako, da so še izboljšani. Ker je težje rešiti tloris, ako je malo prostora, se nanašajo razen enega primera vse skice na širino zemljišča 8.65 m. čeprav je po novem predpisu določena najmanjša širina 10 m, prepogosto naleti človek na staro, ožjo mero. Pri navedenih primerih je treba pripomniti, da so pomankljivi v tem, ker je stranišče samo v kopalnici. Ako je številna družina, se ob dnevih čiščenja težko zvrstita kopalnica in stranišče. Vendar bi dobra namestitev še posebnega stranišča v' notranjosti povzročila znatno razširitev tlorisa, kar bi zadevo preveč podražilo. Itak si je treba omisliti še kak pokrit prostorček, za katerega ni potrebno, da bi bil naslonjen na hišo ter služi za delavnico. Tam se da urediti nadomestno stranišče. Seveda vse to v skladu z velikostjo zemljišča in potrebe. V vseh primerih je v kopalnici predviden tudi "bidet"'. Doma smo ga srečali šele v novejših mestnih hišah. Četudi v začetku ni dovolj denarja za ta strošek, je vendar treba predvideti vsaj prostor zanj. Ne smemo biti Slovenci tisti, ki bi tej sanitarni napravi odrekli prostor v svoji hiši v tej deželi. Ker je tu v navadi in rabi predsoba "hali" kot dnevna soba s cementnim tlakom je v vseh primerih celotna razporeditev vezana in rešena na ta način. Pri nas je predsoba veči- noma pomenila le ozek hodnik, ki je vezal posamezne prostore. Tu odgovarja kot soba, ki prevzame ves težji promet ter s tem razbremenjuje ostale prostore. Zato pa mora biti dovolj velika, da se lahko umesti ob zidu klop in miza ob njej. Mora pa imeti neposredno razsvetljavo. 1. PRIMER: 2 sobi, predsoba, kuhinja in kopalnica. Dohod v predsobo narisan iz "pa-silla", ki ga pa lahko po želji premestimo v "porch'' med prednjo sobo in okno predsobe, da je dohod pod streho. Seveda bi v tem slučaju lahko izostal poseben vhod v sobo. Razporeditev prostorov je mišljena za slučaj, da je globina zemljišča zelo omejena. Delitev v etape ni preveč ugodna. V prvi etapi bi mogli opustiti le prednjo sobo in pristrešek. Podaljšan "porch" do meje se malokdaj opazi, ker je treba napraviti zid na meji ali pa ga odkupiti od soseda. Je pa v tem slučaju podaljšan, ker je vhod v predsobo iz "pasilla". Razvrstitev prostorov ne nudi nikake smot-rene dozidave. 2. PRIMER: Prostori isti kot prvič. Tloris nekoliko zavlečen in zato dražji. Prednost v tem, da lahka v prvi sili zgradimo le prednjo sobo, kopalnico in kuhinjo, pozneje pa še zadnjo sobo in predsobo. Hišica že v prvi etapi izgleda kot zaključena enota. Sobe se po potrebi lahko nekoliko podaljšajo. "Porch" izgleda na prvi pogled nekoliko izmaličen. 3. PRIMER: Dve sobi in ena manjša, ostalo Mišljena je streba v širini 1.60 m, nameščena v višini ostale strehe. Ostali prostor do treh stebrov pa zakrit z zelenjem nekoliko niže, da ostane predsoba dobro osvetljena. To je v bistvu proti tukajšnji navadi, kjer je senca le zadaj. Ugodnost je v tem, da daje lepo urejeno zelenje pred hišo več domačnosti in boljši zunanji izgled. kot preje. Razporeditev prostorov zelo v navadi. Na prednjo stran (vzhod )dve važnejši sobi, ki ju po želji lahko še podaljaš ali skrajšaš. Vsi prostori neposredno razsvetljeni. Delitev v etape ugodna. Najprej postavimo malo sobico, predsobo, kuhinjo in kopalnico. Pozneje dodamo še obe sobi ali tudi samo eno večjo. Neugodnost je v tem, da je pravi dohod za hišo. V slučaju, da je prednja manjša soba v rabi za delavnico (krojač, šivilja itd.) je "porch" z vhodom ugodno izrabljen, sicer je pa prednji vhod samo nazna-čen. U 4. PRIMER: Prostori isti kot v 3. primeru, le nekoliko drugače zveriženi, da je mogoč kolikor toliko boljši dohod v predsobo. Slabši od prejšnjega primera je v tem, da ima na prednjo stran le eno večjo sobo. "Porch'' je za-obrnjen proti navadi. Je lahko ves pokrit ali pa delno z zelenjem ter nudi v vročini radi prepiha v "pasillu" hladnješi kotiček. Da ne bi bili obe večji sobi predolgi,, so vmes vrinjene vzidane omare. Zidane omare so tu cenejše kot premakljive lesene. Prostor nad omarami se lahko zapre z vrati in služi za shrambo reči, ki jih ne rabimo vsak dan ter tako nadomesti vsaj delno podstrešno shrambo. Kuhinja je oddaljena od predsobe še s steno (brez vrat). Skozi okence ima gospodinja pregled nad predsobo. Sezidamo lahko najprej samo predsobo, kuhinjo, kopalnico in zadnjo večjo. Potem sledi prednja večja in nato po potrebi manjša soba. Lahko pa iz obeh prednjih sob napravimo le eno večjo, ki lahko služi za delavnico. V takem slučaju se lahko napravi nov dohod iz "porcha", da strankam ni treba vstopati skozi predsobo. 5 5. PRIMER: V bistvu isto kot preje, le predsoba je nekoliko povečana, ker je v primeru 4. nekoliko tesna. Med večje sobe sta 6 o*»i5*J6»e9jiorr vrinjeni dve vrsti omar. Mere prednjih sob so nekoliko spremenjene le v toliko, da j'e razvidna drugačna razdelitev. 6. PRIMER: Prostori isti, kot v 4. in 5. primeru, vendar za zemljišče, široko 10 m. S tem se vsi prostori ugodno razširijo. Sobe so manj podolgaste. Delitev sob z omarami je mogoče opustiti. V predsobi je vrisan tkzv. kamin, ki poleg okraska in napote daje tudi nekaj toplote. Kopalnica je razširjena za prho. V prejšnjih primerih je v kopalnici naznačena kopalna kad. Nad njo je mišljena prha. V večini slučajev v začetku človek namesti samo prho. Vendar je treba predvideti prostor za kopalno kad. Zelo pripravno je, ako ima prha svoj ograjen kot, da pri uporabi ne zmoči cele kopalnice. Razširjen je tudi "pasillo". V danih primerih se lahko soseda dogovorita, da oba skupno uporabljata oba "pasilla" za dohod z vozili na zadnjo stran zemljišča. Obravnavani tlorisi prikazujejo nekaj rešitev, ki se lahko spreminjajo po zahtevah posameznikov. Glede zunanjega lica, ki je ne-lečljivo povezano z netranjostjo, naj v ploš-nem velja pravilo, da mora biti zunanjost hiše izraz notranjosti. Čim enostavnejši, tem ugodnejšo. Simetričnosti ni treba s silo iskati tam, kjer je ni. Treba je gledati, da bo zunajost solidno izvršena in bo tako tudi lepa. Ves čas smo govorili o majhnih hišicah-Vendar, ako računamo tudi predsobo za sobo, je hiša s 4 sobami že dovolj obširna. Več prostorov pri dani širini zemljišča je že težko vključiti v enoto in spada že med posebne zahteve. Navidez prevelik tip hišice pa odgovarja predlogu, da je primerno predvideti večjo zazidavo, izvršiti pa toliko, kolikor je trenutno zmogljivo. "Umetnik, kteri ne zna druzega, kakor v strasti poveličevati ali prilizovati se jim, ni Vreden svojega imena, pohujše-valec je, okuževalec. Bolj je škodljiv od tistega, ki deli slabe nauke: ti se laže spoznajo, oni pa se zaplode v domišljivi, v srcu. Tak "umetnik" vleče človeka navzdol, v materijo. Zato tudi Platon noče drugega umetnika v svojo državo, kot tistega, ki "preprosto upodablja to, kar je dostojno". (Dvanajst večerov, 8. večer). ★ "Pesnike, romanopisce, umetnike moramo pozivati pred sodni stol krščanskih idej; obstanejo tu — potem še le ocenjujemo, hvalimo njih obliko; ako pa ne obstanejo, obsodimo jih brez milosti — laž-njivci so, krivi preroki." (R. K. VII,93). ANTON MAHNIČ Ulica v daljnjem predmestju milijonskega mesta. V ARGENTINSKIH LETOVIŠČIH SLOVENSKA SKUPINA Ob obalni avtocesti, ki veže znano argentinsko kopališko in letoviško mesto Mar del Plata z manjšim letoviščem in morskim kopališčem Miramar, leži med to cesto in morsko obalo "Colonia de Vacaciones para obreros y empleados publieos", Počitniška kolonija za .javne nameščence. To naselbino tvori 7 velikih hotelov, od katerih trije ob času "tempo-rada", to je v poletnih mesecih, že obratujejo, dočim štiri še grade. Kraj, kjer je ta kolonija, se imenuje po potoku, ki se tu izliva v morje, Chapadmalal. Sredi kolonije ob potoku leži taborišče, katerega tvori 24 majhnih, belo pobeljenih hišic, postavljenih v polkrogu okrog kuhinje z 2 obednicama. Z napisa ob cesti morejo mimo se vozeči potniki razbrati, da bivajo v tem taborišču delavci, ki so zaposleni v koloniji pri javnih delih, pri pogozdovanju in urejanju parkov okoli hotelov. Delovna skupina šteje sedaj 36 oseb, in to 17 Slovencev, 15 Hrvatov in 4 Argentince, dočim je pred letom dni samo slovenska skupina štela 43 članov. Tekom leta si je namreč večja polovica poiskala boljših služb deloma v Buenos Airesu, dočim je manjša polovica ostala pri dosedanjem delu. Od Slovencev sta samo -dva poročena, a imata družini v domovini, vsi ostali pa so samci in to s par izjemami sami mladi fantje. Tako Slovenci, kakor tudi Hrvati, so nastavljeni potom Ministrstva za javna dela, a dodeljeni na delo buenosaireški provinci. Delajo po 8 ur dnevno, razen ob sobotah, ko delajo samo 4 ure ter prejemajo mesečno plačo, ki znaša $ 250.— ter poseben dodatek v znesku $ 50.— mesečno, skupno torej $ 300.—. Odbitki znašajo samo $ 2.50 na me- Stanovanjski prostori slov. fantov v Chapadmalu. V CHAPADMALALU Slovenski fantje pri delu v Mar del Sur. sec. Poročeni dobivajo še poseben družinski dodatek, ki znaša za ženo ? 20.— in za vsakega otroka do 16. leta $ 10.— mesečno. Delo ni težavno ter obstoja v polaganju travnatih ruš okoli hotelov, zalivanju, košnji, grabljenju, saditvi drevesnih mladik, okopa-vanju, uničevanju mravljišč in vseh ostalih delih, ki so z vezi s pogozdovanjem in urejanjem parkov. Za hrano, kj je okusna —i saj je "po naše" prirejena — in zadostna, plačujejo približno $ 60.— mesečno, dočim imajo stanovanje zastonj. V vsaki hišici stanujejo 2 — 4 osebe, v nekaterih samo po eden, nekaj pa je praznih. Ker je ogrodje hišitf leseno, stene in strehe pa iz lepenke, ob deževnem vremenu ni preveč prijetno. Vendar pa to ni razlog, da se stanovalci ne bi dobro počutili v svojih hišicah, zlasti še, ker tu ni dolgotrajnega deževja, pač pa le kratkotrajne nevihte. Ker je kolonija precej oddaljena od Mira-mar-a (ca. 15 km) in še bolj od Mar del Pla-te (ca. 35 km), prebije pač večina ves teden v taborišču, le ob sobotah popoldne in ob nedeljah se podajo posamezniki v eno ali drugo smer. Med obema imenovanima krajema vozi namreč več avtobusov in to večkrat dnevno, tako da je zveza z obema mestoma naravnost izborna, zlasti še ob "temporadi". Da ob prostem času v taborišču ni dolgčas, je dovolj poskrbljeno. V taborišču imajo 3 Slovenci svoje lastne radio aparate in od e-nega aparata je napeljan celo zvočnik na prosto, tako, da lahko poslušajo tudi drugi. Slovenci se tako s Hrvati kot z Argentinci dobro razumejo, zato se ob prostem času zbirajo po skupinah ter vsak po svoje zabavajo, bodisi z nogometom, bodisi z raznimi igrami kot so karte in šah. Da so na tekočem s svetovnimi dogodki, čitajo redno ne samo slovensko časopisje ("Svobodna Slovenija'', "Duhovno življenje"), pač pa tudi različne argentinske časopise in revije ter se tako istočasno pridno uče kasteljanšči-ne. Čitajo pa tudi slovenske leposlovne knjige, v kolikor so jih prinesli s seboj, da ne pozabijo svejega lepega materinega jezika. V svoji sredi imajo tudi razne obrtnike: čevljarja, krojača in brivca, poslednji je seveda Hrvat, tako, da jim ni potrebno za vsake malenkost voziti se v mesto. Poleg teh 17 Slovencev, zaposlenih na javnih delih, biva v koloniji še 10 slovenskih fantov, ki so zaposleni pri gradnji hotelov kot peoni in pomočniki. Plačani so mnogo bolje kot oni pri javnih delih, saj zaslužijo dnevno $ 25.—27.—, je pa njih delo veliko težje in so plačani samo za čas, ko dejansko delajo. Stanujejo v velikem zidanem taborišču, ki se nahaja na južni strani kolonije ter imajo i hrano i stanovanje brezplačno. Ker sq vsi ti pred meseci delali prav tako na tuk. javnih delih, se razume, da se obe slovenski skupini med seboj dobro razumeta in medsebojno obiskujeta. Takšno je življenje slovenskih fantov v Chapadmalalu, ki so ostali še nadalje odločni protikomunistični borci in zavedni Slovenci. MIRAMAR SLOVENSKA FANTOVSKA KOLONIJA Miramar je nova letoviška naselbina, ki nastaja kakih 50 km južna od Mar del Plata. Pri stavbnem podjetju Empresa Constructo-ra "Domus je zaposlenih 27 slovenskih fantov, ki kot zidarji, mizarji, tesarji in navadni delavci pomagajo graditi nove lične hišice. Navaden delavec dobi dnevno 20 pesov, mizar 30, tesar 28, zidar pa od 28—30 pesov. Za vse je osemurni delavnik. Stanovanjski prostori so v novozgrajenih hišah, za kar plačujejo delavci po 20 pesov mesečno. Prehrana pa stane na mesec do 80 pesov. V prostem času fantje igrajo nogomet, odbojko ali pa veselo zapojejo ob dobrem prigrizku in kozarcu vina ali piva. K maši hodijo v krajevno cerkev, večkrat pa pride slovenske fante obiskat tudi g Koman iz Mar del Plata. "Likof" slov, fantov pri Empresa Constructo-ra "Domus" v Miramaru. MAR DEL SUR Kraj leži čisto ob obali Atlantskega Oceana, kakih 15 km še nižje od Miramarja. Slovencev nas je tu 53. Vsi smo zaposleni pri stavbnem podjetju Empresa Constructora Stemar. Zaslužek je isti, kakor v Miramarju. Stanovanja imamo v delavskih hišah. Najemnina za hišo je mesečno 150 pesov. Na razpolago pa imamo v taki hiši po dve sobi, kuhinjo in kopalnico. Nekateri fantje imajo hrano pri slovenskih družinah in plačujejo zanjo po 120 pesov mesečno, nekateri si pa kuhajo sami in za to porabijo do 80 pesov. K maši hodimo ob nedeljah in praznikih v bližnji samostan Eufemia, ki je od nas oddaljen približno 7 km. V prostem času balinamo, igramo odbojko, nogomet, se pomenkujemo o aktualnih tekočih zadevah, vmes pa tudi zapojemo kako domačo. Prilik imamo tudi dovolj za kopanje v morju. SLOVENCI V BARILOCHE Turisti, smučarji in delavci v San Carlos de Bariloche Ko je Milan Jager prišel ponujat trebol-ske parcele rojakom okoli Eseize, kjer je množica slovenskih beguncev služila prve pesose v novi domovini, se je marsikateri ogrel za idejo, da se preseli v deželo jezer in gora. Ogromno mesto ob La Plati je bilo mnogim čudno tuje in v srcih se jim je oglasila želja po krajih, kjer ne bo vseh mogočih prometnih sredstev, a kjer bo lahko soseda obiskal, ne da bi izgubil ves dan in kjer se ne bo poleti kopal v lastnem potu pri 38° C in pri 100% vlage. Za nekatere od nas so Bariloche postale sanje in upanje, prav kot je druga skupina fantov sanjarila o morju in ladjah. A potem so se začeli praktični pomisleki: oddaljenost kraja, dober zaslužek v velemestu, kako še enkrat začeti znova, načrt, da je treba najprej spraviti nekaj soldov skupaj, potem šele iti v nove predele. Zadržali so mnoge, ki so bili prej navdušeni. Pridružila so se črnogleda prerokovanja starih naseljencev, kateri niso nikdar pogledali čez Ramos Mejijo in so trdili, da je Argentina Buenos Aires in da izven prestolice ni življenja, ne priložnosti za go-podarski dvig. Tako sta z Jagrom odpotovala le dva korajžna moža in hrbtenico slovenski begunski skupini v Barilochah je dalo nekaj družin, ki so sredi decembra prispele z "01ym-pijo", slišale v emigrantskem hotelu o San Carlu in Nahuel Huapiju in se korajžno podale čez patagonsko puščavo v gorski raj pod Andami. Preko poletja smo še nekateri sledili njihovemu zgledu. Ni se treba nikomur kesati, da se je odpovedal buenosaireškim milijonom. Težave so seveda bile v začetku velike, zlasti za družine, a rad bi vedel, koliko družinskih očetov si ni tudi v prestolici ubijalo glave s stanovanjskimi vprašanji. S podjetnostjo in dobro voljo so se spravile pod streho tudi dokaj številne družine. Tisti, ki najdejo v Barilochah svoj svet, so ljubitelji narave. Kdor se je navduševal za planine in smuk, lov ali ribarjenje, se bo težko zadovoljil s fabriškim delom v velemestu sredi pampe in z nedeljskim oddihom v ošta-riji. Bariloche so zanj vrata v skoraj nedo-taknjan svet, kjer je dovolj prilike za podviga in uspehe. "Club Andmo Bariloche" vsako leto objavlja prvenstvene vzpone in pohode po obširnem gorskem svetu, ki se vleče južno od tu tja do Ognjene zemlje. Smučarski šport je v krepkem razvoju in računamo, da Jerman in Flere nista edina Slovenca, ki sta se uveljavila v tej mladi panogi argentinskega športa. Mednarodno letovišče, ki napreduje z velikimi koraki, daje gospodarsko spretnim ljudem dokaj možnosti. Seveda se je pojavila ista težava kot za vse begunce: začeti in nič. Vsi prvi naseljenci so prijeli najprej za zidarsko žlico, ker je stavbena stroka nudila najboljši zaslužek. Temu ali onemu je posel ★ Bariloche. Argentinska Švica. Tu žive tudi slov. smučarski prvaki Bertoncelj, Flere in Jerman ★ Vesele koline pri slovenskih naseljencih v Mar del Sur-u. ugajal in je pri tem delu ostal. Drugi so se lotili različnih zaposlitev, ki so jih bili bolj vajeni in lahko rečemo, da so v večini primerov uspeli. Danes imamo v svoji sredi dva mizarja, dva trgovska uslužbenca in po e-nega mesarja, mehanika, vratarja in tehničnega uradnika. Naravna želja po osamosvojitvi se je v par primerih tudi že uresničila. Slovenska družina je odprla malo gostilnico in samostojen mizarski mojster prav dobro uspeva. Na kupljenih zemljiščih v Trebolu je že zrastla prva hišica. Še dosti več načrtov nosimo v glavah in jih premlevamo ob šahovskih partijah v baru "America'' ali o priliki izletov na Cerro Otto, v Trebolu, v Bahia Lopez pod Catedra-lom. Dasi z največjim zanimanjem čitamo vse, kar nam poveste o delu in nehanju naših ljudi v Buenos Airesu, vendar veljajo naše najboljše želje predvsem tistim, ki so se, zanašajoč se sami nase in svoje sposobnosti, podali v oddaljene kraje republike, pa bodisi na Ognjeno zamljo ali v Misijone, v Mendozo ali Comodoro Rivadavia, v Malar-giie ali Cruz del Eje, sledeč stopinjam tistih pionirjev, ki so iz Amerike napravili to, kar danes je. Prihodnjost bo pokazala, da so nemara najbolj prav računali tisti, ki so se odločili za to pot. V. A. Tudi v daljnjem Neuquenu žive slovenski staro in novonaseljenci. Ob škofovem obisku so se zbrali v gostoljubni hiši g. šinigoja v Cinco Saltos-u. SLOVENSKI NASELJENCI NA OGNJENI ZEMLJI Nekaj najbolj korajžnjih fantov se nas je do prihodu v Argentino zbralo in se pomenilo o načrtih za bodočnost. Medtem, ko se je marsikdo po prihodu v novo deželo kar nean-krat zbal kakih večjih razdalj, smo se pa mi hitro odločili: Na Ognjeno zemljo pojdemo. Prijavili smo se in odšli. V začetku nas je bilo več, sedaj nas je manj. Pa še vedno toliko, da nas je za pošteno družbo. Nekaj nas je v mestu Ushuaia, nekaj pa v drugem večjem mestu tega nacionalnega področja v Rio Grande. V minulem letu je prišlo sem tudi veliko italijanskih delavcev. S seboj so jih pripeljala industrijska podjetja, ki so se iz Italije preselila sem. Tako tudi v tem področju, najjužnejši argentinski pokrajini, nastajajo nova naselja. Povsod grade. Nove tovarne, hiše, hotele, ee-ste. Zaslužimo dobro. Radi vetrovnega vremena smo dobro oblečeni. Zimskega blagoslova, snega, imamo tu spodaj v izobilju. Tedaj pa v toplo kurjenih sobah kramljamo, se pomenkujemo o tem in onem, navijamo radijske aparate, poslušamo novice in užiyamo ob prijetni glasbi. Zunaj pa tuli veter v nemo, gluho noč. Veliko veselje nam napravi vedno Svobodna Slovenija, ko jo dobivamo po letalski pošti. Iz nje izvemo novice o ostalih naših rojakih, tako v Argentini, kakor tudi v drugih deželah, ki so jih sprejele. Salezijanec Ludvik Pernišek se odpravlja na misijonsko pot pod Ande. Dragocena knjiga nam je tudi Koledar Svobodne Slovenije, ki ga večkrat jemljemo v roke in prebiramo. * Ushsafa, glavno mesto nacionalnega področja Herra del Pu ego, Ognjene zemlje * mmwo H©mmcm Zelo plodno je bilo delovanje Društva Slovencev v prvem letu njegovega obstoja. Veliko delo je v tem letu bilo opravljeno s tem, da je skoraj vsem rojakom v evropskih begunskih taboriščih preskrbelo vselitvena dovoljenja. Glavnina naših beguncev v Italiji se je v tem letu 1948 preselila v Argentino. Koncem leta so prišli sem že tudi prvi transporti s slovenskimi begunci iz avstrijskih taborišč. Tako je društvo v letu 1948 sprejelo 3930 naših ljudi. Doba glavnega preseljevanja v Argentino je s tem bila zaključena in opravljena. Drugi letni občni zbor društva dne 23. 1. 1949 je postavil društvo in njegov odbor pred tele naloge: svojim članom, ki so se društva oklenili, nuditi gospodarsko in moralno oporo in povsod zastopati njihove koristi. Vse slovenske novonaseljence v Argentini združevati in jim pomagati pri vživljanju v nove razmere. Tistim, ki so še ostali v Evropi pomagati, da bi čimpreje prišli v Argentino, med novonaseljenci pa gojiti verske, kulturne in nacionalne vrednote. V bistvu ostanejo te naloge vsako leto enake. Delo za njih uresničitev pa je lahko različno. V društveni odbor so bili izvoljeni za drugo poslovno leto: predsednik Stare Miloš, podpredsednika Majeršič Janez in dr. Ribnikar Bojan, tajnik Albreht Jože, blagajnik Lenček Ladislav C. M., gospodar Petelin Albin, odborniki: ing. Mozetič Albin, Lesar Jože, dr. Arko Vojislav (po njegovem odhodu in stalni naselitvi v Bariloche je namesto njega bil kooptiran v odbor g. Kralj Herman), Kranjc Janez, žnidar Ivan. V odboru sta bila tudi častni predsednik g. Hladnik Janez in g. Ore-har Anton. Prva skrb društva so bili rojaki, ki so prihajali v glavnem iz Avstrije. Večji transport je prispel že v januarju 1949 z 232 begunci. Zelo velik in verjetno zadnji te vrste pa je prispel v februarju in je z njim prišlo 725 rojakov. Skoraj vsak mesec pa so na to prihajale še manjše skupine. Vsega skupaj je v tem letu prišlo v Argentino 1165 naših rojakov. Vedno pa je bilo treba v dobrih 14 dneh vsako tako skupino spraviti na delo in pod streho. Z vsako večjo skupino je prišlo tudi nekaj invalidov in bolnikov. Tem policijska oblast ni dovolila, da bi se izkrcali, ali pa jih je takoj vtaknila v pripor. Društvo je moralo zanje posredovati, prositi in podpisati garancijske izjave, nakar so bili izpuščeni. Letos v dveh takih primerih ni bilo uspeha. Nazaj v Evropo sta bila vrnjena Cimperman Andrej in Zor Franc. Prvi je bil starejši samski mož in skoraj popolnoma slep. Zanj ni bilo rešitve. Pri drugem pa so zdravniki ugotovili bolezen na pljučih in je bil zato vrnjen. Obstaja pa upanje, da mu bo v kratkem povra-tek zopet dovoljen. Vsakokrat je bilo treba reševati tudi mladoletnike, ki so prišli sem brez staršev. Z njimi je imelo društvo mnogo sitnosti, ker so bili včasih nedisciplinirani. Sedaj je tudi to vprašanje dokončno urejeno in imajo vsi svoje varuhe iz vrst svojih sorodnikov. Vsi so prijavljeni sodišču za varstvo mladoletnikov, društvo pa je svoje varuštvo preklicalo. Novodošlim rojakom je društvo pomagalo pri iskanju in najemanju stanovanj, iskalo in posredovalo zanje delo. Tistim, ki so prosili za posojilo za kavcijo za najem stanovanje, je pomagalo s posojili seveda v mejah razpoložljivih sredstev. Delo za emigracijo je sedaj v glavnem že končano. Po statističnih podatkih društva je prispelo od 25. I. 1947 pa do konca novembra Veselo in živahno je na Martincu. Nedeljski dopoldan. od 18 do 30 let od 30 do 40 let od 40 do 50 let od 50 do 60 let od 60 do 70 let 361 članov 223 članov 141 članov 77 članov 25 članov Ženske od 18 do 30 let....................209 članic od 30 do 40 let .. ...............108 članic od 40 do 50 let....................59 članic od 50 do 60 let....................45 članic od 60 do 70 let....................22 članic Skupaj 443 članic Stanovska statistika Samski........................................501 Poročeni........................................322 Vdovci............................................4 Skupaj 827 Samske...............................215 Poročene........................................210 Vdove............................................18 Skupaj 443 Društveni prostori so za vse vedno odprti. Društveni tajnik daje ljudem pojasnila in piše prošnje. 1949 v Argentino 4006 nad 18 let starih ljudi in 1197 otrok oziroma mladine do 18. leta, skupaj 5.203 osebe. Ker jih je prišlo nekaj tudi popolnoma privatno in se niso prijavili ne na društvu in ne na tukajšnem IRO uradu, sklepamo, da je v Argentini danes 5.500 slovenskih novonaseljencev. Še imamo nekaj naših rojakov v Italiji, Avstriji, Nemčiji, Španiji in v Angliji, ki želijo priti v Argentino. Odbor društva je letos ponovno vložil prošnjo za odobrenje kolektivnih spiskov za rojake v Italiji (477), v Avstriji (278) in v Nemčiji (67). Društvo Slovfencev se sedaj utrjuje na znotraj. Sedaj ima vpisanih okrog 1300 članov. Društvena statistika članov, narejena po stanju 30. septembra 1949 pa kaže tole sliko: Starostna statistika Moški Društvo Slovencev združuje v svojih vrstah vse slovenske antikomunistične naseljence na osnovi krščanstva in slovenstva brez razlike strankarsko politične ali svetovnonazorske pripadnosti. Med njimi vlada lepa sloga in edinost in napori vseh stremijo k delu za dvig in dobrobit Slovencev. Večino svojega članstva ima društvo v velikem Buenos Airesu in njegovi okolici. Postojanke pa ima tudi v Mendozi, San Luisu, Skupaj 827 članov Društvena knjižnica ima vedno veliko obiskovalcev. Cordobi, Comodoro Rivadavia in Mar del Pla- ta. Svoje člane pa ima raztresene po vsej Argentini gori od provinc Jujuy in Misiones pa tja doli do Rio Negrc in Ognjene zemlje. Z vsemi člani je društvo v živahnem stiku. V Buenos Airesu so društveni prostori na Victor Martinez 50, glavno shajališče. Zlasti ob nedeljah vlada tukaj živahen vrvež. Pa tudi med tednom je vsak dan povprečno vsaj po 15 ljudi v pisarnah. Kakšni so njihovi opravki? Pridejo po pošto, iščejo različnih informacij, plačujejo članarino, naročajo pakete za svojce v domovini itd. Za stik s člani skrbe tudi društveni zaupniki. Na vsakem večjem delovišču, kjer so naši ljudje zaposleni kot n. pr. na Ezeizi, Ciudad Evita, Bario Peron, v okrajih, kjer stanuje skupaj večje število naših ljudi, v tovarnah, kjer so močne skupine naših delavcev, ima društvo svoje zaupnike, ki skrbe za stik med člani in društvom. S člani zunaj Buenos Airesa je društvo v pismenem stiku. Kako živahen je ta stik najbolj zgovorno dokazujejo zopet številke. V letu 1949 je Društvo Slovencev dobilo 59i dopisov, odposlalo pa je 5.612 pisemskih pošiljk. Tukaj so vštete tudi razne okrožnice, vabila, opomini za članarino. V društvenih pisarnah zato ni običajnih uradnih ur, temveč dela se nepretrgano od jutra do poznega večera in kadar je potreba, tudi pozno v noč. Društveni nameščenci niso zgolj pisarniški uradniki, ampak so predvsem članstvu in vsem rojakom brez izjeme svetovalci, pomočniki in tolmači, kjer in kadar jih potrebujejo ljudje. Društvo Slovencev skrbi tudi za kulturno * "Duhovno življenje" je tudi na tam. Priprava gradiva za novo številko. Na Martincu je tudi uredništvo in uprava "Svobodne Slovenije". Ekspedit lista. delo med slovenskimi rojaki. Važna in pomembna kulturna pridobitev v tem letu je vsekakor društvena knjižnica. Naši rojaki, ki so prišli s Koroške, so društvu podarili knjižnico bivšega slovenskega taboriča v Pegezu pri Lienzu prav z namenom, da bi tako položili temelj osrednji slovenski knjižnici v Argentini. V lepem soglasju z Društvom Slovencev delujejo naša igralska društva in Slovenski pevski zbor Gallus. Društvo pa prireja od časa do časa prireditve in slavnosti, ki so splošno narodnega značaja. Letos je v nedeljo 13. 2. priredilo lepo proslavo stoletnice smrti pesnika dr. Franceta Prešerna. V nedeljo 12. junija je priredilo tradicionalno spominsko proslavo v počastitev žrtev komunistične revolucije v Sloveniji. Društvo Slovencev je organiziralo in vodilo tudi vse priprave za sprejem ljubljanskega škofa prevzv. g. dr. Rožmana, ki je letos obiskal vse slovenske naseljence v Argentini. Ta dokodek, ki bo ostal v neizbrisnem spominu nas vseh, je dobil močan poudarek na slavnostni akademiji v nedeljo 16. oktobra, katero je društvo priredilo v pozdrav in počastitev slovenskemu škofu dr. Rožmanu. Društveni odbor se je že v tem letu bavil "tudi z gospodarskimi vprašanji. Tako je vo- Slovenske kulturne organizacije v Bs. As. Kolikor manj ima sedaj društvo slovenskih novonaseljencev Društvo Slovencev dela z emigracijo, toliko bolj pridobiva na delu in veljavi kot predstavnik in organizator gospodarskega, vzgojnega in kulturnega dela Slovencev v Buenos Airesu in Argentini sploh. O organizacijskem, in ostalem delu društva govori posebno poglavje, tu bodi omenjena samo organizirana kulturi la delavnost Slovencev v Buenos Airesu. 1. Slovenski pevski zbor Gallus-Petelin SPZ "GaP-js" se je ustanovil na občnem zboru dne 23. septembra 1948., potem ko je večina novih slovenskih emigrantov prišla iz italjanskih taborišč v Argentino. Prvotni naziv "Slovenski pevski zbor v Buenos Airesu" je na prihodnjem občnem zboru 3.II.1949 spremenil v Slovenski pevski zbor Gallus — Coro Esloveno Gallus,." Predhodnik tega zbora je bil slovenski emigrantski pevski zbor v Italiji, iz katerega se je v novi zbor včlanila večina pevcev iz prejšnjega zbora in ki še danes tvorijo jedro novega zbora. Zbor je sklenil nadaljevati tradicijo starega emigrantskega zbora v Italiji. Na žalost pa ni mogel zbrati vseh članov bivšega zbora, ker so" se mnogi razšli na vse strani sveta. K6 pa so se preselili v Argentino tudi emigranti in koroških taborišč, so začeli vstopati v zbor tudi "Korošci". Od vsega početka vodi zbor predsednik Božo Fink. Z vso vnemo se mu posveča tudi pe-vodja dr. Julij Savelli. Kljub kratkemu času svojega obstoja je zbor imel že več lepo uspelih nastopov. Stalno prepeva pri slovenski maši na Belgranu; nastopal pa je sem in tja tudi v drugih cerk- dil vse predpriprave za ustanovitev podporne organizacije "Vzajemna pomoč", katera naj bi pomagala našim najpotrebnejšim v starosti, nezgodi in ob smrti. Ta začetek je sicer skromen, toda po skupnih naporih in s sodelovanjem vseh slovenskih novonaseljencev, ki se bodo v bodoče še bolj oklepali društva, bo iz tega skromnega začetka zrastla močna podporna in gospodarska organizacija. vah, kjer se zbirajo Slovenci k službi božji. Zbudil je pozornost tudi pri Argentincih in je bil že nekajkrat povabljen k argentinskim cerkvenim slovesnostim. Sodeloval je pri raznih prireditvah DS, kot pri Prešernovi proslavi, pri žalni prireditvi za slovenske žrtve in pri podobnih prireditvah. Samostojno pa je nastopil s posebnim programom 16.VI. na radijski postaji L R 3 Belgrano in se tedaj prvič dostojno predstavil argentinski javnosti z velikim; uspehom. Tudi o Božiču 1948 je zapel nekaj slovenskih božičnih pesmi na radijski postaji "EL MUNDO" v krogu drugih zborov raznih narodnosti. — Največ truda pa je vložil v pripravo za sprejem g. škofa dr. Gr. Rožmana, ki mu je zapel več pesmi na pozdravni akademiji (16.X.1949) in na naslednji dan (17.X.1949) pri njegovi potifikalni sv. maši v salezijanski cerkvi v San Carlos-u Mozartovo slavnostno latinsko mašo št. 14. Zbor pa ima vsekakor pred seboj še važne naloge in bo gotovo žel še lepe uspehe. To nam garantira živi idealizem tega zbora. Vse lahko opraviš na Martincu. Krojač meri novo obleko po nedeljski maši. 2. Igralska družina Narte Velikonja — illlilBt lili. IDNAVE Izšla je iz tradicije SEOa in SKEOa v taboriščih Servigliano in Senigallia v Italiji. Na občnem zboru je bil izvoljen za predsednika Janez Perharič, za tajnika pa Jože Petrič. V svoji vrvi sezoni — od oktobra 1948 do novembra 1949 — je IDNAVE postavila na oder naslednje prireditve: 1. Gheon: Sultanova hči in dobri vrtnar — za praznik Kristusa Kralja (1.X.1948). 2. Miklavževanje — v okviru Društva Slovencev 12.XII.1948. o. Jože Vombergar: Vrnitev — s pisateljem v eni glavnih vlog (30. januarja 1949 in 6. februarja 1949) 4. Proslava stoletnice pesnika Franceta Prešerna (v okvirju DS skupno z dragimi kulturnimi društvi, 13. februarja). 5. Moliere: Scapinove zvijače (27. februarja). 6. Shakespeare: Beneški trgovec (10. aprila). 7. Moliere: Šola za žene — (5. junija). 8. Boon: pobite Slovence — v okvirju Društva Sloven-ga življenja (z gosti). 9. Kalin: Črna maša za pobite Slovence — v okvirju Društva Slovencev kot proslava smrti naših padlih (13. junija). 10. Max Halbe: Reka. 11. Pozdravna akademija za škofov sprejem — v okvirju Društva Slovencev s sodelovanjem vseh kulturnih društev. 12. Vinko Poznič: Napad — (27. novembra 1949). Večino teh prireditev je režiral Jože Petrič, dve (Molierovi komediji) Marjan Willempart in 1 (Halbeja) Janez Perharič. Iz tega se vidi, da je IDNAVE bila centralna igralska družina v Buenos Airesu, kajti od IDNAVE: Moliere — Šola za žene. 12 njenih prireditev in sodelovanj jih je bila ravno polovica prigodnega značaja. Prav ta zaposlenost pri prireditvah splošnega značaja je bila tudi nemali vzrok, da IDNAVE ni dala na oder več svojih društvenih priredittv. Toda, kar je dala, je bilo gotovo nad povprečno višino tako, da tu že lahko govorimo o "stilih" posameznih režiserjev. IDNAVE je izdajala tudi svoj "Gledališki list", ki ga je urejal dramaturg dr. Tine De-beljak, predsednik režiserskega sveta. IDNAVE je delala tudi na znotraj in prirejala spočetka mesečne članske sestanke, na katerih se je poglabljala ideološka misel o pomenu in smislu odrske umetnosti (papežev govor o katoliškem igranju), kjer se je spominjala obletnice smrti "patrona" Narteja Slovenski pevski zbor Gallus. Velikonja itd. itd. in gojila medsebojno interno kritiko lastnih predstav. 3. Slovenski izseljenski oder—SIO V Ramos Mejii, Ciudaaeli in nesporedni bližini je naseljenih največ novodošlih Slovencev; tu se je osnovala igralska družina z imenom "Slovenski izseljenski oder". V težkih začetnih urah si je pridobil SIO dva; velika prijatelja, ki z zanimanjem spremljata vse njegovo delo: o. Avguštin in o. Bianchi. Igralski družini posvečata ves prosti čas režiser g. Špeh in scenograf g. Pet-kovšek. S pomočjo teh dobrotnikov je bila SlO-ju omogočena prva predstava "Razvalina življenja ', ki je bila igrana 20. februarja. Ob tej priliki je g. župnik Avguštin naslovil na Slovence svojo poslanico: "Ta cerkev je tudi vaša cerkev in ta dvorana je tudi vaša dvorana' . Tako smo dobili v Ciudadeli svoj prvi prosvetni dom. S to predstavo je SIO položil temelje bodo- Slovenski dekleti na ladji. Ribniško žegnanje na Martincu. čemu delu. Oglasili so se novi igralci, stari so dobili pogum in so 24. aprila vnovič stopili na deske z Niccodemijevo "Učiteljico". 19. junija so dali delo istega avtorja "Postružko", 28. avgusta Jalnovo "Srenjo", 9. oktobra "Desetega brata" in 13. novembra Timmer-mansovega "Župnika iz cvetočega vinograda" žal, da razpolaga dvorana z majhnim odrom, na katerem se igralec težko sprosti, ker je vezan na določeno število korakov in kretenj. Upoštevati pa je treba dejstvo, da so tuk. dvorane drage in težko dostopne, posebno radi scene, kakor jo zahteva ljudska igra, ki jo v glavnem SIO forsira. Člani te igralske aružine pa imajo voljo, da bodo tudi te težave prebrodili in našli še resnejših načinov kulturnega udejstvovanja, ker se zavedajo, na bomo samo z resnim kulturnim delom ohranili to, kar smo prinesli s seboj in, si v tujem svetu pridobili še večji ugled. Slov. Izseljenski Oder: Deseti brat. SLOVENSKI FANTJE V BUENOS AIRESU Takoj, ko so se zlile vse skupine slovenskih beguncev iz raznih taborišč v Italiji in Avstriji v Argentino, se je pojavilo nešteto potreb po organizacijski povezavi razkropljenih slovenskih naseljencev, med njimi tudi fantov, ki so se v več milijonskem mestu znašli v popolnoma novih razmerah. Zbrati jih je bilo treba v nepolitično organizacijo, katere namen naj bi bil: fante, ki so žrtvovali svojo mladost ter stopili v; borbo z življenjem v letih, ko bi morali gledati svet v čistih, rožnatih barvah, vzgajati v verskem, kulturnem in narodnem duhu. V ta namen naj bi bili sestanki v duhu prijateljskega razmerja in polni domačnosti. Med prijateljskim kramljanjem naj bi fantje dobili potrebne versko-nravne napotke za življenje, si bogatili duha s kulturnimi pridobitvami in prišli do poštenega razvedrila in zabave. Iz teh potreb je dne 6. marca 1949 nastala Slovenska fantovska zveza. Z ustanovnega občnega zbora so slovenski fantje poslali pozdrav svojemu nadpa-stirju škofu dr. Gregoriju Rozmanu, ki je ustanovitev organizacije z veseljem pozdravil in ji želel napredek. Največja težava za razmah organizacije je v začetku povzročalo pomanjkanje primernih prostorov. Dvorana, ki so jo začasno odstopili g. Salezijanci na Belgrano, je bila prosta le ob določenem času. Najslabše je pa bilo za športnike, ki so na vsak način hoteli priti do prostora, na katerem bi lahko ob prostem času gojili šport. Fantje so hoteli imeti svoj dom, v katerem bi se lahko zbirali vedno ob prostem času. Sicer so bili že dotedaj redni sestanki, toda organizacijsko delo se je razvilo šele potem, ko je duhovni vodja zveze g. Janko Mernik dobil pri g. Salezijan-cih v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia primerne prostore. Fantje so si jih okusno opremili in okrasili. Stene so polne najrazličnejših slik. Bled, Triglav, Martuljek, Ljubljana. Čutiš dih slovenske domačije. In prisluhneš, kakor bi še nekaj pričakoval. Pesmi še manjka. Venček slovenskih narodnih poje gramofon. Toda že pojo tudi fantje. Drugi pa sede okrog dolge mize ob časopisih, brošurah in knjigah najrazličnejše vsebine v vseh jezikih, ali pa zaigrajo partijo šaha. Ko pa začutiš žejo, ali pa če se ti zbudi v želodcu pajek, pristopiš k mizi, kjer te vabi "Dam-daj"... Če si pa navdušen športnik, se pridružiš fantom, ki na športnem igrišču zbijajo žogo, igrajo ping-pong, ali si pa krepe mišice na raznem telovadnem orodju. Tak je dom slovenskih fantov. V njem se zbirajo ob prostem času in na sestanke. In samo tam, v Don Boscovem zavodu, pri dobrih Salezijancih, ki so razumeli želje in potrebe zveze in ji dali na razpolago prostore in igrišče. V tem kratkem času svojega obstoja je S. F. Z. že uprizorila tudi VVeiserje-vo igro: "Luč z gora", ki je dobro izpadla in pokazala slovenski javnosti voljo do dela in stremljenja po kulturnem napredku, kar je prav znak, da je zveza začrtala pravo pot. Omembe vreden je tudi zbornik z naslovom "Nov dom", ki ga zveza izdaja kot svoje glasilo. To je S.F.Z. in njeno delo od obstoja do danes. Fantje so dobili tisto, česar so pričakovali, sami pa so zvezi dali svoje mlade moči in voljo, jo tako dvignili iz prvih povojev in ustvarili prve temelje, na katerih bodo s skupnimi močmi gradili naprej. Lojze Novak Slovenski fantje so tudi navdušeni športniki. SLOVENSKA DEKLETA V ARGENTINI Prva slovenska dekleta, ki so prišla v Argentino, so kmalu spoznala, kakšna je tujina. Videla so, kako je ta svet popolnoma drugačen od onega, v katerem so bila vajena živeti. V začetku so dekleta v glavnem dobivala zaposlitev kot hišne pomočnice, kuharice in negovalke otrok. Pozneje se je na široko odprla pot v tovarne in več slovenskih deklet danes že sedi tudi po pisarnah. Tudi z njimi je bilo tako, kakor z ostalimi. Dokler >ne obvladaš jezika, ne pomeniš dosti, če iščeš kako boljše mesto po pisarnah. Prav vsako slovensko dekle je po prihodu v novo deželo začutilo živo potrebo po dekliški družbi, v kateri bi se lahko pomenilo o vsem in ki bi ji nudila tudi pošteno razvedrilo in zabavo. Prvič se je zbralo nekaj več deklet meseca januarja lanskega leta v prostorih Društva Slovencev ra Victor Martinezu 50. Pozneje jih je prihajalo vedno več in njihovo število je zelo naraščalo. Tako je samo po sebi prihajalo do organizacije, ki naj fci bila tesna vez med dekleti. Do njene ustanovitve je prišlo meseca maja. Organizaciji smo dale ime Slovenska dekliška organizacija, in ji izvolile odbor. Namen in delo označuje dovolj jasno cilj, ki si ga je postavila: Družiti, vzgajati in ohranjati slovenska dekleta poštena in verna, da se v tem velemestnem vrvežu ne bodo-izgubila in bodo ostala takšna, kot so bila doma. Zato se zbiramo, se pomenimo o vseh naših vprašanjih, zapojemo našo lepo pesem in skrbimo zato, da ohranimo svoje običaje. Obširen in lep je cilj Slovenske dekliške organizacije. Da ga bo organizacija mogla doseči, morajo skrbeti dekleta sama, dajati pobude in sodelovati, kadar je le mogoče. Po ustanovnem občnem zboru so bili redni mesečni sestanki. Dolgo časa so bile težave zaradi primernega prostora. Končno smo pa le dobile svoje prostore pri Sestrah Svete Družine v Colegio Anna Janer v Capitalu. Tu se sedaj redno zbiramo. Težje je seveda s primernim prostorom, na katerem bi dekleta lahko gojila šport. Pa tudi v tem pogledu je prvi korak že storjen: Dekleta imajo svojo žogo, sestre v samostanu pa so jim dovolile igranje na njihovem vrtu. Od časa do časa prirejamo tudi skupne dekliške izlete. Največji je bil na praznik Stanislava Kostke v San Anton de Padua. Udeležilo se ga je nad 100 deklet. V prosti naravi smo prebile ves popoldan ob igri in petju. Vodstvo organizacije želi samo to, da bi se organiziranim dekletom pridružila še ostala, tako, da bi bila v organizaciji združena-vsa slovenska dekleta. Slovenska dekleta na izletu v San Anton de Padua. O Ameriški Domovini v Clevelandu Ako bi hotel čitateljem "Koledarja" podati ves razvoj "Ameriške Domovine", ki izhaja v Clevelandu, Ohio, v najštevilnejši slovenski naselbini v Zedinjenih državah, bi moral napisati dobršen del zgodovine slovenskih naseljencev v Ameriki. Pa ne mislim pisati zgodovine, le malo bi vas rad seznanil z listom, ki je bil v zadnjih letih v tesni zvezi z begunci in njih močna opora. Zato le nekaj razmetanih misli o tem listu, o krogu njegovih či-tateljev in seveda o duši lista, njegovem u-redniku. List nosi na naslovni strani napis, da izhaja 51. leto. Doživel je v teh petdesetih letih marsikako spremembo v naslovu, izhajal je različno kot tednik in spet šestkrat na teden, različni lastniki so ga izdajali, škarje in peresa raznih urednikov so polnila njegove predale. Krog čitateljev A. D. je bil v prvi vrsti v Clevelandu in v slovenskih naselbinah v državi Ohio. Slovenskim naseljencem v teh krajih je list razlagal svetovne dogodke in pojasnjeval ameriške razmere. Tem iz stare domovine izruvanim rojakom, ki so svoje roke posvetili novi ameriški domovini, ki pa so njih duše še zmeraj vasovale po notranjskih zidanicah, po gorenjskih planinah, po kraških dolinah in še po zeleni Štajerski, je pripovedoval, kako se godi ljudem v starem nepozabljenem kraju njih mladosti. Kolikor niso mogle novice iz Slovenije pričarati slike domačih hribov in dolin, hiš in koč in cerkva, stoletnih navad in običajev, so vse to klicale v spomin stare slovenske povesti, brez katerih si ni bilo mogoče misliti ameriškega slovenskega časopisa. Mohorjeve knjige in njih ljudske povesti so doživljale v ameriških listih ponatis za ponatisom. Ameriški Slovenci, ki tvorijo jedro naselbin, so prišli v novo domovino v letih pred prvo svetovno vojno ali brž po njej. Par let potem si je znani kip Svobode v newjorškem pristanišču zakril obraz, da ni videl, kako so Amerikanci preklicali svoboden dohod v deželo svobode. Ko je izšel izseljeniški zakon in dovolil za celo Jugoslavijo kvoto komaj nekaj stotin priseljencev na leto, se je reka priseljevanja ustavila. Le primeroma malo Slovencev je prišlo v Zedinjene države v zadnjih 25 letih. Zato je čitatelj A. D. še danes slovenski priseljenec v zrelih, če ne v starih letih, ki že desetletja nima veliko stikov s kulturnim življenjem in razvojem starega kraja. Njegovo duševno obzorje se je v razvitih ameriških industrijskih centrih širilo, toda v novi okolici, v tej mešanici vseh narod- St. Clair. Slovenska ulica v Clevelandu. Hiše po vrsti: Ameriška domovina, Lovšetova, Knavsova, Modičeva, Gornikova, Slov. posojilnica. nosti in ver, oblikovani pod vtisom ameriške civilizacije in angleškega jezika, je podoba Slovenije vedno bolj stopala v ozadje. Priseljeni Slovenci so se po večini naučili angleščine in bero angleške časopise. Znanje pismene slovenščine se ni razvilo. Ostalo je pri znanju iz slovenske predvojne ljudske šole in na nivoju ljudskih časopisov pred 40 leti. Takemu krogu čitateljev tedaj pišejo ameriški listi, tej miselnosti se morajo radi ali neradi prilagoditi veseli, da je le še lep krog bralcev, ki žele biti informirani o stari domovini, ki le še ljubijo svoj materni jezik tako, da ob angleškem listu le še vzamejo v roke tudi slovenskega in da v tej ljubezni do materinščine le še radi napišejo za list tudi kak! slovenski dopis. Razumljivo je, da ta krog bralcev polagoma pada. Stari umirajo, dotoka izseljencev iz stare domovine skoro ni več, v a-meriških šolah vzgojena mladina ne zna brati materine besede. "Ameriška Domovina", kot danes izhaja, je predvsem produkt agilnosti njenega urednika in solastnika James'a Debevca, Tako je po ameriških postavah vsak dan na vidnem mestu v listu označeno ime odgovornega u-rednika. Pa Debevec nikakor ni samo odgovorni urednik, ampak tudi glavni urednik in urednik sploh. Slovenskega dnevnika v Ameriki si ne smete predstavljati kot kak svetovni list s stotisoči naročnikov, niti kot kakega "Slovenca'', v stari Ljubljani, ko še ni bila "osvobojena'', "ljudska" in lačna. Tu ni štaba urednikov, kjer bi vsakdo napisal dnevno tistih par vrstic v list in tako izvršil svojo dnevno nalogo kot urednik za zunanjo politiko, urednik za notranjo politiko, za gospodarstvo, za književnost in umetnost, za svetovne in ljubljanske novice itd. Tu je navadno eden za vse. Če je kak "pomožni urednik'', ima dovolj opravka s prepisovanjem in popravljanjem dopisov in korigiranjem napak stavcev, ki nikoli niso videli slovenske šole. In zato: Treba napisati uvodnik. Napiše Debevec. Treba zbrati in napisati dnevne novice. Zbere Debevec. Treba pozabavati čita-telje. Poskrbi Debevec. Treba jih spomniti na dolžnosti do stare in nove domovine. Stori Debevec. James, Jaka. Debevec mora biti za vse. On ne dela samo osem ur na dan. Leta in leta je bilo treba biti zjutraj v tiskarni ob pol šestih, da je mogel list iziti. Potem pa garati do dveh popoldne. In zvečer je bilo spet tre- James Debevec s svojo družino: z ženo "našo Micko" in sinom Jimmyjem pri božičnem drevescu. ba presedeti ure pri pisalnem stroju za ljubljeni list. Da, svoj list ima Debevec rad kot ima dober Meniševec rad svojo zemljo, ki jo obdeluje v potu svojega obraza. Da je Jaka dober Meniševec dokazuje dan za dnem v svojem "če verjamete al' pa ne". Pravim Meniševec. Jakob Debevec je namreč doma iz Begunj pri Cerknici. Svet od Borovnice pa do Cerkniškega jezera je bil v starodavnih časih pod gospodstvom menihov iz Bistre pri Vrhniki. Odtod je dobila Menišija svoje slavno ime. V to Menišijo spadajo tudi Begunje, kjer se je pred 62 leti rodil kot najmlajši brat slovenskega pisatelja, profesorja, duhovnika dr. Jožeta Debevca — naš Jakob Debevec. Ko ga je pot zanesla v Ameriko, te svoje Mejiišije. nikoli ni pozabil in ji je postavil v svojem kramljanju "Če verjamete al' pa ne" prelep spomenik. Med starejšimi priseljenci ima ta kotiček. A. D. najbolj zanesljive bralce, če tudi vsega ne verjamejo, vendar bero med vrstami o svoji mladosti, o :svojih prelepih fantovskih in dekliških letih, ki so minila in ki jih vsa ameriška civilizacija in vse blagostanje ne more nadomestiti. Ob tem branju romajo spomini nazaj v slovenske zelene gozdove, ki jih v Ameriki pogrešajo, na domača polja, ki jih v prašnih industrijskih mestih ne vidijo, pa so jim tem bolj pri srcu. Potem pa stare navade in prazniki in soprazniki! Saj so tudi v Ameriki cerkve in v njih lepe cerkvene slovesnosti, toda praz-ničnosti slovenske Velike noči, slovenskega, Božiča, procesije sv. Rešnjega Telesa po domači vasi in domačem polju ne more nič nadomestiti. Civilizacija Amerike je mogočna, toda srca stare domovine manjka. Zato berejo ameriški Slovenci te zabavne sestavke kot nekaj, kar je pisano v njih srčnem čustvovanju. Pa je pisano tudi v slogu, ki je lahek, pripoveden in prilagoden duševnemu nivoju bralcev. In njih znanju slovenščine! Kar bi bilo napisano v previsoki in prenovi slovenščini, ne bi našlo v krogu, ki sem ga zgorej označil, pravega odmeva. A. D. piše v slovenskem narodnem in katoliškem duhu. To naj bo povdarjeno, kajti -večina drugih ameriških listov piše v duhu mednarodnega komunizma in je pisala prej v ciuhu tistega socializma, ki je gonil marksistično misel, da proletarec nima domovine in da je vera zanj le opij. Trije ameriški ta-koimenovani" napredni'' dnevniki: "Prosveta" v Chicagc, "Enakopravnost" v Clevelan-du in "Glas Naroda" v New Yorku delajo tlako za novega malika Tita. Edini ameriški slovenski dnevnik, ki tudi trenutek ni omahoval, kje je pravica in resnica v slovenski civilni vojni, ki so jo povzročili partizani pod komunističnim vodstvom, je bila Ameriška Domovina. Ni bilo to nekaj lahkega v času, ko je uradna Amerika podpirala Tita, ko je vse angleško pisano časopisje prepevalo slavo-speve komunističnim banditom ali pa vsaj ni upalo javno podvomiti, ali je vse prav, kar povedo informatorji levičarskega "Urada vojnih informacij'- ali komunističnih uradnikov okrog neslavne UNRRA-e ali razni pol-komunistični žurnalisti velikih listov, ki so si šteli v posebno čast, če jih je kak komunistični poglavar sprejel in po svoje nalagal. To stališče je bilo toliko težje, ker je bilo tudi premnogo slovenskih katoličanov omamljenih ob bobnečih besedah o "osvoboditvi". Zasluga Debečeva je, da je vsaj en list kljub napadom od vseh strani ostal dosledno na sloven- ski protikomunistični liniji. Brž, ko je bilo jasno, da so takoimenovani "napredni'' zapeljali SANS (Slovenski ameriški narodni svet) v vode mednarodnega komunizma, je Debe-vec povedal svoje mnenje, naj se tem lju-derrl ne zaupa. Ko je v jeseni 1943 izšel Adamičev napad na slovenske katoličane v "My Native Land" je A. D. ostro nastopila proti njegovim lažem in eno za drugo razkrinkala* Boj je postajal ostrejši v drugi polovici 1944 in se še stopnjeval do usodne zasedbe Slovenije po komunistih. Pa je vzplapolal še močneje, ko so prišle vesti, kaj počne zmagoviti komunizem na Slovenskem, če bo kdo kdaj pisal zgodovino boja Slovencev s komunizmom, bo moral pregledati tudi A. D. Toliko podrobnosti je bilo v njej objavljenih, da brez njenih podatkov in brez njenih vesti iz Slovenije ta slika spopada med Slovenci in mednarodnim brezbožnim komunizmom ne bi bila popolna. Slovenski begunci bodo morali biti vedno hvaležni A. D., da jih je neprestano branila in za nje delala. Vse delo Lige katoliških slovenskih Amerikancev bi bilo brez tega lista nemogoče. Eno zadoščenje ima danes A. D. in njen urednik. Kar je on branil, se je izkazalo kot pravo. Ogromna večina Amerikancev danes o Titu, njegovih partizanih in komunizmu tako misli, kakor je pisala A. D. Tudi med Slovenci mnogi zapeljanci priznavajo svojo zmoto. Kar je zapisanih komunizmu, teh seveda ne spremeni nič drugega kakor komunistični u-kaz od zgoraj, kajti v komunizmu ne sme nihče misliti s svojo glavo. Zapisali smo, da v Ameriki rojeni Slovenci po večini ne znajo brati slovenščine. Precej podobno se godi drugim mnogo večjim narodnostnim skupinam, ki se utapljajo v ameriškem topilnem loncu. Kdor razmere razume, ne meče kamenja. Zato je seveda vprašanje, kako dolgo se bo mogla držati pisana slovenske beseda med ameriškim svetom. Ali bo izumrla z zadnjim staronaseljencem ? Kdo ve ? To pa vemo, da bo v zgodovini našega malega naroda imela Ameriška Domovina od vseh ameriških listov, pisanih v slovenski besedi, najčastnejše mesto. F. R. Domovina! O, to je sladka beseda. Saj ljubiš domovino, ponosen si nanjo, zanjo bi tudi svojo kri prelil. Nadškof Dr. Jeglič škof ■ misijonar Pri vseh grenkih udarcih, ki so ob koncu druge svetovne vojne zadeli naš narod, zlasti nas, protikomunistične begunce, nam je Bog vendar dal tudi trenutke tolažbe, ki so nam pomagali prena&ati vdano v božjo voljo vse tegobe teh grenkih dni. Brez dvoma je ena največjih milosti, ki nam jih je Bog v begunstvu naklonil, ta, da imamo s seboj svojega škofa, ki je po želji papeževi še vedno pravi ljubljanski škof, ki pa mu je začasno določen drug, zelo važen delokrog: skrb za duše Slovencev, ki žive razkropljeni širom sveta. Desettisoči Slovencev so pred vojno odhajali v razne dele sveta, šli so iskat kruha in telesne sreče, ki jim je domovina ni mogla dati, pa so pri tem velikokrat pozabili na najvažnejše: na dušo. Čudili smo se mnogokrat, kako to, da tujina tako pokvari naše ljudi, nismo pa se vprašali, kaj je pravzaprav domovina storila za nje, da bi jih ohranila na pravi poti. škofa Gregorija je misijonska vnema že davno pred vojno privedla med Slovence, ki so živeli odtrgani od matere domovine, že takrat je premisijo-naril pokrajine v U. S. A., kjer žive Slovenci. Vedno je rad dovolil, da so odšli med slovenske izseljence duhovniki, ki so čutili za to poklic. Bil je velik dobrotnik in očetovski pokrovitelj Rafaelove družbe, ki je imela na skrbi stik s slovensko krvjo, porazgubljeno- v tujem svetu. Očividno je božja Previdnost hotela, da ta misijonska vnema našega škofa dobi poseben povdarek v času, ko je znaten del Slovencev, razkropljenih po svetu in premotenih po lažni propagandi, potreboval jasne besede visokega cerkvenega dostojanstvenika, ki je v brambo resnice in pravice raje šel na pot ponižanja in trpljenja, kakor da bi klonil pred gibanjem, ki je v vsem biv-stvu protikščansko in Bogu sovražno. Desettisoči slovenskih beguncev so čutili v svojih srcih veliko tolažbo ob misli, da je med njimi tudi njihov škof, kot oče med otroki, deleč z njimi vse gorje begunstva in noseč povrhu še goro ponižanja in osramočenja, ki jo je Gospod naložil le njemu. Njegove besede, pisma in poslanice v teh grenkih dneh, so nam bile kot sončni žarki, ki posijejo skozi oblake in temo. Bile so besede prijatelja, ki nam hoče dobro na duši in telesu. Ko je Prevzvišeni mogel zapustiti Evropo in stopiti na svobodna ameriška tla, je takoj pričel s svojim misijonskim delom. Začela se je dolga pot od ene slovenske naselbine do druge: zdaj po zraku, zdaj z vlakom ali avtomobilom. V nepretrgani vrsti so si sledile duhovne vaje, pridige, konference, zborovanja, predavanja, spovedova"nja, obiski po družinah, šolah in bolnišnicah itd. In iz vseh besed misijonarjevih se je odražala vedno velika skrb za dušno srečo Slovencev. In vsi, ki so poslušali besedo pastirjevo, so si bili takoj na jasnem: brezbožni komunizem je moral udariti takega pastirja, ako je hotel razkropiti njegovo čredo. Misijonska vnema je vodila našega Dvajsetletnica škofovskega posvečenja Dr. Rožmana. Proslava v U.S.A. škofa tudi preko meje U. S. A. Najprej v Kanado. Tam živi že par desetletij nekaj tisoč slovenskih ljudi, ki so bili versko sami sebi prepuščeni. Po vojni se je priselilo tja blizu tisoč slovenskih beguncev, po večini mladi ljudje, ki so se razkropili po tej ogromni deželi. Z njimi so prišli tudi slovenski duhovniki, ki so beguncem na razpolago v verskih rečeh in ki jim tudi pomagajo pri ustanavljanju potrebnih kulturnih in prosvetnih organizacij. Starim in novim slovenskim naseljencem je veljal škofov obisk v Kanadi. Prevzvišeni je bil gost torontskega kardinala-nadžkofa. Torontski Slovenci so 31. julija bili pri škofovi maši in pridigi v cerkvi Marije čenstohovske, zvečer pa so priredili škofu svečan pozdravni večer. Naslednji dan je škof obiskal Slovence v Montrealu. Ostale dni je Prevzvišeni obiskoval slovenske družine, slovenske študente, pevce in vodilne osebnosti iz vrst starih in novih naseljencev. Naslednjo nedeljo je Prevzvišeni po- novno pridigal in maševal v Toronto, popoldne pa po slovesnih petih litani-jah podelil vernikom blagoslov z Najsvetejšim. V ponedeljek se je odpeljal proti U. S. A. Vsem Slovencem v Kanadi je bil obisk Prevzvišenega najlepši trenutek na celi begunski poti. Videli so svojega škofa-trpina, velikega učitelja in vodnika. V ARGENTINI i Po končanem misijonskem obisku v Kanadi je Prevzvišeni naznanil svoj obisk argentinskim Slovencem, medtem pa neumorno misijonaril po U. S. A. 12. oktobra je z letalom pristal na buenoaireškom letališču. S tem dnem se je za visokega gosta začel misij on, ki se ne bo prekinil dobrih pet tednov, do odhoda velikega misijonarja iz dežele. Glavni del misijona je bil namenjen Buenos Airesu in okolici, kjer žive ti-toči njegovih vernikov. Vse naselbine obišče, v vsako hišo, kjer žive Slovenci, bi rad stopil, in dal svoj blagoslov, če Škof br. Rozman na obisku pri buenosaireškem nadškofu kardinalu Dr. Copellu. bi bilo mogoče. Otročičem podeli prvo sv. obhajilo in zakrament sv. birme. Prisostvuje slavnostni akademiji v središču mesta in sprejema zastopstva naših organizacij in dolgo, dolgo vrsto posameznikov, ki bi radi spregovorili s svojim očetom in ga prosili nasveta, tolažbe in blagoslova. Vlak popelje škofa preko Rosarija v ponosno Cordobo, da blagoslovi tamoš-njo slovensko naselbino. Semenišče v San Luisu je kot svetla oaza v puščavi, ki je škofu popotniku ponudila zavetišče med svojimi najdražjimi — bodočimi slovenskimi duhovniki. Pot vodi dalje: v lepo Mendozo, kjer vladiko pričakujejo stotine tamošnjih Slovencev. še dalje so Slovenci. Treba je vzeti na pomoč letalo. V planinskem raju Bariloche se ustavi škofova pot za pičel dan, da pozdravi in utrdi slovenske družine ki so si ta del sveta izbrale za svojo novo domovino. Letalo ponese našega misijonarja še dalje: V Como-doro Rivadavia, kjer močna skupina slovenskih ljudi dela na patrolejskih poljih in nato zopet preko nepregledne pampe v Neuquen, skoro nepoznano pokrajino pod grebeni Cordillere. Napori zrahljajo zdravje neumornemu misijonarju. Par dni mora ostati v po- Skupina članov SFZ s svojim duhov, voditeljem Jankom Mernikom. Škof Dr. Rožman med prvoobhajanci v Buenos Airesu. stelji. Nestrpen čaka, da zadnji dan bivanja v Argentini doda k svojim misijonarskim potem še nov tisoč kilometrov s potjo v Miramar, Chapadmalal in Mar del Plato, kjer so ga nestrpno pričakovali tamošnji Slovenci. Prehitro je prišel dan slovesa. Slovo za misijonarja ne pomeni oddiha. Čaka ga nova postojanka: Chile, kjer bo tudi stotinam tamošnjih Slovencev treba spregovoriti očetovsko besedo, dati škofovski blagoslav in odpreti zaklade božje milosti. Kako hitro je minil teden dni, določen za bivanje v Chile-ju! Brez počitka dalje v Ecuador, kjer skupina slovenskih duhovnikov deluje v škofiji Guayaquil. Tudi med nje hoče visoki gost. Le mimogrede, da jih pozdravi in blagoslovi, kajti čas hiti. Potni spremljevalec škofov, g. Julij Slapfak, je točno preračunal, kdaj mora biti visoki gost doma. Da se odpočije? Kaj še! Da takoj prične z duhovnimi vajami za Domžalce v New Yorku. O Bog, hvala Ti, da si nam v dneh trpljenja dal to veliko tolažbo: škofa misijonarja. PRIMOŽ BRDNIK: "GLAS ZA VEZNIKO V'' Ko so se po 40 dnevih zasedbe Trsta v juniju 1945. Titovi oddelki umaknili na vzhodno stran "Morganove črte", so njihovo mesto zavzele zavezniške čete. V sklopu anglo-ameriških vojska je že od izkrcanja v francoski Severni Afriki 1942. delovala skupna na pol vojaška in na pol civilna ustanova, ki je imela nalogo skrbeti za propagando v sovražnikovem zaledju in tudi na zavezniškem zasedenem ozemlju. Sprva sta delovala ločeno ameriški in angleški urad, končno so ju zlili v skupni "P. W. B." (Psy-chological Warfare Branch), t. j. oddelek za psihološko vodenje vojne. Kakor vidimo, zavezniki niso hoteli uporabljati osovraženega totalitarnega naziva "propaganda", čeprav je bila vprav propaganda bistvena naloga tega urada. Njihovo vrhovno poveljstvo se je prav dobro zavedalo, kakšnega pomena je bila v drugi svetovni vojni propaganda — saj so ž njo včasih lahko nadomestili primankujoče divizije — in zato so dali novemu uradu na razpolago vsa materialna sredstva, da bi koristno izvajal svojo nalogo: še pred zasedbo sovražnega ozemlja radijske oddajne postaje in tiskanje časnikov ter letakov, ko so jih z letali odmeto-vali v sovražnikovo zaledje, po zasedbi pa predvsem tiskanje časnikov, nadzorstvo in pomoč demokratičnemu domačemu tisku, čim hitrejša dobava najnovejših časopisov, knjig in filmov. Skratka: vse, kar ljudem, ki so žejni svobode, lahko nudi čim vernejšo sliko načina demokratičnega življenja in zavezniških vojnih smotrov. Podrejeni zavezniškim četam, ki so bile v Italiji pod poveljstvom angleškega maršala Alexandra, so delovali tudi slovenski oddelki tega propagandnega urada. Angleži so imeli nekaj naših ljudi v službi že v Jeruzalemu od 1941. dalje in nato v Kairu. Po zasedbi južne Italije so urade prenesli v Bari in Napoli, po zavzetju Rima pa so ustanovili glavni skupni urad v italijanski prestolnici. V angleški 8. armadi, ki je splomadi 1945. zasedla Benetke, je bila vključena prenosna radijska postaja v slovenščini, ki je delovala za časa titovskih 40 tržaških dni v vasi Tricesimo pri Vidmu. Takoj po zavezniški zasedbi Trsta so prišle v mesto tudi posamezne edinice P.W.B. in po izkušnjah v drugih mestih, so začele poslovati tudi tam. Poveljnik P.W.B. je dobil ukaz, naj začne njegov urad čim hitreje izdajati dva dnevnika: "Glas zaveznikov" in "Giornale Al-leato". Ukaz se je izrecno glasil, da mora poleg italijanskega dnevnika iziti.tudi slovenski, in sicer istočasno, brez ozira na kakovost r kakršen bo, takšen naj bo! Ogromno politično važnost tega povelja za našo narodno stvar so seveda takoj razumeli redki Slovenci, ki so bili v angleški ali ameriški propagandni službi v Italiji. Videli bomo, da se je niso zavedali naši ljudje na Primorskem. Zavedali so se je tudi komunisti, vendar po svoje. Ukaza, ki ga je dobil poveljnik P.W.B., ni bilo lahko izvesti. Predvsem zaradi tega, ker v Trstu pač ni bilo slovenskih časnikarjev, razen nekaterih importiranih komunistov in njihovih sopotnikov, ki so dotlej izdajali "Partizanski dnevnik", poznejši "Primorski dnevnik". Končno se je poveljniku P.W.B. posrečilo iztakniti tržaškega časnikarja, ki je pisal v italijanske liste, slovenščine pa je bil vešč v glavnem le po govoru. Z njegovo pomočjo je P.W.B. izdal v zasedeni tiskarni tržaškega "Piccola" prvo številko "Glasa zaveznikov". Medtem je prišel na pomoč slovenski radijski napovedovalec iz Tricesima in z nadčloveškim naporom ter 16 urnim delom na dan spravil list v tek. Nekaj dni pozneje je vodstvo lista prevzel poklicni slovenski novinar, ki so ga premestili iz urada P.W.B. v Rimu. Prva naloga tega majhnega uredništva je bila list redno izdajati. Čez nekaj tednov se je dnevnik že krepko opomogel, ko so prišli iz vrst slovenskih beguncev v uredništvo dva poklicna novinarja, odvetniški pripravnik, pravnica, dva študenta in tajnica, ki so jo tudi premestili iz rimskega urada P.W.B. Uredništvo je seveda pisalo list po navodilih zavezniške vojaške oblasti, vendar je v marsikaterem pogledu imelo prosto roko. Obsežnost zunanjepolitičnih vesti in njihova demokratična obdelava — po načelu: objavljaj vesti, kakršne so — je primorskim Slovencem-prvič na široko odprla okno v svet, potem ko so jim ga fašisti z ustavitvijo "Edinosti" za dolgo vrsto let zaprli. Iz obsežnega mrtvega gradiva je uredništvo vsak dan objavljalo izbran in živo informativen pregled vsakdanjih ■dogodkov po svetu, ki so Tržačanom, Goriča-nom in Kobaridcem in tudi našim ljudem v področju B dali nezasenčeno sliko dobrega in slabega v svetu. Na žalost so jih navodila vezala, da niso mogli s prstom kazati na slabo, temveč so lahko samo "med vrsticami" izražali svoje demokratično prepričanje o stvareh, ki tedaj še niso bile godne za javno razpravljanje. Tako vidimo danes, da se je upal '"Glas zaveznikov" že tri ali štiri leta pred svetovnim demokratičnim tiskom naznačevati smer, ki danes prevladuje v zahodnem svetu in v katero je vodila njegovo uredništvo njihova demokratična prepričanost in poznavanje ter pravilna ocena dogodkov vzhodno od železnega zastora. Kot edini tedanji slovenski demokratični dnevnik, je "Glas zaveznikov" seveda v komunistih naletel na strupene sovražnike. Le-ti so se prav dobro zavedali, da je svoboda tiska njihov največji nasprotnik in vse njihovo propagandno besedičenje o "ljudski demokraciji" se je razblinilo v nič, če ste jih vprašali: "Zakaj pa ne dovolite svobode tiska?" Rdeči slovenski fašisti so se bali, da bi naši zapeljani Primorci končno le spoznali resnico. Kakor kača noge so komunisti na Primorskem skrivali svoje- prave namene in z lažnim nacionalizmom slepili neizkušene ter politično nešolane domačine. S terorjem so zavirali razvoj demokratičnega življenja med tržaškimi in goriškimi Slovenci, ker so se zavedali, da jim vprav politična svoboda prebivalstva največ škoduje pri izvajanju temnih naklepov. Kakor otroci so se igrali z usodo naroda in ga silili naravnost k samomorilnim podvigom: gonili so ga na komunistične demonstracije in v nesmiselne stavke, prepovedovali so mu či-tati njihovemu totalitarizmu nasprotni tisk, sabotirali slovenske šole in celo silili ljudi, da zavezijikom niso dovolili brezplačne pozidave v vojni porušenih poslopij. Z brezvestno propagando in neprikritim pritiskom so storili vse, da so privedli naše ljudi v položaj, v katerem so danes. Neposredna posledica njihove protinarodne politike je pač način izpeljave in rezultat zadnjih volitev v Trstu. Imeli so v rokah izključno oblast, brez priznane opozicije, in tako je tudi izključno njihova odgovornost za izgubo Gorice in Trsta. To je seveda žalostno poglavje politične zgodovine slovenskega naroda. V posebnem odstavku bo ta zgodovina pisala tudi o nasilju komunistov, ki so ljudem pretili s posledicami in nadzirali s svojim znanim vohunskim sistemom vsakega posameznika, če čita "Glas zaveznikov". Res so premnogi Primorci nasedli rdeči propagandi in si z rokami tiščali oči, da ne bi prišel do njih žarek svetlobe, ki jim ga je poizkušal posredovati tržaški zavezniški dnevnik. Zato je bilo število naklade zelo omejeno in je povprečno dosegalo 2.500 izvodov. Pač pa smo videli za naše čase značilno dejstvo, da so istočasno naši ljudje na Notranjskem in tudi v Ljubljani naravnost hlastali po "Glasu zaveznikov", ki ga je včasih kdo pretihotapil čez hermetično zaprto mejo, in ga či-tali na skrivaj, kakor so čitali pod fašistično ali nacistično okupacijo naše podtalne liste. Vse grožnje, blatenje in laži novih totali-tarcev niso uplašile peščice slovenskih časnikarjev, ki so iz tržaškega "Glasa zaveznikov" naredili če že ne pravno, pa vendar v marsikaterem pogledu stvarno glasilo slovenskih demokratov. Tehnično so ga spravili do zavi-dne višine in pomisliti je treba samo, koliko dela je bilo že s samimi korekturami, ker so stavek postavljali italijanski stavci. S težkim srcem so ti slovenski novinarji gledali, kako se slovenskemu tisku v Trstu majejo tla pod nogami. Vedeli so, da so zavezniškemu listu v slovenščini šteti dnevni — kakor povsod v osvobojenih krajih, so tudi v Trstu zavezniki imeli načrt le nekaj časa izdajati svoja glasila — in niso videli nobene možnosti "Glasu zaveznikov" kot dnevniku najti dostojnega in čisto slovenskega naslednika. Titovsko glasilo v Trstu je s političnim kokainom zastrupljalo tržaške Slovence in deti je bilo, da bo s koncem "Glasa zaveznikov" v Trstu tudi konec slovenskega demokratičnega dnevnega tiska, kajti vedeli so, da bo tednik še mogoče izdajati, nikakor pa ne dnevnik. Tako se je tudi zgodilo. Ko so zavezniki po manj kot dveletnem izhajanju vstavili oba svoja tržaška dnevnika, so Italijani takoj nadaljevali z izdajanjem informativnega glasila, Slovenci pa smo ostali preko noči brez demokratičnega dnevnika. Člani Pisateljske družine France Balantič po spominskem sesetanku v Balantičevo slavo na stanovanju pisatelja Dr. Stanka Kocipra. OB SPOMINU M PESNIKA BALANTIČA V noči od 23 na 24. novembra 1943 so partizani zažgali Krajčevo hišo v Grahovem} pri Cerknici, ki jo je branila domobranska postojanka pod poveljstvom Franceta Kremžarja. Med posadko je bil tudi njegov prijatelj pesnik France Balantič iz Kamnika. Iz pepela 30 okostnjakov se je dvignil v nesmrtnost njegov pesniški genij, ki so ga potrdile po smrti izdane njegove Poezije. Slovenski emigracijski pisatelji so se zbrali v družino, 4ri' nosi njegovo ime in se smrti tega dvaindvajsetletnega velikega pesnika spominjajo vsako leto s svojim nastopom v njegovo slavo. Naj bo le v letošjem Koledarju oživljen njegov spomin obenem s spominom na Narteja Velikonjo in Gallusa-Petelina, njegovima vrstnikoma v patronat-stvu nad tukajšnjim umetniško kulturnim društvom. Akad. kipar Franc Gorše: France Balantič ANDREJ Poglavje iz "Grobovi na Rabu" Vsak nov dan je prinesel večjo vročino. Kakor da se je nebo pogreznilo nad ta ograjeni košček pustega in skalnatega sveta, ki ga hoče za vsako ceno izžgati. Komaj se je zjutraj pokazala žareča sončna obla malo iznad obzorja, že je vrgla žareče žarke nad onemogle okostnjake, ki jih je bolj okupatorski bič kot lastna sila premikala po izsušenih poteh taborišča. Šotori so se režali pod razbeljeno nebo. Pisano barvana platna so se stresala le v redkih trenutkih komaj zaznavnega vetriča. Drugače pa že dneve in dneve nobene spremembe: sonce, jasno nebo, oster slan zrak, segret kot v peči, z okusom po smrdečih ribah in morskih živalih, ki so gnile kje ne obalah morja. Ta vonj je dražil v grlu in napajal prsa, vajena čistega, kot kristal jasnega zraka nad domačo zemljo. Morje — vodovje, čutile so ga nosnice, oko pa ga ni videlo, odkar so jih pripeljali semkaj umirat. Globoko, na dolge milje v dolžino in širino same vode. Voda! Sen od žeje izžganih ustnic in prošnja izsušenega telesal da bi se še enkrat moglo osvežiti in okrepiti. Doma pa srebrn potoček, po katerem tudi v visokem poletju ne neha curljati srebrna žila zdravja, prihajajoča visoko iz hribov. Marsikdo je v teh dneh onemogel. Klecnile so mu noge in odvlekli so ga bolničarji za kako uro v senco, ga polili z vodo, da bi priklicali spet življenje vanj. Mnogi se pa za to niso več zmenili in so kar raje nadaljevali pot naprej, naprej čez zadnji breg, kjer je svet brez taborišč in kjer tudi hrepenenje človeka ne mori. Ti so množili belo pobarvane deščice s črno številko na prostoru nad taboriščem, ravnem, posebej ograjenem, s katerega se je videl pas morja tam zadaj za zaob-limi griči. Tudi Tinetov oče je ostal nekega dne kar na svojem ležišču. Obračal se je po zdrobljeni slami, kolikor je je sploh bilo, nekajkrat poskušal vstati, a so mu kolena odpovedala. Kakor da so vodena in brez vezi; padel je spet nazaj. Sicer je skrival svojo slabost pred Tinetom, da bi mu ne pripravil še večjih skrbi. "Malo slabo se počutim danes'', je dejal. "Jutri bo pa že spet bolje, Tine!'' Tako ga je tolažil iz dneva v dan. Postal je tih, potegnil se je vase, kakor da je brskal po vsaki uri svojega življenja in jo pretehtaval. Tu pa tam, se je pobožal po rokah in strmel vanje: kje je izgorela moč, ki je bila še pred meseci v njih, kje sile, ki so nekoč prestavljale gore in se nikogar niso bale? Zdaj je ostalo le še izsušeno okostje, brez življenja. Brez-domstvo človeka ubije in krivice mu zlomijo vrat, da ga ne vzravna več! Sostanovalcev se je polotil strah pred smrtjo. Kolikor so mogli, so se odmikali od ležišča onemoglega ter se vlekli vsak v svojo stran, pa čeprav čisto pod rob platna. Že tako je prežal žalosten konec nad vsemi, a zdaj se jim je zazdelo, da se jim je zarežala smrt prav od blizu. Ti bi pa bili še tako radi živeli in videli spet dom: Andrej, katerega zemlja je umirala brez njega, Tone, ki mu je izročil oče domačijo, da jo izboljša in pomnoži na njej svojo kri, Boštjan, ki si je utrl pot do Ti-likinega srca in sta začrtala že svojo bodočnost. Vse je vezalo hrepenenje na domače nebo, kjer je bila njihova izgubljena sreča. Tu Slovenska nageljčka v okencu prekomorske ladje. pa čakanje iz dneva v dan, neskončno dolgo, hiranje, umiranje. Joj, da jih je zvezda nesreče pahnila umirat sem od lakote in žeje, ko bi si roke rade same pridelale kruh! Še besedo so skopnele iz njihovih ust; ubilo jih je vse, kar jih je obdajalo: zadirčni stražar, ki je bil menda sam nase hud in bi bil rad videl, da bi že vsi pocrkali, kot bi morebiti potem lahko šel domov; sonce, ki je gorelo vsak dan bolj, zrak, ki je zavdarjal po gn:lem, šotori z umazanimi in majavimi platni in končno, so bili že sami drug drugemu v r.apotje. Edini pogovor je še veljal paketom, ki jih za nekatere ni hotelo biti. Paketi, prinašajoči vero v življenje in v lepše čase. Pozdrav od blagoslovljene zemlje domače in dobrih rok, ki so zbrale vse te drobne stvari in jih s križem zaznamovale, da bi srečno prišle naslovljencu v roke. Glad je vrtal v očetu, ležečem v znak in očmi uprtimi v razbeljeno platno. Kamen bi snedel, da bi le tako neusmiljeno trd ne bil. Nikoli v življenju ni stradal, odkar so mu služile reke. Delo, ki ga ni zmanjkalo nikoli, je rod'lo kruh. Zdaj, ko ni dela, je umrl tudi kruhek. T<>k->j naslednji dan pa je nepričakovano prišel paket tudi za Tineta in očeta. Verjeti nista m"gla, dokler ga ni Tine prines°l v šotor. Ogledovala sta ga kakor otrok igračo, ki jo je dolgo prosil in so mu jo končno le podarili. Skrbno sta ga odprla in prijetno je zadišalo iz njega po domačnosti; vse sta spoznala že po barvi in vonju. Zdelo se jima je, da nos? vsak košček prepečenea odtis materinih skrbnik rok, da sije iz suhega sadja domače, sonce, ki je drugačno kot to, ki plava čez razbeljeno nebo; da iz lončka s sladko strdjo vonjajo rože domačih vrtov in travnikov. Trije posušeni hlebčki sira pa so dar pridnih kravic sivke in liske. Solze so jima stopile v oči, ko sta vse tako rahlo božajoče prijemala in pregledovala, kakor da ni njuno. Tine j s na tihem računal, da bo spravil vse za očeta. Ta pa, kakor da je slutil sinove sklepe, je brž odločil: "Pri večerji boš razdelil paket med vse v šotoru!" Kmalu rato se je nebo neko popoldne narahlo pooblačilo. Sapica je dahnila čez šotore in prinesla malo življenja v mračne prostore. IGOR Francetu Balantiču O, naj Te imenujem brata! Naj vstopim skoz pojoča vrata v svetišče Tvoje 1 Kot Tebi naj srce mi poje in vriska zadnjo p:sem v plamenih, kot Ti še jaz naj na kolenih labodjo pesem v ogenj shranim in v smrt zgorim z nasmehom vdanim! Balantič, brat, sežgani klas na njivi dozoreli v naš molk kričita Tvoji ustni zogleneli. Pepel je Tvoj raztresel vihra piš, ni več kraja za posmrtni križ, le to vemo, da je Tvoj spomenik viharni plamen, hrepeneč navpik. France, pred vhodom v Tvoj goreči grad kleči nemirni, jecljajoči brat; ko bo srce strohnelo mi v plamene, naj moja pesem kot žgoč krik uvene. Oče pa se je počutil zelo slabo, čeprav je to s silo prikrival. Tedaj je, ko sta bila sama v šotoru, dejal Tinetu: "Ali se ne bi pomenila kaj o doma? Čutim s'e močnejšega. Ša bom šel domov, tjakaj pod domače nebc!" "S'.e mogoče že -kdaj mislili, da ne?" ga pobara Tine. Ne, tako za gotovo ne. Ali saj veš: ko je človek v letih, ga vsaka slabost bolj potlači. Misli, da ne prenese nič več''. "Vse bova popravila, kar sva ta čas tu zamudila'', ga opogumlja Tine. V srcu pa se mu zdi, da laže sam sebi, ker nihče ne more vedeti, kdaj se bo to gorje čakanja in hiranja končalo. Ali se bo sploh kdaj? "Ali se ti ne zdi, da so že poželi doma in bo mlatev na vrsti? Kako so zmogli sami brez naju. Na Anico in Štefko je padlo vse breme". "Gotovo je tudi Cencek pridno pomagal. Saj je tako pisala Anica". 'Cencok! Cencek! Zdaj je že zrastel. Že drugo žetev sva od doma. Koliko jih bova še, Bog ve!" "Nobene več!'' zatrdi Tine. "Boste videli! Sliši se, da bo konec vojne in potem—'' "Skrbi me, kako vodi mati grunt. Bog ve, kdo ji pride kaj pomagat, ko ni moških v vasi. Kdo pokosi in zorje? Tega vendar dekleta ne morejo same!" "Misli*-", da ne? Anica se je kosala že prej z mano, zdaj ko je bolj treba, prime za pluž-nice in kosišče ko vsak dedec. Bolj se bojim, da jim niso hostarji odpeljali živine!" "še pomislil nisem nikoli na to. Saj to je nemogoče, s čim naj pa potem obdelujejo zemljo!" "To je onim malo mar..." zatrdi Tine. "Lica in Oka še vedno orjeta domače njive," »adaljuje oče, kako bi jih gledal pred sabo, "kako ponosno stopata , in hrzata v svežem jutru in ubogata povelja naše Anke. In kravici dajeta mleko, saj je mama poslalai kolačke sira''. "Ko bi le bilo tako kot pravite!'' Oče je malo počakal, pa spet nadaljeval: "V teh dneh bodo vrgli repno, nato pride že kopanje krompirja. Pa še nekaj: prve hruške za kozolcem. Kako so kaj letos obložene? Tako malo pove Ankino pismo." Tine se je zamislil v lepo košato hruško, spomladi posuto z dišečo belino, obilno pašo za čebele, nato v senci vej in vejic postavijo ptice svoja gnezdeča, ob previsu poletja nagr-ne sladkega sadja in ob zatomu življenja vsako leto na stotine škorcev poje in zavija na njej svojo poslovilno pesem pred poletom na jug. Tako se je .zaveroval v to sliko, da ni prav nič opazil očeta, ki je omahnil na trdem ležišču in,lovil skozi odprte ustne sapo. Že ko si je ta sam spet opomogel, ga je opazil. 'Kaj vam je, oče?" "Nič. Nikar ne skrbi! Nekaj me je stisnilo pri srcu. — Je že spet dobro! Kaj sem že dejal o hruškah?'' "Da bodo v tem času že zrele, oče!" mu je Tine navezal misli. "Da, zrele, okušala pa jih še ne bova letos! Drugo leto pa za gotovo!" je šepnil. Streslo je očeta, da je zašklepetal z zobmi. Skremžil je obraz in zastokal. "Vam dam žličko medu?" "Ali ga nisi razdelil, kakor sem rekel?" "Nekaj ga je še za vas, ki ga imate radi!" Zajel je iz lončka in mu pomolil pred koščen obraz, čudno bled in stisnjen. Polagoma se je pričelo mračiti. Zapad je žarel še v rdeči zarji, ki je lila izza mlečno-belih oblakov in se kradla v šotor. Tako čudno kratki so večeri tu na otoku: Še sonce ne zatone, že se stisne dan v noč. Tedaj je šepnil oče nenadoma: "Ali bi ml morda ne zapeli kake pesmi? Včasih sem tako rad pel!'' Tinetu je stisnilo srce. Vse se mu je zazdelo zelo čudno: govor o domu, zdaj spet pesem. Kaj vse si želi danes! Molče je prikimal. Oče pa je dobro vedel, da se ne bo več dolgo prekladal po tej zemlji. Domača prst bi mu mogoče še vrnila moči in zdravja, a pod to mu bo še v grobu hudo. Obrnil se je proti Tinetu: "Ali bi se ne dalo skriti nekoga, ki umrje v šotoru, za nekaj dni, da bi si razdelili ostali njegov hlebček?" "Odkod vam je padla ta misel?" ga Tine vprašujsče gleda. Ne ve kaj početi ob teh čudnih besedah, ki jih še nikdar takih ni slišal iz očetovih ust. Vse bolj je Tineta navdajala misel, da oče nekaj sluti, ali se mu morda slabša, a tega ne pove. "Teko nenadoma mi je prišla", je odvrnil. "Mislim na svoj hlebček, ki bo kmalu brez gospodarja''. Tine je položil lica v dlani in bridko zaihtel. Zdaj mu je povedal, kako je z njim. * * Bil je mlačen večer, temen, zvezde so se skrile za oblake. Luči so mrko sijale nad križ-potji suhih poti in cest in šotori v vrsti so .netali sence drug na drugega. Pod njimi je umirajoče razgovarjalo stotine mož in fantu* o liomu, kjer je zdaj mlatev, pa jih ut, da bi poskrbeli družinam, očetom in materam za kruh, pod večer pa zavriskali in zapeli, da bi se odmev razklal od gore. Pred šotorom Tinetovega očeta so se fantje postavili v krog. Spet je stal Grbavee Špitalsko taborišče v snegu. pred njimi in jim mahal. Otožno, kakor ena sama tožba ali slovo hkrati, se je prelila pesem čez dremajoče šotore: Polje, kdo bo tebe ljubil... Kradli so se glasovi kakor od daleč in sapica jih je nosila na svojih krilih naprej, da ji je vse prisluhnilo, kamor je segla... Grbavec je vedel, kaj ga čaka, če ga straža zaloti pri petju. Deset ur viseti privezan na kolu pod vročim soncem, ni šala. Vendar on je mahal in pel in vabil pesem iz mladih grl, kakor nekoč doma na vasi. "Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz na tujem umrl?" je zavzdihnil oče, ko so končali. "To je moja pesem, čudovita pesem!" Čez čas pa je naročil: "Tine, razdeli jim vse, kar je še v paketu! Meni pa daj moj hlebček!" Tine je storil, in fantje so se na videz branili vzeti krhelj ali košček prepečenca, v srcu pa so se razveselili domače skorjiee. Drugačen okus je imela kot ta okupatorski hlebček — iz milosti podarjena grenka solza. Nato pa je legal mir čez taborišče. Tisoče drobnih misli in želja poslanih domu in hre-penečih po svobodi, ga ni prav nič motilo. V tihoti noči se je utrnil spet dolgi, neskončno dolgi dan — kdo ve, če bo novi bližji svobodi? Noč je pregnala oblake in z jutrom je grelo spet sonce. Taborišče se je predramilo, prav zaživelo pa ni. Ko se oče le ni dolgo prebudil, ga je Tine potresel za ramena. Bil je trd, negiben. Zobje so ugriznili v hlebček, ki mu ga je bil snoči dal in tako v njem ostali. S kruhom na ustih, ki pa ni bil sad domače zemlje, v srcu pa z odmevom pesmi o polju za gorami, je onemel. V hipu se je zdel srečen in zasanjan... Izpod -njegovega ležišča pa je proti sosednjemu šotoru rinila procesija rumenkastih u-ši; tudi one so se poslovile od hladnega telesa. K 400. letnici Petelina - Gallusa O slavnem glasbeniku-komponistu, ki se je na svojih skladbah podpisoval Jakob Gallus Haendl Carniolus se ne ve mnogo, dasi spada še zdaj med največje cerkvene skladatelje, kar priča tudi to, da je n. pr. zadnji dunajski zbor dečkov (Wiener Saengerknaben) v Buenos Airesu pel vsaj štiri njegove pesmi, seveda kot avstrijskega skladatelja. Novejše razprave o njem (Mantuani, Sku-bic) so dognale vsaj to: rodil se je "leta 1500. na Kranjskem"; za natančnejši datum in kraj rojstva se ne ve. Pokojni ribniški dekan Skubic je dokazoval na podlagi matrik, da se je rodil v ribniški fari iz rodbine Petelinov, ki žive še danes (družina, iz katere izhaja tuk. p. Ciril Petelin); Idrijčan Zazula pa, da je rodbina iz Črnega vrha nad Idrijo, ki pa se je lahko preselila v Ribnico. Gotovo je samo, da se je Gallus podpisoval "Gallus-Carniolus", to je "Kranjc", ki je po šegi tedanjih časov prestavil svoje kranjsko ime Petelin v latinskega "gallus" — petelin in v nemškega "haendl" — petelin! Kranjc pa je za. tedanji čas obenem tudi ime za Slovenca (tudi Trubar iz tega časa se je podpisoval Kranjc!). To je znak, da je Petelin ohranil svojo slovansko zavest tudi v tujini, kjer je prišel do velike slave, ki traja še danes. Ve se o njem, da je dobil svojo skladatelj- sko izobrazbo na Dunaju pri "dvornem zboru", ki ga je ustanovil nekaj let prej dunajski nadškof in skladatelj Sladkonja — Slovenec, ustanovitelj še sedaj slavnih "Saengerknaben". Imel je zveze s cistercijanskimi samostani v Avstriji ter je pri njih deloval kot komponist in pevovodja. Prišel je v Prago in na Moravsko v Olumuc, kjer je bil kapelnik tamkajšnjega škofa. Zadnja njegova postojanka je bila zopet Praga kot dirigent' pevskega zbora pri cerkvi sv. Janeza na Bregu. Tam je tudi umrl 18. julija 1591., star torej 41 let. Bil je velik komponist svoje dobe, ki je izdal vsaj deset zbirk skladb in katerega delo, nam znano, obsega vsaj 571 kompozicij! Njegovi sodobniki so ga visoko cenili. Spada vsekakor v vrsto največjih in vodilnih skladateljev ne samo svoje dobe, temveč tudi poznejših. Z njim smo dali Slovenci svetovni kulturi velik delež. Zato je razumljivo, da si ga je vzel na ščit slovenski pevski zbor v tujini: kot je on služil umetnosti izven domovine, pa vedno ostal kljub svetovni slavi zaveden "Carniolus-Kranjc", tako naj tudi ta pevski zbor, delujoč umetniško v tujini, služi slovenskemu dobremu imenu. ŠKOF »It. IVAN JOŽEF TOMAŽIČ Kakor skoraj vsi veliki slovenski možje se je rodil tudi škof dr. Tomažič v preprosti kmečki hiši, a globokoverni družini. Srednjo šolo je z odliko končal v Mariboru. Po končanem bogoslovju je nekaj časa deloval kot katehet v Celju. Nadarjenega duhovnika je škof dr. Mihael Napotnik poslal dokončat bogoslovne študije v Kanizianum v Inomost. Po končanih študijah je bil več let škofov osebni tajnik in je poučeval tudi na mariborskem bogoslovju. Več let je bil stolni dekan in leta 1929 imenovan za pomožnega škofa dr. Andreju Kar-linu. Po njegovi smrti je leta 1933 prevzel ■vodstvo lavantinske škofije, ki jo je vodil modro v letih miru in v letih grozot med vojno in po njej. Ves ta čas od leta 1941 je bil v nemilosti pri oblasteh. Okupator je od njega ponovno zahteval, da zapusti svojo škofijo, a on je to odločno odklonil rekoč: "Premakniti me more le sila ali pa poziv Vatikana". Bil je kakor oče svojim duhovnikom. Imel jih je okoli 900 v svoji škofiji, pa je vsakega dobro poznal in se zanimal za delo. Udeleže--val se je njihovih zborovanj in živahno posegal v razgovore. Med svojimi duhovniki je bil vedno vesel, domač a vendar vselej škofovsko dostojanstven. Vse si mu lahko zaupal, o vsem mu potožil. Imel je tudi vedno odprte oči, ko je bilo treba nadzorovati. Znane so njegove vizitacije samostanov. Na njih je bil očetovsko skrben, a tudi zelo strog in zahteven. Ob birmovanjih je hotel do dna spoznati, kaj dela župnik in kaj kaplan, kako se kot dušna pastirja posvečata svojim vernikom in zlasti mladini. V cerkvi je redno vse do podrobnosti pregledal, enako v župni pisarni. Bil je dober pastir svojega ljudstva. Živel in delal je zanj. Njegovi razgovori z duhovniki so se pričeli in končali z razglabljanjem, kako najti nova primerna pota in rešitve v teh ali onih razmerah. Zanimal se je zlasti za delo medi mladino. Pogosto je sam po svoji iniciativi skliceval razgovore zdaj s ka-teheti ljudskih, zdaj meščanskih ali srednjih šol. Na teh razgovorih si šele spoznal, kako je živel za mladino, koliko je mislil na delo med njo in kako je to delo študiral in ga pripravljal. Posebej še je želel ohraniti v svo- ji škofiji tesno povezanost in skladno sodelovanje vseh katoliških organizacij. V času okupacije je bil oropan svojih duhovnikov. Nad 80 odstotkov jih je okupator izgnal ali poslal v taborišča. Tudi njega je hotel izgnati na "lep" način. A ni se dal premakniti. Vzeli so mu stanovanje in mu do skrajnosti ovirali stik z duhovniki. Tako se je svojemu ljudstvu posvečal zlasti s tem, da je cele dneve spovedoval in preklečal pred Najsvetejšim. Bil je voditelj svojih vernikov. Skrbno je sledil vsem tokovom javnega, tudi političnega življenja ter v svojih pastirskih okrožnicah vernikom jasno kazal smernice, ki se jih kot katoličani morajo držati v svojem zasebnem in javnem življenju. Pri vsem svojem delu in vodstvu je bil vedno zelo previden. Predno se je za kako važno stvar odločil, se je rad posvetoval z mnogimi. Tako je mogel razna mnenja ob tihih večerih študirati, a tudi kontrolirati. Ko se je enkrat za k»ko> stvar odločil, si vedel: zdaj drži. Bil je škof dela. Počitka skoraj ni poznal. Ko se je v poletni vročini za nekaj tednov umaknil na svojo pristavo, je romalo z njim kup raznih aktov in knjig. Šel je na "počitnice'', da je v samoti tem laže garal. V sa- moti je koval načrte za svoje delo v prihodnosti, študiral, česar se je prej v razgovorih s tem ali onim le kratko dotaknil. Bil je vedno zvest služabnik Boga in Cerkve. Koliko je molil vsak dan, ve samo njegov služabnik g. Vid. Duhovnike je ob slovesu skoraj redno prosil za "memento". Duhovne vaje je opravil vsako leto z vso skrbnostjo. V teh dneh ni poznal ne razgovorov ne obiskov. Ko si ga opazoval pred oltarjem med msšo ali med opravljanjem raznih obredov, mu je spoštljiva svečanost odsevala iz vsake kretnje in poteze v obrazu. V svojih pastirskih pismih je redno razlagal in branil verske resnice, božje in cerkvene pravice. Po vsem povedanem bomo mogli malo zaslutiti, koliko je trpel v zadnjih osmih letih svojega škofovanja, ko je moral molčati,, skoraj pretrgati vezi s svojimi duhovniki in s svojim ljudstvom, v letih, ko so mu sovražniki Cerkve in Boga do temeljev rušili to, za kar je on živel, za kar se je žrtvoval vse življenje. Zato je že med okupacijo začel hirati. Zdravje se mu je zrahljalo še bolj, ko je doživel razmere po vojski, katere konec si je tako zelo želel vjrepričanju, da bo zopet mogel obnoviti, kar mu je uničil okupator. Doživel pa je le nova razočaranja ob vladi komunizma. To je izčrpalo njegove moči. Njegovo očetovsko skrbnost za škofijo pa vidim tudi v tem, da si je še pred smrtjo izbral tako vrednega naslednika, kakor je se-dpnji lavantinski škof dr. Maksimiljan Držeč-nik. Dr. H. LONČAR JANKO: Koroška Kronika Ko so prav na dan kapitulacije Nemčije 8. maja pribrzeli tanki angleške Osme armade v Celovec, ni nihče mislil, da bo s tem ogromnim vojnim valjarjem prišlo tudi toliko vojaških uradnikov, da bi mogli hitro prevzeti vso u-pravo v tedaj popolnem razsulu, ki je nastal, ko so čez noč prenehali vsi uradi in izginili skoraj vsi uradniki. Vse je bilo treba začeti znova in z novimi ljudmi. In je šlo dokaj hitro. Prvi teden ni bilo nobenega časopisa, pač pa je zasedbena oblast skoraj dnevno izdajala stenski časopis v nemščini. Lepili so ga na oglasne deske in zidove. Sredi maja je začela Britanska obveščevalna služba (P.W.B.) izdajati dnevn:k za Koroško v nemščini ("Karnt-ner Nachrichten''). Sredi junija je začela delovati pisemska cenzura — pošta še ne in 20. julija 1945. je izšla prva številka slovenskega tednika "Koroška Kronika". Tako so koroški Slovenci dobili po dolgem premoru, ko je bila slovenska beseda in črka zatrta z najbolj brezobzirnimi sredstvi, zopet glasilo v materinščini. V začetku je to bil skromen listič na štirih straneh; videti mu je bilo, da sta mu botrovali pri rojstvu naglica in pomanjkanje sposobnih sodelavcev. Toda bil je tu in je lahko trkal na vrata slovenskih domačij, ki so bile že toliko let brez tiskane slovenske besede. Prvi predstavnik koroških Slovencev, ki je navezal stike z angleškimi zasedbenimi oblastmi, je bil prelat Valentin Podgorc, ki je kljub visokim letom takoj nastopil nešteta pota, da pribori koroškim Slovencem nazaj njihove kulturne in gospodarske ustanove, ki so jih nacisti že pred davnimi leti zasegli ali zaplenili. V intervencijah za povrnitev premoženja Mohorjeve družbe, Hranilnice in posojilnice in drugih ustanov je prišel v stik s predstavniki obveščevalne službe in jih podžigal, naj čimprej izpeljejo zastavljeno nalogo, izdati slovenski tednik. Zato je v nemali meri njegova zasluga, da je Kron ka tako hitro izšla. Ko spočetka ni bilo-lo primernih sodelavcev, je sodeloval pridno s peresom; z nasveti in predlogi pa ves čas, dokler je našel voljna ušesa. Za Britansko obveščevalno službo začetek res ni bil lahek, častnik David Hogg, ki je vodil prve priprave, je imel dokaj nesrečno roko pri izberi prvih sotrudnikov. Ker koroških Slovencev ni našel, je v uredništvo Kronike sprejel Nemce, ki so znali tudi nekaj slovensko. Zato je v prvih številkah slovenščina hudo šepala, pravopis pa stokal, dočim je vsa objavljena snov bila v celoti prevedena iz nemščine. Vendar so se te začetne in najhujše napake hitro odpravile, posebno še, ker je kmalu prevzel vodstvo uredništva "Kronike"' major Gerald Sharp, ki je pravtako kot njegov predhodnik že razumel nekaj slovensko. S tem častnikom je dobila Britanska obveščevalna služba res spretnega in podjetnega or— ganlzatorja. Njemu gre tudi glavna zasluga, da se je "Kronika" v razmeroma hitrem času razvila v lep in zanimiv tednik. Mr. Gerald Sharp je pokazal svojo ljubezen do Slovencev tudi v tem, da se je za časa bivanja na Koroškem lepo naučil slovenščine, kar za Angleža pač gotovo ni bila lahka naloga. Tednik je kmalu začel izhajati na osmih straneh, notranje se je preuredil iz političnih novic kratkotrajne vrednosti na dobro čtivo in politična poročila ter splošno veljavne preglede. S tem je mnogo bolj ustregel koroškim Slovencem, katerim je zelo primanjkovalo kakršnega koli •čtiva v slovenščini. Tudi v uredništvo so prišli sotrudniki, ki so bolje obvladali slovenščino. Tako je postala "Kronika" pravi družinski list koroških Slovencev, v velikem številu pa je prihajala tudi v različna koroška begunska taborišča, kjer so slovenski antikomunistični begunci pridno segali po njej. V teh taboriščih je zrastel s časom tudi kader priložnostnih sotrudnikov, ki so s svojimi prispevki v marsičem dvignili kakovost čtiva v "Kroniki". Stalen dobavitelj podlistkov za "Kroniko" je postal pisatelj Karel Mauser, ki je spisal svojega prvenca še doma v Sloveniji, a je potem v Spittalu takoreč s "Kroniko" doraščal v zrelega pisatelja. Mlado in staro je bralo njegove povesti, kakor so to "Rotija", "Sin mrtvega" in "Prekleta kri". ^Uredništvo- "Kronike" je poseglo tudi v druga področja, "kjer je primanjkovalo primernih delavcev. Tam so se prirejala radijska poročila v slovenščini, čeprav le za pet minut na večer. Tam so se pripravljale slovenske ure za celovški radio s pevskimi, godbenimi in recitacijskimi nastopi. Samo ljubezni Mr. Geralda Sharpa do Slovencev, katerih trpljenje pod Hitlerjem je do dobra spoznal na svojih neštetih obiskih po slovenskih vaseh na Koroškem, se imajo koroški Slovenci zahvaliti, da je Britanska obveščevalna služba prevzela nase tudi stroške, ki so bili združeni s prirejanjem takih slovenskih ur v radiu. Kadar koli so nastopali pevci iz raznih koroških vasi v radijskem studiu v Celovcu, so jih skoraj vedno prepeljali tja avtomobili Britanske obveščevalne službe. Bilo je to namreč edino jamstvo, da so prišli pravočasno do nastopa. Običajni avtobusi, ki so služili osebnemu prometu med podeželjem in Celovcem, tej "nalogi" skoraj nikdar niso bili kos. Zgodilo se je, da je šofer pozabil naložiti del pevcev, da ni mogel vseh sprejeti, da je napravil izredno veliko zamudo ali pa celo obtičal. Ker se na Koroškem zaradi tega uradno ni nihče raz-hudil, razen "Kronike" same in koroških Slovencev, je bila pač neodvisnost v pogledu vozil edini uspešni izhod. Že v drugem letu je "Kronika" posegla v založniško področje in s ponatisi del iz tednika tešila velikansko lakoto po slovenski knjigi na Koroškem. Prvi ponatis je bil "Slomškova čitanka", ki je gotovo bila pred vsem potrebna otrokom koroških Slovencev, saj tedaj odprte šole dvojezičnice niso imele nikakršnih knj g v slovenščini. Šola brez knjig pa celo pri dobri volji z vseh strani ne more imeti posebnega uspeha. Sledil je ponatis Cankarjevega "Križa na gori", ki je bil dokaj hitro razprodan. Tudi omenjene tri Mauserje-ve povesti so bile v ponatisu priljubljeno čtivo, Bazilij — Kunčičeve "Mladinske pravljice" prav tako kakor tudi vse drugo ponatis-j no čt;vo. šolam naj bi služil tudi poskus skromne "Slovenske slovnice". Vrhunec v založniškem delovanju "Kronike" je bil dosežen ob koncu leta 1947., ko je Britanska obveščevalna službe založila lep album slik iz Slovenske Koro?ke. Album nai bi izšel za Božič, na je nepričakovano doživel hudo zamudo. Album je bil dotisken, prav tako naslovna stran in ovitek z naslovom: Slovenska Koroška. Pa so uradni krogi koroške vlade intervenirali pri Angleški zasedbeni oblasti in ugovarjali proti takemu naslovu. Izpodbijali so ta naslov največ z jugoslovansko zahtevo po koroškem ozemlju in usneli, da so ubili kar dve muhi na en mah. Britanska obveščevalna služba je popustila, na novo je bili treba tiskati naslovno stran in ovitek. Al- Pripravljeni za odhod bum je izšel z zamudo šele po novem letu — konec januarja 1948. — in na Koroškem ni izšla knjiga, ki bi že z naslovom pričala, da je še vedno del Koroške tudi slovenski po svojem življu in tradiciji. Album sam prinaša seveda le slike iz slovenskega dela Koroške, kljub temu, da nosi naslov "Album Koroške". Vse slike je posnel major Gerald Sharp, ki je prav v tem delu ponovno pokazal svojo ljubezen do naroda, ki noče umreti. Več kot leto dni je izhajala "Kronika" kot edini slovenski tednik z značajem časopisa (poleg verskega lista, ki je tedensko ob nedeljah bil na razpolago slovenskim vernikom in ga je izdajal celovški škofijski ordinariat), ko je začel prihajati iz Dunaja tamkaj tiskani "Vestnik", glasilo OF za Slovensko Koroško. Ta komunistična in titovska "konkurenca" priljubljeni "Kroniki" ni mogla odvzeti bralcev, pa tudi ne naročnikov. Naklada kronike se je prej ko slej sukala okrog 7.000 in je začela padati šele, ko so se pričeli seliti slovenski protikomunistični begunci iz taborišč preko morja. Prav ti so, zlasti prvima letnikoma "Kronike" očitali načelno nejasnost glede komunizma. Če upoštevamo, da je "Kro- nika" tedaj sledila splošnim navodilom, ki so-veljala za vse politično udejstvovanje zapad-nih zaveznikov, ki so spregledali mnogo kasneje kakor mi, moramo priznati, da tedaj drugače biti ni moglo. Sicer pa je "Kronika" v polni meri z uspehom opravljala svoje poslanstvo med koroškimi Slovenci, tako na kulturnem kakor tudi gospodarskem področju,, pri čemer je nudila še mladini z mesečno prilogo "Mladi Korotan" obilo lepega in koristnega v materinščini. Za nas tako bridki obračun z angleško politiko povojnih dni in prvih povojnih let ima na angleški strani prav gotovo najbolj blesteča postavka z imenom "Koroška kronika Kulturno in narodnostno delo, ki ga je "Kronika" opravila in ga še opravlja med koroškimi Slovenci, bodo šele kasnejša leta mogla pravilno in dostojno oceniti. Zakaj šele bodočnost bo dala pravo ceno temu tedniku, ki mu je ugleden koroški Slovenec ob prvi številki,, ko je izšla, mesto rojenice napovedal: "Prvi dan, ko bodo šli Angleži, tudi ne bo več "Koroške kronike"! — Dal Bog, da ne bi bilo-tako. Msgr. dr, Jože Jagodic — Ko so se slovenski begunci, vsak s svojo bolečino v srcu, po tistih strašnih majskih dneh 1945 leta razhajali z vetrinjskega polja v taborišča, so imeli s seboj samo še vero in zaupanje v Boga. Vse jim je propadlo; če. sedaj izgube še vero, izgube tudi življenjski pogum. Za vsako ceno je bilo treba v ljudeh ohraniti ta pogum in vse stremljenje in prizadevanje usmeriti v to, da se v slovenski begunski množici ohranja in poživlja vera. To prizadevanje pa so motile in ovirale mnogotere vnanje okoliščine, že v prvih dneh begunstva je angleška okupacijska oblast segla po našem nadpastirju, škofu dr. Gregoriju Rožma-nu in ga internirala. Ta dogodek je strašno odjeknil med slovenskimi begunci. Odlok sv. stolice o ustanovitvi "Narodnega delegata papeške misije za jugoslovanske begunce v Avstriji in Nemčiji" je prinesel novega upanja in položil temelj za organizirano dušno pastirstvo med slovenskimi begunci v Avstriji. Znak posebne naklonjenosti sv. Očeta do Slovencev je bilo tudi dejstvo, da dobrotnik beguncev je na tako važno mesto za delegata postavil Slovenca —■ Msgr. Dr. Jožeta Jagodica. Z. njim je poslej tesno povezano versko in socialno življenje slovenskih beguncev v Avstriji. Organizacija cerkvenega življenja. Nad številom jugoslovanskih katoliških ge-guncev v Avstriji nihče ni imel pregleda. Po vsej Avstriji so bili raztreseni. V začetku jih je bilo več zunaj taborišč kakor pa v taboriščih. Takoj po imenovanju, bilo je to, sredi 1946.. leta, se je Msgr. Dr. Jagodic lotil dela za cerkveno organizacijo. Obiskal je vsa begunska taborišča, povsod navezal stike tudi s taboriščnimi poveljniki in njihovimi sodelavci. Prvo njegovo delo je bila organizacija dušnega pastirstva v vseh taboriščih. V vsakem taborišču je ustanovil duhovnijski urad, katerega delokrog se je raztezal na dotično taborišče in na tiste begunce, ki so živeli v njegovi neposredni bližini. Tako je vsako taborišče bilo župnija zase, katero je vodil pooblaščeni dušni pastir, imenovan od Narodnega delegata. župniku v pomoč je bil dodeljen eden ali pa tudi po več kaplanov, kakor so to narekovale potrebe. Taboriščni duhovnijski uradi so vodili tudi rojstno - krstno knjigo, poročno knjigo, mrliško knjigo in knjigo oznanil. Delegacije za poroke so dobivali od krajevnih župnikov. Njim so bili v veliko pomoč pri vodstvu matičnih knjig. O gibanju življenja v taboriščih so redno obveščali Narodnega delegata. Ob razpustu taborišča je moral pooblaščeni dušni pastir vse knjige izročiti delegatu. Taboriščni dušni pastirji so skrbeli tudi za rast in napredek enakih verskih organizacij, kakor smo jih imeli doma. Narodni delegat sam pa je vzdrževal redno zvezo s Papeško misijo za begunce v Frankfurtu, z nunciaturo in krajevnimi ordi-niariji. Nad duhovniki v taboriščih je imel škofovska pooblastila tako v pogledu duhovniške discipline kakor tudi oblasti nad verniki-begunci. Pravico spovedovanja so taboriščni dušni pastirji dobivali od Narodnega delegata. Smel je deliti tudi zakrament sv. birme. Poleg redne službe božje so bile po vseh taboriščih vpeljane tudi redne stanovske mesečne duhovne obnove, katerih se je redno u-deleževalo vsaj 80 odstotkov vernikov. V postnem času pa so prav tako za vse stanove bile organizirane duhovne vaje. Poseben dogodek v taborišču je bila sv. birma. Tedaj se je Narodni delegat pokazal v svej svoji veljavi. Takrat je "DPs Bishop" prišel do polnega izraza. Za taborišče je bil to izreden dogodek, dan, na katerega so se taboriščniki pripravljali kakor nekdaj doma. Zanimiva in pomembna je statistika bir-mancev. Narodni delegat je birmal v letu 1946 .......... 1423 birmancev » „ 1947 .......... 1098 „ „ 1948 .......... 697 ,, „ 1949 ...............15 Karitativna organizacija. Nič manj, kakor v cerkvenem in verskem, je bilo pomembno delo Narodnega delegata tudi v karitativnem pogledu. Begunci so bili dejansko brezpravni ljudje, katerim so odrekali celo naravne pravice. V Avstriji so pa bila tla za slovenske begunce zelo neugodna, zlasti' zaradi neposredne bližine jugoslovanske meje. Tako je bilo otežkOčeno med slovenskimi begunci kulturno in karitativno delovanje, ■s Msgr. Dr. Jagodic vodi procesijo Sv. Rešnjega Telesa v Špitalu. zlasti pa delo za skupno emigracijo v Argentino. Msgr. Dr. Jagodic je ustanovil "Karitativno pisarno Narodnega delegata Papeške misije za jugoslovanske begunce v Avstriji in Nemčiji", da bi v njenem okrilju lahko izvršil delo, ki bi ga sicer moral opraviti Socialni odbor. Za generalnega tajnika je izbral Msgr. Matijo Škertjca, kil se je temu delu posvetil z vsem srcem. Ta se je takoj lotil organizacije tega dela in si za pomoč pritegnil k sodelovanju več oseb, med katerimi je zlasti omeniti dragoceno pomoč g. p. Cirila Petelina. V okviru Karitativne pisarne, ki je spočetka imela svoje središče v Lienzu, pozneje pa v Spittalu, se je organizirala in vodila ne samo izrazita karitativna akcija, temveč tudi vse drugo delovanje, ki je bilo v korist ge-guncem: Narodni delegat je redno obveščal sv. Očeta o položaju slovenskih beguncev, ki so v njem imeli edinega zaščitnika. Na Karitativni pisarni je bila vsa skrb za slovensko begunsko šolstvo, zlasti za slovensko begunsko gimnazijo v Spitallu in za slovenske visokošolce v Grazu. V okviru Karitativne pisarne Narodnega delegata pa je bila izvršena s sodelovanjem Socialnega odbora v Rimu v glavnem tudi vsa priprava in izvedba množične emigracije naših rojakov v Argentino. Slovenski begunci, ki so preživljali svoja huda leta v avstrijskih begunskih taboriščih, se danes s hvaležnostjo spominjajo delovanja Narodnega delegata Msgr. Dr. Jagodica, ki jim je lajšal težave in pripomogel, da so danes zopet svobodni in polnopravni udje človeške družbe in žive v deželi blagostanja in svobode. Emigracija slovenskih beguncev v Združene Države Amerike (U.S.A.) Ko smo v maju 1945 morali bežati pred "o-svoboditelji in osvoboditvijo" v tujino, smo v začetku iz meseca v mesec, pozneje pa iz leta v leto pričakovali, da se bo režim krvi in nasilja in krivice moral umakniti — že zaradi načel Atlantske karte in se bomo mogli vrniti na svoje domove v težko pogrešano domovino. Zaman je bilo naše upanje! Po božji previdnosti mera trpljenja in zadoščevanja za nas še ni bila polna, težka šola, kaj je komunizem, pa še ne končana za vse one, ki so ostali doma. Neobhodnost izselitve Tako je bilo treba misliti na to, kam naprej. Mislili so na to vsi begunci, ker so videli, da jih tujina gleda kot zelo nezaželjene ali morda celo osovražene prišleke; mislili so pa na to tudi zavezniki in organizacije, katerim je bila poverjena skrb za begunce, predvsem IRO. Pot le preko morja • In pred begunce, kot pred omenjene organizacije, je stopilo vprašanje: kam in s čim! Težko ga je bilo rešiti! V Evropi ni mesta: komunistične stranke so povsod ustvarjale močno nerazpoloženje proti beguncem — s propagando, kot jo pozna le komunizem, ki ne Združene Države Severne Amerike — United States of Amerika. Zveza 48 držav, dveh teritor jev in zveznega distrikta. Neodvisne od 4. julija 1776. Zakonodajno oblast izvršuje kongres, sestavljen iz senata in poslanske zbornice. Izvršno oblast ima predsednik. Površina všteta tudi površina velikih jezer in ostalega vodovja 7,839.063 kv. km. Število prebivalcev nad 132 milijonov po podatkih. iz leta 1948. Glavno mesto Washington z nad 700.000 prebivalci. (Po podatkih iz zadnjih let.) izbira sredstev. Izven Evrope je pa težko. Katera prekomorsjta država bo sprejela evropske berače, ki jih je komunistična propagan- R. J. Beatson, uradnik NCWC War Relief Service, je Slovencem zelo naklonjen. Člane Usove družine popisuje v taborišču za odhod v novi svet. da povrhu naslikala še kot izdajalce in kola-boraterje in kdo bo plačal dragi prevoz čez morje? Čas je pomagal rešiti ta težka vprašanja. Organizacije so začele trkati na vrata prekomorskih držav. Začele so se zanimati za begunce države južne, srednje in severne Amer ke. Skoraj med poslednjimi državami so prišle tudi ZDA (USA), da izpolnijo svojo dolžnost človekoljubja. Zakon ZDA o vselitvi DP Zakon ZDA o imigraciji beguncev je dovolil vsega skupaj le 205.000 beguncem naselitev in to samo takim, ki so bili v begunstvu oz. izgnanstvu že pred 22. dec. 1945. Kar jih je prišlo v begunstvo šele po tem dnevu, so od naselitve izključeni (out of the date line — je označba). Velika prednost zakona Ima pa ta zakon nasproti navedenim minusom en velik plus. Za vsakega imigranta izmed beguncev Evrope mora biti zagotovljeno delo in stan od strani osebe, ki mu pravimo "sponsor" (boter). Ta uredba botrinstva se je sijajno izkazala za vse imigrante: ko pride sem, ima že streho in zaposlitev. Seveda je pa priprava same emigracije bila otežkočena, zamudna ravno z iskanjem botrov. Sodelovanje IRO, države in organizacije Zanimivo je pa, kako se je potem ta zakon izvajal. To je amerikansko in za nas Evropejce zelo podučno. Trije činitelji sodelujejo: država, IRO in zasebne organizacije (verske, dobrodelne in narodne). Država Za državo zopet so v funkciji: a) Komisija za rešetanje (screening), ki dene kandidate na rešeto glede njih preteklosti, zlasti politične. b) Konzul daje vize le, če kandidat za imi-gracijo odgovarja splošnim vselitvenim predpisom z ozirom na zdravje, pridobitno zmožnost, moralno preteklost in dr. c) Imigracij-ski inšpektorat v tranzitnem taborišču pred odhodom na ladjo (Grohn), ki še enkrat pregleda vse dokumente in preizkusi vse dosedanje ugotovitve, če-držijo. Najstarejša slov. begunka Neža Tomažin se podaja na pot k svojemu svaku v Cleveland. IRO Za IRO deluje posebni naselitveni oddelek (resettlement division), ki izvede ponovno registracijo (vsega 54 vprašanj oz. podatkov), zdravniški pregled in po podelitvi vize odpošilja transporte na tranzitno taborišče. Tudi prevoz preko morja oskrbi še IRO. Zasebne organizacije Zasebne organizacije imajo glavno nalogo v samih ZDA: iskati botre, posredovati med botri in begunci in po dohodu ladij z begunci odpravljati begunce in njih prtljago k botrom po vseh državah ZDA. Begunci, ki prihajajo semkaj, po izkušnjah priznavajo, da je to delo izborno organizirano od sestopa z ladje pa do sprejema begunca na zadnji že-lezn. postaji od strani botra. Narodna kat. dobrodelna konferenca Med organizacijami, ki v ZDA delajo za naselitev beguncev, je gotovo najmočnejša in tudi najvzornejša NCWC (National Catholic Welfare Conference — Narodna katoliška dobrodelna konferenca.) Ona hoče poskrbeti, da, zlasti pripadniki kat. narodov v begunstvu: Poljakih Litvanci, Ukrajinci (grško kat.) Lat-vijci, Čehi in Slovaki, Hrvati in Slovenci, Ma-djari dobijo dobre botre in se naselijo v USA. Zato pod njenim okriljem in za njo deluje devet nacionalnih organizacij ravno navedenih narodnosti v ZDA. Ta organizacija more pokazati tudi na lepe uspehe, tako da je preko 40% došlih imigran-tov v ZDA doslej našlo botre in dobilo v ZDA kruh in streho z njeno pomočjo. Ta organizacija dela res čast ameriškim katoličanom. Slovenska Liga Za slovenske begunce dela skupaj s to splošno kat. organizacijo Liga Slovenskih kat. Amerikancev (Liga s sedežem v Clevelandu. Njen predsednik je Rev. msgr. Oman, tajnik pa dr. Miha Krek. Pri NCWC v New Yorku pa je za slovenske begunce poseben oddelek ali miza takoimenovani Slovene Desk, ki ga vodi neumorni in požrtvovalni pater Bern. Ambrožič.) Če bi slovenski imigranti hoteli ke-daj pokazati hvaležnost za ves trud, vse o-gromno delo in žrtve teh dveh mož, potem bi morali s svojimi prispevki v ZDA zgraditi v čast in zahvalo tema dvema možema tak spomenik, ne v kamnu ali bronu, ampak v veliki slovenski kulturni dobrodelni in podporni or- ganizaciji, ki bi nam delala čast pred Ameri— kanci in pred svetom, kakor dela NCWC čast ameriškim katoličanom. To bi ta dva moža. zaslužila in gotovo tudi želela za dobrobit Slovencev v ZDA in doma, ker vidita, da nam-nekaj takega hudo manjka. To bi nas tudi narodno bolj držalo v ZDA, dočim se sedaj Slovenci neverjetno hitro zgubljajo, utapljajo* v morju tujine, hitreje skoro kot vsi drugi narodi. Nje delo Kaj pa je dosegla Liga za slov. begunce?" Stvar je v teku in ne moremo podati zaključnih uspehov. Toda nekaj podaktov pa že moremo dati. Do dneva, ko to pišemo (t. j. 25-sept.) je prišlo v ZDA že blizu 800 slov. beguncev. Toda po približnih računih je to le-malo več kot četrtina slov. beguncev, ki jih upa Liga po dosedanjem zakonu spraviti v ZDA. To pomeni, da računa Liga, da naseli v ZDA 3000 Slovencev iz Avstrije, Nemčije in Italije. Če pa bo sprejet v ZDA dodatni zakonik DP act 1948, ki predvideva povišanje DP imigrantov od 205.000 na 339.000, bo seveda tudi Liga poskušala število 3000 primerno po-' višati. Težave pri iskanju botrov Iskanje botrov med Slovenci v ZDA je bilo-težavno zlasti iz treh razlogov: a) Tito in "osvobojena" Jugoslavija sta bila — po zaslu-- Otročiči družine-Jerneja in Zal-ke Zupan po prihodu iz tabori š č a Tro-faiach v Cleve-land na vrtu? sponzorja Ivana Račiča.. gi ameriške oficielne propagande — povzdig-njena zelo visoko kot zaveznika, b) Titovi komunistični pristaši v ZDA in v ravno tako njih rdeči sopotniki so napravili proti slov. beguncem močno gonjo, češ, da so izdajalci in zločinci, ki jim ni mesta v ZDA; če pa to niso, naj se pa vrnejo domov, c) Slov. stari naseljenci niso premožni, po ogromni večini delavci, ki sami zase večinoma niti ne morejo dati potrebnega zagotovila za zaposlitev in stanovanje. Neslovenski botri Zato je pač Liga iskala botrov za Slovence tudi pri neslovenskih narodnostih, zlasti pri farmarjih angleškega jezika. Računa se, da je približno polovica botrov izmed ne-Slovencev. Med botri Slovenci so pa deloma sorodniki, deloma pa slovenski podjetniki in farmarji, ki so se odzvali povabilu Lige in vzeli obveznost botrinstva do skrajnih možnosti. Tu je z dobrim vzgledom šel pred drugimi slovenskimi kolonijami Cleveland, kjer je Liga mogla razviti najintenzivnejše delo; saj je tam njen sedež, njen odbor in še "odbor stoterih", ki tvori glavno oporo Ligi. Razkropitev po ZDA Omenili smo že, da vsled zahteve botrinstva vsi imigranti dobijo takoj po prihodu streho in kruh. Od doslej priseljenih smo mogli napraviti pregled za 718 naseljencev (ne vpošte-vajoč pri tem duhovnike). Ti naseljenci so se razpršili na 28 držav ZDA. Vendar pa je odšlo od teh 718 slov. beguncev 592 (t. j. 82% %) v onih šest držav, kjer so najmočnejše slovenske naselbine. Pregled Ta-le pregled zelo veliko govori: Država Štev. novih Odstotek naseljencev 1. Ohio . . . . 272 38%' 2. New York . . . 104 14% % 3. Minnesota . . . . 76 10% % 4. Illinois . . . 58 8% 5. Wisconsin . . . . 46 6%% 6. Pensylvania . ... 36 5% 592 82 y2% Računati moremo, da se bo to razmerje pri Skupina Slovencev v taborišču Grohn pri Bremenu čaka na prevoz v U. S. A. nadaljnih dohodih verjetno nekoliko spremenilo, ker se zaradi pomanjkanja botrov Liga oDrača sedaj zlasti na farmarje v državal Virginia in N. Dakota. Prevoz Prevoz iz Evrope se vrši iz Bremerhafna na voj. transport, ladjah v vzh. luke ZDA, poglavitno v New York, nekaj v Boston in nekaj malega v New Orleans. Ta prevoz po morju gre na račun IRO in zato so voj. transportne ladje ugodne, ker so poceni. Seveda potniki opravljajo delo v kuhinjah, obedni-cah, snaženje krovov in prostorov in včasih celo pleskanje krovov. Prevoz iz luke do botra plača boter. Na pristaniščih v Ne v Yorku je vedno zastopnik Lige, da pomaga pri carini in pri NCWC. Zaposlitev je doslej še pretežno v obrtih in industriji, ali v bodoče bo rasla zaposlitev v kmetijstvu, ker se botri najdejo bolj med far-merji. Zaslužek na farmah je seveda dosti slabši kot v obrti in industriji. Za nove naseljence izdaja Slovenska miza pri NCWC (Slovene Desk) mesečno okrožni-) co "Novi Amerikanec". Namenjena je cilju, da poveže naseljence in da jim daje koristne pobude in nasvete. Novi naseljenci se vključujejo v slovenske podporne enote, naročajo slovenske časopise in bodo skušali poživiti kulturno delo med ameriškimi Slovenci; le to bo utrdilo narodno zavest, brez katere se Slovenci v ZDA že v drugi generaciji utapljajo v morju tujine. Poslanstvo DP Mogoče je božja previdnost s slovenskimi begunci tudi to hotela, da slov. naseljenci v ZDA ne bodo tako hitro izgubljeni za narodno slovensko skupnost. Pomisliti je treba, da je prišlo v ZDA že doslej blizu 40 duhovnikov, da je dobilo štipendije (scholarship) za amsr. univerze 16 slov. akademikov, ki bodo tako mogli nadaljevati svoje študije tu in da je prišlo in pride sem še veliko večje število akademikov, ki sicer ne bodo mogli nadaljevati študija, ampak bodo morali vsaj začasno prijeti za ročno delo. Tudi precej inteligentov je prišlo in jih še pride, ki bodo tudi svoj delež dali za poživitev kulturnega dela in utrditev narodne zavesti, četudi morajo začasno vzeti zaposlitev na farmi, v obrti ali tovarni. Najvažnejše poslanstvo Begunci so šli skozi šolo stradanja, trpljenja. Begunci so vse pustili in šli s kovčkom ali brez njega v tujino. Spoznali so, da je mate-rializem velika nevarnost za človeštvo. Ker po prihodu semkaj vidijo, da tudi našim ameri-kanskim naseljencem grozi ista nevarnost ma-terializma, bodo prav mnogi od novih naseljencev spoznali dolžnost —- delati proti ma-terializmu s( tem, da bodo v družinah molili, da bodo napolnili slov. prosvetne dvorane za idealno kulturno delo in da bodo napolnili slovenske cerkve v ZDA, ki jih je veliko in ki naj ostanejo tako slovenske kot katoliške kot so bili slovenski in katoliški oni slovenski naseljenci, ki so jih. s svojimi prispevki in žulji gradili. Dr. J. B. In kako krasna je tvoja slovenska domovina! Vrste se visoke planine, nizki griči in rodovitne ravnine; napajajo tvojo domovino čisti studenci, bistre vode, mogočne reke, kra-se jo lepa jezera, podzemeljske votline, mnogoštevilne vasice in vasi, trgi in mesta. In cerkve, hrami božii, priče globoke vere slovenskega rodu, koliko jih vidiš po dolinah in hribih, kako so olepšane z umetnimi slikami in oltarji, kako mogočno done zvonovi z zvonikov ! Nadškof Dr. Jeglič. OČIŠČENJE V krvavi luči božje plamenice sem našel pot do grobnice duha, vesti tečaje je razjedla rja, že milosti razpadajo stopnice. Kot stopil prvič bi na prag beznice, mi v grozi skoraj sapa je pošla, zazrl dušo svojo sem v rakvi zla, v spoznanju so se širile zenice. Kot smrt zazdel sem se v rokah Pravice, v obupu potemnele so oči, čez me je zrasla strašna senca križa. Ob svitu se Ljubezen mi približa: "Tvoj duh, moj sin, ni mrtev, ampak spi." Pokleknil v klop sem dobre spovednice. ČRTIMIR Z ladjo "General Elting" je prispelo 15. maja v U. S. A. 66 Slovencev. Skupina Slovencev po izkrcanju v Bostonu. SLAVKO SREBRNIČ slovenci v italiji Po novi meji med Jugoslavijo in Italijo so še vedno ostali mnogi slovenski kraji v Italiji. To so Gorica z jugozahodno okolico, Beneška Slovenija in Kanalska dolina na Koroškem. V bežnem pogledu preletimo nekoliko Slovence in njihove kraje in življenje v Italiji. SLOVENCI V KANALSKI DOLINI Če začnemo s severom, imamo pred seboj Slovence v Kanalski dolini. To je tisto ozemlje, ki je pripadlo Italiji po prvi svetovni vojni. Politično in administrativno je priključeni Vidmu, kamor spada tudi v verskem pogledu. Trbiž je tu glavni kraj, vendar je Slovencev v njem le malo. Močne slovenske vasi so bile do druge svetovne vojne žabnica, Ukve in Ovčja vas, ki so pa po nesrečni opciji prebivalstva za Nemčijo na široko odprle vrata laškemu vdoru, tako, da so zdaj v vseh teh vaseh močne italijanske postojanke. Ker so bili ti kraji vedno obmejni in pod močnim tujim pritiskom, je narodna zavest dokaj šibka. Še najbolj zavedne so Ukve, kjer so slovenstvo dramili duhovniki, dočim sta šola in občina nasprotovali. — V Ovčji vasi je pokopan duhovnik Jurij Prešeren, brat Francetov. — Iz Ovčje vasi se vzpenja strma stena na slavno božjo pot Sv. Višarje, ki spadajo v župnijo Žabnice, kjer je bil doma dr. Lam-bert Ehrlich. Zaradi lesne industrije in tujskega prometa je gospodarsko stanje dobro, versko slabše, dasi so v Ukvah, žabnicah in Ovčji vasi dušni pastirji beneški Slovenci, po drugih vaseh pa Italijani. Slovensko kulturno življenje je omejeno le na redke iskre slovenskega tiska, ki prihaja iz Gorice, oziroma Trsta, ker Italija noče odpreti slovenskih šol. i BENEŠKI SLOVENCI Druga skupina Slovencev v Italiji so Beneški Slovenci, ki imajo veliko lažje zveze z Gorico, čeprav spadajo pod Videm. Meja proti Jugoslaviji je stara avstrijsko-italijanska meja z nepomembnimi popravki v Nadižki dolini v prid Jugoslavije. Beneški Slovenci so naše še vedno nerešeno vprašanje, ker sedanja italijanska republika ne kaže nobenega znamenja spametova- nja, da bi tem ljudem po dolgih stoletjih odprla pot do kulturnega življenja s ključem njihovega narodnega maternega slovenskega jezika. Narodna zavest beneških Slovencev, ki je bila bolj pokrajinskega kot splošno narodnega značaja, se vidno drami kljub krivičnemu laškemu nasprotovanju na cesti, v uradu in šoli. Cerkev, ki je v dobi beneške republike gojila slovensko bogoslužje, je od dobe fašizma prepustila Slovence tudi v cerkvi italijanskemu pritisku, ki so ga le tu in tam nekoliko omilili nekateri odločni narodno zavedni duhovniki. Krivično stanje Slovencev v Benečiji je seveda neprestan povod za komunistično propagando, česar pa Italija v svoji narodno šovinistični slepoti noče uvideti. Beneška Slovenija je sicer majhna, pa ima mnogo značilnih, deloma legendarno, deloma zgodovinsko znanih krajev, kamor spada predvsem Čedad z Nadiško dolino, Landarsko jamo in Staro goro. V svoji rojstni vasi v Tarčmunu pod Mata-jurjem živi v pokoju že iz prejšnjega stoletja znani odlični voditelj beneških Slovencev Msgr. dr. Ivan Trinko. Upajmo, da doživi, da bo dih prave slovenske svobode zavel preko njegove drage Beneške Slovenije, ki je že pol drugi tisoč let naša zapadna meja. Še živa slovenska narodna pesem po nekaterih vaseh v Beneški Sloveniji dokazuje moč tlovenskega čustva v Benečiji. t GORIŠKI SLOVENCI Tretja skupina Slovencev v Italiji je tista okrog Gorice, čudno postopanje pri nepotrebni in napačni podelitvi Gorice Italiji je mesto skoraj krog in krog obdalo z mejo, tako da Italijani preplašeni odpirajo usta in oči, ko ob raznih slovesnih prilikah zagore kresovi onstran meje po Krasu, Banjški planoti, Br-dih. Nova meja namreč, ki priteče s Krasa se kot nekaka zanka požene okrog Gorice do Cerovega, kjer se sprosti in švigne naprej proti zahodu po južnih obronkih Brd, vendar ne po naših željah. Podrobnejši potek meje je ta. Začne se med Štivanom in Jamljami, teče vzhodno ob Jamljah ob robu planote po Dolu do Mirna, kjer pusti Grad Jugoslaviji, Eupo Italiji, mirensko pokopališče spada ko maj še k Mirnu, ker teče meja tik ob njen in naprej vzhodno od ceste proti Gorici ir Šempetru, tako da ostane železniška proga na jugoslovanski strani, tam seveda tudi Kostanjevica s frančiškanskim samostanom. Severna postaja je v Jugoslaviji in naprej proga do Soče, kjer zavije železnica ob Soči, meja pa preskoči Sočo in gre na vrh Sabotina, teče prav malo po slemenu, pade v dolino blizu Podsabotina, ki je v Jugoslaviji in teče proti jugu za Števerjanom, pod Cerovim pa zavije proti zahodu do Idrije, kjer pusti Mirnik v Italiji, naprej pa teče po stari meji iz leta 1914. Na ta način so ostali v Italiji tile slovenski kraji: Gorica, števerjan, Pevna, Št. Maver, Podgora, Jazbine, Štandrež, Sovodnje, Peč, Rupa, Gaberje, Vrh sv. Mihaela, Dol, Poljane, Doberdob, Jamlje, Mirnik, Skriljevo, Plešivo. Razen teh seveda še drugi mešani kraji, kakor na pr. Krnin, Ločnik, Dolenje i t. d. Upravno so ti kraji razdeljeni na občine: Gorica, Koprivno, Krmin, Dolenje, Zagrad, Ronki, Tržič. Italijani obljubljajo ustanovitev slovenske občine v Števerjanu, Sovodnjah in Doberdobu, pa tega gotovo ne bodo storili, kvečjemu, če bi se jim zdeli ti kraji kot nekak gotov prid Italiji. Cerkveno so slovenske fare združene v slovenski dekanat s sedežem v Štandrežu. Izvzet je Mirnik, ker je preoddaljen in spada zato v Krmin. Slovenski dekan je msgr. Alojzij Novak. Sedeži župnij so: števerjan, Pev-ma, Podgora, Št. Maver, štandrež, Sovodnje, Rupa, Gaberje, Jamlje, Doberdob, Mirnik. Poleg tega je še v goriški stolnici en slovenski vikar, na Travniku en slovenski kaplan. Ustanovljen je bil tudi vikariat na Solkanskem polju, kjer pa ni cerkve in se zato opravlja sv. maša na Placuti... Slovenske duhovščine je dovolj, saj so morali iti zaradi pretesnosti slovenskih far celo v Furlanijo, nekateri so pa zaposleni še kot profesorji na državnih šolah. Med štirimi slovenskimi kanoniki v goriški stolnici je dr. Mirko Brumat, skolastik, in kot tak prva dig-niteta med slovenskim duhovniki. Naraščaja je bolj malo, ker je razen štirih bogoslovcev le pet dijakov v malem semenišču. Slovenska zavoda sta Alojzijevišče s 30 dijaki in Sirotišče s 60 otroki. Alojzijevišče je Msgr. Dr. Ivan Trinko, narodni buditelj Beneških Slovencev. pa v neprestani nevarnosti, da ga italijanske oblasti uničijo, saj imajo poslopje in druge prostore že do polovice zasedeno. Versko življenje pospešujejo razne cerkvene organizacije, med katerimi je najvažnejša Dekliška Marijina družba, ki prireja od časa do časa tudi razne dokaj dobre pevske in dramatične nastope in izdaja rokopisni list "Vijolica". Redni tisk v Gorici je "Katoliški glas", ki je hkrati tudi tržaški katoliški tednik. "Pastirček" je mesečnik za otroke. "Mohorjeva družba" izda le koledar z eno knjigo. Politični tednik "Demokracija" se tiska zdaj v Trstu. Komunistično glasilo se imenuje "Soča". Kulturne prireditve so razen že omenjenih Dekliške Marijine družbe le še nastopi šolske mladine, tako ljudske, srednješolske, kakor tudi akademske, ki se jih udeležujejo na splošno vsi Slovenci brez ozira na politično prepričanje. V fašistični Italiji je bilo slovensko šolstvo strto in uničeno, že vsaka tozadevna težnja, kaj še le beseda, je dirnila v najhujši laški odpor. Zahodni zavezniki, ki so pregazili Italijo, so Slovencem dovolili šolstvo, pred njimi so to storili celo Nemci. Nova Italija pa noče tega uzakoniti, marveč teži za tem, da bi ga čimbolj omejila ali celo uničila. Vendar je zdaj stanje goriškega šolstva približno tole: nižja srednja šola v Gorici s 133 dijaki v 6 razredih z 12 profesorji, višja srednja šola in licej s 60 dijaki v petih razredih in 12 profesorji; učiteljišče z 41 dijaki v 4 razredih z 10 profesorji; ravnatelj vseh teh šol je dr. Jožef Nemec. Nadalje je v Gorici strokovna šola s 5 razredi in 115 dijaki in 10 profesorji, ravnatelj pa je Anton Pavšič. Ljudski šoli sta v mestu 2 s skupno 313 otroki v 14 razredih in 14 učnimi močmi. Izven mesta imajo ljudsko šolo: Podgora, Pevma, Štmaver, Števerjan, štandrež, Jazbine, Krmin, Skriljevo, Sovodnje, Rupa, Vrh sv. Mihaela, Dol, Jamlje, Doberdob, Ronki, Tržič. Didaktični ravnatelj za goriški okraj je dr. Lebani, ki je nadomestil nad vse zmožnega in prizadevnega Huberta Močnika, za doberdob-ski okraj pa Peter Lapanja. Razen zavodov Alojzijevišča in Slovenskega sirotišča obstoja tudi komunistična ustanova Dijaški dom z Dijaškim podpornim društvom. Omeniti je treba tudi Akademski klub Gorica s 25 člani. Politično so Slovenci razdeljeni v dve stranki, v demokratično in komunistično. V demokratični stranki, ki nastopa pod imenom DZ (Demokratska zveza) so razen katoličanov vsi drugi nasprotniki komunizma. Zato je čutiti, da ni v stranki popolne kompaktnosti, dasi je trenje manjše kot v Trstu. Ob volitvah v mestni svet v Gorici so dobili komunisti 4 mesta, DZ pa 2, ki ju zasedata Polde Kemperle in Bratuž. Gospodarsko so Slovenci v Italiji po večini kmetje in delavci, nekaj je inteligence in prostih poklicev ter obrtnikov. Med goriškimi Slovenci je kakih 3000 be- guncev, ki so optirali za Italijo in bi radi ostali v Italiji. Njihove prošnje za državljanstvo niso še rešene, a Italija bi se jih rada čimprej rešila. Ker so slovenski begunci, so mnogo na slabšem kot italijanski begunci, ki so v Gorici pod imenom "esuli". Pod naslov Slovenci v Italiji spadajo seveda tudi tisti Slovenci, ki so se v dobi nad četrtstoletne italijanske oblasti nad Goriško naselili in razselili po polotoku. Ker pa nikjer ne živijo v kaki znatni skupini, ne pridejo kot Slovenci v nobenem oziru do izraza, čeprav jih najdemo zastopane skoro v vseh stanovih. Slovenci v Italiji imajo na splošno težak položaj v vsakem izrazu narodnega življenja, ker jih je razmeroma malo in je poleg tega Beneška Slovenija še premalo prebujena kot celota, zlasti pa, ker živijo ob narodno najbolj nestrpno krivičnem narodu, ki ni v dobi skoraj tridesetletne vlade nad Goriško nikdar pokazal najmanjše pripravljenosti in volje za pravično postopanje s Slovenci. Tudi zdaj po porazu nima pravzaprav za Slovence v svojih mejah drugega kot nekaj lažnivih in slepivih obljub, kajti, kar imajo Slovenci, so si priborili v prejšnjih časih. Italija je kvečjemu molče sprejela skrito željo, da vse izraze slovenstva čimprej izbriše z Goriške. Slovenci pa imajo trdno vero, da se bodo narodno na Goriškem okrepili in živeli, dokler bo šumela Soča. Tu in tam po sveiu v minulem letu Ne samo nas, ki smo od tam doma, tudi za ves ostali kulturni svet je bil najbolj čuden mednarodni dogodek v preteklem letu Titov spor z Moskvo, to je z boljševiško komunistično stranko, z vlado Zveze socijalističnih ljudskih republik in samim njenim predsednikom Stalinom ter z vsemi komunističnimi strankami in vladami, ki so organizirane v takozva-nem komunističnem informacijskem biroju, kratko nazvanem kominform, kar ni nič drugega kot organizacija komunistične interna-cionale. TITO IN MOSKVA Kominform je Tita obsodil (junija 1948) kot dezerterja iz komunistične skupnosti in ga izključil. Izključeno je tudi celo vodstvo komunistične stranke Jugoslavije. Sledile so diplomatske note in politična pisma med vod- stvi komunistov v Belgradu in v Moskvi in • medsebojne obtožbe. Vse to ni niti malo zanimivo, ker hi trohe resnice v teh pismih in medsebojnih očitanjih. Moskva je namreč Belgradu očitala, da Titovci niso ostali zvesti komunističnemu programu v izvajanjih v Jugoslaviji, da niso dovolj korenito in naglo u-vajali socijalizacije in komunističnega reda v narodno življenje v Jugoslaviji. To ni bilo res in Titu ni bilo nič lažjega kot dokazati, da je temeljitejši komunist, kot njegovi tovariši po drugih deželah. Dokazal je, ali pred Moskvo njegovi dokazi niso veljali prav tako nič, kakor niso veljali nič dokazi tistih, ki jih je Tito hotel spraviti s poti in jih samo zaradi parade še dal klicati in mučiti pred kakim sodiščem. Resnični razlogi spora med Titom in Stalinom so v čisto navadni pohlepnosti za obla- stjo. Tito se je zameril vsem drugim komunističnim potentatom na Balkanu in srednji Evropi. Izgrizli so ga zato v Moskvi z združenimi močmi bolgarski Dimitrov, rumunska Ana Pavker, italijanski Togliatti in madžarski Rakoszi. Vsem tem je bil Tito deloma osebno, deloma politično neprijeten. Tito je sklenil carinsko zvezo z Albanijo in dobival to deželo pod svoj vpliv. Tito je predlagal balkansko federacijo Dimitrovu, Tito je napram madžarskim in rumunskim sodrugom nastopal kot pokrovitelj in učitelj. Balkanska zveza ni šla v račun Moskve, ki ne želi v svoji sferi ni-kakih drugih zvez, kot zveze z Moskvo in sicer samo take zveze, kot jih je imel levji brlog: vse gre tja, nazaj ven ne pride nič. KONEC MARKOSA Prva žrtev spora je bil general-voditelj grških komunističnih partizanov Markos Va-faiades. On s Titom vred ni uveljavil rusko-komunističnih balkanskih načrtov. Po teh načrtih bi morala severna Grčija kljub vsem mednarodnim dogovorom postati del makedonske ali kakršnekoli komunistične republike, da bi komunistična oblast segla do Egej-skega morja. Markos je bil s Titom preveč povezan in postal je po Titovi obsodbi neprijeten, nepotreben in celo škodljiv. In je izginil. Druga žrtev spora so bili Koroški Slovenci. Rusija je na mednarodnih konferencah opustila brambo jugoslovenske zahteve, da se slovenska Koroška pripoji Jugoslaviji. Tako so obmejni Slovenci na vseh straneh plačali račune titovske politike. Najprej smo Slovenci izgubili Trst in Gorico, ker jih zapad ni hotel žrtvovati v komunistično sfero, kasneje so prišli na vrsto tudi koroški Slovenci. Tretja in največja žrtev pa je ljudstvo v Jugoslaviji. Vse države komunističnega bloka so odpovedale Titu trgovske pogodbe in tudi prenehale z dobavami, ki so jih bile dolžne po dotedanjih dogovorih. V Jugoslaviji je zmanjkalo osnovnih življenjskih potrebščin. Graditve po petletnem načrtu so obstale. Beda se je razširila celo na kmete, na deželo. Jugoslavija, ki je dotlej bila najglasnejše trobilo Moskve in se je zato najbolj sprla z vsemi zapadnimi državami, je bila odrezana od vzhoda in prepuščena sama sebi. Notranje izčrpana po dolgotrajni sovražni okupaciji in roparskem vladanju je četrto leto po vojni bila ta država siromašnejša kot sredi druge svetovne vojne in v obupno brezupnem položaju. V tej stiski se je Tito obrnil na tisti zapad, ki ga je od svojih prvih nastopov zaničeval in proglašal za največjega sovražnika. Zapad-ne države so oprezno in rezervirano sprejemale njegove prošnje in jih še bolj oprezno-usliševale. Vendar je minilo leto v teh pogajanjih in nagibanjih Tita na zapad. Dobil je posojilo za posojilom, dobil je ameriško, britansko, italijansko in nemško blago, da so se-zaposlile vsaj njegove delovne brigade v industriji in gradbah po petletnem načrtu, a proces še traja. Nihče ne ve kam vodi. Čim več dobiva Titova vlada pomoči od zapada, tem popolnejši dezerter je v komunističnih očeh. Komunistična propaganda stori vse, da je Tito in vsa njegova družba zrela vedno za vešala ali kroglo. Odkrite vojne si Rusi s Titom ne upajo začeti, ker ne žele tvegati novega svetovnega spopada sedaj, ne vedo pa kaj bi zapadne sile storile, če bi rdeče armade vmarširale v Jugoslavijo. Na tej niti še visi Titovo življenje. Zapadne sile skrbe. da je vse Sodelovanje Tita z njimi dovolj javno razglaševano, ne silijo ga pa k političnemu spreobrnenju, ker jim v svetovnem boju koristi prav spor pravovernega komunista s komunistično centralo, ki ogroža svet. Ni dvoma, da je ta spor vzel veliko udorne moči Moskvi, ki je bila poprej notranje neranljiva. Dejstvo je, da je sedaj Jugoslavija brez vsakih zunanjih prijateljev, popolnoma odvisna od dogodkov kakor in kamor jo bodo gnali. Kam bo to vodilo? Ali v državljansko vojno,, ali v zunanji spopad, ali se bo to stanje držalo dokler se ne bosta spopadla komunističen in drugi svet v celoti, vse to je še popolnoma nejasno. Le to je gotovo, da čim dalj ostane sedanji režim na upravi zemlje, tem temeljiteje bo izropano, zastavljeno, prodano vse,, kar ljudstvo in država ima in premore. DVE SFERI V SVETU • i f Svet se je v minulem letu dokončno razdelil v dve sferi: komunistično in demokratično ali protikomunistično. Protikomunistič-ne države so nehale špekulirati z moskovsko dobrohotnostjo. Sprevidele so, da moskovski načrti segajo čez ves svet, za vsetovno revolucijo, za svetovnim preobratom, za svetovnim gospodstvom. Zato smo na pariški skup- ščini Zveze Narodov (jeseni 1948) že imeli ■strnjen nastop vseh narodov proti sovjetskemu bloku in poleg tega že posebne zveze držav, ki so napovedovale, da ima komunističen imperij računati s složnim in resnim odporom vsega nekomunističnega sveta. Med konferenco so zunanji ministri zapadno evropskih držav odhajali na konference v Bruselj in od tam oznanili ustanovitev zapadno-evropske zveze. Sovjetska delegacija je odhajala s pariške konference prvič po drugi svetovni vojni brez vsakih uspehov, s samimi udarci. Kmalu potem je Vjačeslav Molotov odstopil kot zunanji minister Zveze sovjetskih socialističnih republik in sledile so druge večje spremembe v vladi, le Stalin je še ostal njen predsednik. KOMUNISTIČNA TARČA: ITALIJA IN FRANCIJA I Predno pa je prišlo do tako odločilne zaustavitve komunistične ofenzive v zapadno Evropo in sploh na zapad, so bile hude bitke in politični manevri komunističnih moči. V Italiji je komunistična stranka razmeroma najmočnejša. Dasi je bila pri državnozborskih volitvah poražena, ni opustila upanja, da dobi oblast. Vse prvo polletje je še grozila, da bo zanetila revolucijo, povzročila državni u-^iar ali vsaj ustavila proizvodnjo. Po nekaterih hujših, drugih manjših pouličnih bitkah, generalnih štrajkih, paradnih nastopih pa je ■komunistična nevarnost v Italiji upadla. Vsak Italijan je vedel, da se mora za blagostanje zahvaliti pomoči Združenih Držav severne Amerike, vsak se je zgrozil pred razmerami, kakršne so vladale v sosedni Jugoslaviji in vsak se je bal strumne in močne policije, ki jo je organiziral notranji minister Mario Scelba. Z vso silo so se bili komunisti vrgli na Francijo. Vprizorili so bili generalno stavko premogarjev in jo razvili v demonstracijo proti buržuaziji in bitko proti policiji. Poleg tega je Francija imela ponovne generalne stavke državnih uslužbencev in celo splošno stavko vsega delavstva. Pa se ni obnesel ta komunističen manever. Padala je moč komunistične stranke, ki v nobeni stavki ni dosegla svojega političnega cilja, da bi namreč prišla nazaj v vlado, ki je bila sicer slaba in nestalna, vendar se komunističnim grožnjam ni udala. Odkar je bila vržena iz vlade komunistična stranka in je odstopil general de Gaul- le, je imela Francija vlado srednje sile, to je koalicijo srednjih demokratičnih strank, ki je imela krepko oporo v zapadnih velesilah: USA in Veliki Britaniji. IZREDEN POLOŽAJ FINSKE ( « V vseh drugih zapadno-evropskih državah so bile v minulem letu volitve in pri vseh so komunisti pokazali nazadovanje. Tako v Belgiji, ki je imela težko vprašanje vladarja, ki še živi v izgnanstvu, v Nizozemski, kjer se je zelo okrepila krščansko demokratska stranka, v Danski, Norveški, Švedski in Finski. Nekdaj smo občudovali finski upor sovjetskemu navalu, sedaj se pa svet čudi, kako ta mala država, ki ima na svojem ozemlju sovjetske postojanke in baze, ki je morala skleniti s Sovjetsko Zvezo posebno neugodno pogodbo in plačati ogromno vojno odškodnino, ki ima vso vzhodno mejo neposredno s Sovjetsko Zvezo, vendar vzdrži in ne pade pod železno zaveso, dasi domači komunisti niso tudi tam opustili nobenega sredstva, da spravijo deželo v revolucijo in prikličejo sovjetsko armado na pomoč. Posebno vlogo je v evropski politiki v minulem letu imela Španija. Frankov režim se je skušal vključiti v zapadno-evropsko zvezo. Ker socijalisti Velike Britanije in Francije smatrajo, da je Franko s komunisti v civilni vojni preganjal tudi socijaliste, da sedaj ne dovoli socijalistične stranke, da ima nedemokratičen režim, niso nikoli dovolili, da bi bila Španija sprejeta v kakršnokoli demokratično zvezo. Na drugi strani stoji, da se je Franko uprl Hitlerju, da je bistveno omogočil ameriško izkrcavanje v severni Afriki in da je Španija v protikomunistični fronti zelo potrebna v miru, bistveno pa v vojni na evropskem kontinentu. V teh razmerah je Španija formalno izolirana, dejansko pa težko živi. Vsi Frankovi nasprotniki se tudi zavedajo, da namesto Frankove vlade ne morejo postaviti ničesar, kar bi bilo je približno toliko dobro in zanesljivo. Franko v taki situaciji vlada in Španija počasi celi rane državljanske vojne. Grčija je celo leto preganjala upornike. A-meriški opazovalci sicer trdijo, da je to preganjanje sicer več ali manj podobno nedeljski jagi na divje golobe in je radi tega bilo precej vladnih in drugih kriz, a vendar se dežela ne pomiri tudi sedaj ne, ko gerilci no morejo več dobiti pomoči iz Jugoslavije. Grki trdijo, da sedaj podpirajo upornike Albanci in Bolgari. Ni pa nikjer kakega dokaza, koliko učinkovita bi bila ta podpora. Težko je kaj več kot toliko, da borci pač beže preko meje, se tam nanovo opremijo in poskusijo srečo, ko mislijo, da so grški vladni lovci najmanj pripravljeni na kak resen spopad. t BLOKADA BERLINA f Žarišče najbolj pekočih političnih dogodkov pa je ves čas po drugi svetovni vojni v Evropi Nemčija. Vse leto je svetovna javnost imela opraviti posebno z Berlinom. Po modrosti tistih, ki so delali Potsdamski sporazum, je namreč Berlin otok v morju sovjetske zone Nemčije. Angleži, Francozi in Ame-rikanci morajo potovati kakih 180 km po sovjetsko-nemškem ozemlju, da pridejo v svoje cone v Berlinu. To okolnost so izkoristili Rusi in zaprli vse suhozemne in vodne poti od zapada v Berlin. Mislili so, da bodo s tem prisilili zapadnjake, da mesto zapuste in ga Rusom prepuste. Sovjeti bi z glavnim mestom silno apelirali na vsakega Nemca, ko bi hoteli vso Nemčijo združevati v svoji sferi. A-meriški vojaki, Angleži in Francozi pa so se tu uprli. Nastalo je največje zračno transportno podjetje, kar svet stoji. Po zraku so Ame-rikanci prinašali dan in noč preko pol leta najnujnejšo hrano in druge življenjske potrebščine v zapadno cono Berlina. Britanci so prispevali svoj del in Francozi, kar so mogli. V glavnem pa je bilo na ameriškem zra-koplovstvu, da izvrši monstruozno nalogo. Neprestane jate avijonov na nemškem nebu so imele velikanski uspeh. Niso samo vzdržale Berlina, da ni klonil, dvigale so Nemce proti Rusom in vlivale respekt pred Amerikanci. Rusi so končno v Berlinu kapitulirali in zapore zopet odprli. Njihova vzhodna cona Nemčije je vsak dan bolj beraška pokrajina, ki jo pa Rusi neutrudno izkoriščajo in odvažajo njena naravna bogastva. Na drugi strani zapadna Nemčija lepo napreduje in ima že toliko napolnjene trge, da si lahko potrebno kupiš povsod in mnogo ceneje kot n. pr. v Jugoslaviji. Nova zapadnonemška vlada, ki jo sestavljajo krščanski demokrati in liberalci, bo imela sicer precej težko nalogo ljudi zadovoljiti, ker se demontaža nemške industrije še nadaljuje in ker je zapadna Nemčija prenapolnjena z begunci iz vzhodne cone, ki. dosegajo število 3 milijonov, če vpoštevamo same Nemce, nič drugih narodnosti, ki jih je tudi še tam preko milijona. Toda, kar bo storila za povečanje nemškega imena in za olajšanje nemškega poniženja, vse bo v nemških srcih zelo hvaležno sprejeto. Nemci so Nemci ostali. Trdni, delavni, vztrajni, inicijativni, podjetni. Zaupajo in delajo. Dokler nemško vprašanje ne bo rešeno, dokler bo Nemčija razdeljena, dokler bo tam okupacijska uprava, ne moremo reči, da se je končala druga svetovna vojna v Evropi. VSTAL JE IZRAEL V prednji Aziji se je v minulem letu rodila nova judovska država. Nastala je s sklepom Zveze Narodov. Arabske sosede so močno protestirale in tudi za orožje pograbile, da bi jo preprečile. Nova država je ostala. Podpirale sta jo ob rojstvu zlasti Sovjetska Zveza in Združene Države severne Amerike. Močan vpliv judovstva po celem svetu je preprečil, da bi ji mogla Arabska Zveza kaj škodovati. V novo državo Izrael se je izselilo nekaj judovskih beguncev, ki so čakali na to rešitev po taboriščih v Evropi, precej judov, ki so prišli pod komunistične vlade v srednji in vzhodni Evropi in judje iz arabskih dežel. Vojna med arabskimi in judovsko državo poslej miruje, dasi formalno še ni zaključena. Zveza Narodov beleži v Palestini svojo prvo žrtev. Grofa Bernadotte je namreč ubir nek judovski fanatik v Palestini, ko je ta z največjo vnemo skušal reševati mir v Palestini kod odposlanec Zveze Narodov. INDIJA JE NEODVISNA Indija je postala neodvisna republika v o-kviru Združenega kraljestva Velike Britanije. Med njo in drugo državo, ki je na tem polotoku nastala istočasno, Pakistanom je stalen živ prepir radi dežele Kašmir. Zveza Narodov je preprečila vojaško razračunava-nje med njima in poslala tja svojo misijo, ki pa se je doslej zastonj trudila, da bi uredila vprašanje. V Burmi je bila skoro celo leto državljanska vojska. Levičarji in pleme Karren so se skupno borili proti sedanji vladi. Izgleda, da se je v zadnjih mesecih stanje nekaj poleglo, ker je centralna vlada dala imenovanemu plemenu poseben statut. / SPORAZUM NIZOZEMSKE Z INDONEZIJO KITAJSKA — PLEN KOMUNISTOV Filipini, ki so po drugi svetovni vojni dobili popolno neodvisnost, dosti srečno vodijo svojo novo državo in se uveljavljajo v mednarodnem svetu. Java in drugi otoki Indonezije pa so imeli hude boje z Nizozemci. Nizozemci so namreč videli, da bo nered in rop uničil vse sadove njihovega dela in kapitala, če puste, da domača vlada nove republike, dela ali ne dela, kar hoče. Napravili so tako-zvano "policijsko akcijo", ki je vzbudila v mednarodnem svetu mnogo razburjenja, povzročila prvo južnoazijsko konferenco in nekaj sklepov Zveze Narodov. Nizozemska je morala svoje čete umakniti in dosegla je z domačo indonezijsko vlado kar dober sporazum. V MAC ARTHUR IN NOVA JAPONSKA E f Japonsko vlada general Mac Arthur. Modro je pustil cesarja, da nosi še vedno formalno odgovornost, pa so mu vzete skoro vse prerogative. Potem, ko so doživeli strašen učinek atomske bombe, so Japonci bili prepričani, da so se bogovi obrnili proti njim in so vestno in pridno izvrševali vse pogoje premirja. Ob zadnji obletnici njihovega poraza je zapisal Mc. Arthur, da so že zaslužili, da se z njimi razgovarjajo zmagovalci o miru in neodvisnosti. Sovjetska Zveza si silno prizadeva, da bi dobila močnejšo oporo tudi na Japonskem. Komunistična stranka pa pri zadnjih volitvah \ ni dobila nič. Vojne ujetnike, ki jih Rusija vrača na Japonsko, je dobro izvežbala v komunistični propagandi. Nastalo je že nekaj nemirov. Pa je vlada preprečila, da bi bilo kaj hujšega in tudi biti ne more, dokler je ameriški komandant dejanski gospodar. Korejo je nesrečna razdelitev sveta razdelila v severni, sovjetski del, ki ima seveda komunistično vlado in upravo in južni del, ki se je organiziral pod ameriškim protektora-tom. Južna Koreja se že poteguje za članstvo v Zvezi narodov. Severna ima diktaturo po ruskem komunističnem vzorcu. V obeh delih je velika propaganda za zedinjenje, ob mejah pa so stalni spopadi, ker sovjetska velesila misli, da je treba tu držati ogenj mednarodnega trenja vedno živ. Južna Koreja je že ponovno pozvala svet na pomoč za slučaj napada s severa. Kitajska je med tem propadla. Postala je plen komunistične ofenzive na Daljni Vzhod. Le v njenih južnih in srednjih goratih delih še komunisti niso mogli zavladati ali vojna za to zemljo se nadaljuje. Zapadfte velesile prepuščajo dogodke v tej ogromni zemlji, da se razvijajo več ali manj brez njihovega poseganja. Ameriško javno mnenje je radi silnega napredka komunistov na Kitajskem večkrat izrazilo zaskrbljenost in zunanje tajništvo je izdalo Belo knjigo o razvoju dogodkov na Kitajskem. Knjiga je marsikaj razložila, brezbrižnosti pa ni opravičila. Kitajska je sedaj največja žrtev komunističnega imperijalizma. ANGLEŠKI IMPERIJ Velika Britanija je med tem imela imperi-jalno konferenco, ki naj bi utrdila imperij« Na zunaj je poteklo vse lepo. Dejansko so pa po drugi svetovni vojni vse države članice mnogo neodvisnejše in samostojnejše kot poprej. Dobile so med vojno veliko svoje industrije in ne uvažajo na otoke matične države toliko surovin, kot so to morale poprej. Interesi matične britanske države so razdeljeni na imperij in na zapadno evropsko zvezo, ki je med tem nastala. Britanija sama ima po vojni ogromne gospodarske težave. Vojna jo je izčrpala. Delavska vlada, ki je prišla po vojni na oblast, hoče istočasno izvesti socializacijo, ko mora skrbeti za modernizacijo industrije in rudarstva ter izpopolniti svoje kmetijstvo, da bi bila čim manj odvisna od zunanjega dovoza kruha in mesa. Britanci še vedno žive v vojnem režimu racioniranja, ki je v nekih vrstah blaga še strožje kot je bilo med vojno. V državah članicah britanskega imperija je življenje tudi prineslo marsikaj novega. V južno-afriški Uniji je general Smuts, dolgoletni predsednik vlade te države, propadel privolitvah. V Kanadi je pri volitvah zopet zmagala demokratska stranka pod novim voditeljem, katoličanom St. Lawrent-om. Avstralija je imela nevarno generalno stavko premogar-jev, ki jo je morala vlada kar s silo potlačiti. Stavko so inspirirali komunisti, ki so hoteli to pot prodreti v javno življenje tega kontinenta. ATLANTSKI PAKT i V obrambo proti komunizmu se je sklenila severno-atlantska zveza. S skupnimi sredstvi hoče"o v njej zapadno-evropske države, USA in Kanada braniti svojo posest proti vsakemu napadu na njihovo neodvisnost, pa prišel napad od zunaj ali se pojavil na znotraj. Zveza je imela za posledico, da je zapadna Evropa dobila veliko ameriško posojilo (nad eno miljardo dolarjev) za oborožitev proti napadu z vzhoda. Zveza ima skupen obrambni načrt in skupne orgarie. Predstavlja doslej največjo zvezo držav na svetu in v človeški zgodovini. Poizkusi napraviti podobno zvezo na Daljnjem Vzhodu, so šele v začetkih. Svetovni položaj koncem leta 1949 bi takole kratko označili. Razdeljen je med komu-nistično-totalitaren kompleks, ki sicer ni več toliko oferziven, kot je bil prejšnja leta povojni, ali še vedno doseza uspehe zlasti na Daljnem Vzhodu. Preži in čaka, kdaj se mu zopet nudi prilika, da udari in zavzame nov« narode in dežele v svojo oblast — ter med demokratičen svet, ki se počasi zbira, organizira in utrjuje za obrambo. Ta razdelitev je sedanja svetovna nadloga. Vedno bolj raste med narodi prepričanje, da je treba v novi dobi napraviti nek svetoven red, svetovno osnovno postavo, ki bi naj preprečila morijo narodov nad narodi in vsako nasilno reševanje mednarodnih sporov. Svet želi utrditi mir med ljudmi, pa se zaveda, da bo to nemogoče, dokler je razdeljen, dokler so na stotine milijonov ljudi v službi režima, ki postavlja silo in nasilje na prvo mesto med sredstva za doseganje mednarodnih in sploh vseh družabnih uspehov. JUŽNA AMERIKA — NAPOR ZA DVIG GOSPODARSTVA Druga svetovna vojna je južnoameriški kontinent še pustila skoraj nedotaknjen. Večina držav je bila tekom te vojne skladišče in dobaviteljica glavnih življenskih potrebščin za zaveznike, ki so ogromno trošili na vseh bojiščih. Ko je bil konec vojne, je to nehalo: južnoameriški trgi so se začeli šibiti in iskati novih izhodišč za izvoz in za ohranitev reda in napredka doma. Glavni nasprotniki tega teženja pa so bili povsod komunisti. Glavni cilj komunistične ofenzive je postal Čile. Komunistična stranka je pod vodstvom tujih a-gentov (Titovih in ruskih komunistov) orga- nizirala nemire in stavke; toda vlada je odločno nastopila, prekinila diplomatske stike z Jugoslavijo, Sovjetsko zvezo in ČSR. Tudi v Braziliji so bili komunisti zelo delavni in njih voditelj Prestes je tisti, ki ima po nalogu iz Moskve dolžnost vzporediti in voditi akcijo komunistov v vseh južnoameriških državah. V Boliviji, Peruju in Venezueli pa je prišlo do notranjih preobratov. V Peruju je prevzela vlado vojaška junta, ker prejšnja vlada parlamentarnih strank ni mogla zavreti delovanja stranke apristov; ta stranka je stranka skrajne levice, zelo blizu komunistom. Tudi v Venezueli je od pomladi na oblasti vlada vojaških osebnosti. V Boliviji pa upor skrajnih nacionalistov ni uspel. Po daljši borbi so vladne čete zmagale in ohranile na oblasti vlado, ki je izšla iz ljudskih volitev. Toda predsednik republike Hertzog je iz zdravstvenih razlogov odstopil in predsedstavo republike je prevzel podpredsednik republike. Najtežjo krizo preživlja pa že dve leti Kolumbija zaradi silne napetosti, ki vlada med obema strankama — med liberalci in konservativci. To staro nasprotstvo je dolgo ostalo v okviru običajnih časnikarskih in parlamentarnih prepirov, toda lansko leto aprila je bil v Bogoti, prestolnici republike, na ulici ubit voditelj levice v liberalni stranki, odvetnik Gaitan. Temu umoru so sledili strahotni dnevi klanja in razdejanja v Bogoti in drugih mestih Kolumbije; k starim instinktom politično še zelo zaostalega ljudstva so komunisti pri-lili še svoj strup in med obema glavnima strankama je nastal prepad, ki se še ni polegel in kaže, da se še dolgo ne bo. Prav koncem tega leta so volitve novega predsednika republike pripravili s silnimi nemiri in klanji. Vlada je morala uvesti obsedno stanje, vojska je edina mogla obvladati ulico in u-staviti krvavo obračunavanje. Med obsednim stanjem so bile volitve; liberalci so umaknili svojega kandidata in pri takih volitvah za enega samega kandidata je zmagal konservativec Laureano Gomez. V staro igro strank in prevratov se v Južni Ameriki vključuje nova, najbolj nevarna sila — podtalno delo komunistov. Njih igra bo v veliki meri olajšana, ako stare tradicionalne politične sile v teh republikah ne bodo imele dovolj sil zagotoviti hiter in uspešen napredek tistega kontinenta, ki spada gotovo še med najbogatejše na svetu in ki ima pred seboj še ogromno bodočnost. UNO — ATOMSKA ENERGIJA — EVROPSKA UNIJA Predno se je začelo letno zborovanje glavne skupščine UNO septembra 1949 v New-Yorku, je Truman objavil, da je ameriška vlada v posesti dokazov, da je v Rusiji prišlo do eksplozije atomske energije. Ves svet ja bil zelo presenečen, kajti ameriški strokovnjaki so vzatrajno napovedovali, da bodo so-vjeti imeli atomsko energijo najhitreje šele v letu 1952. Višinski je nekaj tednov pozneje na seji iste skupščine povedal, da imajo so-vjeti "ravno toliko atomskih bomb, kolikor jih potrebujejo." Ta potek dogodkov je bil hud in ponoven udarec za UNO; ta organizacija bi morala postaviti nove temelje za mirno in urejeno sožitje med narodi. Glavni pogoj za uspeh tega dela pa bi moral biti splošen obvezni dogovor o kontroli nad atomsko energijo. So-vjeti so štiri leta preprečevali, da bi prišlo do takega sporazuma in ko so drugi objavili — in ne Stalin —, da imajo sovjeti tako energijo, so v Kremlju potrdili tisto plat problema, pred katero se hoče ravno ves svet zavarovati — povedali so, da imajo toliko bomb, kolikor jih je ravno treba za obračun. Kako je gledanje na potek nadaljnjega dela UNO v tej smeri, nakazujeta jasno 1. sprejem Titovega delegata kot člana Varnostnega sveta UNO in pa 2. konferenca treh zunanjih ministrov, nato vojaških poveljnikov zahoda in vojnih ministrov članic .držav Atlantskega pakta v Parizu oktobra, novembra in decembra 1949. — Sovjeti so v Varnostnem svetu UNO imeli vedno dva glasova, svojega in u-krajinskega. Letos pa neha mandat Ukrajine. Sovjeti so želeli izvolitev ČSR. Toda zgodilo se je drugače: izvoljen je bil Titov delegat, ki bo lahko sedel za mizo sveta UNO 1. jan. 1950. in ostal na svojem mestu dve leti. Na konferenci Kominforma, ki je bila v Budimpešti, je bilo sklenjeno vreči Titov režim in to s silo od znotraj ali od zunaj. Za zunanjo akcijo napovedujejo nekateri silovit bliskovit naval čez Jugoslavijo, ki naj se konča hitreje, . kakor pa bi bilo UNO ali drugim sploh ugotoviti, da se je zgodil slučaj napada ali vojnega dejanja. Tak dogodek napovedujejo za pomlad 1950. Ta prva ponovitev proslulih Hitlerjevih napadov na nemške sosede v Evropi bi naj bila dokaz, da je UNO nesposobna preprečiti tiste načrte Moskve, ki nazadnje slone na končni vpostavitvi komunistične obla- sti nad vsem svetom. To presenečenje pa je ravno tisto, ki žene zahodne države Evrope k temu, da hite z organizacijo svoje enotnosti, države pa, ki pripadajo Atlantski pogodbi, pa pospešno pripravljajo vojaške ukrepe, ki naj onemogočijo sovjetom, da bi uspeli s kakim takim napadom kjerkoli v Evropi. Atlantski pakt, obrambni dogovori med zahodnimi evropskimi državami, posebni obrambni ukrepi v Severni Afriki — vse to do* kazuje, da usoda Evrope še vedno zasluži borbo proti silam komunizma, ki hočejo s koncem Evrope uničiti tudi tiste temelje kulture in civilizacije, na katerih sloni obstoj vsega človeštva. Toda v združeno in enotno Evropo spada tudi Nemčija. Ta pa prehaja na prag odločilnih dogodkov razdvojena: v zahodni Nemčiji je obnovljena demokratska nemška republika z režimom parlamentarnih strank, v vzhodni Nemčiji pa so sovjeti ustoličili svojo komunistično diktaturo, ki ji na-čeluje v Moskvi izšolani komunist Wilhelm Pieck. Vloga Nemčije v novi Evropi se tedaj vključuje v končni obračun med blokoma, na katera je razdeljen ves svet. Fronta ob Labi, k; s<"daj deli obe Nemčiji, je danes tudi že določena bodoča fronta tistih vojska, ki bodo odločile o sporu med obema svetovnima blokoma. Hrepenenje po svobodi in samostojnosti je naravno. Svobode in samostojnosti si žele poedinci in narodi. A uveljaviti se mora to hrepenje v mejah pravičnosti. Na Slovenskem stoji dom tvojega očeta in tvoje matere, na Slovenskem si se vzgajal, Slovenec so ti oče in mati; prve tvoje besede so bile slovenske, prva tvoja molitev v slovenskem jeziku! Nikar ne zdihujte, da je preveč dela! Ljubezen do Boga in do bližnjega premore vse, žrtvuje in premaga vse; njej ni nobeno delo preveč, njej ni nikdar dela dovolj. Kdor zdi-huje pod težo naloženega bremena, njemu manjka ljubezni... Dr. JEGLIČ Trojna nesreča rada zadeva učence: prva nesreča, če se nočeš učiti, česar ne znaš; druga, če druge po laži v zmoto za-peljaš; tretja, če ne storiš, česar se dobre-ga ne naučiš. SLOMŠEK OB DVAJSETLETNICI BAZOVIŠKIH ŽRTEV 5. SEPTEMBRA 1930 Fašistična Italija se ni zadovoljila samo s slovensko zemljo, hotela je tudi slovensko dušo ter je z vsemi nasilji skušala ubiti slovensko zavest med našimi Goričani in Primorci in Istrani. Gospodarsko jih je že prej uničevala in jih gonila z doma po širnem svetu, največ sem v — Argentino. Ta primorska emigracija, ki je bežala pred fašizmom, je prva slovenska politična emigracija; zdaj smo se ji pridružili v usodi tudi mi. Na to mislimo sedaj, ko se spominjamo 20. letnice fašističnih strelov v hrbet štirim Slovencem na Bazovici v Istri. "Rimska pravica" je tedaj ubila mladeniče BIDOVCA, MARUŠIČA, MILOŠA in VALENČIČA. Ljudi, ki so goreli v domovinski ljubezni, ki so nosili v sebi ideal skupnosti vsega slovenskega naroda in verovali v svobodo slovenskih dežel, ki jim zdaj svobodo in življenje tare fašizem, prvi totalitarni sistem v novi Evropi po komunizmu, ki je ostal v Aziji. Bili so NACIONALISTI, JUGOSLOVANSKI NACIONALISTI, če hočete, in dvajset let so bili našim Primorcem svetel simbol vere v SVOBODO NARODA. Toda njihov grob je ostal na nesvobodnih leteh. Osemnajst let Slovenci niso smeli romati na to posvečeno groblje. Devetnajst let pozneje pa so jih častili — slovenski in italijanski komunisti skupno... z zastavami tistih, ki so jih streljali v hrbet... Te velike bazoviške nacionaliste so njihovi nehvaležni sonarodnjaki napravili za — MEDNARODNE KOMUNISTE... Ali niso tako tik pred dvajsetletnico dobili znova — strel v hrbet od njihovih lastnih osvobojenih bratov?... ^ Na to mislimo ob dvajsetletnici njihove mučeniške žrtve. Kdaj se bo sklonila na njih grob vsa DOMOVINA, za katero se dali svoja življenja? Bolj kot kdaj koli prej so nam tudi še zdaj ideal tega. za kar jih je ubil fašistični strel v hrbet in nam cvete iz njihovega groba: NAROD, DOMOVINA, SVOBODA! JURIJ KOZJAK Kulturno življenje v Trstu Pred prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej je bilo slovensko kulturno življenje v Trstu zelo razgibano. Slovenci so imeli tu svoje šolstvo, časopisje, kulturna in politična društva, pevske zbore, narodne domove, denarne zavode, gledališče in sploh vse, kar spada h kulturi kakega naroda. Uspešno so tekmovali s someščani italijanske narodnosti in jih v marsičem prekašali. To je trajalo do nastopa fašizma, ki je vse nasilno uničil, pož-gal narodne domove, zatrl časopisje, zaprl šole, kulturne delavce pa pregnal in pozaprl, kolikor jih ni zbežalo v Jugoslavijo. V slovenskem kulturnem življenju je zavladala puščava, ki je trajala do 1945. leta, ko so mesto zasedli Amerikanci in Angleži, Ti so dali Slovencem spet pravico do lastnega kulturnega življenja, niso pa popravili vseh drugih krivic, ki jih je Slovencem prizadejal fašizem. L. 1945 so morali tržaški Slovenci popolnoma od začetka graditi svoje kulturno življenje. Težave so bile ogromne: ni bilo sposobnih ljudi in ne sredstev. Neprecenljiva pridobitev so bili begunci-izobraženci, posebno profesorji, ki so se iz Jugoslavije zatekli t Trst. Ti so se takoj spravili na delo in orali ledino na vseh poljih: brez pretiravanja smemo reči, da bi brez njih ne bil mogoč ta napredek, ki so ga dosegli Slovenci danes v Trstu, in to na vseh poljih! Poudariti pa je treba, da se razvija slovensko kulturno življenje v Trstu samo iz sebe. Vsa pomoč, ki jo nudi Titova Jugoslavija Trstu, je namenjena samo ozkemu krogu komunistov za komunistično propagando. Vse delo "tovarišev" ima izrazito komunistično tendenco, pa naj bodo to "Primorski dnevnik", revija "Razgledi", "Slovensko-hrvatska prosvetna zveza", "Gregorčičeva založba" ali t. zv. "Narodno gledališče". Že sedaj ima vse to pri tukajšnjih ljudeh malo odmeva, a še ta od dne do dne pojema. Danes je podoba slovenskega demokratskega kulturnega življenja v Trstu in okolici naslednja: ŠOLSTVO Izmed vseh slovenskih kulturnih ustanov je najbolje razvito šolstvo, že avg. 1945 so Za- vezniki ustanovili slovenski strokovni odsek za šolstvo, v katerega je kap. John P. Simoni pritegnil za svojega svetovalca prof. dr. Srečka Barago. Baraga se je takoj z vso vnemo lotil šolskega vprašanja. Njegova zasluga je, da šolstvo tako lepo deluje! Pomagal je pri ustanovitvi slovenskih osnovnili, strokovnih in srednjih šol, poskrbel pa tudi za učne moči in šolske knjige. Danes deluje na Svobodnem tržaškem ozemlju 41 osnovnih šol s 3900 učenci, 6 nižjih strokovnih s 500 učenci in 4 srednje šole (Nižja gimnazija, Realna gimnazija s klasično vzporednico, Učiteljišče in Trgovska akademija) z okr. 900 dijaki. Vse šole so na dostojni višini, poučujejo strokovno usposobljene moči in dosegajo lepe uspehe. Na vseh šolah so ustanovljene skromne šolske knjižnice, ki nudijo mladini domače čtivo. Vpliv šol na celokupno življenje je velik. ŠOLSKE KNJIGE Ob ustanovitvi šol ni bilo v Trstu nobene slovenske učne knjige. V Ljubljani so dobre stare šolske knjige uničili, nove pa so izhajale počasi in so bile tako rdeče pobarvane, da jih ni bilo mogoče uporabiti. Ker v Trstu ni bilo slovenske založbe, sta kap. Simoni in dr. Baraga rešila vprašanje slovenskih šolskih knjig tako, da se napišejo vse knjige v Trstu, denar za njihov natis pa posodi ZVU, a se ji vrača ob prodaji knjig. Marca 1946 je izšla prva slovenska šolska knjiga — Slovensko berilo za višje razrede osnovnih šol — v 5000 izvodih in bila v kratkem razprodana. Nato-so izšle za osnovne šole vse čitanke (sestavili Cegnar-Polak), Računice (Horn, Bole, Ber-gant, Globočnik), Zgodovinska in zemljepisna čitanka (Velikonja), Katoliški verouk in Zemljepisni atlas. Za nižjo srednjo in strokovne šole so izšle r Slovenske čitanke I.-III. (prof. Blažina-Glavič-Jevnikar-dr. Kacin), Slovenska slovnica (dr. Kacin-Jevnikar), Angleška vadnica (Skok), Zgodovina I.-III. (Muhr, Mahnič), Zemljepis (Zupan), Aritmetika (Vovk), Geometrija (dr.. Perhavc), Trgovsko računstvo (dr. Turina-dr. Zubalič), Zemljepisni atlas (Visintin-Veliko-nja) in še kaj. Za višje šole so naslednje knjige: Slovensko slovstvo (Beličič-Jevnikar-Gerzinič), Slo- venska čitanka I.-II. (Jevnikar, Beličič), Latinska vadnica (Abram-Muhr), Angleška vad-nica (Zupan), Zgodovina I. (Šturmova), Kemija (žitko), Pedagogika (dr. Brumen), Fizika (inž. Schart), Verouk itd. S temi krjgami je omogočen uspešen pouk. Mnogo knjig je še v pripravi, tako da bo v nekaj letih preskrbljeno za vse predmete. Tudi pri sestavi knjig so delali predvsem profesorji begunci! ČASOPISJE Takoj po vojni je pognalo tudi časopisje. Najprej je začel v Gorici izhajati "Slovenski Primorec", ki je bil sprva versko glasilo, pozneje pa je prešel tudi na kulturno in politično polje. V Trstu je nekaj časa izhajal "Teden", list za življenje po veri. Oba sta prenehala, da je mogel začeti izhajati "Katoliški glas", ki je "skupno glasilo tržaških in goriških Slovencev, katerim so vera, cerkev, jezik in socialna pravičnost sveta dediščina očetov" (uvodna beseda). Danes je list pomembno glasilo katoliških Slovencev, dobro urejevan in že močno zakoreninjen med ljudstvom. Neke vrste verska revija so bili "Božji vrelci", ki jih je izdajal p. Metod Turnšek, a se niso dolgo obdržali. Izrazito političen tednik je "Demokracija", glasilo Slovenske demokratske zveze. Izhaja že tretja leto in je mnogo prispevala k razjasnitvi političnega položaja na Primorskem. Njenega odličnega urednika Slavka Uršiča je odpeljala Ozna. Ljudskošolski mladini je namenjen "Pastirček", mesečnik z zabavno in poučno vsebino. Močno je razširjen. Srednješolci imajo revijo "Mlado setev". Okrog nje se zbirajo mladi primorski katoliški pesniki in pisatelji. Prvi dve leti so jo pisali predvsem profesorji in že priznani pisatelji (Beličič, Simčič, Nova-čan i. dr.) ter je dosegla lepo umetniško višino. Zadnje leto so sodelovali predvsem dijaki sami. Akademiki, združeni v akademskem društvu Jadran, so poskusili s slovensko-hrvat-sko revijo "Jadran", a je po nekaj številkah opešala. Prav tako se ni uveljavila srednješolska "Zarja na Jadranu", ki je bila razmnožena na ciklostilu. LEPOSLOVNE IN ZNANSTVENE KNJIGE Samostojnih leposlovnih knjig je izšlo razmeroma malo. Knjige so drage, odjemalcev pa malo. Ljudje še ne čutijo notranje potrebe po slovenski knjigi, kolikor pa bero, segajo rajši po starejših slovenskih pisateljih. Knjižni trg še ni urejen, zlasti manjka založb. Večinoma morajo izdajati pisatelji svoja dela v samozaložbi, kar je pa zaradi gmotne stiske malokomu mogoče. Edina redna založba je Mohorjeva družba za Gorico in Trst. Koledar, ki ima obliko znanih in priljubljenih mohorskih koledarjev, izdaja skupaj s celovško MD. Poleg Koledarja je izdala lani še dve knjigi, eno poljudno znanstveno, drugo leposlovno. Venceslav Sejavec (duhovnik Štefan Ton-kli) je izdal v Gorici pesniško zbirko "Bežni oblaki". Knjiga prinaša globoko miselno liri-ko, umerjeno in v ustaljeni obliki. Posebnost v slovenskem slovstvu je "Peti evangelij" dr. Antona Novačana. V dvanajstih spevih po dvajset sonetov je opel Kristusovo življenje do svatbe v Kani Galilejski. Umetniška vrednost je različna: nekateri soneti so močni, drugi šibkejši, vsi pa kažejo, da je Novačan prej pripovednik kot pesnik. Zora Saksidova je izdala "Nageljčke", zbirko pravljic in pripovedk, čeprav pisateljica vsebinsko in oblikovno ni ustvarila kaj novega, je vendar prijetno berivo za otroke. Najdelavnejši in najpožrtvovalnejši je vsekakor p. dr. Metod Turnšek. Napisal in sam je založil "Državo med gorami", dramo v petih dejanjih iz časov pokristjanjenja Sloven- Dr. Anton Novačan, avtor "Pet;ga evangelija". cev v Karantaniji. Delo obravnava zanimivo poglavje slovenske zgodovine; poudarjena je državna in krščanska misel. Drama je napisana v tekočih verzih in ima dokaj spretno dra-matsko zgradbo. Spremne besede je dodal prof. Rado Lenček, ilustriral pa jo je akad. kipar France Gorše. Turnšek je zbral in založil tudi monumentalno "Slovenijo", almanah v slikah, ki je namenjena širnemu svetu. Prav tako je napisal dve knjigi "Pod vernim krovom", kjer spremlja ljudske običaje skozi cerkveno leto. Založila ju je goriška MD. Rado Lenček je uredil zbornik "Ob Jadranu", ki prinaša več etnografskih zapiskov in študij, ki se nanašajo na ljudsko življenje Slovencev na tem zapletenem koščku zemlje. Slovenska matica (kulturna organizacija Slovenske dem. zveze) je izdala prof. B. čok-Ija "Zgodovinski razvoj narodnostnega stanja v Trstu", ki govori o življenju tržaških Slovencev v preteklosti. Dr. Ivan Vrečar je ponatisnil malo izdajo molitvenika "Kristus, kraljuj" in na novo priredil in izpopolnil "Večno molitev" 1000 str.). KULTURNA DRUŠTVA IN PRIREDITVE Obe slovenski demokratski stranki: Krščan-sko-socialna zveza in Slovenska demokratska zveza imata svoji kulturni organizaciji; prva Prosvetni odsek kršč. soc. zveze, druga pa Prosvetno matico. Obe prirejata štirinajstdnevne sestanke. Najbolje so bili obiskani prosvetni večeri kršč. soc. zveze. Na njih so bila predavanja o Sloveniji, Koroški, o Primorski v slovenski literaturi, recitirali so narodne in umetne pesmi, bili so pevski nastopi, skioptične slike in dr. Dvakrat so brali svoja dela tukajšnji u-metniki: Stanko Janežič, Avgust Žele, Vinko Beličič, Mirko Javornik, Anton Novačan, Simon Kregar i. dr. Tudi Matica je prirejala predavanja z aktualno vsebino, največ pa je širila obzorje svojim članom s kulturnimi filmi. Akademiki imajo društvo Jadran, ki je hr-vatsko-slovensko. Prirejajo predavanja in sestanke in so poskusili z lastno revijo, ki pa se ni obdržala. Na srednji šoli deluje Slovenska dijaška zveza, ki uspešno oblikuje svoje člane. Igralska družina kršč. soc. zveze je priredila dve igri na Repentabru na prostem, in sicer misterij Slehernik (dvakrat) in Finžga-rjevega Divjega lovca. Uspeh je bil prodoren (po dva tisoč gledalcev). Ljudje so prihiteli z vsega tržaškega ozemlja, med njimi tudi zavezniške oblasti in tuji časnikarji. Za to priliko je izšel tudi Gledališki list. Ob stoletnici Prešernove smrti je bila lepa akademija v najodličnejšem tržaškem hotelu. Na prireditvi so bili vsi pomembnejši Slovenci in tuji gostje, kot tržaški škof mons. Santin i. dr. Tudi dijaška mladina je priredila nekaj uspelih akademij. Dogodek zase je bila razstava Franceta Goršeta, največjega slovenskega živečega kiparja. Razstavil je dela iz najnovejše dobe, večinoma v glini in mavcu, in žel splošno priznanje. RADIO Radio spada danes med neobhodno potrebne kulturne ustanove, kajti širi kulturo, zabava, sooblikuje življenje in ustvarja javno mnenje. Vse to dela tudi slovenski radio Trst II. Ima poseben kulturni oddelek, ki ga vodi prof. Peterlin in mu pomagajo zlasti profesorji sla-visti.Vsak teden je na sporedu Slovenščina za Slovence, ki razlaga in dopolnjuje materinščino. Oddaja Z domače knjižne police seznanja poslušalce z življenjem in delom slovenskih besednih umetnikov. Radio je podal tudi izčrpen pregled svetovnega slovstva. Dopolnjujejo ga Mojstri besede, kjer se bero najboljša dela svetovnih pisateljev. Radijski oder igra po dvakrat na teden večje domače ali tuje drame in komedije. Mladini so namenjeni Vzori mladini, zvočne slike iz življenja velikih mož, domačih in tujih, in druge zanimivosti. Seveda imajo tudi najmlajši svoje oddaje. Za petje skrbi Klakočerjev mešani zbor Škrjan-ček, vsakih 14 dni pa priredi svoj koncert Marijan Kos. Večkrat so na sporedu različne opere in druga glasba. Poleg tega je še cela vrsta kulturno važnih oddaj. Radio se je Slovencem zelo priljubil. To se vidi iz živahnega zanimanja zanj, iz števil-rih pisem, zlasti pa iz oddaje Plošče po željah, za katero prihajajo celi kupi pisem iz vseh mogočih krajev. * * Slovensko kulturno življenje v Trstu je šele v razvoju. Povsod brsti in klije, toda mnogo še manjka. Petindvajsetlena puščava se ne ne da tako hitro odstraniti. Največja ovira pri napredku je pomanjkanje gmotnih sredstev. Slovenci v Trstu so bili v preteklosti oropani vseh gospodarskih ustanov, ki bi lahko danes pomagale pri kulturnem vstajenju. Brez trdne slovenci V KANADI KUslAD^I_ Kanada - britanski dominijon. Federacija 9 provinc in dveh teritorijev, ustanovljena 1. 1867. Izvršno oblast ima angleški kralj, katero v njegovem imenu izvršujeta generalni guverner in vlada. Zakonodajno oblast pa izvršuje parlament, sestavljen iz senatne in poslanske zbornice. Površina 9,569.289 kv. km. Število prebivalstva nad 10 milijonov. Glavno mesto Ottava z nad 126.000 prebivalci. Ko smo odhajali v Kanado, smo posebno oni iz Avstrije in Nemčije, mislili na to, da čim prej pridemo iz Evrope. Grozeča mora dnevnega pritiska, moralnega in fizičnega z vseh strani, nejasnost položaja in temna bodočnost so zlasti nam mlajšim narekovali, naj čim prej odidemo. Tako smo se javljali kanadskim komisijam, ki so prihajale v taborišča, tako smo šli skozi vse preglede in komisije, tako smo končno sprtali vse novo pridobljeno imetje begunskega življenja v popotno torbo in se zbrali k odhodu vlaka. Enoletna delovna pogodba nas je sicer malo tiščala in nam vezala roke, pa vedeli smo, da leto kmalu mine in da nas za tem čaka novo življenje na drugi strani Oceana. Po prihodu na kanadska tla nas je takoj prevzel Delovni urad (Employment Office) in nam odkazal delo. Nekateri so bili poslani na delo pri gradnji novih železniških prog, drugi v gozdove, zlasti na sever, in malo- gospodarske osnove pa ni mogoč noben napredek. Eno je važno: Trst je danes največje svobodno slovensko središče in tu mora pognati kulturno življenje, ki bo družilo vse Slovence, razstresene po širnem svetu, in ki bo pomagalo domovini, ko se bo osvobodila. kateri v mesta k različnim obrtim, dekleta pa večinoma za gospodinjske pomočnice v zasebna gospodinjstva ali pa kot bolničarke in strežnice v vsa mogoča zdravilišča in bolnišnice. Mnogo jih je našlo zaposlitev tudi na farmah, največ v zapadnih predelih Kanade (Manitoba in Alberta). Tako smo se slovenski begunci-emigrantje kmalu razlezli po vsej Kanadi, od Vancouverja do Halifaxa, in ne-Stevilne milje so bile med nami. Poleg prepogostih primerov, ko so se naši ljudje znašli čisto sami sredi tujega sveta, je vendar po delovni razporeditvi prišlo do osnovanja manjših slovenskih krožkov in družbic. Okrog 40 mož in fantov je prenočevalo prve dni in tamkaj ostalo v gozdovih severno od Kapuskasinga; večja skupina je delala tudi na progi La Perade v quebeški provinci; malo manjša od te se je zbrala na železniški progi v Smithfalsu, North Bayu in drugod. Pa še tem skupinam ni bilo usojeno, da bi razprostrle svoje šotore za daljšo dobo na enem in istem kraju, ampak so se selile ob progah, kakor je to zahtevala delovna potreba. Tako je skupina fantov in mož v North Bayu prehodila celo progo od Smithfallsa do Port Arthurja. Enako premikanje je bilo na progi v Torontu ter njega bližnji in daljni okolici. So pa tudi primeri, da so nekatere skupine po opravljenem delu na železniških progah bile prestavljene v gozdove. Pa tudi tukaj so se skupine začele cepiti v manjše oddelke in se porazkropile po vsem ozemlju quebeške in ontarijske pokrajine. A čas obveznega dela je kmalu pretekel in mislili smo lahko na preselitev v mesta in na iskanje svobodnih poklicev in zaposlitev. Večina se je zaletela v quebeško in ontarijsko pokrajino in vse kaže, da bo tamkaj postalo središčno ozemlje Isilovenskih beguncev-emi-grantov v Kanadi. Pravo središče pa bo vsekakor v Torontu, kajti tam je trenutno največ Slovencev, tam je tudi naš slovenski duhovnik. Poleg torontske skupine se zelo krepi delovna grupa slovenskih fantov in mož v Battawi pri Trentonu, ki so zaposleni v Batovi tovarni čevljev. Manjša skupina se zbira v Montrealu; zdi se, da tamkaj posebnega novega dotoka ljudi ne bo, ker je težko najti zaposlitev in že dobljena niti stalna ni. Nekaj fantov je tudi v Londonu (prov. Ontario). Mnoge je pot po končanem obdobju dela v kontraktu privedla k rudniškemu delu in je ena takih skupin v Norandi (Quebec), druga pa v Sudbury. Razkropila pa so se tudi dekleta; največja skupina je vsekakor v Torontu; precej jih je iudi v Montrealu; manjše skupine pa so še v Bellwile, Guelph, Pariz, Preston, Hamilton, ■Cemptville (vse v ontarijski pokrajini); manjša, skupina je bila poslana tudi v "VVinnipeg v pokrajini Manitoba ter v Quebec. Zaslužek v času kontrakta je zelo različen. Precej dobro so zaslužili delavci na progi in tudi v gozdu, najslabše plačana so bila dekleta, ki so delala kot gospodinjske pomočnice, ter delavci na farmah, ki so delali od ranega jutra do pozne noči pa za to delo prejeli borih 40—45 dolarjev na mesec. Pa tudi v Kanadi se je kakor povsod izkazala pridnost slovenskih rok in podjetnost slovenskega uma. Nekateri so si v teku kontrakta prihranili toliko, da že lahko mislijo na postavitev lastnega doma ali na nakup zemlje vsaj. Delajo pa seveda z združenimi močmi in je tako najbolj prišla do izraza medsebojna pomoč v dejanjih. Po dva ali trije fantje zložijo skupaj svoje prihranke in si iupijo hišo. Tako smo v Torontu doslej dobili že štiri slovenske domove, dva v Londonu (Ontario) in Paznarjeva družina si je postavila lasten dom v Smithfallsu. Svojega dušnega pastirja Slovenci v Kanadi precej dolgo nismo imeli. Prihajal je pogosto med Slovence v Torontu č. g. dr. Janko Pajk, ako mu je to le dopuščalo njegovo delo na župniji, kjer je nastavljen. V decembru 1948 je prišel v Toronto č. g. dr. Jakob Kolarič CM in imamo od tedaj dalje redne nedeljske maše v cerkvi Marije Čenstohovske. Včasih je prihajal maševat tudi hrvatski duhovnik č. g. dr. Rudolf Hraščanec. Udeležba je bila spočetka bolj skromna, zdaj je pa redno okrog 200 slovenskih beguncev-emigrantov, ki se zbirajo ob mašah na pomenek. V oktobru 1948 je č. g. dr. Janko Pajk s pristankom pomožnega škofa prevzvišenega Websterja ustanovil v Torontu Slovensko dekliško Marijino kongregacijo (Sodality of Mary). Vodstvo kongregacije je po prihodu med Slovence prevzel č. g. dr. Kolarič CM. Dekleta se redno zbirajo vsak četrtek pri Sis-ters of Service (Wellesley Plače). Marijina kongregacija je priredila, dasi v skromni obliki, ganljivo proslavo materinskega dne, katere glavna misel in želja je bila: spomniti vse slovenske protikomunistične emigrante v Kanadi na velike žrtve, ki jih je slovenska mati morala pretrpeti v času najhujših stisk našega naroda. Kongregacija si je tudi naložila težko delo, zbirati knjige in jih kupovati ter tako sčasoma opremiti lastno knjižnico. Delo zelo lepo napreduje. Za veliko noč 1949 so se organizirali tudi možje in fantje ter ustanovili Društvo Naj- Živahno kramljanje po nedeljski slovenski maši na Gillespe St. v Torontu. Med dekleti g. A. Kolander iz Clevelanda svetejšega Imena Jezusovega. Precej jih je že organiziranih in pridno delujejo. Redne tedenske sestanke imajo v poljski dvorani in je udeležba vedno polnoštevilna. Obe društvi sta skupno priredili na večer pred Belo nedeljo 1949 ples, na nedeljo pa Molierovega "Skopuha". Na binkoštno nedeljo smo priredili skupno romanje k božjepotni cerkvi kanadskih mu-žencev v Midlandu. Tam smo tudi prvič prišli skupaj s predstavnikom slovenskih naseljencev v USA poznanim g. Antonom Grdinom iz Clevelanda, ki je prav nalašč zato prišel iz USA, da se je skupno z nami udeležil romanja. Ko se v sobotnih večerih zbiramo v manjše družbe in pogovarjamo o naši preteklosti in naši bodočnosti, lebdijo in plešejo pred našimi očmi prelestni spomini na naš dem, pomešani z bujnimi zgodbami iskalcev zlata v kanadski zemlji in rudniških junakov; naše oči se spočijejo v temnozeleni goščavi kanadskih gozdov in nas nehote spominjajo na naše gozdove v domovini, kjer spe premnogi naši bratje in sestre svoj večni sen; in naš polet v novo življenje se utrdi, ko se znajdemo sredi dnevnega živžava kanadskih mest in si v duhu predstavljamo vrvenje na naših ulicah. Vse okolje okrog nas in vsi tokovi, v katere nas bo še bodočnost zanesla, pa ne morejo in ne bodo mogli uničiti duha in ideje, zaradi katere smo šli kot majhen drobec po številu majhnega, a po globini neizmernega naroda v svet iskat pravico. Kot Hlapec Jernej nekoč, tako bojujemo danes mi našo pravdo za resnično svobodo in lepše življenje na slovenski zemlji ob. vznožju očaka Triglava. Skupina Slovencev v Torontu — Kanada. IGNACIJ KUNSTELJ: Slovenci na Angleže dobro poznate, deželo pa morda malo manj. Danes mnogi napovedujejo konec njihovemu imperiju, a sam prihajam vsak dan bolj do prepričanje, da tega naroda ne bo še kmalu konec. Ima moč v sebi, posebno živ-Ijensko moč, ki porabi vse, kar more za dvig svoje sile in to molče, brez velikih besed in gest. Zgodovina Angležev se ustvarja na nekaj kvadratnih kilometrih, seveda pozidanih s palačami, sredi Londona, kjer je spravljeno bogastvo imperija v bankah, trgovinah in ministrstvih. Stavbe so solidno grajene, zidane iz kamna ter jih niti poslednja vojna ni preveč uničila. Kar pa je bilo podrtega, so kmalu molče pozidali. Otok s svojo posebno lego, pa tudi posebno zgodovino, živi danes od industrije, čim so odkrili nekaj sto let nazaj premog, se je de- Angleškem žela začela spreminjati. Srednja Anglija, der Škotske ter južni Wales so središča premogo-kopov. Tod boste našli danes tudi največ Slovencev. Manchester in okolica pa tke in prede v stotinah tovaren. Tudi železna industrija je zelo razvita. Res, kar dva svetova sta tudi tu: industrijski in kmetijski. Del dežele je še vedno kmetijski. Velika posestva pod težo davkov ter evolucije sedanje vlade prehajajo v roke velikih družb, katerim vlada nudi pomoč. Kmet kmetuje s stroji, pa vendar rabi tudi pridne roke, ki s strojem sejejo, žanjejo in spravljajo. Tudi Slovence najdete v mnogih krajih na kmetih. In vendar ne zraste zadosti za 45 miljonov ljudi na Otoku. Če ne pripeljejo ladje, kar hitro začne primanjkovati te ali one stvari. Delavec namreč živi kot drugod po svetu iz rok v usta. Tudi brezposelnost se nikjer drugje tako hitro ne občuti kot v industrijskih deželah. Zato ni čuda, da mo- •derne države toliko povdarjajo povzdigo kmetijstva. Za tujca je vsaj v začetku angleško podnebje težko. Kakor daje zalivski tok deželi posebno toploto, dasi je daleč na severu, pa obenem ovlaži ozračje. Treba se je privaditi, kakor povsod drugod. Poletje je navadno bolj hladno, pa tudi zime so mile. Prav prošlo poletje je bilo zelo lepo v primeri z drugimi, zima pa je bila zelo mila, da mnogi kraji na jugu niti snega niso videli. Seveda je pa razlika med škotsko in Walesom, tam ne severu imate lahko hudo ploho, ko se vam na jugu najprijazneje smehlja sonce. Deželo bi v mnogih predelih prav lahko primerjali naši Dolenjski. Svet je valovit, le na zapadu ter severu prehaja v večje strmine, dasi pravih gora v našem smislu ni, Severna škotska je kamenita, premogovni revirji pa kar dobro spominjajo na Trbovlje in Zagorje. Božična koleda. In v to deželo sem se namenil koledovati. In opišem naj svojo koledo! Moderni kolednik potuje na moderni način. Gre brez palice, pač pa je treba ogrniti dežni plašč, saj dežnike le malo poznajo v tej d ževni deželi, ter vzeti v roke kovčeg, ki nadomesti culo ali bisago. Za vsakim vogalom postoji avtobus, ki so mu dodelili še eno nadstropje, skrajšali mu pa zato ime v "bus" (izg. bas). Unravnik hostela me je prijazno sprejel ter mi pokazal pot do dolgih pločevinastih barak, ki so nekoč služile vojakom, a danes nudijo stanovanje mladim ljudem, ki so šli s trebuhom za kruhom v svet. Navadno imate v takih hostelih kar celo zvezo narodov s približno vsemi narodi s te in one strani železne zavese. Za to podnebje življenje v takih barakah kar gre. Težje je tam, kjer gredo knapje na različne "šihte". Ko se namreč "šiht" vrne domov, ne zna priti in biti miren, ampak krati spanje onim, ki bodo morali kmalu neprespani iti spet na delo. Kjer si pa ljudje sami urejajo tudi "upravo" v ožjem pomenu, potem pa gre kar dobro. Slovenci radi prebivajo skupaj. Se sami med seboj najbolj razumejo. * Rudar Peter Seveda je od posameznika odvisno, kako u-pravlja s svojim prostorom, kjer je postelja, omara, morda polica za vsakdanjo drobnarijo, Velika Britanija in Severna Irska. Ustavna dedna monarhija. Zakonodajno oblast izvršuj s parlament, ki ga tvorita lordska in poslanska zbornica, Izvršno oblast nominelno izvršuje krona, dejansko pa vlada. Površina 241.839 kv. km. Število prebivalstva nad 46 milijonov. Glavno mesto London, ki šteje z raznimi predmes'ji Velikega Londona nad 8 milijonov prebivalcev. ki jo pač premore samski fant na tujem. Med drobnarijo spada ponavadi radijski parat in zbirka slik iz domačega kraja. "Aha, ste že tu, gospod Kolednik", je pogledal črn obraz skozi vrata. Ni bil zamorec, ampak samo rudar Peter. "Malo potrpite, sem šele pravkar prišel iz jame. Glejte, še na to sveto popoldne sem delal. Sedaj bomo pa štiri dni praznovali", se je opravičeval. "Saj delo ni težko, čeprav je pod zemljo. Zaslužek pa je kar dober, dasi zaslužimo zelo različno. Na najslabšem so mladoletni, če dobe samo osnovno plačo, jim le malo ostane. Jaz delam včasih tudi v soboto, da malo primaknem k plači. Treba je podpreti dom, kjer vsega manjka razen "svobode". Saj zame je kmalu zadosti, za kozarec piva v soboto zvečer in za papir in znamke. Potrpite za trenutek, da si izmijem jamsko nesnago z obraza, potem bom pa koj tu." ★ Brezjanska Marija - Božja Romanca med Slovenci v Angliji. Njeno milostno podoba je blagoslovil pom. škof Cra-ven 27. II. 49 Londonu. Na sliki poleg škofa g. Ignacij Kunstelj. ★ Kmet Ciril Za Petrom sem ujel Cirila, ki dela nekje na kmetih ter ga hitro povprašal, kako mu gre. "Kar dobro", je hitel odgovarjati." Delo je različno, ljudje pravtako, nekateri prijazni, drugi spet pokažejo dosti jasno, da so gospodarji, redko kje te povabijo v hišo, pa povečini radi postrežejo z angleškim čajem, ki je zdravilo za vsako bolezen in za vse čase in kraje, če imam delo na akord, več zaslužim, moram pa krepto potegniti. Nekateri so se kar preselili na kmete in pravijo, da jim gre dobro. Dosti dela, pa tudi dosti jela. Na splošno imajo nas tudi na kmetih radi, saj smo dobri delavci, vajeni trdega dela. Zaenkrat ne bi menjal." Opekarji in plavžarji "Pa drugi vas kaj pridno obiskujejo?" sem bil radoveden. "Še za danes so se napovedali, železnina-rji in ceglarji. Pa jih najbrž ne bo. Ura je že kasna in na sveti večer, kdo bi se prevažal po svetu. Sami zase bodo praznovali ta večer, ki bo za marsikaterega že četrti na tujem. Železninarje imenujemo one, ki kurijo^ peči v tovarnah za pločevino, kjer so precej na to- plem ter porabijo mnogo vode, da si tolažijo-žejo. Mi je rekel Ivo, da bi bilo najbolje, ako bi cev z vodo kar v njega napeljal, tako se poti. Oni, ki so pri opeki, pomagajo graditi po vojni razbiti svet. Večinoma imajo akordno-delo, zaslužek kar dober. V začetku nismo tako poznali vrednosti tega denarja, ko smo bili navajeni, da se je na velike številke le malo dobilo, zdaj pa vemo, da je treba tudi tu paziti na vsak peni. Se pa dobi za denar, kar hočete. Stvari za vsakdanjo porabo so sorazmerno poceni, luksus pa je drag, kar je pa navsezadnje prav. Naši gospodarji "Sem slišal, da tu rade ženske kade in pijejo". "Res, čeprav ne vse", se je oglasil Janez.. "Vidite", človek povsod vidi le to, kar kriči v svet. Najbrž bo vojna kriva, da se počasi tu svet spreminja ter moški svoje razvade prepuščajo ženskam. Sicer pa kaj prida iz -tega ne bo. Veste kaj, povejte, kje je kaj deklet!' Ženili bi se radi, pa bi si podomače uredili življenje, pa kar nič korajže nimamo. Deklet ni. Ali so pa tako štmane, da te še pogledajo ne". Človek, ki je odtrgan od doma čuti podza- vestno domotožje. Ceniti dom ga pa nauči tujina, ki mu pokaže poleg dobrih tudi svoje slabe strani, tako da dobro razume pomen pregovora, da je doma najbolje! Hitro so minevale ure v razgovoru. Fantje so pripovedovali o hrani, ki je marsikdaj drugače pripravljena, a največ jih moti to, da je vedno ista. Domačini na hrano ne dajo dosti. Morda je vplivalo milo podnebje, morda trdi dnevni red, ki daje določene ure za delo, morda visoka civilizacija, da je hrana sicer mnogotera, a vedno dan za dnem ista. Zajutrek je močan. Polek poriča, ki je nekaka naša kaša, še jajček ali malo ocvrte gnjati ali kaj podobnega z neizogibnim čajem, ki je na razpolago, kolikor si ga kdo zaželi. Juho bolj malo poznajo, pač je pri kosilu vedno krompir, včasih v raznih oblikah, potem nekaj zelenjave, meso ali riba, ki navadno ni priljubljena pri tujcih ter običajne močnate jedi s čajem. Sladkih stvari domačini mnogo pojedo. Fantom pa so se kmalu razni kolački in podobne stvari uprle. Spominjajo se na črni kruh, na kos slanine ter pol litra vina, česar pa je danes tudi doma zelo malo. Pravtako tudi na obleko ne dajo domačini preveč. Prav lahko tujca spoznate po obleki. Dobro se je oblekel ter je ponosen na to. Pri domačinih pa je samo moški svet skromen. Ženske si rade privoščijo kaj lepšega in boljšega in po modi. Angleži so znani po svoji vljudnosti, pa vendar vas marsikdaj pusti ta prijaznost mrzle. Fantje pogrešajo one prisrčnosti, ki je bila pri nsts, pri zabavi, v vsakdanjem življenju in tudi pri delu. Ta svet kot ameriški le preveč vidi vse v denarju. Slovenci se dobro razumejo z domačini. Radi jih imajo pri delu, pa tudi pri zabavi. Čeprav so precej zaprti ljudje, hitro ocenijo človeka ter mu nudijo vse, kar premorejo. Čepa se mu zamerite, potem vas niti ne pogleda več. Po zemljepisju navadnega Angleža ne smete spraševati. Saj je za njega vseeno ali ste doma nekje pri Trstu ali pri Pragi, za njega je vse kontinent. Le malo ve kaj o življenju drugod. Mislim, da je danes vsa slovenska emigracija edina v tem, da nas ni treba biti ničesar sram, ne naše kulture, ne civilizacije, ampak smo lahko ponosni na to, kar smo si vkljub stiskam od vseh strani priborili ter svojo zemljo dvignili na višino, na kateri nas; le malo drugih narodov dosega. Sveti večer • r' Peter se je med časom vrnil. Postavil je na; polico skromne jaslice, prižgal lučko pred njimi ter rekel: "Treba je vsaj malo spomina".. Iz jaslic je prišla misel na sveti večer tudi v naša srca. Janez je potihoma začel: "Sveta noč, blažena noč..." In v duše se je selil mir,, ki ga pozna samo sveti večer. Večer je hitro minil. Bilo je treba k polnočnici, pravzaprav še preje, ker je domači župnik prosil, da bi vsaj nekaj časa peli svoje-božične pesmi. In zamislite se: tam nekje v Yorkshiru, v skromni cerkvi stoji gruča slovenskih fantov in prepeva božične pesmi pred' polno cerkvijo ljudi, ki nikdar niso slišali slovenske pesmi, pa dobro vedo, da je v vsaki pesmi neizmerna lepota, ki jo je našel le trpeči narod, kateremu pomeni pesem pol življenja. Niso razumeli besed, razumeli pa so melodijo in smisel pesmi. Kot odmev pa so vsi narodi o polnoči povzeli vsak v svojem jeziku: Sveta noč... V tujini največkrat more le cerkev približati domu. Za vse velja božja blagovest. Nikdar niso si ljudje tako blizu kot v sveti noči. "Bilo je kakor doma", so potrdili fantje drugega dne, ko so pri veliki maši peli po svoje. Naša pesem je kakor biser v evangeliju, kjer je šel človek in prodal vse, samo da je kupil biser. In nihče, ako je sami ne zapravimo, nam te dragocenosti vzeti ne more. Kaj bi še pripovedoval o božični koledi? Bilo je lepo in Bog daj, da bi bilo še marsikdaj tako, čeprav ne v tuji zemlji. Božja Romanca "Marija Pomagaj je vodnica vašega trpečega naroda. Narod, ki ga ona vodi, ne bo za-puščen. Prepričan sem, da bo po Njej rešenai vaša zemlja..." so odmevale besede škofa Cravena pod visokimi oboki St. Jamesa v Londonu. (27. II. 1949). škof je govoril Slovencem, ki so prihiteli k blagoslovu "Angleške Marije". Res, kakor bi se posebej domenili, skoraj iz vsakega kraja od večje skupine je kdo prišel, da bo "doma" povedal, kako je bilo. Govoril je cerkveni govornik: "Nekoč se bo ta podoba pridružila tolikim onim, ki so bile na naših oltarjih drugod po svetu. Marija Angleška bo dobila mesto v naši zemlji..." Škof je blagoslavljal. Dekleta v narodni noši so počastile božjo Kraljico in vsa srenja je pela in pela v Marijino čast. Kmalu potem, ko so prve skupine neprostovoljnih romarjev prihajale v to zemljo, je daleč na severu na Škotskem duhovnik daroval božjo daritev. V skromni cerkvici pa se je dvigala pesem v čast Marijino, sprva tiho in skromno, potem pa vedno bolj glasno kot prošnja molitev. Po maši je duhovnik pristopil k skupini in dejal: "Gotovo ste Slovenci! Spoznal sem vas po vaši pesmi, ker ste peli same Marijine pesmi!" Tako nas svet spoznava, ne po velikih besedah in mogočnih dejanjih, ampak po naši skromnosti in naši pesmi. Naša pesem je nekaj velikega. Slovenci so danes na Angleškem tako raztreseni, da jih bo zbrala najbrž samo še dolina Jozafat. Če pa se snidejo, bodo zapeli pesem, pa naj bo to v cerkvi ali na stanovanju ali pa — saj veste, kaj se pri nas navadno cerkve drži. Še to moram povedati, da se tu malo pije. Bog mi pomagaj, kam sem spet zašel iz cerkve v London. Lepo je bilo takrat. Marijina pesem je segala v srca in klicala miru in pomoči za preizkušano domovino. Po blagoslovu pa je šla Marija na božjo pot, od kraja do kraja, od cerkve do cerkve. Ni bilo zvonenja, ne velikih slovesnosti. Kakor je slovenski narod tih in skromen, tako tiho je bilo Marijino romanje. Od dela žuljava roka je položila cvetje pred Njo in prižgala lučko na skromnem oltarju. Delavec in kmet in študent, o, vsak iz slovenske srenje je pripognil koleno in iz src se je dvigala molitev k nebeški Kraljici za mir in srečo in pomoč na trdi živ-Ijenski poti. V dobrih dveh mesecih je Marija preromala to zemljo od juga na sever, in vendar ni mogla obiskati vsakega kraja, kjer so Slovenci. Sestali so se prijatelji, ki so prihiteli iz oddaljenih krajev. Pogovorili so se tudi z Bogom in pristopili k oltarju, da jih je okrepčal Božji kruh, da bi bili vztrajni in močni in ne izgubili onega, zaradi česar so morali zapustiti dom: svobode mišljenja in vere. Pred leti je poromala Marija s svojega Pred vhodom v cerkev St. James v Londonu ob blagoslovitvi podobe Marije Pomagaj. Na sliki narodne noše okrog škofa Msgr. Craven'a. Od leve na desno gdč. Vida Zabavnik, Jožica Pavel, Francka Ribič in Tončka Zabavnik. prestola na Brezjah na veliko pot v Ljubljano. Ne moremo, nikakor ne moremo tega romanja tu primerjati z ono potjo, vendar je Marija tiho prinašala blagoslov in milost v srca in duše. Mnoge vezi so se potrgale v poslednjih letih, a ostala je le vez do Marije, vedno močnejša, vedno pomembnejša. Slovensko Društvo Najtežje je človeku, ko je sam. Osamljen trpi več kot žejo in lakoto. Težnja po prijatelju, kateremu bi mogel razodeti vso svojo notranjost in ki bi ga razumel ter mu pomagal s prijazno besedo, je tako nekaj prirodne-ga, da se v navadnem življenju skoraj ne zavemo tega. Šele stiska nas pouči o tem. V nas je žeja po družbi, kjer bi se mogli iz srca pogovoriti, pa tudi poveseliti in zapeti pesem. Nič velikih misli ali načrtov. Samo nuditi priliko, da res Slovenec pride do družbe, je namen Slovenskega društva v Angliji. Pa saj je o tem napisala "Svobodna Slovenija": V dneh od 30 julija do 1. avgusta se je na mnogostransko željo zbralo v Londonu okrog 125 Slovenk in Slovencev, ki so zastopali okrog 600 ljudi močno slovensko kolonijo v Angliji. Prišli so iz vseh krajev Anglije. Sestanek je imel zlasti namen, da se ustanovi društvo Slovencev v Angliji. Slovenci so najprej poro- mali k znanemu samostanu Tyburn. G. Kun-stelj je spovedoval in daroval sv. mašo, slovenski romarji pa so posedli hodnike in stop-njišča, ker je kapelica zelo majhna, odkar je.-bomba 1944 leta samostan razdejala. Sestre-se niso mogle načuditi prelepemu slovenskemu petju, ki je odmevalo daleč tja po Hyde Parku in so se ljudje zbirali v velikih gručahi in poslušali. Ustanovni občni zbor Slovenskega Društva je odobril pripravljena pravila in: se takoj tudi konstituiral odbor. Slovensko-Društvo naj bi bilo zbirališče in shodišče za vse Slovence v Angliji, ki so kristjani in tudi resnično krščansko žive in Slovenci in se tudi tako obnašajo in delujejo. Temu odgovarjajoče se je izvolil tudi društveni odbor v krščansko — slovenskem okvirju. Takoj po u-stanovitvi Slovenskega Društva so tudi slovenski akademiki, ki so v Angliji (okrog 35) ustanovili svoje Društvo Slovenskih Akademikov v Angliji. Naslov je: Slovensko Društvo, 222 Walm Lane, London N. W. 2. ki bo posredovalo tudi za vse dopise za Društvo Akademikov. Dušni pastir Društva je g. Ignacij Kunstelj. Kaj naj bi še nakoledoval na tej zemlji? življenje teče po svoji poti. Sreče je malo na svetu. A v naših tli neprestano hrepenenje po> njej. Naj bo dosti mojega koledovanja za letos. S PETEGA KONTINENTA Prav kot seme izkrvavelega naroda so nas IRO ladje razvozile po vsem svetu; najprej na zapad, nato tudi proti vzhodu. Avtralija! 24.000 km oddaljena od naše domovine je postala nova domovina tudi za nekatere Slovence. Po rdeče žgočih pustinjah Srednje Avstralije, po pragozdovih in malorečnih predelih Nove Gvieneje, po Modrih gorah prijaznega Novega Južnega Walesa, po "Avstralski Sloveniji" Tasmaniji ter po Novi Zelandiji je zadonela slovenska pesem, mehka in otožna, a topla in lepa kot ljubezen naše domovine. Avstralija je precej različna od Evrope in naredi spočetka nekako zapuščen vtis. Lepa in velika mesta, reke, gore, predvsem pa morje in na drugi strani obsežne puščave, tu jn tam poraščene z redkim drevjem in kaktusi delajo deželo tajinstveno in privlačno. Kmalu po našem prihodu semkaj smo dobili od tukajšnjih oblasti malo knjižico, v kate- Britanski dominion. Ima svojo vlado, parlament in senat ter guvernerja. Površina nad 2 milijona kv. milj. število prebivalstva presega 7 milijonov ljudi. ri je popisana zgodovina avstralske zemlje; najprej smo jo na hitro prelistali; pa smo jo spet in spet brali in iz dosedanjega znanja podajamo, kar se nam zdi najvažnejše: V 16. stoletju je splošno vladalo mnenje, da leži nekje na jugovzhodu zemlja, ki so ji pravili Terra Australis non dum cognita; pa šele leta 1906 je uspelo to zemljo odkriti; za nekaterimi manjšimi poizkusi se je podal na pot Tasman leta 1642 in odkril majhen otok, ki je dobil tudi po njem ime — Tasmania; leži ta otok nekaj 100 milj južno od Sydneya; še isto leto je odkril Novo Zelandijo. Obširnejše akcije je izvedel captain Cook in v letu 1770 osvojil Vzhodno Avstralijo, naselivši tamkaj svoje mornarje. Prvi večji konvoj emigrantov je odplul iz Anglije v januarju 1788 (pred 160 leti!). Za tem transportom so pričeli prihajati drugi in to tako pogosto, da so novona-seljenci že leta 1840 začeli ustanavljati nove države. Kot angleška kolonija je Avstralija ves čas pridno stala Angliji ob strani v vsej njeni pestri zgodovini in kot v zahvalo leta 1900 prejela naslov dominiona; Avstralija ima svojo vlado, svoj parlament in svojo upravo, prizna pa angleška kralja kot vrhovnega predstavnika in združevalca. Danes je Avstralija politično-upravno razdeljena na 7 držav in "capital territory": Western Austrialia (W. A.) — glavno mesto Ferth — šteje okrog 500.000 ljudi; South Australia (S. A.) — glavno mesto Adelaide ■■■■■■■■■■aHEHHEHHHHHHi' f: 11 St. Mary's Hostel v Avtraliji — s 600.000 prebivalci; Victoria — glavno mesto Melbourne — šteje 2.055.000 prebivalcev; New South Wales — glavno mesto Sydney — s skoraj 3.000.000 prebivalcev; Queensland — glavno mesto Brisbane z 1 milijonom prebivalcem; Northern Territorv s 10.000 prebivalci ter Tasmania, kjer je glavno mesto Horbart, s 200.000 prebivalci. Avstralija meri 2,974.581 kvadratnih milj in ima skupo okrog 7 in pol miliona prebivalcev. Oddaljena je od Londona 9550 milj, od Capetowna 4710 ali 3120 od Ceylona. Velikost avstralskega ozemelja bi odgovarjala evropskemu, ako bi od Evrope odrezali Španijo in avstralskega ozemlja bi odgovarjala evrop-djmač nov — črncev je še okrog 400.000; so pa zelo prijazni, živijo zelo preprosto in po svoj-h običajih sredi gozdov. Klima je zelo različna in doseže do 50 gr. C v poletnem času; prav.jo, da je podnebje milejše kot v Buenos Airesu. Avstralija je tudi domovina kenguruja, ki je dobil svoje mesto celo v grbu. V Avstralijo smo odhajali s podpisanim dveletnim kontraktom v žepu. Razporedili so nas po vseh mogočih koncih in krajih; večina se je pa zbrala v posameznih taboriščih, od katerih je eno najlepše urejenih St. Mary's Hostel, kj?r poveljuje Slovencem znani in splošno priljubljeni spittalski komandant ma-j r M. L. F. Jarvie, v pomoč pa mu je njegova gospa soproga, tudi koroškim beguncem znana kot Miss Mishell. Mislili smo, da se bomo morali strogo držati predpisov v zvezi s kontraktom, pa sedaj vidimo, da se delo lahko menja brez posebnih predhodnih dovoljenj. Tako bomo sčasoma imeli še več možnosti, da si sami po lastnem preudarku izberemo polja novega udejstvovanja. Delovne ure so v Avstraliji obsežene v 40 urnem delovniku, tako da sta sobota in nedelja popolnoma prosti. Tudi trgovine zapro v soboto ob 12, kinomatografe in druga zabavišča pa ob 11 zvečer. Prodajanje alkoholnih pijač je ob nedeljah prepovedano; le v rudniških krajih je to izjemoma dovoljeno, pa še tc šele po 10 uri dopoldne, ko se končajo službe božje. Za nas ti predpisi še niso tako hudi, kot so morda za Avstralce, kajti ti popijejo po pol litra piva dnevno poprečno, vštevši dojenčke in otroke. Nedeljske in sobotne dneve preživi Avstralec na dirkah, kjer stavijo do onemoglosti. Kakor na dirke, tako se tudi na vse druge športne prireditve in po službenih potih vozi, o Avatraici v najmodernejših ameriških avtomobilih, prav tako pa tudi v starih Fordih še iz predpotopnih časov. Povsod je opazi u divjo mehanizacijo življenja, v katerega so predvsem Amerikanci zmetali ogromne količine svojih izdelkov. Opaziti pa je povsod tudi, da je Anglija — katere oblast ni sicer nikjer zapisana, pa je dejansko krepko občutljiva — pošiljala semkaj vse, česar ni mogla •spraviti drugod v promet za drag denar. Da-si ima Avstralija ogromno zalogo masla in mt ščjb, je vendar vse to še vedno racionirano, ker gre v Anglijo. Življenje in zlasti prehrana je verjetno dražja kot v Argentini, pa so zato oblačilni predmeti toliko cenejši, da se razmerje nekako izravna. Višir.a osnovne plače je postavljena na 6 funtov 12 šilingov in 11 penijev tedensko, vendar je po preteku enega leta možen občuten napredek. Za hrano porabimo tedensko približno 1 funt 5 šilingov. V našem upanju na napredovanje v službi nas tudi precej podpira državno zanimanje za novonaseljence, da bi se vsi čim prej naučili jezika. Zato so povsod posebni tečaji; če se jih ne morete udeleževati, vam. pošiljajo lekcije po pošti in vam v radiu poskrbe za stalen učni material, študentje imajo možnost nadaljnega študiranja; mature in diplom ne priznajo tukajšnje obla- sti, priznajo pa doktorske naslove, vendar brez pravice izvrševanja poklica. Raztreseni smo po vsem kontinentu. Od Perta do Sydneya in Darwina nas je najti; vsakdo živi v svojem kraju, skoraj brez zveze z drugimi, saj so med nami razdalje tisočev in tisočev milj. Najživahnejši in najbolj med seboj povezani so Slovenci v Novem Južnem Walesu. Kakšna bo naša bodočnost, se pogosto sami sebe sprašujemo. Nekateri so pridno in marljivo pričeli in imajo že svojo zemljo ter si grade nove domove. Drugi spet uživajo v izobilju hrane, obleke, pa tudi dobrega piva. Edino, česar tu najbolj pogrešamo, je naša domačnost, naša pesem, naša glasba in naša beseda. Avtralci so sicer dobri ljudje in zeml.a poštena, a da je Avstralija le zbirka ljudi, ki imajo avtomobile, je splošen vtis, ki se ga ne moreš otresti. Slovenci se bomo kot družina sredi avstral- J ske širjave povezali šele tedaj, ko bomo imeli v svoji sredi našega slovenskega duhovnika. To našo željo, ki smo jo že večkrat izrazili, danes spet poudarjamo. S slovenskim duhovnikom med nami nam bo misel na domovino postala lepša in jasnejša in še bolj topla, tako ,da nam bodo prelepe Cankarjeve in Pregljeve besede samo v najtrdnejše potrdilo naših globokih čustev, ki jih gojimo ob misli na domovino. Bathurst — prehodno taborišče v N. S. W. v Avstraliji. Leži visoko in ima pozimi sneg. V DEŽELI OGNJENIKOV IN POTRESOV SLOVENCI V CHILE-JU REPUBLIKA CHILE Od leta 1818 neodvisna republika. Zakonodajno oblast vrši senat (45 članov) in poslanska zbornica (na 35.000 en poslanec). Izvršno oblast ima predsednik skupno z ministri. Velikost države: 741.767 kv. km. Prebivalstvo: okrog 6,000.000. Vera: Katoliška, znatna protestantska manjšina in pagani. Glavno mesto republike: Santiago (1,000.000) Kakor skoraj ni več države na svetu, kjer ne bi bilo Slovenca, zlasti Slovenca - begunca, tako tudi južnoameriška država Čile ni ostala brez naših ljudi. Čile je najbolj oddaljena ameriška dežela od Evrope. Leži na jugozapadni strani južnoameriškega kontinenta in je po velikosti na sedmem mestu med državami Južne Amerike. « Njena dolžina je 4.200 km, največja širina 400 km., površina pa 800.000 kvad. km. Prebivalcev ima nekaj nad pet milijonov. So mešanci priseljenih Špancev in domačinov. Jezik je španski. Ker je država tako dolga, je podnebje in temu primerno tudi življenje naroda celo različno. Severni del države je zelo skalnat, brez rastlinstva, ker ni dežja; bogat pa je na rudah, zlasti solitru. V srednjem delu je-zelo razvito poljedelstvo, na jugu pa je mnogo lesa in bogata ovčjereja. Glavno mesto Santiago ima 1.500.000 prebivalcev. V Čile-ju je zaenkrat Slovencev malo. Pred vojno te države skoraj poznali nismo. Tudi izseljenci se zanjo niso brigali. Ker je to izrazito obmorska država, so prišli z njo v stik zlasti mornarji iz Dalmacije. Od Slovencev je tukaj najstarejši naseljenec msgr. Alojzij Ročk, častni kanonik v Concep-cionu, nadzornik krščanskega nauka na srednjih šolah. Med stare naseljence moremo šteti tudi nekega krojača, Bečki po imenu, ki je pred nekaj leti umrl. Bil je odličen katoliški mož, vnet delavec v čilski Katoliški Akciji. Nad dvajset let je tukaj gospa Erna Aljan-čič, poročena Wallner. Gospod Wallner je znan kot poštenjak in priden delavec kot prvi teh-ničar v tovarni za milo v Santiago. Tukaj je tudi nekaj naših usmiljenih sester. Tem se je pridružilo še nekaj begunk. Tako je sedaj v Čile-ju šestnajst usmiljnek iz ljubljanske province. Od teh jih je na jugu na otočju Magallanes devet, ostalih sedem pa v Santiago in še bolj na severu. Prvi transport z begunci je prišel v Čile spomladi 1948. Med temi je bilo tudi nekaj naših družin. Poleg teh pa je v Čile-ju še 13 duhovnikov. Od teh je devet svetnih duhovnikov, trije sa-lezijanci in en lazarist. Od svetnih duhovnikov so gg. Janez Mohar, France Kupljenik, Martin Turk in Jože Guštin v škofiji Temu-co; gg. Dr. Tone Trdan, France Fekonja in Ludvik Ceglar v škofiji Rancagua; gospoda Mirko Fale in Ludvik Tomazin pa v škofiji Talca. G. Jože Mejač, lazarist, je v Punta Arenas deloma v Santiago. V decembru 1948 je imel v Santiago novo mašo č. g. Petek, salezijanec, v decembru 1949 pa bo doletela ista sreča g. Toneta Grila. V avgustu 1949 je prišlo v Čile novih 57 slovenskih beguncev, tako da šteje sedaj naša kolonija blizu 120 ljudi. Razmeroma je število Slovencev v čile majhno in še ti so raztreseni po vseh krajih te-dolge dežele vulkanov in potresov. Ni upanja,, da bi mogli tvoriti kako pomembnejšo sloven- sko skupnost. Treba se bo čimbolj nasloniti na slovenski kulturni center v Buenos Airesu. Prejemanje knjig, revij, časopisov in druge verske in kulturne hrane od tam naj bi omogočalo, da bi ostali slovenski ljudje tudi v Čile zvesti slovenski ideji: veri in narodu. SLOVENSKA NASELBINA V PUNTA ARENAS Tudi tu, v najjužnejšem čilenskem mestu in menda najjužnejšem mestu na svetu sploh, žive Slovenci. V tem mestu jih je osemnajst. Mesto samo šteje 30.000 prebivalcev, leži ob morju ter je izpostavljeno zelo spremenljivim vremenskim prilikam. Prvi Slovenec, neki Primorec, je prfšel sem 1. 1902. Od takrat dalje se je njihovo število večalo, vendar pa sta do 1915 prišla za njim samo še dva. Po prvi svetovni vojni pa so pričeli pogosteje prihajati. Mnogi niso vzdržali in so se odselili v severnejše kraje Chilea. Slovenci v Punta Arenas so organizirani v "Zvezi družinskih poglavarjev". V župnijski •cerkvi so si Slovenci postavili svoj oltar, posvečen sv. Cirilu in Metodu. Kakor povsod po svetu, tako je tudi tu minula svetovna vojna pustila med Slovenci posledice. Tudi med njimi je prišlo do ločitve, ki pa izginja, kakor drugje, ker ljudje spregledujejo. V raznih dobrodelnih zavodih v mestu delujejo slovanske usmiljenke, ki jih je 16. Prve štiri so prišle 1. 1935. V salezijanskem zavodu je od 12 članov 9 Martin Maroša, prekmurski rojak v Punta Arenas. beguncev. Prva slovenska salezijanca sta prišla tja 1. 1938. Najpriljubljenejši med duhovniki v Punta Arenas je Slovenec Martin Maroša, ki je prišel tja 1. 1929. Organiziral je številna društva, katoliške skavte, salezijan-sko godbo, ki je edina v mestu in vodi v glavnem skoro vse kulturno udejstvovanje. V DEŽELI ZELENEGA PEKLA (BRAZILIJA ) Malo zgodovine Odkrili so jo Portugalci 1. 1500 in 30 let pozneje so jo začeli kolonizirati. V prvem stoletju kolonija ni bila več kot dolg obmorski •pas, kjer je bivalo okrog tri milijone indijan-cev, ljudožrcev po večini, ki so se kolonizi-ranju silno upirali; bili pa so ali pobiti, zasužnjeni, ali pa so se umaknili v notranje pragozde. Nekatera plemena pa so le sprejela omiko in krščansko vero od misijonarjev, posebno jezuitov, med katerimi so najslavnejši Nobrega, ustanovitelj in organizator jezuitskih misijonov, Anchieta, čudodelec, pisec prve slovnice v jeziku Tupi-Guarani in usta- novitelj mesta Sao Paulo in Viera, pridigar in branitelj človeških pravic indijancev proti izkoriščevanju kolonizatorjev. Edino korist, ki jo je Portugal imel v Braziliji v prvih letih, je bil promet z neke vrste lesom, iz katerega so izdelovali dragoceno rdečo barvo, in ki so ga zaradi tega imenovali "pau brasil", t. j. žerjavičen les. ker je bil podoben žerjavici. Od tod tudi ime nove dežele, ki pa se je uradno imenovala "Dežela svetega Križa" — Terra de Santa Cruz. Portugalci so deželo razdelili na 15 pokrajin ali "capitanias"; na čelu vsake je bil ka-petan; vsi kapetani pa so bili podložni gene- Neodvisna država od leta 1822, Zvezna republika od leta 1899. Zakonodajna oblast je poslanska zbornica skupno z zveznim svetom. Predsednika države volijo na 6 let; ima skupno z ministri izvršno oblast. Površina države: 8,511.189 kv. km. Prebivalstvo: 43,000.000. Vera: Katoličani-v notranjosti dežele še pagani. Glavno mesto: Rio de Janeiro (2,000.000 preb). ralnemu guvernerju, ki je stoloval v mestu Sao Salvador, prestolnica kapetanije Baca. Razne province so se gospodarsko precej neenako razvile. Najbolj so napredovale Pernambuco in Sao Paolo. Ker pa je za obdelovanja zemlje manjkalo delovnih moči, so začeli uvažati črnce iz Afrike. Ta promet sužnjev je trajal do 1. 1850; suženjstvo pa je bilo uradno odpravljeno šele 1. 1888. Računa se, da je bilo v vsej tej črni dobi uvoženih iz Afrike 15 milijonov sužnjev. Kot so se angleški puritanci naselili v Severni Ameriki v šestnajstem in sedemnajstem stoletju, tako so se istočasno hoteli naseliti v Braziliji francoski hugenoti; dvakrat so poskusili, v Pernambuco in v Rio de Janeiro, pa jim ni uspelo. Ko pa je v prvi polovici sedemnajstega stoletja Portugal — in z njim tudi Brazilija — pri- šel pod špansko vlado, so Holandci, ki so bili takrat v vojski s Španijo, zasedli za par let provinco Pernambuco, ki je bila najvažnejša v tistem času in zelo bogata zaradi velikanskega razvoja sladkorne industrije. Pa tudi Holandce so 1. 1654 izgnali. Osemnajsto stoletje pa je v Braziliji kar zažarelo v svitu zlata, srebra in draguljev in s je gospodarsko središče kolonije piemo, nilo iz Pernambuco bolj na jug, v provinco Minas Gerais. Našli so velikanske zaloge dragocenih kovin, s katerimi je Portugal. že prost španske nadoblasti, tako obogatel, da je postal največja svetovna sila. S tem pa je tudi njegov pritisk na kolonijo postal silnejši; to pa je povzročilo prve zarote in poizkuse za samostojno neodvisno ureditev dežele. Misel na. neodvisnost je bila pogosto potopljena v krvi. Leta 1808, ko so Napoleonove čete vdrle v Španijo in pretile tudi Portugalski, je kralj Janez VI. pred nevarnostjo, z vso družino in vlado, pobegnil v Brazilijo in ustanovil v Rio-de Janeiro prestolico svojega kraljestva. In ko se je po Napoleonovem padcu vrnil v Lis-bono ,je pustil v Braziliji, kot svojega namest r.ika, sina prestolonaslednika Petra. Kmalu po odhodu Janeza VI. se je Peter očetu uprl' in 7. septembra 1. 1822 proglasil neodvisnost dežele in je postal sam vladar pod imenom cesar Peter I. Ker pa ni bil sposoben in je vladal nasilno, se je politikom in narodu-tako zameril, da je bil I. 1831 prisiljen odpovedati se prestolu. Prestol je zasedel njegov mladoletni sin Peter II., eden največjih in najslavnejših vladarjev devetnajstega stoletja. Pod tem cesarjem je Brazilija uživala največji ugled,, bila največja sila v Ameriki in njena mor-narnica je bila tretja na svetu. Imela je izvrstne diplomate in generale, ki so krotili notranje nemire, obdržali edinost dežele in povezanost lažnih provinc. Peter II. je vladal do 1. 1889, ko so mu liberalci s pomočjo vojske vzeli prestol in ga poslali v pregnanstvo, kjer je umrl 1. 1891. V republiki, ki je bila urejena po vzorcu Združenih držav Severne-Amerike, so si predsedniki bolj ali manj redno sledili vsaka štiri leta, dokler revolucija ni postavila 1. 1930 na vlado Oetulia Vargas, ki je diktatorsko vladal 15 let. Leta 1945 pa je tudi njega vojska vrgla in je bil izvoljen sedanji predsednik general Enrico Gaspar Dutra. Nova ustava je bila sestavljena in proglašena 1. 1946. Opis dežele Kratek pogled na zemljevid Južne Amerike nam pove, da ima Brazilija obliko trikotnika, kakršna je oblika celega kontinenta, katerega dobro polovico zavzema. Obširna skoraj kot cela Evropa, je po Sovjetiji in Kitajski največja dežela na svetu, saj meri 8,511.189 kvadratnih kilometrov. V njo bi lahko položili več kot 30 Jugoslavij. Od severa do juga je dolga 4319 kilometrov; in od vzhoda do zahoda je široka 4326 km., več kot od Moskve do Lisbone. Kdor bi hotel obhoditi njene meje in jo obkoliti, bi naredil skoraj tako dolgo pot, kot če bi proti vzhodu šel od Buenos Airesa do Pekina, t. j. 25.600 km. Njena morska obala meri 8000 km. Ta vel.kost ji nudi najrazličnejša podnebja: silna vročina je na severnem in srednjem obmorskem delu; bolj ugodno je v notranjih goratih pokrajinah, Minas in Goias; in skoraj evropejska, sredozemska je klima v južnih krajih, S. Paulo, S. Catarina, Parana in Rio Grande do Sul, s toploto poleti in mrazom pozimi. Preveč dežja je v Amazoniji in Para; v mestu Belem do Para n. pr. dežuje brez-izjemno vsak dan kake pol ure popoldne; neznosno dolge so suše v severno-vzodnih državah, Ceara, Rio Grande do Norte, Pernambu- co; včasih v državi Ceara, n. pr. mine po več let brez kapljice dežja. Od Baie na jug je pa že bolj redna delitev suhih in mokrih dni. Severni in južni del Brazilije, Amazonas, Para in Rio Grande do Sul so nizke dežele; csrednji del pa je gorat. Gore pa niso visoke: nobena ne doseže 3000 metrov. Malo je otokov ob Atlantski obali. Glavni so Kamni Petra in Pavla in otok Fernando de Norouka, daleč na širokem morju. Največji pa je Marajo v kraju, kjer se reka Amazonas izliva v ocean. Važnejši pa so morski zalivi, kot Baia de Todos los Santos, Angra dos Reis in, pri Rio de Janeiro, Guanabara, ki slovi kot najkras-nejši zaliv na svetu. Brazilske reke se združijo v štiri skupine ckrog glavnih vodnih velikanov, ki so reke Amazonas, Parnaiba, Sao Francisco in trojka Parana, Paraguay in Uruguay. Amazonas je po obilici vode največja reka na svetu. Ima svoje izvire v Andskib gorovjih v Južn. Perurju in je dolga 5571 km. Ima nad 200 pritokov, ki ji prinašajo 80.000 kubičnih metrov vode vsako sekundo. Globočina reke na brazilskem ozemlju je od 20 do 130 m. Najožja je pri grlu Obidos, kjer meri 1 km in pol. Pri mestu Manaos, kjer dobi svoj naj- Rio de Janeiro — prestolnica Brazilije. Pogled na najbogatejši del mesta: Copacabana. Planike. večji pritok, Rio Negro, meri 96 km na široko; ob izlivu v ocean je pa 300 km široka. Reka Sao Francisco je znamenita, ker teče skozi izredno bogato rudarsko pokrajino in preden se izlije v ocean pade čez slap "Paolo Alfonso", visok 80 m. V Braziliji leži veliko naravnega bogastva v lesu, rastlinah, živalih in rudi. Samo ama-zonski pragozd, takozvan "zelen pekel" (in-ferno verde), z najrazličnejšim dragocenim lesom, z neštevilnimi zdravilskimi in industrijskimi rastlinami, z vsakovrstnimi živalmi, meri 2,700.000 kvadratnih kilometrov. Raznih kovin je pa izredno veliko v srednjem in južnem delu dežele. Z železom, na primer bi lahko Brazilija založila ves svet, saj samo v državi Minas Gerais po računih strokovnjakov leži 15.000.000.000 ton železa. Pri starodavnem mestu S. Joas del Rei, kjer so nekoč bili veliki rudniki zlata, so pa ravno zdaj odkrili posebno bogato zalogo dragocenega uranija. Nekdaj je v brazilskem gospodarstvu prevladala takozvana "monokultura" ali prirejanje ene vrste blaga: najprej promet s "pan brasil", potem sladkor, nato je prišla doba zlata in draguljev, naslednje samo kava, kavčuk ali bombaž. Danes pa se širi polikul-tura, to je gojitev vsake vrste pridelkov, da se le izplača, in začela se je že obširna industrializacija. Človek v Braziliji Šteje Brazilija danes 45 milijonov prebivalcev. Etnično je teh 59% belcev, potomcev evropskih narodov, ostali so črnci, indijanci, mongolci in mešanci raznih plemen. Emigracij iz Evrope v Brazilijo se je zelo pozno začela. V minulem stoletju je skoraj ni bilo. Zanimivo pa je, da so najnaprednejše države v brazilski federaciji tiste, v Jcatere se je naselilo največ emigrantov: S. Paulo, S. Catari-na in Rio Grande do Sul.. Največ naseljencev je Portugalcev, Italijanov, Japoncev, Nemcev, Poljakov in Špancev. Iz Jugoslavije se je naselilo v Brazilijo lepo število Hrvatov, posebno Dalmatincev. Težko je izračunati, koliko jih je. Nič lažje pa ni ugotoviti to o Slovencih. Najbrž okrog 1000. Težko bi jih našli več. Prvi Slovenci — pa zelo maloštevilni — se odhajali v Brazilijo že pred prvo svetovno vojsko, pa so bili znani kot "avstrijci". Posebno veliko število Slovencev se je odpravilo v Brazilijo takoj po prvi svetovni vojski, iz slovenskih dežel, ki jih je tedaj zasedla Italija. Potem so si pa po malem — pa načrtno — sledila naseljevanja vse do druge svetovne vojsko. Ko pa je ta končala, pa se jih je nekaj stotin vrnilo v domovino. Prišlo pa je nekaj sto novih, ki so tako izpolnili praznino vrnjencev. Slovenci so vedno imeli razna društva, samopomoč, kulturne krožke, šolske tečaje, pevske zbore, četudi ni bilo posebnega društvenega središča. Vsa ta društva so precej oživela med zadnjo vojsko, ko so naši ljudje precej storili v blagor domačemu narodu, z organiziranim Rdečim križem, za vojne ujetnike in sirote. Gospodarsko so se prejšnji Slovenci prav dobro postavili na noge, tako da med njimi, ni bilo revežev, četudi ni bilo velikih bogatašev. Središče slovenskega naseljenstva je mesto S. Paulo in okolica. Najdete jih pa precej, tudi v Rio Grande do Sul, v Goias, Minas Gerais in v Rio de Janeiro. Z ladjo "Ana Salen" je več Slovencev potovalo^ v Avstralijo. slovenci v venezueli Južno ameriška federativna republika Venezuela seže na jugu skoraj do ekvatorja, na severu pa do 12°. Na zahodu in severu je dežela zelo gorata: "Cordilleras de los Andes". V tem gorovju niso redki vrhovi do 5000 m z večnim snegom. Na severu, ob obali se spuščajo skoraj naravnost v morje strma pobočja obalnega sklopa Cordillere, ki se v "Golfo Triste" Caribskega morja prelomi in zavije v notranjost, proti Andom ter tako loči ogromni "Liano", ki se razteza do Orinoca in preko njega daleč do Amazone, od planjav ob Mara-eaibskem jezeru, najbogatejših virov petroleja. Geološki različnosti odgovarja tudi podnebje. Južne planjave, pokrite s tropičnimi pra-gozdi, imajo tropsko podnebje, katerega se vsak naseljenec težko privadi, zlasti pri težkem telesnem delu. V gorskih predelih je podnebje prijetnejše, popolnoma podobno našemu maju ali juniju, le malo več dežja je; noči so hladne, kar pripomore k dobremu spanju. Od letnih časov poznamo tu le dva: suho in deževno dobo, tej zadnji pravijo domačir.i zima. Zaradi obilnega dežja ob deževni dobi je polovica dežele ločene od središča, ker so ceste tako premočene, da je vsaka vožnja n»-mogoča. Ker železnic ni več kot 1.000 km leži vsa teža prometa na letalih. Prebivalstvo je približno 60% mešancev med zamorci, indijanci in Španci, čistih zamorcev je okoli 15%, ostali so belci. V nekate-zih delih dežele, v še neraziskanih gorah države Zulia, ob vzhodnem Orinocu, v področju Amazone, je najti še popolnoma divja ljudstva, nekatera belcem sovražno razpoložena. Nepismenih je v deželi kakih 65%, nezakonsko rojenih otrok izkazujejo statistike 56%. Dežela živi od petroleja, ki predstavlja 93%, vsega izvoza; poleg tega izvažajo še kavo in kakao, kaj drugega skoraj ne. V produkciji petroleja je danes Venezuela na drugem mestu; ker ga porabi samo kakih 5—6% doma, ga izvaža ogromne količine in je tako kot izvoznik na prvem mestu. Petrolejske vrelce izkoriščajo 65% Amerikanci iz Združenih držav, 30% Angleži in Holandci, ostalo manjše družbe. Davek, ki ga družbe plačujejo, je ogromen, saj pripade več kot polovica zaslužka po VENEZUELA ZDRUŽENE DRŽAVE VENEZUELE Zvezna republika. Neodvisna od leta 1811. Zakonodajno oblast ima senat (40 članov), skupno s poslansko zbornico (81 članov). Predsednika volijo na 5 let. Površina države: 912.050 kv. km. Prebivalstvo: okrog 4,000.000. Vera: Katoliška. Glavno mesto: Caracas (o-krog 300.000 preb.) zakonu državi, vkljub temu je ena družba sama imela prošlo leto okoli 80 milijonov dolarjev čistega dobička. Računajo, da bo produkcija petroleja prihodnja leta še rasla, potem pa ostala na isti višini najmanj 50 let. Pri takem bogatstvu se ni čuditi, da je država brez dolgov in njena valuta najtrdnejša v Južni Ameriki. Po vojni vodi država širokogrudno imigran-tsko politiko. Prebivalstvo štirih in pol milijona ne more izkoristi bogastva dežele. Računajo, da je prišlo v povojnih letih v deželo približno 90 tisoč imigrantov, od španskih levičarskih politikov, mnogih zdravnikov, do poljedelcev in težakov. Mnogi so si že uredili novo življenje, nekateri celo že -zaslužili velike denarje, drugi pa so zopet obupali nad težkim delom in velikokrat neusmiljeno prirodo; nekaj razočaranih stotin je deželo že zapustilo, nekaj jo še namerava. Borba za obstoj je namreč tukaj v začetku neprimerno hujša kot n. pr. v Argentini. Imi-grant pride brez denarja v deželo, država ga vzdržuje v svojem taborišču brezplačno največ 4 tedne, poizkusi mu tudi preskrbeti delo. Po 4 tednih mora imigrant taborišče brezpo- gojno zapustiti, če delo ima ali ne. Mnogi se v obupu odločijo za delo, za katero niso, ga v kratki dobi zgube in so nato še v slabšem položaju kot prej. Od kmetiških kolonij, ki jih snuje država, jih precejšnji del propade zaradi slabe organizacije. V takem slučaju se imigrant ne znajde le na cesti, ampak celo v notranjosti dežele, kjer ni tako enostavno poprijeti se novega dela. Je premalo naselbin, ki bi ga lahko zaposlile, poleg pa so tudi življenjske prilike na zelo nizki stopnji, voda največkrat nepitna, nemogoče podnebne razmere z vročino ter številni mrčes. Če se pa kmečki koloniji posreči prebresti do prve žetve, gre naprej samo od sebe, kajti vsi pridelki se prav dobro prodajo na najbližjem trgu. Doslej je prišlo v Venezuelo 150 Slovencev najrazličnejših poklicev. Redki so prišli sem do začetka leta 1947, večina je prišla v jeseni 1947, vsi iz Avstrije. Posamezniki so prišli iz Nemčije, nekateri iz Italije na svoj račun in ne s transporti IRO. Delo so dobili takoj vsi, seveda ne vedno v svojem prejšnjem poklicu, a tisti, ki so bili pridni in so se naučili španščine, so dobili kasneje tudi uradniška mesta, ki so jim odgovarjala. Kakih 60 jih živi v Caracasu in okolici, 20-30 v iviaracaibo, najbolj vročem mestu na svetu, ostali pa so rastreseni po ostali Venezueli. Večina je ostala v svojih prejšnjih poklicih, obrtniki, delavci, uradniki, vsi so več ali manj dobili delo v svojih poklicih. Zaslužek: Delavci imajo plače od 12-25 Bs dnevno, uradniki 400-1000 Bs mesečno. Boli-varji (denar) so prosto zamenljivi v USA dolarje po tečaju 3.35 Bs. 1 $. Stanovanjske razmere: V Caracasu strašno-primanjkuje stanovanj, tako, da ima redko kdo izmed naših možnost stanovati v lepem evropskem stanovanju. Večina ima v najemu kako sobico, kjer si obenem tudi kuha. Stanovanjska kultura vse do zadnjih časov ni bila veliko razvita, kar pa je spričo prijetne .nikdar hladne klime čisto razumljivo. Slovenci se tu dobro počutijo, ker zaslužek ni tako slab kot v ostalih deželah z izjemo USA in Kanade. Večina si je že prihranila po par tisoč bolivarjev. Mnogi imajo seveda načrt tekom par let preseliti se v kolikor ne v domovino, pa vsaj v dežele, ki so nam po kulturi bližje. Dr. P. U. Ilijeva in žibertova družina v Venezueli JANKO MERNIK: KRIVDA ODLOMEK IZ MLADINSKEGA ROMANA: "OVENELI NAGELJNI" Tam onkraj zelenega Golovca proti dolenjski strani, kjer bela Ljubljana pienaja v niz^e bajte in skromno podeželje, leži v skritem zatLju Marijino svetišče. Dva visoka, na v.hu pnrezana stolpa, čuvata sveti dom mLosti in sprave z Bogcm. Bela vijugasta steza vodi z razdrapa-ne Lolenjske ceste gori na kraj dušnega in tudi tele-nega počitka, -a j se za svetiščem razprostira osvežujoči go-lovški gozd. Lep je ta kraj, poln čudovitih dogodivščin je, poln vedrih in razposajenih spominov. če stopiš pod gczd in se raz-gledaš okrog, zaživi pred tabo pravljično odprta pokrajina z revščino predmestne Galjevice in z bogastvom ižanskih kmetij, z leskom prebogatega raz-g eda proti mogočnemu Krimu in z nesnago močvirnatega Barja. Ko na to revščino in bogastvo posije še sonce s svojo blagoslovljeno lepoto, je ta kraj najlepši za človeka, ki je na n„'em preživel košček svoje mladosti. Ob Marijinem svetišču leži mogočno po-Lpje, zavod svete Device, v katerem je v senčnih letih naše zgodovine utripalo stotine mladih src, ki so si vzgajali duha s sveto modrostjo in si urili um z bož o in svetno znanostjo. Koliko sprminov je vtisnjenih v sive zidove. ko'iko lepih prizorov so že g'.e dala okna, te žarne oči mogočne stavbe Tudi r.ekaj grenkih s.pcminov je vtisnjenih kot na filmsko platno mladih dogajanj. sai nrdi zavodska vzgoja poleg mnogih svetlih tudi kakšno temno stran. Naj zaživi pred nami vsaj utrinek teh spominov! Leto Gospodovo 1938. Dvesto gojencev se je vsulo v zavod svete Device v začetku šolskega leta. Za vse je bilo v teh prostorih dovolj u-čenja, dovolj modrosti in tudi kruha, dovo^' prave božje ljubezni, s katero se je vzgajala ta mladina. Prišli so stari gojenci, ki so poznali že v_e tajnosti, lepoto, dobrote in ne-všečn.s.i teh z-dov; prišli so pa tudi novinci, ki so se s solznimi očmi pojavljali od domačih in se plaho podvrgli ljubeznivi vzgoji, ki sloni na izkušnjah veiikega svetnika. Pri višješo.cih je bil tisto leto nadzi-ratelj mladi duhovnik, prikupnega značaja in postave. Kmalu si je pridobil srca gojencev. Višješolska učilnica je bila svetla dvorana polkrožne oblike. Okna so gledala proti Kureščku. Za se-demde et. gojencev je bi.o v njej prostora. To leto je bila do zadnjega stola zas.dena. Mladi nadziratelj se še ni prav privadil med svojimi fanti, že je bil postavljen pred težko preizkušnjo. Oktoberski popoldan... Gojenci so po živahni opoldanski igri prišli v učilnico. Nemirna živca vseh višjelolcev sta bila Ljubljančan Božo Cerar in Celjan Jani Gruden. Pri vsa-kom neredu sta imela prvo besedo. Včasih sta držala skupaj proti vsemu raTe^u, iiajčešče pa sta se sama udarila. Tudi nadziratelj Mihael Pogačar je imel z njima že marsikatero težavo. Danes sta bila pri igri nasprotnika. Obema je šlo za zmago. Toda sreča je danes zmago naklonila Božotu, zato ga je Gruden napadel, češ da je pri igri goljufal.Beseda je dala besedo, te pa so našle izraz v pesteh. Zadnjo Cerarjevo brco je Jani t^ko nesrečno odbil, da je zadela v litersko steklenico črnila, ki je padla na tla in se z zamolklim truščem razbila. Ko sta zagledala pred seboj na tleh veliko črno lužo, se jima je kri ohladila. Temna tekočina se je vpijala v bela, sveže poribana tla. Krivca sta se po-tuhnfa in se izgubila vsak na svoj prostor. Oči vseh višješolcev so se uprle v črno lužo. Nikomur ni prišlo na misel, da bi pobrisal črnilo, ki j'e vedno bolj lezlo narazen in se vpijalo v tla. Tedaj vstopi nadziratelj. Vse tiho. Gospod Pogačar z nevoljo ■opazuje mlakužo pred katedrom. "Kdo je polil črnilo?" vpraša strogo. Nobenega odgovora. Tedaj mu je padlo na um, da bi bilo bolje tako zastaviti: "Tisti, ki je polil črnilo, naj vzame -cunjo in pobriše!" Spet vse tiho. Vseh sedemdeset obrazov je enako nedolžnih. Med nadzirateljem in gojenci je tih in napet molk. Nihče ne črhne besedice, nihče se ne zdrzne. Vse čaka nadzirateljeve obsodbe. Gospodu Pogačarju je srce hitreje zatripalo. "Tisti, ki je polil črnilo, naj vzame •cunjo in naj pobriše!", je glasneje po vdaril. Njegov pogled je romal od obraza do obraza, vrste do vrste, kakor da loče iz obrazov razbrati krivdo. Krivca ni. Težko je nadziratelju pri srcu. Ne toliko radi razbite steklenice in politega črnila, ne toliko radi škode, ker se črnilo vpija v tla in bo črni madež mesece in leta dolgo pričal o neredu v učilnici. Nadziratelju je hudo radi tega, ker so njegovi fantje neodkritisrčni. "Molimo!" je zapovedal tihi in užaljeni nadzirateijev glas. "Začni, prosimo Gospod, naša dejanja s svojim svetim navdihovanjem in spremljaj jih s svojo pomočjo..." Misli so zdaj daleč vstran od Boga, misli vseh so pri razbiti steklenici in pri žalostnem nadziratelju. Mnogi poznajo krivca in bi lahko s prstom pokazali: Božo in Jani. Toda v višjih razredih ne gre, da bi tnžarili. Cerar in Gruden pa zakrknjeno molčita. Lojze Starman, ki stoji v klopi ob Božotu, ga sune s komolcem, češ povej! Pa je Božotov pogled vzel Lojzetu vse veselje, da bi svoj opomin ponovil, čutil je, da se v njegovih očeh skriva grožnja. Odmolili so, se vsedli in pričeli brskati po zvezkih in knjigah. Rahel dotik ob zvonec na katedru je spravil vse gojence v pozor. Nadziratelj je spregovoril: "Tretjič opozarjam tistega, ki je po- lil črnilo, naj pobriše!" Zopet grobna tišina. Samo pozna jesenska muha se je brenčaje preletela iz okna na velik stenski atlas in je obsedela nekje na črnem morju. Krivec se ne javi. Grenka bolečina je sedla duhovniku na dušo. Po trikratnem pozivu ni krivca. Pred njim sedijo lažnjivi potuh-njenci. Duhovnika je sram teh obrazov in teh mladih postav. V vsej učilnici tudi ni enega, ki bi rekel : "Nisem bil jaz, ampak pobrisal bom. črnilo, da se ne bo delala škoda!" Pogledi vseh so uprti nekam v daljo in se skozi velika okna izgubljajo med zelenimi obronki Mokrca in Krima. Kaj naj stori nadziratelj! Ali naj vse kaznuje? Ali naj pokliče ravnatelja? Po sencih mu razbija kri in ne more se notranje umiriti, dasi se na zunaj razburjenost ne kaže. Počasi, skoraj podzavestno, stopi proti izhodu. Odpre vrata in izgine na širokem hodniku. "Po ravnatelja gre!"... je završalo po učilnici. Oči vseh so planile na Božota in Grudna. Pohlevno sta sedela v klopi. "Zakaj nisi vstal in se javil?" je vprašal Jože Grudna. "Nisem mogel. Beseda mi ni hotela iz ust", se je opravičeval Jani. "Povejta, da sta bila vidva, če ne bomo zvečer obračunali!" so zagrozili izkušeni očetje iz osme. Nadziratelj je med tem taval po hodniku. Kaj naj stori, da bo najbolj pametno in tudi učinkovito. Po ravnatelja pač ne kaže iti, ker bi s tem pred fanti nič ne pridobil. Sam mora narediti red. Srečna rešitev zamotane zadeve se je ujela na cunji ob umivalniku: "Sam grem pobrisat črnilo!" Pri srcu mu je odleglo. Namoči cunjo, jo ožme in gre v učilnico. Glave vseh so sklonjene nad knjigo, dasi nihče to minuto ne študira. Nestrpno čakajo, kaj bo sedaj, ker zadeva še ni rešena. Duhovnik gre tiho po učilnici, se skloni nad temno lužo in briše črnilo z belih tal, Nihše si ne upa dihati. Glave vseh so še bolj sklonjene nad knjigami. Na srdcih vseh sedemdesetih leži krivda kakor kamen. Predstojnik, nadziratelj in duhovnik briše njihovo krivdo s tal. To je njegovo maščevanje za nepokorščino. Duhovnik je še vedno sklonjen k tlom. V učilnici je grobna tišina, še muha se ne upa s črnega morja nazaj proti oknu. Samo drgnjenje cunje po t.eh se sliši. Obrazi vseh so rdeči od sramote. Božo in Jani sta bleda kot zid. Nobeden ne more vstati, steči k nadzirate-lju in mu strgati cunje iz rok. Kakor stot težak kamen leži nad njima. Zakričala bi od bolesti in sramote. Duhovnik je končal. Njegov obraz je bled, a popolnoma miren. Ob črnem talarju je bledica na obrazu še bolj povdarjena. Tiho, kakor je cunjo prinesel, jo je tudi odnesel. Obrazi vseh so čisto nad knjigo, kakor da se hočejo skriti. Nobeno oko ne vidi črk. Nad vsako knjigo in nad vsakim zvezkom je samo e-na podoba, podoba vzgojitelja, ki sklonjen k tlom briše krivdo sedemdesetih mladih ljudi. Ob tej uri nihče ne upa pogledati dobremu vzgojitelju v oči. Tako neizmerno jih je sram. Duhovnik Mihael Pogačar je odložil cunjo ,si umil roke, obrisal potno čelo, se zbral, da gre na delo priprave za šolo sedemdesetih njemu zaupanih mladih ljudi. ivo stepi v učilnico, že stojita pred njim Božo in Jani. Štiri debeie solze visijo na licih. Beseda, ki je morda nameravala izzveneli v nekak: "Oprostite, midva sva bila"... je raztrgana obtičala nekje v grlu. Ni mogla na dan. Duhovnik je položil obema roke na ramo, se nasmehnil in komaj slišno dejal: ''Bog z vama, fanta, pojdita se učit!" Vsa učilnica se je oddahnila. Podoba dobrega vzgojitelja se je to uro še globlje vtisnila v srce slehernega višješolca iz leta 1938. To je bila zadnja nepokorščina in zadnja laž v tej učilnici tisto leto. * * * * še stoji Marijino svetišče pod Golovcem. Še stoji zavod svete Device, toda v njem ne živi več življenje. Mrtev in ohromel sanja o lepih, davnih časih in lista po knjigi spominov ter hrepeni po dnevu, ko bo zopet sprejel vase mladino, željno uka in božje modrosti. Nad svetiščem in zavodom pa trepetaj e šumi golovški gozd in lahno polaga prve jesenske liste na zemljo kakor na gomilo. NAŠI ŠTUDEJ. Naši študentje v Španiji še vedno pridno študirajo v tej gostoljubni deželi. Kakor lansko leto, so imeli tudi letos študijsko - ideološki tečaj v Madridu, na katerem so se dotaknili svojih ideoloških in organizacijskih vprašanj. Udeležence tečaja je zaposlilo dvanajst predavanj, med njimi najzanimivejša: Slovensko katoliško gibanje, organizacija slovenske emigracijske aktivnosti, načrtna okrepitev in poglobitev katolicizma v Sloveniji in Inteligent med narodom. Slovenske študente so na tečaju obiskali in se udeležili prireditev tudi študentje Poljaki, Ukrajinci, Hrvatje, Srbi, Slovaki, Čehi, Madžari, Romuni, Španci. Poročilo o tečaju je vključila v svoj program tudi osrednja špan- IE V ŠPANIJI ska radijska postaja Radio Nacional pod naslovom: "Ultima hora de aetualidad". Slovenski študentje so v dobrem letu, odkav so prišli v Španijo, napravili že več izpitov. TUDI V PARAGUAYU NAS JE NEKAJ Neodvisna od leta 1811. Predsednika države volijo na 5 let. Zakonodajna oblast je v rokah poslanske zbornice. Izvršno oblast pa ima skupno z državnim svetom, ki je imenovan po predsedniku države. Velikost države: 404.444 kv. km. Prebivalstvo: 1,200.000. Vera: katoliška, v notranjosti države še mnogo paga-nov. Glavno mesto: Asuncion (200.000 preb.) Ni kotička zemlje, kjer ne bi naleteli na Slovence. Tudi v Paraguaju nas je nekaj, čeprav silno malo. Privedla nas je semkaj bolj volja drugih, kot naša lastna želja videti to deželo. Paraguay leži na severu Argentine. Je skoraj še enkrat večji kot Jugoslavija in približno sedemkrat manjši kot Argentina. Prebivalcev ima okoli 1.400.000. Od teh je okoli 30.000 Indijancev, ostali so pa potomci nekdanjih španskih priseljencev, ki so se pomešali s prvotnimi prebivalci — indijanci. Prav veliko Paraguajcev živi danes v Argentini, zlasti v pokrajinah Čako, Misiones in Corrientes. Reka Paraguay deli deželo v dva približno enaka pasova: vzhodni pas, posejan z neštetimi grič-čki do 500 metrov višine, ki je bolj obljuden, in zahodni pas, takozvani paraguajski čako, ki je ogromna ravnina, skoro popolnoma ne-obljudena z deviškimi pragozdovi, kjer žive Indijanci. / Paraguay leži v subtropskem pasu. Pozna le dva letna časa: zimo, če bi se to sploh smelo imenovati zima, ker nikoli ne sneži in temperatura nikoli ne pade pod ničlo ter ljudje hodijo vedno bosi, in poletje, ko začne pritiskati vročina. Radi vročine marsikoga ne mika v Paraguay. Toplomer se dvigne do 40 sto- pinj in čez. Človek se ves dan poti. Paragua-jec je te vročine že navajen in si temu primerno uredi življenje. Zjutraj vstaja silno zgodaj, dela v jutranjem hladu in na večer, čez dan pa počiva v senci in srka mate, ki je obenem zdravilo, pijača in hranivo. Za Evropejca je to podnebje skraja neznosno, vendar sčasoma se vsak lahko privadi. Nekateri celo trdijo, da je to podnebje veliko bolj zdravo kot v Argentini, zlasti za pljučno bolne, ker ni tolike vlage. Mnogo ljudi je priromalo v to deželo prav iz tega razloga in se počutijo prav dobro. Paraguay je v primeri z Argentino revna dežela. Žive ljudje silno skromno. Meso in mandioka je glavno hranivo za Paraguajca. Veliko je tu poramanč, jabolka, hruške in breskve pa ne uspevajo, ker je prevroče. Ravno tako tudi ne uspeva vinska trta in je zaradi tega zelo malo vina in tudi zelo drago. Pijanci si postrežejo s slovečo paraguajsko "kanjo", ki jo pridelujejo s sladkornega trsta in je enakovredna našemu žganju. Pridelujejo pa tu zlasti riž, bombaž, kavo, tobak. Tu vse kadi; pridno vleče cigare tudi nežni ženski spol, zlasti stare ženice pa tudi mlade na deželi. Ogromno bogastvo za to deželo predstavljajo še skoro neizrabljeni pragozdovi z vsemi dragocenimi vrstami lesa. Paraguay slovi tudi po svojem priljubljenem zelišču "mate", ki ga ogromno izvažajo na vse konce sveta kot čaj, še več pa ga pospravijo doma, ker si ne moremo misliti pristnega "criolla", ki ne bi vlekel iz bombille od jutra do večera, v presledkih seveda. Z industrijo šele pričenjajo. V tem oziru so daleč za Argentino. Manjka novih priseljencev, ki bi s svojo podjetnostjo in iznajdljivostjo dvignili to deželo. Kar je tu industrije, je skoro vsa v rokah tujcev, ki so tu zelo cenjeni in si s svojo podjetnostjo hitro opomorejo in postavijo na noge. Dotok novih priseljencev je prav neznaten. V paraguajskem predelu "Misiones" so v zadnjem času začeli naseljevati Ukrajince, Belgijce, Angleže. Precej je v Paraguaju Nemcev, Sircev, odkril sem tudi že nekaj Hrvatov. Hrvat g. Krevs iz Zagreba gradi nadškofijsko semenišče v Asuncionu. Je v Paraguaju že 17 let. Najmanj je menda Slovencev. Vsaj dozdaj se mi jih še ni posrečilo odkriti. V Asuncio- nu, ki je glavno mesto Paraguaja, sedež vlade, s 150.000 prebivalci, so slovenske šolske sestre, ki imajo tu dve hiši: bolnico Rdečega križa in zavod za dekleta z ljudsko šolo. Med sestrami sta tudi dve slovenski in ena hrvatska. Iste slovenske šolske sestre imajo svoje Iiiše še v Concepcionu, ki leži severno odtod ob reki Paraguay, kjer tudi delujeta dve slovenski sestri, ter v Bella Vista ob paraguaj-sko - brazilski meji, kamor je mogoče dospeti le z letalom. Tudi tu v tako oddaljen kot zemlje sta zašli dve slovenski sestri. V Asun-cionu živita in delujeta tudi dve slovenski u-smiljenki, med hrvatskimi milosrdnicami, ki imajo tudi tukaj svoj kolegij, sem pa staknil slovensko prednico. Jaz sem pa bil dodeljen za profesorja tukajšnjemu nadškofijskemu semenišču, ki ga vodijo argentinski laza-risti. V Puerto Pinasco, kakih 400 km od tod po reki Paraguay navzgor, živi g. inž. šerko s svojo mamo. Je ravnatelj tovarne za tanin. Za druge Slovence pa ne vem. Nas je torej zelo malo in tudi nas ločijo velike razdalje. Zato je tudi razumljivo, da nimamo kakšnih posebnih stikov. Tudi nikogar ne bi vabil, naj pride v Para-guay. V primeri z Argentino bi prišel z dežja pod kap, radi slabih gospodarskih razmer, radi silne vročine, ki vlada tu in še radi jezi- ka, ki ga tu govore. Čeprav večina zna tudi kasteljansko, vendar med seboj govore v svojem jeziku, ki se imenuje "guarani", ki je mešanica španščine in indijanščine. Ako pa komu ugaja lov na tigre in opice ter nešteto vrst ptičev, dalje vedno prijetno zeleni grički z bujnimi gozdovi in zlasti še, če prinese s seboj nekaj premoženja, še več pa pridnosti in potrpežljivosti, si bo tu lahko ustvaril prav prijeten domek. Kadar se modrim naukom upiraš, na duši umiraš. Gospodarja hvali čeden dom, hlapca snažen kup nast^je, deklo metla, gospodinjo pa kolovrat. Pri vsem tem pa pregovor pravi resnico: Kakršni starši, taki otroci; po gospodarju in gospodinji se tudi družina pozna, odrasla mladina pa po šoli. ki jo župnija ima. Dveh reči ne odlagaj na jutri: pobolj-šanja in pa dobrega dejanja. Odlog je najhujši sovražnik dobrega. Za danes vemo, da ga imamo, ali jutri še doživimo, ne vemo. Svet se po samih šolah poboljšal ne bo, ako starši dobrega temelja ne položijo. SLOMŠEK Slovenske šolske sestre v Uriigiiayii Te slovenske redovnice so se posvetile vzgoji zanemarjenih deklet. V domovini jim je vzgojno delo onemogočeno in tako so tujci deležni njihovega požtrvovalnega dela. Takole delajo in žive: Namen "Hogar Agrario" je nuditi osirotelim, zavrženim ali padlim dekletom pošteno krščansko vzgojo in pripraviti jih za dobre gospodinje in bodoče matere. Ta dobrodelna ustanova je last "Consejo del Nino", ki je pred približno 12. leti kupilo obsežno posestvo bivšega generala in državnega predsednika Santos-a. Okrog 110 hektarjev obsežnega zemljišča je danes spremenjenih v vinograde, sadovnjake in polja; ostali svet pa služi pašnikom številne živine. Vzgojno delo med temi mladenkami je težavno. Po naravi zapuščene in zanemarjene so le težko pristopne za vse lepo. Ker jih je življenje že v zgodnji dobi le prečesto vzelo v svojo zelo trdo šolo; ker so bile premnoge varane in zapeljane, nekatere celo po lastnih starših, so do skrajnosti nezaupne. življenje jim je breme, ki ga človek mora nositi, a pravega namena življenja premnoge ne poznajo, ali pa v napačni luči. Dosti truda.in moči je treba, da jih človek privede do tega, da je treba živeti življenje — vredno človeka. Trenotno deluje tu 9 šolskih sester. Pet Slovenk in štiri domačinke. Državne oblasti oskrbujejo hišo z vsem potrebnim, tako da gmotnih težav ni. > LRLEIJZnVJ_ VZHODNA REPUBLIKA URUGUAY Neodvisna država od 1. 1828. Predsednika države volijo na 4 leta. Zakonodajno oblast vrši 30 senatorjev in 99 poslancev. Površina države: 186.926 kv. km. Prebivalstvo: okrog 2.200.000. Vera: katoliška. Glavno mesto Montevideo-(okrog 800.000 preb.) Ko po prestanem dnevnem "živžavu" zavlada večerna tišina, je pač najlepši kotiček v "Hogar Agrario" razgledni stolp, raz katerega se v morju luči beli od nas 33 km. oddaljeno mesto Montevideo in premnogokrat v teh urah pohitijo naše misli še dalje tja — čez Ocean, tja v prelepo zeleno Štajersko, ki tako zelo sliči temu našemu kotičku... Montevideo — prestolnica Uruguaya. — 242 — EKVADOR Povsod po svetu so raztreseni protikomu-nistični Slovenci. Pot jih je v begu pred rdečo pošastjo zanesla na vse strani sveta, v najbolj oddaljene kotičke zemlje. Tako se je manjša skupina Slovencev znašla tudi v Ekvadorju, državici latinske Amerike, katere že samo ime pove, kje leži: na ekvatorju. Vsa dežela je zaokrožena na 1000 do 3000 m "visoki gorski planoti. Kakor povsod drugje po svetu, tako so pro-tikomunistični Slovenci tudi v Ekvadorju dobro znani po svoji pridnosti, vztrajnosti, prijaznosti in po svojem protikomunističnem prepričanju. Seveda tudi v Ekvadorju novodošli Slovenci niso ostali čisto sami sebi prepuščeni v novih razmerah, pač pa se je takoj zanje zanimal že tamkaj živeči salezijanec p. Friderik Rijavec, ki ga vsa dežela spoštuje, vlada pa silno rada sprejema njegove nasvete v gospodarstvu, pri gr(adnji državnih naprav itd. P. Rijavec je bivši indijski misijonar med Hivarci in sedaj dekan in župnik ogromne fa-re v Zarumi in ravnatelj salezijanskega zavoda. S svojo podjetnostjo in iznajdljivostjo se mu je v dveh letih posrečilo sezidati mogočen salezijanski zavod v Ekvadorju, prav tako gimnazijo, ima pa v načrtu še vse polno kulturnih pridobitev za to deželo. Z ekvador- Neodvisna država od leta 1809. Od leta 1812. do 1830. združena s Columbijo. Zakonodajna oblas je senat (32 članov) in poslanska zbornica (56 članov). Izvršno oblast ima predsednik države skupno z vlado. Volijo ga vsako 4. leto. Površina: 537.090 kv. km. Prebivalstvo: okrog 4,000.000. Vera: katoličani; paganski so še indijanski rodovi v notranjosti države. Glavno mesto: Quito: (200.000 preb.) sko vlado je v posebno dobrih stikih, odkar ji je predložil načrt za skrajšanje državne ceste, ki pelje od morja v notranjost države, za 210 km. Sam je prehodil širna področja, ponekod 4000 m visoka in napravil vse potrebne načrte za zgraditev te ceste. Vlada ga Slovenske šolske sestre s svojimi gojenkami v Uruguayu, SLOVENCI V BELGIJI Preprosta je zgodba o Slovencih, ki žive v Belgiji. Ni nič drugega kot eno izmed številnih poglavij slovenske socialne povesti. Leta 1928--1933 so bila v naši 'domovini tako težka, da se je mnogo popotnikov odpravilo v svet za delom. Kjer si je posameznik našel primerno delo, se je nastanil. Prav v tej dobi so nastale slovenske naselbine v Belgiji, Holandri, Westfaliji in v Franciji. Brez romantike so bile te selitve, saj je večina morala začeti delo v rudnikih. Belgija je v dobi dviganja produkcije potrebovala tujih delavcev, kajti domačih je primanjkovalo. Polog tega Belgijec ni hotel na delo v rudnik. Ta pojav se danes še vedno zaostruje, saj posebno Valonci (francosko govoreči Belgijci) se vedno bolj izmikajo rudarskemu poklicu. Slovenci so prišli v vse tri premogovne bazene Belgije. V Valoniji so najstarejši premogokopi na področju Mons-a in Charleroi-a. Tod okoli je tudi v glavnem osredotočena belgijska železna industrija. Drugi bazen je Hežki (mesto Liege), ki se nahaja blizu nemške meje. Tretji predel pa je v flamski zemlji, v Limburgu, ki je najmlajši in se še vedno razvija. V tem delu so danes največji in najmodernejši rudniki Belgije. Ko so prišli tja prvi Slovenci, so se rudniki šele začeli razvijati, gradili so prve stanovanjske hiše, mnogo današnjih rudnikov sploh še ni bilo. Plast premoga se nadaljuje v Ho-land;ji, v pokrajini, ki ima enako ime kot belgijska: Limburg. Tam so se tudi naselili Slovenci. Tu se "belgijski" in "holandski" Slovenci takorekoč stikajo. K prvim naseljencem so se pridružili prijatelji, znanci, ki so prav tako iskali delo in se odzvali povabilom in je za njegovo delo odlikovala in mu dala vse priznanje, cesto pa začela graditi. Vsakakor so se tudi protikomunistični Slovenci v Ekvadorju znašli in so prinesli tudi tja, kakor povsod, kamor so prišli, delovne roke, smisel za prilagoditev novim razmeram in trdno vero v lepšo in srečnejšo bodočnost. V Ecuador je prišlo tudi več slov. duhovnikov, od katerih so nekateri že odšli v druge države. V Ecuadorju je pa še vedno ostal g. Andrej Križman, »nani organizator slov. kat. delavstva, ki je zdaj župnik pri sv. Luciji v Guayas. EELEI^|__ Ustavna dedna monarhija. Zakonodajno oblast izvršujeta poslanska zbornica in senat. Površina 30.506 kv. km. Ima nad 8 milijonov ljudi, ki so skoro vsi katoličani. Glavno mesto Bruselj^ dobrim novicam... Prišle so pozneje tudi ženefc zaročenke... in tako so slovenske naselbine: rastle. Po vojni je bila močna propaganda za po-vratek domov. Veliko se jih je odzvalo. Morda veliko bolj iz želje videti domač kraj in. tam preživeti starost, kot pa iz prepričanja v boljše življenje. Mnogo naivnosti, mnogo slepote je bilo v njihovih mislih in odločitvah. Na žalost, ta vrata se le enkrat odprej'o, nato pa se trdno zaprejo. Sedaj so priklenjeni na režimske okove in na delo; deliti morajo težave in trpljenje s tistimi, ki so bili doma. Razočaranje povratnikov pa je gotovo neprimerno hujše, kot pa doma ostalih. Pred vojno so imeli Slovenci, ki živijo ob holandski meji, to se pravi v belgijskem Limburgu, svojega učitelja in dalj časa tudi svojega duhovnika. Imeli so Društvo sv. Barbare, pevsko društvo in pa narodno-podporno društvo. V teh organizacijah so se odražala in izražala razna ideološka prepričanja in razne politične usmeritve, vendar pa je bila na splošno dosežena neka trezna mera narodnega sožitja. Stik med prijatelji in sorojaki je bil, kot je še vedno, važen faktor domačnosti, ki si je vsakdo tako želi v tujini. Društva so prirejala prireditve, predvsem dramske-nastope, veselice in izlete. Med njimi je deloval pater Prah, kakor tu-- di duhovnik, ki je bil doma obsojen na težijo zaporno kazen. Danes se je število Slovencev močno skrčilo. PrišiO je sicer tudi nekaj novih protikomu-nističnih beguncev. Eni so prišli iz begunskih taborišč v Nemčiji, drugi pa iz Italije. Na podlagi dosedanjih podatkov je Slovencev v Belgiji preko tisoč. Med temi je beguncev, samih mladih fantov, okoli 100. Večina slovenskih mož je zaposlena v rudniških delih. Nekaj je tudi obrtnikov. Delo je zelo naporno. Posebno akordno. Zato mnogo rudarjev boleha in precej jih mora predčasno v pokoj. Zaslužek je. relativno dober. Relativ-no-ča primerjamo življenje rudarja v Belgiji in v drugih deželah. Minimalna dnevna plača je 150 belgijskih frankov, t. j. nekaj več kot 3 U.S.A. dolarje. Povprečno zaslužijo 4 dolarje dnevno. Za predstavo o kupni moči teh plač, naj navedem ceno moških cblek, ki stane od 40 do 60 U.S.A. dolarjev. Kg. sladkorja stane ca 25 U.S.A. centov. Moški nizki čevlji stanejo okoli 10 dolarjev. * * Stari naseljenci so si že lepo uredili življenje. Ponajveč stanujejo po tovarniških hi šan. P>>s~bno lepo je t^ko tovarniško naselje v Eisdenu. Hiše so obdane z vrtovi, ceste lepo urejene, razsvetljene in obdane z drevesi. Družine imajo na razpolago polovico ali tretjino hiše. Stanovanja so medsebojno ločena. V stanovanju je kuhinja in do štiri sobe. Na razpolago je tudi vrt. Družine so si stanovanja Slovenski rudarji v Belgiji kar lepo uredila. Za samce je pa slabše. Večina beguncev je prišla v Belgijo na podlagi delovne pogodbe, ki jo je bilo treba podpisati pred prihodom v deželo. V njej se ie jnoral vsakdo zavezati, da bo delal dve leti v rudniku. Potem si bo pa lahko svobodno poiskal drugo zaposlitev. Večini je ta dveletni rok že potekel, za zaposlitev drugod pa ni tako lahko. Delo je težko dobiti. Je tudi precej brezposelnosti v deželi. Dobre strani življenja v Belgiji so vsekakor svoboda, dobra prehrana, plača, slovensko petje in družba, kar mnogokrat, prežene do-motožje in težke misli, ki vstajajo ob doživljanju slovenske narodne tragike. Tudi v Nemčiji je še nekaj Slovencev, ki čakajo na prevoz v prekomorske dežele. Prvoobhajanci v taborišču Lingen dne 19.VI.49. Dr. Tine Debel j ak Umetniška kulturna dela slovenske emiqtad[e a letu 1949 Pod ta naslov nikakor nočemo spravljati vsega kulturnega dela naše emigracije v letu 1949, kajti za posamezne pokrajine je to že obdelano pod posameznimi poglavji. Vzemimo pevsko kulturo: imamo tu pevske zbore po vseh krajih, kjer žive slovenski emigranti; ti pevski zbori služijo pred vsem cerkvenim in družabnim potrebam: tako v Trstu, kakor v Kanadi ali po taboriščih, v kolikor so še; a tudi v Argentini, kjer ima vsaka večja farna skupina svoj pevski zbor. Toda pevsko kulturo kot glasovno koncertno umetnost pa si je postavil za cilj pevski zbor Gallus, ter s tem namenom imel več nastopov, o čemer je poročilo na drugem mestu. Kot koncertna pevka je v tem letu nastopila tudi ga. Franca Golo-bova, operna pevka iz Ljubljane, na sprejemni akademiji za škofa v Buenos Airesu ter žela velik umetniški uspeh. Prav takšen uspeh v vsej javnosti pa je dosegla v vlogi Azucene v "Aidi" v operi v La Plata. S tem si utira pot velika pevka širokega svetovnega formata. Spremljal jo je pianist Jože Osana, ki pa še ni nastopil s samostojnim koncertom, pač pa s skladbo "Tu es sacerdos..." za škofov sprejem, kakor tudi Andrej Pogačar z izvirno skladbo "Ecce, sacerdos magnus". — V U.S.A. je komponist dr. Anton Dolinar uglas-bil nekaj pesmi, Ludvik Puš je harmoniziral in uglasbil nekaj skladb za zbirko cerkvenih pesmi p. Hajnška. Na Koroškem je zbral sa-lezijanec Luskar okrog 400 slovenskih narodnih pesmi, ki so mu jih zapisali slovenski taboriščni študentje, v "sekirice" pa postavila njegova tovariša dr. Cigan in Mihelič. Izšla sta dva zvezka (ročno razmnožena) pod naslovom: Slovenske narodne pesmi. V U.S.A. pa deluje še drugi izredno talentirani slovenski javnosti manj znani emigrant-glasbenik — goriški duhovnik Mirko Rener. (Rev. Fred Re-ner v Buffalo), na katerega bi radi danes opozorili. Ima odlično glasbeno izobrazbo, v Gorici je uglasbil več pesmi, ki jih je na plošče posnela ameriška radijska postaja in oddajala vsa leta iz Trsta, uglasbil mladinske zbore in priredil izvirno glasbo k prireditvam Slovenskega odra v Gorici (in v Trstu) n. pr. k "Divjemu lovcu"). V Gorici je vodil otroški zbor, dirigiral veliki simfonični orkester v "Teatro Verdi" in izdal več klavirskih skladb (Baletni valček) in celo simfonij (Improvizacija o tolminskih puntarjih, Velikonočna sui-ta) itd. Rener pomeni največjo skladateljsko vrednoto med našo emigracijo. Nikjer pa niso samostojno nastopili slovenski godbeniki kot simfonični umetniki, pač pa kot godbene skupine n. pr. Šramel slovenskih fantov v Buenos Airesu in morda še kje drugje. Likovni umetniki se tudi uveljavljajo v tujem svetu: samostojno razstavo v Buenos Airesu v salonu "Vieux Pariš" je imel ing. Mitja Švigelj, ki je doživel z njo velik uspeh. V družbi drugih umetnikov iz umetniškega kluba "Estimulos de bellas artes" pa je razstavljala tudi akademska slikarica Bara Remec. Kako so razstavljali drugi, ne vemo dobro: omeniti pa moramo (čeprav je padla še v 1. 1948.) kolektivno razstavo del emigracijskega akademskega kiparja Franceta Gor-šeta, profesorja na gimnaziji v Trstu, ki je v Trstu dobro afirmiral slovensko umetnost. V Buenos Airesu deluje tudi akademski kipar Franci Ahčin. — Tu moramo omeniti t u-di umetniške ilustracije K. Mirtiča k pesniški zbirki "Črna maša" in Goršetove plakete kot ilustracijo k Turnškovi drami "Država med gorami", ki sta v tem pogledu umetniška dogodka. Je pa še več slikarskih talentov po širnem svetu (Mihelič v Rimu, Kramolc v Kanadi, Petkovšek itd.). časopisje in publicistika. Prej kot preidem na besedno umetnost v knjigi, naj samo poskusim zajeti v skromnih besedah slovenski tisk izven naših mej, pri katerem je treba ločiti Koroško in Primorsko od ostale emigracije. Na Koroškem je še vedno izhajala Koroška Kronika kot glasilo zavezniških oblasti, sami Korošci pa so izdajali mesečnik "Dom in družina", tednik "Nedelja", in še kaj za krščansko vzgojo slovenskih koroških družin, ter nadaljujejo z izdajo "Mohorjeve družbe v Celovcu", ki je za leto 1949 izdala svoje prve knjige. S tem se uveljavlja in utrja najstarejša slovenska knjižna tradicija na Koroškem. Taboriščniki — se mi zdi — niso izdali v tem letu nobene tiskane knjige, niti mi ni znano, če je Mauserjev roman "Kaplan Klemen" izšel knjižno, ali samo v podlistkih "Koroške kronike". Na Primorskem pa izdajajo v Trstu tamkajšnji Slovenci "Demokracijo", tržaški in goriški katoličani pa "Katoliški glas". Emigranti pa so izdali posebno številko "Slovenskega odra" v Trstu ob priliki gledaliških predstav na prostem v Re-pentabru (Slehernik, Divji lovec), ki pomenita gotovo poseben kulturni dogodek novega slovenstva v Trstu. Tudi knjižna izdaja Prešernovega "Krsta pri Savici" z uvodom prof. Peterlina za 100. letnico njegove smrti z novo podobo Prešernovo, ki jo je v nabrežinski kamen vklesal kipar Fr. Gorše, je eden najpozi-tivnejših spomenikov naše kulturne delavnosti. Akademiki izdajajo "Zarjo na Jadranu". V emigracijskem svetu pa so se taboriščni šapirografirani listi spremenili v — tiskane. Tako je v Nemčiji izhajal (samo 10 številk) časopis "Slovenija", v Angliji "Klic Triglava", v Kanadi so samo "Ameriški Domovini" pridali Kanadsko prilogo, v kateri priobčujejo svoja pisma in opisujejo svoje življenje. V New Yorku je izšel listič "Naš Amerikanec". V Argentini predstavlja centralni slovenski tisk "Svobodna Slovenija", ki je lani iz štirinajstdnevnika postala tednik. Predstavlja list "Slovence v Južni Ameriki" (protikomuni-stične seveda) in je bran tudi v Evropi in po vseh kontinentih sveta ter tako vzdržuje zvezo z begunci. V Argentini izhaja že dve leti, dočim šteje svojo tradicijo še iz časa, ko je izhajala podtalno v Sloveniji, kar vzdržuje tudi v svojem štetju (VII). Iz njenega kroga je izšla tudi založba knjig, katerih prva je bila Koledar Svobodne Slovenije za leto 1949, ki je osvojil vse izseljence in presega meje navadnega koledarja, je vse bolj že almanah in zbornik. Kot prvo leposlovno knjigo pa je izdala ta založba Kalinovo "Veliko črno mašo za pobite Slovence". Letos izdaja tudi pričujoči Koledar za leto 1950. Tako je ta založba stopila na prvo mesto tiskovne kulture med Slovenci v Argentini. Prenovil, moderniziral in na visok nivo se je dvignil duhovni mesečnik "Duhovno življenje", ki je spremenil format in formiral od dosedanjega, večletnega urednika Janeza Hladnika širši uredniški odbor. Kot priloga "Duhovnemu življenju" izhajajo "Katoliški Akad. kipar Franci Ahčin: Pieta. misijoni" v uredništvu Ladislava Lenčka, C. M. Lastnik "Katoliških misijonov" je pa Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega. Dušnopastirska pisarna izdaja vsako nedeljo verski list "Oznanilo" za vse fare. V San Martinu pa izdaja svetnik Škulj še "Sanmartinski vestnik". Ta izdaja tudi knjižnico poljudnih brošur "Slovenska beseda", kjer je dosedaj izšel en zvezek "Slovenska mučeništva" v več snopičih: 1. Ušel sem smrti (zgodba domobranca, ki je po petih dneh prišel iz brezna — ki je izšla tudi v kasteljanskem prevodu pod naslovom "Historia de un fusilado"; 2. Božja pot, 3. Vetrinje in 4. Tragedija Mauserjeve družine. V U.S.A. je izšla brošura o gospodarskem stanju Trsta pod naslovom "Trst — žarišče Evrope" (spisal Berger), ne ozirajoč se na njegovo zgodovinsko problematiko. Gledališka družina Narte Velikonja izdaja lastni "Gledališki list" (5 številk), ki seznanja občinstvo z vrednotami predstav, ki jih IDNAVE dajo. LEPOSLOVJE To leto 1949 ni prineslo mnogo leposlovnih knjižnih del, zdi se mi, da samo eno: Kalino-vo "Črno mašo", kajti Novačanov "Peti evangelij" je izšel leta 1948 in smo o njem na-splošno govorili v lanskem koledarju; istočasno pa je izšla leta 1948 tudi v Trstu drama p. Metoda Turnška "Država med gorami", ki p'rt nam tedaj še ni bila znana. Ne moremo teh knjižnih novosti v Koledarju podrobneje obravnavati. Je to drama v "visokem slogu" v verzih (nadaljevanje Medvedove tradicije) iz časa prve slovenske Karantanske države in obravnava dobo pokristjanjenja Slovencev ter čas slovensko - furlanskih političnih stikov. Prva tiskana drama v slovenski emigraciji. Iz leta 1948 je tudi obširni reportažni "roman v štirih knjigah" "Brezdomci" (str. 552), ki ga je spisal prekmurski emigrant Ferry Bukvič in obravnava dobo od leta 1940 do 1945 v Prekmurju ter po obširnosti pomeni zasnutek nekakšnega našega "velikega teksta" iz teh časov, da ga ne moti prevelika reportažna tehnika, romantična, včasih skoraj neverjetna zgodba ter zlasti naturalistična seksualnost, ki prvi del (prav po nepotrebnem za celoto) skoraj približuje pornografskim scenam v slogu knjižne tradicije Miška Kranjca in Ingoliča. Pisec knjige je izšel iz vrst partizanov, ki pa je bežal v emigracijo, ko je uvidel, da je "nacionalno-osvobodilni boj" bil v resnici le boj za diktaturo komunistične partije. Tudi ta knjiga kot vse druge bi zaslužila obširnejše kritične analize in vrednotenja. Leto 1949 pa je dalo v poeziji knjižno izdajo Kalinove "Črne maše", napisane že v letu 1946, ki je dosegla velik uspeh, ter je bila že tudi predmet raznim dramatizacijam v Bue-nos Airesu, kakor v Clevelandu in se tudi že interesirajo zanjo tujerodni prebivalci. V prozi je to leto končalo Mauserjevo povest "Kaplan Klemen", ki pa še ni izšel knjižno (izhajal v Koroški kroniki); njegova povest "Ljudje pod bičem" čaka na založbo pri "Svobodni Sloveniji" (odlomki so izšli med letom v koroškem mesečniku "Družina in dom"), posebno povest pa je Mauser napisal za letošnje Mohorjeve večernice, ki pa tudi še niso prišle do nas. Tako to leto nismo videli tiskane knjige tega našega najplodnejšega emigrantskega pisatelja, ki je še vedno — taboriščnik. Njegov pozdrav izseljencem prinašamo na čelu našega Koledarja kot besedo pisatelja, ki še čaka na usodo inmigran-ta. V drami je to leto dalo nekaj poizkusov (prizorov) prigodnega značaja po raznih revijah (Svetlin v Duhovnem življenju) in odrih, (v pričakovanju za škofov sprejem v Bs. Airesu) rodilo pa novo celovečerno igro "Napad", ki jo je spisal v Buenos Airesu Vinko Poznič. To je prva naša drama v Argentini, in najmočnejša naša odrska podoba domobranskega, protirevolucijskega upora. Drama, ki je bila postavljena na oder po IDNAVE v Buenos Airesu 27. novembra je izredno notranje dramatsko izgrajena z napetostjo kake Langerjeve "Konjeniške patrulje" moti jo le končni govorniški efekt, ki pada iz drame v današnji čas in težnje. Predstava pa je bila kljub še raznim neskladnostim, gledališki uspeh. Ni pa nam znano, kaj so tiskali v tem letu naši "angleški" literati, pesnika Jeruc, Ljubo in prozaik Gorjup, ki je svoj čas tako zavidanja vredno nastopil v Domu in svetu... V letu 1948 sta tam izšli v tisku vsaj dve pesniški zbirki, ki pa mi nista prišli pred oči. Morda naj bo tu omenjeno še to, kar je javnosti izdala "Svobodna Slovenija" dne 3. novembra 1949, da je znani prevajalec klasičnih svetovnih velepesnitev (Danteja, Puškina, Mickiewicza itd) Tine Debeljak prevel v letu 1949 tudi celotni argentinski reprezentativni gaučovski ep "Martin Fierro" obsegajoč 7210 rimanih (tudi tercine) verzov. S tem je slovenski vseljenec v Argentino podal poskus. Akad. kipar prof. Fr. Gorše: Slovenska kneginja kot vojna poslanka. kako se skušamo vživeti tudi v duha dežele, ki nam je dala nov dom. Kdaj bo pa ep izšel, ni znano. Tako smo nepopolno skušali podati umetniško kulturne uspehe naše emigracije v letu 1949 kot se kažejo na umetniških področjih — likovne, glasovne, besedne in gledališke u-metnosti (to zadnje samo po gledališkem u-spehu izvirne igre, ne pa z vidika gledališke prikazne umetnosti, kjer bi morali imenovati predvsem ustvarjanje Slovenskega odra v Trstu (Repentabor) in nekatere predstave IDNAVE v Bs. Airesu.) Toda tu more podajati sodbe samo človek, ki je vse predstave tudi videl, ne pa se v sodbi naslanjal samo na časopisna poročila. Prave kritike to leto še ni rodilo, ker ni zanjo — prostora. Ko bo pa možno tudi to, bo tudi to polje, kakor tudi polje znanstvenega udejstvovanja, prišlo v našo obravnavo. Vemo, da ta pregled ni popolen, služi pa naj vsaj za osnovo podobe, ki bo z novimi podatki dobila s časom marsikako dopolnilo in popravek. France Jerman — slovenski smučarski prvak v Argentini. Zaključna beseda Koledar Svobodne Slovenije za leto 1949 je dal podobo zaključka naše begunske poti. Bil je še koledar slovenskih beguncev. Koledar Svobodne Slovenije za leto 1950 pa razgrinja pred nami že sliko razmer in okolnosti, v katerih žive in se udejstvujejo slovenski protikomunisti v posameznih državah sveta. Tako je postal koledar slovenskih novonaseljencev. Slika še vedno ni popolna. Bo pa vsako leto lepša. Koledar Svobodne Slovenije za leto 1950 je za 6A strani večji od lanskega. V njem, še vedno nismo mogli objaviti vsega gradiva. Zato prosimo vse tiste, ki so nam poslali kakršnekoli prispevke, pa jih v tem koledarju ni, da nam oproste. Vsem sodelavcem se pa iskreno zahvaljujemo za dragoceno sodelovanje in pomoč, da je knjiga lahko izšla s tako bogatim in pestrim gradivom. Kakor lani, so tudi letos stavili in tiskali koledar slovenščine nevešči stavci. Zato je razumljivo, da je ostala še kje kaka napaka. Vse bralce prosimo, da jih sami po smislu in pravopisu popravijo. Na večjo napako opozarjamo samo na 3. strani, kjer je obletnica smrti Osvoboditelja generala San Martina označena s 17. julijem, mora pa biti pravilno s 17. avgustom. UREDNIKI \ KAZALO Jeremija Kalin: Izseljenska kolednica za leto 1950 ...................... Ruben Dario: Argentina ............................................... Koledar .............................................................. Karel Mauser: Razkropljenim rojakom .................................. Dr. Gregorij Rožman: Vztrajajmo na pravi poti ......................... Dr. Miha Krek: Pozdrav in prošnja .................................... Igor: Izseljenci ....................................................... Matevž Gorjan: Petrov božič .......................................... Košiček Jože: Na novih celinah ........................................ Janko: Pesmice ....................................................... Dr. Ivan Ahčin: Družina .............................................. Jakopič Franc: Bohkov kot ............................................. Jeremija Kalin: Serenada .............................................. Stanko Novak: Očetova bolečina ....................................... Vinko Brumen: Na pragu življenja ...................................... Vladimir Kos: Hrepenenje .............................................. —: 150 letnica rojstva Franceta Prešerna ............................. Dr. Alojzij Odar: Slomšek - Mahnič - Jeglič ............................. Vladimir Kos: Čista Marija ............................................ Stanko Kociper: Prprekova Tila ........................................ —: Stoletnica rojstva pisatelja Dr. Fr. Detela .......................... Igor: Bele sanje ...................................................... Prof. A. Gerzinič: Naša kulturna preteklost v svetlobi obletnic (Ime pisca pomotoma izpuščeno pri članku) .................................... Dr. Alojzij Odar: Rim je zopet spregovoril.............................. Matevž Gorjan: Veter s pampe ........................................ Dr. Ivan Ahčin: Spomin na Dr. Antona Korošca ob desetletnici njegove smrti Marjan Jakopič: Kamrica ............................................. —: Ob petletnici smrti Narteja Velikonje .............................. —: Pred petimi leti ..................................................• Korošec: Teharje — prodani bataljoni ................................... Janko: Majeva balada ................................................. Andrej: Pismo ........................................................ Fr. Bazilij OFM: Polnoč ............................................... Matevž Gorjan: Vstajenje .............................................. Igor: Sinji orel ....................................................... —: Sveto leto ....................................................... Str. 2 4 5 IT 24 18 26 27 31 38 39 54 55 56 58 62 6S 64 70 72 84 85 86 90 95 97 102 103 104 105 105 110 11C 112 112 115 Bine šulinov: Črni tekač ............................. ................... Slavko Srebrnič: Izseljenčeva otožnost .................................. Tonček Kolarič: Uvodna pesem iz "žalnega venca" ...................... Tine Debeljak: Spev pred Argentino .................................... —: 1950 — Sanmartinsko leto — 1950 ................................ —: Argentina ....................................................... —: Slovenski begunci se razhajajo v svet .......................-...... Jaka Mlinar: Bs. As. Capital Federal v številkah ........................ —: Slovenci v Buenos Airesu ......................................... I. L.: V Mendozo pojdite! Tam je lepo.................................. —: Slovensko semenišče v San Luisu .................................. —: "Učena Cordoba" ................................................. N. č.: "V deželi tekočega zlata" ........................................ —: Provinca Tucuman ................................................ —t-: Rosario ......................................................... Janez Hladnik: Dom v Argentini ...................................... Gaj: Misijon v pampi ................................................. Ing. Jože Brodnik: Postavil' si bom hišo ............................... —: V Argentinskih letoviščih ......................................... —: Miramar ......................................................... —: Mar del Sur ..................................................... V. A.: Slovenci v Bariloche ........................................... —: Slovenski naseljenci na Ognjeni zemlji ............................ —: Društvo Slovencev ................................................ —: Slovenske kulturne organizacije v Buenos Airesu .................. Lojze Novak: Slovenski fantje v Buenos Airesu ......................... —: Slovenska dekleta v Argentini ..................................... F. R.: O Ameriški Domovini v Clevelandu .............................. —: Škof - misijonar ................................................ Primož Brdnik: "Glas zaveznikov" ..................................... —: Ob spominu na pesnika Balantiča ................................. Andrej: Poglavje iz "Grobovi na Rabu" ................................ Igor: Francetu Balantiču .............................................. —: K 400. letnici Petelina-Gallusa .................................... Dr. H.: Škof Dr. Ivan Jožef Tomažič ................................... Lončar Janko: Koroška Kronika ........................................ —: Msgr. Dr. Jože Jagodic — dobrotnik beguncev ..................... Dr. J. B.: Emigracija slov. beguncev v Združene Države Amerike (U.S.A.) Črtimir: Očiščenje ..................................................... Slavko Srebrnič: Slovenci v Italiji ..................................... —: Tu in tam po svetu v minulem letu ................................ —: Ob dvajsetletnici bazoviških žrtev ................................ Jurij Kozjak: Kulturno življenje v Trstu ............................... —: Slovenci v Kanadi ................................................ Ignacij Kunstelj: Slovenci na Angleškem ............................... —: S petega kontinenta .............................................. —: V deželi ognjenikov in potresov .....................1.............. —: V deželi zelenega pekla ........................................... Dr. P. U.: Slovenci v Venezueli ....................................... Janko Mernik: Krivda ................................................. —: Naši študentje v Španiji .......................................... —: Tudi v Paraguayu nas je nekaj ................................... —: V Uruguayu ...................................................... —: Ekvador ......................................................... —: Slovenci v Belgiji ................................................ Dr. Tine Debeljak: Umetniško kulturno delo slovenske emigracije v 1. 1949 Str. 116 117 119 120 124 127 128 129 133 138 147 150 156 152 158 160 162 164 171 172 172 173 175 176 179 182 183 184 187 190 192 193 194 196 197 198 200 202 206 207 209 216 217 220 222 227 230 231 235 237 239 240 242 243 244 246 VSI SLOVENCI raztreseni po svetu čutimo močno potrebo po skupnem versko-duhovnem listu, ki bi nas medsebojno družil in vzpodbujal k duhovni rasti Tak časopis je DUHOVNO ŽIVLJENJE rr Obravnana vse katoliške duhovne probleme človeštva. Cerkve, naroda, družbe, družine in posameznika. Seznanja nas z verskim življenjem Slovencev po vsem svetu. Stari in mladi, preprosti in izobraženi, družina in otroci imajo v listu obilo duhovne hrane zlasti še, ker so v letu 1950. "DUHOVNEMU ŽIVLJENJU" popolnoma pridruženi tudi "Katoliški misijoni". VSAK ZAVEDEN SLOVENEC, VSAKA SLOVENSKA DRUŽINA BERE IN NAROČA rr DUHOVNO ŽIVLJENJE Ali si ga naročil tudi ti? Če nisi nanj naročen, ga naroči takoj! Opozorni na "DUHOVNO ŽIVLJENJE" tudi svoje prijatelje in znance ter ga zanj naroči! rr "DUHOVNO ŽIVLJENJE Victor Martinez 50 Buenos Aires Argentina kazalo slik General Jose de San Martin ....... Str. 3 Ljubljana .......................... » 5 Maribor...............................6 Murska Sobota ........................7 Gorica ............................. » 8 Celovec ............................ » 9 Trst ..................................10 Novo mesto ....................... • » H Celje ................................................................12 Kranj ................................13 Ptuj ..................................................................14 Škofja Loka ........................ » 15 Kamnik ............................, „ 16 Dr. Miha Krek ..................... „ 18 Dr. Gregorij Rožman .............. „ 24 Mrzli Studenec s Triglavom............28 Koča na Zelenici ......................29 Poletje pod Peco.......................32 Brezje ................................34 Svete Višarje....................... » 35 Golica ......................................37 Na poti v novi svet................. „ 39 Postanek v Lizboni ................. „ 40 Družina Peregrina Usa................41 Slovenska mati v Argentini......................42 Slovenski oče v Argentini...............43 Slovenski fantje pri košnji .......... „ 44 Kmet pri oranju ......................45 Na Pohorju ....................... ,» 46 Najstarejša slovenska begunka — Neža Tomažin ...........................47 Prvo pismo od doma ............... „ 48 Motiv v Planici .................... „ 49 Kranjska gora...................... „ 50 Znamenje ob poti................... „ 51 Sveti Peter nad Begunjami.......... „ 52 Sveti Urban pri Mariboru ........... „ 53 Kamniško sedlo .......................54 Buenos Aires — Plaza Britanica---- „ 57 Slovenski fantje in dekleta pri škofu dr. Rožmanu ........................58 Slovenski smučarski prvaki v Argentini — France Jerman, Janez Flere in Dinko Bertoncelj ....................59 Smuška skakalnica v Planici ........ „ 60 Slap Vintgar ...................... „ 61 Dr. France Prešeren ................ „ 63 Anton Martin Slomšek .............. „ 64 Sveta gora pri Sv. Petru na Štajerskem ............................ » 65 Dr. Anton Mahnič .....................66 Slap Savica ........................ ,» 67 Dr. Anton Bonaventura Jeglič ...... ,, 69 Blejsko jezero ...................... » 71 Slovenska domačija med goricami Že trta poganja .................... Vince z gore bo grelo srce .......... Klopotec, zvon prleških goric ........ Dr. Fran Detela ..................■J- Triglav — "naš skalni car" ........ Peričnik .........:................. Papež Pij XII...................... Ob izviru Soče v Trenti ............ Čreda pod Jalovcem ................ Ljubljana — Trnovo ................ Dr. Anton Korošec.................. Jezersko ........................... Gospa Sveta........................ Pogled z Dobrača proti Julijskim Alpam ............................. Narte Velikonja .................... Zaključni prizor iz Kalinove "črne maše" na odru IDNAVE............. Teharje ............................ Vetrinjski grad .................... Sv. Ana pod Ljubeljem ............. Onstran Ljubelja ................... Vatikanska država.................. Predsednik arg. republike genegal Juan D. Peron z gospo soprogo in člani vlade ............................ Spomenik San Martinovemu pohodu čez Ande v Mendozi .............. Zemljevid Argentine ................ Pogled na Bs. Aires s pristanišča---- Pogled na del Bs. Airesa iz zraka---- Avda Corrientes v Buenos Airesu ... Skupina slov. beguncev ob prihodu v Argentino ........................ Avda. 9 de Julio v Bs. Airesu ....... Santa Cruz ........................ Sanluiški škof dr. Di Pasquo med Slovenci ............................ Pogled na Mendozo ................. Vesela slov. družba v Mendozi ...... Planinski raj za Mendozo ........... Na meji med Argentino in Chile-jem Slovenski cerkveni pevski zbor v Mendozi ............................. Ledenik in "spokorniki" pri Nihuilu .. Kavkovo lesno podjetje v Mendozi---- Kopališče Villavicencio .......'....... Slovenski fantje v Bs. Airesu v svojih prostorih ......................... Slovensko bogoslovje v San Luisu ... Predavalnica za bogoslovce.......... Slovenski bogoslovci na izletu v Ca-rolini ............................ Str. 73 77 81 83 84 87 8» 91 93 95 96 97 99 100 101 103 104 107 109 111 113 115 „ 125 „ 126 „ 127 „ 129 „ 131 „ 132 „ 134 „ 135 „ 136 „ 137 „ 138 ,, 139 „ 140 „ 141 „ 142 „ 143 „ 144 „ 145 „ 146 „ 147 „ 148 'Slov. mizarji in tesarji v Mendozi . .. Str. 149 Gordoba — Plaza San Martin s katedralo ...............................150 Cruz del Eje — velik jez.............,151 Slovenci na Jazbečevem domu v Cor- dobi ............................. „151 Skupina Slovencev v Cordobi........ „ 152 Slovenski imigranti v imigrantskem hotelu v Bs. Airesu .............. „ 153 Že pije mate .........................154 Slovenske družine na ladji........... „ 155 Petrolejsko področje v C. Rivadavia.. „ 156 Na sprehodu ....................... „ 157 Odhod iz Genove.................... „ 157 Comodoro Rivadavia pozimi ......... „ 157 Rosario .............................. 158 Skupina Slovencev v Rosario ........ „ 159 Fantje na Martincu se zanimajo za parcele .......................... „ 160 Zadnji pozdrav Evropi ... .......... „ 161 Razdeljevanje parcel v Lanusu........ 161 Na Oceanu ......................... „ 162 Popoldan na ladji .................. „ 163 Sjlovenska vas ...................... „ 164 Dr. Marko Natlačen ................ „ 165 Gibraltar .....................................„166 Načrti hiš ......................... „ 168 Načrti hiš ......................... „ 169 Ulica v predmestju ...................170 Chapadmalal ....................... „ 171 Slov. fantje v Mar del Sur.......... „171 "Likof" slov. fantov v Miramaru .... „ 172 Bariloche .......................... „ 173 Koline v Mar del Sur ................ 174 Slovenci v Cinco Saltos-u ........... „ 174 Salezijanec Ludvik Pernišek......... „ 175 Ushuaia ........................... „ 175 V nedeljo dopoldne na Martincu ..... „176 V prostorih Društva Slovencev........ 177 V Knjižnici Društva Slovencev........177 Svobodna Slovenija ................... 178 Duhovno Življenje .................. „ 178 Krojač meri obleko na Martincu...... „ 179 IDNAVE — šola za žene ........... „180 Slov. pevski zbor Gallus ............ „ 180 Ribniško žegnanje na Martincu ...... „ 181 Slovenski dekleti na ladji............ „ 181 Slov. Izseljenski oder: Deseti brod ... „ 181 Slov. fantje igrajo nogomet ......... „ 182 Slov. dekleta na izletu................. 183 St. Clair v Clevelandu .............. „184 James Debevec z družino............. 185 Škof Dr. Rožman v U.S.A.............187 Škof Dr. Rožman in buenosaireški nadškof Dr. Copello ................... 1S8 Škof Dr. Rožman med prvoobhajanci v Bs. Airesu.......................Str. 189 Slov. fantje v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia ..................... „ 189 A kad. kipar Fr. Gorše: France Balantič „ 192 Člani Pisateljske družine France Balantič v Bs. Airesu ............... „ 192 Slovenska nageljčka v okencu preko- morske ladje ....................... 193 Špitalsko taborišče ................... 195 Dr. Ivan Jožef Tomažič...............197 Pripravljeni za odhod................. 199 Procesija Sv. Rešnjega Telesa v Špi- talu .................:........... „201 R. J. Beatson, uradnik NCWC na Koroškem .......................... „202 U. S. A..............................202 Neža Tomažin se podaja na pot...... „ 203 Slovenci v taborišču Grohn v Nemčiji „ 205 Ladja "General Elting" ............. „206 Dr. Ante Novačan .................... „ 219 Slovenska dekleta po nedeljski maši v Torontu v Kanadi ..................221 Skupina Slovencev v Torontu........ „ 222 Anglija .............................,223 Blagoslovitev podobe Brezjanske Marije v Londonu .................... „ 224 Slovenska dekleta v Angliji.......... „ 226 Št. Mary's Hostel v Avtraliji ........ „228 Bathurst — prehodno taborišče v Avstraliji ........................... „229 Chile ............................... „230 Martin Maroša ....................... 231 Brazilija ............................,232 Rio de Janeiro ........................ 233 Ladja "Ana Salen" ................. „234 Planike .............................,234 Venezuela ................................„ 235 Caracas .............................. 236 Ilijeva in Žibertova družina v Venezueli „ 236 Avstralija .......................... „227 Španija ..............................239 Paraguay ............................ 240 Asuncion............................. 241 Montevideo ........................ „ 242 Uruguay ............................ 242 Ecuador ............................. 243 Slovenske šolske sestre v Uruguayu .. „ 243 Belgija .............................,244 Slov. rudarji v Belgiji .............. „ 245 Prvo sv. obhajilo otrok v taborišču v Nemčiji .......................... „ 245 Akad. kipar Franci Ahčin: Pieta......247 Akad. kipar Fr. Gorše: Slovenska Kne- ginja kot vojna poslanka .......... „ 248 France Jerman ..................... „ 249 Koledar Svobodne Slovenije je dotiskala tiskarna "Dorrego" dne 15. decembra 1949. v Buenos Airesu, Argentina. AImanaque editado por Eslovenia Libre, termino de imprimirse el 15 de Diciembre de 1949. Hecho el deposito que marca la Ley. BUENOS AIRES REPUBLICA ARGENTINA Imprenta "DORREGO", Dorrego 1102, Buenos Aires. SVOBODNA SLOVENIJA | je začela izhajati v domovini kot podtalni list novembra 1941. v bo- ju proti komunistom in okupatorju. Grožnje in atentati komunistov \ lista niso zatrli. Pregajanja in zapiranja izdajateljev in razširjeval- cev po okupatorjih niso preprečila, da ne bi list izhajal vse v 1. 1944. SVOBODNA SLOVENIJA \ je zopet začela izhajati v letu 1948. kot prvi list slovenskih protiko-munističnih novonaseljencev v Argentini. Skromno, a vztrajno si je vse leto utirala pot kot štirinajstdnevnik in si pridobivala prijateljev po vseh deželah sveta, kjerkoli prebivajo Slovenci. SVOBODNA SLOVENIJA je v letu 1949. s pomočjo prijateljev, ki so prispevali za tiskovni sklad, s požrtvovalnim delom urednikov in sodelavcev in z uvidevnostjo naročnikov in prijateljev postala tednik. Želji premnogih, ne samo v Argentini, temveč v svetu, je bilo ustreženo. SVOBODNA SLOVENIJA bo šla v leto 1950. željam svojih prijateljev še korak dalje naproti. Izhajala bo kot tednik v zelo povečani obliki, s posebno gospodarsko, kulturno in politično prilogo. Slovenci v Argentini in po svetu: vztrajajte in ne plašite se žrtev! Naročajte SVOBODNO SLOVENIJO, prispevajte v njen tiskovni sklad, širite list in podpirajte ga,, da bo dosegel tisto višino po vsebini in obliki, kakor si jo želimo vsi Slovenci v Argentini in po svetu! SVOBODNA SLOVENIJA ima uredništvo in upravo na Vkfor Marlinez 50 Buenos Aires, Argentina Na ta naslov pošiljajte vsa naročila, poročila, želje in pobude!