problemi, časopis za mišljenje in pesništvo, avgust 1969, št. 80 Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo. Ureja uredniški odbor: Niko Lehrman, Rudi Rizman, Mar- jan Rožanc, Dimitrij Rupel, Fedor Zigon (Aktualnosti); Spomenka Hri- bar, Valentin Kalan, Milan Pintar, Ivo Urbančič, Slavoj Žižek (filozo- fija); Andrej Inkret, Taras Kermau- ner, Anderj Medved, Rastko Močnik, Dušan Pirjevec (literarna teorija); Iztok Geister, Niko Grafenauer, Du- šan Jovanović, Ivo Svetina, Marko Svabić (literatura). Glavni urednik: Milan Pintar. Odgovorni urednik: Rudi Rijanan. Tehnični urednik: Marjan Rožanc. Uredništvo in upra- va: Ljubljana, Beethovnova 2, tel. 20 487. Tehnični urednik posluje v ponedeljek, sredo in petek od 9. do 13. ure, uprava pa v četrtek od 14.30 do 16.30. Naročila pošiljajte na upra- vo Problemov, Ljubljana, Beethov- nova 2, tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna na- ročnina 40 din, cena posamezne šte- vilke 4 din, cena dvojne številke 7 dinarjev. Nenaročenih rokopisov uredništvo ne vrača. Izdajata pred- sedstvo ZMS in UO ZSJ v Ljubljani. Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani. Niko Grafenauer: Risbe........................... 513 Saša Vegri: Konstelacije II..................515 Dušan Jovanovič: Znamke, nakar še Emilija...........518 Andrej Brvar: Popevke...................533 Marjan Rožanc: Rojevanje..................538 Ivo Svetina: Julija Ulaja..................551 Matjaž Kocbek: Ciklus o Satanu................553 Branko Gradišnik: Oto in Homunkulus.............558 POLITIKA Beograjski, zagrebški ali ljubljanski študentski avantgardizem Lanske junijske barikade, pravijo študentue v Beogradu, ¡niso imele namena ovirati prometa, pač pa so pokazale, kdo je na »^drugi strani^<. Ni mišljena policija, ki je bila na »drugi strani« pač po službeni dolž- nosti, prav tako niso mišljeni vsi tisti, ki so se na »drugi strani« zna- šli iz golega presenečenja in so orga- nizirali delavske straže in pisali pro- glase proti študentom iz nerazložlji- ve panike, da je pač treba nekaj braniti, čeprav ni bilo jasno, kaj toč- no je to. Študentje pa so suvereno razgla- sili: »Naši interesi so resnični inte- resi socializma!« Predsednik repub- like jim je priznal njihov prav. Ali pa se vse to morda ne tiče nas? Na kateri strani barikade smo mi, kako je z našimi interesi v pri- meri z interesi beograjskih študen- tov? Ta vprašanja so postala nena- vadno pomembna. Merilo stopnje avantgardnosti v jugoslovanskem štu- dentskem gibanju so postali »beo- grajski študentski interesi.« Ali je to utemeljeno? Prvi odgovor je sledil nemudoma, kar je nedvom- na prednost junijske situacije, v ka- teri je bila možna »svobodna debata, ki jo imamo redko kje med nami« (Miloš Minié). Prišel pa je ta odgo- vor (seveda) iz Zagreba. V Vjesniku je izšel članek »Smisel nekega programa«, v katerem je bi- la podana »politično ekonomska oce- na« programa kot teksta, v katerem je »prišla do izraza v nekaterih bi- stvenih postulatih antireformska platforma«, njegovi nosilci si priza- devajo za »vrnitev na star način go- spodarjenja«, »za novo naraščanje birokracije«, »za ponovno zlivanje delavčevega viška dela v skupne bla- gajne«. V celoti vzeto študentski Ak- cijsko politični program ni nič dru- gega kot »birokratsko demagoško zamegljevanje določenih problemov naše družbe«, kar da je še bolj ne- varno, kot pa če bi šlo za odprto so- vražne parole ali pa za razredno de- klarirane nasprotnike vsakega socia- lizma sploh. V Zagrebu so o avantgardizmu očitno imeli svoje mnenje, toda v čem le je bil beograjski program ta- ko strahovito nevaren? Brez dvoma je detonator akcijsko političnega programa vprašanje brezposelnosti. V Srbiji je šlo za 130.000 delavcev brez zaposlitve in zaradi njih »je treba sprejeti ustre- zen program investicijske politike<^, kot so zahtevali študentje. To pome- ni mnogo denarja za odprtje novih delovnih mest. Ta čas so se v Zagrebu ukvarjali predvsem z zaposlovanjem strokov- njakov in so to postavili v popolno odvisnost od odločitve, »ali se bomo orientirali na modernizacijo obstoje- čega gospodarstva, ali pa bomo še nadalje investirali v nove in nove objekte, ne da bi vedeli, kdaj nam bodo in kakšne rezultate nam bodo dajali« (Mika Tripalo). Ali bomo torej gradili drage termo in hidroelektrarne, obsežne in malo donosne melioracijske sisteme, nove in nove železarne, ne nujno potrebne železnice, odvečne rafinerije itd ... ali pa bomo rekonstruirali bazično kemično industrijo, težko strojno in- dustrijo, ladjedelništvo, industrijo železniških vozil, veledonosni obmor- ski turizem itd...? »Preudarili bo- mo različna vprašanja sistema. Ne- katere stvari in instrumente moramo spremeniti, videti moramo, ali je res treba zgraditi vse objekte... ali рд je treba dati prioriteto drugim stva- rem ...« Tako se je vključil v to raz- pravo s svojim govorom po televiziji predsednik republike. V tej točki se je torej razhajalo gledanje na reformo med beograjski- mi in zagrebškimi študenti. In če je prevladala utemeljitev reforme kot modernizacije (predvsem hrvaške) industrije, ne pa kot investiranje v nove (predvsem srbske) projekte, po- tem bomo tudi laže razumeli, zakaj za beograjske študente reforma ni bila sama po sebi sprejemljiva stvar. Na zagrebški univerzitetni konferen- ci ZK je bila ta »rezerva« deležna silno ostre kritike. Akcijsko politič- nemu programu je bilo očitano, da mu manjkajo nekatere ključne toč- ke: »Prvič, osnovni problemi refor- FRANCI PIVEC Stran POLITIKA_ Beograjski, zagrebški ali ljubljan- ski študentski avantgardizem ... 1 Prispevek k razpravi o študent- skem ne-gibanju na ljubljanski uni- verzi ......................3 MED POLITIKO IIST GOSPODARSTVOM_ Janusov lik informacij .....4 MED TEORIJO IN PRAKSO_ En masse; prosperiteta sodobne družbe ............ 6 NOVA KRITIKA__ Beležke za družbeno kritiko ... 7 MED ZNANOSTJO IN FILOZOFIJO Klasični humanizem in kibemetika 9 MED IDEOLOGIJO IN EKSISTENCO Trpljenje kot ideologija in trplje- nje kot eksistenca........10 VIZUALNE UMETNOSTI___ Klik klak roman........13 Težave in upi umetnosti računalni- kov ..............15 »Grupa 69«...........i'7 BRANJE____ Kako živi Agata Schwarzkobler . . 19 STRIP_ Kaj Romeo in Julija delata z bro- ško ..............21 INTERVJU_ Kovinski obraz, videz aH resnica? 24 SPORT_ Kaj pa menažerjl? .......27 1 me. Drugič, enaltopravnost jugoslo- vanskih narodov In srbskega naro- da.« itd. Nič ni vplivalo na popustljivost kritike dejstvo, da je bil pod progra- mom podpisan tudi beograjski uni- verzitetni komite ZK in da se je vedelo, da so svoje tiho soglasje k programu dali tudi višji forumi re- publike Srbije. Tudi dejstvo, da so bile študentske zahteve za srbske oblasti od samega začetka »-vsebin- sko« sprejemljive, da pa je bila od- klonjena v>oblika«, nas prepričuje, da odnos do reforme pravzaprav ni bil prvenstveno študentski problem. Bodi kakorkoli, na beograjski uni- verzi imajo nekateri krogi svojstveno mnenje o reformi. Prebral sem po- ročilo o junijskih dogodkih v New Left Review, po katerem je reforma plod prizadevanja liberalnih komu- nistov, ki tako in tako »niso nič drugega kot čisti reformisti«, sama reforma pa je ravna pot v »restav- racijo kapitalizma«. Ce nihče drugi, bodo beograjski študentje tisti, ki ne bodo dovolili, da -bi bil delavski razred žrtvovan reformam«. Vsi re- formini dosežki so dali komaj kaj več kot »brezposelnost, regionalne disproporce in nacionalizem.« Jaz sam ne bi zapisal, kaj lahko to pomeni, toda ko že imam prilož- nost citirati dr. B. Pribičeviča z beo- grajske univerze, bom to storil: »Kot imamo na univerzi neoliberalistične sile, bi bilo napačno pozabiti na kon- servativno-dogmatske, neostalinistič- ne, neokominformovske koncepcije. Kritika socialistične blagovne proiz- vodnje in trga, ki so jo določeni eko- nomski krogi leta in leta lansirali ob podpori nekaterih uradnih kro- gov, ima tudi danes svoje odmeve in podporo ne samo v političnih strukturah (...). Nastrojenost, ki ima svoje globoke korenine v naši politični zgodovini, v tradiciji pove- zanosti s Komin temo in s Sovjetsko zvezo — tudi to ima svoje resonance v naši sredini.« V Ljubljani so se študentje eks- plicitno ali kar manifestativno izrek- li za gospodarski program republiške administracije, ki ga lahko mirne duše proglasimo za najbolj dosledno reformskega. Nihče se ni ustrašil dejstva, da iz tega pač sledi socialna diferenciacija. Ni prevladovalo mne- nje, da bi bila socialna diferenciacija v svojem bistvu nezdrava, ker se nihče ni odrekel svoji »šansi« v tem razslojevanju, ki za bodočega stro- kovnjaka ni ravno brezizgledna. Štu- dentje so zahtevali le »pravila igre«. Na radikalnost spominja pri tem zahteva, da naj se destimulira vsak zaslužek nad 4000 N din mesečno. Toda to oboje je ob tistem času zah- tevala tudi republiška administraci- ja, potem ko se je »liberalizem post- ura vnilovske politike« zdivjal in pričel družbo preveč vidno izčrpava- ti. Socialni mir pa je postal po- membna stvar in nič ni previsoka cena zanj, tudi zvišanje deleža na- cionalnega dohodka za potrebe druž- bene potrošnje. Smo torej tudi mi »na svojem«, ko proglašamo socialistično reformo, pa toleriramo socialno diferenciacijo, kot so »na svojem« v Zagrebu, ko razglašajo proletarski interes, pa ne dopustijo razprave o ekstraprofitih in kot so »na svojem« v Beogradu, ko varujejo Jugoslavijo, pa zahtevajo denar za svoje projekte? Kje je te- daj doma študentski avantgardizem in kdo zastopa »resnične interese so- cializma«? Leto dni po »junijskih dogodkih« smo odgovor dobili — vsak svoj od- govor. Beograjski študentje so doži- veli dosledno izpolnitev srednjeroč- nega investicijskega programa. Mo- dernizacija hrvaškega gospodarstva poteka brez posebnih zastojev. In končno, tudi nam v dobro je bila po- trjena dosledna politika reforme. Po- sebno vprašanje je seveda, ali gre vse to troje skupaj? Nobenega dvo- ma pa ni o tem, da imamo za takS- ne odgovore svoje zasluge tudi štu- dentje! Vprašanje avantgardizma med ob- ravnavanimi študentskimi programi je zmotno vprašanje. Nobeden od njih praktično v ničemer ne presega republiških meja in ne daje popolno- ma nobene osnove za neko novo ju- goslovansko diskusijo. Razlike med programi niso v njihovi kvaliteti, ni- so torej rezultat večjega ali manjše- ga razkoraka med proklamiranim in realnim, ampak med realnim in re- alnim. Prednost študentskih progra- mov je v tem, da se je skozi nje ne- hote izrazila realnost, toda v tako deklarativni formi, da jo je komaj prepoznati. Situacije pa, v kateri re- alnost negira deklaracije, pač ni mo- goče definirati z novimi deklaracija- mi in tako tudi študentski programi nikjer ne predstavljajo tiste oprede- litve danega stanja, ki bi bila lahko podlaga avantgardnosti. Neprecizno usmerjeni upor pelje študente na ravno nasprotno obalo od tiste, ki so jo želeli doseči. Ali kot sta to zapi- sala dva beograjska študenta: »Prav je, da se z Marxom zavemo, kako ljudstvo, ki je že pripravljeno, da... odpre novo epoho, pade prostovoljno pod oblast iluzij preteklosti, ter vso svojo silo in vpliv... preda v roke ljudi, ki so predstavniki gibanja mi- nule epohe ali vsaj veljajo za takš- ne.« Tisto o »barikadah« in o »resnič- nih interesih socializma« v zvezi z beograjskim študentskim progra- mom ostaja problem predvsem zato, ker je v Beogradu masa študentov in ker je to sredi Jugoslavije. Toda zadrega, ki se nas zaradi tega polo- teva, še ne more biti razlog, da bi na kakršen koli program nekritično pristali. 2 Prispevek k razpravi o študentskem ne-giba n|u na jubljanski univerzi Ce opazujemo študentsko aktiv- nost na ljubljanski univerzi v dalj- šem časovnem razdobju — morda v desetih ali petnajstih letih — lah- ko ugotovimo določene značilnosti v načinu in tudi v zunanji obliki nji- hovega angažiranja. Skoraj v vsa- kem času in brez ozira na trenutno idejno izhodišče posameznikov, sku- pin ali organizacij pa je navzoča silna in nestrpna, že kar naivna čustvena zagnanost. Ta se kaže kot neučakana želja po spoznanju in opre- delitvi ekonomsko-političnega položa- ja in kot zahteva po jasnem idejnem okviru ali celo sistemu, s katerim bi bilo mogoče pojasniti vse kon- flikte in odgovoriti na vsa vpraša- nja. Ce nekoliko posplošimo: zasle- dimo lahko težnjo po konstrukciji malega miselnega računalnika, kjer bo vprašanje že posredovalo tudi odgovor. Vzemimo — za primer — obdobje zadnjih desetih let. Z redkimi izje- mami so bili študentje na ljubljan- ski univerzi še pred desetimi leti — vsaj v svojem aktivnem in organizi- ranem delu — glasniki družbenih sil, ki jih danes vsi skupaj označu- jemo kot etatistične, centralistične in ki so v svojem času poizkušale spremeniti univerzo v orodje obsto- ječih političnih struktur in si na tak način podrediti znanstveno delo. Uradno priznana je bila le ena — ekskluzivna ideologija, ki je v vsa- kem trenutku lahko pojasnila kakr- šen koli problem. Geslo o potrebi idejno-političnega dela pa je bilo vodilo, ki naj bi univerzo iz klasič- nega staroj ugoslovanskega (torej : konservativnega) vseučilišča spreme- nilo v demokratično in socialistično znanstveno središče. V tej sredini so se posamezniki, ki so zaradi takega ali drugačnega vzroka prišli v konflikt z okolico, pogosto morali umakniti — ne glede na svoje kvalifikacije in sposobno- sti — zahtevam »po idejno enotnem in novim družbenim potrebam prila- gojenemu študiju«. Oblike takih umikov so se spreminjale od prime- ra do primera. Študentje so v glavnem pasivno, včasih pa tudi aktivno podpirali takšne zunanje posege v univerzo in svojo idejno-politično orientacijo prilagajali splošni politični orienta- ciji dominantnih družbenih institu- cij. Nato pa je čas tekel svojo pot. V začetku šestdesetih let so bile teme- ljite spremembe tudi v načinu poli- tičnega dela na univerzi, začel se je nov proces revolucioniranja in raz- bijanja tabujev. Ta proces je pome- nil pogosto naporen spopad različnih zahtev in mišljenj, s seboj pa je pri- našal tudi spraševanje o vsepojas- njujoči ideologiji, o tradicionalnih oblikah političnega organiziranja in aktivizma. Naenkrat smo priča in- tenzivnem iskanju, včasih umirjeni resignaciji, pogosto nestrpnemu za- nikanju, nihilistično obarvani spek- takularnosti, ki je za obdobja, kot je naše, razmeroma značilen pojav. Vprašanj je vedno več, odgovori pa so vedno težji. Včasih je bila ena sama vseobsegajoča ideologija, da- nes smo se znašli v drugi skrajnosti: vse več je govora o koncu ideologij, o koncu revolucij, o propadu in kon- cu tako imenovanega »političnega romanticizma« itd. (kar pa je v bistvu zopet nova ideologija). Pred časom so nestrpnost, brez- kompromisna čustvena zagnanost, ki je mestoma že mejila na naivnost in želja po mirnem idejnem zavetju, v katerem so vsa bistvena življenj- ska in družbena vprašanja rešena in pojasnjena, pripeljale v miselni konformizem, povzročile pogoste krivice in za današnji čas, z vseh strani »prežet« z zahtevo po idej- nem pluralizmu skoraj nerazumljive poenostavitve. Danes pa neučakano hlastanje za dokončnimi odgovori, včasih celo za posameznika in okoli- co utrudljivo preskakovanje iz ene filozofije v drugo najbolj onemogoča skupno iskanje in graditev novega, vsaj nekoliko širšega političnega koncepta. Čeprav radi naglašamo, da smo se otresli obremenjenosti s preteklostjo, smo še tako zelo dolo- čeni s preteklimi političnimi izku- stvi, da se niti v manjšem obsegu ni mogoče zediniti na temeljni idej- ni platformi, ki bi omogočila spora- zumevanje. Kadar govorimo o različnih sme- reh študentskega gibanja na ljub- ljanski univerzi med obema vojna- ma, je kriterij za oceno takih gibanj študentska avtonomnost v razmerju do uradne politike; torej: več ali manj samostojno razmišljanje o družbenih premikih in znanstvenem delu. Ce ocenjujemo študentska pri- zadevanja po drugi svetovni vojni iz istih izhodišč, moramo najprej ugotoviti svojevrstno negibanje. Pr- vih petnajst let po vojni so različna valovanja zares zajela tudi študent- sko populacijo, bila pa so le odmev splošnih družbenih valovanj. Večje vznemirjenje, ki je pred in v času revialne krize doseglo tudi študente, je bilo prehodnega značaja, pa tudi to vznemirjenje je vsebovalo uvodo- ma opisane značilnosti, neučakanost in absolutnost. Kasneje in po mojem prepričanju tudi danes o študentih na ljubljanski univerzi sploh ne mo- remo več govoriti kot o skupini, ki bi jo vezalo kaj več kot dejstvo, da približno v istem času in v istem študijskem središču izpolnjuje raz- lične študijske obveznosti. Studente zavezujejo in povezujejo v glavnem le še sindikalne zahteve, boj za skripta, različni sestanki ZK in SS, obenem pa idejna zmedenost in dez- orientacija. Družbeno kritična anga- žiranost se je omejila na provokaci- je, kritike in posege posameznikov. Zdi se, da se v takem položaju — kakšen nenavaden preobrat — pote- guje za vrnitev študentov v politični prostor le njihov Izvršni odbor. »Pr- vih deset točk študentskega progra- ma«, ki jih je sestavila skupina pri IO SS, bi s preciziranjem lahko določil smer novega razvoja SS in usmeril del študentske populacije v politično akcijo (ki naj bi bila vsaj v bodoče v družbi s samoupravnimi temelji zagotovilo progresivnejšega družbenega razvoja). Namen tega historičnega ekskurza je bil pokazati na dvoje. Prvič: da naša najbližja preteklost — tudi ti- sta, ki jo imenujemo študentsko in ima tako ne popolnoma upravičeno prizvok radikalizma — le ni tako lepa in sama v sebi skladna kot bi jo želeli videti (ali pa kot si očitamo, da jo vidimo), drugič pa, da je re- signiranost in pasivnost študentov in mnogih univerzitetnih delavcev sko- raj najmanj njihova krivda. Deloma je ta apatičnost zgodovinsko pogoje- na in določena s preteklo politično prakso, deloma pa je posledica v uvodu omenjene nestrpnosti, saj je marsikdo od stalnem spreminjanju filozofskega mišljenja danes marku- zijanec, jutri strukturalist nato pa zopet heidegerjanček ali eksistenci- alist klasičnega kova, vsako fazo razvoja pa odlikuje še absolutnost, vseznalost in vedno nova zagnanost. PETER VODOPIVEC 3 ki pozna tako vsa vprašanja kot od- govore nanje. Nič več ni čudno, da so študentje, ki so skupina le, ker so sindikat, tu- di razmeroma inerten, v zraku viseč sloj. V vseh svojih pojavnih oblikah, tistih, ki se bore le za skripta ali ti- stih, ki nestrpno zavračajo vsa izho- dišča, razen svojih, pogosto pa se bo- re spomladi z eno, v jeseni z drugo orientacijo, so lahko trden steber vsaki politični strukturi in prav ta- ko malo vpliven faktor v svojem prostoru in okolici. V svetu, kot je naš (še slovenski po vrhu in tako kar historično pripra- ven za vsakršne absolutizacije in majhne klerikalizme) pa lahko v preteklosti slabo preizkušena nestrp- nost, naivnost in stalna prizadevanja za »novim« miselnim izhodiščem, ki bi vedno znova deloval kot vseobse- gajoči miselni computer, torej zaob- segel in definiral svet, vodijo v nov način totalitarnega mišljenja — pa čeprav pod krinko idejnega plura- lizma. MED POLITIKO IN GOSPODARSTVOM Janusov lik informacij v dveh različnih državah nastajata dva sistema, ki bi po namerah kre- ator j ev morala utelešati sedaj naj- višji še uresničljiv doseg tehnične in družbene racionalizacije. Toda iz obeh kompjuterskih bajk vznika j o kot stranski produkt nekam svoje- vrstni nauki, za katere bi bilo mogo- če reči, da so jih tisti, ki so akciji sprožili, komaj pričakovali. V Zvezni republiki Nemčiji so sklenili zaznamovati slehernega dr- žavljana in tujca, ki prebiva na nje- nem ozemlju, z dvanajstmestno za- poredno številko. Motiv, iz katerega se je rodila ta numerična operacija, je tehnično-administrativne narave. Vsaj po prvotni razlagi. Vso upravno dokumentacijo, ki je povezana z osebnimi listinami prebivalcev, bi poslej lahko obdelovali na digitalnih računalnikih, ki bodo pripeti na »centralni administrativni ordina- tor«. Vozniška dovoljenja, zavaroval- ne police, potne liste, dokumente so- cialnega zavarovanja — vse te pa- pirje bodo obdelovala zaporedja elektronskih vzvratnih sklopov. S tem se je začelo, toda ko so prve vesti o zamisli proniknile v javnost, so jele izza čiste slike digitalnega racionalizma vzdigovati glave po- vsem človeške furije. Ugovori so za- čeli pršeti iz dveh smeri. Prva je seveda upravna. Admini- strativni strokovnjaki so povsem v imenu istega racionalizma, kakršen je narekoval zamisel, opozorili na stroškovno učinkovitost takšnega si- stema in primemo tehtno podvomili, ali bi računalniški sistem sploh lah- ko opravljal mnogovrstne in pogosto tenkočutne operacije z osebnimi do- kumenti, beri osebnimi usodami oštevilčenih ljudi — zakaj po sukusu sleheme prave upravne miselnosti je osebna usoda identična osebnim dokumentom in nedokumentirana osebna usoda sploh ni več usoda, kakor nedokumentirano življenje ni več življenje. Kmalu se je razjasnilo, da gre v bistvu za naslednje: brez- vestni računalniki naj bi nikakor ne mogli nadomestiti tankovestnih ad- ministrativnih manipulantov, urad- nikov, ki bi si morali potem bodisi iskati drugih služb bodisi vdati se v neudobno perspektivo prešolanja. Druga smer ugovorov ne trpi iro- nije. Njeno vsebinsko jedro se je jelo natančneje risati takrat, ko je iz prve kajpada takoj vzniknila še druga ideja in so predlagali, naj bi na magnetne spomine zapisali tudi osebne zdravstvene podatke vseh re- gistriranih, kar bi lahko ob nujnih primerih močno olajšalo in pospešilo delo zdravnikom. Toda ta logika je neizprosna in nekaj javnih občil je že obudilo spomin na Orwella: »Achtung! Big Brother is Watching You!« Polemika se je tako zaostrila, da so zagovorniki računalniške uprave sarkastično zagotavljali, kako se šifre za vhodne programe nikakor ne bodo začele s črkama KZ — be- ri kacet. Na resnejši in bolj državo- tvomi ravni pa je notranji minister Ernst Benda zagotovil, da v sistem ne bodo uskladiščevali »osebnih« podatkov in da bo dostop do podat- kov vsekakor »strogo omejen«. Ob tem je kajpada vzklila vrsta novih vprašanj. Kateri podatki, ka- dar gre za ljudi, so >4)sebni« in ka- teri »neosebni«? Kaj pomeni »stro- go omejen« dostop, kaj je bolj in kaj manj »strogo« in katera vrsta ljudi ima vgrajeno tisto razsodniško vzvišenost in brezosebnost, da sme razpolagati z elektronsko obdelanimi karakteristikami soljudi, pa se je ne dotakne niti kanec čeprav dobrona- merne skušnjave po zlorabi? Katera sekta iz spektra, ki sega od filozofije do policije, je poklicana za to? »Tu- di Adolf Hitler je navsezadnje samo administriral, pa še dobronamerno povrhu...« Celo ta ugotovitev je prišla na dan v javnih sporih. Ki niso končani. Projekt seveda teče. Z njim vred pa teče tudi druž- beno in človeško tveganje, ki ga, ne da bi kakorkoli napovedovali kvali- teto izida, elektronsko ni mogoče ni- ti obdelati, kaj šele izločiti. V Sovjetski zvezi pripravljajo po nekaterih napovedih za letošnjo je- DUSAN DOLINAR 4 sen plenum centralnega komiteja, ki naj bi bil ves posvečen znanstveno tehnični revoluciji. Kakor je mogoče razbrati iz sovjetskih virov, se pri- prave dele na teoretične, ki zajema- jo široko pahljačo znanstvenih in po- litičnih kapacitet, a tudi praktične, pri katerih bo plenum samo vmesna stopnja. V pripravah je po svoje oživelo izhodišče, ki je bilo opredeljeno že na XXII. kongresu KP SZ, ko so v takrat sprejeti partijski program uvrstili obsežen del, posvečen razvo- ju ZSSR do leta 1980. Avtorji pro- grama, znanstveniki iz akademije in politiki iz Hruščovovega centralnega komiteja ter vlade, so skoraj vse prognoze in naloge razvrstili okrog planskega sistema, ki naj bi ga že po takratnih napovedih in navodilih do skrajne možne meje kibernetizi- rali. Nekako vzporedno s tem pa so jeli graditi enoten sistem za zbira- nje, pretok, obdelavo in uporabo znanstvenih in tehničnih informacij. Sistem naj bi bil leta 1970 dograjen. Njegov ustroj in funkcija, pa tudi definirani in dejanski doseg povedo dosti več, kot bi bilo mogoče dom- nevati na prvi pogled. Zanimivo in zgovorno je to, da se sovjetski viri pri opisovanju sistema sklicujejo na neko kardinalno stali- šče, ki je nastalo v Združenih drža- vah. Leta 1962 je namreč vlada ZDA ustanovila posebno komisijo, ki je potem proučevala pretoke in upora- bo znanstveno tehničnih informacij v znanosti, tehniki in industriji. To je v Ameriki povzročilo skoraj pravi prelom. Aksiomatski sklep komisije pa je odmeval tudi v Sovjetski zve- zi. »Tudi najboljši informacijski si- stem ne izključuje možnosti slabega vodenja,« je namreč v poročilo za- pisala komisija. »Pač pa je mogoče trditi, da dezorganizacija pri infor- macijah vselej vodi tudi k dezorga- niziranemu vodenju.« Na to je že prej krepko opozarjala sovjetska akademija znanosti. Stali- šče se je krepko, toda nekam izolira- no uveljavilo na primer pri snovanju sovjetske gospodarske reforme, ki se je uradno začela leta 1965. Odtlej je pospešeno rasel tudi informacijski sistem, katerega poglavitni obrisi so zdaj'takile. Center sistema je pri državnem komiteju za znanost in tehniko, or- ganu osrednje vlade. Na komite so vezana ministrstva in uprave, ki usmerjajo centralne in periferne in- formacijske organe. Le-ti so razvr- ščeni po posameznih gospodarskih sektorjih. Vso mrežo pa sestavljajo vsezvezni informacijski inštituti, mnogosektorski inštituti za znan- stveno tehnične informacije v sleher- ni zvezni republiki, inštitut za znan- stveno tehnične informacije na sle- hernem posameznem sektorju, cen- tralni biro za tehnične informacije in oddelki ali biroji za znanstveno tehnične informacije v posameznih podjetjih ali ustanovah. Informacijski sistem je podobno kakor planski organizem razvrščen izrazito piramidalno z jasno defini- ranimi, hierharično nadrejenimi in podrejenimi členi. Navpične vezave so nesporne, malce več negotovosti Pa je pri vodoravnih povezavah. To značilno hibo je mogoče zaslediti tudi pri planskih organih, pa še v stikih med planiranjem in proizvod- njo, proizvodnjo in potrošnjo in v najširšem smislu tudi med gospodar- stvom in politiko. Znotraj informa- cijskega sistema in znotraj planske piramide skušajo izsekati bližnjice — toda ne po direktni poti, temveč s kibernetizacijo povratnih zvez, ki teko prek vrha ali »skozi center«. Obseg informacijske dejavnosti, ki se razvija v skoraj že dograjenem sistemu, je mogoče ilustrirati na pri- mer s podatkom, ki pove, da se v zadnjem času dotok informacijskih dokumentov, ki gredo v obdelavo v vsezveznem inštitutu za znanstveno in tehnično informacijo pri akademiji znanosti ZSSR, vsako leto poveča približno za pol milijona enot. Sov- jetski avtorji pravijo, da bo leta 1970 tako dokončno stekel največji sistem za obdelavo znanstvenih in tehničnih informacij na svetu. Zadeva je toliko zanimivejša, ker kaže, da bodo po sklepih zadnjega zasedanja SEV s tem sistemom po- vezane tudi druge članice integra- cijske skupine. V letošnjem februar- ju so članice SEV sklenile ustanoviti poseben informacijski center, ki naj bi deloval kot pretočni člen med sov- jetskim sistemom in sistemi drugih članic SEV. Po znanih »28 točkah«, ki so jih na vrhunskem zasedanju SEV v Moskvi sprejeli aprila, a ka- terih vsebina še zdaj (20. junija) ni natanko znana, pa je mogoče sklepa- ti, da bo nastala še vrsta drugih in- formacijskih zveznih členov, koder se bodo med ZSSR in drugimi deže- lami SEV pretakale informacije s posameznih sektorjev. O tem, da bo takšna mreža odprla veliko novih potencialnih možnosti, skoraj ne more biti dvoma. Toda pri ocenjevanju dejanske vrednosti teh možnosti se je treba vrniti k že ome- njenim težavam pri vodoravnih po- vezavah med posameznimi centri na slehernem nivoju informacijske pi- ramide. Tu gre za vprašanje, kakšna je motivacija, ki žene informacijsko aparaturo k utripu. V gospodarsko- političnem sistemu, kakršnega imajo v Sovjetski zvezi in drugih deželah SEV, je glavni motor razvoja na vseh območjih dejavnosti, še pose- 5 bej pa v gospodarstvu, situiran v centru. Tej osnovni strukturni zna- čilnosti se kajpada nihče ne name- rava odreči — ali bolje povedano, nihče je ne namerava, vsaj kolikor je mogoče soditi po dosedanjih do- godkih in načrtih, bistveno dopol- niti z motivacijo »od spodaj«. V in- formacijskem sistemu to posebej po- meni, da se organizatorji ne dotikajo povpraševanja po informacijah — si- stem bo po vsem videzu deloval (po- dobno kot plan) skoraj samo z im- pulzi od zgoraj in bo (spet podobno kot plan) omejen s spoznavno zmog- ljivostjo in dosegom akcijske učin- kovitosti centra. O kvaliteti te spoz- navne zmogljivosti in akcijske učin- kovitosti centra, če je opremljen še s tolikšno elektroniko, pa je nekaj ob- čih podatkov znanih. Iz zvezne akademije znanosti je bilo večkrat slišati grenke pritožbe o zaostajanju za Zahodom, zlasti za ZDA, ki izvira iz dejstva, da sta vo- jaški in civilni raziskovalni in infor- macijski krog v ZSSR zaprta vsak vase. Informacijski pretok med nji- ma je sila šibak. V samem civilnem krogu pa so po podatkih znanstvene- ga sveta za kibemetiko pri prezidiju akademije znanosti ZSSR pretoki in- formacij takšni, da se v Sovjetski 'zvezi »podvaja od 30 do 85 odstotkov znanstvenih projektov, ki jih izvaja- jo različne organizacije. Od tod iz- vira večkratnost inženirskih rešitev, ki zavira obči razvoj znanosti in tehnike, hkrati pa drago stane druž- bo.« (S. Zvežinski, »Znanstvenoteh- nična informacija in učinkovitost projektiranja«, Voprosy ekonomiki, 8/1968). Informatična racionalizacija bi lahko po teh podatkih zagotovila, da bi v Sovjetski zvezi pri istem učinku tudi mogli znižati stroške za raziskovanje in projektiranje za po- lovico, čas za uresničevanje znan- stvenih ali izdelavo tehničnih pro- jektov pa skrajšati za 50 % in več. Težko je kajpada dovolj zanesljivo reči, kaj bi lahko ustvarilo tak ra- cionalizatorski impulz, toda prejkone bi lahko pritrdili tistim avtorjem, ki se v sami Sovjetski zvezi pod nepre- bojnim geslom »racionalizacije vse- ga sistema« (gospodarskega in v njem planiranja ter informacijske službe, a tudi že političnega)) bore za dopolnitev »motivacije od zgoraj« z »motivacijo od spodaj«. To seveda ni samo znanstveno, sa- mo plansko in informatično ali samo gospodarsko vprašanje, marveč tudi politično. Eminentno politično. Tako kot po svoje v ZR Nemčiji tudi v Sovjetski zvezi spori okrog tega niso končani. Projekti seveda teko. Z njimi pa teče sistemsko druž- beno in človeško tveganje... ki ga elektronsko ni mogoče niti obdelati, kaj šele izločiti MED TEORIJO IN PRAKSO EN MASSE; prosperiteta sodobne družbe Ves družbeni in z njim povezani tehnološki razvoj dokazuje, da je človek vedno stremel za tem, da bi z združevanjem opravil povečal svojo storilnost. Tako je spoznal pomen pravilne razporeditve celotnega pro- izvodnega postopka po delovnih fa- zah in vpeljal v delovni proces mehanizacijo in avtomatizacijo. Ta njegova strategija, urediti in uskladiti delo tako, da mu bo »šlo čim hitreje od rok«, je dobila svoj odraz tudi v racionalizaciji porabe materiala, predvsem pa časa. Siste- matska razporeditev priprav in po- sameznih izvedb v celotnem proiz- vodnem procesu, skupaj z notranjim in zunanjim transportom materialov in manipulacijo že izgotovljene robe omogoča intenzifikacijo gospodarje- nja, ki v skladu z razvojem tehnolo- škega procesa v vsaki fazi dela olaj- šuje in skrajšuje človekove napore v smeri večje storilnosti. Razvoj tehnološkega procesa pa ustvarja tudi vzdušje, da se strategija gospo- darjenja tudi na vseh ostalih pod- ročjih usmerja z usklajevanjem ponavljajočih se postopkov tako, da omogoča čim širše združevanje opra- vil. Na tej liniji »lovi človek čas in denar«, se pravi donosnost. Tega usklaje\'anja ponavljajočih se po- stopkov pa človek ne »lovi« le na področju proizvodnje, temveč na ce- lotni liniji, od oskrbovanja s surovi- nami in dostave do razpečevanja robe, s čimer vključuje v usklaje- vanje tudi vzporedne dejavnosti, od pridobivanja surovin do uživanja dobrin. S tem je končno dognal, da je na področju masovne oskrbe člo- vekovih potreb pač najugodnejša masovna proizvodnja. Vsaka gospodarska aktivnost pri- čenja z določeno storitvenostjo, bodi- si v manualnem, mehaniziranem ali avtomatiziranem proizvodnem po- stopku. Nadaljnji razvoj pa kaj kma- lu terja osvojitev in pripojitev pride- lovanj surovin in razpečevanja robe, zakaj samo na ta način lahko avto- nomno ukrepamo, dosegamo hitro akumulacijo in donosnost. Skratka, na celotni liniji moramo nenehno motriti in razglabljati, s kakšnimi napravami ш KaKsnimi prijemi lanKo rentabilnejše razvijamo določeno gospodarsko dejavnost. Prav gotovo so večje ugodnosti za »en masse« delovanje pri 200 mili- jonskem prebivalstvu ZDA, pa tudi pri 59 milijonskem prebivalstvu ZRN, kot pri pičlem številu šestih milijonov Švicarjev. Pa vendar vidi- mo, da je ZRN ena največjih pobud- nic evropske skupnosti, ker je pač evropska skupnost porok ugodnejše- ga položaja Evrope v razmerju do ZDA. Prodor masovne proizvodnje v ZDA je povečan še z naravnim bo- gastvom. Vendar si je moral tudi tam industrialec osvojiti tržišče in ga iztrgati iz rok trgovskega kapita- la, in sicer tako, da je preko obve- ščanja in reklame diktiral ceno svojim artiklom na tržišču. Ta pre- vzem tržišča s strani industrialcev imajo v ZDA za industrijsko revo- lucijo. V majhnih, po naravnih dobrinah siromašnih, državah, kakršna sta Švedska in Švica, pa si je morala družba sama ukrojiti usodo; tako je bila na podlagi solidarnosti delavcev in kmetov ter na podlagi medseboj- nih pogodb med sindikati in indu- strialci ustanovljena cela vrsta potrošniških združenj, ki so se po- zneje združila v enotno zvezo. S tem sta si omenjeni državici, analizira- joč vse možnosti združevanja v družbenem merilu, utrli pot v mno- žično proizvodnjo. Danes obe zvezi z masovnim zbiranjem pridelkov, z regionalnim uskladiščevanjem, z organizacijo transporta in distri- bucijo preko svojih filial, s samopo- strežnimi trgovinami v skoraj vsakem večjem kraju, nemoteno oskrbujeta vse prebivalstvo (VSK, Verband Schweizerischen Konsumvereine — Zveza švicarskih potrošniških zdru- ženj). Ta gospodarska integracija omogoča tako v Svici kot na Šved- skem tako rekoč popolno intenzifika- cijo gospodarjenja. Tako prva kot druga zveza sta najmočnejši in naj- bogatejši gospodarski organizaciji v državi; njuna dejavnost pokriva vsa področja masovne oskrbe, prevzema pa tudi organiziranje najrazličnejših ANTON BRILLI 6 uslužnostnih dejavnosti z material- nimi in kulturnimi dobrinami, saj prireja ne ' samo razne jezikovne, glasbene in oblikovalne tečaje, tem- več tudi najrazličnejše strokovne te- čaje, torej najcenejše možnosti naj- različnejšega izobraževanja. Se več! Z rajoniziranjem in specializacijo sta omenjeni zvezi intenzificirali ce- lotno pridelovanje ter prevzeli tudi oskrbo kmeta z gnojili, živili in poljedelskimi stroji. Duh solidarnosti in analiza vseh možnosti usklajevanja sta omogočila, da so postala sredstva avtomacije in elektronike v Svici in na Šved- skem rentabilna. Tako so nastali znanstveno organizacijski in dispe- čerski centri, ki se vedno bolj uživ- Ijajo v potrebe sodobne družbe. Ti, tako v švicarski kot v švedski družbi infiltrirani socialni aspekti, so pri- silili tudi kapitalistični sektor k istim ukrepom, in sicer k eliminaciji posredništva in trgovskega kapitala. Iz teh aspektov se je porodila vse- splošna morala, ki je pripeljala tudi do enotnih cen, s tem pa tudi do čvrstega temelja vrednosti zaslužka delovnega človeka. Iz teh aspektov so se mnoge storitvene dejavnosti prerodile ali pa privzele uslužnostne dejavnosti; zdaj lahko nudijo kultur- ne zasluge v okvirih finančne zmog- ljivosti delovnega ljudstva, se pravi za majhen denar, a kljub temu iz- kazujejo visoko rentabiliteto. Že omasovljenost dostave predme- tov oskrbe, prepredena z dodatnimi uslužnostnimi dejavnostmi, je izpod- rinila nešteto dejavnosti, ki so prej avtonomno dominirale s svojim po- sredništvom ter se okoriščale s špekulacijami in mahinacijami. Prav ta analizacija uslužnostnih potreb in ponudba storitvenih dejavnosti na humánejši in kulturnejši ravni pa omogočata prehod k funkcionaliza- ciji družbe. Po drugi svetovni vojni so evrop- ske države hitro uvidele vse pred- nosti »en masse«, ki s svojimi široko razpredenimi distribucijskimi mre- žami ne omogoča samo cenenega in hitrega oskrbovanja, temveč tudi hitro akumulacijo denarja in donos- nost. Vključitev celotnega evropskega tržišča v skupno sfero bo vse te možnosti še potencirala in tako vzpo- stavila ravnotežje v odnosu do ZDA. Tudi ZDA se zavedajo, kakšne pred- nosti nastajajo s tem, zato so naja- vile svoj prehod iz industrijske v uslužnostno družbo. In tudi mi bi se morali oprijeti tega, čeprav to nare- kuje vsestransko analizo v smeri konsolidacije družbe, ki na podlagi solidarnosti ureja integracijo in in- tezifikacijo gospodarjenja. To je namreč edini način prehoda v znan- stveno razvito in kulturno družbo. NOVA KRITIKA Beležke za družbeno kritiko 1. Pluralizem V vrsti dokumentov naše ZK, po- sebno pa v listinah SZDL se zadnje čase vse pogosteje poudarjajo: »strp- nost«, »širina«, »odprtost«, »enako- pravnost različnih mnenj«, «omogo- čanje dialoga«, »demokratična parti- cipacija vseh dejavnikov«... To so po novem temelji za politično združe- vanje, to so »platforme« organizacij, ki stremijo k ciljem in izgorevajo zanje. In vendar so to organizacije, ki naj bi ustvarjale jedra, okrog katerih bi se zbirali somišljeniki in ki bi z akcijo omejevale krog sode- lujočih. Te organizacije zdaj razpi- rajo svoje naročje in formulirajo »resolucije«, »sklepe«, ki so tako splošne narave, da lahko pokrijejo celo vrsto konceptov. Teksti resolu- cij so postali redko pletene mreže, skoz katere lahko drsijo najrazlič- nejše, včasih nasprotujoče si koncep- cije. To je seveda le na videz para- doksalna situacija. Organizacije, o katerih je govor, ne opuščajo radi- kalnosti zaradi svoje slepote ali nevednosti. Gre za premišljeno akci- jo. To je rojevanje pluralizma. (Tu kaže omeniti spretnost in modernost nekaterih naših oblastniških struk- tur, ki so še posebej izkoristile ta novi politični tok in se lotile vklju- čevanja »heretikov«. Takšen način političnega delovanja daje videz ve- like demokratičnosti, hkrati pa jem- lje možnost distance posamezniku, ki ga je zaslepila bleščeča svetloba »vse bogatejše demokracije«.) Resolucije so premišljeno neakcij- ske, so »refleksivne« narave, v njih ni nobenih stvarnih podatkov o sme- ri in obsegu akcije. Pogoste so kritike, da so resolucije preveč splošne, da poenostavljajo... Ti kri- tiki se ne zavedajo, da skačejo v spretno nastavljeno past. Resolucije so mišljene kot posplošujoče in poenostavljajoče — to pa zato, da omogočijo »pluralizem«. (Tu je naj- brž treba potegniti črto med mi- šljenjskim, idejnim pluralizmom, ki mu gre za možnost mišljenja in za čimbolj intenzivno ustvarjalnost — ter političnim pluralizmom, ki mu gre za neposredno manipulacijo.) Ali ni že kar smešno to nenehno poudarjanje pluralizma? Dosledno in moderno se zdi, da ga imamo ves čas na ustih. Prvi pomislek je načel- ne narave in se nanaša na smisel- nost oživljanja nekaterih preživelih oblik političnega dela. Drugi pomi- slek je uperjen zoper našo konkretno obliko »pluralizma«. Prvi pomislek: kako deluje plura- lizem, če je dejansko vzet kot poli- tična praksa? Najboljši primer so osnovne organizacije ZK na fakulte- tah. Na dolgo in široko razpravljajo o »tezah«, »resolucijah«, »smerni- cah«. .. »Refleksivna« narava raz- ličnih »tez« je v tem, da v ničemer ne vznemirja misli, ne vodi k izvir- nemu mišljenju, ampak pušča, da vsak misli svoje. Akcija samo sebe blokira, postaja kabinetna, sestanki trajajo ure in ure, se zapletajo okrog formulacij, pišejo se nove teze, protipredlogi, amandmaji, za- čne se živčna vojna... Drugi pomislek: Ali nismo ves čas predpostavljali, da je pluralistična akcija od nekod podtaknjena, da je mehanizem »redko pletenih mrež« skrbno premišljen? Tedaj ta politič- ni »pluralizem« ni resnična podoba političnih razmerij, temveč je fasada za oblastniško elito, je prikrivanje resnične moči nekaterih grup, ki želijo pod krinko vsestranske poli- tične svobode nemoteno gospodariti. Politični pluralizem je drobljenje sil, je viza za nemoteno delovanje birokratskih struktur, je perpetui- ranje istega, je pozabljenje revolu- cije, je nekritično delovanje, je so- delovanje dobrega s slabim, nadpov- prečega s povprečim... Sem za kom- pletno črtanje pluralizma iz našega političnega slovarja. 2. Nacionalizem Ena od krilatic sodobne slovenske politike (in seveda njej uklonjene kulture) je boj za pravice sloven- skega naroda. V kulturniških formu- lacijah dobiva ta boj že kar obupno ortodoksne dimenzije, poteze pravega nacionalnega preporoda. Zdi se, da je potemtakem potrebno to »sloven- DIMITRIJ RUPEL 7 sko nacionalno vprašanje« še enkrat premisliti. 2. 1. V slovenski zgodovini je ges- lo o nacionalni emancipaciji večkrat služilo kot demagoška fasada. Samo če pogledamo politične načrte slo- venskega liberalizma, lahko opazimo, kako »narodnost« služi kot zadnji izgovor, ko vsi drugi politični pro- grami odpadejo — narod je politi- kom konca 19. stoletja rezervno orožje, ki naj bi nadomestilo raz- redno pogojene in buržoaziji ima- nentne zahteve, ki se zaradi nena- čelnosti in pragmatizma ne morejo uresničiti. Lahko tudi opazujemo, kako je možno narodno etiketo pri- lepiti še na druga gibanja, ne samo na meščanska, ki so do nje spričo ogroženosti po nemškem kapitalu do neke mere upravičena. Kako vklju- čiti problem nacionalnosti v sodoben marksistični program? Vsekakor velja za marksiste, da ta problem rešujejo znotraj širšega — ekonom- skega programa. Današnja stopnja ekonomskega razvoja nujno prema- guje ozke nacionalne meje, zbližuje narode in vključuje človeka direkt- no v mehanizem svetovnega gospo- darstva (Kardelj). Zavest o skupnosti ekonomskih in- teresov prerašča nacionalne meje in sega na mnogo širša področja. Jasno pa je in še posebej mora postati jasno znotraj federacije, kakršna je Jugoslavija, da ne more biti govora o nasilnem spajanju nacionalnih kultur, jezikov... četudi ni mogoče zaustaviti nekaterih naravnih, spon- tanih procesov, kot je zbliževanje in oplajanje kultur, prevzemanje dosežkov kultur sosednih narodnih skupnosti. Kot je jasno iz najnovej- še zgodovine, ekonomija vse bolj povezuje posamezne nacionalne skupnosti v širše (nenacionalne) in- tegrativne strukture. Vzporedno s spodbujanjem nacionalne produktiv- nosti in integracije nacionalnih ener- gij v širši, evropski in svetovni pro- stor mora potekati še akcija za ena- kopravno nastopanje narodov — predvsem v ekonomskem smislu. Narod je politično enakopraven, če je enakopraven tudi ekonomsko, oz. če ga ekonomsko ne izkorišča nobe- na tuja sila (Kardelj). 2. 2. Gre za definicijo modeme nacionalne skupnosti. Predlagam naslednje elemente: a) politična emancipacija naroda; b) ekonomska emancipacija na- roda; c) pripadnost širšim političnim in ekonomskim strukturam, solidarno nastopanje v političnih in ekonom- skih vprašanjih, aktiven (produkti- ven) in kritičen odnos do urejanja političnih in ekonomskih zadev zno- traj teh širših struktur; č) dejstvo, da je nacionalna skup- nost rezistentna šele takrat, kadar dokaže svojo vitalnost zunaj svojih meja; d) kultura ni edini nosilec naci- onalne zavesti (modernega naroda), temveč le konstruktivni element, ki lahko deluje progresivno ali regre- sivno — v smislu regeneriranja starih nacionalističnih konceptov, e) napihovanje narodnosti pri ne- katerih. ki skrivajo za njo drugačne politične ambicije — »narod« je spontana, ne pa militantna politična volja. Preveliko poudarjanje narod- nosti bi pripeljalo do rušilnih pre- mikov v politiki; f) vloga, ki jo lahko igra »narod« pri odpravljanju etatizma, je izredno komplicirana : — problem republiškega etatizma, — problem zapiranja v lastne, samozadostne sfere, omejenost. 2. 3. Kultura naroda je vitalna, če dokaže svojo kvaliteto zunaj nacio- nalnih meja... nujno je povezovanje revialnega tiska, založb, znanstvenih institucij — s podobnimi struktura- mi v jugoslovanskem, evropskem in svetovnem merilu. Specifičen je problem kulture ma- lega naroda. Majhno potrošno zaled- je. Ne sme nam biti za kompletno garnituro kultumih institucij, če- prav bi bile slabe. Bistveno je, da smo ustvarjalni in kvalitetni, tedaj specializirani. Koncept narodne de- litve dela. Gre za odpiranje možno- sti tistim sferam in smerem, ki uve- ljavljajo najsodobnejše poglede na umetnost, znanost, znanstveno kriti- ko. Poezija kot lepilo naroda je iluzi- ja. Poezija in kultura morata iz služ- be pri narodu, zastaviti si morata vprašanje o svojem položaju vis-a- vis svetovni poeziji in kulturi. Ce nacionalni element edini omogoča neko kulturo, naj ta propade. Nacio- nalizem je enako sentimentalizem. 8 MED ZNANOSTJO IN FILOZOFIJO Klasični humanizem in kibernetika t u Prepričan sem, da je skupnost ljudskih bitij precej koristnejša od skupnosti mravelj, in da človeško bitje, ki ga obsodimo in omejimo na opravljanje vedno iste funkcije, ne more biti niti dobra mravlja, kaj še- le dobro človeško bitje. Tisti, ki nas želijo organizirati na temelju ne- spremenljivih individualnih funkcij in nespremenljivih individualnih omejitev, obsojajo človeški rod na gibanje pod zelo majhno paro. Ti ljudje zanemarjajo skoraj vse člove- ške možnosti in zmanjšujejo naše upanje, da se bomo obdržali na tem planetu.-" Norbert Wiener: Družba in liibernetika Danes že vemo, da narava ni naj- razumnejša, da evolucija nj več spontani vzpon od višjega k še višje- mu, od dobrega k še boljšemu, da se konfuzija v naravi povečuje, red pa zmanjšuje. Naš svet ni ne slab ne dober, temveč nepopoln. Energija se zgublja v sebi sami, entropija raste. Naš svet umira. V boju za golo življenje imamo vsaj to srečo, da narava ustreza Fer- matovi ugotovitvi, da svetloba izbira zmerom najkrajšo pot, se pravi, da sončna energija in z njo narava sama noče zamuditi niti najmanjše prilož- nosti za komunikacijo, za spajanje svojih organizacijskih sposobnosti in energetskih moči. Vendar za kakr- šen koli optimizem ni mesta. Ce smo po Newtonovi fiziki prepričani, da se te informacije prenašajo z izredno majhno izgubo sončne energije ali celo brez kakršne koli izgube, zdaj po kvantni teoriji vemo, da teh in- formacij le ni mogoče prenašati brez izgube energije. Sončni žarek na svo- ji informativni poti kljub vsemu zgubi kar precej svoje startne moči, tako da se energija zgublja v sebi sami. Res pa je, kakor nam pravi Norbert Wiener, da je v nekaterih lokalnih procesih, kakršna sta na primer rast drevesa ali človeka, ki so direktno ali indirektno odvisni od sočnih žarkov, količina energije, ki je potrebna za informativno zvezo, zelo majhna. V teh primerih lahko že umerjenim količinam prenesene energije pripišemo ogromno zmanj- šanje entropije. To velja zlasti za ta- ko imenovano fotosintezo, kemični proces, v katerem se rastlina okori- sti s sončnimi žarki, da bi iz vode in ogljikovega dvokisa naredila škrob in druge zahtevnejše kemikalije, po- trebne za življenje. V svetu, ki nas najbolj neposredno zanima, torej le obstajajo etape, v katerih entropija ne raste, povečuje pa se organizira- nost in informiranost, etape torej, ki pomenijo naše življenjsko upanje. Treba pa je dodati, da so komunika- cije in informacije, ki so osnovni življenjski vir, zaenkrat še zmerom racionalnejše izkoriščene v organiza- ciji narave same. Zastavlja se nam torej vprašanje, kaj je v svetu umiranja s človekom in organizacijo človeške družbe, saj je v tem nepopolnem svetu tudi člo- vek le del nepopolnega sveta, tudi človek le energija, ki se ne realizira povsem. Vsekakor je to v hudem nasprotju z našimi dosedanjimi pojmovanji o sebi samem. Prevladujoča misel v or- ganizaciji človeške družbe je še ved- no nekoliko romantičen humanizem. Ce skušamo temu humanizmu najti skupni imenovalec, potem ga najde- mo v razumni in nedotakljivi naravi človekove osebe, v imenu katere po- tekajo domala vse naše dejavnosti, družbene in organizacijske spremem- be. Ta dejavnost se izraža predvsem v kritičnem odnosu do vsega, kar naj bi človeka vodilo k razosebljenju, v preventivnih posegih, da bi temu člo- veku ne zavladale snovne sile in da bi ne podlegel vse bolj stehnizirane- mu svetu. Humanizem podpira teh- nični razvoj samo v imenu neokrnje- ne človekove osebe, kakor hitro pa razvoj proizvodnih sil in način pro- izvajanja sežeta prek tega interesa, je tehnični razvoj od hudega. Skrat- ka, v imenu humanizma prevladuje težnja, da bi se posamezni organizmi ali skupnosti čimdlje zadržale v obli- kah aktivnosti, v katerih posamezni- ki delajo skupaj po nekem obrazcu, ki naj bi imel humanističen smisel. In prav tam je entropija najvztraj- nejša, prav tam je izguba energije, ki je naš najgloblji življenjski interes, največja. Skoraj bi lahko rekli, da je povsod tam, kjer je za humani- stično pojmovanje človeka položaj najugodnejši, v resnici človekova živ- ljenjska situacija fatalna. Toda poglejmo si stvari nekoliko pobliže. Energija se lahko upira splošnejšim težnjam entropije in smrti samo z organiziranostjo, z ne- posrednim sporočanjem, čim manjšo izgubo energije in čim prejšnjim ak- tiviranjem energetskih moči. S tem v prvi plan organizacije stopajo ko- munikacije in informacije — infor- macije kot vsebina tega, kar izme- njujemo z zunanjim svetom, dokler se mu prilagajamo in dokler s svojim prilagajanjem vplivamo nanj, da bi v okolici delotvorno živeli. Kolikor je informacija intenzivnejša, nena- dejana in manj verjetna, toliko je njen učinek večji, večji pa tudi pri- hranek energije. Življenje je torej organizirani tok v neorganiziranem, z drugimi besedami, organizacija je življenje, in sicer z vsem tem, kar navadno pod organizacijo razumemo, s sodelovanjem posameznih delov, usklajevanjem, skupnim učinkova- njem. S tem je — prvič — povedano, da je posamezno kot vrhovno odveč, da človekova oseba ni več nadrejena skupnosti, ampak da se mora v ime- nu lastnega življenjskega interesa organizirati, usklajevati. Ostati polna in suverena oseba se pravi v novi alternativi umreti. Drugič nam pove- dano vsiljuje človeka predstaviti iz osebe v naravni red, zakaj človekov življenjski interes v okviru rastoče entropije je, da postane predvsem senzibilen aparat. Informativne po- zive sprejema predvsem prek svojih čutil in reagira nanje neposredno ali pa jih po živčnem sistemu pripelje v možgane in se šele potem odloča. Toda če v svojih možganih sprejema vse te pozive samo skozi določen model in se šele potem, spet zmo- dulirano, odziva, je zamudil nepo- sredno reagiranje in čimprejšnje sporočanje, zapravil pa tudi sponta- niteto, ki bi dala informaciji inten- ziteto, nepričakovanost. Kadar človek ni neposreden in spontan, kadar za- mudi informacijo ali jo po insituci- onalnih zahtevah preoblikuje ali celo potlači, entropija poraste. In človek ni več tisto, kar potencialno je, otok zmanjšane entropije. Humanistične družbene strukture in organizacije, kakršne poznamo, človeku v veliki meri onemogočajo neposredno komuniciranje. Vse, kar danes velja kot institucija v imenu človeka, se čedalje bolj kaže kot en- tropija, ker informacije med ljudmi uravnava na nekaj že znanega, ne- informativnega, nekomunikativnega. V humanizmu je človek energija, ki se ne more realizirati povsem. Zato človekova spontaniteta danes skoraj ne prenese več organizacije po prin- cipu kakega humanističnega smotra, temveč le po principu naravnega učinkovanja, kar je pač v naravi sa- mi najmanjša izguba energije. 9 Prav stališče naravnosti, ki nam ga odkriva šele kibemetika, nam vsiljuje preinterpretaci j o celotne člo- veške zgodovine. Človek ne zasleduje nikakršnega vzvišenega smotra in tudi ne samega sebe, temveč le svoj življenjski poziv po ohranjevanju energije in življenja; kakor sončni žarek je, ki noče zamuditi niti naj- manjše možnosti energetskega opla- janja. Zato razni družbeni sistemi niso padali le zaradi družbenih kri- vic in blokiranih proizvodnih sil, kakor si navadno razlagamo, ampak predvsem zaradi zavrtih komunika- cij med ljudmi, med človekom in na- ravo, zaradi informacij, ki so bile ne- informativne. Samo iz tega si lahko razložimo tudi to, da rezultati druž- benih premikov nikdar niso bili taki, kakršne je človek iz zgodovine za zgodovino pričakoval: nič razumnega in človeškega ni obstalo, ampak sa- mo naravno. Vse, kar je informacije in komunikacije med ljudmi bloki- ralo in napravljalo iz njih neinfor- macije, je moralo podleči spontanim informacijam, ki informirajo in zmanjšujejo entropijo. Wiener nam pravi, da se je danes skoraj najbolje izogibati besed, kakor so življenje, duša, vitalnost in po- dobne.. Sa j kadar govorimo o strojih, zlasti o strojih, ki delujejo po prin- cipu svetlobnega očesa, se nam po- dobnost s človeškim bitjem vsiljuje kar sama po sebi: ti stroji so v okvi- ru vsesplošne entropije, ki hoče po- rasti, žepi, v katerih entropija upada. Tako predstavljajo lokalne antien- tropijske procese, ki so za naše živ- ljenje najvažnejši. Vsi taki stroji so podobni živemu organizmu, in se ho- čejo lokalno in začasno zoperstaviti splošni težnji po povečanju entropi- je, s svojo sposobnostjo odločanja pa lahko tvorijo lokalno cono organiza- cije v svetu, ki kot celota teži k de- gradaciji. Danes je v ZDA tehnično že mo- goče vpeljati v industrijo avtomaci- jo, ki bi pomenila v okviru splošne- ga umiranja sveta veliko zmanjšanje entropije in — resda minimalen — podaljšek življenja. Vendar bi ta av- tomacija postavila na cesto nad tri- deset milijonov ljudi. Ta podatek nam ponazarja konflikt, ki je nastal med humanističnim pojmovanjem človeka in življenjem samim: za ohranjanje energije in človeškega rodu je humanistično pojmovani člo- vek danes zavora, hkrati pa še vedno samsvoj in edini smisel življenja samega, ki je največji energetski po- tencial. MED IDEOLOGIJO IN EKSISTENCO Trpljenje kot ideologija in trpljenje