ANNALES • Ser. hist, sociot. -10 2000 1 (20)
izvirni znanstveni članek	UDK 325.2 (450)"1954"
prejeto: 2000-06-24
ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO (CLNI) IN EKSODUS IZ CONE B SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA - PREDLOGI ITALIJANSKI VLAD! ZA SPREJEM IN NAMESTITEV BEGUNCEV IZ MAJA 1954
Alessandro (Sandi) VOLK Inštitut zj narodnostna vprašanja, St-1000 Ljubljana. Erjavčeva 26
IZVLEČEK
Razprava obravnava predloge, ki jih je glede sprejemanja in nameščanja beguncev iz cone B STO maja 1954 za italijansko vlado pripravil Odbor narodne osvoboditve za Istro (Comitato di liberazione nazionale deli'Is tria - CLNI j. Dokument CLNI, ki ga hranijo v fondu Commissariato Generale del Governo Državnega arhiva v Trstu, je najbolj izdelana in popolna predstavitev stališč te organizacije glede problema naseljevanja, ima pa svojo predzgodovino, saj so že pred tem italijanske vladne in nevladne (begunske) organizacije in ustanove začrtovale smernice za reševanje tega vprašanja in jih skušale uresničiti. Predlogi CLNI postavljajo kot temeljni cilj politike do beguncev in njihovega naseljevanja ohranjanje strnjenosti begunske skupnosti in njihove tradicionalne družbene stvarnosti, da bi iz njih napravili trdne branike italijanstva ob vzhodni italijanski meji in preprečili, da postanejo nezadovoljna sproletarizirana množica, italijanska država je te predloge in cilje sprejela in jih, čeprav z nekaterimi popravki in razmeroma počasi, tudi uresničevala.
Ključne besede: migracije, eksodus, emigranti, begunci, Italija, 1954
NATIONAL LIBERATION COMMITTEE FOR ISTRA (CLN!) AND EXODUS FROM ZONE B OF THE FREE TERRITORY OF TRIESTE - PROPOSALS TO THE ITALIAN GOVERNMENT FOR ADMISSION AND SETTLING OF THE REFUGEES FROM MAY 1954
ABSTRACT
The treatise deals with the proposals prepared for the Italian government by the Comitato di liberazione nazionale dell'lstria (National Liberation Committee for Istra) as to the admission and settling of the refugees from Zone B of the Free Territory of Trieste in May 1954. The document of the CLNI, kept in the collection of the Commissariato Generate del Governo of the State Archives in Trieste, is certainly the best-prepared and most complete presentation of the aspects of this organisation regarding the problems of settling. The document has, however, its prehistory, for the Italian governmental and non-governmental (refugee) organisations and institutions had prior to it planned certain guidelines for the solution of this issue and even attempted to implement them. As a basic aim of the politics towards the refugees and their settling, the CLNI stipulated certain retention of density of this refugee community and its traditional social reality, in order to create a solid bulwark of Italianism along the eastern Italian border and thus to prevent them to become an unsatisfied proletarianised crowd of people. The Italian state accepted these proposals and aims and soon began to implement them, although with some corrections and relatively slowly.
Key words: migrations, exodus, emigrants, refugees, Italy, 1954
ANNALES Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 1 (20)
Atejsandrp ¡Sandi) VOLK: ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO ¡CLNI) IN EKSODUS IZ CONE 8 .... 231-240
Razprava zadeva predloge za sprejemanje in naseljevanje beguncev iz cone B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ki jih je maja 1954 pripravil Odbor narodne osvoboditve za Istro (Comitato di iiberazione na-zionale dell'lstria - CLNI). Neposredni povod za te predloge je bil množični val izseljevanja, ki je zaje! prebivalstvo cone B STO po objavi skupne angloameriške note, s katero sta državi 8, oktobra 1953 dali vedeti, da nameravata ukiniti Zavezniško vojaško upravo (ZVU) v coni A STO, umakniti svoje vojaške enote iz cone in njeno upravo prepustiti Italiji. Poleg tega sta v tajnem aneksu (ki pa sta ga poslali le italijanski vladi, kar je pripeljalo do ostre reakcije jugoslovanske vlade, rožljanja z orožjem ob itaiijansko-jugoslovanski meji ter manifestacij in izbruhov nasilja v obeh conah) sporočali, da ne bosta reagirali na morebitno jugoslovansko aneksijo cone B STO in da na razdelitev STO gledata kot na dokončno rešitev. S tem pa se je začel tudi zadnji množični val izseljevanja iz Istre, ki se je nadaljeval tudi po Londonskem sporazumu in se je zaključil nekje proti koncu petdesetih let. Vendar je bil to, kot že rečeno, le neposredni povod za predloge CLNI, ki pa imajo precej dolgo predzgodovino.
AVTOR IN PREDZGODOVINA NAČRTA NASELJEVANJA BEGUNCEV
CLNI ni bil begunska organizacija (prim. Volk, 1999a, 139-198). Nastal je januarja 1946 v Trstu kot vodstveni organ proitaiijanskih sil v Istri,1 ustanovili pa so ga tudi zato, da bi istrske proitaiijanske sile imele svoj enotni predstavniški organ v času, ko se je v Parizu sklepala mirovna pogodba z Italijo. Tudi ni naključje, da je ta organizacija nastala le nekaj dni po nastanku Ufficio per la Venezia Giulia (Urad za Julijsko Benečijo - UVG) pri italijanskem notranjem ministrstvu, katerega poglavitna naloga je bila skrb za proitaiijanske organizacije, zasebnike in pobude v Julijski krajini (in v ta okvir je sodilo tudi organiziranje beguncev). CLNI so sestavljali predstavniki vseh protifašističnih strank (z izjemo komunistov) in se je že v imenu skliceval na medvojne Odbore narodne osvoboditve (Comitati di Iiberazione nazionale - CLN), ki so bili politično vodstvo italijanske Resistenze in tudi najvišji oblastni organ italijanske države (seveda tiste, ki je po 8.9.1943 prestopila na stran zaveznikov) v okupiranih predelih Italije. Enako vlogo je CLNI ime! za Istro, ki je bila pod jugoslovansko "okupacijo".2 Bil je neke vrste napol
uradni predstavnik Italije, saj takratni položaj italijanski državi ni dovoljeval neposrednega poseganja v dogajanje v Istri. Država je CLNI finansirala, mu poverjala naloge (predvsem poročanja o stanju v Istri) in se z njegovimi člani stalno posvetovala. Žal so na voljo le fragmentarni podatki, vendar je očitno, da je CLNI deloval na različnih področjih in ravneh. Prek svojih zaupnikov je med ljudmi v ¡stri širil propagando in denarne podpore, usemerjal delovanje svojih privržencev in njihov odnos do jugoslovanskih oblasti. Razpolagal je s precejšnjimi denarnimi sredstvi, saj je ime! v Trstu celo plačane uradnike. Od vsega začetka je skrbel tudi za begunce: posegal je pri ZVU, da bi beguncem omogočala polnopravno življenje v coni A STO, nastopal je pri raznih ustanovah in organizacijah glede zaposlovanja beguncev, beguncem je izdaja! izkaznice, ki so jim dajale pravico do denarnih podpor in brezplačne hrane, tudi sam jim je razdeljeval denarne podpore in brezplačne obroke (ime! je lastno menzo) ter jim preskrboval zasilna stanovanja (CLNJ je celo zgradil in upravljal barakarska naselja - taborišča in finansiral preureditev tržaškega Silosa v zasilno bivališče za begunce). Čeprav begunci sprva niso bili poglavitna skrb CLNJ, pa so z naraščanjem svojega števila to vse bolj postajali in po Londonskem sporazumu leta 1954 to tudi dokončno postali.
Obubožana masa beguncev pa ni bila le humanitarni problem, marveč v takratnih zelo težkih socialnih in gospodarskih razmerah priseljenskih krajev (Italije in cone A STO) tudi nevarnost in priložnost hkarti. Nevarnost zato, ker bi v primeru, da bi "mati Italija" ne poskrbela zanje v skladu z danimi obljubami, ti begunci lahko postali množica nezadovljnežev, ki bi obrnila hrbet "materi" in se oklenila levičarskih in/ali "pro-tiitalijanskih" (indipendentistov v STO) sil oziroma no-stalgikov prejšnjega režima. Obenem pa so bili priložnost, ker bi lahko iz njih, z izpolnjevanjem danih obljub o posebni skrbi zanje, naredili riajodločnejše podpornike vladnih strank, v coni A STO pa enega nosilnih stebrov proitalijanskega tabora. CLNI verjetno tudi ni bila tuja zavest, da bi v tem primeru dobil množično bazo za svoje delovanje in še večjo težo, tako v proitalijanskem taboru v coni A STO kot v razmerju do rimske vlade. Če je torej CLNI hotel obdržati in okrepiti svojo vlogo uradnega predstavnika Istranov, je bil prav on poklican, da zagovarja interese beguncev in vladi posreduje predloge za reševanje njihovih problemov.
CLNI je od svojega nastanka igral vlogo najvpliv-
1	CLNI je bil predvsem predstavnik tajnih proitaiijanskih odborov (krajevnih CtN) severozahodne Istre, saj se mu ni nikoli posrečilo postati vodstveni organ za vso Istro, ker je poleg njega obstajal tudi CLN za Pulj, ki je deloval povsem avtonomno, pred tem pa 5e CLN za Reko, ki je bil tudi neodvisen od CLNI.
2	Zanimivo je, da med vojno v Istri, če izvzamemo Piran, sploh ni bilo CLN-jev. Kot CLNI sta tudi puljski in reški CLN nastala po osvoboditvi. V glavnem so italijanski antifaiisti (predvsem komunisti) delovali v sklopu slovenskega oz. hrvaškega osvobodilnega gibanja, lahko rečemo, da je bila italijanska nekomunistična Resistenza neprimerno aktivnejša proti jugoslovanskim oblastem kot pa proti nacističnemu okupatorju!
232
AN NA LES ■ Ser. hist. sociof. • 10 • 2000 • 1 (20)
Atessantlro (Sindi) VOIK: ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO ¡CLNI) iN EKSODUS IZ CONE B ..., 231-240
nejšega svetovalca vlade glede Istre. Njegovi predlogi in posegi so seveda zadevali tudi politiko do beguncev. Med prvim organiziranim valom množičnega izseljevanja iz Istre, tistega iz Pulja leta 1947, je sicer CLNI igral drugovrstno vlogo, saj je glavna pripadla CLN iz Pulja in Comitato Giuliano (prim. Volk, 1999a, 94-97) v Rimu. Poleg tega, da sta organizirali odhod ljudi iz Pulja, sta ti dve organizaciji predstavili vladi tudi vrsto predlogov za njihovo namestitev v Italiji (Colummi et al., 1980, 208-214). Že v teh predlogih je bila predvidena strnjena naselitev beguncev, kot prioritetno območje njihove namestitve pa so izbrali cono A nastajajočega STO, vendar je nasprotovanje ZVU začasno preprečilo organizirano naselitev beguncev na Tržaškem.3 Tako so največje število puljskih beguncev namestili na Goriškem, v Tržiču in njegovi okolici ter v novonastalem begunskem mestecu Fertili na Sardinji.
Po ustanovitvi STO pa je glavna vloga pripadla CLNI. Po priključitvi Pulja in vzhodne Istre ter Reke k Jugoslaviji in organiziranemu eksodusu iz Pulja je CLNI izgubil vso konkurenco, saj se je CLN iz Pulja, ki je imel v priključenem delu Istre odločilen vpliv, razpustil, njegovi člani pa so se preselili v Italijo. CLNI pa je imel svojo mrežo zaupnikov in tajnih odborov najgosteje razpredeno prav v severozahodnem delu Istre, v coni B STO. Če se je pač odhajanje iz Istre, priključeni Jugoslaviji, po malem nadaljevalo po sistemu opcij, je nevralgična točka italijanskih interesov zdaj postala cona B, bodisi ker je bila njena prihodnja pripadnost še na kocki, bodisi ker je bilo prav iz cone B pričakovati nov val izseljevanja, če bi pripadla Jugoslaviji.
Glede problema naseljevanja beguncev je CLNI stopil v ospredje jeseni leta 1950. Aprilske volitve v ljudske odbore so, po trditvah avtorjev Storia di un esodo, dobile prelomni pomen v procesu vključevanja cone B v jugoslovansko državno stvarnost. To je držalo predvsem na nivoju zavesti ljudi, a tudi v dojemanju CLNI. Za CLN} in italijansko stran sploh naj bi bil pomen volitev le v potrditvi legitmnosti jugoslovanske oblasti in družbenega sistema ter v formalni prilagoditvi oblastne strukture v coni B jugoslovanski. Nasilno nastopanje proti abstinentom pa je za CLNI pomenilo tudi, da jugoslovanske oblasti ne bodo trpele nobenega odpora proti svojim načrtom. Usoda cone B naj bi bila torej že zapečatena. Dejstvo, da naj bi okoli tisoč oseb primorafi zapustiti cono B, ker so kljub nasilju vztrajale pri volilni abstinenci, pa je za CLNI dokazovalo, da bi vsak odpor privede! le do še hujših posledic za proitalijane, katerih končni rezultat bi bila njihova množična izselitev iz cone B (Colummi et al., 1980, 361-413). Spremenil se je tudi odnos CLNI in italijanske države do begunskega vprašanja: začeli so se pripravljati na njihov organiziran
sprejem in načrtno naseljevanje za krepitev "italijanstva" v coni A. Prvega junija 1950 so se tako v Trstu sestali direktor socialne pomoči (Direttore delia Pubblica As-sistenza) pri Notranjem ministrstvu Republike Italije, predstavnik italijanskega Zakladnega ministrstva, predsednik cone, funkcionar Prefekture v Trstu, namestnik direktorja Notranjih zadev ZVU, .šef Oddelka za socialno pomoč ZVU, predstavnik Finančnega oddelka ZVU, direktor Občinske podporne ustanove (Ente co-munale di assistenza - ECA) ter vrsta drugih visokih funkcionarijev ZVU, da bi razpravljali o problemih socialne pomoči in beguncev. Rezultat sestanka je bil dogovor, ki je zadeval tudi begunce. Glede slednjih je bilo sprejeto načelo, da morajo ostati v coni A STO. Naseliti bi jih morali v vseh občinah cone in jim čimprej priskrbeti dokončna stanovanja. Finančno breme je prevzela Italija, sklenili pa so tudi, da je treba čimprej pripraviti načrt dokončne namestitve beguncev. In ta načrt, ki je bil nared oktobra 1950, je izdelal prav CLN! v sodelovanju z Ufficio zone di confine (UZC - Urad za obmejna področja, naslednik UVG; vendar je bila njegova teža večja, ker je deloval v sklopu Predsedstva ministrskega sveta; prim. Volk S., 1999a). Načrta ne poznamo, znana pa so prej omenjena izhodišča dogovora. Vsekakor so uresničevanje načrta prepustili predsedniku cone in načelniku Conskega urada za povojno pomoč (Ufficio di zona assistenza postbellica) Palutanu. Novembra 1950 je Ministrstvo za notranje zadeve v ta namen nakazalo 222 milijonov lir Prefekturi v Trstu (katere šef je bi! vedno Palutan). Konkretno graditev zasilnih in dokončnih stanovanj za begunce je potem vodil Conski urad za povojno pomoč (Volk, 1999a, 42-43 in 156-158). Verjetno je bil posledica dogovora iz junija 1950 tudi ukaz ZVU št. 219 z dne 29.11.1950, s katerim so omogočili vpis v sezname stalno bivajočega prebivalstva c.one A STO (nove vpise v sezname so prepovedali z ukazom št. 64 z dne 19.12.1947, stalno bivališče pa je bii pogoj za pridobitev delovne knjižice in redno zaposlitev ter za volilno pravico) vsem osebam (in stvar je zadevala v prvi vrsti begunce), ki so bile vpisane kot živeče (stanujoče) v eni od občin cone vsaj od 1.11.1949 in so prošnjo vložile do 1.6.1951 (GUGMA, 33,1.12.1950, 581-582).
V naslednjih letih je CLNI vladi pošiljat nasvete in zahteve glede begunskega vprašanja, v katerih se je v glavnem skliceval na dogovor iz junija 1950, o katerem je tožil, da ga ne uresničujejo (AST. CGG, 1, 7, 31, 32, 64, 65, 79, 117, 135 in 136). Naselitev čimveč beguncev v Trstu je bila tudi temeljna postavka smernic pristopa do begunskega vala, ki se je sprožil v coni B STO po bilateralni noti 8. oktobra 1953, ki so jih sprejeli na sestanku zainteresiranih italijanskih ministrstev in
3 Nasprotovanje ZVU je onemogočilo odprto in uradno uresničevanje naseljevanja v coni A STO, ne pa "neuradnega", saj je zakonodaja ZVU puščata precej vrzeli za polnopravno življenje beguncev v coni (prim. Volk, 2000).
233
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 - 2000 -1 (20)
Akssandra {Sandif VOLK: ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO (CLNI) IN EKSODUS IZ CONE B ..., 231 240
drugih zasebnih in javnih dejavnikov (med njimi CLNI) decembra 1953. V njih so sicer predividevali, da se omejeno število beguncev napoti iz cone A STO v Italijo, vendar je CLNI januarja 1954 z odpovedjo sprejetih obveznosti (moral je prepričevati begunce, naj sprejmejo premestitev v Italijo) dejansko onemogočil uresničevanje teh sklepov. S to potezo je CLNI dokazal svojo moč in vpliv med begunci in dosegel, da je posebna komisija, ki je v Trstu odločala o upravičenosti posameznih beguncev, da ostanejo v Trstu, sprejela mnogo manj stroge kriterije ocenjevanja upravičenosti beguncev do obstanka v Trstu. Tudi ZVU se je uklonila zahtevam CLNI in izpraznila ter prepustila istrskim beguncem taborišče na Opčinah, ki so ga zasedali begunci iz držav vzhodnega bloka (Volk, 1999a, 166-168).
Predlogi iz maja 1954 so bili neke vrste končna beseda CLNI in obenem nabolj izdelana in popolna predstavitev stališč CLNI glede problema namestitve beguncev. Ker pa izhajajo predlogi iz kritične ocene dotedanjega pristopa do vprašanja, iz pregleda opravljenega dela in iz ocene možnih razsežnosti izseljevanja iz cone B v naslednjih mesecih in letih, nam dokument razkriva mnogo več.
"EKSODUS IZ CONE B - PREDLOGI ZA SPREJEM IN NAMESTITEV BEGUNCEV"
Avtorji Storia dl un esodo so si postavili vprašanje, ali je obstajal izdelan in celosten načrt za reševanje problema beguncev, ki so po 8. oktobru 1953 začeli množično zapuščati cono B. Na podlagi izjav in spisov Nicoloja Ramanija, odgovornega pri CLNI za podporno dejavnost, so ugotavljali, da je sicer obstajala ambicija (do izraza je prišla že na omenjenem sestanku decembra 1953), da bi vprašanje reševali načrtno. Vendar je Ramani omejil pomen sestanka ter dal razumeti, da ni bilo nobene načrtnosti v reševanju tega problema. Danes vemo, da so stvari potekale nekoliko drugače, da je pri reševanju begunskega problema imel zelo vidno vlogo CLNI ter da je načrt obstajal, pripravil pa ga je prav CLNI. Ta načrt sem izsledil v fasciklu 65 fonda Commissariato generale del governo (Generalni vladni komisariat), ki ga hrani Državni arhiv (Archivio di Stato) v Trstu (AST.CGG, 65, Esodo dalla zona 8). Komisariat je bil organ, ki ga je italijanska vlada ustanovila, da bi nekdanjo cono A bivšega STO postopoma pripeljal v okvir italijanske države predvsem z uskladitvijo zakonodaje ZVU z Italijansko.4 Generalni komisariat, ki mu je načeloval generalni komisar, je bil odvisen nepo-
sredno od predsednika italijanske vlade in je bil najvišji oblastni organ v nekdanji coni A (ki so jo poimenovali Tržaško ozemlje). Zato je bil nujno navzoč pri uresničevanju vsakega sklepa glede beguncev na ozemlju, ki ga je upravljal. Da pa bi imel komisar popoln pregled nad problemom, njegovim razvojem ter do tedaj sprejetimi sklepi, so mu posredovali tudi dokumente iz časa pred njegovo ustanovitvijo. In tako imamo v tem fondu kar precej gradiva o begunskem vprašanju v Trstu.
Petindvajset strani obsežen tipkan snopič je razdeljen na predgovor, pregled do takrat opravljenega dela v podporo beguncev iz cone B in "odstopljenih ozemelj" (z oceno možnega obsega bodočega izseljevanja iz cone B) ter na predloge nujnih ukrepov za rešitev vprašanja beguncev (že prisotnih in prihodnjih iz cone B STO). Priloženi so še prospekt predvidenih stroškov, predlog možnih lokacij začasnih sprejemnih centrov za begunce (begunskih taborišč) ter zapisnik sestanka med predstavniki ZVU in italijanske vlade 1.6.1950.
V predgovoru CLNI ponavlja že večkrat izraženo stališče, da je treba čim večjemu številu beguncem omogočiti naselitev v coni A STO (tudi kot uresničitev nikoli uveljavljenega dogovora z dne 1.6.1950). Na podlagi zelo kritične ocene dotedanjega načina urejanja begunskega vprašanja je postavljena zahteva po načrtnem in celostnem pristopu do lega problema, z masivno intervencijo države. Nadzor in usklajevanje uresničevanja načrtnega naseljevanja beguncev naj bi prepustili posebnemu organu s potrebnimi pristojnostmi in pooblastili. S temi ukrepi je bilo treba začeti takoj, ker bi bilo vsako odlašanje politično škodljivo za interese italijanske države, saj bi s tem ne mogli odvrniti Italijanov od tega, da bi začeli zapuščati cono B, v istranih pa bi povzročilo razočaranje nad odnosom Italije do njih, kar bi bilo v korist le Jugoslavije, komunistov in indipendentlstov. CLNI je tudi zavračal nameščanje beguncev po taboriščih v Italiji in zahteval, da se jim omogoči svobodna izbira namestitve, predvsem čim bližje cone A in Julijske krajine. Tudi državna sredstva je bilo treba uporabiti v glavnem v teh predelih (in še posebej na Tržaškem, v Tržiču in v njegovi okolici), da bi v njih ustvarili krepka italijanska jedra, odporna "slovanskemu pronicanju".
Dokument nam posreduje nekaj zanimivih podatkov tudi glede beguncev v Trstu in njihove situacije. Po računih CLNI naj bi bilo maja 1954 v coni A STO okoli 30.000 beguncev (16.000 iz cone B), ki so tja prišli pred 8.10.1953, in 3.893 oseb, ki so tja prišle po tem datumu. V prvi skupini so dajali pomoč v obliki brez-
4 Ustanovitev tega organa je imela tudi politični pomen. Italija je s tem, da bivše cone A ni kratkomab vključila v sklop drŽave, ampak jo je dala v upravo posebnemu organu, želela potrditi svoje tolmačenje Londonskega sporazuma: šlo je le za začasno italijansko oz. jugoslovansko upravljanje nekdanje cone A oz. cone B bivšega STO, ne pa za polnopravno priključitev. To je pomenilo, da je suverenost nad cono B ostajala Italiji, sporazum pa je bil le začasna rešitev, ki ni prejudicirala italijanskih pravic do cone B. Komisariat so ukinili leta t%3, ko je Trst postal glavno mesto novoustanovljene Avtonomne dežele Furianija-Julijska krajina. O komisariatu prim. Purini, 1995.
234
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 2000 • 1 (20)
Alessandro (Sandil VOLK: ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO (Ci.NI) IN EKSODUS IZ CONE B .,., 231-540
plačne hrane oz. denarnih podopor 7.399 osebam (med temi 58 beguncem iz Afrike in 139 povratnikom iz tujine). Del teh je bil potreben podpore, ker so bili dela nezmožni (ostareli, invalidi, otroci), vsaj 3.500 pa je bilo takih, ki so potrebovali podporo, ker niso mogli dobiti stalne zaposlitve zato, ker niso imeli stalnega bivališča v coni A STO (kar je bil pogoj za delovno knjižico in redno zaposlitev). Po teh podatkih bi se dalo sklepati, da je preostalih približno 23.000 beguncev imelo stalno bivališče v coni A, kar je med drugim pomenilo, da so imeli tudi volilno pravico.5
Glede problema začasnih in dokončnih stanovanj za begunce nam spis CLNI daje pregled časovnega poteka in akterjev reševanja problema. Sledeč prikazu CLN! se je graditev zasilnih, predvsem pa dokončnih stanovanj za begunce v coni A STO pričela avgusta 1950, ko je, na spodbudo CLNI, UZC dosegel od vlade, da je namenila Prefekturi v Trstu že omenjenih 220 milijonov lir za graditev begunskih stanovanj. Leta 1952 je skrb zanje prevzela Opera per 1'assistenza ai profughi giuliani e dalmati (Ustanova za pomoč beguncem iz Istre in Dalmacije - OAPGD). V veliko pomoč ji je bil tisti del uprave ZVU, ki so ga v skladu z določili angloameriško-italijanskega dogovora iz maja 1952 vodili italijanski funkcionari in je OAPGD zagotavljal sredstva iz proračuna ZVU. Gradbeno dejavnost v korist beguncev pa je po malem nadaljevala tudi Prefektura, medtem ko je CLN! (s podporo Predsedstva cone in Občine Trst) skrbel za zasilne bivalne prostore (Silos, barakarska naselja, javne in zasebne namestitve).
Pisali so tudi o "predvidljivi končni usodi cone S", kar kaže na to, da je CLNI že maja leta 1954 menil, da bo celotna cona B pripadla Jugoslaviji, kljub temu da je takrat bila še v igri opcija, ki je predvidevala, da bi vsaj obalna mesta (Koper, izola, Piran) prišla v sklop Italije. CLNi je računal, da se bo po dokončnem razpletu ita-lijansko-jugosiovanskega mejnega vprašanja iz cone B STO izselilo še od 20.000 do 25.000 beguncev. Ker naj bi bili skoraj vsi kmetovalci, je CLNI "s precejšnjo gotovostjo" napovedoval, da se bo izseljevanje začelo po koncu letine jeseni leta 1954.
Izhajajoč iz izkušenj izseljenskih valov Iet3 1945 in 1947 in iz napovedi, da bodo begunci prihajali brez vsakršnih gospodarskih in gmotnih sredstev, je CLN! predlagal državna načrtovano in usmerjano nameščanje beguncev. Poleg ponovljene zahteve, da jih naseljujejo v strnjenih jedrih, je CLN! podrčrtal tudi nujnost, da jim preskrbijo takšno zaposlitve, ki naj bi bila vsaj sorodna prejšnji. To pa zaradi tega, da bi se izognili zavlačevanju
problema zaradi nujne poklicne rekvalifikacije beguncev. Zaradi njegovih kvarnih moralnih posledic je bilo treba tudi zreducirati na minimum čas postanka beguncev v taboriščih. Ponovno so poudarili, da bodo begunci prihajali brez vsakršnih sredstev. Zato je bilo treba do problema imeti širok in večplasten pristop, predvsem pa dati beguncem na razpolago denarna (in druga) sredstva za čimprejšnjo obnovo njihovih gospodarskih dejavnosti. To tudi zato, da bi preprečili jugoslovansko propagandno izkoriščanje neurejenih razmer, v katerih bi se sicer znašli begunci ob prihodu v Italijo.6
Predlogi CLNI so nastali ob upoštevanju gospodarskih razmer v izvirnih krajih beguncev in prejšnjih dejavnosti begunskih družin. CLN! je označil območje napovedanega odhajanja kot pretežno kmetijsko, ribiško in mornarska, brez večjih tovarn. Obstajali naj bi !e redki srednji in mali indtistrijski obrati, ki so bili vsi vezani na predelavo kmetijskih pridelkov in rib. Prebivalstvo cone B STO so torej sestavljali predvsem kmetje (v veliki večini mali lastniki) in ribiči (lastniki ladji in člani posadk). Ob teh so bili tu še mali obrtniki in mali trgovci, ki so jim v veliki večini prav kmečka in/ali ribiška naselja dajala možnost gospodarske dejavnosti in preživetja. Nekaj je bilo še mornarjev (ki so težili k Trstu kot središču za zaposlovanje - vkr-cavanje), zasebnih in javnih uradnikov (ki naj bi bili maloštevilni), nekoliko številnejši pa so bili odvisini delavci (v glavnem zaposleni v tovarnah za predelavo rib). Kmetje, ribiči, mali obrtniki in trgovci, torej večina "bodočih" beguncev, so bili v glavnem neodvisni samostojni delavci, ki so bili lastniki svojih delovnih potrebščin in dobrin, osnovna gospodarska enota pa je bila družina. Da bi jim omogočila nadaljevanje njihovih tradicionalnih gospodarskih dejavnosti v begunstvu, je morala država ustvariti poseben sklad, ki bi jim zagotavljal dolgoročna brezobrestna posojila. Ta posojila bi bila krila z dvojnim jamstvom: obnovljenih gospodarskih dejavnosti beguncev v Italiji (oz. coni A STO) in lastnine, ki so jo begunci zapustili v coni B STO. Kreditiranje posameznih gospodarskih pobud naj bi prepustili trem ustanovam, ki bi vsaka skrbela za posebno skupino beguncev: Ente Nazionaie per le Tre Venezie (Vsedržavna ustanova za tri Benečije-ETV) bi skrbela za male neposredne obdelovalce, Consorzio nazionaie cooperative fra pescatori e affini (Vsetlržavni konzorcij ribiških zadrug-CNCPA) za ribiče, OAPGD pa za obnovo poslovnih prostorov obrtnikov in trgovcev in za stanovanja 7.a mornarje. Naj omenim, da so bile vse tri ustanove navzoče na večkrat omenjenem sestanku na
5	Zanimivo je tudi dejstvo, da so omenjali, kako je bilo v Italiji takrat v begunskih taboriščih notranjega ministrstva 7.692 družin beguncev, le nekaj več kot polovica pa jih je bilo iz ¡stre in Dalmacije.
6	Pisali so celo, da so jugoslovanske oblasti "na vse načine skušale otežiti ekonomske razmere begunca ob njegovem vstopu v Italijo, da bi v njem - ob pomanjkanju ustrezne in nemudne državne pomoči - povzročile zagrenjenosl;" do Italije. Treba je bilo onemogočiti te naklepe, tudi ker bi v obratnem primeru dali priložnost jugoslovanski propagandi, da situacijo beguncev v itaiiji slika v temnih barvah
ANNALES • Ser. hist. socioi. • ti) • 2000 • 1 (20)
Alessariiin) {SjniliJ VOLK; ODBOR NAROD« OSVOBODITVE ZA ISTRO (CLNI) IN EKSODUS iZCONE B .„ 231-^40
najvišji ravni v Rimu decembra 1953. Sredstva sklada naj bi predvidoma izrabilo 3.000 od 4.000/4.500 begunskih družin, ki naj bi zapustile svoje domove po 8.10.1953, potrebnih pa naj bi bilo (vštevši stroške za melioracijo zemljišč in urabnizacijo) okoli 12 milijard lir. CLNI je izrecno poudaril, da bi taka rešitev med drugim preprečila, da bi se begunci preoblikovali iz pohlevnih kmetov in ribičev v nemirno množico mezdnih delavcev.
Glede krajev naselitve posameznih skupin beguncev so ocenjevali, da bi se lahko mornarji naselili v Trstu, ki je bil že tako ali tako glavno središče za njihov poklic, za kmete in ribiče pa naj bi bila najprikiadnejša, tudi zaradi podobnosti z zapuščenimi kraji, Trstu sorodna območja Furlanije in Goriške. Slednji dve skupini beguncev naj bi naseljevali strnjeno, da bi tako ustvarili prava begunska naselja, s tem pa bi ustvarili ugodne razmere za to, da bi v njih lahko obnovili svoje dejavnosti tudi obrtniki in mali trgovci.
Za kmete so predlagali, da bi jim ETV najprej oddala zemljišča, ki so bila že pripravna za obdelavo in so bila v lasti ustanove,7 nato pa naj bi nova kmetijska zemljišča za begunce pridobili z melioracijo obsežnih močvirnatih območij v občini Gradež (omenjali so predvsem okolico Barbane). Tako naj bi ustvarili 220 kmetiji za prav toliko begunskih družin. Glede kolonov so pisali, da je njihovo število nepomembno (okoli 100 družin) in da bi jih lahko vse namestili na velikem kmetijskem posestvu ETV pri Fossalonu (Občina Gradež). S posebnimi pogodbami naj bi begunski koloni sčasoma postali solastniki celotega posestva in kmetijskega podjetja. Glede ribičev je CLNI menil, da jih je veliko že odšlo iz cone B in da so se v glavnem ustavili v Trstu. Tu pa so ribiči imeli težave tako zaradi pomanjkanja stanovanj kot tudi zaradi dejstva, da so minimalna obstoječa ribiška pristanišča in naprave že uporabljali krajevni ribiči. Begunce-ribiče je bilo zato treba naseliti v novih za ribištvo opremljenih naseljih. Ker so ocenjevali, da je Trst zelo širok trg za pridelke ribolova, so kot prvo možnost za nastanek ribiškega begunskega podjetja in naselja navedli območje Liserta v občini Tržič, nasproti že obstoječega begunskega ribiškega naselja pri Štivanu (novo naselje naj bi zgradili na bregu izliva Tirnave, kjer danes stoji papirnica). Staro in novo podjetje bi se lahko povezali, predvsem kar zadeva prodajo uiova. Obstaja! pa je še en razlog za to, da so novo begunsko naselje načrtovali na ozemlju Italije: tako bi obšli veto, ki ga je ZVU "zaradi svojih posebnih političnih razlogov" postavila novim namestitvam beguncev pri Štivanu. V ta namen naj bi zemljišča, ki so bila last občine Tržič in države, odkupil CNCPA in jih
melioriral. Poleg ribištva bi okoli 100 družin, kolikor so jih nameravali tu naseliti, imelo tudi drug vir dohodkov, in sicer vrtnarstvo ("kot se je dogajalo v Istri", je poudarja! CLNI), saj bi vsaka imela na voljo en hektar obdelovalnega zemljišča. Ker pa novo naselje ne bi zadostovalo za namestitev vseh ribičev- beguncev, so predlagali še nekaj možnih lokacij begunskih ribiških naselji po vsej Italiji, v katerih bi lahko namestili vsega okoii 240 družin.9 Vsa ta nova begunska naselja bi dala možnost obnove gospodarskih dejavnosti majhnega dela obrtnikov in malih trgovcev, a ne vseh. Preostalim je bilo treba pomagati z državnimi krediti in drugimi ugodnostmi, za odvisne delavce pa je CLN! zahteval zakon, ki naj določen odstotek novih zaposlitev obvezno rezervira za begunce. Problem uradnikov, učiteljev, profesorjev in svobodnih poklicov se je CLNI zdel razmeroma preprosto rešljiv, saj jih je bilo malo in bi jih brez večjih težav lahko sprejele v službo državne in poldržavne ustanove. V svojih predlogih CLNI ni prezrl begunskih študentov (ki jih je bilo treba oprostiti plačevanja šolskih davkov, jim dati štipendije in druge ugodnosti), ostarelih, bolnih, mladoletnih in težkih invalidov (za katere je bilo treba zgraditi ustrezne domove in zagotoviti denarna sredstva za njihovo vzdrževanje).
Vse te dejavnosti naj bi vodil in usklajeval poseben urad pri Predsedstvu ministrskega sveta, ki bi moral imeti ustrezna pooblastila in avtoriteto za urejanje celotnega vprašanja istrskih beguncev. Zato naj bi mu tudi načeloval član vlade. V primeru pa, da bi bila resnična govorica o namenu ustanovitve posebnega urada za Trst pri predsedstvu vlade, je CLNI predlagal, da se v sklopu tega urada izoblikuje poseben oddelek za begunce, Ta urad (aii oddelek), pri katerem bi CLNI moral imeti svojega stalnega predstavnika, naj bi nadzoroval delo ustanov (ETV, CNCPA in OAPGD), ki so morale skrbeti za posamezne skupine beguncev, upravljal denarni sklad za kreditiranje begunskih gospodarskih pobud ter nadzoroval uporabo fondov.
SKLEP
Svoje predloge je CLNI poslal vrhovom italijanske vlade, ki so po dokazu moči, ki ga je dal CLNi januarja 1954, njegove nasvete in predloge zelo upoštevali. Predlogi CLNI tako niso ostali mrtva črka na papirju. Dne 7. avgusta 1954 so se zbrali na sestanku, ki ga je sklical in vodi! v imenu Predsedstva ministrskega sveta prefekt Merno, predstavniki CLNI in vseh v njegovih predlogih omenjenih ustanov (AST. CGG, 1). CLNI je na tem sestanku igral vodilno vlogo, saj se je razprava razvijala na podlagi podatkov in ocen, ki so jih podali
7 To so bila posestva Forcate v občini Vigonovo pri Vidmu, pri Pevmi (Piuma) v občini Gorica in Boscat v občini Gradež.
5 Navajali so rt Sabbioni, blizu beneškega Uda, Otok S- Erasmc, S. Cataido (pri Lecceju v Apulijij in otok Montecristo. Slednji je znan
predvsem iz romana o prigodah istoimenskega grofa.
236
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 2000 • 1 (20)
Alessandro (sandi> VOLK: ODBOR narodne OSVOBODITVE ZA istro fC.LNl) in EKSODUS IZ cone s .. . 231 -240
njegovi predstavniki. Končne predloge vladi so strnili v devet strani dolgem dokumentu (in priloženih prospektih predvidenih stroškov), ki je temeljil na majskih predlogih CLNI. V njem so sprejeli izhodiščno zahtevo CLN1, da se beguncem omogoči nadaljevanje prejšnjih poklicnih oz. gospodarskih dejavnosti. V skladu s tem so predlagali različne rešitve za različne "poklicne" kategorije beguncev, le da so tokrat begunsko množico razdelili v tri "poklicne" skupine: kmete, ribiče in druge (v veliki večini so to bili odvisni delavci in obrtniki). Pomembno je bilo tudi, da so ETV, CNCP in OAPGD, ki so bile zastopane na sestanku, sprejele vlogo skrbnic posamezne skupine beguncev, ki jim jo je namenjal CLN1. Na sestanku so natančneje opredelili predvidene stroške in oblike kreditiranja begunskih dejavnosti. Predlagali so tudi možne kraje namestitve posameznih kategorij beguncev. Ti so bili sicer nekoliko različni od tistih, ki jih je maja predlagal CLNI, vendar so v še večji meri ustrezali osnovni zahtevi CLNI, da begunce naseljujejo na Tržaškem oz. čim bližje cone A. Tako so bili vsi kraji namestitve kmetov na ozemlju Furianije -Julijske krajine,9 za ribiče pa so predlagali kraje znotraj cone A STO (Lazaret pri Miljah in že obstoječe begunsko ribiško naselje pri Štivanu) ali tik ob meji z Italijo (Lisert). CLNI je pa nekoliko popustil, kar se tiče drugih beguncev, ki bi lahko računali na državno pomoč le kar zadeva stanovanja. Niso pa v sklepih sestanka omenjali kreditov za obrtnike in tudi ne beguncem rezerviranih odstotkov novih zaposlitev in drugih podobnih ukrepov, ki jih je v majskih predlogih zahteval CLNI. Po drugi strani pa so dopuščali možnost, da vsaj del beguncev preselijo iz Trsta v Italijo, saj so zapisali, da bodo stanovanja za begunce zgradi li v Trstu ali v drugih krajih po Italiji, kjer bi obstajale najboljše možnosti za vključitev beguncev v produktivno življenje. Treba je poudariti, da je vsaj načelno CLNI tako motivirano premeščanje v Italijo sprejemal že decembra 1953, vendar le v primeru, da je to za begunce res pomenilo možnost, da si ustvarijo novo normalno življenje, ne pa, kot se je dogajalo, da so jih le premestili iz begunskega taborišča v coni A STO v begunsko traborišče v Italiji.
Na tem sestanku so s sodelovanjem vseh osebkov, ki jih je CLNI navajal kot nujno soudeležene pri reševanju problema beguncev, izdelali za vlado podroben in izpopolnjen načrt naseljevanja beguncev na podlagi splošnih smernic in nače! majskih predlogov CLNI. Zahteve CLNI, da bi vodenje urejanja vprašanja beguncev iz Istre zaupali posebnemu uradu vlade, v zapisniku
sestanka ne omenjajo. To vlogo je prevzelo kar Predsedstvo ministrskega sveta, ki je sestanek sklicalo in vodilo, kasneje pa je verjetno begunsko problematiko zaupalo podtajniku, ki je skrbel tudi za UZC.
Da pa bi načrtovane posege lahko uresničili, so bila potrebna denarna sredstav in zakoni, s katerimi bi država ta sredstva dajala na razpolago in normirala njihovo uporabo. Najprej so z zakonom št. 908 z dne 19.1.1955 OAPCD uvrstili med možne porabnike sredstev Rotacijskega skiada za Trst in Gorico.10 Dne 26.3.1955 je sledil zakon št. 173, ki je bil namenjen reševanju stanovanjskega vprašanja v takrat že nekdanji coni A STO in je med drugim namenjal OAPGD milijardo Sir (kot so zahtevali v sklepih julijskega sestanka) za graditev begunskih stanovanj. Dne 31.3.1955 pa so z zakonom št. 240 dali ETV na voljo fond petih milijard lir za bonifikacijo in kmetijsko preobrazbo zemljiških posesti ter graditev ribiških naselij (očitno skrbi za ribiče niso prepustili CNCPA) na ozemlju Treh Benečij. To ni bilo enkratno nakazilo denarja, ampak so ETV dali na voljo trajni sklad, ker so kmetijska posestva dajali beguncem v odkup (čeprav po zelo ugodnih pogojih) in se je s temi sredstvi denarni fond stalno obnavljal.
Nato se je za nekaj let izdajanje novih zakonskih določil ustavilo. Zakonu Scelba iz leta 1950, ki ga je CLNI označeval kot dobro izhodišče za načrten in celostnen pristop k reševanju begunskega vprašanja, so sicer za eno leto podaljšali veljavnost z zakonom št. 594 z dne 17.7.1954, vendar je bilo treba na popravke, ki bi šli v smeri zahtev CLNI, čakati do leta 1958. Takrat, so z zakonoma št. 173 in št. 130 (oba sta bila razglašena dne 27.2.1958) še enkrat za eno leto podaljšali veljavnost zakona Scelba ter uvedli nekaj pomembnih novosti. Predvideli so posebne olajšave za obnovo poklicnih dejavnosti obrtnikov in malih trgovcev, za brezposelne begunce pa so uvedli obvezno kvoto pri novih zaposlitvah. Predvsem pa so vidnejšo vlogo dali OAPGD. Na področju stanovanjske problematike je OAPGD takrat dobila svetovalsko vlogo, vendar je tudi urejala in nadzorovala uresničevanje določil o obveznem zaposlovanju beguncev. Dve leti kasneje je ta ustanova postala uradno priznana vsestranska skrbnica beguncev. Ko so namreč 14.10. 1960 z zakonom št. 1219 še enkrat podaljšali (tokrat za tri leta) veljavnost zakona Scelba, so prepustili OAPGD planiranje, graditev in upravljanje stanovanj za begunce (predvsem onih na Tržaškem, Goriškem in Videmskem) ter ji dali na voljo novih 5 milijard lir za graditev stanovanj za begunce, ki so ki so
9	To so bili melioracijsko področje Cellina-Meduna v današnji pokrajini Pordenone, področje kmetijskega podjetja San Michele al fagliamento ob izlivu Tilmenta, posestvo Soscat v občini Gradež, posestvo Piuma (Pevmai pri Gorici ter posestvo F o? ca te pri f-ontanafreddi (Videm).
10	V italijanščini je popolno ime Fondo di rotazione per iniziative economiche net terrrtorio di Trieste e nella provincia diGorma (Rotacijski sklad za gospodarske pobude na teritoriju Trsta in v Pokrajini Gorica). Denarni fond sklada je bit namenjen spodbujanju in podpiranju gospodarskih pobud v Pokrajinah Trst in Gorica, del denarja pa je bil namenjen financiranju graditve ljudskih stanovanj.
ANNALES • Ser. hlst. sodo). • 10 • ¿000 1 (20)
Afcssandio (Sondi) VOLK: ODBOR NARODNE OSVOBOCMTVi ZA ISTRO ICLNI1 )N EKSOOUS 12 CONf. 6 , 231-240
biii Se v taboriščih. S tem si je tudi OAPGD, kot prej ETV, ustvarila trajni denarni fond, ki se je stalno obnavljal s pritokom vsot, ki so jih begunci plačevali za odkup ali najem stanovanj.11
Država je torej osvojila in v glavnih obrisih uresničila predloge CLNi, čeprav z nekaterimi manjšimi spremembami (kot npr. glede lokacij kmetijskih posesti in ribiških naselij, ki jih je ETV zgradila na podlagi zakona 130 iz leta 1958). Predvsem pa so se držali temeljnih predpostavk in ciljev, ki jih je glede naseljevanja beguncev v svojih predlogih začrtal C.LNl'. jih čimveč naseliti v Trstu in ob italijanski vzhodni meji, begunsko skupnost ohraniti čimbolj strjeno in obvarovati njeno tradicionalno socialno strukturo, da bi iz rtjih ustvarili "branike italijanstva" in ustaljenega socialnega reda ob vzhodni italijanski meji. Prvo načelo, kar največ beguncev naseliti v Trstu in ob italijansko-slovenski (jugoslovanski) meji, so dosledno uresničili. S tem (in drugimi ukrepi) so dosegli zastavljeni cilj "nacionalne bonifikacije" teh krajev z namenom (uresničenim) prevrnitve nacionalnih, a tudi političnih razmerij. Mnogo manj uspešno je bilo ohranjanje tradicionalne družbene strukture begunskih skupnosti. Te so res obdržali kolikor toliko strnjene s. tem, da so jih naseljevali v posebnih, v čimvečji meri avtonomnih begunskih naseljih. Ker pa v ta naselja beguncev niso nameščali glede na občino domicila v Istri, niso izpolnili cilja, da bi ohranili strnjene krajevne oz. občinske skupnosti beguncev.12 Najtežje pa je bilo ohraniti socialno strukturo begunskih skupnosti. Begunci so se v coni A STO in v Italiji znašli v okolju, ki je bilo zelo različno od okolja istrskih mestec in vasi. Znašli so se v urbani stvarnosti, kjer so veljali povsem drugi vedenjski modeli in (moralne) vrednote. Ta stvarnost pa je, kljub negotovim razmeram, v katerih so begunci živeli, pomenila za nekatere kategorije beguncev možnost novega, v mnogočem boljšega načina življenja: osem ur dela v tovarni je pomenilo za nekdanje revne kmete skoraj lenarjenje v primerjavi s prejšnjim celodnevnim garanjem na polju za golo preživetje. Podrejanje osebnih interesov družini kot osnovni gopodarski celici je v teh razmerah izgubljalo smisel in pomen. Nekoč trdne (in strogo avtoritarne) družinske vezi so se začele krhati in posamezniki so imeli možnost, da si prihodnost ustvarjajo samostojno (Nemec, 1998, 327354). Tega se je zavedal sam CLNI, ko je govoril o kvarnem vplivu dolgotrajnega obstanka v begunskih taboriščih, kjer so se ljudje privajali živeti od podpor in so prihajali v stik z vsakovrstnimi za tradicionalne družinske odnose nevarnimi zgledi. Stiska pa je begunce
silila tudi k ilegalnim načinom preživljanja.
Načrte o ohranjanju tradicionalne družbene stvarnosti beguncev so oteževal» tudi čisto gospodarski razlogi. OAPGD je v Trstu zgradila za begunce najprej 53 enostanovanjskih hiš, ki so nedvomno bolj ustrezale bivalni realnosti beguncev v istrskih mestecih in vaseh kot mestni stanovanjski bloki, vendar je to izbiro kaj kmalu opustila in prešla h graditvi večstanovanjskih blokov, ki so sčasoma postajali vse večji. Vse to pa je pripeljalo do situacije, v kateri se je znašla ETV, ko je morala oddati stanovanja, ki jih je zgradila v ribiškem naselju pri Stivanu in v Miljah. Komisija, ki je imela nalogo, da preveri in oceni prošnje, je ugotovila, da je prosilcev manj od razpoložljivih stanovanj. Zato je dovolila, da predstavijo prošnjo ne le družine, ki so se preživljale pretežno z ribolovom, kot so predvidevali na začetku, marveč najprej tudi vse družine, ki so imele vsaj enega člana, ki se je poklicno ukvarjal z ribolovom, nato pa bi kazalo, da so lahko predstavili prošnjo celo vsi, ki so bili ribiči pred odhodom iz Istre (tudi če se ob predstavitvi prošnje niso več ukvarjali z ribolovom). Vendar tudi to ni bilo dovolj in je zato komisija, ki je imela na voljo seznam vseh beguncev ribičev, Judi po večkrat pisno spodbudila upravičence, naj predstavijo prošnjo. Največ težav so imeli s stanovanji v Štivanu, Sama komisija je pojasnjevala, da so ribiči zavračali preselitev v Štivan bodisi zato, ker so v Trstu dobili drugo zaposlitev, bodisi ker so se zaposlili kot ribiči, vendar so ladje, na katerih so delali, plule na ribolov iz tržaške luke (AST, CTP, 57).
Predloge CLNi je torej država osvojila in jih, čeprav ne v celoti in predvsem zelo počasi, tudi uresničevala. Če pa je bila uresničitev zahtev glede zakonskih norm, porazdelitvi odgovornosti in denarnih sredstev razmeroma lahka stvar, pa je bilo drugače s cilji načrtnega naseljevanja beguncev. Teh ljudi ni bilo težko pritegniti v kraje ob vzhodni italijanski meji, saj je bila velika večina v taki situaciji, da niso mogli zavrnili ponujenih rešitev in ugodnosti. Problemi so nastajali z načrti glede poslanstev, ki so jim jih nalagali, in pri obnavljanju istrske stvarnosti v zdomstvu. Predvsem kar se tiče slednjega, je bil uspeh zelo dvomljiv, saj beguncev ni bilo mogoče obdržati ločene od širše stvarnosti, v katero so jih postavili, in jih ohranjati zakoreninjene v njihovo nekdanjo stvarnost. Tako je nastajal razkorak med realnostjo, ki so jo begunci vsakodnevno doživljali na delu, v šolah, v mestih in naseljih, kjer so živeli, in oblikami družbenega ter družabnega življenja, vse uprte k obujanju nekdanjih lokalnih tradicij, ki so jim jih namenjale begunske organizacije.
11	O OAPGD prim. Volk, 1999a, 61-92, o zakonskih ukrepih, ki so zadevali begunsko vprašanje, pa Volk, 1999b-
12	To so skušale popraviti begunske organizacije, ki so izbrale pot organiziranja beguncev na podlagi krajevne (občinske) pripadnosti. CIN'I je tako imel kot temeljne organizacije skupnosti ¡Comunita) leta 1954 ustanovljena Lnione degli istriani (UDI, Zveza istranov) pa družine (famiglie, fameje) (prim. Volk, 1999a, 187-193 in 221-227).
238
ANNALES Ser. hist. socio!. 10 • 2000 • 1 (20)
A;?JJJn<Jf<> (S¿¡fldí) UOiK. OÜÜOf, NAKODN£ 05VOBOCTJVÍZA ISÍRO (O.NI) ¡Ñ EKSODUS fZ CONI ti .... Z3\-Z40	'
IL COMITATO DI LIBERAZIONE NAZIONALE DELL'ISTRIA £ L'ESODO DALLA ZONA B DEL TLT. LE "PROPOSTE PER L'ACCOGLiMENTO E LA SISTEMAZIONE DEt PROFUGHI" PRESENTATE AL GOVERNO NEL MAGGIO 1954
Alessandro (Sandt) VOLK Istituto per git studi etnict, Si-1000 Ijubljana, ErjavCeva 26
RIASSUNTO
L 'intervenía riguarda ¡e posizioni del Comitato di liberazione nazionale dell'lstria (CLNI) sulla soluzione del problema dei profughi istriani. In particolare riguarda i! documento, tratto dalla busta 65 del fondo Commissariato Cenerale del Coverno custodito presso l'Archivio di Stato di Trieste, con il quafe il Cl.NI presen ta va le sue proposte per ¡a sistemazione dei profughi dalia Zona B del Territorio libero di Trieste (TLT), che dopo la nota bipartita dell'8.10.1953 avevano iniziato ad arrivare in massa nells Zona A. Con esso il CLNI esplicilava in maniera organica e completa la sua visione sugíi scopi e i modi di soluzione del problema, dopo che nel gennaio del 1954 a ve va / eso impossibile, con il ritiro della sua adesione, l'attuazione dell'accordo per la sistemazione dei profughi raggiunto nella riunione del 9.12.1953 a Roma con la commissione interministeriale inca rica ta della questione dei profughi. Nelle ventiquattro pagine dattiloscritte il problema viene presentido in maniera dettagliata e completa. Pariendo dalla constatazione che tutte le misare prese dal 1945 per sistemare i profughi istriani avevano avuto carattere d'improvvisazione, il CLNI poneva alcune premesse: il rinviare le misure per la sistemazione dei profughi non avrebbe indotto gli Italiani a amanere in Zona B e avrebbe portato solamente vantaggi politici a jugoslavi, comunisti e indipendentisti; le misure d'emergenza dovevano avere una dura ta mínima e prefigurare e porre le basí per le soluzioni definitive; per la soluzione del problema era necessario da parte dello stato un intervento massiccio e indirízzato principalmente a creare forti nuclei italiani nel triestíno e nel gorizíano: bísognava sistemare ¡1 maggior numero possibile di profughi a Trieste o in prossimitá del confine con la ¡ugoslavia e il TLT. Dopo l'esposízíone della situazione dei profughi giá presentí a Trieste e deile previsioni sulla porta ta futura dell'esodo dalla Zona B, ¡I CLNI proponeva soluzioni concrete per ogní singóla categoría socíale e/o professionale nelle quali aveva suddiviso la massa dei profughi. Oltre agli orientamenti di principio venivano presentad anche una serie di luoghi di possibile insediamento, soprattutto per que! che ríguardava agricoltorr e pescatori. Lo stato doveva contribuiré alia realizzazione del progetto fornendo i mezzi finanzíari per la creazíone di un fondo speciale che doveva fornire ai profughi prestiti senza interessi. La direzione di tutto il progetto doveva essere affidata ad un ufficio speciale presso la Presidenza del Consíglío dei Ministri', mentre la sua realizzazione concreta doveva essere demandata a tre en ti. all'Ente Tre Venezie, che doveva curare la sistemazione degli agricoltori, al Consorzio nazionale fra cooperative pescatori e affini, che doveva occuparsí dei pescatori, e all'Opera per l'assistenza ai profughi giulianí e dalmati, che avrebbe dovuto occuparsi della sistemazione lavorativa di artigiani e piccoli commercianti e degli altri problemi di tutti i profughi. Lo scopo fínate di questo progetto era, oltre alia sistemazione definitiva e in tempi i piú brevi possibile dei profughi, anche la conservazione della(e) común ¡ta profuga(e) e della sua (loro) struttura sociale.
Questo progetto del CLNI dívenne ben presto la fonte d'orientamento del govemo italiano per la soluzione del problema dei profughi. Le sue indicazíoni ed alcune sue soluzioni concrete vennero approvate giá alia riunione di Roma del 7.8.1954 tra un rappresentante della Presidenza del Consiglio dei Ministri, il CLNI e gli enti prima citati. Ma ¡i progetto del CLNI é riconoscibile, anche se non completamente e con alcune discrepanze non irrilevanti, in tutte le misure adottate dallo stato italiano negli anni seguenti per la sistemazione definitiva dei profughi.
Parole chiave: migrazioni, esodo, emígranti, profughi, Italia, 1954
239
ANNALES • Ser. hist. socioi. • ti) • 2000 • 1 (20)
Aleksandro {Sancfi) VOLK: ODBOR NARODMf OSVOBODITVE ZA ISTRO (CIMI) IN EKSODU5 IZ CONS B ..., ¿31-240
VIR! IN LITERATURA
AST. CGG - Archivio di Stalo di Trieste. Commissariato Generale de! Governo, fasc. 1, zapisnik sestanka 7.8. 1954.
AST. CGG - Archivio dt Stato di Trieste. Commissariato Generale de) Governo, fasc. 1, 7, 31, 32, 64, 65, 79, 117, 135 in 136,
AST. CGG - Archivio di Stato di Trieste. Commissariato Generale del Governo, fasc. 65, Esodo dalla 2ona B. Proposte per l'accoglimento e !a sistemazione dei pro-fughi. CLNi, Trieste, maggio 1954. AST. CTP - Archivio di Stato di Trieste. Consorz i o per la tutela della pesca, fasc. 57.
Colummi, C., L. Ferrari, G. Nassisi & G. Trani (1980):
Storia di un esodo. Istria 1945-1956. Trieste, istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nei Friufi - Venezia Giulia.
GUGMA - Gazzetta ufficiale clel Governo Militare Alleato, št. 33, 1.12.1950, str. 581-582.
Nemec, G. (1998): Un paese perretto. Storia e memoria di una comunita in esifio: Grisignana d'lstria 19301960, Trieste, Lstituto Regionale per ia Cuitura Istriana -Libreria editrice goriziana.
Purini, P. (1995): Trieste 1954-1963. Da! Governo Militare Atleato aila Regione Eriuli-Venezia Giulia. Trieste, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček. Volk, S. (1999a): Ezulski skrbniki. Vloga in pomen begunskih organizacij ter urejanje vprašanja istrskih beguncev v itaüji v luči begunskega časopisja 1945-1963. Knjižnica Annales 20. Koper Zgodovinsko družtvo za južno Primorsko in Znanstveno raziskovalno središče Repubfike Slovenije Koper.
Volk, S. (1999b): O zakonskem urejanju položaja istrskih in dalmatinskih beguncev v Italiji 1945-1963. Razprave in gradivo 35/*99. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 77-96.
Volk, S. (2000): Zakonodaja Zavezniške vojaške uprave in prisotnost istrskih beguncev v coni A Julijske Krajine oz. Svobodnega tržaškega ozemlja. V objavi v zborniku Prispevkov za novejšo zgodovino Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani ob jubileju dr. Milice Kacin-Wohinz.
240