VOJKO ANTONČIČ*
Distributivna pravičnost
Mnenja v slovenski populaciji
Uvod
Distributivna pravičnost se nanaSa na delitev redkih dobrin, recimo dohodka in premoženja. Socialistična družba je bila (z)grajena na egalitaristični koncepciji distributivne pravičnosti, pojem pravičnosti je bil tesno povezan s pojmom enakosti. TakSno pojmovanje pravičnosti je bilo ključni element politične legitimnosti socialističnega režima. Govorili smo o egalitamem sindromu, ki ga jc prvi opisal Županov (1970). Prav egalitaristična etika pa je bila kot sestavni del uradne ideologije pomembna ovira za (ekonomsko in politično) modernizacijo nekdanje jugoslovanske družbe. Zdajšnja societalna transformacija - ohlapno rečeno prehod v postsocialistično družbo - sloni na drugačnih legitimizacijskih premisah, med katerimi ni premise, da pravičnost pomeni enakost. Mason (1992. str. 199) npr. poroča, da je bil za Poljsko v osemdesetih letih značilen dramatičen odmik od egalitarizma: javnomnenjske ankete so kazale dramatično upadanje števila Poljakov, ki so podpirali omejitev najvišjih plač in politiko polne zaposlenosti ter hkrati veliko povečevanje števila zagovornikov take politike plač, ki naj bi uveljavila razlike glede na usposobljenost. V tem članku bomo predstavili nekaj analognih anketnih podatkov o slovenski populaciji: predstavili bomo nekaj anketnih podatkov. ki razkrivajo, katerim načelom distributivne pravičnosti se v slovenski populaciji najpogosteje prilegajo evalvacije o tem, kaj je in kaj ni pravično, ko gre za distribucijo dohodka in premoženja.
Načela distributivne pravičnosti
Iz teoretičnih razprav o distributivni pravičnosti je mogoče izluščiti šest načel, in sicer: načelo potreb, načelo enakih rezultatov ali načelo radikalne enakosti, načelo enakih možnosti, meritokratsko načelo, načelo funkcionalne neenakosti in načelo upravičenosti (Deutsch. 1975: Hochschild, 1981; Walzer, 1983; Cohen, 1986; Goodwin, 1987; Campbell. 1988; Marshall and Swift, 1992).
Koncepcija pravičnosti, ki naj bi temeljila na načelu potreb, ni bila nikoli sistematično elaborirana. Je pa splošno znano, da je Marx postavil maksimo, ki se glasi: Od vsakega glede na njegove sposobnosti in vsakemu glede na njegove potrebe. Po tem načelu je distribucija resursov pravična, če (in samo če) ljudje dobijo tisto, kar potrebujejo. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj je pravzaprav potreba. Odgovor na to vprašanje pa presega okvire tega članka, ne bomo se spuščali v obravnavo koncepta osnovnih človekovih potreb. Ce privzamemo, da imajo vsa človeška bitja enake potrebe, potem načelo potreb preide v načelo radikalne enakosti. Egalitarni sindrom, ki smo ga omenili v uvodu, je aproksimaci-ja tega načela.
* Df. Vojko AnIofiM. in piofnac na FDV in dirckior Incttittla a druihcnc vede
Med načelom radikalne enakosti in naslednjim načelom distributivne pravičnosti, t.j. načelom enakih možnosti, obstajata dva paradigmatična razločka. Načelo radikalne enakosti reducira pravičnost in enakost - pravičnost je isto kot enakost. Po načelu enakih možnosti enakosti niso a priori pravične in neenakosti niso a priori nepravične oziroma niso nepravične same po sebi. V okviru paradigme, v katero spada načelo enakih možnosti (in tudi naslednja tri načela, se pravi, meritokratsko načelo, načelo funkcionalne neenakosti in načelo upravičenosti), se vprašanje o pravičnosti glasi takole: Katere neenakosti so pravične oziroma pri katerih pogojih so neenakosti pravične? Že Aristotel je uvidel razliko med enakostjo in pravičnostjo. V Nikomahovi etiki trdi. da do prepirov in pritožb prihaja tedaj, ko se neenaki ljudje obravnavajo na enak način ali kose enaki ljudje obravnavajo na neenak način. Po načelu enakih možnosti so neenakosti pravične vse dotlej, dokler imajo socialni akterji enake možnosti v tekmovanju za neenake nagrade.
Druga paradigmatična razlika med načelom radikalne enakosti in načelom enakih možnosti se nanaša na vprašanje, kaj se pravzaprav evalvira. ko se dana distribucija resursov oceni za pravično ali za nepravično: če se za evalviranje dane distribucije resursov upošteva načelo radikalne enakosti, potem je za oceno distribucije odločilen izid distribucije; če pa se za evalviranje dane distribucije resursov upošteva načelo enakih možnosti, potem za i>ceno distribucije ni pomemben izid. mar\'eč distributivna formula in postopek, ki sta bila pri tem uporabljena. Načelo radikalne enakosti je torej načelo substantivne pravičnosti, načelo enakih možnosti pa načelo proceduralne pravičnosti.
Tako kot n.ičelo enakih možnosti je tudi meritokratsko načelo zelo »ptipular-no« načelo. Pravijo mu tudi načelo proporcionalnosti. v anglosaksonski literaturi je znano kot »equity principle«. Obširno je bilo obravnavano v socialni psihologiji (prini.: Walsteret al.. 1973. 1978). Enostavno povedano, gre za načelo, ki privzema naslednjo zahtevo: ljudem je treba dati. kar jim pripada, ali z drugimi besedami. dati jim je treba, kar si zaslužijo. Po teoriji, ki je znana kot »equity theory«, je distributivna pravičnost proporcionalno razmerje med inputi in nagradami (Walsieret al.. 1973).
Načelo enakih možnosti je verjetno najbolj »popularno« liberalno načelo pravičnosti. Načelo potreb in načelo radikalne enakosti sta seveda socialistični načeli. Obstaja tudi socialistična verzija meritokratskega načela, ki je izražena v znani Mancovi programatični zahtevi »Vsakomur v skladu z njegovim delom«. Vprašanje, katera distributivna formula na ustrezen način operacionalizira to zahtevo, je bilo eno od osrednjih vprašanj samoupravljavske distributivne pravičnosti.
Zasluge, potrebe in enake možnosti so nejasni pojmi, ki se dajo interpretirati na različne načine. Dva ocenjevalca se lahko, kljub temu da oba priznavata meritokratsko načelo, razhajata v oceni, kaj komu pripada, in sicer enostavno zato. ker eden drugače kot drugi definira, kaj se šteje kot zasluga oziroma katere lastnosti posameznikov je treba nagrajevati. Podobno velja tudi za načelo enakih možnosti.
Načelo funkcionalne neenakosti je izpeljano iz Rawlsove teorije pravičnosti. Rawls (1971) definira pravičnost kot poštenost. Da pride do sodila, po katerem je mogoče razločevati med pravično in nepravično družbo, si zamisli nepristranske socialne akterje. Da so nepristanski. doseže tako. da jih ogrne s »tančico nevednosti«. se pravi tako, da privzame, da socialni akterji ne vedo, kakšen je njihov družbeni polož<ij, da ne vedo, s kakšnimi talenti so obdarjeni in da ne vedo. kakšne so njihove preference. Razume se. da je ta amnezija oziroma amputacija relevantnih informacij zgolj teoretičen konstrukt. ki mu omogoča, da vzpostavi nepristranske akterje, akterje v »izvirnem položaju«, ki jim »tančica nevednosti«
omogoča, da delujejo avtonomno (avtonomno v Kantovem smislu). Družbeni red je pravičen, če sloni na pravilih, ki bi jih izbrali nepristranski socialni akterji. Za pravično urejeno družbo zato med drugim velja, da izpolnjuje naslednje zahteve:
1.	Vsaka oseba mora imeti enake temeljne svoboščine.
2.	Službe in položaji morajo biti dostopni vsem. pri tem mora obstajati poštena enakost možnosti.
3.	Socialne in ekonomske institucije morajo biti urejene tako. da bodo najbolj koristile tistim, ki jim gre najslabše.
Te zahteve Rawlsove teorije so razvrščene po prednosti. Če na primer ni mogoče hkrati zadostiti prvi in drugi zahtevi, ima pr\'a absolutno prednost pred drugo. Tretja zahteva, imenovana načelo razlikovanja, se nanaša na distribucijo dohodka in bogastva (Buchanan in Mathieu, 1968, str. 28). Po Rawlsu so potemtakem neenakosti pri distribuciji dohodka in bogastva pravične le tedaj, ko prispevajo k povečanju blagostanja tistih, ki so v najslabšem položaju, se pravi tedaj, ko povečujejo socialno integracijo in so potemtakem funkcionalne za družbo kot celoto. Temu načelu pravičnosti zato pravimo načelo funkcionalne neenakosti. To načelo pravičnosti spominja na funkcionalizem v teoriji stratifikacije. vendar je funkcionalistična teorija stratifikacije deskriptivna. Rawlsova teorija pravičnosti pa (predvsem) normativna.
Očitno je, da načelo funkcionalne neenakosti spada v paradigmo, ki pravičnosti ne istoveti z enakostjo. Utemeljitev neenakosti, ki nam jo daje Rawlsovo načelo, pa je povsem drugačna kot utemeljitev, ki sloni na nekaterih drugih načelih v okviru te paradigme, nekatera izmed njih v celoti izključuje. Sposobnost za trdo delo je po Rawlsu stvar naravnega naključja in zato z moralnega vidika arbitrarna. Isto velja za talent. Meritokratsko načelo potemtakem ne more biti načelo distributivne pravičnosti.
Rawlsovo teorijo je ostro kritiziral Nozick (1974). V razpravo pravičnosti je vpeljal načelo upravičenosti. S tem je vnesel v razpravo nove aspekte pravičnosti: premoženjske pravice in svobodo izbire. Po Nozicku vprašanje o distributivni pravičnosti ni vprašanje o tem. katere neenakosti so pravične, niti ni vprašanje o tem. za katere sposobnosti in talente si posameznik zasluži nagrado. Niti poštenost niti zasluge nimajo nič skupnega z distributivno pravičnostjo. Vprašanje o distributivni pravičnosti je vprašanje o legitimnosti premoženja: gre za vprašanje, ali je bilo premoženje pridobljeno na legitimen način. Vsakdo je upravičen do resursov, ki jih je pridobil v svobodni menjavi tako, da jc uporabil svoje »zaklade« (talente, sposobnosti). Ravvisova teorija daje legitimne razloge za redistribucijo resursov. Nozick pa redistributivne posege zavrača, saj v njih vidi kršenje premoženjskih pravic in ogrožanje osebne integritete. Hkrati lahko takoj sprevidimo tole: iz načela upravičenosti sledi pravica do dedovanja (Nozick se celo zavzema za prepoved davka na dediščino); zato je načelo upravičenosti v navzkrižju z načelom enakih možnosti in z meritokratskim načelom.
Mnenja o distributivni pravičnosti
Preidimo sedaj na empirično analizo. Zanima nas. kolikšno empirično veljavo ima v slovenski populaciji posamezno načelo distributivne pravičnosti. Še posebej nas zanima, v kolikšni meri se v slovenski populaciji evalviranje pravičnosti prilega tržni pravičnosti. Trg je distributivni mehanizem, ki generira precejšnje socialne razlike. Zato ga ni mogoče utemeljiti - se ne da legitimizirati - s sklicevanjem
na načelo radikalne enakosti ali s sklicevanjem na načelo potreb. Smiselno je domnevati, da posameznik, ki sprejema tržno pravičnost, zagovarja načelo enakih možnosti ali meritokratsko načelo ali načelo funkcionalne neenakosti ali načelo upravičenosti. Obratno pa ni zmeraj res. Prav lahko se recimo primeri, da je za nekoga distributivna pravičnost predvsem pravičnost, ki sloni na meritokratskem načelu in da kljub temu zanj trg ni pravična institucija, ker trga ne percepira kot institucijo, ki nagrajuje tisto, kar naj bi se pti njegovem prepričanju štelo kot zasluga.
Omejili se bomo na podatke o evalviranju ekonomskih nagrad. Drugače povedano, naša analiza se nanaša samo na eno področje, samo na eno sfero, in sicer na pt)dročje dohodka in premoženja. V primerjavi z Deut.schejem, Walzerjem in nekaterimi drugimi, predp<istavljamo, da se na tem področju uporablja več načel distributivne pravičnosti. Deutsch (1975) je razvil tako imenovano teorijo družbenih sfer. Po tej teoriji je družba sestavljena iz več avtonomnih sfer, med katerimi so družina (sfera socializacije), gospodarstvo in sfera prijateljskih odnosov. Predpostavlja se, da ima vsaka od teh treh sfer svojo alokativno normo. Ali drugače povedano, v vsaki sferi velja eno od načel distributivne pravičnosti: v sferi socializacije načelo potreb, v gospodarski sferi meritokratsko načelo in v sferi prijateljskih odnosov načelo enakosti. Podobno teoretsko shemo uporablja tudi llochsc-hildova (1981) v svoji empirični analizi treh družbenih sfer, ki jim ona pravi življenjska področja (domains of life). gre za ekonomsko, ptilitično in socialno področje. V svoji knjigi Spheres of Justice govori Walzer o »intrinsičnem pomenu« dobrin Po njegovem je treba posamezni dobrini prirediti distributivno načelo glede na njen intrinsični pomen. V naši analizi ne privzemamo takega teoretičnega izhodišča. Dopuščamo možnost, da na področju, ki ga analiziramo, se pravi, na ekonomskem področju, deluje več načel distributivne pravičnosti.
Da bi ugotovili, katerim načelom distributivne pravičnosti se v slovenski populaciji najpogosteje prilegajo evalvacije o tem, kaj je in kaj ni pravično, ko gre za distribucijo dohodka in premoženja, smo izvedli posebno anketo na reprezentativnem vzorcu slovenske populacije. Vzorec smo določili po načrtu vzorčenja, ki ga uporabljajo v raziskavi Slovensko javno mnenje. Velikost vzorca je bila 1400-t- 560 oseb. pri tem je 1400 število »osnovnih« in 560 število »rezervnih« oseb. Uspelo nam je anketirati 1375 oseb. Anketa je bila izvedena junija 1991 pod okriljem Inštituta za družbene vede. Izvedena je bila v okviru mednarodne raziskave, v katero je vključenih 12 dežel (Bolgarija. Češka. Japonska. Litva. Nemčija, Nizozemska, Madžarska, Poljska. Rusija. Slovenija, Velika Britanija in Združene države Amerike).
Poglejmo, kako so v anketnem instrumentu operacionalizirana p<isamezna načela distributivne pravičnosti. Načelo potreb nastopa v ocenjevalnem vprašanju:
(VI. 1) Koliko hi morala vplivati na viiino plače velikost drttiine. ki jo delavec preživlja?
in v naslednjih dveh trditvah:
(VI. 2) Vlada bi morala vsakemu zagotoviti minimalen življenjski standard.
(VI. 3) Najbolj pomembno je. da ljudje dobijo, kur potrebujejo - tudi Če to pomeni, da se prerazporeja denar od tistih, ki so zaslužili več. kot potrebujejo.
Pri vprašanju V1. I smo upt)rabili štiristopenjsko lestvico: I - Zelo. 2 - Nekoliko. 3-Ne dosti, 4-Nič. Strinjanjes trditvama VI. 2in VI. 3 je respondent izrazil z eno od vrednosti na petstopenjski lestvici:
1 - Se zelo strinja. 2 - Se deloma strinja, 3 - Neopredeljen, 4 - Deloma se ne strinja, 5 - Sploh se ne strinja.
Načelo radikalne enakosti je obesedeno v naslednjih dveh trditvah:
(V2. 1) yiada hi morala določili zgornjo mejo za to, koliko lahko posameznik zasluii.
(V2. 2) Najbolj pošteno bi bilo. če bi premoženje in dohodek delili tako, da bi vsak dobil enak delež-
Naielo enakih možnosti imamo v vprašanju:
(V3. 1) Koliko bi moralo vplivati na višino plače to, da je delavec moški in ne ženska?
in v naslednjih dveh trditvah:
(V3. 2) Da imajo eni več denarja ah premoženja, je pošteno, toda samo če obstajajo enake možnosti.
(V3. 3) Pravično je, da se takim, ki so v slabem položaju, dodatno pomaga, tako da imajo v življenju enake možnosti.
Meritokratsko načelo nastopa v treh vprašanjih in dveh trditvah:
(V4. 1) Koliko bi morala vplivati na višino plače stopnja izobrazbe?
(V4. 2) Koliko bi morala vplivati na višino plače delavčeva prizadevnost?
(V4. 3) Koliko bi morala vplivati na višino plače odgovornost, ki jo ima delavec pri svojem delu?
(V4. 4) Ljudem, ki trdo delajo, pripada večji zaslužek kot tistim, ki ne delajo trdo.
(V4. 5) To, da so eni pametnejši in bolj sposobni, je stvar sreče; zato si ne zaslužijo, da bi bili bolje plačani.
Načelo funkcionalne neenakosti je ubesedeno v naslednjih treh trditvah:
(V5. 1) Samo če so razlike v dohodkih dovolj velike, obstaja spodbuda za individualno prizadevnost.
(V5. 2) Prav je, da imajo poslovneži velik dobiček, saj imajo od tega na koncu vsi korist.
(V5. 3) Ljudje ne bi hoteli prevzeli nobene dodatne odgovornosti pri delu, če ne bi bili za to dodatno plačani.
Načelo upravičenosti pa je bilo respondentu predstavljeno z naslednjima trditvama:
(V6. 1) Ljudje imajo pravico, da zadržijo, kar so zaslužili - tudi če to pomeni, da bodo eni bolj premožni kot drugi.
(V6. 2) Ljudje imajo pravico, da zapustijo svoje premoženje svojim otrokom.
Razume se, da smo pri vprašanjih V3. 1, V4. 1. V4. 2 in V4. 3 uporabili enako ocenjevalno lestvico kot pri vprašanju VI. 1. Prav tako se razume, da smo pri trditvah V2.1, V2.2, V3.2, V3. 3. V4.4. V4.5, V.S. 1, V5.2. V5.3, V6. 1 in V6.2 uporabili enako petstopenjsko lestvico strinjanja kot pri trditvah VI. 2 in VI. 3.
Za vsako načelo distributivne pravičnosti, ki jih upoštevamo v tej analizi, konstruiramo enostaven indeks, ki zavzame tri vrednosti:
1	- pop<ilnoma cxlklonilno stališče do danega načela distributivne pravičnosti;
2	- stališče, ki ne izraža niti popolnega odklanjanja niti popolnega sprejemanja:
3	- stališče, ki izraža popolno sprejemanje danega načela distributivne pravičnosti.
Kako konstruiramo indeks za posamezno načelo, pokažimo na zgledu: oglejmo si, kako ga definiramo za načelo potreb. Z vprašanjem VI. 1 in s trditvama VI. 2 ter VI. 3 dobimo tri spremenljivke. Iz njih sestavimo novo spremenljivko, imenujemo jo VI.
VI = 1 če je VI. 1. = 4in(V1.2 = 4ahV1.2 = 5)in(VI.3 = 4ali V1.3=5)
VI = 2 če je (VI. 1 = 2 ah VI. 1 = 3) in VI. 2 = 3 in VI. 3 = 3
VI =3 če je VI. 1 = 1 in (VI. 2 = 1 ali VI. 2 = 2) in Vi. 3 = 1 ali VI. 3 = 2)
Povejmo to še nekoliko manj tehnično. Vrednost VI = 1 pomeni: respondent zavrača distributivno formulo, v kateri bi se upoštevala velikost posameznikove družine, se ne strinja s tem, da bi morala vlada vsakemu zagotoviti minimalen življenjski standard, in ne odobrava redistribucije dohodka - tudi redistribucija, s katero naj bi vsakemu zagotovili, da dobi, kar potrebuje, zanj ni legitimna. Vrednost VI = 2 pomeni: respondent nekatere aspekte načela potreb (vsaj deloma) sprejema, nekatere pa (vsaj deloma) zavrača ali pa o njih nima izrazitega stališča. Vrednost VI = 3 pa pomeni: respondent sprejema zahtevo, daje treba pri distribuciji dohodka upoštevati velikost posameznikove družine, odobrava politiko, ki vsakemu zagotavlja vsaj minimalen življenjski standard, in zanj so redistribucije, ki omogočajo, da vsak dobi. kar potrebuje, legitimne.
Analogen indeks konstruiramo tudi za druga načela. Frekvenčne distribucije za vrednosti posameznih indekstiv so prikazane v tabeli I. V tabeli so navedene relativne frekvence, izražene v odstotkih.
TABELA 1
Odstotek						
Vrednost	VI	V2	V3	V4	V5	V6
I	1.6	16.6	0.0	0.0	4.8	.3
2	85.6	61.1	44,1	84.6	61.8	11.5
3	12.8	22.3	55.9	15.4	33.4	88.2
N	1281	1272	1290	1270	1259	1338
V1 - indeks za načelo potreb
V2 - indeks za načelo radikalne enakosti
V3 - indeks za n.-ičclo enakih možnosti
V4 - indeks za meritokratsko načelo
V5 - indeks za načelo funkcionalno enakosti
V6 - indeks za načelo upravičenosti
Kaj je mogoče skleniti na podlagi tabele 1? Videti je. da obstaja egalitarni sindrom: 22.3% anketirancev podpira načelo enakosti, 12.8% pa jih podpira načelo potreb. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da nihče ne zavrača načela enakih možnosti; prav tako nihče ne zavrača meritokratskega načela. Kar zadeva ti dve načeli, se razlike pojavljajo edino glede načina interpretacije »enakih možnosti« ter presoje, kaj je vsebina zasluge oziroma presoje, katero posamično osebno lastnost ali vrednoto, ki se šteje kot zasluga, je treba upoštevati pri distribuciji dohodka. »Trdo delo« in »trud« sta pojma, ki sta v sloveaski populaciji najpogosteje omenjana kot vrednoti, ki zaslužita nagrado. Lahko le ugibamo, v kolikšni meri je to posledica »delokratske« ideologije, tj. kulta dela iz časov samoupravljanja. Naši podatki ne zadoščajo za obravnavo tega vprašanja. Kljub temu pa se zdi dopusten sklep, da ima meritokratičnost široko podporo v slovenski populaciji. Enako velja tudi za liberalno pojmovanje enakih možnosti.
21di se. da jc poleg meritokratskega načela in načela enakih možnosti načelo upravičenosti načelo, ki prevladuje v slovenski populaciji. Kot je razvidno iz tabele 1. načelo upravičenosti podpira skoraj 90% vprašanih. Seveda je mogoče tudi podvomiti o veljavnosti orodij, ki smo jih uporabili v tej anketi. Vendar so formulacije, s katerimi smo operacionalizirali to načelo, zelo enostavne, možnost, da bi anketiranec napačno razumel tisto, kar je bilo mišljeno s posamezno trditvijo, je
dokaj majhna. Z druge strani pa ne gre prezreti, da imamo za načelo upravičenosti le dve trditvi. Z njima pa je tako rekoč nemogoče zajeti vse razsežnosti, ki jih ponujajo teoretične možnosti. Še več: glede na delovanje različnih vsebinskih in formalnih učinkov, dve vprašanji ne zadoščata za diferenciranje različnih mnenj posameznega anketiranca v zvezi s tem načelom. Kljub vsemu pa naša anketa daje zadostno podlago za trditev, da ima med Slovenci svobodnjaško načelo upravičenosti veliko empirično veljavo.
Prehod iz socialistične v postosicialistično institucionalno ureditev se običajno interpretira kot prehod iz stanja, v katerem se peberira visoko stopnjo enakosti na račun nizke stopnje učinkovitosti v stanje, v katerem se preferira višja stopnja učinkovitosti na račun nižje stopnje enakosti. Količina resursov je odvisna od stopnje sistemske učinkovitosti. Ker je za egalitaristične sisteme značilno, da so obsojeni na nizko stopnjo učinkovitosti, je izbira omejena na dve možnosti: velika enakost v delitvi manjše količine resursov ali velika neenakost v delitvi velike količine. S tega vidika je porast družbenih neenakosti, ki so posledica nastajanja tržnega gospodarstva, mogoče upravičiti s sklicevanjem na učinkovitost. Da je lahko učinkovitost eden izmed načinov za evalviranje pravičnosti, je najbolje razvidno iz RawIsove teorije. Njegova teorija se zlahka uporabi za legitimizacijo trga. Lahko rečemo, da se načelo funkcionalne neenakosti bolje prilega tržni pravičnosti kot katero koli drugo načelo. Če ljudje verjamejo, da je trg nujen pogoj za gospodarsko učinkovitost, se neenakosti, ki so p<wezane z delovanjem trga, percipirajo kot pravične, saj imajo zaradi povečane gospodarske učinkovitosti vsi korist.
Kot je razvidno iz tabele 1, 33.4% vprašanih podpira načelo funkcionalne neenakosti. Očitno ima tudi načelo funkcionalne neenakosti empirično veljavo v slovenski populaciji, vendar pa bi vseeno težko trdili, da Slovenci legitimnost postsocialistične ureditve opirajo na načelo funkcionalne neenakosti.
Vsota relativnih frekvenc v tretji vrsti tabele 1 je veliko večja kot 100 (znaša 228). To pomeni, da nekateri izmed vprašanih podpirajo več kot eno načelo distributivne pravičnosti. Poglejmo, kateri vzorci načel obstajajo. Ker je relativno frek-venčnost v četrtem stolpcu tabele 1 mogoče tolmačiti tako, da dobesedno vsi vprašani sprejemajo meritokratsko načelo, je treba le ugotoviti, katera načela poleg meritokratskega podpirajo anketiranci. Vsako izmed petih načel je možno ali podpreti ali ne podpreti. V tem smislu obstaja 25 = 32 logičnih možnosti. Analiza podatkov iz naše ankete nam odkriva, da se tudi v resnici pojavljajo prav vsi logično možni vzorci načel pravičnosti. Vendar pa jih ima le pet relativno frekvenco, ki je večja od 5%. Prikazani so v tabeli 2.
TABELA 2
EOPP & ENTI	24.2%
EOP & ENTI.& ENTI	15.8%
ENTI	15.6%
FINE & ENTI	8.00
EOUT & EOPP & ENTI	6.0%
število veljavnih primerov =	1148
Na prvi pogled se zdi, da je vzorec, ki ga tvorita načelo enakih možnosti in načelo upravičenosti, logična nedoslednost, saj je v nekaterih pogledih (kot je npr. zagovarjanje nasledstva) upravičenost mogoče obravnavati kot dejansko kršitev enakih možnosti.
Podobno je videti, da tudi vzorec, lii je sestavljen iz radikalne enakosti, enakosti možnosti in upravičenosti, predstavlja eklekticizem, ki bi mu le s težavo pripisali smiselnost. Vendar to. kar daje vtis logične nekonsistentnosti, ni nujno tudi dejanska nekonsistentnost. Prvič, kot smo že ugotovili, termini, s katerimi se izraža vrednotenje pravičnosti, ne predstavljajo jasno opredeljenih pojmov: pojem enakih možnosti je nejasen pojem, ki je podvržen celi vrsti različnih interpretacij, od katerih za nekatere celo velja, da niso v nasprotju s pomenom upravičenosti. Drugič, pravičnost je koncept, ki mu je mogoče nasprotovati: kot nekateri poudarjajo (glej npr. Tversky in Kahneman, 1986; Arts et al.. 1991; Burgoyne et al., 1992) je nekatere nekonsistentnosti pri evalviranju pravičnosti mogoče pripisati tako imenovanemu »effect of framing«. Tretjič, z domnevno nedoslednim vzorcem načel pravičnosti je prej miSljeno »zaporedje načel« kot pa »razvrstitev načel«. Tako npr. vzorec, ki je sestavljen iz radikalne enakosti, enakosti možnosti in upravičenosti - kar je očitno nedosleden model - lahko označuje, da je radikalna enakost najbolj sprejemljivo načelo pravičnosti ter da mu v primeru, če ga ni mogoče izvajati, po pomembnosti sledita načelo enakih možnosti ali načelo upravičenosti.
Ostane nam še, da vsaj na hitro pregledamo strukturo anketirancev, ki podpirajo posamezna načela pravičnosti. S tem namenom vključimo v našo analizo še podatke o spolu, starosti in razredni pripadnosti. Razlikujemo tri starostne skupine: do .10 let, od 30 do 50 let, nad 50 let. Uporabljamo razredno shemo z naslednjimi petimi kategorijami: 1 - delodajalci (strokovnjaki, ki so samozaposleni; uslužbenci, ki sodelujejo pri vodenju ali sprejemanju <xlločitev. ter uslužbenci, ki si sami postavljajo cilje), 2 - rutinski pisarniški uslužbenci, 3 - malo meščanstvo, vključno s kmeti in drobnimi posestniki, 4 - nadzorniki fizičnih in kvalificiranih delavcev, 5 - polkvalificirani in nekvalificirani delavci. Razvrstitev anketirancev v posamezne kategorije je odvisna od njihove trenutne zaposlitve oziroma od zadnje zaposlitve.
Da bi ocenili učinke, ki jih imajo spol, starost in razredna pripadnost na evalvi-ranje pravičnosti, smo nastavili loglinearne oziroma natančneje modele logit. Rezultati te analize so: (1) učinki spola in starosti ter interakcijski učinki so zanemarljivi - v večini primerov predvidene vrednosti ustreznih koeficientov niso statistično signifikantne; (2) učinki razredne pripadnosti niso zanemarljivi - predvideni učinki, ki so povezani z nekaterimi razrednimi kategorijami, dosegajo statistični in dejanski pomen v modelu za funkcionalno neenakost, v modelu za enakost možnosti in v modelu za radikalno enakost. Pravzaprav sta zares (ne samo s statističnega vidika) pomembni zgolj dve oznaki, da je posameznik delodajalec oziroma daje polkvalificiran ali nekvalificiran delavec. Iz povedanega je mogoče skleniti tole: razlike pri evalviranju pravičnosti, ki jih je mogoče pripisati spolu ali starosti in so v nekaterih primerih tudi statistično signifikantne, so relativno nepomembne. Lahko pa trdimo, da je kategorija delodajalcev nagnjena k podpiranju načela funkcionalne neenakosti in načela enakih možnosti, medtem ko se polkvalificirani in nekvalificirani delavci bolj nagibajo k podpiranju načela radikalne enakosti.