TRGOVSKI LIST Časopis za trgovino, Industrijo In obrt Naročnina za ozemlje SHS: letno 180 Din, za V2 leta 90 Din, za ^4 leta 45 Din, Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani v Gregorčičevi ulici štev. 23. mesečno 15 Din; za inozemstvo: 210 Din. — Plača in toži se v Ljubljani. Dopisi se ne vračajo. — Številka pri poštni hranilnici v Ljubljani 11.963. LETO XI. Teielea št. 3552. LJUBLJANA, v torek, dne 7. (februarja 1928. Telefon št. 2552 ŠTEV. 15. Albin Ogris: Vloga družb z o. z. v slovenskem gospodarstvu. Gospodarski razlogi, zaradi katerih se je v Nemčiji 1. 1892. in v bivši Avstriji 1. 1906. uvedla d. z o. z. kot nova oblika trgovske družbe, niso bili v obeh državah isti in so s početka bili hudo osporovani. V njih formulacijah se izraža več optimističnih nad v bodočo vlogo nove asociacije nego z dokazi podprtega prepričanja, da gospodarstvo z obstoječimi družbenimi oblikami zares več ne more izhajati. V bivši Avstriji so odločilni krogi bili mnenja, da bi se z uvedbo družbe z o. z gospodarska podjetnost dala pospešiti podobno kakor v Nemčiji in da bi se gospodarske krize, katerim so le težko odolevale tedanje delniške družbe, dale s tem sredstvom omiliti. Ker se je smatralo, da so koncesijski sistem in policijska strogost, ki je ni omilil niti akcijski regulativ, in drage, dolgotrajne formalnosti, ki so združene z ustanavljanjem delniških družb, glavne ovire velepoteznejšega gospodarskega pod-vizanja, so trgovske zbornice z eno eamo izjemo zagovarjale recepcijo te nove nemške družbene oblike ter recepcijo relativno lahko dosegle. Med glavnimi razlogi se je navajala tudi baje visoka davčna obremenitev delniških družb (ki pa je napram današnji v Sloveniji prava malenkost). Širšim krogom je kot učinkovita propagandna parola bila namenjena utemeljitev, da je treba vendar tudi malemu človeku dati priložnost, da preskusi svoje sposobnosti in srečo v taki pridobitni družbi, ki ni vezana na tako strogo in drago formalnost, kakor d. d., ni združena z večjim rizi-kom, nego ga mali človek more prevzeti, in ki naj bo po svojem pravnem ustroju prilagodljiva specialnim individualnim, stvarnim in krajevnim razmeram. Zveza med kapitalom in osebnim delom, ki se v d. d. popolnoma ločita, naj bi ostala, jamstvo pa se znižaj na ono minimalno mero, na kateri se podjetniška zaupljivost more za silo še srečati z upnikovo opreznost io. Na ta način so se v novi asociacijski obliki združila posamezna načela iz drugih in je nastala današnja družba z o. z., pravna naprava, ki ni vzrasla sama iz prakse gospodarskega življenja, temveč ie bila izumljena v konferenčnih dvoranah. Obliki d. z o. z. še danes po 34. oz. 20. letih ne odgovarja noben tip gospodarskega podjemanja ter je tekom svojega obstoja postala proteično bitje, ki združuje in nadomešča' vse po dninarski svoji naravi, ki je pripravna za prav vse posle, za rudarstvo in plavžarstvo ravnotako kakor za zabavne klube in verske družbe. V mnogih pogledih dispozitivna narava zadevnih predpisov odpira pro-izvolji družbenega gospodarskega udejstvovanja najširše polje. Dosedanja zgodovina družb z o. z. ne upravičuje onih nad, ki so ji bile dane na pot, vsaj ne v oni meri, kakor se je pričakovalo. Splošna nezadovoljnost poslovnih krogov ž njo, ki se je pojavila že v prvih letih po njenem nastanku, dandanes pa Se posebej, priča o tem jasno dovolj, tudi ako se ne oziramo na relativno obsežno literaturo, v kateri omenjena nezadovoljnost zbira svoje ugotovitve in reformne predloge. Sicer je družba z o. z. poslužila kot dobrodošlo sredstvo za oblikovanje razvoja v višjih stopnjah gospodarskega udruževanja (koncerni, karteli), v še večji meri pa je postala sredstvo gospodarskega maroderstva in najrazličnejših speli, ulaoijsk ih praktik. Toliko v splošnem, po izkušnjah, ki so se z družbo z o. z. napravile v Nemčiji, Avstriji in v Češkoslovaški. Mnogo mnenj, izšlih iz širše javnosti, in večletni uradni opravki ž njimi, so pisca teh vrstic prepričale, da družbe z o. z. v Sloveniji sicer niso mogle nuditi možnosti za tako velikopotezne eksperimente z normami industrijskega in trgovskega prava, kakor n. pr. v Avstriji in Nemčiji, da pa v drugih, splošnih pogledih ne delajo prav nikake izjeme. Razprava, ki jo je v Arhivu za pravne in društvene nauke (kuj. XII., br. 2—4, 1926.) objavil univ. prof. dr. Milan Škerlj, je bila vnanja pobuda, da sem skusil zbrati nekaj statističnih podatkov, s pomočjo katerih bi se dalo ugotoviti, ali in ev. v kakšni meri so se v osamosvojenem slovenskem gospodarstvu gospodarsko-politične funkcije, ki jih je svoj čas družbi z o. z. namenil, iz-premenile. Ta črtica se pa naslanja le na podatke, ki jih nudijo Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti in uradni spisi finančne uprave v Ljubljani in v Mariboru; drugih za tako malo črtico ni kazalo zbirati, enkrat ker so preveč poraztreseni, drugič pa, ker nudi to gradivo za splošno presojo zadostno podlago; v omenjenih dveh mestih imata svoj sedež namreč dve celi tretjini družb z o. z., ki so se pri nas osnovale izza prevrata — in samo na te so namenjena naša izvajanja — nadalje pa pravi statistična izkušnja, da je za presojo takih socialnih pojavov, ki se uveljavljajo v novih pravnih oblikah in zlasti v prometno živahnejših središčih, merodajno že gradivo, nabrano v prometnih središčih. Sicer pa število naših družb z o. z. itak ni obilno dovolj, da bi se s številčnim materialom mogle vršiti kakšne večje statistične operacije. 1. Kar se tiče številčnega gibanja družb z o. z. v Sloveniji, je opaziti, da je vladalo napram njim med Slovenci nekaj let nekako nezaupanje, ravno tako, kakor se dolgo vrsto let ni moglo učvrstiti zaupanje v delniške družbe in kakor velika množica še danes nezaupno presoja vlogo kartelov in koncernov. Izmed vseh 2312 družb z o. z., ki so koncem 1. 1913 obstojale v bivši Avstriji, jih je na slovensko ozemlje odpadlo le 30, t. j. 1-30%. Glasom naslednjega številčnega sestavka pa se je osnavljanje družb z o. z. poživilo kmalu po prevratu ter je naraščalo do 1. 1923, ko je inflacija pridobivanju zagotavljala najvišje dozdevne donose;- ter je od tedaj sicer nekoliko ponehala, vendar pa daleč ne v oni meri, kakor osnavljanie javnih trgovskih družb in registriranih samoimetniških podjetij — komanditne družbe radi svoje pičle številčnosti za slovensko gospodarstvo pomembno sploh ne pridejo v poštev; vendar pa bi bilo domnevo, da gre relativno manjše pojemanje v ustanavljanju družb z o. z. na račun javnih trgovskih družb, delniških družb in trgovcev-samoimetnikov, težko podpreti, ker pomenjajo prav mnoge nove družbe z o. z. le sanacijo oz. preosnovo že obstoječih podjetij, fun-giraio torej le kot zasilno sredstvo, ki bi ga druge podjetniške oblike javeljne bile nadomestile. (Dalje prihodnjič.) Slovenski industrijalci In oblastni davki. Predsednik ljubljanskega oblastnega odbora g. dr. Natlačen je dopisniku zagrebškega »Jutarnjega lista« podal izjavo o svojem stališču napram novim oblastnim odborom, glede katerih je priredila Zveza industrijcev v Ljubljani pretečeni teden lepo uspelo izredno skupščino. G. predsednik je izjavil: »Kakor vam je sigurno znano, so dvignili in-dustrijci v Sloveniji velik krik vsled davka na premog. Smatram, da za ta protest niso imeli opravičljivega razloga. Naš oblastni proračun znaša približno 48 milijonov dinarjev, a taksa na premog je proračunjena komaj s pol milijona dinarjev, torej niti ne z enim odstotkom celokupnega proračuna. Upoštevati je dalje tudi to, da je večina industrije v rokah tujcev, tako da se od Trboveljske premogokop-ne družbe nahaja 84% izven države, a v Kranjski industrijski družbi gospodarijo samo Italijani. Isto je slučaj s Falo in Rušami v mariborski oblasti. Vse te industrije uživajo vse dobrote, katere jim nudijo samouprave (občine, okraji in oblasti), a sedaj se puntajo proti tako nizkim davkom. Glavni naš dohodek bo trošarina na alkoholne pijače, katera nam bo vrgla približno 20 milijonov dinarjev letno. V začetku smo hoteli, da se pobira trošarina na vino iz pokrajin izven Slovenije z 200%, a na domača vina samo s 100%. Proti temu načrtu so protestirali Dalmatinci in Vojvodinci in minister je pristal na njihovo stališče tako, da bo trošarina za vse 100 odstotkov. Že to je dokaz, da o kakem regionalnem protekcionizmu, kakor to trdijo slovenski industrijci, ni niti govora, ker bodo obremenjeni samo prebivalci ljub’janske oblasti. Vino in pivo, ki se iz Slovenije izvaža, bo od te trošarine oproščeno.« Vtis, ki ga je napravila na javnost izredna skupščina Zveze industrijcev, je moral biti vsekakor velik, ker bi sicer do gorinavedene izjave brez dvoma niti ne prišlo. Ne da bi s tem hoteli izzvati kako diskusijo, se nam zdi potrebno samo ugotoviti, da industrija v Sloveniji jako drago plačuje ugodnosti, katere ji nudi samouprava. Plačuje namreč občinske in okrajne doklade v taki izmeri, da bi si z neznatnim delom sedanjih plačil lahko sama ustvarila vse ugodnosti, katere neposredno ali posredno vživa. Ako se pri visokih plačilih za samouprave industrija brani novih bremen, je povsem razumljivo, ker že njena dosedanja plačila presegajo znosno izmero. Odvzamejo namreč podjetju pretežen del zaslužka, odnosno čistega dobička, kar onemogočuje vsak in-dustrialni napredek in razvoj. Ugotoviti moramo nadalje, da slo- STATISTIKA KONKURZOV V JANUARJU. V teku januarja tek. 1. je zaznamovalo «JugoBlovansko kreditorsko društvo« v celem 79 konkurzov, t. j. enako število, kakor v januarju lanskega leta. Na po-edine pokrajine odpade od tega števila (v oklepaju leto 192*7): na Hrvatsko 12 (16), na Srbijo in Črno goro 55 (44), na Slovenijo in Dalmacijo 6 (10), na Bosno in Hercegovino 1 (2), na Vojvodino 5 (7). Porast konkurzov napram januarju prešlega leta zaznamuje torej samo Srbija in Črna gora, dočim je v vseh ostalih pokrajinah zaznamovati padanje, najbolj v Sloveniji in Dalmaciji. venska industrija res nima povoda ponašati se s kakim regionalnim protekcionizmom, ker to, da se ji je naložila taksa na premog in električno strujo, res ni protekcijonizem naše industrije, ampak protekcijonizem tuje industrije, ki bo na tujih tržiščih onemogočila konkurenco industrije iz Slovenije ravno vsled tega, ker bo iz Slovenije došlo blago obremenjeno vsled oblastnih davščin z višjimi režijskimi stroški nego blago izven Slovenije. Tak je dejanski položaj. Na njem prav nič ne izpremeni dejstvo, ali je industrija tuja ali domača. Naj bo kapital teh ali onih državljanov, se ga po obstoječih zakonih v splošnem ne sme višje obremenjevati nego domačega, saj je naša država prevzela z mednarodnimi pogodbami nase striktno obvezo, da prizna glede davščin in taks in drugih podobnih bremen tudi inozemcem v vsakem pogledu isto ravnanje in isto zaščito kakor domačim državljanom. Anketa o signiranju hmelja. (Konec.) Tudi tretji pomislek, da bo obvezno žigosanje oviralo ekspedicijo hmelja, odpade, ker predvideva načrt institucijo poverjenikov v vsaki vasi, kjer se hmelj sadi, in institucijo ekspozitur v vsakem hmeljskem okrožju. S tako decentralizacijo se da ustreči vsem konkretnim potrebam prometa in trgovine. Hmeljarski svet bo brez dvoma v tem oziru vpo-Števat do skrajne možnosti krajevne potrebe in interese. Navedba, da se Čehi kesajo, da so uvedli obvezno signiranje, je pavšalna in ker ni navedena v tem oziru nobena oficijelna referenca, se je ne more upoštevati. Nasprotno imamo mnogo izjav, ki potrjujejo, da se je na Češkem obvezno žigosanje dobro upeljalo in da so interesenti v splošnem ž njim zadovoljni. Trditev, da žateški hmelj predstavlja danes samo krajevno označbo, dočim je pomenil prej kvalitetno, ni točna, kajti zakon z dne 12. oktobra 1907. leta predvideva samo krajevno signiranje hmelja in ne kvalitetno. To stanje se po novem zakonu v ničemur ni izpremenilo in so je prejkoslej lahko kvalitetnemu hmelju, v kolikor je to trgovini konvertiralo, primešal tudi niižjevrstni hmelj. •Glede pripombe, da s signiranjem hmelj na kvalitetni ceni ne bo nič pridobil, izjavlja, da ni nikjer razvidno, da bi tozadevno ministrstvo sploh gojilo kake neosnovane nade, niti se more kdo vda- 1 jati iluzijam, da bi to od te naredbe pri- J čakoval. Kakor zakon o pobijanju' dra-• ginje draginje ni pobil, tako tudi na-redba o signiranju kvalitete ne bo ustvarjala višjih cen zanjo, določitev kvalitet je pa strokovna in častna zadeva hmeljarskega sveta. Trditev, da veljajo predpisa glede obveznega žigosanja samo v mejah naše države, je točna, toda to nikakor ne govori proti uvedbi signinanja. Nasprotno interes naše trgovske politike pri pogajanjih z inozemskimi državami, v katere izvažamo naš hmelj, bo, da izdej-stvujejo mednarodne sporazume glede priznanja naših ždgov in zaščite prometa s signiranim hmeljem, kakor je storila ž$ Češkoslovaška, ki je stavila ves inozemski promet pod kontrolo in onemogočila mešanje importnega hmelja z domačim. Moment, da mi ne trgujemo s tujim hmeljem, ne govori proti obveznemu žigosanju kvalitetnega hmel/a ki so izvaža. Baš ker ne trgujemo s tujim hmeljem, se ne namerava uvesti obveznega signiranja za tranzitni promet in za import odnosno za produkcijo, marveč se signiranje omejuje izključno na izvoz. Če je pravilnik glede izvoza nekvalitetnega hmelja brez signiranja nejasen, se to da z jasnejšo stabilizacijo tozadevnih določb točneje precizirati. Jasno pa je, da nikomur ne sme pasti na um, da bi hotel ovirati prodajo in izvoz slabejših vrst hmelja. V tem oziru je uvaževati pripombo, da je naš hmelj res precej neenoten in na zunanjih tržiščih iz razumljivih razlogov doslej ni bil priznan kot tipična znamka. Utemeljena je bojazen, da bodo mnenja glede tega, kaj naj se smatra kot kvaliteten hmelj deljena, ker je vsak producent v svoj pridelek več ali inanj zaljubljen. Poleg tega pa otežuje določitev kvalitete dejstvo, da je Slovenija kot izrazit producent zgodnega hmelja na trgu po dva do tri tedne prej preden se sploh more točno pregledati in oceniti svetovna letina in odrediti kvalitetno mejo z ozirom na zahteve svetovnih tržišč. Uvaževati je pri tem, da se situacija ravno v zadnjih tednih pred obiranjem vsled nastalih bolezni nagloma in bistveno izpremeni ter s tem tudi zahteve glede kvalitete za dotično leto. Obstoja končno bojazen, da bodo člani hmeljarskega sveta postopali pri odrejanju kvalitet neenotno ali celo enostransko. Najbolj tehten pomislek pa je, da je naša hmeljska trgovina danes popolnoma odvisna od inozemskih komisijonarjev, ki diktirajo cene, in pogoje glede kvalitete blaga. Naša hmeljska produkcija krije v Nemčiji le ca eno četrtino potrošnje in vsled tega bi prenaglen poizkus uvedbe obveznega signiranja, lahko povzročil veliko neprilik. Uvaževati je končno tudi to, da se hmeljske kulture širijo in da se pojavlja na svetovnih tržiščih kot resna konkurenca hmelj iz Sovjetske Rusije in Poljske, dočirn konzum piva nazaduje. V tej naši odvisnosti od inozemskega posredniškega aparata je potrebna prav posebna opreznost, da ne bi reforma signiranja hmelja še poostrila že obstoječe krize hmeljarstva. V razpravi, ki se je razvila na podlagi teh razmotrivapj, je povdarjal g. J. Vook iz Žalca, da bi za izvedbo načrtov v dosedanji oblild bilo potrebnih najmanj 60 kvalificiranih uradnikov, da bi se promet mogel vršiti tako, kakor zahtevajo interesi neovirane kupčije. Moralo bi se osnovati samostojne ekspoziture za signiranje in kontrolo kvalitete hmelja na Polzeli, v Braslovčah, na Vranskem, v Šoštanju, Žalcu in samoumevno tudi v vseh drugih okoliših na Pohorju in na Posavju, kjer se kultivira hmelj. Omenja da imamo nezadostno število sušilnic in da tudi obstoječa hmeljarna, ki je osnovana na pridobitni kapitalistični podlagi, nima potrebnega aparata, da bi mogla vršiti predpisane naloge. Opozarja nadalje, da v glavni sezoni niti producenti niti trgovci s hmeljem absolutno nimajo časa, da bi kot člani hmeljarskega sveta vršili funkcije, ki jih predpisuje načrt. Izbira res sposobnih ljudi s potrebnim strokovnim znanjem za članstvo hmeljarskemu svetu je po njegovem mnenju jako majhna, posebno med producenti, ker so le trgovci praktično točno informirani o pogojih, ki jih stavi svetovno tržišče glede kvalitete. Omenja primer, da je bila letos najmanj ena tretjina hmelja premalo sušena, ena tretjina pa prenaglo. Tega se pri nakupu ali sig-niranju ne da konstatirati in se včasih 14 dni po embaliranju blago vname. Po-vdarja tudi važno okolnost, da ima pri današnjih konkretnih prilikah inozemska trgovina, ki je glavni odjemalec našega hmelja, interes, da se ne zve, kakšne provenijence je hmelj, ker ji to ne konvertira. Radi tega smatra, da ne kaže siliti trgovine, da mora signirati, ker bi smatrali to inozemci za šikano in se iz-ogi' a'i naših tržišč. G. Franjo Piki omenja, da imajo naši hmeljarji glede hmeljskih trgovcev v Če-.hoslovaški Republiki slabe izkušnje. Na mednarodnih kongresih, ki se vršijo vsako leto za določbo smernic v hmeljski trgovini, so bili naši hmeljarji mnogokrat varani. Priporočalo se jim je, da naj prodajalo počasi, kar so tudi storili, dočim so čehoslovaški hmeljarji delali ravno nasprotno. Sedaj ko imajo Čehi obvezno signiranje hmelja, izkoriščajo nemški hn’.e’jarji položaj v lasten prid. Ne morejo pi '■e odločiti, da bi tudi oni, ki imajo že stoletja stare hmeljske kulture, upeljali obvezno signiranje. Na to, ali se upelje signiranje pri nas ali ne, ne polagajo Čehi .in Nemci nobene važnosti. Vse komplikacije, ki bi iz tega nastale, bi šle le na našo škodo, ker smo mi od njih odvisni. Povdarja, da deluje že 20 let v odboru obstoječe oznamovalnice hmelja ter da so hmeljarske organizacije v toku minulih desetletij storile vse, da vpeljejo savinjski hmelj kot tipično marko na svetovnem tržišču. Hmeljarsko društvo je razposlalo cele koše tozadevnih tiskovin vsem pivovarnam po celi Evropi. Delalo se je propagando po časopisih v tu- in inozemstvu in ministrstvo bi bolje storilo da tako propagando gmotno podpira, kot pa, da s prenagljenimi načrti zasega v hmeljsko trgovino, število pivovarn, ki zahtevajo savinjski hmelj kot tak, je razmeroma majhno, kar kaže tudi dejstvo, da se je od 46.000 bal, ki so bile lani producirane, signiralo le ca 2.000 bal. Zastopa mišljenje, da naj ostane fakultativno signiranje, ki pa naj se primerno reorganizira in v to svrbo spremeni pravilnik in poslovnik hmeljarne, organiza-ra potreben aparat, nabavijo za signiranje potrebne utenzilije za vse občine, s čemur bo vsem interesentom najbolje ustreženo. Hmeljarske organizacije so s svojim lastnim delom in trudom dovedle naše hmeljarstvo tako daleč, da konkurira med štirimi tipami na svetovnem tržišču. Na stvarna izvajanja obeh hmeljarskih praktikov je zbornični tajnik izjavil, da so navedeni pomisleki glede tehnične izvedbe signiranja brez dvoma potrebni polnega uvaževanja in da bo ministrstvo, kateremu bo zbornica o navedbah interesentov poročala, gotovo tudi vse utemeljene pomisleke pri končni redakciji vpoštevalo. Nato je podal podrobno analizo nedostatkov načrta v pravnotehni-čnem oziru, nadalje glede sestave hmeljarskega sveta, razmerja delegatov trgovine napram producentom, glede njegove kompetence in nadzora nad njegovim poslovanjem. Primerjal je določbe načrta z odredbami čehoslovaškega zakona iz leta 1921, opozarjal, da je potrebno dopolniti pravilnik glede označbe žigov, glede izvrševanja signiranja, glede kompetence poverjenikov, da je dodati odredbe glede ponovne uporabe že žigosane embalaže in končno da je treba spremeniti vse odredbe glede sankcij, ker so sedanje določbe pravilnika brez pravne moči. Omenja, da bo zbornica stavila zahtevo, da pripade trgovini s hmeljem 'A vseh članov v hmeljarskem svetu, ker bodo imeli producenti itak še vedno dvotretjinsko večino. Sekcija je naštete predloge brez debate usvojila in sklenila, da se zbornica naproša, da z obširno spomenico ministrstvo na vse te nedostatke opozori in naprosi, da predloženi načrt umakne in zadevo ponovno prouči ter tako izpopolnjene načrte zopet vrne organizacijam na mišljenje. V zaključnem govoru omenja tajnik J. Mohorič, da predstavlja hmeljska kultura in trgovina s hmeljem eno izmed najvažnejših panog našega gospodarstva v Sloveniji z letnim prometom do 100 milijonov dinarjev, kar nam nalaga dolžnost, da se ji posveča posebna pažnja in se vsaka reglementacija v tej panogi vsestransko dobro prouči in premisli, predno se jo uvede. L|ubl|anska borza. Tečal 6. februarja 1928 Povpra- ševanje Din Ponudb** Din D KVIZE Amsterdam 1 h gold. »urim 1 II ............ Curih 100 fr. .... . Dunaj 1 Šiling . . . . London 1 funt . . . . Vf*wyork 1 dolar . . Pari* 100 Ir........... Praga 100 kron . . . Trni 100 lir.......... Stalne cene v Italiji. V tem mesecu se bo začel povsod po Italiji izvajati sklep trgovske federacijo glede stalnih cen po vseh trgovinah na drobno. Sklep je že potrdil tudi osrednji medsindikalni odbor v Rimu in v nekaterih pokrajinah se že izvaja. Predsednik trgovske konfederacije poslanec Lantini je podal časopisom 0 tem vprašanju izjavo, v kateri skuša utemeljiti uvedbo stalnih cen in prepoved »glihanja« po trgovinah. Spremenljivost cen na podlagi ponudbe in povpraševanja — pravi poslanec 1 antini — ima polno veljavo le v mednarodni trgovini na debelo, medtem ko se temu zakonu glede trgovin na drobno ne more priznati absolutno veljavnost. Trgovec v tem pomenu besede ni le podjetnik, temveč vrši tudi nekako javno funkcijo. Njegova trgovina je odprta vsem in vsakogar mora postreči; naj bo kdorkoli. Kot ima torej posebne pravice ima tudi posebne dolžnosti, ter je njegovo delovanje pod strogim nadzorstvom oblastev in javnosti. Na drugi strani skušnje, ki jih imajo glede »glihanja« toliko trgovci kot odjemalci, so vse drugo nego razveseljive. S povratkom k stalnim cenam, ki bodo določene na način, da bodo varovani interesi trgovcev in odjemalcev, se bo skušalo dati trgovini na drobno nekako normalno lice. Vrednost tega poskusa ni le gospodarske, temveč tudi vzgojne narave — zaključuje poslanec Lantini — ker gre pri tem tudi za to, da se povzdigne dostojanstvo trgovca in odjemalca, kar je tudi potrebno za splošno gospodarsko stabilizacijo. Nova knjiga o carinski tarifi. Ne misli mmogoče pod tem naslovom razpravljati o novih carinskih postavkah, temveč le o nujni reme-duri teksta carinske tarife, ki je absolutno potrebna za pravilno tolmačenje, sigurne točnosti in jasnega umevanja tarifnih številk. Mnogo kritike se je že čulo od strani javnosti v tem vprašanju in apeliralo na kompetentne faktorje, naj se naša carinska tarifa predela na način, s katerim bi zadobila čimpreje trgovsko obeležje, kajti današnja carinska tarifa je za širše kroge pridobitnih slojev radi njene meglenosti — nedostopna. Današnji najnovejši zakon o splošni carinski tarifi datira iz 1925. leta in kljub vsemu, da je služil za podstavo pogajanjem pri sklepanju novih trgovskih pogodb, ne ustreza potrebam. 0 carinskem zakonu kot takem da ne govorim, ker še danes, v dvajsetem stoletju vsebuje nebroj članov, vzetih iz srednjeveškega kodeksa. (Pred kratkim sem bral v graški »Tagespoštk ironičen članek o jugo-slovenskem obmejnem prometu, ki se zopet omejuje na solnčni vzhod in zahodi). Pač zakon tako pravi! 2290 2296 IS f>65 13-595 1093 01 1(196-01 80055 8-0355 276 8 < 277 68 56-75 56-95 —• . 223 60 lR8-3'> 169-15 3-15 30>15 PRED POMIRJEN JEM V PETROLEJSKI VOJNI? Kakor vse kaže, je pričakovati, da ee bo gigantski boj za tržišča, ki divja že delj časa med ameriško petrolejsko družbo »Standard Oik in angleško >Royal Dutchc, končal s poravnavo. To je sklepati tudi iz poročil, ki pravijo, da je odpotoval v Ameriko generalni direktor »Royal Dutch« radi pogajanj z newyor-ško »Standard Oil.c Točna, jasna in razvidna opredelitev predmetov pod razne tarifne številke je eminentne važnosti ne samo za deklaranta-interesenta, temveč v isti meri za direkcijo carin, odnosno za statistični urad fin. ministrstva. Da je to resnično, nam dokazujejo naše delegacije pri raznih trgovinskih pogajanjih. Zanesljiva statistika je barometer vsake zunanje trgovinske bilance, kakor tudi solidna baza za sklepanje ugodnih trgovinskih pogodb. Za pozdraviti je najnovejši razpis finančnega ministra, v katerem daje nova navodila za zbiranje statističnih podatkov o gibanju naše zunanje trgovine ter predpisuje, naj se za gotove uvozne in izvozne predmete, ki spadajo glasom omenjenega razpisa pod označene tarifne številke (teh je 146), vodi in prijavlja statistika posebe itd. To je prvi korak naprej k specializaciji in reorganizaciji naše statistične službe. Da preidem k stvari. Že zgoraj sem omenil, naj se naša carinska tarifa predela bolj v trgovskem duhu, s čimer bi pridobila na pomenu in zadostila svoji nalogi. Pred vsem naj bi tekst tarifne številke na deklaracijah ali priznanicah vseboval poleg uradnega imenovanja predmetov tudi trgovski naziv dotičnega izdelka, ki je rabljiv v trgovini. Tako prakticiranje bi trgovcu neverjetno mnogo olajšalo kalkulacijo blaga in vsa pojasnila in urgeaice že same po sebi odpadejo. Tudi pri uradovanju ne bi delal tak način poslovanja nobenih tež-koč in zamud, kajti vsak carinski uslužbenec ozirom carinski posrednik ima pri carinjenju trgovske fakture na razpolago. Večkrat se je že bil pripetil slučaj, ko so se raznovrstni izdelki, n. pr. iz usnja — posebno pri poštnih pošiljkah, kjer se dobivajo manjše količine — zmetali pod eno in isto carinsko številko, n. pr. usnjati izdelki, v kolikor niso drugje posebej imenovani ali se drugje ne umevajo z drugimi materijali, ako zaradi tega ne spadajo pod višje postavke itd. Dobro! Če je že tako, je ravno pri tej tarifni številki neobhodno potrebno, da se dotični izdelki, ki so tu mišljeni, imenujejo tudi po trgovskem nazivu. Kako naj dobi naš statistični .urad zanesljivo informacijo, kakšni izdelki so se uvozili pod to tarifno številko v našo državo, ako jih ne specializiramo. Zadnji čas se je pričelo z intenzivnim delom za preureditev naše carinske tarife v tem pravcu. Izdelana bo kar najbolj praktično ter obenem vsebovala ves današnji tekst uradne car. tarife, ki bo vsakomur jasna že na prvi pogled: predelala se bo strogo v okviru uradne tarife. Namenjena bo privatnikom, ki jim naj služi za točno, razvidno in zanesljivo kalkulacijo blaga že vnaprej. Mislim, da se bo vsak z veseljem poslužil te nove carinske tarife. J. Rožič. Ljubljanski in mariborski oblastni proračun in obda-čenje produkcijskega procesa po oblastnih trošarinah. (Poročal pa-sen pojav, da hočejo oblasti obdačiti po eni strani produkcijski proces s taksami na premog in električno strujo, po drugi strani pa produkcijo industrijskih artiklov, namenjenih eksportu v inozemstvo. Z obremenitvijo produkcijskega procesa se prevrže vsa kalkulacija, slabi se konkurenčna zmožnost napram inozemski industriji, ob enem pa se ustvarja nesrečen prejudic, kateremu bodo sledila druga avtonomna telesa. Ko je pred leti neka občina na Kranjskem nameravala naložiti takso na kon-eum električne struje, je nadzorno ob-lastvo svojo odobritev odklonilo. Danes pa vemo, da bo ta trošarina v mariborski in splitski oblasti obveljala. Koder se je predlagala taksa na produkcijo premoga, se bo le-ta po navodilu ministrstva spremenila v konsumno takso, s čimer bo varovano načelo, da sme oblast obdačiti le potrošnjo v lastnem območju, ustvarjena pa bo nova neenakost med produkcijskimi pogoji v raznih oblastih. Kar slednjič tiče produkcijskih taks na izvozne artikle smemo biti za enkrat še mnenja, da jih gospod minister ne bo odobril, kakor jih niti ne sme odobriti, ker so istovetne z izvozno carino. Tudi je g. minister dr. Spaho dne 17. januarja t. 1. odločno izjavil, da se take takse ne bodo pripustile. Zal ee pri tem menda prezira, da učinkuje enako izvozni carini tudi obdačenje produkcijskega procesa onih obratov, ki izključno ali po večini deilajo za eksport. Ko primerjamo razne oblastne proračune, nas b6de v oči okolnost, da so mnoge postavke dohodkov vpisane neprimerno nižje nego odgovarja dejanskemu stanju. Ne moremo si misliti, da so te pogreške napravljene namenoma, marveč so one zgolj posledica nezadostne strokovne priprave in morda nezadostnega strokovnega znanja. Mi smo bili doslej vajeni, da so veljali ja samoupravne proračune točni zakoniti predpisi, zlasti glede predhodne objave im glede vlaganja reklamacij s strani interesentov. Nasprotno manjkajo taki predpisi v zakonu o oblastni in srezki samoupravi iz leta 1922. Način, kako se danes obravnavajo oblastni proračuni ob izključitvi javnosti, je povsem nov. Doživeli smo celo, da se je v torek porodila misel na občutno in nevarno takso, ki je bila dva dni kasneje, v četrtek, že sklenjena v mariborski oblastni skupščini. Naša javnost se pa ne zaveda, da je po srbskem naziranju vsak interesent upravičen vložiti proti oblastnim proračunom pritožbo, za kojo menda velja 30 dnevni rok. Take pritožbe se v splošnem niso vložile. Če bi se oblastni proračuni potrdili taki, kakor so v 33. oblastnih skupščinah sklenjeni, mora država razpasti v 33 davčnih in v 33 carinskih ozemelj, in razkosam bo na mnogo delov organizem gospodarskega dela, ki take kirurgije ne bo prebolel. Zato moramo zahtevati, da se ustvari enoten okvirni zakon za finansiranje oblastne samouprave, ki naj zajamči enotno treti ra nje državljanov in njih gospodarskega dela v vsej kraljevimi. Ljubljanski in mariborski oblastni proračun. Priprave za proračune slovenskih oblasti so se vršile na tihem in šele malo dni pred razipravo v obeh oblastnih skupščinah smo dobili vpogled v nekatere delo proračunskih projektov. Neposredno pred razpravo so se potem še storile znatne spremembe v samih predlogih in dejansko smo prvič dobili celotno sliko iz poročil, objavljenih v naših dnevnikih. Kolikor znano ni imela nobena gospodarska organizacija prilike izjaviti se o teh proračunih in se je očividno kršila zakonita določba, da 9e mora zaslišati pristojna Komora v rečeh, ki bistveno zadevajo po njej zastopane interese. Zveza industrijcev se je od vsega ,počet.ka zavzela za obrambo industrije, kateri so pretile resne nevarnosti. Poslala je utemeljene predstavke Oblastnima odboroma in svarila pred občutnimi posledicami, katere morajo izhajati iz nekaterih postavk teh prora-. čunov. Zal naše predstavke niso imele pravega uspeha. V takem položaju smo prosili beograjsko Centralo industrijskih korporacij za nujno posredovanje. Po našem predlogu se je sklicala izredna seja Centralnega zbora industrije na dan 16. januarja t. 1. Dne 17. januarja je depu-tacija, v kateri je bila zastopana industrija vise kraljevine, posetila gospoda ministra dr. Spaha ter pristojnega referenta g. načelnika Tošič-a. Zdi se pa, da je uspeh našega prizadevanja ostal minimalen. Naši argumenti so bili tako jaki, da jim nihče ni mogel odreči polne tehtnosti. Oblastni proračuni se pa v Beogradu obravnavajo vse marnje iz stvarnih vidikov nego iz političnih. Čudno se sliši očitek, ki se j© v ministrstvu financ izrekel napram slovenski industriji, češ zakaj da nima svojih ljudi v Narodni skupščini. Mi moramo obžalovati, da gospod minister financ doktor Bogdan Markovič radi bolezni odsoten v inozemstvu. Kajti vemo, da se on ne bi bil udal. Ko je bila ljubljanska oblast za leto 1927 sklenila takozvani »vagomski davek«, je g. dr. Markovič to postavko črtal z jasno motivacijo: »ker take vrste .taksa ne ustreza interesom narodnega gospodarstva in trgovine ter ustvarja v državi carinske meje im oblastni protekcionizem.« Kaj bi gospod dr. Markovič šele porekel sedajl Težiko pa je gospodu, ki ga v tem resortu zastopa, vztrajati napram političnemu pritisku. Mi vemo, da sta oba oblastna proračuna, ljubljanski in mariborski, v načelu že odobrena brez stvarnih sprememb. V Beogradu so' menda celo slovenski poslanci mišljenja, da je bil v Sloveniji glede oblastnih davkov in taks dosežen sporazum med interesenti, in oblastnima odboroma. To mnenje je po-grešeno že iz razloga, ker interesenti niti niso imeli možnosti izjaviti se o teh davščinah, nikar da bi bilo sporazuma. Gospod predsednik naše Zbornice za trgovino, obrt in industrijo se je osebno udeležil protestne deputacije v Ministrstvu financ v Beogradu in jo kasneje v ljubljanskih dnevnikih priobčil izjavo, glasom katere je bila naša Zbornica tudi pismeno protestirala proti vsem onim postavkam proračunov, ki smo jih mi izpodbijali. Nam tedaj ni zman niti en interesent, ki naj bi bil vprašan ali imel priliko izjaviti se glede oblastne doklade na posebno pridobnimo, glede trošarine na premog v ljubljanski oblasti ali na električno strujo v mariborski oblasti im prav gotovo je, da ni bilo nikakega sporazuma. Ze ob zmerni rentabiliteti znaša pri nas posebna pridobnina z državnimi dokladami 51‘3% od bilančnega donosa. Ker pa se v odmerno podlago vračunata tudi osnovna pridobnina ter % edinstvenega državnega pribitka, je odmerna podlaga v resnici za V\ višja od izkazanega bilančnega dobička. Če bi se v Sloveniji pobirale avtonomne doklade vse v maksimalni izmeri, ki je po členu 82 fin. zakona dopustna, ki znašale te doklade v ljubljanski oblasti 322%, v mariborski pa 272% na posebno pridoh-nimo, kar znači v danem primeru 104*4 odst., odnosno 98 odts. bilančnega donosa. V praksa še nismo prišli do teh maksimalnih obdačb, vendar smemo računati, da znaša davčna obremenitev povprečno 80—90% bilančnega dobička. Kako da naj poslujejo naše .delniške družbe, ko se jim naprti nova oblastna doklada in ko se s trošarino obremenjuje še produkcijski proces sam, to je uganka, ki se skoraj ne more rešiti brez j fatalnega izida. Doklada k državni trošarini na alko-nolne pijače naj po ljubljanskem pro-računun donaša 11,200.000 Din. Da je bila računska osnova tukaj pomotna, je menda znano. Če jemljemo v poštev ta-časni konsurn, kakor ga navajajo strokovnjaki, bo donesla trošarina na špirit letno ne Din 2,050.000*—, kakoT kaže proračun, marveč Din 12,920.000—. Postavka za žganje, preliminirana na dinarjev 828.000*—, mora po predmetnih podatkih nositi Din 2,250.000’—. Doklada na pivo bi po današnjem konsumu prinesla ne Din 1,900.000*—, marveč Din 4,340.000'—. Vsled tega se poviša dotična proračunska postavka od dinarjev 11,227.000'— na Din 26,510.000—. Očividno je oblastna doklada k državni trošarini vzeta mnogo previsoko in naj-brže bo povzročila znatno padanje kon-suma, navzlic temu pa bo donos te doklade znatno večji nego je preračunan. Najhuje nas zadene trošarina ne premog, ker namenoma podražuje to najvažnejšo produkcijsko sredstvo in s tem podražuje produkcijo. Po naših informacijah je že v ljubljanski oblasti odrejeno, da je takse oproščen premog, ki ga konsumdTajo država in samoupravna telesa. Ker je tudi izvoz premoga iz oblasti takse prost, preostane v glavnem samo obdačba industrijskega premoga v ljubljanski oblasti, t. j. prilično 16% trboveljske produkcije in bo donos te takse komaj dosegel Din 1,000.000*—. Spričo splošnega protesta vseh inter^ sentov proti tej trošarini, ki tako neenakomerno, tako enostransko zadeva poedina podjetja, mislim, da res ni bi' niti potrebno niti koristno, izzvati upra* vičeno nejevoljo mnogih interesentom Važnejše namreč nego višina tega bremena je dejstvo, da kruto posega v delovni proces, ki se ne sme posebej ob-dačiti, če naj industrija v Sloveniji vzdrži svoje postojanke. Kakor se v ljubljanski oblasti borimo proti trošarini na premog, tako smo se zoperstavili davščini na električno strujo v mariborski oblasti. Isti razlogi veljajo tukaj, ki govore proti obremenitvi produkcijskega procesa. Največ so prizadeta elektro-kemična podjetja, kd pretežni del svojih produktov izvažajo v inozemstvo in je taka davščina posebno nevarna, ker bistveno slabi 'konkurenčno zmožnost teh podjetij na inozemskem trgu. V ostalem smo mnenja, da je treba obdačbo električne struje perhorc-scirati kot protivno tehničnemu napredku. Dokler država od svojih dohodkov ne odstopi oblastem potrebnih sredstev za posle, ki jih je prenesla na oblastno samoupravo, bo moralo prebivalstvo nositi breme dotičnih stroškov. Kar mi zahtevam j, je najprej enakomerna porazdelitev teh bremen, potem pa obzir na eksistenčne pogoje industrije. V nobenem slučaju se ne smeta obdačiti niti produkcijski prcces, niti izvoz. Sedaj je po eni strani v nevarnosti produkcija, po drugi strani konsumna moč prebival- stva v Sloveniji. Oblastna bremena bi se mogla do neke mere kompenzirati, če se odpravijo tiste davščine, ki že davno zaslužijo, da se jih neusmiljeno črta. Sem spada najprej davek na poslovni promet. Naj citiram tukaj besede g. docenta dr. Albina Ogrisa, ki pravi tako: »Vsesplošnemu klicu po odpravi poslovnega davka je samo pritrditi; saj je to eden iz najprimitdvnej-ših davčnih vrst in nesooijalen po svojih posledicah, verižniške prirode naravnost, ki podraži vsak predmet ob vsaki posamezni trgovski transakciji...« Njegovo eksistenco je v modernih davčnih sistemih opravičiti pač le s tem, ker je tako nezaslišano enostaven.« Naj tukaj pridenemo še to, da je ta davek tudi nezaslišano pristranski, ker plačuje v državi uboga Slovenija 24'5% tega davka! Po ustavi pa morajo biti davki ure-jeni po davčni moči in progresivno. Druga naša zahteva je pravilna interpretacija tar. post. 33. taksne tarife, to je Vi % taksa na delavske mezde. Delavci pračujejo poseben davek od telesnega dela namesto vseh državnih davščin in je protizakonito, da se od njih pobira še taksa na priznanice, katere niso nikjer podane. Zatrjuje se, da te takse na jugu države niti ne poznajo, niti se ne pobira. Slovenska posebnost je, da se ut ir ja kar za 4 leta nazaj! Nas vseh nujna zahteva in želja je enakopravnost ipred davčnimi zakoni. Sedaj imamo nado, da pridemo v doglednem času do novega zakona o neposrednih davkih. Če se to zgodi, bomo iskreno hvaležni sedanji vladi in večini Narodne skupščine. V tem duhu naj se razume naša manifestacija, ki zagovarja najbitnejše težnje industrije, ki noče biti neplodna kritika niti zvonenje po toči, marveč glasen in jasen poziv oblastnim skupščinam, da naj pri sestavi proračunov postopajo z vso previdnostjo, vpoštevaje težke razmere, v katerih deluje naša industrija in v katerih životari naš narod. MOLČEČNOST PRI HRANILNICAH. Davčne oblasti v Pragi so izdale obrazce, v katerih zahtevajo napovedbo vlog pri denarnih zavodih in pa imenovanje teh zavodov. Med vlagatelji je nastalo zato seveda veliko vznemirjenje. Nazadnje so se pojavile popolnoma neutemeljene vesti o žigosanju in ipopisu vložnih knjižic, nakar je nastal pravr run na hranilne zavode. Finančno ministrstvo. je ukrenilo takoj potrebne odredbe. Na praških hranilnicah so nabili razglas, da ostane poslovna kupčijska tajnost še nadalje v veljavi in da denar -in zavodi tudi finančnim organom ne bodo dali ni kakšnih pojasnil o hranilnih vlogah. Sele nato se je vznemirjenje polagoma poleglo, popolnoma ponehalo pa še do danes ni. MEDNARODNE CARINSKE KONVENCIJE. Kakor poroča generalno tajništvo Društva Narodov, so bile podpisane 1. febr. t. 1. mednarodne carinske konvencije od strani 26 držav, za odstranitev uvoznih in izvoznih omejitev. ALPINE M0NTAN KUPILA GRAZ-K0FLACH. Majoritetni paket delnic železnice Graz—K&flach, ki se je nahajal doslej v rokah Kreditnega zavoda za javna podjetja in dela, je bil prodan družbi Alpine Momtan. Odklonjeni sta bili ponudbi stavbne tvrdke Czeozowicka in’p$ dežele Štajerske; slednja v prvi vrsti vsled pomislekov, ali bi mogla dežela Štajerska prenesti novo obremenitev in če je nakup podjetja za deželo sploh ugoden. Trgovina. Švicarski semenj v Baslu. V Basdu se vrši od 14. do 24. aprila 1928 švicarski vzorčni semenj. Vozne karte, kupljene od 12. do vključno 24. aprila 1928 za navadno vožnjo od švicarske meje do Basla, veljajo, če jih žigosa urad velesejma, tudi za nazaj. Razliko za potovanje z brzovlaki pa je treba plačati celotno tako za vožnjo v Basel, kakor tudi za nazaj. Brezplačno vožnjo za nazaj z Žigosano karto je opraviti v šestih dneh, računajoč od datuma žiga, najkasneje pa 24. aprila 1928. Avstrija in Rusija, Novoimenovani trgovski zastopnik Rusije na Dunaju je izjavil, da bo na podlagi jamstva dunajske občine za kupčije s Sovjetsko zvezo oddala ie-ta večja naročila v Avstrijo; do junija mislijo naročiti v Avstriji za 60 milijonov šilingov blaga. V zadnjem gospodarskem letu je bila na skupnem im-portu Rusije v zmesku 350 milijonov dolarjev udeležena Avstrija z 10 milijoni dolarjev. Zunanja trgovina Rusije v decembru se je zaključila s pasivno bilanco 8'1 milijonov rubljev; izvoz je znašal 49*4 milj. rubljev, uvoz pa 57*5 milijonov. Bilanca prvega četrtletja gospodarskega leta 1927/1928 (meseci oktober, november in december) izkazuje uvoz v znesku 160'5 milijonov rubljev in izvoz v znesku 164*8 milijonov, tako da se zaključi četrtletje z aktivno postavko 4*3 milj. rubljev. V istem četrtletju so izvozili iz Rusije 575 tisoč ton petrolejskih produktov, za 20*2 odstotka več kot v istih mesecih prejšnjega leta. Evropsko države so kupile 84*4% vsega eksiporta, bližnji vzhod 8*7 odstotkov. Na novo so otvorili petrolejski eksport v Indijo. Nasproti prvemu Četrtletju prejšnjega gospodarskega leta se je dvignil eksport nafte v Italijo za 32'6%, v Nemčijo, Češkoslovaško in Avstrijo za 30%, v Turčijo, Bolgarijo in Grško za 113 odstokov. Industrija. Mednarodni dogovori cementne industrije. Kakor se čuje, se bodo v februarju vršila pogajanja nemške dn belgijske industrije cementa radi porazdelitev tržišča. Med tem se belgijski in francoski producenti, ki so pred kratkim sklenili kontingemtno pogodbo, pogajajo i drugimi državami (Švico, Holandsko, Češkoslovaško) radi podaljšanja obstoječih garancijskih dogovorov. Ker so pred kratkim sklenili take dogovore tudi nemški industrijci s poljskimi in skandinavskimi glede tržišča v nordijskih državah, stojimo pred skorajšnjo završitvijo sistema vzajemnih garancijskih pogodb skoro celotne evropejske cementne industrije. Iz naših organizacij. Gremij trgovcev ▼ Ljubljani in oa okolico opozarja itočilce opojnih pijač, da se prične pobiranje oblastne doklade k državni trošarini na opojne pijače z dnem 1. februarja 1928. — Načelstvo, Denarstvo. NLKAKE IZPREMEMBE V OZNAČBI ČEŠKOSLOVAŠKE VALUTE. Pred kratkim so poročali Češki listi, da se namerava mesto češke krone vpeljati označbo >lev«. Finančna uprava te vesti demantira, češ da se za enkrat na izpremembo imena češke valute sploh ne misli. Začasna specijelna lista serij za amortizacijo 2 Yi % loterijske državne rente m vojno škodo, izžrebanih na četrtem žrebanju dne 16. januarja 1928, je zborničnim interesentom na vpogled v pisarni Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Ponarejeni bankovci po 10G0 leje*. Pri denarnih zavodih v Aradu so poskušali vtihotapiti tisočlejske bankovce. Ponaredba je pa precej primitivna in ji pride strokovnjak takoj na sled. Banke so obvestile policijo in ta je začela takoj poizvedovati. Po poročilu iz Bukarešte se nahaja tam ponarejevalna tolpa, ki že več tednov spravlja v promet 500- in 1000-lejske bankovce. Ruski državni dolg. Po podatkih finančnega kom iaarijata Sovjetske zveae je znašal njen državni dolg v okviru državnih posojil 1. januarja tekočega lete 342,600.000 rubljev napram 634,900.000 rubljem 1. oktobra 1927. Vidimo, da je državni dolg tekom zadnjega četrtle