Spomin.
Obisk&la sem livade,
Kjer si bival ti nekdilj, Ki po tvoji so ljubezni Mi postale sladek raj.
Tergala sem cvet za cvetom,
In točila s61ze nanj, Željno mu razodevala
Srečo, radost — prešlih sanj.
Tam cvetic je brez števila
Mi zagledalo ok6, Druga lepša je od druge, Vsaka modra kot nebrf
Cvetje bi poslala tebi
Čez dolino, čez gor<5, Kar je čulo, da oznani Tebi tamkaj vse zvesto.
A mord& po poti zvene,
Ker predaljen tvoj je kraji — Naj cvete le tu na listu Na spomin ti vekomaj!
Lujiza Pe»ja/c-ova.
Kako je to hudo.
Nikddr ne zmisliš ti, Kak6 je to bridkd, Gasit' plamen serca, Ki vse tak<5 gori, Da se vgasit' ne da — Kakd je to hud6, Kak6 je to strašni!
Rotil sem se in klel, Da k tebi spet ne grem, Do groba da molčim V temoti, nevesel: Kako, zakaj terpim, Terd, samogl&v in nem, OsSren vsem ljudem.
Rotil sem se in klel, In tvojih tolažil: Cvetio in drazih las, Braniti se začel, Odvračal sladki glas Vseh tvojih naročil, Vseh tvojih pozdravil.
Brezumna, prazna stvar! Ves tebi izročen, Od zore v tiho noč, Od noči v jutra žAr V lepote tvoje moč Brez upa sem vtopljen. Brez upa izgubljen!
Nikdar ne zmisliš ti, Kaki je to bridki, Gasit' plamen serca, Ki vse taki gori, Da se vgasft' ne da — Kaki je to hudo,
Kako je to strašni!	N. O.
Z o r i n.
VIII.
Ville d'Avray, 30. julija.
Veseli se z menoj, moj prijatelj, veseli se, kakor se jaz veselim. Glej, našel sem, česar sem iskal, po čemer sem hrepenel vse svoje življenje, — nevidno pa večno središče mojih mislij po dnevi, mojih sanj po noči, — svojo srečo, svoj ideal, našel sem Delo!
O kako sem se čutil zapuščenega in izgubljenega, kako osamljenega sem se čutil, vse mi je bilo tuje na sveti! Zdaj imam, kamor mo-. rern položiti vročo glavo, kjer si more počiti spehano, trudno serce; tu je moj dom, moja last, moje pribežališče, moje zavetje! Kedo ima pravico, kedo moč, pregnati me iz tega svetišča?
Našel sem jo, saj kako bi pa bilo mogoče, da bije ne našel! Kaj nij ustvarjena zame, kaj bi mogla živeti ona brez mene, jaz brez nje? Imam jo, bivati smem poleg nje, eno sapo dihati z njo! Kjer jo ona, tam je raj, tam diha mir, nedolžnost, sreča! Zreti jej smem v milo, neskončno globoko oko, sedeti smem poleg nje; v njeni roki počiva moja roka, in po njej mi lije nebeški mir v serce. Nikoli mi nij bilo tako blago, tako mehko, tako čisto. Kako bi si pa upala, kjer ona biva, pregrešna misel vzdigniti glavo! Potihnila je nevihta, ugladili so se valovi strastij, želja in hrepenenj
Ali je to sreča? Nijso morebiti samo lepe sanje, ki mi zibljejodušo, katere mi splaši pervi dneva svit? O pač, le preglasno mi časikličeserce: to je prelepo, to ne more dolgo terpeti! Časi mi je, kakor bi mi jelo serce pešati in bi ne moglo penašati tolike sreče; obide me časi neka sladka omotica, da samo na pol vidim in čutim, kaj se godi okrog mene. Oj ti ubogo serce, da te popuste moči, kader bi ti jih bilo najbolj treba; ali morda res človeško serce ne more čutiti toliko sreče, kolikor more nesreče, toliko radosti, kolikor more žalosti? Ali je mojemu moči oslabilo preveliko terpljenje?
Ali je pa tudi prav, da sem srečen, ali smem brez skerbi, brez kesanja uživati, kar mi je prišlo tako nenadoma? Ali je prav, da v svoji sreči zabim terpljenje okrog sebe, ki mi je* prizadejalo nekedaj toliko bolečin? Zdaj mi je, kakor bi bilo vse srečno, vse veselo okolo mene. Serce, serce človeško, če si še tako mehko, še tako blago, kako si na-
zadnje vendar le samopridno! Pa kaj? Ali nijsera tudi jaz del stvarje-nja, nemain tudi jaz pravice, veseliti se enkrat življenja, kakor se ga veseli mušica, ki pleše po solnci! Kaj morem pomagati komu se svojim terpljenjem, ali škodovati komu se svojo srečo? Kaj nijsein dovolji prebil? Kaj se^nijem jokal z jokajočimi, zakaj bi ne smel enkrat misliti tudi nase? Ce sem terpel tako dolgo, zakaj bi se ne smel veseliti nekaj trenotkov?
Ne svari me torej, dragi moj! ne drami me iz sladkih sanj , saj ini same izginejo še prenaglo! Pusti me; tvoji sveti bi me samo boleli; pomagati mi ne morejo. Glej, z mano nij nič opraviti, to čutim zdaj živeje, kakor kedaj. Vsak je prejel svojo mero močij, ta jih porabi tako, 611 tako, menije potratilo moj del preživo čuteče serce! Moje življenje nij obrodilo sadu — koliko dreves mine tako! — pojdern od tod, kakor sem prišel, in za mano ne bode sledu! — Zdaj je prepozno! Pusti me, naj mirno uživam življenje, kar ga še imam, saj ga nij mnogo.
Pa čas je, da ti povem, kako sem jo našel.
Preteklo nedeljo, kakor vsak mesec po leti enkrat, bilo je napovedano, da bodo delali popoludne veliki vodometi v Versailles-u. „Gran-des eaux a Versailles" vidiš tak dan z velikimi čerkatni nabito po vseh voglih, in radogleda množica vre, da se vse tare, gledat ta čudesa! Tudi jaz grem, da sinemam posebnega veselja do tacih igrač za maj-hene in velike otroke. Dejal sem enkrat, da me na mojem popotovanji ne motijo ravno zgodovinski spomini. Ali ko gleda človek ta temni po vsem svetu znani grad, z ne menj znanim vertom in okolico, ne more se jih iznebiti, poln jili je, tako rekoč ves zrak, in bog vd, da nijso prijetni. Kako dobroserčna so vendar ljudstva, kako malo časa, kakor otroci, imajo v spominu krivice, ki so se jim godile, kakd lehko odpusti njim, ki so jih terli in derli! Sicer bi bilo pač Francosko, ko je odtreslo ker-vave verige, planilo v sveti jezi na to ošabno poslopje ter ga razrušilo, da bi ne bil ostal kamen na kamnu, — to ostudno gnjezdo, kjer seje gojila in debelila s kervjo in potom nesrečnega ljudstva strupena zalega, to na robe solnce, ki je razpošiljalo po vsem svetu okrog žarke niče-murnosti, malopridnosti in spačenosti. Tu se je šopirila mekužnost in razuzdanost, tu se je igralo in razgrajalo, ko je stradalo in zdihovalo ubogo ljudstvo! Vse to je zdaj pozabljeno. In kar je ljudstvo preter-pelo in prebilo že, tega se ne brani, če je treba, še enkrat. Tako se učimo iz zgodovine. »Historia vitae magistra!" Dobri Parižani romajo sem, kader so povabljeni, ter radovoljno in hvaležno ogledujejo v gradu podobe, ki so nalašč nabrane in izbrane, da jim kažejo njihovo tako imenovano slavno zgodovino ter jim tako zbadajo slepo slavohlepnost, da so pripravljeni, kader jim migne „božji maziljenec", planiti kakor divja zver na svojega soseda, kateri jim nij nikoli nič žalega storil, ter daviti in klati se z njim, katerega so prej komaj poznali, vse enemu na čast in slavo ter na kratek čas. »Ave, Caesar, morituri te salutant!" To je zgodovina! Največje veselje pa jim je, velikim otrokom, kader jim izpuste, kakor denes, umetne vodomete, kakoršnih nij drugod po
8*
svetu! Zijoč gledajo ta čudesa, in nij jim na misli, da vse to veselje morajo sami in drago plačevati. Zanimljivo in podučljivo je gledati ljudstvo o tacih prilikah — pa ne veselo! I11 vendar kako življenje in gibanje! Veselje sije na vsacem obrazu; in kedor seje trudil in potil ves teden, denes je nedelja, vse je pozabljeno. — Vse vprek po travniku sed^, čepe in leže, posamezni, po dva, po trije, cčlo okrožje, vmes prodajalci in prodajalke na glas ponujajo in priporočajo svoje blago, — vpitje, šale, smeh vse vprek! — Kaj pa še le, kader pride imenitno trenotje, ko izpusti pervi vodomet svoj veličanski ciirek visoko proti nebu! Kako z malim je vendar človek zadovoljen! Kako malo potrebuje, da je srečen vsaj nekatera trenotja, potem pa zopet terpi in terpi, molče, brez godernjanja, — saj pride zopet nedelja!
Med pervimi, predno je bilo še vsega konec, napotil sem se jaz proti d6mu. Kakor sem bil prišel, hotel sem iti tudi nazaj po železnici. Pa, ko pridem na veliki prostor pred gradom, kjer stojč vozovi v dolzih verstah, kaj zagledam? Nekoliko korakov pred mano gre se svojim očetom, kaj pa hoče biti druzega? pred mano gre — ali čem reči: „Dela? — Naj bo, kar hoče, zdaj mora biti očito! Stopita v voz, ki ju je čakal, jaz mignem bližnjemu vozniku ter mu naročim, naj pelje za tem vozom, ter ga ne izgubi nikakor izpred očij! Kakor blisk šineta vozova drug za drugim. V četerti ure smo bili v Ville d'Avray ; prijeten kraj, kamor hodijo Parižani poletu „na kmete". Tu krene moj prednji voz z velike ceste na stranski kolovoz in kmalu se ustavi pred gradičem. Jaz stopim z voza, plačam voznika ter mu pravim, da ga ne potrebujem dalje. Tukaj torej prebiva, tukaj se mora določiti moja osoda! Vidim jo, ko gre tenka in visoka lahno in ponosno po stopnicah v grad, in slišim šum . ; njene obleke, ki se vleče dolga po kamenenih stopnicah za njo! Spodnji del grada je bil razsvetljen; sem ter tja bila je videti kaka človeška podoba, pač posli, ki so stregli svoji gospodi pri večerji; sicer vse tiho in mirno.
Ko obernem oči od razsvitljenih oken, vidim, da je že temno okrog in okrog. Kaj začeti? Najpametneje bi pač bilo verniti se v mesto, ali v bližnji vasi iskati si prenočišča. Pa temu je še čas. In ko bi prenočil tukaj, pod milim nebom, bli n nje? Grem pod visoko, košato platino, ter sedem na klop poleg njenega debla. Kaka lepa poletna noč! Po jasnem nebu je plavala luna med redkimi belimi oblaki. Zrak je bil topel, mehdk, vse tiho, mirno okrog, samo po travi se je vnemalo bolj in bolj skrivnostno gibanje in šepetanje drobne živali. Zdaj pa zdaj je priletel z mehkimi krili ponočen metulj iz bližnjega gozdiča na krepko dišeče cvetice v vertu, in od daleč se je čulo lajanje vaških psov. V gradu je otemndlo okno za oknom, vse je šlo k pokoju.
Kaj pa delam jaz, kaj iščem tu? In če je res ona, ko bi se res spomnela in ne sramovala svojega prijatelja iz otročjih let, ali je prav, da jej mir kalim? Morebiti je srečna, in zakaj bi ne bila? Pustijo, še je čas, s tabo nij sreče; gorj<5 jej, če združi svojo s tvojo osodo! Že sem hotel iti, kar adon^ strune v gradu, iz konca po tiho, potem glasneje,
mehki sladki glasovi; to more biti samo ženska, to more biti samo njena roka. Do zdaj so si samo perstje zigravali, gori, doli brez posebne misli, — pa kaj je to ? Cuj, glas se verstf za glasom. Ali je mogoče? Ali me ne vara pijano uho ? O d6ni, d6ni, stara znanka, božaj mi serce, mehko otožna melodija, kolikokrat sva te skupaj pela otroka! Tu nij več dvoma; čuj ženski glas, to je njen glas, ki se strunami poje:
Sijaj, sijaj solnce, Oj ti solnce rumeno.
Jasno čujem vsako besedo, kakor nebeška rosa kapljajo mi na hrepeneče serce.
Pesem potihne. Silna moč me vleče do okna, od koder je donelo petje. Ko pridem do pod balkona, premaga me čut, in skoraj ne vedoč, kaj delam, začnem na pol glasno:
Kako bom sijalo, Ker sem silno žalostno!
Vrata balkonova se odpro, prikaže se ženska podoba v dolgi beli obleki, ozira se na vse strani; jaz sem stal v senci skrit. Ko jo ugledam, ne morem si kaj, planem bliže, ter zavpijem: „Dela! kaj me ne poznaš? Glej, jaz sem, tvoj otročji prijatelj!"— „nTi si! O saj sem dejala, da te bom videla še enkrat!"" In te besede so se glasile, kakor angeljsko petje, in njeno obličje je sijalo v rajski radosti. Balkon je bil nizek, tako, da sem mogel, ko se je naslonila na rob, se svojo doseči njeno roko. To je bila sladka govorica! Nemogoče mi je ponavljati njene besede; če pokusim, zdč se mi terde, okorne, tako, da nijso njene besede; kako bi pa mogel človek z debelimi, perstčnimi barvami slikati svitlo nebeško mavro !
Preživela sva še enkrat otročja leta, dan za dnevom. Kako se je spominjala najmanjše stvari, ki je bila meni že na pol ali čisto iz spomina , vsacega mesta, kjer sva sedela, vsake besede, katero sva govorila! V duhu sva bila daleč, daleč od tod, zamaknena v sveto deželo, v nedolžna otročja lžta!
Glasno petelinovo petje naju šiloma zdrami. Plašna pogledava okrog, vse svitlo! Proti jutru seje že žarilo nebo. Zadnji čas, da se ločiva, brez pomude! Kratko, teško slovo: nz bogom, zvečer!"
Nautegoma se odpeljem v mesto, zberem najpotrebnejše stvari, ter se poslovim za nekoliko dnij. Poiskati sije bilo stanovanja blizu nje. Kader je človek že v sreči, izide se mu vse po volji; našel sem tdko, da si ne morem želeti prijetnejšega.
Boris Miran.
Pravi uzroki francoske revolucije.
(Dalje)
Iz globočine žalostnih socijalnih razmer so se takrat pokazala nasprotja, katera imajo v zgodovini človeštva tolik pomen od tistega tre-notja, ko si je človek ustvaril lastnino, svet znamenivši z zemljiščem,
ter si tako pridobil sicer podlogo vsemu dušnemu življenju in vsemu deržavnemu razvoju, a tudi vsejal seme bogati žetvi zlega in težav, hudodejstva i terpljenja! Ko so se svoboščine privilegiranih, stanov preminile v kričeče krivice proti vsemu narodu, ustanovila se je naravna opozicija tretjega stanu (tiers etat) proti vladajočemu redu: poostrila in určdila je to opozicijo bogata literatura, ki je pogumno napredovala potem novih prenarčdeb, zapustivši vse, kar je bilo zastarelega. Tako je francoska družba konci 18. stoletja z velikanskimi koraki hitela h ker-vavi katastrofi, katere se nij bilo ogniti, ako v zadnjem hipu kakaposebna moč ne stopi med ostro si nasprotujoče stranke, združevat in mirit jih. Edino, kar je imelo dolžnost in tudi pravico take sprave, to je bilo kr&ljevstvo, to je bila francoska krona.
Enako daleč od patrijarhalskega rodovinskega kraljevstva starega sveta, kakor od despotizma iztočnih monarchij, imelo je germansko *) kr&ljevstvo n&log, sredi zmčtenih socijalnih elementov, vzišeno ndd-nje, zastopati deržavne ideje, stoječe nad človeško družbo. Podpora slabejšim in ograja močnejšim bi kraljevstvo moralo socijalna nasprotja bilo polajševati, in deržati se pravne enakosti proti nadvladi posestva in proti stanovskim pravicam. Samo ta v kraljevstvu ležeča tendencija, a ne domišljam ,jus divinum,' daje mu pravico njegovega obstanka. Da je tedaj francosko krdljevstvo prav umelo svojo dvakrat težko nalogo v oni pomenljivi dobi, ko so se velike dogodbe bodočega časaže iz daleč videle,moralo jesamo vzetivrokevodstvo velikih prenaredeb, ker socijalni stan, tak kakoršen je bil, nij se nikakor mogel dalje vzderžati; trčbalo je torej, da bi krona sama bila neformirala, ako je hotela sebi in deržavi prihraniti revolucij o.
Ali — v kakih rokah je bila takrat osoda francoske deržave! Po nečastnem ter nesramnem gospodarstvu priležnic Ljudevita XV., tega zaničljivega razuzdanca, ki je vse teptal, kar je bilo človeku čestitlji-vega in svetega, nastopil je vlado 1774 1. Ljudevit XVI., sam po sebi blagoserčen in dober človek, a čegar nesreča je hotela, daje bil rojen pod kraljevimi francoskimi lilijami. Bil je brez vseh dušnih zmožnostij, brez vsake višje ideje, kar se mu jevidelo žeznjegovega praznega obraza, z njegovega težavnega, nedostojanstvenega vedenja, z njegovega neu-kretnega, pozneje predebelega telesa. Ljudevit XVI., ki nij poznal ljudij niti deržave ter njenih pomanjkljivostij; ki nij znal presojati stranek; ki nij imel v sebi nikakoršnega kremena in terdne svoje volje: bil je voljno orodje svoji okolici, namreč kraljici, ministrom in plemstvu, živečemu na njegovem dvoru. Izmed vseh krepostij, katere venčajo vladarja, imel je ta nesrečni kralj samo eno, katera vendar utegne roditi j ako nevarne nasledke, če nij zvezana s potrebno previdnostjo; — ta je bila neka prirojena dobrotljivost in prijaznost, ki se je vendar žalibog kazala
*) Čitatelj, kateremu je znano, kako se se razvijale evropske deržavne naprave, umeje to ime, ki je tudi zgodovinski opravičeno.	Pis.
bolj v preobilili darilih, skterimi je obsipal čedo vedno lačnih dvoran o v, nego v dobrotah terpečemu narodu ! A ta prednost njegovega serca, tako redka na kraljevih prestolih, zadostuje, da Ljudevita človeka v zgodovini opravičuje, če tudi je Ljudevit kralj že davno po pravici sojen.
Bilo je od tacega vladarja Francoskej pač malo pomoči pričakovati v svoji socijalni krizi; vendar so se v začetku njegovega vladanja pod ministrom Turgot-om krepko poskusile nekatere reforme, katere, iz-veršene, bile bi Franciji in Evropi osodo za dolgo časa zavernile na druge poti. Poskusila se je deržava rešiti s prevratom tedanje s o c i j a 1 n e o b 1 i k e. Turgot je pred kralja položil čertež, po katerem bi bili vsi deržavljani enakopravni o bremenih in o dosegi javnih služeb, po katerem bi se odpravile svoboščine, opustile dosedanje korporacije in združbe, ter osvobodila dosedanja samoteržna žitna tergovina. Bil je to globoko premišljen, umno izdelan čertež, ki se po vsej pravici more primerjati slavnim reformam bratov Gracchov. Tudi kralj je bil v začetku zadovoljen se svojega ministra namerami, če tudi so se njegovemu slabemu razumu zdele morebiti malo prepogumne; a ko so sejale vse privilegirane kaste protiviti; ko so se parlamenti Turgot-u ustavljali, ko plemstvo, razjarjeno, da bi dalje ne imelo večje pravice nego do sedaj zaničevana meščanska „canaille", začelo je plačevati ljudi, da bi dvigali vpor, in skrivaj vertalo, kar je moglo ; ko je kraljica sama, v dvorskem zraku vzrasla Marija Antonija, kralju hotela dokazati, kako on „d(5dino svojih otrok uničuje": to se omahljivi in slabi kralj združenim silam nij mogel dalje ustavljati; Turgot pade in ž njim vera na krilljevstvo! Vlada, popustivši že pričete reforme, stalno se je odpovedala varstvu narodovih koristij ; njena bodočnost in pravica njenega življenja je bila uničena!
Dve stvari sta bili še, kateri sta kr&ljevstvo globoko poniževali pred javnostjo: tista brezumna zapravljivost, kije bila dom£ na bourbonskom dvoru, in razuzdanost, kije po konci nosila glavo.
(Dalje.)	Fr. Šuklje.
Ločiva se, zdrava ostani,
Poslednjie mi sezi v rok6, Spomin pa mi v serei ohrani, Ko drug te nevesto dobo!
Ne bodem ljubezni te prosil, Ne bodem te prosil roke; A v persih jaz bodem te nosil In s tabo ločitve gorje.
0 ¥ 6.
Spominjaj se, da sva goreče
Ljubila se tudi midvA, Spominjaj se najine sreče, Ce moreš, brez tihih solza.
Oh, kolikrat poljubljevala
Si ti me, priserčno dekle! A nikdar se nijsva vprašala, Ljubiti se smeva al' ne?
Ko z možem se ti veselila	Obljubljena roka je bila, In srečo uživala z njim, Obljubljeno bilo serce,
Ko v lice ga bodeš ljubila,	Pa vendar sva še se ljubila Naj sreče ti jaz ne kalim! Do zadnjega, zadnjega dne.
Le kader boš sama sedela,	Ločiva se, zdrava ostani,
Naj st<5pim ti jaz pred oči,	Poslednjič mi sezi v rokd,
Le kader boš sama slonela,	Spomin pa mi v serci ohrani,
Spominjaj preteklih se dnij!	Ko drug te nevesto dob<5.
Ne bodem ljubezni te prosil, Ne bodem te prosil roke, A v persih jaz bodem te nosil
Do zadnjega, zadnjega dne!	F. L.
Z lasmi povito cvetje.
Uveli cvet! poljubljam te solzdn, Lase poljubljam noč in dan,
Spominjam se minut, Ko v nji5 sem gledal prikovan, Zamiknen ves in njej ud An — Minut, ki jih odnesla časa je periit!	JV. O.
Lipe.
Povest.
VII.
S Časom je bilo pri Lipetu telesno zdravje tako, da nij vedel ali je boldn ali zdrav; denes je čutil bolečine, jutri je zopet liodil okolo, in zdelo se mu je nemogoče, da bi še dolgo ne živel. Ljudje, ki so mu od vseh stranij hoteli svoje sočutje izkazovati, bili so mu prava preglavica, kakor muhe okolo ušes. časi bi vse bil z vragom zapodil. Ta, ki ga je videl, majal je z glavo, in govoril: „e, kako si zelen v lice!" — drug, ki je z očetom kupčeval, dejal je lehkomiselno, kakor bi se o hroma- \ vem konji menilo: „mladi gospod! vi ne boste po Eodovji gospodarili, slab videz imate.« Zdravnik iz okraja je strašno zdravil zapis a val in časi o nevarnosti govoril. A ljudje, ki so si polni protislovja, rekali so: 4 »zdravnik ne ve ničesa; zaradi njega more še devetdeset let živeti; vsaka stara baba več vč." Posebno stari Rodovščak je vsacega pognal ali surovo zavernil, kedor mu je o sinovem nezdravji govoril. Vendar je starega možd jako skerbelo; časi se mu je to videlo, a časi je ^ znal skriti.
Lipe sam že nij mnogo o tem mislil. Imel je druge serčne skerbi, ki so ga morile, in ki so gotovo mnogo pomogle, da vsa zdravila nijso pregnala bledosti z njegovega lica. Bilo mu je skoro na neko tolažbo, da je začčl o svojem življenji obupavati in tudi spregledaval, da sreča njegovega življenja, kakoršno sije v ljubezni mislil, ugasuje.
Ona mu je bila pisala kmalu po onem dnevi, ko jo je bil obiskal, a ne domd našel. Pismo, katero je bil prinesel majhen dečak, bilo je uborno kratko. Vprašala je, kako je z njegovim zdravjem, zakaj ne pride. Lipetu se je zdel list tako merzel, tako vsakdanj, da tacega še nikoli nij pisala! Kaka dva stavka proti koncu (ki sta bila čisto nedolžna) videla sta se mu na ravnost razžaljiva. Takoj zvečer po prejetji sčde in napiše odgovor. Dolg je bil. Ko ga prebira, da bi tu pa tam vgozdil katero izpuščeno besedico ali kako piko posadil na mesto, kamor gre, zapazi, daje list preoster, prepoln očitanja. Razterga pismo. Drugo sestavlj&je ima namen, mirno jej razlagati, kako se je izpreme-nila itd. Ali naposled vidi, da so pač druge besede in drugi stavki, a iste misli. Nič! Dobro je tako, udati se mora, opravičiti se mora. — Drugo jutro je bilo pismo odposlano.
Njen odgovor je bil kratek. Rekla je, da teh očitanj nij zaslužila, da se jej čudna zde, ter ga prosila, naj vendar pride, da se razgo-vorita. To Lipetu zopet nij bilo po godi. Saj je mogla vedeti, da ne more iti od doma, kader bi hotel, posebno zdaj ne. A zdaj tudi hotel nij. Pač ga je posamezne večere izkušnjava obhajala, in hrepenenje, ^nezvesto« videti, gnalo na kratek pot proti tergu. Ali vselej je zmagala vpornost v njem, ali pa je k njemu prišel in ga s tem zaderžal stari oče, ki se je tem skerbneje se sinom bavil, čem bolje se je za njegovo zdravje bal.
Tako je rastel pismen razpor, posebno ker si tudi deklica nij vedela Lipetovega vedšnja razlagati, in je začela dvomiti o njem. Saj sta dvom in nevera neizprosna preganjdlska spremljevalca ljubezni.
VIII.
Iz dozdaj pripovedovanega je menda bralcu razvidno, da Lipe nij bil tistega značaja, ki ga vsajena strast žene se slepo odločnostjo doseč namen, ali kateremu bežeče upanje delavnost povišuje in strupi čut do brezobzirnosti. Veroval je to, kar se mu je uterdilo v fantaziji. Kmalu je začel iskati, in našel je razloge, da se mu deklica odmiče, kakor je mislil. Njena mati zA njo prav govori. Sebično in nelepo bi bilo, da bi jo hotel vezati na se, na svoje — negotovo življenje. Ako jo ljubi, mora jej želeti sreče, sreče tudi brez sebe.
Ta misel je bila od kraja grenka. Zdelo se mu je nemogoče, da bi jo izgovoril; v tistem hipu, ko bi jo bil izrekel,, prosil bi bil lastne besede, da se mu nazaj poverne. A s časom se mu je ukrepila, in bila mu celo ugodna, ker se je navadil misliti, da to je bldgo dej&nje, ako njej dobro stori.
Iz misli je bil sklep, ko se je Lipe sešel se svojim tekmecem učiteljem. Gonoba mu je od veselja roko stiskal, ko je čul, da mu Lipe
nne misli dalje na poti biti." Lipe je zdaj imel drug, nekoliko dobro-dčjen čut, daje namreč se svojo odpovedjo človeka osrečil. In odpoved, koliko je vredna? Koliko junaštva je v njej? Saj mu pravijo vsi.ljudje, in sam čuti, da nosi smertno bolezen v persih. Odpovedati se bode treba vsemu svetu, ne samo njej.
Njegov oče gaje že prej silil, poslušati svet zdravnikov, in iti v daljnjo kopel. Zdaj je Lipe sam začel siliti, hotel je precej iti. Zdelo se mu je, da doma ne more ostati. Oče je bil zadovoljen, dan odhodu je bil odločen. Stari Rodovščak sam ga je hotel spremiti do glavnega mesta.
Rad bi se bil Lipe še poslovil od deklice. Ali bal se je, videti jo. Bal seje o svojem dobrem sklepu. Poročil je torej zopet s pismom, naj bode zveze konec, naj posluša mater, naj bode srečna, ter naj se časi spomni tudi njega, ki ga ne bode več videla.
Poletnega jutra je Lipe se svojim očetom sel na voz, da bi ga odpeljal iz ljubega rojstvenega kraja, iz kraja pervili mladostnih lepih sanj — morda za vselej. Oča in sin sta molčala, ko je voz derdral proti tergu. Lipe je plašč potegnil čez obraz, ko se je bližal znani hišici. Se je bil čas z njo vsaj zadnjo besedo izpregovoriti, en pogled, in potem —
„Oče, ustavimo!" zakliče Lipe.
»Kaj ti je?" vpraša starec. Lipetu je sapo dušilo; odgovoriti nij mogel! Tik mimo njenega okna je voz derčal, cesta je malo visela, hlapec je konje pognal, in voz je ovil okolo ogla s hitrim dirjanjem. A tam za okencem so se v tem hipu zmračile oči mlade deklice. Ma-rijca je nema od okna zdersuila na stol, serce jej je oterpnilo, nobene solze nij bilo v njeno oko o pogrebu vsega lepega upanja!
IX.
Devet let pozneje je bila v mlinu na Rodovji velika skerb. Mlinar in mlinarica sta sedela vsak na eni vreči in mislila, kaj bo od zdaj za naprej. Zunaj je bila noč in zima. Mlinska kolesa in sita so ropotala tako neusmiljeno, da sta si morala zakonska človeka glasno vpiti, dasta se razumela. Tako je ves pregovor bil prepiru enak, četudi se oba stara že kmalu nijsta tako dobro razumela, kakor nocoj, ko ja je ena ter ista skerb edinila. Imela sta namreč mlin v najem za dober dobiček, od kar je bil stari Rodovščak umeri.
Stari Rodovščak pa nij bil doma umeri, temuč tam v nečem južnem mestu, daleč, kjer se je bil sin Lipe bogato oženil. Na svatovanje je bil šel, a ne vernil se. In mladega gospoda tudi nij bilo več na Rodovje, nego oskerbnik bližne erarne graščine je oskerboval in najemnino pobiral od Rodovja. Za denes pak je bil mladi gospod čez dolgo časa zopet napovedan, da pride domu. Ali ostane za vedno ali ne, tega g. oskerbnik nij bil povedal in ta negotovost je mlinarja in mlinarico najbolj težila. Kajti če ostane v tem kraji, gotovo se po očetu zverže in najeti mlin pojde zopet v pervo roko in dobiček ž njim.
J. Jurčič.
Žila — premogov a.
(Malomestna malenkost).
II.
Že dovolj je res na tihem pazil in skrivaj zdihoval, — tega je tudi Lipovščak sam uverjen. Zdaj torej velja, da to stvar požene brez daljnih okolišev.
Ali kakor modri pomorščak, izročaje se valovom, previdno ugiblje, kako bi po poti bolje izhajal, da srečno prijadra k zaželenemu cilju, tako tudi Lipovščak. Kedo namreč ne vč, kako viharna in nevarna so pota ljubezni! Saj tudi preprosta Posavka svojemu ljubemu poje: Kaj boš čez Sav'co K meni v vas hodil, Ko — plavat' ne znaš!
V tihi noči tedaj, ko je polna luna plavala po nebesi, izpoti se Lipovščaku kipeče serce tako le na papir:
Prečestita gospodična Majdela!
Kar sem tako neizrečeno srečen, da morem biti Vaš vsako-večerni gost, nij sem več prav srečen, ker Vam z obraza vidim, da tudi Vi nij ste zelo srečni. — Pa tako je na tem svetu, da naj blažje duše, najblagočutnejša serca navadno nikjer ne nahajajo resničnega sočutja, — kar sem do zadnjega časa izkušal sam, ter morebiti Vi tudi, gospodična! — Ali po sedaj tako ne žalujte! Jaz, ki Vas z naj-globokejšim sočutjem povsod spremljam, od kar Vas poznam, morem Vam zagotoviti, da bi Vam po imenu mogel imenovati nekoga, ki se je našel, da Vas z najglobokejšim in najgorkejšim sočutjem neprestano spremlja povsod, od kar Vas pozna. — O to je človeku največji blagoslov na svetu — sočutno serce . . . pravi prijatelj! Kateri človek ima to na tem svetu, ima vse na tej zemlji! Da, draga Majdela! samo porazumeti se je nama še treba, in potlej — bodeva pora-zumljena! — Priserčno Vas pozdravljajo in — ves Vaš pokorni
A. Lipovščak,
c. k. topniški ognjfčar.
Ob sebi se umeje, da smo samo najpoglavitnejše stvari semkaj postavili. Vsak, kedor je že kedaj pisal zaljubljena pisma, ve, da so brez kraja in konca, kakor jim je neizmeren tudi vir, iz katerega teko — sercA globočina!
Na večer se Lipovščak odpoti, da bi pisanje igročil namenjenim nežnim rokam. Listič verno z dlanjo v žeph deržeč, da bi se mu kako kam ne izmuzal ter njegove sladke skrivnosti ne izdal zavidnim jezikom, ugiblje na vse plati, kako bi se ga mogel skrivaj iznebiti? V tej zadregi mu naproti pride Brinovščak, pravi rešilni angelj.
nHe! imaš pis . . . ?«
Lipovščak predenj poderži s pestjo razširjeni žep. Brinovščak mil razloči nekaj svitlega v roci.
»Dobro! Izverstno! To bo vesela! Od samega veselja bo kar —. Pri moji duši! Že davi sem ji povedal, da pismo denes pride. Kedaj ga jej daš? To se zna, da skrivaj!
„„Sam premišljam, kako bi. Ne vem —" «
„Hudič! Čaj! Jaz ga ponesem! Precej ga bo imela! Tebi še ee!6 nij spodobno, da potlej tudi nocoj tja prideš. Bolje, da s pismom vred ne vidi še tebe.«
» „ Saj res ! Kaj ne — « "
»I, kaj še tega ne veš, da ženska, če je sama, še bolj razmišljuje? — Prekleta cigara! Imaš kaj ognja? Ne gori ta hudič!«
„„Kako — sama tista ožvečena slama? Strani jo zaženi! Na dve viržinki!""
„Hvala, lepa hvala, Lipovščak! A zdaj jaz grem, da jej dam ta listia. Vem, da se že vsa trese nanj!«
„„Dobro, pojdi! A to je skoraj napak, da si že govoril o njem! Sicer bi se ga morebiti še bolj veselila!" «
»To, nu — da, bolj, bolj! O, nič ti žal ne bodi! Besedice o njem še ne vč. Tisto, ali za to ne misli, da tebi kateri krat o njej kaj porečem, kar bi res ne bilo — samo tisto sem poprej nekako res lagal! Jutri večer, ko sedma ura udari, semkaj pridi! — Servus!«
Lipovščak, do dobrega utolažen, kr^ne svojim potem. Nikoli poprej še nij tako težko pričakoval prihodnjega dneva im večera. Že mnogo pred odmčnjenim časom pride na mesto. Mine ura, ali Brinov-ščaka še nij od nikoder. Ide torej sam k Gostniku, anti ga ve kje iskati.
Tamkaj sede na svoje mesto. Sam ne zna, kako je to, a zdi se mu, kar je z Majdelo v tako nežni razmčri, da je ves nekako premenjen, ves oklenen, ter da se ne more tako prosto gibati v tej hiši. Dozdeva se mu, da mu vsak res vidi v serci njegovo skrivnost! Zakaj bi sicer tisti uradniki tam z druge mize tako sumno izpod čela merili nanj ter se nečemu tako na tihem posmehovali? Sitno mu je, nekako tesno pri serci, posebno ker noc6j tudi Majdele nikjer nij izpregledati.
Kakor nalašč kerčmarica pride k njemu.
„Kako je, gospod Lipovščak? Kam ste tako zamišljeni?"
„„E, tako premišljujem to in 6no stvar. Hudega nič nij, a čisto po volji tudi ne gre nikjer nobenemu.""
„To je! Vsak človek in sleherni stan ima časi težave in preglavice. A kdor boga ne pozabi, zmirom in povsod rine."
Resnico govorite. A koliko jih misli, da vojak ne more biti nikoli dober in pošten!«"
„Taki prav ne sodijo. Povsod so dobri in slabi ljudje, kakoršen kdo hoče sam biti.«
„„Zel6 me veseli res, ker Vi tako govorite. Da bi vsi tako sodili! Samo zaradi večine družili, ki ne sodijo tako, in še zaradi neke druge
stvari želim jaz iti od vojaštva. Hvala bogu! če se ne motim, pojde mi vse po sreči, da bode poleg mene tudi še kedo drug mogel biti srečen in zadovoljen.""
n Tedaj vam tega tudi jaz želim, posebno če nijste radi za vojaka! — Ne zamerite! Denes nekaj sama postrezam. Nocoj Majdela ne pride nič doli. Toži, dajo glava boli kali; nu, saj je že dalje časa nekam dremotna; sama ne vem, kaj je siroti? Saj bi jej človek izpolnil rad vse, vse, kar bi koli hotela, samo da bi kaj pomoglo. Bog v nebesih ve, da res!"
Za te poslednje materine besede bi Lipovščak bil dal rumen zlat, da ga ima. Ali to nič ne de. Slišal jih je vendar, in še bolje, da so bile zastonj. O ljuba mati! on bi vam bil pač mogel povedati, kaj jeMajdeli, in zakaj nocoj doli ne pride, ker namreč rajša lepo mirno sama premišljuje njegovo drobno pismo, nego da bi s posodami tekala od mize do mize. — Ali čemu bi tudi on tukaj še dalje čakal? Poterka in ker nij bilo nikogar, da bi mu plačal, molčč položi bankovec pod dno kti-pice, kakor bi hotel pokazati, da tudi njega nema tako na terdem, ali da tam, kjer je njemu kaj tacega pri serci, tudi ne tehta vsacega krajcarja, ali morebiti, da bi tako že nocoj prihodnjemu pomdnku ugotovil čisto naravuo priliko.
Vne si nocojšnjo nenavadno materino prijaznost in tako pomenljivi pogovor zopet na tanko pokliče v spomin. Naj si razlaga vse to, kakor koli, namreč, kako so mu želeli priti od vojakov, kako v misel mu jemali Majdelo itd., njegova zdrava pamet mu veli, da so utegnili mati že kolikor toliko slišati, kako spoštuje njihovo hčer, in da jim je na tihem vse to jako po godi, zlasti še, ako bi on te prezlodejeve pisane suknjiče ne nosil! Da, to mora naglo, kar se najhitreje more, kako drugače biti, in ko bi cesarju pri tej stvari šlo tudi za vso ogersko deželo! Naj mu gre, če mu gre! — Da bi vendar vsaj Brinovščak pritdval od kod, da bi mu vsaj povedal, zakaj je nocoj vendar še stokrat in stokrat veselejši nego serdit na svojo pasasto suknjo ter na njeno nepremično ozvezdje pod brado.
Domii gred^ skoči k zidu bližnje hiše, pritisne se nanj, kar se naj, terje d&, in tako tiščeč ter skertdje se zobmi, da so se kresale iskrc-poplazi kake tri krati z eno stranjo naprej in z drugo zopet nazaj, da se oster omfet pokadi od zida, in tudi lisasta liska pokaže na ob^h plateh plešo ter ogoljena rebra. Ko domu pride, zdere jo raz sebe in pritegne z njo ob stranico, da sirota milo zaječi, in tista svitla očesa jej ropotije pozbežd tja po vseh kotih.
»Nd, kerpa prekleta! tu notri plesni in gnji!« — Tako jo trešči pod klop.
Vso noč se mu potlej sanja, da z neba in od vseh vetrov nanj sp6 same vojaške suknje, da z njimi ves podsiit komaj in komaj diha.
J. Ogrinee.
Literarni pogovori. VIII.
Med glavne svoje namene šteje „Zvon", kakor je bilo že rečeno v „ vabilu", tudi tega, da zbuja mlade moči, da bi bil ta list neko središče literarnega življenja. Z veseljem moremo reči že zdaj, da se nijsino motili v svojem upanji. Predno je prišel še pervi list na dan, imeli smo že lep kup poetičnih izdelkov, poslanih nam od vseh stranij, in še jih prejemljeino dan na dan. Zlasti mladina nam izkazuje mnogo zaupanja, in tolažilno nam je videti, da si je vedela tudi v tem viharnem času ohraniti veselje do blage umetnosti.
Res je, da nij vse čisto zlato, kar se nam je poslalo; vendar smemo reči, da smo že do zdaj našli nekoliko lepih talentov, ki so nam bili poprej čisto neznani; samo če se ti srečno in zdravo razvijejo, potem se nam nij bati, da bi po polnem zamerlo naše literarno življenje. Ali — in zdaj pride druga, menj vesela stran — tudi med najboljšimi pesmami, ki jih imamo, nij skoraj nobena taka, da bi se dala natisniti, kakoršna je. Naši mladi pesniki namreč — o starih tu ne govorimo — preveč zanemarjajo obliko, ali iz nemarnosti, ali iz napačnega principa, tega ne moremo razsoditi. Veliko zaslugo bi imel, kedor bi jih mogel prepričati, da je to velika napaka. Nijsmo tako prederzni, da bi si kaj tacega upali; vendar si štejemo v dolžnost, opominjati in svariti, dokler je čas, naše mlade prijatelje, da hodijo po napačni poti, in prositi jih, naj krenejo na drugo, dokler nij še prepozno.
Najprej ne pozabimo nikoli, da poezija je umetnost. Pri umetnosti pa je oblika bistvena, z idejo tesno zvezana stvar.
Lepa misel v lepi podobi, ideja in oblika v harmonični zvezi, to mora biti pri vsacem umotvoru, to mora biti tudi pri najmanjši lirični pesmi. Da nij pravega umotvora brez lepe ideje, to se ume ob sebi, pa tudi kjer se oblika ne strinja in zlaga v lepi harmoniji z mislijo, naj bo ta še tako lepa, tam je pomanjkljivost, tam nij čistega uživanja, tistega blazega, nekaljenega veselja, katero nam zbuja vsak resnični umotvor.
Pustimo tu druge umetnosti na stran, govorimo samo o poeziji in sicer o liriki. Kakor mora slikar natanko poznati vse lastnosti barv, katere so mu pripomoček, da utelesi svoje ideje, da mu ne odreko, kedar hoče stvariti luč, ali senco, človeško lice ali zvezdovito nebo: tako mora pesnik v oblasti imeti jezik, svoje edino umetniško orodje, da se prileže vsakej misli, vsakemu čutu, kakor bi bil zrasten ž njima. In kakor ne sme lepa podoba nikedar žaliti očesa, nego goditi mu; tako mora tudi pesem, zlasti lirična, vedno prijetna biti učesu.
Da nij oblika v poeziji kakor človeku obleka, tega se prepričamo najbolje, če vzamemo lepo pesem, pa ji damo prozajično obliko. Ravno
tiste misli, ravno tisti čuti,- in vendar — to nij več pesem, nij več umotvor; res je kar pravi, pa ne seza nam tako globoko v serce, ne objema nas s tisto sladko, čarobno močjo.
Res je, najprej je treba poetu mislij, krepkih, globokih, visokih mislij in čutov. Teh mu ne more dati najboljši nauk; dajati ali vsaj iz-bujati mu jih mora življenje. nPrimum vivere, dein pliilosophai-i", ta znani izrek bi se smel tako prenarediti: najprej živeti, po tem peti. Učiti pa se moremo in učiti se moramo oblike. Krivo bi bilo misliti, da se veliki pesniki nijso učili. Znano je, da ravno Heine, eden izmed največjih lirikov vseh časov, kateremu nihče ne bo jemal genijalnosti, nij kar tako iz rokava iztresal svojih neumerjočih pesmij: čim bolj se nam vidijo priproste, naravne, tem bolj jih je obdeloval, predeloval in pilil, večje v njih skrite umetnosti; in da nam ne kažejo dela in truda, to jo ravno največja umetnost. Ravno v lirični pesmi, ki je po navadi kratka, in se lahko pregleda z enim pogledom , najbolj žali izobraženi okus vsaka, tudi najmanjša napaka, katero bi človek čisto prezerl v dolgi epični pesmi ali v drami.
Ne more se tajiti, da se nahajajo napake tudi pri velicih liričnih poetih; in vse preradi se opiramo nanje, rekoč: saj ima to še Goetbe, Preširen! Ali pomislimo, kjer je veliko luči, tam sme biti tudi nekoliko sence. „Verum ubi plura nitent in carmine, non ego paucis offeridar ma-culis". Ne posnemljimo na velikih možeh pomanjkljivosti, slabosti, ampak to, kar imajo lepega, dobrega, kar jih edino dela velike može. Smešen bi bil, kedor bi mislil, da posnema Napoleona, če hodi sključeno, derži roke na lierbtu, pa gleda srepo, kakor bi hotel zemljo prebosti. In ne pozabimo dalje, da se čisti okus, da se jezikgladi; — dase nam marsikaj pomanjkljivo, neprijetno zdi, ob čemer se nijso naši očaki nikakor spotikali. Kak jezik ima n. pr. naš Preširen, in kaj je dosegel ž njim! Pomislimo dobro, koliko laže je delati pesmi za njim, ker je 011 toliko storil pred nami in za nas! Mi se torej ne moreme izgovarjati ž njim; njemu se moramo samo čuditi, in ne moremo se mu prečuditi, da je njegovih pesmij oblika, (jezik, verzi, rime) tako lepa, gladka in blagoglasna.
Oblika je dvojna, v širejšim in ožjem pomenu. O pervi, kako naj namreč utelesi ona svoje misli, k&kšno podobo naj jim da, da doseže svoj namen, bodemo morda govorili o drugi priliki. Najprej hočemo govoriti o obliki v ožjem pomenu, o jeziku, prozodiji, verzih in rimah. Bog daj, da ne bi zastonj!	s.
(Dalje.)
Slovenski glasnik.
* Denašnjemu listu je priloženo vabilo na naročbo slovečega Turgenjevega romana „Dim", ki gaje poslovenilg. Maks Samec, medicinec v Gradci. Knjiga, obsezajoča 18 natisneml pol, izide mesesa junija, ter velja po uaročbi 1 gl. „Dimu
se prišteva pervim Turgenjerim povestim, in posebno nemška kritika ga je verlo hvalila. Naročnina se pošilja z napisom: Graz, Heinrichstrasse Nr. 5 g. prestavljalcu, kateremu želimo najboljši uspeh.
*	Pri Tschesku in Tillu v Ljubljani je v 3 zvezkih prišlo nasvitlo 6 moških zborov, katere je postavil Ant. Nedved, op. 8. Zvezek 60 kr. — G. Nedved, ki si je za povzdigo slovenskega, po Riharjevih poskočnicah popačenega cerkvenega petja pridobil posebne zasluge, kaže se nam tudi v teh pesmih pravega ume-teljnika.
*	G. dr. Razlag bode od 1. junija začenši 1. in 15. dan vsacega meseca na celi poli izdajal v Ljubljani pravoznanski časopis: „SIovenski pravnik". List velja do konca leta 2 gl.
*	G. dr. Krek, učitelj na višji realki v Gradci, narečen je za profesorja slovanskega jezikoslovstva na gradski univerzi, a g. Fr. Bradaška, prof. v Zagrebu, za gimn. ravnatelja v Varaždinu.
*	„Vienac" piše, da v Terstu začne v kratkem po 2 krat na mesec izhajati „S loga", list Istri namenjen. Uredoval ga bode dohovnik Karabaič.
*	V Zagrebu je prišel na svitlo: „Rad j u goslavensk e akademije znanosti i umjetnosti. X. knjiga".
*	Serbski literat Jovan Sundečio, tajnik černogorskega kneza, bode izdajal, ako se oglasi dovoljno število naročnikov, političen in književen list „Orlič", po 6 zvezkov na leto. Naročnine po 5 gl. na leto se pošilja „černogorskemu agentu v Kotoru (Cattaro in Dalmazia)".
*	„A berdar „Drugi jek". Tako se imenuje 2. zbirka prelepih serbskih pesmij, katere je v Belem grada na svitlo dal g. Milan Kujundžič, čitateljem serbskih in hrvatskih lepoznanskih listov gotovo dobro znani pesnik.
*	Znani slovanoljub prof. Nil Popov v Moskvi je nedavnoizdal znamenito deljo v 2 knjigah po imenu „R u s i j a i Serbija." Pisatelj razpravlja serbskega naroda zgodovino od 1806—56. leta po tiskanih virih in po do sedaj še nikdar ne natisnenih izvestjih in dopisih ruske vlade, kar se jih dostaje Serbije.
F. L.
Listnica urednikova. Denašnjemu listu smo še le samo 2. ponatisneno številko BZvona" mogli priložiti; ostale pridejo zanjo, kakor bode mogoče. „Strike" je kriv, da tiskarne tukaj še zdaj nemajo dovolj delavcev. Ako bi se oglasil kak za res dober slovensk stavec, v tiskarni oo. Mehitaristov bi dobil precej delo.— Tiste gg. naročnike, kateri še nijso ponovili naročnine, prosimo, da jo ponove do konca aprila, ker sicer bi jim „Zvona" dalje ne mogli pošiljati poleg najboljše volje, katero gotovo imamo, kakor čest. gg. bralci sami vidijo; vendar bog ne daj, da bi kdo mislil, da mu „Zvon" hočemo vsiliti. „Strike" je kriv tudi tega, da se je tiskovina podražila za 15°/«,, in polovica naših naročnikov so dijaki, kateri plačujejo samo po 2 gl. letne naročnine, ter nekateri med njimi se zeld premišljeno oglašajo s plačo. — Šaljivi list „Pavliha" izide 24. dan t. m. Kolikor vemo, bode tak, da ga smemo preporooati vsacemu, komur je do prave resnice in prave koristi slovenskega naroda.
Tiskarna oo. Mehitaristov.
Založnik in vrednik ■ J. Stritar, I. Johannesg. 16.