53 Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor v kontekstu heritološkega diskurza Oskar Habjanič* 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929Tegetthoff W. von:069.8(497.4Maribor) Oskar Habjanič: Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor v kontekstu heritološkega diskurza. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 91=56(2020), 2–3, str. 53–101 Prispevek obravnava oblikovanje kulta osebnosti »mariborskega sina« Wilhelma von Tegetthoffa, junaka bitke pri Visu, ki je neposredno po smrti dobil sloves junaka monarhije s postavitvijo spomenikov v Puli, Mariboru in na Dunaju. V ospredje sta postavljena odnos do premične kulturne dediščine ter muzeološka in heritološka in- terpretacija. Ključne besede: Wilhelm von Tegetthoff, javni spomeniki, muzeologija, heritologija, kolektivni spomin, Maribor 1.01 Original Scientific Article UDC 929Tegetthoff W. von:069.8(497.4Maribor) Oskar Habjanič: Wilhelm Tegetthoff’s Legacy in the Regional Museum Maribor in the Context of the Heritology Discourse. Review for History and Ethnography, Maribor 91=56(2020), 2–3, pp. 53–101 The treatise discusses the cult of personality around “the son of Maribor”, Wilhelm von Tegetthoff, the hero of the Battle of Lissa. Immediately after his death, he was celebrated as a hero of the Monarchy, and memorials in his honour were erected in Pula, Maribor, * mag. Oskar Habjanič, zgodovinar in filozof, višji kustos, Pokrajinski muzej Maribor, Grajska ulica 2, 2000 Maribor, Slovenija; doktorski kandidat Interdisciplinarnega doktorskega programa Humanistika in družboslovje, področje Heritologija na Filo- zofski fakulteti Univerze v Ljubljani, oskar.habjanic@museum-mb.si 54 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES and Vienna. The relation to the movable cultural heritage and the museological as well as the heritology interpretation, are emphasised. Keywords: Wilhelm von Tegetthoff, public memorials, museology, heritology, collec - tive memory, Maribor Seznam literature in razstav, posvečene »mariborskemu sinu« Wilhelmu Tegetthoffu, raste vzporedno s priložnostnimi obletnicami rojstva in smrti oziroma v povezavi z njegovima junaškima zmagama v bitki pri Visu in Helgolandu. 1 V tem kontekstu je treba omeniti razstavo v dunajskem Belve- deru leta 2010 z naslovom Anton Romako – Tegetthoff in der Seeschlacht bei Lissa, 2 osredotočeno na znamenito delo dunajskega slikarja Antona Romake (1832–1889), na območju Maribora pa moramo omeniti razstavne projekte v času, ko je mesto prevzelo naziv Evropske prestolnice Evrope. 3 Na področju raziskav je treba omeniti delo Ralpha Gleisa, ki je postavil znamenito delo bitke pri Visu v historični kontekst slikarstva 19. stoletja, 4 v širšem kultur- no-zgodovinskem kontekstu znamenitih Dunajčanov se Tegetthoff omenja tudi v delu Franza Hawle, ki popisuje znamenite in zaslužne »priseljene« Dunajčane, 5 interpretacijo javnih spomenikov na Dunaju v kontekstu iska- nja identitete pa najdemo v delu Wernerja Teleska. 6 Na slovenskem območju ne gre spregledati delo Igorja Grdine s poudarkom na bitki pri Visu 7 ter 1 O izjemno zanimivi življenjski poti Wilhelma Tegetthoffa je že od njegove zgodnje smrti moč zaslediti številne biografije, ki so nastajale vzporedno z javno glorifikacijo junaka bitke pri Visu. Neposredno po bitki pri Visu je nastala pesnitev Josipa Peričića, Tegetthof i junaštvo dalmatinsko, 1866, Spalato, Zanonni; med številnimi zgodnjimi biografijami omenimo: Jelem, Joseph, Wilhelm von Tegetthof. Lebensbild eines Österr. Seehelden, 1880, Rauch, Wien; Beer, Adolf, Aus Wilhelm von Tegetthoff’s Nachlass, 1882, Gerold, Wien in druge. V zadnjem času pa ne gre spregledati še: Pawlik, Georg, Tegetthoff und das Seegefecht vor Helgoland: 9. Mai 1864, Wien, 2000; Prochazka, A. Werner, Wilhelm von Tegetthoff: das Denkmal, die Biografie, der Roman, 2017, Wien in druga dela. 2 Razstava je trajala med 29. 4. 2010 in 25. 7. 2010. Ob tej priložnosti je izšel tudi katalog pod avtorstvom: Agnes Husslein-Arco, Stephan Koja, Anton Romako, Admiral Tegetthoff in der Seeschlacht bei Lissa, Münich: Hirmer: Vienna: Belvedere, 2010. 3 Glej ta prispevek na strani 87–88. 4 Gleis, Ralph, Anton Romako (1832–1889): Die Entstehung Des Modernen Historienbildes (Studien Zur Kunst), Bohlau, Köln, Wien, 2010. 5 Hawla, Franz, Was wäre Wien, ohne …: von zugewanderten echten Wienerinnen und Wienern, Wien, 2001. 6 Telesko, Werner, Kulturraum Österreich: die Identiät der Regionen in der bildenden Kunst des 19. Jahrhunderts, Bohlau, Wien, 2008. 7 Grdina, Igor, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2016. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 55 raziskavo Polone Vidmar, ki se posveča javnim spomenikom v Mariboru v drugi polovici 19. stoletja. 8 Tegetthoff se je v kolektivno zavest zapisal kot junak dveh pomembnih pomorskih bitk, kot »mariborski sin«, kot utemeljitelj avstrijske mornarice in kot sopotnik cesarja. Njegov mit se je oblikoval tako na individualni kot na kolektivni ravni, preko posameznikov, skupnosti kot tudi mestne oblasti in institucij. Rojstvo mita 9. aprila 1871 je po avstrijskem dnevnem tisku odjeknila tragična novica o smrti junaka bitke pri Visu, viceadmirala Wilhelma von Tegetthoffa. O nenadni smrti se je razpisalo skorajda vse časopisje v monarhiji. Sporo- čilo je v javnost posredovala Tegetthoffova mama Leopoldina skupaj s svojima takrat še živečima sinovoma Carlom, 9 ki se je prav tako zapisal vojaški suknji, ter Albrechtom, profesorjem matematike na Mornariški akademiji v Reki. Pogreb je bil 10. aprila z žalno povorko, ki se je vila izpred pokojnikovega doma na Dunaju, mimo Hofburga, do pokopališča Matzleinsdorf, kot je bilo razbrati v žalnem sporočilu na drugi strani Wiener Zeitung. 10 Drugi dunajski časopisi so o smrti poročali še obširneje. Neue Frei Presse je že na prvi strani objavil žalni feljton, ki ga je Tegetthoffu posvetil Eduard Mautner. Z žalostno vestjo sporoča, 11 da je vest o smrti pretresla vse sloje prebivalstva, žalni tele- grami pa prihajajo iz celotne monarhije. 12 V nadaljevanju je pojasnjen celotni vojaški protokol s častnim spremstvom od doma do pokopališča. Obširno no- vico o smrti je objavil tudi Die Presse, ki izpostavlja, da je mornarica izgubila inteligentnega in ljubečega vodjo. 13 Morgen-Post je žalno novico sporočil na naslovnici časopisa v sklopu negotove politične situacije. »Maske žalujočih so padle, pokazala se je prava žalost celotnega naroda, dela pokojnega bodo za vedno zapisana v knjigah vojaške zgodovine.« 14 Avtor dodatnega dela Friedrich Pernett nam je sporočil, da je umrl tik pred poroko z meščanko, s katero se 8 Vidmar, Polona, Lokalpatriotismus und Lokalpolitik: Die Denkmäler Wilhelms von Te- getthoff, Kaiser Josefs II. sowie Erzherzog Johanns in Maribor und die Familie Reiser, v: Acta Historiae artis Slovenica, 18/1, 2013, str. 65–87. 9 Več o njem glej: Rozman, Franc, Podmaršal Karl von Tegetthoff, v: Kronika, 50, 2002, št. 2, str. 197–202. 10 Wiener Zeitung, 9. 4. 1871, št. 74, str. 110. 11 Neue Frei Presse novico povzema po Wiener Abendpost. 12 Neue Frei Presse, 9. 4. 1871, št. 2378, str. 1, 4, 6–7. 13 Die Presse, 9. 4. 1871, št. 99, str. 1–2. 14 Morgen-Post, 9. 4. 1871, št. 98, s. p. 56 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES je želel poročiti nekaj tednov po veliki noči. Med knjigami na njegovi polici izpostavi Darwina, 15 čigar teorija je prav takrat postala splošno sprejeta. 16 Preden so krsto zaprli, je dvorni kipar Carlo Vanni naredil še odlitek pokojni- kovega obraza. 17 O smrti so poročali še ostali dunajski časopisi Neues Wiener Taglab, Oesterreichisches Journal, vojaški Der Kamerad je osmrtnico objavil že na prvi strani, Wiener Sonn- und Montags-Zeitung, Neues Fremden Blatt in Gemeinde Zeitung. Žalno osebno notico je ob izgubi svojega mornariškega poveljnika objavil 10. aprila v Wiener Zeitungu tudi sam cesar Franc Jožef. Ob tem je zapisal, da je mornarica izgubila heroja, ki ji je prinesel slavo in zmage. 18 Obširna poročila najdemo tudi v graškem časopisju. V deželni prestolnici so v znak žalovanja v mestnem jedru postavili njegovo fotografijo s križem. 19 Tagespost ga imenuje »štajerski sin«, pri tem se naslanja na njegovi zmagi v bitkah pri Helgolandu in Visu. 20 Grazer Zeitung podrobno poroča o njegovih poslednjih urah, med žalujočimi najdemo tudi nadvojvodo Albrechta, ki je pokleknil pred Tegetthoffovo posteljo. 21 Slednji je ob svojem poslednjem po- čitku ovekovečen tudi na fotografiji. 22 Tegetthoffovo delovno sobo so ob smrti spremenili v žalno kapelo, jo zapolnili z bujnim eksotičnim cvetjem. Pokojni je ležal pod črnim žametnim baldahinom, oblečen v mornariško admiralsko uniformo, roke je imel sklenjene nad prsnim košem, 23 okoli vratu je imel viden križ iz slonovine. Ob nogah sta bila položena dva veličastna lovorjeva venca, ki sta jih podarili princesa Hohenlohe in princesa Lori Schwarzen- berg. Na obeh straneh postelje so stali večji svečniki, desno od krste je viden tabure, na katerega je položen admiralski klobuk in meč, na levi strani drugi tabure na katerega so položena domača in tuja odlikovanja. 24 Poročevalec poroča o žalnih telegramih občinskih svetov iz Gradca, Trsta, Pule, Reke in Dubrovnika in ostalih mest, ki so ga počastila s častnim meščanstvom. Med 15 Prav tam. 16 70. leta 19. stoletja je javno mnenje evropskega prostora zaznamovala Darwinova evo- lucijska teorija. Polemiki se niso mogli izogniti niti na Slovenskem, kjer je svoje mnenje najprej podal pravnik Janko Sernec. Več o darvinizmu na Slovenskem glej: Habjanič, Oskar, Darvinizem na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis, 70, št. 1/2, str. 98–126. 17 Wiener Zeitung, 10. 4. 1871, str. 33. 18 Žalno notico je Franz Jožef napisal že na dan smrti, 7. aprila in jo poslal iz Merana na Tirolskem. Glej: Wiener Zeitung, 10. 4. 1871, št. 95, s. p. 19 Grazer Zeitung, 9. 4. 1871, št. 93, s. p. 20 Tagespost Morgenblatt, 9. 4. 1871, št. 96, s. p. 21 Grazer Zeitung, 9. 4. 1871, št. 93, s. p. 22 Fotografijo pokojnega hrani Pokrajinski muzej Maribor pod inventarno številko ZF 771 (Neznani avtor, 1871, 24,2 × 23,8 cm). 23 Na fotografiji POMUM je desnica položena ob telo, levica pa na trebuh. Glej ZF 771. 24 Grazer Zeitung, 9. 4. 1871, št. 93, s. p. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 57 žalujoče so prišteli celotno takratno vlado. Triester Zeitung je poročal, da je domovina izgubila pogumnega, pametnega in prijaznega človeka tako v miru kot v vojni. 25 Katoliški Grazer Volksblatt je sporočil zgolj zelo kratko novico o smrti »štajerskega sina«. 26 Posamezne nekrologe najdemo še 9. aprila v linškem Tages – Postu, v Kla- genfurter Zeitungu, češkem Templitzer Zeitungu, v Die Neue Zeit iz Olmutza ter mnogih drugih. Apoteoza »mariborskega sina« Urbana podoba Maribora 27 je v 80. letih 19. stoletja dobivala konkretnejše obrise nacionalne politike, ki jo je po obdobju ustavoverne liberalne Schmer- lingove vlade v 60. letih 19. stoletja narekovala Taaffejeva vlada (1879–1885). 28 Neposreden odmev cesarjevega vzklika »Viribus unitis« je najbolj odmeval prav v apoteozi svojih junakov, kar ni bilo vidno zgolj v prestolnici, ki je prav takrat dobivala novo urbano podobo, temveč tudi v nekoliko odmaknjenih, a nikakor pozabljenih predelih »trdnjavskega trikotnika«. 29 V kolikor je sre- di viharnega marčnega obdobja 1848 viltuški virtuoz baron Eduard Lannoy (1787–1853) ob obisku Pariza še tarnal, da v habsburški prestolnici pogreša prav glorifikacijo in ponos narodnih junakov in umetnikov, kar je bilo zelo vidno ob poimenovanju trgov, ulic in pariški arhitekturi, 30 se je v zadnji tretji- ni 19. stoletja, najbolj očitno spremenilo prav slednje. 25 Prav tam. 26 Grazer Volksblat, 9. 4. 1871, št. 82, s. p. 27 Več o urbanizmu v Mariboru v 19. in 20. stoletju glej: Ciglenečki, Marjeta, Urbanistična podoba Maribora v 19. in 20. stoletju, v: Studia Historica Slovenica, 6/2–3, 2006, str. 531–555. 28 Več o obdobju Taaffejeve vlade glej: Čuček, Filip, Uspehi Spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi: Gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem štajer- skem v času Taaffejeve vlade (1879–1893), Zgodovinsko društvo Celje, 2008. 29 Več o razhajanju Nemcev in Slovencev v 19. stoletju na območju Celja, Ptuja in Maribora, glej: Cvirn, Janez, Trdnjavski trikotnik: Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajer- skem (1861–1914), Založba Obzorja Maribor, 1997. 30 Eduard Lannoy je bil eden izmed glavnih agitatorjev glasbenega življenja na Dunaju, kjer je v času koncertne sezone organiziral znamenite »concerts spirituel«. Kot odziv na revo- lucijo izda dva eseja, ki se dotikata predvsem tudi nacionalnih vprašanj in razhajanj. Glej: Was wir errungen haben/Was wir erstreben/Wie wir uns verhalten sollen: Ein populärer Vortrag für Jedermann, Tendler & Compagnie, 1848. Glej tudi: Fragen des Tages, Tendler & Compagnie, 1848. 58 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES Posledice ustavovernih ter slovenskih taborov razdvojenega »trdnjavskega trikotnika« v 60. in 70. letih 19. stoletja, 31 so dobile svoj epilog prav v politi- zaciji javnega prostora. Samo v Mariboru je ob koncu 19. stoletja našlo svoj prostor kar sedem spomenikov, ki so krepili ljubezen do krone. Prvi trije so bili posledica županovanja Matthäusa Reiserja: 32 leta 1882 je v mestnem par- ku našel stalno mesto Jožef II., leta 1883 je veličastni spomenik brez primere dobil junak bitke pri Visu Wilhelm von Tegetthoff, istega leta je v mestnem parku dobil svoj prostor še nadvojvoda Janez. V času županovanja Aleksan- dra Nagyja 33 so ob 50. obletnici vladanja Franca Jožefa leta 1898 v Radvanju postavili bronasto cesarjevo poprsje, istega leta so pred kadetnico postavili še celopostavni kip cesarja, leta 1900 je v mestnem parku našel svoj prostor še kamniti spominski steber z avstrijskim orlom na vrhu, Johann Schmiderer 34 pa je svojemu predhodniku Andreasu Tappeinerju 35 leta 1904 postavil spome- nik na osrednji mestni prostor med Mestno hranilnico in stolnico. 36 Podobna politizacija javnega prostora je dosegla tudi poimenovanje mest- nih ulic in trgov. Prvo uradno poimenovanje ulic je bilo izvedeno leta 1869, med poimenovanji pa so se ob cesarjevi družini najpogosteje znašli bivši 31 Več o tem glej tudi: Baš, Franjo, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 151–211, v: Prispev- ki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Založba Obzorja Maribor, 1989. 32 Tako Tegetthoffov kot tudi spomenik nadvojvode Janeza sodita v čas župana Ferdinan- da Duchatscha, vendar pa sta slednja neposredna posledica urejanja mestnega parka v času županovanja Matthäusa Reiserja, kot prepričljivo dokaže Polona Vidmar. Še več, izpostaviti je potrebno delovanje tako Reiserja kot Duchatscha v leta 1871 ustanovlje- nem Društvu za olepševanje mesta Maribor in njegove okolice (Verein zur Verschönerung der Stadt Marburg und ihrer Umgebung). Kot predsednik društva je bil izvoljen takrat že kot župan Matthäus Reiser, njegov namestnik je bil Franz Perko, tajnik pa Reiserjev kasnejši naslednik Ferdinand Duchatsch. Več o Reiserjevi pobudi za urejanje mestnega parka, glej: Hriberšek Vuk, Nina, Mariborsko olepševalno društvo in mestna turistična ponudba v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno, v: Časopis za zgodovino in naro- dopisje (odslej ČZN), št. 2–3, 2010, str. 71–94. Več o postavitvi spomenikov glej: Vidmar, Lokalpatriotismus und Lokalpolitik…, str. 65–87. 33 Več o času županovanja Aleksandra Nagyja glej: Skitek, Vinko, Aleksander Nagy – župan mestne občine Maribor na prelomu iz 19. v 20. stoletje, v: Studia Historica Slovenica, 2 017, št. 3, str. 873–900. 34 Več o času županovanja Johanna Schmidererja glej: Jenuš, Gregor, »Ljubi Bog, kako va- rovati, česar ni; saj vendar pri vseh koncih in krajih sili v Mariboru slovenski značaj na dan!«: Johann Schmiederer – zadnji mariborski župan avstrijske dobe, v: Studia Historica Slovenica, 2017, št. 3, str. 901–927. 35 O Andreasu Tappeinerju se je v zadnjih letih razpisalo kar nekaj avtorjev: Hozjan, An- drej, Manj znano in neznano o rodbini, zasebnosti in karierni poti mariborskega župana Andreasa Tappeinerja. Ob 150. obletnici njegove smrti (1868–2018) v: Studia Historica Slovenica, 2017, št. 3, str. 761–800; glej tudi: Mirnik, Roman, Življenje in delo maribor- skega župana Andreasa Tappeinerja (1810–1868), v: Studia Historica Slovenica, 2013, št. 1, str. 47–74. 36 Žitko, Sonja, Po sledeh časa: Spomeniki v Sloveniji 1800–1914, str. 15–17. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 59 župani mesta. 37 Mariborsko županstvo je kmalu po Tegetthoffovih uspehih pri Visu podalo prošnjo, da bi osrednjo promenadno ulico, ki se vije vse od železniške postaje do takratnega Sofijinega trga (danes Trga svobode), po- imenovali po »mariborskem sinu«. Tegetthoff je pobudo sprejel, svečano poimenovanje pa je izpeljal 10. januarja 1867 župan Tappeiner. Že nekaj let po Tegetthoffovi smrti so Tappeinerjev trg, na katerem so l. 1883 postavili Tegetthoffov spomenik, 6. decembra 1899 preimenovali v Tegetthoffov trg. 38 V nasprotju z Dunajem pa je bila v mariborskem tisku notica o smrti »ma- riborskega sina« komajda zabeležena. Marburger Zeitung tako zgolj z notico omeni, da je na Dunaju ob 7. uri umrl Wilhelm von Tegetthoff, ki se je rodil v Mariboru 23. decembra 1827. 39 Slovenski gospodar je notico o Tegetthoffovi smrti sporočil šele 13. aprila, kratko notico pa je uvrstil kar med oglase. 40 Glasu o smrti v drugem mariborskem časopisu Slovenskem narodu ni moč zaslediti. Vendar Mariborčani niso stali križem rok. Odgovornost in dolžnost so ču- tili predvsem vodilni v mestu. Na dan pogreba 10. aprila je na zvoniku mest ne hiše zaplapolala žalna črna zastava, pogreba pa so se iz Maribora udeležili župan mesta dr. Matthäus Reiser, Ferdinand Duchatsch, dr. Kozmuth, Karl Reuter, dr. Schmiederer in Emerich Tappeiner. 41 Slednji so se že neposredno pred pogrebom oziroma v času pogreba obrnili na urad cesarja Franca Jožefa za dovoljenje, da bi začeli zbirati prostovoljne prispevke za postavitev spo- menika v Tegetthoffovem rojstnem mestu. Urad cesarja jim je z dovoljenjem odgovoril že na dan pogreba 10. aprila. Poziv oziroma apel po ohranjanju spomina na junaka bitke pri Visu in Helgolandu je bil objavljen v dunajskem časopisu Wiener Taggblat, kjer je avtor pozival k postavitvi spomenika: »če kdo, je to Tegetthoff«, 42 ki si to zasluži. Dne 15. aprila je prišlo tudi do formalne ustanovitve komiteja za postavitev Tegetthoffovega spomenika. V odboru je bilo 20 članov različnih nazorov: takratni župan Matthäus Reiser (predsednik), generalmajor mesta Maribor Brandstetter, dr. Kozmuth, Alois von Kriehuber, Ferdinand grof Brandis, Ferdinand baron Rast (član), Marco Johann Tirstmayr (blagajnik), dr. Du- chatsch, Kirl Reuter (član), višji inšpektor Puchelt, dr. Sernec, profesor Rieck (član), dr. Schmiederer (član), Heinrich von Gasteiger, Konrad Seidl, okrajni kapitan Seeder (podpredsednik), Roman Pachner in direktor Eßl. Omenjeni 37 Več o poimenovanju mestnih ulic glej: Radovanovič, Mariborske ulice, Kapital, 2005. 38 Glej Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Tegetthoff Viljem, št. 1542, glej tudi: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, str. 87. 39 Marburger Zeitung, 9. 4. 1871, št. 43, s. p. 40 Slovenski gospodar, 13. 4. 1871, št. 42, s. p. 41 Marburger Zeitung, 12. 4. 1871, št. 44, s. p. 42 Marburger Zeitung, 14. 4. 1871, št. 45, s. p. 60 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES člani so se zavezali, da bodo v svojih krogih in okrajih zbirali sredstva za spomenik. Za častno pokroviteljstvo so prosili samega cesarja Franca Jožefa, h kateremu so se 19. aprila na Dunaj osebno peljali župan Reiser, grof Brandis in Kriehuber. Omenjeni so se na Dunaju srečali tudi s Seidlom in Brandstet- terjem. 43 Cesar jih je sprejel 20. aprila, pisna potrditev o prevzemu častne- ga pokroviteljstva pa je bila poslana Konradu Seidlu, vodilnemu nemškemu mariborskemu politiku v 70. letih 19. stoletja in začetniku »štajercianstva«. Slednji je veselo novico sporočil ostalim članom komiteja. 44 Na naslednjem srečanju komisije je predsedujoči izrazil željo, da bo njegova domovina ob smrti Tegetthoffa tudi zrasla. 45 Obenem so na Tegetthoffovo rojstno hišo, ki je takrat bila v lasti dr. Modrinjaka, pritrdili spominsko ploščo. 46 Potrebna finančna sredstva za spomenik so zbirali s pomočjo loterije, ki je bila razpisana julija 1872. Glavna nagrada je bil koncertni klavir iz palisan- dra dunajske delavnice Bösendorfer. Nagrado je prispeval cesar Franc Jožef. Žrebanje je bilo 28. aprila 1873. 47 Iniciativa je nato vsaj v javnosti nekoliko zamrla. Novembra 1875 je v Marburger Zeitungu moč zaslediti ostre očitke o nedejavnosti komiteja za postavitev spomenika. Avtor članka očita, da ni nobenih načrtov, nobenih poročil o finančnem stanju, nobenih načrtov o načinu postavitve. Naj bo torej ta javni poziv povod, da se komisija znova sestane in prevzame pobudo nad spomenikom. 48 Istega leta so nato naročili idejni načrt za spomenik pri graškem inženirju Wilhelmu Büchnerju, ki je izdelal načrte že za mariborsko višjo realko. 49 Poziv je vendarle premaknil komisijo, ki je vsaj postopoma začela z iskanjem arhitekta. Načrte in izdelavo spomenika je nato prevzel profesor Heinrich Fuss (1845–1913), ki je takrat deloval na Državni obrtni šoli v Innsbrucku, vlivanje so zaupali Karlu Turbeinu z Dunaja, podstavek iz granita pa Antonu Poschacherju iz Mauthausna. Model so odobrili profesorji Carl Kundmann, Georg Niemann in Caspar Zumbusch. Spomenik bi morali dokončati in postaviti do 20. julija 1883, do obletnice bitke pri Visu. 50 43 Marburger Zeitung, 19. 4. 1871, št. 47, s. p. 44 Marburger Zeitung, 23. 4. 1871, št. 49, s. p. 45 Marburger Zeitung, 30. 4. 1871, št. 52, s. p. 46 Marburger Zeitung, 21. 4. 1871, št. 48, s. p. 47 Premzl, Tegetthoffov spomenik v Mariboru, v: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, str. 130. Glej tudi: Donko, Wilhelm M., Österreichische Marine- denkmäler: Ein historischer Reiseführer zu den Denkmäleren der k.(u.)k. Kriegsmarine in aller Welt, epubli GmbH, Berlin, 2019, str. 206–208. 48 Marburger Zeitung, 10. 11. 1875, št. 135, s. p. 49 Premzl, Tegetthoffov spomenik v Mariboru, v: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, str. 130. 50 Marburger Zeitung, 17. 4. 1881, št. 46, s. p. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 61 Nadaljnji potek dela na spomeniku lahko razberemo iz innsbruških časo- pisov. Dne 8. maja 1881 je Fuss v svojem ateljeju na ogled postavil najprej do- končano poprsje viceadmirala Tegetthoffa. Podstavek je bil narejen iz granita, ki so ga pripeljali iz Mauthausna, na njem sta vidna grba Maribora in Teget- thoffa z emblemi mornarice na stebru, ki nosi poprsje. »Spomenik je s svojo mogočnostjo poudaril nesmrtnost človeka, ki je pisal zgodovino.« 51 Heinrich Fuss je svoja dela tudi redno razstavljal na mednarodnih razstavah. V začetku leta 1882 je na Dunaju razstavil bronasto poprsje Tegetthoffa ter manjše po- prsje »Athene«. 52 Odmevno poročilo o razstavljenem poprsju je beleženo tudi v dunajskem časopisju. 53 Fuss je nato nadaljeval z delom na personifikacijah. Najprej je dokončal personifikacijo bitke pri Helgolandu, 5. julija 1882 pa je Fuss v svojem ateljeju javnosti razstavil še dokončano drugo personifikacijo Tegetthoffovega spomenika, simbol zmage pri Visu, ki je požela zanimanje tudi mestne oblasti, dunajskega časopisja, 54 o dokončanju pa je poročal tudi Marburger Zeitung. 55 Personifikaciji sta v rokah držali atributa pomorstva in zmage z lovorjevim vencem. Pogled na dokončani alegoriji sta obiskovalca kar naelektrila. Izdelava spomenika je odmevala tudi v strokovnih krogih. O spomeniku se je razpisal tudi Allgemeine Kust – Chronik, ki ga je urejal dr. Wilhelm Lauser, najprej s kratko notico v juliju 1882 ter nato še z ilustracijo v avgustu, na kateri je pred spomenik položen lovorjev venec. 56 Postavitev oziroma slavnostna otvoritev spomenika je bila načrtovana ob mariborskem obisku Franca Jožefa, ki je bil napovedan za 9. julij 1883. Še prej se je razvnela debata okoli samega mesta postavitve. Mnenja o lokaciji v mestu so bila različna. Nekateri so se zavzemali, da bi spomenik postavili na Tappeinerjevem trgu, ki je takrat veljal za najlepši in najčistejši trg v mestu. Spet drugi so se zavzemali, da bi spomenik postavili na Sofijinem trgu, spet tretji se zavzemajo, da bi naredili nov prostor ob stolnici pred hranilnico. 57 Proti Tappeinerjevem trgu je govorilo dejstvo, da bi bilo nenavadno postaviti na tisto mesto Tegetthoffov spomenik. Pobudniki predlagajo, da bi v tem pri- meru bilo potrebno spremeniti ime trga v Tegetthoffov trg. Drug argument se je nanašal na nedostopnost in zapostavljenost, še posebej v zimskem času, prav tako pa se spomenik ne nahaja na glavnih prometnicah mesta. Boljša 51 Innsbrucker Nachrichten, 11. 5. 1881, št. 106, str. 1589. 52 Innsbrucker Nachrichten, 31. 3. 1882, št. 74, str. 1112. 53 Die Presse, 24. 6. 1882, št. 172. 54 Innsbrucker Nachrichten, 5. 7. 1882, št. 151, str. 2451; glej tudi: Innsbrucker Nachrichten, 10. 7. 1882, št. 155, str. 2520, glej tudi: Die Presse, 17. 7. 1882, št. 195, str. 3. 55 Marburger Zeitung, 23. 7. 1882, št. 88, s. p. 56 Allgemeine Kust-Chronik, 29. 7. 1882, str. 423. Glej tudi: Allgemeine Kust-Chronik, 18. 8. 1883, str. 445. 57 Südsteirische Post, 25. 7. 1882, št. 59, str. 3. 62 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES rešitev se je avtorju zdel Sofijin trg, ki bi ga lahko preimenovali v Tegetthoffov trg, nahaja se neposredno ob Tegetthoffovi cesti, lahko je dostopen tako poleti kot pozimi. Kar govori proti Sofijinem trgu, je, da tam poteka trgovina s se- nom in slamo, kar pa bi lahko premaknili drugam. 58 Vsekakor je o dokončni lokaciji potrebno temeljito premisliti. 59 Postavitev spomenika oziroma temeljnega kamna je zelo verjetno sprem- ljal običajen protokol, ki je spremljal že postavitev reprezentativne stavbe Realke, ko so ob polaganju temeljnega kamna vložili spominsko listino v stek- leno posodo, priložili še avstrijske in tuje novce, fotografijo župana Reiserja, Büchnerjev načrt stavbe in po en primerek časnika Tagespost in Marburger Zeitung. Posodo so shranili v pločevinasto škatlo obenem z zapečateno stekle- nico pekrskega vina. 60 Ob postavitvi Tegetthoffovega spomenika so k spomeniku položili vsaj sedem novcev iz obdobja Franca Jožefa (1848–1916). 61 K spomeniku so morda priložili tudi spominsko oziroma ustanovno listino komisije za postavitev spomenika. V listini je opisan strnjen povzetek dogodkov ustanovitve komi- sije, izbora mojstrov in načrta otvoritvene slovesnosti. Podpisniki listine so župan mesta Maribor dr. Ferdinand Duchatsch in njegov namestnik Ludwig Bitterl, na strani komisije pa predsednik odbora dr. Matthäus Reiser, baron 58 Trgovina s slamo in senom se je do 60. let 19. stoletja odvijala ob stolnici, na današnjem Slomškovem trgu. Po odkupu zemljišča v času župana Andreasa Tappeinerja ob vzhod- ni strani gradu, so tam uredili nov mestni trg, ki so ga poimenovali Sofijin trg ter tja preselili trgovino s senom in slamo. Mally, Artur, Gassen, Straßen und Plätze Buch der Stadt Marburg a.d. Drau, str. 108; glej tudi: Radovanovič, Sašo, Mariborske ulice, geslo Trg svobode, str. 245. 59 Marburger Zeitung, 19. 7. 1882, št. 86, s. p. 60 Vrbnjak, Viktor, Prva gimnazija v Mariboru od ustanovitve do lastne stavbe, v: Zbornik prve gimnazije Maribor: 150 let, str. 46. 61 V Glavnem zapisniku muzeja Zgodovinskega društva v Mariboru 1907–19 je zabeleženo, da je Mestna občina Maribor društvu darovala sedem novcev izpod Tegetthoffovega spomenika. Slednje so verjetno našli pri odstranjevanju podstavka. V tako imenovani inventarni knjigi Franje Baša, ki jo je začel voditi po letu 1945, je vpisanih osem novcev. Novci so reinventarizirani in se vodijo pod številkami NZ 00374 – NZ 00381. Vsi se na- našajo na obdobje Franca Jožefa (1848–1916). Prvi NZ 00374 (Herinek, 1970, št. 443) je identificiran kot 1 taler iz kovnice na Dunaju, iz leta 1858; NZ 00375 (Herinek, 1970, št. 579) je identificiran kot 1 florin iz leta 1879; NZ 00376 (Herinek, 1970, št. 624) je iden- tificiran kot ¼ florina, kovan na Dunaju iz leta 1858; NZ 00377 (Herinek, 1970, št. 882), je identificiran kot 4 krajcarji, kovan leta 1860 v Kremnici; NZ 00378 (Herinek, 1970, št. 691) je identificiran kot 20 krajcarjev iz leta 1870; NZ 00379 (Herinek, 1970, št. 918), je identificiran kot 1 krajcar iz leta 1881; NZ 00380 (Herinek, 1970, št. 732), je identificiran kot 10 krajcarjev iz leta 1869; NZ 00381 (Herinek, 1970, št. 759) je identificiran kot 5 krajcarjev iz Dunajske kovnice, iz leta 1859. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 63 Ferdinand Rast, dr. Schmiederer, dr. Janko Sernec ter verjetno Marco Johann Tirstmayr, blagajnik društva. 62 Prihod cesarja v Maribor so na železniški postaji pospremili »živijo« in »hoch« klici. 63 Pričakal ga je škof Jakob Stepišnik, mestni župan Ferdinand Duchatsch, baron Hein ter dame: princesa Thurn-Taxis, grofinje Attems, Nu- gent, Pallavicini in drugi. Spomenik je slavnostno otvoril drugi dan obiska. Po številnih sprejemih, obisku Betnave in bolnišnice, se je s kočijo pripeljal pred spomenik, kjer ga je čakal častni šotor. Slednji so bili postavljeni tudi za deputacijo mornarice iz Pulja ter še dodatni za spremljajoče vojaško osebje. Za dame je bilo pripravljenih 150 sedežev. Za prireditev je bilo treba imeti karto. Na čelu organizacije prireditve je bil predsednik komisije za postavitev spo- menika Matthäus Reiser, 64 ki je imel tudi otvoritveni govor. 65 Zbrane je nato nagovoril tedanji župan dr. Duchatsch. Proslavo so spremljali zvoki himne, cesarja sta pospremila že omenjena predstavnika mesta, ter še dr. Othmar Rei ser, gradbenik Ludwig Baltzer in David Hartmann. Ob zaključku je za- igrala še »Du mein Österreich«. 66 Nato je cesar obiskal še vojaško bolnišnico, stolno cerkev ter oba kolodvora. 67 Otvoritev spomenika so počastili tudi s slavnostnim banketom v Kazini, ki se ga je udeležil tudi avtor spomenika Heinrich Fuss. Govorci so izpostavili izjemnost spomenika ter prizadevnost nekdanjega župana Reiserja. 68 Mesto se je z novim spomenikom postavilo ob bok Pulju, ki je spomenik viceadmiralu postavilo že leta 1877. 69 V tlorisu je imel spomenik obliko po- dolgovate elipse. Na stopničastem podstavku se je dvigal steber z admiralovim poprsjem, ob vznožju stebra sta sedeli dve krilati ženski figuri, simbolični upodobitvi pomorskih zmag pri Helgolandu in Visu. Tegetthoff je upodob- ljen s polno cesarsko brado in brki. 70 Na delu podstavka je vidna rastlinska 62 Listina se hrani v Pokrajinskem muzeju Maribor. Natančnejša provenienca ni znana. 63 Slovenski narod, 10. 7. 1883, št. 155, s. p. 64 Marburger Zeitung, 6. 7. 1883, št. 80, s. p. 65 Najverjetneje je prav Reiser tisti, ki mu gre pripisati levji delež zaslug za postavitev spo- menika, k temu ne nakazuje samo tok dogodkov, temveč tudi dejstvo, da je v ozadju njegovega oljnega portreta, avtorja Eduarda Linda, mogoče prepoznati model spomenika, postavljenega v Mariboru. Matthäusa Reiserja je Eduard Lind upodobil dvakrat, prvič leta 1883 in nato še leta 1889. Na slednji je v ozadju mogoče opaziti model Tegetthoffovega spomenika. Glej inv. št. N. 1091 in N. 1064. Glej tudi: Vidmar, Lokalpatriotismus und Lokalpolitik, str. 67, opomba 14. 66 Marburger Zeitung, 11. 7. 1883, št. 82, s. p. 67 Slovenski gospodar, 12. 7. 1883, št. 28, str. 217. 68 Marburger Zeitung, 13. 7. 1883, št. 83, s. p. 69 Dunaj je Tegetthoffov spomenik postavil šele 24. septembra 1886. 70 Vrišer, Sergej, Znamenja in javni spomeniki v Mariboru do 1941, v: ČZN, 1971, zvezek 2, str. 189. 64 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES dekoracija ter Neptunov trizob. Na podstavku sta bila vidna grba Maribora in Tegetthoffa. Kmalu po postavitvi je spomenik 71 postal ena izmed osrednjih turističnih znamenitosti. Popularizacija spomenika je bila skrbno načrtovana. Odprtje spomenika je fotografiral fotograf Köhler, ki je dobiček od prodaje fotogra- fije predal mestnemu olepševalnemu društvu. 72 Za potrebe javnosti ga je po odprt ju fotografiral tudi priznani mariborski fotograf Heinrich Krapek, ki je prav tako prodajal fotografijo spomenika Tegetthoffa. 73 Med avtorji foto- grafije 74 je potrebno omeniti tudi Ferdinanda Weitzingerja, ki je spomenik fotografiral prav tako leta 1883. 75 Podobno je bilo s številnimi ilustracijami, ki so izšle v časopisu. Izjemna ilustracija je izšla že dobrih 14 dni po odprtju spomenika v dunajskem Neue Illustrierte Zeitung, kjer lahko vidimo dame in moške odete v tipično opravo zadnje tretjine 19. stoletja na sprehodu skozi park. 76 Septembra je izšla ilustracija spomenika v reviji Heimat, 77 svoje pa so dodale tudi razglednice kot nov medij komunikacije konca 19. stoletja. Kot motiv se Tegetthoffov spomenik pojavlja na promocijskih razglednicah s kon- ca 19. stoletja skupaj z Glavnim in Grajskim trgom ter mestno hranilnico, 78 neredko tudi skupaj s kadetnico, železniškim mostom in Glavnim trgom, 79 reprezentativna je tudi razglednica s Tegetthoffom in mestno hranilnico, 80 ki jo je založil Theodor Kaltenbrunner iz Maribora. 81 Okoli leta 1900 so motiv Tegetthoffovega spomenika s parkom v ozadju izdali pri založbi Stengel & 71 Polona Vidmar dokazuje, da je med javnimi spomeniki, prav Tegetthoffov spomenik likovno najkvalitetnejši med vsemi tremi spomeniki v takrat nastajajočem mestnem par- ku. Glej: Vidmar, Lokalpatriotismus und Lokalpolitik, str. 65. 72 Marburger Zeitung, 29. 6. 1883, št. 77, s. p. 73 Marburger Zeitung, 22. 7. 1883, št. 87, s. p. 74 Pokrajinski muzej Maribor hrani fotografijo spomenika pred letom 1913. Zaenkrat na- tančnejše provenience fotografije ni mogoče ugotoviti. Glej: Inv. št. ZF 1305 (neznani avtor, med 1883 in 1913, 11,3 × 14,8 cm). 75 Fotografija je objavljena v: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, str. 132. 76 Neue Illustrierte Zeitung, 29. 7. 1883, št. 44, s. p. 77 Marburger Zeitung, 28. 9. 1883, št. 116, s. p. 78 Prav taka se nahaja v zbirki razglednic Pokrajinskega muzeja Maribor. Tegetthoffov spo- menik je obdan z lovorjevimi venci. Založba ni znana, datirana je med 1892 in 1900. Glej inv. št. ZR 10. 79 Prav taka se nahaja v zbirki razglednic Pokrajinskega muzeja Maribor. Založba ni znana, datirana je med 1892 in 1898. Glej inv. št. ZR 12. 80 Trg pred Realko so leta 1876 poimenovali po bivšem županu, torej Tappeinerjev trg, leta 1899 so ga preimenovali v Tegetthoffov trg. 81 Prav taka se nahaja v zbirki razglednic Pokrajinskega muzeja Maribor. Založba Theodor Kaltenbrunner iz Maribora, datirana je med leti 1892 in 1897. Glej inv. št. ZR 14. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 65 Co. iz Dresdna in Berlina. 82 Tegetthoffovemu motivu se ni mogel izogniti niti priljubljeni štajerski založ nik Franz Knollmüller iz Gradca, ki je že okoli leta 1905 izdal razglednico s Tegetthoffovim spomenikom postavljenim v park pred bližnjo Realko, ki je vidna v ozadju. 83 Leta 1907 je izdal še razglednico s Tegetthoffovim spomenikom v ospredju. 84 Okoli leta 1908 je izdal razglednico z motivom Tegetthoffovega spomenika Johann Gaisser iz Maribora. 85 Marie Pristernik, prav tako iz Maribora, je izdala barvno litografijo Tegetthoffove- ga spomenika okoli leta 1911. 86 Na razglednicah najdemo upodobljene tudi ostale javne spomenike iz obdobja med 1890 in 1910. Nova mestna veduta je z razmahom javnega prometa v mesto privabila tudi marsikaterega turista. Dokončanje parka je zahtevalo tudi primerno ozna- čitev mestnih značilnosti, s čimer bi decentralizirali obisk ter poskrbeli, da se taka pridobitev kot je Tegetthoffov spomenik ne spregleda pri turistih. 87 Leta 1890 je Ed. Janschitz izdal »Kleiner Führer durch Marburg und Umge- bung mit Ansicht von Marburg und Stadtplan«, v katerem je že v predgovoru izpostavil nemški značaj mesta. Dokončanje železniške postaje in umestitev le-te na obrobje, je v 2. polovici 19. stoletja povzročil izjemno razraščanje mestne arhitekture v smeri proti železniški postaji. Leta 1867 je poimenovana Tegetthoffstrasse, ki je povezovala takratni Sofijin trg 88 z železniško postajo. Bila je »beliebteste Promenade der Stadt«. 89 Vodnik nas do Tegetthoffovega spomenika na Tappeinerplatzu pripelje po Brandisovi ulici (danes Grajska ulica), mimo loretanske kapele in Realke, pot pa nato nadaljuje po Grajski ulici (danes Slovenska ulica) do takratne hišne številke 12, kjer so občudovali rojstno hišo avstrijskega generala Wilhelma von Tegetthoffa, na kar je obisko- valca opomnila tudi spominska tabla. 90 Vodnik se konča z zemljevidom, kjer sta lepo vidni parkovni površini, kot orientacijske točke pa so izpostavljene stolnica, škofijski sedež, mestna hiša, gimnazija, Realka, grad, južna železni- ca, delavnica južnih železnic ter kasarna Franca Jožefa. Leta 1893 je izšel nov vodnik po Mariboru, tokrat v izdaji takrat globalne- ga ponudnika vodičev, založbe Woerl iz Würzburga, ki je pokrival skorajda 82 Prav tako hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor, glej: PAM/1693/001/019/002_00001. 83 Prav tako hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor, glej: PAM/1693/001/019/002_00002. 84 Prav taka se nahaja v zbirki razglednic Pokrajinskega muzeja Maribor. Založba Franz Knollmüller iz Gradca, 1907. Glej inv. št. ZR 393. 85 Prav tako hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor, glej: PAM/1693/001/019/002_00005. 86 Prav tako hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor, glej: PAM/1693/001/019/002_00006. 87 Marburger Zeitung, 20. 7. 1883, št. 86, s. p. 88 Danes Trg svobode, trg so poimenovali po grofici Sophie Brandis, torej bližnjih lastnikih gradu. Sofija Brandis je umrla 30. marca 1904 v Gradcu. 89 Kleiner Führer durch Marburg und Umgebung mit Ansicht von Marburg uns Stadplan, str. 27. 90 Prav tam, str. 29. 66 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES celotno območje nekdanjega rimsko-nemškega cesarstva. Opremljen je bil s karto in z načrtom Maribora z okolico. Na zemljevidu je med javnimi spome- niki izpostavljen Tegetthoff, ki se vsebinsko sicer tudi navezuje na že omenje- no ogledno pot iz Sofijinega trga ter se konceptualno nadaljuje po mestnem parku mimo spomenika Jožefa II. in nadvojvode Janeza do treh ribnikov, medtem ko je kužno znamenje na glavnem trgu bilo terciarnega pomena. 91 Tudi ta vodič začne pot v Graškem predmestju z železniško postajo. Ogledna pot nas popelje po Tegetthoffstrasse do Tegetthoffovega spomenika. Opisni del z biografijo Tegetthoffovih dosežkov je obogaten tudi z impozantno fotogra- fijo spomenika. Vodič nas nato vodi skozi park, mimo ostalih spomenikov, na koncu nas opozori na prečudovite vinograde, ki se nahajajo na okoliških hribih. Nato nas usmeri nazaj do Tegetthoffove rojstne hiše in naprej do stolnice. 92 Spomeniku so ob obletnici bitke pri Visu 20. julija 1913 dodali še ladijsko verigo s poveljujoče ladje Erzherzog Ferdinand Max, stroške postavitve pa sta pokrila admiraliteta in Mariborsko olepševalno društvo. O dogodku je poro- čal tudi mariborski katoliški časopis Straža. 93 Veriga je bila namenjena že ob postavitvi, vendar pa je temu odločno nasprotoval avtor spomenika Heinrich Fuss. 94 Verigo so restavrirali v delavnicah Južnih železnic, nato pa jo shranili v Kadetnici, od koder je skupaj s tremi manjšimi deli, 18. decembra 1905, prišla v prostore muzeja. Verjetno so v muzeju ocenili, da bi bilo primerneje, če verigo umestijo okoli spomenika. 95 Iz apoteoze v anonimnost kulturne dediščine Razmere so se bistveno spremenile po prvi svetovni vojni z novo državo. Kult velikega vojskovodje je potisnjen v ozadje. V turističnem vodniku, ki je v sa- mozaložbi izšel leta 1920, avtorja »Razkolnikova« in njegovega sopotnika ne pritegnejo več mestni spomeniki, 96 saj so bili slednji leto poprej odstranjeni. Podobno je opaziti tudi v vodniku, ki sta ga leta 1932 spisala banovinski arhi- var in skrbnik kulturne dediščine v Mariboru Franjo Baš ter Božidar Gajšek. 97 91 Führer durch Marburg a.d. Drau und Umgebung, Marburg, glej načrt mesta. Glej tudi: Vidmar, Lokalpatriotismus und Lokalpolitik, str. 65. 92 Führer durch Marburg a.d. Drau und Umgebung, Marburg, 1894, str. 14–18. 93 Straža, 18. 7. 1913, št. 82, str. 5. 94 Marburger Zeitung, 19. 7. 1913, št. 86, str. 6. 95 Glej opombe 156–158. 96 Franjo Pirc (Razkolnikov), Vodnik po Mariboru in okolici, samozaložba, Maribor, 1920. 97 Vodnik po Mariboru: Kulturna, tujsko-prometna in gospodarska slika mesta in pokrajine, kulturno-gospodarski pregled Celja in Ljubljane (uredil Guido Zupan), Ljubljana 1932. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 67 Usoda javnih spomenikov avstrijske provenience je z novo državo po prvi svetovni vojni dobila negativni prizvok. Do devastacije javnih spomenikov v Mariboru je prišlo v noči iz petka na soboto, 17. na 18. januar 1919, ko so neznanci prevrnili Tegetthoffov spomenik. 98 Obsodbe devastacije so prišle tudi s strani slovenskega tiska, avtorji prispevkov so Tegetthoffa imeli tudi za svojega »sina«, ki je pomembno zaznamoval tudi »jugoslovansko brodovje«. 99 O devastaciji so poročali tudi avstrijski časopisi. Salzburger Volksblatt je po- ročal, da so ob Tegetthoffovem poškodovali še spomenik Jožefu II. in spo- menik nadvojvode Janeza. Tegetthoffov spomenik so nato prepeljali v bližnjo Realko, 100 od tam pa v prostore tedanjega muzeja na današnjo Cankarjevo ulico. Aktivni odnos do dediščine s prošnjo za ponovno postavitev spomenika so v naslednjih letih izrazili tudi mariborski muzealci. Tako se je pri takra- tnem županu Viktorju Grčarju (1881–1942) oglasil takrat 80-letni Pavel Tur- ner, predsednik takratnega mariborskega muzejskega društva, s predlogom ponovne postavitve Tegetthoffovega spomenika. 101 O T urnerjevem obisku pri županu so se nato kritično opredelili v dnevniku Jugoslovanske demokratske stranke Tabor, ki je ostro nasprotoval glorifikaciji habsburške krone: »Ob jutru naše svobode smo odstranili spomenike našega suženjstva, dali smo jih v muzej, kamor spadajo, na javno mesto pa ne bodo prišli nikoli več in tudi če bi morda to kdo res želel, pa bodi že kdorkoli. Na prazno mesto Tegetthoffovega spome- nika pa bomo postavali raje spomenik onemu, ki bo osvobodil naše Primorje v imenu naše narodne Ideje za nas in ne za avstrijske cesarje.« 102 Turnerju v bran se je postavila katoliška Straža, ki v Turnerju vidi pravega »patentirane- ga Jugoslovana«, Tegetthoffa pa kot zaslužnega za osvojitev Dalmacije izpod Italije. Ponovna postavitev spomenika pa bi popravila krivice vandalizma ob devastaciji leta 1919. Avtor je odprl zanimiv in takrat prav gotovo aktualni razmislek o odstranitvi Tappeinerjevega spomenika, 103 o sobici, posvečeni Ottokarju Kernstocku (1848–1928), ki je veljal za »najstrupejšega sovražnika Slovencev«. S primeri praks iz Pariza in z Dunaja se je dotaknil vprašanja, kdo so tisti junaki, ki so bili zaslužni za nastanek in tkanje zgodovine. 104 98 Mariborski delavec, 19. 1. 1919, št. 14, s. p. 99 Prav tam, glej tudi: Slovenski gospodar, 21. 1. 1919, št. 4, s. p. 100 Salzburger Volksblatt, 21. 1. 1919, št. 16, str. 2; glej tudi: Innsbrücker Nachrichten, 22. 1. 1919, št. 18, str. 2. Zanimivo je, da poročanja v mariborskem nemškem časopisu Marbur- ger Zeitung, zaenkrat novic o devastaciji ni bilo moč najti. 101 V županovem uradu Turnerja niso niti spoznali, zato je za posredovanje prosil novinarja Pirca, da bi namen svojega obiska sporočil županu. Glej: Jugoslavija, 29. 7. 1922, št. 172, str. 3. 102 Tabor, 5. 8. 1922, št. 175, str. 3. 103 Spomenik je bil odstranjen po drugi svetovni vojni. 104 Straža, 9. 8. 1922, št. 91, str. 3. 68 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES Trnova pot ponovne postavitve spomenika je bila pereči problem tudi v naslednjih letih. Oktobra 1926 je ponovna pobuda postavitve prišla s strani Muzejskega društva, ki mu je takrat predsedoval Franc Kovačič. Mestna ob- čina je bila pripravljena prevzeti stroške postavitve, saj je podstavek še ostal nedotaknjen. O dokončni usodi se je moralo izjasniti samo še veliko župan- stvo. 105 K tehtnejšemu premisleku so pozvali v mariborskem Taboru, kjer so izpostavili hierarhično čaščenje junakov, začenši s kraljem Petrom kot sim- bolom zmage nad Habsburžani. Zavzemajo se za ohranitev pozitivnega od- nosa do pretekle zgodovine, tudi pod habsburško krono. 106 Izrazito negativno mnenje o pobudi klerikalcev za postavitev Tegetthoffovega spomenika je imel časopis Jutro, ki je izpostavil nenavadnost, da bi najprej postavili spomenik nemškemu Tegetthoffu in ne osvoboditelju kralju Petru. 107 Na slabo stanje spomenika je opozoril Slovenec, ki je poudaril, da se sicer Tegetthoffov spo- menik nahaja v veži muzeja, vendar pa je pri tem v preteklosti utrpel strelne poškodbe, vidne na obrazu. 108 Razpravam o spomeniku se je pridružil tudi Janko Glazer, ki je leta 1926 z epigramom z naslovom Tegetthoff opozoril na različno razumevanje do javne plastike: »Den Platz, den haben sie mir geraubt,/ doch blieb mir, gottlob das alte Haupt.« Po naše bi brala se ta ideja:/ ne vlači preteklosti iz muzeja! 109 Poziti- ven odnos do »mariborskega sina« se odraža tudi pri skrbi za Tegetthoffovo rojstno hišo, kjer so že marca 1867 postavili spominsko tablo, ki je opozarjala na rojstno mesto, leta 1872 so tablo zamenjali z novim napisom. 110 Ob stoletnici rojstva viceadmirala se je o pozitivni vlogi Tegetthoffa ter o pobudi postavitve pozitivno razpisal tudi mariborski Večernik. 111 Podobnega mnenja so bili seveda tudi v Marburger Zeitung. 112 Še pred samo obletnico je lastnik rojstne hiše obnovil napisno tablo z napisom »Tegetthoffs Geburts- haus«, o čemer se je pozitivno razpisal časnik Slovenec, medtem ko je ma- riborski Tabor poudaril, da bi bilo vendarle potrebno dodati tudi slovenski pripis, skrb nad napisom pa naj prevzame Zgodovinsko društvo. 113 Teget- thoffova rojstna hiša je 28. septembra 1928 po dražbi prešla v last mestne 105 Nova doba, 21. 10. 1926, št. 118, str. 2. 106 Tabor, 24. 10. 1926, št. 242, str. 1. 107 Jutro, 22. 10. 1926, št. 244, str. 3. 108 Slovenec, 26. 10. 1926, št. 245, str. 5. 109 Premzl, Tegetthoffov spomenik v Mariboru, v: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, str. 133. 110 Premzl, Primož, Rojstna hiša …, v: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, str. 7. 111 Mariborski Večernik Jutra, 23. 12. 1927, št. 193, str. 2. 112 Marburger Zeitung, 23. 12. 1927, št. 290, str. 2. 113 Tabor, 23. 4. 1927, št. 91, str. 2. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 69 občine, ki je hišo kupila. 114 Že čez dve leti, v času županovanja Alojzija Juvana (1886–1960), 115 je hišo doletelo rušenje. Mestna občina je prodala hišo novemu lastniku, oblastni hranilnici, ki je hišo morala podreti do 1. aprila 1930 ter novogradnjo prirediti v skladu z novimi regulacijskimi načrti Slovenske in Gosposke ulice. 116 Rušitev se je vendarle nekolika zavlekla. Hišo so podirali februarja 1931. 117 Na njenem mestu pa je zrasla palača Banovinske hranilnice. V tem kontekstu je treba omeniti še zanimivo medijsko izpostavljeno prvo- aprilsko potegavščino, ki je pritegnila pozornost tako domačega kot svetov- nega tiska. 1. aprila 1931 je Mariborski večernik Jutra objavil senzacionalno odkritje Tegetthoffove sablje in kartaginskih zlatnikov, ki so jih našli ob ru- šitvi admiralove hiše. Avtor ugotavlja, da je rja na sablji posledica krvavega poklica admirala, ki ga je opravljal »na ta način, da je paral trebuhe svojih od morske vode mokrih sovražnikov.« 118 Med možnimi kupci sablje pa se v članku omenja Heeres Museum iz Berlina in British Museum iz Londona. 119 Novico so povzeli še zagrebški in beograjski časopisi, novica pa je odmevala tudi v avstrijskih, francoskih, nemških in švicarskih častnikih. O senzacionalni novici pa je poročal tudi Chicago Tribune. 120 Poslednji spomin dediščine »in situ« v rojstnem mestu na junaka viške bitke je bil odstranjen leta 1935, ko so odstranili še granitni elipsasti podsta- vek, ki je stal na tedanjem Jugoslovanskem trgu, kjer so že gradili pravoslavno cerkev. Pri tem so naleteli na zanimivo najdbo, bakreno škatlo, v katero je bil položen dokument iz leta 1883 iz časa postavitve spomenika ter različne novce. 121 Omenjeno je mestna oblast predala muzeju. Pereče vprašanje Maribora, ki je po devastaciji nad spomeniki leta 1919 ostal skorajda brez svojih junakov, je bila aktualna vsa 20. leta 20. stoletja. Spomenik mariborskemu županu Andreasu Tappeinerju je na svojem mestu obstal vse do konca druge svetovne vojne. 122 114 Slovenec, 29. 9. 1928, št. 223, str. 4. 115 Več o njem glej: Fras, Maksimilijan, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Društvo Gledališče Kolenc, 2013. 116 Jutro, 24. 9. 1930, št. 221, str. 4., Jutro, 27. 9. 1930, št. 224, str. 3. 117 Jutro, 11. 2. 1931, št. 34, str. 3. 118 Mariborski večernik Jutra, leto V. (XII.), štev. 73, 1. 4. 1931, str. 2. 119 Prav tam. 120 Avtor medijske potegavščine je bil Adolf Schaup, ki je poučeval na učiteljišču, »Realki« in klasični gimnaziji, občasno pa pisal tudi za omenjeni časopis. Glej: Premzl, Primož, Prvoaprilska potegavščina, ki je prerasla v medijsko potegavščino svetovnih razsežnosti, v: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, str. 140. 121 Deutsche Zeitung, 26. 5. 1935, št. 42, str. 4. O dokumentu in predmetih glej opombi 61, 62. 122 Spomenik Tegetthoffa se brez monumentalnega podstavka nahaja danes v Pokrajinskem muzeju Maribor pod inv. št. N. 1576 (v: 183 cm, bron). Ohranjen je tudi spomenik An- dreasu Tappeinerju, delo Josefa Kassina iz leta 1904, marmor; v: 243 cm; š: 126 cm; gl.: 71 cm, N. 1620. 70 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES Tegetthoffova zapuščina Kmalu po svečanem odprtju Tegetthoffovega spomenika v Mariboru je umr- la njegova mati Leopoldina, ki je mariborski občini zapustila osebne pred- mete svojega sina. 123 Prvo predajo arhivu mariborske občine je opravila že okoli avgusta oziroma septembra 1882, kar lahko izvemo iz pisma Leopoldi- ne, naslovljeno takratnemu mariborskemu županu Ferdinandu Duchatschu (1835–1887) 124 dne 23. avgusta 1882, ko je mestni občini obljubila diplomo in portret Tegetthoffa. Slednje je nato tudi mestu predala, portret pa je krasil sobo županstva. 125 Gradivo o Tegetthoffu je v leta 1903 ustanovljenem mest- nemu muzeju, ki se je nahajal v Graškem predmestju na takratni Elisabeth Strasse (danes Razlagova ulica), v prostorih mestne nadaljevalne šole začelo prihajati od same ustanovitve. Zbiralna politika Muzejskega društva (Mu- seumsverein) se je osredotočala na vojno zgodovino, arheologijo, dogodke, povezane z letom 1848, numizmatiko, mestno zgodovino in z obrtno-indu- strijskim razvojem. Tako je v takratni muzej prišlo kar nekaj orožja iz obdobja turških vpadov, nedavno zgodovino je najbolj zaznamovala meščanska revo- lucija 1848, arheološka izkopavanja so potekala predvsem na Hajdini v okolici Ptuja, 126 z dotokom novcev pa je nastajala tudi pestra numizmatična zbirka. Zbiralcem, s predsednikom Amandom Rakom (1847–1919) na čelu društva je bilo jasno, da so nedavni in trenutni gospodarski in politični dogodki že del same zgodovine, ki se mora odražati tudi v muzejski zbirki oziroma zgo- dovini Maribora. Z leti so predmeti prehajali v različne institucije. Po prvi svetovni vojni je gradivo prevzelo Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajer- sko v Mariboru oziroma Muzejsko društvo, deloma je gradivo prešlo v leta 1929 oziroma 1933 ustanovljen Banovinski arhiv v Mariboru ter v prostore študijske knjižnice. Ob številnih selitvah in političnih prevratih pa je sled za marsikaterim predmetom ali njegovo provenienco trajno zabrisana. Predmeti, vezani na Tegetthoffovo dediščino, so se večinoma ohranili v Pokrajinskem arhivu Maribor in Pokrajinskem muzeju Maribor. Med prvimi 123 Leopoldina je umrla 26. 9. 1883. Pogreba v Gradcu so se udeležili takratni župan, dr. Du- chatsch ter predstavnik občinskega sveta I. Bancalari, H. Schleicher in dr. H. Schmiderer. Glej: Marburger Zeitung, 28. 9. 1883, št. 116, s. p. 124 Več o času županovanja Ferdinanda Duchatscha, glej: Zajšek, Boštjan, Ferdinand Du- chatsch – slovenski Nemec oziroma nemški Slovenec, v: Studia Historica Slovenica, 2017, št. 3, str. 837–872. 125 Marburger Zeitung, 24. 9. 1882, št. 115, s. p. Glej tudi: Militär Zeitung, 3. 10. 1882, št. 79, str. 624. 126 Več o izkopavanjih: Pahič, Stanko, Petoviona v mariborskem muzeju, v: Ptujski arheolo- ški zbornik: ob 100. obletnici muzeja in muzejskega društva, Ptuj, 1993, str. 283–310. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 71 donatorkami muzeja se omenja Ana Herber, ki je že 25. februarja 1902 127 darovala listino Mornariške komisije na Dunaju iz leta 1870, s katero so pra- porščaka Carla Herberja povišali v častnika. Listina je pomembna predvsem zaradi Tegetthoffovega podpisa. 128 Dobro leto kasneje je darovala še skupin- sko fotografijo Tegetthoffa z osebjem. 129 Ista oseba se je z dopisom obrnila na Muzejsko društvo 3. novembra 1920, kjer je prosila za plačilo Tegetthoffove slike, ki jo je podarila muzeju. 130 Darovalka se je na Muzejsko društvo obrnila še 4. januarja 1925, kjer je v dopisu poročala, da Hansi Forstner hrani sliko Wilhelma Tegetthoffa. 131 Realka je 22. julija 1903 muzeju poklonila model Tegetthoffovega spomenika v Mariboru 132 ter fotografijo tega modela. 133 Istočasno je darovala tudi mestna občina, ki je muzeju poklonila perga- ment, s katerim je Marija Terezija 27. julija 1765 dodelila plemiški naziv rodbi- ni Tegetthoff, 134 častno diplomo, ki jo je Tegetthoffu podelila avstrijska vojna mornarica 135 ter spominsko medaljo s portretom Wilhelma von Tegetthoffa in alegorijo pomorskih bitk pri Helgolandu 9. maja 1864 in bitke pri Visu 20. 127 Herbert Ana je v inventarno knjigo Museumsvereina zapisana kot deveta darovalka muzeju. 128 Glej: Vrišer, Sergej, Tegetthoff v slovenskem zgodovinskem spominu, v: Vojnozgodovinski zbornik št. 7/2001, str. 26. Listine zaenkrat ni moč identificirati, Sergej Vrišer dokument omenja med arhivskim gradivom, ki se hrani v Fondu Tegetthoff v Pokrajinskem arhivu Maribor. 129 Morda gre za fotografijo Tegetthoffa s štabom flote in ladijskimi kapitani z udeleženci bitke pri Visu. Prav tako hrani Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. ZF 944. Bolj verjetno pa je mišljena fotografija Tegetthoffa na fregati Fürst Felix Schwarzenberg iz leta 1865, ki jo hrani PAM, fond Tegetthoff Viljem, št. 1542. Skupinsko fotografijo Tegetthoffa z oficirji je darovala tudi Johanna Wels iz Gradca. Glej opombo 198. 130 Glej PAM, Fond Muzejsko društvo Maribor, Korespondenca: 1207/001_00045. 131 Glej PAM, Fond Muzejsko društvo Maribor, Korespondenca: 1207/001_00101. 132 Iz inventarne knjige Museumsvereina ni mogoče razbrati za kateri model gre. V zbirki fotografij hrani Pokrajinski muzej Maribor fotografijo modela spomenika, zelo verjetno narejenega iz mavca. Glej ZF 1286. Slednji v muzeju v fizični obliki ni ohranjen. Realka je takratnemu muzeju poklonila prav ta model. Pokrajinski muzej Maribor hrani si- cer model spomenika, narejenega iz voska, ki ga lahko vidimo na fotografiji prostorov muzeja med leti 1938 in 1941, kjer so v prostorih mariborskega gradu razstavljene vse tri zbirke (Muzejskega (Museumsverein Marburg) in Zgodovinskega društva ter zbirko Muzeja Lavantinske škofije). Model je umeščen v sobo, ki tematsko pokriva zgodovino Maribora. Glej POMUM, ZF 1723. Ta isti model vidimo že na omenjenem delu Edvarda Linda, portreta olje na platnu (glej opombo 65), ki se razkriva v ozadju portreta Matthäu- sa Reiserja. Slednji model je v muzej prinesla Reiserjeva žena, Ida Reiser leta 1904, kar lahko razberemo iz inventarne knjige Museumsvereina (glej opombo 138). 133 Predmet hrani Pokrajinski muzej Maribor. Inv. št.: ZF 1286. Neznan avtor, Model Teget- thoffovega spomenika, zadnja tretjina 19. st., črno – bela, 18,3 × 14 cm. 134 Pergament je ohranjen v Pokrajinskem arhivu Maribor, fond Tegetthoff Viljem, št. 1542. 135 Častne diplome zaenkrat ni mogoče identificirat. 72 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES julija 1866 na hrbtni strani. 136 Veliko mlajša soproga zaslužnega župana Mat- thäusa Reiserja, Ida Reiser, 137 je 3. februarja 1904 podarila še drugi model za spomenik Tegetthoffu, ki ga je dobil in hranil njen soprog. 138 Levji delež Tegetthoffove zapuščine je takratnemu muzeju v večjih raz- makih zapustila Josefine Wels iz Gradca. Najprej je 1. marca 1904 predala srebrno žlico z italijanske bojne ladje Rè d’Italia, 139 in vizitke viceadmirala Tegetthoffa. 140 Italijanska bojna ladja Rè d’Italia je bila prav gotovo osrednja trofeja bitke pri Visu, saj je Lorber iz Maribora podaril leseni ostanek z ome- njene ladje. 141 Iz Tegetthoffove zapuščine je Josefine 17. oktobra 1904 zapusti- la tudi fotografijo barona Constantina II. D’Aspreja pred polkom Kinsky, 142 sliko grofa Radetzkyja, 143 fotografijo cesarja Franca Jožefa s posadko, s ka- tero je odplul proti Palestini na ogled takrat odprtega Sueškega prekopa, na kateri prepoznamo tudi Tegetthoffa, 144 fotografijo modela Tegetthoffovega 136 Spominske medalje ni mogoče identificirati. Spominsko serijo medalj je družini Teget- thoff leta 1874 posvetil v zlati, srebrni in bronasti izvedbi cesar Franc Jožef. Podroben opis glej: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, s. p. (pripis k fotografiji; avtor besedil k slikovnemu gradivu: Primož Premzl). 137 Več o Idi Reiser glej: Maver, Aleš, Ravnikar, Tone, »Ein echter deutscher Biedermanns«: Matthäus Reiser in njegovo županovanje v Mariboru, v: Studia Historica Slovenica, št. 3, 2017, str. 823–824. 138 Zelo verjetno gre za model iz voska, ki ga hrani Pokrajinski muzej Maribor ter ga najde- mo upodobljenega tako na Reiserjevem portretu kot na fotografiji stalne razstave muzeja med leti 1924 in 1938. Glej POMUM, ZF 1723. Ida Reiser je istočasno prinesla še poprsje Tappeinerja, ki so ga člani muzejskega društva nemudoma postavili na razstavo ter ga lahko vidimo tudi na razglednici, narejeni kmalu po otvoritvi razstave. Glej, POMUM ZR 316. 139 Žlico hrani Pokrajinski muzej Maribor. Glej inv. št. N. 0003642. Na notranji strani žličke je na ročaju vgravirano ime ladje: Von Re d’Italia am 20. Juli 1866. Signacija: SARL&S krona A SS. Na zunanji strani je viden italijanski grb z napisom: ATLANTICA C. TRANS GENOVA. Material: srebro, d: 19 cm. Italijansko bojno ladjo Rè d’Italia, ki je sodelovala v bitki pri Visu je potopila avstrijska oklepnica Erzherzog Ferdinand Max. Glej: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, str. 69–70. 140 Vizitke hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Glej PAM, fond Tegetthoff Viljem, št. 1542. 141 Predmet je vpisan v Glavni zapisnik muzeja, Zgodovinskega društva v Mariboru 1907– 19, pod inv. št. 1489. Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 142 Fotografijo zaenkrat ni mogoče identificirati. 143 Pokrajinski muzej Maribor hrani dve grafiki omenjenega generala. V tem primeru gre za grafiko z inv. št. N. 7879 (signatura: Bomben, Milano, Lit. Di P. Berlotti; 19. stoletje, v: 35,4 cm, š: 31 cm). Kot druga se v POMUM nahaja grafika z inv. št. N. 8029 (Josef Kriehuber, signatura: Gedr. B. J. Höfelich in Wien, Wien, bei L. T. Neumann, 19. stoletje, v: 28 cm; š: 21 cm); v zbirki fotografij Pokrajinskega muzeja Maribor sta ohranjeni dve fotografiji generala. Glej ZF 898 (foto: M. Lotze, Verona, 1857, 31 × 39,2 cm) in ZF 899 (foto: W. Kremer, po M. Lotze, ok. 1857, 39 × 55,5 cm). 144 Fotografijo neznanega fotografa hrani Pokrajinski muzej Maribor, glej ZF 945 (1869, 35,3 × 29,5 cm). Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 73 spomenika v Pulju, 145 fotografijo italijanskega admirala Carla Pellionija di Persana, 146 ki je poveljeval italijanskim ladjam v bitki pri Visu, krsto cesarja Maksimilijana I., 147 njegove posmrtne ostanke je Tegetthoff pripeljal nazaj v domovino, fotografijo oljne slike, ki prikazuje bitko pri Helgolandu 9. 5. 1864 148 ter fotografijo (reprodukcija slike) ladje Cleopatra. 149 Muzej v Mariboru je postal referenčna točka zbiranja Tegetthoffove zapu- ščine, saj je vpisanih kar 20 različnih darovalcev, ki so hranili predmete, veza- ne na dediščino. Kapitan Allineritsch Vinzenz je 9. maja 1904 podaril ustnik za cigaro, ki mu jo je podaril Tegetthoff, 150 Krenn Franz je naslednji dan po- daril izvestja mariborske latinske gimnazije za leto 1840, kjer je v tretjem raz- redu zaveden tudi Tegetthoff. 151 Pobudnik spodnještajerskih muzejev Franz Ferk 152 je 3. maja 1905 v muzej prinesel dve fotografiji (reprodukciji slik): v bitki pri Visu potopljene italijanske oklepnice Rè d’Italia z reševalno akcijo, 153 in fregato Jylland, ki je sodelovala v bitki pri Helgolandu, z ostalim danskim ladjevjem v ozadju. 154 Isti je 21. decembra 1908 poklonil še spominski novec iz leta 1864, vezan na mesto Gablenz iz Saškega. 155 Kadetska šola v Mariboru je v sodelovanju z delavnico Južne železnice 18. decembra 1905 izročila sedem metrov dolgo in 400 kilogramov težko verigo iz Tegetthoffove ladje Erzherzog Ferdinand Max, iz katere je poveljeval Tegetthoff, 156 istočasno je šola podarila 145 Fotografijo hrani Pokrajinski muzej Maribor; glej ZF 942 (foto: L. Mioni, Pulj, ok. 1877, 31,2 × 40 cm). 146 Fotografije zaenkrat ni mogoče identificirati. 147 Fotografijo hrani Pokrajinski muzej Maribor, glej ZF 894 (foto: G. Malovich, Trst, ok. 1868, 47 × 34 cm). 148 Fotografije zaenkrat ni mogoče identificirat. Sicer je slednja zavedena v Baševi inventarni knjigi POMUM pod številko 2903. Fotografija prikazuje konec bitke pri Helgolandu. Gre pa za reprodukcijo oljne slike Franza Hüntna; fotograf H. F. Plate. Podpis pod fotografijo: Ende See gefecht bei Helgoland, den 9. Mai 1864; gemalt F. Hünten; fotograf H. F. Plate. Olje na platnu znamenite bitke pri Helgolandu sicer hrani tudi Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Avtor slike je Josef C. B. Püttner (1821–1881). 149 Fotografijo (reprodukcija slike) hrani Pokrajinski muzej Maribor, glej ZF 896 (J. Hatymik (?), 1865, 36,6 × 29 cm). 150 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 151 Izvestje hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Glej PAM, fond Tegetthoff Viljem, št. 1542. 152 Več o njem glej: Golija, Maja Godina, Franc Ferk in njegov pomen za muzejsko in narodo- pisno dejavnost na Slovenskem Štajerskem, v: Traditiones: zbornik inštituta za slovensko narodopisje, 2006, št. 1, str. 207–218. 153 Fotografijo (reprodukcija slike) hrani Pokrajinski muzej Maribor, glej ZF 897. (po l. 1866, brez signacije, 51,5 × 38,8 cm). 154 Fotografijo (reprodukcija slike) hrani Pokrajinski muzej Maribor, glej ZF 895 (po l. 1864, signacija: S. G. MIDT & MALLING KJOBENHAVN, 37,9 × 30,2 cm). 155 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 156 Veriga je bila v inventarno knjigo Museumsvereina inventarizirana pod številko 1990. 74 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES še dva dela oziroma srednja člena verige iz poveljujoče ladje 157 ter zgornji del člena verige z napisom: »Tegetthoff in der Schlacht von Lissa 1866« na eni ter: »Ankerkette des Flaggenschiffes 1866« 158 na drugi strani. Obsežno zapuščino Tegetthoffove družine je hranila tudi Mouritzer Ba- bette, sestra Wilhelmove matere Leopoldine Tegetthoff. Slednja je iz zapu- ščine svoje sestre muzeju 10. marca 1906 predala slikovno gradivo: portret Leopoldine von Tegetthoff, rojene Czermak, 159 portret Carla von Tegetthoffa (1790–1858), 160 portret Wilhelma Tegetthoffa, 161 portret Wilhelmovega brata, Albrechta von Tegetthoffa (1841–1871), 162 sliko Wilhelma kot gojenca avstrij- skega Mornariškega kadetskega kolegija v Benetkah, 163 iz zapuščine Wilhelma von Tegetthoffa pa je predala sliko (verjetno olje na platnu) bitke pri Helgol- landu 164 ter sliko (verjetno olje na platnu) bitke pri Visu. 165 Muzejsko društvo je 1. junija 1906 na licitaciji pridobilo majhen križ iz lesa, ki ga je leta 1869 prinesel Tegetthoff iz Jeruzalema, 166 Swer Alois je 9. junija 1906 predal sedem komadov odlikovanj oziroma redovnih oznak iz posesti 157 Člena sta inventarizirana v Pokrajinskem muzeju Maribor pod inventarnima številkama N. 3696 in N. 2696/2. 158 Člen verige je inventariziran v Pokrajinskem muzeju Maribor pod inventarno številko N. 3697. 159 Portreta trenutno ni mogoče identificirati. Pokrajinski arhiv Maribor hrani dve fotogra- fiji Leopoldine. Glej PAM, fond Tegetthoff Viljem, št. 1542. Pokrajinski muzej Maribor hrani fotografijo Leopoldine. Glej POMUM, ZF 564. Glej opombo 187. 160 Verjeno gre v tem primeru za portret Wilhelmovega očeta Carla, narejenega leta 1815, ki ga je hranila doma. Portreta žal ni moč identificirati. Fotografijo portreta je muzeju predal Ottokar Dalmata leta 1909. Glej opombo 180. Morda, a manj verjetno, gre v tem primeru dejansko za fotografijo Wilhelmovega brata Carla (1826–1881). Fotografijo sled- njega hrani PAM, fond Tegetthoff Viljem, št. 1542. 161 Verjetno gre za grafiko Tegetthoffa z njegovim podpisom, ki je v muzej prišla pred letom 1914. Natančna provenienca v Baševi knjigi (št. 4952) ni podana. V. R. Beyer – E. Doby: Portret Wilhelma Tegetthoffa, v: 43 cm, š: 35 cm. Pod grafiko podpis: Wilhelm Tegetthoff Vizeadmiral; signacija: Gez. V. R. Bayer; Gest. V. E. Doby. POMUM, N. 944. Morda pa gre za portret, ki ga hrani Pokrajinski muzej Maribor pod inv. št. N. 10659. Lesorezna plošča s portretom W. Tegetthoffa, v: 25 cm; š: 23 cm. 162 Verjetno gre za portret, ki ga hrani Pokrajinski muzej Maribor pod inv. št. N. 899 (Ne- znani avtor, tisk, platno, v: 60 cm; š: 42 cm.). 163 Sliko hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Glej PAM, fond Tegetthoff Viljem, št. 1542. Ob- java v: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866 (avtor spremnega teksta h gradivu Primož Premzl), str. 14. 164 Morda gre za olje na platnu, delo Josefa C. B. Püttnerja (1821–1881), ki prikazuje bitko pri Helgollandu z gorečim jamborom na fregati Fürst Felix Schwarzenberg. Delo hrani Pomorski muzej »Sergeja Mašera« Piran. 165 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 166 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 75 Wilhelma Tegetthoffa. 167 Karl Hribovšek 168 je 9. junija 1906 muzeju najprej daroval podobico sv. Jurija, ki jo je imel Tegetthoff med bitko pri Visu 20. julija 1866 na poveljniški ladji Erzherzog Ferdinand Max, 169 7. decembra 1908 pa še daljnogled, ki ga je Tegetthoff uporabljal v bitki pri Visu. 170 Obsežno predajo Tegetthoffovih predmetov je podaril kaplan Anton Stergar, 171 ki je 28. junija 1906 prinesel podobo z napisom Maria de Gua- delupe. Bila je last Wilhelma, ki je podobico prinesel na poti iz Mehike le- ta 1867, 172 isti je prinesel še fotografijo Leopoldine, 173 Albrechta 174 ter vabila Wilhelma, Leopoldine in Carla, 175 vizitke Leopoldine Tegetthoff 176 in pisma Leopoldine. 177 Med darovalci je tudi Reiser Josef, ki je 28. avgusta 1906 daroval sliko Wil- helma Tegetthoffa, 178 isti je 12. junija 1906 prinesel še sliko (neznane) bitke na 167 Predmetov zaenkrat ni mogoče identificirati. 168 Karl Hribovšek (1846–1916) je gimnazijo obiskoval v Celju, teologijo pa v Mariboru. Služ- boval je v Gornjem gradu in Žalcu kot kaplan, nato v Celju kot nemški pridigar in katehet, 1882–90 je bil spiritual v mariborski bogoslovnici, 1890 je postal stolni kanonik, 1901 stolni dekan in 1907 stolni prošt. Od 1890 je bil 12 let ravnatelj bogoslovnice, 1901–09 je na bogoslovnem učilišču predaval pastoralno teologijo. Leta 1897 ga je imenoval papež za hišnega prelata. Bil je dopisni član centralne komisije za varstvo zgod. in umetnostnih spomenikov. Glej: SBL, 3. zv., 1928, str. 354. 169 Podobico hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Glej PAM, fond Tegetthoff Viljem, št. 1542. 170 Predmet hrani Pokrajinski muzej Maribor, glej N. 12082. Signacija londonskega podjetja Elliott Brothers. 171 Anton Stergar (1879–1954). Po končani gimnaziji v Mariboru se vpiše na bogoslovje, v duhovnika posvečen leta 1901. Služboval je v Starem trgu pri Slovenj Gradcu in v Laškem. Med leti 1903 in 1916 je bil pri sv. Magdaleni v Mariboru, kjer je nazadnje opravljal delo župnika in dekana. Glej: SBL, 1971, 11. zv., str. 473. 172 Mati Božjo Guadelupško hrani Pokrajinski muzej Maribor. Glej inv. št. N. 8053. Mati Božja je v obrobnem cvetnem vencu, v kotih vidne priprošnje Mariji. Na hrbtu lastno- ročni zapis Tegetthoffove matere: »Mein treuer Sohn Wilhelm selbst mitgebracht. Mexico. 1867.« Tegetthoff; litografija, 45 × 35 cm. Podobico omenja tudi Vrišer v članku: Teget- thoff v slovenskem zgodovinskem spominu, v: Vojnozgodovinski zbornik, št. 7/2001, str. 22. 173 Verjetno gre za fotografijo, ki jo hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Glej PAM, fond Teget- thoff Viljem, št. 1542. 174 Verjetno gre za fotografijo, ki jo hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Glej PAM, fond Teget- thoff Viljem, št. 1542. 175 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 176 Vizitke hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Glej PAM, fond Tegetthoff Viljem, št. 1542. 177 Pisma hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Glej PAM, fond Tegetthoff Viljem, št. 1542. 178 Gre za fotografijo in ne sliko. Fotografijo je darovala mariborskemu županu dr. Mät- theusu Reiserju, Wilhelmova mama leta 1875. Fotografijo je nato Muzejskemu društvu podaril Josef Reiser. Verjetno gre za fotografijo, ki jo danes hrani Pokrajinski muzej Maribor pod inv. št. ZF 941. 76 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES morju. 179 Generalmajor Ottokar Dalmata pa je najprej 14. aprila 1909 podaril fotografijo Wilhelmovega očeta Carla von Tegetthoffa, narejene po portretu iz leta 1815, 180 isti je 21. januarja 1912 daroval še spominski novec, 181 29. junija 1913 pa še fotografijo Tegetthoffove rojstne hiše v Mariboru. 182 Helene Bauer, rojena Bindlechner je 1. septembra 1909 podarila litografijo bitke pri Visu. 183 Istočasno je podarila še dve sliki na steklo, za kateri pa ne moremo z gotovostjo trditi, da sta nekoč bili v lasti Tegetthoffa. Na prvi sta upodobljena Venus in Amor, 184 druga pa prikazuje Neptuna in Amfitrite. 185 Oboje se mitološko navezuje na morje. Obsežno donacijo predmetov, ki se navezujejo na Tegetthoffovo življenjsko pot, je 17. oktobra 1909 muzeju darovala Johanna 186 Wels iz Gradca. Darovala je fotografijo Tegetthoffove matere Leopoldine, 187 svilen šal, 188 vrč iz kositra, 189 malo železno šatuljo, 190 spominski dekret Josefa H. Czernaka, datiran 20. 179 Gre za zapuščino Alojza Swera. Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. Verjetno gre bodisi za bitko pri Visu ali Helgolandu. 180 Verjetno gre za fotografijo, ki jo hrani Pokrajinski muzej Maribor. Glej ZF 943. Fotogra- fija je bila narejena okoli leta 1909. Pod fotografijo napis: »Obersten Franz Karl von Te- getthoff; geb. 1790 – gest. 1858. Vater des K. und K. Viceadmirals Wilhelm von Tegetthoff, sieger von Helgoland und Lissa. Die photographie würde von seinem Miniporträt aus dem Jahre 1815 abgenomen und zeigt den darstelten als Oberstenrank das Infanterieregiments No. 47 die dekoration auf seiner Brust ist das »Kanonenkreuz«. Das Porträt ist im Besitze der Frau Mouvitzer Babette in Graz, einer zur Familie Tegettfoff in nerwenaspferlichten Beziehungen stehenten Dame. 1909.« Avtor fotografije: H. Prader, Fotografija Carla Te- getthoffa (1790–1858), začetek 20. st., črno – bela, 43,9 × 55,5 cm. 181 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 182 Verjetno gre za fotografijo, sicer neznanega avtorja, ki jo hrani Pokrajinski muzej Mari- bor pod inv. št. ZF 893 (ok. 1913, 36,7 × 31,2 cm). 183 Predmet hrani Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 8023. Založba: H. Gerhard, Bitka pri Visu leta 1866, 3/3 19. st., Dunaj, tonska litografija, v: 32 cm; d: 44 cm. 184 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 185 Predmet hrani Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 1488. Slika je v posrebrenem okvir- ju. Neptun in Amfitrita obdana s puti. Datirana v leto 1791. Verjetno kopija. 186 Pred tem je kot darovalka vpisana Josefine Wels. Johana je živela v Gradcu na takratni Heinrich Straße 6. 187 Verjetno gre za fotografijo, ki jo hrani Pokrajinski muzej Maribor pod inv. št. ZF 564 (Neznani avtor, fotografija na steklo, 2/2. 19. stoletja, 18,5 × 22 cm). 188 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 189 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 190 Predmet hrani Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 5502. Šatulja je pravokotne oblike, na štirih nogah v obliki levjih šap. Vse stene in nekoliko dvignjen pokrov preprežene z viticami; viden pravokotni ščitek sredi pokrova. Morda gre za izdelek češke livarne. Izvor: Češka (?), 1. pol. 19. st., železo, v: 7 cm; š: 17 cm; d: 10,5 cm. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 77 julija 1861, 191 pozdravno pismo oziroma zdravico društva Friedricha Schiller- ja iz Trsta, datirano 29. avgusta 1866 in naslovljeno na Tegetthoffa, 192 pesem bitke pri Visu avtorja Josepha von Maroičića di Madonne del Monte, 193 da- tirane v november 1877 na Dunaju, 194 naslovni list Tegetthoffove koračnice, posvečene zmagovalcem bitke pri Visu, avtorja Philippa H. Poelmahna, 195 imenik rimskih cesarjev, 196 20 slik avstrijske vojske iz let 1614 do 1873. 197 28. oktobra istega leta je darovala še dva predmeta, in sicer fotografijo povelj- nikov avstrijskih bojnih ladij, ki so sodelovali v bitki pri Visu leta 1866, 198 ter grb rodbine Wels. 199 Johanna se je odločila za še eno večjo donacijo, ki se vsaj posredno veže na Tegetthoffovo zapuščino. Dne 8. maja 1910 je da- rovala 5 različnih vojaških odlikovanj za zasluge, 200 dve vojaški odlikovanji »Kanonenkreuz«, 201 spominsko medaljo iz leta 1873, 202 35 različnih bakrenih novcev, 203 dve stari pištoli, 204 dve kitajski skodelici s podstavkoma, 205 vrček 191 V inventarni knjigi Museumsvereina je pripis, da bi se naj dokument nahajal v Banovin- skem arhivu od leta 1929. Oblastni arhiv v Mariboru je bil ustanovljen 19. junija 1929. Kot javni arhiv pa je zaživel šele 20. aprila 1933, glej: Potočnik, Dragan, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918–1941, Litera, str. 203–204; dokumenta v arhivu zaenkrat ni mogoče identificirat. 192 Dokument se nahaja v PAM, fond Wilhelm Tegetthoff. Dokument omenja tudi Sergej Vrišer v članku: Tegetthoff v slovenskem zgodovinskem spominu, v: Vojnozgodovinski zbornik, št. 7/2001, str. 22. 193 Baron Joseph von Maroičić di Madonna del Monte (1812–1882) je bil oficir Avstrijske monarhije, prejemnik številnih odlikovanj, med drugim tudi reda Marije Terezije. Glej BLKÖ, zv. 17, str. 2. 194 Dokument se nahaja v Pokrajinskem arhivu Maribor. Glej: PAM, fond Wilhelm von Tegetthoff, 1542. Dokument omenja tudi Vrišer v članku: Tegetthoff v slovenskem zgo- dovinskem spominu, v: Vojnozgodovinski zbornik, št. 7/2001, str. 22. 195 Dokument se nahaja v Pokrajinskem arhivu v Mariboru, fond Wilhelm Tegetthoff. Na- slovni list, okoli 1867, litografija, 32, 5 × 25,5. Objava v: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866 (besedila k fotografijam Primož Premzl), str. 84, 85. 196 Dokumenta zaenkrat ni mogoče identificirati. 197 Verjetno so mišljene fotografije, narejene po slikah. Fotografij oziroma slik zaenkrat ni mogoče identificirati. 198 Zelo verjetno gre za fotografijo, ki jo najdemo v Pokrajinskem muzeju Maribor pod inv. št. ZF 944 (Neznani avtor, zadnja tretjina 19. st., črno – bela, 46,7 × 62,2 cm). Podobno fotografijo je darovala že Herber Ana. Glej opombo 129. 199 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 200 Predmetov zaenkrat ni mogoče identificirati. 201 Predmetov zaenkrat ni mogoče identificirati. 202 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 203 Novcev zaenkrat ni mogoče identificirati. 204 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 205 V POMUM je ohranjena ena skodelica (inv. št.: N. 0007394). Gre za skodelico za črno ka- vo ali čaj iz tankega imari porcelana, poslikana deloma pod glazuro, deloma nad glazuro v modri, rdeči in zlati barvi s cvetličnimi vejicami. Izvor: Japonska, 18/19. st., porcelan, v: 4 cm, premer ustja: 7 cm; preostalih predmetov ni mogoče identificirat. 78 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES za kavo v neorokokojski obliki, 206 šatuljo s premičnim pokrovom v obliki knjige, ki se je uporabljala kot kaseta za igralne karte, 207 šatuljo, 208 malo sli- ko relikvije, 209 manjšo sliko, 210 morske školjke, 211 pozlatenega orla za čako, 212 šatuljo, okrašeno z biserno matico, 213 posodico za igle z biserno matico 214 ter malo šatuljo z biserno matico. 215 Med darovalce oziroma zbiralce Tegetthoffove dediščine se je vpisal tudi Richard Basso baron Goedel-Lannoy (1854–1930), 216 oficir mornarice, ki je v dar prejel visečo ladijsko posteljo. Predmet je Muzejskemu društvu daroval 13. novembra 1912. 217 Med prvo svetovno vojno, 1. avgusta 1916, je Alois Waidacher daroval ke- lih, katerega je na svoji ladji držal poveljujoči bitke pri Visu Wilhelm von Tegetthoff. 218 S tem Tegetthoffove dediščine seveda ni konec. Ob že omenjeni oljni sliki bitke pri Helgolandu, ki jo hrani Pomorski muzej v Piranu, hranijo v istem muzeju tudi mizo in štiri stole iz častniške kajute Tegetthoffove poveljniške ladje. Slednje je bilo po drugi svetovni vojni ponujeno v odkup mariborskemu muzeju, a ga je v svojo zbirko pridobil že omenjeni piranski Pomorski muzej. 206 Predmet hrani POMUM. Vrček, angleške izdelave, inv. št. N.0003021. signatura: 41 JA- MES DIKON & SONS 262. Vrček je narejen iz alpake (zlitine bakra, niklja in cinka); izvor: Anglija, sredina 19. stoletja, material: alpaka, v: 12 cm. 207 Predmet hrani POMUM, inv. št. N. 0005836; neznan izvor, 19. st., les, v: 4,5 cm; š: 19,1 cm; g: 12,5 cm. 208 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 209 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 210 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 211 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 212 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 213 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. V POMUM se hrani sicer šatuljica okrašena z biserno matico, vendar pa provenienca ni zadovoljivo izpričana. Glej N. 4079. 214 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 215 Predmeta zaenkrat ni mogoče identificirati. 216 Richard Basso je bil posvojenec Hermana barona Goedel-Lannoyja, ki je bil poročen s Klementino pl. Sirk. Imela sta štiri otroke, ki pa so umrli v otroštvu. Richard Basso je leta 1884 prejel naziv barona, udeležil se je tudi avstrijske polarne odprave na otok Jana Mayena v letih 1882 in 1883. Glej: Vidmar, Polona, Umetnostna galerija Maribor v palači Goedel-Lannoy, str. 45–46. Posteljo je Tegetthoff uporabljal še kot korvetni kapitan. V knjigi Museumsverein pripis, da je posteljo verjetno kupil v Južni Ameriki v Braziliji, leta 1862 jo podaril baronu Henryju Blangyju. Glej tudi: Vrišer, Tegetthoff v slovenskem zgodovinskem spominu, str. 26. 217 Predmet se hrani v Pokrajinskem muzeju Maribor. V inventarni knjigi Museumsvereina je zabeležen pod zaporedno številko 4533. 218 Predmet se hrani v Pokrajinskem muzeju Maribor z inv. št. N. 0003581. Kelih ima stopni- často dvignjeno okroglo nogo, s širokim steblom s prstanom. Kupa je v spodnji tretjini čašasto izbočena, v zgornjih dveh tretjinah koničasto razširjena. Znotraj pocinkana; 19. stoletje; material in tehnika: baker, pocinkano; v: 15 cm; pr. ustja: 9,5 cm; pr (dna): 8,5 cm. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 79 Pred prvo svetovno vojno je bilo marsikaj shranjenega tudi v mornariškem muzeju v Pulju, a se je slednje po prvi svetovni vojni razgubilo. 219 Danes se dediščina, vezana na vojaške uspehe Tegetthoffa nahaja tudi v Muzeju vojaške zgodovine na Dunaju, 220 obsežno gradivo grafik, fotografij in osebne kore- spondence hranijo tudi v Avstrijski nacionalni knjižnici, Hrvaški pomorski muzej v Splitu hrani medalje vezane na Tegetthoffa in njegove pomorske do- sežke, mnogo pomembnih drobcev, pa se prav gotovo nahaja tudi pri zasebnih zbirateljih. 221 Med muzealijami, hranjenimi v Pokrajinskem muzeju Maribor je ostalo odprto vprašanje provenience fotografije Tegetthoffa na parah, 222 fotografije Tegetthoffovega spomenika, narejene pred letom 1913 223 in lesorezne plošče s portretom Tegetthoffa. 224 Tegetthoffov mit je znova oživel ob koncu 30. let 20. st., ko je Pokrajinski muzej Maribor v dar prejel grafiko Tegetthoffa iz leta 1939, avtorja Pipa Petelna, ki je med drugo svetovno vojno v Mariboru deloval kot poverjenik za kulturo in s tem bil posledično pristojen tudi za muzej v gradu. 225 Muzeološke interpretacije Tegetthoffove dediščine Mariborsko muzejsko društvo, ustanovljeno 31. maja 1902, je med svoje priori tete uvrstilo spodbujanje zanimanja za zgodovino in narodopisje, umet- no obrt in naravoslovne znanosti Maribora in okolice. Delovanje društva je bilo podkrepljeno z vodilom ohranjanja nemške podobe in zgodovine me- sta. 226 Postavljena razstava je prevzela vlogo komunikacije z javnostjo. 227 219 Vrišer, Tegetthoff v slovenskem zgodovinskem spominu, str. 26–27. 220 V omenjenem muzeju je bil svoj čas na ogled spominski novec zmage bitke pri Visu ter sablja in epolete viceadmirala Wilhelma von Tegetthoffa. Glej: Hannes Leidinger, Verena Moritz, Die Last der Historie. Das Heeresgeschichtliche Museum in Wien und die Darstellung der Geschichte bis 1945, v: Dirk Rupnow, Heidemarie Uhl, Zeitgeschichte Ausstellen in Osterreich, Museen – Gedenkstätten – Ausstellungen, Bohlau, Wien, Köln, Weimar, 2011, str. 22. 221 V Mariboru je potrebno omeniti predvsem galerista in založnika Primoža Premzla, soav- torja in urednika monografije o Tegetthoffu, ki pripravlja tudi zasebni muzej, posvečen Tegetthoffu. Sodeloval je tudi na razstavi o bitki pri Visu v Hrvaškem pomorskem mu- zeju v Splitu. Več o tem glej: http://www.primozpremzl.si/profile/primoz-premzl/ 222 Glej opombo 23. 223 Glej opombo 74. 224 Glej opombo 162. 225 Pipo Peteln, portret W. Tegetthoffa, 1939, lesorez. Inv. št. POMUM, N. 18031. 226 Golija, Maja Godina, Muzejsko društvo in ustanovitev mestnega muzeja v Mariboru, v: Studia Historica Slovenica, 2004, št. 2–3, str. 409. 227 Maroević, Ivo, Uvod u muzeologiju, str. 200. 80 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES Razstava muzejskega društva se je osredotočila na prikaz kulturne zgo- dovine Maribora z okolico. Društvo je ob Mariboru pokrivalo še območja Pohorja, Kozjaka, Dravske doline, Slovenskih goric in Dravskega polja. V po- sebnem delu je bila prikazana tudi naravoslovna zbirka. V ozadju se je seveda skrivala tudi ideja naroda, po drugi strani pa izhaja iz meščanske paradigme dobrega, lepega in resničnega, kar se neposredno odraža tudi na zbiralni politiki. Lepi predmeti krepijo estetski čut in meščan- skega duha, mestotvorni predmeti pa opozarjajo na moralno odgovornost mestne oblasti, ki je v službi dobrega in pravičnega, kot to izražajo že simboli mestnega sodnika. 228 Postavitev razstave v Mariboru je moč interpretirati s pomočjo razgledni- ce, izdane med letom 1903 in 1909 229 kot tudi s pomočjo natančne reportaže avstrijskega paleografa dr. Carla Wesellyja (1860–1931) v časopisu Urania iz leta 1909. 230 Razstava Muzejskega društva je bila na ogled v treh sobah, v četrti pa je bi- la urejena društvena knjižnica. Muzej je do takrat zbral 6530 predmetov, 231 ki so zajemali prirodoslovno in kulturnozgodovinsko zbirko. Prikazana je bila flora in favna takratne Spodnje Štajerske, predvsem mineralogija in geologija. 228 Prav o slednjih je tekla razprava že v poletnih mesecih 1886, ko je bila zaznati prva stiska o usodi mariborske dediščine, ki so jo sicer predajali v graški Joanneum. Sodelujoči so sklenili, da bodo ključne predmete, ki zaznamujejo kulturno zgodovino mesta začasno zadržali še v mestu, dokler se dokončno ne odloči o njihovi usodi oziroma ustanovi muzej. Ivan Schmiderer izpostavi meč in žezlo mestnega sodnika, prav tako zastavi iz leta 1791 in 1848, ki bi ostali v prostorih mestne hiše. V slednji so se tako do ustanovit- ve mestnega muzeja hranili reprezentativni predmeti za mesto, ki so vključevali tudi Tegetthoffovo dediščino. Glej: Marburger Zeitung, 6. 6. 1886, št. 86, str. 2–3; glej tudi: Marburger Zeitung, 4. 7. 1886, št. 80, str. 3. Več o funkciji mestnih hiš glej tudi: Sapač, Igor, Rotovži, v: Sapač, Igor, Lazarini, Franci, Arhitektura 19. st. na Slovenskem, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Fakulteta za arhitekturo, 2015, str. 132–135. 229 Glej Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. ZR 316, Založba: J. R. Wagner, črno bela, 14 × 9 cm. Sama postavitev razstave, ki jo razkriva razglednica, narejena med leti 1903 in 1909, nam razkriva, da so v ospredje postavljeni družbeni pojavi, s katerim se je meščanstvo najbolj identificiralo: bivalna kultura, meščanska revolucija 1848 ter deželna oziroma narodna zavest, ki je na prehodu 19./20. stoletja bila že močno izražena na Spodnjem Štajerskem. 230 Urania: Illustrierte populärwissenschaftlische Wochenschrift, letnik II., št. 45, 6. 11. 1909, str. 709–711. 231 V muzejsko knjigo Muzejskega društva (Museumsverein) je bilo konec leta 1909 vpisa- nih 3361 predmetov. Vsi predmeti torej niso imeli svoje številke, ampak so se vezali na sklope, kar je bilo pogosto v prirodoslovni zbirki. Sklepati pa je tudi mogoče, da so bili razstavljeni tudi neinventarizirani predmeti (domnevno tisti, katerih lastništvo ni bilo dorečeno, oziroma predmeti, ki so jih posamezniki samo posodili za namene razstave, kar je bila povsem običajna praksa na začetku muzealstva). Glej: Urania, 6. 11. 1909, str. 709, opomba 1. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 81 Kulturna zgodovina je v izhodišču prevzela kronološki model interpretaci- je. Razstavljeni so bili predmeti od prazgodovine do sodobnosti. Na razstavo so bile umeščene vidne osebnosti nemškega miselnega sveta in prostora, ki so pomembneje zaznamovali tudi Maribor. Omeniti velja skladatelja Huga Wol- fa (1860–1903), 232 ki je obiskoval gimnazijo v Mariboru, dramatika in igralca Ludwika Anzengruberja (1839–1889), 233 ki je med leti 1860 in 1867 deloval v mariborskem gledališču, pevko Amalijo Joahinn (1839–1899), 234 filozofa in darvinista Bartholomäusa Carnerija (1821–1909), 235 ter mariborskega pesnika Ottokarja Kernstocka (184–1928). 236 Amand Rak je torej na razstavo uvrstil sodobnike, ki so pomembneje zaznamovali mariborsko družabno življenje, nekateri med njimi (Carneri, Kernstock) so v času postavitve še delovali. Mestni muzej v Mariboru je že od začetka prevzel skrb za premično de- diščino Tegetthoffa. V novoustanovljenem muzeju leta 1903 je bilo še pred prvo svetovno vojno na takratni Elisabeth Strasse (danes Razlagova ulica) moč videti admiralove osebne predmete, ki so bili razstavljeni v posebnem pro- storu. Obiskovalec je lahko občudoval sočasne predmete, ki so jih darovalci postopoma prinašali na ogled. Novembra 1909 so razstavo obogatili portre- ti njegove družine, očeta, matere in sina, miniaturna slika Tegetthoffa kot učenca vojaške akademije v Benetkah, diploma za plemiški naziv, podpisala jo je Marija Terezija dne 27. junija 1765, program gimnazije v Mariboru iz l. 1840, ki jo je obiskoval omenjeni, daljnogled Tegetthoffa iz znamenite bitke pri Visu, kar je daroval O. Reiser, srebrno žlico iz Tegetthoffove zapuščine je darovala Josefine Wels, slika Sv. Jurija, ki jo je narisal mornar na ladji v času bitke pri Visu, dar prelata Karla Hribouscheka, priznanje za predanost in hrabrost ob bitki pri Visu ter sveto podobo iz otoka Guadelupe s pripisom njegove matere iz l. 1867, ki jo je daroval kaplan Sterger. 237 232 Več o Hugo Wolfu v Mariboru glej: Špendal, Manica, Maribor, mesto prvih ustvarjalnih začetkov Huga Wolfa: ob 100. obletnici skladateljeve smrti, v: Studia Historica Slovenica, letnik 3, št. 2–3, str. 213–225. Omenjene fotografije zaenkrat ni mogoče identificirati. Fotografijo mladega Huga Wolfa sicer hrani tudi PAM. 233 Več o Ludwiku Anzengruberju glej: Hartman, Bruno, Trije odlični nemški gledališčni- ki v Mariboru, v: Bruno Hartman, Maribor – dogajanja in osebnosti, Litera, 2009, str. 219–249. Omenjene fotografije zaenkrat ni mogoče identificirati. 234 Več o Amaliji glej: Špendal, Manica, Amalie Scheeweiss Joachim (1833–1899), v: Studia Historica Slovenica, letnik 10, št. 2/3, str. 707–716. Ohranjena fotografija v POMUM, inv. št. ZF 925. Reprodukcija je uvrščena na stalno razstavo muzeja v razdelku Portret meščanstva. 235 Več o njem glej: Habjanič, Oskar, Darvinizem na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis, letnik 70, št. 1/2, str. 98–126. Omenjene fotografije zaenkrat ni mogoče identificirati. 236 Več o njem glej: Pungartnik, Marjan, Književniki, v: Nemci in Maribor (ur. Jerneja Fer- lež), str. 186–188. Morda gre za fotografijo, ki jo hrani PAM, fond Zgodovinsko društvo Maribor SI_PAM/1212/034_00062. 237 Urania, 6. 11. 1909, str. 710. 82 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES Muzejski predmeti so služili tudi kot podlaga eni prvih monografij o Te- getthoffu, ki jo je pred letom 1910 napisal pedagog in pisatelj, v Celju rojeni Leo Smolle (1848–1920). 238 Delo z naslovom Wilhelm von Tegetthoff, ein Held zur See: historische Erzählung: mit 20 Abbildingen, je izšlo v Gradcu. 239 Intenzivna zbiralna politika je vodstvo muzeja prisilila, da so mrzlično iskali nove prostore, ki so jih dobili na takratni Reißer Gasse (danes Cankar- jeva ulica) v nekdanji jetnišnici. Na svečani otvoritvi januarja 1916 so se gostje zbrali v »Kaiserzimmer«, po otvoritveni slovesnosti pa jih je vodja muzeja Amand Rak kar dve uri vodil po zbirkah. 240 Komunikacijo z mestom je vzpo- stavljal tudi napis »MUSEUM« in z verjetno mestnim grbom nad vhodnim portalom. Na fasadi stavbe sta bili dve povečavi, delo na polju in idilična krajina. 241 Po prvi svetovni vojni 242 se je T egetthoffova dediščina soočila z novo držav- no tvorbo, večjo težo in skrb za premično dediščino pa je prevzelo Zgodovin- sko društvo za Slovensko Štajersko, ki si je svoje prostore z manjšo muzejsko sobo uredilo v Narodnem domu. Prostorska stiska po prvi vojni je narekovala združitev obeh zbirk na lokaciji (nemškega) Muzejskega društva, do katere 238 Leo Smolle je kot profesor zgodovine in filozofije poučeval v Znojnem, Brnu in na Duna- ju. Napisal je več kot 50 del, med njimi izstopajo domoljubna dela ter številne biografije. Glej: ÖBL 1815–1950, zv. 12 (Lfg. 58, 2005), str. 380. 239 Monografijo je kupilo Muzejsko društvo pri Heinzu za dve kroni, 16. novembra 1910. Da- nes jo hranijo v Univerzitetni knjižnici Maribor, v zbirki raritet št. 22684/18. V monogra- fiji so objavljene: fotografija Tegetthofove matere (POMUM. ZF 564), fotografija očeta, narejene po predlogi iz leta 1815 (POMUM ZF 943), fotografija rojstne hiše (POMUM ZF 893), fotografija Tegetthoffa med šolanjem v Benetkah (glej PAM, fond Tegetthoff), foto- grafija Benetk (neznan kraj hrambe), fotografija Kaira (neznan kraj hrambe), fotografija Wilhelma Tegetthoffa iz posesti njegove matere (PAM, fond Tegetthoff), fotografija iz brazilskega pragozda (neznan kraj hrambe), fotografija (po olju Püttnerja) bitke pri Hel- golandu (neznan kraj hrambe, glej opombo 148), fotografija grba rodbine Tegetthoff iz obdobja Marije Terezije (PAM, fond Tegetthoff), portret Tegetthoffa po bakrorezu Klausa (neznan kraj hrambe), panoramska fotografija Visa (neznan kraj hrambe), prikaz bitke pri Visu (neznan kraj hrambe), fotografija (narejena po olju Duranda iz Pariza) potopa italijanske vojne ladje Re d’Italia (neznan kraj hrambe), podobica sv. Jurija (PAM, fond Tegetthoff), dokument, datiran 20. julija 1866 v Pulj (PAM, fond Tegetthoff), fotografija makete Tegetthoffovega spomenika (POMUM ZF 1286), fotografija Tegetthoffovega na- grobnega spomenika iz graškega pokopališča (neznan kraj hrambe). 240 Marburger Zeitung, 18. 1. 1916, št. 13, str. 3. 241 Fotografija se nahaja v arhivu Pokrajinskega muzeja Maribor, reprodukcija je uvrščena na stalno razstavo muzeja v razdelku Portretu meščanstva. 242 Zanimiva je pobuda Zgodovinskega društva, ki se je l. 1917 zavzel za ustanovitev vojnega muzeja, »kot spomin na sedanjo v pravem pomenu svetovno zgodovinsko vojno.« Prebi- valce so pozivali, da bi društvu prinašali predmete, ki so povezani z Veliko vojno. Glej: Stavbar, Vlasta, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1914–1918, Založba Obzorja, 1998, str. 118. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 83 je prišlo leta 1920. 243 Sredi 20. let 20. stoletja je muzej prevzel še gradivo la- vantinskega škofijskega muzeja, ki je hranil predmete s področja sakralne umetnosti. Muzejska postavitev je vsebinsko izpostavila kulturno zgodovino Spodnje Štajerske. V tem kontekstu je bil spomin na Tegetthoffa reprezentiran z njegovimi osebnimi predmeti, na dvorišču muzeja pa se je hranil v devasta- ciji poškodovani del odstranjenega Tegetthoffovega poprsja. 244 Do preureditve muzejskih zbirk je ponovno prišlo leta 1931, ko so v parter- ju uredili sakralno dediščino, prazgodovinske in rimske zbirke, numizmatiko, mariborske slikarje ter geološko-mineraloški oddelek. V prvem nadstropju so bili zoološka, botanična in narodopisna zbirka ter predstavitev mariborskih kulturnih spomenikov, 245 kjer se je po vsej verjetnosti nahajala tudi Teget- thoffova zapuščina, vendar so v muzeju dali prednost predmetom generala Rudolfa Maistra. Leta 1935 je bilo na 610 m 2 muzejskih površin okrog 10 000 predmetov. 246 Leta 1938 je sledila selitev muzeja v prostore mariborskega gradu. 247 Sve- čana otvoritev meščanskega dela razstave je bila 18. decembra 1938. 248 Iz tega obdobja je ohranjena fotografija, 249 na kateri prepoznamo model Tegetthoffo- vega spomenika, ki ga je muzeju podarila Ida Reiser. 250 Fotografija prikazuje muzejsko sobo, v kateri je izpostavljena mariborska zgodovina. Prepozna- mo maketo Maribora z okolico in maketo Tegetthoffovega spomenika. Ob maketi vidimo vitrino z drobnimi predmeti. Na stenah vidimo fotografije pomembnih Mariborčanov, od častnih meščanov Rudolfa Gustava Puffa 251 in dr. Arthurja Mallyja 252 do podjetnika Karla Scherbauma 253 ter portretov 243 Na seji Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko dne 17. oktobra 1919 se je skleni- lo, da se Zgodovinsko društvo obrne na nemško društvo »Museumverein«, da odstopi društvu prostor za muzejske predmete. Izkazana je želja po skupnem muzeju, s tem da si vsako društvo pridrži lastninsko pravico do svojih predmetov. Glej: ČZN, XVI, 1920/21, str. 58. 244 Mariborski Večernik, 23. 12. 1927, št. 193, str. 2. 245 Vodnik po Mariboru (Führer durch Maribor) (ur. Franjo Baš, Božidar Gajšek), str. 138. 246 Potočnik, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918–1941, str. 198–199. 247 Oman, Drago, Ob šestdesetletnici muzejskih zbirk v prostorih mariborskega mestnega gradu, v: Argo, 42/1, 1999, str. 12–13. 248 PAM, fond Muzejsko društvo Maribor: 1902–1966, škatla 4. 249 Fotografijo neznanega avtorja hrani Pokrajinski muzej Maribor, glej: ZF 1723 (Prostori mariborskega gradu, med 1938 in 1941, 29,4 × 20,5 cm). Fotografija je nastala med 1938 in 1941. 250 Glej opombo 138. 251 Fotografijo hrani Pokrajinski muzej Maribor, glej: ZF 621 (foto: Wagner, Maribor, 60. leta 19. stoletja, 39,1 × 46,5 cm). 252 Fotografijo hrani Pokrajinski muzej Maribor, glej: ZF 797 (foto: L. J. Kieser, Maribor, med 1880 in 1918, 38 × 46,5 × cm). 253 Fotografijo hrani Pokrajinski muzej Maribor, glej: ZF 803 (foto: V. Lobenvein, ok. 1901, 46 × 53,5 cm). 84 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES povojnih mariborskih županov oziroma načelnikov Viktorja Grčarja, 254 dr. Franja Lipolda, 255 Josipa Leskovarja 256 in Alojzija Juvana. 257 Tegetthoff je ome- njen tudi v katalogu, izdanem leta 1938 ob začasnem odprtju stalne razstave Pokrajinskega muzeja Maribor v mariborskem gradu. 258 Javnosti je bil muzej v grajskih prostorih odprt šele 12. marca 1939. Neposredno pred otvoritvijo je poročevalec v Slovencu podal ključne točke nove razstave. Prva soba je obsegala historično topografijo Maribora, med predmeti pa so izstopali predmeti narodne straže iz leta 1848 z ilirsko tro- bojnico ter zastava generala Maistra, ki je bila kot prva slovenska zastava izobešena na takratnem okrajnem glavarstvu. Drugi prostor je prikazoval zgodovinske osebnosti Maribora, posebna pozornost je namenjena kipom štirih stebrov mariborske zgodovine: Slomšku, Goedel – Lanoyu, Maistru in dr. Turnerju. Sobo so krasile tudi slike dotedanjih mariborskih županov. Poseben prostor je bil namenjen starejši mariborski obrti, kjer obiskovalec iz- postavi topilnik pohorskih steklarn, cehovske skrinje in stanovanjski kulturi z mizarstvom. Pot je nato obiskovalca vodila do izdelkov iz stekla. V peti sobi je bil prikazan hišni inventar, od porcelana do pisalnih miz iz prve polovice 19. stoletja, šesta soba je predstavljala meščansko stanovanjsko kulturo 60. in 70. let 19. stoletja, zadnja soba pa je bila posvečena moderni umetnosti. Poročevalec je zaključil, da vsak razstavljen predmet odraža kulturno podoba Maribora. Razstava pa bo posebno zanimiva za obrtnike, ki si bodo izostrili estetski čut. 259 Med drugo svetovno vojno je muzej prišel pod nemško upravo, ki je mu- zeju pripisovala vzgojno-izobraževalno funkcijo. Prvi predstojnik muzeja je bil M. Strobl, zadolžen sicer za osnovno šolstvo, sledil je brivski mojster F. Maresch, ki je v Mariboru skrbel za kulturo, ter nazadnje že omenjeni slikar Pipo Peteln. V muzeju je bilo dominantno mesto namenjeno nemški 254 Sliko, olje na platnu hrani Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 1045, avtor: Ivan Trat- nik, 20. leta 20. stoletja, olje na platno, v: 100 cm, š: 75 cm. 255 Sliko, olje na platnu hrani Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 1207, avtor: Avgust Andrej Buck, 30. leta 20. stoletja, olje na platno, v: 98 cm; š: 73 cm. 256 Sliko, olje na platnu hrani Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. 1208, avtor: Ivan Kos, 1936, olje na platno, v: 100 cm, š: 75 cm. 257 Sliko, olje na platnu hrani Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. 1206, avtor: Matej Sternen, 1940, olje na platno, v: 100, š: 75 cm. 258 Razstavni katalog Pokrajinskega muzeja v Mariboru 1938, Tiskarna Sv. Cirila, Maribor. Tegetthoff je omenjen pod zaporedno številko 94 v sklopu prepoznavnih mariborskih osebnosti. 259 Prvi obisk v Mariborskem muzeju, v: Slovenec 67 (1939), 58, 10. 3., str. 7. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 85 kulturi. 260 Prednost sta dobili arheologija in etnologija, ki sta bili za javnost odprti januarja 1943. Arheološki del so postavili v kontekst območja med Celjem, Ptujem in Gradcem, ki že imajo bogato arheološko tradicijo. Na razstavi so prikazali najdbe iz Maribora in okolice (Radvanja, Hajdine, Lovrenca na Pohorju, Be- nedikta). Avtorji razstave izpostavljajo, da pomembnost najdb mariborskega območja sodi v širši prostor vzhodnoalpskega območja. 261 Med prvimi pod- pisanimi v knjigi obiskovalcev najdemo takrat v Gradcu delujočega arheologa slovenskega rodu Walterja Schmidta, 262 ki je skoraj gotovo, vsaj s sugestijami, sodeloval tudi pri postavitvi razstave. Pomembnost arheološke zbirke v sred- njeevropskem prostoru priča tudi obisk priznanega nemškega arheologa dr. Paula Reinekeja, 263 ki je muzej obiskal 30. junija 1943. 264 Etnologija je izpostavljala navezanost na vinogradništvo in Pohorje kakor tudi razvoj obrti, med katerimi izpostavi mizarstvo in slikarstvo. Muzej je bil odprt ob nedeljah med 10. in 12. uro in ob četrtkih med tretjo in peto uro popoldne. 265 V tem času je izšla tudi priložnostna knjižica, v kateri vidimo tloris raz- stave, ki se je nahajala v današnji viteški dvorani in v prostorih vzhodno od le-te. Zahodna stran je bila namenjena za pisarniške prostore. Knjižica, ki je 260 PAM, fond Pokrajinski muzej Maribor, škatla I. Več o Pipu Petelnu glej: Nemci in Maribor (ur. Jerneja Ferlež), str. 191. 261 Museum der Stadt Marburg a/Drau, Arhaeologische und Volkskundliche Abteilung, Marburg 31. Januar 1943. 262 Walter Schmid (1875–1951), rojen na Gašteju pri Kranju, arheolog, etnolog in čebelar je sprva študiral pravo, nato teologijo, vstopil med benediktince, nato presedlal na študij zgodovine, geografije in arheologije ter promoviral na univerzi v Gradcu z disertacijo o izdaji Dalmatinove bibilije. Zaposlil se je v Deželnem muzeju v Ljubljani, po poroki z evangeličanko pa je bil odpuščen ter se je na priporočilo Luschina zaposlil v Deželnem muzeju v Gradcu, kjer je postal predstojnik za prazgodovino in numizmatiko. V času druge svetovne vojne je vzdrževal stike s Franjo Bašem (glej obširno korespondenco s Franjem Bašem v PAM, fond Franjo Baš/1703/001 Korespondenca s fizičnimi osebami). Franjo Baš ga uvršča med prve na slovenskem delujoče muzeologe. Glej: SBL, zv. 9, str. 222–223 (avtor gesla Franjo Baš). 263 Paul Reineke (1872–1958) je eden vodilnih arheologov svoje dobe na območju Srednje Evrope. Ukvarjal se je predvsem s klasifikacijo in periodizacijo bronaste in železne dobe in predlagal kronologijo za bronasto in železno dobo, ki v temeljih velja še danes. Zapo- slen je bil v osrednjem muzeju v Mainzu ter nato kot konzervator v Generalkonservatori- um der Kunstdenkmale und Altertümer Bayerrns. Glej: Krämer, Werner, »Reinecke, Paul« in: Neue Deutsche Biographie 21 (2003), str. 348–349 [Online-Version]; URL: https:// www.deutsche-biographie.de/pnd118788221.html#ndbcontent (Dostop 12. 6. 2019) 264 Gästebuch, arhiv Pokrajinskega muzeja Maribor. 265 Museum der Stadt Marburg a/Drau, Arhaeologische und Volkskundliche Abteilung, Marburg 31. Januar 1943. 86 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES služila tudi kot propagandni material, 266 izpostavlja nemško genezo mesta s poudarkom na Kernstocku, Tegetthoffu in gledališču kot simbolu nemške meščanske kulture. 267 Malikovanje Tegetthoffovega kulta je nemška oblast izkazala tudi pri po- imenovanju vzgojno izobraževalnih zavodov. Tako so Nemci v poslopju kla- sične gimnazije odprli še realno gimnazijo (Oberschule für Junge am Tegetthoff Gymnasium). Na novo so ustanovili tudi humanistično gimnazijo, t. im. Te- getthoff Gymnasium, ki je v letih 1944/45 imela že štiri razrede. 268 Konec druge svetovne vojne je postavljal Tegetthoffov spomenik v nov družbeno-politični kontekst. Le slab mesec pred ponovnim odprtjem muzeja, 27. septembra 1947, 269 je tedanji ravnatelj Franjo Baš 21. avgusta 1947 naslovil nenavadni dopis mariborskemu ljudskemu odboru, v katerem se je dokonč- no odločila usoda spomenika: »Pokrajinski muzej v Mariboru upravlja med drugim 3 bronaste kipe bivšega mariborskega spomenika F. Tegetthoffu. Od teh je kip Tegetthoffa samega dobro umetniško delo, medtem ko predstavljata oba simbola Tegetthoffovih zmag Helgoland in Vis konvencionalna dela konca XIX. stoletja podpovprečne umetniške vrednosti. Vsi trije kipi so last mesta Maribora. Pokrajinski muzej v Mariboru bi v zvezi s svojo obnovo predlagal, da se oba simbola uporabita kot bronasta izdelka za kak drug sodoben namen s tem da se v to prelijeta. V tem slučaju bi ustanova, ki bi to izvedla, oba simbola od Pokrajinskega muzeja prevzela. V slučaju pa, da bi naš predlog smatral za neumesten, prosimo za sporočilo, da najdemo za oba simbola prostor, kjer bi ne motil kulturnozgodovinsko pomembnejših eksponatov in kjer bi mogla trajno ostati. Naš predlog bi konkretno bil: Kip Tegetthoffa kot umetniško dobro delo ostane v muzeju, kipa-simbola Visa in Helgolanda pa se prelijeta v določen sodoben namen ter ju ustanova, ki to delo izvede od Pokrajinskega muzeja prevzame.« 270 266 V knjižici je obeležen tudi spomin na 7835 padlih med prvo svetovno vojno, na 15 Nem- cev, ki so izgubili življenje med prvo vojno, med leti 1941/42 je življenje za domovino izgubilo 16 vojakov, med leti 1939 in 1942 pa je na poslednjo pot odšlo tudi 21 mladih Mariborčanov, ki so se borili za prihodnost Nemčije. Strobl, Zum Ersten Kreistag des Steirischen Heimatbundes in Marburg a.d. Drau; spominska obeležja so na straneh 3–6. 267 Brez naslova in založnika. V knjižnici so trije prispevki: Strobl, Zum Ersten Kreistag des Steirischen Heimatbundes in Marburg a.d. Drau; dr. Hans Pircheger, So wuchs Marburg im Laufe der Jahrhunderte; brez avtorja, Marburg nach Befreiung; Otto Kump, Marburg, Pflegestätte deutscher Kultur. 268 Vodnik po fondih in zbirkah, Pokrajinski arhiv Maribor, 2009, str. 580. 269 Oman, Ob šestdesetletnici muzejskih zbirk v prostorih mariborskega mestnega gradu, v: Argo, 42/1, 1999, str. 15. 270 PAM, fond Pokrajinski muzej Maribor, škatla 7. Na dokument me je prijazno opomnil cenjeni kolega Drago Oman, za kar se mu iskreno zahvaljujem. Vloga Franje Baša v prelomnih dogodkih druge svetovne vojne je deloma pojasnjena v članku kolega Draga Omana (glej opombo 247), celovitejši opus še čaka na raziskovalno vnemo. Prav gotovo Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 87 Razloge za nenavadno odločitev in dopis Franja Baša je moč razumeti ver- jetno v neformalnih pritiskih tako oblasti kot javnosti, ki je v Tegetthoffu videla vse prej kot nedolžni spomenik umetniške vrednosti. Dokončno usodo je zapečatil mestni odbor v dopisu dne 27. 8. 1947 , naslov- ljenim Pokrajinskemu muzeju v Mariboru: »V zvezi z Vašim dopisom z dne 21. 8. 1947, št. 249 glede simbola od bivšega Tegetthoffovega spomenika Vam sporočamo, da je Izvršilni odbor pri MLO na svoji redni seji sprejel sklep in sicer: Kip Tegetthoffa kot umetniško delo ostane v muzeju, kipa simbola Visa in Helgolanda pa se prelijeta in materjal uporabi pri spomeniku padlim borcem v NOB.« 271 V novi državi sta se pomen in vloga spomenika ponovno aktualizirala. Želja po ponovni postavitvi Tegetthoffovega spomenika je ponovno oživela leta 1992 na pobudo Aleša Ariha iz Zavoda za spomeniško varstvo. Pobuda o ureditvi aleje spomenikov v Mariboru je zvodenela v razpravi o nacionalnih simbolih mesta, prav Tegetthoff pa je tako stroko kot javnost delil na dva je omenjeni dokument potrebno postaviti v določen kontekst nove oblasti in pozicije zaposlenega Franje Baša, ki je deloval tako v obdobju Kraljevine Jugoslavije kot naci- stične Nemčije. Veliko bolj verjetno bi lahko trdili, da je Franjo Baš med vojno prevzel vlogo mariborskega Jacques Jaujarda, ki je najprej v času španske državljanske vojne nadzoroval selitev muzeja Prado v Švico, med drugo svetovno vojno pa je poskrbel za premik dragocenih predmetov iz Louvra. Na Baševo vlogo nas deloma opozarja zapisnik obnovitvenega občnega zbora Muzejskega društva, 4. septembra 1945, kjer o medvojnem delovanju zasledimo naslednje: »Muzej sam je imel nalogo podajati nemško kulturo naše zemlje in za nemško kulturo se je proglašalo vse, kar je bilo kvalitetnega, razen gradi- va, povezanega s slovenskim narodnim preporodom. To je bilo potrebno upoštevati in te predmete v muzeju skrivati pred očmi okupatorjev. V kolikor pa so bili predmeti kot izraz naše vzhodne zlasti narodopisne kulture iz Prlekije, Prekmurja, Haloz, smo pa prelepili z napisi, ki jih izkazujejo kot od drugod ter jih tako rešili pred izgonom iz muzeja, ki je bil za te vrste eksponatov zamišljen.«. Do skorajšnjega uničenja sakralne dediščine je prišlo leta 1943, ob preurejanju gradu za namene urejanja prostorov štajerskemu guvernerju Siegfriedu Uibereitherju, ki je ukazal uničenje del. Baš je omenjene predmete umaknil. Še večja nevarnost so bili zračni napadi ob koncu vojne, ko je Baš sicer po posredovanju iz Gradca, umaknil važnejše predmete v šestih kamionih v Hrastovec. Glej: PAM, fond Pokrajinski muzej Maribor, škatla I, str. 5–7. Glej tudi: Oman, Drago, Ob šestdesetletnici muzejskih zbirk v prostorih mariborskega mestnega gradu, v: Argo, 42/1, 1999, str. 14 ter str. 15, opomba 69. V Hrastovec so odpeljali 4 gotske kipe, 2 reliefa iz obdobja rene- sanse, 6 kipov iz obdobja baroka, etnološko pohištvo ter pet meščanskih del pohištva. V preostalih zabojih pa arheološko in etnološko gradivo. Glej, PAM, fond F. Baš, škatla 3. 271 PAM, fond Pokrajinski muzej Maribor, škatla 7. Glej tudi: Oman, Ob šestdesetletnici muzejskih zbirk v prostorih mariborskega mestnega gradu, v: Argo, 42/1, 1999, str. 15, opomba 100. Iz dokumentacije ni moč ugotoviti, kakšno mesto je pripadalo ohranjenemu spomeniku neposredno po drugi svetovni vojni. Franjo Baš ga v svojem obširnem opisu muzejskih zbirk po odprtju leta 1947, ne omenja. Glej: Baš, Franjo, Nova obzorja 1, 1948, str. 203–212. 88 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES pola. 272 Na podobne očitke in pobude je odgovarjal leta 2001 tudi Sergej Vri- šer, ki je v genezi Tegetthoffovega spomenika izpostavil, da gre za dokument časa, in kot tak sodi tudi v muzej, kjer je na ogled javnosti. V primeru postavi- tve v javni prostor, pa je kot možnost predlagal, da se v parku uredi »gaj starih spomenikov, manj zato, da bi opozarjali na nekdanje veličine, kot da bi zaživeli kot umetnine, ki so bile narejene za naravno okolje in ne za zaprte ustanove.« 273 V času, ko je Maribor prevzel naslov Evropske prestolnice kulture 2012, je Tegetthoff in »nemštvo« dobilo enega izmed osrednjih prostorov v program- ski usmeritvi. S projektom se je ohranjanja spomina na Tegetthoffovo dedi- ščino lotila Univerzitetna knjižnica Maribor, 274 ki je s postavitvijo virtualne razstave postavila trajno domovanje »mariborskemu sinu«. Ob tem je bila v prostorih taiste knjižnice tudi priložnostna razstava z naslovom Mariborski admiral Wilhelm Tegetthoff in bitka pri Visu 1866, 275 izdana je bila serija priložnostnih razglednic, posvečenih spominu Wilhelmu Tegetthoffu. 276 Svojevrstno obeležje je pripravil tudi Umetniški kabinet Primož Premzl, ki je v svojih prostorih prav tako leta 2012 pripravil občasno razstavo posmrtne maske admirala Wilhelma von Tegetthoffa. 277 Nemški kulturni habitus je bil izpostavljen in poudarjen še z občasno razstavo Nemci in Maribor skupine avtorjev pod vodstvom Jerneje Ferlež. 278 272 Helena Grandovec, Poslednja bitka admirala T., v: Večer, 14. 11. 1992, str. 34; glej tudi: Janko Štruc, Spomenik, ki ločuje Mariborčane, v: Slovenec, 19. 11. 1992, str. 14; glej tudi: Aleš Arih, Tegetthoffov spomenik v Mariboru, v: Delo, 19. 9. 1992, str. 31. 273 Vrišer omenja tudi ponudbo Badenskega župana, ki je želel tako Tegetthoffov spomenik kot spomenik nadvojvode Janeza odkupiti, da bi jih v mestu postavil na vidno mesto. Glej: Vrišer, Tegetthoff v slovenskem zgodovinskem spominu, str. 30. 274 Razstava je dostopna na http://www.tegetthoff.si/ (Dostop: 10. 6. 2019). Avtorica virtu- alne razstave: Nina Lončar iz Enote za domoznanstvo in posebne zbirke UKM. Naslov virtualne razstave: »Mariborski admiral« Wilhelm Tegetthoff in bitka pri Visu. 275 Razstava je bila na ogled 20. junija 2012 do 15. septembra 2012. Ob tem je izšel tudi kata- log. Avtorji razstavnega kataloga so: Rozman Franc, Stavbar Vlasta, Lončar Nina, Čargo Boris, Bezjak Dunja. 276 Razglednico je izdala Univerzitetna knjižnica Maribor, oblikovalec: Dejan Štampar. 277 Maska je bila razstavljena med 20. junijem in 31. decembrom 2012. V tem kontekstu je šlo za medijsko potegavščino lastnika Umetniškega kabineta Primoža Premzl, ki ni razstav- ljal originalne posmrtne maske (glej opombo 17), ampak namišljeno kopijo. Glej: Primož Premzl: Senzacionalna najdba posmrtne maske admirala Wilhelma von Tegetthoffa ter Potegavščina v zvezi s Tegetthoffom leta 2012, v: Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, str. 143–145. 278 Producenta razstave: Pokrajinski arhiv Maribor/Zavod Maribor 2012–Evropska prestol- nica kulture; naslov razstave: Nemci in Maribor: stoletja preobratov: 1846–1946; avtor razstave: dr. Jerneja Ferlež v sodelovanju z: dr. Matejo Ratej, dr. Janezom Cvirnom, dr. Majo Godino Golija, mag. Juretom Mačkom. Po razstavi je izšel tudi katalog: Nemci in Maribor: Stoletje preobratov 1846–1946, Umetniški kabinet Primož Premzl, 2012. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 89 Razstava je izpostavila razmere v gospodarskem, političnem, kulturnem in javnem življenju v Mariboru v obdobju med leti 1846–1946. Imaginarij kulturne dediščine Metamorfoze odnosa stroke in javnosti do Tegetthoffovega spomenika kot odnosa do politično občutljive dediščine se različno zrcalijo v vseh družbe- no-političnih sistemih oziroma zgodovinskih epohah. Po Althuserju, je Te- getthoff s svojim junaštvom utelešal sanje vsake nacije, zato je kmalu postal del ideološkega aparata 279 Cislajtanije. Postavitev spomenika v Mariboru s svečanim prihodom cesarja Franca Jožefa ob otvoritvi izpričuje pomembnost dogodka. Umestitev spomenika ob takratni Sofijin trg za osrednjim prome- nadnim prostorom ter pred reprezentativno zgradbo Realke je spomeniku dajalo prvenstveno vlogo v mestu. Tappeinerjev trg, poimenovan po enem najprogresivnejših županov mesta, je hitro prerasel v priljubljeno sprehaja- lišče, kot izpričujejo številni turistični vodniki mesta. Leta 1912 so severno od trga zgradili še občinsko palačo kot politično središče mesta. Trg oziroma spomenik je prevzel vzgojno-politično funkcijo. Tegetthoffova nenadna smrt je odnos do junaka še okrepila. Mesto je pre- vzelo skrb tudi nad z njim povezano premično dediščino, ki je kmalu začela pritekati tudi v prostore novonastalega muzejskega društva leta 1902. Šte- vilni različni darovalci potrjujejo, da je muzej med drugim služil kot točka spomina, 280 vezan na junaka bitke pri Visu. S tem, ko so posamezniki prenesli lastne zbirke iz privatne v muzejsko sfero, so sprejeli dikcijo avtoriziranega diskurza, 281 ki jo je v tem primeru prevzel vodilni sloj družbe, torej prvenstveno, germanofilsko meščanstvo. Z razstavo se je posameznik znotraj ciljne javnosti 282 tudi identificiral, na kar so ga opozarjali muzejski predmeti (narodna garda, Tegetthoffova zapuščina, mestne insignije). Še več, razstava kot taka je po Foucaultu prevzela funkcijo discipline, nadzora in spektakla. 283 Vsak je lahko malikoval narodno oziroma 279 Glej: Louis Althusser, Ideologija in Ideološki aparati družbe, cf, 2018. 280 »Lieu de mémoire« se nanaša na kolektivni spomin, na kar nas lahko opozarjajo določeni kraji, dogodki ali predmeti, ki imajo poseben pomen za določeno skupnost ali skupino ljudi, ki jo je v tem primeru prevzel mestni muzej. Glej Perko, Verena, Heroes and little people: Modern museological approaches in interpreting war themes – perspective from the East, v: Rediscovering the Great War: archaelogy and enduring legacies on Soča and Eastern Fronts, str. 243, glej tudi: Smith, Laurajane, Uses of Heritage, 2006, str. 51. 281 Perko, Verena, Heroes and little people, str. 237. 282 Maroević, Uvod u muzeologiju, str. 221. 283 Bennett, Tony, The Birth of the Museum, str. 63. 90 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES mestno bogastvo, ki je bilo dostopno in vidno vsakomur. 284 Muzejski predmet je prevzel vlogo dokumenta, simbola in prenašalca sporočil. 285 Mestno oblast predstavljata žezlo kot simbol pravičnosti ter meč kot simbol moči, pravična sodba pa je potekala izpod slike mogočne podobe bibličnega kralja Salomona. Narodni ponos in identifikacijo z monarhijo takrat že močno narodnostno načetega imperija so simbolizirali predmeti, vezani na Tegetthoffa. Obiskova- lec se je zlahka identificiral z imperijem, ki ga je poosebljal »mariborski sin«. Postal je del spektakla, ki ga je narekoval avtoriziran diskurz razstavnega prostora in predmeti v prepleteni muzeološki rabi (dokument, simbol, prena- šalec sporočil), postavljene sprva, kako simbolično po Foucaultu, v vzgojno- -izobraževalno institucijo ter nato med prvo svetovno vojno preseljene še v prostore bivše jetnišnice! 286 Ne gre samo za vsebino, temveč tudi za rabo arhitekture in njenega sim- bolno družbeno-prostorskega pomena, kar je kulminiralo z umestitvijo Zgo- dovinskega društva za Slovensko Štajersko v Narodni dom kot simbolom slovenske kulture na prelomu 19. v 20. stoletje in nenazadnje, z umestitvijo muzeja v grajske prostore pred začetkom druge svetovne vojne. Reprezenta- tivna grajska stavba, umeščena v središče mesta, je prevzela tako material- no kot simbolično moč, moč prezence in pripovedi, v katero so neposredno vključeni tvorci nove države Kraljevine Jugoslavije. 287 V kolikor so torej graj- ski prostori s plemstvom kot simbolom moči in oblasti bili središče politič- nega in kulturnega življenja v mestu in regiji vse do dobe meščanstva, se je ta simbolna vloga grajskih prostorov z umestitvijo muzejske razstave ponovno vzpostavila. 284 Prav tam, str. 65. 285 Maroević, Uvod u muzeologiju, str. 152. 286 Glej Foucault, Michel, Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora, Ljubljana, Krtina, 2004. Muzejsko društvo je leta 1906 imelo že 177 članov. Muzej je obiskalo 416 obisko- valcev in 86 članov, torej skupaj 500 ljudi. Leta 1908 je članstvo nekoliko upadlo, zave- denih je 171 članov, muzej pa je skupaj obiskalo kar 568 obiskovalcev. Leta 1909 je muzej obiskalo 525 obiskovalcev, leta 1910 je bilo že 656 obiskovalcev, od tega 150 odraslih, 300 otrok in 206 tujcev. Amand Rak se je nad malim obiskom sicer pritoževal skoraj skozi vsa leta. Leta 1911 je muzej obiskalo kar 200 članov muzeja, zabeleženih pa je tudi 490 obiskovalcev muzeja. V letu 1913 je muzej obiskalo 12 študentov arheologije iz graške univerze, najvišji obisk pa je bil oktobra, ko je muzej obiskalo kar 170 obiskovalcev, v poletnih avgustovskih dneh pa 93. Muzej je leta 1913 beležil skupaj 621 obiskovalcev, od katerih je bilo 308 otrok. K skupnemu številu je potrebno prišteti še obisk 100 članov Muzejskega društva. Obisk razkriva vzgojno-izobraževalno in propagandno-identitetno vlogo muzeja, število turistov in študentov pa odraža vpetost in vpliv kulturne zgodovine na širši štajerski prostor. PAM, fond Muzejsko društvo Maribor, škatla 7, Glavni zapisniki društva Museumsverein 1902–1020. 287 Bennett, The Birth of the Museum, str. 87. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 91 Z razpadom Avstro – Ogrske je skrb nad muzejskimi prostori prešlo pod Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko oziroma na (slovensko) Muzej- sko društvo, ki je v Tegetthoffu prepoznalo element sprave oziroma skupne preteklosti tako Nemcev kot Slovencev v mestu. Apeli tako Turnerja kot Kovačiča so pri mestni oblasti naleteli na gluha ušesa. Grozovito uničenje dediščine v obdobju med obema vojnama ni prizaneslo niti mariborskemu junaku. Uničen je bil podstavek Tegetthoffovega spomenika kot tudi rojstna hiša. Dejanja so nakazovala na načrtno delovanje mestne oziroma državne oblasti, ki je očitno zavzela stališče, da izbriše spomin na slovitega viceadmi- rala. Točko spomina je v tem primeru prevzel muzej, ki je v novi postavitvi stalne razstave v prostorih mariborskega gradu leta 1938, model Tegetthoffa umestil na čelo razstavnega prostora, ki prikazuje zaslužne Mariborčane ter mu s tem simbolično vrnil vlogo »mariborskega sina«. Zgodovinsko društvo je z novo postavitvijo leta 1938 prevzelo model družbenega nadzora in ustvarilo močno obliko avtoriziranega diskurza. Obi- skovalec se je lahko identificiral s podobo kralja Aleksandra, ki je Maribor obiskal ob priložnosti otvoritve obrtne razstave leta 1923 288 ali s predmeti, ve- zanimi na čas narodnega prebujanja iz 60. let 19. stoletja. 289 Zbiralna politika Zgodovinskega društva je pozornost preusmerila na novega »mariborskega sina«, generala Rudolfa Maistra. Oblikovala se je tako imenovana »Maribor- ska zbirka«, ki je gradila na prepoznavnosti in identifikaciji mesta. Poročevalcu časnika Slovenec so verjetno ob vodstvu bili izpostavljeni novi štirje stebri mariborske zgodovine, ki so sicer predstavljeni relativno skromno s premično dediščino: prvi mariborski škof Anton Martin Slomšek, 290 diplo- mat, finančni prokurator in politik Goedel – Lanoy, 291 osvoboditelj Maribora 288 POMUM hrani fotografijo z inv. št. ZF 1866, foto Makart, Obisk kralja Aleksandra I. v Mariboru v času obrtne razstave leta 1923, črno – bela, 27,5 × 25,5 cm. 289 Na ta čas opozarjata: Spominska majolika na Ciril – Metodovo bésedo v Mariboru l. 1863, fotografija Janka Serneca, vodilnega mariborskega čitalničarja. 290 V razstavnem katalogu Pokrajinskega muzeja v Mariboru je zabeleženo, da je v zvezi s Slomškom razstavljen Slomškov posnetek Ivana Sojča (1879–951). Slomškov kip v ma- riborski stolnici je delo Franca Ksaverija Zajca (1821–1888), Ivanovega očeta. Kip je bil postavljen leta 1878.). POMUM hrani relief portreta A. M. Slomška, delo I. Slojča, mavec, v: 40 cm, inv. št. N. 371. V zvezi s Slomškovo dediščino glej razstavni katalog: Anton Martin Slomšek (urednik kataloga in avtor razstave. Vili Vuk), Anton Martin Slomšek, Pokrajinski muzej Maribor 1992. Najnovejše o Slomškovem spomeniku v stolnici: Ana Lavrič, »Javni« spomenik škofu Antonu Martinu Slomšku v azilu mariborske stolnice, Acta historiae artis Slovenica, 18/1, 2013, str. 25–64; Ana Lavrič, Spomenik škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici, Umetnine v žepu, 8, Ljubljana 2013. Oba prispev- ka navajata tudi druge upodobitve A. M. Slomška.) 291 Dediščina družine Goedel – Lanoyja je na razstavi bila predstavljena z zofo, dvema fote- ljema in mizico iz njegovega stanovanja. Več o Goedel – Lanoyu glej: Vidmar, Umetnost- na galerija Maribor v palači Goedel – Lannoy, str. 43–46. 92 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES iz časa po prvi svetovni vojni, general Rudolf Maister in starosta intelektualne misli, mecen in predsednik Muzejskega društva dr. Pavel Turner. 292 V obdobju druge svetovne vojne so grajski prostori po eni strani postali reprezentativni prostori nemške oblasti, po drugi strani pa je prav z raziskavo in slavnostnim odprtjem arheološke in etnološke zbirke vključevala območje Spodnje Štajerske v nemški rajh. Prav kronološka postavitev razstave, ki se je uveljavila od francoske revolucije naprej, je z arheologijo predpostavlja ko- renine vsakega naroda daleč v prazgodovino. Prav arheologija je imela velik vpliv na javnost, ker na podlagi materialnih dokazov deluje verodostojno. 293 Identiteta Rajha se je najizraziteje interpretirala prav preko identitete s krajino, kar je postala naloga in neposredni odraz arheologije in etnolo- gije. Glorificiranje narave je že v 19. st. simboliziralo pripadnost in zvesto- bo določenemu narodu, skupni kroni. »Land« pomensko izhaja iz mesta in ljudi, ki živijo na določenem teritoriju, medtem ko »schaft« pomeni zvezo, partnerstvo. »Land«, torej zemlja, je povezana s teritorijem, s človekovim »lebensraumom«, 294 kulturna krajina pa postane stvar politične manipulacije in konstituiranja nacionalne identitete. Kulturna krajina je postala simbol »Heimata«, ljubezen do domovine pa postane skupno dobro. 295 Krajina je povezana s spominom, z običaji, razumom, kulturo in mitologijo, zato nam neposredno odraža naše bistvo, ki je zapisano v zemlji. 296 Po drugi svetovni vojni je z novo stalno razstavo v prostorih mariborske- ga gradu izbrisan kolektivni spomin in sled nemškega dela prebivalstva. Pri razstavi, katero je postavljal Franjo Baš, so izhajali iz arheologije in etnologije, 292 Na Turneja je spominjala reliefna kopija Ivana Sojča, narejena po Franc Bernekerjevem (1874–1932) kipu na mestnem pokopališču v Mariboru. Pavlu Turnerju je posvečena uvo- dna številna Studie Historice Slovenica, letnik 1, št. 1, 2001 (ur. dr. Darko Friš), glej tudi obsežno korespondenco dr. Pavla Turnerja, ki jo izdaja PAM, ur. Friš, Darko, Friš, Mateja Matjašič, Objava arhivskih dokumentov: korespondenca dr. Pavla Turnerja: Achleitner – Aškerc, 2005; isti: Korespondenca dr. Pavla Turnerja v letih 1885–1923: Babnik-Buder- mann: objava arhivskih dokumentov, 2006; isti: Obdobje dr. Pavla Turnerja: korespon- denti C-F v letih 1885–1924: znanstveno-kritična objava arhivskih dokumentov, 2007; isti: Korespondenca dr. Pavla Turnerja: korespondenti G-H v letih 1886–1924: znanstveno – kritična objava arhivskih dokumentov, 2016. 293 Perko, Verena, Palmira, ljubezen moja, Historični seminar 13, str. 57. Glej tudi: Bettina, Arnold, The past as propaganda: totalitarian archaeology in Nazi Germany, v: Antiquity, 1990, Volume 64, str. 464–478. 294 Že v drugi polovici 19. stoletja, v času nacionalizmov, še bolj pa v Nemčiji v 30. letih 20. stoletja se na to konotacijo naveže tudi Blut und Boden. 295 Daniels, Stephen, Fields of vision, The Common Landscape of America, str. 12; glej tudi: Kučan, Ana, Krajina kot nacionalni simbol, Ljubljana: Znanstveno in publicistično sre- dišče, 1998. 296 Simon Schama, Landscape and Memory, str. 14. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 93 ki se je dopolnjevala z naravoslovno zbirko. Prav etnologija je prevzela vlo- go prikaza »razredne raznolikosti« med plemiško kulturo, meščanstvom in kmetom. 297 Delavski potencial je izpostavil z Janko Pajkom, 298 ki se je v imenu delavstva v 70. letih 19. stoletja zavzemal za splošno volilno pravico, Franom Rapocem, 299 ki je prevzel organizacijo zadružništva med mariborskim delav- stvom in Andrejem Čanžekom, ki je bil predstavnik mariborskega sindikal- nega gibanja. 300 Vzpostavili so zavesten odnos do štajerske zemlje na eni strani, po dru- gi strani pa so ob kulturni zgodovini izpostavili junaštva iz obdobja NOB, kateremu je bila namenja osrednja slavnostna dvorana in prostor ob njej. 301 Metanaracija, ki navadno predpostavlja kronološki model postavitve razstave, omogoča poveličevanje junaštev in glorifikacijo aktualne oblasti, 302 kar so prevzeli tudi avtorji razstave. Usode in postavitve spomenikov Tegetthoffu ali nadvojvodi Janezu v obširnem poročilu Baš ne omenja. 303 Torej v kolikor je razstava nemškega Muzejskega društva izpostavljala nemški značaj mesta, je razstava postavljena leta 1946 prav tako izhajala iz selektivnega spomina, kar je značilnost totalitarnih režimov. 304 Izhod iz krize identitete je po drugi svetovni vojni podal nemški filozof Theodor Adorno, ki je poudaril, da se resnice ne sme reducirati na metodo. Resnica je nastajajoča konstelacija, 305 kar doseže s pomočjo mišljenja. Misliti pomeni identificirati, 306 pomeni de- lovati, prepoznati, z njegovo pomočjo se predstavimo, izrazimo svojo željo, misel oziroma razstavo, vendar kot pravi Adorno: »Kar je ohlapno povedano, 297 Baš, Franjo, Po zbirkah Pokrajinskega muzeja v Mariboru, v: Nova obzorja, 1, 1948, str. 209. 298 Janko Pajk (1837–1899), filozof, urednik in publicist je doktoriral iz filozofije na Dunaju, prevzel uredništvo Zore, nekaj časa lastnik Narodne tiskarne. Glej: SBL, 6. zv., Ljubljana, 1935, str. 251–256 (avtor: France Koblar). 299 Fran Rapoc (1842–1882), rojen v Mariboru, pravo je doštudiral na Dunaju, zavzemal se je za ustanovitev denarnih zavodov in gospodarsko neodvisnost Slovencev. Pripravništvo je opravil pri Ferdinandu Dominkušu, imel odvetniško pisarno v Šoštanju. Glej: SBL, 9. zv. Ljubljana, 1960, str. 28 (avtor: Rudolf Andrejka, Franjo Baš). 300 Baš, Po zbirkah Pokrajinskega muzeja v Mariboru, v: Nova obzorja, 1, 1948, str. 209. 301 Prav tam, str. 203–212. 302 Perko, Verena, Heroes and little people, str. 239. 303 Baš, Po zbirkah Pokrajinskega muzeja v Mariboru, Nova obzorja 1, 1948, str. 203–212. 304 Perko, Verena, Cerovski, Dijana, Balkans between East and West: The Social Responsibili- ty of Heritage interpretaction: (Through the Panoopticum of the Heritage Musealisation). In Interpret Europe (2017): Spring Event 2017, Proceedings, 19–21. May 2017, Prague: In- terpret Europe, 2017, str. 124 Dostop: http://www.interpret-europe.net/fileadmin/news- -tmp/ie-events/2017/Prague/ieprague17_proceedings.pdf (Dostop 13. 7. 2019). 305 Tóth, Cvetka, Spontanost in avtonomnost mišljenja: študije o negativni dialektiki, 1994, str. 30. 306 Adorno, Theodor W., Negativna dijalektika, str. 152. 94 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES je slabo mišljeno«. 307 Prav zato Adorno vidi v avtonomnosti mišljenja, ki nam omogoča svobodo duha in nudi pravico bivanja in svobodnega odločanja, 308 izhod iz totalitarne interpretacije. Prav avtonomnost muzejev je ena najpo- membnejših značilnosti, ki muzejem omogoča vlogo učitelja in kritičnega opazovalca v svojem lastnem okolju. 309 Podoben muzeološko-ideološki diskurz se vzpostavlja neposredno po osa- mosvojitvi Slovenije, ko je leta 1992 mariborski Kulturni forum podal inicia- tivo vzpostavitve aleje spomenikov v mestu z namenom obujanja spomina na preteklo zgodovino. V ospredje so prišla temeljna identitetna in eksistencialna vprašanja – Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem?, 310 ki si jih je Maribor s prebivalci v novi državi moral zastaviti. Kriza identitete mesta ob Dravi se je odražala prav skozi polemiko o postavitvi Tegetthoffovega spomenika. Na slednje je posredno namignil tudi Nace Šumi, ki je bil povabljen k razpravi: »Spomenike postavlja čas, postavljajo jih politiki, pobudo dajejo državljani. Zrastejo iz zgodovinskih razmer in so samo tako razumljivi. Če se spremenijo razmere, se vedno začnejo tudi diskusije o primernosti spomenikov. V naši domovini imamo vedno posebne težave s tako imenovanimi dinastičnimi spo- meniki. Slovenija nikoli ni imela države v tem smislu, kot jo ima danes; v tem smislu je bila naša prednica Avstro – Ogrska in od nas je odvisno, ali to obdobje prizna kot legitimnega prednika. To je stvar presoje, pravilno pa je, da se no- benega spomenika, če ima umetniško vrednost ne vrže proč… Recept je zrasel v mariborski klimi in zato se boste morali med sabo sporazumeti. Bojim pa se, da bo, če bodo tu ostali tudi cesarji, kralji in nadvojvode, to kmalu postal del Avstrije, ki je kot monarhija propadla. Če bi dajali na vidna mesta spomenike takšnim ljudem, bi se mi to kot Slovencu zdelo čudno, zato je treba o ponovnem postavljanju resno razmisliti.« 311 Podobni diskurzi so v Mariboru znova prišli na plan leta 2001, na svojstven način pa je nemška kultura oživela ob kulturni prestolnici Evrope, Maribor 2012. Morda bi v ta kontekst javne manifestacije spomenikov v premislek dodali še misel italijanskega literarnega zgodovinarja Giulia Guidirizzija, ki pravi, da »Herojem v stari Grčiji pripada poseben kult, opuščanje kulta pomeni užalitev in nevarnost za vso skupnost, prinaša kontaminacijo, kužne bolezni, epilepsijo, lakoto … kot posledico jeze bogov. Grobovi herojev, ki v nasprotju s pokopališči niso bili ločeni od urbanih naselij, temveč v samih središčih, niso le ohranjanje 307 Prav tam, str. 164. 308 Tóth, Spontanost in avtonomnost mišljenja: študije o negativni dialektiki, str. 32. 309 Maroević, Uvod u muzeologiju, str. 206. 310 Vprašanja so postavljena tudi v »Začetkih« na stalni razstavi Pokrajinskega muzeja Ma- ribor (avtor razstave: Drago Oman). 311 Grandovec, Poslednja bitka admirala T., v: Večer, 14. 11. 1992, str. 34. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 95 spomina in identitete skupnosti, temveč tudi ohranjanje svetega (nedotakljive- ga) na Zemlji. Herojske grobnice so del urbane pokrajine.« 312 Z vidika sodobne heritološke znanosti bi smeli analogno zaključiti, da je prezentacija junakov del kolektivnega spomina, ki omogoča spominjanje vseh delov pretekle in s tem tudi sedanje družbe. Omogočajo katarzo, na neki na- čin so opozorilo in služijo kot točka spomina. Prav zaradi slednjega, lahko pritrdimo mnenju Polone Vidmar, ko zaključuje, da je »prezentacija spome- nikov bolj smiselna v muzejski postavitvi« 313 kot njihovo morebitno vračanje v javni prostor. Viri Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Tegetthoff Viljem Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Zbirka fotografij in razglednic Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Fond Muzejsko društvo Maribor, Korespondenca Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Pokrajinski muzej Maribor, škatla 1 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Pokrajinski muzej Maribor, škatla 7 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Franjo Baš, škatla 3 Pokrajinski muzej Maribor (POMUM), Inventarna knjiga Pokrajinskega muzeja Maribor Pokrajinski muzej Maribor (POMUM), Inventarna knjiga Franja Baša Pokrajinskega muzeja Maribor Pokrajinski muzej Maribor (POMUM), Inventarna knjiga Museumsverein Marburg Pokrajinski muzej Maribor (POMUM), Glavni zapisnik muzeja, Zgodovinskega društva v Mariboru 1907–19 Pokrajinski muzej Maribor (POMUM) Gästebuch Arhiv Pokrajinskega muzeja Maribor Leo Smolle, Wilhelm von Tegetthoff, ein Held zur See: historische Erzählung: mit 20 Abbildingen, Graz (brez letnice izdaje). Elektronski vir http://www.tegetthoff.si/ 312 Guidirizzi, Giulio, Il grande racconto della guerra di Trioa, 2018, Bologna, Il Mulino, str. 317. Na knjigo me je opozorila cenjena kolegica ddr. Verena Vidrih Perko, za kar se ji seveda iskreno zahvaljujem. 313 Vidmar, Lokalpatriotismus und Lokalpolitik, str. 107. 96 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES Časopisi Allgemeine Kust-Chronik Das Vaterland Delo Die Presse Deutsche Zeitung Grazer Volksblat Grazer Zeitung Innsbrucker Nachrichten Jugoslavija Jutro Marburger Zeitung Mariborski delavec Mariborski večernik Jutra Militär Zeitung Morgen-Post Neue Frei Presse Neue Illustrierte Zeitung Nova doba Salzburger Volksblatt Slovenec Slovenski gospodar Slovenski narod Straža Südsteirische Post Tabor Tagespost Morgenblatt Urania: Illustrierte populärwissenschaftlische Wochenschrift Večer Wiener Zeitung Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 97 Literatura Adorno, Theodor W., Negativna dijalektika, Beograd: Izdavačko grafički zavod, 1979. Althusser, Louis, Ideologija in Ideološki aparati družbe, cf, 2018. Baš, Franjo, Po zbirkah Pokrajinskega muzeja Maribor, v: Nova obzorja 1, 1948, str. 203–212. Baš, Franjo, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 151–211, v: Prispevki k zgodovini seve- rovzhodne Slovenije, Založba Obzorja Maribor, 1989. Baš, Franjo, Matej Sternen v Mariboru (Spomini), v: Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik I., 1951, Ljubljana. Baumgartner, Egon, Najdbe novcev v Mariboru, v: Kronika slovenskih mest 1, 1934. Bennett, Tony, The Birth of the Museum, Routledge, 1995. Bettina, Arnold, The past as propaganda: totalitarian archaeology in Nazi Germany, v: Antiquity, 1990, Volume 64, str. 464–478. Igor Grdina, Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2016. Ciglenečki, Marjeta, Urbanistična podoba Maribora v 19. in 20. stoletju, v: Studia Histo- rica Slovenica, 6/2–3, 2006, str. 531–555. Cvirn, Janez, Trdnjavski trikotnik: Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914), Založba Obzorja Maribor, 1997. Časopis za zgodovino in narodopisje, VI, 1909 (ur. Anton Kaspret), Maribor, 1909, Dru- štvena poročila, str. 111–115. Časopis za zgodovino in narodopisje, VII, 1910 (ur. Anton Kaspret), Maribor, 1910, Dru- štvena poročila, str. 138–144. Čuček, Filip, Uspehi Spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi: Gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879–1893), Zgodovinsko društvo Celje, 2008. Donko, Wilhelm M., Österreichische Marinedenkmäler: Ein historischer Reiseführer zu den Denkmäleren der k.(u.)k. Kriegsmarine in aller Welt, epubli GmbH, Berlin, 2019. Foucault, Michel, Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora, Ljubljana, Krtina, 2004. Fras, Maksimilijan, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Društvo Gledališče Kolenc, 2013. Führer durch Marburg a.d. Drau und Umgebung, Marburg, založil: Leo Woerl, Würzburg, 1893. Golija, Maja Godina, Franc Ferk in njegov pomen za muzejsko in narodopisno dejav- nost na Slovenskem Štajerskem, v: Traditiones: zbornik inštituta za slovensko narodopisje, 2006, št. 1, str. 207–218. Golija, Maja Godina, Muzejsko društvo in ustanovitev mestnega muzeja v Mariboru, v: Studia Historica Slovenica, 2004, št. 2–3. Guidirizzi, Giulio, Il grande racconto della guerra di Trioa, 2018, Bologna, Il Mulino. 98 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES Habjanič, Oskar, Darvinizem na Slovenskem, v Zgodovinski časopis, 70, št. 1/2, str. 98–126. Hartman, Bruno, Trije odlični nemški gledališčniki v Mariboru, v: Bruno Hartman, Maribor – dogajanja in osebnosti, Litera, 2009, str. 219–249. Hozjan, Andrej, Manj znano in neznano o rodbini, zasebnosti in karierni poti mari- borskega župana Andreasa Tappeinerja. Ob 150. obletnici njegove smrti (1868–2018) v: Studia Historica Slovenica, 2017, št. 3, str. 761–800. Hriberšek Vuk, Nina, Mariborsko olepševalno društvo in mestna turistična ponudba v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2–3, 2010, str. 71–94. Jenuš, Gregor, »Ljubi Bog, kako varovati, česar ni; saj vendar pri vseh koncih in krajih sili v Mariboru slovenski značaj na dan!«: Johann Schmiederer – zadnji mariborski župan avstrijske dobe, v: Studia Historica Slovenica, 2017, št. 3, str. 901–927. Kleiner Führer durch Marburg und Umgebung mit Ansicht von Marburg uns Stadplan, izdal: Ed. Janschitz, Marburg. Krämer, Werner, »Reinecke, Paul« in: Neue Deutsche Biographie 21 (2003), str. 348– 349 [Online-Version]; URL: https://www.deutsche-biographie.de/pnd118788221. html#ndbcontent (Dostop 12. 6. 2019). Kučan, Ana, Krajina kot nacionalni simbol, Ljubljana: Znanstveno in publicistično sre- dišče, 1998. Lannoy, Eduard, Was wir errungen haben/Was wir erstreben/Wie wir uns verhalten sollen: Ein populärer Vortrag für Jedermann, Tendler & Compagnie, 1848. Lannoy, Eduard, Fragen des Tages, Tendler & Compagnie, 1848. Lavrič, Ana, »Javni« spomenik škofu Antonu Martinu Slomšku v azilu mariborske stol- nice, Acta historiae artis Slovenica, 18/1, 2013, str. 25–64. Lavrič, Ana, Spomenik škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici, Umetnine v žepu, 8, Ljubljana 2013. Mally, Artur, Gassen, Straßen und Plätze Buch der Stadt Marburg a.d. Drau, Marburg, 1906. Maroević, Ivo, Uvod u muzeologiju, Zavod za informacijske studije, Zagreb, 1993. Maver, Aleš, Ravnikar, Tone, »Ein echter deutscher Biedermanns«: Matthäus Reiser in njegovo županovanje v Mariboru, v: Studia Historica Slovenica, št. 3, 2017, str. 823–824. Mirnik, Roman, Življenje in delo mariborskega župana Andreasa Tappeinerja (1810– 1868), v: Studia Historica Slovenica, 2013, št. 1, str. 47–74. Museum der Stadt Marburg a/Drau, Arhaeologische und Volkskundliche Abteilung, Marburg 31. Januar 1943. Nemci in Maribor (ur. Jerneja Ferlež), Umetniški kabinet Primož Premzl, 2012. Oman, Drago, Ob šestdesetletnici muzejskih zbirk v prostorih mariborskega mestnega gradu, v: Argo, 42/1, 1999. Österreichisches Biographisches Lexikon 1815–1950, zv. 12., Wien, 2005. Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 99 Pahič, Stanko, Petoviona v mariborskem muzeju, v: Ptujski arheološki zbornik: ob 100. obletnici muzeja in muzejskega društva, Ptuj, 1993, str. 283–310. Perko, Verena, Heroes and little people: Modern museological approaches in interpreting war themes – perspective from the East, v: Rediscovering the Great War: archaelogy and enduring legacies on Soča and Eastern Fronts, Routledge, 2019. Perko, Verena, Palmira, ljubezen moja, Historični seminar 13, Ljubljana, ZRC, 2018. Perko, Perko, Cerovski, Dijana, Balkans between East and West: The Social Responsibility of Heritage interpretaction: (Through the Panoopticum of the Heritage Musealisation). In Interpret Europe (2017): Spring Event 2017, Proceedings, 19–21. May 2017, Prague: Interpret Europe, 2017, glej: http://www.interpret-europe.net/fileadmin/news-tmp/ie events/2017/Prague/ieprague17_proceedings.pdf (Dostop 13. 7. 2019). Pirc, Franjo (Razkolnikov), Vodnik po Mariboru in okolici, samozaložba, Maribor, 1920. Potočnik, Dragan, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918–1941, Litera. Radovanovič, Sašo, Mariborske ulice, Kapital, 2005. Razstavni katalog Pokrajinskega muzeja v Mariboru, Tiskarna Sv. Cirila, Maribor. Slo- venec, 1938. Rozman, Franc, Podmaršal Karl von Tegetthoff, v: Kronika, 50, 2002, št. 2, str. 197–202. Sapač, Igor, Rotovži, v: Sapač Igor, Lazarini Franci, Arhitektura 19. st. na Slovenskem, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Fakulteta za arhitekturo, 2015, str. 132–135. Schama, Simon, Landscape and Memory, Harper Colins Publishers, 1995. Skitek, Vinko, Aleksander Nagy – župan mestne občine Maribor na prelomu iz 19. v 20. stoletje, v: Studia Historica Slovenica, 2017, št. 3, str. 873–900. Slomšek Anton Martin (urednik kataloga in avtor razstave. Vili Vuk), Anton Martin Slomšek, Pokrajinski muzej Maribor 1992. Slovenski biografski leksikon (SBL), zv. 3, Ljubljana, 1928. Slovenski biografski leksikon (SBL), zv. 6, Ljubljana, 1935. Slovenski biografski leksikon (SBL), zv. 9, Ljubljana, 1960. Slovenski biografski leksikon (SBL), zv. 11, Ljubljana, 1971. Smith, Laura Jane, Uses of Heritage, London, Routledge, 2006. Stavbar, Vlasta, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1914–1918, Založba Obzorja, 1998. Stephen, Daniels, Fields of vision, The Common Landscape of America, Princeton Uni- versity Press, 1993. Strobl, Zum Ersten Kreistag des Steirischen Heimatbundes in Marburg a.d. Drau, brez letnice. Studia Historice Slovenica, letnik 1, št. 1, 2001 (ur. dr. Darko Friš). Špendal, Manica, Maribor, mesto prvih ustvarjalnih začetkov Huga Wolfa: ob 100. oblet- nici skladateljeve smrti, v: Studia Historica Slovenica, letnik 3, št. 2–3, str. 213–225. Špendal, Manica, Amalie Scheeweiss Joachim (1833–1899), v: Studia Historica Slovenica, letnik 10, št. 2/3, str. 707–716. 100 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/2–3 • RAZPRAVE – STUDIES Tóth, Cvetka, Spontanost in avtonomnost mišljenja: študije o negativni dialektiki, Ljublja- na: Znanstveno in publicistično središče, 1994. Vidmar, Polona, Lokalpatriotismus und Lokalpolitik: Die Denkmäler Wilhelms von Te- getthoff, Kaiser Josefs II. sowie Erzherzog Johanns in Maribor und die Familie Reiser, v: Acta Historiae artis Slovenica, 18/1, 2013, str. 65–87. Vidmar, Polona, Umetnostna galerija Maribor v palači Goedel-Lannoy, Umetnostnozgo- dovinski inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU. Vodnik po Mariboru: Kulturna, tujsko-prometna in gospodarska slika mesta in pokrajine, kulturno-gospodarski pregled Celja in Ljubljane (uredil Guido Zupan), Ljubljana 1932. Vodnik po Mariboru (Führer durch Maribor) (ur. Franjo Baš, Božidar Gajšek), Ljubljana, 1932. Vodnik po fondih in zbirkah, Pokrajinski arhiv Maribor, 2009. Vrbnjak, Viktor, Prva gimnazija v Mariboru od ustanovitve do lastne stavbe, v: Zbornik prve gimnazije Maribor: 150 let, Ljubljana, 2000. Vrišer, Sergej, Znamenja in javni spomeniki v Mariboru do 1941, v: ČZN, 1971, zvezek 2, str. 189. Vrišer, Sergej, Tegetthoff v slovenskem zgodovinskem spominu, v: Vojnozgodovinski zbornik št. 7/2001. Wurzbach, von Constantin, Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, zv. 17, Wien, 1867. Zajšek, Boštjan, Ferdinand Duchatsch – slovenski Nemec oziroma nemški Slovenec, v: Studia Historica Slovenica, 2017, št. 3, str. 837–872. Žitko, Sonja, Po sledeh časa: Spomeniki v Sloveniji 1800–1914, Debora, 1996. WILHELM TEGETTHOFF’S LEGACY IN THE REGIONAL MUSEUM MARIBOR IN THE CONTEXT OF THE HERITOLOGY DISCOURSE Summary Idolising “the son of Maribor”, the vice-admiral Wilhelm von Tegetthoff, began already during his lifetime with the naming of one of the central streets of Maribor after him. After his death, his birth city and the museum took the initiative of preserving the legacy and the memory of one of the biggest heroes of Austria-Hungary. The erection of Tegetthoff’s memorial in front of the newly built educational institution – the so-called Realka (second- ary school) – can be put in this context, and so does the naming of the Tegetthoff Square in 1899, where his memorial used to stand. The Tegetthoff Square with his monument, the secondary school and the residence castle, was in the last third of the 19th century one of the central tourist attractions while reaching the city from the railway station or the new city park. The Maribor City Museum, established in 1903, started with intensive collecting of items also connected with the vice admiral. The same was done by the Maribor munici- pality, which donated some things to the museum mentioned above. The exhibitions reveal Tegetthoff’s central role in the museum of the Museumsverein as well as in the interwar period. Tegetthoff’s importance changes after World War II, when socially more acceptable heroes came into the foreground. Tegetthoff is interesting again after the independence Oskar Habjanič, Zapuščina Wilhelma Tegetthoffa v Pokrajinskem muzeju Maribor … 101 of Slovenia when some individuals emphasised the importance of public memorials and their role on public surfaces in the urbane environment. Numerous exhibitions represent- ing German culture were displayed in 2012 when Maribor was the European Capital of Culture. It can be determined that the metamorphoses of Tegetthoff’s memorial and the attitude towards his legacy reflect in all political systems or historical periods. According to Althusser, Tegetthoff and his heroism were manifestations of every nation’s dreams, and therefore he became a part of the society’s ideological apparatus. WILHELM TEGETTHOFFS NACHLASS IN MARIBORER/ MARBURGER MUSEUM IM KONTEXT DES HERITOLOGISCHEN DISKURSES Zusammenfassung Die Idolisierung des „Mariborer/Marburger Sohns“, des Vizeadmiral Wilhelm von Tegett- hoff fing schon zur Zeit seines Lebens an, als eine der Hauptstraßen in Maribor/Marburg nach ihm benannt wurde. Nach seinem Tod übernahmen seine Geburtsstadt und das Museum die Initiative zur Erhaltung seines Nachlasses und zur Erinnerung an einen der größten Helden von Österreich-Ungarn. In diesen Kontext gehört auch die Errichtung des Tegetthoff-Denkmals vor der neu gebauten Erziehungs- und Bildungsanstalt – der sogenannten Realschule. Im Jahr 1899 wurde nach Tegetthoff ein Platz benannt, wo auch sein Denkmal errichtet wurde. Der Tegetthoff-Platz mit dem Denkmal, der Realschule und dem Residenzschloss war in dem letzten Drittel des 19. Jahrhunderts eine der wichtigsten Sehenswürdigkeiten, die man aus der Richtung des Bahnhofs oder des neuen Stadtparks in die Stadt kommend erreichte. Das Stadtmuseum in Maribor/Marburg wurde 1903 ge- gründet und fing gleich mit intensivem Sammeln von Gegenständen, die auch mit dem Vizeadmiral verbunden wurden, an. Eine ähnliche Aufgabe übernahm auch die Stadtge- meinde, die einige Exponate dem oben genannten Museum schenkte. Die Ausstellungen beweisen, dass Tegetthoff eine zentrale Rolle im Museum des Museumsvereins sowie in der Zwischenkriegszeit spielte. Seine Bedeutung änderte sich erst nach dem Zweiten Welt- krieg, als sozial akzeptablere Helden in den Vordergrund traten. Tegetthoff wurde wieder nach der Unabhängigkeitserklärung Sloweniens interessant, als es auf die Initiative von einzelnen Personen zur Betonung der Bedeutung von öffentlichen Denkmälern und ihrer Rolle in urbanem Milieu kam. Zahlreiche Ausstellungen, die der deutschen Kultur gewid- met waren, wurden im Jahr 2012, als Maribor/Marburg die Kulturhauptstadt Europas war, gezeigt. Es ist ersichtlich, dass sich die Metamorphosen von Tegetthoff- Denkmal und von dem Verhältnis zum Nachlass in allen politischen Systemen bzw. allen geschichtlichen Perioden anders widerspiegeln. Laut Althusser verkörperte Tegetthoff mit seinem Hel- dentum den Traum jeder Nation und wurde deswegen bald zum ideologischen Apparat der Gesellschaft.