406 Zdrav Vestn 2008; 77
nik in metod. Svoje znanje je nenehno izpopolnjeval
in nesebično prenašal na mlajše kadre.
Bil je začetnik prostovoljnega, brezplačnega in ano-
nimnega krvodajalstva. Na tem področju je zaoral glo-
boko brazdo, katere sadovi so prisotni še danes in
smo mu za to neizmerno hvaležni.
Bil je neutrudljiv organizator zbiranja krvi in organi-
ziranja krvodajalskih akcij na Štajerskem. »V maribor-
ski bolnišnici noben bolnik ni umrl zaradi pomanjka-
nja krvi« je stavek, katerega je s ponosom velikokrat
izrekel. S svojim nastopom, stiskom roke in toplo be-
sedo je odprl številna vrata in dokazal nesebičnost in
plemenitost človeka, ki je pripravljen pomagati sočlo-
veku.
Neprecenljiva je bila njegova zdravstvenovzgojna de-
javnost. Krvodajalce in organizatorje krvodajalstva je
sproti seznanjal z najnovejšimi dosežki v krvodajal-
stvu in transfuziologiji. Opravil je stotine predavanj,
obiskal stotine zborov Rdečega križa in aktivno sode-
loval pri organiziranju prostovoljnega, anonimnega
in brezplačnega krvodajalstva. Aktivno je sodeloval
tudi pri oskrbi s krvjo ob nesrečah in katastrofah tudi
ob potresu v Skopju.
Vsa leta je tesno sodeloval z RK Slovenije, ker je bila
samo na ta način zagotovljena nemotena preskrba s
krvjo.
Imenovan je bil za predsednika Odbora za krvodajal-
stvo in transplantacijo pri RKS in dolga leta bil pod-
predsednik mestnega odbora RK v Mariboru.
Bil je dolgoletni predsednik transfuziološke sekcije
Slovenskega zdravniškega društva in njen častni član,
predsednik Združenja hematologov in transfuziolo-
gov Jugoslavije (1984–1986), dolgoletni tajnik Sloven-
skega zdravniškega društva Maribor.
Poznali smo ga kot organizatorja, predavatelja in mo-
deratorja številnih mednarodnih seminarjev in sim-
pozijev o novostih in napredkih v stroki.
Napisal je številne strokovne članke. Njegovi biblio-
grafski podatki obsegajo nekaj sto člankov, prispev-
kov, samostojnih publikacij in soavtorstvo učbenikov
kot sta npr. Mikroanalize fetalne krvi in novejši po-
stopki v porodništvu (izdano v Mariboru 1971, leto
dni kasneje razširjena izdaja v srbskem in hrvaškem
jeziku) in Perinatalna medicina. Sodeloval je pri na-
stanku zvočnega barvnega filma v slovenskem, nem-
škem, srbskem/hrvaškem in angleškem jeziku Mor-
bus haemolyticus fetalis leta 1969, ki je bil z uspehom
predvajan v številnih evropskih državah.
Bil je avtor in urednik zbornika Sto let rentgenskih
žarkov skozi prizmo medicine, veterine in medikohi-
storikov (1998).
Profesor Glaser se je udejstvoval tudi na različnih
drugih področjih zunaj svoje stroke. Uvajal je patro-
nažno službo na mariborskem področju. Leta 1961
je bil imenovan za predsednika upravnega odbora
Sklada za izgradnjo Splošne bolnišnice v Mariboru.
Bil je predsednik Društva za boj proti raku v Maribo-
ru, prvi predsednik mariborske podružnice Znan-
stvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture
Slovenije in predsednik Mediko-historične sekcije
Zveze zdravniških društev Slovenije. Bil je tudi član
Izvršnega odbora visokošolskih profesorjev maribor-
ske Univerze.
Številne so njegove pobude za ohranitev mestne iden-
titete Maribora. Bil je izbran za podpredsednika Mest-
nega sveta Maribor.
Leta 2004 mu je Mestni svet Mestne občine Maribor
podelil priznanje Častni občan mesta Maribor v znak
spoštovanja za obsežno znanstveno delo na področ-
ju sodobne transfuziološke in serološke dejavnosti s
poudarkom na imunohematologiji in krvodajalstvu.
Prof. prim. dr. Edvard Glaser nam bo vsem ostal v spo-
minu kot človek, ki je naredil neizmerno veliko za do-
bro sočloveka z eno samo vodilno mislijo, pomagati
bolnemu in reševati življenja. Naj nam ob spominu
nanj pred očmi ostane njegov topli nasmeh in njego-
va življenjska energija.
Aktualni pogovor
POGOVOR Z DOC. DR. MAJO
ATANASIJEVIČ-KUNC O
RAČUNALNIKIH IN
INFORMACIJSKI TEHNOLOGIJI
Doc. dr. Maja Atanasije-
vić-Kunc, univ. dipl. ing.,
je bila rojena 21. 4. 1957 v
Ljubljani, kjer je obiskovala
osnovno šolo in gimnazijo.
Leta 1976 se je vpisala na Fa-
kulteto za elektrotehniko,
kjer je leta 1981 diplomirala,
1984 magistrirala, 1997 pa
doktorirala. Zaposlena je na
Katedri za sisteme, avtoma-
tiko in kibernetiko na Fakul-
teti za elektrotehniko, kjer
predava predmete Električ-
na in mehanska vezja, Mode-
liranje in simulacija ter Osnove sistemov in vodenja na
visokem strokovnem študiju, sodeluje pri predavanjih
in vajah pri Multivariabilnih sistemih, vodi vaje pri pred-
metih Teorija regulacij in Modeliranje procesov, vse na
univerzitetnem študiju ter je na podiplomskem študiju
odgovorna za Izbrana poglavja iz teorije avtomatskega
vodenja. Dejavno sodeluje tudi pri specialističnem štu-
diju Tehnologija vodenja industrijskih procesov. Njeno
raziskovalno delo je usmerjeno na področje modelira-
nja, simulacije in vodenja dinamičnih sistemov, posebej
multivariabilnih. Leta 1985 je za magistrsko nalogo pre-
jela nagrado Vratislava Bedjaniča, leta 1988 pa skupaj s
sodelavci nagrado sklada Borisa Kidriča za delo s pod-
ročja računalniškega načrtovanja vodenja sistemov.
ZV: V katerih pogledih je vaš osebni računalnik (note-
snik) boljši, koristnejši kot svinčnik in blok papirja?
MAK: Svinčnik in papir pogosto pomagata človeku
pri razmišljanju o določenem problemu, pri ponazo-
ritvi problema in končno tudi pri njegovem reševa-
nju. Mnogokrat torej ti dve orodji povsem zadoščata.
Računalnik pa je lahko precej učinkovitejši, kadar gre
za procesiranje oz. obdelavo velike količine podat-
407
kov. Če želimo npr. rešiti nekaj deset tisoč enačb, bi
računanje »peš« trajalo (pre)dolgo. Računalnik zmo-
re takšno opravilo skorajda »hipno«. Pri tem se pravi-
loma ne zmoti, ker so program, ki ga uporabljamo za
računanje, natančno pregledali in odpravili napake
(ali vsaj večino). Zaradi razvijajoče se tehnologije pa
računalnike lahko tudi priključujemo v omrežja in jih
uporabljamo za pošiljanje sporočil, telefoniranje, gle-
danje televizije, iskanje informacij itd.
ZV: V kolikšni meri se osebni računalnik (PC) upo-
rablja kot pisalni stroj, v kolikšni meri pa še za kaj
drugega?
MAK: Pisalni stroji so izumrli, nadomestili so jih PC-ji.
Vendar kljub temu ocenjujem, da jih še pogosteje kot
v namene tipkanja, uporabljamo kot komunikacijski
pripomoček. To velja tako za poslovne kot osebne
stike. Neverjetni uspeh spletnih strani za komunika-
cijo in klepet je pri mlajši generaciji že problemati-
čen, saj tovrstna komunikacija nadomešča realno.
Za profesionalnega uporabnika pa je računalnik upo-
rabno orodje za obdelavo informacij (ekonomika, fi-
nance, medicina), reševanje matematičnih problemov
(simulacija in načrtovanje) ali pa za izdelavo projek-
tov in načrtov.
ZV: Kaj je treba znati delati z računalnikom, da je
danes to dovolj za pismenost?
MAK: Za večino najbrž zadošča, če obvladajo kreira-
nje, pregledovanje in urejanje datotek na svojem ra-
čunalniku, če znajo sprožiti izvajanje izbrane datote-
ke (programa ali npr. glasbene oz. video datoteke)
ter brskati po svetovnem spletu in poslati oz. prebrati
elektronsko pošto. Pri tem je zelo pomembno, da zna-
jo pri naštetem poskrbeti tudi za varnost. To vključu-
je namestitev zaščitnih programov pred virusi in nji-
hovo osveževanje ter »preventivno obnašanje«. Niko-
li npr. ne odpirajte sumljivih datotek z neznano vse-
bino, slik, ki so lahko pripete takšni pošti in podob-
no, saj s tem lahko omogočite virusu vdor v vaš PC.
To bi ocenila kot nekakšno izhodišče. Za več je mor-
da potrebnega tudi malo zanimanja. Mnogi se ukvar-
jajo npr. s fotografijo. Z digitalno tehnologijo so se
odprle številne možnosti tudi čistim amaterjem.
ZV: Računalnik in računalniška tehnologija je hudo
nova industrija, ki je prodrla v številne veje, druge
industrijske dejavnosti pa je pokopala. Je bila to živ-
ljenjska potreba ljudi ali pa podjetnost odkriteljev in
uvajalcev s slabo prikrito željo po zaslužku?
MAK: Veliko naprav, ki jih uporabljamo vsakodnev-
no, brez računalniške tehnologije ne bi bilo ali pa bi
bila njihova funkcionalnost močno okrnjena. Spomni-
mo se npr. samo mobilnih telefonov, digitalnih foto-
aparatov in podobnega. Določenih kompleksnejših
naprav, npr. mikroelektronskih, sploh ni več mogoče
načrtovati brez računalniške podpore. V takšnih pri-
merih je uporaba novih računalniških tehnologij po-
treba. Seveda pa drži, da je računalnik lahko tudi po-
vsem običajen potrošniški izdelek. To je še posebej
izrazito na področju zabavne elektronike, kjer se ne-
prestano pojavljajo nove možnosti in ob tem tudi ge-
nerirajo navidezne potrebe po novih proizvodih. Se-
daj lahko npr. tenis igrate doma, v naslanjaču (name-
sto da bi se za manj denarja razmigali na igrišču).
ZV: Zame je računalnik orodje, dostopno vsakomur,
zato je mogoče delati tudi doma. Je zato manj admi-
nistrativnih delavcev?
MAK: Včasih je pojem »pisarna brez papirja« veljal za
cilj informatizacijske ere. Ampak, ali je kdo kaj takega
že videl? Zdi se, da je ravno obratno. Vse več ljudi je
potrebnih za obvladovanje elektronske pošte, osve-
ževanje in vzdrževanje informacij in podatkovnih baz,
vzdrževanje strojne opreme in podobno. V večjih in-
dustrijskih korporacijah se razvija nov sloj »manager-
jev«, ki se ukvarjajo s poplavo elektronske pošte, ob-
delovanjem različnih preglednic za kontrolo projek-
tov in s podobnimi dokumenti.
Delo od doma je zaradi razvoja računalniške tehnolo-
gije postalo stvarnost. Kot vsaka inovacija pa ima lah-
ko tudi ta svetle in temne plati. Na prvi pogled se zdi,
da ljudem olajša življenje, saj ni treba vsak dan znova
v službo. A to se pogosto konča tako, da je človek v
službi le malo manj zato, da lahko potem od doma za
službo dela tudi ves konec tedna.
ZV: Računalništvo je prodrlo v fotografijo, telefonijo,
cestno navigacijo, vojsko, prometno signalizacijo itd.
itd. Pomeni to napredek v kakovosti ali le kvantitativ-
no izboljšavo?
MAK: Menim, da oboje. Uspešen računalniški pro-
gram za nadzor in vodenje prometne signalizacije lah-
ko izboljša (optimira) pretok prometa skozi mesta in
skrajša prometne konice. Mobilna telefonija pokriva
praktično vsa gosteje naseljena področja sveta, cena
tovrstnih telefonov pa je tudi zelo dostopna. Torej gre
za kvalitativni in kvantitativni napredek.
ZV: Kakšen je pomen računalništva v šolstvu, od vrt-
ca do doktorskega študija?
MAK: Otroci se vse prej srečujejo z računalnikom. Že
najmlajši bodo z veseljem gledali risanke, že pred šolo
pa lahko pričnejo tudi z igranjem preprostejših igric.
V kolikšni meri to počno v rani mladosti, je predvsem
odvisno od staršev. Kolikor mi je znano, v vrtcih pri
nas še ne uporabljajo računalnikov v pedagoške na-
mene. V osnovni šoli je veliko odvisno od interesa
učenca (zaradi velike izbirnosti, ki jo ponujajo učni pro-
grami), pa seveda tudi od usposobljenosti in prizadev-
nosti učitelja, ki je zadolžen za področje informacijskih
tehnologij. V tem času se večina nauči pošiljati elek-
tronsko pošto, klepetati, brskati po spletu in natipkati
krajša besedila, zahtevnejši pa lahko obvladajo tudi ob-
delavo digitalnih slik, zvoka, mnogi se naučijo zgraditi
spletno stran, uporabljati razna grafična orodja in po-
dobno. Kot opažam pri svoji hčerki, pa je računalnik
že nujen pripomoček v srednji šoli. Učitelji dijakom
tudi na takšen način posredujejo različne informacije
in gradivo, pa tudi starši lahko s pomočjo računalnika
spremljamo učni uspeh svojega otroka. Kako je na dru-
gih fakultetah, ne vem, ampak na Fakulteti za elektro-
Aktualni pogovor
408 Zdrav Vestn 2008; 77
tehniko se študentje srečajo z računalništvom že v pr-
vem letniku, uporabljamo pa ga kot pripomoček pri
študiju in kot orodje za študij ves čas študija. Katere
programe in v kakšni razsežnosti, pa je seveda odvi-
sno tudi od izbrane smeri študija.
ZV: Ali je računalnik z informacijskimi tehnologija-
mi pocenil študij, ga demokratiziral, približal izvore
znanja širšemu krogu kot nekoč?
MAK: Mislim, da je najbolj dramatično vplival na do-
stopnost informacij. Tako študentje kot pedagogi ima-
mo na voljo ogromno gradiva, do katerega lahko do-
stopamo direktno, preko svetovnega spleta ali preko
specializiranih knjižnic, ki vse intenzivneje poslujejo
tudi z elektronskimi viri. V tem smislu gre zagotovo
za približevanje znanj širšemu krogu in s tem tudi za
demokratizacijo. Naj pa omenim, da je mnoge bolj
kakovostne in strokovno podprte storitve potrebno
plačati.
Nove tehnologije uvajajo tudi dodatne možnosti po-
sredovanja znanja, ki lahko po eni strani razširjajo krog
slušateljev (učenje na daljavo) ali omogočijo dodatne
oblike študija (virtualna realnost, simulacija in anima-
cija različnih procesov).
Sem pa zelo v dvomih, če so informacijske tehnologije
res vplivale na zniževanje cene študija. Morda v neka-
terih pogledih, ampak odpiranje novih možnosti je ve-
dno povezano tudi z dodatnimi vlaganji in stroški vzdr-
ževanja, poleg tega pa so tudi znanje in informacije ka-
pital, ki ga je mogoče tržiti v elektronski obliki.
ZV: Informacijske baze so neobhodne, pa spet je teža-
va z njihovo dostopnostjo. Potrebno je imeti natanč-
no informacijo, dostopi do številnih fondov znanja
pa so relativno dragi. Ali ni tudi tu precej imperiali-
zma, temelječega na zaslužku, predvsem s strani ZDA?
MAK: Veliko informacij je dostopnih tudi brezplač-
no, a zastonj kosila ni, kot pravijo Angleži. Kar je brez-
plačno, je pogosto dvomljive kakovosti ali pa vsebuje
bolj ali manj prikrito reklamiranje. Za kakovostno in-
formacijo pa je potrebno plačati, tako na internetu
kot v knjigarni. ZDA imajo trenutno največjo tovrstno
»knjigarno« in najboljši je vedno v relativni prednosti.
ZV: Internet številni kujejo v zvezde. Sam sem do nje-
ga dovolj kritičen, menim, da je kakovost zelo različ-
na, tudi razvitost, ažurnost. Hipertrofiran je tam, kjer
nekdo kuje dobiček, ali pa tam, kjer so številni iskalci,
predvsem mladina. Vaša ocena?
MAK: Za mnoge informacije, ki se pojavijo na spletu,
ni mogoče ugotoviti, kdo je avtor in kdaj je bil poda-
tek za objavo pripravljen. Pri tovrstnih virih seveda
nimamo prav nobenega zagotovila, da je točen ali da
ni zavajajoč ali da ni nameščen z določenimi nameni.
Pravzaprav je ravno anonimnost tista, zaradi katere je
internet za mnoge postal droga – beg v navidezni oz.
virtualni svet, kjer navidezna anonimnost prinaša
udobnost in s tem ugodje. In kot pri pravih drogah se
tudi tu najdejo tisti, ki znajo iz tega kovati dobičke,
samo da so zaslužki tu zaradi globalizacije včasih prav
neverjetni. Morda bi predvsem mladino veljalo opo-
zoriti, da ima nepremišljeno komuniciranje in objav-
ljanje različnih osebnih podatkov na spletu lahko tu-
di precej neprijetne posledice. V tujini npr. že obsta-
jajo agencije, ki za delodajalce iščejo internetne in-
formacije o ljudeh, ki jih nameravajo zaposliti.
ZV: Reguliranost internetne ponudbe, storitev, dosto-
pa in varnosti je različna. Ali ni obseg in razvoj inter-
neta presenetil tiste, ki bi morali skrbeti za predpise
na tem področju?
MAK: Zakonodaja gotovo nekoliko zaostaja za hitrim
tehnološkim razvojem, ampak to je razumljivo, saj obi-
čajno šele novo nastale težave pokažejo na potrebo
po dopolnitvi zakonodaje. Poleg tega je za odkriva-
nje in sledenje prestopnikov potrebno učinkovito so-
delovanje organov pregona z informacijskimi strokov-
njaki. Razvoj takšnih novih delovnih skupin tudi terja
določen čas.
Dodaten, morda še kompleksnejši problem, predstav-
lja neskladje med zakonodajo, ki je v osnovi nacional-
na, in internetom, ki je mednarodni. Isti problem se
kaže tudi na drugih področjih, kjer se srečujemo z glo-
balizacijo.
ZV: Berete bloge? So ti odraz narcisoidnosti posame-
znikov, odraz večje možnosti in demokratičnosti elek-
tronske civilizacije ali celo potreba nekaterih?
MAK: Moram priznati, da bolj redko (pomanjkanje ča-
sa). Na prvi pogled se zdi, da se na takšen način odpi-
ra popolna svoboda izražanja mnenj, kar bi kazalo na
demokratičnost elektronske civilizacije. V tem prime-
ru namreč pisec ni omejen s prostorom, časom ali z
naravnanostjo medija (kot je to primer pri časopisu,
radiu ali TV). Vendar pa to drži le v primeru, ko pisec
svoje svobode pisanja ne izkoristi za kršenje svobo-
de drugih.
ZV: Elektronska pošta je povsem nova tehnologija in
je v veliki meri zamenjala prejšnjo papirnato pošto,
pa tudi delno telefone. Katere so dobre in katere slabe
strani komuniciranja preko elektronske pošte?
MAK: Elektronska pošta je res zelo učinkovita, pred-
vsem zaradi svoje hitrosti in enostavnosti. Predstavlja
pa lahko tudi precejšen problem razvitega sveta. Ne-
katere študije kažejo, da ponekod zaposleni pregle-
dujejo pošto tudi do desetkrat na uro. To seveda po-
meni, da je koncentracija povsem porušena in učin-
kovitost pri delu minimalna. Eden od razlogov za za-
sutost z elektronsko pošto je (tudi če zanemarimo ne-
zaželeno) neskončna lahkost pošiljanja pošte na več
naslovov hkrati. V seznamu naslovnikov se utegnete
znajti že ob najrahlejši možni povezavi.
ZV: Kot pri vsaki človekovi dejavnosti je tudi pri upo-
rabi računalnika možna in tudi dokaj pogosta zlora-
ba, razvoj odvisnosti. Koliko časa svetujete in dovoli-
te svoji hčerki, da dnevno prebije ob računalniku za
svojo zabavo?
MAK: No, to pa je precej težko vprašanje in naloga,
saj je zelo zahtevno (v praksi skoraj nemogoče) nad-
zorovati razmejitev med nalogami in zabavo. Moja hči
409
izredno rada riše, to pa v veliki meri počne ob upora-
bi računalniške grafike. Kar precej prostega časa na-
meni temu in spremljanju podobnih izdelkov somiš-
ljenikov na internetu. Moj pristop bi lahko označila
kot prijateljsko prepričevanje, naj tega ne bo preveč,
čas pa ni točno definiran, ampak odvisen od šolskih
in drugih obveznosti. Ocenjujem, da v povprečju za-
bavi na računalniku nameni dobro uro na dan.
ZV: Kakšno strojno in programsko opremo naj bi imel
slovenski zasebni zdravnik in kolikšno znanje raču-
nalništva (upoštevajoč tudi predpise Zavoda za zdrav-
stveno zavarovanje Slovenije)?
MAK: Kar zadeva strojno opremo, mislim, da bi v ve-
čini primerov moral zadoščati osebni računalnik s pri-
ključkom na internet. Kar zadeva programsko opre-
mo, pa lahko rečem, da je tudi v Sloveniji na voljo
dovolj podjetij, ki dobavljajo in namestijo program-
sko opremo, ki omogoča uporabniško prijazno
spremljanje bolnikovega stanja (digitalna kartoteka
je dopolnilo klasični papirni izdaji), tiskanje receptov
in napotnic ter hkratnega spremljanja podatkov, ki
so pomembni za knjigovodstvo.
ZV: Kdaj naj ima delovna organizacija osebne raču-
nalnike smiselno povezane v mrežo, kdaj pa je smo-
trn osrednji računalnik večjih zmogljivosti z ustrezni-
mi povezavami?
MAK: Pri večini organizacij uporabniki niso računal-
niški strokovnjaki, zato je pomembno, da so vsi po-
membnejši podatki organizirani centralno in da za-
nje skrbi profesionalec. Zato morajo biti računalniki
povezani v mrežo. Zahteve za centralni računalnik pra-
viloma niso velike (vsak novejši osebni računalnik je
dovolj dober), tudi dostopanje do podatkovnih baz
ni računsko zahtevna operacija. Večina delovnih or-
ganizacij torej ne potrebuje izvenstandardne računal-
niške opreme.
ZV: Kakšna je varnost sodobnih računalnikov in po-
datkov na njih? Še posebej me zanima, kako je mogo-
če s pomočjo računalnika komunicirati zaupno? Ali
je varno kupovati in plačevati preko računalnika?
MAK: Varnost podatkov na računalniku ni zanesljiva.
Vsak računalnik se namreč lahko pokvari do te mere,
da podatkov oz. programov, ki smo jih shranili na
njem, ne moremo več uporabljati. Zato moramo ve-
dno kopije pomembnih datotek spravljati na enega
ali več spominskih medijev (npr. na zgoščenke, spo-
minske ključke in podobno).
Varnost datotek pa je lahko ogrožena tudi »od zunaj«,
od datotek, ki jih uporabnik nepreverjene namesti oz.
skopira na svoj računalnik, in seveda od podatkov, ki
prispejo preko omrežja, če je računalnik priključen
nanj. V ta namen moramo kupiti oz. namestiti ustre-
zne programe, ki nas ščitijo pred neželenimi vdori in
preverjajo datoteke, ki jih na računalnik namestimo.
Zelo pomembno je, da imamo nameščeno najnovej-
šo verzijo zaščitnega programa, kajti tudi pisci viru-
sov in drugih težav so stalno na delu. S tem zelo zmanj-
šamo verjetnost okužbe svojega računalnika.
Zaupni podatki, ki jih pošiljamo preko omrežij, so lah-
ko ščiteni na različne načine. Med možnostmi, ki se
uporabljajo, je treba omeniti kodiranje, kriptografijo,
uporabo gesel, certifikatov (ki tudi preverjajo različ-
na gesla oz. kode) in podobno. Zelo dostopen in do-
kaj uspešen je npr. kriptografski program PGP (Pret-
ty Good Privacy).
Kupovanje in plačevanje preko računalnika ob upo-
rabi številke bančne kartice v splošnem ni zanesljivo
in ga je enostavno zlorabiti. Kljub temu se veliko upo-
rablja. Ker so resni prodajalci različnih storitev in arti-
klov (npr. hotelirji, organizatorji strokovnih srečanj,
znani trgovci) ključno odvisni od svoje poštenosti in
zaupanja uporabnikov, gre mnogokrat vse v redu, po-
sebno če tudi sami dodatno skrbijo za varovan pre-
nos podatkov, seveda pa beremo tudi o zlorabah. Mor-
da je v tovrstne namene smiselno uporabljati pose-
ben bančni račun z omejeno količino sredstev in to-
rej z omejenim tveganjem.
ZV: Ali so z računalniki informacijske tehnologije
zmanjšale ali povečale število zaposlenih?
MAK: Mislim, da je to odvisno od področja, kjer jih
uporabljamo. Nimam občutka, da bi npr. v našem
zdravstvu pripomogle k zmanjšanju števila zaposle-
nih, morda ravno obratno, saj so se odprle dodatne
možnosti raziskav, pregledovanja in diagnosticiranja
ter zdravljenja, ki terjajo dodatna znanja in dodatno
delo. Zaenkrat gre predvsem za pomoč zdravstvene-
mu osebju, ne pa toliko za njegovo razbremenitev ali
celo nadomestitev. Drugačna je situacija pri enostav-
nejših opravilih. Če opazujemo skoraj prazne avto-
matizirane tovarne, potem je seveda ocena lahko pre-
cej drugačna. Sprememba, ki se po mojem obeta
zdravstvu vsled globalizacije, pa je možnost opravlja-
nja posameznih storitev na tistih mestih po svetu, ki
bodo ekonomsko in/ali strokovno najugodnejša.
Predstavljajte si npr. sanatorij v Kamniku, ki je pove-
zan s strokovnjaki z vsega sveta (npr. iz Indije, Kitaj-
ske ...). Rentgensko sliko, laboratorijsko analizo, celo
izredno kakovosten posnetek neke poškodbe je zelo
enostavno posredovati različnim specialistom po sve-
tu. Pomoč na daljavo lahko poteka celo sočasno s pri-
sotnostjo bolnika v ordinaciji ali pri operaciji. Takšna
preobrazba pa lahko močno vpliva na število zapo-
slenih v določenem okolju, če se seveda to okolje ne
zaščiti z ustrezno zakonodajo.
ZV: Ali so informacijske tehnologije pocenile ali po-
dražile delovni proces?
MAK: V splošnem so ga zagotovo pocenile. Povpre-
čen avto je danes npr. dostopen večini, pred petdese-
timi leti pa je bil le redkim.
ZV: Kaj je civilizacijski napredek od zapisov človeka
v kameni dobi v jamah, meniha-prepisovalca svetega
pisma v srednjeveškem samostanu, tiskarja po Guten-
bergovem odkritju do danes?
MAK: To pa je zelo zahtevno vprašanje, na katerega je
skoraj nemogoče odgovoriti kratko in enoumno. Če
razumemo civilizacijo kot skupek dosežkov in vre-
Aktualni pogovor
410 Zdrav Vestn 2008; 77
dnot človeške družbe, zlasti glede na znanost in teh-
niko, je napredek, ki smo ga naredili od predzgodo-
vinskih časov pa do sedaj, zagotovo ogromen. Znan-
stveniki npr. znajo pojasniti, kako je nastalo vesolje,
astronavti potujejo po vesolju, doma opazujemo po-
snetke z Marsa, roboti za nas opravljajo številne težke
naloge, zdravniki so kos smrtonosnim boleznim itd.
Žalostni vidik naše civilizacije pa je po eni strani dej-
stvo, da pozitivnih vrednot mnogi niso deležni, če-
prav bi bilo to mogoče. Ljudje na primer še vedno
umirajo zaradi pomanjkanja čiste vode in hrane. Dru-
ga težava pa je seveda zloraba novih znanj in negativ-
ne posledice novih tehnologij – mnogi npr. trpijo za-
radi radioaktivnega sevanja, na obzorju pa so velike
klimatske spremembe.
ZV: Koliko računalniških inženirjev, programerjev,
vzdrževalcev strojne opreme ter izdelovalcev in vzdr-
ževalcev programske opreme je zaposlenih v Sloveni-
ji? Jih je glede na tržišče primerno število, preveč ali
premalo? Kakšna je kakovost računalniškega inženir-
ja v Sloveniji?
MAK: Na to vprašanje pa je skoraj nemogoče natanč-
no odgovoriti. Računalništvo so v Ljubljani kot vedo
najprej gojili na Fakulteti za elektrotehniko, od leta
1982, ko se je fakulteta preimenovala v Fakulteto za
elektrotehniko in računalništvo, je tudi računalništvo
postalo samostojen študij, leta 1996 pa je prišlo do
razcepitve obeh fakultet na Fakulteto za elektrotehni-
ko in do ustanovitve Fakultete za računalništvo in in-
formatiko. Precej podoben je razvoj te vede tudi v Ma-
riboru, kjer jo gojijo na Fakulteti za elektrotehniko,
računalništvo in informatiko (računalništvo in infor-
matika se v uradnem nazivu fakultete nahaja že 23
let). Tako lahko rečem, da je med sedanjimi računal-
niškimi strokovnjaki zaposlenih tudi veliko elektro-
inženirjev. Dobri inženirji obeh disciplin pa so zelo
iskani na področju informatizacije sistemov. Večina
študentov obeh fakultet ima zagotovljena delovna me-
sta še pred koncem študija, kar kaže na dejstvo, da je
povpraševanja precej.
ZV: Kaj imate s področja informacijske tehnologije in
komunikacijskih pripomočkov s seboj, ko greste za en
mesec na počitnice v ZDA?
MAK: Notesnik in mobilne telefone, pa seveda digi-
talni fotoaparat, vendar veliko prostora (z izjemo več-
jih mest) ni pokritega s telefonskim signalom, moteli
in manjši hoteli praviloma nimajo interneta, internet-
ne točke pa so tudi sicer dokaj redko posejane. Veči-
noma so dostopne v večjih mestih. Zanimivo je, da je
kar zadeva internet, Mehika kar nekaj korakov pred
ZDA. Tam je namreč internet prodrl že praktično v
vsako vas.
ZV: Ali je domača (slovenska) programska oprema
boljša ali slabša od tuje?
MAK: S tujo programsko opremo se srečujemo vsi,
kdo npr. ne pozna Windowsov. Slovenska podjetja
se po obsegu dela seveda ne morejo meriti s tako ve-
likimi proizvajalci, mislim pa, da zato niso nič slabša.
ZV: V kakšni razvojni fazi informacijske družbe smo?
Najbrž smo že preboleli ljubiteljsko pripravljene pro-
grame mladih navdušencev, ki jih nato uporabljajo
starši v svojih poslovnih enotah.
MAK: Menim, da je čistega ljubiteljskega dela sedaj
relativno malo. Vzdrževanje resnih in obširnejših pro-
gramskih aplikacij je praviloma strokovno in časov-
no zahteven zalogaj in je v večini primerov prepušče-
no strokovnjakom.
ZV: Koliko pa Slovenci še uporabljamo nestandardi-
zirano in nelegalno računalniško opremo?
MAK: Točnih podatkov seveda ni, kolikor mi je zna-
no, se stanje izboljšuje, posebno med profesionalni-
mi podjetji in ustanovami (zagrožene kazni nikakor
niso zanemarljive), a uporabe nelegalnih verzij pro-
gramov, pa tudi drugih datotek (npr. filmov, glasbe)
je še veliko, posebej v zasebni rabi in med mladino.
ZV: Ali je informacijska tehnologija dekla ali servis ali
tudi samostojna stroka in znanost?
MAK: Informacijska tehnologija je za številne uporab-
nike orodje, s katerim opravljajo svoje delo, za tiste,
ki to tehnologijo razvijajo, pa je vsekakor znanost oz.
bolje rečeno skupina znanstvenih disciplin. Na tem
področju delujejo strokovnjaki večjega števila samo-
stojnih ved, v prvi vrsti seveda elektrotehniki in raču-
nalnikarji. Zaradi široke uporabnosti informacijske
tehnologije pa seveda na njen razvoj vse intenzivneje
vplivajo tudi druge vede.
ZV: Vtis imam, da velike mednarodne firme po eni
strani razvijajo novo strojno opremo, po drugi strani
pa za vsako novo strojno opremo pripravijo še nujno
bistveno (strateško) programsko opremo in šele nato
se pripravi operativno opremo. Ali na ta način ne mo-
nopolizirajo in tudi dražijo informatizacije?
MAK: Velika želja vsakega podjetja je, da bi imelo na
tržišču monopol. Informacijska podjetja v tem pogle-
du niso nič drugačna. Monopol skušajo pogosto za-
gotoviti preko vsiljevanja standardov in preko ome-
jevanja informacij konkurentom. Da je ta problem re-
sen, kažejo tudi nedavno izrečene kazni Evropskega
sodišča svetovno znanemu Microsoftu.
ZV: Kdaj bodo računalniki in njihove storitve tako pri-
jazni in preprosti kot so nam danes avtomobili?
MAK. Mislim, da mladina, ki odrašča z računalniki, že
misli tako. Vse več pa je tudi starejših, ki so jim raču-
nalniki postali prijeten konjiček in dodatno okno v
svet.
Je pa res, da tudi avtomobilska industrija v svoje iz-
delke vgrajuje vse več elektronskih naprav, ki so tudi
računalniško nadzorovane. Nedavno tega mi je zna-
nec (tehnično zelo dobro izobražen) razlagal, da ni
znal vžgati najetega avtomobila, ker je bil postopek
prezapleten.
Pogovor je v imenu uredništva vodil J. Drinovec.
411
Nove knjige
Prikaz
Medicinsko izvedenstvo
Medicinsko izvedenstvo. XIII. in XIV. spominsko sre-
čanje akademika Janeza Milčinskega: Profesionalna
etika pri delu z ljudmi in Sodnomedicinski problemi
pri obravnavi nujnih zdravstvenih stanj. Urednika:
Jože Balažic in Pavle Kornhauser. Prireditelj: Inšti-
tut za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljublja-
ni, december 2007. – 264 strani.
Urednika sta v Uvodni besedi med drugim zapisala:
»Medicinska deontologija v teoriji in v vsakdanjem de-
lovanju zdravnika ima pomembno vlogo v dodiplom-
skem in podiplomskem študiju, ki ga izvaja Katedra
za sodno medicino in medicinsko deontologijo Inšti-
tuta za sodno medicino ljubljanske Medicinske fakul-
tete, saj nadaljuje bogato tradicijo s tega področja, ki
jo je pri nas pionirsko uvedel in vodil profesor Janez
Milčinski. Pred štirimi leti smo na 9. spominskem sre-
čanju na našega prvega predstojnika inštituta – le-ti
potekajo ob Plečnikovem memorialu predkliničnih
inštitutov Medicinske fakultete prve dni decembra –
predstavili obširni zbornik s področja medicinske eti-
ke. Na 13. in 14. spominskem srečanju pa smo nada-
ljevali s poglobljeno obravnavo deontoloških tem, ki
jih morajo poznati in v praksi obvladati in uresniče-
vati tako klinični specialisti kot tudi družinski zdrav-
niki. Čeprav je bila snov predavanj podobna na obeh
,seminarjih’, (ki jih uradno imenujemo ,Medicinsko
izvedenstvo’), se predavatelji niso ponavljali, temveč
– z različnih zornih kotov – dopolnjevali. Zato smo se
odločili združiti obe deontološki temi.
Naj bralca prispevkov v pričujočem zborniku ne mo-
ti časovni zamik, ki je minil od dneva predavanj do
tiska. V besedilu je podana snov tako, kot je bila izgo-
vorjena v predavanju – v razumljivem jeziku. Tujke
smo skušali zamenjati, kjer koli se je dalo, z domačimi
izrazi. Nekatere manj znane pojme smo razložili v na-
rekovajih ,pod vrsticami’. Profesorju Rudolfu Pavlinu,
ki že desetletja jezikovno lektorira medicinska bese-
dila, hvala za sodelovanje …«
Zbornik predavanj ima dva dela.
Profesionalna etika pri delu z ljudmi
Prof. dr. Janez Milčinski – akademik in predsednik
SAZU – F. Bernik. Akademik Janez Milčinski – zdrav-
nik in sodni medicinec – J. Balažic. Dodano: Iz zdrav-
niške zaprisege Amatusa Lusitanusa. Slovenska deon-
tološka šola ali Medicinska deontološka šola na Slo-
venskem – A. Dolenc. Etika, univerzalna dimenzija,
nekoč, danes, jutri – G. Živčec-Kalan. Zdravnik v pre-
sečišču etik – M. Krek in J. Mišigoj-Krek. Ali je absolut-
na zaupnost v vsakdanjem življenju praktična in iz-
vedljiva? – J. Kersnik in K. Tušek-Bunc. Etika na raz-
potju slovenskega zdravnika – P. Poredoš. Bolnikova
privolitev po pojasnilu ali poučitvi, zavestna privoli-
tev – dvomi in praksa – D. Pleterski-Rigler. Med zdrav-
niško etiko in zakonom – primer iz prakse – J. Miši-
goj-Krek in M. Krek. Delo odbora za pravno etična
vprašanja pri Zdravniški zbornici – Ž. Pintar. Odgo-
vornost Medicinske fakultete za oblikovanje sloven-
skega zdravnika – J. Balažic in T. Rott. Etika pri delu s
starejšimi – P. Steinmann. Etični dvomi pri oživljanju
v predbolnišničnem okolju – A. Jelatancev in sod. Etič-
ni dvomi pri delu – v predbolnišnični nujni medicin-
ski pomoči – Š. Grmec. Etika in kakovost – J. Kersnik
in K. Tušek-Bunc. Etična vprašanja pri posmrtnih pre-
iskavah – E. Kralj in sod. Družbene dimenzije etike v
medicini – M. Ule. Etika pri delu z ljudmi v postopku
o prekršku – T. Polak. Etični dvomi ob učnem proce-
su v ambulanti družinske medicine – N. Kopčavar-Gu-
ček. Etični dvomi pri sporočanju resnice – V. Vodopi-
vec-Jamšek. Etika in njeno mesto v preventivi – K. Tu-
šek-Bunc. Samostojnost (avtonomija) bolnika – M. Pe-
tek-Šter. Zaupnost kot etično vodilo pri delu družin-
skega zdravnika – D. Petek. Etični dvomi pri sodelo-
vanju zdravnika z industrijo zdravil – R. Iljaž in I. Švab.
Odnos do kolegov – M. Grm. Povedati resnico – pri-
kaz primera – T. Čerin. Etične zagonetke, s katerimi
se srečuje raziskovalec – D. Rotar-Pavlič. Pravna in etič-
na vprašanja pri raziskovalnem delu – D. Štiblar-Mar-
tinčič. Etika odnosov v timu – N. Kopčavar-Guček.
Osnove morale, etike in profesionalne deontologije
doktorja dentalne medicine – B. Ermenc. Zdravnik,
promocija zdravja in odnosi z javnostmi – D. Nolimal.
Sodnomedicinski problemi pri obravnavi
nujnih zdravstvenih stanj
Zdravljenje brez privolitve bolnikov v psihiatrični bol-
nišnici, zdravnikova pravna odgovornost – G. V. Mrev-
lje. Vprašanja in etični dvomi med strokovnim izvaja-
njem nujnih ukrepov in bolnik ali poškodovanec –
M. Špindler in Š. Grmec. Vloga svojcev pri sprejema-
nju odločitev ob bolniku ali poškodovancu, ki sam
težko odloča v času posredovanja – K. Lah in Š. Gr-
mec. Brezupno bolan otrok in upravičenost zdravlje-
nja – J. Primožič. Sprejem poškodovancev in urgent-
nih bolnikov v bolnišnico – M. Cimerman. Strokovni
pregled in ocena stanja preiskovanca, ki je pod vpli-
vom psihoaktivnih snovi – B. Štefanič in sod. Mrliški
pregled in lokalni ogled – pravni predpisi in utečena
praksa v Republiki Sloveniji – A. Šerko. Zaplet nujne-
ga medicinskega posega – B. Ermenc. Ne oživljaj! Pra-
vica umreti ali kako podati in spoštovati izjavo, da ne
dovolimo lastnega oživljanja – K. Tušek-Bunc in J. Ker-
snik. Oživljanje in izvajanje nekaterih postopkov ohra-
njanja življenja v domovih starejših občanov in pri sta-
rostnikih – M. Petek-Šter. Etična odgovornost zdrav-
nika predstojnika ob nujnih primerih – B. Mežnar in
A. Žmavc. Problemi pri sodelovanju zdravnika splo-
šne medicine in policije – A. Jevšek.
Referati imajo izčrpen izvleček, ključne besede, uvod,
razpravljanje in na koncu sklep ter navedeno litera-
turo.
Knjiga se zaključi s seznamom avtorjev in kazalom
vsebine ter dodatkom »Iz Hipokratove prisege«.
Navedena urednika zaključita svojo Uvodno besedo:
»Upava, da bo berilo koristno in zanimivo tako za štu-
denta medicine kot tudi za zdravnika (pa tudi za prav-
nika, psihologa, sociologa in za druge razumnike), zla-
sti danes, ko je naš poklic na udaru neupravičenih
Nove knjige