„Moja hoja na Triglav",   napol popis,   napol humori-stična novela; izšel je 1. 1897, v Knezovi knjižnici,
Rajni Mencinger je bil blag človek. Kakor njegovi spisi, tako je bilo tudi njegovo zasebno življenje prožeto s plemenitostjo, veselo dobrohotnostjo ter upanjem v Previdnost; sam se je najlepše označil z nagrobnim napisom, ki si ga je tako sestavil: „Tukaj počiva advokat Janez Mencinger, Pravdo svojega življenja je začel 1, 1836. in jo nedovršeno končal 1. 1912. Bodi mu sodba milostna!"
Ljudski oder.
Dr. Krekove „Tri sestre" tvorijo pri nas svetlo točko v silni revščini preprostih iger za manjše odre. Tipi iz naroda stoje pred nami tako živi, da jih ume takoj popolnoma vsak, kdor pozna naše kmetsko življenje. Orel in France sta dva trdna moška stebra, ob katera buta zastonj komično-resno valovje ženskih sitnosti in zvijač. Njiju mirna in samozavestna vlada pripravi vihrave ženske do prostovoljnega zaključka : „Mož je glava!" Pravijo, da je igra sirova. Toda glavna vsebina igre obstoja deloma v tem, da se grčava Špela izpreobrne v ljubeznivo ženico. Lep kontrast k Orlu in Francetu pa tvori organist, ki v svoji mehki nravi komaj uide prav neslavnemu podlož-ništvu v lastni hiši, da ga ne spravi pravočasno Orel na pravo pot. Uprizoritev te igre na „Ljudskem odru" meseca marca t. 1. je bila srednja, tako da ne moremo govoriti o preveč posrečenih, pa tudi ne o ponesrečenih vlogah. — Pravi kontrast k „Trem sestram" so Grillpar-zerjevi: „Morja in ljubezni valovi", ki smo jih videli v razprodani hiši prvikrat dne 10. marca. Po poročilih v „Slovencu" posnamemo, da se je za igro vršilo nad šestdeset skušenj pod vodstvom g. primarija dr. Robida. Uprizoritev je pokazala, v koliko je „Ljudski oder" že kos klasični drami, — Z uspehom smo lahko zadovoljni.  —  Pripomnimo pa par splošnih stvari,
Ali se je izplačal trud, ki so ga imeli igralci in režiser z uprizoritvijo te igre? Po našem mnenju samo deloma. Govorilo se je na odru mnogokrat tako tiho, da ni bilo mogoče slediti. Stalen napor, slediti tihemu govorjenju, pa utrudi gledalca. In če gledalec pri taki psihološki drami približno tretjino misli presliši, izgubi študija sama svoj učinek, ostane le malo več kot zunanji okvir. Dejanje razume samo tisti, ki je dramo doma preštudiral. Taki pa so prav redki in — silno izbirčni. Zadovoljiti jih more samo uprizoritev z izvežbanimi umetniki, ki gledalcu izpopolnijo njegovo umevanje umetnine. O tem pa v celoti pri nas niti ne more biti govora. — In ti verzi! Tudi lepa prestava drame v verzih niti izobražencu od daleč ne nadomesti
originala. Na poti iz originala v prevod se izgubi vedno premnogo prvotne lepote. — Zato precej gledalcev iz krogov izobraženstva ni vztrajalo do konca. Vzrok temu je bil tudi ta, da traja igra nad tri ure. — Predstavo so ponavljali dne 19. marca ob štirih popoldne. Udeležila sta se je tudi deželni predsednik baron Schwarz  in grof  Chorinskv.  —
Dne 24. marca je nastopil na „Ljudskem odru" vdrugič g. Verovšek kot gost v izvirni enodejanki „ Kljubovalci " (spisal Homunkulus) in v Murnikovi burki „Napoleonov samovar" kot Drenovec. „Klju-bovalci" obdelujejo zanimivo snov; osvobojenje inteligentnega človeka, ki živi v malem mestu, more raa-lomestnih predsodkov in strahu pred časopisjem. To misel je avtor utelesil na dr. Hrastovi rodbini, ki je s stališča škandalaželjne množice diskreditirana, ki pa, opirajoč se na izpričevalo svojega srca, ponosno kljubuje svoji okolici. V oceno drame same se na tem mestu ne moremo spuščati. Uprizoritev je bila deloma prav dobra, deloma srednja. Da je g. Verovšek naredil iz svoje vloge, kar se je dalo, tega ni treba posebej omenjati. Uprizoritev „Napoleonovega samo-vara" pa je odločno stala precej nad nivojem dile-tantskih predstav. — Na cvetno nedeljo in velikonočni ponedeljek smo videli na „Ljudskem odru" zopet slovensko noviteto. Igrali so „ Dekle z biseri" v šestih slikah, katere je priredil po znanem romanu frančiškan dr. Gvido Rant. Dramatizicija tako obširnega romana z bogato vsebino je težka stvar. Poltretjo uro trajajoča uprizoritev nam more podati samo glavno ogrodje dejanja. Ako izide dramatizacija v tisku, bo mogoče izpregovoriti o njej več na podlagi primerjanja z romanom. Prizore iz dobe prvih kristjanov gleda naše občinstvo rado. O tem so pričale tudi ova-cije, ki so jih gledalci ob premieri opetovano priredili navzočemu avtorju v dobro obiskani hiši. — Čas za študiranje tega igrokaza je bil odmerjen prav pičlo:   samo   en   teden.   Zato pa je uprizoritev jasno
A
¦::.- ..
- ..             .......       '    C
.. * t 1|K 0h
"i* I
1^  ,

BOJNO LADJO „TEGETTHOFF" SPUŠČAJO V MORJE,
— 195 —                                                                            25*
veda znani imojstri Kossak, Tetmever in Batowski.
Belokranjska železnica. Dne 23. marca t. 1. se je slovesno zasadila prva lopata za zgradbo belokranjske železnice. Ta železnica je velevažna za nas, ker bo vezala Kranjsko preko hrvaškega Pri-morja  z Dalmacijo.
V AEROPLANU ČEZ ATLANTSKI OCEAN.
pokazala, v koliko so člani „Ljudskega odra" že zmožni, nastopati brez daljše priprave. In lahko rečemo,  da  se  je  ta poskus  obnesel  častno.
Dne 14. aprila je imel g. Verovšek svoj častni večer: Nastopil je kot Krjavelj v „ Desetem bratu", Obisk gledališča ta večer je bil povoljen, pričetek netočen  —  kakor večkrat — in  konec  zato  prepozen.
________                             L D.
Ivana pl. Zajca, znanega hrvatskega skladatelja, je imenovala Jugoslovanska akademija v Zagrebu za častnega člana.
Spomenik se bo postavil slovenskima skladateljema dr. Benjaminu in dr. Gustavu Ipavicu v Št. Jurju ob  južni železnici.
Razstava slik k delom Henrika Sienkiewicza je bila ta mesec v Ljubljani. Zgodovinske povesti Sien-kiewiczeve s svojimi markantnimi značaji in efektnimi prizori so silno mikavne za ilustratorje. Poljski slikarji so dobili v njih obilico motivov; mojstri prve vrste so črpali iz Sienkiewicza. V Ljubljani smo videli 75 slik, večinoma iz trilogije. Razstavili so: St. Ba-towski, W. Tetmever, Julij Kossak, Szczvglinski, W. Tracewski, K. Gorski, P. Stachiewicz, Wodzinowski, Aksentowicz, S. Jarocki, Cionglinski, E. Trojanowski, Z.  Rozwadowski,   Gruszecki.    Najbolj  so  zanimali  se-
Iz pisem L. N. Tolstega.
Razum   srca.
Davno sem Vam že hotel pisati o „Dimu" (romanu Turgenjeva) ; seveda ravno to, kar ste Vi pisali meni. Saj je ravno to vzrok, da se imava tako rada, ker obadva misliva z razumom srca, kakor ste ga Vi nazvali. (Še enkrat hvala za tisto pismo. Razum razuma in razum srca — to mi je marsikaj pojasnilo.) Jaz sodim o „Dimu" tako: Moč pesnitve obstoji zlasti v ljubezni; smer te sile pa je odvisna od značaja; brez ljubezni ni poezije; krivo namerjena sila, neprijetni, slabotni pesnikov značaj odbija. V „Di-mu" pa ni skoro nobene ljubezni za nobeno reč in skoro nobene poezije, temuč kvečjemu kakor nekaj nagnjenja zalehko-miselno, koketno prešuštvo in zato je poetična stran te povesti le  zoperna.
Ideje v umetnosti. (O Ani Ka-renini.)
Če pa kratkovidni kritiki menijo, da sem hotel le to slikati, kar mi je všeč — morda, kako Oblonskij kosi in kaka ramena ima gospa Ana — se motijo. V vsem ali vsaj skoro v vsem, kar sem pisal, me je vodila potreba, zbrati in združiti misli, ki spadajo v trdno zvezo, če jih hočemo izraziti; toda vsaka misel, ki se izrazi samostojno v besedah, izgubi svoj zmisel in se nenavadno razblini, če se pojmuje sama zase in neodvisno od zveze, v kateri stoji. Zveza sama se pa, menim, ne doseže zopet s kako mislijo, ampak z nečim drugim; temelja te zveze ni mogoče izraziti neposredno z besedami, izraziti se da le posredno — to se pravi, z besedami moremo slikati osebe, prizore, položaje. Vi sami veste vse to veliko bolje od mene, toda s tem vprašanjem sem se zadnji čas veliko pečal. Eden najmočnejših dokazov zame je bil opis samomora Vron-skega, ki Vam je bil tako všeč. Poglavje, v katerem popisujem, kako Vronskij pojmuje svojo vlogo po sestanku s soprogom, je bilo že zdavnaj gotovo. Začel sem bil že s popravljanjem — ko Vronskij nenadno, pa tudi čisto nujno seže po pištoli. In sedaj se je pokazalo, da je to bilo za daljnji razvoj organično potrebno.
Umetnikova   ljubezen.
Živec umetnosti je strastna ljubezen umetnikova do predmeta, in če ta ljubezen živi, bo umetnina vedno odgovarjala tudi drugim zahtevam — bogata bo in lepa. Vsebina nas bo zadovoljila, ker ničvrednega predmeta  ni   mogoče   strastno  ljubiti.   In   tudi   lepote