PIANI MS Kl VESTNIK LETNIK LXXX 1980 PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE PLANI NSKI VESTNI I K GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Daša Maretič Simfonija jeseni 473 ing. Josip Teržan Podravje. vključeno v organizirano planinstvo pred 80 leti 475 Slobodan Žalica Podobe z gora 479 Tomaž Jamnik I. jugoslovanska alpinistična odprava v Novo Zelandijo 484 Janez Benkovič Na krilih vetra k soncu 487 Ciril Zupane Beseda o veznih poteh 491 Brane Dolinar Planinska trim pot občine Sevnica 492 Luka Karničar Mavec iz Nove Zelandije 494 Lado Vidmar Nora milja 496 Miša Felle Bavšica oživljena 497 Ciril Praček Ledena roža, kameniti cvet 500 Milan Rebula Na Companario (4002 m) 502 Društvene novice 504 Varstvo narave 512 Iz planinske literature 514 Alpinistične novice 517 Razgled po svetu 520 Na kratko ... 523 ZA SODOBNO DRUŽINO, ZA UREJEN DOM, ZA PRIJETEN VSAKDAN, VSE BLAGO V ENI HIŠI. M TRGOVSKO PODJETJE nama LJUBLJANA vam v svojih veleblagovnicah omogoča — prijetno nakupovanje, — izbiro, ki je večja kot drugod in — primerne cene. nama je zato pravo ime za uspešen, hiter in dober nakup. Naslovna stran: Grebeni, vrhovi od Križa do Dolgega hrbta, spodaj Ledine in Veliko 2relo — Foto Fr. Ekar Poštnina plačana v gotovini Lastnik. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in odgovorni urednik: Marijan Krišelj, naslov: 61000 Ljubljana, p. p. 44 61109 Ljubljana. Uredniški odbor: Ing. Tomaž Banovec, ing. Janez Bizjak. Aleš Do-berlet (fotografija), Stanko Hribar, prof. Evgen Lovšin, prof. Tine Orel (tehnični urednik). Iztok Osojnik. dr Miha Potočnik. Nada Praprotnik (varstvo narave in okolja), Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik. Franci Savenc, Ing. Albert Sušnik (fotografija), Franc Vogelnik, dr. Tone Wraber — Naslov: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. — TekočI račun pri SDK 50101-678-47046, telefon 3)2 553. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec Letna naročnina 350 din, plačljiva tudi v dveh obrokih, za tujino 550 din (28 $). Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila: navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov in slik ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič. v Ljubljani. LETO LXXX ŠT. 10 LJUBLJANA OKTOBER 1980 Glasilo Planinske zveze Slovenije »Planinski Vestnik« je bilo z ukazom predsednika republike Josipa Broza-Tita ob 80-letnici izhajanja za poseben prispevek k razvoju planinstva v Sloveniji odlikovano z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXX 1980 — 10 simfonija jeseni DAŠA MARETIČ Se je pričela v hipu, ko sva stopila na travnik za zadnjimi preddvorskimi hišami in so se jutranje megle razpodile. Razkošje barv pred mojimi očmi, tisti znani lok Storžičeve skupine in nenaden občutek domačnosti in sreče, vse to je odprlo školjko v meni. Ki je bila dober mesec tesno zaprta in so bile sanje neizpolnjene. Spomin na deževne sobote in nedelje, na vse tiste puste hladne dni, je v trenutku zbledel, spet sem zadihala. Pot mi je znana. Ničkolikokrat prehojena. Nekoč sem sovražila to pot in si zagotavljala, da ne bom prišla nikoli več. Pa sem se vračala vedno znova. Zdaj ne govorim več o tem. Verjetno je »kriv« moj spremenjeni odnos do hribov. Pravzaprav ne spremenjen, odnos, ki sem ga izoblikovala sama v nekaj letih. Drevesa iztegujejo svoje prazne veje k soncu, kot bi skušala ujeti nekaj blede toplote in prosojne svetlobe, ki ni več tako bleščeča kot poleti. Zadnji porumeneli listi klonijo pod sunkom vetra, se zazibljejo v zraku in mehko padejo na debelo rjavo odejo, po kateri hodim in poslušam veselo šelestenje. Ampak kljub veselemu zvoku čutim neko propadanje in minevanje. Prisotno je povsod. Čudovite barve, razkošna paleta in živahnost, ki v celem letu nima para, vse to je le zadnji pozdrav pred smrtjo. Pomladno pričakovanje se uresničuje. Takrat sva presenečena ugotavljala začetke življenja, porajanje in brstenje, tako mlado in nežno. Takrat sva želela videti še drugo stran. V vsakem kotičku vidim preprost zakon. Prehajanje, prestajanje. Nobenih vprašanj, odgovor je narava sama. Lahkotno stopava po stezi. Nekaj minut pod Kališčem se odcepiva na pot proti Jakobu, čez pobočje Zaplate in mimo Javorjevega vrha. To ni popularna pot. Steza je slabo XII. DAN PLANINCEV V VRATIH, V ORGANIZACIJI PZS IN PD DOVJE-MOJSTRANA Letošnji Dan planincev je minil ob navzočnosti nad 3000 planincev, ki sta jim spregovorila predsednik Skupščine SR Slovenije tov. Milan Kučan in predsednik PZS tov. Tomaž Banovec, v priložnostnem kulturno-umetniškem programu pa so nastopali člani KUD Jaka Rabič, pevski zbor PD Ljudska pravica »Drago Bregar« in jeseniška godba na pihala. Organizacija Dneva je bila na zgledni višini, škoda le, da je slabo vreme zadržalo doma L prenekaterega planinca. Bralce PV obveščamo, da bomo daljšo reportažo o tem osred-P" njem planinskem dnevu objavili v novembrski številki PV. uhojena in brez ostankov civilizacije. Tu ni žigov in vrhov. To je zelo zelo navadna pot, ki pa skriva v sebi nekaj biserov, ki se odkrijejo šele, če jih znaš najti in jim prisluhniti. V meni je umrla zadnja želja po osvajanju vrhov. Mogoče zato, ker sem jih mnogo znanih in manj znanih, že osvojila. Umrla je zadnja želja po tekmi s časom, po načrtnem osvajanju sten (česar v svojem kratkem alpinističnem stažu niti nisem poskusila), umrl je tisti notranji »moram«. Pa ne zaradi lenobe, pasivnosti ali česa podobnega. Naenkrat (ali pa tudi ne naenkrat) sem zagledala naravo in hribe z drugimi očmi, kot popolno stvarstvo, v katerem lahko uživam, In katerega lahko dojemam le na popoln način. To pomeni, da ne morem biti več ozko usmerjena v določeno dejavnost ali dvojico ali trojico določenih dejavnosti (gol alpinizem, turni smuki, planinstvo, jamarstvo ali...). šele s skupkom vseh teh dejavnosti, tudi raziskovanje, sprehodi, brezciljno pohajkovanje po brezpotju, lahko dosežem tisto notranje bogastvo in zadovoljstvo. Tako ni več nasilja nad samim seboj. Vsaka posamična dejavnost seveda izgubi na kvaliteti, vsaka »špica« je že vnaprej izključena. Razpeta sem pač med vse te drage stvari. S to filozofijo ne bom prišla nikoli v »vrh«, tega se popolnoma zavedam, in nimam želje po »vrhu«. Sicer pa: kaj sploh je »vrh«? Verjetno obstaja celo morje razlag. Jesenski gozd se rdeči. Prideva na piano. Na strma travnata pobočja. Bilke so dolge, rumene in izžete in so se že davno pripognile navzdol, da ustvarjajo enakomerno preprogo, ki je niti veter ne dvigne več. Ni več živobarvnih cvetov; encijanov, ki so rasli tik ob poti in so naju nedolžno in zaupljivo pozdravljali takrat. Preproga ie pusta, zeleno rumena, mrtva, ampak tam notri je seme, ki že zdaj čaka toploto prihodnje pomladi, da bo vzklilo in pognalo. Gozdiček sredi strmih travnatih poljan. Kdo-ve-kako je nastal? Veliko je legend. No, saj je vseeno. Ves čas sva čakala na ta kotiček, tako odmaknjen in samoten. Železen čebrič, kamor teče po izdolbljeni suhi veji mrzla voda. Čista, kristalna. Vse sadje dava v čebrič, in pločevinke s sokom. Tu je paradiž v malem. Tu sediš med dolgimi travami in med iskrečim šumenjem vode gledaš v dolino, v svoj domači kraj, ki je tako blizu in tako daleč. Tu (ali kje drugod, v drugem kotičku, kamor se vračaš) se sprostijo zadnje ovire in odvržejo zadnje sence. Popoldne se odtrgava od prostora, ki nama je ljub. Stezica se vije po pobočju naprej. Spet gozd. Naenkrat se odločiva in kreneva s poti navzdol, v sotesko med Jakobom in Zaplato. Zaprto in neopazno. Pot gre mimo. Večkrat sem si želela, da bi prišla do izvira potoka, ki teče v jezero Črnava. Danes? Brodiva po debeli rjavi plasti. Same bukve, sama siva gladka debla. Izgubljava se med drevjem. Tu je nedotaknjen svet. Stoletna drevesa, staroste, ki padejo in obležijo in strohnijo in se vrnejo v svoj izvir, ne da bi kdorkoli premaknil milimeter za milimeter. Ni poti, greva le navzdol, nekje morava priti iz soteske. Naenkrat zaslišim šumenje. Voda, izvir. Greva za šumom in kmalu leži pred nama čudovita kotanja, polna sivih kamnov in živozelenega mahu, izpod katerega izvira potoček; kar iz mahu prihajajo curki vode, od vsepovsod in se zlivajo in zbirajo in nekaj metrov niže je že potok. Poklekneva na kamne in pritisneva žejne ustnice na mah in iz mahu srebava vodo. Kako dobra je voda! Ne znaš je ceniti, če nisi doživel njenega izvira, kjer koli, če nisi čutil na ustnicah njenega hladu in žlahtnega okusa in dobrote, ki jo prinaša in pomisliš zaničljivo na vse tiste industrijske brozge. Ob potoku greva navzdol. Pred nama, pod nama se odpre slikovita soteska, ki jo je voda izdolbla v tisočletjih. Ni poti. Robert išče najboljše prehode, prečkava vode, ki se zlivajo od vsepovsod in ustvarjajo videz prave umetniške igre narave. Po travah, skrotju in steni se prebijava navzdol. Včasih se bojim globine pod seboj, toda ko premagam težko mesto, se spet radostim novega pogleda, lepih oblik, barv, kamnov, zlizanih od vode. Navdušena sva nad odkritjem. Gotovo je že kdo hodil pred nama tu, toda moral je biti prav tak ljubitelj kot midva, saj nisva našla nobenega sledu. Počasi preplezava najožji in najnevarnejši del soteske. Potem se ta razširi in položi, skačeva po kamnih, čez potok, po potoku. Popolna divjina teh nekaj trenutkov. Sen neresničnosti in neke preteklosti se razblinja, ko prideva na kolovoz. Na zunaj. Toda ostane nekje v nama. podravje, vključeno v organizirano planinstvo pred 80 leti ING. JOSIP TERŽAN Ustanavljanje Podravske podružnice Slovenskega planinskega društva s sedežem v Rušah je trajalo dalj časa. Pobudnik, organizator in prvi predsednik je bil učitelj Davorin Lesjak. Še kot študent se je udeležil ustanovnega občnega zbora Planinskega društva v Ljubljani. Doma v Šentjurju pri Celju je z zanimanjem spremljal delo celjskih planincev pri organiziranju Savinjske podružnice. Nameščen za učitelja v Rušah je Tirna Lesjak, goreč za planinsko idejo, ob vsaki priložnosti govoril o planinstvu in o tem, da bi organizirali planinsko podružnico tudi v Podravju. Ko je prepričal o tem ruške može, je z njihovo pomočjo začel delo v Mariboru in vseh večjih krajih Podravja. Že 1899. leta so se možje iz Ruš in Maribora zbrali v Rušah, v gostilni Mule, na pogovoru, kako bi se lotili dela. Zadolžili so Lesjaka, da skliče planinski shod. 8. aprila 1901 so se narodni možje spet zbrali v gostilni Mule v Rušah in sklenili, da Lesjak skliče ustanovni občni zbor za 18. avgust 1901 v Rušah. V navzočnosti 51 mož iz raznih krajev Podravja so sklenili: ustanoviti Podravsko podružnico Slovenskega planinskega društva s sedežem v Rušah in z delovnim obsegom, ki bi zajemalo mariborsko, slovenjgraško, lipniško in ljutomersko okrajno glavarstvo in sodni okraj Konjice. V prvi odbor podružnice so izvolili: Davorina Lesjaka za načelnika podružnice, Miha Sernca za podpredsednika, Viktorja Glaserja za tajnika, Franca Grizolda za blagajnika; odborniki pa so bili — prof. Ivan Koprivnik in Alojz Bahovec, pošt. oficiala, za Maribor, Davorin Kocbek, notar, za Konjice, Miha Turner za Fram, Niko Škofek in Svetislav Hartmann za Kozjak, inž. Franjo Pahernik za Vuhred in Peter Novak za Slov. Bistrico. Kmalu po ustanovitvi podružnice se je zanimanje za planinstvo okrepilo. V razširjeni odbor so vstopili: dr. Rozina in prof. Dragotin Vrstovšek iz Maribora, prof. in poslanec Fr. Robič iz Limbuša, učitelj Ivan Robnik iz Duha na Ostrem vrhu in trije iz Ruš: M. Lichtenwaller, Tomo Stani, učitelja in dr. Mirko Gorišek. V takem sestavu podružniškega odbora je deio dobro in uspešno teklo. Odborniki so bili zadolženi, da v svoji širši okolici zbirajo ljudi in jih obvestijo o ustanovitvi planinske podružnice za Podravje, jih seznanijo z vsebino dela in osveščajo ljudi za planinstvo, za narodno stvar in za slovenstvo. V tistih časih avstro-ogrske monarhije so velenemci, organizirani v »ostmarki« in schul-vereinu« izvajali gospodarski in kulturni pritisk na slovenski živelj in ga hoteli po-nemčiti. Še prav posebej so pritiskali na kmete; obdavčevali so jih, zaradi neplačanih davkov pa so rubili in prisilno prodajali slovenske kmetije in zemljo Nemcem. Poleg splošnih nalog, s katerimi naj bi uresničili planinsko misel, je odbor podružnice prevzel še posebno nalogo: zaščititi slovenske kmete in slovensko zemljo, da ne pride v roke nemškemu kapitalu. Planincem je v tem prizadevanju pomagala ruška hranilnica in posojilnica, ki je ogroženim kmetom nudila ugodna posojila. Plodno je bilo delo Podravske podružnice v letih Avstro-ogrske. Naj navedemo le najbolj vidne uspehe: Markirali so pohorske poti in namestili markacijske table, izpisane v lepi slovenščini, odprli so jih 6. sept. 1903. Navzočih je bilo nad 3000 ljudi. Iz te planinske proslave se je festacije se je udeležilo več sto prijateljev narave iz Ruš, Maribora, Ptuja in celo iz Gradca. Dogovorili so se, da bodo v grb podružnice vložili »rižo« za plavljenje lesa iz pohorskih gozdov. Na Zigartovem vrhu na Pohorju so postavili 35 m visok razgledni stolp. Slovesno so ga Odprli so jih 6 sept. 1903. Navzočih je bilo nad 3000 ljudi. Iz te planinske proslave se je razvilo pravo narodno slavje. Prof. dr. Medved iz Maribora je z asistenco kaplana Pinta-riča opravil blagoslovni obred. Nastopili so govorniki: dr. Sernec iz Celja, dr. Rozina iz Maribora, Luka Hleb, Tina Lesjak iz Ruš. Igralo je več godb, peli so pevci Iz Maribora in Ruš, pohorski fantje pa so skrbeli za toplče. Na Klopnem vrhu so jeseni 1903 v lovski hiši grofa Zabeo iz Fale odprli pm>_planinsko postojanko na Pohorju. Od Savinjske podružnice so prevzeli tudi kočo na Bocu. Grof Turn je tožil podružnico zavoljo samovolje, ko so markirali pohorske poti ter na Uršlji gori in na Peci. Sodna poravnava se je za podružnico slabo iztekla. Morali so plačati 100 kron sodniških in advokatskih stroškov. V lovski koči inž. Pahernika so na Veliki Kopi odprli planinsko zavetišče. Tako so planinci lahko uporabljali za zavetišče dve koči na Pohorju. Ob 5. obletnici so v Rušah priredili veliko planinsko slavje — nastopilo je 150 pevcev, sodelovale pa so godbe iz Šoštanja, Maribora ter pevska društva iz Maribora, Ptuja in Ruš. Nad 4000 navzočih je zavzeto poslušalo slavnostne govornike. Še v jubilejnem letu 1906 so priredili veliko planinsko slavje na Kozjaku, na Duhu na Ostrem vrhu. Tudi tega slavja se je udeležilo nad tisoč ljudi iz Kozjaka, Ruš in Maribora. Pri Arehu na Pohorju (na 1249 m) so 8. septembra 1907. leta slavnostno odprli novo »Ruško kočo«. Navzočih je bilo nad 500 planincev. Kočo je blagoslovil prof. dr. Medved, peli so mariborski pevci, pozdrave in čestitke pa so izrekli zastopnik Slovenskega planinskega društva iz Ljubljane prof. Orožen in zastopnik društva »Naturfreunde« iz Gradca. V 1908. letu so imeli veliko dela z urejanjem koče in higienskim zajetjem Areškega studenca, ki so ga prekrstili v »Romanov studenec« (po pokojnem članu, sodniku iz Lenarta v Slov. Goricah, Romanu). Slovesnosti se je udeležilo več sto ljudi iz Slovenskih goric, med katerimi je bilo tudi mnogo Romanovih prijateljev. Ime »Romanov studenec« je imelo za odbornike podružnice hude posledice, ki so se pokazale leta 1914. Poleti 1908 je Zemljepisni zavod za vojaško mapiranje postavil na Žigertovem vrhu visok stolp, ki je rabil tudi za razgledni stolp. Stolp, ki ga je postavila podružnica 1903. leta, pa se je kmalu podrl. Leta 1910 je član podružnice senatni predsednik dr. M. Pioj posredoval v ministrstvu za javna dela na Dunaju za dotacijo podružnici In sicer za tekoče leto In za naslednja leta v višini 100 kron na leto. Odbornik podružnice inž. Pahernik je podaril podružnici lep kos zemlje pri Arehu. Zemljiška posest podružnice se je povečala na skupnih 13 arov. Desetletnico podružnice so slovesno proslavili pri Ruški koči 3. septembra 1911. Zbralo se je nad 300 planincev. Nastopil je pohorski narodni pesnik Romasnik in prepeval Vodovnikove pohorske pesmi. Na Boču je podružnica dokupila 4 orale zemlje za 600 kron. Leta 1912 so poleg Ruške koče zgradili in slavnostno odprli depandanso »Planinko«, namenjeno za letoviščarje. Dotacija podružnici dunajskega ministrstva je razburila mariborske Nemce in nemčurje, predvsem planince Alpenvereina. Vzhodno od Areha, tričetrt ure od Ruške koče, je Bergverein »Marburger-Hütte« zgradil svojo, nemško planinsko postojanko, konkurenco Ruški koči. Ministrska dotacija ruški podružnici pa Je presahnila. Odbornik podružnice Švigelj, eden od ustanovnih članov, je podaril podružnici pri Arehu 3 johe zemlje. Na Vidov dan 1914. leta je podružnica skupaj z mariborsko sokolsko župo priredila veliko slavje na Ruškem. Zbralo se je nad 3000 ljudi iz vseh krajev Podravja. Nastopilo je sedem pevskih društev, štiri godbe na pihala in sokolske vrste ob razvitju sokol-skega prapora. Slavnostni govorniki so navdušili množico, ki je zapela »Hej Slovani«. Popoldne je kordon žandarmerije udeležence proslave razgnal. Aretirali so prireditelje, odbornike podružnice; odpeljali so jih v graške zapore. Obtožili so jih »veleizdaje«. Skonstruirali so povezavo s sarajevskimi dogodki. Poimenovanje Areškega studenca po ruski carski družini »Romanov« pa so šteli za »protidržavno dejanje«. Med prvo svetovno vojno je delo podružnice počivalo. Na občnem zboru podružnice, 25. maja 1919 v Rušah, udeležili so se ga tudi planinci iz Maribora In drugih krajev, so sprejeli sklep, da je napočil čas za ustanovitev podružnic v Mariboru in drugih mestih Podravja, ker čaka planince mnogo dela in je nujno, da se to delo razdeli med planince severne Slovenije. Podravska podružnica SPD je v prvih dvajsetih letih svojega obstoja opravila veliko delo v narodnem prebujanju in v osveščanju podravskega ljudstva, okrepila slovensko zavest in planinsko pripadnost. Podružnica in njen predsednik Lesjak sta v imenu hvaležne domovine prejela red Sv. Save. Ustanovitelj in član podružnice, Joško Robnik, je podaril zemljišče za drugo depandanso Ruške koče, za novo »Čandrovo kočo«. Čandrova — Robnikova rodbina na Lobnici ima velike zasluge za razvoj planinstva na Pohorju. Na Pohorju je vse več smučarjev, zato je potrebno, da tudi čez zimo oskrbujejo Ruško kočo. Pri Arehu Je pripraven prostor za smučarsko šolo. Ruško kočo obišče letno nad 5000 planincev, turistov in smučarjev, med njimi je veliko Nemcev, Avstrijcev In Italijanov. Pokazala se je potreba po novem planinskem zavetišču zahodno od Areha. Lepa izletniška točka za »male turiste« je Smolnik. Tu je tudi važno križišče pohorskih poti. 26. maja 1927 je podružnica odprla svojo postojanko na Smolniku v Hlebovem domu. Hlebov dom je rabil leta 1941 prvim partizanom na Pohorju za zbirališče. Razvoj zimskega športa na Pohorju je zahteval organizirani skupni nastop ruške in mariborske podružnice. Na občnem zboru podružnice v Rušah leta 1929 so sklenili, navzoč je bil tudi predstavnik mariborske podružnice dr. Senjor, da bodo tesneje sodelovali, dogovorili pa so se tudi za skupne akcije. Senjor je ta sklep toplo pozdravil. V prvi skupni akciji so uredili cesto Hoče—Reka—Areh z odcepom k Mariborski koči. Ruška podružnica je prispevala 22 000 din. Slovesno so proslavili 25-letnico Ruške koče, skupaj s 30-letnico podružnice 6. 9. 1931 in 6. 9. 1932. Tokrat se je zbralo pri Arehu več tisoč ljudi. Zastopnik mesta Maribor, župan dr. Lipoid, okrožni sodnik dr. Žiher, Kovačič za Prosvetno zvezo, dr. Tominšek za Planinsko društvo, inž. Jelene za mariborsko podružnico, 2uraj za slovenjebistriško, Kramberger za Pohorski dom, ga. Lipoldova za počitniški dom, Parma za smučarski klub Maribor, Joško Koritnik, župan Lobnice ter Pod-križnik, župan Frajheima ter predstavniki sokolskih in pevskih društev Podravja. Po uradnem delu proslave so pohorski fantje in dekleta uprizorili »pohorsko ohcet« v originalnih nošah. Pohorske viže iz davnih časov je igrala šmartinska godba. Pašniška zadruga v likvidaciji je podarila ruški planinski podružnici vzhodno od Areha 9 kat. jutrov gozda. Skupna posest podružnice znaša 26 kat. jutrov zemlje pri Arehu. Turistična zveza Maribor je uspela, da je bilo Pohorje proglašeno za klimatsko zono. S tem je tudi Ruška koča veliko pridobila. Vsakdo, ki je preživel na Pohorju vsaj 8 dni, je imel pravico na brezplačen povratek, prejel je brezplačno železniško vozovnico. Mariborska gozdarska šola je posadila okrog Areške cerkve eksotično iglasto drevje. Na XXXIV. občnem zboru podružnice, 23. maja 1935 v Rušah, so sprejeli nova pravila, ki jih je bil poprej že sprejel osrednji odbor planinskih podružnic v Ljubljani. Podružnice so postale društva, včlanjena v osrednjo planinsko zvezo. V skladu z novimi pravili so izvolili nov društveni odbor: načelnik je bil Davorin Lesjak, podnačelnik inž. Josip Teržan, tajnik Albert Koruza, blagajnik Divna Skrbinjek; odborniki: Jernej Črnko, Joško Robnik, inž. Ludvik Šolar, Viljem Gugel, Roman Rozin, Janko Friček; nadzorni odbor: Hinko Pogačnik in Franjo Mohorič. Za boljšo povezavo med Mariborsko in Ruško kočo so sklenili preurediti vozno pot v cesto, ki bi bila primerna tudi za avtomobile. Številni obiski Ruške koče so zahtevali modernizacijo Ruške koče in obeh depandans, Planinke in Čandrove koče. Nujno je bilo treba urediti tudi skupna ležišča. Vse to je terjalo veliko denarja, ki si ga je društvo pridobilo s krediti. Pri Arehu je januarja 1936. leta Savez Sokola Jugoslavije priredil »Državne smuške tekme«. Občina Ruše je pri Bajgotu — Plošu podelila planinskemu društvu veliko parcelo za gradnjo planinske postojanke. Svetovni dogodki so gradnjo preprečili. Po osvoboditvi so ruški gozdarji uredili na tem mestu gozdarski muzej na prostem. Januarja leta 1938 so bile pri Arehu velike smučarske tekme. Vse koče so bile polne. Takoj po startu pa je »Planinka« zgorela. Otvoritev nove »Planinke« julija 1940, skupaj z otvoritvijo avtomobilske ceste Reka— —Areh. Ob veliki udeležbi planincev, turistov in pohorskega ljudstva, bilo jih je nad 5000, se je odvijala zadnja planinska slovesnost pred drugo svetovno vojno. Med drugo svetovno vojno je bilo Pohorje prizorišče hudih bojev partizanov z okupatorjem. Vse planinske koče na Pohorju so pogorele. Planinsko naselje pri Arehu je ogenj upepelil v noči od 11. na 12. november 1943. Takoj po osvoboditvi so ruški planinci Ruško kočo začeli obnavljati. Z udarniškim delom so pogorišča očistili. Novo kočo so zgradili na pogorišču »Planinke«. Ob popisu vojne škode so ocenili planinsko naselje pri Arehu z 2 150 000 dinarji. 20. oktobra 1946 so se že odprla vrata nove Ruške koče. Pohorje je bilo prazno, zato je ruško planinsko društvo uspelo pri gozdni upravi, da je Glančnikovo lovsko kočo nad Šumikom dobilo v upravljanje. Odprli so jo 30. septembra 1945 kot prvo planinsko postojanko na Pohorju po osvoboditvi. Po številnih reorganizacijah telesno-kulturnega sistema se je končno ustalila planinska organizacijska oblika. Planinstvo se je v Sloveniji začelo vidno razvijati. Planinsko postojanko pri Arehu so izpopolnjevali, uvedli električno razsvetljavo in uredili okolico. Prvo veliko planinsko slavnost so priredili leta 1960 pri Ruški koči z odkritjem spominskega znamenja padlim planincem za svobodo. Na jubilejnem občnem zboru v Rušah, 26. marca 1966, so planinci sklenili predlagati spomeniškemu varstvu v Mariboru, da bi zavarovali sotesko ob Lobnici s slapoma Velikega in Malega Šumika, tako kot to določajo predpisi za narodni park. Tu je ohranjen poslednji ostanek pohorskega pragozda. [Odlok Zavoda za spomeniško varstvo v Mariboru št. 977/66, 5. 12. 1966). V spomin na herojsko borbo Pohorskega bataljona 8. januarja 1943 pri Treh žebljih na Pohorju bodo planinci vsako leto obiskovali legendarno bojišče po poti iz Ruš ob Lobnici na Osankarico in naprej do Treh žebljev. To spominsko zadolžitev bodo opravljali pod geslom »Pohorski memorial«. Društvo je bilo odlikovano z »Bloudkovo plaketo«, PZS pa je prispevala trak za društveni prapor. Trak na prapor je pripel tudi predstavnik planincev iz Celovca. Planinska sekcija ruškega društva v Lovrencu na Pohorju se je leta 1977 osamosvojila. Delo društva teče v zadnjih letih v manjšem obsegu. Glavno skrb posveča mladini, ki jo vzgaja v duhu planinskega kodeksa; po zaslugi mentorjev dosega ruška planinska mladina lepe uspehe na vseh ravneh planinskega delovanja. Struktura odbornikov društva se od osvoboditve naprej razlikuje od prejšnjih. Članov je 1350 vseh starosti. Največ članov je iz vrst delavcev ruških tovarn. Mecenstvo nad društvom je prevzela Tovarna dušika Ruše. Delo se razvija timsko. Navajamo samo člane, ki so aktivno delali ali pa so še v odborih in se udeležujejo delovnih akcij: Ivan Ačko, Vida Ačko, Jože Ajd, Jože Ajdič, Tone Auer, Nandi Auer, Peter Blažke, Edita Bečan-Jurše. Igor Borovnik, Jernej Črnko, Ivan čuček. Majda Čuček, Vlado Doležal, Jelica Dolinšek, Vanč Dogenik, Milan Doble-kar, Milko Dregarič, Friderik Degen, Stanka Dvornik, Jože Dvornik, Milan Eigner, Mirko Ferenček, Ivan Frangež, Vida Glaser, Franc Grušovnik, Franci Jamnik, Janko Friček, Janko Skrbinjek, Divna Skrbinjek, Darko Juhart, Pavle Jurič, Franc Jurše, Julij Jurše, Franci Hribernik, Kari Kordež, Srečko Kotnik, Franci Kotnik, Zoran Kos, Albert Koruza, Lidija Kramer, Nada Križovnik, Franc Križovnik, Božo Lesjak, Bogo Mrakič, Vlado Najžer, Vojko Osim, Stanko Poglajen, Štefan Pokrivač, Marjan Podlesnik, Vanč Potrč, Drago Praprotnik, Jože Prevolnik, Vlado Rajh, Rafko Razpet, Anica Razpet, Vinko Rečnik, t»* V iriffo"- $ M F • r^r**-'-* v» T, S«15*8- Vhod v prazgozd — znamenje je delo Marjana Teržana Fedor Robnik, Zoran Rotner, Roman Rozin, Niko Savicki, Srečko Sonnenwald, Viktor Stopar, Tone Sračnik, Franc Stanek, Božo Strauss, Ludvig šolar, Polde Šporin, Ivan Šumljak, Josip Teržan, Miloš Tome, Ivan Tefant, Vili Trup, Ivanka Turk, Jože Vigec, Andrej Vovšek, Janko Zadravec, Adolf Zoreč, društveni zdravnik In Marjan Žlender. Alpinistični odsek društva obžaluje tri ponesrečene tovariše: pod Koglom v Rumenem breznu sta obležala študenta Domen Šolar iz Ruš in Bojan Zajec iz Ljubljane, 14. maja 1961; v stenah Jalovca sta ostala Tone Grušovnik in Ivo Obrovnik, julija 1965. Ruški planinci vsako leto obiskujejo kraje, kjer so se ponesrečili In se jih spominjajo z venci. Ruški planinci hodijo tudi v jugoslovanske gore, pa tudi na tuje; bili so na strehi Evrope, v Visokih Tatrah, na Olimpu, na najvišji španski gori. Član ruškega planinskega društva je bil, od svojih osmih let starosti, ko se je udeležil prvega planinskega izleta Podravske podružnice leta 1902 k lobniškim Šumikom, do svoje smrti 1978, pohorski pesnik Janko Glazer, V svojih pesmih je ovekovečll ljubezen do Pohorja. V pesniški zbirki »Pohorje« poje o temnih gozdovih, klancih, ratah in o ciprošu. »To niso posnetki samö in odtisi, so novi narisi, so srca zapisi.« Glazerjeva poezija je resnično doživeta, enotna in originalna. podobe z gora SLOBODAN Ž A LI C A Noč na Treskavici Vzpenjal sem se po razviti stezi, polni korenin in gladkega kamenja, na Skok; hitel sem, da me ne bi ujela tema, ki se je vztrajno zgoščala in s črnino težke in mrzle samote ogrinjala gozd. Šumeči potok je ostal spodaj, bučanje njegove vode pa so udušile omorike in bukve. Zavladala je svinčena tišina. Na nebu so se prižigale zvezde, mi pomežikovale, kot da mi nekaj šepetajo. Od časa do časa se je oglasila tudi nočna ptica. Gozd je spal. Zaspalo je vse živo. Moj duh pa je trepetal zavoljo hudega mraza in zavoljo ravnodušnosti. Bil sem zunaj tega sveta. Rekli so: za toplo ljubeznijo drve mračne horde zla; drve naša srca, poteptati hočejo naš bit in ga utopiti v svojem ... Dišalo je po snegu. Mrzel zrak, poln vlage, je rezal kožo na golih rokah Plamen duše je gorel globoko znotraj, dovolj močan, da je zemeljske grdobije lahko obdržal na vajetih. Toda pošast je napadala, hotela je zvezati dušo, jo naphati z dvomom, grozo, strahom. Okrog mene je zevala črnina. Čutil sem moč teme. Nisem se mogel braniti. Moje telo se je sključilo in preplašeno zrlo v ta mrak, tabu demonov. Pa sem zaslišal besedo, vedno več besed, in glasbo; tam, za navalom zvokov, je vstajala moč kakor veličasten val svetlobe, okop moči in toplote; tako močan, da se je tema odmaknila in ostala za obzidjem, s katerim me je ta dobra moč obdala. Zapel sem Harrisonovo pesem »My Sweet Lord« in kakor skozi stekleno steno gledal sile teme, kako si prizadevajo, da bi se me dotaknile; njihovi udarci so se odbijali na zidovih, ki so me obdajali in kjer sem plaval v luči varnosti, toplote in sreče. »My sweet Lord, I really want to see you / I really want to be with you...«, sem pel, hripavi glas pa se je izgubljal v ledeni jesenski noči, med debli nežnih bukev. Treskaviški gozdovi so zaspali... Ideja 'popolnega planinstva« Včasih je slišati, da je alpinizem posebno področje planinstva, in je to mnenje postalo tudi uradno: planinske zveze v svojih poročilih poudarjajo, da v okviru zveze deluje toliko in toliko komisij, ki gojijo posebne dejavnosti... Z nikomer se ne bi rad prepiral, želel bi opozoriti le na nekaj dejstev. Tudi dokazoval ne bi rad in opozarjal na razvoj planinstva, ki je bil v začetku pravzaprav alpinizem, ne zato, ker se je začel v Alpah, temveč prav zavoljo svojega športno-estetskega motiva, svoje vsebine, zavoljo svojih sestavin. Na eni strani so tisti, ki doživljajo goro po svojih duševnih in telesnih zmožnostih in žive v takem odnosu do vesoljne narave in življenja. Gore doživljajo iz »perspektive pešca«, ki se drži uhojenih in markiranih poti. Obstajajo koče, cilji kot takšni in povrhu še prava sklenjena planinska filozofija, ki se izogiba »nepotrebnega tveganja«. Včasih pa je malo drugače: hoja po markiranih poteh v višjih gorah, kakšna majhna pustolovščina v obliki bivaka, spusta na »dilcah«, plezanja kratkega odstavka na zavarovani poti... Vse je še zmerom zaokroženo in na videz jasno: to je planinstvo, tisto tu pa tam — to je pa recimo posebna dejavnost. In tako vse teče v eni razsežnosti, kjer imamo stroga pravila. Pozimi pa visoke gore samevajo; planincev ni od nikoder, ker čakajo, da sneg skopni, in tako ne bodo nikoli spoznali sten in ledenikov. Če prebiramo predvojno planinsko slovstvo, ugotovimo, da so se Sarajevčani hudo upirali uvajanju »tretje dimenzije« v planinstvo — plezanju v stenah. Posamezniki so celo javno izjavljali, da »alpinizem ne spada v planinstvo«. Še dandanes je tu pa tam slišati kakšen odmev teh davnih časov, ne da bi bilo moč kaj dokazati; gre le za zelo aprioristično kategoričnost. Kaj je potemtakem popolno planinarjenje, čisto, veliko doživetje resničnega gorskega sveta, sem se spraševal nekoč, ko sem šele začel resneje hoditi v gore. Kaj je to in ali obstaja »totalno planinstvo«? Čas je sam prinesel odgovor, prišel je z leti, ki sem jih preživel na pohodih po markiranih poteh, delovnih akcijah, orientacijskih tekmovanjih, taborih, smučarskih tekmovanjih, na plezalnih in smučarskih turah ... Pred nekaj leti smo kot mladi zanesenjaki hoteli »dokazati«, kaj je pravi smisel, prizadevali smo si ohraniti bistvo in čistost alpinizma in smo se bojevali za obstoj tedanjega Alpinističnega odseka Sarajevo, združenja planinskih zaljubljencev, pisarili polemike, sestavljali okrožnice... Prizadevali smo si zares ohraniti in gojiti alpinizem, čisto planinstvo, brez razcepljenosti na razne dejavnosti. Še zdaj vidim tiste podobe z gora živo pred očmi: Oblačen avgustovski dan: sestopamo s Čvrsnice po Medvjedih, tik skalnate struge Radave v Divo Grabovico. Snežišča in malinovo grmičevje, ki štrli iz škrapelj pod Pesti-brdom, nežne glavice belkastih planik in gosti bukovi gozdovi Preslice so ostali visoko zgoraj, za nami pa je dva tisoč višinskih metrov napornega sestopanja. Po nevihti, ki nas je presenetila z nalivom tam nekje za Velikim Kukom, je pršel dežek, mi smo pa hodili zraven penaste zelene Neretve. Tudi takrat sem imel v mislih isto, kar se je govorilo o »posebnih panogah planinstva«. Tri dni se potikaš po Čvrsnici, hodiš po stezah, kamor ni cela desetletja nihče zašel, preplezaš tristometrsko steno, bivakiraš pod milim nebom — mar je takšna tura »posebna panoga planinstva«?! Nekoč pozimi so mi te misli spet rojile po glavi, ko smo si nekega marčevskega dne po naporni vrnitvi s Prenja namakali noge v potoku. V treh dneh smo se bili povzpeli do koče Jezerce prek Skoka, jo nato na smučeh pod Vjetrenimi brdi mahnili pod Lupoglav, na katerega smo se povzpeli po severovzhodnem razu, se vrnili ter prečili Zimski motiv z Jahorine Foto M. Vasiljevič severno stran Lupoglava. Nadaljevali smo pot na smučeh do Grede, kjer smo prebili noč v šotoru, naslednji dan pa smo se pod Cetino mimo Milanove kolibe spustili v Glo-gošnico. Zdaj, ko je toliko storjenega in toliko tur opravljenih, se ne bi maral z nikomer prerekati in razvijati posebno filozofijo. Vendar bi bilo prav, če bi nekatere stvari postavili tja, kamor spadajo. Ne gre samo za to, da bi natančno razmejili pojme, kaj so »izletniki«, »planinci«, »plezalci«, »alpinisti«, t. j. da bi zadostili formalni plati, nekakšni planinski ideologiji ali filozofiji. Morebiti ne bi bilo slabo, če bi razčistili nekatere pojme. (Mogoče samo zato, da bi bila bodoča zgodovina planinstva brezhibno napisana.) Zakaj ne bi opredelili, kaj je posebna panoga: hoja po gorah ali alpinizem, ki zmerom zajema hojo, plezanje in smučanje? Morebiti bi lahko malo popravili zorni kot, da bi alpinizem malo drugače obravnavali v družbenih dogovorih zavoljo tako prozaične zadeve, kakor je — financiranje. Gozdne ceste Gozdne ceste! Te pajčevinaste niti, ki se razpredajo po naših gozdovih, čez polja, se zvijajo skozi soteske in ovijajo okrog ostrih grebenov, izžarevajo žlejo po zbliževanju ljudi, izžarevajo Andričev privid človeškega povezovanja prek mostov in brvi. Včasih obstanem na takšni gozdni cesti, na ovinku, kjer se med veje visokih omorik zadira snop sončnih žarkov, in se vprašam, kaj sili ljudi h gradnji teh cest. In kdo neki jih je gradil? Koliko ljubezni je vzgrajene v te ceste, v ta sivi drobljenec in gramoz! Moderne avto ceste so tudi podoba človekovega uničevalnega intelekta: kakor da bi v besu in kljubovalnosti brezobzirne smeri hotele premagati in podreti pregraje časa in prostora — ki jih je človek postavil samemu sebi! Pri gozdnih cestah pa je videti, kakor da jih je gradil bolj človeški um, bližji naravi, bolj pohleven in odkrit, vendar sanjaški. Te ceste izžarevajo neogibno človekovo potrebo po združevanju z Naravo, ne z naravo kot elementi, marveč s kozmično bitnostjo začetka, z Naravo, ki kakor nežno otroško srce utripa v bitju, ki postaja Človek. Te ceste priznavajo moč in neizprosnost elementov narave, katerim so prepuščene, in to je morda včasih ganljivo in lepo, kakor recimo pozimi na Igmanu, ko sneg na debelo prekrije gozd in se med belo ogrnjenimi jelkami in smrekami vijuga široka sled gozdne ceste. Mogoče je to tudi romantično, kakor pravijo prebivalci mest, kadar se srečajo s čim davnim, kar so bili že preživeli in čemur so obrnili hrbet in kamor se ne bi marali nikoli več vrniti. Gozdne ceste so vsrkale vase, s sleherno svojo razrito poro, vonjave, moč in dih gore, čez katero se prebijajo. Poskušajo govoriti o tistem, kar jih uči njihova gora, vendar imajo, tako kakor človek, ki jih je bil gradil, še otroško pamet in ne morejo doumeti, kaj bi jim gora rada razodela. Tudi zato jih imam rad, ker iz njih govori človek, ki je še sila neveden, ki pa je tako radoveden, da bi hotel zvedeti. Včasih, kadar smo ujeli kakšen kratek prost dan ali dva, nas je pripeljala v osrčje gore in nam prihranila dolg pristop, nato pa nam je omogočila kakšno lepo plezalno ali smučarsko turo. To niso ceste, ki se vklenjene v asfalt zaganjajo v gore do kakšnega smučarskega središča, to niso tiste ceste, katerim sem hotel izvabiti skrivnost. Te mi ne morejo vznemiriti srca, čeprav so nedvomno koristne in potrebne. Niso takšne kakor igmanske ceste, katere ti odstirajo skrivnosti gostih gozdov, poraslih grebenov, goličav in travnikov, vprašanja in dihanje Radovega gozda ali svetlo skrivnostnost nedoumljivega gozda nad Hobrom ali tiste proti Ždrijelu pod Hranisavom. Ko bi doumel sporočilo In mir tega gozda, bi vedel vse, ker bi spoznal Sebe. Ali pa ceste, ki se iztezajo v divjino Prenja in čvrsnice! Kakor ubranost lepe glasbe so, tako so zlite s pečevjem, rastlinami in planinskim nebom, kakor ustvarjene za človeka gora, mogoče pa še za sečnjo gozda za kakšno gozdno podjetje. Zavoji cesti, ki je speljana po Boraški Dragi, nas dvigajo iz toplotne in varnosti zemlje k sreči vrhov. Kadar sem hodil po Dragi, bodisi da sem se vzpenjal ali sestopal po gostih gozdovih listavcev, mimo malinjakov, ali pa se peljal z avtom do Črnega polja, sem vedel in čutil — da, to je tisto ... Vendar tega nisem mogel vzeti s seboj, ker se je tisto selilo z gore na goro, raslo, se razvijalo tako kakor želje, za katerimi sem hitel. Kraki gozdnih cest, katere sem videl in doživel, se zajedajo globoko v telesa številnih gora, kadarkoli pa se spominjam gora, ki sem jih obiskal, in se v mislih srečujem z vsemi tistimi nenavadnimi kraji, vstanejo v duhu podobe in se predramijo čustva ... Cesta, ki se prek Hojte spušča k Šabiču, in vlažni hlad gozdov in svežina dolinskih pašnikov v povirju Rakitnice — prizor, ki ga pogosto gledam z vrha Bjelašnice; jedrost in moč Treskavice nasproti zaprtosti Visočice; kakor da bi ozek trak drobljenca pod Djevojačkimi stijenami, ki gre v Medno Luko, nosil isti nemir človeka, kadar zre v te stene s trat okrog Šavnika; skrivnostnost gostih gozdov Ravne planine, ki jo morda še poglablja nevsiljivo speljana cesta — podoba sončnega zimskega dne z vijugastimi smučinami ob zaledenelem potoku, goljave v soncu in sreča obstajanja; prostranost in surovost zemlje Dugega polja in tam onkraj Lovnice proti Blacam, kjer ozek pas zemlje in kamenja označuje usodo človeka, njegove sedanje zvezde in njegove jutrišnje upe; zavoji ceste, ki se ne meni toliko za surovost gore, ki se iz vonjav Hercegovine od vasi Doljana vzpenja na Vrata ter se takoj z enim krakom, kakor da bi se bala miru in dolgočasja Dugega polja, zateka v gozdove predgorja Čvrsnice, kjer postaja čedalje bolj tiha in resna, ko se bliža veličastni gori in njenim tisočmetrskim obzidjem — stenam Velikega Kuka in Meziča Kuka; kakor nostalgija v širjavah travnatega Gvoznega polja, mir pozabe, ki ga kar ne čutiš spričo nazobčanega Treskača, in cesta, ki te zlahka pripelje pred vrata skrivnosti Treskavice; ceste Romanije so kakor ta gora, mila v svoji krotkosti in močna v arhitekturi sten — od Bogoviških, Velikih, Djevojačkih do Crvenih; tudi vse druge gore, njihove goljave, stene, melišča, njihovo cvetje, njihove munike in bukve in njihove ceste so kakor podoba, najlepše sanje, polne pomena za odprte otroške oči... Kadar se zatopim v planinski zemljevid, se spominjam gorä in iščem v njih tisto ne-videno, mogoče tam pod peski severne stene Osobca, v poraslih meliščih Radave, v grapah in krnicah Sivadija, v dolinah Treskavice, v širjavah Bjelašnice, ali v prikupni lepoti gozda na robovih romanijskih sten ali pa se medtem ko gledam diapozitive, spominjam vseh tistih doživetij in pogled drsi po vijugasti črti na zemljevidu, kakor da me bo popeljal na goro. Te ceste so kakor besede, kakor črke in papir, skrivnostne in lepe, morda jih niso odkrili kot zvok ali barvo, vendar iščočim kažejo upanje, smer in cilj. V iskanju izgubljenega akorda Odzvanjajo besede pesmi: »Why do we never get an answer when we're knocking on the door about thousand million questions about hate and death and war... (Zakaj ne dobimo odgovora, kadar trkamo na vrata tisočerih milijonov vprašanj o sovraštvu, smrti in vojski...).« Smučine v snegu spominjajo na nekoga, ki je šel tod mimo; sledi prečijo položno pobočje in se vzpenjajo po rebri skoz redek bukov gozd. Zgoraj je jezero, skrito pod snegom in ledenimi ploščami. V globini je temno, črno in zaspano v tihotni samoti. Poleti zrem vanj in mislim, kako je mirno, zadostno samo sebi, ker je tako polno vode in si ga želijo živali — ribe, kače, pijavke, ptice, gamsi... Pozna jesen je. Barve in oblike so poudarjene, kakor da gora sluti bližnjo zimo. Nebo je nenavadno modro in barvno razkošje bukovih gozdov se meša z ugaslo barvo po- Foto S. Zalica Lupoglav (2102 m) v Prenju z jugozahoda v podnožju je Baml dd rumenelih pašnikov tja do roba pasu ruševja in strmih skalnatih skokov. Poskrbelo je za okras te bleščeče podobe: nekje visoko se boči, vem, da je čisto zgoraj, kakor toplo, bleščeče kovinsko pokrivalo, pritrjeno za robom obzorja. Hitimo mimo mrzlih studencev, čimprej gor, višje, od koder se začenja odpirati razgled, kakor da bomo tam našli odgovor. Tam, na tistem sedlu, je morda tisto, kar Iščemo. Čutim namreč, da bi nas v tej veliki dolini Treskavice, pod Velikim Treskačem čar sonca in privid miru v tem zatišju viharjev in neviht prijetnih občutkov in zapeljivosti oblik in barv. Ne bomo šli v steno, ker je klic sedla Malo Vratlo tako vabljiv. In ko se bližamo sedlu, medtem ko hodimo pod čudnimi oblikami nizke skalnate pregraje in se v ključih vzpenjamo po kamniti stezi, začutim, da tudi tukaj ni bilo tistega, in na drugi strani zagledamo valovite pode, pašnike in oblike visoke gore, ki se nedaleč od tam poganja v svoj najvišji vrh. Hladen veter mi je vse povedal, in razumel sem, da smo v tej svetli pustinji, nekoliko nižje, prišli po naključku k studencu, kjer je voda vrela na dan izpod grušča nekega melišča in v prostosti veselo tekla naprej. Spremljal sem jo s pogledom v prepričanju, da je tam spodaj še bolj bistra, še bolj mrzla in še lepša, nazadnje pa sem odkril, da je ni več. Popila jo je trava. Z grebena Treskača strmimo v sivkasto modrikaste daljave. Čez celo dolino pod nami se riše senca nazobčanega grebena. Treskavica na drugi strani, proti Ljuti, je presenečenje. Prostranost — kakor Gvozno polje — skrivnostna in skrita. Kakor pritlikavca sva v tej strašni areni lepote skakala čez skale in začela pot vrnitve. Zmerom sem se spraševal, zakaj se tako veselim vrnitve z gore, ko sem si tako želel iti gor. In medtem ko smo se bližali strmi, visoki steni Treskača, zagrnjeni v temno senco tega jesenskega popoldneva, me je spreletelo spoznanje: želja po iskanju, potreba po vzpenjanju, hrepenenje po letenju — čas, minljivost ln starost — odsotnost tistega na grebenih, v stenah in gorskih gozdovih — občutek neizpolnjenosti in kopmenje po ponovnem iskanju — utrujenost in nerodni koraki navzdol po ostrem grušču — in sam sestop ... sestop k samemu sebi. Spoznanje resničnega jaza, živo življenje, to, ta blagost znotraj, ta točka, v kateri se vse začenja in v katero se vse izteka — mir in neskončno razumevanje, razumevanje, razumevanje ... In globoka hvaležnost, globok mir in čustvo in prepoznavanje, in gotovost, gotovost obstajanja ... Kakor je dejal Guru Maharaj Ji: »Povzpeli smo se na najvišjo goro, kar jih je kdaj bilo. Storili smo več, kot bi sploh kdaj mogli storiti. Če ste kdaj okusili Spoznanje, potem imate izkušnjo, ki je tisočero in tisočero in tisočero življenj ne more izkusiti. Povzpeli ste se na višje gore, kot bi sploh .„, kdaj mogel biti Mount Everest.. ,Ö'J (prevedel F. Vogelnik) i. jugoslovanska alpinistična odprava v novo zelandijo TOMAŽ J AM NI K Uvod Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS je že pred leti uvrstila v svoje srednjeročne plane odpravo v novozelandske Alpe. Njeni cilji naj bi bili — vzponi Jugoslovanov še v neznanem gorovju, navezovanje stikov s tamkajšnjo planinsko organizacijo in zbiranje podatkov o možnostih alpinističnega delovanja na Antarktiki. Jeseni 1979 je bil sprejet dokončen sklep o izvedbi odprave, izbrana je bila tudi ekipa: Tomaž Jamnik kot vodja ter Janez Benkovič, Luka Karničar. Janez Plevel in Lado Vidmar kot člani. Ekipi se Je kot samoplačnik pridružil še Dušan Kukovec. Odprava naj bi šla na pot v začetku januarja, vendar je zaradi zapletov z vizami in sredstvi poletela z brniškega letališča šele 31. 1. 1980. Celoten transport tako ekipe kot opreme je bil opravljen z letali. Zaradi omejene teže prtljage (20 kg) so člani odprave vzeli s seboj samo najnujnejšo opremo In sicer za ledno plezanje. Že pred odhodom je bilo namreč odločeno, da bo odprava delovala na področju najvišje novozelandske gore — Mt. Cook, 3764 m. Razlog za to je bil predvsem preprostejši dostop in pa višina gore, ki je obetala ledno plezanje. Na tem področju je namreč kar 21 vrhov višjih od 3000 m, med njimi se raztezajo ledeniki, dolgi tudi prek 25 km, ki se spustijo do nadmorske višine 600 m. Nad nadmorsko višino okrog 2100 m se obdržita sneg in led vse leto, ledeniki pa se seveda spustijo dosti nižje. Celotno področje Mt. Cooka je nacionalni park in obsega 69 958 ha. Na tem področju je nekaj koč in zavetišč, vsa so opremljena z radijskimi UKV postajami, ki omogočajo ob nesrečah zvezo z upravo parka, poleg tega pa prek njih uprava vsak dan oddaja vremensko napoved, ki pa se žal uresniči le v približno 60 %• Vreme na celotnem področju je silno muhasto in ga je zelo težko napovedovati. Vremenske spremembe si sledijo dokaj hitro, saj se že v dveh urah lahko sončen dan spremeni v snežno ali deževno nevihto. V naselju Mt. Cook, kjer je uprava nacionalnega parka in hotel s trgovino, pade na leto približno 4 m dežja, na grebenih nad naseljem, ki predstavljajo glavno razvodnico med vzhodom in zahodom pa že 7,5 m. V omenjeni greben je vključen tudi Mt. Cook. Hitre vremenske spremembo nastopajo predvsem zaradi vlažnih zahodnih vetrov s Tasmanovega morja. Kronološki potek odprave: 2. 2. 1980 je celotna odprava prispela v Christchurch — glavno mesto južnega otoka. Naslednji dnevi so bili izkoriščeni za zbiranje informacij, nakup manjkajoče opreme in hrane. 5. 2. 1980 smo po sedemurni vožnji prišli v naselje Mt. Cook, ki leži na višini 700 m pod istoimensko goro. Čeprav smo imeli med opremo dva šotora, smo za svojo bazo izbrali kočo Inwin Hat, ki je last novozelandskega alpinističnega kluba, saj so nam ponudili enake ugodnosti kot svojim članom. Koča nudi dokajšnjo udobje, saj smo imeli na voljo opremljeno kuhinjo in prhe s toplo vodo. Za bivanje v njej smo dnevno plačali .aJ 1,5$ za osebo. 40 Po podatkih, ki smo jih dobili v upravi nacionalnega parka, smo se odločili, da se najprej poskušamo povzpeti na Mt. Cook in sicer z vzhodne strani iz doline ledenika Tasman. Ledenik Tasman se razteza v dolžino 28 km in se spusti v dolino vse do višine 900 m. Za končno točko vzpona smo si izbrali Grand Plateau — ledeno ploščad na višini 2000 do 2500 m, na kateri stoji najvišje zavetišče — Plateau Hut 2240 m. 2e med dostopom do zavetišča nam je nagajalo slabo vreme. 8. 2. 1980 so Benkovič, Karničar, Plevel in Vidmar preplezali steno Mt. Cooka in dosegli vrh. Stena Je visoka prek 1000 m z naklonino med 50° in 60°. Plezanje v njej ovirajo seraki. Stena Je ledena, zaradi nizkih temperatur so imeli dokaj ugodne razmere. Pri sestopanju si je na višini 3300 m Karničar poškodoval levo nogo. Pri preskoku robne poči je namreč tako nesrečno doskočil, da si je zlomil levo nogo v gležnju. Vidmar je sam nadaljeval sestop in iz Plateau Hut poklical pomoč, ostali trije so nadaljevali sestop, ker niso vedeli, niti kdaj bo pomoč niti kakšna bo. Pozno popoldan jih je kakih 700 m pod krajem nesreče na ledeniku Linda pobral helikopter, jih odpeljal v Mt. Cook, Karničarja pa nato naravnost v Christchurch v bolnišnico. Istega dne sta se Jamnik in Kukovec povzpela na Mt. Johnson, 2682 m — lep razgledni vrh, ki leži na drugi strani ledenika Tasman nasproti Mt. Cooka. Zaradi nezgode smo se 10. 2. ločili in sicer sta Jamnik in Kukovec odpotovala v Christchurch, Benkovič, Plevel in Vidmar pa so nadaljevali vzpone na sosednje vrhove Mt. Cooka. 13. 2. 1980 so se vsi trije povzpeli prek grebena Syme na Mt. Tasman, 3498 m, nato prečili Silberhorn, 3307 m in Mt. Graham, 3200 m ter po njegovem JV grebenu in J steni sestopili na ledenik Linda in Grand Plateau. Vzpon so opravili v enem dnevu, čeprav navadno zahteva en bivak. Največje težave predstavlja vstop na greben Syme zaradi širokih ledeniških razpok in objektivnih nevarnosti. Plezanje je ves čas v ledu in snegu. 15 2. 1980 sta Plevel in Vidmar preplezala steno Mt. Dixon 3010 m. Stena je v naj-strmejšem delu visoka 500 m ter doseže nagib prek 60°. Po podatkih v vpisni knjigi nacionalnega parka sta opravila prvo ponovitev. Smer je bila preplezana lani. Istega dne se je Benkovič sam povzpel po ledeniku Linda na Mt. Cook in prav tako po njem tudi sestopil. 17. 2. 1980 smo se spet vsi sešli v naselju Mt. Cook. Medtem so bile opravljene vse formalnosti glede plačila stroškov Karničarjevega zdravljenja in 14. 2. Je bolnišnico zapustil. Pri tem sta nam veliko uslugo ponudila zakonca Vrhovnik, ki že dobri dve desetletji živita v Christhurchu, saj sta Karničarja povabila k sebi za vse preostale dni našega bivanja v Novi Zelandiji. Boljše nege in primernejšega kraja za Karničarjevo okrevanje verjetno ne bi bilo mogoče najti v vsej Novi Zelandiji. Pripomniti je treba, da je reševanje ponesrečencev v Novi Zelandiji brezplačno, država pa prav tako nosi stroške zdravljenja tujcev, ki se ponesrečijo in poškodujejo na novozelandskih tleh. 19. 2. 1980 so Jamnik, Kukovec in Plevel preplezali V greben Mt. Cooka, opravili prečenje srednjega in glavnega vrha ter sestopili po ledeniku Linda. Tura predstavlja klasično grebensko plezanje, zahteva pa kar 21 ur plezanja, saj je potrebno premagati 1500 m višinske razlike s strminami do 50°. 20. 2. 1980 sta Benkovič in Vidmar preplezala najtežjo steno v Mt. Cooku — steno Carolina. Višina te ledene stene, ki jo zapirajo ledeni odlomi in seraki je preko 2000 m. Največjo nevarnost v njej predstavljajo stalni plazovi tako, da jo po stopnji objektivne nevarnosti primerjajo s steno Eigerja. Za sam vzpon sta potrebovala 13 ur, morala pa sta bivakirati pri vstopu. Povprečna naklonina stene je od 50° do 60°. Vreme po tem zadnjem vzponu se je močno skazilo, tako da smo bili šele 23. 2. spet v dolini. Vreme se ni ustalilo, zato smo sklenili, da se preselimo pod Mt. Aspiring 3025 m. 25. 2. 1980 smo prispeli v Wanako, ki je izhodišče za področje Mt. Aspiring. 28. 2. 1980 smo bili pod Mt. Aspiring. Za vrh bi potrebovali še tri dni lepega vremena; ker slabo vreme ni popustilo, smo se odločili, da vzpone opustimo in za 2. 3. poskusa-mo dobiti prostor v letalu za Evropo. Prezasedenost letal iz Sydneya v Evropo in morda stavke na avstralskih letališčih so bile vzrok, da smo poleteli sele 12. 3., kot smo pri odhodu Iz Ljubljane tudi načrtovali. Oprema in hrana: Opremo, ki smo jo uporabljali, je prispeval vsak posameznik in je bila enaka, kot jo uporabljamo v Centralnih Alpah. Običajni ledni klini so bili uporabni v zelo strmih detajlih, največkrat si je bilo pri varovanju potrebno pomagati z cepinom in cepinom-kladivom. Novozelandci uporabljajo posebne kline, dolge kakih 60 cm, napravljene iz aluminijastih kotnikov. Zaščitno opremo in opremo za bivakiranje smo ves čas nosili s seboj, ker so vse smeri take, da lahko zahtevajo tudi bivakiranje. Tudi rezervno hrano je potrebno nositi s seboj v zadostnih količinah. Hrano smo kupovali v trgovinah v dolini; po zavetiščih in kočah hrane ni, saj so vsa zavetišča in koče neoskrbovana. V Novi Zelandiji je za težje vzpone možno nabaviti dehidrirano hrano, ki je enostavna za pripravo in lahka za prenos ter je sorazmerno poceni. En obrok stane od 1,5 do 2,5 g. Na splošno je izbira hrane zadostna. S seboj smo imeli dva šotora Zelenica — Induplati; z njima smo bili zadovoljni. Uporabljali smo ju za bivanje po kampih v Novi Zelandiji, razen pod Mt Cookom in med vzponi. Kampi v Novi Zelandiji so lepo urejeni z opremljenimi kuhinjami in obveznimi sanitarijami s prhami. Cena za dan kampiranja je 1,5 5 na osebo. Poudariti je potrebno, da so tako kampi kot koče izredno čisti. Transport: Transport je mogoč z avtobusi in ponekod tudi z letali. Avtobusi so udobni, vendar si je vsaj en dan pred odhodom potrebno preskrbeti vozovnico z rezervacijo. Avtobusi vozijo enkrat na dan tako, da je včasih potrebno čakati na sedež tudi po dva dni. Zaključek: Kljub muhastemu vremenu, ki je sicer novozelandska značilnost, pa z njim pred odhodom vendarle nismo tako resno računali, zato smo doma pripravljeni načrt skoraj v celoti uresničili. Nezgoda Luke Karničarja ni demoralizirala ostalih članov odprave. Razumljivo je, da je bila neprijetna tako za Karničarja, saj so se mu s tem podrli vsi načrti, kot za ostalo ekipo, ker se je razdrla ena od obeh navez. Treba je reči, da so tako Karničar kot ostali trije storili vse, da bi vrzel v ekipi pri opravljanju vzponov čim manj občutili. Opravljeni vzponi so našli odmev v novozelandskem časopisju, največ pa nam je pomenilo dejstvo, da so nam v začetku sicer prevideni in nezaupljivi rangerji v upravi Nacionalnega parka na koncu sami predlagali samo najtežje smeri, že pred odhodom pod Mt. Cook smo navezali stike s predstavniki novozelandskega alpskega kluba (Alpine Club) v Christchurchu in sicer z zakoncema Clark; zanju smo zvedeli s posredovanjem tov. Vide Strašek iz Ljubljane. Po povratku v Christchurch smo se s člani tega kluba domenili za skupno turo, pa jo je prekrižalo slabo vreme, izvedli pa smo predavanje o naših gorah in o naši odpravi na Mt. Everest. Ponudili so nam vso pomoč pri organiziranju ponovnih obiskov njihovih gora ali zbiranju podatkov o njihovih gorah. Zelo so se zanimali za našo planinsko organizacijo, način organiziranosti, način financiranja in podobno. Med bivanjem v Novi Zelandiji sem imel priložnost obiskati Antartic Division Department of Scientific and Industrial Research, ki ima svoj sedež v Christchurchu. Sprejel me je direktor Robert V. Thomson O. B. C. in mi dal nekaj dragocenih podatkov v zvezi z možnostjo organiziranja alpinistične odprave na Antarktiko. V sklopu Antarctic Division je namreč novozelandska baza na Antarktiki, ki je povezana z letalskimi zvezami s Christchurchom. Ob soglasju A. D. bi bilo možno te zveze uporabiti za transport ekspedicije. G. Thomson mi je pojasnil, da čistim alpinističnim odpravam niso pripravljeni nuditi te ugodnosti, popolnoma drugače pa je, če je odprava znanstvena. To pomeni, da bi bilo potrebno organizirati mešano odpravo, katere poglavitni cilj bi bile znanstvene raziskave. Program raziskav bi bilo potrebno skupno z zahtevo po uslugah prek naše ambasade posredovati Antarctic Division. R. V. Thomson mi je zatrdil, da lahkol pričakujemo pozitiven odgovor. Hkrati se je ponudil, da nam pismeno da še vse potrebne informacije. Jasno je, da se nam na Antarctic Division ni potrebno obračati, če ne želimo njihovih uslug. Naročnike Planinskega Vestnika, člane planinskih društev, vsa planinska društva po Sloveniji in meddruštvene odbore obveščamo, da je žiro račun Planinske zveze Slovenije od 1. 9. 1980 50105-678-47046 namesto dosedanje 50101-678-47046. na krilih vetra k soncu JANEZ BENKOVIČ Od tebe sem bolan, od tebe zdrav — od tebe moč in vzgon mojim perutim. O. Zupančič Z Lukom stopiva na vrh Mt. Cooka. Pogled objame ostre grebene okoli naju, se spusti na širše snežne platoje med njimi, ki so preprežene z razpokami in se polagoma nadaljujejo v razdrapane ledeniške jezike in naprej v neskončno daljo segajoče sive morene. Izgubljajo se med griči, zaobljenimi in golimi, poraslimi le z rumenkasto travo, ki prehajajo v bujni pas zelenja ob obali. Nekatere prodrejo prav do oceana. Temno moder Je in tam daleč na obzorju prehaja v sinje nebo. Od tam nekje je kapitan James Cook prvi zagledal to deželo in bele vrhove nad njo. Žal je preminil na povratku v Evropo. Tasman, ki je prišel za njim, da bi raziskal to deželo, je po njem poimenoval najvišji in najlepši vrh: Mount Cook. Do neba kipi njegov ostri beli greben, srebrna kapa pokriva rjave skale triglavega vrha. Le lahen vetrič je z nama... Hip nato se nama pridružita tudi Pubi in Lado. Stiskamo si roke, fotografiramo in se predajamo užitku počitka na vrhu. Poznali smo se že prej in smo vedeli to in ono drug o drugem. Zdaj čutimo, da smo vsi kot en mož. Vzpon nas je trdno povezal. Odkar smo premagali krajno poč in v mrzlem luninem siju zaplezali med serake vzhodne stene Mt. Cooka, smo trdo garali. Dali smo vse od sebe na tem našem prvem vzponu v gorah Nove Zelandije. Vse za en cilj: za pot k soncu, za strmi led izstopnega raztežaja, za čudoviti beli vršni greben in za sam vrh Mt. Cooka. Doživetje je silno. Srečni smo. Kljub temu je treba sestopiti. Hitro gre, čeprav je greben spihan, trdi led na njem pa se blešči v soncu. Težji zgornji del sestopa je že za nami ko so nenadoma pred nami težave. Najprej odskaklja po strmem ozebniku moj fotoaparat. Vrv je prežgala vrvico, na kateri je visel in samo gledam ga, kako se v vedno večjih skokih oddaljuje v globino. Tako sem jezen, da bi najraje jokal. Sestopamo hitro, da bi ga morda našli nekje spodaj, v pršiču, kjer se je zaustavil. Na koncu ozebnika smo. Pod nami je že bolj položen svet, zdaj res ni več daleč do ledenika Linda. Luka je prvi. Skoči čez razpoko v kup pršiča, nato pa zastoka. Ne more vstati. Hitro smo pri njem. Noga je zlomljena. Kar ne moremo verjeti, preveč dobro nam je šlo, preveč lep dan je bil, da bi moglo biti tako. Kljub temu je res. Lado gre h koči na Plateauju. Sam, čez nevarne razpoke ledenika Linda. Toda ne gre drugače. Zelo dobro je, da imajo v Novi Zelandiji odlično urejen sistem, če se zgodi nesreča. Vsaka koča ima z dolino brezžično radijsko zvezo. Tudi ml trije gremo počasi naprej. Varujemo vsak korak. Luka ne more na poškodovano nogo niti stopiti, zato se opira na enega od naju in »tanca«, drugi pa varuje oba. Nekako sestopimo in se prldrsamo na Lindo. Včasih se iz sten nad nami odlomi kakšen serak. Helikopterja ni In smo tu v nenehni nevarnosti pred plazovi; zato sestopamo naprej. Prodrli smo že daleč v srce ledenika Linda, prav med najhujše razpoke. Minilo je vse popoldne in kljub temu, da že vidimo kočo na Grand Plateauju, smo veseli kovinske ptice, ki črna in velika hrumeče kroži nad nami. Potem odleti, kljub temu, da signaliziramo »pomoč«. Očitno ne morejo verjeti, da smo sami tako daleč prišli, kajti Lado je javil, da je nesreča pod vršnimi skalami Mt. Cooka. Nato prileti nazaj, vrže dimne bombe in hip nato vidimo, da pristaja. Veseli smo, hkrati pa nas je strah, da se bo razdrapani ledenik kar sesul zavoljo neznosnega trušča. Še hip in odletimo v dolino. Vso doigo pot, za katero smo potrebovali gor dober dan poštene hoje, zdaj preletimo v petnajstih minutah. Za Luka je plezanje končano. Še isti dan ga helikopter odpelje v bolnišnico v Christ-church. Ostanemo sami, plezamo naprej. Spet na Grand Plateau. Tokrat nas popelje letalo. Tako si prihranimo naporen dostop, lahko pa vzamemo tudi mnogo več hrane, ki je osnova za uspeh na gori. Spet smo zadovoljni s kočami v Novi Zelandiji, saj so oskrbljene tudi z vso posodo za kuhanje, z bencinskimi gorilniki in spalnimi vrečami. Tudi voda je v velikem sodu tik za vrati. Naš cilj je drugi najvišji vrh Nove Zelandije — Mt. Tasman. Snežna piramida se pne tik nad nami. Odločimo se za greben Syme in za celotno prečenje Mt. Tasmana. To je čudovita grebenska tura. Še nikoli nisem plezal na kak vrh po takem grebenu. Tega sem se zavedel pozneje, tedaj pa sem samo gledal čudovito strmi snežni greben, kako se v lokih vzpenja. Obeta se nam pravi užitek. Najtežji del predstavlja prehod čez razpoke pod vzhodno steno. Novozeiandci pravijo temu predelu »Mad mile«.; Nora milja torej. Nora zato, ker se giblješ v zelo nevarnem svetu, kjer te lahko zasujejo plazovi, ki jih prožijo seraki, pa tudi razpoke so razporejene v pravi blodnjak. Kar najhitreje premagamo ta nevarni del in s sončnim vzhodom smo na grebenu. Razvežemo se. Strmina je od 40 do 50°, toda greben je res oster kot nož. Lado in Pubi sta spredaj. Gledam ju, prijatelja, kako gresta proti vrhu, in čeprav strmina ni ekstremna, je izpostavljenost popolna. Lovim ju, toda vedno znova se mi odmikata in nezadržno se bližamo vrhu. Vreme je spet lepo, zdi se, da imamo srečo. Vrh. Pogled uhaja na vse strani, tudi proti Mt. Cooku. Čudovito lepo je in zaželim si, da bi bile te gore bližje Evropi, da bi lahko prišel sem. Grebeni se lesketajo v soncu kot bi bili posuti z diamanti in daleč nad Tasmanovim morjem na vzhodu se vlečejo bele meglice. Obetali smo si konec težav, zato smo bili zelo presenečeni nad vršnim grebenom, po katerem smo prišli na vrh. Nato smo prečili še Mount Silberhorn in še naprej na Mount Graham. Sestopili smo po grebenu Graham nazaj na Grand Plateau. Ves čas sestopa je bil led zelo trd. Pa vendar to ni tisti zeleni led, ki ga poznamo iz Francije. Led v Novi Zelandiji je prozoren in tako trd, da se lomi pod udarci cepina in kladiva. Treba je udariti dvakrat, trikrat, da cepin drži. To pa je zelo naporno. Dan se je prevesil; tiho prihaja večer. Preživeli smo čudovit dan na ostrih ledenih grebenih in jutri je dan počitka ... Pozdravi nas sonce. Tišino prekinja le grmenje podirajočih se serakov in brnenje letal, ki neprestano krožijo med temi gorami. Mi pa sedimo na skali pred kočo in gledamo gore okrog nas. Pišem; veliko mi je do teh besed, ki prihajajo iz mene in jih zlivam Mt. Cook, greben med srednjim in glavnim vrhom ■ Mt. Tasman (levo), Mt. Cook (desno) na papir. Domače zvene in lepe so. Pričarajo mi košček doma in ko jih bom pozneje kdaj bral, mi bodo pričarale košček daljnih belih gora. Preplezali smo oba najvišja vrhova Nove Zelandije: Mt. Cook in Mt. Tasman. Naslednji cilj je JV stena Mt. Cooka. Imenuje se »Caroline«. Visoka je skoraj dva tisoč metrov in na polovici se prek cele stene vleče sto metrski pas navpičnih ledenih odlomov. 2e doma sem potihoma upal, da jo bomo preplezali. Ves čas sem govoril o tej »Ka-rolini«. In zdaj greva; Lado in jaz. Spočita in v bojnem razpoloženju komaj občutiva en dan dostopa. Bivakirava na ledeniku »Caroline« pod velikim skalnim blokom sredi morene. Vsega imava na pretek. Voda je takoj poleg in iz doline sva prinesla mnogo dobrot. Zavijeva se v topli puh, a spanca ni od nikoder. Preveč se podira v steni nad nama. Te gore niso kakor druge; še v tišini rahlo razsvetljene noči naju nenehno opozarjajo, da živijo. Zdi se, kot da dihajo z nama in nama med grmenjem ledu pripovedujejo: »Jutri,..« Sonce naju ujame že visoko na snežnem grebenu pod pregrado serakov. Do sem sva plezala lažje raztežaje, le skalam sva se umaknila v strmejši led za nekaj raztežajev. Sonce ima veliko moč, čeprav je še zgodaj dopoldne. Na grebenu sva varna pred ledom. INe vem, kako je z Ladom, mene je zares strah. Grmenje je tako zamolklo, pok ledenih mas tako ječi, da gre do kosti. Ko pa enkrat zaplezava v srce tega ledu, je strahu konec. Dva raztežaja sta res strma, I v vsakem imava po en detajl celo previsen. Vse morava dati od sebe. Na srečo je močno sonce led na površini za malenkost zmehčalo, tako da konice cepina, bajle in derez res dobro prijemajo. Po dveh raztežajih sva na vrhu pregrade serakov. Smejeva se drug drugemu in sploh ne veva, kaj bi. Splezala sva jih, te serake, ta strmi led, za katere sva slišala, da jih nekatere naveze plezajo tehnično z vijaki in lestvicami. In nad nama ni več grozeče nevarnosti, ki jo predstavlja padajoči led. Pa vendar sva šele na polovici stene. Zdaj je na vrsti garanje. Snežne strmine nad nama se vlečejo v neskončnost. Led postaja zelo trd. Blešči se kot steklo. Midva pa vedno enako: prvih petdeset metrov v strmi ledeni breg, stojišče, drugi pa varuje, gleda kako neskončno daleč nad njim je, nato pleza do njega in še petdeset metrov naprej. In tako mnogo mnogokrat. Noge začno boleti, ne ubogajo več. Le počasi sledijo mislim tja gor, kjer je rob stene. Pripravlja se nevihta. Za koprenastimi meglicami se od zahoda valijo sivi trebušasti oblaki. V težkih trebuhih nosijo dež, mrzel veter jih žene nad gore. Na vršnem grebenu L. sva. Ura je pol šestih zvečer. Pod nama je stena »Carolina«. Preveč je bilo vsega ta P" dan. Zavedava se le, da bo nevihta; megla polni ledeniške doline, plazi se ob širokih Mt. Cook z vzhodnega grebena, v ozadju stena Carolina bokih belih očakov in se tihotapi vse višje proti vrhovom. Sivi oblaki se bližajo obali Tasmanovega morja. Zamolklo se blešče v zahajajočem soncu in kmalu bodo dosegli gore. Veter na vršnem grebenu je silovit. Smer »Caroline« izstopi med malim in srednjim vrhom Mt. Cooka, zato morava še na glavni vrh po dolgem, ostrem snežnem grebenu proti severu. Ne varujeva več, kajti greben ni pretirano težak, čeprav je oster, podoben tistemu na Tasmanu. Poskušava iztisniti iz naju vso preostalo moč, da bi še pravi čas prišla na vrh in se nato spustila na ledenik Linda, kjer ne bi bilo težko bivakirati v eni od razpok. Ob 19. uri sva na vrhu Mt. Cooka. Za hip posediva in v mislih se preselim daleč v kraje čez ocean, kjer je prav zdaj, ko tu ugaša dan, zgodnje jutro; ljudje hitijo na delo in polja bržkone še počivajo pod debelo snežno odejo. Tam sem doma. Toda to je daleč, treba je pozabiti, kajti midva morava dol, v meglo. Sestop že poznava, zato nimava težav. Počasi se mrači, midva pa sva na ozki gazi med razpokami ledenika Linda. Iz megle prši, počasi korakava proti bivaku na Grand Pla-teauju. Veter vse bolj zavija, pripravlja se pravo neurje. Za konec padem še v ozko ledeniško razpoko. Na srečo se zagozdim z nahrbtnikom in Lado mi pomaga ven. Ušla sva neurju; ura je deset zvečer. Miško, Dušan in Pubi so veseli, ko se prikaževa, in novozelandski prijatelji nama čestitajo, saj je bila to prva ponovitev smeri »Caroline« letos in ena najhitrejših sploh. Sestopili smo z gora Nove Zelandije. Več kot 30 ur smo z letalom leteli proč od teh gora, ki smo jih vzljubili. Mlade in drzne so in čeprav niso visoke, so zelo lepe, vse polne ostrih grebenov, grozečih serakov in zahrbtnih razpok. Daleč za nami ostajajo ljudje, ki so nas tako prijazno sprejeli. Zdaj letimo domov, v kraje, ki jih imamo najraje, k ljudem, ki jim pripadamo. Nad Slovenijo smo in glej, naše gore so bele in greben Kamniških je prav tako oster kot tisti v Novi Zelandiji. V kotlini na južni strani se skriva staro mestece Kamnik. Od tam sem prvič videl gore in prevzele so me. 1. 8. 2. 1980 V stena Mt. Cooka, 1000 m, 9.30 ure, 40—60° (eno mesto 70°); navezi Luka Karničar-Lado Vidmar in Janko Plevel-Janez Benkovič; sestop Linda. 2. 13. 2. 1980 greben Syme do vrha Mt. Tasmana in prečenje Mt. Silberhorna do Mt. Grahama. Sestop po grebenu Graham. 15 ur, 40—50°, naveza Janko Plevel-Lado Vidmar-Janez Benkovič. 3. 20. 2. 1980 »Caroline« (JV stena Mt. Cooka) — 1500 m, 13 ur, 40—60°, (2 raztežaja 80—90°, previsni detajli), naveza Lado Vidmar-Janez Benkovič, sestop Linda. beseda o veznih poteh CIRIL ZUPANC Ko je bila 1953 urejena Slovenska planinska pot (SPP), ki povezuje naš gorski svet od Maribora, čez Pohorje. Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, Idrijsko hribovje, Nanos, Brkine, Slovensko Istro do Ankarana, si člani komisije za pota PZS nismo mogli predstavljati, da bo ta zgled imel tako velik vpliv, ki mu bodo sledila številna PD z urejanjem novih veznih poti po Sloveniji. Kakor že SPP nima zgolj zemljepisno-planinske vsebine pač pa delno tudi zgodovinsko, gospodarsko, botanično in tako naprej, tako so tudi številne druge vezne poti več-vsebinske in področje, po katerem so speljane, želijo predstaviti v več pogledih. Tako je tudi prav, saj planinstvo že zdaleč ne pomeni le hoje v gore, ampak je v njem vedno navzoče tudi zanimanje za vse tisto, kar človek v naravnem okolju želi in more videti ali spoznati. Ena od osnovnih dejavnosti PD je od vsega začetka ta, da z urejanjem in markiranjem odpira pot v gorski svet in ga tako odpira najširšemu krogu ljudi, ki postajajo ljubitelji gorskega sveta in so vse bolj pogosti obiskovalci naših vrhov in planin. Delovnemu človeku je zgolj hoja v naravo, v gore premalo. Ob tem želi videti nekaj več, spoznati pomen in zgodovino kraja, kjer hodi, tamkajšnje razmere, gospodarjenje, običaje, floro, favno, kamenine in še kaj. V tem pogledu naše vezne poti dokaj dobro opravljajo to nalogo. In ker ni vse zlato, kar se sveti, tudi z veznimi potmi ni vedno vse v najboljšem redu in prav. 2e pred prvo svetovno vojno je SPD, na predlog Alojza Knafeljca, sprejelo enotno oznako — rdeč krog z belo piko (Knafeljčevo markacijo) za osnovni znak na naših planinskih poteh. Tedaj je bilo sprejeto načelo, da s planinskimi markacijami ne bomo na gosto pobarvali naših gora in vrhov, ampak le toliko, da bodo potnika varno vodile po neznanem in manj varnem terenu. Tega načela se naši markacisti bolj ali manj dosledno tudi zdaj drže. Knafeljčeva markacija je kasneje postala osnovna markacija jugoslovanskih planincev. Z nastajanjem veznih poti pa se je označevanje planinskih poti tu in tam oddaljilo od tega lepega načela. Vrsta drugačnih oblik markacije in dodatnih znakov ob Knafeljčevi markaciji kvari estetske oblike naše planinske markacije. Komisija za pota zagovarja stališče, naj bodo vse vezne poti enako označene, posebno ali dodatno oznako vezne poti (črka, številka ali kak drugi znak) pa naj bi uporabili le redko, le toliko, da je glavna smer poti nakazana. Osnovno vodilo vsake poti pa naj bo priročen vodnik z dnevnikom, ne pa »barvanje« poti.' Treba je najti, če ne med članstvom društva pa zunaj njega, geografa, zgodovinarja, botanika, lovca in še koga, ki bo pomagal sestaviti zanimiv in strokovno vreden priročnik. Strošek za tako sestavljeni vodnik je morda nekoliko večji, zato pa sta njegova vrednost in veljava na dostojni višini, v ponos društvu in vsem planincem. Nekateri vodniki so pri društvih že pošli pa še niso bili ponatisnjeni, kaj šele, da bi bil ponatisnjeni v razširjeni in izpopolnjeni vsebini.2 Podobno je tudi z značkami za prehojeno vezno pot. Nekatera društva so prišla do njih po »bližnjici«, tj. dala so delati cenene značke, ker so pač poceni. To je medvedja usluga vabilu za množičen obisk gora. Značka mora biti enostavna in lepa. Mislimo, da tai zbor zapel še dve pesmi. Kočo je »odvezal« nne1^jb0,AZaS,UŽnih in delo™ih pri g ad-nji koče, Dani Mežnar. Po tem so na sosedje Krvavičnikovi fantje iztegnili svoje .frajtonarlce. in zapeli nekaj pesm D PHj„n„ST° planinsk0 razpoloženje in K?„« n°V? °C,° 80 se Pari zavrteli. nad w?iankaKSt0ji na višini okoli 850 m, nad Tesen grabnom. Najlažji dostop do cXeV2e0kkme je,S K?P,e (0b 9