NAJBOLJŠI ČASOPIS = NAJČA N A J \S C A NAJCA, glasilo Osnovne šole Grm, Novo mesto Letnik XXIII, junij 2013, št. 3, 4 IZ VSEBINE Intervju - Marta Medle Mala Najča Nepremagljiva enajsterica Intervju-Jana Dular Intervju - Roman Mihalič Intervju - Nejka Omahen 9. r. se predstavi Zabavne strani str. 27 str. 35 str. 64 str. 66 str. 71 str. 72 str. 80 str. 95 Dragi najčani! Letošnje leto je bilo za nas novinarje še posebej naporno. Kot ste že opazili v prvi letošnji številki, smo Najčo likovno prenovili in jo opremili s kakovostnejšimi fotografijami in risbami. V tokratni Najči pa smo se ukvarjali z navidez preprosto, a v resnici zapleteno temo. Temo, o kateri mislimo, da vemo veliko, a hkrati ne vemo ničesar. Kdo izmed nas se še ni srečal s problemom? Lahko gre za življenjski, ekološki ali pa za preprost matematični problem. Tema te številke Najče so torej problemi: veliki, majhni, posebni, skratka problemi vseh vrst. O odvisnosti je spregovoril Toni Hočevar, prebrali boste lahko intervjuja s taborniki in Romanom Mihaličem, izvedeli, kakšni so problemi v šolstvu, kuhinji, ekologiji ... Brali boste tudi o problemih včasih, torej o tistih problemih, s katerimi so se srečevali naše babice in dedki v mladosti. Od vas se bomo v slogu poslovili 9. razredi, gotovo pa vas že vse zanima, kdo sta letošnja miss in mister šole. Ravnateljičin kotiček TEŽAVE SO LAHKO TUDI PRILOŽNOST Presenečena sem bila, ko ste mi najčani povedali, da bodo tema tokratne Najče težave. Tako mladi, pa bi radi pisali in se pogovarjali o težavah. No, po razmisleku pa sem bila tokratne teme celo vesela. Življenja brez težav namreč ni. Kdor tega že zgodaj ne sprejme kot dejstvo, bo celo življenje nesrečen. Stalno spopadanje z njimi namreč ne pomeni samo stresa, ampak tudi priložnost za osebnostno rast, zorenje, pridobivanje izkušenj. Pred kratkim sem prebrala članek o mladem paru, ki je po diplomi želel zaživeti skupaj in si ustvariti družino. Ona, diplomantka komunikologije, on diplomant umetnostne zgodovine. Kar nekaj prošenj sta napisala. Na večino od njih ni bilo nobenega odziva, kaj šele vabila na razgovor. Pa se nista predala malodušju. Z znanjem, ki sta ga imela, sta prek spleta začela raziskovati, kaj lahko v tem času ponudita. Pa ne karkoli. Želela sta, da bi bilo to nekaj izvirnega, novega, da bi od tega živela, a pri tem tudi uživala. Da ne bi le hodila v službo, ampak imela delo, ki bi ju veselilo, ki bi jima bilo hobi. In sta začela kuhati. To ju je že od nekdaj veselilo. Pa ne karkoli. Zdravo hrano, presno hrano, biološko pridelano hrano. In jo razvažati za dopoldanske in popoldanske malice. Najprej sta vse delala sama, zgodaj zjutraj hodila po svežo zelenjavo, nato kuhala in razvažala, ponoči pomivala in ter ustvarjala recepte. Garala sta, a se nista pritoževala. Celo uživala sta. Sedaj, po štirih letih, imata uspešno podjetje z desetimi redno zaposlenimi in onadva lepo živita od tega dela. In uživata, ko delata. Najča je tako pred vami. Težava z iskanjem službe je bila tista, ki jima je odprla pot v boljše življenje. Uživajte v branju! Ne pozabite!!! Težav sicer ne iščimo, če pa nanje naletimo, jih poskušajmo spremeniti v priložnost. Nacionalni parlament v Ljubljani V ponedeljek, 8. 4. 2013, se je v Ljubljani odvijal že 23. otroški nacionalni parlament, ki so se ga udeležili predstavniki 12 regij. Novomeško regijo so zastopale Ana Staniša, Tara Pleško, Nastja Medle, Lucija Marcel Djuranovič, Katarina Malenšek, Ernestina Lavrih in Saša Vesel. Kot novinarja pa sva ga obiskala Ajda Blatnik in David Zabčič, ki sva spremljala potek skrbno organizirane seje v stavbi Slovenskega parlamenta, ki v svojo dvorano sprejme preko sto ljudi. Parlament se je začel s pozdravi raznih govornikov, med njimi tudi našega predsednika države, Boruta Pahorja. Zaželeli so nam veliko iskrivih zamisli in predvsem to, da svoje otroštvo preživimo v miru in sreči. Nadaljeval se je s predstavitvijo delovnega predsedstva, katerega del je bila tudi naša udeleženka Ernestina Lavrih. Vse otroke so razvrstili v 4 skupine, ki so imele možnost razprave o temah: ljubezen in spolnost, prihodnost, medsebojni odnosi in samopodoba ter vpliv družbe nanjo. Z Davidom sva imela priložnost spremljati delo vseh štirih skupin in slišala sva razprave, polne pametnih izjav na visoki kulturni ravni. Po končanem delu skupin je sledila debata, kjer so vsi predstavili svojo temo: -1. skupina je ugotovila, da so medsebojni odnosi dejavnost, ki povezuje ljudi in so zato tako pomembni v odraščanju, ko se je potrebno povezovati in kovati skupne vezi. Kot primer ene najpomembnejših vezi so izpostavili odnos staršev in otrok ter medgeneracijske odnose, ki jih danes zanemarjamo. Ustavili pa se niso le pri zasebnih medsebojnih odnosih, temveč so poudarili, da bi morali parlamenti potekati bolj redno, da bi lahko navezovali prijateljstva in mnenja. V razpravi so dodali, da je odnose treba graditi na zaupanju in z dejanji, ki povezujejo generacije. -2. skupina, ki je imela temo ljubezen in spolnost, je poudarila, da se pri odločitvi glede spolnosti in ljubezni ne smemo zanašati na medije ali socialna omrežja, temveč na srce. V razpravi so se ustavili tudi pri istospol ni? partnerjih, kar je pripeljalo do mnogih nasprotu- ^ jočih si mnenj! Omenili so tudi, da se z ljubeznijo in spolnostjo ne mudi in nam zato ni treba hiteti. Na koncu pa je neki fant povzel razpravo z izjavo, da je ljubezen lepa. -3. skupina, ki je za temo dobila samopodobo in vpliv družbe nanjo, je menila, daje podoba mišlje- nje o samem sebi in da nanjo vplivajo mnogi dejavniki v našem življenju, kot so prijatelji, družina in okolje, kjer bivamo. Poudarili so, da moramo upoštevati nasvete drugih, a se vseeno ravnati po svoji vesti in razmišljati s svojo glavo. Zaključili pa so z mislijo, in sicer: »Naj svet ne spremeni tebe, ti spremeni svet!« V razpravi so poudarili, da moramo vedno povedati, kar je prav in da se pri grajenju svoje samopodobe ne smemo opirati na medijske osebnosti. Ugotovili so, da ima okolje vse večji vpliv na samopodobo, ki se lahko v življenju spreminja, če ne spoštujemo sebe, kajti če ne spoštujemo sebe, tudi drugih ne bomo. - 4. skupina je imela temo prihodnost. Povedali so, da je najpomembnejši dobro zastavljen cilj, za dosego katerega so potrebni pogum, podpora, talent, trdo delo in vztrajnost. Zelo pomembni pa sta tudi podpora družine in denarna zmožnost, saj je denar danes na žalost sveta vladar. Parlamentarci so dodali še, da zaradi prihodnosti ne smemo zanemarjati sedanjosti in da moramo za skupne cilje stopiti skupaj. V vseh razpravah, predvsem v zadnji, pa je bilo veliko prošenj poslancem, ki so bili prisotni, naj imajo razsodne in družbeno koristne odločitve. Parlament se je zaključil z govori poslancev in razglasitvijo teme za 24. otroški parlament, ki nosi naslov RAZMERJA V DRUŽBI. Mislim, da si bomo vsi, tudi midva z Davidom, zapomnili to izkušnjo. Ajda Blatnik in David Zabčič V jutranjih urah 8. 4. 2013 smo se odpeljali v Ljubljano, kjer smo se udeležili zasedanja otroškega parlamenta. Osnovnošolci iz vse Slovenije smo za letošnjo temo izbrali odraščanje. Uvodoma so nas v parlamentu nagovorili Janko Veber, predsednik državnega zbora, predsednik države Borut Pahor, minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nusdor-fer in predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije Darja Groznik. Po nagovorih smo se razdelili v skupine, ki so oblikovale svoja stališča na temo odraščanja. Največ pozornosti je bilo namenjene medsebojnim odnosom, samopodobi, vplivu družbe, spopadanju s problemi, ki jih prinaša odraščanje in tako dalje. Zasedanje je bilo zame velik izziv, zelo poučno in menim, da bi moral otroški parlament zasedati večkrat v letu. Ana Staniša EKO KOTIČEK Mesec april je bil za eko predstavnike pomemben in gotovo tudi najbolj zanimiv mesec v letu. V njem smo namreč obeležili kar dva pomembna datuma, ki ju prav gotovo ne bomo več pozabili. 22. 4. smo se vsi Zemljani lahko poklonili Zemlji, ki nam omogoča življenje in z vsemi svojimi naravnimi lepotami poskrbi za marsikatero nepozabno doživetje. 26. 4. pa je bil prav poseben za vse ljubitelje živali, pravzaprav je bil ta dan kot nekakšen mali praznik. Tega dne so vsi predstavniki obiskali zavetišče Zajčji vrh. Za male in velike kosmatince je naša šola pridno zbirala hrano, za katero so nam bili njihovi lačni želodčki še kako hvaležni. Laura Medle, 8. c Obisk zavetišča Turk Eko predstavniki od 1. do 9. razreda smo se 26. 4. 2013 v spremljavi treh učiteljic odpravili v zavetišče Turk. S seboj smo odpeljali hrano za živali. Vsi smo bili navdušeni, še posebej, ko smo zagledali pse. Po nekaj minutah se nam je pridružil gospod Turk, ki nam 'e razdelil povodce, mladičke pa mo lahko vzeli v naročje. Kasneje smo se odpravili na bližnji travnik, kjer smo pse sprehajali in se z njimi igrali. Vsi smo bili žalostni, ko je učiteljica oznanila, da se že vračamo. Bil je zelo zabaven dan in mislim, da bi ga vsi ponovili. Tara Polovic, 8. A TEKMOVANJA DRŽAVNO TEKMOVANJE V HITREM IN ZANESUIVEM RAČUNANJU Najboljši razredi v šolskem letu 2012/13 (upoštevali smo rezultate najboljših 8 učencev iz vsakega razreda): MATEMATIKA V četrtek, 4. aprila, je na OŠ Drska potekalo področno tekmovanje iz matematike. 13 učencev z naše šole je osvojilo srebrno Vegovo 1. MESTA priznanje: 2. razred 6. razred 8. razred 7. r.: 3. razred 7. razred 9. razred • Filip Brajčič • Eva Brudar ■ Anja Mitrovič • Jan Šere 2. MESTA • Ciril Cerovšek • Klemen Blatnik 1. razred 4. razred 5. razred 8. r.: • Jakob Hofferle Najboljše osnovne šole (upoštevali smo najboljših 20 • Špela Šetina učencev iz šole): 1. MESTO • Blaž V. Bučar OŠ Grm Novo mesto!!! 9. r.: ■ Luka Keserič • Jon Škerlj Finale državnega tekmovanja v hitrem in zanesljivem • Matej Brudar • Aljaž Gorjanec računanju je bilo v soboto, 9. 3. 2013, na Osnovni šoli Mirana Jarca Črnomelj. Z naše šole se je na državno tekmovanje uvrstilo 7 tekmovalcev. Vsi so odlično opravili svoje delo. Luka Gautam, 5. mesto; Luka Orel, 14. mesto; Lana Božič, • Filip Brajčič 11. mesto; Jan Predovič, 8. mesto; Sinja Mežnar, 3. mesto; Eva Brudar, 13. mesto; Anja Mitrovič, 15. mesto. Vsem tekmovalcem čestitamo!! Pobrali ste vsa najboljša mesta! Na državno tekmovanje, ki je bilo 20. aprila na OŠ Šmihel, so se uvrstili: ■ Anja Mitrovič • Luka Keserič LEFO Tekmovalci, ki so se uvrstili na meddržavno tekmovanje: Luka Gauta m - učenci od r. do 3. razreda; Sinja Mežnar - učenci od 4. do 67V.izreda; Eva Brudar - dekleta od 7. razreda OŠ do konca SŠ. Vsem učencem čestitamo za izredne dosežke! Bravo! V petek, 22. 4. 2013, je na OŠ Drska potekalo področno tekmovanje iz znanja fizike. SREBRNO Stefanovo priznanje so osvojili: • Blaž V. Bučar, ■ Luka Keserič, • Jakob Hofferle, • Peter Majcen. Na državno tekmovanje, ki je bilo v soboto, 13. 4. 2013, na PeF v Ljubljani, so se uvrstili: • Blaž V. Bučar, ■ Jakob Hofferle, • Luka Keserič. Jakobu in Luki je za točko ušlo zlato priznanje. 6 TEKMOVANJE IZ KEMIJE ZA PREGLOVO PRIZNANJE ASTRONOMIJA Tekmovalo je 15 učencev osmega in 22 učencev devetega razreda. Za bronasto Preglovo priznanje je bilo potrebno zbrati najmanj 70 % možnih ročk. Iz 8. razreda so osvojili bronasto priznanje: Tinkara Moretti, Jakob Hdjferle, Alja Strbenc, Nejc Matoh, Hasan Hodžič. Iz 9. razreda so osvojili bronasto priznanje: Luka Kese-rič, Peter Majcen, Matej Brudar, Jon Škerlj, Aljaž Gorjanec, Tina Klobučar, Domen Bukovac, Ema Koncilija, Mark Pečnik, Patricija Strojin. Tinkara Moretti, Jakob Hofferle, Luka Keserič, Peter Majcen in Matej Brudar so se uvrstili na državno tekmovanje za srebrno in zlato Preglovo priznanje, ki je bilo 9. marca 2013 v Metliki. Jakob Hofferle je osvojil ZLATO PRIZNANJE, Luka Keserič in Peter Majcen pa SREBRNO PRIZNANJE. VSEM DOBITNIKOM PRIZNANJ ČESTITAMO! EKOKVIZ V petek, 8. marca 2013, je potekalo šolsko tekmovanje v Ekokvizu, ki se ga je udeležilo 4429 učencev in njihovih mentorjev iz 170 slovenskih osnovnih šol. Na Ekokvizu sodelujejo učenci 6., 7. in 8. razreda. Učenci šestega razreda so se pomerili v temi Zdravje in dobro počutje, učenci sedmega razreda v temi Energija in učenci osmega razreda v temi Trajnostna mobilnost. Na naši šoli se je tekmovanja udeležilo 7 ekip, ki so jih pretežno sestavljali učenci 6. in 7. razreda, saj v 8. razredu ni zaznati velikega zanimanja za tovrstno tekmovanje. Vse ekipe so se dobro spopadle s težkimi vprašanji, najbolje pa se je odrezala ekipa Divje mačke, ki so jo sestavljale učenke 7. razreda: Nina Roženbergar, Staša Balkovec in Jana Jurečič. S 24 točkami so dosegle 19. mesto med 182 ekipami v novomeški regiji. Vsem ekofacam iskreno čestitamo za dosežen rezultat! Tina Gimpelj GEOGRAFIJA Državno tekmovanje iz geografije je potekalo 18. 4. 2013 v Logatcu. Luka Keserič je osvojil 2. MESTO V DRŽAVI IN S TEM ZLATO PRIZNANJE, Lučka Žnidaršič pa je osvojila SREBRNO PRIZNANJE. Državno tekmovanje iz astronomije je potekalo 12. 1. 2013. Luka Keserič iz 9. b je osvojil 3. nagrado ter osvojil ZLATO PRIZNANJE. SLOVENŠČINA Na področno Cankarjevo tekmovanje so se uvrstili Ajda Blatnik iz 8. b ter Peter Majcen in Andraž Prus iz 9. b. Vsi trije so osvojili srebrno priznanje. Tara Pleško, 9. b TEKMOVANJE UČENCEV 9. RAZREDA V ZNANJU ANGLEŠKEGA JEZIKA Dvajset učencev je osvojilo bronasto priznanje na šolskem tekmovanju. Enajst učencev se je udeležilo regijskega tekmovanja, ki je potekalo na OS Brestanica 31. januarja 2013. Sedem učencev je osvojilo SREBRNO priznanje: Anja Mikulan, Bor Steblaj, Gal Pungerčar iz 9. a, ter Nik Gabrič, Lea Mioč, Tina Klobučar in Peter Majcen iz 9. b. Lea Mioč, Tina Klobučar in Bor Steblaj pa so se udeležili tudi državnega tekmovanja v Postojni. Čestitamo! Mentorica: Helena Šterk MLADI RAZISKOVALCI V ponedeljek 20. maja je v Murski Soboti potekalo državno tekmovanje mladih raziskovalcev. Udeležili so se ga Ema Koncilija in Ana Kotar ter Jakob Judež in Jakob Hofferle, vsi s področja psihologije. Ana in Ema sta osvojili prvo mesto in s tem zlato priznanje, Jakoba pa sta dosegla srebrno priznanje. Oblikovanje: Lučka Ž, Tina K., 9.b na. Prava komunikacija —r T “ .. s starsi lahko pomaga mladostniku prebroditi mnoge težave. Naloga najstnika KOLUMNA PROBLEMI SO, PROBLEMI BODO Problemi so prisotni povsod: doma, v službi, v šoli, v trgovini, skratka povsod. Kaj pa pravzaprav je problem? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: Problem je, kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje. Osredotočil se bom na probleme nas, najstnikov. Najstniki se v času odraščanja spopadamo z različnimi problemi. Nekaterim problemom nismo kos in se jim raje izognemo ter iščemo razloge in krivdo zunaj sebe ali v okolici. Pri tem odklanjamo vsako pomoč, ker se svojih problemov večkrat sploh ne zavedamo. V resnici pa nismo dovolj močni, da bi se otresli slabih navad in odločili za drugo pot. Posledica tega so neuspehi v šoli in konflikti s starši. Marsikdo se začne družiti z vrstniki, ki pijejo alkohol, kadijo in se drogirajo, ne da bi pomislil, kam to vodi. To so problemi, pred katerimi si ne smemo zatiskati oči. Vloga staršev je pri tem zelo pomemb- pa je, da prevzame odgovornost za svoja dejanja in da zavestno izbere tiste rešitve, kjer bo negativnih posledic čim manj. Kljub najstniškim težavam, ki so neizogibni del odraščanja, so lahko najstniška leta najlepša, polna dogodivščin, če jih le znamo pravilno izkoristiti. Če povprečnega najstnika vprašaš, kaj je njegov največji problem, bo zagotovo omenil šolo. Tu so domače naloge, ocene, na drugi strani pa sošolci ter preostala družba. Ljudje se namreč ves čas borimo za dober ugled, položaj v družbi. Seveda so problemi tudi izven šole: težave doma, nasilje. Problemi so del našega življenja, zato je najbolje, da se naučimo živeti z njimi. Ne bom lagal ter rekel, da se je mogoče znebiti vseh problemov. Res pa je, da se da nekaterim izogniti, npr. slabim ocenam z učenjem, obremenjenosti z domačimi nalogami tako, da si delo razporediš, slabi družbi pa tako, da si, kdor si in spoznal boš prave prijatelje. KOLIKO PROBLEMOV NAS OBKROŽA! Blaž Vovko Bučar Pri razrednih urah smo se pogovarjali o problemih današnjega časa in razmišljali, kako bi jih lahko rešili. Našteli smo ogromno problemov, najpogosteje pa so se pojavljali naslednji: gospodarska in politična kriza, različne zasvojenosti (droge, alkohol, računalnik, mobitel), stres, nasilje, pomanjkanje časa, onesnaževanje ... Večino teh problemov smo v Najči tudi obdelali, v tem prispevku pa si lahko preberete še mnenja naših učiteljev o različnih problemih. PROBLEMI PRI KUHANJU IN V KUHINJI Valentina Žefran Kdaj imeti obrok? Vsaj enkrat na dan bi se morala celotna družina zbrati skupaj za mizo. Ali pri zajtrku, kosilu ali vsaj večerji. Takrat se lahko pogovarjamo med seboj vsi člani, delimo med seboj dogodivščine dne in naše načrte za naslednji dan. Kdaj se še družina tako lepo zbere skupaj? Pri televizorju? Že mogoče, a takrat ne komuniciramo. V bistvu nismo zares skupaj. Priznate? S tem ko smo kuhanje umaknili iz našega seznama dnevnih »obveznosti«, smo prikrajšali svojo družino za kvalitetno zdravje in sobivanje. Se vedno razmišljate, da kuhanje ni potrebno? Pomanjkanje časa je izgovor. Zakaj? Najprej si iskreno priznajte, koliko časa prebijete pred televizorjem, računalnikom, telefonom. Morda nimate časa zaradi tega. Morda delate cel kup »nepomembnih« zadev, ki so res nepotrebne. Zamenjajte te aktivnosti s kuhanjem, njih pa raz- poredite preko celega tedna in ne pretiravajte z njimi. Kaj dati v lonec? Predvsem ne komplicirajte. Jedi so lahko zelo enostavne, a s tem niso nič manj kvalitetne. Hranilna vrednost jedi ni povezana s komplicirano pripravo. Obudite stare pozabljene domače jedi (močnik, proseno kašo, žlinkrofe, polento, žgance, joto, ješpren, zlivanke...). Večkrat poskusite nove okuse, da vam postanejo všeč. Človek mora 18-krat okušati novo jed, da se navadi njenega okusa. Ljubezen gre skozi želodec Rada kuham, ko nas je več. Opazujem tiste zadovoljne in velikokrat presenečene obraze, ko ponudim nekaj, česar še nisem. Ja, včasih ne uspe. Tudi takrat jim to ponudim, ker se takrat največkrat zavedo, da ni vedno vse lahko. Naslednjič bolj cenijo, ko jed uspe. PROBLEMI SODOBNE ŠOLE Tihomir Troha Med velike probleme šole sodi OCENJEVANJE ZNANJA. Ta tema ne pusti nikogar ravnodušnega. Tokrat bom izpostavil dejstvo, da so ocene naših učencev previsoke. VASE ZNANJE JE PRECENJENO! Kaj mislim s tem? Poglejte: če bi sešteli vse ocene učencev na tej šoli in izračunali povprečje, bi to znašalo okoli 4. Povprečje ocen pa bi moralo znašati med 2,5 do 3, to je sredina med oceno 1 in 5. Zakaj? Sposobnosti učencev se namreč vedno razporedijo po tako imenovani Gaussovi krivulji (razlago pojma poglejte na spletu. Naj na kratko razložim, kaj pomeni Gaussova normalna razporeditev v primeru šolske uspešnosti. Pomeni, da je manjši del učencev (10 %) manj sposoben za šolsko učenje - ocena 1, na drugi strani pa je manjši del učencev (prav tako okoli 10 %), ki je nadpovprečno sposoben za učenje - ocena 5. Potem je okoli 20 % učencev, ki se lahko naučijo za oceno 2 in prav tako okoli 20 % učencev, ki se zmorejo naučiti za oceno 4. Vmes pa so povprečni KATJd PROBLEMI V ŠPORTU Majda Križe ■ Wmm LE se: to DA SHo N/AJ&oUsiA LE DA SE TRDIMO fO svojih NAJBOLJ S IH MOČEH• H. MARIJA GRAH JOŽEFA STANIŠA Ko sem bila jaz tako mlada, kot ste sedaj vi, so bili časi in problemi drugačni. Življenje je bilo čisto drugačno. Zabav je bilo zelo malo, pa še tistih se nismo smeli udeležiti, razen obiskov pri prijateljicah na vasi. Edino v kino sem hodila, vendar še to zelo malo. Takrat je bilo glavno delo doma in na polju, nato šola. Jaz sem morala v poletnem času z živino na pašo. Moram povedati, da kakšnih problemov ni bilo, ker si nismo upali ugovarjati. Pravzaprav se nismo zavedali problemov. O modi takrat nismo vedeli nič, ker je bila izbira v trgovinah slaba, pa tudi denarja ni bilo. Pripomočki in torbe so bile redkost, vendar pa smo zato uporabljali torbe iz blaga (naredile so jih šivilje) in aktovke, ki so morale zdržati kar nekaj let. Glede športa je bilo tudi slabo. Pravih smuči, sani, oblačil in obutve nisem imela. Mama mi je rekla, da je smučanje in sankanje samo za fante. Ko sem začela hoditi v srednjo šolo, sem dobila staro žensko kolo. Nika Staniša Sem Marija Grah, rojena leta 1932 v Prekmurju v vasici Korovci. V Novo mesto sem prišla s trebuhom za kruhom. Pri nas ni bilo tovarn in služb, da bi se lahko zaposlila. Moji sošolci so šli iskat delo največ v tuje države. Na prošnjo mame sem ostala v Sloveniji, čeprav daleč od doma. V Novo mesto sem prišla leta 1949, ker bi drugače morala doma na udarniško delo. Imela sem hudo domotožje. Se kot predšolski otrok sem bila zmeraj doma, da sem pazila kure, da ne bi pozobale vse pšenice na njivi. V osnovno šolo sem hodila na Cankovo peš že v prvem razredu in pot je trajala 45 minut. Ko sem hodila v drugi razred, so začeli zidati novo šolo, da smo za tiste čase imeli res lepo šolo. 6. aprila leta 1941 pa se je pri nas začela vojna. Zjutraj ob 6. uri je čez mejo prijezdil nemški vojak z belo zastavo in tako nas je nemška država v Prekmurju prepustila Madžarom in zato smo se morali v šoli učiti madžarsko. Na vseh uradih so govorili le madžarsko. Ob koncu vojne so prišli ruski vojaki, da bi prišli do Hitlerja. Z mojim prekmurskim fantom sem se poročila. Imava 3 otroke in 4 vnuke ter 2 vnukinji. Imam jih zelo rada. Tara Pleško, 9. b NJIKol) MIKolI NIKOLU NIKOLI ne obopcijte.'1 V/. CHURCHILL, drrcivhlk: m % p 'T \ i ^ , l ^ i - v U Z j • T J? . 6 r , MARTINA NOVAK Predvsem zelo težko se je dobilo kavo, ki so ji takrat rekli črno zlato. Težko se je dobilo predvsem surovine, kot so kvas, čokolada ter olje. Zelo popularen je bil tudi jeans, ki se ga takrat tukaj ni dobilo, ampak v Avstriji in Italiji. Takrat smo tudi sejali in okopavali pridelke na roke, česar si danes ne moremo predstavljati. Takrat si teh stvari nismo predstavljali kot težavo. Bili smo navajeni tako živeti. Erika Abolnar ALOJZIJA VRANIČAR Doma nas je bilo sedem otrok. V šolo v Prečni sem začela hoditi pet let po drugi svetovni vojni. V primerjavi z današnjimi razmerami smo živeli v precejšnjem pomanjkanju. V šoli nismo imeli malice. Največkrat nisi imel tudi od doma kaj vzeti. Spomnim se, da smo samo nekajkrat dobili za malico oranžni sir (najbrž je bil delan z rdečo papriko) iz ameriške pomoči. Takšnega nisem videla nikoli več. V prvi razred sva začeli hoditi skupaj z mojo sestro dvojčico. Z grenkobo se spominjam, da sem bila najboljša v razredu, pa me je kljub temu učiteljica tepla s palico po roki, ker sem bila levičarka. Dvojčica je pisala z desno roko, o čemer sem kasneje veliko prebrala, da se to lahko zgodi tudi pri dvojčkih. Danes je to normalno. Tudi moja hčerka in vnuk sta levičarja. Sedaj tega v šoli več ne preganjajo. Spomnim se, da je učiteljica v 3. razredu od nekod prinesla radio (takrat ga je imel malokdo). Takrat je bilo zelo napeto, ker bi zaradi Trsta skoraj prišlo do vojne z Italijo. Rada se spomnim tudi gledališke igrice Mojca in živali, ki smo jo samo deklice igrale v 3. razredu. Jaz sem igrala medveda in še zdaj se spomnim dela besedila. Ko sem bila v 4. razredu, je k nam prišel stric iz Preval v Suhi krajini. Potreboval je varuško za leto dni starega dojenčka. Sole tam takrat še ni bilo, zato smo imeli pouk v neki kmečki hiši po dva razreda skupaj vsak drugi dan. Ker se na to nisem mogla navaditi, sem že čez tri tedne odšla nazaj, domov v Novo mesto. Ema Koncilija MATE TRE^O? Edvard Munch, Krik Če govorimo o problemih sodobnega časa, ne moremo mimo stresa. Le kdo ga ne pozna? Mladostniki pa se srečujemo z eno izmed oblik stresa, to je trema. V ponedeljek, 18. marca 2013, je Polonca Čarf na razredni uri 9. C izvedla delavnico o tremi. KAJ JE TREMA? Učenci so menili, da je trema: • živčnost, • napetost, • tresenje, • skrb (če si povedal prav oz. narobe ali pozabil), • strah ... Učiteljica je povedala, da je trema vrsta strahu, ki ga nekdo občuti v povezavi z določeno situacijo v prihodnosti, za katero ocenjuje, da presega njegove sposobnosti. Beseda izvira iz grške besede tremo in latinske tremor, pomeni pa tresenje, drgetanje, grozavo vzburjenje (povzeto po Z. Milivojeviču). / KAKO JO DOŽIVLJAMO, KAKŠNI SO TELESNI ODZIVI? Glas se ti začne tresti in s tem tudi kolena in roke, potiš se, • »kepo« imaš v ustih, grlu, želodcu, • težko govoriš, • začneš plitko dihati, • trese se ti glas, • imaš suha usta, • razbija ti srce ... V KATERIH PRIMERIH SE SREČAMO S TREMO? • Med in pred spraševanjem, • med in pred javnim nastopom, • med in pred ocenjevanjem (testom), • med in pred tekmovanjem ... KAKO LAHKO TREMO PREMAGAMO? • Dobro se pripraviš, naučiš snov, • z umirjenim dihanjem, • spiješ kozarec vode, • moraš zaupati vase (da ti bo to uspelo), • izbereš določeno točko in gledaš vanjo (javni nastop) ... Učenci so v praktičnem delu delavnice poskušali zapeti pesmico Marko skače in ugotovili, da se je težko izpostaviti pred skupino ter da je trema spremljevalka vseh nas. Za zaključek je učiteljica z učenci izvedla dve tehniki za premagovanje treme, sproščujoče globoko dihanje in sproščanje z domišljijo. Nika in Tina, 9. b Toni Hočevar »KLIN SE S KLINOM ZBIJA!« Velik problem sedanje družbe so odvisnosti. Ob besedi odvisnost veliko ljudi najprej pomisli na odvisnost od drog, vendar morda danes postaja se hujša odvisnost od mobilnih telefonov in računalnikov. Tonija Hočevarja smo povabili na intervju in mu zastavili nekaj vprašanj o tej odvisnosti. ■ Danes vse več otrok preživlja dneve za računalnikom. Kako Vi doživljate ta problem? Računalnik je vir zabave, vir odnosov, povezovanja, socialnih odnosov, tako da verjamem, da mlad človek fino zadovolji svoje potrebe ob računalniku. Problem vidim v tem, da potem ne razvija drugih možnosti zadovoljevanja svojih osebnih potreb in počasi postane malo len. Prijatelji ga kličejo na igrišče in nima časa, ker mu je lažje igrati igrice doma; punce čakajo fante, da jih pridejo osvajat, a oni nimajo časa za punce, ker igrajo igrice. I Vse več otrok tudi navezuje osebne stike prek facebooka in drugih komunikacij. Kam menite, da to vodi? Verjetno je to neko olajšanje. Ce nekdo izraža stisko in išče nek dialog pomoči tudi preko facebooka in drugih socialnih omrežij, je to bolje kot nič, bolje, kot da to drži v sebi in ne komunicira o tem z nikomer. Verjamem, da je občutek olajšanja večji, ko človek rešuje neke svoje stiske z živo osebo v direktnem stiku, ampak treba pa je narediti ta korak in iti do nekoga, mu pogledati v oči, se mu izpovedati — to pa je težko. In seveda je lažje, da to narediš doma, v objemu varne sobe, v stiku z računalnikom. Ki ga lahko tudi vedno ugasneš ali preusmeriš ... A tako ne razvijaš možnosti osebnega stika - da pokličeš dobrega prijatelja, se z njim dobiš, malo počvekaš, kar ti prinese občutek olajšanja. Verjamem, da tudi socialna omrežja velikokrat pomagajo ljudem razreševati njihove stiske in lahko rečem, da je to super. Razvoj se pač ne bo ustavil. Starejši pa moramo sprejeti, da imajo mladi veliko različnih načinov reševanja svojih stik, in če je to eden od načinov, mu moramo v bistvu zaploskati. I Zasvojenosti je veliko vrst, v zadnjem času pa je zagotovo v vrhu prav zasvojenost z računalniki in mobiteli. Kdaj lahko rečemo, da je nekdo zasvojen oziroma koliko ur na teden je še normalno preživeti za računalniki, telefoni...? Težko je določiti, kje je meja med uporabo in zlorabo računalnika, ki nato preide v neko zasvojenost. Od vsakega posameznika je odvisno, koliko uporaba računalnika vpliva na njegov preostali način življenja. Če je zaradi računalnika nehal hoditi ven, se družiti, potem to lahko preide v zasvojenost. Posameznik se zapira v svoj svet varne sobe, kjer ima vse pod kontrolo, kjer ima dober vpliv na stvari in kjer se počuti dobro, varno, močno, uspešno, celo svobodno. Potem pa seveda teh občutkov ne uspe več razvijati v realnem svetu, v šoli, v odnosih s starši, na ulici itn. In tu nekje je meja. Katera starostna skupina je po Vašem mnenju najbolj odvisna od računalnikov in mobilnih naprav in zakaj? Najbolj so odvisni s.p.-jevci, saj so večinoma le za telefoni in računalniki in tako nimajo časa za ostale stvari (družino, prijatelje, prosti čas ...). I Kateri so znaki take zasvojenosti? Predvsem se ta zasvojenost pokaže v odnosih. 1 Imate morda podatke o tem, kolikšno je število zasvojencev (po svetu, v Sloveniji)? Ne, nimam, saj na tem področju opravljajo ankete, ki pa niso realne. Nekateri, ki sem jim vidi, da so zasvojeni, si tega ne priznajo, spet drugi pa si. H Centrov za odvajanje od kakršnih koli zasvojenosti je veliko. Ali obstajajo kakšni prav za odvajanje od elektronskih naprav? Prav za odvajanje od elektronskih naprav centrov ni, vendar zasvojenci ne bi zgrešili, če bi šli v center za druge zasvojenosti, saj je princip isti. ■ Kako odreagirajo zasvojenci, ko jim poveste, da so zasvojeni? Ne povem jim, saj se potem zaprejo sami vase in te nato odrivajo stran od sebe. Najbolje je, da to spoznajo in ugotovijo sami in nato poiščejo pomoč. I Imate kakšen nasvet za naše učence glede zmanjšanja uporabe računalnikov ali mobitelov? Znan slovenski pregovor pravi: »Klin se s klinom zbija.« Torej naj učenec najde neko drugo dejavnost, vendar naj pazi, da ne pride do druge zasvojenosti, npr. s hrano, drogo ... Tina Klobučar, Nika Staniča, Aljaž Kranjčevič Marta Medle »IMETI MORATE VIZIJO, CILJ, KAJ ŽELITE V ŽIVLJENJU!« Pogovarjal sem se z gospo Marto Medle, kije solastnica uspešnega podjetja Roletarstvo Medle in aktivistka novomeškega Rdečega križa. I Veljate za zelo uspešno podjetnico, ki pa ima toplo srce in rada pomaga ljudem. Za začetek bi Vas rad vprašal kaj o Vašem otroštvu in mladosti ... Izhajam iz Novega mesta, iz Žabje vasi, kjer tudi zdaj živim. Po končani srednji zdravstveni šoli sem si ustvarila družino in potem odšla za nekaj let v Nemčijo, kjer smo si ustvarili kapital, s katerim je potem mož odprl podjetje (Roletarstvo Medle). Jaz sem bila še tri leta v službi, delala sem kot medicinska sestra v vrtcu. Po treh letih sem se mu pridružila, ker se je podjetje širilo. Od takrat sem ostala v podjetju. To je bilo zame nekaj novega in sem se morala veliko naučiti, predvsem računovodstva in knjigovodstva. Dobra stvar je, da smo počasi rasli, da sem se lahko izpopolnjevala in nadgrajevala znanje. Ideja za podjetje je bila torej ideja Vašega moža. Ali ste bili sprva zadovoljni z njegovo idejo? Na začetku ne, kajti takrat je bil čas socializma in obrt oziroma samostojno podjetništvo je bilo kot neko zlo, nekaj nepotrebnega. Druga stvar je bila to, da smo mi prišli iz Nemčije in zato smo bili nekako drugače obravnavani kot tukajšnji ljudje. Podjetje je raslo in vse tiste tegobe, ki so bile takrat v socializmu, so bile take, da si moral biti vztrajen in si se nekako moral pošteno prilagajati temu sistemu, da nisi preveč izstopal, da nisi preveč imel, kar bi zelo bodlo v oči, zato smo delali bistveno manj kot potem, ko se je socializem nehal. Ko se je Slovenija leta 91' osamosvojila, smo morali iskati nove trge za surovino. Takrat nam je prišlo prav to, da smo bili nekaj časa izseljenci in smo se naučili jezika. Tako je bil potem tudi lažji dostop do evropskih trgov. Po eni strani sem videla, da smo zelo uspešni, a na drugi strani so ljudje, ki potrebujejo pomoč, zato sem bila pobudnica nekaj humanitarnih akcij. Z njimi smo pomagali ljudem, da so prišli do normalnega življenja. Lce lah^o saujas\ C 0 nečem (pot e W) Icihko narediš ."y ^ V—i ) j Kakšna so Vaša nadaljnja pričakovanja glede podjetja? Podjetje smo po tridesetih letih dela predali naslednikom. Že prej smo nekako en del programa namenili starejšemu sinu, drugi, večji del programa pa smo namenili mlajšemu sinu Robertu, vendar sva z možem ostala solastnika podjetja. Podjetje dobro teče, je pa res, da zelo veliko sodelujemo z otroki in se pogovarjamo. Mi smo vezani na gradbeništvo, ki v Sloveniji umira. Sinova lepo obvladujeta krizo in vesta, da sva jima dala težko breme, ampak ga nosita pokončno in z vso resnostjo. i Leta 2007 so Vas bralci Naše žene izbrali za dobrega človeka leta, kar je potrdilo Vaš posluh za ljudi v stiski. Ste aktivistka Rdečega križa in veliko ste pomagali ljudem, ki so potrebovali pomoč. Se Vam je kakšna izkušnja še posebej vtisnila v spomin? Kar nekaj let dela sem porabila v Rdečem križu, zdaj počasi ponehu-jem in vodim le lokalni Rdeči križ. Predvsem gledam, da pomagam ljudem, ki potrebujejo pomoč, in teh je dandanes vse več. Predvsem je veliko mladih družin, ki ostajajo brez službe. Rada se pogovorim z njimi in najdem rešitev, kajti imam namreč že kar nekaj izkušenj. Opa- žam, da takšni ljudje ne potrebujejo toliko finančne pomoči, kajti že s pogovorom jim pokažem pravo pot. Zelo rada pomagam ljudem, vendar hočem rezultat in za to je treba delati. Kup možnosti pokažem ljudem v stiski, ampak ne upoštevajo predlogov. Tako bo še dolgo trajalo, da se bodo pravilno odločili. ■ Ali imate kakšen nasvet ali posebno misel, ki bi jo sporočili mladim? Kakorkoli pravijo, da je življenje mladih težko, tudi v naših časih je bilo zelo težko, ampak imeti morate vizijo, cilj, kaj želite v življenju. To je najbolj pomembno. Ce si nekaj zelo želiš in delaš v tej smeri, se ti zagotovo izpolni. Meni osebno se je! Hasan Hodžič, 8. c ceniti človeka,ki ni danes bolj moder kot včeraj1 A-Lihcoln, INTERVJU Taborniki »VEDNO SE IMAMO SUPER!« Večina izmed vas jih gotovo že pozna, a ne ve veliko o tem, kaj počnejo, ko jih kakšen vikend ni, saj so šli kam s taborniki. O tem so mi govorili nasmejani, veseli, pridni, delavni taborniki Staša, Alja, Matic in Kristina iz 9. c. Pravijo, da taborništvo sčasoma postane način življenja in da si vsekakor ne predstavljamo, kaj pomeni »biti tabornik«. Večina nas je mnenja, da taborniki le pojejo in kurijo taborne ognje. Kaj zares počnete pri tabornikih? Pri tabornikih je vedno zabavno. Srečujemo se vsaj enkrat tedensko (sestanki) in se šolamo za vodnike - mlajše učimo taborniških in življenjskih veščin. Poleg tega hodimo na akcije - večdnevna srečanja, po navadi čez vikende, na zimovanja, v hribe, toplice, na nočna sankanja, smučamo, gremo na večdnevne izlete, v kino, kolesarimo. Udeležujemo se tudi tekmovanj, ki so skoraj vsak teden. Hodimo tudi na »haike« - to je neke vrste preživetje v naravi. Hodimo tudi na mednarodna srečanja. Bili smo že v Avstriji, letos gremo v Velenje, na Japonsko gremo 2015, kmalu pa bomo šli tudi v Francijo. Smo zelo pridni. Znamo kuriti ognje, igrati razne športe - rugby, nogomet..., kolesariti. Znamo tudi skuhati kosilo. Imenujemo se ZELENE PALAČINKE. Kaj počnete na sestankih? Zdaj sploh nimamo pravih sestankov, ker naša vodnica zaradi šole nima časa, zato pa delamo z mlajšimi - se z njimi igramo, skupaj kurimo ognje, vežemo vozle, postavljamo šotore, delamo zeliščne namaze, pečemo piškote, učimo jih morse-jevo abecedo, učimo jih orientacije. Otroci so čisto navdušeni! I Zakaj ste postali taborniki? Kristina in Staša sva začeli v prvem razredu obiskovati krožek na šoli, za katerega so naju navdušili starši. Alja in Matic pa sta k nam prišla, ker sta bila moja soseda in smo se veliko družili. Takrat je bilo na šoli še kar nekaj tabornikov, ki pa so do zdaj nehali hoditi. □ Zakaj? Verjetno zato, ker niso imeli časa in so druge dejavnosti postavili na prvo mesto. Pri tabornikih pa ni zabavno, če se ne udeležuješ akcij in sestankov. Biti tabornik ne pomeni zgolj krožka v šoli. Sčasoma postane način življenja. Postaneš odvisen od tega. J Nam lahko zaupate kakšen zanimiv dogodek, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin? Jih je preveč (smeh). Obmetavamo se z živalskimi iztrebki, pedikuro nam delajo ribe, jemo pomije ... Naš moto je: »Namesto sladkarije jej pomije.« (da nam ne bi bilo treba pomivati posode). Kopamo se v rekah in jezerih, polnih pijavk ... Enkrat se je zgodilo, da je eden izmed nas pozimi padel v vodo, polno gnojnice. Oblečen v bundo, dolge hlače in čevlje. Kristina, Alja in Lucija smo se enkrat izgubile na Gorjancih. Zašle smo na hrvaško stran, drugi taborniki pa so že jokali, da nas nikoli več ne bodo videli, pa se je vse uredilo. Pred kratkim smo si lahko ogledali film Gremo mi po svoje, ki govori o življenju tabornikov. Kako bi primerjali svoja srečanja s filmom? Po eni strani so si zelo podobna, po drugi strani pa zelo različna. Res je, da se skoraj ves čas zabavamo, se smejimo, da veliko jemo in krademo hrano, tudi ljubezni je nekaj vmes. Šotore si moramo postavljati sami, med nami ni prepirov in za- mer, starši pa ne smejo prihajati na srečanja, telefonov ne smemo uporabljati. V Gremo mi po svoje je vse prikazano bolj filmsko. I Tema tokratne Najče so problemi. Kako pa vi vidite problem onesnaževanja? Taborniki se vsako leto udeležimo akcij, kakršna je Očistimo Slovenijo. Na žalost ugotavljamo, da je tudi v Portovaldu, v bližini naše hiške, polno divjih odlagališč. Ko najdeš eno smet in jo potegneš s kupa, se šele razkrijejo druge. Tudi pralni stroji, straniščne školjke, kanuji ... Mi ne onesnažujemo okolja. Lani ste praznovali 60 let. Kako ste ta dogodek počastili? Ob tej priliki smo priredili praznovanje, ki je trajalo 3 dni. Po celem mestu smo postavili gugalnice in pionirske objekte iz sušic (palic) in vrvi, npr. veverice, medvede, volkove ... Na vsakemu je bilo vabilo na Marof, kjer smo imeli razstavo slik, kjer smo pekli hrenovke, twist, kruh, marshmallowse. Pred Založbo Goga smo pekli palačinke. Imeli smo tudi organiziran orientiring. V nedeljo smo slavje, ki se ga je udeležil tudi župan, zaključili na Gorjancih. Imeli smo pevski zbor, srečelov, hrano, razne igre, predstave in band. i Veliko hodite na tekmovanja. Ste na kaj posebej ponosni? Večinoma smo vedno uspešni, velikokrat smo prvi. Zgodilo pa se je tudi, da smo bili diskvalificirani. Na večini tekmovanj prespimo in spoznavamo nove prijatelje. Veliko tudi jemo. Naša taktika je, da ugasnemo luči, drugi pa naberemo hrano od sosedov. Na enem izmed tekmovanj smo zmagali s filmčkom in za nagrado dobili denar, s katerim si bomo verjetno plačali izlet v tujino. Na tekmovanjih večkrat pride tudi do poškodb in infekcij, tudi do vnetja riti. Čeprav iščemo v hribih jezera, še vedno zmagamo. Najljubši kraj, kjer ste bili s taborniki? Kolpa, Techuana v Avstriji, Beljak. Zakaj bi vi svetovali drugim priti k tabornikom? Ker se imamo vedno res super, smo v naravi, brez telefonov in smo zelo povezani. Smo dobri prijatelji. Med sabo si vse povemo in zaupamo. Nikoli nam ni dolgčas. Naučiš se življenjskih veščin od orientacije do matematike, vozlov, postavljanja šotorov, nabiranja zelišč. Nismo zahrbtni. Smo takšni kot doma — sproščeni in naravni. Učimo se sekati drva, kuhati, pospravljati, samoobrambe (čovkanje), izdelovati iz lesa, šivati, kravato zavezati. ■ Kako postaneš tabornik? Vsak tabornik doživi taborniški krst, ki vključuje razne aktivnosti, npr. sekanje drv, žaganje, hojo po blatu, pobarvanje obraza, poroko ... Nekaterim obraz namažemo z rumenjakom in ga potem posipamo z moko, jim ga pobarvamo, vsi pa morajo piti nagnusne napitke in jesti piškote iz zelenjave. Ema Koncilija KULTURNI DAN V UUBUANI 13. maja 2013 smo z učenci od 5. do 9. razreda izvedli kulturni dan v Ljubljani. V SNG Opera in balet Ljubljana smo si ogledali operno predstavo GORENJSKI SLAVČEK skladatelja Antona Foersterja, zaposleni v operi so nam pred in po predstavi prijazno razkazali tudi operno hišo. Se posebej zanimivo je bilo pokukati na oder in v zaodrje. Devetošolci so si ta dan ogledali tudi 3 razstave na Ljubljanskem gradu (Slovenska zgodovina, Pot na Sance, Obrambni hodnik), osmošolci pa so imeli priložnost videti Državni zbor v Slovenskem parlamentu. Kulturni dan je bil vsebinsko bogat, doživet, zato nam bo ostal v trajnem spominu. Preberite si nekaj vtisov: Uživala sem na predstavi in bila ponosna na naše grmčane, ki ste pri spremljanju operne predstave pokazali izjemno kulturno zrelost. Lahko bi bili za vzor marsikateremu odraslemu poslušalcu. Seveda pa brez dobre priprave pri urah glasbe in skrbnega vodenja razrednikov in spremljevalcev kulturni dan ne bi tako uspel, kot je. Vsem lahko izrečem samo pohvalo. Ponosna sem na vas!!! Ravnateljica Sonja Simčič Bilo je nemalo doživetij za dušo: sveže in dišeče jutro v Ljubljani, hipna nostalgija na študijska leta, razgled s sončne grajske terase in Alpe skorajda na dlani, druženje z mojimi devetarčki in kolegi, ogled zaodrja Opere, vonj po odru in lesu, vokalno instrumentalni presežki in navdušenje naših učencev, spojeno z vzornim vedenjem. Lepa doživetja so ostala v meni. Polonca Čarf Na predstavi sem zelo uživala in bila presenečena nad tako odličnimi opernimi glasovi. Z veseljem bom šla še kdaj gledat kakšno opero. Zala Zagorc, 6. b Predstava je bila zelo kvalitetna, z vrhunsko zasedbo. Aljaž Kranjčevič, 6. b V operi mi je bilo zelo zabavno in nepozabno. Ker sem bila v operi prvič, sem bila še bolj navdušena. Predstavo Gorenjski slavček bi si ogledala še enkrat, če bi lahko. Nastopajoči so imeli izjemne glasove. Spela Sturm, 7. a Predstava mi je bila zelo všeč. Moj najljubši pevec je bil Franjo, najboljši kostum pa je nosil Lovro. Zato komaj čakam, da grem še na kakšno operno predstavo. Zan Hočevar, 7. a Operna predstava je bila zelo dobra. Vsebovala je tudi nekaj komičnih prizorov. V njej so se prepletali ljubezen, žalost, veselje...vse po malem. Kostumi in scena so bili fantastični, tudi operni pevci so bili izjemni. Zelo sem uživala pri ogledu predstave. Ema Bauer, 7. a Opera Gorenjski slavček je prva opera, ki sem si jo ogledala v življenju. Všeč mi je bilo, ko smo si ogledali tudi operno stavbo, saj je tako lepa in veličastna. Staša Balkovec, 7. a Akustika je izjemna, vsaka beseda, še tako tiha, se odlično sliši. Pevci so odlično odigrali svoje vloge. Med odmorom priporočam ogled dvorane s stojišč. Dobra scena in kostumi, avtomobil Jaguar E in traktor Zendt. Luka Novak, 7. b V operi sem bila prvič in ogleda sem se zelo veselila. Ze ob začetku predstave sem bila navdušena. Všeč so mi bili vsi nastopajoči. Predstavo sem razumela in ji sledila. Zame je bil to zelo lep dogodek. Želim si, da bi opero obiskala še večkrat. Tinara Šuštarič, 7. b Bilo je nepozabno. Všeč mi je bila tako zunanjost kot notranjost opere. Imeli smo čudovit razgled iz lože, saj smo bili skoraj na sredini. Najbolj sta mi bila všeč Rajdelj in župan Štrukelj v 2. dejanju. Tinkara Moretti, 8. b Imeli smo se zelo lepo, mislim, da smo se vedli kulturno in smo lahko zgled mlajšim. V operi sem bil prvič in sem bil navdušen, komaj čakam, da bomo šli naslednjič. Jakov Stipaničev, 8. b Vse je bilo popolno in natančno izvedeno. Predstava je bila fascinantna in je na nas naredila vtis. Vsi smo bili popolnoma navdušeni. Brina Biličič, 9. c Predstava, ki smo jo videli, me je napolnila z nekim občutkom sreče, zadovoljstva. Da ti nekaj, kar potrebuješ. Pri vsej tehnologiji človek potrebuje nekaj tradicionalnega in starega. Žiga Serini, 9. c Opera mi je bila zelo všeč, saj je bila drugačna od tega, česar smo navajeni. Celotna predstava me je pozitivno presenetila in v meni vzbudila željo, da bi še kdaj obiskala opero in si ogledala še baletno predstavo. Vesela sem, ker smo šli v opero s šolo, saj se sama morda ne bi nikoli odločila za obisk. Maja Ban, 9. c Predstava je bila super. Polno zavzetih igralcev, odličnih pevcev, ki so se povsem vživeli v vloge. Sodobni kostumi in scena so nam približali zgodbo. Tudi nadnapisi so super, ker drugače ne bi razumeli vsega besedila. Imeli smo se zelo lepo, uživala sem v predstavi. Staša Pavlin, 9. c Predstava mi je bila zelo všeč, čeprav ne poslušam take glasbe. Matej Brudar, 9. c m\a\l\a N A J C A TRI RIBICE IMAJO VALENTINOVO RIBICE SO ŠLE V MESTO IN DALE LISTE, NA KATERIH JE PISALO LEPO VALENTINOVO. RIBICE SO SE POGOVARJALE S STARŠI. ODHITELE SO V PARK IN SREČALE SVOJO PRIJATELJICO HOBOTNICO. TUDI NJEJ SO PODARILE LISTE. KO SO RIBICE PRIŠLE DOMOV, SO STARŠEMA POVEDALE, KAJ SO POČELE ZUNAJ. MEDTEM JE MAMA REKLA, DA MORAJO ITI NA ZABAVO. PO ZABAVI SO RIBICE VPRAŠALE SVOJE STARŠE, ALI LAHKO GREJO K BABICI. KO SO RIBICE PRIŠLE, STA JIH ŽE ČAKALA BABICA IN DEDI. POSTALO JE ZELO TEMNO IN RIBICE SO SE ODLOČILE, DA GREJO DOMOV. SREČALE SO HOBOTNICO IN DOMA SO ŽE VSI SPALI. NELI VAJS, 1. B O STRICU BREZ HLAČ Nekoč živeLje fin gospod, hlače skril si je za plot. V potok kopat se je šel, a zajec hlače mu je vzel. Ko oblekel jih je dolgoušček, z njim skril si je kožušček. Pride jezen stric kosmat: »Brez hlač ne morem do domačih vrat.« Iz riti hlače mu je snel, a bi brž domov odšel. Zajec jezen odskaklja, šviga sem in pa tja. Miša, Tisa, Gaja, Nastja in Ema iz 1. a RIME LILA SE JE ZALJUBILA. JEEE, JAZ GREM NA KARATE. ČRKA NA VRATA TRKA. TONE KUHA MAKARONE. MIHA KIHA. BABI GOSTE VABI. TONE IMA RAD BONBONE. PETER VETER. (JAN, 1. B) SLADOLED PEDENJPED. MUHA V KUHINJI KUHA, V SPALNICI PA POČI RJUHA. (PIA, 1. B) EN MAKARON, EN BONBON. MUHAČAROBNI NAPOJ KUHA. (IVO, 1. B) PLANET HI HI HI »Živijo, jaz sem Lilo. Živim na planetu Hi hi hi. Vi na Zemlji nimate takega okolja. Ali ga mogoče imate?« »Ne!« odgovorijo otroci iz 1. a razreda. »Moj dom ima osem oken, sobo imam v najvišjem nadstropju. Vi na Zemlji nimate takih hiš. Ali imate podobne?« »Ojoj, pozabil sem iti k prijateljici na rojstni dan. Darilo imam pa tu. Hitro moram k Sisi.« Šel je v svoj avto na drug planet Golo. Hi hi hi je zapustil. Pripeljal se je do slavljenke in ji dal darilo. »Pridi in se bova igrala!« V paketu je bila račka. »Hvala,« je rekla Sisi. Skupaj sta se igrala z račko pod posebnim zvončkom, kakršni rastejo samo na planetu Golo. Zvečerilo se je in Lilo je moral domov. Poslovil se je. Ko je prišel domov, je takoj legel v toplo posteljo. Sanjal je lepe sanje. Naslednji dan je deževalo. Padale so svetleče črte. Šel je k prijatelju Pipu z dežnikom. Po napornem dnevu igranja in skakanja sta se potopila v sladke sanje. Pri tem jima je mesec pomagal z uspavanko za lahko noč, zvezde pa so jima voščile veselo in poskočno jutro. »Dobro jutro, Pipo. Vstani, zunaj se že dani.« Pipo in Lilo sta pozajtrkovala in odšla v vesolje novim dogodivščinam naproti. »Tako, spoznali ste me. Dobrodošli, da pridite k meni na obisk. Videli boste, lepo bo.« Tisa Božič, 1. A / 3 KOLO VČASIH SE ZGODI, DA IMAM NA KOLESU PRAZNO ZRAČNICO. TAKRAT POTREBUJEM NEKOGA, KI Ml BO POMAGAL REŠITI TEŽAVO. VEDNO Ml NA POMOČ PRISKOČI OČKA IN SKUPAJ NAPOLNIVA ZRAČNICO. POTEM SEM SPET VESELA, KER SE LAHKO VOZIM S KOLESOM. STARSA POMAGATA MALEMU MEDVEDKU NAREDITI PTIČJO HIŠICO EMA, 1. C Nekoč je živel mali medvedek, ki je hotel izdelati ptičjo hišico. Odšel je k mamici in očiju ter ju prosil, da mu jo pomagata narediti. Mamica mu je rekla, da danes nimata časa in da mu bosta pomagala jutri. Medvedek je bil vesel in odšelje pripravljat stvari za ptičjo hišico. Hitro se je zvečerilo in moral je v posteljo. Zjutraj, ko je petelin zapel, je medvedek hitro vstal, se preoblekel in odšel na zajtrk. Po zajtrku so šli vsi skupaj na vrt sestavit hišico. Medvedek je pomagal očiju zabijati žeblje in na koncu sta jo še skupaj pobarvala. Ko je bila končana, so jo obesili na drevo ter vanjo natresli hrano za ptičke. Vsi so bili zadovoljni s svojim izdelkom. Opazovali so, kako so ptički prileteli v hišico, medvedek pa se je zahvalil staršema za pomoč. In tako so vsi srečno živeli do konca svojih dni. Nastja Lužar, 1. A HRČEK PIKI RAD BI IMEL HRČKA, KI BI MU BILO IME PIKI. KUPIL BI MU ZLATO KLETKO IN RDEČ KOLEŠČEK. ZANJ BI SKRBELA SKUPAJ Z BRATCEM. BENJAMIN BEČIREVIČ, 1. C SOLA LEPO SE IMAM V ŠOLI. RADA SE IGRAM. IMAM PRIJAZNI UČITELJICI. TINA ZAJC, 1. C VELIKONOČNI ZAJČEK VELIKONOČNI ZAJČEK DANES NOSI. KAM DARILO SKRILJE? IŠČEMO GA, IŠČEMO IN GA NAJDEMO POD GRMIČKOM. TAM LEŽI KOŠARICA, V NJEJ PA DROBNA JAJČECA. LINAGOŠNIK, 1. D MUCA MIKA NA TRATAH IMAM MUCO MIKO. JE RJAVE BARVE IN IMA MODRE OČI. JE ZELO PAMETNA MUCKA, SAJ ZNA SAMA S TAČKO ODPRETI VRATA. OBOŽUJE IGRO S KLOPČIČEM VOLNE IN ŽOGICAMI. IMAM JO ZELO RADA. NIKA KINCL SKUBE , 1. C GLAVCA, KI PREVEC GOVORI GLAVCA JE HODIL PO POTI DOMOV IN JE MISLIL, DA VSI SMRKCI SPIJO. AMPAK SO VSI SMRKCI BEDELI. V DELAVNICI JE ATA SMRKEC DELAL SVOJE DELO. KO JE GLAVCA PRIŠEL DOMOV, JE REKEL: »KAKŠEN BUTEC SEM. MISLIL SEM, DA VSI SMRKCI SPIJO, AMPAK VSI BEDIJO.« ATA SMRKEC REČE GLAVCI: »STOJIŠ KOT KIP.« »ČE PA SEM NEKAJ GOVORIL SAM SEBI,« SE ZLAŽE GLAVCA, KO ATA SMRKEC GLEDA PO ZEMLJEVIDU. SMRKETA GA GLEDA SKOZI OKNO, KO JO ATA SMRKEC VIDI, REČE: »POJDI STRAN, LJUBICA. DELO ME ČAKA.« NASLEDNJI DAN ATA SMRKEC PRVI VSTANE IN SE ODPRAVI NA DELO. DRUGI VSTANE GLAVCA IN VES ČAS ČVEKA, KER JE MISLIL, DA VSI BEDIJO. SVIT ŠTRAUS, 1. D nikA R.KL^ O NARAVOSLOVNI DAN BILA JE DELOVNA SOBOTA IN IMELI SMO NARAVOSLOVNI DAN. OGLEDAT SMO Sl ŠLI VRTNARIJO. VRTNARJI SO NAM POVEDALI, KAKO SKRBIJO ZA ROŽE IN ZAČIMBE. DOBILI SMO MARJETICE, BONBONE IN PIŠKOTE. KO SMO PRIŠLI NAZAJ V ŠOLO, SMO SAMI SADILI ROŽE IN ZELENJAVO. DALI SMO JIH NA POLIČKE, DA BOMO VIDELI, KAJ BO ZRASTLO. JAZ SEM POSADILA NAGELJČKE IN KOMAJ ČAKAM, DA KAJ ZRASTE. LINAGOSNIK, 1. D Š£)MA- Naša psička je velika, črn kožuh ona ima, malo siva, malo bela in je mehka kar za dva. Rada skače, rada teče, v gozdu za zajci se podi, male psičke, če so beli, pa napade kot zveri. Ula Hofferle, 2. a PRIDEN FANTEK JAZ SEM PRIDEN FANTEK IN RAD GREM V ŠOLO. TAM SE UČIM IN UČITELJICAM NAGAJAM. KO PA PRIDEM DOMOV, NAREDIM NALOGO IN SE GREM IGRAT. Nekoč je živel deček Maks. Imel je psičko Ajšo. Nekoč je bil lep sončen dan, zato sta se Maks in Ajša šla ven igrat. Maks je vrgel žogico in rekel: »Prinesi, Ajša!« Ajša je stekla za žogico. Ampak ojej! Žogica je padla v vodo. Ajša je stekla k Maksu. Maks jo je vprašal: »Ne najdeš žogice?« Ajša je odkimala in mu pokazala, da je žogica padla v vodo. »Ojej!« je zaklical Maks. Maša mu je odgovorila: »Hov, hov, hov!« Ampak Maks je mislil, da je to pomenilo: »S čim se bom pa zdaj igrala, če nimam žogice?« Maks je stekel v hišo in zaklical mami: »Žogico sem ponesreči vrgel v vodo.« Ampak mami je rekla: »Saj lahko kupimo novo žogico.« »Ampak ne bo enaka«, ji odgovori Maks. Mama je predlagala: »Kaj pa, če bi Ajšo odpeljali na sprehod do trgovine?« In tako so odšli na sprehod. Ko so prišli do trgovine, so vstopili. Ajša je takoj zagledala zlatosrebrno žogo. Kupili so jo in se vrnili domov. ALIS MISKIČ, 1. D Filip Šiško, 2. a (£7?^/3^ KATARININ ROJSTNI DAN Nekoč je živela deklica po imenu Katarina. Hodila je v šolo. Zjutraj, ko je vstala, ji je mama rekla, da bo imela naslednji dan rojstni dan. Katarina je vsa vesela odšla v šolo in povedala sošolkam, da bo jutri, v sredo, imela rojstni dan. Ko je Katarina prišla domov, ji je mama povedala, da bo lahko praznovala šele naslednji teden. Katarina je žalostna odšla v svojo sobo. Mamica joje poklicala na kosilo. Katarina je šla iz sobe v kuhinjo, potem pa je zazvonit telefon. Klicala je teta Nina. Vprašala je, če bi lahko pri njej prespali. Ob dvanajstih so spakirali kovčke in jih odnesli v avto. Ko so prispeli k teti Nini, se je Katarina spomnila, da bi lahko praznovala kar pri njej. Teta in mamica sta ji dovolili. Naredile so vabila in pripravile slaščice. Katarina je zjutraj v šoli razdelila vabila in popoldne, ko so prišli gostje, je bilo že vse pripravljeno. Sladkali so se in se zabavali. Katarina je bila zelo srečna. DOGODIVŠČINE UGA IN DINOZAVRA Pred davnimi časi, ko so po zemlji tacali dinozavri, je v vasici živel pračlovek z imenom Ugi, v gozdu pa dinozaver z imenom Vratko. Oba sta bila otroka. Bila sta še zelo majhna. Nekega dne se je Ugi sprehajal po gozdu in srečal Vratka, ki se je ravno tako sprehajal. Skupaj sta nadaljevala pot in postala najboljša prijatelja. Potem sta šla vsak k sebi domov. Naslednji dan, ko so se zbudili, so pojedli zajtrk in po zajtrku je šel Ugi spet v gozd. VendarVratka ni našel. Ugotovil je, da je zbolel. In ni se mogel igrati z njim. Bil je žalosten in je odšel domov. Mama mu je dala čaj, sok in vodo. Vse je popil in še enkrat šel v gozd pogledat, če je Vratko že ozdravel. Tudi Vratko je prišel in oba sta se zopet igrala. Bila sta vesela. Nejc Medic, 2. a NA IGRIŠČU Jakob se pogovarja po telefonu. Kliče prijatelja z imenom Filip. Igrala sta nogomet. Jakob je po nesreči brcnil žogo v blato. Jakob je moral po žogo. Filip se je odločil, da bo šel z njim. Oba sta šla po žogo. Ker je bila žoga v blatu, sta bila oba umazana. Mama je zacvilila, ko sta prišla v hišo. Ravnokar je pomila tla, fanta pa sta vse umazala. Mama je bila zelo huda in besna. Rekla je, naj takoj počistita tla. Zvečer sta se Jakob in Filip morala temeljito umiti. Lara Golob, 2. a Ula Hdfferle, 2. a GOVOREČA PAPIGA Neke prelepe noči sem šla v deželo igrač. Tam je bilo mesto z imenom Igralnica. V mestu Igralnica so bile povsod same igrače. Najbolj všeč mi je bila papiga, ki je govorila, ko si pritisnil na gumb. Dovolili so mi jo vzeti v hotel. V hotelu so imeli tudi igrače. S papigo sem se igrala igro Ponovi besedo. Vedno je ponovila za mano. Dovolili so mi jo vzeti tudi domov. Doma sem jo takoj pokazala mami. Tudi njej je bila všeč. Zato sem papigo lahko obdržala. Igrali sva se cele dneve in mama je kuhala ter kričala: »Aja, pripravi mizo!« Papiga pa: »Aja, pripravi mizo!« S papigo sem šla tudi v posteljo in tako sva živeli do konca mojega otroštva. Aja Koncilija, 2. a ZIMSKE POČITNICE Med počitnicami sem se veliko sankala in kepala ter se igrala z mojo prijateljico Laro. Prespala sem tudi pri bratrancu in sestrični. Kar dva dni. Z očijem sem bila na sprehodu. Uživala sem, ko je padal sneg. Zadnji dan počitnic sem bila na razstavi kruha, kjer je očka dobil zlato priznanje. DAN NA SNEGU V sredo, ko so učitelji stavkali, smo bili doma. Ker je bil zunaj sneg, sem se šel sankat. Pridružila sta se mi še Ines in Gal. Nekaj časa sem se sankal, potem sem se drsal z lopato. Naredili smo tudi skakalnico, da smo skakali. Bilo je zelo lepo in mrzlo. Bil sem čisto premočen. Nejc Medic, 2. a DEŽELA IGRAČ Sanjala sem, da sem šla v deželo igrač. Ko sem prispela, je prišel stric z rdečim klobukom. On mi je povedal, kam moram iti. Šla sem v hotel iz kock. Tam sem videla žive igrače. Ko sem stopila v sobo, ki je bila namenjena meni, sem videla polno igrač. Potem se je znočilo in šla sem spat. Zbudila me je glasna glasba. Videla sem polno majcenih škratkov, ki so plesali po sobi. Potem pa so izginili. In jaz sem spet zaspala in se zares zbudila. Maša Radovan, 2. a Sonja Plisson, 2. a -> >- = MK A ^ r 3-A MAČKA Mačka je iskala miško, da bi jo pojedla. Ko jo je našla, jo je mišek vprašal, kaj dela pri njem doma. Maček ji je odgovoril, da jo bo pojedel. Maček je stegnil tačko v mišjo luknjico, mišek pa je medtem pripravil mišolovko. Mišolovka je uščipnila mačka. Maček je znorel in me z drugo tačko opraskal. Peter Senčar in Shpetim Gashi, 2. b MOJE POČITNICE V soboto sem se zbudila zelo zgodaj. Bila sem zelo vesela, ker sem šla z očijem v Bosno. 2 nestrpnostjo sem čakala, da pridem v svojo vas, ker so me čakali babice in dedki, stric, tete in moji prijatelji. Šla sem na obisk k svoji najboljši prijateljici Elmi. V Bosni sem se imela zelo lepo. Merisa Kurtalič, 2. a ZRCALCE -nadaljevanje zgodbe Nekega dne je k medvedkoma prišla na obisk lisička. Naenkrat je na steni zagledala zrcalce in ju vprašala, zakaj imata njeno sliko. Medvedka pa sta rekla, da je slika očkova. A lisičko sta povabili na počitnice za en mesec. Ko seje zmračilo, so odšli spat. Zjutraj sta starša medvedkov odšla nabirat gobe za kosilo. Otroci so se še naprej prepirali. Lisička pa je medvedkoma zagrozila, da ju bo požrla. Ustrašila sta se in se skrila. Lisička je vzela zrcalce. Hotela ga je odnesti k sebi domov. Takrat pa je medved videl lisičko, da je hotela ukrasti zrcalce. Takoj jo je napodil iz hiše in nikoli se ni vrnila. Medvedja družina je še naprej živela v miru. Izak Mahnič, 2. b ŽABA NA SPREHODU Nekoč je živela žaba. Zelo si je želela plavati. V soboto je šla ven in videla reko, ki je tekla mimo velikega kamna. Žaba je skočila v vodo. To je videl tudi ptiček. Opozoril jo je, da se bo kamen podrl. Žaba je takoj šla izvode. Zahvalila seje ptičku, ki jo je rešil. Gal Džudovič, 2. b MALI MUC Nekega dne je mama muca rodila malega mucka. Ampak ko je prvič spregledal, mame ni bilo. Imel je le očka, ki je bil že zelo star. Ko je bil mucek star en teden, je očka umrl. Mucek je moral sam na pot. Med potjo je srečal zajca, ki je nesel hrano. Muc ga je vprašal, zakaj nese hrano. Zajec mu je rekel, da bo kmalu zima. Muc je šel dalje. Med zimo ga je zelo zeblo in bil je zelo zaspan. Šel je na toplo in zaspal. Ko je zima odšla, se je muc zbudil. Poleg njega je sedela mama. Mali muc je bil tako vesel, da je kar poskakoval. Z mamico sta srečno živela še naprej. Izak Mahnič, 2. b LINA IN MLAJŠI BRATEC Lina čaka mamico, da pride iz porodnišnice zaradi tega, ker bo dobila mlajšega bratca. Ko je prišla mama domov, je bila Lina zelo srečna. Videla je mlajšega bratca, ki ga je mamica držala v rokah. Bratcu je ime Timi. Lina je vprašala mamico, če lahko pestuje svojega mlajšega bratca. Mamica se je strinjala. Ko ga je nehala pestovati, ga je mamica odnesla v njegovo sobo. Zvečerilo se je in Lina je morala iti spat. Mamica je nahranila Timija in tudi njega odnesla spat. Adriana Bitežnik, 2. b PROBLEM, KO POČI STRELA Spomladi rožice cvetijo, ptički žvrgolijo, otroci se igrajo, zvončki cingljajo. Kar naenkrat črni oblak prihrumi. Zvončki se prestrašijo. Otroci v hišo stečejo, trušč in strela drevesa prevračajo. Polona Šporar in Adriana Bitežnik, 2. b Prišla sem v deželo palčkov Nekoč v teh letih se je zgodilo nekaj posebnega. Zašla sem v nekakšen gozd, kjer me je nekdo uščipnil v nogo. Pogledala sem naokoli in zagledala majhno bitje, ki je imelo brado do tal, velike oči, oblečeno je bilo v rdeče hlače in dolgo majico. Ustrašila sem se ga, ampak on se mene ni. Potem je povedal svoje ime - Palček Peter. Rekel je, da je prijazen in ima veliko prijateljev. Tedaj se je začelo najino prijateljstvo. Palček Peter mi je pokazal svojo vas in prijatelje. Zelo smo se zabavali. Jedli smo torto, igrali košarko, igrali na inštrumente in delali veliko zabavnih stvari. Ko pa je prišel čas za spanje, je postal problem. Palčki so lahko spali v hišicah, jaz pa ne. Zelo velik problem je bil, ampak Palček Peter je bil čaroben palček in me je začaral v palčico. Potem sem šla v hišico najmanjšega palčka, a je bila premajhna zame. Šla sem v sredinsko hišico in se ulegla na posteljico, ampak ta mi ni bila premajhna, pač pa ravno pravšnja. Ulegla sem se in zaspala. Ko sem se zbudila, nisem bila več pri palčkih, ampak doma. To je bil lep dan pri palčkih. Lucija, 2. c NA REVIJI PEVSKIH ZBOROV Revija mi je bila zelo všeč, saj sem pela solo. Peli smo veliko pesmic - Muca na klavir igra, Čukova ženitev in Ena mačja. Všeč mi je bilo tudi, da nas je gledalo veliko gledalcev. Tam sta bila tudi moja starša in dedek. Na žalost je moja babica zbolela, ampak vseeno sem bila vesela. Aljana Živkovič, 2. c Naša velika noč Veliko noč sem preživel dobro. V petek, ko sem prišel domov, sem vstopil v hišo in videl okrašeno stanovanje. Zvečer so na obisk prišli prijatelji. Zelo smo se zabavali. V soboto je bilo še več velikonočnega vzdušja. Z mamico sem barval jajčka. Proti večeru so na obisk prišli babica in dedka. Z babico smo si izmenjali jajčka. V nedeljo smo naredili premor od hrane, saj smo celo veliko noč jedli. Proti večeru so prišli prijatelji. Na ponedeljek sem komaj čakal, ker smo odšli k teti v Ljubljano. Ko smo prišli, nam je teta pripravila veliko hrane: svinjino, riž, juho, pljučno pečenko, pohano meso, tenstan krompir, špinačo, štrudelj in štruklje. Upam, da bom še kdaj doživel take počitnice. Revija V sredo, 27. 3. 2013, sem imela revijo s pevskim zborom. Odšli smo v Kulturni center Janeza Trdine. Z mano so prišli dedek, moja sestra in sestrična. Vsi trije so šli kupit karte, jaz pa sem bila že v mali dvorani. Imeli smo oblečeno oranžno ali rumeno majico, jaz sem imela oranžno. Trenirali smo pesmi Bači za lahko noč, Pomlad in Dremala, pa nič ni delala. Za tem smo se igrali pantomimo. Prišel je naš nastop, ki sem se ga zelo razveselila. Ko smo končali nastop, so nam zaploskali. Na koncu smo pojedli in popili sok. Dedek je bil zelo vesel. Rukije Žogaj, 3. a Ali me želite spoznati? Že v maminem trebuhu sem bil zelo živahen, zato sem se rodil prezgodaj. V nedeljo, 21.11. 2004, sem se ponoči ob 11. uri rodil velik 48 centimetrov in težak 2730 gramov. Zdravnica mi je dala oceno 9. Rodil sem se zelo lačen. Ko sem šel domov iz porodnišnice, sem tehtal 2530 gramov. Zdravnica je napisala, da sem zahiranček. Moral sem hoditi na terapije v razvojno ambulanto, ker sem imel narobe razvite hrbtne mišice. Zvijal sem se v lok, zato sem bil mamina in očijeva lunica in ne sonček. Ni se mi dalo hoditi, pa tudi pravega ravnotežja nisem imel, zato sem shodil pri 16 mesecih. Takrat sem dobil bratca Vala. V porodnišnici sem dobil darilo, vrtnega palčka, ki žvižga. Ko sem bil majhen, sem rad hodil na sprehode, v roki sem vedno nosil ban, ban. Super! Čez leto in pol sem dobil bratca Lana. Oči in mami sta tako dobila tretjega mušketirja. V vrtec smo odšli vsi trije skupaj. V otroštvu sem veliko časa preživel z dedijem. Naučil me je zelo veliko stvari: izdelovati lok in puščice, ptičjo hišico, delati na vrtu in kako skrbeti za zajčke, ki jih imamo doma. Dedku in babici sem pomagal tudi pri delu vvinogradu. A na žalost mi je dedi umrl pred pol leta in ga zelo pogrešam. Tim Klinar, 3. a Šolske smešnice Pozor! Pozor! V petek, 1. 15. 2103, bo v šolo prišla kokoš brez glave in bo s svojim kljunom pojedla vse, zato pouk odpade. Kdor ne obvesti staršev, bo postal kokoš brez glave Aljaž Fortuna, 3. A Pozor! Pozor! V četrtek, 8. 10. 2001, bo razpadla šola. Popravili jo bodo šele naslednje leto. Zato bodite vsi otroci doma. Marija Klara Cimermančič, 3. A Čistilka je pomivala tla. Prišla je kuharica in padla. Kuharica je vzela kuhalnico in je čistilko po riti. Obe sta bili žalostni. Prišli so kriminalisti in rešili problem. Andraž France, 3. A Dragi učenci! Opozarjam vas, da bom v četrtek, 8. 9. 2015, prodajal denar. Vse deklice! V soboto, 11. 11. 2013, bo balet na vodi. Vsi fantje, v torek, 10. 8. 2014, bo dan pušk. V dvorani OS Grm bo tekma. Prinesite puško. Draga šola! Vem, da prihaja konec. Bežite! Začne se čez 24 sekund. Kal Vitan, 3. A Danes ob dveh zjutraj bo prireditev za mamice v Mariboru. Avtobus odpelje ob polnoči s parkirišča pri šoli. Kogar zanima, prijave pobiram jaz. Eva Blažič, 3. A Pozor vsi učenci! V petek, 15. 4-, prosimo, da ne pridete v šolo, ker bo troglava kokoš valila jajca. Jaka Golob, 3. A V računovodstvo sporočamo in opozarjamo, da smo na položnici dobili znesek 6.656 evrov. Zahtevamo, da tajnica na položnico napiše pravilen znesek, to pa je 9.335 evrov nagrade za vsakega učenca. Nina Črtalič, 3- A p#l Ravnateljico Sonjo Simčič vabim na pohod, ki bo bil 100. 1. 20000. Hodili bomo po oceanu, nato bomo šli v nebesa in nato domov. Tim Klinar, 3- A Danes je hišnik šel v delavnico, vzel kladivo in udaril po fasadi. Šola se je podrla. Vsi so kričali, zato je odpadel pouk. Maj L, 3- A Dragi učenci! Obveščam vas, da bo v četrtek, 23. marca, odpadel pouk, ker bo potekal lov za zakladom. Lovili ga bomo v reki Krki. S seboj prinesite pulover, svinčnik, jopico, žogo, drva, jabolko in smeti. Vljudno vabljeni! Erik Radovičevič, 3. A Pozor! Pozor! Danes ob polnoči pridejo vesoljci. Pridejo pa zato, da bodo čez 100 sekund raztreščili OŠ Grm. Zato danes ne bo pouka. Luka, 3- A Pozor! Pozor! Ne zamudite te ponudbe. En vijak za samo 500.000 evrov pri hišniku na OŠ Grm. Pozor! Pridite v kuhinjo v OŠ Grm. Ena zažgana palačinka za 93.OOO evrov, pridite! Miha Mišura, 3. A Učenci 3. razredov! Prosimo, da v učilnicah ob 84. uri posadite bukve, da bomo ohranili njihovo vrsto. Jaka Golob, 3. A O AAAAM/J OOOOOC AAVVVH 1° k Najboljša šola - Grm Zelo sem bilvesel, da sem lahko s svojo zgodbico o potresu sodeloval na likovno-literarnem natečaju. Ko nam je učiteljica Irena povedala novico, da so bile izbrane kar štiri naše zgodbice in eno likovno delo, smo se začeli pripravljati na odhod v Šentrupert. Tam so nas zelo lepo sprejeli. Pripravili so nam prijetno lutkovno igrico in podelili priznanja. In katera šola je bila najuspešnejša? Naša šola, seveda! Prislužili smo si igrače in žoge. Sedaj vemo, da se splača potruditi in dodatno delati. Preživeli smo čudovit dan. Od dojenčka do deklice Prišel je dan, ko sem hotela iz maminega trebuščka priti na svet. V njem mi je bilo že zelo tesno. Bilje petek, 13. 2. 2004. Dolga sem bila 54 centimetrov in težka 3,6 kilograma. Očka in mamica sta bila zelo vesela, bratec pa malo manj, saj si je želel bratca. Ime mi je izbral oči. Bila sem zelo pridna, saj sem ponoči spala. Ko sem imela dva meseca, smo se iz mesta preselili na Jagodnik. Moje prve počitnice so bile na morju. Takrat sem bila stara šest mesecev. Bili smo v Izoli. Zelo rada sem se igrala na mivki in v vodi. Bila sem zelo pogumna, saj se nisem nikogar bala. Kdor me je pogledal, sem se mu samo smejala. Ko sem bila majhna, sem najraje jedla: sadje, zelenjavo, hrenovke in jogurt. To imam rada še zdaj. Hoditi sem začela pri desetih mesecih. Takrat sem mamici povzročala veliko težav. Hodila sem po stopnicah gor in dol. Dnevi so hitro minevali. Prišel je prvi dan vrtca. V vrtec sem hodila na Ragovsko. Zelo rada sem hodila vanj, saj sem se tam veliko igrala. Vzgojiteljice so mamici povedale, da sem prijateljem pripovedovala zgodbice. Vrtec je hitro minil. Prišel je prvi dan šole. Komaj sem čakala, da vidim prijatelje iz vrtca. Nestrpno sem pričakovala, da vidim, s kom bom v razredu. Bila sem zelo vesela, ko sem videla svoje nove in stare prijatelje. Zdaj sem že velika deklica in sem stara že devet let. Zelo rada hodim v šolo. Včasih sem zelo pridna, včasih ne. Starša pa me imata še vedno rada tako kot na začetku, ko sem bila še zelo majhna in nemočna deklica. Katja Ribič, 3. a Narobe svet V narobe svetu živimo oče, mama, dva brata in jaz in seveda tudi drugi državljani narobe sveta. Za nas je tu skoraj vse normalno, ko pa sem pride tujec, mu moramo vse povedati od začetka do konca. Povedati mu moramo, da tu hodimo po glavi, juho jemo z nožem, zrezke pa z žlico, vilice pa sploh ne uporabljamo. Tukaj pijemo olje, namesto bencina pa uporabljamo vodo. V narobe svetu nimamo letal, imamo pa ptiče. Na enega ptiča se lahko udobno namesti kar 500 ljudi. Ptiči stevardese in ptiči stevardi jim prinesejo postelje, da lahko med dolgo vožnjo sladko zaspijo. V narobe svetu imamo 300 ptičev. Vsak dan jih vsaj pet vzleti. Edini podatek, ki ga imamo, je, da vemo, da nas je v narobe svetu osem milijard. Narobe svet je celina, a na tej celini sta samo dve državi: Etikanija in Natikanja. V vsaki državi je štiri milijarde ljudi. V narobe svetu ni bilo nikoli vojne in je tudi ne bo, saj se nikomur ne da narediti orožja. Narobe svet nima predsednika. Etikanija pa ga ima in to je Miro Slava. Gospod Miro želi imeti zmeraj mir in tišino. Ko kdo kaj reče, ga policija zapre v zapor. Zato si tu tujci niti slučajno ne upajo govoriti. Ko ga kaj vprašamo, je čisto tiho. No, sedaj veste vse o narobe svetu. Če mislite, da greste sem na dopust, si ne upajte reči niti besede. 0 tem pa se odločite sami! Ko govorimo pred sošolci in učiteljico Sem Andraž. Ko sem v šoli izvedel, da moram pripraviti govorno vajo, sem se doma takoj lotil dela. Razmislil sem o naslovu in se pogovoril s starši. Skupaj smo si pogledali albume. Nato sem opisal svojo zgodbo od rojstva do danes. Izbral sem nekaj slik in naredil plakat. Poiskal sem tudi svojo zapestnico iz porodnišnice in svojega plišastega medvedka. In tako sem imel vse pripravljeno za naslednji dan, ko sem v šoli predstavil svojo govorno vajo z naslovom Kako sem rasel. Sošolci in učiteljica Irena so bili navdušeni. Andraž France, 3. a Zanimiv obisk grmskega gradu S sošolci, z učiteljicama Ireno in Petro smo obiskali grad. Bil je lep in sončen dan. Pri vhodu smo videli dva stebra, ki sta v starih časih kazala, koliko so določeni kraji od njiju oddaljeni. Sprehodili smo se do vrat, na katerih je bil grb družine Mordax. Zdel se mi je nekaj posebnega, saj česa podobnega nisem videl še nikoli. Gospa nam je povedala, da so zaradi mraza zazidali arkade na hodnikih. Potem smo odšli po stopnicah v zgornje nadstropje, kjer so videli sobo, v kateri so bili na stropu razni okraski in bojne slike. Po ogledu sobe smo odšli v delavnico, kjer smo videli mizo, ki je topila lepilo, in veliko slik. Povedali so nam, da popravljajo slike, ki so poškodovane, in še veliko drugih stvari. Zelo veliko sem se naučil in upam, da bom ta grad še kdaj videl od znotraj. Erik Radovičevič, 3. a Napačna odločitev Nekoč je živela družina, ki je rada pridelovala na vrtu. Pridelovala je zelo čudno, saj je na vrtu rasel zaklad, zato je bila zelo bogata. Imela je vsega na pretek. Imela je igrače, 4 kuhinje, 21 kokoši, 5 otrok in 3 velika polja. Bili so celo tako bogati, da so imeli 3 hiše. In nastopilo je neurje, ki je bilo zelo hudo. Zato je z vrta vse pobralo in jim ni ostalo nič. Potem so morali iskati srečo po svetu in so bili zelo revni. No, če bi bil jaz na njihovem mestu, bi si rekel, da so res naredili napačno stvar, saj bi morali deliti. Aljaž Fortuna, 3. a Moja muca Srečka Naši muci je ime Srečka. Stara je 9 mesecev, dobili pa smo jo iz Podčetrtka. Dobili smo jo leta 2012. Je siamske pasme, je zelo nagajiva, včasih se norčuje iz svoje hrane. Rada se igra in crklja. Dali so ji cepivo, da ne bo dobila muck. Tista gospa, ki ima Srečkine starše, je povedala, da se rada igra z otroki. Je zelo pozorna na druge mačke, ki pridejo na njen teritorij. Nekoč je pregnala mačka, ki je Prišel na naš travnik. Upam, da bo dolgo živela. Kal Vilan Kotar Dražumerič, 3- a STRASNI FEN Moj problem je strašni fen. Ko mi mami teži, da se nekam mudi, si jaz še lase sušim, ker me fen ne izpusti. Nočem si postriči mojih lepih dolgih las, ki že rastejo ves čas, zato takoj povem na glas, striženje je dolg čas. A usoda je pač taka, treba umiti je lase, ura hitro tiktaka, zdaj pa brž, spet fen me čaka. Lana Traven, 3. b SESTRIN ROJSTNI DAN V petek, 15. 2. 2013, je moja sestrica Karla imela rojstni dan. Stara je bila pet let. Popoldan je imela zabavo. K njej sta prišli njeni najboljši prijateljici Ema in Nina ter sestrična Lara. Najprej so šle v najino sobo. Tam so kovale strašljiv načrt, ampak ni uspel. Potem se je Karla domislila, da bi se skrivale pred najino mamico. Kasneje smo izvedele, da ta igra ni več zabavna, zato smo se domislile, da bi se igrale gostilno. Nina je bila vodja gostilne, jaz pa sem bila vodja strežbe. Karla in Lara sta bili kuharici, Ema pa je bila gostja. Kasneje sta si Ema in Nina zamenjali vlogi. Postale smo zelo lačne, zato smo si privoščile pizzo. Ko smo se najedle, smo se odšle igrat naprej gostilno. Kmalu je bila na vrsti čokoladna torta. Odprli smo jagodni šampanjec. Vse skupaj so nazdravile, potem smo začele jesti čokoladno torto. Hitro je prišel čas za slovo. Ema in Nina sta Karli obljubili, da prideta tudi drugo leto. Želim si, da bo tudi naslednji Karlin rojstni dan tako zelo, zelo, zelo zabaven. Ela Zobarič, 3. b STARA MAMA JE ODŠLA V BOLNICO Nekega dne je moja stara mama hudo zboLeLa. Vse jo je bolelo in noge so se ji močno tresle. Mami in oči sta jo takoj položila v posteljo, nato pa poklicala reševalce. Kmalu za tem je pred hišo stal velik reševalni kombi. Iz njega sta z nosili prišla dva reševalca. Takoj sta odhitela v zgornje nadstropje in mojo staro mamo položila na nosila. Nekaj minut pozneje je bila moja stara mama že v reševalnem kombiju., čez tri ali štiri minute pa že v bolnišnici. Dva dni pozneje je moj oči odšel v bolnišnico, da bi videl, ali je z mojo staro mamo vse v redu. Dan pozneje sem jo šla pogledat tudi jaz. Ko sem videla, da je z njo vse v redu, sem se olajšano vrnila domov. Zdaj je stara mama že doma, a vseeno upam, da bo živela še dolgo let. Ivana Horvat, 3. b MOJ VIKEND V KRANJSKI GORI Moj prvi dan počitnic sva se z mamico odločili, da greva v Kranjsko Goro. Pot tja je bila dolga in meni je bilo dolgčas. Tam sta naju že čakali mamina prijateljica in njena hčerka. Apartma smo imele čisto blizu smučišča. Najprej smo prtljago odnesle v apartma, potem pa takoj na smučišče, kjer smo ostale cel dan. Popoldne se nam je pridružila še ena mamina prijateljica z dveletnim sinom. Vsi skupaj smo se kepali in lovili na snegu. Zvečer smo odšli na najboljšega piščanca. V nedeljo smo že zgodaj odšli na smučišče in na vožnjo z jelenčkom. Po kosilu smo se mi trije igrali, mamice pa so bile v jaccuziju in savni. Midve sva se morali žal že v nedeljo vrniti, drugi pa so ostali še cel teden. Upam, da grem še kdaj v Kranjsko Goro. Zoya A. Bracovič, 3. b PRI BABICI Na počitnicah sem bila pri babici. Ko sem prišla, sva se z Vesno odšli igrat. Potem sva se dogovorili, da se greva smučat. Ko sem začela smučati, me je vrglo na sneg. Z Vesno sva se začeli smejati, saj je začelo snežiti. Bele snežinke so padale na naju in se hitro topile. Odločile sva se, da bi se bilo zabavno igrati v igluju. Ko sem prišla v iglu, mi je spodrsnilo in padla sem čez iglu v kup snega. Vesna mi je pomagala vstati, vendar je tudi ona padla na kup snega. Začeli sva se kotaliti po snegu. Pritekel je naš kuža Medo ter začel lajati. Začeli sva ga kepati in on je začel loviti snežne kepe. Bilo je zelo zabavno. Lea Boh, 3. b MOJE KOKOSI Med počitnicami sem se pazit pri babici in dedku. V sredo smo se odpravili na počitnice v hišo, kjer je živet stric Vinko, ki je žat že umrl. Tam imam preseljene svoje kokoši. Ime jim je: Rižot-ka, Rjavka, Sivči, Boječka in Pi-cek. Vsak dan sem lepo skrbet za kokoši in ptice siničke. Hranit sem jih in one so veselo letate naokrog. Ker je zapadlo veliko snega, sva z babi naredila velikega snežaka. Na glavo smo mu dala slamnik. Mamici sem povedal, da je zelo lep. Naslednji dan sva odšla z dedkom 6 km daleč v sosednjo vas po mleko. Tam sem si ogledal krave, dva psa in gospa mi je lepo postregla. Utrujena sva prišla domov. Urban Košir, 3. b JAZ BI POMAGALA V državah so nekateri ljudje revni. Nimajo hrane in pijače. Tudi različne bolezni imajo in so brez službe. Nekateri so tudi umrli in nekateri otroci so brez staršev, zato so nesrečni. Jaz bi jim takoj pomagala, da bi jim naročila, naj ne pijejo toliko alkoholnih pijač in jim bi dala denar. Tudi z mojo družino bi jim poslali oblačila, igrače in še kaj. Pomagala bi jim tudi tako, da bi jim z družino pošiljali zdravila. Tako bi bili zopet srečni. Zarja Štraus, 3. b REVŠČINA V SVETU IN PRI NAS Letos jeseni so slovensko pokrajino Štajersko prizadele hude poplave. Na televiziji sem videla posnetke, na katerih je voda poplavila cele kraje. Poplavila je tudi hiše, živali so umrle, ljudje pa so ostali brez doma. Posnetki so se mi zdeli zelo neprijetni in žalostni. Nekatere družine so ostale brez vsega. Otroci so ostali brez oblačil, igrač in hrane. Zato smo bili pri nas doma zelo veseli, ko so v šoli povedali, da bomo izpeljali zbiralno akcijo za te družine. Zbirali smo lahko igrače, oblačila, posteljnino in hrano. Moja mami in babi sta pripravili dve veliki vreči, v katerih so bile igrače, obleke in posteljnina. Z babi sva jih pripeljali v šolo, kjer smo učiteljici pomagali spakirati vse vreče, ki smo jih prinesli. In čez nekaj dni so stvari odpeljali družinam, ki so ostale brez vsega. Zelo smo bili zadovoljni, da smo lahko pomagali. Lana Traven, 3. b MOJE ZIMSKE POČITNICE V sredo med počitnicami smo se odpravili v Kranjsko Goro. Tam sem videl prijatelja Leva. Z njim sva se drsala, sankala in smučala. Nekega večera sva se igrala pri njem v apartmaju. Vsako leto Agencija za šport organizira tekmovanje v veleslalomu. Udeležili so se ga tudi moji starši in Levova mami. Bilo je več kot 120 tekmovalcev. Medtem ko so starši tekmovali, sva midva z Levom smučala po sneženem parku in gozdu, vozila sva se po velikih skakalnicah. Ko sva se utrudila, me je Lev povabil na pijačo. Medtem sva slišala mojega strica, ki je napovedal, da na progi vozi moja mamica. Hitro sva stekla k cilju in navijala zanjo. Mami je bila razočarana, ker je naredila veliko napako in zasedla osmo mesto. Zato pa sta bila toliko bolj vesela moj oči in Levova mami, ki sta bila najboljša. Dobila sta zlato medaljo. Vsi smo se imeli lepo in se zabavali, naslednje leto pa se zopet vidimo. Maks Lipej, 3. b USTVARJANJE V DELAVNICAH Med počitnicami sem obiskala delavnice, na katerih smo ustvarjali iz filca. Delavnice so potekale v ponedeljek in torek v dopoldanskem času v Kulturnem centru Janeza Trdine. Ustvarjali smo žepke za telefone, denarnice, torbice in obeske za ključe. Jaz sem v ponedeljek izdelala žepek za mobilni telefon. Mentorica mi je sešita robove, jaz pa sem ga okrasila z rožami. V torek sem na podoben način naredila denarnico. Ustvarjanje iz filca je zelo zabavno. Delavnice so mi bile zelo všeč, zato upam, da se bodo še kdaj ponovile. Ivana Horvat, 3- b SOSOLKA S TEŽAVAMI Nekega dne je prišla v razred nova sošolka. Imela je bolezen posebne vrste. Bila je komaj en meter visoka. Težko je hodila in morala se je voziti z invalidskim vozičkom. Ime ji je bilo Anja. Stara je bila devet let. Zelo si je želela, da bi bila taka kot vsi drugi otroci. Zaradi bolezni so se ji nekateri posmehovali. Nekega dne pa je rekla: »Rada bi imela življenje, kot ga imate vi. Želela bi, da mi pomagate.« Vsi smo ji pomagali in zbirali zamaške zanjo. Anja je lažje hodila in bila je celo brez invalidskega vozička. Kljub svoji višini je bila nekaj posebnega. Vsi smo jo imeli radi. Manca Kotnik, 3. c ŽIVLJENJE V VILINSKEM SVETU KOLINE Nekega lepega dne sem se zbudil naspan. To pri meni ravno ni pravilo. Bile so počitnice. No, pa pustimo zdaj podrobnosti. Le kje sem ostal?! Aha! Že vem! No, pojdimo naprej. Bilo je jutro in zazvonil je telefon. Mami je dvignila slušalko. Bila je mama. Mamici je povedala, da imajo koline. Povabila nas je! Zelo sem bil vesel! Kar takoj smo se odpravili. Saj sem vam povedal, da sem bil zelo vesel, kajne? Ko smo se pripeljali k mami, sem se zapodil k skednju. Vam bom kar opisal, kaj je vse bilo tam: stroj za delanje klobas in krvavic, delovna miza za pripravo mesa, noži in sekira, ki se imenuje mesarica, in še in še. Takoj sem začel pomagati. Vrtel sem stroj za delanje klobas. Ko je bilo vse narejeno, smo nesli klobase v prekajevalnico. Potem smo šli jest. Delavci smo se tako napokali, da je bilo veselje. Pomagati pri kolinah mi je bilo všeč. Bil sem zadovoljen. Takoj sem zaspal. Nekoč je živela vila Ana. Ko je izvedela, da je njena prijateljica v težavah, je takoj odletela do nje. Zagledala jo je med zlobnimi vilami. Uporabila je svojo čarobno moč za prijaznost. Ko jo je rešila, je Ano takoj odpeljala na varno. Ko sta prišli do hiše, sta zagledali glavno zlobno vilo Marušo. Ker sta se je ustrašili, sta začeli kričati. S kričanjem sta jo prepodili in varno prišli v hišo. Zvečer sta se temu dogodku zelo smejali. Važno je, da sta premagali zlobo. Lana Božič, 3- c MOJ SOŠOLEC JE V BOLNICI Moj sošolec se je nekega dne odpravil na smučanje, kjer si je poškodoval nogo. Zaradi tega je pristal v bolnici. Ker me je zanimalo, ali je z njim vse v redu, sem se odločil, da ga obiščem. Za darilo sem mu prinesel veliko čokolado z lešniki. Ko sem bil pri njem, mi je povedal, kaj se je zgodilo. Rekel je, da se je zaletel v drevo in da so smuči letele po zraku. Takrat sva se oba zasmejala in obljubil sem, da ga bom še obiskal. Drilon Gashi, 3- c JAN KASTELEC, 3- c MOJ PRIJATELJ URH V soboto sem imel trening tenisa na igrišču v Portovaldu. Igral sem proti sošolcu Urhu, s katerim skupaj trenirava. Pred treningom sva se oba dobro ogrela. Najprej sva igrala prosto, potem pa nama je trener Jiri naročil, da morava odigrati tekmo. Sodil nama je trener. Igrala sva že dobre pol ure, ko je Urh v drugem setu zelo nerodno stopil in padel na tla. S trenerjem sva hitro stekla do njega. Levi gleženj mu je v trenutku otekel. Na nogo ni več mogel stopiti. Oprl se je na trenerjevo ramo in po eni nogi odskakljal do avta. Sam sem v torbo pospravil njegovo teniško opremo in prisedel k njima v avtomobil. Odpeljali smo se v bolnišnico. Po telefonu sem poklical dedija Jožeta, ki je pomagal, da je prijatelj prišel hitro na vrsto in nismo dolgo čakali. Dedi je včasih delal v mavčarni. Njegov sodelavec je dal Urhu nogo v mavec za štirinajst dni. Trener ga je odpeljal domov, sam pa sem mu zvečer prinesel njegovo torbo. Ker Urh obiskuje isti razred kot jaz, mu bom vsak dan po šoli odnesel zvezke ter mu povedal, kaj smo se tisti dan v šoli učili. Želim si, da bi Urh hitro okreval, da bova spet lahko skupaj trenirala. Jakob Franc Kavšek, 3. c MOJ BRATEC JAKOB JE BIL BOLAN Ko je bil Jakob bolan, je večinoma ležal v postelji. Mamica je Jakobu kuhala kamilice in druge čaje. Jaz sem si v knjižnici sposodila knjigo Vse za fante. Vsak večer sem mu jo brala. Bila mu je všeč. Po branju sva skupaj pojedla njegove najljubše piškote, saj nama jih je mami dovolila jesti. Vsak dan sva se skupaj igrala njegovo igro Raziskovalci dinozavrov. Nekajkrat sva skupaj sama skuhala čaj. Se sreča, da je Jakob kmalu ozdravel in sva se lahko igrala tudi zunaj. Potem sem lahko brala tudi svojo knjigo Vse za punce. Petra Vrbinc, 3- c SOŠOLKA ANA NOVAK JE INVALIDKA (tako bi bilo) Pred enim mesecem se je našemu razredu pridružila sošolka Ana Lipovič Novak. Doma so bili revni. Njena mama Lilijana Novak je pred kratkim izgubila službo. Njen oči Andrej Novak je delal kot ribič, a s tem ni dobil dosti denarja. Njena brata, dvojčka, hodita v deveti razred. En teden po njenem prihodu smo imeli šolski izlet. Hodili smo po starem kozolcu. Ana je padla s kozolca in si pri tem poškodovala hrbtenico. Tedaj je njeno družino zajela še hujša stiska. »Kako bomo kupili invalidski voziček?« so se spraševali. Učiteljica je predlagala, da bi zbirali denar za Ano. Vsi smo bili takoj za to. Zbirali smo denar za električni voziček, denarja pa smo nabrali dosti tudi za posteljo za invalide. Starši so s pomočjo kupili tudi avto, ki je bil primeren za prevoz invalidov. Kupili so ji še računalnik in telefon. Zadnje čase dobiva tudi boljše ocene. Ana ve, da ima kot invalid mnogo omejitev, a ji ni težko. Sošolci in prijatelji ji stojijo ob strani in ji vedno pomagajo. Petra Vrbinc, 3. c ZGODBA O SNEŽAKU Začel je padati sneg. Metka in Janezek sta gledala čez okno in čakala, se veselila, da bosta šla ven. Nehalo je snežiti. Metka in Janezek sta šla ven. Skupaj sta začela delati sne-žaka. Naredila sta kepe in mu nataknila klobuk, koren, metlo, gumbe in šal. Nastal je pravi Snežak. Kar naenkrat je začel skakati vse naokoli. V naročje je vzel Metko in Janezka in skupaj so odšli v sneženi gozd. V sneženem gozdu so srečali prijatelje. Videli so tudi čarov-ničin grad. V gradu je bil skrit kristal, s katerim bi se lahko Metka in Janezek vrnila domov. Skupaj so naredili načrt in dobili kristal. Metka, Janezek in Snežak so odšli domov. Njihovega prijateljstva ni mogla premagati niti pomlad. Manca Kotnik, 3. c POMAGALA SEM RISU IZ ČAROBNEGA GOZDA Zvečer, ko sem brala, je nekaj popraskalo po vratih. Bil je ris z opraskano šapo. In to ni bil navaden ris. Bilje čarobni ris. Namesto čopkov je na ušesih imel drevesne liste in govoril je. Spustila sem ga noter. Ko sta ga mami in oči videla, sta se najprej začudila, a sta dovolila, da ostane pri nas. Povedal je, da mu je ime Sando-kan in da gozdna vila, ki dela zdravila za rise, ne najde rože, katere čudežna krema zdravi vse rane. Starša sta dovolila, da pomagam pri iskanju. Zgodaj zjutraj smo se odpravili. Pot je bila dolga in naporna. Po skoraj šestih urah hoje smo zagledali vrh gore! Svojima pravljičnima prijateljema sem predlagala, da gremo tja, kjer je veliko Sonca. Ni trajalo dolgo, da smo prišli na čudovito jaso, na kateri je bilo vse polno čarobnih rož bleščeče bakrene barve. Vila jih je nabrala. Ko smo prišli nazaj, je iz njih naredila čudežno kremo. Namazala jo je na Sandokanovo šapo, ki se je v trenutku zacelila. Sandokan in vila sta mi bila hvaležna. Vrnila sem se domov, ris in vila pa v gozd. Sedaj, ko grem na sprehod v čarobni gozd, obiščem še svoja prijatelja, vilo in Sandokana. Arnika Zoja Jelič, 3. c Posnel sem film Obiskal me je vesoljček Nekega hladnega dne je močno zahreščalo. Obnemela sem od šoka. Srce mi je skoraj zastalo, ko sem zagledala nekaj zelo zelo temnega. Tristo pisanih marjetic, kaj je to!? Zavila sem se v odejo in pogledala na steno, kajti ravno danes sem sanjala zelo čudne sanje in tudi grozne po eni strani. Bile so prav morilske, in to zato, ker sem gledala grozljivko. Na steni sem zagledala čudno obliko. Potem pa sem zaslišala še grozljiv zvok policajev, ki so najbrž lovili roparja, ki se gotovo skriva v naši hiši. Nato sem pogledala proti oknu in zagledala nekaj zelo nenavadnega. Odprla sem okno in pogledala ven. Ničesar nisem opazila. Tedaj sem zagledala v grmovju laske, ki so pripadali vesoljčku. Ampak ker sem vedela, da smo tudi mi vesoljci, sem ga opisala takole: imel je rumene lase, vesoljsko obleko in mile očke. Zastrmela sem se vanj. Spoznala sva se, nato pa sem ga povabila v sobo. Poklicala sem starše in sestro. Dovolili so mi, da lahko ostane pri nas, dokler ne pridejo ponj. Tako smo tudi storili. Nekega dne sem pogledala v njegovo posteljo, a ga ni bilo. »Le kje je?« sem se spraševala. Tedaj sem pogledala skozi okno in ga videla na travniku. Ležal je na tleh in gledal v nebo. Mislila sem, da je mrtev in stekla k njemu. Bil je živ. Kar oddahnila sem si in ga vprašala, kaj dela. Odgovoril je, da čaka, da pridejo ponj. Vprašala sem ga, če so se že zmenili. On je prikimal. Šla sem po starše in sestro. Skupaj smo čakali in le dočakali. Njegove mame in očeta nismo videli, ker se je telepor-tiral. Pomahal je iz letečega krožnika. Tako je bila razburljiva noč končana. Polona Moretti, 4- a Odločil sem se, da bom skrivaj snemal film v vojašnici Poganci. Oči mi je povedal, kje so stražarji in po kateri poti bom najlažje prišel mimo straže. Film sta mi pomagala snemati Anže in Rok. Snemali smo vsak petek in ponedeljek. Naredili smo akcijsko komedijo. Seveda smo v film vključili tudi eksplozije, da bi bil bolj prepričljiv. Da bi bil bolj smešen, pa sem razdelil vloge vsem fantom našega razreda. Ko smo končali s snemanjem, smo se prijavili na tekmovanje za najboljši film. Tam smo zmagali in pobrali vse nagrade. Film je bil predvajan v Planetu Tuš. Vstopnice so bile razprodane v nekaj minutah. Na you tube smo imeli več kot milijon ogledov. Slabše je bilo, ko je naš film izsledila vojska iz omenjene vojašnice. Pošteno smo nasrkali. Timotej Pavlič, 4- a MOJI NAČRTI S KAMERO PrišeLsem všoLo, naskrivaj sem imel kamero v žepu. Plazil sem se pod mizami in videl sem Nika in Roka, kako sta se žogala. Rekel sem si: »Če to vidi učiteljica Lili, bo res besna!« Na skrivaj sem posnel Nika in Roka, ko sta se žogala. In kar naenkrat: bum bum! Nik je tako močno vrgel žogo, da je razbil luč. Učiteljica je že prihajala po stopnicah. Hitro sem nehal snemati in šel na svoj prostor. Učiteljica je prišla v razred, lepo sem jo pozdravil. Tedaj je videla, da je luč razbita. Tako je bila besna, da je vprašala Roka in Nika: »Zakaj sta to naredila?« »Nisva bila midva, ampak David,« sta rekla. Rekel sem: »Tudi jaz je nisem razbil in tudi dokaz imam, da je nisem razbil.« Učiteljici sem pokazal posnetek. Ko je to videla, je bila tako jezna, da je Niku in Roku dala rdeč karton. Odšli smo v jedilnico na malico. Rok in Nik sta metala ves kruh v smeti, tudi to sem posnel. Ko smo prišili v razred, je bila učiteljica spet jezna name. Pokazal sem ji videoposnetek. Spet sta dobila opomin in en teden nista innela odmora. Potem sta me pretepala. Od zdaj naprej uporabljam kamero samo v nujnih primerih. David Vrbovšek, 4- a ČAROBNA PIŠČAL Nekega jutra sem se zbudil ves moker, kot da bi prišel izpod tuša. Ko sem se preoblekel, sem šel na vrt. Na vrtu sem našel palico. Bila je zanimiva in vzel sem jo domov. Nekaj časa sem jo opazoval. Čez nekaj časa se je zasvetila. Šel sem k njej in vprašal, ali je kdo doma. Nič se ni zgodilo. Peljal sem jo v laboratorij. Rekli so, da takšne palice še niso videli. Palica je spregovorila: »Jaz sem čudežna palica, ki zna čarati«. Nesel sem jo domov. Poskusil sem čarati. Zavrtel sem palico in pokazal na knjigo. Začela je spreminjati barve. Nekega dne sem si zaželel, da bi bil bogat. Spet sem zamahnil s palico in imel na kupe denarja. Čez nekaj časa sem si zaželel biti predsednik Združenih držav Amerike in tudi to sem dobil. Vedno bolj sem bil pohlepen, hotel sem še več. Ko sem končno prišel k pameti, sem se spomnil, koliko stvari delam narobe. Malo sem se zamislil. Hotel sem popraviti te napake, a nisem vedel, kako naj jih popravim. Dolgo časa sem razmišljal o tem. Nekega dne sem pomislil na to, kaj si drugi želijo in ne na to, kar si jaz želim. Šel sem ven in hodil daleč stran. Ko sem prišel nazaj, sem bil zelo srečen, da se bom znebil palice. Šel sem k najglobljemu jezeru, palico razlomil in jo vrgel v vodo, potem pa sem odšel nazaj domov. Bil sem ponosen nase, ker sem se znebil palice, ki meje delala pohlepnega in nesrečnega. Problemi Moji prvi lepi dnevi v Sloveniji Nekega lepega dne sem se zbudila v Sloveniji in zvečer je na obisk prišel moj bratranec Luka in sestrične Tanja, Tadeja in Ana. Cel dan smo se igrali. Naslednji dan sva z bratom Sergejem dobila veliko daril, ki so jih prinesli sorodniki in prijatelji. Dobila sva torto, mama in stric sta nama šla pokazat trampolin, oče pa je medtem odšel po torto. Dan je bil čudovit. V nedeljo smo odšli k bratrancu Blažu na rojstni dan. Za darilo smo mu podarili torto, šampanjec in bonboniero. Blaž je bil zelo vesel. Saša Judež, 4. a Gospod Problem Nekoč je živel Problem. Nekega dne se je gospod Problem odločil, da se gre sprehajat po parku. Bilo je zelo veliko otrok in staršev. Sedel je na klopco. Mimo njega je prišla zelo lepa in mlada gospa. Gospod Problem se je takoj zatreskal vanjo. Kar naenkrat pa je ta gospa rekla: »Vem, da si zatreskan vame.« Tako sta se poročila na planetu Bark in oba se pišeta Problem. Aleša Novak, 4. a Janezek in domača naloga Je bil Janezek v šoli, pa je učiteljica dala za domačo nalogo, da v šolo prinesejo svoje hišne ljubljenčke ter jih predstavijo. Po pouku je Janezek razmišljal, kako naj predstavi svojega hišnega ljubljenčka, če ga nima. Imel je ribico, ampak je že šla v stranišče. Imel pa je dovolj evrov, da si kupi novo žival. Zato je šel v cirkus namesto v zavetišče. Klovnu je dal svoj denar, domov pa je odvlekel opico v rumenih tangicah. Naslednji dan je vzel v šolo svojega hišnega ljubljenčka. Prvi je bil na vrsti za predstavitev. Učiteljica se je tako prestrašila, da je dvignila krilo, razbila svoja očala in zbežala. Janezek pa je dobil cvek pri slovenščini. Kaja Knafeljc, 4. a O O Oo O O c> Nekoč je živel mož, ki je imel nevesto, zato je šel čez cesto in ji kupil presto. Potem je iz žepa potegnil evrov dvesto in se vrnil nazaj v mesto. Nevesta je stala in imela je očala. Potem pa je prala, ker je moža rada negovala. Marisa Mejač, 4- b Moji neobičajni dnevi Mentolova palčka, dva sladoleda. Spet je pri hiši toliko dela. Mama jezi se name zelo, ker v bolnišnico se po psička ne da mi, hudo! Celo očka jezi se name zelo, ko vidi, da na hodniku vadim kolo. Ema Oberstar, 4- b o Našel sem čarobno palico Šel sem na sprehod. Videl sem prijatelje in igrali smo nogomet. Žiga je daleč brcnil žogo. Šel sem jo iskat. Nekaj se je zasvetilo. Videl sem čarobno palico. Ko sem jo prijel, sem postal neviden človek. Veselil sem se, da grem v šolo. Učiteljica Vanja me ni videla. Dežurnemu učencu je rekla, da Fatluma ni v šoli. Po pouku sem moral iti domov. Mami je spraševala očeta, kdaj bo prišel Fa-tlum. Zunaj je snežilo, zato sem šel čistit sneg. Ljudje so bili začudeni, da lopata sama dela. Pozvonili so in poklicali očeta. Vprašali so ga, kje je kupil lopato, ki sama čisti. Ko sem očistil sneg, sem šel v hišo. Palico sem spravil pod posteljo. Oče je prodal lopato za petsto evrov. Ko je padal sneg, so vzeli lopato, ampak lopata ni delala. Potem sem šel v sobo in ker nisem več hotel biti neviden človek, sem palico zlomil. Fatlum Krasnigi, 4. b ODVEČNE SKRBI Ko se je bližal prvi razred, me je skrbelo, kako se bom navadil učiteljice vikati. Do takrat sem vse, ki sem jih poznal, tikal -svoje tete, strice in vzgojiteljice v vrtcu. Skrbi so bile odveč, saj sem se tega hitro navadil. Zdaj na to že sam opozorim svojo sestrico Neli, ki obiskuje prvi razred. Jure Vajs, 4- c 3.A V NAŠEM RAZREDU IMAMO PROBLEM V našem razredu se je pojavil velik problem, ki je povezan z ljubeznijo. Kar sedem fantov nas je zaljubljenih v isto sošolko. Med njimi sem tudi jaz. Učiteljica pravi, da je v razredu še dovolj deklet, mi pa se ne strinjamo. Fantje med seboj tekmujemo, kdo bo sošolki bolj všeč. Na koncu bomo videli, kdo bo zmagal. Andraž Svete, 4- c KAJ Ml POMENI DOM Lepo je, če nam dom pomeni kraj, kjer se počutimo lepo. Rečemo, da ni le streha nad glavo. Dom nam pomeni veliko več kot to. Preberite, kaj dom pomeni učencem 4- c razreda. Dom mi pomeni, da se imamo radi, da v njem lepo živimo in da imamo vse, kar potrebujemo za življenje. (Nel) Dom je najpomembnejša stvar na svetu. V njem se zbira in živi moja družina. V njem imam skoraj vse, kar potrebujem. V njem živijo tudi nezaželena bitja. (Peter) Dom je začasen prostor, v katerem živimo skoraj celo življenje. Dom je lahko velik ali majhen. (Lana) Dom mi pomeni, da je čist, da je urejen. Pomeni mi veliko bogastvo. (Elton) Meni pomeni dom, da imaš kje živeti. Če tega nimaš, si zelo osamljen. (Ana Marija) Dom je domovina, življenjsko zavetje, najbolj varna hiša ljudi, ki skrbijo zame. (Jure) Anketo sestavili učenci 4-c skupaj z razredničarko Danico Možina PROBLEM MALI ČOLN PROTI VELIKIM VALOVOM Med dolgimi poletnimi počitnicami smo se moja mami, oči, brat in jaz odločili, da gremo s čolnom na peščeno plažo, ki je bila na sosednjem otoku Pašman. Spakirali smo vesla, kopalke, brisače in kremo za sončenje ter odšli. Vse smo odložili v čoln in najprej veslali iz pristanišča, potem pa smo prižgali motor. Začeli smo se voziti zelo hitro in zadel nas je prvi val. Moj oči je moral takoj ugasniti motor, drugače bi nas lahko še bolj zabolele riti. Valovi so bili zelo veliki. Mami in oči sta govorila, da ne smemo iti prehitro, a jaz sem vztrajal, ker če bi šli počasi, bi bila vožnja dolgočasna in zelo dolga. Zaradi mene smo še enkrat šli hitro, a spet nismo mogli premagati valov. Potem smo se odločili, da bomo šli počasi naprej. A mi smo vsi vedeli, da tudi to ne bo preveč prijetno, kajti ko se val zaleti v čoln, voda pljuskne točno v nas in opremo. Po petih minutah je bilo že vse mokro in slano. Od nas do zadnjega dela čolna. Bilo je zelo mrzlo, saj nam tudi brisače niso mogle pomagati, ker so bile mokre. Čez nekaj časa nas je še sonce nehalo ogrevati. Končno smo prispeli, se zasidrali in odplavali do plaže. Po dveh urah ležanja, plavanja in igranja smo se vrnili. Vožnja nazaj ni bila tako dolga in razburkana. V kampu smo se stuširali in šli v prikolico. Vedno, ko se usedem na čoln, se spomnim tega groznega in veselega dogodka. TIN VRANJEŠ, 5- B Problem je lahko rešljiva težava. Če se ga lotiš resno, ga lahko rešiš uspešno. Moj oče ima probleme. Jaz imam probleme. Sestra, brat, mami, babi ... Vsi imamo probleme. Moj problem je, da se hitro razjezim. Ko se razjezim, velikokrat grozim. Ko se pomirim, sem spet navaden sin. Peter Smolič, 4. c POMORSKA DOGODIVŠČINA Nekega jutra smo se z mojo mami in sestro Niko po zajtrku odpravile na plažo. Prijateljice so bile že na plaži, zato smo se skupaj začele igrati. Kmalu smo odšle v vodo plavat. Iskale smo školjke in se zabavale. Medtem je Nina odšla po svojo veliko napihljivo blazino in jo dala v vodo. Nanjo smo lahko šle vse punce. Z blazino smo odplavale do boj. Tam smo skakale in se porivale v vodo. Nato je zapihal močan veter in blazino odpihnil preko boj! Vse so že poskakale v vodo, razen naju s Hano, ki sva bili še vedno na blazini! Ker smo se vse več ali manj bale Črnega morja, smo začele vpiti: »Aaaaaa!« S Hano sva od strahu dobili kurjo polt. Nato sva se končno le opogumili in skočili v morje. Nina je odplavala preko boj in zagrabila blazino in hitro odplavala nazaj. Nato smo se z vsemi močmi zagnale in odplavale do obale. 0 naši dogodivščini smo povedale staršem. In ker se je vse srečno končalo, smo se na koncu vsi smejali. Ta dogodek se mi je zdel zelo vznemirljiv in za vedno si ga bom zapomnila. LANA ZAJEC GABRIJELČIČ, 5-B XATJA 3-A ATLETSKO TEKMOVANJE V RADEČAH V nedeljo, 24. 2. 2013, smo odšli na atletsko tekmovanje. Prispeli smo v dvorano in se zbrali. Pred prvo disciplino sem se ogrel s sotekmovalci iz atletskega kluba Dolenjske Toplice. Začeli smo metati medicinsko žogo in vrgel sem jo 8 metrov in 50 centimetrov, kar me je pripeljalo na četrto mesto. Takoj zatem smo skakali v daljino, kjer sem skočil 4 metre in 56 centimetrov in pristal na prvem mestu. Zadnja disciplina pa je bila tek na dvesto metrov. V teku sem bil drugi, saj me je prehitel tekmovalec iz mojega atletskega kluba. Proti koncu tekmovanja smo si ogledali listo rezultatov in ugotovili, da sem skupno na drugem mestu in da imam skupaj 2100 točk. Podelili so mi medaljo in različne nagrade. Po tekmovanju smo odšli v bližnjo gostilno in pojedli kosilo. Skupaj smo se vsi veseli vrnili domov. Na tekmovanju sem spoznal tudi nove prijatelje. JURE OBRAN, 5- B KAKO SEM SE NAUČIL VOZITI KOLO Nekega jutra sem se odločit, da se bom naučil voziti kolo. Z družino smo odšli na Revozovo parkirišče. Do takrat sem vozil samo s pomožnimi kolesi, hotel pa sem to nadgraditi in voziti brez njih. Najprej so me vsi potisnili, vendar je bilo brez uspeha, kajti nisem poganjal pedala in sem zato padel. V drugo je šlo lažje in sem se odpeljal nekaj krogov po parkirišču. Delati se je že začela tema, zato smo odšli domov. Dogodek se je končal z buško ali dvema, nekatere so vidne še danes, in nekaj praskami. Rekel bi lahko celo: »Vse se da, če se hoče!« TOMO TESTEN, 5. B AA ŠTRBUNK! Za krompirjeve počitnice smo se odpravili na Portugalsko. Stanovali smo v hiši blizu obale. Pred hišo je bil večji bazen. Nekega hladnega jutra sva se z bratrancem odločila hoditi po robu bazena, ker je bilo zabavno. Oblečena sem bila v flis. Mama me je slučajno zagledala skozi okno in me opozorila: »Ne hodi po robu bazena!« Bila sem predrzna in nisem poslušala mame. Med hojo po robu sva si z bratrancem govorila vice, se pogovarjala in smejala. Bilo mi je lepo. Kar naenkrat mi je spodrsnilo in - ŠTRBUNK! - padla sem v bazen. Bila sem čisto premočena in tako me je zeblo, da nisem mogla spregovoriti niti ene same besedice. Čeprav imam rada adrenalin, mi to niti malo ni bilo všeč. Ko sem prišla do mame, sem bila pošteno kregana. A najhuje je bilo, ko je mama še dva dni po tistem zlivala vodo iz oblačil in jih sušila. Ko smo se vsi zbrali na zajtrku, sva povedala, kaj se je zgodilo in vsi so se zelo smejali, hkrati pa bili tudi malo jezni na naju. Še zdaj se spominjamo tega dogodka in se ob njem smejimo. EKATERINA PETROVIČ, 5. B IZGUBLJEN V TROGIRJU Ta pretresljiva dogodivščina se je zgodila meni leta 2006 na Hrvaškem v Trogirju, ko sem se izgubil. Nekega dne smo zgodaj odšli v Trogir. Tam smo bili skoraj cel dan. Mi in naši družinski prijatelji smo si ogledovali izložbo. Tam sem videl lažnega očija v enaki majici kot moj pravi ati in šel sem za njim. Ustavil sem se in začel jokati. Prišelje neki Anglež in še dobro, da je razumel malo hrvaškega jezika in jaz prav tako. Kričal je: »Children!« in kazal v mojo smer. Nato sta me našli mami Anita in sestra Barbara. Nato se je izgubila še mamičina prijateljica, ampak to je že druga zgodba. Našli smo še njo. Po napetem dnevu smo se vrnili v apartma. Na srečo se je lepo izteklo. Bilo me je strah in mislim, da tega dneva na žalost ne bom nikoli pozabil NEJC MOHAR, 5. B DAN NA BLEDU Prejšnje Leto smo se za dedkov rojstni dan z družino, dedkom in babico odpravili na Bled, ker smo preživeli zabaven dan. Zjutraj smo se odpeljali in se dolge ure vozili za dedkom. Ko smo se pripeljali na cilj, sem si želel, da ne bi bil tam. Na Vogel smo se morali peljati z gondolo, ki je bila visoko v zraku, mene pa je bilo strah višine. Le s težavo sem vstopil v gondolo in se z njo odpeljal. Bilo me je zelo strah, bil pa sem tudi vznemirjen. Na vrhu sem bil vesel, da sem spet na trdnih tleh. Nekaj časa smo hodili in opazovali naravo, opazili pa smo tudi kočo, v kateri pastirji izdelujejo sir. Po ogledu Vogla pa je sledila dolga vožnja do glavne atrakcije, do Blejskega gradu. Stal je na velikem hribu nad jezerom in videti ga je bilo že na kilometre daleč. Pred gradom je bil velik dvižni most, strelne line in še dolga pot do vhodnih vrat. Tam smo kupili vstopnico, odšli noter, jaz pa sem najprej opazil tiskarno. Sklenili smo, da si jo ogledamo. Pokazali so nam, kako so tiskali v starih časih in kakšne so bile takrat novice. Ogledali smo si tudi železarno in vinsko klet, pred kletjo pa je bila papiga, ki je zelo glasno vreščala. Nato smo malo posedali na robniku gradu in strmeli na jezero in na cerkev na otoku. Mene pa je spet postalo strah, zato sem se raje umaknil na stran. Za konec dneva pa smo odšli še na kremne rezine. Ta dan si bom zapomnil kot dan, ko je Nik Radovičevič skoraj premagal strah pred višino in dan, ko sem videl glavo atrakcijo Bleda. Bled mi je bil všeč in bi si ga še enkrat ogledal. NIK RADOVIČEVIČ, 5- B PROBLEMI Problem se skuha tako, da ščepec prahu in rezance, polne težav, spravimo v lonec, s pokrovom pokrijemo in ogenj prižgemo ter čakamo, da se problemi zažgejo. Ko problemi so zažgani, jih odstranimo iz pečice. Ko gospa odide, fantek pride in vse poje, saj misli, da je to juha iz špile. Ko fantek juho popije, se mu zvrti in vse se mu čudno zdi, dogajajo se mu čudne stvari. »PROBLEMU!« zavpije. KLARA TEKAVEC in PETRA RIBIČ, 5- b NEZNANEC Nekega dne sva šla s sošolcem Janom domov. Ko sva nekaj časa hodila, se je za nama pojavil neznanec. Začela sva bežati. Neznanec je vzel kol in naju začel zasledovati. Z Janom sva bila zelo prestrašena. Potem sva se skrila v blok, kjer sva si oddahnila. Čez nekaj časa sva skrivoma priprla vrata in pogledala, če je neznanec še v bližini. Neznanec je tekel s kolom proti bloku in hitro sva stekla v klet. V kleti sva ugasnila luč, da naju ne bi videl. Potem sva skozi izhod v kleti stekla iz bloka. Janu sem predlagal, da greva v bunker. Odšla sva. Čez približno eno uro sva preverila, čejevarno. Neznanca ni bilo več in odšla sva domov. ANŽE GORJANEC, 5- B POPOLN SVET Včasih si zamislim, da je svet brez problemov. Vsi smo srečni in zadovoljni. Vedno sije sonce in pihlja rahel veter. Otroci hodijo v šolo, vendar se jim ni treba učiti, saj imajo vse znanje že od rojstva, v šoli pa znanje le utrjujejo. Kasneje si vsak poišče svoj sanjski poklic in v njem uživa dan za dnem. Če želiš iti na izlet, ti ni treba plačati nič, saj denar ne obstaja. In ko se zadovoljen vrneš domov, se uležeš pred televizijo in si ogledaš svoj najljubši film. Nato pa se vendarle zamislim in ugotovim, da je popoln svet v bistvu dolgočasen, saj se ne dogaja prav veliko. V resničnem svetu pa se dan za dnem vrstijo najrazličnejši problemi, vendar se vse da rešiti z voljo in vztrajnostjo. LANA ZAJEC GABRIJELČIČ, 5. B NAJLEPŠI DAN Bilje lep poletni dan in očka mi je povedal, da bomo naslednji teden dobili muco. Cel teden sem razmišljala, kako ji bo ime. Čez nekaj časa je napočil dan, na katerega sem čakala. Starše sem prosila, če grem lahko z njima po novega družinskega člana. Seveda so mi dovolili. Nismo vedeli, kakšen bo naš muc, zato smo si jih ogledali, si izbrali enega in mu kar tam dali ime Maksi. Med potjo domov je bil zelo prestrašen, ker ni bil vajen vožnje. Doma je bil začuden. Seveda to ni nenavadno, saj je bila to sprememba. Počasi seje navadil. Zdaj že teka okrog in se nič ne boji. Ta dan mi je bil res všeč, poln smeha, veselja in vsega lepega. KLARA TEKAVEC, 5- B STRAHOVI V STANOVANJU V soboto popoldne je bila naša družina povabljena k babici na kosilo. Tam smo gledali grozljivko Marsovci. Med gledanjem grozljivke me je bilo zelo strah. Po ogledu smo se vrnili domov. Mami je odšla po nakupih, oči pa v športno dvorano. Tako sem ostala doma. Nenadoma me je bilo zelo strah. Zdelo se mi je, da v kopalnici slišim pljuskanje vode. Mislila sem, da se v kadi premika morski pes. Domišljala sem si, da v kuhinji slišim marsovske glasove. Strah me je spreletel, ko sem si zamišljala, da je moja soba polna duhov, ki igrajo odbojko z mojim najljubšim medvedkom. Odšla sem po hodniku do dnevne sobe. Ko sem prižgala luč, sem »videla«, da v njej kar mrgoli pajkov. Hitro sem zaprla vrata. Najbolj varno sem se počutila na hodniku. Mama se je vrnila z nakupov in me zalotila, kako sedim na pručki na hodniku. Povedala sem ji o svojih strahovih. Svetovala mi je, naj redkeje gledam grozljivke, čeprav so nekatere narejene za otroke. Po večerji sem odšla v posteljo. Strahov sem se še zmeraj bala. Premagal me je spanec in pozabila sem nanje. Grozljivke bom od zdaj naprej gledala redkeje. DANILA PRAH, 5- B MOJA PRIJATELJICA ELLA Naša družina je med poletnimi počitnicami odšla na morje v Savudrijo, ker sem dobila novo prijateljico Ello. Ko smo prispeli, smo se razpakirali, se spočili in odhiteli na plažo. Nekaj dni sva se z Ello samo opazovali, ker sem bila prepričana, da ne zna govoriti slovensko. A tokrat sem se pošteno zmotila. Začela je pogovor in ker sem seveda mislila, da sanjam, sem ga nadaljevala. V naslednjem trenutku sva že bili v vodi, igrali sva se raznorazne vodne in družabne igre, raziskovali vse dele plaže, nabirali školjke in lovili rakce. Veliko sva se obiskovali in jedli slaščice. Nekega dne je bilo pri Elli še posebej zabavno, saj sva gledali risanko Tom and Jerry. Še isti dan sva sklenili, da bova šli v trgovino. Med potjo sva opazovali naravo in drevesa, ki so tekla tako hitro, da jih je bilo skoraj nemogoče videti, gledali pa sva tudi risani film 101 dalmtinec. Zjutraj sem se odpravila na plažo. Ko sem prišla, sem bila vesela, da je pred mano še en lep dan, a kmalu se je vse obrnilo na glavo. Za hip sem obstala. Ello sem videla z njeno staro prijateljico Ano. Name se je usulo celo morje ljubosumnosti. Ella mi jo je takoj predstavila. Kmalu sem ugotovila, da Elle ne morem imeti samo zase. Sprijaznila sem se in Ello delila tudi z Ano. Zabavale smo se in naš čas se je iztekal. Zadnji dan smo se s težkim srcem poslovile. Že vnaprej pa smo se dogovorile, da se bomo tudi naslednje počitnice tako zabavale. Prav tega pa se jaz že zelo zelo veselim. PIA ŠPAN ZUPANČIČ, 5- B GRMČANI Nepremagljiva IGRALI V APT-ju enajsterica Kaj storiti, če imaš 11 otrok, in to samih fantov? Nič lažjega! Sestaviš nogometno moštvo in nastane nepremagljiva enajsterica. O tem je v svoji knjigi pisal Eduard Bass, v APT-ju pa je v priredbi Blažke Miiller Pograjc in režiserja Matjaža Pograjca nastala predstava, ki je svojo premiero doživela 12. aprila, v njej pa so nastopili tudi mladi dolenjski nogometaši. Seveda so tudi v predstavi zaigrali nogometaše, a igrati nogomet v gledališču je nekaj povsem drugega kot na igrišču. In kako so se ob tem počutili grmski nogometni zvezdniki? Sebastjan Bele Spomnim se, kako mi je 11. februarja zazvonil telefon. Bil je moj trener, ki mi je povedal, da APT pod vodstvom Matjaža Pograjca išče nogometaše, ki bi igrali v predstavi Nepremagljiva enajsterica. 18. februarja smo se zbrali v APT-ju. Najprej smo se morali predstaviti »komisiji«. Povedati smo morali, kaj nas veseli, kaj čutimo, ko igramo nogomet in podobne stvari. Seveda smo vsi opravili. Potem dolgo časa ni bilo nič, 6. marca pa smo se zbrali na prvi vaji. Bilo je zanimivo. Najprej smo se sestajali enkrat, nato dvakrat na teden, kakšna dva tedna pred premiero pa vsak dan. Dva tedna pred premiero so se nam pridružili tudi Vito Weiss, Pavle Ravnohrib, ki smo ga klicali kar oče, in Marijana Brecelj, ki smo jo klicali mama. Pre- senetilo me je, kako sproščeni so igralci in obenem tudi strpni do nas, ki nimamo toliko izkušenj v igralstvu kot oni. Veliko smo se tudi pogovarjali in najbolj mi je bilo všeč, ko sva se z Vitom pogovarjala o najinem najljubšem nogometnem moštvu — Manchester United. Na vajah sem zelo užival, čeprav so bile včasih zelo naporne. Včasih smo tudi kakšno ušpičili in bili okarani, ampak kaj hočemo, mladi smo. 12. aprila je napočila premiera. Čeprav je bila na sporedu ob 19. uri, smo se tam zbrali že ob 16. uri. Ker smo bili vsi lačni, smo si naročili pico, ne da bi koga vprašali. K sreči se je vse skupaj dobro izteklo in tudi pica je bila dobra. Kmalu je na- počil začetek premiere in moram priznati, da nisem bil skoraj nič živčen. Na predstavi je bilo veliko pomembnih ljudi iz sveta nogo- meta in drugih športov, politike in kulture. Predstava je bila uspešna. Sledilo je slavje v garderobi in kot poslovilno darilo smo Matjažu Po- grajcu kupili žogo in se nanjo vsi podpisali. Če pa hočete izvedeti več o predstavi, pa vas z veseljem vabim, da si jo ogledate. Jakob Judež Ko sem dobil klic trenerja, ki je rekel, naj pridem v APT, nisem vedel, kaj bo in sem šel. V avli APT-ja nam je trener povedal, da bomo lahko igrali v gledališki predstavi Nepremagljiva enajsterica. Nato je vsak dobil list z vprašanji in vsak posebej smo odšli v dvorano, kjer smo se predstavili in pokazali nekaj spretnosti režiserju. Bil sem kar napet, saj nisem vedel, kaj bo rekel režiser o meni. Na koncu smo bili vsi sprejeti in povedali so nam, kdaj bomo imeli vaje. Bil sem presenečen in prestrašen, saj nisem vedel, kako bo vse skupaj potekalo. Prve tedne smo imeli vaje po dvakrat na teden po 2 uri. Nato so se začele vaje bolj intenzivno. Vsak dan smo imeli vaje po 2,5 in kasneje še po 4,5 ure. Na vajah je bilo odlično vzdušje, imeli smo se zelo dobro in z veseljem sem hodil tja. Bilo pa je tudi zelo naporno, saj smo morali usklajevati šolske obveznosti, vaje in še treninge. Nato je prišel dan, ko smo imeli premiero. Vsi smo bili zelo živčni. Dvorana je bila nabito polna z našimi sorodniki, prijatelji in pomembnimi ljudmi iz družbenega življenja. Premiero smo zelo dobro odigrali in bili smo zelo ponosni, ko nam je cela dvorana ploskala. Kar nekajkrat smo se morali vrniti na oder. Ta predstava je bila zelo lepa izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil in se je bom zagotovo spominjal celo življenje. m/ ffV r, 'II'«tri' stili smo tudi številne ure pouka, ca, saj ima le malokdo igralske iz- kar je bilo še dodatno delo, saj smo morali vso snov prepisati in se jo pozneje naučiti za ocenjevanje. A trud je bil poplačal. kušnje že iz zgodnjih najstniških let. IshakŠumar Jakob Hofferle Vaje so bile naporne, saj smo jih imeli vsak dan po več ur. Izpu- Kritike so poročale o kvaliteti in usklajenosti naše predstave. V Delu smo namreč kot oceno dobili 5 od petih možnih, kar je izjemen dosežek. Preko te izkušnje sem spoznal, kako težko je biti igralec. Za devetdesetminutnim filmom, ki ga gledamo v kinu, je več mesecev ali nemara celo let trdega dela ustvarjalcev. Imel sem res srečo, da so me izbrali za igral- Moji občutki glede predstave bili mešani. Sprva me je bilo strah, saj nisem vedel, ali bom kos nalogi oz. izzivu. Zame je bilo to nekaj novega in sem se naloge lotil z veseljem, hkrati pa sem bil tudi živčen. Ko stopiš na oder, te preplavi občutek zadovoljstva in sreče, saj se zavedaš, da si dobro opravil, ker ti množica podari aplavz. Spoznavanje novih oseb, sklepanje novih prijateljstev in širjenje kroga znancev je bilo zanimivo, saj sem ugotovil, da imamo veliko skupnega tako starejši kot mlajši. V veliko čast mi je bilo, ker sem spoznal starejše, bolj izkušene osebe, ki v APT-ju nastopajo že veliko časa. Jana Dular »ŽIVLJENJE V AFRIKI ME OSREČUJE!« To leto nas je na šoli obiskala Jana Dular, ki nas je skozi svoje predavanje popeljala po Afriki in nam na realističen način pokazala življenje tamkajšnjih prebivalcev. Vsi smo zagotovo na vso moč prisluhnili o njenih uspehih, ljubezni do ljudi in okolice, pogumu, srčnosti, udejstvovanju na različnih področjih pomoči, o izgradnji in financiranju izgradnje šole za masajske otroke (Tanzanija), projektu pomoči pigmejskemu plemenu Batioa (Uganda), izobraževalnem programu v organizaciji Edirisa (Uganda) in predvsem o otrocih. \ Ste pravnica, a Vas je pot zanesla povsem drugam, med afriške otroke. Kako je prišlo do tega? Zaradi ljubezni do Afrike, ki sem jo čutila že kot otrok, sem si vedno želela v Afriko, ko pa sem naredila tretji letnik prava, sem se odločila, da je čas, da svoj načrt tudi uresničim. V začetku sem načrtovala dvomesečni obisk, ki sem ga zavlekla do celega leta. Čeprav sem se vrnila in dokončala študij ter diplomirala iz prava, sem si vedno želela nazaj v Afriko, da bi pomagala otrokom in sledila svojim sanjam, ki me osrečujejo bolj, kot bi me pravo (smeh). I Kot predsednica in ustanoviteljica društva ELA zbirate denar za afriške otroke. Koliko denarja ste že uspeli nabrati do sedaj in čemu bo namenjen? Do sedaj ste mi ravno vi uspeli nabrati najvišji znesek, kajti nakloni- li ste mi kar 1000 €, kar bo dovolj za trimesečno hrano za vse otroke. Tudi druge dolenjske šole so mi pomagale zbrati veliko denarja, ki bo namenjen nakupu notranje opreme šole za otroke s posebnimi potrebami. Mislim, da je to res enkraten začetek, zato sem hvaležna vsem otrokom, ki so ta denar prispevali. I Vsi smo že slišali, koliko šolam ste pomagali in trdno verjamemo, da so Vam vsi otroci globoko hvaležni za vse, kar ste storili. Pa ti otroci vedo, da denar zanje zbiramo tudi v Sloveniji in kaj menijo o tem? Zagotovo vedo. Pripovedujem jim tudi o mojih predavanjih, zato vedo, da vi poznate njihove zgodbe, poleg tega pa mi v veliko šolah podarijo slike, ki jih v Afriki tudi razstavim, saj otroci zelo radi gledajo vas in zagotovo vedo, da brez vaše pomoči ne bi zmogli. Afriške šole so seveda precej drugačne od naših. So razlike tudi v učenju otrok? V Afriki imajo javne šole, kar pomeni, da so brezplačne, a pri njih uči ena učiteljica tudi po 100 otrok, težko pa je tudi zaradi pomanjkanja potrebščin in delovnih pripomočkov. Dan ponavadi prebijejo brez malic, učitelji so slabo plačani, učenci pa se zaradi pomanjkanja prostora učijo kar zunaj, pod drevesom, in to jim ne zagotavlja takega standarda izobrazbe, kot ga imate tukaj. Eden od razlogov, da sem pomagala šoli, je bil ta, da so otroci bili preveč lačni, da bi hodili v šolo, a tega zdaj, ko vedo, da jih v šoli čaka jutranja malica, ni več. Kot zanimivost ste nam povedali, da tamkajšnja povprečna plača znaša približno 20 €, zato sklepam, da ima denar tam kar precej nižjo vrednost... Da. Z 20 € morajo tamkajšnji ljudje preživeti, imeti prihranek, če kdo zboli, saj so tamkajšnje storitve in prevozi zelo dragi, ne morrjo si privoščiti nakupov, zato jejo samo domačo hrano, ki jo pridelajo sami. To pomeni, da je 20 € res minimum za preživetje. V Afriki ste s tamkajšnjimi prebivalci komunicirali v njihovem jeziku (npr. svahili), zato sem radovedna, ali se je bilo težko naučiti njihove govorice oziroma se kako drugače sporazumevati z njimi. Da, izziv se mi je bilo pogovarjati s tujimi ljudmi v njihovem jeziku, a je obenem tudi edini način, da si priboriš njihovo zaupanje. Prav tako moraš upoštevati njihove načine življenja, da jim dokažeš, da si jim naklonjen. Največje težave pa mi delajo razlike med jeziki. J Kaj Vam je pri vašem delu najtežje? Hm, izzivov je zelo veliko. Eden izmed njih je ta, da je na neki šoli 300 učencev, se pravi, da rabim tudi tolikšno količino € na mesec. Težko je držati optimizem, ki si ga prinesel s sabo, težko je videti otroke s polnimi luknjami neznanja. Včasih je najtežje biti drugačen, saj sem le bela ženska in vam v Sloveniji predavam o afriškem življenju, iz katerega se moramo oboji naučiti nekaj za življenje. V Afriki najbrž ne boste ostali za vedno ... Ali pač? V tem trenutku težko govorim o tem, a vem, da sem, kjer moram biti. Vem, da sem na področju, kjer sem zelo potrebna in koristna, poleg tega pa me življenje v Afriki osrečuje dosti bolj kot slovensko življenje pravnice (smeh). Za zdaj Afrika je in bo ostala moj dom. Ajda Blatnik, 8. b Grmsko srečanje V torek, 29. marca, je bilo na šoli že 24. GRMSKO SREČANJE. Tokrat sta bili gostji Ivanka Mestnik, znana pisateljica predvsem mladinske literature, in Katja Keserič Markovič, avtorica risb oz. slik za 3 knjige Ivanke Mestnik. Izredno zanimiv pogovor sta vodila Tomaž Koncilija in Branko Šuster. Slišali smo lahko tudi izvrstno vokalistko Ano Čop. Ivanka Mestnik: Kadarkoli se v mislih srečam z Osnovno šolo Grm, naj bo to z nekdanjimi učenci ali sodelavci, kadarkoli vstopim v to zame še vedno najlepšo šolo, me preplavijo posebni občutki. Kot na filmskem traku se pred menoj zvrstijo nepozabni trenutki, ki smo jih preživeli skupaj: pri pouku, pri literarnem krožku, pri ustvarjanju našega prvega glasila, ki smo mu dah ime Mladi ob Krki, na številnih športnih in kulturnih prireditvah in nekaterih nepozabno lepih izletih. Ko sem se po upokojitvi posvetila pisateljevanju, sem izid prve knjige, N* Izlet na Modri planet, želela predstaviti prav v naši avli. Tudi kasneje smo tu pripravili predstavitve še treh mojih knjig in tudi moja zadnja knjiga. Moj prijatelj Pavle, je doživela predstavitev v istem prostoru kot prva. Razumljivo, saj so tudi mlade sovice zletele na drevje pred vašo šolo. Torkov večer bo v meni za vedno zapisan kot eno najlepših doživetij, zato sem iz srca hvaležna gospe rav- nateljici, da me je povabila, da sem smela biti gostja znamenitih grmskih večerov. Srčna hvala tudi gospodu Tomažu Konciliji za nadvse prijeten pogovor z mano, za vprašanja, ki jih je sestavil in zastavil tako, da sem lahko sproščeno spregovorila o sebi, svojem življenju in delu. Hvala tudi vsem drugim, ki so kakorkoli prispevali k lepemu večeru, zlasti gospodu Šusterju in njegovi gostji, Katji Keserič Markovič, ter mladi pevki in pianistki Ani Čop, ki je še posebej polepšala večer. Dragi grmčani! Bodite ponosni na svojo šolo! Ohranjajte njen dober sloves! Vsak po svoje se trudite, da boste tudi vi nekoč tako razmišljali o njej, kot razmišljam jaz in mnogi moji nekdanji učenci. Ne pozabite, da dober dom in dobro šolo ustvarjamo skupaj. Vsak po svojih močeh lahko prispevate k njenemu ugledu. Srečno in veliko lepega vam želi vaša Ivanka Mestnik. Katja Keserič Markovič: Vesela sem, da sem po 17 letih zopet na svoji šoli skupaj s človekoma, ki sta močno vplivala na moje ustvarjanje - kot mentor g. Branko Šuster in ga. Ivanka mestnik, ki mi je v 8. razredu ponudila možnost, da se prvič preizkusim kot ilustratorka. Imela sem neverjetno srečo, da sem lahko sodelovala pri projektih od šolskega časopisa do scenografij za predstave, obiskovala različne krožke in pridobila številna neformalna znanja, ki so danes postala moj poklic. Ana Čop: Torkov večer z Ivanko Mestnik se mi je zdel zelo prijeten. Mislim, da nas je vse navdušila s svojimi zgodbami. Seveda sem pri tem še toliko bolj uživala, saj je moja babi in zopet sem bila ponosna na njo. Bila sem zelo počaščena, da sem z glasbo lahko pripomogla k tako prijetnemu večeru. Želim vam še mnogo nepozabnih Grmskih srečanj. Rafko Križman: Sam sem šolo kot učenec obiskoval v prvem letu njenega delovanja in selitev v novo šolo je bila za vse nas čudovito doživetje. Sam, pristaš športa, sem bil najbolj navdušen nad prelepo, novo, za tiste čase veliko telovadnico, bazenom in športnimi igrišči, ki smo jih pomagali urejati tudi sami in so bili polni od jutra do večera. K športnemu življenju pa nas je spodbujal neumorni motiva-tor in športni strokovnjak Marijan Špilar. Na ta čas me vežejo zares lepi spomini. Seveda pa smo se kdaj tudi nasmejali našim dogodivščinam. Ena od teh se nam je zgodila med šolsko nalogo pri angleščini, ko je sošolec od soseda prepisoval nalogo in ker je nosil očala z veliko dioptrijo, mu je tovarišica zagrozila, da mu jih bo vzela, če ne bo nehal prepisovati. Nekajkrat sem bil prisoten na Grmskih srečanjih in vedno so bila zelo dobro pripravljena in topla po vsebini in izvedbi, zato vsem, ki pri tem sodelujejo, čestitam za nazaj in vnaprej. Tokrat pa mi je bilo to druženje še bolj blizu, saj je bila glavna gostja meni zelo draga Ivanka Mestnik. Le tako naprej! Ema Koncilija I N T E R Roman Mihalič ALPINIST Romana Mihaliča poznamo predvsem kot šolskega kuharja, ki se vsak dan v šolo pripelje s kolesom. Poleg kuhanja pa se ukvarja tudi z alpinizmom. Kot prvi je napisal planinski vodnik po Dolenjski in Beli krajini, že 35 let pa je dejaven znotraj Planinske zveze Slovenije. Z njim sem naredila kratek intervju. Ste alpinist, gorski reševalec in gorski kolesar, na šoli pa Vas poznamo predvsem kot šolskega kuharja. Kako to, da ste se odločili za kuharski poklic? Po osnovni šoli sem hotel nadaljevati svoje šolanje za kemijskega tehnika. Leto 1974, ko sem končal osemletko, pa je bilo obupno leto za vpis na srednje šole, saj so v gimnaziji vpisovali samo odlične in če si imel srečo, prav dobre dijake. Zato jaz nisem bil sprejet. Poslali so mi vabilo za vpis v šolo za farmacevtskega tehnika. Pa me ni pritegnilo, ker imam preveč rad živali. Nisem si mogel predstavljati, da bi delal poskuse na njih, saj jih imam preveč rad. Tako sem takrat razmišljal -farmacija, to so poizkusi na živalih. Moja mama je takrat vsa nemočna naštevala imena šol, kamor bi lahko šel. Med drugimi je rekla tudi kuhar in tako sem se odločil. V J U I Knjiga Planinski vodnik Dolenjska, Bela krajina, Notranjska nas spozna z veliko prelepimi kraji. Kateri Vam je najlepši in zakaj? Najlepši del, ki ga opisujem v vodniku, je nekoč zaprto območje Gotenice, Kočevske Reke, Borovške gore in zgornji tok reke Kolpe od Broda na Kolpi do Osilnice. Tam bi lahko hodil dneve in dneve, ne da bi opazil, kako čas leti okoli mene. I Vašo knjigo je izdala Planinska zveza Slovenije. Ali ste tudi drugače dejavni znotraj te zveze? Seveda sem že več kot 35 let član PZS. Na začetku sem bil samo na- vaden planinec, ki se je spremenil v zagrizenega alpinista, ki letos praznuje 30 let alpinističnega staža. Med tem časom sem bil načelnik Alpinističnega odseka Novo mesto, podpredsednik Planinskega društva Novo mesto, napisal pa sem tudi veliko člankov v Planinski vestnik — najstarejšo slovensko revijo, ki še izhaja. Leta 2015 bo minilo 120 let od njene prve izdaje. Kot prvi ste se odločili oz. ste napisali planinski vodnik po bolj južnem delu Slovenije. Zakaj je do tega prišlo? Na portalu Gore - ljudje sem prebral, da planinska založba išče pisca za planinski vodnik. Seveda, kot čistokrvni ,Pudgurc‘ sem si rekel: »Saj vse poznam in bo to ,mala malca‘ zame.« Kako sem se zmotil! Spoznal sem, da sem pravi ,troti ‘ v poznavanju Dolenjske. Začel sem jo raziskovati in raziskovati, a je še sedaj ne poznam dovolj. Ko sem začel kolovratiti po deželi, mi je bilo tako všeč, da bi mi bilo vseeno, če od zveze dobim kakšen honorar ali ne. Ze klatenje po novih krajih mi je vse poplačalo. Tema tokratne Najče so problemi. Kako Vi doživljate problem onesnaževanja narave? Ko sem sam začel hoditi v hribe, se je oza-veščanje šele začelo. Na mojih prvih poteh po hribih je bilo po visokogorju še zelo veliko smeti. Spomnim se Begunjskega studenca pod Begunjskim vrhom, kjer je bilo na kupu ogromno odpadkov. Smeti so tlačili pod skale, jih metali v jame in druge ,skrite kotičke1. Sam sem bil že od začetka proti takemu načinu. Kar sem prinesel v nahrbtniku v hribe, sem tudi prazno odnesel v dolino. Nikoli, res nikoli nisem ,svi- in načelom. Tudi na naši šoli so še kateri ,paconi‘, ki puščajo svoje odpadke, kjer jim padejo iz rok. Sola kot institucija mora privzgojiti mladim skrb za čisto in lepo okolje. Saj veste, to, kar se otrok nauči, bo znal kot odrasel. Sedaj je v naših gorah za smeti poskrbljeno, saj tudi tam potekajo akcije Očisti- mo naše gore. Prav tako tudi v dolini, kjer se veliko ljudi vsako leto trudi s pobiranjem smeti, posamezniki pa veselo smetijo. Bi za konec še kaj dodali? Drage moje mladenke in mladci, uživajte v svojem mladem življenju, učite se uživanja v čisti naravi, bodite vzor starejšim pri ohranjanju narave. Ne pozabite: ko bomo preveč nasmetili našo Zemljo, bomo tudi mi izginili z nje. Ema Koncilija Knjižni kotiček Hitro se približuje konec šolskega leta, ko se bomo podali poletnim počitnicam nasproti. A prav je, da se spomnimo, kaj se je letos dogajalo na področju književnosti. Letos se je na Mednarodni dan knjig za otroke in na rojstni dan H. C. Andersena zaključila bralna značka. Na naši šoli je 659 učencev, bralno značko pa je opravilo 499 učencev (76 %). Knjižničarka je posebej pohvalila 9. B, med njimi je namreč kar 18 učencev in učenk zlatih bralcev - vse skupaj v generaciji jih je 41. Tudi letos so bile na naši šoli prireditve za bralce BZ: • 1. razred - Ela Peroci: Pravljice žive v velikem starem mestu; • 2.-4. razred — Pravljična predstava o radovednem gumbku, ki si je želel v svet; • 5.-9.razred - obisk mladinske pisateljice Nejke Omahen. Učenci 7. razreda so tudi letos sodelovali v nacionalnem projektu Rastem s knjigo in si ogledali Knjižnico Mirana Jarca Novo mesto ter prejeli knjižno darilo Tadeja Goloba Zlati zob. Tara Polovic, 8. A T V Nejka Omahen »NE ZNAM SEDETI PRI MIRU IN NIČ POČETI!« To leto nas je ob zaključku bralne značke obiskala avtorica vsem poznanih knjig Življenje kot v filmu, Silvija, Veliko srce. Oh, ta kriza in Dež, avtorica, katere vzpon seje pričel z zbirko Zvezde. Ce se vam še ne svita, kdo je to, vam lahko povem, da gre za pisateljico Nejko Omahen. Seveda bi lahko naštevala podatke o njenem življenju, kot so rojstvo, dela ..., a vem, da najčane veliko bolj zanimajo druge reči... J Svojo prvo knjigo ste napisali stari komaj sedem let. Kako je sploh prišlo do take odločitve? Zal ne morem reči, da sem se že pri sedmih letih odločila, da bom postala pisateljica. Ne, doma smo dobili nov računalnik in želela sem poskusiti, kako se tipka nanj. Zato sem si izmislila zgodbo in nastala je moja prva »knjiga« z naslovom Mesojeda roža. Dolga cele tri majcene strani. Predvidevam, da ste si že v zgodnji mladosti želeli postati pisateljica ... Sploh ne! V osnovni šoli sem pisala iz čistega veselja. S prijateljicami smo bile vse dobre bralke, komaj smo čakale, da bo izšla kakšna nova mladinska knjiga. Po malem pa smo si tudi izmišljevale svoje zgodbe ... Le da sem bila jaz edina, ki je svojo domišljijo spravila tudi na papir. Takrat se mi niti sanjalo ni, da bi kaj mojega lahko kdaj zares izšlo. Pisala sem le zase in za prijateljice, za zabavo. Do izdaje prve knjige je prišlo čisto po naključju. Knjige Vam je včasih izdajala šola, zato me zanima, kaj so o Vašem pisanju takrat menili Vaši sošolci. Pravzaprav mi je osnovna šola izdala le eno knjigo, Zvezda z odra, in sicer ob zaključku osemletke. To niti ni bilo nekaj zelo posebnega, saj se osnovne šole tudi danes velikokrat odločijo, da bodo izdale kakšen izdelek svojih učencev, npr. pesniško zbirko. Je pa to le bil nek začetek. Moji sošolci si niso kaj dosti mislili o mojem pisanju, ker tega nisem nikoli izpostavljala. Bila je pač le ena od stvari, ki sem jih počela. Drugi so pa npr. risali, se ukvarjali s športom ... Razen seveda mojih najbližjih prijateljic, one so komaj čakale, da bom spet kaj napisala. Tudi v srednji šoli, ko je moje knjige začela izdajati prava založba, se s sošolci o tem nismo dosti pogovarjali. Hodila sem na Gimnazijo Bežigrad, tam je bilo ogromno dijakov z različnimi talenti, tako da nisem posebno izstopala. In to mi je čisto ustrezalo. Kdaj in kako se odločite napisati knjigo? Kaj Vas navdihuje? Navdih pride zelo različno. Lahko je nekaj, kar slišim, vidim, preberem ... Ko se utrne prva ideja, pa jo nato v glavi razvijam dalje, uporabim domišljijo, si zamislim vse junake, glavne dogodke ... Šele potem sedem za računalnik in začnem pisati. Je pa zadnje čase največji pro- blem čas - vse manj ga je! Tako da zadeva traja nekoliko dlje. Tudi sama sem že poskušala napisati knjigo, pa mi je vedno zmanjkalo volje. Kaj pa Vam daje zagon, da pripeljete zgodbo do konca? Joj, kolikokrat se tudi meni ni več dalo pisati! Naučila sem se, da je v takem primeru najbolje, da preneham. Pisanje za nekaj časa potisnem ob stran, počnem druge stvari, si oddahnem od zgodbe. Včasih to traja tudi več mesecev. Toda še skoraj vedno me je zagrabilo, da sem potem pisala naprej. Mislim, da je najbolje počakati, da se navdih vrne. Ce se človek v nekaj sili, ponavadi ne nastane nič dobrega. Je pa res, da moraš biti tudi vztrajen, OTROŠKI IN MLADINSKI PEVSKI ZBOR potrpežljiv, delaven ... Mene k cilju vedno žene to, da sem zelo povezana s svojimi junaki, želim, da se njihova zgodba zaključi, da dosežejo in pokažejo vse, kar sem si za njih zamislila. Če je ideja prava, potem vedno pridem do konca. Lahko v prihodnje pričakujemo še kakšno knjigo? Ah, čas, čas in še enkrat čas ... Toliko je še drugih obveznosti. Imam že nekaj idej, tudi pišem že, ampak bo vse skupaj traaaaaajalooooooo. Gre mi namreč zelo počasi, vedno je še cel kup drugih stvari, ki jih je treba narediti. Vendar bom vztrajala. Glede na to, da ste še mladi, Vas poleg pisanja verjetno zanima še marsikaj ... Res je, zato tudi nikoli nisem pristala na to, da sem čisto »prava« pisateljica. To je namreč le en del mene. Drugače se zelo rada ukvarjam z različnimi športi, sem zunaj v naravi, pa pogledam kakšen film, se zabavam s prijatelji in družino, kdaj tudi kaj ustvarjam ... Skratka, samo da se kaj zanimivega dogaja, pa sem takoj zraven. Ne znam sedeti pri miru in nič početi. Ajda Blatnik Na naši šoli delujejo trije pevski zbori, v katerih prepeva kar 152 pevk in pevcev. Poleg sodelovanja na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti sta se otroški in mladinski pevski zbor zelo uspešno predstavila tudi na območnih revijah pevskih zborov v Kulturnem centru Janeza Trdine. Oba zbora sta bila s strani strokovnih spremljevalk revije izmed vseh zborov edina predlagana za državni nivo. Otroški pevski zbor se je 18. maja 2013 udeležil regijskega tekmovanja v Trebnjem, mladinski pevski zbor pa se veseli državne prireditve Zborovski BUM, ki bo 20. junija 2013 v Mariboru. Cilj prireditve, na kateri bo sodelovalo več kot 5000 pevcev iz 172 slovenskih osnovnih šol, je dvig kakovosti petja v mladinskih zborih, domovinska vzgoja in druženje. Povodni mož v 21. stoletju Zbudilo me je glasno piskanje -moja budilka. Vstal sem ter odgrnil zavese. Zunaj je bilo vse belo, čeprav so meteorologi napovedali, da bo prenehalo snežiti že prejšnji teden. Odšel sem se stuširat in obrit, saj moram biti za svoj poklic urejen. Po tuširanju sem odšel v kuhinjo ter prižgal televizijo. Živim sam, v dvosobnem stanovanju, zato se mi ni treba ozirati po drugih. TV v dnevni sobi ter podobno ... Oglasila so se poročila: »Janša ne bo odstopil.« Premaknil sem program: »Predsednik vlade noče odstopiti!« Ugasnil sem televizijo. Od nekdaj me politika ni zanimala. Naenkrat zaslišim brnenje v spalnici — moj telefon. Klical je moj delodajalec. Delam kot varnostnik bogataša Mihe Novaka. Paziti nanj ni lahko, saj se pogosto zapleta z ženskami, ki jim gre le za njegov denar. Takšne zveze se ne obnesejo in takrat pokliče mene. Včasih se počutim kot čistilec, le da ne čistim smeti, temveč brišem sledi za ljudmi, ki jih šef ne mara. Prispel sem pred eno izmed pisarn svojega šefa. Tokrat me je čakal sam, kar se mi je zdelo čudno, saj ponavadi pošlje kurirja. Moralo je biti nekaj resnega. Vstopil sem v pisarno, slekel plašč ter se usedel pred šefa. Bil je neobrit in imel je velike, temne podočnjake. S hripavim glasom me je ogovoril: »Mislil sem, da je ta končno prava, ni vedela, kdo sem ter kaj počnem, ampak je bila vseeno pripravljena preživeti noč z menoj.« Naredil je premor, me pogledal ter nadaljeval: »Skupaj sva bila tri mesece, ko pa včeraj pridem z letališča domov, jo najdem, kako se spogleduje z mojim osebnim varnostnikom. Veš, kaj moraš storiti?« Prikimal sem. Prav o tem sem govoril. Vsakič, ko ga ženska razočara, jo moram odstraniti. Ko sem odhajal, mi je stražar pred vrati podal listek s podatki tarče: Urška Vogrinec, starost 23 let, bivališče Šiška 8, Ljubljana. Ko sem prišel domov, sem prižgal računalnik ter malce poizvedel o tarči. Urška vodi enega izmed protestov, ki so del državljanske vstaje. Gneča, hrup, to bo odlična priložnost. Protest poteka na Starem trgu, nedaleč od mojega stanovanja. Odprl sem omaro ter iz skrivnega predala za plaščem vzel svoje »orodje«. Srebrno pištolo, ki me do sedaj še ni razočarala. Saj sem rekel, da nisem navaden varnostnik. Toplo sem se oblekel ter se odpravil ven. Se vedno je močno snežilo, zato sem ob takšni uri videl le tri metre pred sabo. Ko sem prišel na glavno cesto, so mi pot osvetljevale ulične svetilke. V daljavi sem že slišal hrup množice, ki se je borila za odstop skorumpiranih politikov. »Brezveze,« sem si rekel. Trg je bil nabito poln, težko sem si predstavljal, kako jo bom našel. Vendar sem jo po podrobnejšem opazovanju zagledal. Z rdečim megafonom je stala na čelu skupine ljudi in se drla: »Fertik ste!« Težko sem si utiral pot skozi množico, a sem jo kmalu dosegel. Postavil sem se poleg nje, jo pozdravil ter se predstavil kot novinar 24 ur. Najprej me ni slišala, zato sem moral pozdrav ponoviti. Ko se je obrnila proti meni, sem prvič zagledal njen obraz. Imela je modre oči, zapeljive ustnice ter rdeča lica. Slednja najbrž zaradi mraza. Nisem si mogel predstavljati, kako se je taka lepotica lahko zapletla s takim moškim, kot je moj šef. Prosil sem jo, če se lahko premakneva nekam bolj na samo, kjer je manj hrupa. Privolila je. Odšla sva k bregu Ljubljanice. V soju uličnih svetilk je bila še lepša kot prej. Medtem je nehalo snežiti. Ob vsem tem sem skoraj pozabil, zakaj sem tu. Zastavil sem ji nekaj brezve-znih vprašanj, da ne bi podvomila v mojo identiteto. O svojih ciljih je govorila tako doživeto, da sem celo jaz, s svojo čustveno inteligenco psa, lahko razbral, da ji ni vseeno za to, kar se dogaja v državi. Tedaj sem se spomnil: »Zberi se!« sem si rekel. Potipal sem žep plašča, pištola je bila še vedno tam. Opraviti moram hitro, brez prič. Nisem se obotavljal: izvlekel sem pištolo ter ji, še preden se je zavedla, poslal metek v glavo. Truplo sem vrgel v Ljubljanico ter počasi odšel. Po poti sem razmišljal: »Se ena žrtev pod mojim imenom, nič novega, še en dan v službi.« Blaž Vovko Bučar, 8. a Dragonija (odlomek) Moja pisateljska »žilica« sega že v prvi razred šole. Takrat nisem imel nobenih zunajšolskih obveznosti, zato sem bil ves čas pri babici in dedku. Tam sem, ko mi je bilo dolgčas, igral igre na Garneboju. Najraje sem imel igro, v kateri si se vživel v glavnega junaka, ki je živel v knjigi. Nakar se mi je posvetilo, da bi tudi sam lahko napisal knjigo, v kateri nastopa isti junak. Na svojo prvo knjigo sem bil takrat zelo ponosen, vendar ji dandanes še slikanica ne morem reči. Takih kratkih knjig, polnih zgodb, sem napisal deset, dokler se nisem spametoval in se odločil, da napišem knjigo, v kateri bo ENA zgodba in v kateri bo nastopal MOJ junak. In tako je nastal prvi risani junak, zajec Febi. Tudi o njem sem napisal veliko knjig — slikanic, nakar sem si začel izmišljevati nove in nove ... dokler niso nastali še Super pes, Robot 52, Račko, Rock krokodil Rockodill ter Črtko. Se danes jih rad omenim v kakšni knjigi. Napisana je tudi trilogija o Georgu Wetterju, čarovniku, kjer nastopajo skoraj vsi našteti, Andri in jaz. Sanjam, da bi pisal knjige, ki bi se prodajale v vseh knjigarnah po svetu, da bi jih vsi radi brali, da bi po Mladinski knjigi lepili letake o novi knjigi... Eh, saj lahko vsak sanja, kajne? ... Pristala sva na plaži nekega otoka. »Uau! Potovala sva skozi prostor -čas! Kot v filmu!« mi je pojasnjeval Andri, moj brat. »Ja, to že, ampak kje sva?« me je skrbelo. »Trenutno se nahajata na južni obali otoka Dra-gonije, dežele tisočerih zmajev,« je namesto Andrija odgovoril glas, ki bi lahko pripadal staremu človeku. »Kd-d-dd-dd—d-o-oo-o-oo-o—o jjje b-bill to???« sem prestrašeno zajecljal. Spet se je oglasil neznani glas: »Jaz sem. Ne bom vama storil nič žalega. Pravzaprav sem vama hotel pomagati.« Pred nama se je prikazal čarovnik, oblečen v sivo haljo, kot v kakšnem čarovniškem filmu. Čarovnik je dejal: »Sta na otoku Dragonija, deželi tisočerih zmajev. Na vašem svetu smo postavili tele-patijske portale, da bi ljudje prišli k nam, ker imamo težave.« »Kakšne težave?« sem bil radoveden. »V Dra-goniji živi tudi mlad čarovnik po imenu Zordax. A ta čarovnik ni dober. Je zelo zloben. Odkar se je pojavil na otoku, pobija bitja vseh vrst. Ustrahuje vso Dragonijo, ker si želi zavladati. Zna oživljati mrtve ljudi. Tako si je ustvaril vojsko okostnjakov - Kostraxov. Nekoč je rekel, da si bo izboril pot do zmajskega izvira, torej vode, ki da tistemu, ki jo spije, zmajsko moč. A do tam ima dolgo pot, zato mu to lahko še preprečimo. Upam, da nam bosta pri tem pomagala. Zmajski izvir je na drugi, severni strani otoka, tako kot teleportal, ki vodi nazaj v to vašo Lovenijo ali kaj že je. Tako bomo rešili Dragonijo, vidva pa bosta prišla domov. Sta za?« »Nimava druge izbire,« sva zamrmrala... Sebastjan Prus, 6. b SlAtA e>. Kontrolka Sedim v učilnici, ne vem, kaj naj napišem, prejšnji verz raje pobrišem. Je sosed napisal že štiri vrstice, jaz razmišljam le o grižljaju pice. Vsi pišejo, tiho molčijo, daj, glava, povej, moje misli kričijo. Je časa še dosti, le pet minut? Zdaj vzamem svinčnik, napišem ime, naj usoda na strani bo moje roke. Moj list je bel, prazen, slaba ocena bo moja kazen. Julija Brudar, 9. b Tišina teme Požgana drevesa, dim v zraku lebdi. Črna tla, živali ni. Svetlo siv, temno bel, s hladnim odtenkom modre, nežen in žalosten, otožen je oblak na nebu. Prazen sunek vetra dviga pepel. Nemočno bitje sedim sredi ničesar, sredi tišine. Toplota moje dlani ne more oživiti odpadlega lista. Tudi tišine bo konec, tema noči za vedno zmrazila bo tla. Julija Brudar, 9. b Pismo srednješolk Hmm ... prišel je čas, da izbereš srednjo šolo, ti pa ne veš, kaj bi rad v življenju počel. No, za take primerke so namenjene gimnazije, ki smo jo izbrale tudi me3. Štiri leta bomo namreč preživele na Splošni Gimnaziji Novo mesto. Šola ima kar 3 nadstropja skupaj s pritličjem, stara pa je 101 leto. Vhodna vrata so zelo velika, težka in gotovo stara. Ce dežuje, se težko odprejo, saj se moraš vanje zagnati z vso silo, tla pa so spolzka. V prostoru, kjer se nahaja garderoba, so bile včasih prav gotovo grajske ječe. Je kot labirint! Na vrhu stavbe pa je ogromna knjižnica z gromozanskimi okni, prek katerih se razprostira pogled čez polovico Novega mesta. \W V'. Me3 smo skupaj pristale v razredu E, skupaj z večino ostalih grmčanov in še polno nadobudnih učencev s cele Dolenjske (Šentjanž, Šentrupert, Šentjernej, Črnomelj, Krško ...). Raznolika druščina prikupnih ljudi. Med seboj se razumemo odlično. V razredu nas je kar 30, od tega le 7 pobcev. Kar pa se tiče učiteljev (ups, profesorjev) ... Nekateri so v redu, nekateri malo manj. Pa saj je zmeraj tako. Zdaj o njih vemo že malo več, tako da vam lahko kaj zaupamo. Profesorica biologije kontrolne naloge sestavlja iz maturitetnih pol, profesor za geografijo je zagreti raper z zelo veliko dioptrijo, profesorica za kemijo sestavlja zelo dol- Na prvi šolski dan so nas v atriju (prostor, kjer po navadi malicamo in je podoben grmski avli na štuk) posedli in razporedili po razredih: • če ste si izbrali nemščino na višji stopnji, boste pristali v A ali B; • če ste se začeli nemščino učiti od začetka, boste verjetno v B ali C; • s francoščino se boste spoznavali v D-ju; mi, Španci, smo v D ali E; če se v prostem času ukvarjate s športom, ste kandidat za Š; tisti, ki pa se želite naučiti kakega mrtvega jezika, kot je na primer latinščina, pa se dobrodošli v razredu K. ge kontrolke, pri njej moraš pisati izredno hitro. Kot na kakšni dirki. Profesor za informatiko je star šele 21 let in ve, kako to gre. Profeso- rici za likovno se zdijo fantje bolj simpatični od deklet, profesorica za matematiko pa z nami govori kot z vrtičkarji. Nenapovedano spraševanje Napovedano spraševanje Začetek pouka ob 8 h Začetek pouka ob 7 h Dva glavna odmora En glavni odmor (30 minut) Normalna športna vzgoja Pol leta izbirnega programa pri SVZ (joga, akrobatika ali odbojka) Malica in kosilo na šoli Le malica, prineseš pa si jo sam ali jo kupiš v atriju Pouk večinoma do 12.30 ali 13.20 Pouk večinoma do 14.00 Manj predmetov Informatika, psihologija, sociologija, filozofija ... Kaj našo novo šolo dela drugačno od osnovne? Verjetno ste gledali že veliko ameriških filmov o najstniških življenjih na srednji šoli. Zal vas moram razočarati. Navijačice sicer imamo - a po šoli ne hodijo v minikrilih, omarice niso popisane, drugačnih ljudi nihče ne zafrkava in meče v koše za smeti, ni pripora za nadležne dijake ... Pa saj veste, kako je. Ko pomislim na osnovno šolo, se najprej spomnim na trpljenje pri cooperju. Tu ni nič drugače. Še zmerom ga imamo. :c Res pa, da malo pogrešam stare sošolce, saj se z nekaterimi nisem videla že od zadnjega šolskega dne. Tudi učitelji so mi bili tam bolj pri srcu. Grmska šola mi bo ostala v lepem spominu. Priznam pa, da mi je na gimnaziji bolj všeč. Kako preživeti na gimnaziji? • Prvi dan šole se toplo obleči. Ven naj ti gledajo le oči. Drugače boš domov prišel popisan po celem telesu. • V prvem mesecu smo imeli tudi fazaniranje, ki je kot nekakšen test, a o tem ne smem povedati dosti (nauči se kakšno ljubezensko pesem, kaj o nogometu ...). • Učitelje kliči profesor. • Ko boš dežuren, bodi dežuren v garderobi, kjer lahko gledaš filme in se cel dan dolgočasiš. • Pozitivno glej na vse. • Na t.i. ,love stairsih1, ki vodijo v učilnico za informatiko, zelo drsi. Pazi, da ne padeš. Pazi tudi, da ne padeš od presenečenja. Tam se dogajajo šokantne stvari ... Res pa je, da lahko tam vadiš petje, saj lepo odmeva. Želimo vam uspešen zaključek šole in lep dan še naprej! Me3 (T.A.T.) ŠPELA ScHM55S®m,,aZiia Hazadnie videli r MjoiiilsilinlUlBt« UILIITA ŽOGAJ Splošna gimnazija Novo mesto Nazadnje videli: v shonnimm KUM|N KAPS Splošna ginmaziia Novo mesto mora Hana Nazadnje videl/; ^Slasbenišon Nazadnje videli: u plesnem stufljujiS^ MftfflSMfirlDL Gftl PUNGERČAR ZADE Klasična gimnazna RIBIŠKA SCNM - bolničar Nazadnje videli: nikjer, lene Batman 2 H ALJAŽ GORJANEC Splošna gimnazija Novo mesto Nazadnje videli: v mestu Nazadnje videli: doma s Kitaro NINA ŠONC „ Srednja vzgoiitelisKa LOBI NIIKIČ Športna gimnazna - Nazadnje videli; naodboiKi Nazadnje videli: 5QuyiHnaKoša!jiašWteknii ■k r*' I v WA1STTE1> DDIMOT stHi«-,,i?»Tn®&«“» ftDAMČIČ *y,Hm ŠCNM-kemijski tehnik Nazadnie videli: naattetskemstadionu nazadnie videli: — zimai na igrišču PETRA ,POTOČAR Športna gimnazija AHIA „ Sr‘Smi!jsl,a Naza(,nje videli: LEA BIZOVIČAR SCNM-Tehniška gimnazija BOR Nazadnje videli: ŠTEBLAJ natrnnzmainretnnpaiiffn SCNM-Tehniška gimnazija ALEŠA tfšnonniilvorani leona -sat, a, "«£££m, JlSL “Ss“ MARK PEČNIK ŠCNM - Tehniška gimnazija GREGOR »isr Nazadnje videli: u nlesni duorani GORIŠEK Splošna gimnazija Novo mesto ) žflK1!«^sh HERENBIČ . ^ Nazadnje videli: ^JUUi5^oretiiofla|ico faS~fretfn/a SD'0Ho"omesio naigrišču mace^ašo,a ^^i: f lunal SERASTJAN sunm-lenniSKa gimnazija ntlftNUlU RELE Nazadnje videu: ŠCNM-srednja elektro šola športna gimnazija v telovadnici nod košem Nazadnje videu: iinunmoctn na lokivskeitnarkn JAN KRNC SCNM - Tehniška gimnazija Nazadnje videli: na valovih SAŠA KI"0 ŠCNM-zdravstvena sola Nazadnje videli: na stadionu Novo mesto Nazadnje videli: na treningu v Porto valriii in oldtrafort JAKOB MRAZ Splošna gimnazija Novo mesto Nazadnje videli: domavnostelii GAŠPER ŠINIGOI Ekonomska šola Novo mesto Nazadnje videli: nri ravnateljici HELENA ŠTEIIK SONJA ČIBEJ ^ -• ' ■ P1UZE 100.000 $ J 4 % i ; - J MIHA - tehniška gimnazija ARIJ ETA - zdravstvena nega JULIJA - likovna gimnazija NIK - splošna gimnazija ANA K. - klasična gimnazija TARA - klasična gimnazija NIKA K. - farmacevtski tehnik PETER - Vegova gimnazija PATRICIJA - splošna gimnazija ANDRAŽ - klasična gimnazija TINA - splošna gimnazija ROK - računalniški tehnik v LUČKA - splošna gimnazija PIA - tehniška gimnazija NIKA S. - zdravstvena nega ANA S. - tehniška gimnazija ERNEST - elektrotehnik ALJAŽ - tehniška gimnazija ALEN - elektrotehnik LUKA P. - tehniška gimnazija JAN - športna gimnazija MAJA - predšolska vzgoja LEA - splošna gimnazija LUKA K. - gimnazija Bežigrad KAJA - ekonomska gimnazija EMA - splošna gimnazija uCTt\ Naša skupna pot se je začela leta 2004, ko smo prvič skupaj sedli v šolske klopi. V svojih devetih letih bivanja na OŠ GRM smo zamenjali kar 9 razrednikov in 4 sorazredni-ke. Izmed teh so tri učiteljice med letom odšle na porodniško. Tudi mi smo se pogosto menjavali, saj smo v devetih letih »izgubili« kar šest učencev ter pridobili štiri nove člane. No, tri, če ne štejemo našega namišljenega prijatelja Matjaža Go- renjčiča, ki ga vedno obtožimo za vsako neumnost. Smo razred, za katerega ste zagotovo že slišali. Razred, ki ni nikoli pri miru. Razred, v katerem se vedno nekaj dogaja. Smo polni energije, dobre volje, samozavesti, samo vztrajnosti in trdega dela nam včasih malo primanjkuje. Cela generacija je nekaj posebnega, naš razred pa sploh. Verjetno si mislite, da to rečejo devetarji vsako leto, ampak priznajte, da se nas ne bo dalo tako hitro pozabiti. Nam ni nikoli dolgčas, pri nas je vedno zabava. Velikokrat je ta naša zabava prekoračila meje in tako smo mnogokrat zašli tudi v težave. Že v prvih letih šolanja smo rušili omare, razgrajali po učilnicah, bili zadnji pri umivanju zob ... Enkrat so morali celo starši priti po nekoga predčasno, vendar ta ni želel domov. Zato so ga morali vleči iz razreda kar za noge. Tudi kasneje se naše prigode niso končale. Barvali smo okenske kljuke, pisali po mizah, med spraševanjem klicali učitelje v kabinet, se obmetavali z vodnimi balončki, perlicami ali listki, pljuvali skozi okna, hodili po strehi, skakali z balkona, prepletali učilnice z volno... Stol smo namazali z milom ter ga znižali, da je učiteljica skoraj padla. Ze v šestem razredu je tretjina razreda morala v kuhinjo pomagat, saj smo si prislužili vzgojne ukrepe. Ampak na našo pomoč je kuhinja očitno hitro pozabila, saj nam pri malici vedno primanjkuje hrane. Mnogim učiteljem smo načeli živce, nekateri že v razred pristopijo s slabo energijo in v prepričanju, kako nemogoči smo. Res nismo blesteči, vendar tako grozni pa spet nismo. Tudi drug drugemu mnogokrat povzročamo nevšečnosti. Podajanje puščic, skrivanje torb ter zvezkov, vezanje torb, kurjenje sosedovih jopic, svinčnikov, edigsov, prižiganje svečk, polivanje s 5-litrsko plastenko, mazanje stolov z lepilom ... V resnici nikoli nismo bili krivi vsi, ampak smo razred, ki se zna postaviti zase in tako nikoli nismo želeli imenovati posameznikov. Kljub temu da smo pri spraševanju geografije Maribor iskali pri morju, No, tako ali drugače, VSAK je za nekaj nadarjen in če bi kdorkoli od nas manjkal, to ne bi bili mi. Verjetno smo zaradi naše raznolikosti tako posebni, živahni ter neusklajeni. Imamo polno raznovrstnih talentov in vsak ima nekaj, kar ga nogomet ... V vse te aktivnosti, in še kakšna bi se našla, se vključujemo mi. Ste že ugotovili, kdo je to? Ja, to je ta 9. C. To smo mi. Vsa leta smo stopili skupaj samo pri tistih slabih stvareh in po njih postali znani. A zadnje leto smo se začeli povezovati tudi pri kakšnih bolj pametnih stvareh. Učitelji se sicer še vedno pritožujejo nad neredom, našo neposlušnostjo ter živahnostjo, ampak ravno po tem smo prepoznavni in na to ponosni. Kljub našim »vragolijam« si med seboj znamo pomagati, se nasmejati in spraviti v dobro voljo. Ne strinjamo se vedno vsi o vsem, velikokrat imamo namreč preveč različnih mnenj. Ko pa nam gre res za lase, znamo stopiti skupaj in najti skupno točko. To smo torej mi. Najboljši c-jevciV. Staša Pavlin, 9. c spoznali, da hrvaški Trst ne obstaja, Sočo pa poskušali najti v glavi slovenske kokoške, nas je dobra polovica identificiranih kot nadarjenih. osrečuje. Violončelo, kitare, bobni, klavir in vsi ostali inštrumenti, odbojka, petje, karate, ples, košarka, verouk, atletika, taborniki, tenis, DearAgonyAunt, DearJohn, Im fifteen years old and Im in my final year of primary school. And I have a problem. Im too fat. Everybody is teasing me about it. Some people at my school call me names, such as “Fat Tub”. Some of them have started using me as their punch bag. I like eating and I dont mind being overweight. Can you give me some advice how to handle the situation? Trn looking forward to your reply. Sincerely, John If you really like eating, I think you shouldnt change, because of some mean people. But being overioeight can be really dangerous. Many people die because ofit. Ifyou want to avoid the danger, you should exercise at least once per day and eat healthier food. For example, you should eat a lot offruit and vegetables, less food that includes fat, your body should get a lot ofminerals and protein too. Youshouldntdrinkcoca-cola, cockta, sprite, but you should drink a lot of juice and milk. Ifyou folloio my pieces of advice, youll become thin very quickly. Dont mind those bullies, thefre bullyingyou because they dont have other things to do. Ifthey attack you, you shouldntfight back, unless you have to. Just teli your teacher about violence and thefll surely be expelled. Just be happy and ignore those bullies. I hope that I helpedyou ivith this text. Love Agony Aunt Dear Agony Aunt, IVe always worn thick glasses because my eyes aren’t very good. People have always called me names, such as “Four Eyes”. I usually ignore them but one day, as I was going home from school, someone shouted “Oi, Four Eyes!” There were two boys and a girl. I wanted to walk past but they grabbed me and started punching me. I managed to get away but from that day on things only got worse. Em afraid to go to school. I try to avoid them as much as I can, but I think they look for me. My life is unbearable. What should I do? With regards Connor Dear Connor, soyou’re tellingmeyou’ve been bullied at school. That happens very often these days. Haveyou toldyourparents or teacbers about it yet? Well, if you havent, you should teli them about it. They can help you and teacbers can punisb bullies so they stop ivith their negative bebaviour. It’s very common that the victims are too afraid to bring it out in tbe open, but they shouldnt be scared to do it. You also have to stand up for yourself and you should ignore bullies or try to avoid them. If they come for you, you just go where there are many teacbers and students. Today bullies reach their victims at home, on the Internet — thafs called cyber bullying. And if you get any messages, you just have to ignore or delete them. The bullying victims are usually physically weaker, so you should try and do some sports or martial arts, become strong and in the process you might get some neto friends. Agony Aunt LUČtA ±. 9 b Can you help these teenagers? Dear Katrina, Fm fifteen years old and I have a problem. It’s my friend. Fve known him for nine years now but we’ve been close friends only for two years. We have a lot of things in common. We think the same way and we are interested in the same things. I feel that I can trust him. But there is one thing: I only have few friends that I can actually talk to. He, on the other hand, has lots of friends. Things change when we’re not alone, for example at school where there are a lot of other kids. It is then when he starts acting differently. He wants to be the centre of attention. Sometimes he even ignores me or acts like Fm just someone whose name he barely knows. But when we’re alone again he acts differently. However, this is really starting to bother me. What should I do? Unhappy friend Dear Katrina, Fve got a problem with my parents, my mum to be more exact. I have recently made a new friend and now she has become my best friend. Hovvever, my mum doesnt like her very much. She thinks she is taking advantage of me, but that isn’t true. I sometimes help her with Maths homework because she doesnt understand it. My mum thinks shes my friend just because Fm good at school and she needs my help because shes overheard some of our conversations. My mum just doesnt understand what friendship means. My friend helps me too when I need help. Now, my mum is trying to prevent me to see her. She makes up a few “important” things to do around the house that cannot wait. What should I do? Mum problems Is reading in English important? Year 7 pupils shared with us why reading in English is useful. We read because reading improves our vocabulary and we learn new vvords. It helps us to write better as well. We get a lot of information which we use at school, so we are more successful. Reading also makes us Creative because we use our imagination. We sometimes guess the meaning of unknown words so reading can also be a guess game. But reading is not just good for our education, it is also fun. Everyone knows that if we want to have a good job we have to speak English very well. We can read English books. We get them in libraries and book shops. We can also read English comics. It s easier to read comics, because we can explain unknown words with pictures. Or we can read instructions. They’re useful, because we learn English and find out how to use a new device. When we watch films and TV shows, we can read subtitles in English. Its almost impossible not to use English on the Internet. You also get more hits in English. Sometimes we can read English on labels of food packets, bottles and other containers. There are also many beauty products with English instructions, so almost everybody needs to read them. Maps are usually in English, so we can read English there, too. When we buy clothes, their labels are normally in English, so we have to read in English to know how much it costs. Žara Gradecki, Staša Bahovec and Nina Rozenberger. Hello! Fm Iva. Im 8 years old. My school is Grm Primary School. I like dogs. I like swimming. I like horses. I like animals Iva Šiško, 3. c I like computers. I like Computer games. I like friends, too. I like boys — boys are great! But no, I don’t like school. Nik Jenič, 4. A Dear penfriend, thank you fbr your letter. Look! This is my favourite toy. It isnt a doli. It’s a robot. It’s green and white. It is great! It can walk and it can say “Hello”! What’s your favourite toy? Write soon! Dear penfriend, Hello! Im Enej. Em nine. Em from Slovenia. My school is Grm Primary School. My teacher is Miss Možina. I like school very much. It’s fun! Look! This is my favourite toy. It isn’t a car. Ifs an RC plane. It’s red, blue and white. It’s great. It can fly. The name of this plane is Upstream F-1400 RTF. What’s your favourite toy? What’s your name? Write soon! Enej Lah Konda, 4. C HOW DO YOU FEEL WHEN .... ACROSS 2 you get ready to go to bed 3 you laugh 5 you are ali alone 6 you have nothing to do 7 you don't want to change your mind at ali 9 you have a big problem 11 you don'tdrinkatall 3 you see something extremely ugly, slimy 16you cry 18you don'tfeel well 19someonetakesyourice -cream 20 you win something for the first time 21 someone betrays you DOWN 1 I have something that you want 3you don't eat at ali 4 you get a good grade for your hard work 8 a huge bear chases you in the vvoods 10 you run fast for 40 minutes 12youfall in love 14you talk ali the time 15 you get excited about something 17 you see something strange GLASBENA LESTVICA Tudi letošnje leto so učenci in učenke predmetne stopnje lahko glasovali za svoje tri najljubše tuje in domače pesmi, pri tem pa je pomagala tudi učiteljica Sonja Čibej. Tokrat smo imeli malo drugačen način glasovanja. Pri tuji lestvici smo izbirali po svoji presoji, pri domači lestvici pa smo izbirali med desetimi predlogi, izključili pa smo narodnozabavno glasbo. TUJA GLASBA 1. PSY - Gentleman 2. PSY - Gangnam style 3. Rihanna - Stay DOMAČA GLASBA 1. Siddharta - Od višine se zvrti 2. Dan D - Čas 3. Aleksander Mežek - Siva pot Tara Pleško Siddharta - Od višine se zvrti Nikdar več, oh, saj ne more biti res. Nikdar več, oh, saj ne more biti res, krila so se mi stopila od strahu, nikoli več ne poletim na njih in nikdar ne izvem, da so samo papir, zmaji, ki že tolko let visijo nad menoj. Saj že mama govorila je, da z višine se ne vidi vse, da nikdar ne izveš, da so samo papir, smehljaji, ki že tolko let smejijo se s teboj. Od višine se zvrti, skrij me v svojo dlan, svojo mehko dlan, svojo toplo dlan. Vzemi me na svojo stran, skrij me v svojo dlan, lahko mi vrneš karto še nocoj, hočem le, da me vidijo s teboj. ANEKDOTE IZ ŠOLSKE KNJIŽNICE Učenka 3. razreda, ki je pred tremi dnevi postala članica šolske knjižnice, priteče v knjižnico in vrne knjigo Primoža Suhodolčana Veliki bum bum čigum. Vsa zadihana pravi: »Tako dobre knjige pa ni bilo še "nikul"!« Je vas tudi prepričala? Učenka 4. razreda vstopi v knjižnico in vpraša: »Ali imate v knjižnici še tiste knjige, ki sem si jih izposodila, ko sem bila v 3. razredu?« Knjižničarka: »Ja, verjetno jih imamo. Katere pa imaš v mislih?« Učenka: »Ne vem, sem si jih lansko leto izposodila.« Se dobro, da računalniški program beleži vse poti, ki jih opravijo knjige. Tako smo našli tudi knjige, ki jih je iskala učenka. Učenka 6. razreda: »Si lahko izposodim tisto knjigo, ki sem si jo že enkrat želela izposoditi?« Knjižničarka: »Ja, katera pa je to?« Učenka: »Ne vem, vem samo, da ima črko M in črko S.« A vi veste, katera knjiga bi to lahko bila? Ko smo raziskovali dalje, smo ugotovili, da si želi učenka izposoditi knjigo Male sive celice. Učenec 4. razreda vstopi v knjižnico in reče: »Kje imate tiste knjige, kako se jim že reče? Aja, pestrnice al' nekaj takega. Tiste, ki imajo notri pesmice?« Skupaj smo poiskali pesmarice. Ko učenci izvedo naslove knjig domačega branja, prihitijo v knjižnico, da si jih izposodijo. In kaj morajo prebrati v 8. razredu? Tretji dan pouka v mesecu septembru pride učenec 8. razreda v knjižnico in reče: »Joj, smo dobili že domače branje. Si lahko izposodim Francetovo Micko?« Neki drug učenec: »Izposodil bi si Prešernovo Zupanovo Micko.« Tretji učenec: »Si lahko izposodim Krpanovo Micko?« Ja, na koncu so si vsi izposodili Županovo Micko, ki jo je napisal Anton Tomaž Linhart. Morajo pa v 8. razredu prebrati še eno knjigo za domače branje. Katero? Učenka 8. razreda vstopi v knjižnico in vpraša: »Ali imate knjigo za domače branje?« Knjižničarka: »Katero pa potrebuješ?« Učenka: »Zgodbe o Prešernu od Janeza Menarta.« Pisatelju, ki je napisal to knjigo, je res ime Janez, piše pa se Mušič. Kaj pa berejo v 9. razredu? Učenke 9. razreda pridejo v knjižnico in same iščejo po policah, kjer stojijo knjige pisateljev, katerih priimki se začenjajo s črkami S do Z. Čez čas pridejo do knjižničarke in vprašajo: »A so vse knjige Moje življenje od Ivana Tavčarja izposojene, ker ni nobene na polici?« Seveda niso, ampak so shranjene pri črki C, saj jih je napisal Ivan Cankar. Učenec 8. razreda vpraša: »Ali imate knjigo od Ivana Tavčarja Pod hribi al' nekaj takega?« Ja, smo skupaj poiskali knjigo Med gorami. Zbrala Nina Kranjec Občinsko prvenstvo v rokometu - mlajši dečki: 1. OŠ GRM 2. OŠ STOPIČE 3. OŠ CENTER Občinsko prvenstvo v rokometu - mlajše deklice: 1. OŠ DRSKA 2. OŠ CENTER 3. OŠ GRM Občinsko prvenstvo v košarki - mlajši dečki: 1. OŠ BRŠLJIN 2. OŠ CENER 3. OŠ GRM Tin Hvalec Državno prvenstvo v krosu 24. 4. je bilo na Bajnofu državno prvenstvo v krosu, kjer je nastopila tudi ekipa naše šole. Matevž Cimer-mančič je postal državni prvak med učenci 8. razredov, Tara Pleško pa si je pritekla 3. mesto. V skupni uvrstitvi pa smo osvojili 4. mesto. DP v športni gimnastiki Sara Letič, učenka 7. razreda, je na državnem prvenstvu v športni gimnastiki osvojila odlično 2.mesto KOŠARKA Dne 3. 4. 2013 je ekipa starejših deklic sodelovala na finalu državnega prvenstva v košarki. Tekmovanje se je odvijalo v Murski Soboti. Prvo tekmo so dobile z rezultatom 52 : 41. Premagale so OS L. Adamiča (Grosuplje). V tekmi za naslov državnega prvaka pa so po hudi borbi izgubile z domačinkami z rezultatom 52 : 58. Sodelovale so: Hana Androič, Jana Jurečič, Ida Vrščaj, Eva Vrščaj, Tinkara Zoran, Maša Abunar, Ines Kastelic, Aleksandra Mikič, Špela Matkovič, Laura Lavrič, Lara Lesjak, Ema Blagojevič. Piscem Najče je prišlo v roke pismo. V njem je pisalo, da bo lastnik Osnovne šole Grm prodal našo šolo in jo spremenil v apartmajske hiše, saj primanjkuje stanovanj. Načrti za gradnjo so že narejeni in prenova se bo začela že poleti, ko se bo pouk končal. Prenova bo končana čez približno dve leti. Učence bodo premestili v druge šole z razpoložljivimi mesti, kot so npr. OŠ Drska, OŠ Šmihel, OŠ Bršljin itd. Ravnateljica je izjavila, da bodo tisti učenci, ki ne bodo redno delali do- mačih nalog, pomagali kuharicam pri pomivanju posode, lupljenju krompirja ali pa pospravljali okolico šole. Zaradi premalo zbranega papirja v letošnji spomladanski zbiralni akciji bomo zbiralno akcijo ponovili. Prosimo, da ponovno začnete zbirati papir. Akcija je predvidena konec avgusta 2013. Hvala za razumevanje! V naslednjem šolskem letu bo na naši šoli potekalo tekmovanje v latinskoameriških plesih. Vsi zainteresirani se do konca tega šolskega leta prijavite pri učiteljici Sonji Čibej. Ker letos ne bo predvidene prenove oken, strehe in fasade, se je ravnateljica odločila, da bomo na vsaki položnici plačali dodatnih 25 €. Z zbranim denarjem bomo do konca julija prenavljali zunanji videz šole. A KOSA S-PLod ZAMMAJO Moji PFlo&lemi Jije/rut/ hAstJaa!" t e s KAKO REŠUJEŠ PROBLEME? 1. V šoli dobiš slabo oceno. a. Poveš staršem in se začneš učiti, da bi oceno popravil. b. Staršem ne poveš, vendar oceno popraviš. c. Staršem ne poveš niti se ne zmeniš za njo, saj ni prva slaba ocena. 2. Sošolci začnejo pretep. a. Ti jih poskušaš ustaviti. b. Jih opozarjaš, vendar ne narediš nič konkretnega. c. Samo gledaš pretep in navijaš za svojega favorita. 3. Sošolki/sošolcu ukradejo čevlje. 4. Tvojo/tvojega sošolko/ sošolca zafrkavajo. a. Postaviš se na njeno/njegovo stran in jo/ga braniš. b. Gledaš jih in jih samo opozarjaš. c. Greš stran, saj se tebe to nič ne tiče. 7. Na zabavi, na katero greš, je veliko alkohola. a. Ne piješ ga. b. Malo ga spiješ, vendar ne preveč. c. Napiješ se do kome. a. Pomagaš ji/mu jih poiskati. b. Hodiš za njo/njim, vendar ji/mu ne pomagaš iskati. c. Privoščiš ji/mu, saj je/ga ne maraš. 5. Kaj bi naredil, če bi ti kdo ponudil drogo? a. Rekel bi ne, hvala in šel stran. b. Bil bi v dilemi, ali bi ali ne bi. c. Poskusil bi, saj »nič« ne škodi. ME VEM, tOČ" $0 iTVOJi CEVIJI’ ''“V1 6. Povabljen si na zabavo, vendar ti starši ne dovolijo iti. a. Strmaš se in se zapreš v sobo, nato pa popustiš. b. Skregaš se in si skregan še cel teden. c. Zapreš se v sobo. 8. Na cesti najdeš veliko vsoto denarja. a. Odneseš ga policiji. b. Nekaj ga zapraviš, nato pa poveš staršem. c. Denar vzameš za svojega in nikomur ne poveš, le prijateljem/-icam se hvališ. t MISS IN MISTER 9. RAZREDA nvnnzaa Največ a: ZELO USPEŠNO Čestitke! V življenju ne boš imel-/a težav pri reševanju problemov. Tudi tvoji prijatelji se lahko zanesejo nate, da jim boš pomagal/-a, ko bodo to potrebovali. ©©© Največ b: USPEŠNO Težave rešuješ v redu, vendar se moraš še bolj potruditi, da boš še bolj uspešen/-a v tem. Ne boj se postaviti za svoje prijatelje, mnenja, prepričanja ... ©© Največ c: NEUSPEŠNO Imaš težave pri reševanju problemov. Z njimi se včasih nočeš niti soočiti ali se z njimi ukvarjati. Moral/--a se boš bolj potruditi, da ne boš imel/-a težav naprej v življenju. © Tina Klobučar in Nika Staniča Leto je naokoli in zopet smo izglasovali najlepšo in najlepšega iz devetega razreda. Glasovali smo učenci iz osmega in devetega razreda. Pri dekletih je tretje mesto osvojila Kristina Jordan s 16 glasovi, drugo mesto pa Maja Ban s 4 glasovi prednosti. Naziv MISS OŠ GRM 2012/2013 pa si je nadela ALJA DRAVINEC z 24 glasovi. Pri fantih je tretje mesto osvojil Sebastjan Bele s 13 glasovi, drugo mesto si je priboril Aljaž Sitar z 1 točko prednosti pred Sebastjanom. ŽAK HERENDIČ pa si je z 32 glasovi nadel naziv MISTER OŠ GRM 2012/2013. Erika Abolnar S>EV\ ns\TE \A\ NASLOV : rA?vA?MEc, . P A? v/A ^ ' ZAHODA ?A?uA N/eseWwv po štc ■ KVIZ Dobro poznaš TillO Maže? A) Da. B) Ne. C) Približno. Kviz o Tini Mazd Jo dobro poznaš? Ce nisi prepričan, reši kviz in izvedel boš, kako dober poznavalec Tine Maže si. Na voljo imaš deset vprašanj, ki se točkujejo takole: prva tri vprašanja so za 1 točko, druga štiri vprašanja za 2 točki in zadnja tri za 3 točke. Med reševanjem ne glej v rešitve! Ko končaš, pa le poglej rešitve in izvedel boš, kako dober poznavalec si. 1. Kdo je naša najboljša smučarka vseh časov? A) Mateja Svet B) Tina Maže C) Uka Štuhec 2. Koliko medalj je Tina Maže osvojila na svetovnem prvenstvu v Schladmingu? A) 3 B) 4 C) 2 3. Kje se je rodila Tina Maže? 4. Koliko malih in velikih kristalnih globusov je v tej sezoni osvojila Tina Maže? A) Enega malega in dva velika kristalna globusa. B) Dva mala in dva velika kristalna globusa. C) Enega velikega in dva mala kristalna globusa. 5. Na Zlati lisici je Tina Maže kljub drugemu mestu osvojila mali kristalni globus. V kateri disciplini je bilo to? A) V slalomu. B) V veleslalomu. C) V superveleslalomu. A) V Ljubljani. B) V Novem mestu. C) V Črni na Koroškem. 6. Kako je naslov pesmi, ki jo poje Tina Maže? A) Trablemaker B) My way is my only way C) My way is my decision 7. Kakšne barve je dres Tine Maže? A) Moder. B) Zelen. C) Rumen. 8. Koliko točk je Tina Maže osvojila v vseh disciplinah skupaj? A) 2414 B) 2407 C) 2033 9. V katerih disciplinah je Tina Maže osvojila medaljo na svetovnem prvenstvu v Schladmingu? A) V smuku, slalomu in v veleslalomu. B) V superveleslalomu, v super kombinaciji in v veleslalomu. C) V superveleslalomu, slalomu in v veleslalomu. 10. V katerih disciplinah je v tej sezoni zmagala Tina Maže? A) V vseh. B) V slalomu, smuku in v veleslalomu. C) V super kombinaciji, slalomu, veleslalomu in v smuku. Rešitve: (1-b, 2-a, 3-c = 1 točka) (4-c, 5-b, 6-c, 7-a = 2 točki) (8-a, 9-b, 10-a = 3 točke) Skupaj je možnih 20 točk. Če si zbral 15-20 točk: Super! Odlično poznaš Tino Maže. Si njen ljubitelj? Kot kaže, dobro spremljaš njene tekme in vse druge stvari. Vse imaš pod kontrolo! Le tako naprej. Če si zbral 10-14 točk: Hm. No ja, nisi slab poznavalec Tine Maže in tudi dober ne. Malo več jo spremljaj in postal boš odličen poznavalec. Si na dobri poti. Če si zbral manj kot 10 točk: Ojoj! Ti pa zelo slabo poznaš Tino Maže. Sploh spremljaš našo najboljšo smučarko? Ti je sploh všeč alpsko smučanje? Zelo slabo. Tin Hvalec, 6. c sEH sto LET. ?^oaLEMoV MIHAH ■ N£ s^BlJo HE : solc^ ocene, ^ zaposlitev iz^eo^ ZoBozcJiirc(v/nik SlisiVv] m '/idinn/Ecoc\i se . IZMS je že . u z: A Mo GA " i" ŠALJIVI NASVETI Ce se ti zdi, da ste doma prerevni, se pri sosedih pozanimaj, kje hranijo svoje dragocenosti Ce se ti zdi, da se gozdovi prehitro krčijo, prisili sosede, da posadijo vsaj tri drevesa. Ce se ti zdi, da je na svetu preveč kriminala, si sešij preozko obleko, si nadeni poceni masko, si okoli vrata zaveži stare rjuhe in pojdi reševat svet. Ce se ti zdi, daje svet v prehudi recesiji, kradi bogatim in dajaj revnim. Ce ti sistem tvoje države ne odgovarja, ustanovi čisto svojo državo s sistemom po tvoji izbiri. Ce meniš, da je na svetu preveč ponarejanja, vsem morebitnim ponarejevalcem ukradi zaloge EDIGSA. Ce misliš, da je na svetu preveč podkupovanja, vsem podkupoval-cem pokradi denar. Ce se ti zdi, da ozonska luknja že preveč škoduje Zemlji, čez le-to položi pleksi zaščito. Ce meniš, da bo svet poplavljen zaradi globalnega segrevanja, v morja ob tečajih postavi motorje zmrzovalnikov. Ce te v družbi ne sprejemajo, jim ne daj miru, dokler te ne opazijo. Aljaž Kranjčevič, 6. b HOROSKOP Vas zanima vaša prihodnost? Bi se radi seznanili z usodo? Sedaj imate priložnost! Oven Med počitnicami boš spoznal/-a osebo svojih sanj, za katero se bo izkazalo, da je najet/-a zločinec/-ka. Nasvet: Ljubezni ne išči med ljudmi z nakodranimi puhastimi belimi lasmi, saj ste lahko v sorodu. Bik Z glavo se prevečkrat zaletiš v zid. Raje se pomiri in najdi boljše izhode iz svojih težav. rcV Nasvet: Izogibaj se žičnatih ograj, saj se lahko zapleteš z rogovi. Dvojčka Tvoje življenje bo skoraj popolno, saj boš lahko počel kar 43 stvari naenkrat in jih vseeno opravil z odliko. m Nasvet: Bodi pozoren na svojo okolico, saj ti bo tvoj dvojnik sledil in ti skušal ukrasti identiteto. Rak Zelo hitro zakuhaš in si še ure čisto rdeč/-a. Tega se moraš hitro odvaditi, saj tako spodbudiš nagnusen stereotip. Nasvet: Izogibaj se loncem, polnim vrele vode. Lev Imaš zelo veliko srečo, saj si telesno zelo privlačen/-na, a zgolj zaradi svoje velike grive, zato se do poroke ne ostrizi. rvr Nasvet: Označi svoj teritorij, saj je ogromno drugih levov. Devica Tvoj zdravnik bo ugotovil, da ti primanjkuje testosterona ali estrogena. Nasvet: Ne posvečaj svoje pozornosti knjigam o človeškem telesu, saj te v tem primeru čakajo nočne more Tehtnica V naslednjem šolskem letu boš zelo neodločen/-a, zato vedno pretehtaj vse možnosti. Nasvet: Preden se dokončno odločiš, si premisli vsaj 645-krat. Škorpijon Tvoj zdravnik za hrbtenico bo odkril, da ti iz trtice poganja želast izrastek. 0Y Nasvet: Izrastka nikar ne odreži, saj ti lahko pride prav v samoobrambi. Strelec V kasnejšem odraslem obdobju ti bo iz pasu začelo poganjati konjsko telo. Nasvet: Ce te kdo ustrahuje, ga z morilsko natančnostjo ustreli v drugi členek na tretjem prstu od leve proti desni na desni roki. HA, HA, HA Kozorog Kmalu se boš naveličal/-a večnega skalovja in se preselil/-a na Havaje. Nasvet: Prekini pogodbo z laškim pivom, saj si zdaj zgolj plehka ikona. Vodnar Čez natančno 3 leta, 7 mesecev, 18 dni in 8 ur boš od prababice podedoval/-a vodo v kolenu. Nasvet: Prosi Prešernovega Povodnega moža, če lahko pri njem najameš sobo. Ribi Udeležil/-a se boš dobrodelne akcije Rešimo vodne živali. (YY Nasvet: Sabotiraj vsako ribiško palico, ki jo najdeš! Zvezdogled Aljaž Srečata se prijatelja in eden vpraša: »Kaj pa zdaj delaš v podjetju?« Drugi mu pokaže šop ključev v roki in reče: »Ugani! To so ključi podjetja!« »Verjetno si šef firme!?« »Ne, hišnik sem!« »Veš, nevesta je zato oblečena v belo, ker je to najsrečnejši dan v njenem življenju. Bela barva je namreč barva veselja, sreče ...« pove mamica Janezku. »Zakaj je potem ženin oblečen v črno?« Mira se je vrnila domov precej pozno in se pohvalila bratu Igorju: »Danes sem bila pa v lepotilnem salonu!« »Kaj nisi prišla na vrsto?« jo je vprašal bratec. »Miha, kdo pa pri vas tako kriči? Se kregajo tvoji starši?« »Ne, samo očka poskuša razložiti dedku, kako naj napiše mojo domačo nalogo!« »Če rečem, da sem bila lepa, je to preteklik,« pravi profesorica slovenščine. »Kaj pa je, če rečem, da sem lepa?« »Čista laž!« se oglasi nekdo iz klopi. Franci se pripelje v avtopralnico z močno obtolčenim avtom: »Pranje, prosim!« »Naj ga še zlikamo?« vpraša prodajalec. Pride Američan k prijatelju na Dunaj. In ta ga vpraša: »Bi pred večerjo malo Mozarta?« In Američan mu odgovori: »V majhnem kozarcu, prosim.« Chuck Norris te ne premaga, on ti dovoli, da izgubiš. Chuck Norris napade morske pse, ko zavoha, da krvavijo. Trije dečki se prepirajo, čigav oče je manjši. »Moj nosi vsa moja oblačila,« pove prvi. »Moj pa niti umivalnika ne doseže!« se oglasi drugi. Tretji pa v jok. Prva dva ga začudeno vprašata: »Kaj ti pa je?« »Očeta imam v bolnici. Zadnjič je jagode obiral, pa je z lestve padel.« KRO NIKA FEBRUAR 2013 APRIL 2013 1.2. Učenci, mentor Šolsko tekmovanje iz geografije 5.2. Učenci 1.-9. r. Prireditev ob kulturnem prazniku, avla 5.2. Mentorji in učenci, spremstvo Državno tekmovanje iz ZGO, OS Trebnje 5.2. Mentor, mlajše deklice, košarka Občinsko prvenstvo, OS Bršljin 6.2. Predstavniki v SP, mentorica Zasedanje parlamenta, tema Odraščanje 7.2. Učiteljice, učenci 4, r. KD: Izdelava knjige 7.2. Učiteljice, učenci 5. r. KD: Ustvarjalne delavnice 7.2. Učiteljice, učenci 1. r. KD: Kulturni praznik 7.2. Strokovni delavci, starši Govorilne ure, roditeljski sestanki 7.2. Starši, učenci 8. razreda Roditeljski sestanek: Predavanje o nevarnosti zlorabe drog, čitalnica 12.2. Učenci Pustno rajanje 13.2. Mlajši dečki, trener Finale občinskega prvenstva v košarki 15.2. Učenci, učitelji Predavanje Jane Dular: Pomagajmo 18.2-2.2. ZIMSKE POČITNICE 26.2. Mentor, mlajše deklice, košarka Področno prvenstvo, OS Vavta vas 28.2. Člani sveta šole Sestanek MAREC 2013 1.3. MSS, učenci 9. r. Določitev 3. predmeta pri NPZ 1.3. Učenci 9. r., spremstvo SD: Smučanje, pohod 2.3. Trener, mlajše deklice, nogomet Občinsko prvenstvo, SD Marof 4.3. Strokovni delavci, Sola za ravnatelje Izobraževanje: Učenje učenja, zbornica 5.3. Pomočnik ravnateljice Posvet pomočnikov ravnateljev, Portorož, do 7.3. 5.3. Učenci, starši Državno tekmovanje v veleslalomu, Rogla 6.3. Učenci, mentor - fiziki Šolsko tekmovanje za Stefanovo priznanje 6.3. Mlajši dečki, mentor - odbojka Občinsko tekmovanje, OS Grm 6.3. Mentor, šahisti - mlajši in starejši Področno ekipno prvenstvo, OS Bršljin 7.3. Otroški parlament, mentorica Regijski otroški parlament, Rotovž 7.3. Starejše deklice, košarka Polfinalno tekmovanje Košarkaški superšolar, OS Loka Črnomelj 7.3. Strokovni delavci, starši Pogovorne ure za starše 7.3. Strokovni delavci, starši 6. in 7. r. Pasti interneta, predavanje, avla, Borut Škerlj 8.3. Učenci 6., 7., 8. r., mentorica EKO kviz 8.3. Trener, najmlajši atleti Občinsko dvoransko prvenstvo, SD Marof 8.3. Starejši dečki, košarka Polfinalno tekmovanje Košarkaški superšolar, OS Grm 9.3. Mentorji, tekmovalci LEFO Državno posamično tekmovanje, OS Črnomelj 11.3. Učenci, ARTPRO Fotografiranje 11.3. Vzorec učencev 8. r. Mednarodna raziskava računalniške pismenosti 11.3. Učitelji SLO Usposabljanje za E-vrednotenje NPZ, OS Drska 12.3. Vodja prehrane, tekmovalci, spremstvo Tekmovanje v kuhanju avtohtonih slovenskih jedi, Domačija Novak. Sadinia vas 12.3. Mlajše deklice, mentor - odbojka Občinsko tekmovanje, OS Grm 12.3. Učenci, mentorja Področno tekmovanje iz geografije, OS Šentjernej 14.3. Starši, strokovni delavci 1.-3.r. Varuh človekovih dolžnosti, predavanje, avla 14.3. Učitelji TIT Usposabljanje za E-vrednotenje NPZ, D. Toplice 14.3. Učitelji GEO Usposabljanje za E-vrednotenje NPZ, OS Globoko 14.3. Učitelji MAT Usposabljanje za E-vrednotenje NPZ, OS Šentjernej 15.3. Učenci 2., 3., 4. r., spremstvo KCJT Gregorjevo čudežno zdravilo, gledališka predstava 16.3. Tekmovalci, mentorica Državno tekmovanje iz zgodovine, Kidričevo 16.3. Rokomet - mlajše deklice, trener Občinsko prvenstvo, SD Marof 18.3 Ivanka Mestnik Grmsko srečanje 19.3. Učitelji ZGO Usposabljanje za E-vrednotenje NPZ, OS Škocjan 21.3. Učenci, mentorji Šolsko tekmovanje - matematični kenguru 22.3. Učenci, mentor - fiziki Regijsko tekm. za Stefanovo priznanje 23.3. Rokomet - mlajši dečki, trener Občinsko prvenstvo, SD Marof ali SD Stopiče 27.3. Učenci, učiteljice 3. r. SD: Naloge Zlatega sončka 27.3. Pevci OPZ,OPZ1 Reviia PZ, KCJT 27.3. Učitelji TJA Usposabljanje za E-vrednotenje NPZ, OS Stopiče 28.3. Mentorji, učenci 9.r Državno tekmovanje iz znanja angleščine, Postojna 29.3. Učenci, učitelji 2., 4. r. Zbiranje papirja 2.4 Učenci, razredničarka 3. c Plavalni tečaj 3.4. Pionirski festival - st. deklice Polfinale državnega prvenstva, Murska Sobota 4.4. Strokovni delavci, starši Govorilne ure 4.4. Strokovni delavci, starši 8. r. RS: Mladostnik med razvajenostjo in odgovornost- io, predavanje, čitalnica 4.4. Učenci, mentorji Regijsko tekmovanje - matematika, OS Otočec 5.4. Učenci, razredniki 3. a, b in 5. r. Zbiranje starega papirja 6.4 Učenci, učitelji Delovna sobota - petkov urnik 6.4 Prijavljeni učenci, učitelji spremljevalci Ekskurzija v Graz (Avstrija) 7.4 Prijavljeni učenci Novomeški tek 8.4 Predstavniki šol. parlamenta OS Grm 22. nacionalni otroški parlament, LJ 9.4. Učenci 4. r., spremstvo Predstava: Od tišine do glasbe, KCJT 9.4. Strokovni delavci šole Izobraževalna konferenca 11.4. Učiteljice, učenci 3. r. TD: Mlinček se hitreje vrti 11.4. Strokovni delavci, starši 5. r. Roditeljski sestanek, govorilne ure 11.4. MPZ, zborovodka, javnost Območna revija, KCJT 11.4. Rokomet, mlajši dečki, mentor Področno prvenstvo, SD Trebnje 12.4. Učenci, razredniki 1. in 6. r. Zbiranje starega papirja, 6. r. tudi urejanje okolice 13.4. Učenci, mentorji Državno tekmovanje - fizika, FNM Maribor 15.4. Nagrajenci razpisa Civilne zaščite, mentorica Zaključek razpisa, prireditev, OS Šentrupert 15.4 Učenci 5., 7. r., spremstvo APT Predstava Nepremagljiva enajsterica 16.4 Učenci 6., 8. r., spremstvo APT Predstava Nepremagljiva enajsterica 17.4 Vesela šola, mentorji Državno tekmovanje, OS Dolenjske Toplice 17.4. Učenci 5.-9. r., kros Občinsko prvenstvo, Bajnof 18.4. Učenci, mentorji Državno tekmovanje - geografija, Logatec 19.4. Učenci, razredniki 7., 8., 9. r. TD: Zbiranje starega papirja, delovna akcija 19.4. Mentorica Zdrave šole Sestanek mentorjev 20.4 Učenci, mentorji Državno tekm. za Vegovo priznanje, OS Šmihel 22.4 Učenci, razredniki 5. r. Ekskurzija po Notranjski 23.4. Bralci l.r., mentorji KD: Zaključek BZ 25.4. Šolski ekipni kros Državno prvenstvo, Bajnof 26.4. Učenci 1., 2., 3.r. ND: Ekodan 26.4. Učenci, razredniki 2. in 4. r. ter 3. c Zbiranje starega papirja 26.4. Učenci, razredniki 5. r. SD: Kolesarski poligon in igre z žogo 29.4. Prvomajske počitnice Do 3.5. MAJ 2013 7.5. Učenci 6 r., 9. r. Nacionalni preizkusi znanja MAT 7.5. Atleti, mentorji Občinsko prvenstvo, stadion, Portovald 7.5. Učenci 5. a, spremstvo ND: Vremenska postaja 7.5. Učenci 2. r., spremstvo ND: Kostanjeviška jama 7.5. Učenci 1. r., spremstvo ND: Vremenska postaja 8.5. Učenci, razredniki 7. r. Ekskurzija - Ptuj 9.5. Učenci 6. r., 9. r. Nacionalni preizkusi znanja SLO 9.5. Učenci, razredniki 5. r. Ekskurzija - Notranjska 9.5. Strokovni delavci, starši Govorilne ure 10.5. Učenci 5. b, 5. c, spremstvo ND: Vremenska postaja 10.5. Natečaj Evropa v šoli, učenci, mentorji Podelitev nagrad v Krškem 13.5. Učenci 5.-9. r., spremstvo SNG Opera: Gorenjski slavček 14.5. Učenci 6. r., 9. r. Nacionalni preizkusi znanja TJA 14.5. Učenci, razredniki 8. r. Ekskurzija - Gorenjska 14.5. Učenci, razredničarke 1. r. TD: Pleterje 15.5. Učenci, razredniki 6. r. Ekskurzija - Piran 15.5. Učenci 3., 4. r. KCJT: Vitez Rudi, produkcija GŠ 15.5. Tekmovalci, mentorji Kaj veš o prometu 15.5. Atleti, mentorji Področno prvenstvo, stadion Portovald 15.5. Razredničarke, učenci 3. r., spremstvo SD: Atletika 16.5. Učenci 2.-4. r., bralna značka Zaključek: Gledališče pravljičarna, avla 17.5. Aktivi, skrbnica učb. sklada, vodstvo Rok za odločitev o učbenikih 2013/2014 18.5. OPZ, zborovodka Tekmovanje OPZ, Trebnje 20.5. Konferenca UZ OS Toneta Pavčka, Mirna Peč 21.5. Učenci 5.-9. r., bralna značka Zaključek: gostja Nejka Omahen, avla 21.5. Razredničarke, učenci 1. r., spremstvo SD: Zlati sonček 23.5. Učenci 2. b, razredničarka Podelitev priznanj za zdrave zobe, SD Leon Štukelj 24.5. Učenci 8. r., spremstvo TD: Obisk premogovnika v Velenju 24.5. Učenci 5. r., spremstvo ND: Kolesarski izpit 27.5. Pevski zbori, zborovodka, učenci 1.-5. r. Koncert (vaja) 27.5. Pevski zbori, zborovodka, javnost Letni koncert, avla 29.5. Učenci 4. r., spremstvo ND: Začutimo okolje 30.5. Učenci 9. r. NPZ MAT naknadni rok 30.5. Učenci 9. r. Seznanitev z rezultati NPZ 31.5. Učenci 9. r. NPZ SLO: naknadni rok NAJČA, GLASILO OSNOVNE ŠOLE GRM, NOVO MESTO LETNIK XXIII, junij 2013, št. 3, 4 Uredniški odbor novinarji 6., 7., 8. in 9. razreda Širši uredniški svet Jerica Eržek (odgovorna urednica, lektorica, mentorica) Renata Blatnik (urednica Male Najče) Branko Šuster (mentor likovnega oblikovanja) Renata Blatnik, Irena Strasbergar (likovno oblikovanje Male Najče) Nina Kranjec (urejanje besedilnih datotek) Matej Povž (urejanje slikovnega gradiva) Ema Koncilija (urednica fotografije) priprava za tisk Tomaž Grdin, Studio Enota 650 izvodov Junij 2013 Osnovna šola Grm Novo mesto