Glasnik SED 24 (1984) 4
100
kakršna nalaga služba oz. družba, ki JI nalaga delo. Kriteriji za varstvene ukrepe temeljijo na odgovornosti za nacionalno kulturo.
Zdi se ml, da se je ob tem razprto temeljno vprašanje celotne problematike varstva kulturne dediščine. Osnova za vsa raziskovalna podjetja In konkretne pogoje je odnos, ki ga Imamo do nacionalne kulturne dediščine In njene ohranitve, pa tudi, kaj razumemo pod tem pojmom. Da etnologi počasi In z napori uspešneje razpirajo potrebo po varstvu t. I. etnoloških spomenikov, oziroma da se med kulturne spomenike uvrščajo tudi ostanki množične kulture preteklih dob, je razlog v tem, da na splošno v zgodovinski zavesti o nacionalni kulturi prevladujejo spomeniki t. i. visoke, prlzane, umetniške kulture. In zato Je povsem jasno, da je (bilo) bolj ali manj področje varstva spomenikov polje umetnostne zgodovina par exellence. Sele spoznanje o celovitosti zgodovine, o kateri v zadnjem času precej govorimo, lahko to anomalijo Odpravi. Do takrat bomo najbrž Se vedno kdaj pa kdaj slišali kak očitek na račun dela etnologov In njihove nesposobnosti. Zato tudi najbrž nI mogoče govoriti o kaki posebni ozki etnološki specializaciji v okviru varstva kulturne dediščine, temveč zgolj o poudarjanju, prodoru In uveljavitvi temeljnega etnološkega Izhodišča, da je množična, ljudska kultura preteklosti enakovredna sestavina slovenske kulture. Če bo to spoznanje predrlo predstavo kulturne dediščine kot zbira etlltnlšklh kulturnih proizvodov, bomo vnaprej lahko manj govorili o načelnih vprašanjih razkola med etnološko teorijo In prakso. To pa seveda ni odvisno samo od etnologov in etnologov kon-servatorjev, čeprav morda res najbolj' od njih.
INGRID SLAVEC
POSVETOVANJE SRBSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA
bo potekalo v Svetozarevu od 23, maja do 25. maja 1985. Referati bodo govorili o naslednjih temah: Ženska In kultura (23. maj) Smrt In kultura (24. maj dopoldne) Preučevanje Svetozareva In okolice {24. maj popoldne) 25. junija bo Izlet v samostan Ravanlca. Podrobnejše informacije o posvetovanju dobite pri Etnološkem društvu SR Srbije.
KNJIŽNE OCENE IN POROČILA
Nlko Kuret: Maske slovenskih pokrajin
Ljubljana: Cankarjeva založba In ZRC SAZU, 1984 — 540 str.: Ilustr. — Bibliografija. — Stvarno, krajevno In osebno kazalo. — Summary.
Pisec monografije o maskah na Slovenskem je prvič v strokovnem glasilu objavil gradivo o pustovanju na Cerkljanskem natanko 40 let pred Izidom pričujoče knjige. -Kakor sam poudarja, je delo plod štiridesetletnega raziskovanja, ki je sistematično potekalo od leta 1956 pod njegovim vodstvom v sekciji za Sege na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, K preučevanju ga je spodbudilo dejstvo, da je bilo v dotedanji slovenski etnologiji to področje bela lisa. Zapolniti jo je bilo mogoče s številnimi, vendar razdrobljenimi zapisi šeg, na podeželju pa je hkrati Živela Se množica raznovrstnih šemskih likov, katerih Izvor, razvoj In pomen doslej niso bili pojasnjeni. S tega vidika je pred nami nedvomno izjemno delo, ki zbira, razporeja In pojasnjuje del bogatega kulturnega izročila s slovenskega podeželja. Kakor se zdi, zanimanje zanj nI zamrlo, morda celo Iz leta v leto narašča, kar lahko opazimo pri ponekod kar načrtnem obnavljanju pustovanja.
Tej dediščini seveda nI mogoče prilepiti nalepko "Izvirno slovensko", saj je ostanek večtisočletne tradicije maskiranja na evropskih tleh od njegove obredne, magične do povsem zabavne vsebine.
Vprašanjem Izvira, razvoja in funkcij šemljenja posveča Kuret uvodna poglavja: Tisočletje evropskih mask, Skrivnost maske, Tipološke različnosti mask. Različni pogledi na maskiranje, Karnevalski smeh.
Prve maske in maskiranje so nam poznane Iz likovnih pričevanj (upodobitve prvih živalskih mask v pirenejski jami Trois Frères, kipci vlnftanske kulture, upodobitve v kretsko-mlkenskl, etruščanskl, starogrški, halštatskl, le-tenski in rimski kulturi). Za marsikatero prazgodovinsko masko nI mogoče ugotoviti ali pojasniti demonološkega in mitološkega pomena, večino pa je le mogoče povezati z oblikami verovanja pretežno lovskih, živinorejskih in poljedelskih skupnosti, njihovim magičnim obredjem in kultom prednikov. Nove sestavine preseljenih ljudstev so sprepletene s staroselskimi postale po uveljavitvi krščanstva tarča obsodb, napadov In prepovedi. V različnih cerkvenih edtktlh je mogoče ob prepovedih In predvidenih sankcijah najti nadrobne opise mask in njihove rabe. Za pojasnjevanje evropske šemske tradicije niso nič manj pomembna pričevanja iz rimske antike, ko številna praznovanja, predvsem v zimskem času, niso potekala brez maskiranja.
Pokristjanjena Evropa je približno do 10., 11, stoletja ostro nasprotovala predvsem "poganskim" maskam In šegam povezanih s plodnostnlm čaranjem, ki so bile zaradi erotične vsebine za Cerkev obscene — toliko bolj, ker je od njih ostala le oblika izpraznjena vsebine. V mestnem okolju, v fevdalnih In viteških krogih, na katere se nanaša večina poznanih zapisov, je t. i. pogansko izročilo po 10. stoletju-zamlralo. Nadomestili so ga liki Iz preproste llturglčne drame (prva maska je bila vloga Satana) in kasneje tudi iz razvitejše duhovne drame (maski-rani igre) so upodabljali tudi liki Iz antičnih mimov — starec, starka, grbec, debeluh — požeruh, zdravnik, burkež). o podeželju, kamor naj bi se bilo umaknilo predkrščansko izročila, podatkov žal nI ail pa so zelo skopi. Strokovnjaki menijo, da je naprej živelo v času zimskega solstlcija. Maskiranje v meščanskem okolju se je ustalilo v času pred 40-dnevnlm predvellkonočnim
Glasnik SED 24 (1fi84) 4	101
postom (uzakonjen leta 1091 na koncilu v Beneventu) in v karnevalski obliki utelesilo veseljačenje, oblino jedačo In pijačo. Skoraj vsi napori, da bi omejili karnevalsko raz-brzdanost tudi v reformacijski In razsvetljenski dobi niso bili povsem učinkoviti, podeželja pa večinoma sploh niso dosegli. Po pISčevem mnenju sta šemsko tradicijo na podeželju ohranjala kmečka konservativnost In psihološko dejstvo, da sama ob lika-maska ponuja Človeku zaželeno drugačnost In Izjemnost.
To je tudi ena Izmed skrivnosti mask, s katero avtor pojasnjuje njihovo dolgotrajno življenje. Skrivnost leži tudi v pomenski podstavi terminov maska, šema In larva, ki obsega pomene od mrliča, duha, more, sence, čarovnice do nallčja in našemljenca.
Nastanek In razvoj maskiranja kažeta pot od magič-no-kultnlh začetkov v totemizmu, anlmatlzmu In anlmiz-mu do t. L postopne sekularlzaclje šeg, načinov In namenov maskiranja, ki v današnjem času simbolizirajo veselje In sprostitev. Od starejših pomenskih prvin sta se ohranila satlričnost In družbena kritika, kjer se vloge vsakdanjika vsaj enkrat v letu zamenjajo — ko morajo oblastniki svoje položaje prepustiti podložnikom. Zanimiva je ta kontinuiteta od antike prek srednjega veka do sodobnosti ali, kakor zapiše Kuret: "Neugnana Je živela Potreba In zavest te pravice zlasti v nižjih slojih, ki svoj-čas niso Imeli ne drugih sredstev In načinov ne drugih priložnosti, da vsaj enkrat na leto doda duška svojemu nezadovoljstvu z dogodki In razmeram! svojega okolja. Zato so maske v nemirnih časih zmeraj predstavljale nevarnost za obstoječi red." (str. 56)
V nadaljevanju so opisane tlpoloSko raznovrstne maske — tipologija temelji hkrati na verovanjskl podlagi In obliki, Izgledu: Kuret razločuje zoomorfne, antropomorfne, fltomorfne in fantazijske maske, slednje značilne *a današnji čas. Zaradi številnih vprašanj In vidikov, ki jih je nakazala doslej predstavljena vsebina preučevanja mask, Kuret meni, da je fenomen maske In maskiranja mogoče ustrezno pojasnjevati le v okviru več ved — vero-slovja, psihologije, klasične maskologlje, etnologije, tudi estetike. V zadnjem času so nova spoznanja prišla celo Iz literarne vede — Bahtlnova Interpretacija maskiranja kot "kulture smeha" nasproti kulturi resnosti ali represivni kulturi. Karnevalska kultura smeha je ljudska, množična, opozicijska in utopična kultura, ki razkriva življenje v §mehu In praznovanju.
Uvodni del Kuretove knjige se ml je zdelo vredno Pfedstavltl natančneje, ker razkriva obsežno In zapleteno Problematiko obravnavane teme. Na osnovi bogatega znanja jo avtor predstavlja tako s formalnega kakor vsebinskega vidika v njuni zgodovinski perspektivi. Ponuja Pa s tem okvir razumevanja In razmišljanja za nadaljnje Preučevanje, tudi za šemske like na Slovenskem, katerim ie namenjen osrednji in najobsežnejši del besedila.
Od leta 1956, Še intenzivneje pa med letom 1969 in 1974, so bili zbrani podatki za 800 slovenskih krajev, za opis v knjigi je avtor razločil kar 46 različnih krajin. Težav Pri raziskovanju, razvrščanju In interpretaciji je bilo več. £ivq morda najustrezneje ponazarja naslednja navedba: 'Podoba, ki smo jo dobili, Je seveda le prerez. Za šege, Posebno pa za pustne šege je značilno, da niso stalne. Letos se ljudje šemljo, prihodnje leto ne. Letos iako, Prihodnje leto drugače. Bolj ali manj redno se obnavljajo 'e v nekaterih krajih: na Ptujskem polju, v Cerknem, v pobrepoljah, v Drežnlcl, v Kostanjevici na Krki In še kje," (str. 107). Druga težava je v tem, da starosvetno Semljenje propada in ga ohranjajo le posebne pobude in turistični Interes. Prvotne funkcije torej ni mogoče več razpeti. Kljub temu, da se šega "ohranja sodobnikom 'na Ogled podana',... za narodoplsca ne neha biti mikavna ,udl v tej obliki — čeprav na drugI ravni — je lahko predat raziskave." (str. 107). Avtor na več mestih poudarja težavnost pri razvozlavanju izvira, razvoja, tudi funkcije maskiranja. Za vsako dobo, za katero so razpoložljivi viri, 6 Posamične prvine Se mogoče ustrezno določiti, teže pa J® slediti in potrjevati kontinuiteto. Težko je ugotoviti že
zakaj se je v nekaterih slovenskih pokrajinah
Semljenje bolj ohranilo (npr. v panonskem svetu in na Primorskem) kakor drugje ali zakaj se ponekod sploh še Semljo. Izumiranje maskiranja Kuret pripisuje človekovemu zresnenju, zapiranju vase. Razločkov med obrednim (podeželskim) in karnevalskim (meščanskim) nI več. V povojnem času se šemljo enako kmetje, delavci In uslužbenci. Pri pripravi pustovanj so zamirajoče fantovske druščine zamenjale različna društva, priložnostne družbe, pa tudi šole in vrtci. V generaciji najmlajših so morda bodoči rodovi karnevala odraslih.
Še ohranjene maske Kuret opiše v poglavjih Nemirne sredozemske noči (bohinjske 5eme-ot6povcl, Pehtra baba, Lucija, Miklavž), Nori pustni dnevi (opisi mask iz 46 krajevnih območij), Boj pomladi z zimo (Zeleni Jurij In belokranjske kresnice). Maske ob delu (terlške maske, Kurent na podu, maske pri llčkanju, pri žetvi In metvi, maske na furežu), Zenltovanjske maske (pozvačln, prihod po nevesto, zapora, med gostijo), Trije kralji In Nevidna In zadnja maska. Z natančnimi opisi masklranih likov, njihove podobe, vedenja, s primerjalnimi zapiski o njih, fotografijami in kartami njihove razprostranjenosti je zapolnjena velika vrzel v slovenski etnologiji. Z najbolj arhaičnimi tipi maskiranja povezuje like košute, konja oz. ruse in Simle, goveje like In medveda kot zastopnike zoomorfnlh maks, med antropomorfne maske uvršča like starca In starke, zaptatnlka, prav tako naj bi bila manl-stlčnega Izvira beta maska In divji mož, s plodnostnlm obredjem so povezani Zeleni Jurij, debeluhar, ženin in nevesta. Verovanjsko osnovo je mogoče utemeljiti tudi pri liku hudiča, vse druge maske pa te osnove nimajo. Pogosti maski, dimnikar In cigan, izvirata iz srednjega veka In s svojo posebno črno In eksotično — zunanjostjo napeljujeta na skrivnostnost In posebno moč. Vse druge maske Kuret uvrSča v t. i, "netipično Semljenje", večinoma značilno za današnji čas. Kljub temu, da se je vero-vanjska podlaga povsem zakrila, je med pričevanji mogoče razbrati, da v nekaterih primerih "... ljudje še zmeraj verujejo, da Seme s svojim plesom in že s samim obiskom prinašajo srečo, zdravje, dobro letino. Ta vera se danes umika racionalizmu sodobnosti in se skriva v šaljivi rek, da plešejo 'za debelo repo'," (str. 402)
Knjigo Maske slovenskih pokrajin oblikuje bogato poznanje evropske tradicije maskiranja In domačega gradiva. Povezuje ju z zgodovinsko primerjalnim pogledom, ki ga dopolnjujejo mitološki, psihološki, tudi sociološki. V etnološkem smislu povezovanja teh spoznanj In prediranja v globino človekovega odnosa do Sem-Ijenja avtor predvsem Iz vlroslovnlh razlogov pušča odprta številna Interpretacljska poglavja. Vendar: uvodni okvir, v katerega je Kuret vsadil opis naših mask, je Z bogato bibliografijo, opombami In kazali nedvomno eno temeljnih del za poznanje našega kulturnega Izročila. Današnjega prizadevanja folkorlzma In pomena šemljenja ljudi se bodo raziskovalci najbrž lotili drugače, saj bodo kontekst dogajanja In Se nekateri specifični vidiki sodobne etnoloSke vede bolj v ospredju kakor zgodovinski in opisni vidik.
INGRID SLAVEC