GEOLOGIJA 33, 353-395 (1990), Ljubljana
UDK 551.76.781:551.24:553.2(497.12) = 863
O litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja
ter o starosti antimonovega rudišča Lepa Njiva
On the lithologie, stratigraphie and struetural eontrol of mineralization and
the age of the Lepa Njiva antimony deposit
Ivan Mlakar
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana
Kratka vsebina
Najnovejši podatki, predvsem o strukturni kontroli antimonovega rudišča
Lepa Njiva nad Mozirjem, dokazujejo terciarno starost orudenja in odpirajo nove
perspektive za odkrivanje kovinskih mineralnih surovin na ozemlju Slovenije.
Abstract
Results of recent investigations, especially those concerning the structural
control of the Lepa Njiva antimony deposit, speak in favour of the Tertiary age of
mineralization. They open new perspectives for exploration of metal ore deposits
in Slovenia.
Uvod
Problem produktivnosti terciarnega magmatizma v Sloveniji je že dolgo prisoten.
Medtem ko so starejši raziskovalci pripisovali temu metalogenetskemu obdobju pri
nastanku naših rudišč izreden pomen, ga v novejših delih obravnavajo kot skoraj
jalovega. Problematika ni le akademska, temveč zasluži vso pozornost predvsem
z ekonomskega pogleda.
Na primeru antimonovega rudišča Lepa Njiva nad Mozirjem bomo pokazali, da
terciarni magmatizem glede kovinskih mineralnih surovin le ni tako nezanimiv.
Raziskave smo opravili v letih 1984 in 1989 v okviru naloge Metalogenetske
študije za območje Slovenije in jih je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije.
Zgodovinski podatki in dosedanje raziskave
Zgodovinske podatke o Lepi Njivi je nanizal Bidovec (1980); dodali bomo le še
nekaj informacij.
Mohor i č (1978, 222) poroča, da omenjajo Lepo Njivo kot naselje že leta 1241,
Teller (1898, 44) pa je zapisal, da so na območju Lepe Njive rudarili že v prvi
polovici 19. stoletja.
354	Ivan Mlakar
Po doslej znanih podatkih je Rolle (1857) prvi objavil podrobnejše podatke
o Lepi Njivi in jih citira B i d o v e c (1980). Jamska polja so se imenovala Marija, Fani,
Jožef in Flora in so bila registrirana pri rudarskih oblasteh dne 23. 5. 1854.
Kot poroča Mo h or i č (1978, 222), je bil prvi lastnik Josip Bičman iz Gornjega
Grada, s proizvodnjo pa so pričeli leta 1877; do leta 1899 so pridobili 5386 centov
(300 ton) antimonove rude (Aigner 1907, 235).
Leta 1897 je rudnik na prisilni dražbi kupil Friderik Höcke iz Gradca. Dne 7. 11.
1928 je objekt prevzela Rudarska združba Antimono v rudnik Lepa Njiva (M o h o r i č
1978, 222), ki je obstajala do nacionalizacije leta 1946.
Iz najstarejšega raziskovalnega obdobja je pomembna zlasti Tellerjeva geolo-
ška karta s tolmačem (1898), ki zajema tudi obravnavano ozemlje, Hinterlechner
(1918) pa se je ukvarjal predvsem s starostjo in genezo slovenskih antimonovih
rudišč.
Raziskovalna dela so zaživela šele leta 1955 z obnovitvijo štirih starih rovov
v skupni dolžini 130 m. Grafenauer (1964) je prvi mikroskopsko preiskalprikame-
nino in rudo ter nanizal nekaj misli o genezi rudišča.
Leta 1965 so Pleničar in sodelavci pričeli zbirati podatke za Osnovno geološko
karto lista Slovenj Gradec in s karto v merilu 1:25.000 zajeli tudi območje Lepe Njive.
Dozet, Premruin Stojanovič so nekaj let kasneje pod vodstvom Pleničarja
izdelali še geološko karto širšega območja rudišča Puharje in karto razširili tudi na
rudišče Lepa Njiva (Drovenik F., 1969). Omenjena karta merila 1:10.000 je bila
osnova za raziskovalna dela v letih 1971-1977.
V tem obdobju naj intenzivnejših raziskav so izdelali 16 vrtin v skupni dolžini
381,4 m, odvzeli več sto geokemičnih vzorcev in izvedli še druge raziskave. Podatki so
zbrani v letnih poročilih o raziskavah in drugi dokumentaciji. Paleontološke razi-
skave so opravili Rijavčeva, Šribarjeva in Krivičeva, sedimentološke Bidovec, Ogore-
lec in Orehkova, rudnomikroskopske pa Bidovec in M. Drovenik. Raziskave je vodil
F. Drovenik.
Podatke, zbrane v diplomski nalogi je Bidovec (1980) objavil, novejše informa-
cije o zgradbi širšega prostora pa najdemo na listu Slovenj Gradec (M i o č & Ž n i -
darčič, 1983) in njegovem tolmaču (Mioč, 1980).
Paleontološke raziskave naših vzorcev so opravili Šribarjeva, Kolar-Jurkovškova
in Jelen, sedimentološke Ogorelec, rentgenske pa Mišič. Vse kemične, geokemične in
spektralne analize je opravila Hudnikova na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič
(KIBK) v Ljubljani.
Za neobjavljene podatke iz starih letnih poročil in one iz novejšega obdobja, ki so
mi jih prepustili v obdelavo, se vsem omenjenim raziskovalcem lepo zahvaljujem.
Geološka zgradba ozemlja
Litostratigrafski podatki
Pri interpretaciji geološke zgradbe rudišča Lepa Njiva in okolice je bila starostna
opredelitev kamenin ena izmed najšibkejših točk ter zahteva podrobnejšo obrazloži-
tev.
Zgornjepermske plasti: Na geološki karti širše okolice rudišča Puharje, ki so jo
izdelali Pleničar in sodelavci (Drovenik F. 1969), so glede na analogijo vse
karbonatne kamenine na našem ozemlju uvrstili v zgornji perm, za kar pa niso imeli
paleontoloških dokazov. Z najdbo foraminifer Reichelina sp., Agathammina sp. in
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	355
Cribrogerina sp. je Šribarjeva leta 1973 dokazala zgornjepermsko starost črnega
apnenca z južnega obrobja naše karte.
Pri izdelavi Osnovne geološke karte lista Ravne na Koroškem (Mioč & Žnidar-
čič, 1983) so ta podatek spet posplošili na vse karbonatne kamenine v območju
rudišča Lepa Njiva. Na tako starostno opredelitev kamenin rudonosnega ozemlja so
se kasneje brez pridržka sklicevali tudi drugi raziskovalci (Bidovec, 1974, 1980;
Drovenik M. et al, 1980).
Novi podatki kažejo, da pripada zgornjemu permu samo neznaten del karbonat-
nih kamenin z območja rudišča Lepa Njiva. Take starosti je le temno sivi ali črni,
navadno ploščati biomikrosparitni do biomikritni apnenec z debelino pol od nekaj
centimetrov do več decimetrov ter z vložki črnih bituminoznih glinovcev, debelih
nekaj centimetrov. Ponekod so apnenci nekoliko svetlejši in neplastnati.
Posebnost v razvoju zgornjepermskih skladov na tem prostoru so nekaj milime-
trov do največ kot lešnik velike leče, gnezda oziroma zrna temno sivega roženca, ki
zaradi trdote lepo izstopajo iz preperele površine apnenca.
Šribarjeva je v treh vzorcih apnenca z različnih lokacij (potok Šunc, Firber,
Laznik - si. 1) našla zgornjepermsko favno, ki sestoji iz alg Vermiporella nipponica
Endo, foraminifer Globivalvulina vonderschmitti Reichel, Agathammina sp., Hemi-
gordiopsis sp., Nodosaria sp., Tuberitina sp., Reichelina, sp., Ophthalmidiidae in
drugih fosilnih ostankov, kot Tubiphytes sp., Echinodermata, Radiolaria in odlomki
lupin mehkužcev.
Na pregledanem območju imamo opraviti le z zgornjimi 23 metri zgornjepermskih
skladov, medtem ko njih celotne debeline in razvoja ne poznamo. Kamenine najdemo
na več izoliranih območjih. V 450 m dolgem in do 40 m širokem pasu vzdolž potoka
Šunc so zgornjepermske plasti najlepše razgaljene; osamljeni krpi apnenca pri
Firberju in Lazniku obravnavamo kot vzhodni podaljšek tega pasu. Temno sive
bituminozne apnence z drobci roženca najdemo tudi severovzhodno od Gabra in
Lesjaka (si. 1), vendar v preiskanih vzorcih favne nismo našli.
Na Pleničar j evi karti iz leta 1969 (Drovenik F., 1969) sta južno od Rženič-
nika znotraj zgornjepermskih skladov vrisana dva izdanka keratofirskega tufa.
Podatek so privzeli Bidovec (1980) in nato še raziskovalci Osnovne geološke karte
lista Ravne na Koroškem. Tako lahko preberemo v tolmaču k temu listu (Mioč, 1980,
25), da se javlja keratofir v okolici Lepe Njive kot vložki med zgornjepermskimi
skladi.
Zanesljivo lahko trdimo le, da med paleontološko dokazanimi apenenci zgornje-
permske starosti ni vulkanogenih kamenin, domnevamo pa, da je prišlo do zamenjave
keratofirja z okremenelimi telesi, ki dajejo videz kisle predomine. Skratka, podatek
o vložkih keratofirja znotraj zgornjepermskih kamenin je treba jemati previdno.
Skitske plasti: Starost sivega apnenca, iz katerega je večji del predterciarnih
skladov na območju rudišča Lepa Njiva, so starejši raziskovalci prav različno
opredeljevali.
Rolle (1857) govori o guttensteinskem apnencu, Teller (1898, 44) in Hinter-
lechner (1918, 395) pa o školjkovitem - torej srednjetriasnem apnencu, ki se
menjava z dolomitom. Tako starost je rudonosnim skladom pripisal tudi Berce
(1963, 11), Duhovnik pa je v poročilu iz leta 1946 zapisal, da gre za spodnjetriasno
kamenino. Drugi - mlajši raziskovalci so imeli apnenec, kot smo že poudarili, za
zgornj epermski.
Skitske plasti sestoje iz apnenca in drobnih klastitov. Kamenini sta pred leti
nadrobno preiskala Bidovec in Ogorelec. O rezultatih petrografsko-sedimentoloških
SI. 1. Geološka karta območja Lepe Njive
Fig. 1. Geological map of the Lepa Njiva area
358	Ivan Mlakar
raziskav nespremenjenega apnenca in meljevca je poročal Bidovec (1980) in jih
lahko z upoštevanjem starostne korekture, privzamemo brez pridržka. Opozorimo
naj na nekaj značilnosti.
Skitski apnenec je siv, tu in tam temno siv in tanko do debelo ploščast. Gre za
mikritni, mikrosparitni ali sparitni apnenec, ki je včasih nekoliko lapornat, drugod
pa ima brečoidno teksturo. Ponekod je kamenina rahlo laminirana; rožencev ne
vsebuje.
Osnova je mikrosparit ali psevdosparit, nastal z rekristalizacijo mikrita. Struk-
tura kamenine je ksenotopična. V devetih vzorcih je nihal delež karbonata med 82,8
in 97,1 %.
V nekaterih vzorcih je nekaj odstotkov detritičnega kremena (10-100 цт), ki je
izometrične oblike in valovito potemnjuje. Robovi so pogosto najedeni s karbonatom.
Večkrat so prisotni tudi sericit in luskice muskovita, ki leže v pasovih vzporedno
s plastovitostjo. Zanimivi so še stilolitski šivi, ki so večinoma vzporedni s plastovi-
tostjo kamenine; ob njih je skoncentrirana organska snov ter netopni ostanek glin.
Že v začetku raziskovalnega obdobja 1971-1977 so z mikroskopskimi raziskavami
ugotovili, da so med plastmi apnenca tudi pole kremenovega peščenjaka. K litolo-
škim značilnostim, kakršne je nanizal Bidovec (1980, 289), skoraj ni kaj dodati.
Oglejmo si nekaj posebnosti.
Siva do svetlo rjava kamenina bolj ali manj reagira s solno kislino. V mikritni
karbonatni osnovi z železovimi hidroksidi in neprozorno snovjo so detritična zrna
kremena (20-75%, velika do 70 цт), do 10% vzporedno orientirane sljude in manj
kot 1 % kislih plagioklazov (zrna do 70 цт).
1 normalna meja: ugotovljena, domnevna; 2 tektonsko-erozijska diskordanca; 3 vpad plasti
(normalna lega): horizontalen, 0-30°, 30-60°, 60-85°, vertikalen; 4 inverzne plasti; 5 deluvij
(kvartar); 6 naplavina (kvartar); 7 pobočni grušč (kvartar); 8 andezitski tuf (oligocen); 9 drobno-
zrnati konglomerat (oligocen); 10 tuf ski lapor (oligocen); 11 bazalni konglomerat (oligocen); 12
radiolarit (jura); 13 sivi apnenec z rožencem (srednji in zgornji trias); 14 sivi dolomit (srednji
trias), 15 sivi ploščasti apnenec (spodnji trias); 16 apnenčeva breča (spodnji trias); 17 peščenjak
in meljevec (spodnji trias); 18 glinovec (spodnji trias); 19 temno sivi apnenec (zgornji perm); 20
mladoterciarni prelom; 21 relativno pogreznjeno krilo; 22 milonit; 23 narivna ploskev; 24 os
sinklinale; 25 os antiklinale; 26 mikrofavna; 27 radiolariji; 28 palinomorfe; 29 konodontna
analiza; 30 petrografska analiza; 31 silikatna analiza; 32 zaporedna številka okremenelega
telesa; 33 okremenelo telo; 34 močno in slabo okremenela kamenina v vrtinah; 35 žilice
antimonita; 36 žarkoviti kristali antimonita; 37 sledovi antimonita; 38 kalcitne žilice; 39
kaolinitne žilice; 40 baritni kristali; 41 piritni kristali; 42 geokemični vzorec; 43 opuščena
rudarska dela; 44 odval; 45 vrtina; 46 peskokop; 47 kapelica; 48 razvalina; 49 geološki profil; 50
geokemični profil
1 Normal boundary: proved, supposed; 2 Erosion-tectonic unconformity; 3 Dip of beds:
horizontal, 0-30°, 30-60°, 60-85°, vertical; 4 Overturned beds; 5 Colluvium (Quaternary);
6 Alluvium (Quaternary); 7 Scree debris (Quaternary); 8 Andesitic tuff (Oligocene); 9 Fine
grained conglomerate (Oligocene); 10 Tuffaceous marl (Oligocene); 11 Basal conglomerate
(Oligocene); 12 Radiolarite (Jurassic); 13 Grey limestone with chert (Middle and Upper Trias-
sic); 14 Grey dolomite (Middle Triassic); 15 Grey platy limestone (Lower Triassic); 16 Calcare-
ous breccia (Lower Triassic); 17 Sandstone and siltstone (Lower Triassic); 18 Claystone (Lower
Triassic); 19 Dark grey limestone (Upper Permian); 20 Late Tertiary fault; 21 Relatively
downthrown block; 22 Mylonite; 23 Thrust plane; 24 Axis of syncline; 25 Axis of anticline; 26
Microfauna; 27 Radiolaria; 28 Palynomorphs; 29 Conodont analysis; 30 Pétrographie sample;
31 Chemical analysis; 32 Number of silicified body; 33 Silicified body; 34 Intensively and poorly
silicified rock in drill-holes; 35 Stibnite veinlets; 36 Radiated crystals of stibnite; 37 Traces of
stibnite; 38 Calcite veinlets; 39 Kaolinite veinlets; 40 Barite crystals; 41 Pyrite crystals; 42
Geochemical sample; 43 Mining working abandoned; 44 Dump; 45 Drill-hole; 46 Sand pit; 47
Chapel; 48 Ruin; 49 Geologic cross section; 50 Geochemical traverse
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	359
O meljevcu, ki ga je podrobno opisal Bidovec (1980, 292), nimamo novih
podatkov. Glinovcev med skitskimi skladi nismo opazili, vendar kažejo na njih
prisotnost podatki vrtine 8/76; temno sivi glinovci dosežejo debelino nekaj metrov in
se javljajo kot vložki med meljevci.
Kot kaže geološka karta (si. 1), prerezi (si. 2) in stratigrafski stolpič (si. 3)
nastopajo apneno-sljudnati peščenjaki in meljevci znotraj vsaj 220 m debelih skladov
apnenca kot nekaj metrov do 50 m debele plasti, in sicer v več nivojih ter se lateralno
izklinjajo. Peščeno-meljaste kamenine hitro preperevajo in zanje je značilen zaobljen
relief. Izdankov praktično ni; kamenino izdaja le rumeno rjava preperina.
Prvih 30 m nad paleontološko dokazanimi zgornjepermskimi plastmi ni vložkov
peščeno-meljastih kamenin. Stik zgornjepermskih in spodnjeskitskih apnencev je
normalen, oster in nepretrt. Kamenine z brečasto teksturo znotraj skitskih skladov
najdemo v različnih nivojih apnene skladovnice, pri čemer gre za monomiktno
sestavo breče. Stilolitski šivi so pogostejši v spodnjem delu stolpiča, v bližini zgornje-
permskih skladov.
V doslej preiskanih vzorcih apnenca so našli le rekristalizirane lupine moluskov,
ostrakodov, ehinoderm in foraminifer. Tudi dosedanje raziskave na konodonte so bile
brezuspešne. V devetih na novo odvzetih vzorcih je Kolar-Jurkovškova v enem izmed
njih (potok Ljubija) našla vejnati konodontni element, ki kaže, po njenem mnenju
glede na robustno obliko na spodnjo triado; v vzorcu mikrosparitnega apnenca,
odvzetem 150 metrov WNW od Podvratnika, pa je Šribarjeva ugotovila značilno
foraminifero za campilsko podstopnjo, in sicer Meandrospira pusila Ho.
Glede ne paleontološko dokazane zgornjepermske plasti v podlagi ter navedeno
najdbo, lahko sklepamo, da je celotna skitska stopnja tod razvita pretežno apneno, le
v osrednjem delu so vmes plasti apneno sljudnatega peščenjaka, meljevca in glinovca.
Srednjetriasne plasti: Po podatkih Pleničarjeve geološke karte iz leta 1969
(Drovenik F., 1969) naj bi na obravnavanem ozemlju pripadal anizičnim skladom
sivi dolomit, razgaljen v peskokopu pri Pergovniku (si. 1). Starost plasti so določili po
analogiji brez paleontoloških dokazov. Po podatkih Osnovne geološke karte najdemo
na listu Ravne na Koroškem (Mioč, 1980, 31) v južnih Karavankah in Savinjskih
Alpah v okviru anizične stopnje temno sivi do črni apnenec in dolomit ter svetlo sivi
masivni apnenec in dolomit.
Sivi, svetlo sivi do beli neplastnati in rekristalizirani sparitni dolomit ponekod
z brečasto teksturo ter rumenkastim odtenkom najdemo v ozkem pasu na severnem
obrobju naše karte. V nobenem izmed preiskanih vzorcev nismo našli fosilnih
ostankov.
Glede na odsotnost vložkov rdečih glinovcev in glede na razmere v potoku Šunc
na meji med paleozojskimi in mezozojskimi skladi, nimamo razlogov, da bi rumenka-
sti dolomit po analogiji (Mioč, 1980, 31) uvrstili v spodnji del skitske stopnje;
kamenini pripisujemo srednjetriasno starost.
Srednje- in zgornjetriasne plasti: V zvezi z izdelavo Osnovne geološke karte lista
Ravne na Koroškem, so leta 1973 v vzorcu intrasparitnega apnenca s peleti in redkimi
ooliti, odvzetem vzhodno od Laznika, našli ostanke kodiacej, ehinoderm, daziklada-
cej in foraminifero Frondicularia cff. pupiformis Hausier. Raziskovalci so sklepali,
da kaže celotna biocenoza na zgornjetriasno starost kamenine.
Na zanimivi podatek so pozabili in na Osnovni geološki karti lista Ravne na
Koroškem (Mioč & Žnidarčič, 1983) so na tem predelu vrisali zgornjepermski
apnenec.
360	Ivan Mlakar
Po litofaciesu se kamenine v velikem, lepo razgaljenem bloku, vzhodno od Laz-
nika bistveno ločijo od ostalih. Gre za golobje sivi, zelo kompaktni, ploščasti apnenec
(plasti 20-40 cm) z gomolji temno sivega roženca, ki so nakopičeni po plastovitosti in
dosežejo velikost 10x5 cm. Drugod so po kamenini razsejana drobna gnezda roženca.
Sedimentološka raziskava je pokazala, da imamo opraviti z intrabiomikritnim
apnencem, Šribarjeva pa je v treh preparatih iz istega kosa našla precej karakteri-
stično favno, ki govori za zgornji del ladinijske ter spodnji del karnijske stopnje. Med
foraminiferami navaja: Quinqueloculina nucleiformis Kristan-Tollman, Agatham-
mina sp., Doustominidae, Ophthalmididae, med ostalimi fosili Ostracoda, Echino-
dermata in spikule, kot problematični fosil pa Baccanella floriformis Pantič.
Apnenci izstopajo iz terena kot izolirana, mogočna skalnata gmota s skoraj
previsnimi stenami na severnem in delno južnem obrobju ter dosegajo debelino vsaj
50 m; njih odnosov do drugih karbonatnih kamenin ne poznamo, saj kontakte
prekriva grušč.
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	361
Fig. 2. Geological cross sections
Legend in Fig. 1
362	Ivan Mlakar
SI. 3. Geološki stolpec območja Lepe Njive
Fig. 3. Geological column of the Lepa Njiva area
Jurske plasti: V Krpuhovem rovu na južnem pobočju Visočkega vrha (si. 1) smo
našli kamenine, kakršnih nismo opazili nikjer drugje na pregledanem ozemlju. Vhod
v rov (si. 4a) je v rjavkasto rdeči homogeni kamenini, z videzom boksita. Ogorelec je
vzorec preiskal sedimentološko in označil kot radiolarit, oz. kot močno okremenelo
karbonatno laporno kamenino. Rentgenska analiza je pokazala, da vsebuje ta vzorec
32% kremena, 20% illita, 12% pirita, 10% siderita in 6% plagioklazov.
Rezultati spektrografske in kompletne silikatne analize enega izmed vzorcev
radiolarita, ki so ju izdelali na KIBK v Ljubljani, so razvidni s 1. tabele.
V	nedavno odvzetih vzorcih (1989) iz vhodnega dela Krpuhovega rova je tudi
Kolar-Jurkovškova našla radiolarije, vendar so bili nedoločljivi.
Podobne, vendar zelenkaste kamenine najdemo kot tanjše leče med temno olivno
zelenkasto skrilavo kamenino s tektonsko pogojeno lečasto krojitvijo in gladkimi
ploskvami voščenega sijaja. Ta kamenina v 64 m dolgem Krpuhovem rovu prevla-
duje, vmes pa so še pole rdečega pelita. Na 39. metru je med zelenkastimi peliti leča
temno sivega litično-kremenovega drobnozrnatega peščenjaka s karbonatno glina-
stim vezivom.
V	oligocenskih plasteh radiolariji niso običajen pojav. O slabo ohranjenih radiola-
rijih v andezitskem tufu poroča le Buser (1979, 32). Pač pa nastopajo radiolariji pri
nas v okviru pelagičnih usedlin zgornje jure in spodnje krede ter seveda v srednjem
triasu.
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	363
350/50	S	^^	N
Krpuhov rov	^^^ Lg-nik
^ Krpuh adit
11	f^^^
Зг &	Spodmol ^^^^^^^
1 Џ	i''" Sap----.....
^^ » »
ИН ^ ^
300/70
^^^^^^^^^^^^^^ ^0/40
0	5	10 m	^
SI. 4. Geološke razmere v Krpuhovem rovu (a) in pri Ležniku (b)
i litični kremenov peščenjak; 2 zeleni pelit; 3 rdeči pelit; 4 zeleni radiolarit; 5 rdeči radiolarit;
6 srednjetriasni dolomit; 7 okremenelo telo; 8 vpad plasti; 9 prelomna deformacija; 10 geoke-
mični vzorec; 11 petrografski vzorec; 12 spektralna analiza; 13 radiolariji; 14 palinomorfe
Fig. 4. Geologie features in the Krpuh adit (a) and near Ležnik (b)
1 Lithic quartz sandstone; 2 Greenish shale; 3 Red shale; 4 Green radiolarite; 5 Red radiolarite;
6 Middle Triassic dolomite; 7 Silicified body; 8 Strike and dip of strata; 9 Fault; J 0 Geochemical
sample; 11 Petrographical sample; 12 Spectrochemical analysis; 13 Radiolaria; 14 Palyno-
morphs
364	Ivan Mlakar
Tabela 1. Spektralna in kemična analiza radiolarita
Table 1. Spectrochemical and chemical analysis of radiolarite
1	Spodnje meje določljivosti v analizi št. 2 (analitik V. Hudnik)
Lower detection limits in analysis No. 2 (analysed by V. Hudnik)
2	Spektralna analiza	3 Kemična analiza
Spectrochemical analysis Chemical analysis
Starostno problematične kamenine je konec leta 1989 palinološko preiskal Jelen
in ugotovil, da sta vzorca glinovca in radiolarita palinološko pozitivna. Prvi vzorec
vsebuje pogostno, slabo ohranjeno kopensko in morsko planktonsko palinofloro,
v drugem pa je palinoflora posamična in prav tako slabo ohranjena, biostratinomsko
pa se popolnoma razlikuje od palinoflore glinovca. Palinološka vsebina vzorca
glinovca je naslednja:
Sporites: Todisporites minor Couper, Concavisporites sp., Trachysporites sp.,
Baculatisporites sp., Uvaesporites sp., Leptolepidites sp., Retitriletes semimuris
(Danzé-Corsin et Laveine) Me Kellar, Retitriletes sp., Annulispora sp., Densosporites
sp.,
Pollenites: Podocarpites sp., aleti protobisaccati indet., Cerebropollenites meso-
zoicus (Couper) Nilsson, Callialasporites sp., Carollina meyeriana (Klaus) Venkatac-
hala & Goczan, Exesipollenites sp., Cycadopites sp., monosulcati indet..
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	365
Acritarcha: Leiofusa Cookson & Eisenack, Leiofusa spicata Wall, Leiosphaeridia
sp., Micrhrystridium sp. div., gen. et sp. indet.,
Tasmanaceae: Tasmanites sp.,
Palinološka vsebina vzorca radiolarita:
Sporites: Contignisporites sp.,
Pollenites: Eucommiidites minor Groot & Penny.
Rezultate palinoloških raziskav je Jelen izvrednotil takole: V obeh vzorcih dob-
ljena palinocenoza biokronološko določa juro in kredo. Zaradi odsotnosti značilnih
krednih palinoflorističnih elementov pa sta preiskani kamenini verjetno jurske
starosti.
Zaradi prekritosti terena ne poznamo razsežnosti teh kamenin; verjetno se jav-
ljajo le na ožjem območju kmetije Krpuh in dosežejo debelino nekaj deset metrov.
Oligocenske plasti: Rolle (1857, 439) je govoril o eocenskih skladih iz laporja,
skrilavih glin in ponekod dioritskih tufov, ki spremljajo rudonosne apnence.
Teller (1896, 1898) je kamenine z južnega obrobja karbonatnega bloka obravna-
val kot oligocenske (soteške plasti), one severno od tod pa je imel za tufogene usedline
smrekovškega eruptivnega centra miocenske starosti.
Podatki o oligocenskih plasteh, ki jih najdemo v literaturi iz novejšega obdobja
(Mioč, 1980) se nanašajo na širši prostor. Opozorimo naj le na informacije o debelo-
zrnatih klastitih v bazi oligocenskih skladov in njih transgresivni legi na starejših
- triasnih kameninah. Med litološkimi različki omenjajo raziskovalci še laporje,
apnence in piroklastite z značilnostmi turbiditne sedimentacije.
V	zvezi s pripravo Osnovne geološke karte lista Ravne na Koroškem je Rijavčeva
leta 1974 preiskala vzorec rjavega laporja tik ob južnem robu raziskanega ozemlja.
Ugotovila je foraminifere Almaena osnabrugensis (Roemer), Clavulinoides szaboi
(Hantken), Vulvulina sp., Planulina sp., Robulus sp., Spiroplectammina sp. in Globi-
gerina sp. ter sklepala na spodnji ali srednji oligocen.
Oligocenske plasti pričenjajo na našem ozemlju navadno s konglomeratom. Ker
tod ne poznamo apneno-lapornih gornjegrajskih skladov, verjetno ne gre za časovni
ekvivalent okoninske breče oziroma konglomerata, temveč za najstarejši litostrafi-
grafski horizont smrekovške serije in ga označujemo kot bazalni konglomerat.
Polimiktni konglomerat sestoji iz rahlo zaobljenih prodnikov predvsem svetlo in
temno sivega mikrosparitnega apnenca, katerih velikost je 1-5 cm in zahodno od
Opihovnika do 40 cm. Najdemo tudi prodnike sivo rjavega sljudnatega meljevca, ki
rahlo reagira s solno kislino. Na severnem obrobju karte so v konglomeratu pogostne
oblice svetlo sivega dolomita. Vezivo je peščeno.
V	grapi 250 m SW od Pergovnika je lepo vidna normalna gradacijska plastovitost,
med drobnozrnatim konglomeratom pa je 20 cm debela pola tufskega laporja.
Bazalni konglomerat najdemo v 350 m dolgem pasu vzdolž potoka Šunc severoza-
hodno od Opihovnika, v 800 m dolgi coni od Sp. Puše preko Ljubije do grape pod
Pergovnikom, nadalje pri Podvratniku, na vzhodnem obrobju karte pa pri Učjaku in
v 300 m dolgem pasu na grebenu vzhodno od Arama.
Menimo, da je oligocenski bazalni konglomerat presekalo tudi deset vrtin, in sicer
s severovzhodnega podaljška konglomeratnega pasu iz potoka Šunc. Kamenine so
v raziskovalnem obdobju med leti 1971 do 1977 uvrščali v zgornji perm in jih
obravnavali kot intraformacijsko brečo (Bidovec & F. Drovenik, 1976).
Za pripadnost k zgornji strukturni etaži govori velikost prodnikov (1-12 cm,
povprečno 5 cm) in zlasti njihova zelo heterogena sestava. V vrtini 7/76 omenjajo iz
366	Ivan Mlakar
globine 13,4 m celo prodnik vulkanogene kamenine, kar so potrdile tudi petrografske
preiskave.
Najlepši izdanki bazalnega konglomerata so ob kolovozu Gregorc-Opihovnik, ki
v višini 500 m prečka potok Šunc, na zgornjem kolovozu zahodno od tod, kjer
prevladujejo kosi črnega apnenca, nadalje v grapi pod Sp. Pušo in v grapi pod
Pergovnikom. Bazalni konglomerat je debel od nekaj metrov do 15 m in se lateralno
izklinja.
Na bazalnem konglomeratu ali pa neposredno na paleozojski oziroma mezozojski
podlagi leži olivno zelena, mehka, drobljiva kamenina, ki pripada meljevcu ali
glinovcu. Značilna je paralelepipedna ali iverasta krojitev in ponekod rahla reakcija
s solno kislino.
Razpolagamo s podatki sedimentoloških preiskav teh kamenin iz vrtin 3/76 in 7/
76; vzorcem so pripisovali zgornjepermsko starost (Bidovec & F. Drovenik,
1976).
Raziskave štirih vzorcev so pokazale, da imamo opraviti s temno olivno sivim
glinovcem z negativno reakcijo na solno kislino. V drobnozrnati, motni, homogeni
glinasto-karbonatni osnovi so številna zrna kremena (do 150 цт). Najdemo še karbo-
natna zrna, sericit, kaolinit (v razpokah in gnezdih), pirit in neprozorno snov.
Kremen je običajno nezaobljen in vsaj delno nadomeščen s kalcitom. Karbonatov je
17%, pri čemer pripada 3% kalcitu in 14% dolomitu. Raziskovalci opozarjajo na
odsotnost mikrofavne in na podatek, da kamenina na zraku hitro iverasto razpade.
Tufski laporji, kot imenujemo te kamenine, zavzemajo velike površine in dosežejo
na južnem in vzhodnem obrobju pregledanega ozemlja debelino okrog 100m, z že
omenjenim vzorcem, odvzetim pri Opihovniku, jim je dokazana oligocenska starost.
Na severnem obrobju karte lahko sledimo tufske laporje kot ozek pas; pod
Pergovnikom se njih debelina zmanjša na 20m. Pri Aramu je debelina tufskega
laporja, iz katerega so travnata pobočja, spet nekaj večja (si. 2. profil I).
Najvišji deli skladovnice oligocenskih skladov na našem ozemlju so iz sivo zelenih
tufskih peščenjakov in drobnozrnatih konglomeratov (velikost prodnikov znaša
povprečno lem). Gre pravzaprav za tuf ite, saj v njih že makroskopsko lahko ugoto-
vimo prisotnost slabo zaobljenih karbonatnih oblic. Ob kolovozu, dobrih 100 m
jugozahodno od Pergovnika je med klasititi 60 cm debela pola svetlo zelenega tufa
(pietra verde).
Piroklastitov podrobneje nismo preučevali. Po podatkih Osnovne geološke karte
lista Ravne na Koroškem (Mioč, 1980) gre za andezitske tufe in tuf ite.
Oligocenske plasti pripadajo spodnjemu delu skladovnice kamenin, ki jo je Mioč
(1980) opredelil kot Smrekovška serija in dosežejo debelino vsaj 150m.
Zbrani podatki potrjujejo staro ugotovitev, da leže oligocenski skladi tod na
predterciarni podlagi diskordantno. Taka lega oligocenskih kamenin je dokazana ne
samo na triasnih, temveč celo na zgornjepermskih plasteh. Že na tem mestu naj
opozorimo na dejstvo, da v bazalnem oligocenskem konglomeratu nismo našli niti
enega prodnika okremenelih kamenin.
Kvartar: Kvartarne starosti so na pregledanem območju potočne naplavine,
pobočni grušč in podori.
Potočne naplavine v debelini nekaj metrov najdemo le vzdolž potoka Ljubija. Na
vrhu Gregorčevega hriba je ostanek usedlin rečne terase, kjer najdemo zaobljene
prodnike piroklastitov premera več decimetrov.
Na pregledanem ozemlju je mnogo pobočnega grušča, ki ponekod zavzema skle-
njene površine več hektarjev. Najbolj moti prekritost z gruščem na območju rudonos-
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	367
nega bloka nad Gregorcem in Vavharjem. Grušč seže ponekod prav do aluvialne
naplavine v dolini, v njem pa prevladujejo kosi okremenelih kamenin.
Podobne razmere najdemo na južnih pobočjih Visočkega vrha med Krpuhom in
Podvratnikom, vzhodno od Laznika pa imamo opraviti z velikimi podornimi bloki.
Večje površine zavzema grušč še na območju spodnje Puše in severovzhodno od
Pergovnika.
Tektonika
Dosedanjim tektonskim interpretacijam območja Lepe Njive je skupno le to, da
prikazujejo rudonosne karbonatne kamenine kot erozijsko okno sredi terciarnih
skladov. Mnenja pa se med seboj bistveno razhajajo tako glede genetskega tolmače-
nja teh stikov (prelom, nariv, erozijska diskordanca) kot seveda glede starosti
karbonatnih kamenin in piroklastitov.
Rolle (1857) je menil, da spremlja guttensteinski apnenec pas iz eocenskih plasti,
po T e 11 e r j u (1898) pa se srednjetriasni apnenec in dolomit pokažeta izpod oligocen-
skih kamenin. Za tako interpretacijo so se odločili tudi Pleničar in sodelavci leta
1965 pri zbiranju podatkov za Osnovno geološko karto. Na geološki karti širšega
območja Puharij iz leta 1969 (Drovenik F., 1969) pa so sredi oligocenskih skladov
vrisali zgornjepermske kamenine; le pri Pergovniku se je ohranila krpa srednjetrias-
nega dolomita. Stik na severu naj bi bil erozijsko diskordantnega značaja, južna meja
pa pogojena z neotektonskim prelomom, ob katerem se je pogreznilo jugovzhodno
krilo. Vzdolž doline Ljubije naj bi potekal močan dinarsko usmerjeni prelom.
Tako tektonsko interpretacijo je privzel tudi Bidovec (1980), vendar prikazuje
njegova karta le razmere na desnem bregu potoka Ljubija.
Po podatkih Osnovne geološke karte lista Ravne na Koroškem (Mioč & Žnidar-
čič, 1983) se javlja rudišče Lepa Njiva v okrog 3km dolgem in približno 700m
širokem bloku razpotegnjenem v smeri NE-SW. Karbonatne plasti so obdane z oligo-
censkimi skladi, pri čemer je blok s treh strani omejen s prelomi, le jugovzhodna meja
naj bi bila proti severozahodu nagnjena narivna ploskev. Znotraj tega bloka prevla-
dujejo zgornj epermski skladi, na katerih leže na jugozahodu diskordantno oligocen-
ske kamenine kot erozijska krpa, na območju Visočkega vrha pa so na paleozojskih
skladih normalno skitske plasti. Na jugozahodnem obrobju bloka je sredi zgornje-
permskih skladov vrisana leča kislih vulkanogenih kamenin enake starosti.
Iz tolmača k Osnovni geološki karti lista Ravne na Koroškem (Mioč, 1980) lahko
razberemo, da pripada naše ozemlje dvema tektonskima enotama višjega reda, in
sicer karbonatne plasti k Alpsko-dinarski mejni coni, oligocenski skladi pa k enoti
Terciarnih bazenov. Orudene karbonatne plasti so del Južnokaravanškega nariva
oziroma cone mladopaleozojskih lusk v okviru makrostrukture Savinjskih Alp ozi-
roma Notranjih Dinaridov, terciarni skladi pa so del deformirane Smrekovške
sinklinale.
Novi podatki kažejo, da ima rudonosni karbonatni blok bolj zapleteno zgradbo,
kot so menili doslej. V dolini potoka Šunc se lahko prepričamo, da leže paleontološko
dokazani zgornj epermski skladi na skitskih apnencih, kar je lepo razvidno tudi iz
prvih dveh geoloških profilov (si. 2).
Zanesljivo lahko trdimo, da so paleozojski in mezozojski skladi vzdolž potoka
Šunc in oni pri Firberju ter Lazniku v inverzni stratigrafski legi, domnevamo pa, da
ta ugotovitev velja za vse skitske sklade znotraj karbonatnega bloka. Temu v prid
govore krpe temno sivega apnenca z zrni roženca na najvišjih delih terena (si.
368	Ivan Mlakar
2 - prereza E in F), katerih litofacies ustreza paleontološko dokazanim zgornjeperm-
skim kameninam, ter odsotnost ustreznega zasuka skladov. Naj še dodamo, da
v orientirano odvzetih vzorcih skitskih kamenin nismo našli sedimentnih tekstur, ki
bi dokazovale normalno ali inverzno lego plasti.
Na geološki karti se zdi, da vpadajo skitske kamenine v vse smeri v prostoru, vsi
geološki prerezi pa kažejo, da so skladi kot celota blago antiklinalno upognjeni (si.
2.).
Na severnem obrobju karte smo ugotovili skoraj sklenjen, okrog 1 m dolg ter nekaj
10 do 100 m širok pas sivega dolomita, ki ga obravnavamo kot srednjetriasnega.
Kamenine leže brez dvoma na skitskih plasteh. Potek kontakta se podreja morfologiji
terena, zato menimo, da vpada položno proti severu. Z dolomitom se stikajo različni
skitski litološki členi, kamenine pa so pretrte. Zaključimo lahko, da je srednjetriasni
dolomit tod narinjen na skitske sklade.
Enak dolomit najdemo tudi na južnih pobočjih Visočkega vrha kot razpotegnjeno
telo, vendar postane njegova lega v prostoru jasna šele z upoštevanjem razmer na
zadnjih dveh prerezih na si. 2.
Zaradi bližine paleontološko dokazanih zgornjeskitskih plasti se vsiljuje inter-
pretacija z normalno lego dolomita na campilskih kameninah. Glede na domnevno
inverzno lego skladov in analogijo z zahodnim območjem smo privzeli razlago
z narivno ploskvijo v podlagi. Na enak način tolmačimo tudi lego dolomita na
skitskem apnencu pri Učkarju.
Pomembna novost v primerjavi z dosedanjo interpretacijo geološke zgradbe tega
ozemlja je prisotnost bloka iz zgornjeladinskih oziroma spodnjekarnijskih apnencev
vzhodno od Laznika. Stik s skitskimi kameninami je prekrit z gruščem in je lahko
prelomnega ali pa narivnega značaja.
V	prvem primeru imamo opraviti s predterciarnim prelomom, ki je privedel v stik
skitske in zgornjepermske plasti s srednje oziroma zgornjetriasnimi. Po drugi razli-
čici pa gre za tujo strukturo, ki je zavzela tako lego pri narivanju. Privzeli smo
interpretacijo z narivno ploskvijo v podlagi, saj jo lažje uskladimo s tektonsko
zgradbo П9 širšem prostoru. Odprto ostaja vprašanje, ali pripada obravnavani blok
apnenca k isti narivni enoti kot dolomit (si. 2, H, I) ali pa gre za dve narivni enoti.
Poleg tega še ne vemo, ali sta kamenini v normalni ali inverzni legi.
Enake dileme se odpirajo pri vrednotenju odnosov in prostorske lege jurskih
plasti pri Krpuhu; sklade smo spodaj omejili z narivno ploskvijo.
Opisani blok iz paleozojskih in mezozojskih, pretežno karbonatnih plasti je obdan
z oligocenskimi skladi. Z izjemo posameznih odsekov, pogojenih z neotektonskimi
prelomi, gre povsod za tektonsko erozijsko diskordanco. Bazalna tvorba skladov
zgornje strukturne etaže je ponekod konglomerat, drugod pa nalegajo na predterci-
arno podlago neposredno tufski laporji ali drugi piroklastiti.
Na severnem obrobju karte vpadajo oligocenski skladi proti severu, na južnem pa
v diametralno nasprotno smer. Znotraj karbonatnega bloka se je zahodno od Laznika
ohranila erozijska krpa oligocenskih klastitov, tufogene kamenine v nekaj izdankih
pri Lazniku pa so vzhodni - pogreznjeni podaljšek teh skladov. Jezik iz enakih
kamenin na južnih pobočjih Visočkega vrha se je ohranil zaradi sinklinalno upognje-
nih skladov (si. 2, prerez I).
Na obravnavanem ozemlju najdemo samo prečnoalpsko orientirane prelome.
V	grapi severozahodno od Gabra smo v višini 63 5 m ugotovili prelom z elementi
280/60°, ki ga nakazuje 5 cm gline, v potoku Šunc pa ima prelom elemente 90/60° in
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	369
premakne zgornjepermske plasti. V vmesnem predelu prelom ostro odreže dve okre-
meneli telesi, večji del pa se nahaja znotraj oligocenskih skladov. Govorimo o Rženič-
nikovem prelomu, poimenovanem po kmetiji Rženičnik.
Subparalelno in okrog 350m vzhodneje poteka drug prečnoalpsko usmerjeni
prelom, ki smo ga poimenovali po domačiji Lesjak. Na dolžini dobrih 400 m se
oligocenske plasti končujejo v ravni črti, južneje od tod pa prelom odreže veliko
okremenelo telo. Tudi sedlo pri Opihovniku je tektonskega izvora in vezano na
Lesjakov prelom.
Gregorčev prelom smo poimenovali po domačiji Gregore na južnem obrobju
karte. Prav pri kmetiji pogojuje prelom lepo izoblikovano sedlo, prelomna stena za
Firberjem pa ima elemente 90/80°. Prelom nato premakne pas srednjetriasnega
dolomita in tudi velika vrtača pri kmetiji je genetsko vezana na zdrobljeno kamenino
vzdolž preloma.
Pergovnikov prelom, poimenovan po domačiji Pergovnik, imamo za vezni prelom
med Lesjakovim in Gregorčevim prelomom. Markantni zmik struktur severovzhodno
od Pergovnika ter v ravni črti potekajoči stik med velikim okremenelim telesom in
skitskimi skladi na drugi strani potoka Ljubija so najbolj izrazite deformacije vzdolž
tega preloma. Vzhodno od Lesjaka se prelom razcepi; vzhodni krak poteka znotraj
okremenelega telesa in so ga dokazali z vrtanjem.
Ob prečnoalpsko usmerjenih prelomih so se bloki premikali vertikalno za nekaj
deset metrov.
Na podlagi doslej zbranih podatkov si nastanek tektonske zgradbe območja
rudišča Lepa Njiva razlagamo takole. Prisotnost inverznih struktur na večjih površi-
nah govori v prid razlagi, da imamo v predterciarnih kameninah opraviti s potonjeno
gubo, katere osna ravnina vpada pod kotom okrog 30° proti jugu in z amplitudo
morda celo 1-1,5km (skica na si. 2.)
Glede na lego zgornjepermskih in skitskih plasti naj bi os gube potekala v smeri
vzhod-zahod. Na pregledanem ozemlju imamo torej po naši interpretaciji opraviti
s srednjim - inverznim krilom gube oziroma spodnjim krilom antiklinale.
V končni fazi gubanja se je preko inverznih struktur za nekaj kilometrov s severa
narinilo ena ali več plošč oziroma lusk iz triasnih in jurskih kamenin. Gubanja in
narivanja s podatki z naše karte časovno ne moremo točno opredeliti, je pa vsekakor
predsrednjeoligocenske starosti, saj narivne ploskve terciarnih skladov ne sekajo.
Po fazi izravnave se je preko že nagubane in z narivi deformirane podlage odložila
debela skladovnica usedlin zgornje strukturne etaže.
Sledi nova faza gubanja pri nespremenjeni usmeritvi glavnih napetosti (sever-
jug), saj so osi gub oziroma zveznice apikalnih delov slemen antiklinal (anvelope)
spet orientirane v smeri vzhod-zahod. Kot je razvidno z geoloških prerezov (si. 2), gre
za gube z vertikalno in lokalno proti jugu blago nagnjeno osno ravnino, normalnim
odnosom kril proti tej ravnini ter blago zaobljenimi slemeni. Razpon gub je velikost-
nega reda vsaj nekaj sto metrov, računati pa moramo tudi s prisotnostjo parazitskih
gub nižjega reda.
Geološka karta (si. 1) in prerezi (si. 2) povedo, da se javlja bazalni konglomerat,
kot najstarejši litostratigrafski horizont oligocenskih skladov na obravnavanem
območju na severnem in južnem krilu antiklinalne strukture. V jedru gube pa
nalegajo na predterciarno podlago mlajši oligocenski litostratigrafski horizonti (Rže-
ničnik, Lesjak, zahodno od Laznika). Zato sklepamo, da je antiforma rastla sinhrono
z odlaganjem oligocenskih skladov.
370	Ivan Mlakar
V končni fazi tektogeneze je bilo ozemlje razkosano še s sistemom prelomov sever-
jug, pri čemer so se bloki premikali vertikalno za nekaj deset metrov.
Rudarska dela, okremenitev in orudenje
Rudarska dela so skoncentrirana na območju okrog 200m severozahodno od
Gregorca in jih najdemo v višinskem intervalu okrog 100m. Sledovi najnižjega rova
so v grapi Šunc, 125 m zahodno od starega mlina, in sicer na koti 490 m.
V	poročilu Geološkega zavoda Ljubljana (Jelene, 1956) lahko preberemo, da je
bil najnižji 81 m dolgi rov takrat obnovljen v celoti in je potekal vseskozi v laporastih
soteških skladih.
Danes so vsi rovi na tem območju zarušeni; v vhodnih delih so ponekod odkopni
prostori v obliki spodmolov.
Posamezne krajše, a ohranjene rove najdemo drugod, kot npr. v zgornjem delu
potoka Šunc, pod Pergovnikovo kapelico na Visočkem vrhu, najdaljši pa je rov 100 m
zahodno od kmetije Krpuh (si. 1 in 4a).
Sredi prejšnjega stoletja so menili, da se javlja antimonova ruda na območju Lepe
Njive v felzit porfirju, metamorfnih kameninah in celo v granitu. Rolle (1857) je
otjravnaval obilico kremena na ozemlju Lepe Njive kot litološko značilnost gutten-
steinskega apnenca; temni, močno razpokam roženec nastopa v plasteh. Enakega
mnenja je bil tudi Teller (1898, 44), ki pa je močno dolomitizirani apnenec z rožen-
cem starostno opredelil kot školjkoviti apnenc, s čimer se je strinjal tudi Hinter-
lechner (1918, 395).
Vse do leta 1970 je obveljalo mnenje, da imamo na območju Lepe Njive opraviti
z roženci. Grafenauer (1964) je še vedno govoril o rožencu in ga je tudi podrobneje
mikroskopsko preiskal.
V	poročilu o raziskavah za leto 1971 je F. Drovenik prvi uporabil pojem
hidrotermalno spremenjenega - okremenelega peščenjaka, apnenca in dolomita,
vendar je bil pri tem nedosleden in še večkrat omenjal roženec.
V	raziskovalnem obdobju 1971-1977 so se nakopičila spoznanja o različnih
okremenelih kameninah in o sami okremenitvi. Bidovec (1980) je okremenele
kamenine podrobneje opisal, vendar moramo zaradi nekdaj nedorečenih stratigraf-
skih opredelitev nekatere podatke previdno obravnavati.
Oglejmo si okremenele kamenine po starostnem zaporedju. Niti eden od doslej
preiskanih vzorcev ne pripada okremenelemu zgornjepermskemu apnencu, čeprav
menimo, da je tudi ta kamenina okremenela, in sicer na obrobju oligocenskih skladov
območja Gaber-Lesjak ter pri Firberju in Lazniku.
Največ podatkov so dosedanji raziskovalci zbrali o sestavi okremenelega skit-
skega apnenca (Bidovec, 1980) in jih lahko privzamemo brez pridržka. Opozorimo
naj na nekaj značilnosti.
Okremeneli apnenec je svetlo siv, siv ali temno siv. V zbruskih močno prevladujejo
pravilna kremenova zrnca, ki imajo pogosto vključke karbonatov. Poleg kremena
najdemo še sericit, muskovit, organsko snov in železove hidrokside. Opazujemo žilice
in pore, zapolnjene s kristalčki kremena in kaolinita, ki nastopa tudi v izometričnih
poljih.
Tudi zbirni podatki o okremenelem peščenjaku (Bidovec, 1980, 290) se res
nanašajo samo na skitske kamenine. Spremenjeni peščenjaki so svetlo sivi ali svetlo
rjavi in brez reakcije na solno kislino. Kremenova zrna so večinoma izometrična;
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	371
številna vsebujejo karbonatne vključke. Vezivo je iz kremena, sericita in muskovita.
Žilice so iz kaolinita in kremena. V nekaterih vzorcih je ohranjena laminacija.
V sintezi o karakteristikah okremenjenih meljevcev (Bidovec, 1980, 292) so po
našem mnenju upoštevali podatke tako o skitskih kakor tudi o oligocenskih kameni-
nah. V petih vzorcih, nedvomno skitske starosti, močno prevladujejo kremenova
zrna. Vezivo je iz kremena, kaolinita, sericita, železovih hidroksidov in neprozornih
snovi. Kaolinit se javlja tudi v žilicah, razpokah in porah. Okremenitev se odraža
v številnih igličastih zrnih kremena, ki enakomerno preprezajo kamenino. Zrna
kremena merijo pod 100 |xm, večinoma pod 50 цт; često so med seboj orientirana
v obliki pravokotne mreže.
Tudi objavljeni podatki o okremeneli breči (Bidovec, 1980, 292) se po naših
ugotovitvah nanašajo na različno stare - skitske in oligocenske kamenine. Trije
vzorci pa so zanesljivo skitske starosti. Gre za svetlo sive kamenine z brečasto
teksturo. Klasti so iz mikritnega apnenca, vezivo pa je meljevec z veliko karbonata.
Okremenitev nastopa v vezivu in klastih; okremenela polja merijo več milimetrov.
Drobne žilice in gnezda zapolnjuje kaolinit.
Okremenelih kamenin srednjetriasne starosti dosedanji raziskovalci Lepe Njive
niso poznali. Ogorelec je preiskal tri vzorce z območja Ležnik na vzhodnem obrobju
karte.
Okrog sto metrov zahodno od Ležnika je nad dolino v višini 640 m skalnat
spodmol (si. 4b). V spodnjem delu je razkrit brečasti dolomit, na njem pa leži
rumenkasto rjava okremenela kamenina. Vzorec, odvzet 30cm pod kontaktom, ki ga
lahko obravnavamo kot primarno kamenino, je že okremenel; kremen nastopa
v glavnem kot žilice. V drugem vzorcu, odvzetem tik pod kontaktom z okremenelim
telesom, znaša delež kremenice že 10%, a kamenino lahko makroskopsko še vedno
določimo kot dolomit. Okrog 50 cm nad kontaktom, kjer smo odvzeli tretji vzorec, pa
lahko na prvotno kamenino sklepamo le še po vključkih - reliktih sparitnega
dolomita. Stopnja okremenelosti torej navzgor narašča in v najvišje odvzetem vzorcu
gre za skoraj popolnoma okremenelo kamenino.
Vzhodno od Laznika leži okremenelo telo na paleontološko dokazanem srednje-
do zgornjetriasnem apnencu. Vzorcev s tega območja nimamo.
Podatki o prisotnosti okremenelih oligocenskih kamenin so pomembna novost za
interpretacijo nastanka rudišča Lepa Njiva. Kot smo že večkrat poudarili, so vsem
sedimentološko preiskanim vzorcem oligocenskih kamenin nekdaj pripisovali zgor-
njepermsko starost in jih obravnavali skupaj z ustreznimi litološkimi različki, za
katere danes vemo, da so iz skitskega obdobja.
Razpolagamo s podatki o petih vzorcih okremenelega glinovca oligocenske staro-
sti, in sicer iz vrtin 3/76 in 5/76 (si. 5). Gre za temno sivo ali temno olivno sivo
homogeno kamenino brez opazne poroznosti. V osnovi iz mineralov glin in mikrokri-
stalnega kremena so posamezna nezaobljena ali slabo zaobljena zrna detritičnega
kremena velika do 100цт (5-10%). Delež karbonatov znaša od 14-17%, od tega
pripada 3-8% kalcitu in 9-14% dolomitu. Karbonatna zrna so velikosti mikrita.
Okremenitev se po podatkih Ogorelca (Bidovec & Drovenik, F., 1976)
javlja kot moten mikrokristalen kremen, ki vključuje organsko snov in minerale glin,
zato je temen. V procesu kaolinizacije je kaolin pozapolnil drobne žilice in nepravilna
polja (do Imm).
S kremenom in kaolinitom se ponekod prerašča tudi pirit. Pogostne so leče
oziroma gomolji pirita, dolgi do 2 cm in z vzdolžno osjo, orientirano vzporedno
s plastovitostjo.
372	Ivan Mlakar
O sestavi okremenelih meljevcev imamo podatke iz vrtin 3/76 in 7/76 (si. 5).
Kamenina je svetlo siva do svetlo olivno siva; s solno kislino ne reagira. Drobno
zrnato osnovo sestavljajo slabo zaobljeni kremen, karbonati (zrna 20-50 цт), sericit,
železovi hidroksidi in neprozorne snovi. V osnovi so večja, motna SÍO2 zrna (do
SI. 5. Geološke razmere na območju vrtin 1/76 do 7/76
Legenda na si. 1
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	373
Fig. 5. Geology of the area of boreholes No. 1/76 to No. 7/76
Legend in Fig. 1
374	Ivan Mlakar
100 цт), ki pri navzkrižnih nikolih valovito potemnjujejo. Delež karbonata znaša
6,5-8%, pri čemer odpade na kalcit okrog 5%, na dolomit pa 3%.
Po podatkih Ogorelca (Bidovec & Drovenik, F., 1976) zajema okremenitev
celotno kamenino, ki jo prepreza igličasti mikrokristalni kremen in je moten zaradi
vključkov glinenih mineralov in organske snovi. Kaolinit nastopa v drobnih žilicah in
gnezdih. V enem izmed vzorcev pripadajo nekateri fragmenti keratofirskemu steklu.
O sestavi okremenelega oligocenskega bazalnega konglomerata, ki so ga nekdaj
obravnavali kot intraformacijsko brečo zgornjepermske starosti, imamo precej po-
datkov iz vrtin 3/76 do 10/76 (si. 5). Gre za črno, temno do svetlo sivo ali olivno sivo
zelo trdo kamenino, ki sestoji iz različnih oglatih do slabo zaobljenih kosov in
drobcev apnenca, meljevca in glinovca, velikih od 0,5-5 cm.
Osnova je temna - glineno karbonatna. Okremenitev je zajela tako klaste kot
glineno vezivo. Opazimo številna vlaknata - igličasta zrna kremena, ki enakomerno
prepreza j o celotno kamenino. Kremenova zrna merijo v dolžino do 100 [xm in so
pogosto orientirana med seboj tako, da kažejo sistem pravokotne mreže. V razpokah
in gnezdih sta kaolinit in žilni kremen.
Dosedanji raziskovalci Lepe Njive še niso imeli jasnih predstav o obliki okreme-
nelih teles in tudi na grafični dokumentaciji.so jih risali le shematsko. Razvrščena naj
bi bila v smeri WSW-ENE v dolžini enega kilometra (Bidovec, 1980).
Menimo, da imajo vsa okremenela telesa ploščasto ali pravilneje lečasto obliko in
so različnih dimenzij. Okremenele kamenine so znatno trše od nespremenjenih, zato
taka območja izstopajo z večjimi strminami in prepadnimi stenami. Osamljene čeri
ali pasovi takih golic, ločeni med seboj z nekaj metrov ali več deset metrov širokimi
preperinskimi conami, v večini primerov ne kažejo na prelome ali več okremenelih
teles, temveč so ostanki najbolj okremenelih delov istega telesa, kar je posledica
selektivne erozije.
Vse kaže, da sovpadajo meje okremenelih teles, ki jih lahko na terenu makroskop-
sko določimo, s ploskvijo, nad katero je prišlo do skoraj popolne metasomatoze
prvotne kamenine s kremenico, pod tem kontaktom pa je okremenitev sicer lahko
prisotna, vendar le v obliki žilic ali manjših gnezd, kar smo pokazali z razmerami
v spodmolu pri Ležniku.
Na geološki karti (si. 1) in prerezih (si. 2) smo izdvojili vsa okremenela telesa in jih
označili z zaporednimi številkami od 1 do 10. Oglejmo si vsako okremenelo telo
posebej.
Najzahodnejše znano okremenelo telo (št. 1) se javlja v zgornjem delu potoka Šunc
in je na jugozahodu deloma prekrito s pobočnim gruščem. Na vzhodu meji telo na
spodnjetriasni apnenec in meljevec. Potek kontakta je povsem odvisen od morfologije
terena, kar dokazuje, da gre za telo s subhorizontalno lego.
Okremenelo telo so preiskali s štirimi vrtinami. Najzahodnejša vrtina 11/76 je do
7,3m sekala nekoliko okremenel meljevec rumenkasto bele barve (si. 6) z žilicami
kaolinita ter ploščicami barita. Kamenina je bila luknjičava in pogosto obarvana
z železovimi hidroksidi. Do konca vrtine na 11,50 m so našli temno sivi apnenec
s stilolitskimi šivi in nakazano plastovitost jo. Slaba okremenitev seže še slab meter
v apnenec.
Vrtina 12/76, je do globine 15,4m ugotovila okremenel meljevec s prehodi v me-
Ijevčevo brečo ter žilicami kaolinita in barita. Vse do konca vrtine na 17,2 m so
dokazali apnenec s stilolitskimi šivi. Okremenitev se konča na meji meljevca in
apnenca.
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	375
SI. 6. Geokemično vzorčenje okremenelega telesa št. 1
Legenda na si. 1
Fig. 6. Geochemical sampling of the silicified body No. 1
Legend in Fig. 1
Tretja vrtina z oznako 13/76 je bila globoka 21,30m in je šele z zadnjim metrom
jedra dokazala temno sivi apnenec; ostali del vrtine je bil v meljevcu.
Vrtina je dala zelo pomemben podatek, da stopnja okremenitve navzdol po
vertikali pojema, barva okremenele kamenine pa postaja obenem svetlejša. S tega
stališča lahko razdelimo 20,3 m debelo skladovnico meljevcev v tri cone.
Najvišje - torej najbližje že erodiranemu ekranu iz oligocenskih skladov - je 7,8 m
debela cona iz temno sivega močno okremenelega meljevca in meljevčeve breče
s tankimi žilicami kaolinita. Po razpokah so odložene ploščice barita in oprhi
železovih oksidov.
376	Ivan Mlakar
Sledi srednji nivo (7,8-16,2m) iz nekoliko svetlejšega okremenelega meljevca,
prepredenega z gosto mrežo milimetrskih temnejših žilic, verjetno glinaste materije.
Pogoste žilice kaolinita so skoraj vertikalne. Na 12,80m so raziskovalci ugotovili kot
lešnik velik skupek antracita, na drugem mestu pa žilico barita.
V	intervalu od 16,2-20,3 m sledi končno nespremenjena kamenina - torej meljevec
iz drobnih svetlejših in temnejših lamel, ki so skoraj horizontalne.
Vrtina je tipičen primer, kjer meja okremenele cone ne sovpada z litološko mejo,
temveč se javlja znotraj meljevca.
Na koncu moramo omeniti še vrtino 1/73 na vzhodnem obrobju okremenelega
telesa, ki z globino 10,5 m še ni dosegla nespremenjene podlage. Ugotovila je močno
okremenelo deloma porozno in limonitizirano kamenino ter tu in tam sericit in barit.
V enem izmed petih petrografskih vzorcev so med drugim ugotovili, da je bila
prvotna kamenina dolomitno apnena breča.
Z geološke karte (si. 1) je razvidno, da na zahodu omejujejo okremenelo telo
oligocenske plasti, in to predvsem grobi klastiti. Kot kaže si. 6, se okremenelo telo
pod oligocenskim pokrovom izklinja. Spodnja meja telesa ponekod sovpada z litolo-
škimi mejami, drugod pa jih seka pod ostrim kotom. S prereza A na si. 2 pa je
razvidno, da se javlja okremenelo telo v apikalnem delu rahlo upognjene antiklinale.
Okremenelo telo izdanja na površini okrog 40.000m^. Pri povprečni debelini 15m gre
vsaj za 600.000m^ okremenele kamenine, vendar je zgornji vzhodni del telesa erodi-
ran.
Na grebenu pod Rženičnikom se javlja drugo okremenelo telo (št. 2), ki seže po
pobočju navzdol skoraj do kote 650 m. Obravnavano telo leži na različnih skitskih
plasteh. Opraviti imamo z neke vrste diskordantno lego okremenele kamenine na
triasni podlagi. Na zahodu odreže telo Rženičnikov prelom, na severu pa je prekrito
s pobočnim gruščem.
Okremenelo telo se javlja na površini okrog 15.000m^. Pri domnevni povprečni
debelini 10m gre za 150.000m^ okremenele kamenine. Kot kaže profil B na si. 2, je
zgornji del telesa erodiran, kar velja tudi za njegovo vzhodno in južno obrobje.
Razmere pod oligocenskimi skladi na zahodu pa ne poznamo; blok je neraziskan.
Kot kaže prerez B na 2. sliki, je po naši interpretaciji blok 2 a, ki se je ohranil na
pobočju zaradi grezanja vzhodnega bloka ob Rženičnikovem prelomu, del okremene-
lega telesa št. 2. Medtem ko se telo z našo oznako št. 2 javlja v apikalnem delu
antiklinalnega hrbta, je blok 2 a že na njegovem južnem krilu.
V	levem pritoku Šunca najdemo v višini 600m v strugi potoka blok okremenele
kamenine z dimenzijami več m^ (št. 3). Če je blok na primarnem mestu, gre morda za
»korensko cono« nekega okremenelega telesa, oziroma dovodno pot kremenice, na
kar kažejo geokemični podatki.
Enako lego v prostoru kot telo 2 a ima tudi okremenelo telo št. 4. Gre za neznaten
erozijski ostanek zaradi grezanja vzhodnega bloka ob Lesjakovem prelomu; ob robu
gozda pod Lesjakom najdemo le dva izdanka okremenele kamenine.
Na območju vzhodno od Gabra je pet izdankov okremenele kamenine, ki nakazu-
jejo prisotnost večjega okremenelega telesa s površino okrog 20.000m^; pri povprečni
debelini 10m gre za 200.000m^ take kamenine.
Okremenelo telo z našo zaporedno številko 5 leži pretežno na skitskih kameninah,
ki se nanj ponekod naslanjajo celo pod pravim kotom in le na enem mestu na temno
sivih apnencih z zrni roženca verjetno zgornjepermske starosti. Na zahodu telo
odreže Lesjakov prelom in se brez dvoma nadaljuje pod oligocenskim pokrovom.
Kot kaže profil C na 2. sliki, je odnos med telesoma 4 in 5 enak kot med onima
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	377
z oznako 2 in 2 a. Gre za z erozijo ločene dele enega in istega, velikega okremenelega
telesa. Medtem ko se javlja telo 4 v apikalnem delu antiklinalnega hrbta, je telo
5 locirano vzdolž njegovega severnega krila. O nobenem izmed teh okremenelih
blokov nimamo podrobnejših podatkov.
Ob kolovozu severno od Gabra smo v višini 640 m našli več kosov močno okreme-
nele kamenine. Verjetno gre za majhno lečasto okremenelo telo (št. 6) na stiku med
črnim apnencem v podlagi in oligocenskim tufskim laporjem v krovnini.
Okremenelo telo št. 7 je eno največjih, vsekakor pa je najbolj raziskano na
obravnavanem območju, kar velja zlasti za njegov južni del.
Severna meja okremenelega telesa je skoraj v celoti prekrita s pobočnim gruščem.
Menimo, da leži tod okremenela kamenina na skitskih in zgornjepermskih plasteh.
Zahodna in jugovzhodna meja sta prelomnega značaja. Na vzhodu in jugovzhodu je
okremenelo telo večji del prekrito s pobočnim gruščem, vendar meji po našem mnenju
na oligocenske plasti, kar lahko sklepamo po nekaj redkih izdankih, ki se tu in tam
pokažejo izpod grušča. Stik z oligocenskimi plastmi v krovnini vpada obenem
z okremenelim telesom navzdol po pobočju - torej proti jugovzhodu (prerezi D, E in
F na 2. si.), le na območju vrtine 3/76 so razmere bolj zapletene.
Pravilna interpretacija z vrtanjem ugotovljenih razmer na tej lokaciji je ključ za
rešitev strukturne kontrole orudenja na širšem prostoru, zato smo stare podatke
skrbno ovrednotili in si jih oglejmo podrobneje.
V	strmi brežini pod odkopom oziroma pri stari lokaciji vrtine 3/76 vidimo, da
vpada stik okremenele kamenine s temno olivno zelenim muljevcem s paralelepi-
pedno krojitvijo proti severozahodu pod kotom 80°, kar smo prikazali na sliki 5.
Take razmere so pred leti tolmačili kot običajno lego okremenele snovi na
muljevcu oziroma meljevcu zgornjepermske starosti. Da gre za stik okremenele
kamenine z oligocenskimi plastmi, nas poleg litološke karakteristike kamenine
prepričajo tudi razmere v več vrtinah, narejenih z iste lokacije.
V	vertikalni vrtini 3/76 so do globine 16,5 m ugotovili temno olivno sivi glinovec,
do konca vrtine na 27,5m pa »intraformacijsko brečo« z ostrorobimi klasti različne
barve in sestave, velike od 5-12 cm.
V	okviru zgornjepermskih plasti ne poznamo debelih vložkov glinovca, v spod-
njem triasu pa predvsem sljudnati meljevec, in še ta je rumeno rjave in ne olivno
zelene barve. Poleg tega so znotraj skitskih plasti intraformacijske breče iz drobnih
kosov ter monomiktne in ne polimiktne sestave.
Menimo, da je vrtina 3/76 v celotni dolžini presekala oligocenske in ne zgornje-
permske plasti, kot kaže stara dokumentacija o vrtanju.
Podobne razmere ugotavljamo v poševni vrtini 7/76, kjer raziskovalci opozarjajo
na iverasto krojitev glinovca, kar je na pregledanem ozemlju značilnost oligocen-
skega tufskega laporja. Kot kaže si. 5, je vrtina na 13,4m dosegla okremenelo
»intraformacijsko brečo« s klasti 1-5 cm in na 25,5 metra dokazala sive apnence;
glede na opis jedra je kontakt tektonski.
Z iste lokacije kot vrtino 3 so izdelali še horizontalne vrtine 4, 5 in 6/76 v različnih
smereh. Kot smo pričakovali, so vse tri vrtine v začetnem delu ugotovile črni oziroma
temno olivno sivi glinovec, prebile okremenelo cono iz »intraformacijske breče«, ki
sestoji iz različnih, do nekaj centimetrov velikih slabo zaobljenih klastov ter zadele
na nespremenjene apnence. Kontakt je tudi v teh vrtinah opisan kot tektonski.
Vertikalni vrtini 1 in 2/76 z grebena nad doslej obravnavano lokacijo sta bili dolgi
46 in 26 m. Obe vrtini sta pod debelo plastjo preperine dokazali okremenelo kame-
nino (»intraformacijsko« brečo oziroma okremeneli meljevec) in že na 8. oziroma 9.
378_Ivan Mlakar
metru zadeli na nespremenjeno podlago iz sivega apnenca z nakazano plastovitostjo,
pogostimi stilolitskimi šivi in tankimi (cm) skrilavimi vložki, le tu in tam pa sta
naleteli na apneno brečo. Poudariti moramo še, da stik okremenelega telesa z apnen-
cem tod ni opisan kot tektonski.
Raziskovalci so razmere, ugotovljene z vrtanjem, skušali prikazati na eni izmed
prilog in ugotovili, da vrtin 1, 2 in 4 ni mogoče povezati z vrtino št. 3/76.
Z upoštevanjem razmer na površini in v vrtinah ugotavljamo, da se na tem mestu
stika okremenelo telo z oligocenskimi tufskimi laporji, sam kontakt pa lokalno vpada
proti severozahodu, oziroma leži inverzno v okviru neznatne prevrnjene gube nižjega
reda (si. 2, profil E in si. 5).
Okremeneli kamenini sta tod oligocenski bazalni konglomerat in glinovec, raz-
mere pa zaplete še prelom, ki ima po naši rekonstrukciji elemente 110/80° in poteka
med vrtinami 1 in 2 na eni ter št. 3/76 na drugi strani. Prelom je dokazan v starem
rudarskem delu in v vrtinah 4, 5, 6 in 7/76, ob njem pa se je ugrezalo vzhodno krilo;
opraviti imamo s Pergovnikovim prelomom.
Iz opisa jedra vrtin lahko izluščimo še zanimivo podrobnost. V vrtini 4/76 sta
glinovec in »intraformacijska breča« opisana kot okremenela. V poševni vrtini 7/76
raziskovalci posebej opozarjajo le na rahlo okremenitev glinovca, v vrtini 3/76 pa
okremenitev kamenin sploh ni omenjena. Na 5. sliki lahko vidimo, kako se okreme-
nela cona lateralno izklinja.
Glede na opis jedra je oligocenski bazalni kongolomerat prisoten tudi zahodno od
vrtine 3/76 (si. 7 in 8). Omenjeno kamenino so v vrtini 1/78 po našem mnenju sekali do
18,5 m, v vrtini 2/78 pa do 6 m. Z geoloških profilov je med drugim razvidno, da meje
okremenelih con ne sovpadajo z litološkimi mejami, znotraj okremenelih območij pa
so relikti nespremenjene kamenine ali pa nastopa okremenitev v več nivojih.
Kot je razvidno s profilov D, E in F na 2. sliki vpada okremenelo telo št. 7 po
pobočju in leži na južnem krilu antiklinale. Zavzema površino 85.000m^; pri pov-
prečni debelini 15m gre za 1,275.000m^ okremenele kamenine, najvišji del pa je
erodiran.
Na neznatnem grebenu nad Laznikom se pokaže izpod pobočnega grušča nekaj
izdankov okremenele kamenine. Na profilu G (si. 2) vidimo, da leži okremenelo telo
št. 8 verjetno na paleontološko dokazanih zgornjepermskih kameninah, v krovnini pa
so oligocenski klastiti. Telo je majhnih dimenzij. Kot kaže profil G gre za erozijski
ostanek, ki pripada južnemu obrobju zelo velikega okremenelega telesa z območja
Visočkega vrha in leži tod na južnem delu antiklinalne strukture. Tudi o tem
okremenelem bloku nimamo podrobnejših laboratorijskih podatkov.
Južno od Podvratnika je na izravnanem območju nad prepadnimi stenami nekaj
izdankov in drobir okremenele kamenine. Gre za okremenjeno telo (št. 9) s podobnimi
dimenzijami, kot jih ima blok 8. V podlagi so sivi ploščasti ladinsko-karnijski
apnenci z roženci, v krovnini pa tufski laporji. Lega v prostoru je lepo razvidna
s profila H (si. 2).
Zdaleč največje okremenelo telo na pregledanem ozemlju se javlja na Visočkem
vrhu in smo ga zajeli z geološkimi profili G, H in I (si. 2). Kot celota ima telo (št. 10)
podkvasto obliko, odprto proti vzhodu. Jezik iz pobočnega grušča, ki sega od
Pergovnika do Visočnika in apofiza oligocenskega tufskega laporja ga razdelita na
dva dela.
Na ožji lokaciji Visočki vrh leži okremeneli blok pretežno na skitskem apnencu, le
pri Učjaku in morda pod Vrtačnikom je na srednjetriasnem dolomitu. Krovnina je
tufski lapor ali pa so to bolj grobi klastiti. Ta del okremenelega telesa izdanja na
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	379
SI. 7. Geološke razmere na območju vrtine 1/78
Legenda na si. 1
Fig. 7. Geology of the area around the borehole No. 1/78
Legend in Fig. 1
SI. 8. Geokemično vzorčenje v vrtinah 1/78 in 2/78
Legenda na si. 1
Fig. 8. Geochemical sampling in boreholes No. 1/78 and 2/78
Legend in Fig. 1
površini okrog 130.000m^, kar da pri povprečni debelini 20m, 2,6 milijona m^
okremenele kamenine, pri čemer niso upoštevani še erodirani zgornji in periferni
deli.
Južni del okremenele kamenine leži na skitskih plasteh ali na srednjetriasnem
dolomitu, ki je razgaljen sredi okremenele cone in je zavzel tako nenavadno lego
v okviru pred srednjeoligocenskih narivnih deformacij (profila H in I - si. 2).
380_Ivan Mlakar
Krovnina so oligocenski tufski laporji ali bazalni konglomerat. Precejšen del
okremenele kamenine je prekrit z gruščem.
Tudi južno okremenelo območje ima velike dimenzije, saj je razgaljeno na povr-
šini okrog 120.000m2. Z upoštevanjem povprečne debeline samo 30m gre za 3,6
milijona m^ okremenele kamenine. Na Visočkem vrhu je torej zajela okremenitev
okrog 6 milijonov m^ kamenin.
V	raziskovalnem obdobju 1971-1977 so zbrali raziskovalci tudi nekaj podatkov
o kemični sestavi okremenelih kamenin; objavil jih je Bidovec (1980, tabela 1).
Vzorca št. 3 in 9 sta iz okremenelega telesa z našo oznako št. 1, vsi drugi pripadajo
telesu 7; v vseh primerih gre za spremenele skitske kamenine.
V	poročilu o raziskavah za leto 1976 najdemo še nekaj neobjavljenih podatkov
o kemičnih analizah okremenelega jedra vrtin, ki smo jih na slikah 5, 6 in 7 prostor-
sko točno določili in jih prikazujemo na tabeli 2. Razen zadnjega (skitski meljevec)
predstavljajo vsi drugi okremeneli oligocenski konglomerat.
K zaključkom o okremenitvi, ki jih je podal Bidovec (1980, 293), težko kaj
dodamo brez novih kemičnih analiz spremenjenih in nespremenjenih skrbno izbranih
profilov. Na podlagi razpoložljivih podatkov lahko ocenimo le, da je bil dotok
kremenice na območju Lepe Njive večji od 2t/m3 in se je kompenziral predvsem
z odstranitvijo CaO, deloma MgO in seveda CO2.
Problematiko o okremenitvi in okremenelih telesih lahko povzamemo takole.
Okremenitev je zajela vse kamenine od zgornjega perma do oligocena. Meje okreme-
nelih teles običajno ne sovpadajo z litološkimi mejami. Ponekod je zajela okremeni-
tev več nivojev, jakost okremenitev pa navzgor po vertikali narašča. Prvotne sestave
in starosti povsem spremenjenih kamenin skoraj ne moremo več določiti. Okremenela
telesa imajo lečasto obliko in zavzemajo površine več 10.000 m^ pri povprečni debelini
nekaj metrov do več deset metrov. Velik del okremenelih kamenin je erodiran.
Podatke o orudenju je Bidovec (1974, 1980) natančno obdelal, rudonomikro-
skopsko pa so rudo proučevali še Grafenauer (1964) in Drovenik M. s sodelavci
(1980). Opozorimo naj predvsem na podatke o rudnih žilah, o katerih ti raziskovalci
ne poročajo.
V	arhivu Geološkega zavoda Ljubljana smo našli rokopis z naslovom Antimonerz-
bergbau Schönacker, delo neznanega avtorja, verjetno s konca prejšnjega stoletja.
V	dokumentu najdemo podatke, da nastopa ruda kot gnezda, žilice in žile. Do tedaj so
ugotovili šest rudnih žil. Tri od teh slemene v intervalu od 315° do 30°, preostale tri
pa so razpotegnjene v smeri 180°, 45° in 120°. Rudne žile so paralelne ali pa se sekajo
pod ostrim kotom; na presečiščih je ruda bogatejša, žile pa so debelejše.
V	istem poročilu najdemo še točnejše podatke o legi rudnih žil v prostoru.
V	območju Jožefovega rudnega polja je imela rudna žila stratimetrijske elemente
322/50° in so jo dokazali 80m po vpadu. Ena izmed žil (315/70°) je bila dolga 60m in
zapolnjena s stiblitom (stibiconitom), pirostibitom (kermezitom), kremenom in ro-
žencem z vpršenim antimonitom. V zgornjem delu žile se je pojavil še barit; stene žil
je prekrivala glinasta prevleka.
V	Marijinem rudnem polju so ugotovili rudne žile s smerjo 52°, 120°, 317° in 325°,
na rudnem polju Fani pa močno deformirano žilo s smerjo 180° in orudenje v obliki
gnezd.
Domnevamo, da gre za rudne žile znotraj okremenelega telesa z našo oznako št. 7.
Rudne žile imajo dinarsko, prečnodinarsko in prečnoalpsko smer.
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	381
Tabela 2. Kemične analize okremenelih kamenin z Lepe Njive (%)
Table 2. Chemical analyses of silicified rocks from Lepa Njiva (in percent)
V	publikaciji iz leta 1980 je Bidovec upošteval tudi informacije o orudenju
v vrtinah. Opozorimo naj še na podatke, povezane z novimi pogledi na starost
kamenin in zgradbo ozemlja.
V	okremenelem telesu št. 1 z vrtanjem niso našli antimonovega orudenja. Razisko-
valci poročajo le o ploščicah barita, raztresenih v prostoru brez zakonitosti, o železo-
vih hidroksidih in žilicah kaolinita.
Na območju lokacije 3/76 se javlja večji del orudenja v okremenelih kameninah
- po našem mnenju v spremenjenem oligocenskem konglomeratu, ne da bi pri tem
izstopale neke zakonitosti v prostorski porazdelitvi orudenja (si. 5). Žarkovite kri-
stale antimonita najdemo tudi v drobnozrnatih okremenelih oligocenskih klastitih
okrog 2 m nad konglomeratom (4/76) in na nekaj mestih v nespremenjenem skitskem
apnencu (v vrtini 4/76 okrog 7m pod diskordanco).
Zanimivo je, da s tega območja raziskovalci ne omenjajo barita, pač pa mnogo
diskordantnih žilic in gnezd kaolinita, in sicer v klastitih, ki jih imamo za oligocen-
ske.
Tudi na območju pahljače vrtin zahodneje od tod (si. 7, 8) je večji del antimonit-
nega orudenja znotraj okremenelega telesa, sledove antimonita pa najdemo tudi
v nespremenjenem skitskem apnencu in meljevcu, in sicer največ 15 m pod okremene-
lim telesom.
Poleg mineralov, ki so jih ugotovili z rudnomikroskopskimi raziskavami Graf e-
nauer (1964), Bidovec (1980) in Drovenik M. s sodelavci (1980), omenja Du-
hovnik leta 1946 še epsomit, melanterit in stiblit (stibiconit).
O slednih prvinah in izotopski sestavi rude, o čemer poročajo Bidovec (1980),
Drovenik M. in sodelavci (1980), nimamo novih informacij. Pač pa lahko dopol-
nimo podatke geokemičnega značaja, predvsem z gledišča nove interpretacije
zgradbe ozemlja.
Geokemični podatki z območja Lepe Njive so iz treh obdobij. V letih 1971-73 so
potekale raziskave predvsem v širši okolici Gregorca. V drugem raziskovalnem
obdobju (1976-1978) so vzorčevali jedra vrtin ter izvedli osnovno geokemično pro-
spekcijo na Visočkem vrhu. Naše geokemične raziskave iz leta 1984 pa so bile
manjšega obsega in se nanašajo na reševanje posebnih problemov.
Osnovne statistične parametre za nekatera doslej vzorčevana območja smo prika-
zali na tabelah 3 in 4.
382	Ivan Mlakar
Tabela 3. Osnovni geokemični parametri za območje Lepe Njive
Table 3. Basic geochemical parameters for the Lepa Njiva area
Tabela 4. Osnovni geokemični parametri na Visočkem vrhu
Table 4. Basic geochemical parameters at Visočki vrh
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	383
Numerični podatki o vzorčevanju, ki jih navaja Bidovec (1980) na tabeli 3a se
nanašajo na južni del okremenelega telesa z našo oznako št. 7, tabela 3c pa na
njegovo severno polovico; tebela 3b prikazuje podatke z območja okremenelega
telesa št. 1.
Na območju okremenelega telesa št. 1 so bili geokemični vzorci enakomerno
porazdeljeni. Če izvzamemo skupino vzorcev iz okolice vrtine 1/73 (vzorci št. 56-62),
se večina vzorcev z visokimi koncentracijami Sb kopiči v bližini ekrana iz oligocen-
skih plasti (npr. vzorci št. 76, 77, 78, 82 in 84). V nekaterih vzorcih se istočasno poveča
tudi vsebina Hg (Bidovec, 1980, tabela 3 b), v prostorski porazdelitvi Pb in Zn pa ne
opazimo zakonitosti.
Vrtino 1/73 so v celoti vzorčevali na Sb in Hg (si. 6). Koncentracija antimona se
giblje v intervalu od 135 do 2000^g/g, pri čemer so minimalne vrednosti najbolj
visoko v profilu. Krivulja porazdelitve Hg je zelo razgibana, med obema prvinama pa
ni izrazite korelacije.
V	vrtini 11/76 so vzorčevali le krajši odsek. V 6. vzorcih se giblje vsebina Sb od
30-80 ng/g, povprečje pa znaša 54|xg/g antimona.
V	sosednji vrtini 12/76 so v vzorčevanem intervalu med 1. in 7,7 m ugotovili od
50-150 ng/g Sb in povprečje 96ng/g antimona.
Precej stalne so koncentracije Sb tudi v vrtini 13/76. V 17. vzorcih se giblje
vsebina kovine od vrednosti 5 do 80|ig/g. Večina vzorcev izkazuje 30|xg/g, povprečje
pa znaša 38ng/g Sb.
Z upoštevanjem stopnje okremenitve jedra dobimo v tej vrtini naslednjo sliko.
V sedmih vzorcih močno okremenelega meljevca (do globine 7,2m) znaša povprečje
43fAg/g Sb. V slabo okremeneli kamenini je v osmih vzorcih povprečje 35^g/g,
v nespremenjenem meljevcu, ki ga predstavljata zadnja dva vzorca, pa 30|xg/g Sb.
Vse kaže, da je vsebina antimona na tem mestu nekoliko odvisna od stopnje okreme-
nitve kamenine.
Največ geokemičnih podatkov je z območja okremenelega telesa z našo oznako št.
7. Vzorčevali so izdanke okremenelih kamenin.
Vzorce na območju a so odvzeli samo na dveh mestih, in sicer v neposredni okolici
starih rudarskih del oz. vrtin, zato ne presenečajo visoke koncentracije Sb, ki
večinoma presegajo 1000|j.g/g. V anomalnih vzorcih so ugotovili še nekaj [ig/g Hg,
v redkokaterem izmed njih pa še visoke koncentracije Zn ali Pb (tabela 3). Le vzorci
od št. 22-25 padejo po naših podatkih zunaj območja okremenelega telesa in vsebu-
jejo nizke vrednosti kovin (povprečja znašajo 42,5 ng/g za Sb, 0,12 ^ig/g za Hg, 90^g/g
za Zn in 60 ^ig/g za Pb).
V	nasprotju z južno so bili na severni polovici okremenelega telesa št. 7 geoke-
mični vzorci porazdeljeni zelo enakomerno (7c). Vzorci z visoko vsebnostjo Sb (št.
133-143) se koncentrirajo v osrednjem delu okremenelega telesa. Zanimiv je zlasti
vzorec št. 146 z jugovzhodnega obrobja, že iz bližine oligocenskih plasti, ki je pokazal
več kot 1000 ng/g Sb ter povečano koncentracijo Hg (l,4fxg/g). Sicer pa so vsebnosti
kovin tod nižje kot v južnem delu istega bloka.
Zanimivejše geokemične podatke smo našli pri pregledovanju protokolov o vrta-
nju na tem območju. Večino podatkov smo prikazali na slikah 5, 7 in 8.
Iz vrtine 1/76 imamo dva podatka o vsebini antimona v okremeneli coni, ki so jo
presekali v intervalu od 5,5-8m. Ugotovili so 330 in 950|j,g/g Sb, pri čemer je višja
vrednost na stiku z nespremenjenim apnencem. Iz tega intervala poročajo o iglicah
antimonita. V preperini nad okremenelo cono so ugotovili 70f.ig/g Sb.
384	Ivan Mlakar
Tabela 5. Nekatere prvine v nespremenjenem apnencu (v % ali џlg)
Table 5. Some elements in unaltered limestone (in percent or ц/g)
Iz te vrtine razpolagamo še s podatki o vsebini nekaterih drugih prvin v nespre-
menjenem mikrosparitnem apnencu. Podatke povzemamo v tabeli 5.
Iz podatkov 5. tabele bi morda lahko previdno sklenili, da z oddaljevanjem od
okremenele cone narašča količina karbonata, Mn, Fe in Mg.
V	vrtini 2/76 so vzorčevali le interval iz okremenele kamenine od 4. do 9. metra.
V petih vzorcih se gibljejo vrednosti Sb od 50-350 ^ig/g povprečje znaša 170 ^g/g,
najvišje koncentracije pa so v spodnjem in zgornjem delu te cone.
Iz vrtine 3/76 imamo en sam geokemični podatek, in sicer, da je v intervalu od
8-9m, torej po naši interpretaciji v glinovcu oligocenske starosti, 50|i,g/gSb.
V	vrtini 4/76 so vzorčevali interval od 1-7 m. V petih vzorcih se gibljejo vrednosti
Sb od 80-2000 џglg in kar trije izmed njih dosežejo zgornjo vrednost, a so nepravilno
razporejeni. Dva vzorca z visoko količino Sb padeta v območje iz oligocenskega
glinovca.
Vrtino 5/76 so vzorčevali skoraj v celoti. Kot je razvidno s slike 5 so ugotovili dva
maksimuma in oba v bližini skrilavih kamenin, kar kaže na pomembno vlogo
ekranskih efektov.
Iz vrtine 6/76 imamo na razpolago le štiri geokemične vzorce, vendar so jih
analizirali samo na Sb in Hg. Količina antimona niha od 100-1000 |xg/g, Hg pa od
< 0,5-2 ^ig/g; med prvinama ni korelacije.
Tudi iz vrtine 7/76 je malo geokemičnih podatkov in še ti so osamljeni. Vzorec na
8. m je pokazal 50, na 19. m 40, oni na 24m pa 1000 ng/g Sb.
Zanimivejši so podatki iz vrtine 8/76. Kot kaže 7. slika, so v nespremenjenem
spodnjetriasnem glinovcu in meljevcu pod okremenelim telesom še vedno precej
visoke količine antimona.
Medtem, ko iz vrtine 9/76 ni niti enega geokemičnega podatka, so velik del jedra
vrtine 10/76 vzorčevali na Sb in Hg. Iz geokemičnega diagrama na 7. sliki bi lahko
sklepali, da se proti spodnjemu delu okremenelega telesa količina antimona naglo
zmanjša, med Sb in Hg pa korelacija ni izrazita.
Jedro zadnjih dveh vrtin na tem območju (1/78 in 2/78) so vzorčevali v celoti in
določali vsebine Sb, Pb in Zn. Kot kaže 8. slika, so najvišje koncentracije Sb (2000 ^ig/g)
v vrtini 1/78 vezane na okremeneli oligocenski konglomerat, krivulja pa je zelo
razgibana. V skitskem apnencu, v globini pod 18,5m, pa so vsebnosti antimona
znatno nižje in manj variabilne. Nasprotno pa so vrednosti Pb in Zn v celotni vrtini
nenavadno visoke (do 2500^g/gPb in 5500^g/gZn) in vseskozi zelo spremenljive.
Korelacija med Sb na eni ter Pb in Zn na drugi strani je ponekod očitna, drugod
- proti dnu vrtine - pa ima celo negativni predznak.
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	385
V	vrtini 2/78 je koncentracija Sb konstantna in se giblje v intervalu od
240-450 ng/g. Povprečje v devetih vzorcih znaša 339ng/g Sb. Tudi v tej vrtini so
dokazali zelo visoke koncentracije Pb (max. 1400^g/g) in Zn (max. 2200^g/g). Proti
dnu vrtine - torej v bližini nespremenjene podlage - vrednost Pb naglo pade, kar pri
Zn ni tako očitno.
Rezultati geokemičnega vzorčevanja z območja okremenelega telesa št. 10 na
Visočkem vrhu je leta 1977 obdelal Tomšič (Drovenik F., 1977) in jih prikazujemo
na tabeli 4.
Prvih deset vzorcev je iz bližine Pergovnikove kapelice, in sicer iz spodnjega dela
okremenelega telesa, kar velja tudi za vzorca 11 in 12 pri sami kapelici. Najmanj
spremenljiva je vsebnost Cu in Ag.
V	okremenelem telesu so nad Pergovnikom vzdolž stika s srednjetriasnim dolomi-
tom odvzeli naslednjih 38 vzorcev na 170 m dolgem profilu. Po variabilnosti izstopata
Pb in Zn. Ponekod opazimo pozitivno korelacijo med Hg in Zn ter Hg in Ag. Vzorec
št. 51 je zunaj območja naše karte.
Četrta skupina 14 vzorcev je iz najvišjih delov vzpetine Visočki vrh. Razen vzorca
št. 63 (z 500ng/gSb), vzorci od 52-56, ki so tudi iz bližine ekrana iz oligocenskega
laporja, ne izstopajo z visokimi koncentracijami prvin.
Z najnovejšim geokemičnim vzorčevanjem smo želeli odgovoriti na vprašanje,
kolikšna je vsebnost Sb globoko v podlagi okremenelih teles in kaj je s to prvino
v krovninskih oligocenskih skladih.
V petih vzorcih apnenca iz vseka ob cesti vzdolž potoka Ljubija so bile vsebnosti
Sb nižje od občutljivosti uporabljene metode atomsko absorbcijske spektrometri j e
(5ng/g). Vzorci so iz območja 100-150 m pod oligocenskimi skladi.
Na levem bregu potoka Šunc so skitske kamenine z ugodno lego razgaljene
v dolžini 300 m. Geokemični profil poteka vzdolž grape, preko izdanka okremenelega
telesa št. 3 in ima v glavnem smer 345° (si. 1). Z 21 vzorci z izdankov smo analizirali
na antimon različne skitske kamenine ter podaljšali prerez še v zgornjepermski
apnenec in oligocenski bazalni konglomerat na drugi strani potoka.
SI. 9. Geokemično vzorčevanje na območju potoka Šunc (a) in pri vrtini 3/76 (b)
Legenda na si. 1
Fig. 9. Geochemical sampling in the Šunc brook area (a) and near the borehole No. 3/76 (b)
Legend in Fig. 1
386	Ivan Mlakar
Kot kaže geokemični profil (si. 9 a), je erozijski rez na tem mestu od 30-40 m pod
oligocenskim ekranom, ob potoku Šunc pa prerez seveda poseže še v zgornjo struk-
turno etažo. Iz ozadja nekje pod 5|ig/gSb izstopata na geokemičnem profilu dve
anomaliji. Severna je vezana verjetno na bližino oligocenskega ekrana, druga - sredi
prereza - pa indicira problematični osamljeni izdanek okremenele kamenine oziroma
telo z našo zaporedno številko 3. Zgornjepermski apnenec in oligocenski bazalni
konglomerat ne vsebujeta povečanih vsebnosti antimona.
Drobne oligocenske klastite v vlogi ekrana smo preučevali le na enem mestu. Pri
stari vrtini 3/76 so na zahodnem boku zaseka lepo razgaljeni olivno zeleni oligocenski
tufski laporji. Kontakt z okremenelim telesom ima elemente 330/80° in je inverzen.
Kot kaže si. 9b, smo odvzeli tri vzorce v okremenelem telesu in enako število
v oligocenskih klastitih. Koncentracije antimona v okremenelem telesu so 270, 104
ter 114ng/g, v oligocenskih kameninah pa so nižje, vendar še vedno 30- do 60-krat
višje, kot znaša Klark Sb v glinovcih - 2|xg/gSb (Rosier & Lange, 1972).
V	prepričanju, da gre za oligocenske glinovce, smo leta 1984 geokemično vzorče-
vali tudi jurske kamenine v Krpuhovem rovu, čeprav lega teh plasti glede na
okremenela telesa ni bila točno znana.
Kot kaže si. 4a, smo v rovu odvzeli 24 geokemičnih vzorcev v medsebojni razdalji
2-3 m. Vsi vzorci, analizirani z atomsko absorbcijsko spektrometrijo na KIBK
v Ljubljani (analitik V. Hudnikova), so vsebovali manj kot S^ig/g antimona. O spek-
tralno preiskovalnem vzorcu radiolarita ob vhodu v rov pa vemo le, da je ta vrednost
manjša od lOO^ig/gSb (tabela 1).
Korelacijske koeficiente o medsebojni odvisnosti antimona in nekaterih slednih
prvin z območja Lepe Njive je nanizal Bidovec (1980, 302). Isto problematiko je
reševal Tomšič (Drovenik F., 1977) z upoštevanjem 65 geokemičnih vzorcev z Visoč-
kega vrha. Podatki o odnosih med Sb in Pb se povsem ujemajo, korelacijski koefici-
enti med Sb ter Zn oziroma Zn in Pb pa so glede na podatke z Visočkega vrha še nižji
(0,08 oz. 0,22) kot jih navaja Bidovec.
Glede odnosov med Sb in Hg se podatki povsem razhajajo. Po Bidovčevih
informacijah iz leta 1980 korelacije med prvinama ni in je celo negativna (-0,06),
podatki z Visočkega vrha pa dajejo vrednost 0,79. Menimo, da je treba iskati vzroke
za nesoglasje v pripravi - predvsem sušenju vzorcev.
Geneza in starost rudišča
Najstarejši raziskovalci (Rolle, 1857; Teller, 1898) se z genezo in starostjo
rudišča Lepa Njiva niso ukvarjali, zanimala jih je le starost rudonosne kamenine.
Prve take podatke najdemo šele v literaturi iz začetka 20. stoletja.
Nastanek slovenskih antimonovih rudišč pri Trojanah kakor tudi orudenje v Lepi
Njivi je Hinterlechner (1918, 395) povezoval z andezitsko-dacitskimi erupcijami
Smrekovca, oziroma s prisotnostjo pomembnih prelomov, ob katerih leži izvir Topol-
šica. Raziskovalec je poudaril, da je orudenje v Lepi Njivi brez dvoma mlajše od
školjkovitega apnenca in sklepal, da je rudišče antimona skoraj gotovo terciarne
starosti.
Duhovnik je v poročilu iz leta 1946 zapisal, da so pojavi antimonita vezani na
delovanje postvulkanskih termalnih vod konec miocena in verjetno še kasneje.
V	letnem poročilu o dejavnosti Geološkega zavoda Ljubljana (Jelene, 1956),
beremo, da pripada rudišče Lepa Njiva rudnemu pasu Pirešica-Skorno, ki leži
v neposredni bližini Šoštanjskega preloma in je vezano na andezitski vulkanizem.
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	387
Jan kovic (1960, 1967) rudišča Lepa Njiva sicer ne omenja, vendar je na pre-
gledni karti vrisano in naj bi se javljalo v trboveljski oziroma pohorski rudni coni.
Berce (1963, 11) je zapisal, da spada Lepa Njiva med triasna rudišča.
Grafenauer (1964, 1969) je monil, da spada Lepa Njiva v skupino Sb rudišč, ki
so nastala kot produkt popolnoma diferenciranih, rudonosnih raztopin, saj je anti-
monit praktično edini rudni mineral. Raziskovalec je vezal rudišče za wengenski
magmatizem.
Bidovec (1974, 1980) je o nastanku rudišča Lepa Njiva doslej nanizal največ
podatkov, glede starosti orudenja pa se ni opredelil.
Berger (1978, 132) navaja podatke Grafenauer j a iz leta 1964, da je Lepa
Njiva triasne starosti in je plastnatega značaja.
Drovenik in sodelavci (1980, 63) se sklicujejo predvsem na podatke starejših
avtorjev, nove pa so informacije o izotopski sestavi antimonita. Lepo Njivo obravna-
vajo raziskovalci v okviru zgornjepermskih skladov in poudarjajo, da ni rešeno
vprašanje, ali sta okremenenje rudonosnih kamenin in njihovo orudenje posledica
triasnega ali terciarnega magmatizma.
Mioč (1980, 55) omenja rudišča Lepa Njiva med onimi, vezanimi na alpidski
geotektonski ciklus.
Misel, da pripada rudišče Lepa Njiva tipu Zajača, sta prva izrekla Duhovnik in
Berce (1955). Kasneje tega podatka nihče več ne omenja.
Glede na razčlenitev antimonovih rudišč sveta, ki jo je podal Berger (1978), bi
lahko spadalo rudišče Lepa Njiva samo v prvo tako imenovano cinabarit-fluorit-
antimonitovo jaspisoidno formacijo, torej formacijo z izrazito kremenovo hidroter-
malno metasomatozo. Gre za rudišča s sorazmerno preprosto mineralno sestavo, pri
čemer se delež cinabarita in fluorita lahko močno spreminja.
Cinabarita z Lepe Njive doslej nihče ne omenja, vendar je živo srebro prisotno,
kar kažejo geokemične raziskave, o fluorju oziroma mineralu fluoritu pa nimamo
nikakršnih podatkov.
Med manj pomembnimi minerali, na katere opozarja Berger (1978), doslej
v rudišču Lepa Njiva niso našli arzenopirita, realgarja in sfalerita, med nepomemb-
nimi pa pirotina, halkopirita, galenita in še nekaterih drugih, čeprav geokemični
podatki kažejo na prisotnost Zn, Cu in Pb.
Med nerudnimi minerali, na katere opozarja Berger, je poleg kremena in
karbonatov v Lepi Njivi največ barita, kaj je z fluoritom, pa smo že povedali.
Za jaspisoidno rudno formacijo naj bi bila karakteristična prisotnost selena
v antimonitu, in sicer do 1150 ^g/g, v nekaterih rudah pa še prvine Ag in Au, kar pa
z dosedanjimi raziskavami v Lepi Njivi še nismo potrdili. Pomembni so še Sb oksidi;
ponekod so iz prve faze nastajanja mineralov (Berger, 1978, 195). Prisotnost
oksidnih mineralov v Lepi Njivi so potrdile rudnomikroskopske preiskave.
Na podlagi doslej zbranih podatkov še ne znamo zanesljivo vzporejati združb
mineralov iz Lepe Njive s petimi fazami mineralizacije, ki jih obravnava Berger
(1978), pri čemer običajno prva - predrudna asociacija mineralov (kremen, kalcedon,
karbonati, fluorit, pirit, včasih barit) odgovarja zgodnji okremenitvi karbonatnih
kamenin.
Drovenik in sodelavci (1980, 63) poročajo, da je v Lepi Njivi najprej kristalizi-
ral barit in šele kasneje antimonit, kar bi ustrezalo 1. in 3. fazi ; slednja po Bergerju
(1978) nosi glavno količino Sb. Druga faza s sulfosolmi, četrta - živosrebrna in zadnja
- arzenova združba mineralov tod najbrž niso prisotne.
388_Ivan Mlakar
Po podatkih Bergerja (1978) se gibljejo temperature nastajanja mineralnih
asociacij prve faze v intervalu od 320-290°C, v tretji fazi pa med 286 in 120°C;
ustreznih podatkov iz rudišča Lepa Njiva nimamo.
Glavno predrudno hidrotermalno spremembo, torej okremenitev karbonatnih
kamenin, je Berger (1978) takole definiral. Jaspisoidi Sb rudišč so kalcedonovo
kremenovi metasomatiti, ki nadomeščajo karbonatne kamenine vzdolž plastovitosti,
pri čemer nastajajo konkordantna monokremenova plastnata in lečasta telesa. Njih
debelina variira od nekaj metrov do več deset metrov in jih lahko zasledujemo na
dolžini sto metrov do več km. Okremenitev zajame zdrobljene in zakrasele kamenine.
Včasih jo spremlja fluoritizacija in baritizacija.
Glinasto-kremenove in kremenovo-karbonatne kamenine pretrpe izokemično
prekristalizacijo in preidejo v temne, rožencem podobne kamenine brez bistvenega
dotoka kremenice. Nasprotno pa je pri okremenitvi karbonatnih kamenin dotok
kremenice večji od 1 t/m^ in se kompenzira z odstranitvijo Ca, Mg, CO2 in drugih
komponent, pri čemer se desilificirajo talninske skrilave plasti ali pa izvira kreme-
nica od drugod. Značilna stratiformnost okremenelih delov v karbonatnih kameni-
nah je posledica po plasti se odvijajoče kremenove metasomatoze z večkratno prekri-
stalizacijo in s sodelovanjem slabo mineraliziranih raztopin pri temperaturah
300 ±50°C (Berger, 1978, 196).
Navedene značilnosti spremenjenih kamenin (z izjemo fluoritizacije) povsem
ustrezajo razmeram na območju rudišča Lepa Njiva. Med spremembami, ki jih še
omenja Berger, sta na našem ozemlju v perifernih conah prisotni tudi dolomitiza-
cija in kalcitizacija, v glinastih kameninah iz krovnine okremenelih teles so kaoli-
nitne žilice, medtem ko o argilitizaciji, sericitizaciji, grafitizaciji in piritizaciji ne bi
mogli govoriti.
Berger (1978) je nanizal tudi številne druge podatke o rudiščih jaspisoidne
formacije, ki jih lahko s pridom uporabimo pri vrednotenju potencialnosti rudišča
Lepa Njiva in raziskovanju širšega prostora.
Raziskovalec opozarja na vlogo ekranizacije in navaja podatek, da lahko pričaku-
jemo najbogatejša rudna telesa v okremenelih apnencih v prvih 15-20m od kontakta
s krovninskimi skrilavci. Eden izmed osnovnih lokalizatorjev orudenja v jaspisoidni
formaciji je tudi prisotnost paleokrasa, ki se seveda javlja v bližini krovninski plasti.
Berger nadalje opozarja, da okremenitev ni nujno povezana z antiklinalnimi
hrbti, vendar se okrog 50% teh rudišč javlja v antiklinalah, ostala pa v sinklinalah,
monoklinalah in nedeformiranih kameninah.
Najbogatejše orudenje je v antiklinalnih pregibih in delih, ki so pretrpeli več-
kratno drobljenje in prekristalizacijo. V karbonatnih kameninah, ki se menjavajo
z drobnimi klastiti, pa lahko najdemo več - celo štiri rudne nivoje v vertikalnem
intervalu nekaj deset do prvih nekaj sto metrov.
Disjunktivne deformacije se javljajo na stiku različnih litoloških sredin kot
medplastne razpoke ali kot različno orientirane - navadno strme prečne razpoke.
Slednje so lahko dovodni kanali in na presečiščih nosijo bogato rudo, vendar samo
v okviru metasomatsko spremenjene kamenine (Berger, 1978).
Skoraj vse navedene ugodne parametre litološke in strukturne kontrole orudenja
najdemo na območju Lepe Njive, vendar so še vedno preslabo preučeni, kar velja
zlasti za paleokras.
Med prvinami indikatorji jaspisoidnega orudenja omenja Berger (1978) Hg, Sb,
As, Sn, Mo in Ag. Aureole imajo položne, preproste oblike, ki odgovarjajo plastnati
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	389
morfologiji rudnih teles in sežejo v krovnino nad rudnimi telesi nekaj deset metrov,
vzdolž prelomov pa do sto metrov kot konice. Živo srebro se javlja v koncentracijah
do 0,001 % in več, Sb in As v intervalu 0,001-0,04 %, Pb, Mo in Ag pa z vsebnostmi do
0,001% in le včasih večjih od te vrednosti. Hg, Sb in As se javljajo v najvišjih
koncentracijah v notranjih delih aureol, Pb, Mo in Ag pa v zunanjih. Zanimiv je še
podatek, da opažamo ponekod v rudonosnih formacijah povišane koncentracije Hg in
Sb, ki so 100-1000-krat višje od Klarka (Berger, 1978).
O geoloških razmerah v Podrinjskem območju daje J a n k o v i č (1960, 1967) vrsto
za nas zanimivih podatkov. Največje koncentracije metala so v metasomatsko okre-
menelih zgornjekarbonskih apnencih neposredno pod skrilavci, kar je ena od značil-
nosti teh rudišč. Okremeneli deli apnenca imajo največkrat nepravilno obliko. V ne-
katerih rudiščih pa imajo spremenjene kamenine plastnato obliko, pri čemer je meja
s skrilavci v krovnini ostro izražena, proti nespremenjenim v talnini pa postopna ali
ostra. Glede pojavljanja rudnih teles v okremenelih conah ni jasne zakonitosti.
Debelina in razprostranjenost okremenelih delov ni neposredno proporcionalna
stopnji orudenja. Najdemo obsežne mase okremenelih kamenin, ki ne vsebujejo
pomembnih koncentracij antimona, in obratno, v manjših in tanjših okremenelih
conah so velike količine Sb.
Velike koncentracije antimona se zelo pogosto javljajo v temenih antiklinal. Poleg
rudnih teles v posameznih stratigrafskih horizontih in nivojih se javljajo tudi rudna
telesa, vezana na razpoke, pri čemer imajo mnoga izmed njih tipično žilno obliko.
Mineralizirane površine v Podrinjskem območju dosežejo površino do 50.000m^,
okremenele pa celo 150.000m^ znotraj njih pa je koncentracija antimona nepravilno
razporejena; rudonosni okremeneli apnenci so dokazani v več nivojih.
Berger (1978, 203) poudarja, da se javlja Sb orudenje jaspisoidne formacije
znotraj karbonatnih miogeosinklinalnih sistemov več kilometrov ali več deset km
stran od eugeosinklinal, centralnih in obodnih masivov ter zavzema velike površine.
Lego orudenih con znotraj terigenokarbonatnih kompleksov v miogeosinklinalah
kontrolirajo konsedimentacijske strukture. Važne so predvsem paleotektonske anti-
forme z dva do petkrat zmanjšano debelino karbonatnih kamenin. Ozke gradientne
cone facij in debelin, gravimagnetni pregibi, sistemi znotraj formacijskih prelomov in
narivov fiksirajo lego nekdanjih regionalnih prelomov, ki obdajajo take paleoanti-
forme. Nekateri prelomi, ki razmejujejo strukturno facialne cone visokega reda,
imajo, kot kaže, globinski značaj. Njih oblika, pregibi, razvejanje, medsebojna lega in
presečišča opredeljujejo lego rudnih polj. Eden izmed pogostnih paleostrukturnih
elementov v rudonosnih conah so regionalni položni narivi.
Rudišča jaspisoidne formacije so po ugotovitvah Berger j a (1978) polihrone in
poligene tvorbe. Nastajajo v geosinklinalnem stadiju, ki je povezan z erozijskimi
diskordancami oziroma kameninami, v katerih nastopajo.
Z upoštevanjem vseh literaturnih podatkov o rudišču, naših novih informacij in
razmer v sorodnih rudiščih v svetu lahko genetsko in starostno problematiko objekta
Lepa Njiva opredelimo takole.
Zanesljivo lahko trdimo, da se večji del okremenelih teles oziroma orudenja na
območju Lepe Njive javlja v skitskih plasteh, in to predvsem v apnencu, v manjši
meri pa v meljevcu in peščenjaku enake starosti. Na območju Visočkega vrha je
okremenitev zajela srednjetriasni dolomit, nad Laznikom pa leži okremenelo telo na
apnencu ladinijsko-karnijske starosti. Severno od Laznika, pri Firberju in na
obrobju oligocenskih plasti območja Rženičnik-Gaber-Lesjak se okremenela telesa
390_Ivan Mlakar
naslanjajo na zgornjepermske apnence. In končno, podatki vrtanja in geokemične
raziskave kažejo, da se javlja okremenitev in Sb orudenje tudi v oligocenskih skladih.
Rudonosni procesi so torej zajeli prav različne kamenine v širokem starostnem
intervalu od zgornjega perma do oligocena. Za orudenje ni bila pomembna starost
kamenin, temveč njih sestava, predvsem pa ugodna lega.
Noben raziskovalec Lepe Njive doslej ni opazil tesne prostorske povezanosti
rudonosnih procesov oziroma okremenelih teles s kameninami oligocenske starosti.
Temu je med drugim vzrok tudi prekritost preiskovanih območij in ne nazadnje
neugoden erozijski rez. Tako je prav v najbolj raziskanem okremenelem telesu št. 7,
kjer so bile dane največje možnosti za ugotovitev strukturne kontrole orudenja, velik
del terena in kontakta z oligocenskimi kameninami prekrit s pobočnim gruščem.
Tesna prostorska povezanost okremenelih teles in oligocenskih plasti je na geolo-
ški karti (si. 1) vidna le pri telesih št. 1 in 9 in na delu okremenelega telesa 10. Povsod
drugod so neotektonski premiki in erozija zabrisali prvotne odnose in zdi se, da so
okremenela telesa posejana brez reda.
Z geoloških profilov (si. 2) je med drugim jasno razvidno, da se okremenela telesa
javljajo v svodnih delih antiklinalnih hrbtov kot npr. telo št. 1 (profila A in B),
nekatera pa sežejo še daleč v območja njihovih kril, kot npr. telo 7, kar so potrdile
tudi vrtine (si. 2 profila D in E, si. 5 do 8).
Ekranski efekt je torej igral na območju Lepe Njive izredno pomembno vlogo,
čeprav ne moremo trditi, da so povsod nad okremenelimi telesi prav nepropustne
kamenine. Oligocenski tufski laporji so krovnina npr. telesu št. 9 in 10, drugod pa so
v taki legi grobi klastiti (telo 1) ali pa o tem ni podatka, ker so ekranske strukture
erodirane (večji del telesa 7).
Preseneča dejstvo, da noben raziskovalec Lepe Njive ne omenja možnosti nekda-
nje karstifikacije apnenca, čeprav nekateri opozarjajo na luknjičavost in kavernoz-
nost okremenelih kamenin. Več m^ velike odprte kaverne so po mnenju Drovenika
F. (1977) izluženi deli prvotnega apnenca.
Pred odložitvijo oligocenskih skladov so bile paleozojske in triasne plasti brez
dvoma dalj časa izpostavljene eroziji. Zato obstaja velika verjetnost, da je vse
različno stare karbonatne kamenine zajel proces karstifikacije. Najbrž imamo opra-
viti s tako imenovanim »osamljenim krasom«, saj se znotraj triasnih plasti menjavajo
prepustne in relativno neprepustne kamenine (meljevci, peščenjaki).
V	starih opisih sedimentoloških vzorcev nismo zasledili informacij o specifičnih
teksturah in strukturah, ki bi jih lahko nedvomno pripisali karstifikaciji, razen
seveda prisotnosti fenomena »intraformacijskih breč«, ki pa so lahko singenetskega
izvora ali povezane z rudonosnimi procesi (jaspisoidne breče). Tudi na terenu, razen
kavernoznosti v okremenelih telesih, nismo opazili pojavov, ki bi kazali na zakrase-
vanje. Skratka, problemu prisotnosti paleokrasa in nadrudnega - recentnega krasa,
nastajajočega po odstranitvi nepropustnega pokrova, bo treba v bodoče posvetiti več
pozornosti.
Nanizane podatke o tektogenezi obravnavanega prostora moramo dopolniti še
s podatki, pomembnimi z metalogenetskega gledišča.
V	stadiju peneplenizacije ozemlja v predoligocenskem in zgodnjeoligocenskem
obdobju je karbonatne plasti paleozojske in mezozojske starosti zajel proces karstifi-
kacije. Pirenejska tektonska faza je povzročila transgresijo spodnje- do srednje
oligocenskih plasti preko zakrasele pretežno karbonatne podlage, ob istočasni rasti
antiforme s smerjo vzhod-zahod. Na krilih položne antiklinale so kot bazalna tvorba
nastajali konglomerati, v območju jedra gube pa se je sedimentacija pričela z mlaj-
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	391
šimi členi smrekovške serije, ob istočasni aktivnosti andezitskega vulkanizma v širši
okolici.
Pri gubanju so se apnenci z visoko vrednostjo specifične plastovitosti (število
plasti na meter debeline) razlistali in - kot je običajno v jedrih antiklinal - prepokali
(sistemi vzdolžnih odprtih, vertikalnih razpok). Skupno z deformacijami, nastalimi
pri zakrasevanju je pod apikalnim delom antiklinalne strukture, že prekrite z oligo-
censkimi skladi, nastala zelo prepustna cona in podani so bili pogoji za obsežno
alteracijo kamenin, povezano s hidrotermalno dejavnostjo končnega stadija smre-
kovškega vulkanizma.
Kako so se gibale hidrotermalne raztopine, danes še ne vemo. Razmere na
območju okremenelega telesa z našo oznako št. 3 nakazujejo možnost prodiranja
raztopin v vertikalni smeri (si. 9 a), pri čemer bi kremenica lahko nastajala z desilifi-
kacijo starejših kamenin. Izokemična prekristalizacija brez bistvenega dotoka kre-
menice ne pride v poštev. Tretja možnost pa je, da so raztopine, bogate s kremenico,
prodirale v horizontalni smeri vzdolž najbolj prepustne cone pod antiklinalnim
hrbtom in so prišle od daleč. V enem ali drugem primeru so bili plastnati apnenci in
dolomiti različne starosti, ponekod tudi meljevci in peščenjaki metasomatsko spre-
menjeni v jaspisoide, tu in tam pa so se ohranili relikti prvotno laminirane kamenine.
Del zdrobljenih in v brečo spremenjenih ter s kremenico zlepljenih kamenin bi lahko
nastal v tem obdobju in na tak način. Drugod je lahko breča sinsedimentarnega
nastanka ali pa je njen izvor povezan s procesi zakrasevanja.
Zaobljenost klastov različne sestave kaže, da imamo v večini primerov opraviti
z okremenelim bazalnim konglomeratom oligocenske starosti, za ločitev drugih
»intraformacijskih breč« pa še nimamo ustreznih kriterijev.
Poleg bazalnega konglomerata je okremenitev ponekod zajela tudi drobne oligo-
censke klastite, ki leže višje v krovnini (npr. v vrtini 4 in 7/76 - si. 5).
Spodnja meja okremenelih teles ponekod sovpada z litološkimi kontakti, drugod
pa poteka npr. znotraj meljevca. O prisotnosti več ločenih nivojev okremenelih teles
zaenkrat nimamo dokazov. Razmere npr. v vrtini 1/78 smo razložili z razvejanjem
enega in istega okremenelega telesa (si. 8). Na istem profilu se lahko prepričamo, da
znaša tod debelina telesa najmanj 25 m, drugod (Visočki vrh) pa je verjetno še večja
(profil I). Ostale dimenzije okremenelih teles smo navedli pri opisovanju vsakega
posebej. Skupaj gre za okremenele površine več sto tisoč m^ s prostornino več
milijonov m^, v celotni coni pa za več deset milijonov ton kremenice, brez upoštevanja
že erodiranih delov.
Antimonit kot glavni rudni mineral nastopa v obliki žil, žilic in gnezd ali pa
metasomatsko nadomešča okremenelo kamenino. Najdemo ga predvsem znotraj
okremenelih teles, lahko pa tudi v nespremenjenih skitskih kameninah v podlagi,
vendar znaša ta razdalja, po doslej zbranih podatkih, največ 15m (si. 7, vrtina 8/76).
Pri vrednotenju vseh razpoložljivih podatkov nismo dobili vtisa, da se antimonit
javlja oziroma koncentrira v nekaterih nivojih okremenelih teles, oziroma nastopa le
tik pod ekranom iz oligocenskih plasti (si. 5). Ugotovitev je seveda na mestu pri
sedanji stopnji raziskanosti pretežno perifernih delov okremenelih teles.
Živo srebro je sicer prisotno, vendar doslej nihče ni našel cinabarita. Fluorita
raziskovalci ne omenjajo, o prisotnosti ali izostanku selena v antimonitu pa iz
dosedanjih spektralnih analiz ne moremo soditi.
Rudišče so prekrile še mlajše oligocenske plasti in verjetno še druge terciarne
usedline v debelini več sto metrov. V neotektonskem obdobju so subvertikalni
prelomi razsekali ozemlje, erozija pa je ponekod prekinila nekdanjo zvezo med
392	Ivan Mlakar
okremenelimi telesi in izoblikovala površino, ki poteka subparalelno z antiformo, pri
čemer je bil večji del apikalnih območij okremenelih teles erodiran.
Po našem mnenju ni več dileme o terciarni starosti rudišča. Orudenje v oligocen-
skih plasteh in tesna povezanost med orudenimi okremenelimi telesi ter sinhrono
nastajajočo antiformo, v kateri sodelujejo tudi paleontološko dokazane oliocenske
plasti, nedvoumno govori za terciarno, najverjetneje oligocensko starost rudišča. Gre
za mezo- do epitermalno rudišče, genetsko povezano s hidrotermalno dejavnostjo na
širšem območju Smrekovca.
Če je sericit, ki ga nekateri raziskovalci omenjajo v zvezi z orudenjem, hidroter-
malnega nastanka, bo mogoče rudišče časovno opredeliti tudi s K Ar metodo.
Perspektivnost ožjega in širšega območja rudišča Lepa Njiva ocenjujemo takole.
V samem rudišču so doslej pridobili le nekaj deset ton Sb (D r o v e n i k et al., 1980,
63), rezultati vrtanja med leti 1971 in 1977 pa niso bili najbolj spodbudni. Geološki
prerezi poleg tega kažejo, da je morebitno bogato Sb orudenje v jaspisoidih svodnih
delov antiklinale že erodirano, najbolj perspektivno okremenelo telo št. 7 pa se javlja
daleč na bokih antiforme in obenem v coni, kjer se telo navzdol ob ekranu iz
oligocenskih plasti naglo izklini. Res je, da ne vemo, ali so rudna telesa žilnega tipa
v apnencih pod jaspisoidi v osnih delih antiklinale sploh prisotna, vendar menimo, da
na ožjem območju Lepe Njive ne moremo računati z večjimi zalogami antimonove
rude.
Na Pleničarjevi karti iz leta 1969 (Drovenik F., 1969) so evidentirali
okremenele zgornjepermske in srednjetriasne kamenine tudi na območju same vasi
Lepa Njiva okrog 2, km SE od našega ozemlja in na obsežnem prostoru Bezgovce nad
Šmartnim ob Paki (si. 1). Del vmesnega ozemlja prekrivajo oligocenski skladi.
Posamezna okremenela telesa se torej javljajo na površini vsaj 20 km^, cona iz
spremenjenih kamenin pa je subparalelna z dinarsko usmerjenim neotektonskim
Šoštanjskim prelomom in od njega oddaljena 3 km proti SW.
Oligocenske plasti zavzemajo velike površine zahodno, jugozahodno in jugov-
zhodno od rudišča Lepa Njiva. Samo na listu Ravne na Koroškem (Mioč & Žni-
darčič, 1983), na katerem je naše rudišče, prekrivajo oligocenski skladi površino
okrog 150 km2. Z upoštevanjem podatka, da se cone z rudišči cinabarit-fluorit-
antimonitne jaspisoidne formacije raztezajo na dolžini nekaj deset do prvih nekaj sto
km pri širini do 50km (Berger, 1978, 204), lahko upravičeno računamo na okreme-
nela območja pod oligocenskim ekranom tudi na širšem prostoru Lepe Njive. Malo je
namreč verjetno, da je erozija pri Gregorcu in na Visočkem vrhu razgalila edini in še
z antimonom najlepše orudeni del jaspisoidne formacije. Pod oligocenskim ekranom
lahko pričakujemo nova - nedotaknjena in verjetno bogatejša Sb in tudi druga rudna
nahajališča.
Temu v prid govori tudi star literaturni podatek. O antimonitu z malahitom in
fluoritom v apnencu nedoločene starosti pri Solčavi sta pisala Vi v eno t (1869) in
Ha tie (1885). Gre za lokacijo, oddaljeno 21 km zahodno severozahodno od Lepe
Njive in okrog 5 km zunaj območja iz oligocenskih skladov. Po podatkih Osnovne
geološke karte lista Ravne na Koroškem (Mioč et al., 1983) so na tem območju
prisotne spodnjetriasne plasti, ki so orudene tudi v Lepi Njivi.
Zelo zanimivega podatka o pojavu antimonita pri Gornjem Gradu, 15 km jugoza-
hodno od Lepe Njive, ki ga navajajo Drovenik in sodelavci (1980, 37) pa žal ne
smemo upoštevati. Aigner (1907, 235), po katerem omenjeni avtorji navajajo poda-
tek, je namreč mislil na Gornji Grad kot nekdanje upravno središče in se vse njegove
On the lithologie, stratigraphie and structural control of mineralization...	393
informacije dejansko nanašajo na Lepo Njivo, kar se ujema tudi s podatki, ki jih je
nanizal Mohor i č (1978, 222). Pač pa dobiva v okviru novih spoznanj vse večjo težo
starostna problematika rudišča Puharje (Pb, Zn) pri Šoštanju, saj je orudenje prav
tako na obrobju oligocenskih skladov.
Fedorčuk (1964,156, 212) je zapisal, da se v okviru procesa kalcitizacije javljajo
kalcitne žilice v nadrudnih glinovcih več kot 600 m daleč od rudonosnega horizonta.
Zanimiv je tudi podatek o prisotnosti nadrudnega pirita.
Za orudenje najbolj ugodne potencialne strukture - antiforme bi na širšem
prostoru z natančnim geološkim kartiranjem oligocenske vulkanogene serije verjetno
lahko odkrili in zanimiva območja preiskali z geokemično in geofizikalno metodo, ki
so jo pred leti tod že preizkušali.
Leta 1976 je Lapajne s sodelavci (Bidovec & Drovenik F., 1976) na
območju severozahodno od Gregorca izmeril tri geofizikalne profile v skupni dolžini
600 m, in sicer v smeri vzhod-zahod. Merili so lastni potencial, ki je nakazal nekaj
negativnih anomalij v bližini okremenelih kamenin. Gre za elektrokinetično polari-
zacijo, ki jo povzroča površinska voda, infiltrirana v porozno okremenelo in v našem
primeru tudi orudeno kamenino.
Doslej zbrani podatki o antimonovem orudenju na ožji lokalnosti Lepa Njiva
z ekonomskega aspekta niso ugodni, vendar so osnova za raziskovanje obsežnega
potencialnega območja in, kar je najvažnejše, dajejo jasnejšo sliko o vlogi terciarnega
magmatizma na slovenskem prostoru glede kovinskih mineralnih surovin.
On the lithologie, stratigraphie and straetural eontrol of mineralization and
the age of the Lepa Njiva antimony deposit
The investigations carried out in 1984 and completed in 1989 revealed new
insights into the set-up and the age of the Lepa Njiva deposit.
The oldest rocks in the deposit area are dark grey biomicrosparitic and biomicri-
tic limestones, containing locally minute grains of chert. According to paleontologi-
cal evidence they appartain to the Upper Permian. Paleontologically ranged into the
Scythian stage (Figs. 1, 2 and 3) are the grey platy micritic, microsparitic and sparitic
limestones, interlayered with planar and lenticular beds of fine-grained sandstone
and siltstone, occupying the majority of the deposit area.
The Middle Triassic age has been ascribed to the grey sparitic dolomite, whereas
the grey, platy and cherty limestone rich in microfauna belongs to the Middle - to
Upper Triassic time span. It does crop out at one single locality only, and the same
holds true also for the palynomorphically defined Jurassic beds (Fig. 4).
The Oligocene beds are represented by polymict basal conglomerate, grey-green
tuffaceous marls with microfauna and andesitic tuffs and tuffites, all of them
unconformably overlying older bedrock.
Since the Upper Permian and the Triassic beds are in inverse position (Sketch in
Fig. 2), one can presume that the pre-Tertiary rocks make part of a large recumbent
fold. Thrust deformations are evident within its lower structurally affected part, but
they are not discernible within the Oligocene beds. The unusual position of the
Middle Triassic and Jurassic beds can be explained in this way (Fig. 2).
Contemporaneously with the transgression of the Oligocene beds within the
Pyreneean orogeny, a new folded structure began to form, its fold axis oriented E-W.
394	Ivan Mlakar
The absence of basal conglomerate in the crestal area of the fold points to a synsedi-
mentary grov^^th of the anticline during the Oligocene time. However, in the neotecto-
nic period the area was affected by meridionally directed faulting.
Regarding the classification of the antimony ore deposits according to Berger
(1978), the Lepa Njiva deposit could fit well with its cinnabar - fluorite - antimony
jasperoidal formation. Hydrothermally altered - silicified - are first of all the
Scythian limestone, the fine-grained sandstone and siltstone, the Middle Triassic
dolomite and the Oligocene basal conglomerate, and in a lesser degree the pyrocla-
stics of the same age, possibly also the Upper Permian and the Upper Triassic
limestones (Figs. 5, 7 and 8). The lenticular silicified bodies are quite large, appearing
under the cover of the Oligocene beds in the apical parts of the anticlinal crests as
well as on theirs limbs. A large part of the silicified bodies has been eroded away
(Figs. 1, 2 and 5).
The mineralizations are confined exclusively to the inner parts of the silicified
bodies, as described quite in detail by Bidovec (1974, 1980), Grafenauer (1964,
1969) and Drovenik, M. et al. (1980). In addition to the prevailing mineral stibnite
there are also some of its oxides, barite and pyrite in the ore, which appears as veins,
veinlets and nests or as replacement of silicified rocks. Stibnite in unaltered rocks
occurs sporadically only (Figs. 5, 7). Cinnabar has not been reported from the Lepa
Njiva, although the presence of mercury has been proved geochemically in the ore.
There are also no data available regarding the presence of fluor or the mineral
fluorite, as well as of selenium, which is otherwise characteristic for this type of
mineralization.
The mineralized Oligocene beds and the evident spatial connection of silicified
bodies with the simoultaneously forming Oligocene structures prove the Tertiary age
of deposit's formation, relating it to the final hydrothermal episodes of he nearby
Smrekovec volcanic centre.
Literatura
Aigner, A. 1907, Die Mineralschätze der Steiermark, Wien - Leipzig.
Berce, B. 1963, The formation of the ore-deposits in Slovenia. Rendiconti della Società
Mineralogica Italiana, XIX, Pavia.
Berger, V. I. 1978, Surmjanie mestoroždenija. Nedra, Leningrad.
Bidovec, M. 1974, Antimonovo orudenje Lepa Njiva pri Mozirju. Diplomsko delo. Arhiv
FNT Ljubljana.
Bidovec, M. 1980, Antimonovo rudišče Lepa Njiva. Geologija 23/2, Ljubljana.
Bidovec, M. & Drovenik, F. 1976, Geološke raziskave svinca in cinka - IV. faza.
Poročilo o raziskavah antimonove rude v Lepi Njivi. Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
Bus er, S. 1979, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000. Tolmač lista Celje. Zvezni
geološki zavod Beograd.
Češ miga, I. 1959, Rudarstvo LR Slovenije. Ljubljana.
Drovenik, F. 1969, Geološke raziskave na območju Puharja v letu 1968. Rokopis. Arhiv
Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Drovenik, F. 1971, Poročilo o geoloških raziskavah na objektih Puharje, Lepa Njiva in
Galicija. Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Drovenik, F. 1977, Geološke raziskave svinca in cinka - V. faza. Poročilo o raziskavah
antimonove rude v Lepi Njivi. Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Drovenik, M., Pleničar, M. & Drovenik, F. 1980, Nastanek rudišč v SR Sloveniji.
Geologija 23/1, Ljubljana.
Duhovnik, J. 1946, Izveštaj o geološkem pregledu pojava antimonita kod Zagorja i Tro-
jana i pojavama antimonita kod Lepe Njive kod Mozirja u Savinjskoj dolini. Rokopis. Arhiv
Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
o litološki, stratigrafski in strukturni kontroli orudenja ter o starosti...	395
Duhovnik, J. & Berce, 1955, Rudne zaloge v Sloveniji. Rokopis. Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Fedorčuk, V. P. 1964, Metodika poiskov i razvedki skritovo rturnosurmjanovo orude-
nija. Nedra, Moskva.
Fedorčuk, V. P. 1969, Okolorudnie izmenenija rtutnosurmjanih mestoroždenij. Nedra,
Moskva.
Fedorčuk, V. P. 1974, Genetičeskie i promišlenie tipi mestoroždenij surmi. Razv. i ohr.
nedr. N8, Moskva.
Grafenauer, S. 1964, Najdišča antimonita v Sloveniji. RMZ 3, Ljubljana.
Grafenauer, S. 1969, O triadni metalogeni dobi v Jugoslaviji. RMZ 3-4, Ljubljana.
Hatle, E. 1885, Die Minerale des Herzogthums Steiermark. Graz.
Hermann, F. 1942, Die Antimonerzvorkommen in ehemaligen Jugoslawien. Zeitsch.
prakt. Geologie, 50 Jahrg. Hf. 2, Halle.
Hinterlechner, K. 1918, Ueber die alpinen Antimonit-vorkommen. Jb. geol. R.-A.,
Wien.
Jankovič, S. 1957, Ležišta metaličnih mineralnih sirovina. Beograd.
Jankovič, S. 1960, Allgemeine Charakteristik der Antimon - Erzlagerstätten Jugoslawi-
ens. N. Jb. Miner. Festband Ramdohr, Bd 94, Stuttgart.
Jankovič, S. 1967, Metalogenetske epohe i rudonosna područja Jugoslavije, Beograd.
Jelene, D. 1953, O raziskovanju mineralnih surovin v LR Sloveniji. Geologija 1, Ljub-
ljana.
Jelene, D. 1956, Letno poročilo za leto 1955, Lepa Njiva - antimon. Rokopis. Arhiv
Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Mioč, P. 1980, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000. Tolmač za list Ravne na Koro-
škem. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Mioč, P. & Žnidarčič, M. 1983, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000, list Ravne na
Koroškem. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Mohorič, I. 1978, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem. I. knjiga, Založba
Obzorja, Maribor.
Pleničar, M. 1965, Poročilo o izdelavi regionalne geološke karte, list Ravne in Slovenj
Gradec. Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Premru, U. 1983, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000, list Ljubljana. Zvezni geološki
zavod Beograd.
Rolle, F. 1857, Geologische Untersuchung in der Gegend zwischen Weitenstein, Win-
disch-Gratz, Cilli und Oberburg in Unter-Steiermark. Jb. geol. R.-A., 1857, VIII, Wien.
Rosier, H. J. & Lange, H. 1972, Geochemical Tables. Amsterdam.
Si mié, V. 1951, Istorijski razvoj našeg rudarstva. Beograd.
Teller, F. 1896, Erläuterungen zur Geologischen karte Karnischen und Julischen Alpen.
Wien.
Teller, F. 1898, Erläuterungen zur Geologischen karte Prassberg a.d. Sann. Wien.
Vivenot, V. F. 1869, Beiträge zur mineralogischen Topographie von Oesterreich und
Ungarn. Jb. geol. R.-A., Wien.