Spominu upravitelja Friderika Kramarja Lejte, prijatelji, pa smo zopet izgubili iz svoje srede tovariša in človeka, ki je s svojim položajein krepko in nepozabno zaoral ha prosvetni njivi hasega naroda. Umrl je g. Friderik Kramar, Škotjeločan in dolgoletni upravitelj deške šole polnih 37 let, mož, ki rhu je bila naša pisana Škofja Loka življenje in smrt. Iznenada se je poslovil od nas. Še poslovilne besede ni utegnil izreči. Na predvečer jc bil še ves zgovoren in galjiv, kakor vedrio, hasledhjega une dopoldne pa je omahnil... Milo se nam je storilb pri srcih. In kako tudi ne? Saj je bil pokojnik živa prispodoba, slika, naših tovarišev, ki so v preteklih decenijih kovali bodočhost stanu in šoli, saj je z njim legel k večnemu odpočitku senior učiteljstva škofjeloškega okraja. Pred dvema lctoma smo se ga spominjaii  kot trdnega krepkega 70 letnika, danes pla- katno bb njegovem vendarle preranem grob». Naš tovariš Kramar se je šolal najpreje fea realki in potem na učiteljišču v Ljubljani, pbtem pa je služboval samo eno leto v Polianab, ko jc bil že premeščen v njemu toliko Ijubljeno Škofjo Loko, ki ji je ostal potem najboljši in najžvestejši prijatelj do konca. Očetovskega unravitelja, dobrohotnega svetovalca in človeka, ki je izkustva in dognanja življenja prcnašal tudi na šolska tla, j<? imelo vse rado. Nikoli ni gledal mrtvih  c.rk, trdih paragrafov, povSod je njegovo upraviteljstvo združčvalo dbbro sfce, pameten nasvet, besede, ki so vzpodbujale, a nikoli ubijale. Svojemu učiteljskemu zboru je bil ljubezniv predstojnik. In se je to tudi poznalo. Na njegovega godu dan, je bil vedno pripravljen zanj šopek izbranega cvetja in učitelji in učiteljice so hiteli takrat na njegov dom, da mu izrečejo svoje čestitke. Spomini. .. zgolj spomini... kajti zdaj je upravitelj Kramar v grobu in krasni sveži venci in šopki in kite cvctja prekrivajo prezgod,njp gorftik), Pdd njegbvlrh vrtdstvbrh jc bila šttla leta 1894. razširjena v štirirazrednico ,in še jo je vodil on, ko so ji primaknili šfe-dVa rrazreda, do sedanje stopnje, leta 1922. Pa tudi izven šole ni bil naš tovariš n-eznan. V mladih letih so mu prerokovali v Talijincm hramu sijajno bodočnost, ki pa sc ga kljub temu ni oprijel. Je ostal g. Fric žvest šoli in katedru, pa čeprav je res, da je dosegal s svojirhi kreacijami na odru Narodhc čitalnice prvovrstne uspehe. Med prvimi jc bil tudi na humahitarnern polju ... Z vso ljubcznijo se je oklepal pblriih 44 let gasilstva, kjer je zavzcmal razne vidne in odlične položajc. Naše besede so le najskromnejša skica iz življenja moža, ki je imel pogreb kakršncga doživljamo pri pokoplh naših hajboljših ... Učiteljstvo iz škofjeloškcga in kranjskega okraja, predstavniki domačih oblasti in korporacij, pa gasilci iz vse župe in nešteti tihi čestilci in spoštovalci, pa učenei od vsepovsod, so prihiteli, da pospremijo svojega učitelja in upravitelja na njegovi zadnji poti. Zavile so sc ulice v nemo tugo, ko se je razvil veličasten žalni sprevod .. . Zdaj ie konec ... Blagoslovljena ruša krije telcsne ostanke moža, ki smo mu dolžni hvalo in zahvalo! Ave anima candida! V. t).