PISATELJ KAREL MAUSER JE PREJEL LITERARNO NAGRADO „VSTAJENJE‘I
SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
L. XIV, 9
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
22. 6. 1967
DVA NOVA DONESKA K LEVSTIKOVEMU MARTINU KRPANU
Tine Debeljak
Da sem dal Levstikovega Martina Krpana na program predavanj literarnega odseka, sta me napotili dve stvari; prvič: 110 letnica povestice in drugič: bližajoča se krstna predstava nove Vombergarjeve dramatizacije, ki jo pripravlja za prihodnji mesec Slovensko narodno gledališče v Buenos Airesu (v režiji in zamisli Maksa Borštnika). Pa ne mislim govoriti o tej novi dramatizaciji, temveč ta mi je dala pobudo za večje zanimanje za Levstikovo povest in ob njej sem prišel na nekatere stvari, ki se mi zde nove in poudarka vredne ter za razumevanje te preproste Levstikove umeU nine zelo važne.
Tudi ne mislim govoriti o literarno zgodovinski plati Martina Krpana, komaj da bom omenil njega prvotno koncepcijo, ki je bila obširnejša in drugače zasnovana, pa jo je Levstik zavrgel in ki je prišla v slovensko literarno evidenco šele I. 1931, ko jo je Slodnjak ponatisnil iz rokopisa. Pač pa bom poudaril drugo inačico, našo tradicijsko obliko, kot dovršeno ljudsko narodno povest, ne brez vzroka podano v usta ,,Močilarju, ki mu je vča-si kaj razkladal"... O njej sem svoj čas zapisal, da je umetniško dovrše-nejša kot osnutek s poudarkom mitologije in politične satire, ta pa je napisan zgolj zavoljo preprostega nazornega ljudskega pripovedovanja, seveda na osebnosten, Levstikov način, ki mu daje umetnostno vrednost. Kljub vsem literarnim virom iz hrvatske, srbske in celo ruske narodne pesmi, ki se navajajo, pa se mi je že takrat (1942) zdela povest plod slovenske ljudske literature, folklore, domačih narodnih virov...
In tu pride zdaj prva novost: ko sem z dramatikom Vombergarjem govoril o načinu njegove dramatizacije, mi je omenil, da je vporabil za večjo odersko zapletenost in notranje stopnjevanje več novih motivov, oseb, ki se mu zde, da spadajo v ta ljudski motiv Krpana, kakor ga je še on sam slišal med ljudstvom, od starih pripovednikov. Prosil sem ga, naj mi zapiše ta pripovedovanja, ki se jih spominja iz mladosti. Kot desetletni otrok je poslušal pripovedovanja stare Padlogarjeve Alenke iz Cerkelj, predvsem pa starega „5pinovih oča" iz Pravnega, ki je bil tedaj že čez devetdeset let star. Umrl je I. 1913 in je torej moral biti rojen okrog 1820. Torej je bil deset let starejši od Levstika. Ker je lahko sprejel snov še od svojih staršev ali celo dedov, gre tradicija teh pripovedovanj še sto let nazaj... Lahko pa je tudi, da so podobne ljudske folklorne stvari že odmev Levstikovega tiskanega Krpana, ki je bil že petdeset let med ljudstvom (od 1858)! Toda ker je bil
(Dalje na 8. str.)
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Literarni odsek
Četrti kulturni večer v soboto 1. julija 1967 ob sedmih, v mali dvorani Slovenske hiše
DVA NOVA DONESKA K LEVSTIKOVEMU MARTINU KRPANU
Predava univ prof. dr. Tine Debeljak
Razsodišče nagrade Vstajenje se je sestalo 3. junija 1967 v Trstu in prisodilo nagrado za najboljšo slovensko leposlovno knjigo, ki je izšla 1966 v zamejstvu, pisatelju KARLU MAURERJU iz ZD, za tretjo knjigo trilogije „Ljudje pod bičeni“.
Podelitev nagrade je razsodišče, ki ga sestavljajo Martin Jevnikar, Frane Jeza, Anton Kacin in Rafko Vodeb, 'takole utemeljilo:
„Pisatelj je v trilogiji zajel slovensko življenje od začetka druge svetovne vojne do prvih povojnih let, torej dobo, ki je bila najhujša za ves slovenski narod. V delu je prikazal tuje in domače zastopnike različnih nazorov in značajev, a do vseh je odkrito nepristranski in pošten. Zlasti je uspel v tretjem delu, kjer je na prepričljiv umetniški način zaključil usode svojih ljudi, ki so bili ves čas pod dvojnim bičem: enega so vihtele zunanje razmere, v prvi vrsti vojna in socialistična revolucijo, drugega lastna vest; eni so pod udarci dozoreli (Silva, Viktor, Nataša), drugi so se zlomili (Razpet, Lidija), tretji so skušali neočiščeni zbežati v tujino (Bregar), četrti pa so zatrli lastno vest in šli po svoji poti dalje (Saša, Cestnik).
Pisatelj je vse osebe psihološko globoko doumel in življenjsko polno podal, da spadajo med najboljše v slovenskem slovstvu, trilogija sama pa je tehtna oživitev polpretekle dobe.“ .
Slovenska kulturna akcija svojemu članu in sodelavcu iskreno čestita.
POTREBNO POJASNILO
Pogosto naletimo na pripombe, da so cene za tekoči letnik previsoke (povišek pa velja samo za Argentino in Južno Ameriko). Toda po kratkem pregledu bo jasno, zakaj je moralo do tega priti. Cene pretekle knjižne zbirke so bile določene v januarju 1965 in so bile doslej npr. samo v tiskalniški stroki cene trikrat povišane zaradi predpisov tukajšnjega socialnega ministrstva. Poleg tega se je treba ozreti po razmerju med tukajšnjo in zunanjo valuto sedaj in pred tremi leti in bomo kmalu opazili, da je sedanji peso za sto odstotkov na
■ slabšem kot pa je bilo v januarju 1965. Dogaja pa se še to : do-čim so se medtem tudi plače in nujno dohodki vsem sorazmerno zvišali, ostaja slovenska knjiga še vedno najcenejša dobrina. In želela vam bo ostati deset in desetletja z eno samo prošnjo, da bi ji ostali zvesti in jo vzljubili.
O	TARIFA REDUCIDA
2 2 •«	
“ Ž <-i	
8 S 3	CONCESION 622«
<	R. P. 1. 910730
SEDANJ! POLITIČNI IN IDEJNI TOKOVI NA HRVAŠKEM
Prof. Nikola čolak, sodelavec Mihajla Mi-jalova, ki je v času zadrskega procesa izbral svobodo, je v časopisu „Hrvatska država“ (nov. dec. 1966) objavil pregled sedanjega hrvaškega in idejnega strujanja, ki je zaradi avktor-jeve poučenosti iz prvih virov našel pot tudi v obvestila velikih informativnih ustanov v mednarodnem svetu. Gotovo bo informativno koristil tudi Slovencem.
Trije politični temeljni dejavniki današnje Hrvatske so: komunistična partija, katera je na oblasti, katoliška cerkev in politična opozicija, katera ne kaže javno svojega političnega stališča. Vsakega teh treh kompliciranih faktorjev je mogoče še razčleniti v sestavljajoče ga skupine.
V zvezi komunistov Hrvatske so'štiri osnovne frakcije: jugoslovanska politična struja, jugoslovanska integralna struja, zgolj komunistično internacionalna struja hrvatskih kominformistov in hrvatska nacionalna struja.
Izmed teh je po številu brez dvoma najmočnejša tista, ki je odpravila jugoslovanstvo kot etični pojem in se priznava k Jugoslaviji kot politični tvorbi, ki da Hrvatski v okviru sedanjih razmer na Balkanu in v Evropi sploh najbolj ustreza. Tej smeri pripadajo ljudje iz vseh plasti in generacij, pravi Hrvati in nacionalne manjšine. K tej struji se priznavajo skoraj vsi hrvaški prebivavci pravoslavne vere, ki se imajo bolj ali manj za Srbe. V njih je še živa izkušnja iz časa vojske, ko se jih je s hrvatske strani poskušalo dobesedno eliminirati. Zato so tudi najhujši, da, smrtni sovražniki hrvaške države.
Ostale tri skupine SO' glede na število daleč manjše. Danes je na Hrvatskem le malo komunistov, ki bi propagirali integralno jugoslovanstvo, t. j. jugoslovansko nacijo. Vendar so med njimi celo entuziasti, ki so deloma preostali še iz karadžorževske Jugoslavije, deloma pa izhajajo iz mlajše generacije, ki je bila vzgajana v nebuloznem jugoslovanstvu in hočejo ugotavljati jugoslovanski narod celo v zgodovinski preteklosti. Tej skupini po večini pripadajo ljudje iz srednjih plasti, kateri so obtičali na začetku ali sploh kako na pol poti intelektualne izobrazbe ter srednji in nižji oficirski čini s svojimi družinami.
Poleg te številno najšibkejše skupine so kominformovci, ki so se do danes samo deloma inkorporirali Zvezi komunistov, po večini pa so organizirani izven partije in pripravljeni okrepiti ekstremne komunistične struje. To skupino sestavljajo nepomemben del nekoč vodilnih partijskih funkcionarjev, po večini pa navadni nekdanji „proletarci“, ki so razočarani zaradi politike Zveze komunistov po letu 1948.
Najmlajša skupina, ki pa nagloma raste, je hrvaška nacionalna struja. Danes številčno gotovo prekaša informbiro-jevce in jugoslovanske integraliste. V njej se zbirajo tisti, ki so nekoč bili za politično jugoslovanstvo in danes pod vtisom tragične jugoslovanske resničnosti, ki de facto pomeni počasno likvidacijo hrvaškega etnikuma in njegovih zgodovinskih ter integralnih obzemelj, žive in umirajo kot pošteni Hrvati. To skupino sestavljajo predvsem pripadniki iz čisto meščanskih in kmečkih družin prihajajoče mlajše generacije. V njej so v prvi vrsti severna Hrvatska in samo po sebi umevno tiste pokrajine, ki so bile vedno hrbtenica hrvaškega etnikuma, namreč Lika, Dalmacija, Bosna in Hercegovina. Tej skupini ne pripada skoraj noben člen tujih nacionalnih manjšin, v nje žilah teče hrvaška kri in presega razredne in stanovske razlike. To-lažljivo je, da tej skupini pripada tudi del najvišje partijske plasti.
Samo kot fasade partijskega totafitarizma funkcionirajo oficialne organizacije kot Socialistična zveza, sindikati in podobno, ne vršijo nobenih realnih funkcij in niti niso realne moči. Obstajajo bolj na papirju kot v resnici.
Ne da bi hotela, je tudi katoliška Cerkev na Hrvaškem politična moč. To je uvidela tudi na oblasti nahajajoča se partija in je v zadnjih letih zato vse storila, da bi se spet navezali nepremišljeno pretrgani doplomatski odnosi z Vatikanom. Rezultat teh prizadevanj je belgrajski protokol (junija 1966). Vendar je treba dobro razločevati med katoliško Cerkvijo, ki v deželi sami kot moč deluje, in pa njenim uradnim zastopstvom v Vatikanu, ki brez dvoma ima mednarodni ugled. Partiji gre predvsem za to, da na zunanje-političnem področju pridobi glas miroljubne in konstruktivne organizacije, medtem ko tišči k tlom vse realne notranje moči, vštevši katoliško Cerkev. Sedanja vatikanska diplomacija tega dvojnega obraza Zveze komunistov Jugoslavije, ki je vanjo vključena Zveza komunistov Hrvatske, ni spreumela, samo tako je mogoče razločiti,
da je nasedla pretkani diplomaciji jugoslovanskih komunistov.
Realni faktor moči pa katoliška, Cerkev na Hrvaškem ni kot vatikanska diplomacija s peščico zakulisnih zastopnikov iz Hrvatske v Rimu in v domovini. Poglavitna moč katoliške Cerkve v Hrvatski so verniki s klerom in episko-patom na čelu.
Kot nepomembno manjšino je treba označiti tiste višje katoliške klerike, ki so — očitna ironija usode — v zgodovini vedno zastopali stališča, ki niso bila v prid hrvatstvu. Tudi danes je tako.
Prav tako nepomemben del katoliške Cerkve na Hrvaškem so tako imenovani ljudski duhovniki, torej člani Društva katoliških duhovnikov, izza katerih stoji vendar nepomembna manjšina konfesionalno integralno orientiranih Jugoslovanov. Gotovo pa so ti z belgrajskim protokolom in zarad dosledne in močne podpore partije pridobili na moči.
V	nasprotju s katoliško Cerkvijo, pravoslavno cerkev na Hrvaškem in muslimansko versko organizacijo v Bosni in Hercegovini ni mogoče šteti za večjo realno politično moč. Že dolgo tega sta upognili glavo pred komunistično tiranijo.
Tretji in pač najmočnejši politični faktor je odprta in skrita opozicija vseh mogočih barv in tendenc: od jugoslovanske integralne antikomunistične smeri do ustašev. V opoziciji do komunizma in njegovega režima so iz najbolj različnih razlogov hrvaška državotvorna demokratična in hrvaška državotvorna totalitarna struja, zadnja z ustaški-mi tendencami, jugoslovanska politična in jugoslovanska integralna skupina in pa hrvaški informbirojevci, ki so kot frakcija v odkriti opoziciji do partije.
Po številu sta brez dvoma najmočnejši obe imenovani državotvorni skupini, ki za njima stoji najmanj petinosemdeset odstotkov vseh Hrvatov. Četudi se ne sme podcenjevati ekstremne državotvorne skupine ustaškega tipa, je vendar treba priznati kot dejstvo, da danes velika večina prebi-vavcev Hrvatske želi lastno državo, pri tem pa se vzpostavitev države ne sme enačiti z likvidacijo pravoslavnih Srbov na Hrvaškem in tudi ne z večnim sovraštvom do vzhodnega soseda, ki je brez dvoma vzrok takih ekstremnih in šovinističnih tendenc pri Hsvatih.
V	demokratični državotvorni skupini je danes na Hrvaškem: večina HSS, velik del mestnega proletariata, ki sta ga razočarala komunizem in jugoslovanska državna skupnost, in pretežni del meščanskih plasti.
Ustaški skupini so še vedno zveste družine ustašev, njej pa se priznava tudi del mlajše povojne generacije, ki se je zaradi gospodarskega izžemanja Hrvatske in zaradi hitro napredujoče kolonizacije naše domovine naučila Srbe tako sovražiti, da je nihnila v nasprotni šovinistični ekstrem.
Po števillu daleč šibkejši sta jugoslovanski skupini. Integralnih Jugoslovanov je v opoziciji zelo malo. Pripadniki teh skupin prihajajo iz meščanskih plasti.
Iz strahu, da bi pri razdelitvi Jugoslavije prišli pod Srbijo, se drže Jugoslavije muslimani, čeprav niso zastopniki integralnega jugoslovanstva.
Med idejnimi tokovi je treba označiti za vodilna: cerkveni in demokratično-socialistični.
Cerkveno strujo napolnjuje duh drugega vatikanskega koncila, ki ga razširjajo predvsem zelo razširjeni „Glas koncila" in drugi cerkveni listi. To je duh tolerance nasproti ateizmu in sprave med Cerkvijo in državo. V konkretnih hrvaških razmerah je ta struja najmanj realna, ker pridiguje toleranco nasproti komunističnim ateistom, ki svoje militantno antireligioznostno stališče samo na zunaj in iz taktičnih razlogov skrivajo. Pridiga spravo z drugimi krščanskimi nacionalnimi religijami v trenutku, ko je hrvaški narod gospodarsko izžeman v toliki meri, da si mora četrti del Hrvatov služiti kruh izven domovine, medtem ko njihovo deželo naseljujejo Srbi, ki krepijo tako že na sebi močno pravoslavno manjšino na Hrvaškem. V današnjih razmerah, ko srbski etnikum vnovič biološko ograža hrvaški narod in se iz Hrvatske v pospešenem tempu dela srbska kolonija, pomeni ta kulturna struja (namreč cerkvena struja) favoriziranje tega procesa.
Struja marksističnih intelektualcev okoli zagrebškega časopisa Praxis se izredno trudi, da bi odkrila v Marxu humanizem in tako vsaj njemu, tvorcu komunizma, vrnila avtoriteto voditelja in preroka novega časa in novega duha. Nasproti režimu, ki namesto ideologije stavi nehumano prakso prigrabljene oblasti, je v poštenem odporu. Zadržanje Supeka in drugih zagrebških filozofov, tudi srbske narodnosti, ki v Hrvatski gledajo svojo domovino, zasluži spoštovanje tudi od tistih, ki zastopajo popolnoma drugačna, nasprotna idejna stališča.
KONGRES SOVJETSKIH KNJIŽEVNIKOV:
BORBA ZA SVOBODO BESEDE V SOVJETSKI ZVEZI
Rodni kongres sovjetskih književnikov bi moral biti že lansko jesen. Zaradi letošnjega jubileja oktobrske revolucije pa so ga prestavili na konec maja 1967. Toda jubilej ni bil edini razlog za zamudo. Med člani Zveze sovjetskih pisateljev je namreč preveč nasprotij med pripadniki ortodoksne partijske linije na eni strani in zagovorniki popolne svobode pri duhovnem ustvarjanju na drugi strani; upali so doseči neko poravnavo ali zbližanje med obema taboroma in to na pragu slovesnih proslav, napovedanih za oktober 1967. Na zasedanju majskega kongresa književnikov pa je danes v svetu gotove najbolj znani ruski pisatelj Ilija Ehremburg opisal ponujajočo se debato s temi besedami: „Danes imamo v Rusiji dve vrsti ljudi: na eni strani tiste, ki mislijo in na drugi strani take, ki ne mislijo. Toda kljub svojim nasprotjem se zaradi trenja med obema zadeve paganjajo naprej." Na vprašanja, kdo so tisti, ki ne mislijo, je za tuje dopisnike izzvenel sibilinsko odgovor tako, da je mislil pod nemislečimi tiste, ki zagovarjajo partijsko ortodoksno linijo.
Zveza je razposlala okrog 590 vabil. Po dosedanji praksi v Sovjetski zvezi bi morala biti udeležba 99 odstotna, toda doma jih je ostalo 53, torej 10 odstotkov, izredno ?tevilo takih, ki že nočejo biti več koeksistenčniki. še bolj jasen pa je bil protest tistih, ki danes v ruski književnosti največ pomenijo. Protestirali so z abstienco Aksenov, Martinov, Pavstovski, Katajev, Šolukin, Smirnov. . . Mnogi drugi vidni so sicer prišli, toda so ves čas zasedanja molčali. Jevtušenka so nujno poklicali iz Fatime ter je opravil pot vrnitve po najhitrejših letalskih zvezah. Pesnik - turist, ki ga režim pošilja v tujino izpričevat „ssvobodo“ besede, je naglo ubogal povelje svojih ukazovavcev. Pomen kongresa so reševali tile ortodoksneži: Sergej Pavlov, Epičev in Mihael šolohov, lainski Nobelov nagrajenec. Ves potek debate pa je bil trdno v rokah tajnika komsomola, dočim je politični komisar generalnega, štaba sovjetske vojske razlagal pisateljem idejne temelje za sodobno sovjetsko litraturo. Na koncu njegovih referatov je bila sprejeta resolucija, ki odreja sovjetskim pisateljem še naprej socialistični realizem kot temelj literarnega ustvarjanja. Nekateri so pričakovali, da se bo ob tem vnela polemika med uredniki Novega mira na eni strani in Oktobra na drugi, ker je Novy mir znan po tem, da je objavil celo vrsto spisov v popolni opoziciji proti uradnim navodilom. Toda debate ni bilo, ker je šolohov kremi na pot zasmehovanja in cinizma proti tistim, ki bi hoteli v literaturi hoditi svojo pot. Zaključek kongresa je izzvenel v ugotovitev, da mora sovjetska literatura še naprej ostati politična in naivno optimistična. Samo na tej osnovi se bo oblikovala prava koeksistenca s sovjetsko sodobnostjo: samo to sme biti vir za tiste, ki čutijo potrebo po literarnem ustvarjanju. »Sovjetski pisatelj mora v svojih spisih še naprej slaviti državljana kot človeka brez problemov, prežetega z zmagovitim zanosom pri ustvarjanju komunistične brezrazredne družbe,“■ končuje svoje poročilo, moskovski dopisnik pariškega Figaroja.
Šolzenicin je pred leti doživel svetovno slavo, ko je objavil delo „En dan Ivana Denisoviča". Knjiga je vsebovala popis grozot v Stalinovih koncentracijskih taboriščih, kjer je bil Solženicin devet let zaprt. Ko je bila borba za de-stalinizacijo na višku, je Hruščev sam odobraval izid knjige, potem ko je povest naj'prej izšla v nadaljevanjih v reviji Novy mir. Predno je izšla v knjižni obliki v Moskvi, so že začeli izhajati prevodi v raznih svetovnih jezikih po vseh kontinentih. Po zatonu Hruščeva je še moglo iziti delo „Hiša Matrjone", spet obračun z zmotami partije, toda poslej je pisatelj moral v zatišje in molk. Na kongres ni bil niti povabljen, vendar pa njegovi spisi ilegalno izhajajo v razmnoženinah in tako je ob kongresu Moskvo preplavilo pismo, ki ga je Solženicin poslal vodstvu pisateljske zveze, da bi ga prebralo med zasedanjem. Na kongresu seveda nikdo o tem ni črhnil besede, pač pa ga je dobil v roke tudi moskovski dopisnik pariškega Le Monde-a in je bilo potem v celoti objavljeno v izdaji z dne 7. junija. Dopisnik poroča najprej, da se je med zasedanjem oglasil francoski delegat Armand Lanoux in terjal obnovo procesa proti Sinjavskemu in Danielu in njuno oprostitev, vendar ga drugi francoski delegat partijec znani Roger Garaudy, udeleždnec vseh dialogov s katoliškimi intelektualci na zapadu, ni podprl. Solženicin začenja pismo z opravičilom, češ da se mora posluževati take poti, ker mu ni bilo dovoljeno priti na kongres in tam na tribuni povedati svoje misli. Vabila ni prejel in so mu oblasti za tiste dni ovirale svobodo gibanja.
Ustava seveda cenzure ne dovoljuje, pravi pisatelj, in Sovjetska zveza ima cenzuro, ki nikdar ne pove svojega imena in glasno ne izreče besedice ne, pač pa zna uveljaviti svojo težo z vso trdostjo pesti. Njen urad nosi ime „Glavit“ (glavni urad za literaturo) in tam so zbrani ljudje brez kulture, ki dajejo dovoljenje
(Dalie na 6. str.)
RAVEN SLOVENSKE KULTURE
Med bivanjem v Ljubljani je Lovro Matačič v izjavi Delu tudi dejal: „V Ljubljani se počutim kot doma. Spremljam glasbeno dogajanje pri vas. Ena od glavnih odlik -— poudarjam — je ta, da ima vsestranska kulturna klima pri vas konstantno raven. Ne pozabimo, da je izpisana na pročelju Slovenske filharmonije letnica 1702. Kako zgodaj je ta narod sledil evropskemu glasbenemu dogajanju! Spomnim naj, da je celo veliki Beethoven posvetil filharmoničnemu orkestru v Ljubljani partituro šeste simfonije (le-ta je bila na programu sedanjega koncerta), da je skladatelj Schubert prosil za službo v Ljubljani, da so med Slovenci postavljali prve temelje glasbene produkcije veliki dirigenti Mahler, Talych, Reiner."
Za bodoče zveze z Ljubljano pa je dodal: „Želim si tesnejših stikov z Ljubljano. Začeli so se v letu 1923 v dobi Mateja Hubada. Mogoče bi le katera izmed akademij organizirala nekaj mesečne tečaje za spoznavanje opusov Wag-nerja, Monteverdija in drugih. Rad bi zapustil mladim svoja umetniška izkustva. Vsekakor pa se še vidimo — v Ljubljano se bom rad vračal."
Ob gostovanjih v Tokiu se je srečal z nenavadnimi spoznanji: „...V enajst-milijonskem Tokiu imajo sedem simfoničnih orkestrov. Pred Novjm letom izvedejo vsi orkestri v enem tednu vsaj po trikrat Beethovenovo IX. simfonijo (skupaj 21 izvedb). Ne vem, kako so se odločili za to, občutiš pa to dogajanje kot narodni praznik. Pomislite, mladi prihajajo na koncerte s partiturami. Več kot razveseljivo! — To in še nekaj: jeseni bom tam ponovno interpretiral Beethovenovo IX. simfonijo. Japonska televizija in njen simfonični orkester sta me počastila s častnim članstvom. Pri njih dirigiram še Richarda Straussa, Monteverdija, Brucknerja, Messiana. Gostoval sem po vseh kontinentih, razen v Avstraliji... Da je Bach v nekaj veroval, ko je komponiral Matejev pa-sion, sem prepričan. Tudi šoštakovič veruje v večnost.. . Dirigiral bom tudi najekstremnejša dela, da le odkrijem v njih nekaj lepega. . . Vendar nas je vedno teže razburjati z eksperimenti, saj se zgodi, da smo ob novih delih prišli do tiste stopnja, ko sam avtor več ne spozna svojega zapisa..."
— Ljubljanska Drama je sredi junija dva dni gostovala v Trstu in so uprizorili himnočno dramo Ivana Mraka ,,Marija Tudor", četudi je gledališka sezona v obmorskem mestu že bila pri kraju, je vendar bilo oba dni gledališče polno. Gostovanja se je udeležil tudi avtor drame dramatik Ivan Mrak in imel prvi večer pred predstavo predavanje o svoji pisateljski poti.
— Slovensko ljudsko gledališče iz Celja je v maju gostovalo v ljubljanskem Mestnem gledališču. Uprizorili so slovensko dramsko noviteto, ki jo je napisal Janez Žmavce „Podstrešje“.
K novejši struji hrvaških demokratičnih Socialistov spadajo pripadniki generacije iz dobe komunističnega eksperimentiranja, nekateri izmed njih so katoliki ali pravoslavni, drugi ateisti. Kakor Djilas negirajo komunizem kot teorijo in prakso, odklanjajo marksizem kot svetovni in življenjski nazor in pojmujejo družbo kot organizacijo popolnoma svobodnih in enakih ljudi, ki se zavedajo svojega izvora iz istega vira, zato drug drugega spoštujejo in se imajo za enake med enakimi. Tako zanikujejo komunizem kot en, razjedajoči individualizem pa kot drug ekstrem. Ta skupina je ustanovila neodvisni časopis „Svobodni glas". Hoče z
glavnim pobudnikom univ. prof. Mihajlom Mihajlovom bojevati boj vsaj na eni fronti, namreč proti komunizmu, in zato sega preko meja Hrvatske. To se pravi, veže se s sorodnimi demokratičnimi močmi med narodi jugoslovanske državne skupnosti in se z njimi vsaj v prvi fazi skupaj bojuje za, osvoboditev Hrvatske od komunizma in srbske hegemonije. De faeto gre za liberalno skupino, četudi s socialnimi, čeprav ne socialističnimi tendencami. Kljub temu, da ima ta struja pretežno ideološki značaj, stremijo vendar njena temeljna priznavanja tudi k nacionalnim političnim ciljem.	N T.
kroniko
ZA TISKOVNI SKLAD GLASA so darovali: č. g. JCihez Zupan, Bolivija, 340 pesov; č g. Boris Koman, Mar del Plata, 400 pesov; N. N. Bariloche, 500 pesov; N. N., Buenos Aires_ (izgubljena stava) 200 pesov; g. Božo Eiletz, Olivos, 1000 pesov; g. Ivan Trtnik, Buenos Aires, 300 pesov. — Vsem najlepša hvala!
KOLIKO JE DVAKRAT DVE?
Zgodovinski institut moskovske univerze pripravlja šesti zvezek Zgodovine ruske komunistične partije — boljševikov, kratko KPb, opremljeno z vsemi prilastki resnice in pravovernosti. Zvezek obsega ravno dogodke v oktobru 1917, ko se je pripravljala zaključna doba revolucije in prevzem oblasti po boljševikih. Ker je ob petdesetletnici živih še nekaj starih_ boljševikov iz tistih dni, so jih povabili na simpozij, potem ko so jim dovolili vpogled v krtačne odtise že tiskanega rokopisa. Toda posveti so bili tajni in je bila zborovalna dvorana zastražena, ker je bil mlajšim zgodovinarjem dostop strogo prepovedan. Debate so bile posnete na magnetofonski trak, vendar prepovedane za objavo, toda v Moskvi že nekaj rne-secev izhaja ilegalna revija Feniks 66, ki so ji prišli v roke zapiski o razpravljanju in jih je objavila. Sedaj jih objavljajo tudi že na zapadu. Debata se je namreč zaključila z ukazanim sklepom, da se zgodovina KPb ne sme pisati na podlagi resnice, ampak po dokumentih iz uradnih arhivov komunistične stranke. Moskva je zavalovala v zgražanju in odporu, ne-vzdržanost uradnih tez pa je obsodil celo tednik Literarneja gazeta (št. 11, 1967) in objavil zgodbo pod gornjim naslovom:
„Stari profesor matematike je učence učil, da je dvakrat dve devet. Nekega dne pa se je poslovil od šole in stopil v pokoj. Gimnazijski šolski zbor se je zato zbral, da bi sklepal o nadaljnji šolski politiki. Vsi so se strinjali, da bi odkritje resnice o pravem izidu računa dvakrat dve je štiri pri učencih vplivalo preveč kruto in izzvalo nevaren pretres možganom. V izogib neprijetnih posledic se je profesorski zbor odločil za rahel prehod: novemu profesorju matematike je bilo naročeno odslej učiti, da je dvakrat dve sedem .Toda med učenci- se je pojavil nerazumljiv nemir. Večina je še kar naprej pisala v zvezke, da je dvakrat dve devet, kajti niso razumeli, zakaj bi se morali otresti starega nauka. Najbolj pridni in tudi tisti, ki so bili najbolj brezbrižni, pa so kar takoj 'pokorno začeli pisati, da je dvakrat dve sedem. Tedaj pa se je zgodilo, da so izzivači začeli po stranišču in po stenah pisati s kredo nekaj nezaslišanega; hladno so_zapisali, da je dvakrat dve štiri. Seveda se je takoj moglo ugotoviti, da so bili to najbolj nemarni, nevzgojeni učenci na šoli. — Še hujše se je zgodilo med odmorom na dvorišču. Učenci, znani po ambicioznosti in avantgardnosti, so se zbrali v kot in ko so zagledali šolskega ravnatelja, začeli tuliti —na ves glas: dvakrat dve je tri in — za višek vsega —: dvakrat dve je ena.
Samo ob sebi pa se razume, da noben gimnazijec ni niti za trenutek podvomil, da je resnica samo ena in sicer: dvakrat dve je štiri. Kajti vsi so znali šteti na svoje prste!“
•—- Državna univerza na Floridi, ZD, ima poseben institut za slovanske in vzhodnoevropske probleme. Med drugimi zadevami, ki so letos na sporedu je prof. Thomas F. Magner 6. marca predaval o temi „Politična vprašanja v razvoju srbohrvaškega jezika". Prof. Magner je vodja Slovanskega instituta na državni univerzi v Pensilvaniji.
— Radijska postaja WFSU-FM, na Floridi v ZD, je začela 21. februarja oddajati glasbo slovanskih komponistov. Spored se je začel z renesančno in baročno glasbo slovenskih glas-
PRED IZIDOM KNJIGE ESEJEV „ISKANJA“
POGOVOR S PISATELJEM DR. VINKOM BRUMNOM Tino Debeljak
Profesorja doktorja Brumna poznamo v emigraciji kot pisatelja raznih člankoV' predavatelja, govornika ter znanstvenega raziskovavca slovenske kulturne zgodovin6' predvsem dr. J. Ev. Kreka. V vsem tem nadaljuje svoje delo, katerega je opravl.F v domovini. Kot strokovnjak se je pripravljal na vseučiliško kariero iz pedagogi!' kot eden najboljših učencev svojega rojaka prof. K. Ozvalda, kateremu je bil dol^! leta asistent in je tudi pri njem doktoriral z zanimivim delom ..Kultumo-pedago?'4 pomen Slomškovega dela ‘Blaže in Nežica’". Razprava je izšla tudi knjižno te vzbudila zanimanje. Pozneje je knjižno izdal komentirano izdajo tega Slomškova2^ dela. Na prošnjo ravnatelja I. Dolenca, urednika Krekovih Izbranih spisov, je pr2', zel urejevanje še neizdanih zvezkov. Bil je že tiskan V. zvezek v njegovi priredb1’ na je vsa zaloga postala žrtev nacističnega uničenja Mohorjeve družbe aprila 19’/ Rešil je samo krtačni odtis, iz katerega je pozneje svoj uvod tiskal v naših Vr® . notah. Zdaj nadaljuje s Krekom in pripravlja o njem monografijo. S Krekom v zv2* stopajo pred njega problemi slovenske kulturne „narodne pedagogike": šolske vzgol,’ politike in organizacije, kar vse je predmet njegovih predavanj pri SKA in drug2fl Sreča zanj je, da je zaposlen kolikor toliko v predmetu svojega poklicnega dela, t°f. ne na slovenskem temveč svetovneln območju, kajti pri veliki založbi Kapelusz J ravnatelj oddelka za humanistične izdaje, predvsem pedagoška, psihološka, filoz0 ska in podobna dela, kar mu omogoča, da je v svojem predmetu na višini sodo nega strokovnega ustvarjanja. To, kar so mu že v Ljubljani namenili, ko so ga slali na študije v Nemčijo in na Angleško, da bi se usposobil za univerzitetne?, profesorja, je dosegel zdaj, ko je bil izbran za profesorja na ukrajinski univ«^ sv. Klementa, kjer je prevzel kurz pedagogike za vse slušatelje. Veseli smo, da m remo zdaj naznaniti njegovo prvo knjigo v emigraciji.	. j
Da bi mogel njegovo knjigo kar najbolj predstaviti, sem se oglasil v njec0 prijazni vili v Hurlinghamu, da pred njegovo lepo in izbrano knjižnico izmenjav nekaj besed o njegovem preteklem, sedanjem in bodočem delu, predvsem pa o ni govih ISKANJIH, ki bodo v kratkem prišla javnosti v roke.
1. Kako ste se odločili, da ste to knjigo napisali?
..Morda bi Vam laže odgovoril, če bi me vprašali, zakaj je nisem že prej naP^ sal. Saj se z vprašanji, ki jih tu obravnavam, ukvarjam že vse življenje; za sko -vsako bi mogel navesti kako predavanje ali objavo iz prejšnje dobe, celo izP vojne, če bi me tedaj vprašali, zakaj nisem knjige že prej napisal, bi Vam odvr ’ da zaradi težav pri vživljanju v novo okolje, zaradi težav z živci, ko, sem moral 1 stiti pero počivati, zaradi težav s časom, sploh zaradi vseh vrst težav, ki jih • poznate, posebej pa še zaradi nemožnosti. da bi v danih razmerah napisal ne ' takega, kar in. kakor bi rad napisal. Ves čas pa sem ta vprašanja študiral m W sikaj o njih bral. Večkrat sem o teh vprašanjih tudi govoril y predavanjih (ki ^ jih nisem napisal, vsaj velike večine ne). Prav za prav me je Krekova stole, prisilila, da sem zopet začel pisati. Razpis Velikonjeve nagrade SKA, posebe.1 ,p rok za oddajo rokopisa, pa mi je prišel prav kot pretveza, da sem se prisin v danem času napisal, kar in kakor sem mogel."
2. Zdelo bi se, da z zbirko niste povsem zadovoljni. „Nisem. Saj v knjigi
pravim, zakaj nisem. Pišem lahko le po kake
tri
ure tedensko, ob sobotah dopoldne. Ob večerih ne morem in ne smem delati, ker tem ne zaspim. Sobotne popoldneve imam večinoma zasedene, nedelje pa potrebuj za. popolni počitek. V kakih šestih mesecih tedaj, ko sem še delal druge stva ’ nisem mogel spisov tako dognati, kakor bi rad. Če bi na vsak način hotel t knjigo, kakor bi jo rad, je ne bi nikoli končal ali dal iz rok. A menim, lta končno bolje nekaj povedati jecljaje, kakor pa vse življenje igrati mutca."
'J' Vem, da vprašanja, ki jih v knjigi obravnavate, niso edina, za katera se zanimate. Kako da ste se prav teh lotili?
„Naše življenje v tujini z vsem, kar nam je prineslo, in pa razmere med nami vse to me je sililo, da sem prav o teh vprašanjih še posebej mnogo razmišljal, plasti me je zanimalo vprašanje naše narodne ohranitve ali pa ‘prenaroditve’, •^akor jo imenujem. Hotel sem ugotoviti, najprej, kako je s tem dejanski, kaj se v resnici dogaja, in- ne le med nami, potem pa sem skušal ta dejstva tudi etično Peniti. Povedal sem v knjigi, kar mislim, da sem ugotovil, ne pa, kar bi rad, da bilo. Mislim, da nam je pred vsem treba poguma, da dejstvom pogledamo v oči. VPi'ašanje narodnosti, še bolj pa vprašanje pravilnosti ali nepravilnosti raznih oblik '^šega sožitja, so me gnala vedno globlje v problem pravilnega ravnanja zlasti v "°vih razmerah, na katere nismo bili pripravljeni, in nazadnje do problema načel, katerih naj bi svoje življenje uravnavali. Razmišljanje se je torej začelo nekako tafn, kjer se knjiga zaključi, in od tam sem prodiral do tem, z obravnavo katerih knjiga začne. Nisem pa mogel dovršiti sestavkov o politiki, ki bi morali, po ^tvi zamisli knjige, priti med tiste o kritiki in one o narodnosti. Sam čutim tu ^el, morda bravcev ne bo toliko motila."
'K Dve vprašanji se mi kar vsiljujeta ob Vašem odgovoru. Prvo je: Ali se Vani) ne zdi, da so dosežki Vašega razmišljanja o narodnostnem problemu pri izseljencih precej pesimistični?
, , „Ne vem, če smemo govoriti o pesimizmu ali optimizmu, kadar se ugotavljajo ^jstva. Ali je pesimist, kdor ugotavlja, da na osojni strani zasajen vinograd ne rj dal mnogo pridelka in da bo kisel? Kakor sem rekel, sem v svojem razmišljanju Saal samo resnico. Želel sem pač presoditi, koliko uteg-ne imeti prav mladina, ki se oddaljuje, in koliko utegnemo biti krivi mi, kadar nima prav. Mladini pa bi tudi čisto stvarno pokazal, v čem imamo prav mi. Saj imamo oboji prav, v ijPer imamo prav, ker in kolikor je stvarno tako. Če stvarnost ne sledi shemam, il. smo si jih zamislili brez študija iste stvarnosti, moramo pač popraviti sheme. 1 'slim pa, da me ni mogoče imenovati pesimista, hotel bi biti le realist."
£
‘■Omenili ste, da ste nameravali v knjigo vključiti tudi. sestavke o politiki, pa jih niste utegnili napisati. Zato moje drugo vprašanje: Pa mislite o politiki še pisati?
(. »Rad bi in upam, da bom mogel. Trenutno pišem knjigo o Janezu Ev. Kreku ^ se pri tem ukvarjam tudi z vprašanji politike) ; to delo mi jemlje ves prosti »s- Ne nameravam se lotiti ničesar drugega, dokler knjige vsaj v prvem zapisu ^.Ppceptu) ne dovršim, ker je drugače ne bom nikoli končal. Vsaka prekinitev 55® spravi s tira in mi je težko znova začeti. Na srečo jo- imam že skoraj napisano, d^da me čaka potem izdelava rokopisa in pretipkavanje, pri čemer moram spis polniti zlasti s konkretnimi podatki, ki jih sedaj ob pisanju ne utegnem iskati cesto nimam kje najti." d, t,
smem vprašati, kako pišete?
t6v »Četudi mi nekateri ne verjamejo, ko bero moje spise, pišem zelo težko. Zlasti djjA0 začnem, pa tudi pozneje se mi rado ustavi in ne gre naprej. Marsikdaj prese-^ste sobotne ure pri pisalni mizi, ne da bi napisal deset stavkov. Včasih moram fiapor opustiti, ker uvidim, da je brez upa na kak uspeh. Kadar pa sem v teku de].1116 snov zagrabi, pišem sicer s težavo, to je, težko gradim stavke, a vendar djpfti v neki mrzlici: misel se mi odpira na vse strani, da ji skoraj ne morem sle-pj,j > stavki se mi zapletajo, ker če hočem misli slediti, se ne morem preveč muditi g/ Podrobnostih. Kakor hitro obrnem pogled k njim, mi začne bledeti in se trgati Sl vPa misel, pa se tudi docela pretrga. Zato tedaj kar pišem; ne morem in ne poern. brskati po virih ali bibliografiji. Na kar se spomnim, si le naznačim za ‘Poje. šele pri izdelavi in prepisovanju spisa vključujem opombe in navedbe. Zato izd a 'b*50 vselei zadosti organske. Tudi navajam spise, ki so mi šele tedaj, pri š(! Javi’ *n včasih celo bolj ali manj slučajno prišli v roke ter so kdaj tudi manj-po,dokumentarne vrednosti. To delam, ker z njimi svoje trditve bolj ilustriram in sJasnjujem, kakor pa dokazujem. Le kadar kaj zares vede povzemam od drugod, Siliča vem> da to moram povedati in tudi povem. V zbirki Iskanja so zlasti v mno-(.jj opombah navedeni spisi, ki jih ob pisanju niti poznal nisem; med njimi so kon-jj^bl teksti, pa npr. Janžekovičeva knjiga Smisel življenja. To sem dodajal ob po-vPem branju, nisem pa mogel tega upoštevati v celotni knjigi."
bi Vas vprašal, kako bi na kratko označili to, kar ste hoteli s knjigo povedati, kako bi to storili?
iti-. . ucb o tem sem v knjigi večkrat izrečno spregovoril. Morda bi najkrajše takole k?2'! osnovno misel knjige: Povsem naravno je, da v živi skupnosti in zlasti še, do af -l® postavljena pred nove probleme, nismo vselej vsi istega mnenja in da vsak-k, . uša svojega tudi uveljaviti. Zato ni razdiravec skupnosti niti tepec, kdor o s^vari drugače misli kot ostali. Tudi tedaj ne, kadar se zares moti. In da je pg erovanost samo v svoj lastni resnični ali namišljeni prav hujša zabloda kakor živ	zmota. Da je različnost ’ mnenj in raznoterost hotenj bogastvo vsake
ige, skupnosti ter jih zato ne smemo zatirati, temveč urejati in medsebojno čistiti ^ogatiti. To pa moremo le, če v skupnosti vlada ljubezen, katere razlike ne
Vlaste kakšne ■ načrte za prihodnost?
kj,	sem že knjigo o Kreku, ki jo pišem. Tudi zapiske za članke o politiki,
1 idi rad napisal. S tem pa sem že tako preveč povedal, saj veste, da je prihodnost zelo neprozorna."
ddi bi hoteli še kaj dodati za. zaključek najinega razgovora?
’’^arsjkaj bi lahko še dodal. Saj sem ob popravljanju krtačnih odtiskov zopet bogtp porini, ki jo v knjigi obravnavam. Vendar menim, da je za danes dovolj. Če bfg želeli, pa sle še dobiva, ko bo knjiga že med ljudmi in bo lahko tudi kdto od cev Prišel z vprašanjem, na katerega bi rad dobil odgovor."
benikov. Spremne komentarje za razumevanje je pripravil in podajal prof. Paul Cutter in sicer je izbral dela Gallusa in Dolarja. Hkrati je podal tudi prerez idejnih tokov na Slovenskem v šestnajstem in sedemnajstem stoletju. Centralna vladna informacijska služba v Wash-ingtonu se je potrudila in posnela oddajo za ameriško evropsko radijsko mrežo Glas Amerike. Sledile bodo oddaje srbske pravoslavne liturgične in hrvaške operne glasbe. Izvajanje pevskih in glasbenih točk je prevzela glasbena fakulteta. Pred tem pa je ista radijska postaja že oddajala serijo češke in slovaške glasbe, vendar univerzitetni glasbeni institut še ni bil vključen.
— Ameriška vlada podpira s posebnimi šti pendijami potovanja slušateljev univerz na razne znanstvene sestanke in zborovanja v inozemstvu. Za letošnje poletje je bilo odbranih lepo število slušateljev na slavističnih institutih, da gredo na poseben seminar, ki ga bo univerza v Michiganu'priredila v Jugoslaviji. Spored seminarja zajema študij socialnih, političnih, filozofskih, verskih in literarnih razmer ter proučevanje navad, tradicij in folklore jugoslovanskih ljudstev. Finančna podpora sloni na zakonu št. 480. Toda takih seminarjev in študijskih potovanj ne organizirajo samo univerze, ampak tudi zasebne ustanove. Tako se je neka velika potovalna družba odločila organizirati tritedensko študijsko potovanje v Rusijo in sicer kar tri: prvo bo v juniju, dve pa v avgustu. Podpora za vsakega' udeleženca znaša 600 dolarjev. Za taka in podobna študijska potovanja posebej v vzhodnoevropske države je organizacija Ford letos podarila vsoto milijon dolarjev. Ob tej priliki je predsednik ustanove McGeorge Bundy izjavil, da je zelo primerno, če zasebne ustanove naka-zujejo podpore. Pred leti je ameriški senat sprejel zakon Fullbright-Hayes za stalno izmer-njavo slušateljev univerz med ZD in predeli Vzhodne Evrope. Tako je doslej nad 150 ame^ riških študentov obiskalo vzhodnoevropske države, od tam pa je prišlo doslej nad 200 študentov in sicer iz Poljske, Jugoslavije, Bolgarije, Češke in Slovaške. Po svoji strani pa bo tudi državno tajništvo izvedlo letno izmenjavo okrog 200 sovjetskih in 150 ameriških državljanov ža študijska potovanja po deželi; trajajo dva do tri mesece.
— P. Vianson-Ponte piše v Le Monde (15. junija letos), kako se je v Parizu spreminjalo razpoloženje ob izbruhu sovražnosti med Izraelom in Egiptom in njegovimi zavezniki. Že pol leta je levičarski odbor izvajal akcijo zbrati milijardo frankov za vlado v Hanoju (Severni Vietnam je odklonil nabiranje prostovoljcev za boje v Južnem Vietnamu) in je do 30. maja nabral 130 milijonov, dočim je odbor za pomoč Izraelu v treh dneh nabral prvo milijardo frankov. V drugi polovici maja so prijatelji Severnega Vietnama sklicali veliko javno manifestacijo in po bučni propagandi se jih je res zbralo 3000, dočim je na prvi poziv prijateljev Izraela prihitelo na Elizeji manifestirat nad 30.000 Parižanov, med njimi največ mla-dine.Ob izbruhu krize okoli Izraela se je tudi nevarno skrhala levičarska fronta, ki je pod vodstvom Mitteranda nastopila pred nekaj meseci pri volitvah zelo uspešno proti de Gaullu in so bili steber te fronte komunisti, radikali in socialisti. Toda radikali in socialisti so se takoj izrekli za Izrael (Guy Mollet), enako tudi Mitterand, mnogo pozornosti pa je vzbudilo, da se jim je pridružil tudi Mendes-France. Razdelili so se celo člani de Gaullove vlade in samo nagli konec vojne je preprečil, da ni prišlo do hujših razkolov v vsem francoskem političnem življenju. Pozornost je vzbudilo dejstvo, da se je za Izrael izrekla (in s tem seveda proti komunistom) skrajna desničarska skupina, ki je močno zagovarjala rasizem in širila ostro antisemitsko propagando, člani tega gibanja so se sedaj javno izražali, kako obžalujejo, da so Izraelci semiti.
TRETJI KULTURNI VEČER
SKRIVNOST CERKVE
Ob močni udeležbi, bilo je navzočih kakih petdeset oseb ,med njimi več akademikov, je potekel zadnji večer Kulturne akcije, ki ga je priredil teološki odsek. Za uvod večera je predsednik SKA Ruda Juri.ec pozdravil novoustanovljeni teološki odsek, ki je s tem večerom prvič stopil pred slovensko javnost. Poudaril je, da so laiki veseli tega dejstva, saj se v smislu novega duha, ki je zavel na II. vatikanskem koncilu, zavedajo svojega mesta in odgovornosti v cerkvenem življenju. Zato pozdravljajo lepo priložnost, ki jim jo je ustvarila Kulturna akcija, da morejo po posredovanju teološkega odseka poglabljati svoje teološko znanje in se tako usposabljati za mesto, ki ga zavzemajo v Cerkvi.
Na večeru je predaval začasni vodja teološkega odseka p. Kukoviča DJ. V uvodu jo naznanil, da je odsek sklenil svoje letošnje večere, ki jih bo približno pet do šest, posvetiti razmišljanju in študiju koncilske konstitucije o Cerkvi „Lumen gentium“. Teološki odsek smatra namreč, je poudaril predavatelj, da z 'ničemer ne more začeti bolje svojega dela pri SKA kot da primerno široko predstavi osrednji dokument II. Vatikanuma — nauk o Cerkvi, ki je hkrati tudi obenem ena izmed osrednjih tem sodobnega razglabljanja sploh. Prvi večer je bil omejen na prvo od osmih poglavij, ki jih obsega konstitucija. Seveda se na štirideset minutnem predavanju tudi eno samo poglavje tako bogatega dokumenta ne more v celoti obdelati, zato se je predavatelj omejil na tri teme: Cerkev kot nekak zakrament, Cerkev in Sveta Trojica in biblične podobe za Cerkev.
Najprej je p. Kukoviča razlagal, teološko utemeljeval stavek iz prvega člena: „Cerkev je v Kristusu nekak zakrament ali znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu.“ Pokazal je kako je v bipolarni strukturi Cerkve — hierarhija in verniki — ki je za Cerkev kot sicer že za vsako zgolj naravno družbo, bistvena, Kristus privzel za znamenje in orodje odrešilnega srečanja med seboj in odrešenja potrebnim človekom vseh časov in krajev. Kadarkoli človek stopi z vero pred predstavnika hierarhije se v tem srečanju izvrši simbolično in učinkovito srečanje med Kristusom in človekom. To pa se prav pravi, da je Cerkev nekak zakrament, namreč učinkovito znamenje odrešenja. Cerkev seveda ni eden izmed zakramentov v običajnem * v
(KONGRES)
o tem, kaj sme iziti in kaj ne. ..“ Tako se cenzura, toliko osovražena že v srednjem veku. nadaljuje v Sovjetski zvezi in je na pragu v XXI. stoletju pri nas hujša kot je bila v dobi Matuzalema. Telo, ki je brez pravega obraza in bo jutri šlo, daje ukaze o tem, kaj je časno in nad časom tor presoja dobre knjige od slabih. Sovjetski pisatelj ne sme podajati sodbo nad moralo sovjetskega človeka in sovjetske družbe. Revije in založbe odklanjajo stotine rokopisov mladih, talentiranih pisateljev, ker vedo, da ne bodo smeli iziti v tisku. Na kongresu bodo med delegati pisatelji, ki dobro poznajo metode, kako se zavira svoboda izražanja v ruski literaturi, saj so sami izkušali, kaj se je godilo z nji-hivimi rokopisi. Med njimi je množica takih, ki so pristali na črtanja in popravke in so njihova dela torej izšla okrnjena in oskrunjena. Skozi desetletja niso smele izhajati poezije Ahmatove in ko je Cvetajeva izdala pred deset leti prvi zvezek svojih poezij, je bilo potem uradno objavljeno, da se je pri tem zgodila velika politična napaka. Moralo je preteči dvajset in tudi trideset let, da smo mogli dobiti v roke spise Bunina, Bulgakova, Platonova, Mandelstama, Vološina, Gumilova in Kljuseva. še dljei je trajalo, da smo izvedeli, kaj je v emigraciji napisal Remizov. Bilo je prepovedano glasno izgovarjati Pasterna-kovo ime in šele po njegovi smrti smejo izhajati njegova dela in njegove verze slišimo danes celo na uradnih prireditvah."
Res je danes v Sovjetski zvezi tako, da velja za naš čas Puškinov verz: „... dovoljeno je ljubiti samo mrtve..."
Nad sovjetskimi pisatelji se uveljavlja nasilje, ki je drugod neznano. Rusija se je danes uklonila ukazu, da se mora pisatelj ravnati po tem, kaj je dovoljeno in kaj je prepovedano pisati.
„Bili so časi, ko je ruska literatura bila na višku in je vodila svet. Danes je ravno narobe in nanjo gledajo kot na siroto. Ali se še kdo spominja, kakšen je bil v 19. stol. vpliv Dostojevskega na svetovno literaturo... Danes izhajajo sicer njegova dela, vendar korigirana. . . Naloga pisateljske organizacije bi bila, da bi ustvarjavce zavarovala, dogaja pa se ravno nasprotno. Preteklost je polna dokazov, kako so pisatelje prisilili k molčanju ali pa jih celo pognali
v smrt neznano kje. Kdo ve danes, kje so grobovi Bebela, Mandelstama, Pil-njaka, Tabidza in Zabolotskega? Po 25. kongresu partije se1 je dvignila zavesa in je bilo ugotovljeno, da je nad šeststo mladih pisateljskih talentov izginilo po temnicah in koncentracijskih taboriščih. Ali se kdo zaveda pomena nji-hove izgube za ruski in svetovni svet duha in kulture? Vse je poklala policijska aktivnost Jagode, Jezova, Berije, Abakumova. Zato terjam, da kongres doda členu 29. pravil določbo, da mora zveza v bodoče zavarovati pred preganjanjem in obrekovanjem vse svoje člane in jih tudi ubraniti pred sodnijskim in policijskim preganjanjem zaradi pisateljskih stvaritev. Zveza mora preprečiti vse nezakonite ukrepe proti pisateljem."
„Sam sem popolnoma miren! V vseh okoliščinah bom izpolnjeval svoje dolžnosti kot pisatelj in upam pri tem na uspeh. Vsekakor bom pri tem bolj. učinkovit po smrti kat pa sedaj ,ko sem živ. Nikdo na svetu ne more preprečiti resnici poti do zmage! V tej borbi sem pripravljen iti zanjo v smrt Vsekakor je bilo doslej že toliko dokazov za to, da ne smemo ovirati delo peresu pisatelja, dokler je živ. V vsej naši preteklosti temu podobni dogodki niso olepšali naše zgodovine."
pomenu besede, kot da bi bila Cerkev osmi zakrament ali kaj podobnega, ampak je trajna institucija, iz katere potekajo posamezna sredstva odrešenja, namreč simbolična, učinkovita prehodna dejanja, ki naklanjajo Kristusovo odrešenje človeštvu. Tako je Cerkev torej nekak osnovni zakrament.
Druga tema je bila posvečena odnosu Svete Trojice do Cerkve. Predavatelj je, naslanjajoč se na koncilski tekst in Pavlov nauk v izrazito ekleziološkem pismu Efežanom pokazal, kako so pri zamisli, uresničenju in vodenju Cerkve udeležene vse tri božje osebe, včasih skupno, včasih posamič. Cerkev je skrivnost, katere zadnji temelj in končni smoter je v Sveti Trojici, od katere izhaja in v katero se vrača. Tako je Sveta Trojica za kristjana ne le najgloblja dogma, ker odkriva najglobljo skrivnost, notranje življenje božje, temveč tudi temeljna za umevanje dinamike odrešilnega božjega dela.
Predmet zadnje teme so bile različne biblične podobe za Cerkev, ki jih koncil na tem mestu kratko omenja: Cerkev kot ovčji hlev, čreda, kot božja njiva, božja stavba in kot neomadeževana nevesta brezmadežnega Jagnjeta. Nekoliko podrobneje je predvatelj razvil podobo Cerkve kot Kristusovega skrivnostnega telesa, te brez dvoma najbolj sintetične in najgloblje biblične podobe za Cerkev. Koncilsko besedilo nakazuje dva bistvena dopolnjujoča se vidika te podobe: organična vez, ki povezuje glavo z udi in zadnje počelo edinosti notranje nerazvezljivosti — Sveti Duh.
Po kratki debati se je predsednik Jur-čec zahvalil predavatelju za predavanje, prisotnim pa za lepo udeležbo in s tem zaključil večer.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
pred izidom
Vinko Brumen
ISKANJA
zbirka esejev
(Delo je prejelo Velikonjevo literarno nagrado za leto 1965)
Tiska se
MEDDOBJE X, 1-2
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA se lepo zahvaljuje vsem, ki so že poslali odgovore na našo anketo. Iskreno želimo, da bi se jih odločilo še več in sicer čimprej, da bo potem dovolj časa za študijsko obdelavo.
GLAS vam hoče služiti vsestransko po svojih močeh. Zelo mnogim ga pošiljamo brezplačno, da bi jih ohranili v zvezi s slovenskim kulturnim ustvarjanjem in sodobnimi miselnimi torkovi v svetu. Res pa je, da nas vsak izvod stane vsaj 10 pesov in pri tem si lahko tudi sami zru-čunate, koliko znese to za pribl. 20 številk v vsakem letu. Naj nas podpre, kdor more in kolikor more — nam pa bo to dokaz, da se bom za vaše in naše duhovno bogastvo tudi GLAS.
sveta ideje inl dejanja	ruda jurčec
NEVIHTA OKROG JERUZALEMA
KONEC ALI ZAČETEK
Arabsko-izraelska tragedija v borbah okrog Jeruzalema in na Arabskem polotoku pomeni veliko nesrečo za vse prizadete narode v Sredozemskem bazenu, za sovjetsko vojaško in diplomatsko strategijo pa po- letu 1945 prvi velik poraz. Ali bo tudi odločilen? če bi veljala stara merila, bi mogel pomeniti začetek nove dobe v smer utrjevanja miru, če pa bodo obveljale metode komunistične strategije, potem še nismo na koncu težkega in nemirnega sna, ampak na pragu preobratov, ki bodo pokazali svojo pravo nabavo že po tem, če se bodo razvijali v naglem, od Moskve diktiranem tempu. Gotovo se je tokrat odprla globoka rana v svetovni politiki in bi moral biti odmerjen zadosten čas za celjenje in zdravitev, vendar ni skupnega zbora zdravnikov — ali so ti vsaj še daleč nekje za obzorjem.
EAST OF ADEN. . .
Verjetno bo držalo, da sta bili glavni poraženki v drugi svetovni vojni Anglija in Francija. Sicer se rado poudarja, da je bil temeljito poražen in zatrt nemški nacizem, vendar je ta umrl samo na nemških tleh •—- za koliko časa? •— živi pa naprej v Sovjetski zvezi in vseh državah za železno zaveso, tudi v Jugoslaviji, in mu je ime komunistični imperializem. Ko pa propadajo velike države, se to ne dogaja čez noč. Konec druge svetovne vojne je bil sicer že leta 1945, vendar vojno stanje formalno še ni zaključeno, ker z Nemčijo še ni bila npr. podpisana niti mirovna pogodba. Ker se po maju 1945 vojskovanje na svetu dejansko niti za en dan ni poleglo (osvobodilnei vojne, gverile), je torej prvemu zatonu Anglije in Fhancije leta 1945 (obe sta izgubili kolonialne imperije) treba priključiti še drugo ali tretjo krizo — obe sta leta 1956 ob Suezu skušali ujeti korak in tam izsiliti zgraditev nove osi za tako ravnotežje v svetu, ki bi bilo še hrbtenica njune oblasti v prednji Aziji tja do Pacifika. Takrat sta ZDA in Sovjetska zveza zadavili tak poskus — in kar je sledilo, je samo še pospešilo nagli konec francoskega imperija v Afriki.
Nauk takratne krize okrog Sueza je bil porazen. Takratni predsednik londonske vlade Eden ni doživel samo živčnega zloma, ampak zlomila se je tudi os, ki je še ohranjala skupaj angleški commonwealth. Že Macmillanova konservativna vlada je začela zatrj;etvati, da Anglija ni več sposobna ohranjati svojih pozicij v okviru commonwealtha “east of Aden — vzhodno od Adena”, sedanja delavska vlada pa se je ob krizi v Vietnamu znašla v še hujšem precepu, ker je levo krilo delavske stranke terjalo prelom z ameriško zunanjo politiko; da bi v Londonu krili umik, so se želeli vsaj dovolj častno vključiti v skupen evropski gospodarski trg. Toda de Gaulle — in za njim mogoče že Moskva — Angliji ne odpre vrat v Evropo?
Naraščajoča kriza v Vietnamu pa je grozila izročiti preveč strateških področij komunistični vladi v Aziji. Velik del commonvealtha (Avstralija, Nova Zelandija in počasi sama zase tudi Indonezija) se je že priključil ameriški obrambni fronti v Vietnamu. Če bi se Angliji izvil iz rok še Aden in če' bi se celo potrdilo, da Anglija in s tem Evropa vzhodno od Adena v azijski politiki nič ne pomenita, bi zaradi prevelikih in preveč naraščajočih bremen v Pacifiku in Aziji ZDA morale misliti na umik iz Evrope. .. in cez nekaj let tudi iz Azije v izolacijo, edini res glavni cilj vse; komunistične politike v Aziji in Evropi.
SPLETKE ZA TISOČ IN ENO NOČ
Aden je bil angleško oporišče za kontrolo nad prednjo Azijo in za prometne zveze tja do Pacifika. Po letu 1956 pa je postal tudi boleča točka za Egipt in z njim vse arabske države okoli Arabskega polotoka (vsega 13 držav). NasserjeVo maščevalnost nad porazom v letu 1956, ko so izraelske vojske prvič pridrle do kanala ob Suezu, je z vso inočjo Moskva podprla. Ko bi arabske države najbolj rabile socialno in kulturno podporo, so sovjeti samo Egiptu za zažiganje požarov dali orožja za nad milijardo dolarjev. Ker so tekme med arabskimi narodi polne spletk (Orient), ki po obsegu presegajo najbolj fantastična razmerja pravljic iz ene in tisoč noči (za sestanke voditeljev arabskih držav velja pregovor: shajajo se zato, da si pri-znajo popolno soglasnost v tem, da se med seboj v niče-
mer ne strinjajo), je bilo za račune sovjetske lokavosti pač odprtih dovolj meja. Tokrat so zaigrali na Nasserjevo karto.
Proti Nasserju je bil glavni igravec za vodstvo vsega arabskega sveta saudski kralj Feisal. Dva tedna pred izbruhom novih junijskih sovražnosti okrog Sueza in Jeruzalema, se je Feisal mudil v Londonu, kjer so ga slavili in častili čisto po pravilih orientalskega potentatstva. New Statesman je prvi objavil, da je šlo za ustanovitev federacije Arabskega polotoka, ki bi ji predsedoval kralj Feisal, naslednik vseh pravih naslednikov preroka Mohameda in njegovih potomcev. Pred takim vladarjem z aureolo Meke bi Nasserjev sloves skopnel kot sneg na soncu. . . Ob njem pa so bili v Kairu zapeljivci iz Moskve in ko se je načrt za novo arabsko federacijo že skušal zasidrati v stvarnost, je Nasser sprožil krizo okrog zaliva pri Tiranu ter ob vhodu do izraelskega pristanišča Eliath v Kdečem morju. To pa je po določilih mednarodnega prava že pomenilo pravo vojno dejanje — do pravega dejanja pravzaprav pa več ni prišlo, ker je glavni izraelski sunek proti egipčanskim silam trajal samo štiri ure, dasi se je zmaga potem do konca oblikovala še štiri dni. Ruski, komunistični sen je sprhnel v tisočinki pravljice iz ene noči, in v prah je sprhnela ruska milijarda dolarjev samo v Egiptu.
LENINOVA PREROKBA
Po oktobrski revoluciji 1917 je Lenin prezmagovite tovariše miril, ko so hoteli svojo revolucijo takoj raztegniti na ves svet. Trocki je opozarjal na razruvanost v poraženi Nemčiji, ki da je bila baje godna za takojšnjo uvedbo komunistične oblasti. Toda Lenin jim je odgovarjal: „Na-ša pot v Pariz in London gre čez Peking, Novi Delhi, Kairo..." Kar je bil Balkan s svojimi homatijami v 19. stoletju za Evropo in ves svet, to postaja danes južni del Azije — veliko operacijsko področje za raztegnitev brezrazredne oblasti nad vsem svetom; včasih je Balkan služil raznim načrtom za grabljenje oblasti nad vso Evropo, danes pa požari v daljnji Aziji dejansko odpirajo pot za enako rdečo nadoblast najprej nad Evropo in potem nad vsem svetom.
KOSVGINOVI SMEHLJAJI
Kdor je kdaj pozorno opazoval dosedanje fotografije Kosygina po listih, je mogel opaziti, da se nikdar niso njegove ustnice razklenile v vsaj rahel, prijazen smehljaj — ne, njegov obraz je bil trd, kakor je bil okostenelo mrtvaški obraz cesarja Karla V. (umrl 1558), ko si je nekaj tednov pred smrtjo organiziral slovesen pogreb — sam je korakal za svojo krsto na čelu vseh dvorjanikov med petjem psalmov in valovanjem škofovskih in kardinalskih miter. Enako mrtvilo ob v notranjo hromost in zazrtost pogreznjenega obraza je bilo opaziti na Kosyginovem licu, pa naj se je na državnih obiskih sprehajal po Parizu ali Lon-domu. Da bi zatrle tudi najmanjši izbruh človečnosti vsaj v ostrih zobeh, so se še nosnice zagrizle v omrtvelost, da je sililo na površje spoznanje: te nosnice ne znajo več dihati. Res prava podoba marmornatega ali bronastega ki-' pa na pročelju kake srednjeveške katedrale.
Toda po porazu sovjetskega orožja,v nevihti okrog Jeruzalema se je Kosyginov obraz razklenil. Ko je predsednik alžirske republike Boummedienne priletel v Moskvo vprašat, zakaj je poleg sovjetskega orožja odpovedala potem še sovjetska diplomacija, ga je sprejel na letališču sam Kosygin. In zgodil se je čudež: Kosyginov obraz je zažarel v smehljaju in fotografi so ga z vseh strani lovili, kakor da bi si želeli razložiti pomen tega čudeža... In kaj vse je bilo v nasmehu! Kar žarelo je: nekdo se je pravkar ujel in flagranti — ujeli so tatu. . . ujeli so po-tološkega nesrečneža, ki je pravkar zažgal celo mesto, razlil ogenj na celo domovino, podstavil dinamit za eksplozijo enega, dveh_, treh kontinentov — pripravljal vse potrebno za apokaliptični konec vsega sveta.
Toda ujel se je in flagranti. .. Malo je manjkalo, da mu ni uspelo.
In kaj bo z Adenom in svetom tostran in onstran meje novega ravnotežja svetovne politike.. . Seveda se bo govo-
Špinovih očci nepismen, bi utegnilo biti verjetneje obratno: da so ta pripovedovanja prav tista folklorna tla, ki so dala tudi Levstikov literarni cvet. Vsekakor: ta pripovedovanja, ki jih bo govoril Vombergar sam, bodo središče tega Krpanovega večera. Morda bodo pomenila veliko literarno zgodovinsko novost, vsekakor pa bodo vsaj podoba in obenem že nakazilo smeri, kje naj narodopisci doma iščejo, ugotove, potrde, zavržejo ali vsaj dopolnijo to gradivo.
Druga novost pa pravzaparav ni več novost: ko me je notar Jože Lesar opozoril, da ima pri sebi pripravljen za tisk ogromen rokopis Zgodovine Ribnice in nje okolice, kakor jo je napisal rajni dekan Skubic, iščoč gradivo po starih knjigah in urbarjih je zasledil v njej tudi mnogo omemb nekdanjega ,,tihotapstva s soljo“, kot ga poznamo mi iz Krpana. Nam se čudno zdi, da bi predstavljala sol tako vrednoto, da jo je bilo treba tihotapiti z nevarnostjo ječe. Izpisal mi je te podatke in mi jih poslal v vporabo, za kar sem mu hvaležen. Tedaj sem mislil, da je to novo odkritje k gradivu za zgodovinsko razlago Krpanove vsebine. Toda po posredovanju univ. prof. dr. Jevnikarja iz Padove sem dobil izpise iz Paternujeve izdaje Krpana za Klasje, kjer govor: o tej tradiciji s soljo že v starih časih, še celo pa po francoski okupaciji. Naslanja se le na tiskane vire. Ker pa so Skubičevi podatki vzeti tudi iz urbarjev, naj bodo dopolnilo k motivu, ki je v literarno razlago Krpana prišel doma šele v povojnih časih, pa je nam v emigraciji še neznana.
Povezavo in komentiranje teh dveh ,,novosti" bom skušal podati na tem predavanju, ki ga bodo uvedli fragmenti odlomkov Severjeve, Lipahove in drugih recitacije na ljubljanskih ploščah. Mislim, da bi bilo lahko koristno naši šolajoči se mladini, učiteljstvu v globlje razumevanje tega prvega slovenskega pripovednega mojstrskega dela, vsem pa uvod v bližajočo se krstno predstavo Vombergarjeve dramatizacije, ki bo prevzela marsikak motiv iz tega ,,predlevstikovega krpana"!
Konec maja je bil v Celju kolokvij arheološkega društva Slovenije, na katerem so obravnavali vse vidike zgodnje antike na Slovenskem. Kolokvij so sklicale slovenske zgodovinske ustanove in se ga je udeležilo 40 arheologov iz Slovenije ter 10 gostov zgodovinarjev iz Hrvatske, Avstrije in Madžarske. Na dveh dneh kolokvija so obravnavali 35 tem, ki so bila podajana razdeljene po komisijah in sekcijah. Vsi pa so služili ugotavljanju rimskih spomenikov na slovenskih tleh. — To pa je bil dejansko že četrti kolokvij te vrste ter se je medtem podrobno obravnavanje razširilo že na sosedne pokrajine Slovenije. No koncu so vsi udeleženci napravili skupno ekskurzijo k rimskim spomenikom južne Savinjske doline, ter je ogled zajemal gomilsko grobišče v Preboldu, antične spomenike v Šempetru in rimsko legijsko taborišče v Polzeli.
— Tretji zvezek bratislavske revije Mlada tvorba (maj 1967) prinaša 12 strani posvečenih prevodom iz slovenske književnosti. Najprej so dali prostor pesniku Kajetanu Koviču in besedilo pospremili s kratko pesnikovo biografijo. Sledi esej Cirila Zlobca „Slovenska poezija - danes", ki mu je priključenih pet pesmi Gregorja Strniše, pa tudi tu ni imena prevajavca. Odlomek iz babilonskega stolpa" Vladimirja Kavčiča je pa prevedel Vatiszlav Hečko, lektor za slovenski jezik na univerzi v Bratislavi. Takoj namreč sledi Hečkov esej „Sloven-ska literatura nekoč in danes", vendar je čudno, da ime avtorja ni navedeno. Božidar Borko se ob tem vprašuje, kaj bi moglo biti vzrok, da je ime izpadlo.
— Društvo slovenskih književnikov je v Piranu postavilo dom za slovepske pisatelje. Vendar poslopje ne bo samo last Slovencev, ker so v Pragi sklenili prizidati še nekaj prostorov in poslopij za češče književnike. Oboje so slovesno odprli 13. maja. Dom je pri Belem križu nad Piranom.
— Celje je sredi maja imelo zanimivo pisateljsko prireditev. Sklicali so sestanek upokojenih pisateljev in prosvetnih delavcev, kjer so svoja dela brali Stane Trček (Robanov kot), Metka Raj-nerjeva (Pesmi za otroke) in Franjo Roš (Usodni Djerdap).
— Predstavniki Združenja poklicnih gledališč so se zbrali ob času Sterijine-ga pozorja v Novem sadu na občni zbor. Razpravljali so največ o finančni krizi, ki ovira razvoj gledališča in o samoupravi posameznih gledališč. Za bodoča štiri leta je občni zbor izvolil novo vodstvo, ki ga sestavljajo: Miša Hadžič kot predsednik (upravnik novosadskega gledališča) ; prvi podpredsednik je Sveta Jovanovič, pomočnik direktorja Drame
Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, po rodu Srb; drugi podpredsednik je Šukri Alfovič, direktor gledališča za šiptarsko in turško narodnost v Skopju. Slovensko gledališko dejavnost torej zastopa — Srb.. .
— Med vodilne violiniste štejejo v Ljubljani Dejana Bravničarja, med pianisti pa zavzema podoben sloves Aci Bertoncelj. Nedavno sta bila na turneji po Sovjetski zvezi, v maju pa odpotovala na desetdnevno turnejo ne Češko.
— Mariborski učite!jiščniki so bili na obisku v Gradcu, kamor jih je pohabila tamkajšnja deželna vlada. Pripravili so tudi dva koncerta in nastop folklorne skupine. Želi so velik uspeh. Graško uči-teljiščniki pa so obljubili, da bodo kmalu obiskali Maribor.
— Pri založništvu Tržaškega tiska je nedavno izšla kot brošura na 24 straneh drobnega tiska razprava Zorka Jelinčiča ,,Razvoj slovenskega ribištva". Dejansko pa je razprava o starodavnem čolnu slovenskih ribičev „čupi“.
— Pri založbi Gugnali v Modici je izšla nedavno brošura “Alojz Gradnik il poeta delPanima italoslava”, ki jo je
napisal tržaški profesor slavist Umber-to Urbani. Pri natisu pa so se vrinile hude napake, ker avtorju peša vid in ni mogel opraviti vseh korektur, kakor bi bilo treba. Tako nekatere napake naravnost spreminjajo smisel, tako npr. Ziate lestve namesto Zlate lestve. Profesor Urbani zelo dobro pozna slovensko slovstvo, saj je po rodu iz Istre (Urbančič) in je bil med okupacijo od 194 Ido 1943 cenzor na visokem komisariatu v Ljubljani.
— Francoski pisatelj moderne smeri Claude Simon je v prvi polovici maja obiskal Ljubljano, kjer je imel več predavanj v dvorani Društva slovenskih pisateljev. Mladi romanopisec je zaslovel pred leti z romanom „La route des Flandres". Pripada smeri novega romana ali „protiromana“, vendar se v tehniki drži bolj Prousta in J. Joycea kot pa Robbe-Griileta ali Nathalie Sarraute.
— Umrl je v Belgradu Pavel Ho-lotkov, ki je bil v letih 1925 - 1928 tudi član ljubljanske Opere. Rodil se je v Rusiji leta 1888 in je po oktobru 1917 odšel v tujino, kjer je nekaj let nastopal na odrih oper v Nemčiji, dokler ni leta 1921 postal član belgrajske opere, kamor se je vrnil po letu 1929. Nekaj časa je bil tudi član opere v Skopju.
(NEVIHTA)
rilo, da se bo nadaljevala tekma za. posest »bogatih petrolejskih vrelcev", dasi je že dolgo znano, da so petro-Ijska polja po vsem svetu toliko narastla, da so zapadni zavezniki ohranjali trg arabskim petrolejskim lordom v Arabiji in drugod samo za to, da bi tako prišlo vsaj nekaj sredstev za napredek med te nerazvite narode. Dasi so bile to milijarde »kapitalistov", so vendar pomenile kljub temu nekaj več koristnega kot pa milijarde orožja, s katerim pa so si sovjeti hudo, hudo sami ožgali prste — na srečo vsega človeštva.
In mir — kajti politiki se vedno bore za ohranitev naj-
vr.čie dobrine sveta in vsega človeštva — miru...
Če je bil mir dosedaj že podoben premraženemu dojenčku, potem so mu v krizi okoli Jeruzalema slekli še zadn i i haljico. Kot prva reakcija se je pa le zjasnilo — mogoče za hujši pretres: nenadno sta se po dolgem času spet sešla na, tajne pogovore ameriški ter komunistični kitajski veleposlanik v Varšavi (usihaje so se vlekli že dvanajst let, pa so sedaj nenadno spet oživeli). Mnogo bolj pretresljiv pa je dogodek v kitajskih stepah Sinkianga, kjer so atomski strokovnjaki sprožili prvo kitajsko hidrogensko bombo.
Ali so na obzorju kralji z vzhoda in zahoda, ki bi ubogemu, golemu detetu miru prinesli dovolj obleke in darov, pa je poglavje za drugačna, nova razmišljanja.