List 33. Gospodarske stvari. Radič, celo leto fina salata. Spisal R, D—e. 262 Po naših dobrih senožetih zapazimo, in to še posebno po otavah, vsako leto vse polno nekih živo-mo-drih (plavili) cvetlic, katere so na visocih in fraska-stih steblih umestjene. Zvećer se cvetlice razprejo, zjutraj pa, kedar solnce dobro greti prične, zopet stis-neje. Te cvetlice so cvetje tako zvanega divjega re-grada, ali kakor se tej rastlini še drugače in baš pravilno pravi, divjega radiča. *) Botanično se zove latinski: „Cichorium Intybus", nemški pa: Cichorie. Ko so pričeli nekdaj za drago kavo v Evropi surogatov (nadomestil) iskati, našli so v žganih radičevih kore-nikah kavi še najbolj podobni okus, in zato so iz radičevih korenik neko kavo napravljati začeli, katera se še dandanes „cikorija" imenuje, ako tudi znabiti prav nič radičevih korenik v nji ni. Na Francoskem in Italijanskem kultivira se radič uže od nekdaj po vrtih kakor rastlina za salato služeča, kultivira se pa tudi v kaj veliki meri na slovenskem Primorskem, okolo Gorice in v vipavski dolini. Da Primorci pridelujejo radič na polji, cele njive imajo z radičem obsejane, in ako se pride v zimskem času, to je, od sv. Martina pa noter do velike noči na goriški zelenjadni trg; vidi se lahko verbas pri ver-basu najlepše rumene in rudeče pisane radičeve salate. Eadičeva salata je po svoji zunanjosti kaj vabljiva, ona je pa tudi po okusu istinito fina, in zaradi prijetne grenkobe, katero obdrži, tudi kaj zdrava, pre-bavljenje podpirajoča jed. Ako človek za večerjo radič je; čuti sledeče jutro odločno lakoto. Radič vživa se pa, kakor salatna rastlina, ne le v zimskem času in v bledenem stanu, ampak tudi v spomladnem, poletnem in jesenskem času, v naravnem zelenem stanu. Po/iir^jam daje skozi celo leto fino salato, in zato bode gotovo na mestu, ako p. n. čitatelje „Novic", kateri radiča še ne pridelujejo, z njegovim pridelovanjem soznanim. Ustreženo bode s tem znabiti ne le tistim srečnim, katerim je naloga, v zimskem času in ne manj tudi v poletnem obilo pečenke povživati, kakor zajcev, kapunov, puranov itd., ampak tudi tistim, kateri morajo večinoma tudi samo salato brez pečenke za ljubo vzeti. Radiča je več sort; sorte razločujejo se posebno po velikosti, celoti in barvi listja, v naravnem in bledenem stanu. Za zimsko rabo najpripo-ročljivejša sorta je tista, katera ima jako veliko, in sicer v naravnem stanu umazano tamno-rudeče, skoro črno, v bledenem pa živo-rudeče in belo-pisano listje. **) Za poletno rabo je vsaka sorta dobra, magari divja, iz senožeti vzeta. Za zimsko rabo vseje se radič redko, zgodaj na spomlad, na dober, gnojen, posebno pa globoko prekopani svet. Naši Primorci, kateri v zimskem času v veliki meri z bledenem radičem trgujejo — izvažajo ga v Ljubljano, v Gradec, na Dunaj itd., — sejejo radič med zimski ječmen, kakor korenje. Koj mlad radič se rabi lahko v naravnem stanu, kakor salata, ko mu pa po večkratnem požetji listje uže trdo in kosmato postane, žanje se za pre-šiče. kateri ga surovega kaj radi žro. V krajih, kjer v zimskem času sneg ne pada in kjer zemlja prav močno zmrzne, pokopljejo se korenike na jesen in pri-sujejo se v vlažno zemljo kake kleti, v kateri ne zmrzuje, ali se pa na vrtu v kako jamo, kakor krompir ali repa, zasujejo. *) Ime „radič^^ ni pravo, kajti Italijani vživajo korenike te rastline, odtod laško im^ „radicio", slovenski izgovorjeno „radičio", od la radice == korenika. Pis. **) Kdor si želi semena, obrne naj se na g. Potacki-ta, trgovca v Gorici, in naj praša po bolonješkem radiškem. Pis. V krajih, kjer sneg zapade, ali pa, kjer sneg sicer ne zapade, zemlja pa tudi hudo ne zmrzne, kakor v Vipavi in na Primorskem sploh, se pa korenike celo zimo, za rabo sproti izkopujejo. Izk:opan8 korenike se vsega listja oproste, kar se ga jih še drži in na spodnjem konca vodoravno toliko prikrajšajo, da ostanejo malo ped dolge. Debelejše ko so korenike, tem boljše so, zato se more, kakor uže rečeno, radič bolj redko sejati. Izkopane, in kakor povedano, pripravljene korenike, vlože se v vlažni pesek — najboljši je iz cestnih jarkov pobrani — ali pa v navadno zemljo pod jasli gorkega hleva (glej podobo št. 1.) ali pa v gorko klet, ali v cvetličnjak, kdor ga ima. Podolgič preko zida pod jaslami naloži se v podobi viseče stene peska ali zemlje, katero črka a za-znamva. Vrhu peska dene se, ako se hoče, prav hitro radič zadobiti, za veliko ped na debalo gorkega konjskega gnoja, katerega črke h zaznamvajo; ako je pa čas, na radič dalje časa čakati, opravi se tuli brez vsega gnoja. Vrh gnoja ali pa tudi le vrh peska ali zemlje a vlože se konečno korenike^ in to tako, da pride vrh vsake malo ped visoke ia ravno tako široke lege peska ali zeaalje lega korenik. Konečno pokrije se še vsa tako narejena skladnica s kako šturijo ali plahto, da živina do radiča ne more, d i je pa tudi radič v temi, v kateri se edino lepo bledi. Ako je hlev gorak, in uže celo, ako se skladnica s konjskim gnojem napravlja, zadobimo uže v osnih dneh kaj lepo in okusno radičevo salato, katera se požanje ter povžije. Vsaka skladnica se zamore dvakrat požeti, na kar se korenike izmečejo ter nove vlože. Kdor ima cvetličnjak ali gorko klet ali večji prostor v govejem ali konjskem hlevu na razpolaganje, zamore korenike tudi tako vložiti, kakor to podoba št. 2. kaže, namreč ne v podobi skladnice, ampak navadne lehe. Kdor pa nikakega večjega prostora na razpolaganje nima, poslužuje se lahko še tretjega načina pridobitve radičeve salate v zimskem času, in ta obstoji, kakor podoba št. 3. kaže, iz čez in čez prevrtanega sodčeka, v katerega so radičeve korenike zataknjene, in čez katerega je kaka kadca poveznjena. Tak sodček se lahko v kuhinji sami ali pa v najmanjši kleti postavi. Za zgodaj na spomlad fin radič zadobiti se puste korenike čez zimo na prostih lehah, katere se ali uže na jesen z lahko zemljo, postržki, listjem itd. za kake tri prste na debelo zasuje ali se pa to še le na spomlad stori. Kakor hitro se iz tako nasute zemlje ra-dičevi listi kazati pričnejo, se zemlja odbrba ter radič globoko iz tal izreže. Tako zadobljeni radič je odločno najukusnejši. V poletnem času se vživa čisto nič ble-deni radič, dokler je še prav majhnega in nežnega lističa. Tak poletni radič, katerega Italijani „radicio del primo taglio", to je, „radič prve žetve" zovejo, se že zadobi, ako se radič vsacih 14 dni na bolj senčnate lehe prav gosto vseje, in ob času suše pridno zaliva. Tak radič se dvakrat, k večem trikrat požanje, ter kakor jako okusna poletna, salata vžije. Največe vrednosti je tak poletni radič za južne kraje, kjer suša rada škoduje, in kjer se navadna salata zaradi prevelike vročine in pomanjkanja vode za obilno zalivanje le težko prideluje. Seme naredi radič še le v 2. letu. Kakor uže enkrat omenjeno, uživajo Italijani od radiča korenike, katere v ta namen prav debele pridelati skušajo. Korenike skuhajo in zabelijo jih z oljem in očetom. O dobroti te jedi nimam skušnje. Kaj fina 263 in zdrava salata je pa divji radič, kakoršnega se na^ spomlad lahko polno po senožetih navrta, ako se skuha; ter skuhan in ohlajen zabeli.