214
Upanje.
Veliko izverstnega se je že pisalo v muogih časopisih o silni potrebi, nas domači jezik v šole in uradnije vpeljati. Komur debela mrena oči ne zakriva, lahko ve in spozna, kaj da ljudstva hasne, kaj dežela želi. Število podpisov očitno za   peticijo   nabranih   to poterdi.    Oe to obilno
215
število ni še zadostno, se jih lahko še toliko in več nabere. Vemo za zlo vljudene kraje, kjer ljudje pravijo: Radi bi bili podpisali, pa nam nihče od te prošnje le zinil ni. Res da to, kar peticija zahteva, nam že poprej dane najvišje postave zagotovljajo; kje se pa po njih ravna, ali v šolah ali uradnijah? Kdor ljubi rod in domovino, komur i zo Draženje in blagor ljudstva nista prazna reč, kdor hoče pošteno zaslužiti in vživati slovenski kruh, mora ves Slovenec biti. Verli domoljub, nepozabljivi knez in škof Wolf so leta 1852, ko je nek vradnik med obedom rekel: „Kaj ne milostljivi knez, za nas stare bi bilo preveč in prehudo sloveusčine se poprijeti, ker le nepokojna mladež nepremišljeno to vpije!" odgovorili: „Pop r ij e l sem s e , ker zadeve časa to terjajo, kar je mogočedoma-čega jezika." Vradnik je omolknil. Dr. Brunerv v W. K. jako toži čez trinoštvo Francozov v Elzasu. Žalosti mu serce poka, da se nemška mladina v Elzasu sili celo nauk vere po francozko učiti. Ali se vera ne da tudi po nemško tako dobro, kakor po francozko učiti? vpraša dalje Bruner. Skušnja kaže da.
Ravno tisti Bruner bo šolskega svetovavca Mareša na Češkem, ki vse Čehe ponemčiti želi, zagovarjal, in gotovo ne bo hotel verjeti, da so slovanski jeziki pripravni za nauk vere, če tudi skušnja kaže, da so. Kako čudna je vendar pravica nemška!
Velik križ je pri nas, da vsaka stranka se le enega časnika ali časuikov ene baze derži, in se tako Slovanom sovražnega duha prav hitro naserka. Za pravično razsodbo je treba čuti tudi nasprotno misel. Vi vpijete, kako vse želi slovenske uradnije, mi reče nekdo, zato je pa treba tudi druge poprašati. Ktere ste pa vprašali? Našteje mi mož nektere oktroirane župane, kteri so zavoljo nemščine od sosedov voljeni biti mogli, posebno ker jih je vodja volitve priporočal. Taki možaki morajo hote ali nehote tako govoriti, sicer bo njih imenitnost naglo pri kraji. Kako bo nam pravičen, kdor svoj živi dan ni druzega čital, ko „Laibachercou, ali kdor na besede židovskih listov vse upanje stavi?   („Gegenwart" se zna še s pametjo srečati).
Naš slovenski narod ne spi več tako terdo, kakor bi si kdo, ki ni v bližnjem dotičji s prostim ljudstvom, misliti utegnil. Idea narodnosti je že tako globoko vtisnjena, da njeni nasprotniki, ko nemško priporočajo, ne delajo Avstrii v prid, le Garibaldizmu pot trebijo. Sedaj se še zamore v narodnem duhu od zgorej ljudstvo po postavni poti do deželjenega konca napeljevati, prav lahko se še vse tako vravna, da bo na vse strani prav. Če se pa še enkrat slovanski duh v terde nemške in madžarske verige hudobno vkuje, ta sila dolgo terpela ne bo; od zdoiej se bo jelo gibati, in kar bi se znalo zakasniti, se bo potem v močnih skokih doveršiti hitelo.
Svobodni Slovani le zamorejo še biti močni steber Avstrije in jo ohraniti, da ne razpade med Nemce, Lahe in Magjare.   Upamo toraj, da bo:
1. Naša častita duhovščina^), kjer se se to ni uresničilo, rojstne, kerstne, mertvaške, oklicne in druge slovenske farane zadevajoče liste, slovensko pisati jela, saj tega nobena postava ne prepoveduje. *#) Ne morem tukaj šematizma ljubljanske škofije prezreti. Bog zna, zakaj se še vse imena v bohoričici tiskajo! Pastirski listi se po Gajovem pišejo, zakaj bi se imena ne? Odgovor, da se le tako sorod bina spričati zamore, je prazen izgovor; vsak  ve,   ktere nove   čerke   se   imajo   za   stare   staviti.
*) Pošteni slovenski, obširni in prav dobro vredovani časopis „Ost und Westw duhovščino slovensko premalo pozna. Po deželi saj ni centralistov med njo; do malega je vsa duhovščina uneta za pravice naroda. Ve dobro, da vera katoljška, ktero ozna-nuje, je za vse narode in jezike, in da slovenski duhovščini je od Boga odločen slovenski rod, slovenski jezik.
**) Mnogim bi pac gosp. Blaznik vstregel, ako bi doticne for-mulare po slovensko natisnil.                                              Pis.
Toliko zmešnjave Gajščina naredila ne bo, kolikor jih je nemščina napravila. Ko bi bil gosp. Marušič pri izdelovanji svojega govora o imenih, še več starih kerstnih bukev prebiral, bi nam bil lahko še več napak očital. Noter do sedanje dobe se najde dovelj tvarine po njih za zidanje babilonskega stolpa. Vsaki po svoje imena zarisa, da so potem knjige za istino pisane. V starih bukvah se nahaja Špan, Španc, v novejših Zupan, Zupane; celo tako deleč je prišlo, da se v kerstnih bukvah bere Španc, v izpisanem listu pa Zupane. Ce takemu bogati stric umerje v Ameriki, kako bo spričal svoje pravice do dedšine!? Ali so torej imena ostale nespremenjene, ko so nekteri, ko klop kože, nemščine se poprijeti? Le pokvarile so se! Pišimo slovanske imena po slovansko, nemške po nemško, in ne delajmo \z wkovačev" „šmidov". Paziti je pa treba, da se tudi na kako drugo vižo imena ne popačijo; na pr.: Oče je zapisan v kerstnih bukvah Bernik — hči je Bernca — hčere sin je že Berča.
2. Nauk vere se bo saj prihodnje šolsko leto povsod začel učiti v domačem jeziku. Ko bi v družin rečeh zastonj, za en čas zna biti, brez uspeha upali, kar nauk vere zadene, se menda ne bomo ogoljufali. Binkoštno nedeljo ni Bog svojega sv. Duha jezikov čez vse ljudstvo razlil, temveč le na učenike aposteljne, in tako je On sam pot odkazal, kterega se morejo vestni učeniki vere deržati. Kakor je nekdaj Herodež nedolžne otročiče mučil zavolj Jezusa, tako se še sedaj mučijo deca v prid vere na Jezusa. V prid vere morebiti? Nak, to terditi bi bilo nespametno in greh. Slišali smo gospode katekete, kteri so si svoje dolžnosti zavedni, da v četertem razredu ljudskih šol otroci zlo keršanski nauk pozabijo. Kaj se ga ne uče več? Pač uče se nemške besede, duh nauka in lastni prevdarek se pa zgubi. Zgodovine iz sv. pisma, tako lepe in za otroke pripravne le malo hasnejo, veliko truda pa stanejo; uče se po nemško! Celo sv. evangeli se po nemško v glavo tiiieil! Ko bi otrok prav dobro po slovensko keršanski nauk, povestice iz sv. pisma ali evangeli se naučil, in bi se iz-verstno v domačem jeziku odrezal, ali bi dobil „izverstno" ? Tako se uče otroci najbolj važno reč za čas in za večnost brez pomislika, derdrajo to, kar so si v glavo vtepli, in tako se navadijo tistega nesrečnega „ju-rare in verba magistri"; kar koli se jim pove, če tudi ni pravo, se nauče poklepetati. Dobro smo znali povestice od Mozesa od besede do besede po nemško. Ko pridemo v višje šole, nam je nek učenik (bil je Nemec in je po Slovenskem tudi menda hotel „nemško kulturo** ukoreniuiti) nekako tako-le od Mozesa klatil: Mozes je po naključni prišel na dvor Faraona, kjer je, mož bistre glave, na visoko stopnjo omike se povzdignil. Zavolj nekega umora je zapustil kraljevi dvor ter je zbežal. Pri Jetru v hribih je imel priložnost, vse kraje po pušavi pregledati. Poznal je plitve kraje rudečega morja, odstop in nastop vode, za studence v puščavi je vedel; — treba je bilo v sužnosti spri-deno ljudstvo za vojsko močno storiti, torej jih vodi 40 let po puščavi, da jih vterdi in da novi rod spodraste. Za-stopljen z Jetrom in duhovščino tistega kraja da po dolgem posvetovanji zapovedi; sirovemu ljudstvu se je veliko dalo viditi, kar ni bilo tako itd. — Vsi smo bili katoličani, vsi smo se enkrat na pamet drugač in bolj prav to učili, osvojili si pa nismo tega, misliti nismo znali, vse nam je bile prav, kar je učenik povedal. Drugač bo pa, kadar bo domači jezik podlaga nauka sv. vere. Nemško modrovanje tako deleč med katoljško našo mladino bresti ne bo smelo. Naši pošteni rojaki pridejo v Beč in drugam po svetu. Vse kaže, kako gorko jim blago serce v ptujem še bije za ljubo domovino. Malo pa v spomin vzamejo vero Slovencov. Ko bi bila v domačem jeziku jim v serce vtisnjena, bi se gotovo spominu domovine spomin vere domače zapletal, kakor jim vedno blag ostane spomin verle slovanske matere in tega, kar jih je mati naučila.
*
216
3. Cerkveni raca ni se bojo menda tudi po slovensko delali, ker boljši kontrole ni, kakor so ključarji, kteriui so vse zadeve cerkve do picice zuane. Ti bojo sami lahko račune prebirali in bojo tudi vedili, kaj bojo podpisali. Le en-malo preveč formularov se nam kaže pri cerkvenem računu za prihodnji čas. Tukaj konkordat gotovo ni nič premoženju cerkva pridobil, saj bojo formulari in pisanje pri ne-kterih majhnih cerkvicah borne dohodke snedli.
4.    Cesarske uradnije bojo Jkmali do županov in ljudstva po slovensko dopisovati jele. Županov, kteri so terdi Slovenci, se nobeden nemškega jezika naučil ne bo. Ce vradnije slovenskih dopisov ne bojo sprejemale in slovensko dopisovale, bo slabo za srenje. Culi smo previdnega kau-tonskega predstojnika reči, da nobena reč in nobena terjatev ni tako pravična ko ta. Saj nobeden ne terja tukaj lepotične slovenščine, tudi kak gerraanizem nam ue bo v pohujšanje. Da le ljudstvo ume, je že dobro, s časom bo pa bolje. Če se to ne zgodi, bo kakor do sedaj kmet jezika na posodo iskal, vradniki bojo pa prazno slamo mlatili. Čemu leži na županovi mizi konec kvatrov izpisek tistih, ki davka niso še plačali? čemu protokoli rekrutbe in druge take reči? Zato, ker postava to veli! Oča župan pa ne umejo nemškega, sosedje tudi ne, in tako se dela brez namena, pisarji plačo vlečejo, papir se trati — in der-ža vn i dolg raste!
5.     Notarji bojo pokazali, da niso kake pijavke ljudstva in tužni izrazek preteklega desetoletja, ampak da ljudstva potrebe poznajo in tiste, od kterih žive, ljubijo. Notarji bojo gotovo saj take pisma, ktere kmet rad večkrat doma še pogleda, za dober s slovenskimi žuli pridobljeni denar dobro po slovensko delali.
6. Naši nasprotniki se bojo poboljšali in enkrat spoznali, kaj je za nas in za nje dobro in prav. Terdovratni bojo pa gotovo svoje kopita pobrali in bojo šli drugam med Lahe ali Nemce ali Magjare kruha si iskat. Srečno pot! Le dobro naj prah na meji Slovenije od pet otresejo, niso nam miru prinesli, ne privošili, torej ga tudi odnesli ne bojo.                                                                           — m  —