LISTEK. IVAN ERJAVEC: Na poti.. . Pozno popoldne je že bilo, ko je izstopil na samotnem in dolgočasnem koloovoru. V eni roki je nesel palico, v drugi Da majhen kovčeg, oguljen površnik je pa vrgel čez ramo. Zive duše ni bilo nikjer, *amo suh, starikav postajenačelnik je se«el na klopi pred postajo, iztegnil zdajpaz*3aj roke in široko zazdehal. Stopil je k »jemu. »Oprostite, jaz sem Peter Komar, novo mienovani učitelj pri Sv. Trojici. Kod ¦aj hodim?« 3Ka-a-a-aj?« »Kod drži pot k Sv. Trojici?« »E, daleč imate, daleč. Vidite, tam v «aijavi, visoko gori na hribu cerkev, ki ^Lr0*1^ nefea* Spodaj je menda vas, ni^1" bil tam, čul sem tako«. Stopil je na belo, prašno cesto, ki se je vlekla preko kamenitega polja in sivorjavih pašnikov. Težko in trudno je dihala ta zemlja, vsa onemogla in izžeta. Zagrizle so se v njo koščene roke, napajal Jo je znoj in še je rodila v bolečinah, da so se nakrmili otroci in kovali bajoneti. Šel }e dalje med njivami in počasni, oprezni so bili njegovi koraki. Saj je stopal, kakor med prsi matere, ki je vsa onemogla in izsušena še vedno dojila svoje otroke. Ko so se izkopali iz naročja, so jo zapustili in šli ter se zarili pod tujo zemljo in prodali svoja telesa, kakor rojena iz granita za senco fabriškega dima. Ah, videl jih je tam v mestu, pod mrak so se valili med visokimi hišami in bogatimi izložbami, vsi temni, sključeni od monotonega kljubovanja strojev. Vsak večer jih je videl, ko so šli nemi in onemogli, a čul je njihovo prošnjo, izvito iz srca, ki je donela do neba. Niti besede ni preslišal, ko so ga prosili, naj gre k materi, stari in onemogli in ji obdrži ter reši zadnjega sina in pripoveduje naj ji o njihovem trpljenju. Čul je ta nemi krik izkrvavelih src in pripravljal se je na pot, kamor so ga po- šiljali ti tisoči. Vzel }e na pot — popotnik — palico in torbo ter šel in sedaj ji gleda y obličje, zapuščeni materi, tej kameniti izsesani zemlji. Šel je dalje in dalje, težki in trudni so bili niegovi koraki, od izhoda pa je tiho prihajal mrak in pred seboi zagledal temno hribovje, kakor klop pošastnih centavrov. Zazeblo ga je okrog srca, zakaj v tisti minuti je videl, kako dolga, neskončna je njegova pot, in v srce je kanilo spoznanje. Pot se je začela dvigati, drevje je postajalo vedno gosteje in gosteje, tuintam je zažarela zvezda izmed gostega, temnega vejevja. Prozorna senca je hušknila mimo, postala za hip in se mu zarežala v obraz: Krhka je tvoja palica in prazna je tvoja torba, Peter Komar, zakaj tvoja pot je namenjena k solncu ... K kolncu, solncu — je odmevalo v njegovi duši. Pred seboj je zagledal one tisoče trpečih iz mesta, neskončna procesija je bila, in kazali so mu pot k Sv. Trojici — v šolo. In iz šole se je vzpenjala pot visoko pod oblake, k solncu, vsa bela in široka. In že je videl pred seboj mala. drobna telesca, zavita v umazane in raztrgane cape. Tako nedoižno so se blesketali ti očki in on sredi med njimi — seje, seje v to mlado, koprnečo njivo, ki bo nekoč rodila, in solnce bo poljubljalo zlato klasje. On bo pa čuval, da ne pridejo ptlce izpod neba in tniši jz rovov in ne pozobIjejo rumenega žita. Ne, to seme bo ostalo doma, na jesen bo zaplodilo novo in to zopet novo, in to kroženje bo brezkončno. Predramila se bo zemlja in zavriskala, da se bo razlegalo od vzhoda do zahoda. Prav v predmestjih egiptovskih mest in v ameriških in westfalskih rudnikih bodo čuli klic odrešene domovine in kakor piščeta bodo tekali pod njen krov. Kamenita cesta je prešla v kolovoz, ki se je vzpenjal vedno strmeje. Težka in neprodirna tema je ležala na zemlji, zdajpazdaj se je izpodtaknil in omahnil v stran Stopil je s kolovoza, pogrnil po tleh površnik, dal pod glavo kovčeg in zaspal. — Tako je hodil učitelj Peter Komar na svojo prvo službo k Sv. Trojici.