Joža Lovrenčič:
Tonca iz lonca.
Nenavadna zgodba iz starih časov. 3.
edenka pred čevljarjevo hišo je že odcvetela in ščin-kavca, ki sta v njej gnezdila, sta letala na trato in iskala hrano za mlade. »Griču, griču, hrane otročiču!« se je oglašal samec med zeleno travo, mecltem ko je sedel vrh preklje na njivi srakoper in se s svojim šlek, šlek norčeval ter se poganjal v zrak za hrošči, iz gozda pa se je javljala zdaj tu zdaj tam nemirna kukavica in preko rebri je zdaj s tega zdaj z onega trhlega debla v sunkovitem poletu zaklical detel, da bi rad pil, pil . . . V grmičju za hišo se je neredko splašil kos in opozarjal na pretečo nevarnost, ob kaieri se je zgrozil. Maeka potepenka ga je s svojimi zelenimi očmi sprernljala in čakala, kdaj se ji tako približa, da bi mogla šapniti po njem. Tudi kokoši, ki so zašle s petelinoin iz vasi v grinovje, so kaj pogosto prestrašene zakokodakale in se s petelinom vred kakor neiimne pognale iu zafrfotale z brega do biš v vasi, kjer so še dolgo oznanjale, da so srečno ušle lisici, ki bi rada kar vse po vrsti odnesla v svoj brlog.
Pomlad   je   že   prehajala v poletje  in   zato  ni   bilo nič čudno,   da je klada   drv   in butar ob steni čevljarjeve   hiše  izginila  in  je  bilo   tam le
še nekaj čokov in grč, ob kate-rih je Polona vednogodrnjala, ko je morala za-kuriti.
Ko se je. le-pega jutra spet mučila, da zaneti ogenj, jo je po-trpljenje minilo. »Danes pa kar pusti šila in kopita! V gozd morava, da se založiva spet z butarami in po-štenimi     drvmi.
Če ne maraš, potem pa kar sam kuri in kuhaj, boš  videl,  kako je pri-jetno !«
Tona je vedel, da ni prijetno, in zato je odložil šila in  kopita,  vzel sekirico in bil pripravljen.
»Ali naj grem ?< je vprašal ženo.
»Le pojdi,   jaz pridem že za tabo!   Pristaviti   še moram  lonec   boba, da se uarna do  poldne skuha.«
Tona je odše], Polona pa je piebrala bob, ga dvakrat oprala v skledi vode in ga dala v lonec, nakar je še stopila pred hišo,  prinesla naročje
34
grč in še v drugi  roki  debel  čok in naložila  toliko  na  ognjišče, da  bi gorelo, dokler se ne  vrne.
Ko je vse tako uredila, je zaprla vrata, samo prekrižano okence v njih je pustila odprto, da bi se dim lahkc neovirano valil iz kuhinje, in je odšla za možem v gozd.
Čok se je ob greah, ki so se kmalu ^nele, cmeril in cmaril, kakor bi mu ne bilo ljfubo, ko so ga začeli oblizovati plameni in so izganjali iz njega zoprno vlago, katere se je navzel tam na voglu pod kapom. Bolj ko so ga lizali pla-meni, bolj mu je bilo tež-ko in že se je vdajal, da bi tudi sam zagorel, ko je nenadoma pljusknilo iz lonca, da so se plameni ustrašili in potuhnili, sam pa se je tako željno nasr-kal nove vlage, da se je norčeval, ko so si upali ognjenijezikispetizpodgrč.
bo z  vašim  lizanjem, nič, hohohohoho . . . !*
»Hihihihihi, starec ne-marni, čemu pa si na svetu, ko da zgoriš ? Ali ni lepše, dati ogenj in žareti, kakor da bi tam zunaj pred hišo trohnel iu postal hrana črvom ?«
»Hohoho,  le nikar ne silite tako vame, žgačka mec že ! Hohoho, ali res ne od-U nehate ?  Saj   še  počim od smeha,   če   ne   bo   kmalu miru !«
»Hihihi,    ste    slišali ?^ Počil bo, počil k
In plameni so od vseh strani plezali nauj, čisto modrikasto najprej, potem pa so se opogumili, poska-kovali in rastli ter se z njega zlatordeče rzpenjali, da bi pogledali v lonec, kaj se kuha.
Čok je počil.
Plameni so se zbegali in se spet za trenutek potuhnili, ko pa so videli, da je nemarni starec onemogel in da je ves v njihovi oblasti, so se zagnali nad lonec in drug za drugim lizali ob njem in se vzpenjali do roba, kjer so kakor prestrašeni pojemali.
Kotel, ki je črn visel nad ogenj in rflirno čakal, kdaj ga razgreje, se je jezil: »Radovedneži, mene ogrejte, kaj lazite po loncu, ali hočete, da vas zaduši ? Pisker kmalu vzkipi in potem je hud, čeprav ga je Re-zijan povezal. Vse, kar je \ njem, izbruha, pa boste siti, paglavci!«
»Huuu !« so se začudili, kakor bi potegnil veter, in nekateri se niso hoteli zameriti kotlu in so zaplapolali podenj in   ga objemali in  vžigali
35        ",     ¦¦¦ "'¦¦ .      ' J ¦ •                                                                                            ••,   .                                                                                                ¦     ¦..„,.
na njegovi črnini iskro za iskro, kakor bi se vnemale na nebu v črni noči drobne zvezdice.
»Tako je prav, tako je prav !< je momljal kotel in se ni več jezil nad plaineni.
>Ni prav, ni prav !c se je oglasilo iz lonca, v katerem je voda kipela in brbljala in se je bob gaetel in prerival, prihajal na vrb pa se spet umikal na dno, kakor bi mu bilo na površini premrzlo.
»Tu je lepše ko v vreči, lepše ko v vreei !<
»Seveda je lepše, toplota nam dobro de, dobro de !<
>V vreči smo se tiščali in morali biti mirni, fu smo pa lahko živi in se prekopicujemo po svoji mili volji!«
»Hop!« Bob, ki je bil preživ, je skočil čez rob.
»Ojej, ojej, tu pa ni lepo ! Pomagajte mi bratci, pomagajte! Ogenj je neusmiljen! Ali me ne pride nihče reševat ? Ojej, ojej, po meni je ! Pomagajte, če je še čas! Črn postajam, ojej, nič več ni pomoči! Že go-rim, že gorim, uikdar več ne bom bob, ojej, ojej . . .!«
Sto in sto bobov se je gnetlo ln prerivalo na površje, a so se hitro umikali in izginjali spet v globino lonca, ko so slišali pretresujoče klice.
»Prav mu je, prav rau je, kaj pa se je tako postavljal! Z nami bi se igral, pa bi hil živ ostal, iiv ostal.'«
»Živ ostal, živ ostal !* so pritrjevali vsi zapovrstjo in bjli veseli, da voda ne vre z vso silo in jih ne more vreči za nesrečnim bratcem. Od prešernosti in razigranosti so se kar napihnili in nabrekli, trdi pa so bili še veduo.
Grče so bile že pogorele in le še čok je tlel. Od časa do časa, ko se je odtrgal od njega kak kos, je še vzplapolalo ob loncu, a tako brez moči in prave volje, da se bob v loncu ni več bal površine in se je mirno razvrstil po njej drug poleg drugega in se ni več umaknil v glo-bino, da bi vsi prišli na površje in občudovali zvezdice na kotlovem nebu . . .
Ko je čok ob loncu razpadel in se je žerjavica prikrila pod pepel, bi bilo v kubinji vse tiho, če ne bi brenčale muhe in tožile, da ni nikjer ne kaplje mleka ne drobca kake sladkarije in niti ne posode, *po kateri bi mogle paberkovati in se nemoteno pasti. Sonce, ki je šlo na poldan, je pošiljalo skozi okence v vratih zlat snop svetlobe, ki je polagoma rastel proti ognjišču in končno vrgel senco verige in kotla, ki je visel na njej, na steno v ozadju.
Tedaj sta se vrnila Tona in Polona. Dve veliki butari sta vrgla pred hišo s pleč in ko je stopila Polona k vratom, da jih odpre, je za trenutek preprečila soncu, da bi gledalo v kubinjo, a se je zato z njo pošalilo, da je vrglo senco njene glave na steno za ognjiščem, češ pa poglej se, kakšna si! Polona pa ni imela časa, da bi se zmenila za sončne norčije, zato je odprla vrata, a ni vstopila. En sam pogled na ognjišče ji je po-vedal, da bo treba pošteno podtakniti, ako bosta hotela z možem jesti še ob pošteni popoldanski uri. Zato je odvezala svojo butaro in si nalo-žila v naročje toliko subljadi, da jo je še z brado pridrževala, ko je šla v kuhinjo.
»Bog pomagaj, hudo je, če mora človek sam skrbeti za vse!« je glasuo potožila, ko je razgrebla žerjavico in naložila drv in začela pihati, da bi se vnelo. Pihala je in pihala in končno se ji je le posrečilo, da je iz žerjavice buknil plamenček, se oprijel suhljadi in se razlezel po njej ter nato zaplapolal v mogočen ogenj, ob katerem je spet oživel bob v loncu kakor otroci, ko se vrne  mati in ni ne konca  ne  kraja   čebljanja.
(Dalje.)
36