377 Glasi o cesarskem ukazu, ki določuje učbeni jezik v različnih deželah našega cesarstva. X. To, čto sem se namenil pisati sedaj o bogoslovji, ne zadeva prav za prav ministerskoga ukaza, vendar se 378 ujema ž njim, ker gimnazija je podlaga bogoslovja. Zato naj progovornim tu, cto mislim o tem. O bogoslovji bi bil davno uže rad nečto progovoril, i cto sem mislil i premišljeval o toj prevažnoj stvari, to hočem odkritoserčno pa smerno povedati. Ali dobro zadenem, Bogu budi k časti; ako se meni neka besedica so vsem prav ne obeme, ne zamerite; vse cto napišem, izvira iz dobroga namena. Jaz želim samo pravicu povedati, svetoj veri i našemu narodu koristiti: Hpaiiiua je #fcTe BOJKJe (Pravica je dete božje). Duhovski stan je častitljiv stan v vsakom narodu: za Slovence pa ni samo častitljiv, nego je i verlo važen v domorodnom smislu. Svetovna slovenska gospoda se je uže pred davnim našemu narodu izneverila, slovenski žlahniki, vojevodi i knezi su zapustili slovenske običaje, svoj pri-rodni jezik i svoj narod i su se spremenili v neke neznane ritarje, kteri su ritali kakor ptujci med svojim narodom. Cele veke najdeš med svetovnoj gospodoj jedva (kumaj) dva, tri pare rodoljubnih muž, kakor su bili Janez plemeniti Ungnad, Franul plemeniti Weissenthurn, baron Žiga Cojs. Vse, čto se je štelo med izobražene, vse se je od našega naroda cepilo, ne samo gospoda, nego i priprosti mestljani i uže sami rukodelci su se po tudjinstvu slinuli, ako su le šiltastu kapicu si kupiti zamogli. Častitljivo duhovničtvo naše je pak ostalo svojemu zapuščenomu narodu verno, je njegovalo i izobraževalo, kolikor je moglo i znalo domači jezik i dobroserčno ljudstvo slovensko. Duhovniki su bili v tistih žalostnih časih našemu narodu i žlahniki i plemiči, učitelji i zagovorniki, oni su bili onda narodu našemu ^OTei i MajKa". V novejšem času se je to sicer s svetovnoj gospodoj na bolje obernilo; sada imamo uže blizo v vsakom stanu, hvala Bogu! nekoliko rodoljubnih gospodov — da nam jih Bog ohrani i pomnoži! Al vendar tudi za napred, kakor do sadaj mora biti naša duhovščina steber svete vere i nravnosti, steber iskrenoga rodoljubja. Duhovniki se pa izobražuju po bogosloviji v seminiščih, i to kaže, kako neizmerno imenitne su dobro osnovane bo-goslovije i seminišča, ker iz njih se očekuju pobožni, krepki, rodoljubni dušni i narodni pastirji. Da progovorim o stvari samoj. Večji del predmetov se razlaga i uči v bogosloviji po latinsko, samo nekteri po nemečko, po slovensko samo slovnica, pa nektere slovenske pridige, nekde samo po dve, tri v četverih letih! V Ljubljani je malo bolje, tam ne razlaga tudi pastirstvo po slovensko. Družbeni jezik v naših seminiščih je nemečki, nekde latinski ali italijanski. K slovenskim pridigam i keršanskim naukom se naši bogo-slovci do sada niso vodili" — morebiti samo v Ljubljani. Juterne i večerne molitve, molitve pred jedjoj i po jedi se opravljaju večji del po latinsko, nekada i po nemečko; po slovensko javno moliti ni navada. Srečen bogoslovec, kteri je od mladosti ješče navadjen po slovensko moliti, i moli vsaj po slovensko tada, kadar moli skrivši sam za-se. Latinščina ima v svojej oblasti večji del naukov, nektere nauke ima nemščina, — slovenščina — najvažnejši jezik slovenskoga duhovnika — je samo kakor iz milosti priteknjena. Nekada je bila latinščina najimenitnejši i med izobraženimi ljudmi najširjenejši jezik. Vsi učeni ljudi izobraženih narodov su si pridobili svoju učenost po latinščini, vsi nauki su se razlagali i učili po latinsko, vse znanstvene i naučne knjige su se izdavale po latinsko, vladarji su si dopisovali po latinsko, latinščina je bila službeni jezik po uradih i pisarnicah vsem izobraženim narodom zapadne Evrope. Za tista vremena je bilo koristno i neobhodno potrebno, malo da ne vse nauke v učiliščih razlagati po latinsko, ker se je mogel človek izobraziti samo po latinščini. Sada su vremena vsa druga; spremenilo seje mnogo, spremeniti bi se imelo mnogo glede podučevavnoga jezika. *-) Slabo bi učen človek izhadjal sada, ako bi samo to hotel citati, čto se izdaja po latinsko. Vladarji si sada dopisuju po francuzko, podučevavni jezik v učilnicah, službeni jezrk v uradih i pisarnicah, književni jezik, v kterom se tiskaju knjige naučne i znanstvene, skoro vse je sada vsem izobraženim narodom njih materinski jezik, to je, Fiaucuzom francuski, Angležem angleški, Rusom ruski, Nemcom nemečki, Italijanom italijanski. Latinščina je sada jezik mertev izumerlih starih poganskih Latincov i sveti bogoslužbeni jezik latinskoga duhovnika riraokatoliškoga. Po latinsko se bere sveta meša i časoslov (breviar) i se dele svete tajne (sv. sakramenti). I akoravno se dogmatika i moral razlagata so vsem po latinsko, vendar med sto duhovniki slovenskimi komaj jeden ima redku priložnost pridigati, spovcdovati, bolnike obhadjati, ženine i neveste za sveti zakon pripravljati po latinsko, i ješče tada, kadar se to zgodi, se čini večji del samo iz neke osobite osobitosti več, kakor iz prave potrebe. Po nemečko ima duhovnik na Slovenskem tudi malo opraviti i to skoro vse samo pisarničke stvari, na primer: napisati kaku svedočbu ali kaku listina (Ausvveis), poslati kaki dopis uradom svetovnim ali duhovnim. To je blizo vse. Ako se naleti kaka zapletenejša pravda, mora se duhovnik, kakor vsaki drugi človek, obernuti na odvetnika (notarja). Največ opravil imaju duhovniki na Slovenskem naravno po slovensko. Po slovensko morajo v pridigah i v keršanskih naukih v cerkvi i v učilnici razlagati resnice ve rs ke (dogmatiku) i resnice nravne (moralu"), po slovensko moraju podučevati v spovedi spokornike, po slovensko tolažiti bolnike, po slovensko moraju moliti, po slovensko se pogovarjati s svojemi ovčicami. Dalje: ako ravno se bere sveta meša i se Ipoe svete tajne (sv. sakramenti) po latinsko, se mora vendar slovenskim kristjanom razlagati tudi sveta meša i vse svete tajne po slovensko. Slovenščina je duhovnika na Slovenskem potrebna, kakor vsakdanji kruh, od nje bi se moglo reči po latinsko: „si expellas furca, tamen usque redibit", po slovensko: ?5brani se slovenščine kakor hočeš, ona ti priburi pri vratah, pri durih, pri vsih oknih i linah sopet v hiša". Po slovensko ima duhovnik na Slovenskem največ opravil — po slovensko se pa v bogosloviji uči najmanje predmetov! Da je latinščina v bogosloviji tako rameno razširjena, to bogoslovcem drugih narodov mnogo škoduje; oni imaju pri vsem tem ješče časa i priložnosti dosta, popolno naučiti se svojega materinskoga jezika; nam Slovencom pa pobere v bogoslovji večji del časa latinščina; čto njej ostane, pobere nemščina i našemu jeziku ne ostane nič, ali vsaj tako malo, da skoro nije vredno spomenjati. To je za slovenske duhovnike velika težava, i za duhovsku službu velika škoda. Deček star dvanajst ali trinajst let se poda iz doma študirat; slovenščine zna toliko, kolikor je more znati tak fantalin; za tem študira dvanajst ali trinajst let, da se izuči za duhovnika; učil se je v tem dolgom času skoro vse po nemečko i po latinsko, od maloga znanstva slovenščine, čto je deček znal, je velik del pozabil. Vsakomu kmetu prebivajučemu na Slovenskem teče slovenščina gladkeje, nego takomu študira-nomu človeku; neredko se prigodi tudi izverstnomu, pridnomu i pobožnomu dijaku, da v tolikih letih pozabi slovenski ker-šanski nauk, kteroga je doma v početnoj učilnici izverstno znal; da zna vse prav izverstno razložiti po nemečko i po *) V poterjenje tega, kar tu častiti gospod pisatelj zastran latinskega jezika piše, povemo tudi mi iz svojega to, da nekdaj smo se učili na Dunaji večidel vse zdraviloznanstvo v latinskem jeziku, — dandanašnji je latinski jezik popolnoma overžen v teh šolah. Slavni njih učniki so naravnost rekli, da mertvi latinski jezik, ker nima besed za znajdbe dandanašnjega časa, je le overa potrebnega napredka. In res jo taka. Vred. 379 latinsko, pa po slovensko recitirati od besede do besede deset božjih, pet cerkvenih zapoved, sedem poglavitnih grehov, šest grehov zoper sv. Daha, devet tudjih grehov, toga se je do dobroga odvadil ali pozabil, i ako vse to dobro od slova do slova jesče po slovensko recitirati, povedati zna, toga nisu krive nase gimnazije i bogoslovije. Leta i leta se uči dijak skoro vse predmete po latinsko i po ne-rnečko, — sada pride za kaplana i v jeden mah znaj vse te predmete izverstno po slovensko. Kako je to težko, to ne znam dopovedati, to se mora samo grenko skusiti i bridko čutiti. Jaz sem imel od nekada veselje do slovenščine, sem se je rad učil i vadil, — i nisem nikak latinski Ciceron, pa odkritoserčno obstojim, da sem od početka svojega duhovškoga službovanja ložeje pridigal po latinsko, nego po slovensko. Vsega toga pa nisu krivi niti učitelji niti dijaki, nego samo neprikladna osnova učivna, po kteroj se ne razlagaju nauki v Ustom jeziku, v kterem moraju slovenski duhovniki uradovati i službovati. Za nemečke i italijanske bogoslovce su predmeti bogo-alovski tako uredjeni glede podučevavnoga jezika, da se nič lepše želeti ne more; oni moraju znati dva jezika ma-teri tiski i latinski i obedva se lehko popolnoma nauče; zato ostani za te bogoslovce učivna osnova, kakor do sada. Za slovenske bogoslovce bi se pak imelo v bogosloviji razlagati i učiti: po latinsko vse to, čto slovenski duhovnik opravlja po latinsko, to je: obredoslovje (Jitur-gika) i vse, čto zadene obrede svete meša, časoslova, i delenja svetih sakramentov; po nemečko vse to, cto slovenski duhovnik opravlja po nemečko, to je: duhovna pisava (geistlicher Geschaftsstil); skusiti bi se mogla duhovna pisava tudi po slovensko; težko bi ne bilo, pa gotovo bi bilo po gospodsko; tudi se nič ne smemo žareči, ali ne bu-demo nekoliko potrebovali danes ali jutri tudi duhovsku pisavo slovensku. Nekteri predmeti bi se mogli razlagati ali po latinsko ali po nemečko, kakor je do sada bila navada, ali kakor to zaukaže dotična oblast; taki predmeti su: cer-kevno pravdoslovje (jus), uvod v sveto pismo, višje razlaganje svetoga pisma (henneneutica) i tako dalje. Po slovensko zadnjič bi se imelo razlagati vse to, čto slovenski duhovnik opravlja po slovensko, to je: resnice verske (dogmatiku), resnice nravne (moralu), nauk pokorničtva (Beichtstuhl), nauk obiskovanja bolnikov (Krankenbesuch), petje slovenskih, med narodom najobičnejših, cerkevnih pesni, molitve juterne i večerne, pred jedjoj i po jedi i druge pobožnosti. K božjej službi, k pridigam i k keršaoskim naukom bi imeli slovenski bogoslovci hoditi v slovensku cerkev. Začto bi se pa vse to imelo učiti po slovensko? Samo zato, ker bude slovenski duhovnik moral vse to po slovensko opravljati; zato se mora toga po slovensko učiti i se vaditi, da bude po slovensko dobro znal. Sada najimenitnejše od vsega: Družtveni jezik slovenskih bogoslovcev bi imel biti v seminišču sovsem slovenski — drugače nije moguče navaditi se gladko govoriti po slovensko; v tem bi imel bogoslovec dobiti vsakoga leta svoj znak (Klasse), pri tem bi se pa ne imelo gledati, kako učeno i kako književno da govori, nego kako rad i kako gladko i lehko da se pogovarja. Te znak bi imel veljati za najimenitnejšega iz vseh znakov drugih predmetov. K čemu bi bila vsa učenost, ako bi slovenščinu herdjavo lomil, ako bi se človeku beseda ne odletela? Vse to bi se dalo verlo lehko tako osnovati v bogo-slovijah i v seminiščih, v kterih su bogoslovci blizo vsi samo Slovenci, kakor je to v bogosloviji iabudskoj i Ijub-ljanskoj; malo težje bi se dalo tako uravnati, kde su bogoslovci različne narodnosti, kakor je to v seminišču celov-skom, kde su namešani Slovenci i Nemci, i v Goričkom, kde su Slaveni i Italijani. Pa tudi tu bi lehko se vodili bogoslovci nemečki k pridigam i keršanskim naukom ne-mečkim, Italijani k italijanskim, Slovenci pa v cerkev slovensku; lehko bi v seminišču se porazdelili po jispah tako, da bi prebivali bogoslovci slovenski vkupa i da bi imeli priložnost v družbi se pogovarjati po slovensko. Nič bi tudi ne bilo nemogočega, da bi nekteri bogoslovski predmeti se razlagali Slovencom po slovensko oddeljeno od Nemcov i Italijanov. Težje bi bilo obernuti to stvar tako, da bi Slovenci se tudi javno po slovensko moliti i peti na-vadjali. Pa krepka pravična volja bi si lahko v tem pomagala, Matija Majar.