Spomini na Dunaj in okoiico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, ljudski učitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, koristnega skusiš, zapiši! — Po tej poti otraeš marsikaj pozabljivosti, in postavljai hkrati sam sebi Btalni spominek po prialovici latinski: ^Litera scripta manet", ali po našem: nZapiaana čerka ostane". 14. dan septembra. (V c. k. arsenalu.) Med mnogo orjaških stavb, s katerimi se ponaša cesarska metropola Dunaj, stoji ogromni c. k. arsenal brez ugovora v pervej versti. V neposredni bližavi južnega kolodvora razprostirajo se njegove velikanske sgrade, katere, akoravno neme, vendar z nekako sflo vabijo k sebi radovedne ogledovalce, izmikovaje jimizraze občudovaDJa in stermenja nad nebrojnimi raznoverstnimi predmeti, kateri se jim v teh jako obširnih prostorih stavljajo pred oči. — Vihami politični časi 1. 1848, in zlasti strahovite dunajske dogodbe meseca oktobra onega leta sporodile so bile v merodajnih krogih misel na zjedinenje vseh vojaških, po raznih deželah razkropljenih orožnic v euo glavno skupino na Dunaji, in za ta namen odbrana bila je velika planota zunaj Belvederske čerte (Belvedere-Linie), kjer se je delo tudi precej naslednjega 1849. leta pričelo. Petero strokovnjaških korifej: Forster, Hansen, Van der Niill, Rosner in Sikardsburg pod vodstvom in nadzorstvom F. Z. M. in topničarskega ravnatelja pl. Augustin-a jc sostavilo načerte, ter vladalo in izpeljevalo dela, ki so se veršila celih 10 let. 8. maja 1859 še le so Njih Veličanstvo cesar Franc Jožef vložili zadnji kamen v stavbo, katera bo na stoletja svedok Njihovega odlično - podvzetnega duha, ki je vredni naslednik in posnemovalec visokoslavnega cesarja Karol-a VI., čegar ogromna dela svet še sedaj z vso pravico občuduje. — Že ob svoji pervi nazočnosti na Dunaji 1. 1863, me je mikalo, ogledati si ta velikanski umotvor vojaško-stavbine popolnosti; ali takrat mi je bil v to čas prekratko odmerjen. Letos pa tega nikakor nisem hotel opustiti, in ravno današnji popoldan smo si bili odbrali mnogi tovarišisoučenci v ta namen. Da arseual zasluži res ime ogromne in velikanske sgrade, posnaraejo čast. g. g. bralci lahko iz tega, ako povem, da v podolgasto-štiriogelni zunajni okrog je vpleteno osmero glavnih stavb, zmed katerih zlasti čvetera ogelna poslopja in načelnišče (Commandatur), katero slednje se nahaja v osredeku sprednje strani in skoz katero pelja glavni vhod, delajo že vsako za-se malo terdnjavo. Ob vsaki zmed omenjenih čveterih ogelnih sgrad more stanovati po 800 mož, in vravnane so celo za obrambo s topovi. čelo arsenalovo, proti mestu obernjeno, in njemu enaka zadnja plat meri na dolgost po 253 sežnjev; stranski dve daljši strani pa merite po 663 sežnjev. Znotraj tega velikanskega štiri-ogelnika se nahajajo kot na ogromnem dvorišču zopet druge, ne manj orjaške stavbe, spredaj namreč orožini muzej (k. k. Hof-Waffen-Museum) in slovesna dvorana (Ruhmeshalle); tikoma zadej pa so fabrike in delalnice za razno vojskino orodje. Med zunajnim štiriogelnikom in ravno navedenimi znotrajnimi sgradami pa so še na vse štiri strani tako obširni prostori, da se ondi vsaka orožna stranka, bodi si topništvo, konjištvo ali pehota, vadi lahko po svojih vodilih in pravilih v vojaških vedah. Pero moje je preokorno, popisati vtise, ki že pri zunajnem ogledovanji teh neizmernih zidarij zauzamejo pozornega obiskovalca; tudi bi stalo preveč truda, ko bi hotel natanjčno govoriti le o posamesnih stavbenih znamenitostih, ki se nam stavijo pred oči v oblikah anglo-saksonskih. Zlasti »Commandatur-a, skoz katero pelja, kakor sem že zgoraj omenil, glavni vhod, je tako zalo olišpana z mavriškimi ogelnimi stolpiči, kipi in arhitektoničnem kinčom, da se meriti more z vsako palačo. Iz osredka te sgrade dviguje se nepopisljivo ponosno, velikanski kroni enako, visoko štiri-ogelno brezstrešno stražišče (Warte), ki duM našega pelja hipoma nazaj v zdavnej minule Čase, ter nam predstavlja stavbeni značaj starodavnih vitežkih gradov. Visoki jambor ob sredi stražišča nakitjen je o posebnih slovesnostih z casarsko zastavo. 211 kamnitih stopnic pelja na brezstrešni stolp; — škoda, da sem bil prepozno zvedel, da se tudi tje gor iti sme; še ta trenutek mi je žal za ondotni gotovo nepopisljivi lepovid. Vendar, — čas je, da vstopimo zdaj v duhu v znotranje prostore, kjer nebrojni predmeti čakajo, da napajajo z veliko slastjo oko naše. Prekorativši sprednjo vežo, dvor, in zopet zadnjo vežo obširne nCommandatur-e", nahajamo se na že omenjenih prostorih znotranjega glavnega dvora, in pred narai dviguje se zopet nova palači enaka sgrada: slovezna dvorana in orožini muzej. Ob obeh straneh trojnega vhoda v to poslopje stoji razpostavljenih 223 topov in vojskinih movžarjev (Morser) v raznih velikostih, oblikah, dolgosti in obsegu. Množina tega streliva je v raznih vojskab od naše armade vplenjena; in marskatero odlikuje se s toliko dolgostjo ia debelostjo, da se je mogla zemlja šibiti in stresati na dalječ in dalječ okrog, ko je odmeval don iz strašanskih teh ognjenih žrel. Že o sainih teh topovih in movžarjih napisati bi se dala obširna zgodovina. — Podajmo se naprej, in sicer v znotranje prostore palače, pred katero se v duhu nabajamo. Koj v jako obširni, z mnogimi stebri podslonjeni veži vidimo sprelepe in znamenite reči. Obok je ves preprežen z arhitektoničuimi olepšavami in pozlačenimi arabeski; ob stebrih in stenah pak se nahaja na primernih podlagah postavljenih 52 kamnitih portrait-kipov odličnih vojaških velikašev in poveljnikov prešlih in novejšib časov. Iz te veže peljajo vhodi k desni in levi v obširne prizemeljske hrame, kjer je nakupičenega od sile veliko raznoverstnega starinskega vojskinega ovodja: topov, pušek, sabelj, mečev, bodal, bobnov in Bog zna kaj še vse. Le poveršno in mimogrede smo mogli to nekoliko pregledati; toraj o posamesnostih tudi ne uterpim govoriti. Edinega, topu enacega streliva — menda je francoski fabnkat 1. 1678, — naj specialno omenim. Zove se ,,Hollenmaschine", in obstoji iz nič manj kot 50 strelivnih cevi. Precej rada, — ali pa tudi celo nič — je mogla na smert misliti taista glava, ki si je vmislila tako strabapolno orodje. — Stopimo zopet dalje! Široke kamnite stopnice, ki se ob sredi visočine razcepijo v dva oddelka, in nas peljajo v zgornjo nadstropje, vendar! naj po- pravim svoj izraz: prostor, skoz katerega deržijo stopnice do uzvišenih prostorov (Nemci imajo za la stavbeni oddelek novo-tehnično ime: ,,Stiegenhaus") je resnično rajske lepote; -— tudi v nobeni cerkvi nisem še kaj lepšega vidil. Stene in oboM so prenapolnjeni s »presnimi slikarijami, pozlačenimi arabeskami in z vsemi mogočimi olepšavanii; — umetnija tu več celo nienda ne bila mogla narediti, kot je. In ko priderao v nadstropno glavno dvorano, tam še le ne vemo, kam naj bi se najprej ozerli. Ondi bi človek res kmalu mislil, da se nahaja v ovežju saniih nebes. Mislite si, dragi g. g. bralci, obširno štirogelno sobano. Že svitla tla sama, s prelepimi mozaik-olepšavaini okinčana, so taka, da bi si človek kmalu na-nje stopiti ne upal. Med šibkim stebrovjem, ki podslanja visoke galerije, katere dvorano opasujejo okrog in okrog, vidimo v štirih oglih sobane stati na visocih postamentih iz dragocenega belega marmeljna zdolbljene portrait-kipe najslavnejših vojskovodjev naših časov, nanireč: Radecki-ga, bana Jelačič-a, Windischgratz-a in Haynau-a. (Svitli vladar dali so tedaj v hvaležnosti svoji tem neumerljivim junakom postaviti spominske kipe v oserčji, t. j. na naj odličnejšem mestu slovezne dvorane!) Obok sprelepe sobane poožuje se v velikansko visoko kupljo, v katero prihaja od verha dol po barvani steklenini dnevna svitloba, ter čudovito lepo obseva neizrečeno prekrasne presne slikarije, s katerimi so ona, ter ostali oboki in stene ozališane. Slavnoznani profesor Karol Blaas. po rodu Tirolec, je storil s temi resničnimi umotvori ime svoje neumerljivo. Tolike živosti v barvah, kakor se tu vidi, dozdaj menda še ni noben umetnik te struke dajal presnim slikarijam; vsaj jez nisem še videl nikdar in nikjer lepših malarij te verste. 24 večjih in manjših slik kaže nam v kuplji in po obokih nad galerijami razne vojskino-zgodovinske obraze; med temi se po obširnosti posebno odlikujejo: BSchlaclit bei Nordlingen 1634; — bei St. Gptthard 1664; — bei Zenta 1697; — bei Turin 1706". Med vse posamesne slike so vpletene bogato-pozlačene arabeske in sploh toliko arhitehniškega kinča, da ni izreči. Ako zasliši katerikoli kraj častni naslov: slovezna dvorana, ta ga gotovo z vso pravico. Pa, — vsega tu vidjenega še kratko malo nisem popisal. Glavni dvorani so prizidani v čveterih oglih tudi štiri manjše sbrambice. V eni se nahajajo stopnice, ki peljajo na galerije; v ostalih treh pa se shranjujejo, — gotovo v svojem patriotizmu ne rečem preveč, — prave svetinje, t. j. djanski spomini na naj slavnejše može in vojskovodje našega stoletja. Videti so tu slavnega Radecke-ga bela vojaška suknja, rudeče hlače, škornje; red zlatega runa; ruski častni meč; maršalska palica (Marschallstab); sablja, klobuk in pas (Feldbinde). Dalje nahaja se tu devetero prekrasno vezanih diplomov, s katerimi so mu razna mesta podelila odliko častnega meščanstva. Tudi ljubljansko diplomo sem vidil vmes, in radovedno jo pregledoval. Dalje shranjuje se tu ined Radeckijevimi spomini 14 klju- čev terdnjav in mest, katere je po zmagi privojeval svojemu svitlemu vladarju, kakor tudi slike vseh vojska, kateiih se je vdeležil. Reči se sme, da teniu vojskovodju je odkazano v slovezni dvorani pervo mesto. Ozrimo se sednj še dalje po preimenitnih spominkih. Shranjuje in radovoljno kaže se tu vojskini križec (Anneekreuz), ki ga je nosil visokoslavni cesar Franc I. po srečno zniagani evropejsko - narodski vojski pri Lipsku; — Marije Terezijni red kralja pruskpga in cara ruskega, ted.ij znanih treh zaveznikov zoper silnega Napoloon-a I. — Nepopisljivih čutil zavzet sem bil, ko nam prijazni voditelj pokaže ostarelo kopje (Fahenstange), ter nam reče: To je ostanek one zgodovinsko - znamenite zastave, katero je o določilnem trenutku v kervavi bitki poleg Aspcrn-a hrabri nadvojvoda Karol zgrabil barjaktarju iz rok, postavil se na čelo junaških grenadirjev, navdušil jih za ponovitev boja in s tem slavno zmagal. — Ne manj zanimivala nie je zastava (Votivfahne") papeža Pija VII., ko se je vračeval iz irancoskega jetništva. — Pokazalo se nani je dalje: Vojskovodje Haynau-a suknja, klobuk, meč in pas; — znanega Henzi-a (slavnega branitelja budimske terdnjave. v kateri je bil sam zapalil strelni prah, da bi ne prišla v roke ustajnikov) klobuk; — vojskovodje Windischgratz-a suknja, hlače, škornje, sablja in več častnih redov (Orden); — maršala Nugent-a suknja, klobuk, navadna in dvoje častnih sabelj, komorniški ključ, ter reda Marije Terezijni in Leopoldovi; — vojskovodje kneza Schwarzenberg-a, neumerlivega zmagovalca pri Lipsku klobuk, meč, maršalska palica in večredov; — slavnega princa Evgena Savojskega oldep, dratena srajca in maršalska palica itd. itd. — Tudi švedskega kralja Gustava Adolfa obleko (Koller), katero je nosil svoj smertni dan v bitki poleg Liitzen-a dne 15. novembra 1632 smo tu videli. (Ualje priliodnjič.)