KAKŠEN BO STATUS DOMA ZA STAREJŠE OBČANE?
Dom za starejše občanc Moste - Polje leži na robu Štepanjskega naselja, tafai, kjer se zlivata Ljubljanica in Gruberjev prekop. Navzven je kar mogočna stavba, s številnimi prizidki in obzidki, in kar je še pomembneje, veliko prostora je tudi »koli nje, predvsem sprehajalnih poti tcr zelenic s številnimi drevesi. Zgrajen je bil z denarjem t.i. samoprispevka pred desetimi leti. V njem je veliko starejših (pa tudi nekaj mladih), ki potrebujejo nego? in veliko manj tistih, ki za negovanje skrbijo. To razmerje je res kritično in je eden najbolj žgočih problemov doma. A še preden se bo začelo reševati tega in še števiine druge probleme, je treba, kot pravi direkturica doma, gospa Marija Miladinn-vič, rešiti osnovni problem: zakaj, kako in komu so dom in storitve zaposlenih sploh namenjene? Kakšen bo status doma?
Dom je razdeljen na dva dela. Prvi je t.i. hotelski del, v katerem bivajo starejši ljudje, ki lahko še brez večjih težav skrbijo zase. Drugi del je nego-valni in je razdeljen še na tri katego-rije, glede na zahtevnost nege. Poleg tega, da je bil, po besedah direkto-rice, dom že grajen neracionalno (predvsem slaba izolacija zaradi pre-velikih steklenih površin), je težava še v tem. da je bil večji del namenjen hotelskemu delu in le manjši negoval-nemu. Zahteve pa so v zadnjem času ravno obratne. Vse več je prošenj za sprejem v negovalni del in manj za
hotelskega. saj ljudje, ki še iahko skr-bijo zase, raje ostajajo doma. V domu je trenutno tudi nekaj mlajših, v glav-nem invalidnih oseb. Te so sprejemali takrat, ko kapacitete doma še niso bile tako obremenjene. Danes mladih ne morejo več sprejemati. Mladi so pač mladi in potrebujejo zabavo, imajo drugačen bioritem... za kaj ta-kega pa dom ni primeren.
Kako torej opredeliti namembnost in status doma? Če bi šlo za zasebno institucijo. ne bi bilo problemov, saj bi se lastniki pač odločili po svoje. Tako pa... Do zdaj je bil dom pod »patronažo« mesta Ljubljane (pa še tu je prihajalo do prekrivanja pristoj-nosti z občino), po novem pa bodo vse pristojnosti prešle na republiko. Pravim bodo, saj je bil sprejet šele predlog zakona o socialnem varstvu, tako da vse še ni jasno. V pristojnosti republike bodo torej določanje vsako-vrstnih standardov, ki morajo veljati v domu, oblikovanje cen, kakovost
storitev, ključi, po katerih se bodo reševale prošnje za sprejem ter še marsikaj drugega. Dom je bil in bo predvidoma tudi ostal neprofitna in-stitucija. Kako torej uspešno delovati, če pa še ni rešeno poglavitno, lahko bi rekli eksistenčno vprašanje. »Vedeti moramo, čigavi smo,« pravi gospa Miladinovič.
Pred kratkim se je v javnosti govo-rilo o odprtju »negovalnih bolnišnic«, ki bi bile namenjene tistim, ki so od-puščeni iz »prave« bolnišnice, a še potrebujejo ustrezno nego. Take bol-nišnice bi bile seveda tržno usmer-jene. A zakaj bi gradili nekaj novega, pravi ga. Miladinovič. če zanemar-jamo še tisto, kar že obstaja. Tre-nutno je najbolj pereče prav število ljudi, ki zagotavljajo nego in varnost bolnim. »Dopoldne še nekako gre, popoldne pa se položaj močno po-slabša, zvečer pa je že skoraj kriti-čen,« pravi direktorica in nadaljuje:
»Oskrbovanje takega doma stane več kot hotel. A kaj, ko ni denarja niti približno dovolj...«
Želja zaposlenih je, da bi se dom nekoliko bolj odprl in ne bi služil le tistim, ki v njem prebivajo. Želijo si, da bi starejši ljudje že prej prihajali »na obisk«, ter se tako privadili na svoj morebitni novi dom. Prav tako že zdaj razvažajo hrano, izvajajo fiziote-rapijo in drugo tudi za tiste, ki sicer niso nastanjeni v domu. Dom naj bi
tako postal nekaj širšega, recimo cen-ter za starejše občane. Kje pa so te-žave. smo že napisali.
Razen omenjene problematike pa je velika večina trenutkov svetla. Tu je knjižnica, na novo odprt šank s pi-jačo, številne kulturne dejavnosti. Sam sem bil po naključju navzoč pri proslavljanju Svetega Martina. Zapeli so in nazdravili, vse ob poskočnih to-nih harmonike.
IZTOK STRŽINAR