Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (2. del.) 6. Jezik ali govor je vsacemu človeku jako imenitna stvar, ali neizmernega pomena je pri ženskih. Jeziček Evinih hčeni lehko ves dan miglja, pa se vendar ne vtrudi. Ženski jezički so pa različni: nekterim pravimo, da so nabrušeni, drugi so že od narave ostri, tretji so na obe plati ostri in četertim pravimo, da so špičasti. Jezik je pa tudi razun solznih bomb poglavitno žensko orožje, s kterim se vojskujejo z drugimi. Kakor razvidimo iz tega premišljevanja, ženske niso tako slabe. Imajo kakor bojne armade vse vojaško orožje na sebi: imajo namreč kanone v očeh, in jezik jim služi za meč, sulico in bodalo. Tedaj velja ena ženska za tri vojake: za ulanca, huzarja in kanonirja. Različno je pa, kako se bore ženske z jezičkom. Nektere migljajo ž njim prav nježno, t j. izgovarjajo prav mehke in ljubeznjive besede, druge ga pa rabijo malo bolj ostro, t. j. skušajo priti hitro do živega z govorjenjem. In ako vse to ne pomaga nič, pa začno streljati debele solzne krogle iz oči. To je pa tudi zadnja poskušnja premagati terdovratneža. Tudi solze so tedaj en del ženskega govora. To je pa prav otročje: otrok se tudi v pervih dneh svojega življenja le joka; in še tudi dokler ne zna govoriti, toči solze, ako mu ni dobro; ako mu je pa prijetno, je tiho. Ker tedaj delajo ženske tudi tako, se mora imenovati to njihovo ravnanje prav otročje. Može navduši vino, ter jih stori zgovorne; ženske pa kava. Kar se pomenijo pri kavi, to jim gre prav od serca. Znabiti prihaja res ta ženska jezičnost od tod, ker tako rade pijo kavo. Dokler niso poznali Evropejci te pijače, so bile tudi ženske bolj domače, niso toliko govorile in se tudi ne vtikale v moška dela. Ali kava jim je odvezala jezičke, začele so govoriti in sicer mnogo, in ker mora ta, ki mnogo govori tudi nekaj vedeti, so postale tudi radovedne. Začele so tedaj brati romane in nehale so kuhati. Ako premislimo, da imajo jedi in pijače vpliv na človekov značaj, ako premislimo, da so narodje, ki žive le ob mesu, divji in bojeviti, narodi pa, ki vživajo bolj močnata jedila slabotni in prepohlevni; zakaj bi se ne smelo sklepati, da ljudje, ki pijo kavo, so jezični. Ženske pravijo možem, ki ne govore mnogo, da so dolgočasni; in babjeki imenujejo ženske, ki ne žlobudrajo v eno mer, tudi dolgočasne. Ali tako pravijo le babjeki. Kaj je babjek? — Jaz ne vem, h kteremu spolu bi pridelil te ljudi, najbolje je, ako jih postavim v sredo med moški in ženski spol. Babjek je to, kar moža In žensko pomeniti zna. Babjeki se ne iraenujejo samo taki možje, kteri so pod pantofeljnom, ampak tudi taki, ki imajo ženske radi, samo zarad tega, ker so ženske. Oni mislijo cel dan na ženske, in po noči sanjarijo ves čas o njih. In ker se babjekom dopade žensko žlobndranje, potem ni čuda, ako one slutijo nekako prednost v tein, če mnogo govore. Babjeki tudi mnogo žlobudrajo, tudi njim jeziček lehko ves dan miglja, pa se vendar ne vtrudi. Od moških imajo hlače, od žensk pa jeziček. Govorjenje stori veliko. Lepa govorica zanima ljudi, in ljubeznjive besede žensk dopadajo možem. To vedo ženske, in take, ki niso obdarovane s telesno lepoto, hočejo to nadomestiti z lepim govorjenjem. Kako martrajo take mnogokrat svoja nelepa ustica, kako previdno obračajo svoj jeziček, in kako izverstno znajo voliti primerne besede. Iu kolikokrat se zgodi, da lepo dekle obsedi, nelepo pa moža dobi. Kaj pa vendar govore ženskc? Ali morda kako se peče krub, ali kako se kuhajo žganjci, zelje ali meso? — Ne, to jih ne briga dosti. Ali raorda debatirajo o tem, kako bi se dal prihraniti denar, ki ga menijo izdati za malenkosti? — Tudi ne, pri ženskih niiua denar prave vrednosti. — Največi del se pogovarjajo o obleki in o moških. Pomenkujejo se, ktero obleko bo ta ali ona oblekla prihodnjo nedeljo, kako je bila ta ali ona oblečena na zadnjem plesu, kteri trakovi so najbolj pvilični za tako ali tako oblačilo, i. t. d. Potem pa pridejo na moške. Ta jim ni všeč zarad tega, ker jih ne nazivlje s priimkom: gospodičina; drugi nima obleke po novi šegi, tretji ne zna dobro plesati, četerti ni imel pri promenadi rokavic in peti ne govori veliko. Vse to prekritizi- rajo prav na drobno. Vnamejo se tudi strašne debate, ki se končajo s tem, da je ena na drugo jezna. In ako ena od teh zopet pride kam drugam, pripoveduje spet na drobno, kaj so se tam pogovarjale, druge ji začno pa tudi kaj oporekati, in tako gre to debatiranje naprej. Za take pogovore seveda ni treba posebne učenosti ali modrosti, zato je pa tudi vse žensko govorjenje prazno. In ako ženska še kaj bere, no, potem ji pa že ne obstoji tako lehko jeziček. Pa vprašajmo tako žensko, ki veliko bere, kdo je Heine, pa bo znabiti res odgovorila, da je Heine Majerjev komi v špitalskih ulicah v Ljubljani. Poslušajte še eno kratko zgodbico: Neka deklica je rada veliko brala, in reklo se je tudi od nje, da je v literaturi izobražena. Enkrat je pa videla knjigo z naslovom: ,,opera Ciceronis". *) nKaj", je dejala, ntega pa vendar še nisem vedela, če ravno sem že toliko brala, da je Cicero tudi opere pisal". Takove ženske se imenujejo goske, in sicer prav primerno. Gos slovi med ticami kot neumnica, ali vse eno vedno naprej gaga. In kakor je gosje gaganje ušesom neprijetno, tako je tudi tako brezumno govorjenje. V starih časih se niso sramovale celo kraljeve hčere presti, šivati in tkati, zdaj se pa sramujejo tega večkrat tudi hčere preprostega meščana. V teh lepih starih časih je obesila mati, ki je imela hčer za omoženje na okno kos prediva, zdaj se pa obesijo hčere same vaje na okno, ter zijajo na moške. Dekleta so nehale presti, in začele so brati, da si preženejo dolg čas. Bero pa vse, kar jim kratkočasnega pod rokc pride. Za kratek čas so pa najboljši romani. Pravi roman mora imeti namen, podučevati na prijeten način. Ali ženske ne bero iz tega namena romanov, in žalibog, da jih tudi romanopisci ne pišejo za to. Novejše literature jih imajo ogromno število, ia to zato, ker gredo takovi spisi najbolj v denar. Stareji narodi so imeli epopeje, ktere so prepevali pevci po raznih krajih. V njih so se opevala hrabra dejanja pradedov, ki so bila mlajšim v spodbudo. Sedanje epopeje, t. j. romani pa opisujejo ,,hrabra dejanja" junakov po salonih, predstavljajo ono moderno mesečno ljubezen, ali pa naštevajo grozovite dogodko »poetičnih roparjev". Imamo že salonske, zaljubljene, roparske romane, naj bi se še tatovski romani pisali. Tu postavim en izgled, kako naj bi se taki romani začeli: ,,Luna je obsevala s svojim melanholičnim svitom naravo, ki je mirno spala svoje ponočno spanje. Noben vetrec ni pihljal, le mermranje srebernopenega vielca je motilo prijetno to nočno tihoto. Polnoč je odbila tfra, vse živoče stvari so že v morfejevem naročji, najmanjšega glasu ni slišati. Ali čuj, slišijo se koraki, po kamenitem tlaku stopa visoka v debelem plašču zavita osoba. Sumljivo se ozira krog sebe, ako ji ne sledi kdo pri njenem ponočnem hodu. Zdaj pride do hiše bogatega bankirja J. Pred vratmi postoji, se ozre po oknih. Vse je tiho. Varno *) Ciceronova dela. odgerne svoj plašč, in zdaj vidimo moža visoke rasti, obraz mu pokriva gosta brada i. t. d. Iz žepa vzame množico ponarejenih ključev, ter vtakne enega v ključavno ljuknjo " Tako tedaj naj bi sc začeli tatovski romani. Nadaljevanje tega moram prepustiti seveda bodočim tatovskim romanopiscem. To bi bili pikantni, amusantni in šarmantni romani. Jaz le ne vem, kako da pisatelji ne pridejo do take ideje. Romane tedaj rade bero ženske. Nič ni pa ložje kakor žensko vneti za kako idejo, in ni 6uda, ako ima sedanji čas toliko idealnih žensk, ki noč in dan sanjarijo o junacih v romanu. Take ženske niso nikdar za možitev, kajti ne morejo se navdušiti za moža, ki je iz mesa in kervi, ampak le sanjarijo o junaku, ki je popisan v romanu, in ki jim je seveda nedosegljiv. Ko bi bile ostale v kuhinji in pri šivanki, bi se gotovo ne spremenile tako. Ako ktera veliko bere, postane tudi jezična. Hoče se vtikati v učene pogovore, hoče vsako stvar najbolje vedeti, in sicer zato, ker ji dajo babjeki vedno prav. So že nekteri taki, ki se menijo pregrešiti zoper manire, ako bi ženskana v čem nasprotovali. Namestu da bi jih podučili kaj boljšega, imajo poterpljenje z njihovimi napakami, ter jih tako podpirajo v neumnosti. Spremljajmo ženske na plesališče. Plesalna dvorana je razsvitljena z nebrojnimi lučmi. Kmalu se najde kak plesalec, ki poprosi z globokim poklonom to ali ono za prihodnji ples. Godba začne svirati, in zaverte se parčki, in z neznano hitrostjo se sukajo po dvorani. — Ples se konča, in plesalec s plesalko jame se sprehajati. Tu seje treba potruditi moškemu, da ni dolgočasen, t. j. da mnogo, mnogo lepega govori svoji plesalki, in ona seveda tudi noče zaostajati v govorjenji, žlobudranje se vname, ter se raztega nepretergoma do druzega plesa. To se imenuje zabava pri plesu. Plesalec mora dobro paziti na to, da se mu ne preterga govorica; naj govori kar hoče, ali govoriti mora. V časi je pač to neprijetno, ali sme se potem ponašati s tem, da je dobro zabaval plesalko. In ni li to obilno plačilo mu, ako se drugi dan zbero plesalke, ter govore, kako so se zabavale pri včerajšnem plesu, ter naštevajo po imenu može, ki so jim s svojim govorjenjem naredili tako prijeten večer. Neumno je tedaj tožiti, da so ženske tako jezične, posebno od tacih, ki pospešujejo njihovo jezičnost. čemii je treba, zabavati jih z jezikom? čemu je treba jim toliko lepega pripovedovati? — Tu se ne opravi nič s pritožbami, tu je treba vsacemu po moči delovati zoper žensko jezičnost. — In bralci bodo gotovo tudi mislili, da bodem jim h koncu tega pogovora navedel tudi par pravil, kako naj se ovira ženska jezičnost. Pa motijo se. Tu se ne da nič govoriti, in tudi ne svetovati, vendar naj postavim naposled kratek poduk starišem. Ne govorite tedaj, stariši, pred otroci vsega, kar vam na serci leži, za to imate priložnosti dovolj, ako ste sami. Otroku ni treba vedeti vsega, kar vas teži in kar vam je prijetno. Ne pustite pa tudi otrokom se vtikati v vaše pogovore. S tem jim dajete priložnost, da se cenijo tako modre, kakor ste vi. — Ako se otroci kaj pregreše, ne razkladajte jim na drobno velikosti njihove napake, ampak kratko jih zavernite: to ni lepo, tega ne smeš storiti več! In ako se še kedaj tako pregreše, kaznujte jih kar naravnost. — Ne obkladajte jih s priimki in psovkami. Otroci si zapomnijo ta imena, in se tudi med seboj tako psujejo. — Ne dajajte jim premnogo lepih naukov; ako jim poveste kaj lepega, si bodo že brez ponavljanja zapomnili. Lepo postane tudi gnjusno, ako se večkrat zaporedoma sliši. — Toliko starišem. Drugi nauk si pa vsakdo lehko vzame iz tega pogovora. Ne dajajmo otrokom in posebno hčeram romanov v roke. Bolje je jim podati kake kuhinjske bukve: naučile se bodo vsaj dobro kuhati, česar zdaj mnoge ne znajo. — Druzega sveta ne morem dati, in bilo bi tudi nepotrebno in brez vse koristi. Kdo zamore podučiti vse ljudi, kteri s kakim človekom pridejo v dotiko! Vendar jezičnost bi lehko odpravile ženske same, ako bi več mislile, nego govorile. Ali misliti je ženskam tako težko, kakor jim je lehko govoriti. One govore le zato, da govore, molčanje je za nje največa in najhujša kazen. Pa morajo se navaditi tega, iu sicer že v mladosti. nSi tacuisses, filosofus mansisses", in le v žlobudranji se pokaže goska v svoji popolni svetlobi. (Dalej prih.)