176
Dopisi.
]\a Dunaj i   19. maja.    (Obraz derzavnega zbora). Kdor je bil  kterikrat na Dunaji, se bo spomnil na „Glacisu, ki   obdaja   mesto   in   ga   loči   od   predmestij.    Na tem   prostoru pred  „Alservorstadtu so sozidali poslopje za seje derzavnega zbora,   ki se je,   kakor je   znano,   29.   dan p. m. začel. Kerstili so eni to poslopje „hišo poslancov", eni „hišo prostakov" (Haus der Gemeineu) in neki znan, pa malo usta-voljuben plemenitaš: „Šmerlingovo gledišče". Heči se more, da za potrebo so ga   v kratkem času  dobro doveršili;   tudi za sposobni komfort   poslancov   in   za javnost  se je zadosti ekerbelo.   Klopi za zbornike so v polmesečnem krogu  vred-jene,   da so poslanci   vsi   z obrazom   obernjeni   v   predsed-ništvo,   ktero   ima sedež   pri  velikih   vratih   z dvema predsednika-namestnikoma,    štirimi   zapisovavci   in s  4  steno-grafi.    Deževalo  je   in   pust   veter  je   pihal 29. aprila,   ko so se poslanci ob  11. uri   v   cerkev   sv. Štefana   podali sv. duha na pomoč klicat, da bi jih razsvetlil in jim pripomočke naznanil,   kako   bi   se   Avstrija   iz   strašne   kernice   rešila, kamor  je   v   pretečenih 10 letih zabredla.    O poldne so se podali   v   parlament   (zbor).    Nemški   centralisti ,   na   čela dr.  G iskra   (iz Moravskega)   in   dr. Muhlfeld   (iz   Dunaja)   so posedli  levico;   velika množica  jih  je,   ker   šteje poslance iz  nemške Bohemije, Moravskega,  Slezkega, obeh Avstrij, Solnograda,   Štajarskega,   Koroškega,   Krajnskega (dr. To man se ni po misli in djanji, temuč zavoljo rojakov svojih  tje vsedel).  V središču (centrum) pa sedijo Tiroljci, Goričani,   nekteri  Dalmatinci   in   škof Lit vi novic s svoja gardo, ki obstoji iz 8 rusinskih kmetov,  ki ne besedice nemškega   ne   razumejo.     Na desno  so   se vsedli   federaiisti  iz Češkega   in   Moravskega    pod   vodstvom    dr.   Rieger-a, i\r. Klaudij-a in dr. P raza k-a. — Zbornice predsednik je (\v. Hein,   znan   iz   derzavnega svetovavstva preteklega avgusta ,    kjer   se   je    popolnoma   kompromitiral   s   svojim slovesnim   zavarovanjem   proti Maager-jevemu  „s i 1 a   pre-derzneinu"   nasvetu,   da se  Avstrii sposobna   ustava   da. Na videz je  lepo rejen   in   spominja   na   rajncega ,   tu  zelo glasovitega kerčmarja iz Hetzendorf-a; kakor predsednik se je   dozdaj skazal   zlo zlo lesen   z zvončkom   se ;   kaj   rad igra, pri vsaki priliki zabinglja in pa,   če je mogoče, slovanskim  poslancom  besedo vzame. Na levici je najbolj gla-sovita oseba   dr. G iskra prav  za   prav  Jiskra (advokat v Bernu), mož,   kteri enkrat zine in že dvakrat ,,deutsche Cultur und Civilisation^ izreče.    Ako   bi človek   po obrazu sodil,   bi   mislil,   da  je   v   Caslavi   ali   pa   v Trenčinu beli
177
dan zagledal,   ker  ima sive,   globoko   vderte   oči,   štirivo-glaten obraz in belkasto brado.    Hudobni ljudje terdijo, da se je ta siloviti apostel   nemške   kulture   še le  na gimnazii nemškega   naučil,   pa   kaj   se   če!    Leta   1848 je  bil  hud Frankobrodčan   in   se  je sila  repenčil zoper slovanske Moravče, ki niso hotli iti v Frankobrod za Nemce skopo režat. — Pred njim sedi mož,   gladko   obrit   in   nevem   po   kteri naključbi staremu Napoleonu podoben.    Ko   vstane,  začne: „paragraf 5595.,   paragraf   9,999.567.,   paragraf 300 milijonov itd. pravi, da .... u, in  ko se enkrat v tek spravi, pridiguje,   kakor   da   bi   bil   že   30 let na   sv.  Lušarjah za fajrnoštra; dela stavke (periode),  ki  se vijejo enako morski kači in še vse huje, kakor v Kant-ovi:   ^Kritik der reinen Vernunft".    Človek zadremati mora, čeravno bi  bil dva dni zaporedoma spal.    Ljubi  bravec,   če   si   bil   le  kterikrat na Dunaji,   boš precej rekel,   to je slavni  advokat dr. Muhl-feld.  —  Blizo njega   sedi   mali   možic   s sila   zakrivljenim nosom ,   černe oči  se   mu lesketajo ,   po   vsakem   predlogu vstane in možko zakliče:   „gospod  predsednik! jez imam k temu en ;,a m e n d m e n t" (popravek) pristaviti." Iz kterega žepa si bodi, povsod, kamor seže, celo pest ??amendincnts" potegne na dan.  Bravec, če ti povem, da, ko gosp. minister Šmerling pri dolgočasnem  besedovanju „Ost-Deutsche-Postu prebira, se ta možiček ministru zelo diplomatičuo smehlja, pa uganeš,   da je to imenitni Nace Kuranda,  chevalier de Ja  legion   d^oneur,   vitez   turškega   Medjide-reda,   vrednik od   „Ost-Deutche-Postu   in   stari    ?3Stabstrompeter"   Buol-Sauenstein-a itd. itd.    Da to je naš ljubi Nace,   ki  je leta 1850 — 53 pervi znajdel kulturo nositi v jug in iztok in   vzel   za   to   privilegijo,   ki  je  še   ie  20.   oktobra   1860 ob veljavo prišla.    Al on,   kakor  pravi sin tistega   naroda, ki je enkrat s suho nogo čez rudeče morje masiral,  se ve vsem okolisčiuam   prileči   in kakor deržaven poslanec se je lotil 5Jameudments". Pravijo, da se mu ponoči sanja: da na giacis na kamnu spi iu k nebesom prislonjeno lestvico vidi, po kteri se ?5amendements^, gori in doli sprehajajo.  — Tri klopi za Nacetom je mož,   v obraz   lepo  rejen iu rudeč ko pirh, ki pa govori kakor da bi mu bil salast cmok v ustih ostal.   To je Ryger (Nemec iz Moravskega).    Na galerii me krasna deva   vpraša:    ;5Pa to ni tisti   slavni   Rieger   iz Češkega?" B<»g obvari!  — ji zavernem,   uni se   ne piše z nezoanirn (fremden) y, ampak z ie.  — Na desni levici sedijo gospodje   Kromer,   Der bič,   Brolih   in   na   koncu gosp.   dr.   To man   —  zares   lepa,   bi   rekel   bolj   serbska kakor slovenska   fiziognomia;   oči   mu navdušenja lesketajo, kadar   dr. Rieger   ali   dr. K!audy  pravice   slovanskega   naroda branita, in ponosni  moramo biti tacega poslanca,   ker, kolikor sem duzdaj govornikov slišal, se mu ni treba nobenega vstrašiti.  V predzadnji  klopi sedi gosp. Dež man, in v zadnji prav na voglu  desne   levice   gosp. dr. žl. Wurc-bach.  —   V   sredi   (centrum)   se   obrača   občna   pozornost na rusinske kmete,   ki sedijo   tu v hodnikovih srajcah brez rut za  vratom;   mezlanaste rudečo ožnorane suknje jim segajo   do   tal,   čevlje   imajo   na   kveder   iu   vseh   osem   nosi ilolge černomanjaste lase. Vidi se, da se neizrečeno dolgo-<asujejo, ker ne besedice nemškega ne umejo; njih opravilo je na staroverskega škofa Lit vi novica paziti,   ki je njih poveljnik.    Ce on ustane, vseh osem ustane; če on obsedi, vseh osem obsedi;   če on herkne, vseh osem herkue; samo če on govori,  vseh osem  molči.    Gosp. Litvinovič zmiraj z Nemci glasuje, in s tem menda dokazati hoče, da Rusin ni Poljak. — Okoli   sedijo   Tiroljci,   nekteri Solnograščani   in Goričana Cerne in Gorjup,    —   Na   desnici   so   pa   zdaj po vsi Evropi glasoviti slovanski federalisti: Cehi iu Poljaki. Kdor   pervikrat   na   galerijo   pride,   precej vpraša:   Kje   je slavni Rieger,   ki   se je  že  leta   1848  in zdaj v saboto 11. t. m. oroslanu enak boril za pravice našega naroda? V tretji   klopi   srednje   desnice   sedi   ljubljenec   Cehov:   velik mož v černi obleki.  Svitli gosti, černi lasi obdajajo nekdaj gladko čelo, ki se je vsled tug in težav, ki jih je v ptuj-
stvu za svoj narod prestal, že enmalo nagerbnilo; černa brada mu kinča obraz, in ogenj, ki šviga iz njegovih prelepih oči, ti precej oznanuje, da je geslo njegovo: „Narod i dom." Od narave obdarovan, kakor malokdo, govori on čarovito: zdaj mu teče beseda mehka in mila enaka nježnim melodijam Bellinovim, zdaj, ko v sveto jezo pride, mu doni glas kakor grom topov; mislil bi človek, da Jupiter tonans Olimp podira. Pri njem ni nič narejenega , ni nobene fraze, vsak njegov slog naznanja nevgasljive navdušenje za svoj narod. Zato je pa v vsem njegovem govorjenju iu djanju naravna elegancija in gracija; gotovo je on perva parlamentarna moč našega zbora, kar mu mora tudi njegov najhuji sovražnik poterditi. — Blizo njega sedi dr. KIaudy, advokat iz Jičina, tudi leta 1849 poslanec. Lep mož s polno sivo-rujavkasto brado in lesketečimi očmi. On je druga parlamentarna podpora Cehov, krasno govori; r enmalo terdo izgovarja, kar pa ne žali ušes poslušavca. Posebno 11. t. m., ko se je na persi vdaril in s povzdignjenim glasom zagermel: „ Ja, meiue Herrru, wirrr haben auch ein Vaterrrland!" — Na pervih klopeh sedita znamenita gospoda: dr. Brauner (iz Češkega) in dr. P raza k (iz Moravskega). Oba mirna, izverstna govornika. — Pozabiti ne smem grofa K I a m - M a r ti u i ca, ki kakor zapisovavec zraven predsednika sedi. Velik in lep mlad mož z ^binokelnom" na nosu in z belkasto, po cesarsko obrito brado, aristokrat od nog do glave. 11. dan t. m. je on na čelu federalistov boj začel; al vkljub vseh njegovih dobrih misel, ker je preveč enoglasno in nekako dolgočasno besedo motal, je brez upljiva govoril. Ne more se pa človek ž njim prav sprijazniti, ako se spominja, da je on utemeljitelj časnika „Va-terland-atf. — V saboto 11. t. m. je ves Dunaj radovedno pričakoval in uganjal, kam se bodo Poljaki vsedli, ker so še le ta dan v zbor prišli. Leta 1848 so sedeli na najbolj stranski levici in „Osterr. Zeitg." in „Presse" ste se tolažile, da se ti modri možje ne bodo premotiti in v češke zaujke vjeti dali. Al ko se pod vodstvom slavnoznanega dr. S molka krepke lepe postave Poljakov v narodni obleki v zbornici prikažejo, se vseh oči va-nje vprejo in nemška stranka debelo gleda, ko zraven Cehov najbolj stransko desnico posedejo. Že kakor predsednik deržavnega zbora leta 1848 znani dr. S molka s sila dolgimi rujavimi ber-kami iu zali grof Potočki sta prav za rnalarske študije ustvarjena. Poljaki so še dozdaj vedno molčali, s Cehi sedeli ali vstajali; v saboto 11. dan t. m. pa so strašno temno gledali. — Drugič kaj od obravnav v deržavnem zboru.
Val. Zamik.
v
Iz doljnega Stajarskega 20. maja. V. D. — Danes vam pa že vem povedati kaj več od unidan omenjenega nasprotovanja (protesta) zoper slovensko peticijo. Slišal sem, da se je v okrajni Šostanjski, Marbeški iu Slovenj e-graški pošiljalo kmetom neko pismo, nekterim le bel papir za podpise okoli, naj prosijo gospoda L o h-ningerja, deržavnega poslanca, da naj on na Dunaji protestira zoper tisto peticijo, ki ??hoče v šole in kancelije samo slovenski jezik vriniti". Kmetom, če pride „Gemein-dediener" s službenim obrazom, se kmali kakošna reč «za-tajča", iu če kakošen napol kmet napol škric pride zraven, je to toliko lože, ako se mu laž za resnico prodaja, — in gerda laž je, da peticija hoče samo slovensko v šolah iu kancelijah; to ve vsak, kdor je peticijo bral. Ta laž je tisti 55gesunde Verstand unserer Bevolkerung", o kteri je korespondent v ??Pressiu v listu 139. toliko alelujo pel! Da bi cesarski vradniki pri takih zopercesarskih rovarijah roke vmes imeli, skor ni verjeti; da pa, kakor pravijo, gospod Lohninger si je sam to adreso nekterih prego-vorjenih kmetov nase napeljal, to je lahko mogoče, ako mu je res naš materni jezik tak tem v peti, kakor gre glas od njega. Mi pa hočemo s tem le svetu poti raz ode ti, kako se našim kmetom ^gesunde Verstand" oktroira, narodova pravica pa zatira.    Dokler bo naš domač človek tujec
178
na svojem domu, to je, da se mu bojo v domačih kancelijah dajale pisma v tujem jeziku v roke, bo revež res hrepenel po tistem, kar misli, da mu utegne kaj pomagati v teh nadlogah; dajte mu pa, kar mu cesarjeva beseda zago-tovlja, pisma v njegovem maternem jeziku, bote vidili, kako bo vesel, da sam ali njegov otrok bere in razume, kar se mu iz kanceiije ali v kancelii piše! Tako za neumnega vendar ne smete našega kmeta imeti, da bi svojega dobička ne zapopadel!
Iz Doba. — V četertek opoldne je pokončal strašen oginj 7 kmetom in 2 kajžarjema vse njih pohištva, pode in kozolce, žito v hramih in drevje okoli hiš; tak hud požar je bil, da je celo travo deleč krog in krog posmodil. Le en gospodar je zavarovan. Ogenj je vstal v neki hiši, kjer so si soldatje kosilo kuhali in preveč derv naložili. Ko je ognjeni petelin skozi dimnik švignil na slamnato presuho streho, se je v hipu unela in veter je raznesel plamen okoli in okoli. Nesreča zadene pogorelce, kterim je vse pogorelo, toliko huje, ker ta stran, kteri je železnica vzela ves nekdanji zaslužek od vožnje, že tako težko izhaja. Dobrotniki! pomagajte revežem z lesom, živežem, dnarjern in kakorkoli morete; mili Bog vam bo na drugi strani po-vernil! V si. našo gosposko pa zaupamo, da bo prosila na dotičnem mestu, da se uam težka vkvartirenga preloži', ker ogenj ni samo nesreča pogorelcom, temuč celi okolici, ki ne more drugač, da bi ne dala nesrečnim svojim sosedom kar more.
Iz Ljubljane. (Nekaj o naši realni šoli). Dunajski, kakor smo že večkrat rekli, tudi Slovanom pravični časnik „Wanderer" ponavlja v svojem 117. listu to, kar je iz-verstni časnik za avstrijanske realne šole „Zeitschrift fur die osterr. Realschulen" unidan rekel, ko je 8. letopis ljubljanske realne šole pretresal. Vredne so te besede, da si jih globoko v serce vtisnemo! Tako-Ie se glasijo: „Zadnji čas je, da deželni zbori se ozrejo na ljudske, realne in gimnazijske šole, in da so jim tudi pripomočni. Potreba ta se očitno vidi iz letopisa o „ naj višji" tehnični učilnici krajnski, to je, o naši „nižjiu realki. Na 13. strani tega letopisa stoji zapisano, da učenci, ki hočejo iz normalnih šol prestopiti v realko, 5)se morajo vsi od pervega do zadnjega preskušnji podvreči, ali so dosti podučeni za realko ali ne, in posebno „besondersa se terja od njih, da dobro in natanko znajo oblikoslovje „Formenlehre^ nemškega jezika". Realna šola je namenjena povzdigniti vednosti v obertnijstvu, kmetijstvu in omiko ljudstva sploh, — tedaj ni samo le potrebna za take fante, ki „posebno dobro in natanko oblikoslovje nemškega jezika umejo", ampak v slovenski deželi bi tudi domači otroci, kteri se v svojem 10. in 11. letu še niso „posebno dobro in natanko" naučili tujega jezika, mogli šole najti, v kterih se v maternem jeziku učijo potrebnih vednost. Mi nismo zoper to, da je tudi nemška realka na Krajnskem, marveč mislimo, naj se jih napravi kolikor hoče, ako je le dnarja dosti za to; al to pravimo, da se krajnski deželi godi v nebo vpijoča krivica, dokler nima nobene realne šole, v kteri bi se domači otroci v domačem jeziku učili tistih naukov, ki so za realko predpisani, in bi jim, kakor pravimo, ne bilo treba, po ovinkih poduka iskati namesto na ravnem potu."
Tako piše „Zeitschrift fur die osterr. Realsch/'
Iz Ljubljane. *## Odkar nam je deželna vlada spet v Ljubljano povernjena, mnogo se govori, da tudi svojega šolskega svetovavca gimnazije nazaj dobimo. Naravno je, da se to službeno mesto popolniti mora, ako hočemo, da bo deželna naša vlada popolna, ter se da samopravlje vsake avstrijanske narodnosti uresničiti. Iz tega ozira želimo, da bi se glasi, ki smo jih culi o tej zadevi, poterdili. Al pri tej priliki ne moremo zamolčati, da kakor je važno za naše gimnazije, da svojega šolskega svetovavca dobimo, še važ-neje, rekel bi, životno vprašanje za naš narodni razvitek je,   kdo da bode   ta naš šolski svetovavec?    Vzrokov te
važnosti ni treba na dolgo naštevati; znani so vsakemu. Odkar je ravnopravnost vseh avstrijanskih narodov izrečena ; odkar smo ne samo brali v diplomu od 20. oktobra 1860 in v patentu od 26. februarja t. I., da se na čelo rav-nopravnosti vseh narodov in jezikov ustanovljuje za temeljno deržavuo pravo, ampak smo te iste besede nedavno tudi z visokega prestola iz živih ust presvetlega vladarja našega začuli; odkar je tedaj naša pravica, da našemu jeziku gre tista čast in skerb, kakor jo vživajo jeziki drugih avstrijanskih narodov jasno ko beli dan po sami vladi po-terjena: vsaki vidi, da je pri nas zdaj nastopil čas, da zadobljene pravice s čim pred v djansko življenje vpeljemo. Hvala Bogu, da smo se doborili enkrat do tega, da nam ni treba več mučiti se in dokazovati, da uam gredo enake pravice, kakor Nemcom, Talijanom itd.; hvala, da smo enkrat prestopili iz golih teorij na polje praktičnega življenja; največa hvala, da nas je na to polje postavila vlada sama, tako, da ko zdaj odkazani nam po vladi prostor za narodni napredek zaposedamo, nismo več, kakor so nas pred ker-ščevali, deržavni neprijatelji, nevarni rovarji itd., ampak se je list obernil tako, da so zdaj ravno oni, ki izpeljavo naših narodnih pravic overajo, protivuiki ne samo nam, ampak tudi vladi in Avstrii; ker s tem, da med vlado in narodi nemir in nezaupanje sejejo, bivajo vladi ne manj nevarni, ko najhuji prekucueži. Zato mi tudi živo svetujemo, da naj se odsedaj vsi oni, ki zoper našo narodno ravnopravnost ravnajo, javno po časnikih razglašajo, da bote vlada in narod poznala, kteri ljudje so jima zdaj pro-tivni in nevarni. Pozivamo vse domorodce, da naj pazijo, ter vsako tako napačnost brez obzira oznanijo. — Poleg rečenega jasno je, da šolski naš svetovavec mora samo tak mož biti, ki je, izun znanstvene sposobnosti, ktero imeti mora, za slovensko našo narodnost goreč, ki ima terden značaj in resnobno voljo v smislu zakona in naših pravic ravnati, zakaj pot, ki ga bo izpeljevaje ravnopravnost slovenstva hodil, z mnogimi je še zaprekami napolnjena; še je pri nas, žali Bog, mnogo ljudi, ki so gluhi in slepi za vse vladne razpise in oglase, kadar jim niso po volji. Naš šolski svetovavec mora tedaj biti stanoviten in neustrašljiv v brambi naših narodnih pravic; in ni dosti, da ni ravno protivnik; tudi s kakim mlačnjakom in omah-Ijivcom nam ni pomagano. Proti poklicu vsacega tacega človeka bi morali glasno svoj protest povzdigniti. Neka govorica je šla te dni po Ljubljani, da se za to službo bivši svetovavec za hervaško-slavonske gimnazije, gospod dr. Jarc poteguje. Mi visokočastitega gospoda dohtarja nočemo razžaliti; tudi mu ne mislimo ne besedice spoočitati; vendar pri tako važnem vpražanju glede naših šol in cele naše narodne bodočnosti ne moremo zamolčati, da so se Hervatje proti njemu hudo tožili, da je bil velik neprijatelj njihove narodnosti in preveč voljen pomočnik pri ponemče-vanji njihovih šol, kakor se že dalj časa po javnih listih piše, in kakor nam ojstri govori nedavno v hervaško-sla-vonskem zboru svedočijo. — Ako je vse to res, kar se proti visokočastitemu gospodu doktorju govori, kar mi želimo, da ne bi res bilo, to pač on naš šolski svetovavec biti ne more, zato visoko vlado iskreno prosimo, naj, predno ga imenuje, skerbno in natanko izpraša vse te okolnosti, pa ako tožbe niso brez temelja, naj ne postavlja ne njega, pa tudi druzega ne, kterega ni resna volja šolsko kermilo deržati v duhu ravnopravnosti in cesarskega ukaza od 8. avgusta 1859, kterega je nekdanja v nebo vpijoča ministerska nezvestnost pod klop vergla, da nam ni bilo ue sledu ne tiru o njem. Da bi najbolje bilo, ako bi se za vse slovenske gimnazije samo en šolsk svetovavec postavil, tega, mislimo, ni treba dokazovati; jasno je; zatoraj živo želimo, da bi visoko ministerstvo tudi to okoljnost pri postavljanji našega šolskega svetovavstva posebno uvažilo.
V Ljubljane 25. maja. *j-   Iz  Kamnegorice  smo zvedili žalostno novico, da so 23. dan t. m. gosp. Dr.  To-
179
manova mati Helena po dolgi bolezni v 76.letu svoje starosti umerli. Razun gosp. dr. Tomana, kteremu je bila previdnost božja v tem mila, da je pridši iz deržavnega zbora dunajskega saj še enkrat pred smertjo vidil svojo ljubljeno mater, se 6 otrok žaluje na grobu njenem. „Novice" pa, ktere so ranjko kot pravo slovensko mater visoko spoštovale, ji postavijo s to nadgrobnico preserčen spominček. Naj ji bode žemljica lahka!
Iz  Ljubljane.   Ko  se je  v  saboto zvedilo,   da je Njih Veličanstvo gosp. Miha Ambroža za mestnega župana poterditi blagovolilo, so sklenili mestjani mu   na čast obhajati slovesno vecernico. Ob 9. uri zvečer se dvigne cel gojzd gorečih smolnih bakelj, ki jih je neslo 150 mestjanov, od mestne hiše čez špitalski   most  na  dunajske   ulice pred njegovo   stanovanje   v Medjatovi   hiši;   vojaška  muzika jih spremlja in velika množica ljudstva, ki ga je sčasoma toliko privrelo na to mesto, daje bila gnječa silna. Vojaški muziki pred hišo se je pridružil zbor pevcov filharmoničnega družtva ki je pel dve slovenski in dve nemški pesmi. Ali niso pevci dobro peli ali niso bile pesmi dobre   izvoljene, nismo mogli pozvediti od delječ; to pa je gotovo, da je petje brez uspeha bilo   doli.*)    Morebiti  je   bila   vsa   pozornost   oberjena   le na   okno  po  bengaličnem   ognju   razsvitljene hiše,   kjer je stal novi gosp. župan in v tem,   ko je muzika potihnila, z višine   govoriti  začel  se   zahvaljoč  za   čast,   ki   so   mu jo mestjani skazali.    Ko je kratek govor dokončal v nemškem jeziku, po kterem se množica ni celo nič ganila, je besedo poprijel    v    slovenskem    jeziku.     Al    komaj   je   izgovoril perve    besede,  je    zagermelo   doli    s    tisučernimi   glasovi „živio", „slavaa, da človek bi ne bil  germečega Boga slišal in je   govornik  mogel  prenehati.   Glasil   se pa govor blizo takole:   „MiIi  glasi   slovenskega jezika   (pesem)   so ganili moje nadepolno serce  neizrečeno.    Glas    maternega  jezika utiema pravo ljubezen do domovine (Slava! Slava!), znanstvo ptujih jezikov nam ogladuje pot do prijaznosti s ptujimi narodi. Približal se je sopet čas,   da se zbujajo narodi in   da hrepene po samostalnosti, kakor je že to bilo pred 13 leti, (Živio,   Slava!)   al   velik  razloček je   med   tema   dobama. Pred 13 leti smo kakor iz spanja zbujeni in še vsi omamljeni zagledali zarjo svobode —   al   zbežala je  ona   spred naših oči tako hitro,   da je nismo mogli natanko spoznati.   Dosedanje potertje in mnoge težave trinajstih let so nam zvedrile glave, tako, da dobro vemo, pri čim tla smo   (Slava! Slava! Slava!) Živo želimo   samostalnost   na  ustavni   podlagi,   in ker je to želja vseh narodov,   zato  se   moramo vsi zediniti v tem namenu,    ako ga   hočemo doseči.    Dosegli ga bomo na postavni poti, na poti pravice in ponovljenih obljub,  na poti miru in  sprave,   ne pa   po   silovitih  prekucijah,   ktere smert   in  poguba   naključvajo.    Spomnimo se, koliko  jih je že zavoljo svobode smert storilo,  —širok je grob, v kterem počivajo! Podajo najsi na tem preširokem grobu vse ljudstva roke v spomin bratovske edinosti;   naj  černa zemlja, ktera te trupla pokriva,   pokrije tudi staro sovraštvo,   staro jezo, stare   razpertije   narodov,   in   postane   naj   vsa   prelita   kri seme za pomlajeno svobodo!   (Silni krik:   „Slava,   slava!) Vse te   želje   se bodo   nam   spolnile,   ako  se bomo možato vedli na podlagah od presvitliga cesarja nam zagotovljenih. On je poroštvo novih obljub. Častimo ga danes v svojem domačem veselji, da mu živega serca trikrat zakličemo: „Zivio"! (Pri teh besedah zadoni od   vseh   strani   gromoviti  Zivio!) —   Pripustite   mi zastran drage   domovine še eno besedico povedati.    Kakor celemu  cesarstvu tako tudi naši ljubi domovini se zarja srečnejše prihodnosti bliši. Perva želja naša je po potrebni samostojnosti   in upati smemo, da se bo izpeljala,   ker smo vender   enkrat tako  srečni,   da   imamo domačega  rojaka žl. gosp. dr.   Ulepiča  za   cesarskega   deželnega namestnika  in   da   imamo   domačega   rojaka  gosp.
*) Dobili smo iz castitih rok neke opazke o tem, ki si jih prihranimo za drug čas , ko bomo več govorili o potrebah muzikalnih.
Vred.
barona Codelli-a za deželnega glavarja. Vladanje naše drage domovine je domačim sinovom zdaj izročeno, in očitno je, da nismo več ptujci v svoji domači deželi." (Gromoviti ,,Zivio" se razlegajo brez konca in kraja). — Po-zdravši tako novega svojega župana se je brezštevilna množica ljudstva, peljana v podnevnem svitu stoternih bakelj, in spremljena od vojaške muzike, podala po velikem ovinku skozi mesto, namreč memo pošte in kazine skozi gosposke in nemške ulice, čez most pri St. Jakobu in po starem tergu do mestne hiše nazaj, kjer so bili ostanjki bakelj na ger-mado verženi, da so zgoreli do kraja. Celo pot pa, kodar je množica šla, se je že oddeleč slišal vriš in hrup, da je marsikdo s Prešernovimi „Licova strelci" jprašal: „Kaj tamkej od dalječ se v svitu bliši? Sem doli se v verstah tamnih dervi?" Ko pa je šum bližeje in bližeje prišel, slišal se ni noben drug glas kakor samo ,,živio-" in „slava"-klici, ki, posvečovani novemu županu in medpotoma zdaj temu zdaj unemu spoštovanemu rojaku, so napolnovali jasno nebo in danes kakor še nikoli popred pričali na desno in levo, da Ljubljana stoji na zemlji slovenski in koliko je slovenskih „ultrasov" tukaj! Morebiti, da je pri taki živahnosti se tli in tam kaka majhna porednost zgodila z otrin-kom kakošne baklje; cela svečanost se je vender doveršila v lepem redu, — našemu novemu gosp. županu pa je bila živa priča pri vprašanji: ali je res Ljubljana zastopana bila v nekdanjih dnevih v „redutu" in na „rotovžu", ali kje drugej, in kam da duh ljubljanskega mesta kaže?
Včeraj (torek) ob 11. uri je gospod Ambrož, kot novozvoljeni župan vpričo mestnega odbora in velike množice druzih Ljubljančanov prisegal v zbornici mestni. Pre-častiti deželni predstojnik gospod dr. Karol U l e p i č žlahni Krainfels je bral najpoprej ministersko pismo, po kterem so 16. dan t. m. Njih Veličanstvo gosp. Mih. Ambroža za mestnega župana poterdili, iu ko je deželni sveto-vavec gospod Roth odbral predpis županove prisege, je gosp. Ambrož, pred obličjem cesarjeve podobe prisežne besede po gospod deželnem predstojniku ponavljaje, prisego doversil. Potem je novi župan besedo poprijel in v nemškem jeziku se zahvalil deželnemu gosp. predstojniku za danes mu skazano čast in veselje nad tem razodel, da ravno on je, ki je milostljivi sklep Njih Veličanstva mu naznanil, kakor je on bil, ki je odperl dvorano pervemu deželnemu zboru krajnskemu na novi ustavni podlagi, on, ki je bil vodnik, da je bila tista prevažua leta 1848 sklenjena postava izpeljana, ki je rešila kmeta desetino in tlake. Pod njegovim krilom in s pripomočjo izverstnega m es t n ega odbora in njegovega starešina dr. Cuber-ja mu bo toliko lože vodniku biti nove svobodne županije, ker bo vprihod-njič vse ravnanje očitno in se bo za duševne in telesne potrebe skerbeti moglo na vstavni poti. —- Za tem je začel govoriti slovensko in s krepko in gladko besedo izpeljal je lepo priliko tako-le: „Ker sem ravno omenil dušnih potreb, me sili moje serce, še nekaj zastran njih povedati. Naša mati domovina ima enega sinčeka, kteri zdaj ljudem veliko opraviti daje v besedah in v spisih po časnikih. Ta sinček ima veliko domoljubnih prijatlov, kteri se za-nj na vso moč potegujejo in zagovarjajo njegovo sposobnost in pravico v javnem življenji. Drugi nasproti pa pravijo od njega, da je se preneumen, da naj se le po hribih klati, pri pastirjih po-hajkova in po kmetih poteguje, v mestih le po kuhinjah sti-kuje in po ulicah štorklja, — pravijo, da je neokoren, zraven pa preširn, in da drugih tovarsev razun svojih zraven sebe ne terpi! Ta mili sinček je naš materni jezik, kterega mi Kranjci na Kranjskem govorimo iu kterega slov-nikarji slovenski jezik imenujejo. Predragi rojaki! mi obhajamo danes ustanovljenje svobodne županije — osvobodimo tudi tega sinka od vsega krivega natolcevanja. Zato ga Vam jez pripeljem v našo krasno okinčano sobo in Vam ga izročim v pregled. Preglejmo ga od vseh strani, ali je vse res, kar se kremlja o njem.    Položimo roko na serce, bo-
180
dirao pravični in vidili bomo , da je ta sinček prav bi ihten in zal fante in da bo dopadil še marsikteri ljubeznjivi gospe. Ce je pa temu tako, se nam ni potreba sinčeka (jezika) sramovati," tudi ga ni treba siliti nobenemu, ker potreba ljudstva, lika njegova mu bote napravile prostor tudi med gospodo, in dobil bo svoj sedež povsod, ker, spodobno se ravnaje, bo tudi druge omikane tovarše spoštoval. Treba ne bo po drugih mestih za-nj beračiti, da bi se vsedil v naročje svoje Jjube matere. Dobri oče, ki je svojega čeravno drugač zgubljenega sina zagledal , ni hodil soseda barat, ali ga sme na serce svoje pritisniti. Tudi mi ne bomo prašali: ali sme sin domovine doma stanovati. Naj bi te kratke besede napravile mir in potolažile nasprotje, ki naši svobodi ni dostojno!" — Ko je gospod župan skončal ta govor, so zadoneli ^živio-klici" po sobi, in slovesnost je bila končana. Muzika je igrala cesarsko pesem in prečastiti gosp. deželni poglavar so se poslovili. Potem je prejsni začasni mestni predstojnik gosp. Guttman predstavil novemu gosp. županu magistralne gospode uradnike. — Mi pa želimo, da bi častiti novi gospod župan, kterega instalacija je bila prav v narodnem duhu, s krepko roko in terd-nega značaja vodil ladjico nove županije, ktere opra-vilstvo dobro pozna in ktera od njega veliko pričakuje!