Nekaj je v zraku, bi lahko rekli ob tem prizoru. Vsi pogledi so zazrti v nebo, kje; se pravkar odvija ogorčena bitka za prvenstvo. TIM — revija za tehničo in znanstve > dejavnost mladine Izdaja Tehniška založba Slovenije, Lju - Ijana, Lepi pot 6 Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vu- kadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokov- šek, Drago Mehora, Tone Pravlovčič, Loj¬ ze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič. Odgovorni urednik: Božidar Grabnar TIM izhaja 10-krat letno. Celoletna na¬ ročnina 60,00 din, posamezna številka 6,00 din. Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X Tekoči račun: 50 103-603-50-480 Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Ko¬ čevje Revijo sofinancira Kulturna skupnost Slo¬ venije. Avtor slike na naslovni strani: Miran Novšak NAŠ INTERVJU Našega intervjuvanca sem tokrat poiskal na osnovni šoli Slavka Šlandra v Celju. Lepo in moderno poslopje kaž« 3 obiskovalcu že na zunaj funkcionalno podobo notranjščine. Ob tem se človeku nehote utrne misel, da iz take šole ne more priti kaj drugega kot sami odličnjaki. No, če to že ne velja za vse, pa velja vsaj za našega sogovornika. Tovarišica Mara Božičeva, ki uči tehnični pouk in je obenem tudi poverjenica za TIM, je ljubeznivo ustregla moji prošnji in mi omogočila pogovor z Iztokom Karižem, učencem sedmega razreda in odličnjakom. Poleg šole se Iztok zanima še za marsikaj. Ravno pri tem pa nas čaka vse skupaj majh¬ no presenečenje. Njegov konjiček ni, kot ste morda preuranjeno sklepali, eden od tistih, katerih smo bili vajeni v dosedanjih pogovorih. Za spremembo ni tekla beseda o modelarstvu in podobnem, temveč o ma¬ tematiki, o tej, kar priznajmo, za marsikoga izmed nas nadvse kočljivi temi. No, za Iz¬ toka to gotovo ne velja, saj mu pomeni ma¬ tematika strast, razvedrilo in konjiček. Odkril pa jo je, če smem tako reči, pred dobrim letom, ko ga je zanjo navdušila to¬ varišica Cvenkova. Odsihdob sta postala z matematiko nerazdružna prijatelja. Nemu¬ doma se je vpisal tudi v matematični kro¬ žek, kjer skupaj s svojimi vrstniki pod vod¬ stvom tov. Užmah tre trde matematične ore¬ he in se pripravlja na tekmovanja. Pri tem je treba takoj povedati, da ima Iztok kljub kratkemu stažu za seboj že tudi prvi uspeh. Lani je namreč na republiškem tekmovanju mladih matematikov dosegel drugo mesto in prejel za to lepo uvrstitev srebrno Ve¬ govo priznanje. Na kratko, matematika mu je tako prirasla k srcu, da ga spremlja v šoli, po šoli in doma. Na prvi pogled se zdi, da glasba in mate¬ matika ne gresta najbolje skupaj. Iztok pa je drugačnega mnenja in lahko to tudi dokaže, H n TIM 8 74 75 337 saj že četrto leto vadi harmoniko, tako da lahko, kadar ga prva le preveč utrudi, seže po harmoniki in si kaj zaigra. S tem pa še nismo izčrpali vsega, s čimer se naš sogo¬ vornik peča. Aktivno namreč sodeluje tudi v šolskem športnem društvu. Tu pomaga predvsem pri organizaciji košarkarskih te¬ kem, čeprav to ne pomeni, da bi kdaj pa kdaj ne segel tudi po žogi in jo vrgel na koš. Poleg šolskega društva sodeluje tudi v košarkarskem društvu Kovinotehne. Tudi tu pomaga predvsem pri organizaciji, obenem pa se prav zdaj pripravlja na izpit za po¬ možnega sodnika. Upam, da bo uspešno opravil izpit in ga bo kmalu videti na igri¬ šču, kako pomaga deliti pravico. Njegova temeljitost in zagnanost sta nam porok, da se bo to tudi v resnici zgodilo. Ko sva se pogovarjala o njegovih načrtih, mi je povedal, da namerava po končani osemletki na gimnazijo, kasneje pa se bo še videlo, kako bo. Sodeč po tem, da ga tudi pri drugih pred¬ metih privlači predvsem matematična plat problemov, bi ne bilo nič čudnega, če bi le-ta postala njegov življenjski poklic. Najin pomenek sva zaključila s pogovorom o tem, kaj rad bere. Povedal mi je, da naj¬ raje posega po znanstveni fantastiki, zlasti po delih Julesa Verna, všeč pa mu je tudi druga poljudnoznanstvena literatura. Mimo¬ grede je pohvalil tudi znanstveno fantastične zgodbe v TIMu, na katerega je tudi naročen. Tako se je najin pogovor iztekel, preostalo nama je le še, da ga ovekovečimo na foto¬ grafiji. Preden sva se poslovila, on nazaj k nabiranju novega znanja in jaz, da napišem tale intervju, sem mu zaželel še veliko uspehov pri njegovem konjičku, kot tudi sicer. Kot vsi veste, pregovor, da je znanje moč, še vedno velja in ne le to, celo vse bolj aktualen postaja. O tem se boste zdaj, ko se je šolsko leto prevesilo v drugo polo¬ vico, kaj kmalu tudi sami prepričali. Božidar Grabnar svečniki za počitniško hišico Naredite jih iz drevesnih rogovil, katerih oblike vidite na priloženi’ skici. Zgornji del, kamor boste nataknili svečo, izdelajte tako, kot kaže slika, ali pa po svojih možnostih. Na lubju naredite z nožem okraske, ravne ploskve lahko popestrite z narisanimi orna¬ menti. Vse to je odvisno od vaše domišlije in vašega okusa. MALA OGLASA Kupim letalski motorček od 1,5 do 4,5 ccm. Ponudbe s ceno pošljite na naslov: Brane Hafner Ladja 3 61215 Medvode Kupim štirikanalno napravo za daljinsko vode¬ nje in ladijski motorček s prostornino od 2,5 do 5 ccm z nekaj goriva ter navodilom za se¬ stavo goriva. Ponudbe pošljite na naslov: Andrej Koščak Gabrovec nh 61301 Krka TIM 8 74 75 338 PRVI KORAKI kolo Toni Zupančič O# oo Luč za osvetljevanje ceste Imaš kolo, ki ni opremljeno z lučjo za osve¬ tljevanje ceste. Ali se smeš s takim kole¬ som voziti ponoči? Tako zastavljeno vpra¬ šanje smo našli na eni izmed testnih pol o prometu za peti in šesti razred. Odgovor NE je seveda popolnoma jasen, če vemo, da je bela luč za osvetljevanje ceste ob¬ vezna oprema vsakega kolesa. Luč je pritrjena na krmilu tako, da osve¬ tljuje del ceste pred kolesarjem, žarnica, ki oddaja svetlobo, je nameščena v dnu plo¬ čevinastega ohišja, ki se spredaj končuje s posebnim steklom. To steklo usmerja sve¬ tlobo, da njen snop osvetljuje le cesto in ne slepi nasproti vozečih voznikov in peš¬ cev. Tako luč imenujemo tudi žaromet. Za¬ gotovo že vemo, da žarnica oddaja svetlobo le, če je zvezana z virom električne ener¬ gije, da se vir električne energije pri ko¬ lesu imenuje dinamo ter da sta dinamo in žarnica zvezana z žico, ki je električni vod¬ nik. VIR VODNIK PORABNIK DINAMO BAKRENA ŽICA ŽARNICA Gotovo poznate še druge vire električne energije, še drugačne vodnike in druge po¬ rabnike električne energije. Poimenujte jih in pripišite njih imena v ustrezne predale. Napravimo nekaj poskusov, da bomo laže razumeli delovanje celotne svetlobne na¬ prave na kolesu. Za poizkušanje bo primer¬ nejši vir svetlobe ploščata baterija. Potre¬ bujemo še žarnico in bakreno žico. V žarnici na risbi je narisana žarilna nitka, vendar njena konca še nista zvezana s pra¬ vim mestom na kovinskem vznožku žarnice. Vemo, da bo žarilna nitka žarela le, če se bomo njenih stikov v vznožju dotaknili s ploščatima baterijama. Zastavljamo vam dve nalogi: 1. V žarnico vrišite, kje se konča žarilna nit¬ ka. 2. Samo ena žarnica izmed treh zvezanih z baterijo bo gorela. Obkrožite jo in posku¬ šajte utemeljiti, zakaj gori. Če ste prvo nalogo pravilno rešili, vam tudi druga ne bo delala težav. Če pa ste pri prvi napravili napako, jo po drugem poskusu lahko popravite. Le redko imamo priložnost, da bi napravili med virom električne energije in porabni¬ kom tak neposreden stik. Ponavadi je med njima precejšnja razdalja. Že vemo, da ju lahko zvežemo z električno žico. Narišite na risbi črte tam, kjer bi moral potekati električni vodnik, da bo žarnica svetila: oba pola baterije zvežite s poloma žarnice. Risanje baterij in žarnic je zelo zamudno, zato si tehniki pri risanju pomagajo z dogo- TIM 8 74 75 339 vorjenimi znaki ali simboli. Ti znaki morajo biti enostavni in lahko razumljivi. Oglejmo si simbole naših sestavnih delov: \ + / H8^- ZARNICA BATERIJA Narišimo prejšnjo vezavo s simboli: S simboli narisano risbo imenujemo shema. Električni tok teče od pola baterije po vod¬ niku do žarilne nitke v žarnici ter od nje po drugem vodniku do drugega pola bate¬ rije. Pravimo, da je električni krog sklenjen. Vemo, da žarnica ugasne, če ta krog na kateremkoli mestu prekinemo. Krog pre¬ kinemo na več načinov: odstranimo žar¬ nico, odstranimo baterijo, odstranimo vod¬ nika. Ali ugasne žarnica tudi tedaj, če od¬ stranimo le enega od obeh vodnikov? Kadar na vprašanje ne znamo odgovoriti ali smo v dvomu, vedno preverimo s poskusom. Na shemi smo prekinili električni krog tako, da smo prerezali vodnik. Žarnica gori le, če prerezani mesti zvežemo. Če na to me¬ sto vstavimo stikalo, lahko žarnico poljubno prižigamo in ugašamo. Stikalo je kot mo- STIKALO stiček, prek katerega bo električni tok ste¬ kel takrat, ko bo mostiček spuščen. Tudi znak za stikalo, ki ga bomo vrisali v shemo, je podoben mostičku. S stikalom opremljen električni krog je s shemo narisan tako: NALOGA ZA KONSTRUKTORJE Vse naslednje poskuse bomo laže opravili, če bodo vsi sestavni deli našega tokokroga pritrjeni na deščici ali na ploščici stiropora. Če boste izbrali za montažo stiropor, upo¬ rabite za pritrjevanje pisarniške sponke, saj jih lahko zabodete globoko v material. Na les pa boste najenostavneje pritrdili dele z risalnimi žebljički. Baterijo pritrdite z okroglo gumico. Vod¬ nika naj bosta bakreni žici, prevlečeni s plastičnim ovojem. Na koncih, kjer se bomo z vodnikom dotaknili pola baterije, vznožka žarnice ali stikala, bomo plastični ovoj od¬ stranili. To napravimo tako, da z nožičem po obodu zarežemo, nato pa košček primemo s ploščatimi kleščami in snamemo. Na pol baterije lahko pritrdimo žico na več načinov, najpreprosteje pa bo, če ju spojimo s pi¬ sarniško sponko. Že na pogled ste lahko opazili, da sta pola baterije, žica in okrov žarnice kovinski in se po barvi nekako ujemajo. V vseh je TIM 8 74175 340 osnovna kovina baker, ki zelo dobro pre¬ vaja električni tok. Zelo dobro prevaja tok tudi aluminij. Ker moramo okov za žarnico in stikalo izdelati sami, bomo za te dele uporabili tenko bakreno ali aluminijasto plo¬ čevino ali še tanjšo folijo. Folijo morate dvakrat ali trikrat prepogniti, da boste do¬ segi! zadostno trdnost, saj mora okrov no¬ siti žarnico. V okrov kar s škarjami izvrtajte luknjo za žarnico, na deščico pa ga pritrdi¬ mo z žebljički. Stikalo je lahko nožasto ali vrtljivo, odvisno od tega, kako premikamo del, s katerim tokokrog sklenemo in pre¬ kinemo. Narisane imate tri možnosti, sami pa si jih lahko izmislite vsaj še pet. Še na nekaj bi vas radi opozorili: če je bila vaša žica predolga, jo nikar ne režite. Okoli svinčnika jo navijte v vijačnico in jo le po potrebi raztegnite. Naš modelček je gotov in pripravljen za preizkušanje. Zanima nas, kateri materiali električni tok prevajajo — so torej prevodni in kateri toka ne prevajajo in jih zato lah¬ ko uporabimo za zaščito kot izolatorje. Na mesto stikala vstavite: gumico, plastiko, žeb¬ ljiček, vijak, kos trske, stekleno črepinjo, alu¬ minijasto žico, novčič in še kaj. V nekaterih primerih bo žarnica zagorela, v drugih pa se¬ veda ne. Razporedite vse materiale v ustrezno stran tabele. Zanima nas, zakaj sta na kolesu žarnica in vir električne energije zvezana le z enim vodnikom? Kako je tu sklenjen tokokrog? Povrnimo se k stikalu: stikalo ni žica, a vendar tok prevaja. Tudi žebljiček tok pre¬ vaja. Stikalo in žebljiček bi lahko segala od enega pola baterije do žarnice. Tudi okvir kolesa je iz kovine, ki tok prevaja. Že veste? Seveda: namesto drugega vod¬ nika je tu kar kolesni okvir. Z njim morata biti zvezana en pol dinama in en pol žarnice. Nekatera kolesa imajo na zadnjem blatni¬ ku namesto odbojnega stekla vstavljeno žarnico, ki je vezana na isti vir energije kot bela luč. Narisani imamo dve shemi, dva načina vezave. S preskušanjem moramo ugotoviti, kakšne razlike v svetenju nasta¬ nejo pri eni in pri drugi. Za preskušanje potrebujemo še en okov z žarnico in dva vodnika. KOLESAR IN CESTA Bela luč za osvetljevanje ceste je obvezna oprema vsakega kolesa. Prižgemo jo v mra¬ ku, ponoči in ob vsaki slabi vidljivosti. Z lučjo si ne osvetljujemo le ceste, ampak hkrati označujemo svoje vozilo na cesti, da smo bolje vidni za nasproti vozeča vozila. Luč naj osvetljuje cesto 10—25 metrov pred kolesarjem. Zelo nevarno je dvigati luč zato, da bi si osvetlili večji del ceste. Z dvignjeno lučjo zaslepimo nasproti vozeče voznike in s tem lahko povzročimo nesrečo. Iz tega razloga je nedopustno uporabljati za razsvetljavo druga svetila, žepno baterijo, petrolejko in podobno. Da nas opazijo na cesti vozila, ki vozijo za nami in so celo hitrejša od nas, mora biti na zadnjem blat¬ niku kolesa rdeča luč ali rdeče odbojno steklo, na pedalih pa rumeno odbojno stek- 25m TIM 8 74 75 341 lo. Odbojna stekla morajo biti vidna na razdalji vsaj 100 metrov. Vožnja brez luči ali odbojnih stekel ni le lahkomiselna am¬ pak lahko tudi smrtno nevarna za kolesarja In za druge udeležence v prometu. VZDRŽEVANJE KOLESA Preden gremo na vožnjo, moramo presku¬ siti luči. Če žarnica ne zagori, moramo pre¬ veriti: ali so vsi spoji trdni, ali je žarnica dovolj privita, ali ni pregorela, ali ni mogo¬ če vodnik pretrgan. Vse te pomanjkljivosti lahko sami odstranimo, saj tok iz dinama človeku ni nevaren. Pred vožnjo moramo še obrisati prah z vseh odbojnih stekel in z žarometa, saj bo le tako steklo prepu¬ ščalo ali odbijalo svetlobo. Izgubljeno ža- rometno steklo moramo nadomestiti z no¬ vim, saj z njim usmerjamo svetlobo. MUZEJ KOLES Sodobna kolesa dobivajo tudi drugačno ob¬ liko vendar so primerna le za počasnejšo vožnjo v naseljih. dvostopenjska raketa Herkules Boris Bogunovič V tej številki TIM-a objavljamo načrt ra¬ kete Herkules, ki je dvostopenjska. Upo¬ rabili bomo jugoslovanska motorčka, in si¬ cer motorček 515 za 1. stopnjo ter 510 za 2. stopnjo. Raketa bo lepo letela samo, če jo bomo izdelali natančno. ORODJE: Za izdelavo Herkulesa bomo potrebovali običajno modelarsko orodje t. j. ravnilo, svinčnik, škarje, oster nož ali britvico, bru¬ silni papir in še kako malenkost. MATERIAL: Uporabili bomo šeleshamer, balso, krep papir, letvice 3x3, modelarsko lepilo in gumico. IZDELAVA: Trup rakete izdelamo iz dveh delov, šeles¬ hamer velikosti 7 X 235 mm je plašč 2. stopnje, šeleshamer 70 X 65 mm pa je plašč 1. stopnje. Oba ovijemo okoli palice s pre¬ merom 20 mm in na robu zalepimo. Kos šeleshamra 70 X 70 mm vlepimo v manjši trup. To bo posrednik med obema stopnja- MODELARJI ma. Ko se lepilo suši, izdelamo vseh osem stabilizatorjev iz balse debeline 2— 3 mm. Vse robove razen tistih, ki so prilepljeni na trup, zbrusimo, tako da bodo ostri. Na vrsti je izdelava vodil. Ta naredimo ta¬ ko, da trak šeleshamra ovijemo okoli lan- sirne rampe, ga zlepimo v cevčico in nato prilepimo na trup. Podobno izdelamo še pre¬ ostali dve vodili in ju prilepimo na trup natančno pod 1. vodilom. Glavo rakete izrežemo iz balse in ji damo dokončno obliko z brusilnim papirjem. Izdelamo še strimer t. j. trak krep papirja velikosti 70 X 800 mm in ga na vsakem koncu ojačamo z letvicama 3 X 3 X 70 mm. Na en konec pritrdimo gumico in glavo. Pro¬ sti konec gumice prilepimo v trup 2. stop¬ nje. Raketa je tako končana in jo prebar¬ vamo po svojem okusu. Priporočljive so žive barve (rumena, rdeča, oranžna, itd). Zelo lepe so kombinacije več barv (bela- črna, bela-rdeča, rumena-rdeča, rumena-vi- joličasta, itd). Vstavimo še oba motorja in raketa je pripravljena za izstrelitev. Spu¬ ščamo jo le v mirnem vremenu. TIM 8 74I75 342 150 tekmovalni model s pogonom na gumo Marjan Klenovšek Pri tekmovalnih gumenjakih poznamo dve kategoriji, to sta kategorija »Cup d’hiver« in kategorija »VVakefield«. Modeli tipa »Cup d'hiver« so manjši, z njimi tekmujemo pozi¬ mi, od tod tudi ime. Kategorija »VVake¬ field« je uradno priznana pri FAI in zato so ti modeli najbolj priljubljeni. Z njimi se npr. tekmuje tudi za naslov svetovnega prvaka. FAI (mednarodna zveza letalskih or¬ ganizacij) predpisuje za gumenjake tele omejitve: — največja skupna nosilna površina (rep + krila) je 17 do 19 dm 2 — najmanjša teža modela je 230 g — največja teža namazane gume je 40 g — model mora imeti fiksne nosilne po¬ vršine (ne sme biti helikopter) — uporaba kovinskih elis je prepovedana. Na tekmovanju z gumenjaki je kot pri ostalih prosto letečih modelih 7 startov. Maksimalno število točk v enem startu je 180, ker se letenje modela meri le do 3 minut, to je 180 sekund. Po preteku 3 minut se čas letenja ne meri več. Po oprav¬ ljenih 7 startih se tekmovalcem sešteje točke in določi zmagovalec. Maksimalno število točk je seveda 1260. Če ima več tekmovalcev maksimalno število točk, tek¬ mujejo dalje v t. i. »fly-off«-u, kjer se start podaljša na 4 minute. Tekmujejo tako dolgo, da se določi zmagovalec. Po potrebi se start podaljša še za 1 minuto. Iz teh podatkov o poteku tekmovanj lahko hitro ugotovimo, da je letenje daljše od 3 mi¬ nut na tekmovanju brez smisla, še posebno, če je vreme vetrovno in model leti daleč, mi pa seveda za njim. To je včasih zelo naporno in zato so si modelarji omislili poseben sistem, ki nam po preteku treh minut zavre model in ga prisili, da se spu¬ sti na zemljo. Običajno mode! zavremo tako, da se nekoliko dvigne horizontalni rep, ob¬ stajajo pa tudi modeli z zavornim padalom. TIM 8 74 75 343 s? 3 9. Določitev težišča je popolnoma enaka kot za model v 5. številki TIM-a, le da ima naš gumenjak težišče na 66 % oz. na 80 mm od sprednjega roba krila. 10. Guma Guma je Pirelli, dimenzij 1 X 6. Splet ima seveda 16 niti gume in je lahko težak naj¬ več 40 g. Na pisemski tehtnici stehtamo 37 do 38 g gume, jo zvežemo in trikrat preložimo. Seveda mora biti oprana. Splet spnemo z gumico, ga namažemo z ri- cinusom in mu na enem koncu namestimo plastično tulko. Največje število navojev je odvisno od kvalitete gume in je za res dobro gumo 420 navojev. Model regliramo kot je pri gumenjakih obi¬ čajno (5. številka TIM-a). Model naj leti v desnih krogih. Še nasvet: pri vsakem star¬ tu vključite timer, ker je pač timer lažje vključiti kot pa izdelati nov model. Modeli, ki prosto letijo, imajo namreč to grdo na^ vado, da pri dobri termiki in predolgem letu izginejo neznano kam. Tisti, ki boste izdelali ta model, boste se¬ veda želeli tudi tekmovati. Pri najbližjem modelarskem klubu se pozanimajte, kako je s tem. Seveda, če že niste njihov član. Nasvidenje na tekmovanjih! TIM 8 74 75 348 Su-7 in Su-9 Bojan Čamernik Na veliki paradi sovjetskega letalstva v Tu- šinu pri Moskvi so 1956. leta pokazali mno¬ go novih letal. Gledalci so jih videli in se¬ veda tudi fotografirali. Ni jim bilo znano, kakšnemu namenu služi katero letalo, niti kateremu tipu pripada. Vedeli so le imena glavnih konstruktorjev, vendar je to samo še povečalo zmedo. Največ ugibanja so povzročila štiri, na prvi pogled zelo podobna letala. To so bili lovci s strelastimi in delta krili. Dva sta bila delo Mikojanove, dva pa Suhojeve konstrukcijske skupine. V zraku jih je bilo skoraj nemogoče razlikovati. Šele kasneje se je izvedelo, da sta bila dva od teh tipa Mig-21 (s strela¬ stimi in delta krili), dva pa tipa Su-7 in Su-9. Su-7 je imel strelasta, Su-9 pa delta krila. Medtem je Mig-21 z delta krilom postal znan po vsem svetu. Mig-21 s streiastim krilom pa sploh ni prišel v oborožitev za¬ radi očitnih prednosti delta kril. Pokazalo se je, da je to zares odličen lovec-prestreznik in tudi zelo dober lovec-bombnik. Nasprot¬ no pa so letala Su-9 ostala samo v obo¬ rožitvi protiletalske obrambe. Bilo jih je znatno manj in so bila razporejena po leta¬ liščih okoli velikih mest in važnih vojaških baz. Več let so bili ti težki lovci-prestrez- niki glavna oborožitev teritorialne protiletal¬ ske obrambe, njena glavna obrambna udarna moč. Konstruktorski oddelek pod vodstvom Pavla Suhoja je naredil načrte za tri znana letala. Vsa so nadzvočna. Prvi je Su-7. Namenjen je za taktične naloge kot lovec-bombnik. Danes je v oborožitvi mnogih držav Evrope in Afrike. Drugi je Su-9, tretji pa zelo mo¬ deren in bolj malo znan Su-11. Suhoj se je najbolj proslavil s svojim re¬ aktivnim lovcem-bombnikom Su-7. Izdelali so nekaj tisoč letal tega tipa v več varian¬ tah. V velikih serijah so ga izdelovali v Sovjetski zvezi in nekaj časa tudi v Čeho- slovaški. Bil je v oborožitvi Sovjetske zve¬ ze, Čehoslovaške, Poljske, ZAR, Alžirije in prav gotovo še v kakšni državi. Vojni strokovnjaki menijo, da Su-7 po svo¬ jih sposobnostih in namenu, čeprav ne po letalnih sposobnostih in obliki, ustreza zna¬ nemu ameriškemu lovcu-bombniku tipa F-105 THUNDERCHIEF. Oba lahko nosita nukle¬ arne bombe. V štabu NATO pakta so Su-7 nadeli me FITTER. Su-7 je enosedežni srednjekrilec. Trup je krožne oblike s sesalno odprtino na sredini. Če gledamo letalo od spredaj, vidimo samo glavna krila, ker se repni stabilizatorji ne vidijo. Trup letala je po celi dolžini enake debeline. Kabina je kapljaste oblike, krila pa so strelasta (pod kotom 60°). Na prvi pogled je Su-7 zelo podoben Migu-21 s streiastim krilom, vendar so raz¬ like v obliki kril, trupa in raznih drugih de¬ tajlih. Najvažnejša razlika je v velikosti in teži. Su-7 je znatno večji in težji od Miga-21. Su-7 ima en turboreaktivni motor AL-7-F-L- -100 s potiskom 6300 kp, z dodatnim izgore¬ vanjem pa okoli 9000 kp. Vzletna teža je od 12500 'do 13500 kg. Največja hitrost pri zemlji (na nadmorski višini 100 m) je 1100 do 1200 km/h, največja hitrost na višini večji od 11000 m pa 2260 km/h ali 2,1 Macha. Hitrost križarjenja je 650 do 920 km/h. Ko odvrže zunanjo oborožitev (bombe in rakete), se to letalo lahko zelo hitro vzpenja. Naj¬ manjša hitrost vzpenjanja na majhni nadmor¬ ski višini je 65 m/s do 105 m/s. Na večjih TIM 8 74 75 349 višinah pa se hitrost vzpenjanja poveča do 180 m/s. Teoretična višina leta je okoli 18000 m, tak¬ tična pa okoli 13000 m. Največji dolet je 2000 km, oziroma 2600 km z dodatnimi re¬ zervoarji za gorivo, radij delovanja na majh¬ nih višinah 160 do 260 km, na srednjih viši¬ nah pa od 250 do 420 km. V tem Su-7 za¬ ostaja za F-105, zato pa je v hitrosti vzpenja¬ nja in okretnosti v zraku znatno boljši od svojega ameriškega nasprotnika. Letala Su-7 so najpogosteje oborožena z 2 avtomatskima topovoma kalibra 30 mm. Vsak top ima 65 granat. Pod krili so štirje nosilci TIM 8 74 75 350 za zunanjo oborožitev, na katere je moč pri¬ trditi 4 do 64 nevodenih raket za obstrelje¬ vanje ciljev na zemlji oziroma 2 do 4 vo¬ dene rakete vrste »zrak-zrak«, Namesto ra¬ ket lahko Su-7 ponese 4 bombe od 100 do 500 kg težke. Pilotu pomagajo v napadu naprava za mer¬ jenje v cilj AG P-PND, radar za merjenje oddaljenosti SRD-5M in avtomat za odpe¬ njanje bomb. Poleg teh je opremljen še z radio-napravo za zvezo in navigacijo. Letala Su-7 so največkrat dnevni lovci-bomb- niki, vendar so velike serije usposobljene tudi za delovanje ponoči oziroma v vseh meteoroloških pogojih. Su-7 je poleg Su-9 osnovni tip lovca-bombnika v oborožitvi taktičnega letalstva Sovjetske zveze. Upo¬ rabljajo ga tudi za izvidništvo. V tem pri¬ meru je opremljen z aero-foto kamerami. Osnovni taktično-tehnični podatki letala Su-7 — dolžina letala (m) 16,80 — razmah kril (m) 9,80 — višina letala (m) 4,90 — vzletna teža (kg) 13000 — največja hitrost (Mach) 2,1 — topovi kalibra 30 mm 2 — največja teža oborožitve (kg) 2000 Iz letala Su-7 je z nekaj spremembami na¬ stal Su-9. Na paradi v Tušinu leta 1956. sta bili prikazani dve varianti letala Su-9. Prvega so v tujini imenovali FISHPOT-A. To je bil prototip. Imel je oster »radarski nos« nad sesalno odprtino za zrak. Istočasno pa je poletel tudi prvi serijski Su-9. Imenovali so ga FISHPOT-B. Njegov »radarski nos« je bil na vrhu pomičnega konusa v sami se¬ salni cevi za zrak. Drugače je bil serijski Su-9 zelo podoben serijskemu Mig-21. Oba konstruktorja, Mikojan in Suhoj, sta upoštevala aerodinamične študije inštituta CAGI v Moskvi, kjer veliko število strokov¬ njakov preizkuša različne modele v ogrom¬ nih »zračnih tunelih« — vetrovnikih, zato ni čudno, da sta oba prišla do zelo po¬ dobnih rešitev. Razlika je le v teži in velikosti kakor tudi v opremi letal. Suho- jevo letalo lahko ponese znatno več orožja od Mikojanovega. Maksimalna hitrost je sko¬ raj enaka, vendar je Su-9 na nekaterih vi¬ šinah nekoliko hitrejši. Zunanja razlika je v tem, da ima Mig-21 na zgornjem delu trupa izbočen greben, ki se razteza od kabine do repa. Tako Su-9 kot Su-7 tega nimata. Prototip Su-9 »FISHPOT-A« je oborožen z dvema avtomatskima topovoma NR-30 kalibra 30 mm, vendar lahko nosi tudi 4 samovodene rakete vrste »zrak-zrak« tipa AA-3 ALKAL. Serijsko izdelani lovci Su-9 variante B in C nimajo topov .Oboroženi so samo z raketami »zrak-zrak«. Varianta »B« nosi 4 rakete tipa AA-3 ALKAL, novejša »C« pa 4 rakete AA-6 ANAB. Vsaka nova varianta Su-9 ima nove in boljše prestrezne radarje. Tem radarjem so v tuji literaturi nadeli kodna imena. Prototip Su-9 je Imel radar s kodnim imenom SCAN ODD. Letalo prve serije Su-9 (P) ali »FISH¬ POT-B« ima radar SPINSCAN. Najnovejša ali ena od najnovejših serij Su-9 oziroma »FISH- POT-C« pa ima radarje, za katere je težko reči, kakšne lastnosti imajo. Turboreaktivni motor za Su-9 je skonstruiral inž. Ljuljka. Tudi tega so postopno izboljše¬ vali, tako da je sedaj znatno močnejši kot prej. Neoborožena varianta letala Su-9, posebej preurejena za doseganje rekordov in izvidni¬ štvo, je dobila oznako T-431. Na tem letalu je preizkusni pilot Vladimir Iljušin dosegel leta 1959 rekordno višino leta — 28.852 m. Tri leta kasneje je preizkusni pilot Anatolij Koznov dosegel svetovni hitrostni rekord. Letel je po krožni poti dolžine 500 km s po¬ prečno hitrostjo 2304 km/h. Včasih je to letalo letelo tudi s hitrostjo prek 2500 km/h. Če primerjamo enosedo borbeno varianto sovjetskega lovca Su-9 (PM) z ameriškim lovcem F-102, vidimo, da je Su-9 znatno hitrejši. V primerjavi z ameriškim lovcem F-101 ima Su-9 manjši akcijski radij, ven¬ dar je hitrejši in kar je najvažnejše, okret- nejši v zraku. Lovci Su-9 so še v oborožitvi, vendar ne bodo več dolgo. Tako kot Su-7 bodo tudi Su-9 kmalu zamenjali s popolnoma novimi letali. Ta zamenjava se je že začela. Zame¬ njujejo jih letala tipa Su-11 in Mig-25. Osnovni taktično-tehnični podatki za letalo Su-9P SU-9PM »FISHPOT-B. »FISHPOT-C* dolžina letala (m) 18,15 18 razmah kril (m) 9,50 8,31 višina letala (m) 5,10 4,70 vzletna teža (kg) 12000 12300 hitrost na višini 12000 m (Mach) 2,2 TIM 8 74 75 351 sklopni kopirni okvir Drago M e ho ra Če hočemo kontaktno prekopirati kak načrt, ornament ali kako drugo risbo, ravnamo na¬ vadno takole: Risbo spnemo z listom paus papirja, nato pa z eno roko tiščimo risbo in paus papir na najbližjo okensko šipo, z drugo roko pa vlečemo po črtah. Ni po¬ sebno udobno, pa tudi ne preveč natančno. Če hočete res udobno (za mizo sede) in natančno kopirati, si izdelajte sklopni okvir, kakršnega vidite na sliki. Okvir sam je sestavljen iz treh plasti. Vse tri plasti bomo naredili iz vezanega lesa. Najprej izžagajte iz srednje debele vezane plošče (4 do 5 mm) oba celotna okvira in dobro zgladite robove. Srednja plast je okvir, ki je nekoliko ožji in mu manjka gornja stranica. Za ta okvir uporabimo vezano plo¬ ščo v debelini okenske šipe. Ker je okensko steklo navadno debelo 2 mm ali le malenkost več, bo ustrezala vezana plošča debeline 3 mm. Navedene mere seveda niso obvezne. Lahko si naredite nekoliko manjši ali pa večji okvir, pač v skladu z vašimi potrebami. Če ste se odločili za naše mere, naj vam stek¬ lar ureže šipo velikosti 530 X 414 mm. Vse tri okvire zlepite (ožji je v sredini) in sti¬ snete, oziroma obtežite. Drugi dan bo okvir čvrst in suh. Skozi režo, ki je nastala v gor¬ nji stranici okvira, boste z lahkoto vstavili steklo in ga tudi brez težave zamenjali, ako se vam bo kdaj pozneje ubilo. Zbijanje z žebljički je čisto odveč, prav tako pa tudi ka¬ kršnokoli barvanje ali lakiranje. Preden boste vstavili steklo, izvrtajte v okvir blizu gornje stranice dve luknjici, v katerih bosta zataknjeni opori pri odprtem okviru. Na notranjo stran spodnje stranice pribijte ali privijte z malimi vijaki dva moč¬ na kovinska tečaja, kakršne uporabljajo pri skrinjah in kasetah. Dobite ju v vsaki trgovi¬ ni z železno robo. Če hočete, da se bo okvir tesno kot knjiga zapiral, poglobite te¬ čaja v les tako, da z nožem odstranite eno ali dve plasti vezane plošče. Enako je treba storiti tudi v spodnji deski, ki predstavlja drugo polovico sklopnega okvira. Za ta del lahko služi vsaka ravna in gladka smrekova deska, lahko pa uporabimo tudi debelejšo vezano ploščo, v katero moramo seveda tudi izvrtati luknji za opori. Za opori lahko uporabite primerno široke letvice ali pa primerno debele stružene pa¬ lice. Dolžina opor je odvisna od kote, v ka¬ terem je odprt okvir. Vzemite kot, ki vam najbolj ustreza za udobno delo. (Po mojem mnenju je primeren kot 40 do 45°.) Druga polovica priprave, tj. spodnja deska ni¬ ti ni neobhodno potrebna. Če nimate primer¬ nega materiala, boste izhajali tudi brez nje. V tem primeru kajpak ne potrebujete tečajev, pač pa morata biti opori čvrsteje povezani z okvirom, da se ne bi med delom izmaknili. Kako boste to dosegli, prepuščam vam. Pa še nekaj: če boste imeli sam okvir brez spodnje deske, obložite spodnji rob okvira z gumo ali termobandom, da vam okvir ne bi drsel po mizi. Za kopiranje na mizi je nujno potrebno osve¬ tliti papir od spodnje strani. V ta namen si bomo naredili majhno premično svetilko, ki jo razločno kaže naša slika. Za podstavek vzemite 10 mm debelo smrekovo deščico v velikosti 140 X 74 mm. Nosilec žarnice pa naj bo 20 mm debela smrekova deščica ve¬ likosti 74 X 90 mm. Da bo svetilka res majh¬ na, ne bomo uporabili normalne žarnice z okovom, ampak majhno žarnico kroglaste ali svečaste oblike s pripadajočim okovom pre¬ mera 23 mm. Oboje boste dobili v trgovini z elektrotehničnim materialom ali v velebla¬ govnici. Luknja, ki jo boste izvrtali s sved¬ rom Osredkarjem, naj bo takšnega premera, da bo okov žarnice tesno tičal v njej. Nosil¬ no deščico vsadite in zalepite v podstavek. En vogal bomo odžagali zato, da bo mogoče svetilko globlje potisniti pod steklo, na ka¬ terem kopiramo. Za reflektor vzemite svetel pločevinast plašč večje konzervne doze. Pribijte ga na podsta¬ vek in ga tako ukrivite, da bo kar največ svetlobe odbijal proti steklu. Če boste imeli dober reflektor, bo povsem zadoščala 15 TIM 8 74 75 352 watna žarnica, ki prav malo greje. Žarnica naj bo po možnosti iz mlečnega (opalnega) stekla, da ne bo motila žarilna nitka. Zaprt, morda še v lepenkasto mapo vložen okvir boste lahko hranili na kaki omari ali za omaro, pa vam ne bo nič napoti. goriva za miniaturne motorje z notranjim izgorevanjem in njihova priprava Peter Bezgovšek Ker je v zadnjem času prispelo na uredni¬ štvo veliko vprašanj v zvezi z gorivi za mo¬ delarske motorčke, je prav, da napišemo kaj več o tem. Dobro poznavanje goriv je za modelarja čedalje bolj pomembno, saj je večkrat od tega odvisen tudi njegov uspeh na tekmo¬ vanju. Hitro startanje motorja in njegova največja moč sta v veliki meri odvisna prav od vrste oziroma kvalitete goriva. Ne moremo računati s tem, da bomo gorivo vedno lahko kupili že pripravljeno, prav tako pa niso vsa goriva primerna za vse motorje. Vsak motor ima svoje določene značilnosti in zato je zanj najboljše le eno gorivo. Ker imajo modelarski motorji zelo visoko število obratov, se pojavi problem, kako bo v tako kratkem času, ki je na razpo¬ lago, pravilno zgorela mešanica goriva in zraka. Modelar mora zato poznati izvor in lastnosti vseh komponent, ki sestavljajo gorivo, da ne bo razmišljal in v želji za uspehom ravnal napačno. Vrhunski mode¬ lar se ne bi smel držati samo ustaljenih receptov, ampak bi moral poskušati vedno znova izboljšati njihovo kvaliteto. Zato naj napišem nekaj osnovnih stvari o snoveh, ki sestavljajo gorivo, ter o njihovem vplivu na izgorevalni proces v valju motorčka. Najprej v tabeli spoznajmo sestavine, ki jih uporabljamo. Posameznim snovem je dodana tudi njihova kalorična vrednost, to je energija, ki jo odda 1 kg snovi, če se v celoti spoji s kisikom, torej zgori. Kalo¬ rična ali kurilna vrednost je podana v kilo¬ kalorijah na 1 kg (kcal/kg). V tabeli je seveda tudi precej sestavin, ki jih danes ne uporabljamo več, vendar so zanimive za pripravo. Goriva za dizelske motorčke Glavna sestavina goriv za dizelske mo¬ torje je eter. Njegova naloga je, da vžge zmes goriva in zraka v valju. To je mo¬ goče, ker ima zelo nizko temperaturo sa¬ movžiga — samo 180° C. Ko obračamo eli- so, se temperatura v kompresijskem pro¬ storu veča in, ko doseže vnetišče etra, se vžge. Eter mešamo z oljem, ker je to po¬ trebno zaradi mazanja drsnih površin v motorju. Etru zaradi ekonomičnosti pa tudi iz drugih razlogov dodajamo še petrolej. ETER je brezbarvna, lahko hlapljiva teko¬ čina z značilnim vonjem. Njegova kemična formula je (C 2 H5) 2 0. Sestavljen je iz: ogljika C = 64,84 % vodika H = 13,5 % kisika 0 = 21,62% Njegove fizikalne lastnosti so: vrelišče 34,6° C, vnetišče 178° C, toplotna moč 7900 kcal/kg, specifična teža 0,730 do 0,735 kp/ /dm 3 . Za praktično uporabo jemljemo teh¬ nični eter, ki ga poznajo v drogerijah kot eter sulfuricum. Medicinski eter ima ena¬ ke lastnosti, samo da je bolj čist in dražji. PETROLEJ je drugi dodatek gorivu za dizel- TIM 8 74i75 354 ske motorje. Petrolej je težje gorivo kot eter in je produkt frakcionirane destilacije nafte, za bencinom. Kemična formula za poprečen petrolej je C 14 H 3 o, vendar je tu treba pripomniti, da je petrolej mešanica ogljikovodikov, v kateri je večina parafin¬ skih, nekaj pa tudi aromatskih. Elementar¬ na sestava petroleja je naslednja: ogljik C = 86,3 % vodik H = 13,6% žveplo S = 0,08 % Njegova specifična teža se suče okrog 0,8 kp/dm 3 , kurilna vrednost pa okrog 10000 kcal/kg. Poprečno gorivo za dizelske motorje je sestavljeno iz 33 % etra, 33 % ricinusove¬ ga olja in 33 % petroleja. Takšno gorivo lahko dobro služi svojemu namenu pri mo¬ torjih, ki nimajo več kot 10000 vrtljajev v minuti. Na začetku razvoja dizelskih mo¬ torjev so dodajali gorivu večji odstotek petroleja, ker so imeli tedanji motorji 4000—7000 vrtljajev v minuti. Odstotek etra je bil samo 25 %. Vzrok temu je nizka oktanska vrednost etra proti težjim ogljiko¬ vodikom, ki sestavljajo petrolej. Ker so pri manjših obratih boljši pogoji za pojav detonacije, so dodali gorivu več petroleja, ki je dajal motorju mehak tek. Oktansko število petroleja je okrog 45, etra pa znatno nižje. Takšno gorivo ni primerno za višje vrtljaje, ker je petrolej slabo hlap¬ ljiv, pa tudi hitrost izgorevanja je majhna. Z večanjem števila vrtljajev v minuti je na voljo čedalje manj časa za proces iz¬ gorevanja, s tem pa se tudi zmanjša mož¬ nost za detonacijo etra. V tem primeru je vedno bolj škodljiva tako velika količi¬ na težkih ogljikovodikov v gorivu. Torej je treba za višje vrtljaje uporabljati drugačno, lažje gorivo. Bencina ne moremo uporabiti, ker ima previsoko oktansko število, čeprav je lažje gorivo kot petrolej. Visoko oktan¬ sko število je zapreka za njegov hiter samovžig. Modelarji so seveda poskušali tudi z drugimi gorivi, vendar brez vidnega uspeha. V tem primeru moramo pač po¬ večati odstotek etra v gorivu, čeprav to ni najbolj ugodno, saj ima eter razmeroma majhno kurilno vrednost. Večji odstotek etra je ugoden tudi zaradi boljšega hlaje¬ nja motorja. Pri izparevanju jemlje eter toploto iz stene valja in tako preprečuje pregretje motorja, do katerega bi prišlo z uporabo težkega petroleja. Vendar za najvišje vrtljaje tudi zelo velik odstotek etra ne zadostuje, saj ima go¬ rivo premajhno toplotno moč. Zato se za¬ tečemo k dodajanju raznih nitro spojin, ki znatno znižujejo temperaturo samovžiga težjih ogljikovodikov. To so skupine tako imenovanih nitritov in nitratov. Nitriti ima¬ jo nižje vrelišče kot nitrati. Na primer etil- nitrit C 2 H 5 ONO ima vrelišče pri 18° C, vendar sorazmerno visoko vnetišče. Zato ni primeren za uporabo, če pa ga že upo¬ rabljamo, ga smemo dodati gorivu največ 2 %. Drugi predstavnik, ki se veliko uporablja, čeprav je drag in se težko dobi, je amil- nitrat C 5 H 12 0N0 2 . Dodajamo ga v količini 2—3%. Nitro spojine imajo katalizatorsko delovanje. Gorivo razstavljajo na osnovne elemente, oksidacijo pa pospešujejo z last¬ nim kisikom. Ker lahko pride z uporabo teh spojin do pregrevanja motorja, je pri¬ poročljivo, da gorivo vsebuje zadostno ko¬ ličino etra, da bi bilo hlajenje dovolj učin¬ kovito. Nitrirana goriva imajo še eno zna¬ čilnost: motorju moramo zmanjšati kom- presijsko razmerje, potem ko vžge. Obe¬ nem z zmanjševanjem kompresijskega raz¬ merja je običajno potrebno tudi zapiranje igle za regulacijo mešanice. Kadar jemljemo eter za pripravljanje gori¬ va, moramo upoštevati, koliko je star. če je starejši od enega leta, je bolje, da ga ne uporabljamo. Če je dalj časa v stiku z zrakom, nastanejo v njem etrovi peroksidi. Ti peroksidi so bogati s kisikom, zaradi česar eter burno oksidira. Če je eter star, je v steklenici rahla bela usedlina, kar je posledica prenasičenja s peroksidi. Takšen eter je zelo nevaren in ga moramo takoj zavreči. Če pa eter vsebuje kakšne druge mehan¬ ske nečistoče, ga moramo prefiltrirati skozi filtrirni papir. Eter ne sme vsebovati več kot 1,5% vode, škodljivi pa so tudi raz¬ lični alkoholi, ki jih običajno eter vsebuje. Žal je vsako čiščenje etra razen filtrira¬ nja zelo nevarno in zahteva posebne pri¬ prave. Zato bodimo toliko bolj pazljivi, ka- TIM 8 74 75 355 dar kupujemo eter, da bo res uporaben za naše gorivo. Kolikor čistejši je eter, toliko boljša bo kvaliteta goriva, zato mu posve¬ timo dovolj pozornosti. Tri različne sestave goriva za dizelske Prvo gorivo je primerno za vtekanje mo¬ torja, drugo za manj zahtevne namene, tret¬ je pa za tekmovanja. Drugemu in tretjemu gorivu je priporočljivo dodati ob hladnem ali vlažnem vremenu 2—4 % nitrobenzena. Goriva za glow plug motorje Osnovno gorivo za glow plug motorje je mešanica metanola (metilnega alkohola) in ricinusovega olja. Drugačnega olja ne mo¬ remo uporabiti, ker se metanol ne meša z mineralnimi olji, pa tudi mazalne lastnosti ricinusovega olja so zelo dobre. Osnovo vseh alkoholov predstavljajo atomi ogljika in vodika. Najmanj ogljikovih ato¬ mov vsebujeta etanol in metanol, zato tudi najhitreje gorita. Alkoholi so znani kot go¬ riva z najmanjšo kurilno vrednostjo. Pri al¬ koholih so nekateri atomi vodika vezani s kisikom, kar zmanjšuje njihovo toplotno moč, saj ima vodik zelo visoko kurilno vred¬ nost 28800 kcal/kg. Tako se z vsakim vodi¬ kovim atomom, ki je vezan s kisikom, zmanjša kurilna vrednost. To seveda vpliva tudi na porabo goriva, saj je ta pri enakih pogojih za 15 do 40 % večja kot pri dizel¬ skih motorčkih. Na hitrost izgorevanja vpliva število oglji¬ kovih atomov v molekuli. Čim več jih je, toliko počasnejše je izgorevanje. Najhitreje izgoreva metanol CH 3 OH, najpočasneje pa amil alkohol C 5 HnOH. Velika hitrost izgo¬ revanja metanola je posledica samo enega atoma ogljika v molekuli metanola. Elemen¬ tarna sestava pa je: ogljika C = 37,5 % vodika H = 12,5 % kisika O = 50 % Pridobiva se s suho destilacijo bukovega lesa, sintetično pa iz metana. Pridobivajo ga tudi s pomočjo katalitičnega hidriranja pod pritiskom CO ali C0 2 . Vnetišče ima pri 475° C, kurilna vrednost metanola pa je 5300 kcal/kg. Ima oktansko število 135, vre¬ lišče pa 64,7° C. Njegova specifična teža je 0,796 kp/dm 3 . V valju motorja, ki uporablja metanol, je zelo malo ostankov izgorevanja, saj zgori alkohol malone brez njih. Podobno kot eter tudi metanol dobro odvzema toploto mo- Ameriški motorček za najmanjše modele COX PEE/VVEE s prostornino 0,33 ccm in močjo 0,036 KM. Tehta le 21 g. Na zadnji strani je posodica za gorivo in vplinjač. torju, ko se uparja, tako da se motor bolje hladi. Njegova slaba stran je, da raztaplja nitro lake, s katerimi so običajno lakirani modeli. Zato moramo model premazati s posebnim lakom, ki je odporen proti me¬ tanolu. To so največkrat dvokomponentni laki, kot na primer parketni lak. Najbolj nerodna stvar pri metanolu je, da je zelo higro- skopičen, to pomeni, da rad vpija vodo. S tem, ko metanol vsrka vodo, se bistveno poslabša njegova kvaliteta in uporabnost sploh. Absolutno čistega metanola sploh ne moremo kupiti. Najčištejši vsebuje vsaj 1 % vode. Metanol, ki ga lažje dobimo, vsebuje 4—10% vode. čiščenje metanola je lažje, vendar zahteva destilacijsko pri¬ pravo. Sami lahko očistimo metanol vode TIM 8 74|75 356 tako, da mu dodamo snov, ki je še bolj higroskopična, oziroma veže nase vodo. To je lahko bakrov sulfat, ki ga najprej žarimo, ko pa se ohladi, ga damo v steklenico z metanolom in pustimo, da tako stoji ste¬ klenica nekaj dni. Po tem postopku mora¬ mo seveda metanol dobro precediti skozi gost filtrirni papir. Bakrovega sulfata (mo¬ dre galice) dodamo 100—200 g na 1 liter metanola. S čistim metanolom lahko pri¬ pravimo gorivo, katerega kvaliteta bo na¬ gradila naš trud. Gorivo za glow plug mo¬ torje vsebuje 25 % ricinusovega olja, le za vtekanje 30—33 %. Tudi gorivom za glow plug motorje doda¬ jamo nitro spojine, ki skrajšajo čas izgo¬ revanja metanola, kar je potrebno za naj¬ višje vrtljaje. Najbolj znan predstavnik aro- matskih nitro spojin je nitrobenzen. Ima le majhen katalizatorski učinek na goriva, zato se malo uporablja, čeprav je cenen in ga je lahko dobiti. Večkrat ga dodamo gorivu, če to ne vsebuje nitrometana, ker zmanjšuje higroskopičnost goriva v vlažnem zraku. Najbolj se uporablja nitrometan CH 3 N0 2 . Nitrometan ima najmanjše število oglikovih atomov med parafinskimi ogljikovodiki. Za¬ to ima znatno večjo hitrost izgorevanja kot pa nitrobenzen. Vrelišče nitrometana je pri 101° C, kurilna vrednost 5370 kcal/kg, spe¬ cifična teža pa 1,132 kp/dm 3 . Zaradi tako velike gostote se sam ne more uporabiti za gorivo. Zato nitrometan dodajamo go¬ rivu, pripravljenemu iz metanola. Poveča¬ nje moči motorja ne raste sorazmerno z dodajanjem nitrometana, zato ga dodamo največ 35 %. Vendar ga najbolj pogosto dodajamo manj. Običajno od 1 % do 10%. Nitrometan je zelo drag in ga je izredno težko dobiti, zato ga na tekmovanjih mo¬ delarji ne smejo uporabljati pri hitrostnih modelih ter pri penjačih. Tako kot nitrobenzen, je tudi nitrometan izredno strupen. Do zastrupitve lahko pride že z daljšim vdihavanjem njegovih hlapov, zato velja biti previden pri uporabi. Zelo podoben vpliv na goriva za glow plug mo¬ torje ima tudi nitropropan oziroma dinitro- propan. KAKO Sl SAMI PRIPRAVIMO GORIVO ZA NAŠ MOTOR Pripravljanje goriva ni nobena posebno za¬ pletena operacija, seveda če imamo na razpolago kvalitetne sestavine, primerne za naš namen. Potrebujemo pa nekaj osnov¬ nega pribora, s katerim si pomagamo in tako olajšamo delo. Vedno pripravljajmo toliko goriva, kot mi¬ slimo, da ga bomo porabili v določenem dnevu. Če gorivo dalj časa stoji, se nje¬ gova kvaliteta bolj ali manj poslabša. Ker bomo delali z majhnimi količinami, je najbolje, če imamo menzuro, da bomo lahko natančno izmerili količino. V ta namen lah¬ ko koristno uporabimo tudi manjšo stekle¬ nico, na kateri so označeni prostorninsko enaki deli, na primer dojenčkovo steklenico. Seveda lahko te označitve tudi sami na¬ pravimo. Za odmerjanje najmanjših količin pa nam bo prišla prav manjša injekcijska brizgalka. Surovine za gorivo pa moramo imeti sprav¬ ljene v čistih steklenicah. Vsej pazljivosti navkljub moramo upoštevati, da so se v gorivo prikradle majhne nečistoče. Zato je zelo priporočljivo doma pripravljeno gorivo pred uporabo prefiltrirati. Najenostavnejši način je ta, da v lijak damo kosem vate in prek njega vlijemo gorivo v steklenico. Veliko bolje je, če kupimo v lekarni filtrirni papir in iz njega napravimo stožec, ki ga vtaknemo v lijak. Kje pa bomo dobili vse potrebne sestavine za gorivo? Če niste član modelarskega kluba ali krožka, boste morali kupovati v lekarnah. Drugače pa lahko z naročilnico kupite oz. naročite se¬ stavine pri Kemoservisu, Kemofarmaciji in drugih podobnih trgovskih podjetjih. Kupim letalsko eliso za motorček moči 1,5 ccm. Ponudbe s ceno pošljite na naslov: Jože Gaberšek Stari trg 284 62380 Slovenj Gradec Prodam ali zamenjam za Marklin železnico lo¬ komotive, vagone, tračnice, transformatorje in hišice nN sistema. Prodam tudi pony kolo na tri prestave. Borut Krašovec Podšmihel 5 63270 Laško TIM 8 74175 357 optimist Igor Kadunc Preden začnete polagati oplato, lahko pri¬ trdite še peto jambora. Lahko jo izdelate tako kot je v načrtu (iz masivnega lesa), ali pa jo zlepite tako kot vidite na sliki 13. Kot -ju- •=& iz medenine ali pa iz nerjavečega jekla, in maticami. Ker se vijaki ne smejo vrteti, vzamemo take s šesterokotno glavo, za ka¬ tero naredimo majhne poglobitve, tako da vijake ustavimo nasilo. Luknjo naredite z več manjšimi luknjami ob robu. Pri obliko¬ vanju lukenj morate misliti tudi na to, da je peta pod kotom glede na jambor. Zdaj pa se lahko lotite opiate. Najprej pred¬ nje in zadnje zrcalo. Izrežete jih iz 12 mm vezane plošče. Prav je, da si že predhodno razdelite vezano ploščo tako, da vam je ne bo zmanjkalo. Slika 2 prikazuje dve možno¬ sti razporeditve, na polovici plošče. Na ža¬ lost pa take dimenzije, kot je na risbi, pri nas ne boste našli. Toda kljub vsemu boste lahko iz plošče 2500 X 1220 mm ali celo 2200 x 1220 mm dobili vse dele za dva Optimista. Na risbi je tudi načrt za stene jaška, krmilo, pa tudi za zrcalo in glavno rebro. Ne pozabite pustiti med posameznimi deli dovolj prostora za rez in skobljanje! Ko imate izžagani zrcali, preverite, če je ve¬ likost pravilna. Če je, potem zrcalo prile¬ pite, privijete, pribijete ali uporabite spone. Kaj je bolje, vijak ali žebelj? Nedvomno vi¬ jak. če se vam zdi to prezamudno ali pre¬ drago, lahko uporabite tudi pocinkane žeblje, te pa je moč kupiti le v trgovini z materi¬ alom za čolne, ki jih pri nas žal ni. Svetu¬ jemo vam tudi, da skozi vezano ploščo vna¬ prej izvrtate manjše luknjice, ki bodo pre¬ prečile, da bi se vam žeblji krivili, kajti vezana plošča je zelo trda. Ker ima Opti¬ mist dve zrcali morate postopek še enkrat ponoviti na krmenem zrcalu. Ko se lepilo posuši, je treba robove zopet posneti z obli- čem. Pri takem delu bodite kar se da na¬ tančni. Slika 14 Slika 13 1 — vezana plošča 12 mm 2 — vijaki 0,5 mm 3 — stranica iz vezane plošče 4 — 2-krat vezana plošča 12 mm je iz slike lepo razvidno, lahko vrhnjo plo¬ ščo premikate za 24 cm naprej ali nazaj. To je potrebno zaradi uspešnejšega jadranja. Učvrstite pa jo s štirimi vijaki, ki so bodisi TIM 8 74175 358 Slika 15 1 — opiata dna 2 — pomožno rebro 3 — bočna opiata 4 — rebro opore jambora 5 — sedeža Pri izrezu ostale opiate upoštevajte mere, ki so podane na sliki 15. Tudi na tej sliki so vse potrebne mere in pa načrta za klopi in steno opore jambora in pomožnega rebra. Najprej pritrdimo bočni opiati. Pri polaganju si pomagamo z pomožnimi črtami, kot to vidite na sliki 16, tako da lažje zabi¬ jete žeblje in privijete vijake. Seveda mo¬ rate glavice dovolj globoko poglobiti. Oplato Slika 16 pribijete ali privijete na čim več mestih. Zato jo pritrdimo na vsa rebra in letve. Men- TIM 8 74 75 359 da ni potrebno poudarjati, da jih tudi prile¬ pite! Ko pooblate rob opiate lahko položite dno. Predno ga prilepite, ga le začasno pri¬ trdite, nato pa zarišete, kje potekajo letve, rebra in kobilica [sl. 14). Sledi enak posto¬ pek kot pri bočni opiati, najprej namažete Slika 17 lepilo, pribijete žeblje ali privijete vijake, ko pa se lepilo posuši, se lotite robu (sl. 18). izrežete tudi odprtino za pomično kobilico Slika 18 (slika 19). Ko jo izžagate, vzamete v ro¬ ke še rašpo in obdelate robove. Slika 19 Tako, zdaj lahko stopite korak v stran in si našega Optimista ogledate. Jasno se že vidi, kakšen bo. Ni še dokončan, toda glavno delo je opravljeno. Če se ne odločite za po¬ čitek, lahko kar takoj začnete puliti žeblje ali odvijati vijake, ki držijo noge stojala, tako da boste lahko Optimista obrnili. Naj¬ bolje bo, če si pripravite zanj stojalo, kot ga vidite na sliki 20, katerega osnove so šti¬ ri letve 25 x 60 mm dolžine 1,1 mm. Za po¬ vezavo v oglih uporabite ostanke vezane plo¬ šče. Nasede obložite z gumo. Stojalo vam bo prišlo prav tudi kasneje, ko boste Opti¬ mista prevažali ali pa spuščali v vodo. Ko Optimista obrnete, je še najbolj podoben na hrbet obrnjenemu hrošču. Najprej odstra¬ nite podolžni letvi, ki povezujeta rebra. Od¬ vijete vijake, nato pa jih izvlečete. Sedaj lahko odstranite tudi pomožna rebra. Bodite previdni, da jih ne poškodujete, morda jih lahko še kdo uporabi. dalje prihodnjič TIM 8 74I75 360 brodarski modeli — na vodni gladini ali na polici Izdelovanje brodarskih modelov je do¬ kaj razširjena dejavnost med našimi na¬ ročniki. Zato smo v TIMu objavili mnogo zanimivih načrtov, od začetniških mo¬ delov do tekmovalnih in tudi marsikaka maketa starinske ladje je bila vmes. Pripovedovali smo vam, kako naredite rebro, kaj je kobilica, po svoji zamisli in izbiri ste barvali in dopolnjevali mo¬ del. Danes predlagamo malce drugače: pri¬ voščite si malo »dopusta« in si omisli¬ te model, iz škatle vzet. Kje ga dobiti? Tovarna Mehanotehnika iz Izole uvaža iz tujine, od znanega nemškega proizvajal¬ ca modelov, tovarne Graupner, bogat izbor najrazličnejših ladij in letalskih modelov, zraven pa še veliko dodatkov: pribore, motorčke, elise, naprave za da¬ ljinsko vodenje modelov itd. Kaj boste torej našli v sestavni škatli enega od takih modelov? Najprej seve¬ da podroben načrt, po katerem boste ladjico ali jadrnico sestavili. Mehano¬ tehnika je poskrbela za to, da so naj¬ važnejša navodila, ki jih morate upošte¬ vati pri gradnji, prevedena v slovenski jezik in dodana osnovnemu načrtu. Prav tako boste našli v škatli prav vse se¬ stavne dele — od trupa do vijakov in okraskov, krme, jader, palube in jambo¬ ra. Sestavni deli so narejeni bodisi iz plastike ali pa iz balse, seveda pa ne manjkata tudi lepilo in barve. Za ljubitelje maket ima Mehanotehnika (oziroma Graupner] lep izbor modelov Še posebno bo temu ali onemu všeč na primer ladjevje Krištofa Kolumba — to so makete ladij Santa Maria, Pinta in Nina — ali pa recimo Mayflower, fre¬ gata Berlin, Gorch Fock in druge. Tudi modeli jadrnic so v takšnih sestavnih kompletih. Gotovo vas zanimajo tudi cene. Najce¬ nejši modelček dobite že za 15 din, za zahtevnejšega, z dražjo opremo in z ve¬ likim številom sestavnih delov boste od¬ šteli seveda več, tudi do 200 din. Če vas pot kdaj zanese v Ljubljano, stopite v trgovino Mehanotehnike v Tav¬ čarjevi ulici. V kratkem bodo imeli tu na prodaj bogat izbor modelarskih kom¬ pletov — sodobnih, tekmovalnih in sta¬ rinskih, maket. Lahko pa se z naročilom ali vprašanjem o izboru obrnete tudi ne¬ posredno na upravo tovarne Mehano¬ tehnika v Izoli. Gotovo se bo našlo mar¬ sikaj za vaš žep in po vaših željah. TIM 8 74j75 361 daljinsko vodenje Jan Lokovšek Spoznali smo, kako servomehanizem deluje; zdaj pa se tega dela lotimo zares. Zgraditi moramo elektronsko vezje ojačevalnika. Imenujemo ga kar »elektronika«. Za začetek naredimo kar se da preprost ojačevalnik — Elektroniko I. Sponke sem oštevilčil na povečani sliki ploščice na silki 35. Sl. 35. Slika ploščice tiskanega vezja z oštevil¬ čenimi sponkami Elektronika I Vezje Elektronike 1 je splošno. To pomeni, da ga lahko uporabimo za katerikoli to¬ varniški servomehanizem ali pa za domač izdelek. Zato pa bomo morali prilagoditi vrednost upora, ki se nahaja v povratni vezavi, posameznemu tipu servomehaniz- ma. Oglejmo si shemo Elektronike I na sliki 33. Vezje »spravimo« na ploščico dimenzij 25 X X 40 mm. Sliko ploščice tiskanega vezja v merilu 1 : 1 prikazuje slika 34. Sl. 34. Slika ploščice tiskanega vezja v merilu 1 : 1 Vezavo elementov t. j. uporov in transistor- jev podaja naslednja tabela; Sponka 1 Sponka 2 Vrednost Element Priključek Sponka Potenciometer 1 Potenciometer 2 Potenciometer drsnik Izhod Masa (0) + 4,8 V Vhod 37 38 30 31 32 34 36 Izbira materiala Najmanj težav je z upori, kot je že običaj. »Močni« naj bodo 1/4 W ali 1/8 W. Kupil sem jih v ljubljanski Iskri. Tam dobite tudi vse transistorje, ki so našteti v tabeli. TIM 8 74175 362 Transistor T1 mora imeti čim večje oja¬ čanje, zato naj bo to BC 108 c, BC 109 c, BC 148 ipd. Tudi za T2 želimo čim večje ojačanje, vendar pa je ta transistor tipa PNP. BC 214, ki ga izdeluje Ei iz Niša, je kar dober, boljša pa je izvedba BC 214 c. T3 je lahko BC 214, BC 206, BC 216, BC 226 ipd Zadnje tri tipe izdeluje RIZ, prodaja pa mariborska Iskra. V skrajnem primeru je T3 lahko tudi germanijev transistor npr. AC 126 ipd. Transistorja T4 in T5 sta kom¬ plementarni par. To sta lahko AC 141/AC 142, AC 180/AC 181, AC 187/AC 188 ipd. Važno je le, da sta oba transistorja dovolj močna (vsaj 500 mW) in da »preneseta« to¬ kove do 500 mA. Izdelava vezja Vezje naredimo po ustaljenem postopku t. j. naredimo ploščico, prispajkamo ele¬ mente, kot sem v letošnji seriji že več¬ krat opisal (glej tretjo številko). Z izje¬ mo transistorjev so vsi elementi montirani v vodoravni legi. Da bi vam bilo delo laž¬ je, sem na sliki 36 narisal pogled na plo¬ ščico tiskanega vezja od zgoraj in skiciral tudi lege (položaj) posameznih elementov. Montaža in uglaševanje analognega servo- mehanizma Elektroniko lahko montiramo v ohišje servo- mehanizma. To je še najbolj ugodna pot, posebno še, če imamo prostor. Nič pa ni narobe, če je to vezje elektronke monti¬ rano posebej . Ločimo dva primera. Prvič, ko je drsnik potenciometra P montiran direktno na glavno os, in drugič, ko je med osjo, na kateri je drsnik potenciometra, in med glav¬ no osjo, na kateri je krmilna ročica, še nek prenos. Prvi primer je značilen za domače izdelke. Potenciometer naj ima upornost od 1 pa do 5 kOhm. Denimo, da napajamo servome- hanizem s 4,8 V (6 V). Pri spremembi krmil¬ ne napetosti za +0,8 V (1 V) bo imela krmilna ročica hod ± 45 stopinj, kar je nekako normalno za servomehanizem; v tem primeru sta bila oba upora R2 in R3 izlo¬ čena t .j. so bile kratko sklenjene sponke 3 in 4 ter 5 in 6. V kolikor bi želeli večji hod od + 45 stopinj, pa damo uporoma R2 in R3 neko vrednost. V primeru, ko je R2 = R3 = 2 K7, ima krmilna ročica že hod ± 90 stopinj; ko pa sta R2 = R3 = 5 K1, pa imamo največji možni hod + 135 sto¬ pinj. Vse to velja za vrednost potencio¬ metra P = 5 kOhm in seveda ni potrebno po¬ sebno poudariti, da je sprememba krmilne napetosti, ki jo dobi servomehanizem iz dekoderja, največ ± 0,8 V (1 V). Nasprotno pa ima tovarniški servomehani¬ zem (npr. VARIOPROP) natanko določen hod krmilne ročice in še to: tam potencio¬ meter »prehodi« vso svojo pot, zato v tem primeru R2 = 5 K6 in R3 = 4 K7. Upor R6 je v povratni vezavi in njegovo Sl. 37. Shema vezja za testiranje analognega servomehanizma TIM 8 74 75 363 vrednost moramo umeriti. To pomeni, da moramo poiskati (s poskusom) najboljšo vrednost upora; začnemo z vrednostjo 4 K7 ali 5K1. Za preizkus servomehanizma in umerjanje si moramo poprej zgraditi pre¬ prosto testno vezje, s katerim generiramo krmilno napetost, kot bi jo dobili iz spre¬ jemnika. Shemo testnega vezja prikazuje slika 37. Za to vezje potrebujemo tri upore, potencio¬ meter 5 K1 in elektrolitski kondenzator. Vrednosti elementov so označene kar na sliki. Priključevanje in uglaševanje Ko smo prepričani, da nismo napravili na¬ pake v vezju ali se zmotili v priključkih, priključimo servomehanizem na priključke vezja za testiranje, vendar za začetek brez srednje sponke + 2,4 V (+3 V). Izmerimo porabo! Tok ne sme biti večji od nekaj mA (3 do 10 mA). Če je tako, lahko nada¬ ljujemo. Priključimo V-meter med sponki 0 in na točko 31. Izmeriti moramo nič ali pa polno napetost (skoraj toliko kot je na¬ petost napajanja). Pozor! Zavrtimo os po¬ tenciometra P p v testnem vezju. Če je vse v redu, mora napetost na točki 31 »pre¬ skočiti« pri določeni legi osi P p . To po¬ meni, da mora hipoma narasti iz 0 na polno napetost in obratno, ko se z osjo spet vra¬ čamo. če je tako, potem ojačevalnik deluje in lahko nadaljujemo. Previdno pritaknemo še sponko za + 2,4 V (+3 V), ki smo jo do sedaj puščali ob strani. Običajno elektromotorček steče in premakne tudi krmilno ročico. Ta se mora umiriti v neki določeni legi, vendar ne skrajni. V kolikor gre ročica prav v skraj¬ no lego, hitro izklopimo sponko + 2,4 V. Zamenjajmo med seboj priključka elektro- motorčka. Zdaj moramo dobiti to lego, sicer je nekaj narobe v vezju. Najbolj verjetno je ob takih primerih nekaj narobe z upo¬ roma R2 in R3, ali pa je slab potencio¬ meter sevromehanizma, predvsem drsnik. No, do te »lege« se slej ko prej doko¬ pljemo. Nova ugotovitev: če zdaj zavrtimo os potenciometra P p v testnem vezju, mu verno sledi tudi krmilna ročica servomeha¬ nizma. Servo že skoraj deluje. Pravim sko¬ raj, ker moramo še opraviti z uporom R6. Če krmilna ročica trepeta ali niha, potem je vrednost upora R6 prevelika, seveda pri pogoju, da je potenciometer P brezhiben. Z zmanjšanjem upornosti R6 mora to tre¬ petanje izginiti, sicer je res slab potencio¬ meter. Nasprotno pa ne smemo vrednosti upora R6 pretirano zmanjšati, ker potem krmilna ročica ne sledi več povelju dovolj dobro, ampak »ostaja zadaj«, zmanjša se tudi »moč« na krmilni ročici. Kako se spreminja »odziv« servomehanizma, ko spre¬ minjamo vrednost R6, sem ilustriral na sliki 38. Sl. 38. Odziv analognega servomehanizma pri različnih vrednostih upora R6 v povratni vezavi Denimo, da je krmilna ročica v nevtralnem položaju — 0 stopinj, ko pride povelje 30 stopinj v desno. Najhitreje bo, ko je vred¬ nost R6 velika (10kOhm), vendar bo kr¬ milna ročica nihala okoli želene lege. Pri majhni vrednosti R6 (3 K9) se bo krmilna ročica počasi bližala želeni legi. Najbolj ugoden potek sem narisal z debelejšo črto. Želimo, da gre krmilna ročica še malo čez zahtevano lego, ker je tako servo hitrejši, ne sme pa zanihati. To je kriterij, po ka¬ terem določimo vrednost upora R6, kajti vsak si mora najti »svojo« vrednost upora in svoj servo. Tudi servomehanizmu »privoščimo« primer¬ no škatlo, ki ga bo zaščitila pred množico škodljivih vplivov v modelu. Kot sem ome¬ nil prej, je najbolje, če montiramo elektro¬ niko v isto ohišje. Servomehanizem je eden od najbolj izpostavljenih delov RC naprave, ker ga neusmiljeno »tepejo« tresljaji in krmila, zato ga vedno montiramo prek gu¬ mijastih podložk ali kake druge vzmetne podlage! TIM 8 74 75 364 izdelava transformatorja Vukadin Ivkovič Proračun transformatorja se začne z dolo¬ čitvijo moči sekundarnega toka (Ps), t.j. moči, ki jo želimo uporabljati v potrošniku, ki je priključen na odcepe sekundarnega navitja (tuljave). Ps = U . V Primer: potrebujemo sekundarno navitje 12 V, ki bo obremenjeno z jakostjo toka največ 5 A. Ps = 12 V. 5 A = 60 W Izgube moči v jedru transformatorja se gibljejo od 10 do 25 %, prav za toliko mora biti tudi moč primarnega toka večja od mo¬ či sekundarnega. Primarni tok (Pp) zato iz¬ računamo po obrazcu Pp = Ps . 1,25 = 60 W . 1,25 = 75 W S pomočjo primarne moči nato določimo površino prečnega preseka železnega jedra, t.j. tistega njegovega dela, na katerem je nataknjena tuljava z navitjem, in sicer v kvadratnih centimetrih. S = 1,2 . Pp = 1,2.75 = 10,32 cm 2 Zaradi lažje izdelave tuljave bo najbolje, če bomo imeli jedro s presekom kvadratne oblike. V našem primeru bo presek kvadrat 3,2.3,2 = 10,24 = 10,32. Širina srednjega dela pločevine mora torej znašati 3,2 cm, naložili pa bomo toliko pločevinastih tra¬ kov drugega vrh drugega, da bo tudi debe¬ lina srednjega dela 3,2 cm. Ko smo določili presek jedra, preračunamo število navojev, potrebnih za 1 volt napeto¬ sti primarnega in sekudarnega navitja ta¬ kole: 45 (konstantno število) s 5 (presek jedra) v našem primeru: Izdelava tuljavnika b Trafo pločevina Transformator 45 N = -= 4,4 10,24 kar pomeni 4,4 navoja na 1 volt napetosti. Skupno bo imelo primarno navitje 4,4.12 = = 35 navojev. Nazadnje izračunamo še premer žice (vod¬ nika) za primar in za sekundar. Premeri teh vodnikov se ravnajo po jakosti toka, ki teče skozi nje: d 8 = 0,7 .1 = 0,7 . 5 = 2,2 = 1,54 mm To pomeni, da bomo vzeli z lakom ali z bombažom izoliran bakren vodnik približ¬ nega premera 1,6 ali 1,5 mm. TIM 8 74175 365 Da bi lahko izračunali premer vodnika za primarno navitje, moramo najprej izraču¬ nati jakost primarnega toka po obrazcu P 75 W I =- = - = 0,34 A U 220 W d p = 0,7.0,34 = 0,7.0,85 = 0,4 mm Treba bo tudi preračunati, ali bomo lahko navito tuljavo nataknili na presek jedra. Iz dolžine tuljave in debeline žice lahko izra¬ čunamo, koliko navojev bo v eni plasti na- vitja, nato pa še koliko plasti bo imelo na¬ vitje in koliko bo visoko. Tuljava Tuljavnik izdelamo iz močne prespan lepen¬ ke. Na bočnih ploščicah izvrtamo luknjice, IZUMITELJSKI KOTIČEK strojenje in usnjarstvo Marko Drenovec Ko se je človek v kameni dobi začel ukvar¬ jati z lovom, je začel uporabljati tudi surovo kožo kot preprosto oblačilo. Ščitila ga je pred mrazom, padavinami in drugimi vremen¬ skimi neprilikami. Izkazalo pa se je, da po¬ stane suha koža ščasoma trda, vlažna, su¬ rova pa začne kmalu propadati Zato je sku¬ šal najti način, da bi se tem neprijetnostim izognil. Obdeloval je na primer kožo z mast¬ jo, ki jo je vtiral z valjanjem, nabijanjem in celo z žvečenjem. Ko je hotel kožo pobar¬ vati z barvili, ki jih vsebuje lubje, je odkril strojilne lastnosti in sposobnosti snovi v lesu in drevesni skorji. TIM 8 74175 366 skozi katere bomo pretaknili konce žice. Na tuljavnik navijemo najprej primarno navitje. Po vsaki naviti plasti položimo čez navito plast kos izolacijskega papirja (trato papir ali pisalni s šelakom prepojen papir), nato šele navijemo naslednjo plast. Primarno tuljavo je treba obvezno oviti z debelejšim izolacijskim papirjem, prek nje šele navi¬ jemo sekundar. Pri navijanju sekundarja naredimo nekoliko odcepov, in sicer za 6 in 8 V. Na koncu tuljave imamo napetost 12 V. Vsak odcep naredimo v obliki 10 cm dolge zanke (pentlje), nato pa navijamo dalje, ne da bi kjerkoli pretrgali žico. Liste pločevinastega jedra pretikamo skozi tuljavo izmenoma z ene in druge strani in jih stisnemo z vijaki. V starem veku je bilo usnjarstvo razvito v Asiriji, Grčiji in Rimu. V Pompejih so od¬ krili celo ostanke usnjarske delavnice. V srednjem veku so se usnjarji združevali v cehe, ki so zaradi svoje zaprtosti zavirali to panogo obrti. Država je zato nastopala proti takim združenjem in raje podpirala po¬ sameznike. Treba je povedati, da je ugled strojarjev v zgodovini nenehno nihal. Včasih so bili zelo cenjeni, največkrat pa so se zaradi svojega umazanega in nezdravega poklica znašli na dnu družbene lestvice. Kvalitetno čeprav počasno je strojenje z rastlinskimi strojili. Drevesa so padala in lubje je romalo v usnjarne. Preveliko krčenje gozdov in zamo¬ tani postopki so narekovali izdelavo umetnih strojil. Pravi preokret pomeni iznajdba kro- movega strojenja. To pot nekoliko biologije! Živalska koža je sestavljena iz treh plasti: povrhnjice, usnja- tice in mesnatice. Povrhnjica se še deli v plast, ki je v stiku z usnjatico; ta plast je mehka. V zgornji plasti povrhnjice pa celice nenehno roženijo in odpadajo v obliki prhlja¬ ja. V povrhnjici rastejo dlake, ki koreninijo v žlezah lojnicah. Izločena maščoba dela kožo voljno in preprečuje toplotne izgube. V povrhnjici ni žil in živcev. Z usnjarskega stališča ni uporabna in jo med procesom odstranijo. Usnjatica je srednja plast, ka¬ tere ime že samo kaže na njeno uporab¬ nost. Sestavljata jo tako imenovano kolage- novo in elastinovo tkivo. Po svoji sestavi sta beljakovinskega izvora. Molekule se vežejo v dolge niti, ki se med seboj prepletajo in tvorijo gosto in prožno tkivo, ki ga pri stro¬ jenju še zgostimo in stabiliziramo. Tretjo plast imenujemo mesnatica; je že v stiku s podkožnim tkivom in jo zaradi ne¬ uporabnosti prav tako kot povrhnjico odstra¬ nimo. Pri vseh delih v usnjarni so potrebne velike količine vode. Vse kemikalije, ki jih upo¬ rabljajo pri predelavi surove kože v usnje, so topljive v vodi. Kakovost usnja je zelo odvisna od narave uporabljene vode. V njej so raztopljene številne spojine (kalcijevi in magnezijevi karbonati, sulfati, kloridi idr.), ki dajejo vodi prehodno ali stalno trdoto. Zato je treba »trdo« vodo »mehčati« (s sodo, z apnom). Izogibati se je vodam z raztoplje¬ nimi železovimi spojinami, ki reagirajo s strojili in kvarijo usnje. Tudi biološko mora biti voda čista, saj predstavlja koža odlično gojišče množice mikroorganizmov. Kmalu po zakolu, ko žival odrejo, napadejo kožo gnilobne bakterije. Te bi lahko povzro¬ čile razpad velemolekul kožnih beljakovin. Kožo je treba pred njimi pravočalno zaščititi — konservirati. To lahko napravimo na več načinov. Najpreprostejše je sušenje, ko ko¬ ži odvzamejo večino tekočine in onemogočijo razvoj bakterij. Kože pa ne sušimo hitro ali na soncu, sicer otrdi. Primeren je temen prostor z normalno temperaturo. Kožo naso¬ limo. Sol prav tako odteguje vodo. V splo¬ šnem oba postopka kombinirajo. Iz skladišča pride koža v usnjarno. Najprej se ustavi v lu- žilnici, kjer odstranijo povrhnjico in mesna- tico. Preostanek, namenjen strojenju se se¬ daj imenuje »golica«. To namočimo v svežo vodo, da ji vrnemo pri konserviranju izgub¬ ljeno vlago in očistimo. Sledi odstranjevanje dlake, ki je večinokrat mehansko. Z različni¬ mi kemičnimi spojinami morajo pri tem uni¬ čiti tudi diačne čebulice. Očiščeno golico nato dalj časa lužijo v vrtečih se sodih. Lu- žilno sredstvo predstavljajo Na 2 S, sol, Ca (OH) 2 in voda, ogreta na 25° C. Pri tem se delno ločita kolagenovo in elastinovo tkivo in struktura postane zaenkrat ohlapnejša, bolj sprejemljiva za strojila. Izluženo in ponovno oprano golico čaka zdaj strojenje. To je proces, pri katerem se su¬ rova koža spremeni v usnje. Kemično gleda¬ no, je to proces, pri katerem reagirajo ko- lagenove velemolekule s strojili tako, da ne propadajo, da se med seboj še močneje po¬ vežejo in zgostijo. Usnje le delno prepušča vlago, ne gnije in je zelo trpežno. Po naravi strojil, ki jih uporabljamo, ločimo tri načine strojenja: 1. rastlinsko ali vegetabilno, 2. rudninsko ali mineralno, 3. strojenje z maščobo. Na kratko se bomo ustavili pri vsakem od zgoraj naštetih. Najstarejše je rastlinsko strojenje. Uporab¬ ljajo izvlečke iz lubja, lesa, listja, plodov in korenin nekaterih rastlin, (hrastovo, smre¬ kovo, vrbovo, brezovo lubje, les akacije, ko¬ stanja, plodovi zelenega hrasta), ki vsebu¬ jejo do 30 % strojilnih snovi. To je tanin. Pravimo, da nam »vleče usta skupaj«, če jemo trpke tepke ali črno grozdje. Tanin ima t. i. adstringivno dejstvo in prav to kori¬ stimo pri strojenju, da zgostimo zrahljano tkivo. Golico damo v »strojilno juho«, ki pa na za¬ četku ne sme biti premočna, sicer ustroji samo zunanje plasti, sredina pa bi ostala surova. Usnje ustrojeno z rastlinskimi stro¬ jili delimo v podplatno, jermensko, gornje, luksuzno usnje. Namena ni treba razlagati. Vsaki vrsti usnja pa je posebej prilagojen proces strojenja. Gornje usnje za čevlje mo¬ ra biti mehko in delno raztegljivo. Za luk¬ suzno usnje izbiramo zdrave in lahke kože. Uporabljamo blaga strojila s pigmenti, ki da¬ jejo usnju značilno barvo. Kože niso nikoli brez napak. Tu mislimo pred¬ vsem na poškodbe zaradi parazitov, ki se zajedajo v globino in s tem trgajo mrežasto strukturo. Dostikrat pa so vidne tudi sledi udarcev biča, ubodov rogov, odrgnine sedel, žigosanja in nestrokovnega striženja ovac. Usnja z malenkostnimi napakami ne zavrže¬ mo, ampak ga damo v preše in mu vtisnemo »umetno lice« — imitacijo usnja redkih živa¬ li. Za mineralno strojenje uporabljajo najpo¬ gosteje kromove soli in dvosoli-galune, v manjši meri pa železove, silicijeve ali zir- TIM 8 74 75 367 konove spojine. V raztopinah, kjer regulira¬ mo bazičnost, poteka strojenje enakomer¬ neje in hitreje. Iz kož divjadi (jeleni, srne, divje koze) dela¬ mo posebno usnje, irhovino. Gotovo so mno¬ gi med vami nosili irhaste hlače. Surove ko¬ že strojijo z maščobo. Kože namočijo v ribje olje in gnetejo v stopah. Postopek večkrat ponovijo, zatem pa kože zložijo na kup in zaščitijo, da ne uhaja toplota, razvijajoča se pri oksidaciji ribjega olja. Pri tem se kože pregrejejo, vendar temperatura ne sme preiti 50° C. Po končanem strojenju usnje dobro izperejo, posušijo, zmehčajo in obrusijo. Pri vseh različnih procesih strojenja je po¬ trebna še dodelava usnja. Prva faza je po¬ časno sušenje pri običajni temperaturi. Da se usnje ne bi zgubalo in skrčilo, ga napne- mo na lesene okvire. Usnje tudi ne sme biti izpostavljeno neposredni sončni svetlobi, kajti pod njenim vplivom potemni. Usnje je treba zaradi prožnosti namastiti (ročno ali strojno). Enakomerno debelino materiala zagotovimo s struganjem. Pri rastlinsko strojenem usnju se kožna vlak¬ na — kolagensko tkivo še posebej močno zlepi in skrči, zato ga je treba na raztego- valnem stroju previdno raztegniti. Ko preide usnje vse faze obdelave, je ne- svetleče in mrko. Da bi se lice prijetno le¬ sketalo, ga v posebnem stroju loščimo. Semiš usnje obrusimo, da dobimo mehko in hrapavo površino. Končno pridemo še do barvanja. Način, po katerem je bilo usnje strojeno, spoznamo po značilni barvi; rastlinsko usnje je rjavkaste, mineralno pa sivozelene barve. Če hočemo ti dve vrsti obarvati, ju moramo najprej obe¬ liti. To storimo z različnimi kemikalijami (z oksalno kislino, z žvepleno kislino, z natri¬ jevim bisulfitom). Prej so belili usnje kar na močni sončni svetlobi, kar pa je zahte¬ valo dosti časa in previdnosti. Obeljeno usnje lahko obarvamo z naravnimi barvili (barvila, pridobljena iz skorje dreves oziro¬ ma živalska barvila — pigmenti) ali z mine¬ ralnimi barvili (kromovo rumeno itd.). Rast¬ linsko usnje se najlepše obarva z barvili bazičnega značaja. Uporaba usnja je raznovrstna. Tovarne obut¬ ve rabijo podplatno in gornje usnje. Obleke, plašče, pokrivala in rokavice izdelamo iz mehkega kozjega in konjskega usnja. Usnje¬ ni galanterijski izdelki nas spremljajo na vseh korakih. To so kovčki, aktovke, ženske torbice, denarnice. Usnjarska industrija ima v naših krajih več¬ stoletno tradicijo. Strojarne so bile nekdaj majhni privatni obrati, iz katerih so v zad¬ njem času zopet nastala večja podjetja. Spomnimo se na KONUS v Slovenskih Ko¬ njicah, na IUV — Industrijo usnja Vrhnika, na predelovalno podjetje KOTEKS TOBUS. Kamnik in Domžale sta znana usnjarska kra¬ ja; v slednjem je tudi usnjarska šola. Izdelava pravega usnja verjetno ne bo nikoli popolnoma zamrla, vendar pa tudi na tem področju zasledimo vse večjo porabo umet¬ nih materialov. NAŠ POGOVOR Naš današnji pogovor bo nekoliko drugačen kot običajno. Tole je že 8. ali bolje rečeno predzadnja letošnja številka. Pred zaključ¬ kom šolskega leta bo izšla namreč le še dvojna, nekoliko razširjena številka. Tam bo tudi našemu kotičku odmerjenega več pro¬ stora in bomo lahko objavili kopico vaših pisem, ki prihajajo z vseh strani. Zato pa bo verjetno zmanjkalo prostora za običajen zak¬ ljučni pogovor o našem in vašem delu v tem letu. Teme za »Izumiteljski kotiček« smo skušali izbirati tako, da bi iz njega lahko izvedeli za stvari, o katerih je sicer govora med šolski¬ mi klopmi, niso pa podane obširneje, več¬ krat iz povsem razumljivih razlogov, če po¬ gledamo nazaj, vidimo, da smo segli na raz¬ lična področja: fizika, geografija, arhitektura in gradbeništvo, kemija in predelovalna in¬ dustrija. Tu hočemo opozoriti še na to, da ste spoznali številne specifične izraze iz teh področij, ki smo jih včasih podrobneje razlo¬ žili, včasih pa smo se zanesli na vašo rado¬ vednost in ste razlago našli sami. Vemo, da vse naše pisanje ni bilo enako dobro, česar pa tudi ne moremo zahtevati, ker jih je pisal en sam človek, ki nikakor ne more biti doma v znanju na opisanih področjih. Trud je bil vložen in neskromno smemo pripomniti, da doslej še nismo prejeli z nobene strani ne¬ gativnih pripomb. Te pričakujemo predvsem od vaših profesorjev tehnične vzgoje. Drži¬ mo pesti tudi za vnaprej! TIM 8 74 75 368 Kot že rečeno, teme smo izbirali mi. Brskali smo po vaših pismih, da bi ugotovili v njih namige za nadaljnje delo. Če lahko sklepamo po vaših odgovorih za TIM-ove naloge, smo imeli še kar srečno roko. Z lahkoto smo na¬ polnili prostor, določen za pogovor z mladi¬ mi sodelavci. In ne samo, da je bilo pošte dovolj; še bolj razveseljivo je dejstvo, da je bila ta pošta tudi dobra in kot se za »Izu¬ miteljski kotiček« spodobi, domiselna in na tehnični ravni. To pa je tudi naš osnovni in poglavitni namen. In kako bo v bodoče? Tudi o tem že raz¬ mišljamo, kajti TIM mora izhajati tudi pri¬ hodnje leto. Nekaj načrtov za naš kotiček že imamo in jih bomo verjetno tudi lahko uresničili. Nekaj našega bremena pa bomo po lepi navadi skušali prevaliti tudi na vaša pleča. Za kaj gre? Danes nismo objavili TIM-ove naloge, ker bi rešitve prišle za le¬ tošnji letnik prepozno, da pa bi jih zopet vlekli v novo šolsko leto, bi bilo pa tudi neprikladno. Brez dela kljub temu ne boste ostali. Pišite nam, v glavnih obrisih nam povejte, o čem bi radi še brali, kaj vas prav posebej zanima, kaj mislite, da bi zanimalo vaše vrst¬ nike. Poročajte o problemih, s katerimi se spopadate in jih uspešno rešujete. Zbrali bomo vaše nasvete in če bodo med seboj podobni, jih bomo pri sestavljanju programa upoštevali. Ne čakajte predolgo! Mi nimamo tako dolgih počitnic, kot vi in uredniški stroj teče neprestano. Morda težko razumete naslednje: ko ste vi dobili v roke npr. 6 številko, je bila pripravljena za tisk že tale 8. To časovno razliko moramo vedno upoštevati, da ne bi prišlo do neljubih po¬ mot in nerodnosti. (Vi se že kopate, mi pa še vedno o snegu in zimi! Ali obratno in po¬ dobno.) Pa nagrada? Tudi ta bo! Če bodo vaši pred¬ logi zanimivi in jih boste širše zastavili, bo¬ mo predlagatelja na začetku z veseljem ime¬ novali in boste posredni soavtor. Tudi ust¬ rezne naloge lahko zastavite tovarišem. Glavno pa je, da še naprej pridno izumljate in izboljšujete, saj je prav leto 1975 progla¬ šeno za leto novatorstva — inovacij. Želimo, da bi še naprej sodelovali in da bi se lahko naša revija tudi v tem pogledu razvijala v obojestransko zadovoljstvo. TIMOVA NALOGA V zadnji številki smo govorili o nafti in energetski krizi. Tisti bolj črnogledi pa vendarle podjetni in domiselni kdaj pa kdaj razmišljajo, kako bi »privatno« prišli do ener¬ gije. Nas je na tej poti več? Dobro, odločili smo se za sončno energijo in energijo vetra. Od velike žareče zvezde prihaja skozi vesolj¬ ski prostor ogromna količina energije do ze¬ meljske krogle. In koliko je ta sprejme? Ne veliko. Precejšen del je ostane neizkoriščen. En način, da bi bolje vezali ta energijski tok, vidijo nekateri v gradnji poslopij, prekritih z velikimi črnimi površinami, pod katerimi so vijugavo položene cevi, po njih pa teče voda. Kakor vemo, črne ploskve močno adsorbi- rajo toploto in jo v našem primeru predajo vodi. Vesoljske ladje razprostrejo v brezmejnem prostoru, skozi katerega letijo, perutnicam ali pahljačam podobne plošče; na njih je množica tako imenovanih sončnih celic. Sprejeta svetlobna energija se pretvarja v električno in zadošča za delovanje vseh sistemov v vesoljski postaji. Prvo vprašanje bi bilo, na kakšen način bi se vi odločili črpati iz skoraj brezmejnega son¬ čnega vira. V malem ste to že storili, ko ste s pomočjo zbiralne leče zažgali list pa¬ pirja ali šop suhe trave. V mislih smo bili visoko, sedaj pa se spusti¬ mo čisto na tla, do krajev, kjer skoraj redno pihajo vetrovi. Za kaj vse že ne izrabljamo vetra: mlini na veter, jadrnice, klopotci v vinskih goricah in še smo kaj pozabili. Spomnite se in domislite se, kje še bi silo vetra lahko koristno uporabili. Zadnjič, ko sem se vozil po štajerski, se je na neki hiši živahno vrtela vetrnica naprave, za ka¬ tero mislim, da je poganjala prek vzvodov manjši električni generator. Stvari si nisem mogel ogledati pobliže, zato pa prosim vas, da premislite, kako je ta naprava lahko de¬ lovala. Kot vedno bo tudi to pot verjetno precej vaše pošte, s katero pa nekoliko pohitite, da bomo vaše predloge lahko objavili še v le¬ tošnji zadnji številki, kjer bo za naš kotiček prihranjenega nekoliko več prostora. TIM 8 74I75 369 NARAVOSLOVCI ^ Q • O pod ledeniki v morski temini Vesla so se končno pogrezala v prosojno vodo in čoln se je počasi ustavil. Mornarji so se zbrali okoli najzanimivejše stvari na palubi — okoli velikega soda, ki je bil nare¬ jen iz prosojnega stekla. Ko je vanj slavno¬ stno vstopil izbrano oblečen mož, so sod neprodušno zaprli, spretne roke pa so okoli njega napeljale trdne vezi. Nato so ta neobi¬ čajni tovor previdno spustili v morje tako globoko, kot je dopuščala vrv. Tam je ostal tri dni in tri noči, nato pa so ga spet po¬ tegnili na palubo. Mož je svojim tovarišem navdušeno opisoval čudovite stvari, ki jih je videl pod gladino. Nato pa se je vrnil k vsakdanjim vojaškim skrbem. Kajti ta po¬ tapljač v steklenem sodu je sam Aleksan¬ der Veliki, slavni srednjeveški vojskovod¬ ja ... Tako pripoveduje legenda, za katero ne ve¬ mo, koliko je v njej resnice. V davnih ča¬ sih je navdihnila srednjeveške slikarje, da so prizor naslikali s fantazijo brez vsakih mej. Vendar legenda vsebuje zarodek resni¬ ce, da se je človek že od prvih začetkov za¬ nimal za to, kaj je pod morsko gladino. Pa ne zgolj iz same radovednosti, ampak tudi iz praktičnih namenov, kajti že kmalu je ugo¬ tovil, da mu morsko bogastvo kot morske gobe, korale, perle in podobno, lajšajo živ¬ ljenje. Neznani avtorji legende o Aleksandru niso slutili, da se jim je v določenem smislu po¬ srečilo prehiteti svoj čas za nekaj stoletij (legenda je nastala verjetno na začetku srednjega veka). Princip steklenega soda je v bistvu enak kot princip Beebove in Bar- tonove batisfere, v kateri se je človek dvaj¬ setega stoletja podal raziskovat skrivnosti morskega sveta. Steklo je zamenjala žele¬ zova zlitina debeline 3,2 cm, okenca iz top- Takole, z glavo navzdol, so se člani odprave naučili »hoditi« po bleščečem se in gladkem ledeniku; za to so potrebovali le dežnik Ijenega kremena pa so omogočala razgled po morju. Danes sodi batisfera že v preteklost, kajti od prvih spustov profesorja Beeba in inže¬ nirja Bartona v globine je preteklo že več kot štirideset let. Zastarela sta tudi mnogo mlajši batiskaf Augusta Piccarda in potap¬ ljajoči se krožnik J. Y. Cousteauja. Lahko se zgodi, da bo kmalu zastaral tudi najno¬ vejši dosežek tehnike — »potapljaški iglu« — s katerim se je človek današnjega časa podal v enega najbolj nedostopnih in naj¬ bolj negostoljubnih predelov zemlje, pod gla¬ dino Severnega ledenega morja. Zgodovina nedavne odprave v kraljestvo več¬ nega ledu in večne teme se je začela pred nekaj leti. Nekaj navdušenih znanstvenikov se je odpravilo na sever Kanade in skušali so se potapljati pod ledenike. Poskusi so kar dobro uspeli, znanstveniki pa so odkrili svet, o katerem se je do tedaj mislilo, da je le morska puščava. Življenje tega sveta niso mogli podrobneje raziskati, ker niso imeli ustreznih naprav in opreme. Pri po¬ tapljanju so jih posnemali le domači Eski- TIM 8 74j75 370 Tako čudovite in različne so oblike življenja pod polarnim ledom mi, ki jih je trdo življenje naučilo, da se ne bojijo vode pod ledeniki. Ko so se znanstveniki vrnili v civilizacijo, so sklenili, da se bodo na prihodnjo od¬ pravo bolje pripravili in opremili. Tako je nastal podvodni iglu, podvodne »telefonske govorilnice«, naprave, ki kljubujejo mrazu. Pripravili so tudi posebne potapljaške oble¬ ke, ki varujejo človekovo telo v hudih raz¬ merah pod večnim ledom. Ko je bilo vse pripravljeno, je zdravnik Maclnnis organi¬ ziral novo odpravo v polarne predele. So¬ delovalo je petnajst znanstvenikov potap¬ ljačev. Predel, ki si ga je nova odprava izbrala za svoje raziskovanje, je ležal skoraj tisoč kilometrov severno od polarnega kroga. Bilo je tako blizu severnega magnetnega polja, da so kompasi čisto odpovedali (igel se sploh ni dalo ustaviti). Poskuse je olajšalo dejstvo, da je bilo morje na tem mestu za¬ radi kontinentalnega praga plitvo. Potaplja¬ či so se gibali v globinah do največ enajst metrov. Led, ki so ga morali znanstveniki prebiti, da so sploh prišli do morja, je bil debel več kot meter, odprtino pa so morali kar naprej varovati, da ne bi ponovno zamrznila. Življenjski pogoji so bili tudi na površju tako težki, da so bili znanstveniki zelo iz¬ črpani. živo srebro se je spuščalo do tri¬ deset stopinj pod ničlo, kadar pa je pihal veter, in to ni bilo tako redko, celo na šti¬ rideset. V šotorih je bilo sicer toplo, s to pomanjkljivostjo, da je bilo zgoraj zaduš¬ ljivo vroče, pri tleh pa vseeno strašen mraz, kajti hladu ledenika se ni dalo uteči. Najhuje od vsega pa so bili po mnenju vseh članov posadke pretresi ob potaplja¬ nju. Vsak se je zavedal, da lahko najmanjša napaka na strojih in opremi povzroči hudo nesrečo in da vsak gib pod ledenikom spremlja smrt. Smrt, ki nastopi najpozneje pet minut nato, ko komu v kritični situaciji odpovedo živci in nerazsodno ukrepa. Maclnnis je pozneje ugotovil, da je odprava sicer zbrala mnogo podatkov, ni pa se ji posrečilo opisati tesnobe ljudi, ki so se mo¬ rali gibati v okoliščinah, marsikdaj podob¬ nih grozotam v Dantejevem peklu. Potapljanje v polarnih vodah je imelo tudi vesele strani. Potapljač se je pod ledeni¬ kom odrinil z dna k belo iskrečemu stropu, spodnjemu delu ledenika, se tam prekopi- cal in obračal toliko časa, da se mu je po¬ srečilo postaviti se z obema nogama na le¬ denik. Tako je ledenik postal pod, morsko dno pa strop. Ko so se potapljači v tej legi navadili hoditi, če s hojo lahko označimo nekakšne kengurujske skoke, so se proste- je gibali. To gibanje je bilo podobno giba¬ nju kozmonavtov po mesečevi površini. (Mi¬ mogrede, med potapljači je bil tudi nekdanji kozmonavt Američan Scott Carpenter.) Rav¬ novesje so lovili s pomočjo odprtega dež¬ nika. »Podvodni iglu«, kakor so potapljači imeno¬ vali kabino, ki so jo postavili na morsko dno, je bil praktično prvo človekovo prebi¬ vališče v polarnih vodah. Ne prebivališče v pravem pomenu besede, ampak bolj de¬ lavnica, kjer se je dalo kar udobno sedeti, opazovati in snemati morsko življenje. Ven¬ dar to udobje ni bilo pretirano. Potapljač je lahko prosto dihal (brez maske in kisikove bombe), sedel na suhi klopi, noge pa je imel v vodi. Vstop v iglu je bil namreč od spodaj, odprtina je bila stalno odprta, vi¬ šino vodne gladine v prostoru je pa zadrže¬ val obnavljajoči se zrak. Popolnoma prozorna krogla je bila pritrjena k dnu s šestnajstimi posrebrenimi podpo¬ rami, ki jih baje ni bilo prav lahko pritrditi. Postavljanje objektov, ki naj bi potapljačem lajšali življenje v morju, je zahtevalo pre- TIM 8 74|75 371 cej časa. Poleg igluja so postavili še štiri »hišice«, točneje aluminijaste polkrogle, pri¬ trjene na dno z verigami. Tudi te so potaplja¬ čem omogočale prosto dihanje in posredo¬ vale zvezo z gornjim svetom. Sestavljati so morali zelo previdno, ker je bil material za¬ radi mraza lomljiv in se je hitro poškodoval. Večni mraz je povzročil tudi drugačne te¬ žave. Znanstveniki so morali pred potopit¬ vijo pogoltniti kapsule za elektronsko mer¬ jenje telesne temperature. Podatke so po¬ šiljali v bazo z radijskimi valovi. Dogajalo pa se je, da so občutljivi instrumenti na- mrznili še predno so jih pogoltnili, in v te¬ lesu niso delovali. V bazi so vznemirjeni znanstveniki v takih primerih takoj ukazali, da se potapljač takoj dvigne iz morskih glo¬ bin, nato pa so ga dolgo preiskovali, če je z njim vse v redu. Enako so odpovedovale tudi naprave za merjenje delovanja srca, sodba v imenu ljudi Peter Likar Prihaja trenutek sodbe! Velika porota in sodniški zbor bosta obso¬ dila največjega zapeljivca in največjega zlo¬ činca vseh časov. Obtoženec stoji sredi dvorane. Pravkar je prišel iz avto pralnice. Kovinski deli se mu pobliskavajo. Žaromete ima prižgane, edini znak, da deluje. Javni tožilec se je razvnel prvi trenutek, ko je dobil znamenje, da lahko govori. »Tule«, je vzkliknil bolj glasno, kot bi se spodobilo za začetek razprave, »stoji zlo¬ činec. Pred nami stoji Avto, ki ga moramo danes po vsej svoji vesti in pravici ob¬ soditi. Sodili ga bomo za zločine, ki jih je storil v Sloveniji.« Po tem ostrem uvodu je dvorana vzvalovila. Predsednik sodišča je udaril z lesenim kla¬ divcem po mizi. »Mir... mir, naj govore sodni izvedenci!« »Obtožujem te,« se je oglasil raziskovalec ozračja, »da skozi izpušno cev bruhaš ne- tako da se je včasih preprosto potapljanje spremenilo v pravo muko. Potapljač se je moral kar naprej vračati na površino, da so ugotovili, če je z njim vse v redu. Odprava si je zadala precej nalog. Preuče¬ vala je sposobnost človekovega prilagajanja v nenormalnih pogojih, preiskušala uporab¬ nost zadnjih krikov potapljaške tehnike v polarnih mrazovih, študirala strukturo le¬ denikov pod vodo in sestav morskega dna, ugotavljala stopnjo onesnaženja polarnih predelov (vode in ledenikov) in ne nazadnje raziskovala življenje v predelih, ki so po tradiciji veljali za nenaseljene. Prav na zad¬ njem področju so s pomočjo fotografskih in filmskih kamer prešli do rezultatov, ki nenavadno bogatijo človekovo vednost o našem planetu. Kajti potrdilo se je, da na zemlji resnično ni predela, kjer se ne bi naselilo življenje ... skončno majhne delce svinca, ki ga ljudje dodajajo bencinu zato, da motor ne klenka. Ta trenutek še nihče ne ve, kakšne po¬ sledice bo imelo za človeško zdravje in njegovo dednost vdihavanje svinčenih drob¬ cev. Ti boš kriv, če bodo prihodnje gene¬ racije ljudi rojene kot spački. Obtožujem tvojo izpušno cev, ker proizvaja dušikove okside. Zahrbtni plini. Ko sije najbolj obe¬ tavno sonce, se ti plini spremene v foto- kemični smog, zaradi katerega ljudem na cesti zmanjkuje kisika. Obtožujem tvoje gume. Med vožnjo, zavi¬ ranjem in zavijanjem lete s tvojih gum drob¬ ni delci. Zaradi tega imajo ljudje v mestih črna, gumasta pljuča.« Ozračje v sodni dvorani je napeto. V zad¬ njih vrstah, med pešci, se nestrpno oglašajo najbolj bojeviti. »Ne izgubljajte časa. Sodite ga!« »Obtožnica še ni končana. Strokovnjaki na¬ daljujte!« »Kriv si za to, da ljudem kradeš kisik. Za sto kilometrov vožnje potrošiš toliko kisika, kot ga porabi človek celo življenje. Pri nas pa je vsak trenutek na cestah stotisoče avtomobilov!« »Dol s tatovi! Vrzite ga skozi okno!« je zavpil gorečnež čisto blizu obtoženca. »Naj govorijo še raziskovalci zemlje!« »Dolžim te, da si od nas leta in leta iz¬ siljeval nove in nove hektarje plodne zemlje. TIM 8 74175 372 Tisoče hektarjev dobre, plodne zemlje smo morali uničiti zaradi gradnje novih cest. Posekati smo morali na milijone kubikov gozdov, da smo izkrčili zate nove, gladke poti!« »Tišina, govoril bo psiholog!« »Da! Da! Kaj sem že hotel reči! Jaz vidim v dušo ali pa se mi tako samo zdi. Obto¬ žujem te, da si zasužnjil človeka. Upora¬ bil si vse trike, da smo te v množici po- trošnih predmetov zagledali, da smo te po¬ tipali, se zaljubili vate. Kaj vse si nam obetal. Da nas boš prepeljal od vrat do vrat, da boš hitrejši od vetra, da nas boš skril pred tujimi pogledi. Lagal si! V mestih si zdaj počasnejši od pešca. Potem, ko smo se vate zagledali, si nas zasužnjil. Iz naših žepov si izvlekel za bencin poslednji di¬ nar. Zaradi tebe smo si pritrgovali pri ob¬ leki, hrani in kulturi. Prisilil si nas v to, da smo raje kupili tebe kot še enega otroka. Postal si hišni bog. Središče vseh pogo¬ vorov. Našo zavist si razpihnil v požar. Če si ostajal neprodan, si javno pretakal solze. Prodajal si se na obroke in pod ceno. Prosil si nas, da smo sprejemali za¬ kone, ki so bili v prid samo tebi!« »Res je, res je, kar govoriš. Mene je moj avto zasužnjil tako, da sem,« je globoko dihal nadušljivi debeluhar, »da sem moral vsak dan zlesti podenj in opazovati, če mu ne pušča olje.« »želi še kdo govoriti?« »Da! Prosim za besedo!« se je oglasil zdravnik. »Moja obtožnica je kratka. Obtožujem te kot morilca. Kot samozvanega krvnika in rablja! Samo v Sloveniji si v enem samem letu pobil na cestah več kot 500 ljudi, osem tisoč si jih ranil. Tvoji izpušni plini in drobci azbe¬ sta in gume so najedli pljuča stotisočim Slovencem. Obtožujem te ... obtožujem,« pa ni prišel več do besede. Razjarjena množica je vpila: »Kri za kri! Smrt za smrt!« »Zažgite pločevinasto pošast! Obsojamo te na smrt! Dol s tirani! živeli pešci!« V vsesplošni zmedi je povzel besedo javni tožilec, zaradi hrupa so ga slišali le oni v prvih klopeh. »Obtožujem te, da si okupiral celo Slove¬ nijo. Razlezel si se po zemlji, pod zemljo, nad zemljo, na pločnike, na kolesarske ste¬ ze. Pregazil si plodne njive, uničil si svet tišine. Prodrl si v naše možgane.« Množica se je počutila osvobojena velikega uroka. Tisti, ki so še včeraj malikovali plo¬ čevinastega boga, tisti, ki so se vsak dan plazili pod njega in mu čistili umazan tre¬ buh, so se družno dvignili proti njemu. Vzdignili so težke sodne klopi in hoteli kar na mah opraviti z morilsko pošastjo. Nekdo je zagrabil celo kip Pravice in se pripravljal, da samozvano sodi vetrobran¬ skemu steklu. Zdajci pa se je v dvorani zgodila dramatična sprememba. Avto so tesno obstopili milič¬ niki, zavarovalni agentje, davčni izterjevalci, grobarji, in celo sodniki so se na svojih sedežih nelagodno premikali, kot bi se že¬ leli priključiti obroču iz človeških teles. Z gromkim glasom je zavpil Proizvajalec avtomobilov: »Stojte, ljudje! Ali nič ne vi¬ dite, koliko nas živi od avtomobila? Sto- tisoči ljudi. In ali vam ni zvesto služil? Koliko tovorov vam je prepeljal? Kolikokrat vas je popeljal iz plehke vsakdanjosti? Ni¬ so vsega krivi samo avtomobili! Kriv je tudi sleherni izmed vas. Zakaj ste sedli za vo¬ lan, če so bile ceste zatrpane? Zakaj niste sedli v avtobus? Zakaj niste vozili tovo¬ rov z železnico? Vse ste naložili avtomo¬ bilu. Zakaj... ?« TIM 8 74 75 373 Vroča kri se je malce pohladila. Medtem, ko je govoril Proizvajalec, sta zasedala po¬ rota in sodniški zbor. Govori predsednik sodišča: »Objavljam sodbo v imenu ljudi! Veliki sodni zbor in porota sta Avto spo¬ znala v celoti za krivega. Ugotavljamo, da je Avto kriv za množične poboje na naših cestah, da je kriv tatvine kisika, da nam zastruplja ozračje, da nam uničuje plod¬ no zemljo, da je povzročil neznosen hrup, da je zasužnjil človeka. Za to si je zaslužil smrt. Obsojamo te na takojšnjo smrt! Ker pa smo vendarle upoštevali nekatere olajševalne okoliščine, ti vendarle dovoljujemo, da ostaneš v prometni dejavnosti. Pretopili te bomo v električno lokomotivo, ki prav nič ne onesnažuje ozračje, ki ne zasužnuje člo¬ veka in ki je varna in udobna. Mir! Odpeljite zločinca v stiskalnico!« matematična igrica Jernel B6hm S to prijetno matematično igrico lahko na šolskem izletu kratkočasite sošolce. Pripo¬ močke, šest kartončkov s številkami, pripra¬ vite že pred odhodom. Prijatelju boste po¬ dali kartončke in ga prosili, da izbere eno izmed številk, vi pa mu boste čez čas po¬ vedali, katero je izbral. Še prej dovolite pri¬ jatelju ali nekomu izmed opazovalcev, da dobro premeša kartončke. Te potem enega za drugim polagajte pred prijatelja in ga hkrati pobarajte, če je številka, ki jo je izbral, tudi na kartončku. Samo to in nič več ne zahtevajte in uganili boste pravo številko. * * * Vas zanima, kako določite izbrano številko? Za matematično oko bo morda skrivnost kmalu odkrita. V šoli smo se naučili, da ima številka enice, desetice pa stotice itn. in da 10 enic preide v desetico, 10 desetic v stotico, 10 stotič v tisočico... Značilna je desetka (10), zato od tod ime desetiški šte¬ vilski sistem. Pravimo, da je desetka ali dekada, kot tudi pogosto slišimo, osnova sistema. Cifre dekadnega sistema so: 0, 1, 2,..., 9. Ljudje smo se na desetiški sistem zelo navezali. Morda zato, ker imamo 10 prstov. Če pa bi imeli na rokah dva prsta manj, morda ne bi poznali cifer 8 in 9, kdo ve? Oglejmo si razliko: TIM 8 74I75 374 v desetiškem sistemu: v osmiškem sistemu: • • • • • • • • • • • • 9 • • • 9 7 + _! + _1 • 10 «10 V dobi računalnikov se je zelo uveljavil dvojiški (binarni) sistem. Osnova je 2, šte¬ vilki (cifri) sta 0 in 1. Na zakonitostih dvo- jiškega sistema je sestavljena tudi naša igrica. Oglejmo si nekaj računov v dvojiškem si¬ stemu: • 1 • • 10 • • • 11 + + + • 1 • 1 • 1 10 11 100 Namesto enic, desetic, stotič ..., zasledimo v binarnem sistemu enice, dvojke, štirice, osmice, šestnajstice, dvaintridesetice. Tako bi število 13 binarno zapisali takole: 1101 v desetiškem sistemu to razumemo takole: 1.8 + 1.4 + 0.2 + 1.1 Pri naši igrici izkoriščamo dejstvo, da je možno katerokoli (dekadno) število od 1 do 63 sestaviti s števili 1, 2, 4, 8, 16 in 32. in prav ta števila se nahajajo v zgornjem levem robu naših kartic! Te imajo to last¬ nost, oziroma so prirejene tako, da se dolo¬ čeno število vedno nahaja le na tistih karti¬ cah, katerih prve številke dajo seštevek, ki ustreza izbranemu številu, če si bo vaš pri¬ jatelj izbral na primer število 37, bo na vprašanje, na katerih karticah se nahaja izbrano število, odgovoril, da se nahaja na karticah, ki se začno s številkami 1, 4 in 32. Preprosto, ali ne? Prepričajte se sami, da velja to tudi za vsa ostala števila! ZNANSTVENA FANTASTIKA • O o# vonj misli Robert Sheckley Prevedla Nada Gornik Resnične težave so nastopile, ko se je Cleevy Leroy peljal s »Poštno ladjo 243« skozi nenaseljeno Seergon skupino plane¬ tov. Pred tem je imel običajne probleme z medplanetarnim pismonošem; ladja je bila stara, svečke pa izrabljene. Toda zdaj, ko je usmerjal ladjo na pravi tir, je ugotovil, da se je po njej širila neprijetna toplota. Vzdihnil je ves nesrečen, vključil hladilno napravo in vzpostavil zvezo s poštnim uprav¬ nikom v Bazi. Bil je na skrajni meji, kjer je še lahko dobil zvezo, in zaslišal je uprav¬ nikov glas. »Spet težave, Cleevy?« je vprašal upravnik z nič dobrega obetajočim glasom. »Oh, ne vem,« je rekel Cleevy goreče, »vse je pravzaprav v redu razen izolacije in hlajenja.« »Hudiča,« je rekel upravnik sočutno. »Vem, kakor se počutiš.« Cleevy je vključil hlajenje do maksimuma, si obrisal pot s čela in uvidel, da je uprav¬ nik samo mislil, da ve, kako se počuti. »Kaj nisem vedno znova prosil vlado za no¬ ve ladje?« Upravnik se je bridko posmehnil. »Kaže, da mislijo, da lahko prenašam pošto v kakršnikoli stari škatli.« Cleevyja trenutno niso zanimale upravnikove težave z vlado, kajti njegova ladja se je TIM 8 74i75 375 čedalje bolj ogrevala in hladilne naprave niso več zmogle svojega dela. »Ostanite na liniji za trenutek,« je rekel. Šel je k repu ladje, od koder se je širilo gretje, in ugotovil, da v treh rezervoarjih ni več go¬ riva, pač pa se v njih širi peneča bela vro¬ ča žlindra. V četrtem rezervoarju se je z veliko hitrostjo dogajala enaka sprememba. Cleevy je za trenutek ostrmel, nato pa se je zapodil k radiu. »Ni več goriva,« je rekel. »Mislim, da so nastopile katalitske spremembe. Povedal sem vam, da rabimo nove rezervoarje. Spu¬ stil se bom na prvi planet s kisikom, ki ga bom našel.« Vzel je zasilni priročnik in poiskal Seergon skupino. Nobenih naselij ni bilo na tem področju, a kisikovi predeli so bili začrtani. Kaj je tam, kjer ni kisika, ni vedel nihče. Hotel se je prepričati, ali bo njegova ladja vzdržala dovolj dolgo. »Poizkusil se bom spustiti na 3-M-22!« je kričal skozi atmosfero, ki se je redčila. »Dobro pazi na pošto,« je upravnik tulil nazaj. »Takoj bom poslal rešilno ladjo.« Cleevy mu je povedal, da ne more kaj dosti storiti z vsemi 20 funti pošte, toda upravnik je bil že prekinil zvezo. Cleevy je varno pristal na 3-M-22 in zelo upošteval dejstvo, da so instrumenti pre¬ vroči, da bi se jih dotaknil. Cevi so bile zverižene od vročine in jermeni poštne vre¬ če so se mu zarezali v hrbet. To ga je ovi¬ ralo pri gibanju. Poštna ladja 243 je plula kot labod. Osem metrov nad planetno po¬ vršino pa je odpovedala in padla kot kamen. Cleevy je ostal pri zavesti, čeprav je bil pre¬ pričan, da si je polomil vse kosti. Ko se je kobalil skozi zasilni izhod, so se mu jermeni poštne vreče še vedno zajedali v hrbet in ladjo je ovijala nejasna rdečina. Z zaprtimi očmi se je opotekel petdeset me¬ trov. Nato je ladjo razneslo in ga je vrglo na obraz. Vstal je, napravil dva koraka, na¬ to pa omedlel. Ko se je ponovno zavedel, je ležal na po¬ bočju majhnega hriba, z obrazom v visoki travi. Bil je v hudem šoku. Čutil je, kakor da bi bil ločen od telesa in da mu misli plavajo v zraku. Pogledal je okrog sebe in videl, da se ob njem pase majhna žival; podobna je bila veverici, le da je imela ze¬ leno krzno. Ko se mu je približala, je opa¬ zil, da nima ne oči ne ušes. To ga ni pre¬ senetilo. Zdelo se mu js celo, da je tako prav. Zakaj bi v peklu imele veverice oči in ušesa? Bolje je, da veverice ne vidijo bolečin in hudobnosti sveta, niti slišijo trpe¬ čih krikov... Še ena žival se je približala. Bila je podobna volku, le da je tudi ta bila zelena. ,Je to vzporedna evolucija?’ Odločil se je, da o tem ne bo razmišljal. Tudi ta je bil brez oči in ušes, toda imel je neverjetno velike zobe. Cleevy je komaj opazoval. Kaj je razumu mar za volkove in veverice? Opazil je, da je veverica otrpnila, oddaljena le dva metra od volka. Ta se ji je počasi približeval, nato pa se je zdelo, da je izgubil sled. Stresel je z glavo in se počasi vrtel v krogu. Ko je spet nadaljeval pot, ni šel v pravo smer. 'Slepi lovijo slepe’, si je rekel Cleevy. Ka¬ zalo je, da je to zelo pretehtana resnica. Ko je spet pogledal, je veverica trznila. Volk se je zasukal, planil in jo v treh zalogajih pogoltnil. 'Kako velike zobe imajo volkovi,’ je mislil Cleevy. Naenkrat se je brezoki volk zasukal in se obrnil proti njemu. 'Zakaj misli požreti tudi mene?' se je spra¬ ševal Cleevy. Zabavalo ga je, ko je spoznal, da bo prvi človek, ki ga bodo pojedli na tem planetu. Volk je renčal vanj, ko je Cleevy ponovno izgubil zavest. Bil je večer, ko se je ponovno zavedel. Dolge sence so se raztegovale po zemlji in sonce je bilo nizko na nebu. Cleevy je sedel in poizkusil upogniti roke in noge. Nič ni bilo zlomljeno. Pokleknil je na eno koleno in se opotekel. Toda bil je pri zavesti. 'Kaj se je zgodilo?’ Spomnil se je udarca, kot bi se vse zgodilo pred tisoč leti. Ladja je zgorela, odšel je proč in omedlel. Po tistem je srečal volka in veverico. Nesigurno je vstal in se ogledal. Verjetno je to zadnje sanjal. Če bi bil kak volk, bi bil zdaj mrtev. Bežno je pogledal po tleh in videl veveričin zeleni rep in nekoliko dlje njeno glavo. Poskusil je zbrati misli. Torej je bil volk in povrhu vsega še lačen. Če hoče preži¬ veti, dokler ne pride rešilna ladja, mora ugotoviti, kaj se je zgodilo in zakaj. TIM 8 74 75 376 Nobena žival nima oči in ušes. Kako se zasledujejo? Vonjajo? če je tako, zakaj je imel volk toliko težav, preden je našel ve¬ verico? Le petindvajset metrov stran je bilo nekaj podobno panterju. Bilo je rumeno-rja- vo, brez oči in ušes. 'Prekleti zverinjak,’ je mislil Cleevy in se prihulil v visoki travi. Ta planet ga je pre¬ več preganjal. Rabil je čas za premislek. 'Kako se te živali obnašajo? Ali imajo na¬ mesto vida smisel za orientacijo?’ Panter se je začel oddaljevati. Cleevy je za¬ dihal veliko laže. če bi ostal v razdalji, da ne bi videl panterja ... Brž ko je pomislil na besedo 'panter', se je zver obrnila proti njemu. 'Kaj sem storil?' se je spraševal Cleevy in se še globlje zaril v travo. ' Ne voha me, ne vidi me, ne sliši me. Vse, kar sem sto¬ ril, je bilo, da sem hotel ostati v razdalji... Z visoko dvignejno glavo je začel panter naravnavati korak proti njemu. To je bilo tisto! Le en način je bil, s ka¬ terim ga je zver lahko odkrila brez oči in ušes. Telepatija! Da bi preveril svojo mi¬ sel, je pomislil na besedo 'panter'. Panter je divje zarjul in manjšal razdaljo med njima. V drobcu sekunde je Cleevy spoznal mar¬ sikaj. Volk je zasledoval veverico s tele¬ patijo. Veverica je otrpnila — morda je celo nehala misliti. Volk je izgubil sled, dokler veverica ni več vzdržala in je prenehala misliti na nekaj drugega. Zakaj ga volk ni napadel, ko je bil v neza¬ vesti? Morda je prenehal misliti — ali vsaj prenehal misliti na tisti valovni dolžini, ki jo volk še lahko sprejema. Verjetno je bilo še nekaj več kot samo to. Ravnokar pa je njegov problem panter. Zver je ponovno zarjula. Bila je le še pet¬ najst metrov oddaljena in hitro je zmanj¬ ševala razdaljo. 'Vse, kar moram storiti,' je mislil Cleevy, 'je — ne misliti na ... torej misliti na nekaj drugega. Na ta način bo morda ... no, bo morda izgubi sled.' Začel je misliti na de¬ kleta, ki jih je kdaj poznal. Mislil je do naj¬ manjših podrobnosti. Panter se je ustavil in s šapo nejeverno kopal po zemlji. Cleevy je še naprej mislil na dekleta, na ladje in na vse razen na panterja ... Panter se je približal še za pet metrov. 'Naj ga vrag,’ si je mislil Cleevy. 'Kako naj ne misli na nekaj? Divje misli o kamnih in skalah in ljudeh in mestih in stvareh, toda tvoja misel se vedno vrne k ... toda to pre- zreš in se osredotočiš na svojo staro mamo, pijanega očeta, na modrice na desni nogi. (šteješ jih. Osem. Še enkrat jih šteješ. Še vedno osem.) In zdaj pogledaš navzgor, slu¬ čajno, in vidiš, čeprav natančno ne spo¬ znaš ...’ Cleevy je spoznal, da je poskušal misliti na kaj drugega enako kot poskušati ustaviti plaz z golimi rokami. Spoznal je, da člo¬ veškemu razumu ni mogoče kar tako pre¬ povedati misli, ki se mu porajajo. To traja določen čas. Ostalo mu je še približno sedem metrov razdalje, da se nauči, kako naj ne misli na ... No, tudi na igre s kartami se da mi¬ sliti, in na zabave, in pse in mačke, miši, ovce, volkove ('pojdi proč!’) in modrice, bojne ladje, votline, brloge, zveri, mladiče ('glej stran!'), n-na višine, pohajkovanje, kro¬ ženje, in na hrano, ogenj, lisice, krzno, svinje, in p-p-p ... Panter je bil zdaj le še nekaj več kot dva metra oddaljen in prihulil se je za naskok. Cleevy ni mogel več odganjati misli. V na¬ valu novih idej je pomislil: 'Panterica!' Panter, še vedno prihuljen, mu je dvomeče stal nasproti. Cleevy se je skoncentriral na misel o panterici, o njegovih (’za boga!’) njenih mladičih, topli votlini in užitku pri zasledovanju veveric ... Panter se je po¬ časi pomaknil naprej in se podrgnil ob Cle- evya. Toda Cieevy je obupano premišljeval, kakšno lepo vreme smo imeli, in kako pri¬ jeten panter je pravzaprav tale dečko, tako velik in močan in s tako ogromnimi zobmi. Panter je zarenčal. Cleevy je legel in si ovil namišljeni rep okoli telesa ter se odločil, da bo zaspal. Panter je neodločno stal zra¬ ven. Kazalo je, da se zaveda, da nekaj ni v redu. Še enkrat je globoko v grlu zagr- gral, nato pa se je z dolgimi koraki oddaljil. Sonce je ravno zašlo. Cleevy se je ne¬ prijetno tresel od histeričnega smeha. Če bi bil panter v naslednjem trenutku ... Z naporom se je kontroliral. Bil je čas, da o vsem resno razmisli. Verjetno ima vsaka žival svoj karakteristični vonj za misli. Naj¬ pomembnejše je bilo, da ugotovi, ali ga do¬ ločena žival zasleduje le takrat, kadar nanjo misli, ali celo takrat, ko ne misli na nič do- TIM 8 74 75 377 ločenega? Vsekakor ga je panter zasle¬ doval le, ko je mislil izrecno nanj. Toda to je bilo morda zaradi neprijaznosti. Njegov drugačni način vonjanja je panterja verjetno zmotil. Počakati mora in videti. Panter go¬ tovo ni neumen. Verjetno je bil prvič pre¬ varan. A vsak trik je uspešen le enkrat. Cleevy je legel na hrbet in strmel v nebo. Bil je preveč utrujen, da bi se premikal; tudi modrice po telesu so ga bolele. 'Kaj se bo zgodilo zdaj ponoči? Ali zveri nadalju¬ jejo svoj lov? Morda pa vendarle mirujejo?’ Ni vedel. Pekel, kjer so veverice, volkovi, panterji, levi, tigri. Spal je. Naslednje jutro se je začudil, da je še živ. Morda bo pa le srečen dan navsezadnje. Previdno je odšel proti svoji ladji. Vse kar je ostalo, je bil kup zmečkane pločevine. Našel je kovinsko palico in jo pritrdil na jermen poštne vreče. Ni bila ravno dobro orožje, a dajala mu je neko gotovost. Ladja je bila popolnoma pogubljena. Začel je iskati hrano. Na okrog je bilo nekaj sad¬ nega grmičevja. Poskusil je sadež z enega zelo previdno in ugotovil, da je kislo, a ne zanič. Nabasal se je s sadjem in ga poplaknil z vodo iz bližnjega studenca. Doslej ni videl nobene živali. 'Morda pa se mu približujejo vse, ki jih je spoznal?' Izo¬ gnil se je takim mislim in začel iskati pro¬ stor, kjer bi se skril, dokler ne pride reše¬ valna ladja. Prehodil je ves hrib, a ni našel nič primernega. Do popoldneva je bil zelo utrujen. Pogle¬ doval je v nebo. 'Zakaj še ni nobene ladje? Saj ne rabi več kot dan ali dva za hitro pomoč, da ga reši. če je le poštni uprav¬ nik gledal na pravi planet?’ Nekaj se je na nebu premaknilo. Srce mu je močno razbijalo. Nekaj je tam!? Bila je ptica. Počasi in lahkotno je letela nad njim z velikanskimi perutmi. Enkrat se je nagnila na stran, nato pa je odletela. Bila je kot jastreb. Šel je naprej. V naslednjem trenutku se je znašel nasproti štirim slepim volkovom. Morda so sledili njegovemu posebnemu vonju za misli. Vsekakor so se zveri tega planeta odločile, da ni tako nenavaden, da ga ne bi pojedle. Volkovi so se mu približevali. Poizkusil je z zvijačo, ki jo je uporabil prejšnji dan. Vzel je kovinsko palico in si mislil, da je volkulja, ki išče svoje mladiče... Eden od volkov je skočil na Cleevyja. Cleevy ga je udaril s palico in volk se je umaknil. Z ramo ob rami so ga štirje volkovi obsto¬ pili. Cleevy je v obupu skušal misliti, da ga ni. A brez uspeha. Volkovi šo se mu ves čas približevali. Pomislil je na panterja. Sam je bil velik panter in se je veselil obroka — volkov. Cleevy je renčal in kopal po zem¬ lji ter se košatil naprej. Volkovi so se umak¬ nili, le eden je drsel za njim. Cleevy se je premaknil na stran, da ga ne bi okrožili. Kazalo je, da mu ne verjamejo. Morda ni igral dobrega panterja? Nehali so se umikati. Eden je bil za njim in ostali so odločno stali. Njihovi jeziki so moleli iz njihovih mokrih, odprtih gobcev. Cleevy je divje zarjul in dvignil gorjačo. Eden od volkov je skočil nazaj, tisti za njim pa je planil nanj, pristal na poštni vreči in ga prevrnil. Ker so pretiravali, je Cleevy dobil drugačen navdih. Zamislil se je kot kačo, zelo hitro, s smrtnim strupom, ki lahko v trenutku uniči volčje življenje. Takoj so bili proč od njega. Cleevy je si¬ kal in krivil svoje brezkostno telo. Volkovi TIM 8 74 75 378 so jezno tulili, a niso kazali znamenj na¬ pada. Nato je Cleevy napravil napako. Pod¬ zavestno se je obrnil in zbežal proč. Vol¬ kovi so skočili za njim; za nameček je videl tudi jastrebe, kako se zbirajo v jatah. Zbral se je in spet poskušal biti kača, toda vol¬ kovi so se približevali. Jastrebi nad njim so mu dali zamisel. Kot vesoljski letalec je vedel, kakšna je zemlja iz zraka. Odločil se je, da bo postal ptica. Predstavljal si je, da lahkotno krmari po zraku in gleda na zeleno zemljo. Volkovi so bili zmedeni. Tekali so v krogu in tulili v nebo. CIeevy je še naprej krmaril više in više in se pomikal čedalje bolj stran. Končno je bil izven dosega volkov. A bil je že večer. Bil je utrujen, toda preživel je še en dan. Očitno so njegove zvijače bile dobre le enkrat. 'Kaj bo jutri, če ne pride rešilna ladja?’ Jutro je prišlo prekmalu. Zbudil se je še vedno utrujen in nesvež. Ležal je in čakal, da se bo kaj zgodilo. 'Kje je rešilna ladja? Če bodo čakali predolgo, bo panter...’ Ni mogel misliti naprej. V odgovor je slišal renčanje na desni. Vstal je in se umikal glasu. Vedel je, da je bolje, če se ne sreča z volkovi ... Ne bi si bil smel predstavljati nobene ži¬ vali, kajti takrat se je panterjevemu renča¬ nju pridružilo zavijanje volčjega tropa. Cleevy se je hkrati znašel pred vsemi. Za trenutek se mu je zdelo, da jih lahko pre¬ maga. če volkovi napadejo panterja, lahko uide ... Toda zanimal jih je samo on. Seveda, zakaj bi se napadali med sabo, ko je bil on v bližini in kazal svojo nemoč? Panter se mu je približeval. Volkovi so osta¬ li zadaj, očitno zadovoljni, da dobijo ostanek. Cleevy je spet poskusil biti ptica, toda pan¬ ter se ni zmenil za to. Cleevy se je pomak¬ nil proti volkovom in si zaželel, da bi imel kaj, kamor bi splezal. Rabil bi drevo, a okrog je bilo le grmovje. V obupu si je za¬ mislil, da je grm. Ni natančno vedel, kako naj bi grm mislil, a storil je vse, kar je bilo v njegovi moči. Zdaj je cvetel. Ena njegovih korenin se je počutila nekoliko slabotno, kar je bilo po¬ sledica zadnje nevihte. Bil je kar dober grm. Z vogala svojih vej je videl, kako so se vol¬ kovi ustavili. Panter jih je obšel, povohal in previdno pogledal na eno stran. Spraševal se je, kdo bi zdaj hotel ugrizniti v grm? 'Morda ste mislili, da sem nekaj drugega? A jaz sem le grm. Saj ne bi hoteli imeti polna usta listja, kajne? In lahko bi si zlomili zobe na mojih vejah. Kdo je še slišal, da panterji jedo grme? In jaz sem grm. Vprašajte mojo mamo. Tudi ona je grm. Vsi smo bili grmi vse od karbonsko-železne dobe.’ Panter ni kazal znakov napadalnosti, a tudi ne znakov umika. Cleevy je premišljeval, ali bo vzdržal. Kaj naj še premišljuje? O le¬ potah pomladi? Ali o gnezdu taščic v svo¬ jih vejah? Majhna ptica je pristala na njegovi rami. 'Kaj ni ljubka' je mislil Cleevy. Tudi ona mi¬ sli, da sem grm. Zdaj si bo spletla gne¬ zdece na mojih vejah. To je res ljubko. Vsi drugi grmi bodo ljubosumni name.’ Ptička je CIeevyja rahlo kljuvala po vratu. 'Le počasi!' je mislil Cleevy. 'Saj vendar nočeš uničiti drevo, ki te hrani?’ Toda ptica ga je znova kljuvala. Ko se je dobro oprijela, je začela kljuvati CIeevyja tako hitro kot pnevmatično kladivo. 'Prekleta žolna,’ je mislil Cleevy in se še vedno pretvarjal, da je grm. Opazil je, da je panter nenadoma postal nestrpen. Toda, ko ga je ptica kljunila že petnajstič, si Cleevy ni mogel več pomagati. Zgrabil je ptico in jo vrgel panterju. Panter je šav- snil, a ne v pravem trenutku. Ptica je raz¬ žaljena obletela Cleevyjevo glavo in si jo ogledovala. Nato je švignila proč, da si po¬ išče mirnejši grm. Cleevy je takoj spet postal grm, a igre je bilo konec. Panter ga je rahlo udaril. Cleevy je skušal bežati, se spotaknil čez volkove in padel. Slišal je, kako mu panter renči v uho in vedel, da je že truplo. Panter je okleval. CIeevy je bil zdaj truplo do zadnjega prsta na nogi. Bil je mrtev že več dni, tednov. Njegova kri je že zdavnaj odtekla. Njegovo meso je smrdelo. Kar pa je še ostalo, je bilo gnilo in razpadlo. No¬ bena pametna zdrava žival se ga ne bi do¬ taknila, pa naj bi bila še tako lačna. Kazalo je, da se panter strinja. Umaknil se je. Volkovi so jezno zatulili, a so se tudi umaknili. Cleevy se je delal, kot bi gnil že več dni. V resnici pa se je bal, da bi komu le lahko bil slasten obrok. TIM 8 74|75 379 Panter se je še naprej oddaljeval, volkovi pa za njim. Bil je rešen! Lahko bi še naprej bil truplo, do konca svojega življenja, če bi bilo potrebno. Naenkrat pa je zavohal res¬ nično gnilo meso. Gledal je okrog in vi¬ del ogromno ptico, ki se je spustila ob njem. 'Za božjo voljo, saj to je vendar jastreb!’ Lahko bi bil zakričal, a nič ne bi pomagalo. Jastreb mu je racal nasproti. Cleevy je sko¬ čil pokonci ter ga brcnil proč. Zdaj se je panter vrnil ko blisk in bil je videti jezen in razočaran. Cleevy je dvignil svojo kovinsko palico in si želel drevo, na katerega bi splezal, ali puško, da bi ustrelil, ali bakljo, s katero bi mahal. Da, bakljo! Takoj je vedel, da je našel rešitev. Bruhal je ogenj v panterja in ta se je umaknil cvileč. Hitro je CIeevy začel goreti in bru¬ hati zublje na vse strani, požiral je suho travo in načenjal grme. Panter in vokovi so planili proč. Zdaj je bila vrsta na njem. Moral bi vedeti, da vse ži¬ vali čutijo globok, instinktiven strah pred ognjem. Za vraga, saj bo največji ogenj, kar jih je bilo na tem planetu! Lahen vetrič je zapihal in širil ogenj. Veve¬ rice so odskakljale iz goščav, cele jate ptic so odletele, in panterji in volkovi in vse ži¬ vali so bežale od ognja, od Cleevyja. Motno je spoznal, da je resnično postal telepatičen. Z zaprtimi očmi je videl na vse strani, in čutil, kaj se dogaja. Kot grozeč ogenj se je pomikal naprej in pometal vse pred sabo. In lahko je čutil strah v tistih, ki so bežali. Kaj se ni človek znal vedno najbolje pri¬ lagajati zaradi svoje izredne inteligence? Enaki rezultati so se kazali tu. Ponosno je preskočil ozek jarek, vžgal skupino grmi¬ čevja, plamtel ... In nato je začutil prvo kapljo vode. Gorel je naprej, toda iz ene kaplje jih je bilo pet, nato petnajst, nato petsto. Bil je premočen in s trave ir. grmov je kmalu kapljala voda. Pogasili so ga! 'To ni prav,’ je mislil Cleevy. 'Z vso pra¬ vico bi moral zmagati.’ Srečal se je s tem planetom na lastno pest in ga premagal — menda ne samo zato, da bi eno dejanje narave vse uničilo. Živali so se previdno začele vračati. Voda je kar curela. Zadnji Cleevyjev pla¬ men je dogorel. Cleevy je vzdihnil in ome¬ dlel. » ... hudičevo dobro delo. Vzdržal si pri svoji pošti in to je znak dobrega pismonoše. Morda ti lahko priskrbimo medaljo.« CIeevy je odprl oči. Nad njim je stal poštni upravnik in se ponosno smehljal. Ležal je na pogradu in nad glavo je vide! lepo obli¬ kovane kovinske stene. Bil je na rešilni ladji. »Kaj se je zgodilo?« je zagrgral. »Rešili smo te ravno še o pravem času,« je rekel upravnik. »Bolje bo, da se ne pre¬ mikaš. Skoraj prepozni smo bili.« Cleevy je čutil, da se ladja dviga in za¬ pušča površino 3-M-22. Opotekel se je do ladijskega okna in pogledal na zeleno zem¬ ljo pod sabo. »Bil si v precej tesnem položaju,« je rekel upravnik, ko je stal ob Cleevyju in gledal navzdol. »Ladijski škropilni sistem smo do¬ bili ravno o pravem času. Stal si v središču najhujšega požara trave, ki sem ga kdaj vi¬ del.« Z nekakim dvomom je gledal na ne¬ spremenjeno zeleno površino pod sabo. Nje¬ gov izraz je spomnil Cleevyja na panterja, ki mu ga je uspelo prelisičiti. »Povej vendar — kako, da nisi zgorel?« TIM 8 74 75 380 Fotografija »Zimska idila« avtorja Saše Zor¬ ka iz Doma TSŠ v Ljubljani predstavlja tako imenovano »tipično lepo pokrajino«. Avtor je napravil »lep panoramski posnetek«. Oča¬ rala ga je lesketajoča zimska belina, mod- dro nebo, morje kristalčkov, zasnežene smreke in mogočni Triglav. Prav gotovo je posnel pol filma podobnih posnetkov. Toda film sprejema sliko brez prekipevajočega navdušenja mladega smučarja ali alpinista: hladno in natančno. Izdelana slika, gledana trezno doma, se nam naenkrat zazdi dolgo¬ časna. V njej je preveč nemirno lepega. Tako avtorja kot bralca naj to ne razočara. Tudi mnogi znani veliki fotografski mojstri ne ostanejo hladni ob takem vremenu v gorah. Poslikajo celo nekaj filmov, potem pa s težavo izberejo eno ali dve uspeli fotografiji. Splošno mnenje, da je pokrajinska fotogra¬ fija najlažja, je gotovo napačno. Res, da te pokrajina čaka in ti je vedno na razpolago brez dovoljenja in predsodkov. Ravno ta navidezna preprostost premaga marsikate¬ rega fotografa, da snema, ne da bi posa¬ mezni motiv preštudiral. Ni vsak dan ali dnevni čas primeren za določen pokrajin¬ ski motiv. Pokrajinski fotograf, ki hoče ven iz stereotipnosti, naj naravo opazuje v vseh letnih časih. Opazil bo, da so trenutki, v katerih je najbolj pusta pokrajina čudovita, in če bo ujel ta trenutek, bo tudi njegova fotografija nepozabna. Poleg opazovanja na¬ rave naj zasleduje tudi velike mojstre fo¬ tografije na razstavah in v monografijah. Na polju pokrajinske fotografije je bilo že veliko narejenega in izplača se upoštevati te izkušnje. Današnji fotograf ima na raz¬ polago avtomobile, žičnice in helikopterje, da se v najkrajšem času pojavi na zanimivih točkah in z odličnimi lahkimi fotoaparati sne¬ ma s pomočjo elektronskih naprav. Toda redki so, ki prekosijo stare mojstre, ki so z nekaj deset kilogramov težko kamero, mokrimi ploščami in prenosljivo temnico na¬ pravili v prejšnjem stoletju posnetke, ki jih še danes občudujemo. Opazujte sonce in sence in videli boste, da nastanejo najiepše fotografije ob času naj¬ nižjega sonca, meseca novembra in decem¬ bra. S primernim filmom in filtrom lahko postanete avtor čudovitih, nenavadnih foto¬ grafij pokrajine. TIM 8 74 75 381 brest cerknica industrija pohištva jugoslavija telefon 061-791200 telex 31167 ZA BISTRE GLAVE r\ Pavle Gregorc V_^ • O UGANKARSKA ČAROVNIJA DODATEK ČRKE Čebelji samci so se zbrali in še črko si dodali, pa vse skupaj v zrak pognali, z eksplozijo en, dva, tri. No, ugani ga pa ti! V oba manjša lika vpiši pod posamezno številko dve besedi s po štirimi črkami, ki jih zahtevajo spodnji opisi. 1. ime nekdanjega slovenskega telovadca Šrota — znanost, 2. drugo ime za acetilen — sirota, 3. temno siva krava — plemenska ali rodovna skupnost pri Keltih. Črke obeh besed pod posamezno številko sedaj »seštej« tako, da jih premešaš in iz njih sestaviš besedo z osmimi črkami, ki jo vpišeš v trejti lik. Te tri besede so: 1. deveti del, 2. živinozdravstvo, 3. članica mladinske organizacije. Na koncu pa zares seštej števila na poljih s krogci v obeh manjših likih in število na poljih s krogci v večjem liku ti bo pove¬ dalo, da si uganko pravilno rešil. GLAVE IN REPI V osrednji del lika vpiši za številkami 12 besed s štirimi črkami, ki imajo naslednji pomen: 1- okence, majhna odprtina, 2. ime ameriškega filmskega igralca Douglasa, 3. del električne napeljave, 4. reka, ki teče skozi Šoštanj in Ve¬ lenje, 5. kraška reka na planinskem polju, 6. smešnica, 7. odličen francoski komik (Jacques), 8. pripadnik angleške konservativne stranke, to- rijevec, 9. slovenski virtuoz na kitari (Stanko), 10. dojenček, 11. zagozda, 12. vrsta pokrivala. V levi polovici lika vpiši pred posamezno bese¬ do eno, dve ali tri črke, v desni polovici pa jih dodaj na koncu, da dobiš skupaj z že vpisani¬ mi besedami besede naslednjega pomena: 1. nežnost, ljubkost, 2. škotski mornar, ki so ga leta 1704 zaradi prepira izkrcali na otoku v Pacifiku, njegove doživljaje je v knjigi »Robin¬ zon Crusoe« popisal Daniel Defoe (Alexander), 3. severovzhodni predel Ljubljane, 4. spodrsljaj, kiks, 5. mladi samec goveda, 6. vislice, 7. mla¬ dinska povest Franceta Bevka, 8. radioaktiven kemični element (Th), 9. pogovoren izraz za peroksid, 10. ptič plezalec z dletastim kljunom in dolgim jezikom, s katerim pobira izpod lubja drevesne škodljivce, 11. bolnišnica, kjer poleg zdravljenja tudi proučujejo bolezni, 12. kljunasta žuželka, drevesni škodljivec. Ob pravilni rešitvi dajo navpično brane »glave« in »repi« neko misel. POSETNICA ART ČERNIK Art je zaposlen na železnici. Kaj je? SKRIT NAPIS MB * 34 " 01 Na jugoslovansko-italijansko mejo je pri¬ peljal avto z gornjo registracijsko številko. Pozorni carnik je ob pogledu nanjo takoj ugotovil, v katero mesto so namenjeni pot¬ niki v avtomobilu. Ali veš to tudi ti? TIM 8 74 75 383 UGANKE TRI UTEŽI 1. Vsi smo doma, nič se bati: drobna žabica pred vrati hišo čuva nam pred tati. 2. Po stenah mi pleza, besede prestreza, besede ujame, besede povzame. 3. Hlapec ves dan vodo tepe, gospodarju polni žepe. 4. Dal sem ti črnine piti — modro moraš govoriti. 5. Me zemlja rodi, ogenj oživi, voda umori, zrak okamni. 6. Skozi okno skoči, okno pa ne poči. 7. Nima oči, a vodi te vendar, čeprav drhti, v pomoč ti je, mornar! Poišči rešitve gornjih ugank slovenskih pe¬ snikov Otona Župančiča, Valentina Vodnika in Josipa Stritarja. Ob pravilni rešitvi se¬ stavljajo začetne črke rešitev ugank, brane navpično, ime orientacijske priprave. To je tudi rešitev spodnje uganke, ki jo je na¬ pisal Matej Bor. TEKSTILNI IZDELEK (Premešane črke) OKUSN(O) izdelan je zimski plašč, je pač blago kot zanalašč. (Črke v oklepajih pri premetavanju črk ne upoštevaš!) NASLOVNICA Tov. NACE SITAR Nace je voznik vozila za prevoz tekočin, zlasti tekočih goriv. Kako se to vozilo ime¬ nuje? IZ MEHANIKE V KEMIJO (Premešane črke) KUN JE ... ... zagozda, ne pa železu podobna težka kovina! Na sliki vidiš tri različne uteži: majhno, srednjo in veliko. Pod vsakim stolpcem je napisana skupna teža kombinacije štirih uteži. S kombiniranjem in logičnim sklepa- > njem ugotovi, koliko tehtajo tri različne uteži! NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodoravno: kondenzator, elektronika, zmes, AA, Atos. vi, TV, VI, Olt, okrožnica, IL, natrij, Apači, Eli, gug, etan, CI, ho, lina, Jasna, antena, Ti, jata, EM, treske, usoda, IO, Ka, LL, ris, PT, Altaj, ena, kot, Ivka, AČ, Arabka, vedež, upor, ataka. KLIN: 1. terminal, 2. mineral, 3. mlinar, 4. Miran, 5. mina, 6. ami, 7. MA, 8. m. ZLOGOVNA KRIŽANKA. Vodoravno: kolektor, cepivo, -si, barvilo, -zli, terma, letališče, -ri, -cen, energija, capa, -ta, baroskop, -ti, padanje, j jeklarna. REBUS: tuljava — (s črko) T (označena) ulja v (črki) A. KOMBINACIJA S ČRKAMI: V — poziranje - R, t — vranica — A, H — daljica — D, A — ličinka — I, g — lupina — A, I — Kranjica — N. Končna rešitev: radian. DEKLICE IN DEČKI: v šestem kvadratu morata stati zgoraj dva dečka in spodaj dve deklici. PREMEŠANE ČRKE: to, podre = torpedo. POSETNICA: Nace Tros, Vič = ročni stavec. KOCKA IZ KOCKIC: Nepobarvana je ostala koc¬ kica v sredini kocke, šest kockic ima prebarva¬ no po eno ploskev, dvanajst po dve ploskvi in osem kockic ima po tri rdeče ploskve. NAGRAJENCI 1. Gaberc Iztok, Kampolin, 66320 Portorož 2. Toporiš Marko, Gorice, Sr. vas 2, 64204 Golnik 3. števančec Darko, Ivana Regenta 5, 69000 Murska Sobota TIM 8 74 75 384 nagradna slikovna križanka Fred a. Geoffrey Hoyle: PETI PLANET, NOVELE 419 vez. 60,00 Cliford Simak: SKOZI CAS IN NAZAJ Arthur C. Clark: VESOLJSKA ODISEJA 459 vez. 60,00 Isaac Asimov: ZVEZDE KOT PRAH John Wyndham: PO KATASTROFI 441 vez. 60,00 Zanimivo branje za mladino in odrasle. Naročite pri Tehniški založbi Slovenije znanstveno fantastiko. Nardčniki TIM-a imajo poleg ugodnosti plačevanja na obroke še 20 % popust za vsako knjigo. Najmanjši obrok je 50 din mesečno.