OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
in odgovorov informatorjev ter terenskih tonskih posnetkov.
Tu je izčrpno predstavljena vsaka šega posebej, od sprejema mlade niče v v fantovsko družbo, vasovanja, snubljenja, ok-licevanja. ogledov, vabljenja, priprav ljanja in prevoza nevestine hale, pa vse do poročnega dne, ko se pred nevestino hišo odvija dvigovanje oziroma klicanje neveste, čemur sledi sprevod svatov, zapenjanje, poročni obred, "sejanje drobiža", sprejem neveste na ženinovem domu, goslija in nazadnje "Torijeve noči".
Avtorica večino nekdanjih šeg primerja z današnjim časom, pri čemer opaža izrazite spremembe oz. opuščanje določenih navad
Npr. "To dogajanje pred nevestino hišo je zadnja leta (tam, kjer so se starih šeg še držali) pomenilo le zabavo, s katero se je začenjal poročni dan. Ob dejstvu, da ta navada ni bila te šega, /,,./ pa moramo pomisliti, da se "vzegvanje' neveste nekoč morda ni odvijalo le za zabavo, ampak je prav gotovo imelo globlji pomen - zadrževanje neposrednega prehoda iz samskega v zakonski stan" (77).
Ali pa: "Taka razporeditev svatov v sprevodu je veljala tudi v primeru, če so se v eei kev vozili z vozovi m velja še danes, ko se je poročni sprevod spremenil v kolono okrašenih avtomobilov" (78. 79),
V uvodu je navedeno, tla je "razkroj slovenskega življa na Zilji .. seveda nujno tudi podobo ziljske svatbe zadnjih desetletij spremenil v dokument" (7).
Posebno mesto odmerja avtorica tudi zapisu besedil pesmi.
ki so jih ob določenih svatbenih Segali recitirati ali peli. in pri Slednjih dodaja celo notne zapise. Manj se ukvarja s plesi ki jih le navaja (polka, valček. Stajriš, povštei tanc).
1 lelena Ložar Podlogar je z iskanjem po literaturi in arhivih evidentirala vire, ki so ji bili dostopni, in iz njih črpala zlasti tisto, kar je bilo še neznano oziroma prvič omenjeno, Te spise je nato razčlenila, na podlagi primerjav in novih terenskih virov pa ugotavljala morebitne nezanesljivosti. Posamezne podatke iz starejših virov je ob tem izključila kot neutemeljene m izmišljene (8>
Na podlagi lastnih terenskih raziskav m odgovorov na anketo Inštituta za slovensko narodopisje pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZt je nato predstavila sodoben opis slovenskih ženilovanj.skih šeg na Zilji ( S).
Pomen dela Vadventu snu bi! t -1> pustu ženiti te predvsem v tem. da:
-	je to knjiga, ki je v bistvu reakcija na avioričino ugotovitev, tla viri o slovenskih žeiiitovanjskih šegah še niso kritično pretreseni, in kot laka p pni eni pomemben premik k zanesljivosti in obogatim slovenskega etnološkega znanja:
-	je v knjigi pozornost usmerjena tudi na zapis ziljskih svat benih pesmi, katerih besedila sta po avtoričinih ugotovitvah do sedaj prispevala le Potočnik in Marolt.
< )b upoštevanju teh ugotovitev, izčrpnosti besedila in izjave kriegla o "doslej najbolj verodostojnem prikazu ziljske svatbe" (S) lahko irdim, tla je avtorica v delu zelo uspešno uresničila lo, kar si je uvodoma zastavila.
Polona Korez, Kebeka Kranjec
MIRKO RAMOVŠ, POLKA JE UKAZANA. PLESNO IZROČILO NA SLOVENSKEM. BELA KRAJINA IN KOSTEL.
I/dala Glasbenonarodopisni inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Založba Kres. Ljubljana 1995, 244 str., kinetogrami, notni zapis, il„
Na knjižnih policah se je konec lanskega leta (1995) pojavila Že druga knjiga iz zbirke slovenskih ljudskih plesov Polka je ukazana. Kakor prva knjiga s plesi Gorenjske, Dolenjske in Notranjske tudi druga knjiga ni bila deležna takšne pozornosti etnološke stroke, kot bi si jo zaslužila Takt) so knjigo veselo pozdravile zlasti folklorne skupine, ki so z njo dobile nov vir zapisanih plesov iz lega dela Slovenije. V delu želi avtor podati podobo plesnega izročila v Beli krajini in Kostelu, kot so jo raziskovalci Oilasbenonarodopisnega inštituta ugotovili v raziskavah med leti 1946 in ]995. Uvodoma avtor predstavi dosedanje raziskave in zapise ple-
sov v Beli krajini ler Kostelu. Čeprav je bil ples s tega območja zapisan že v !7. slolctju ( |. W Valvasor opisuje v Slavi voj-
50
GLASNIK SED 36/1996, št. 2-3
OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
votline Kranjske ples kranjskih Hrvatov) ter je ti} območje Znano po zgodnjem folklorizmu, je šele to delo celoten prikaz do sedaj znanih plesnih lipov in njihovih različic. Najznačilnejši plesi so bili objavljeni v knjigi M. Ramovša Plesal me petji ( 19X0), novejši plesi v knjigi B, Ravnikarja Kineiografija < 1980), nekatere plese pa je objavil tudi 1*' Marolt v delu Slovenske nanx/àslovne Študije 2, Tri obredja iz Bele krajine (1936).
Pretlvserrt za belokranjsko plesno izročilo je značilna večplastnost, ki jo avtor tudi razloži s primeri plesov. Plesi niso razvrščeni po krajevni pripadnosti, ampak glede na bistvene oblikovne značilnosti in starost.
Vsak ples ima uvod, v katerem so označene bistvene značilnosti plesa, notni zapis melodije, temu pa sledi besedni opis, ki je dokaj preprost in razumljiv širšemu krogu bralcev. Sledi opis začetnega položaja in drže 1er besedni opis plesa po taktih. Na koncu je ples zapisan še v plesni pisavi - kinetpgraliji.
Avtor razdeli knjigo na dva dela:
-	skupinski plesi;
-	parni plesi.
V prvem delu predstavi najrazličnejša kola in druge plesne igre. Najprej je zapis plesa, imenovanega Kolo. Sremsko kolo. Kačo rit, Abraham. To je ples tipa 'kačo zvijal. ki ga plešejo na svatbah. Metliško obredje je sestavljeno iz Metliškega kola in iger Rešctca. Al je trden ta vaš mast, Rohčeci. Kar/i boj 1er Turn. Ime obredje je dal sklopu kola in iger Fiance Marolt. Nato je opisano še Črno majsko kolo. ki pa je sestavljeno iz dveh plesov: A j. zelena je usa gora in Al je trden ta vas mast. ki sta se plesala drug za drugim. Peto kolo so plesala samo dekleta na velikonočni in binkošlni ponedeljek, na Molja novo in ob drugih krajevnih slavjih. P redfi rajski most sestavljata dve plesni igri. Jet je trden in vaš most so igrali na velikonočni ponedeljek pred kolom. Izročilo pravi, da so ga igrali pred graščino in jim je bilo ob tem dovoljeno, da so povedali svoje mnenje o gospodi. Druga plesna igra pa je l 'rečo šivat, kl so jo na svatbah plesali tudi samostojno. Zraven so peli pesem Naša mlada nevesta. Če pa so "vrečo šivali" ob nedeljah popoldne, so igro izvajali brez pesmi in ustrezne glasbene spremljave.
Kotanje poznajo predvsem na dinarskem območju balkanskega polotoka, pa tudi v Poljanski dolini. Ko lan je je preprost ples, kjer je plesni korak manj pomemben kot pesem, ki je navadno epske vsebine. Počasno gibanje je uvod k hitrejšim, poskočnejšim ritmom. Plesi so dobili ime po pesmih, ki jih pojejo za spremljavo. Avtor navaja Pobelclo pok'. Pod o nom. /'od ono!!! gorom zelenom in Verbince nad morom. Nemo koto je poskočno kolo brez spremljave, ki je sledilo počasnemu kolanju. Ta ples so (kakor tudi kolailje) prinesli v belo krajino l Jskoki, Brez pevske in i ust iu mental ne spremljave se Ie ohranil le v uskoških vaseh, v Poljanski dolini pa so ga že po I svetovni vojni začeli spremljati z. instrumenti. Knjiga vsebuje naslednja nema kola: Na trumj, Mu ta.sto koto in Dober večer, stara majko. Tudi kolo t Iraške, /abake. .s/fVrje ostanek uskoške kulture. Bistvena značilnost plesa je nenadna spre-
memba smeri.
Najbolj znano belokranjsko kolo je Lepa Anka. ki se je tja razširilo s Hrvaške. Kolo so najprej plesali v Adlešičih in Pre-loki, od koder pa se je s folklornimi skupinami preneslo na širše območje Setjančica se na Slovenskem pojavi že v drugi polovici 19. stoletja Je srbskega izvora, prevzeli pa so jo. ko so jo plesali na prireditvah kol izraz povezanosti z južnimi Slovani Za Svatskokolo je značilno, da se plesalci v dvoparnih kolih vrtijo najprej počasi, nato pa vedno hitreje, tako da dekleta ne zdržijo več na tleli in ¡ili dvigne od tal. Plesalo se je predvsem na .svatbah, redko ob drugih preložnostih. ¡graj kolo je eno najbolj razširjenih svatbenih kol na HrvaŠkem, od koder se je preneslo tudi v Belo krajino, kjer so ga dodali plesu, ki je bil že dolgo znan pod imenom Pouštrtanc. Igra |e bila na svatbah obvezna, plesali pa so jo tudi na drugih večjih prireditvah Avtor navaja še tri različne plesne igre:
-	Stolecpolka- plesna igra pri kateri tisii. ki sedi na stolu, izbira soplesalca:
-	Spegulanc: plesalec si izbere soplesalca s pomočjo ogledala.
-	Ples z metlo: plesna igra z menjavanjem plesalca, nadšte-vilni plesalec pa pleše z metlo. Plesali so ga na raznih zabavah, svatbah, po končanem skupnem delu
( )bnovljena in novi »nastala kola so: S milj, snu!/, smiljančice. Majka čem, Tribnčko kolo. Lipa moja ^ora zelena in Slovensko f partizansko kolo. Ta kola so nastala, tla bi popestrila program fblkornih skupin, ki so nastala po drugi svetovni vojni v Beli krajini. Teh kol ljudje nimajo za svoje in jih niso plesali na domačih zabavah,
Drugi del knjige predstavljajo parni plesi. Oberštajerišse je razširil v te kraje z Dolenjskega, poznan je tudi splošno razšir jeni ples /.ibenšrit. ki ga v Beli krajini večinoma imenujejo po parafrazi < /zrasla /e koplnja. Kopriva ). Kotiš je ples s ploskanjem lev Kostelu so plesali tudi Spicpolko. Tudi Šuštatpol-ka je bila pogostejša v Kostelu kot v Beli krajini. Carska kasa je znana le v Prcloki in je dobila ime po parafrazi. ki jo včasih pojejo zraven. Ples Sirota se je razširil iz Hrvaške in je znan v Vaseh ob Kolpi. .Sotiš je bil med najbolj priljubljenimi plesi v Kostelu, Mulcertanc pa je ne preveč znan starinski valček. Na koncil je še kazalo plesov po pokrajinah. Vsi plesi v knjigi so iz arhiva Glasbe no narodopisnega inštituta ZRC SAZU Zapisali so jih: Tončka in France Marolt, Marija Šuštar in Mirko Ramovš na svojih terenskih raziskavah na tem območju.
Knjiga je namenjena etnokoreologom; kinetogrami omogočajo branje plesov tudi tujim strokovnjakom. Doma bodo knjigo največkrat prijeli v roke "folkloristi", drugače pa kljub jasnim besednim opisom knjiga ni zanimiva za širši krog bralcev.
Je knjiga, na katero je strokovna javnost čakala dovolj dolgo in bi si zaslužila mesto tudi na polici marsikatere knjižnice, saj se narodova identiteta nenazadnje izkazuje tudi s pomočjo plesa.
52	GLASNIK SED 36/1996, št. 2-3