PRILOC^
DOMOVINI
Leto I
V Ljubljani, dne 18. junija 1926
Stev. 29
Krotilci zveri
Že v prastarih časih se je človek zanimal za divje zveri, jih lovil, streljal in občudoval njih lepoto in moč. Za lažje opazovanji so zveri zaprli v zato pripravljene kletke in močno ograjene vrtove. Zgodovinsko znani so zverinjaki Egipčanov, Grkov, posebno pa Rimljanov, ki so se v svojem enostranskem napredku tako pokvarili, da so uživali posebno naslado, če so gledali, kako zveri trgajo njih sočloveka.
Kako strašna je bila tedanja človeška propalost pričajo še dandanes ostanki zidovja rimskih »teatrov«, kjer so se vršile take prireditve. Žrtve pa niso bil morda samo kristjani, nego tudi drugi ljudje. Kdor se ni uklonil volji rimskih oblastonoscev, ta je bil v nevarnosti, da postane plen zveri. Največkrat so trpeli razni sužnij. Toda vse je minilo, propadel je rimski imperij, ostalo je Ie nekaj nemih prič, razpadajočih zidov in nekaj kamenitih spomenikov.
Dočim se je v prastarih in starih časih le redko dogodilo, da je človek zverino krotil in proučeval nje navade, je to danes glavni povod, da držimo v kletkah različne zveri.
Zanimivo je, odkod in kako si nabavljajo potrebne živali? Treba je dobiti mladiče in sicer v zgodnji mladosti, kajti par tednov starih ni mogoče uloviti. Prebivalci onih krajev, kjer živita lev in tiger, kaj dobro poznajo tudi njih skrivališča in jih seveda opazujejo, kje hodijo in kje ropajo; le na ta način se jim je mogoče braniti proti krvoloč-nežem. Podjetja, ki žele dobiti mlade zveri imajo po omenjenih krajih svoje zastopnike, ki od domačinov poizvedo za skrivališča. S pomočjo dobro plačanih domačinov opazujejo tudi spolno razpoloženje zveri in ugotovijo kje in kdaj bo približno skotila levinja ali tigra.
To je gotovo zelo nevaren posel, toda za denar se naredi vse. Kadar opazijo, da so mladiči skoteni, je treba iti takoj na delo. Znano je, da levinja in tigra, predno vržeta mladiče odženeta samce in sicer iz bojazni, da bi jim samci ne uničili mladičev; podobno napravijo tudi naše domače mačke. Med odsotnostjo divjega soproga, ki traja kake tri tedne, se mora izvršiti nevaren lov. Ker starka mladiče skrbno čuva in se le malo od njih oddalji, je neobhodno potrebno, da se starko odstrani in sicer s puško. Dogodilo se je sicer že, da so v odsotnosti starke odvzeli mladiče in jih na brzih konjih odnesli, toda starka jim je sledila na velikanske daljine in izsledila mladiče. Nastala je huda borba, ki je zahtevala več človeških žrtev, dokler končno ni obležala mrtva tudi skrbna levinja.
Levinja in tigra skotite dvakrat na leto in sicer meseca aprila in pa novembra po več mladičev; nosita po 105 dni. Mladiči so od 5 do 10 dni slepi; čim jačji so, tem preje spregledajo. Odvzeti mladiči dobe novo dojiljo in sicer jih dajo navadno psom manjše vrste
po enega leva ali enega tigra. Nova pasja mati jih skrbno doji, ko pa odrastejo jih hranijo s kozjim mlekom. Svoje dojilje zveri zelo vzljubijo in jih nikoli ne pozabijo. Gojenci dobivajo tudi razna okrep-čila in sicer ribje olje in podobne snovi,, da se bolj okrepe in lepše razvijajo. Ko so nekoliko odrastli jih hranijo z mesom, navadno s konjskim. Gotovo bi bili levi in tigri bolj pohlevni, ako bi jih mogli
hraniti s kako drugo hrano, toda zveri bi se popolnoma skvarile in zgubile vso svojo lepoto in ponos in postale brezpomembne za opazovanje naravoslovcev. Vsak teden po enkrat dobijo zveri še gorko ovco ali kozo; takoj, ko je onemogla in je še v zadnjih tresljajih, jo polože v zverinjak in le-to zveri užijejo s posebno slastjo. Pa tudi vode ne sme manjkati zraven in treba jih je večkrat osnažiti in oprati Snaga je prvi pogoj zveri-njaka. Leto dni se samo igrajo, deloma medsebojno, deloma s svojimi dojiljami in pa onimi, ki čez leto dni prevzamejo dresuro, to je, da jih uče različno skakanje, sedenje, plezanje, jih uče jahati na konjih in jih tako navadijo, da jim brez skrbi v njihova žrela polagajo roke in celo glavo. Taka šola je precej naporna in je treba velike potrpežljivosti. Vse se mora doseči izlepa, tako da zver vzljubi svojega učitelja. Zveri moškega spola so bolj poslušne ženskam, samice pa raje ubogajo moške. Levinje in tigre so v splošnem bolj krotke, in jih tudi spolno razpoloženje ne razdraži, dočim so samci v takem času večkrat zelo nevarni. Pri levih in tigrih se to pojavi v petem letu in traja-po par dni. kasneje postanejo spetkrotkejši in ubogljivejši. Najbolj uporni so od 14. do 18. leta, to so njih najlepša leta. Starejše zveri so bolj pohlevne, toda tudi bolj lene, kar je pa tudi zelo nevarno, kajti krotitelj ne sme nikdar pripustiti, da bi se mu zver uprla in iz katerega že vzroka ne bi izvedla, kar krotitelj zahteva. Treba je samo parkrat odnehati ia zaman je bila vsa dresura.
Ker se pa tupatam le dogodi, da zver naskoči krotitelja, zato je vedno v smrtni nevarnosti. Za obrambro uporabljajo pištole s posebnimi izstrelki, ki ne usmrtijo živali, pač prav čudn0 vplivajo nanjo. Izstrelek obstoji iz zamaška, ki ga žival občuti, ko na njo pade, zajedno pa so okoli zamaška plini, ki zver tako omotijo, da leži nekaj trenutkov kakor mrtva; med tem ima krotitelj čas, da se odstrani.
Krotilci zveri s0 zelo pogumni in morajo bivati kolikor mogoče med svojimi gojenci. Tudi eden izmed naših ožjih rojakov, ki nain je dal mnogo podatkov o vzgoji zveri, gosp. Josip Kušljan, upokojeni mornariški častnik iz Kranja, se je dolgo bavil s krotenjem in opazovanjem najnevarnejših zveri in jih tudi lovil za velike zveri-njake. Na naši sliki vidimo lepo krotilko z ukročenim gepardom.
Velikanski snod naše stranke v Metliki v nedeljo 13. t. m.
Na levi sliki vidimo tisočglavo množico zavednih belokranjskih kmetov, ki navdušeno poslušajo prepričevalna izvajanja voditelja
Pribičeviča. Desna slika nam pa kaže župnika
Gvozdanoviča kot govornika na shodu, kamor jc
pripeljal svoje farane, ua se na iasiiia uscsu pitpii^ajo, kako pametno in koristno politiko vodi naša strankam
Predstava šolske mladine v Trbovljah
Prastara Tisa na Upnici pri Kamni Gorici.
Novozgrajeno postajališče Orlu no ,>-» Veiui N.cn!j
Razvaline nekda njega mogočneg-Pustega gradu n;s sLipnicl, ki je zapiral pred leti Savsk dolino. Škoda, d j'e drevje zarastlo t krasno točko, ki krasila radovljiška okolico.
Zgoraj: Težka bika simo doiske pasme, ki sta bila premirana v Turnišču v Prekmurju.
Na desni: Najlepši „Simc dolec" pri premiranju \ Turnišču,
Smrtna obsodba Janeza Jarca, morilca Augee Kopačeve iz Vaš pri Medvodah,
Zeorai na levi in smrt obsojeni Jarc. Na sredi Kopačeva hiša v Vašah. Puščica nam kaže vrata v hlev, kjer je Jarc z batom Angeli razbil glavo Na desni zgoraf vidimo predse Inika porotne obravnave dr. Kaiserja, pod dim pa državnega pravdmka Lavren^ka -
Sj na sredfniTe skupina porotnikov, ki so Jarca soglasno spoznali za krivega, na U - P, v.dnnn radovedno zenico, k, pr. razpravi
z daljnogledom opazuje morilca.

Zora {Borštnar, poštarica iz Litije je obsojena na 20 mesecev navadne ječe, ker je aa jjožti poneverila 1?1.QO0 dinarjev,
ivotilka z velikansko kačo.
Človek pred tisočletji ni bil tak kakor danes, izgledal je podobno kakor nam kažeta naši sliki. Po najdenih okostjih, katera imajo shranjena v berlinskem muzeju, lahko sklepamo, kakšen je bil. Šele tekom tisočletne kulture se je izpopolnjevalo njegovo duševno in telesno stanje. Značilno za pračloveka je majhen nos. nizko čelo, močne čeljusti in izredno zobovje; ves izraz je imel nekaj neprijetnega živalskega. Temu se pa ni čuditi, če pomislimo, pod kakšnimi okoliščiiami je živel pračlovek. Ognja in železa ni poznal, živel je od rastlin in divjačine, užival je surovo meso, katero je deloma s tolkel in razsekal s kamenitim in koščenim orodjem, ki ga večkrat najdemo v raznih jamah, kjer je bival pradobni človek. Tako orodje hranimo tudi v naših muzejih in je vredno, da se ga ogleda. Odet je bil v živalske kože, ki pa večkrat niso zadostovale in ga zadostno grele, radi-t«ga je tudi za t0 narava poskrbela in človeka pokrila s precej dolgo, gosto dlako. Pa tudi udje pračloveka so bili razviti drugače kakor pri današnjem človeku. Imel je izredno dolge roke, uporabljal jih je za plezanje po drevju, kjer se je včasih skrival
in iskal hrano.

Antilope, našim divjim kozam sorodne živali iz Afrike.
Dva kenguruja iz Avstralije.
Samica ima na trebuhu vrečo, kjer nosi mladiče, dokler popolnoma ne dorastejo. Mladiči zlezejo iz vreče in se igrajo okrog matere, v nevarnosti pa hitro poskačejo v vrečo in starka zdrvi z njimi čez planjavo. Pri sedanju se kengu-ruj opira na močan rep.