Naravni rezervat Škocjanski zatok Borut Mozetič in Ana Frelih I Zračni posnetek območja naravnega rezervata Škocjanski zatok in okolice Škocjanski zatok leži v Koprskem zalivu na JZ Slovenije. Nepozidane dele slovenske obale večinoma tvorijo značilni flišni klifi, kjer je prehod s kopnega v morje razmeroma oster. Položnejši predeli obale, kjer je meja med kopnim in morjem široka in obala plitva, so nastali le ob izlivih rek. Takšno obalo sla v Koprskem zalivu ustvarili reki Rižana in Badaševica. ki se izlivata v vzhodni in zahodni del Škocjanskega zatoka. Rečni ustji in odprti morski kanal, ki laguno Škocjanskega zatoka povezuje z morjem s severne strani ter povzroča mešanje slane in sladke vode, so botrovali nastanku največjega brakičnega (polslanega) močvirja v Sloveniji. In ravno zaradi svoje brakičnosli je Škocjanski zatok izjemno floristično in favnistično bogat. Prva naravovarstvena prizadevanja za ohranitev in zakonsko zaščito območja Škocjanskega zatoka segajo v čas izpred dvajsetih let. koje ta delček slovenskega morja, ujel med mestom Koper. Luko Koper, železniško progo in spodnjo Bonifiko. še zajemal nad 250 hektarjev izjemno pestrih naravnih življenjskih prostorov. V obdobju med 1979-2000 smo ornitologi v zatoku in bližnji okolici opazovali in evidentirali kar 200 vrst ptic. od tega 125 vrst na preletu ali prezimovanju. 75 vrst ptic pa je tu tudi stalno ali občasno gnezdilo. Na območju naravnega rezervata je bilo opaženih kar 41 evropsko ogroženih vrst ptic in 12 vrst. ki so bile v zadnjih petdesetih letih v Sloveniji opažene manj kot desetkrat. S NARAVNI REZERVAT ŠKOCJANSKI ZATOK VARSTVO NARAVE foto/Bojan Marćeta Rakar Acrocephalus arundinaceus je v letu 2000 ena najštevilčnejših gnezdilk Škocjanskega zatoka V pretek/osti so sc v času prezimovanja najbolj množično pojavljali rečni Laras ridibundus in rumenonogi galebi Lari/s cachinnans, male bele čaplje Egretta garzetta, sive čaplje Ardea cinerea, mali ponirki Tachybdptus ruficollis, mlakarice Anas platyrhynchos, kreheljci/iwđ.s'crecca, sivkeAythyaferina in race Obsežna polslana laguna s plitvinami in poloji, trstišča, sladkovodna in brakična močvirja, vlažni travniki in toploljubna grmišča so še v začetku 80. let sestavljali izjemno pestro območje s posebnimi življenjskimi možnostmi, kije pticam zagotavljalo hrano in zavetje skozi vse leto. žličarice Anas clypeala. Škocjanski zatok je bil tudi najpomembnejše prezimovališče liske Fulica atra v Sloveniji. V času jesenskega in spomladanskega preleta so bili najbolj številni črnorepi kljunači Limosa limosa, togotniki Philomachus pugiiax ter več vrst martincev Tringa in prodnikov Calidris. Med njimi so bile tudi v Sloveniji redko opažene vrste ptic, kot so plevica Plegadisfalcinellus, labod pevec Cvgnus, sabljarka Recun'irostra avosetta in rjava komatna tekica Glareola pralincola. Najpomembnejši gnezdilci tega predela so bili: rakar Acrocephalus arundinaceus, brškinka Cislicola juncidis, rumena pastirica Moiacilla flava in čapljica Ixobrychus minimis - vrsta, ki je ogrožena v evropskem merilu. Pomemben gnezdilec tega predela je bil tudi beločeli deževnik Charadrius alexandrinus, ki razen v Škocjanskem zatoku v Sloveniji gnezdi le še v Sečoveljskih solinah. Med rastlinami v Škocjanskem zatoku so zanimive predvsem tiste, ki uspevajo le na slanih tleh in se združujejo v posebne rastlinske združbe. Imenujemo jih halofiti ali slanuše. V Škocjanskem zatoku je najbolj razširjena združba osočnika Salieornietum herbaceae, kjer osočnik zaradi ekstremnih ekoloških razmer ne le prevladuje, marveč je tu in tam celo edina vrsta v sestojih. Na najbolj potopljenih tleh uspeva vrstno bogatejša združba ozkolistne mrežice Limonietum venetum, ki je svoje ime dobila po ozkolistni mrežici Limonium anguslifolium. Posebna značilnost Škocjanskega zatoka je trstičevje, ki se razteza na južnem delu zatoka in ni enako trstičevju sladkih voda. V njem poleg navadnega trsta Phragmites australis uspevajo še slanuše. Edino rastišče v Sloveniji ima v tem trstičju obmorska triroglja Triglochin maritimus, redka vrsta mediteranskih mokrišč. Zaradi dolgoletnega zasipavanja in načrtnega izsuševanja v urbanistične in industrijske namene ima danes Škocjanski zatok bistveno zmanjšano površino, hkrati so ti posegi močno zmanjšali tudi kakovost življenjskega prostora za ptice in druge živali. Degradacija Škocjanskega zatoka se je začela s preusmeritvijo reke Badaševice v Koprski zaliv v osemdesetih letih in z zaprtjem razbremenilnika reke Rižane, ko je zatok ostal brez dotoka sladke vode, ki ga je oskrbovala tudi s kisikom. Neizbežna posledica prekinitve dotoka sladkih vod v zatok je bilo pomanjkanje kisika (anoksija) in sprožitev procesov gnitja. Vse skupaj %V V " Tiito1 MBM KŠjp&Jni! Obmorska rriroglja iglbchin maritimum ii revija Dru Seva za opazovanje in proučevanje pcic Slovenije DOPPS VARSTVO NARAVE je v letu 1985 pripeljalo do ekološko najbolj nesmiselnega reševanja problema smradu z zasipavanjem. Relulirano blato se je razlilo po celotni površini brakične lagune ter uničilo prvotno dno. bogato s hranilnimi snovmi. Teža odloženega materiala je vse bolj izpodrivala mehko muljasto dno in bistveno zmanjšala površino in volumen lagune Škocjanskega zatoka. Posledice dolgoletnih uničevalskih posegov so močno vplivale na upad ptičjih vrst in njihovega števila ter močno ogrozile tudi drugo floro in favno, ki jc vezana na brakično življenjsko okolje. fero/ Marko Miklavec Leta 1985 so se reševanja problema smradu, l