Opis
Skozi zgodovino glasbe je vselej obstajal konflikt med starim in novim. Enako velja za glasbo angleškega skladatelja Hugha Wooda (r. 1932). Najprej je študiral zgodovino, nato kompozicijo z Anthonyjem Milnerjem, Iainom Hamiltonom in Mátyásom Seiberjem, in od vsakega posebej znal najti lepoto glasbe, zlasti melodike, in mojstrstvo v kontrapunktu; dvanajsttonski serialistični tehniki; in raznolik ter nedogmatski pristop h kompoziciji. To se zrcali v domala univerzalni hvali njegove glasbe pri kritikih. V njegovem opusu, ki šteje pet godalnih kvartetov, imajo prvi, četrti in peti godalni kvartet več stavkov, medtem ko sta drugi in tretji oblikovana kot nepretrgana niza številnih odsekov. Kvarteta št. 1, 4 in 5 imajo kratke med seboj ločene stavke, ki navidezno temeljijo na tradicionalnih glasbenih oblikah, tridelni formi, rondoju, sonati, scherzu in triu, a praktično ponujajo kaj malo namigov nanje zaradi živahnih, a zgoščenih idejah in subtilnih motivičnih povezav, ki nastajajo z rabo obsežnih melodičnih fragmentov, predstavljenih na samem začetku vsakega dela. Kvarteta št. 2 in 3 sta po vnanjosti drugačna, a tu Wood grupira številne odseke (39 v Drugem in 24 v Tretjem godalnem kvartetu), da bi nakazal tradicionalne oblike. Toda to je varljivo, saj gre za dramaturški argument na ravni podrobnosti, ki zakrinka vsakršno očitno povezavo s tradicionalnimi formami. Skupni učinek je enak tistemu pri drami, okrepljeni z močnim občutkom za napredek glasbe. Skladatelj je ohranil nekatere sledi tradicionalne glasbene oblike in njihovih kompozicijskih tehnik, vendar je obenem na vseh ravneh oživil tematsko gradivo z živahnostjo, domišljijo in močnim čutom za glasbeno dramo, združeno z močno mrežo motivov. To je intelektualni čar, ki kaže te kvartete kot nekaj resnično posebnega.