Poštnina plačana v gotovini.
Številka 26
| Maribor, 10. julija 1937
Posamezna številka Din 1.50.
Leto II.
NE
: oov i
SM 05I
Izhaja tedensko — Velja po pošti dostavljen: na mesec Din 6*—, za tujino na mesec Din 10’— — Oglasi po tarifi
Tednik za vsa javna vprašanja
Uredništvo in uprava: Maribor, Ulica 10. oktobra — Telefon 26-16 — Rač. poštne hran. 17.160 — Rokopisov ne vračamo
Naše zahteve
Slovensko kmečko delavsko gibanje je imelo preteklo nedeljo v Ljubljani svoj veliki dan. Po izstopu posameznikov iz izvršilnega odbora in po njih vstopu v podružnico hrvaške seljačke stranke, se je pod predsedstvom dr. Vekoslava Kukovca dopolnil izvršilni odbor in so se pregledale bojne vrste organizacije vse Slovenije. Zbrani predstavniki slovenskega delovnega ljudstva in delegati iz vseh krajev in mest Slovenije so izjavili, da ne more in tudi ne bo gibanju slovenskih množic prav nič škodovalo, če je dr. Maček 11. aprila t. 1. raztegnil hrvaško seljačko stranko v Slovenijo. Samostojno slovensko kmečko delavsko gibanje je kot edina slovenska demokratska opozicijska skupina ostala zmagovita na bojišču, čas je delal za njo. Danes je izginilo na slovenskih tleh mačkovstvo, če tudi je poprej igralo vlogo. Slovenski opozicijski duh ne prenese mirovanja, kakor ga predvideva organizacija dr. Mačka na Hrvaškem, kjer so razmere drugačne in ima Mačkova stranka pretežno moč v svojih rokah. Programski se iz slovenskega kmečko-delavskega gibanja razvija novo-vrstna politična tvorba, ker se je kmečki program združil v Sloveniji prvič tesno z delavskim v organično kmečko-delavsko gibanje, ki ga drugod še ni.
Na ljubljanskem sestanku pa so se zborovalci izjavili tudi za možnost sodelovanja s socialističnim delavstvom, predpostavljajoč, da ima Slovenija trdno izdelano pristno slovensko socialno strukturo, za možnost sodelovanja z vsemi demokratičnimi silami slovenskega naroda. Tudi so se delegati na sestanku zedinili glede slovenskega vprašanja, da moramo Slovenci javno, odkrito in odločno povedati, kaj hočemo. Izvršilni odbor je bil pooblaščen, da izdela podroben slovenski politični, gospodarski, kulturni in socialni program v duhu najširše ljudske demokracije. K programu bodo stavili svoje zahteve vsi delovni sloji in bo na ta način podano zagotovilo, da bo slovenski program res ljudski, vzet iz naroda in izdelan po njegovih potrebah in zahtevah.
Na nedeljskem sestanku je gibanje po temeljitih razpravah pogumno zavzelo vodstvo v slovenski politiki ter izglasovalo važno resolucijo, ki naglaša potrebo razpusta sedanje	narodne skup-
ščine in zahteva svobodne volitve v novo skupščino po splošni, enaki, tajni in proporcionalni volilni pravici. V tem prizadevanju je stopilo obenem vodstvo slovenskega kmečko-delavskega gibanja v stik z vsemi srbskimi in hrvaškimi opozicijskimi strankami.
Na sestanku je bila sprejeta naslednja resolucija:
»Zaupniki slovenskega kmečko-delavskega gibanja, zbrani na sestanku 4. julija 1937 v Ljubljani iz vseh krajev in mest Slovenije so sklenili pod predsedstvom dr. Vekoslava Kukovca po izčrpni obravnavi trenotnega političnega položaja sledečo
RESOLUCIJO:
1. Izvede naj se takoj združitev vseh demokratičnih sil v državi in sestavi naj se ustrezna splošna koncentracij-’ ska vlada, ker je to prvi korak k ureditvi notranjih političnih, gospodarskih, finančnih in socialnih ter narodnih razmer, k uveljavljenju resnične demokracije in k upostavitvi samovlad ja (suverenosti) vseh osnovnih narodov v državi.
2. Mora se takoj razpustiti narodna skupščina, morajo se odpraviti vsi izjem ni zakoni in odredbe, mora se sočasno izdati splošna amnestija vseh političnih obsojencev, ter izvršiti brezpogojno svobodne volitve po splošni tajni, enaki in proporcionalni volilni pravici. Novi notranji red mora sloneti na popolnem priznanju teženj vseh slojev in narodov v državi ter uvaževanju njihovih ozemelj.
3. Kot edini resnični predstavniki
Mrak duhov
Socialistična stranka v Sloveniji ne igra že dolgo več one vloge, ki bi jo lahko, če bi jo vodili ljudje širokega razgleda in izdelane duševnosti, ki bi se zavedali, da je socializem predvsem najsilnejša ideja časa, sposobna preobraziti ljudi in svet, ustvariti novo kulturo in nov družabni red. Mesto da bi gledali na poslanstvo in naloge socializma med našim narodom s te očarujoče in privlačujoče višine, so ljudje, ki so polagoma zavladali v slovenski socialistični stranki, napravili iz tega gibanja le problem trenutne konjunkture in trenutnega osebnega računa. Zaigrali so s tem vlogo stranke v narodu, ki bi bil sposoben dojeti njene ideje in njeno poslanstvo, če bi bila stranka sposobna priti do naroda, živeti z njim in se z njim boriti. Tako se je pa socialistična stranka bolj in bolj utesnjevala v vedno ožje miselne meje, se bolj in bolj odtujevala velikim splošnim in narodnim problemom, o katerih bi bila prav za prav prva poklicana izreči najgloblje mnenje.
Bili so časi, ko so v tej stranki prevladovali ljudje, ki se jim vsaj ni moglo očitati pomanjkanje izobrazbe, globokoumnosti, intelekta. Da bo nesreča popolna, so na žalost v zadnjih letih prevladali v njej ljudje, ki nimajo ne srčne, ne umske kulture, ki samo ponavljajo kot gramofonske plošče priučene fraze. Zavladal je popoln mrak duhov. Le tako si moremo pojasniti nekatere pojave zadnjega časa in raztolmačiti popolno degeneracijo zdravega smisla pri nekaterih »voditeljih« te stranke. V	časih, v katerih ži-
vimo, ko sta nam demokracija in svoboda potrebni	ko je zbegani in
osiromašeni slovenski narod potreben vzpodbujajoče besede, ko nam grozi od zunaj in doma vseuničujoči fašizem, smo mislili, da smo vsi iskreni pristaši demokracije dolžni strniti svoje vrste v skupno zvezo za obrambo demokracije in miru vobče, za rešitev delovnih slojev v državi in slovenskega naroda še posebej. Tudi smo mislili, da v tej zvezi ne sme manjkati socialistična stranka, čeprav je bilo vse njeno zadržanje v zadnjih letih več kot sumljivo. Pričakovali smo celo, da bo v tej skupni koaliciji igrala vodilno vlogo, ker smo vedeli, da se borimo za sveto stvar svobode, za katero se je proletariat
v vseh časih in v vseh državah vedno junaško boril. Pred očmi smo imeli tudi vzpodbujajoči vzgled Francije. Pa smo namesto vsega tega doživeli, da so se »voditelji« te stranke izmikali dogovoru, da so se mu končno priključili s tisočimi pridržki, in sicer šele potem, ko so bili prisiljeni po svojih pristaših. Priključili so se dogovoru v času, ko so mislili, da bodo razpisane volitve, računajoč z lažjim lovom za mandate. In doživeli smo, da so se nato prav ti »voditelji« veselili odcepa nekaterih Mačkovih pristašev od skupne demokratske fronte, čeprav bi morali to ti »voditelji« najglasnejše obžalovati, ako bi bili iskreni pobomiki boja za demokracijo v času, ko grozi fašizem pogubiti socialne pridobitve delavstva in kulturo sveta. Doživeli smo nadalje, da je taista socialistična stranka, odnosno da so njeni voditelji izstopili iz koalicije in utemeljevali izstop na način, ki je skrajno žaljiv za kmečko-delavsko gibanje. Vedeli so namreč prav dobro, da z odstranitvijo nekoliko ljudi kmečko-delavsko gibanje ni bilo oslabljeno, nasprotno je v zadnjem času močno naraslo in pridobilo na moči in veljavi. Vendar ne morejo trditi, da bi bilo Mačkovo gibanje po svoji ideologiji bliže socializmu nego naše.
Da bo ponižanje za socialistično stranko (NE ZA NAS!) še večje, smo doživeli izpad, ki je bil objavljen v zadnji »Delavski politiki«, čeprav je slovenska politična zgodovina tako žalostna, tako kla-verna, vendar obžalujemo, da se je obogatila za dva nova dokumenta, kakor sta pismi, ki jih je »Delavska politika« objavila in komentar, ki ga je dodala. Obžalujemo ne radi nas, ki nas taki surovi načini utemljevanja in polemike ne doseza-jo, obžalujemo to radi dobrega imena slovenskega delavstva in slovenskega naroda, ki ne nosi na tem nobene krivde.
Mi, ki smo se zavedali usodnosti zmotnega koraka vodstva socialistične stranke pri ^utemeljevanju njenega izstopa iz opozicijske demokratske skupnosti, smo bili za ugled slovenskega delavstva, katerega interese smo smatrali po tem koraku njegove stranke za ogrožene, toliko v skrbeh, da smo potrdili vodstvu socialistične stranke prejem pisma, s katerim so nam izstop javili, in se obenem izjavili pripravljene, da v interesu socialističnega
delavstva o tej stvari javno ne obravna* varno. Dobili smo na to vitežko gesto odgovor, ki je objavljen tudi v »Delavski politiki«. Ta odgovor bo ostal za vse čase unikum v korespondenci med dvema političnima gibanjima. Duševnim tvorcem tega akta prepuščamo vso slavo za ta sijajni in globokoumni, v silnem duševnem ravnovesju in vsestranski politični preudarnosti sestavljen odgovor.
S tem smo glavno že povedali. Zadeva nas dalje ne zanima.
Kar se tiče živkoviča in plačancev Jevtiča, ki so v naših vrstah, naj blagovoli »Delavska politika« navesti imena. Radovedni smo nanje. Kar pa se tiče socialistov, ki niso hoteli prelomiti dane besede in sklenjenega dogovora s kmečko-delav-skim gibanjem in so ostali nadalje v fronti demokracije ter so zato, ker niso hoteli izdati skupno fronto, po mnenju podpisnikov »uskoki«, o tem bo govorilo še sodišče. Glede ostalih podtikavanj v »Delavski politiki« se nam upira pero, da bi nadalje pisali. Gotovi stavki mejijo že na denuncijacijo. Ali je vobče mogoč tako strahovit padec v temo? Ali se ni moglo prihraniti našemu delavstvu te sramote? V našem gnezdu ne gnezdijo nobeni eksotični ptiči. Niti ne gnezdijo skriti prevratni elementi, niti taki, ki so direktno ali indirektno v zvezi z denarnimi poneverbami pri delavskih podjetjih. Toliko, da ne bo več govora o raznih »okolicah«.
Dosti o vsem tem. Konec.
*
Vse je predvsem vprašanje intelekta. Tudi politika. Lepa tradicija socialističnih strank je bila, da so gojile duha, da so ostroumno razglabljale o vseh pojavih življenja in politike. Kaj je to, kar danes pišejo nekateri ljudje v imenu te stranke? Ali ni nikogar več v socialističnih vrstah, če ne v Mariboru pa vsaj v Ljubljani, ki bi znal trezneje in globokeje presoditi in poseči vmes, ter poučiti te voditelje, da je umska vzgoja, resnično znanje in politična izobrazba predpogoj za javno delo. In da ni nikomur vse dovoljeno! Do te nižine ni spravil stranke niti takozvani »bemotizem«.
To ni delo za socializem. To ni vobče nikakšno politično delo.
Vse je predvsem vprašanje intelekta.
To je pa tema, to je mrak duha!
Slovensko kmečko-delavsko gibanje je gibanje socialnega človeka
K mislim, ki jih je napisal uvodničar v zadnji številki »Neodvisnosti«, kjer poudarja, da kmečko-delavsko gibanje ni gibanje kakšne stranke, ampak gibanje delovnega ljudstva, zbiranje in aktiviziranje demokratičnih sil v skupno fronto proti vsakemu nasilju, točno povedano proti vsakemu izkoriščanju delovnih sil ljudstva in tlačenju duhovne svobode človeka, dodajam še nekatere pripombe. (Objavljamo to razpravo kot politično in psihološko analizo stanja v slovenskem delu socialistične stranke. Op. ur.)
Svoje bistvene pojme črpa slovensko krneč ko-delavsko gibanje iz socializma, ki je višja in popolnejša oblika demokracije. Demokracija je nujno razdobje v razvoju socializma. Slovensko kmečko-delavsko gibanje je torej socialno gibanje, ki pa se bistveno razločuje od takozvane socialistične stranke in socialističnega gibanja.
Socialistična stranka stvarno obstoja, če tudi v državi ni oficielno priznana, ker je njeno ime že staro in so že stari neki aktivni delavci-funkcionarji, ki jim pravimo voditelji, ki so si pridobili nekaj materielnih
dobrin in so na dobrih mestih. In je še nekaj tudi idealnih privržencev te stranke. Ce bi bila socialistična stranka tako življenja sposobna, kakor so stranke v Franciji in v severnih državah, bi kaj lahko prevladovala v vsem gibanju. Dejstva pa govore in priznati moramo, da živi socialistična stranka pri nas samo še ob starih spominih. Nova, mlajša generacija je šla mimo nje In preko nje. Stara izumira. V njenih uradih in ustanovah posedavajo samo še »besedniki«, ki kažejo samo dobro voljo. Toda če je meso slabo, tudi dobra volja nič ne pomaga. Ni to njihova direktna krivda, ampak je to posledica privilegiranosti raznih pridobitev na ta ali oni način nekaj privatne lastnine in dobrega položaja, ki nehote podzavestno vpliva na borbeno razpoloženje socialističnih voditeljev.
Vojna in ruska revolucija sta rastrgali vse duševne spone strank. Čas pred vojno pa je vsiljeval ne samo idejno in telesno disciplino, ampak tudi duševno. Takrat je bilo to nujnost, ker je tvorilo socialistične vrste le industrijsko delavstvo. Kmečkega in drugega delavstva socialistična stranka ni priznavala. Tako sta stranka in ime sozializem
vseh delovnih, demokratičnih in opozicijskih sil slovenskega naroda in njegovih teženj se borimo za zedinjeno Slovenijo v narodnih mejah.
4.	Izvrševalni odbor bo objavil podrobno v posebni izjavi vse zahteve slovenskega naroda, izhajajoč iz osnovnih načel demokracije in samoodločbe narodov.«
Z ozirom na gornjo resolucijo je ljub-
ljanski sestanek delegatov slovenskega kmečko-delavskega gibanja pomemben zgodovinski dogodek v političnem razvoju Slovencev. Odmevi ljubljanskega sestanka in sprejeta resolucija prodirajo do zadnjih slovenskih gorskih koč, Razgibali so slovenske delovne množice, ki so prepričane, da bo slovensko kmečko-delavsko gibanje priborilo ljudstvu njegove pravice, priborilo srečnejšo bodočnost.
dobila svojo veljavo. Hkrati pa je ta veljava ustvarjala med socialisti tudi nekaj vrst raz redov, namreč navadno članstvo — »plebs« in pa voditelje — »patricije«. Bila je to posledica naravne človeške slabosti, ki se je ne more vsakdo otresti. Vendar oa je socialistična stranka dosiegla za delavstvo mnogo uspehov, ki jih ne more nikdo zanikati. V drugih državah so socialistične stranke razbijale okove in orale ledino, da se je delavec pričiel zavedati samega sebe. Takšen položaj so zavzemale pred svetovno vojno.
Po končani vojni in po izbruhu ruske revolucije so posledice gorja kruto zajele delovno ljudstvo, pri katerem je naraščal odpor. Vladajoči razred je ljudskemu odporu odgovarjal z izjemnimi zakoni. Ni blažil krize, življenje je postalo trdo. Socialistične stranke so razpuščali, voditelji so brzdali ogorčeno članstvo in izvzemši nekaterih živeli dokaj udobno. Ni čudno, če je socialistična stranka postala pasivna in da je ime »socialist« dobilo ne lepi zvok. Namesto da bi stranka po Marxovem nauku verovala delavstvo pred razkoljem, je ta razkolj še večala. Večala ga je vse do današnjega dne.
Mladina dorašča. Nova generacija stopa na plan, komaj vidno še sicer, toda pojavlja se. Dokaz pojava mladine je prav slovensko kmečko-delavsko gibanje, o katerem ni tendence razbijati, ampak povezati vse v skupnost, vse kj žive od dela svojih rok in razuma, vse, ki delajo, a so ponižani in razžaljeni. Očetje doraščajoče generacije, na ka tere vpliva mladina, stopajo v to gibanje. In v tem je izvor čudne klasifikacije izjave socialističnih voditeljev o brezpredmetnem dogovoru. Pravilna je bila trditev, da dogovor med socialisti in skupino »Slovenske zemlje« ni rodil pričakovanega uspeha, ker ni bil na strani tistih »voditeljev«, ki so pri zeleni mizi ta dogovor podpisali, nikoli iskreno mišljen. Pričakovani uspeh so si namreč ti voditelji predstavljali tako, da jim bo nekdo drugi prikomandiral zaupanje množic, ker sami niso več sposobni, da jim bo kdo drugi
2
N E O D ¥ I S NOSI
približal delovne množice, njim samim pa bo voditeljska gloriola v socialistični stranki še nadalje ostala.
Naj to trditev poskuša zanikati kdorkoli in kakorkoli, resnična je. Da je resnica, dokazuje danes vsa pasivnost industrijskega delavstva (razen nekaj častnih izjem). Strokovne organizacije životarijo, vodstva so pasivna. Bodi milo povedano, skrb voditeljev je samo še ta, da bi se stolčki, na katerih sedijo, ne podrli in da bi njihovi osebni dohodki ne skopneli. Članstvo, kolikor ga je, se sicer, vsa čast mu, drži organizacije, ker ve, da je pri vsej tej mizeriji boljše vsaj nekaj kakor nič in da si vsaj krušno obdrži to kar ima. Ogromna večina delavstva pa je izven orga nizacije in niha zdaj sem zdaj tja.
Pod vplivom mlajše generacije stopa na plan novo slovensko kmečko-delavsko gibanje. Že ob svojem rojstvu je pokazalo svežost v pojmovanju idej in tiste ideologije, ki veleva, da se mora združiti delovno ljudstvo vseh strok, vseh kategorij in vse države. Novo gibanje gre preko okostenelih voditeljev, ki bi mu mogli po svojih izkušnjah biti na čelu, če bi dorasli novi dobi. Da je temu tako, evo neizbežnega dokaza: Socialistično delavstva v Kranju, poudarjamo ne v starem smislu in pojmovanju socialistično, ampak v pojmovanju novega gibanja delovnih množic, ki ga predstavlja danes kmečko delavska fronta, je hotelo pri zadnjih občinskih volitvah postaviti lastno kmečko-delavsko listo. Sodrug Krč, idealen delavski zaupnik, delaven in resen, je disciplinirano poslušal in izpolnil voljo voditeljev socialistov in šel na kompromisno listo. Kaj so volitve pokazale? Delavstvo ni šlo z njim In je ostalo rajši doma. Ta skromen dogodek jasno priča, da v zgradbi socializma gre delavstvo preko takozvanih voditeljev, ki so v strahu, kaj bo z njihovimi gloriolaml, kaj bo s vplivom, če se »prenaglijo«, kaj bo rekel Karel Mara, če se bodo kmetje, mali obrt niki, mali trgovci, intelektualci in delavci združili v skupni ironti? Ko to javno izna šamo, bo slovenskemu delavstvu in vsej slo venski javnosti lahko razumljivo, zakaj so socialističnim »voditeljem« dogovori o skupno sti brezpredmetni. Iz razgovorov o strokovnem gibanju, ki jih je objavila »Neodvisnost« je jasno razvidno, da zahteva delavstvo skupnost, da je proti razdiranju strokovnega gibanja, četudi so vodstva strokovniik central otopela. Delavstvo hoče vsaj v političnem pravcu skupnost. Delavstvo hoče uveljaviti svoj jaz v skupnosti z vsemi delovnimi sloji, potem, pa naj se imenuje skupnost, fronta ali kakorkoli.
Slovensko kmečko delavsko gibanje je socialno gibanje. Tega poudarka naj se nikdo ne sramuje in naj ne bo nikogar strah pred njim. Ni pa to gibanje socialistične stranke ali gibanje socialističnih voditeljev, ali kakor bi že imenovali tisto peščico, ki si na deva to ime. Ti voditelji so proti takemu gi
banju, razen, če bi jih postavili v ospredje, v vodstvo in jim slepo sledili. Če bi ti voditelji imeli zato kvalifikacijo, zakaj ne? Toda pokazali so, da te kvalifikacije nimajo. To trdi delavstvo samo v socialistčnih stro kovnih organizacijah!
Zgodovina je učiteljica življenja, je strašno ogledalo. Krščanstvo ima lepe nauke. Toda kako se izvajajo nauki katoliške cerkve v vsakdanjem življenju? Prav podobno je s takozvanimi socialisti-marxisti. Dolgoleten in aktiven sem preživel razna razočaranja, a klonil nisem. Spoznal pa sem, da je na vrhovih prekleto malo res marsističnega. To izjavljam zato, da dokažem, zakaj delavstvo ni po veliki večini vsaj strokovno organizirano, zakaj ni »Delavska politika« že dnevnik itd. itd. Komunikeji, ki jih objavljajo o socialističnih strankah iz drugih držav, so lepo pisani. Na te stranke se vzgledujejo naši socialisti, toda samo z besedami. Če bi naši socialistični voditelji bili takšni, kakor so francoski in drugi, klobuk doli — skupnost delovnega ljudstva bi bila že davno ustvarjena.
Sedaj, ko je že slovensko kmečko delavsko gibanje doseglo velik razmah, sedaj bi socialistični voditelji to gibanje radi zavzeli. Ker so bili nesposobni in brez moči, so jim dogovori postali brezpredmetni. Meščanski listi beležijo vse to z zadovoljivim sarkazmom. Dobro vedo zakaj. Gorje namreč, če bi se novo socialno gibanje, v katerem se družijo kmetje in delavci, uresničilo! Ni to nobena šala. Pa nič izato. Pustimo jim to zadovoljstvo. Dovolimo gg. Petejanu, Erženu in drugim, da je dogovor brezpredmeten. Nagla-šamo pa, da za delovno ljudstvo ni brezpredmeten, zlasti pa ni brezpredmeten za delavstvo, ki stoji po svoji razredni zavednosti pod zastavo socialistične stranke. To delav-stvo sploh ne potrebuje kakšnega dogovora To delavstvo je v slovenskem kmečko-delav-skem gibanju brez dogovora, brez posebnif pogodb. Razredno zavedno socialistično delavstvo je svoje voditelje prisililo, da so sklenili dogovor. Delavstvo pa se tudi zaveda, ds njegovi voditelji tega dogovora niso podpisali iskreno. Zato gre delavstvo mirno prekc svojih voditeljev in preko njihovih izjav Slovensko kmečko-delavsko gibanje pa s ten tudi ni ničesar izgubilo, ker gre gibanje duhov širokih množic preko starih fraz. Slovensko kmečko-delavsko gibanje je gibanje novega človeka in ni gibanje samo trenutni! razmer, ampak je gibanje ljudstva, ki stopa na mejdan nove preobrazbe človeške družbe
S poštenim namenom in odkritosrčno sen osvetil socialistične vrste in pokazal, kaj je in kaj ni, ne glede na to, da komu to ne bc všeč. Toda časi so takšni, da ne smemo ničesar več skrivati, da se ne smemo vei obotavljati. Delovno ljudstvo, ti pa zaviha rokave še bolj in strni se v močno kmečko delavsko falango.	—štev.
sti nov političen sistem, po katerem bi bila demokracija znatno omejena. Kot ministrski predsednik je v tistem času nastopil Vukičevič, eden najslabših ministrov, ki je vodil narode mlade države v nesrečo.
Prava demokracija ne bo samo politična, pač pa tudi gospodarska in socialna.	Alasaryk.
Pričakovati je bilo, da bodo dobili Hrvati zadoščenje s spremembo režima. Režim se ni spremenil. Ustvarjen ni bil niti demokratski blok, ki ga je koval demokrat Ljuba Davidovič v obrambo ljudskih pravic.
Leto 1929. je prineslo narodom Jugoslavije šesti januar. Razpust narodne skupščine in političnih strank, ukinitev posredovalcev med narodi in kraljem je bil najhujši udarec. Moralne sile narodov se je poskušalo uničiti, kar je ustvarilo brezdušno atmosfero. Da bi se pred za-padnim demokratskim svetom izbrisalo to brezdušje, se je poskušalo leta 1930. ustvariti novo narodno skupščino. Volilni red je bil tako umetno prikrojen, da ni mogel in smel misliti na zmago pri volitvah nihče drugi razen onih, ki so imeli oblast v rokah. Možnost zmage je imel samo Pera Živkovič, ki je sam določal kandidate. Pri volitvah je veljala parola, kdor ne bo volil teh, je sovražnik domovine. Absolutističen parlament in režim sta vzbujala in netila mržnjo in odpor med narodi. Za Marsejem je nastopil Jevtič, ki ni imel izgleda niti sposobnosti, da bi kaj dosegel. Izvedel je znane petomajske volitve, pri katerih je bil moralni in številčni uspeh opozicije tako močan, da je moral njegov režim pasti po enem mesecu. Konec je bilo ab solutizma in so zlasti Slovenci pričako vali, da jim bo kresna noč prinesla taki zaželjeno zborovalno in tiskovno svobo do
Naš tisk — naše orožje!
Opozorilo
vsem vodstvom združene opozicije v Beogradu in v Zagrebu
Pravica do kritike, področjih, je pravica tive.
do kritike v vseh politične inicia-
Masaryk.
Vodstvo socillstične stranke v Sloveniji, ki id nikoli iskreno sodelovalo v združenem demokratskem opozicijskem gibanju v Sloveniji, je sedaj z jalovim izgovorom prelomilo še oni rahli dogovor, ki je to stranko vezal s slovenskimi opozicijskimi skupinami.
Ob prelomu s slovensko ironto demokracije je bil obenem v »Delavski politiki« objavljen nečuven napad na kmečko-delavsko gibanje in na opozicijske skupine v Sloveniji, ki je žaljiv za vse demokratske skupine |n gibanja v državi in predstavlja edinstven, strahovit primer politične in kulturne involucije. Obenem s tem napadom objavlja, da goji še vedno vzllc temu, da se je izločila na takšen način iz slovenske opozicijske
skupnosti, najtesnejše zveze z opozicijo v Beogradu, računajoč z neinformiranostjo opozicijskih krogov v Beogradu in v Zagrebu o njenem stvarnem zadržanju v Sloveniji.
Vodstva opozicije v Beogradu in v Za-grebu svarimo radi tega pred eventualnimi emisarji te stranke, ki je prav v tern trenutku, ko se opozicijske sile v državi koncentrirajo za delo, ki more biti narodom in državj samo v korist, zapustila vrste združene opozicije in izdala fronto demokracije.
Maribor, 8. julija 1937.
Vodstvo slovenskega kmečko-delavskega gibanja.
Podpirajte naš tisk!
Zanimivo so nadalje izjave predsednika dr. Kukovca o političnem položaju v Sloveniji. Prvotno se je tudi pri Slovencih skušala utrditi tendenca narodnega edimstva. To »edinstvo« pa se je leta 1928. tako kompromitiralo,
Demokratične sile so J se pri Slovencih ponovno razgibale ob programu kmečko demokratske koalicije, s katero so se tesno povezale. Zahtevi po svobodi pri Hrvatih je sledila zahteva po svobodi pri Slovencih. Slovenci prav tako kakor Hrvati niso zadovoljni
tečimi silami novo politično zgradbo. VLlajši slovenski rod nudi dokaze neču-vene požrtvovalnosti in aktivnosti. Slovensko kmečko delavsko gibanje je postalo stvarnost in živi med .narodom, čeprav je od vseh strani zatirano. To samosvoje gibanje pa je tudi garancija, da imajo Slovenci po ureditvi države pravico do svoje politične svobode. Prav tako imajo Slovenci vse pogoje za gospodarsko in kulturno samoupravo. Slovenski preprosti človek
veruje pa v samostojno življenje iz svojih lastnih slovenskih moči. Priti mora doba, ko bodo dane Slovencem široke možnosti njihovega delovanja. Ta doba prihaja pod devizo boja za socialno pravico kmeta in delavca in vseh delovnih slojev slovenskega naroda, pod devizo najširše ljudske demo-cracije.
PRISEGA MLADIH SLOVENSKEMU PROGRAMU
Po končanem predavanju predsednika dr. Vekoslava Kukovca, ki je podkrepilo slovensko zavest mladih intelektualcev, in po živahni in stvarni debati o slovenskih političnih razmerah, je bila sprejeta naslednja resolucija, ki izzveni kakor prisega mladih na program slovenskega kmečko-delavsjkega gibanja.
Resolucija.
Po vsem tem, kar nam j,e povedal tovariš predsednik kmečko-delavskega gibanja dr. Vekoslav Kukovec na sestanku in po pojavih, ki so jih zadnje čase opažali, kot na primer romanje v Zagreb dne 14. aprila t. 1. in ustanovitev posebnega kmečkega gibanja pod tujim vodstvom, ki s svoje strani v ofi-cijelnem glasilu neprestano propagira odcepitev Prekmurja in Belekrajine od slovenskega kosa zemlje, smatramo za potrebno, da sporočimo slovenski javnosti naslednje zahteve:
1. Vsi mi mladi somišljeniki slovenskega kmečko-delavskega gibanja v Zagrebu fanatično verujemo in zahtevamo samostojnost slovenskega gibanja na temelju sodelovanja kmečkih in delavskih množic. To samostojno slovensko gibanje naj bo- v okviru državnega političnega življenja zaveznik vseh naprednih ljudskih gibanj, predvsem zaveznik kmečko-demokratske koalicije in srbske združene opozicije.
2. Ce je potrebno, da se ustanovi posebno kmečko gibanje, naj se to zgodi le z namenom, da se ojači in utrdi skupno slovensko kmečko-delavsko gibanje. To gibanje naj bo slovensko, demokratično in socialno s slovenskim vodstvom. Le tako bo lahko močan in upoštevan zaveznik hrvaškega kmečkega gibanja in srbske združene opozicije.
3. Ponekod opažamo tendenco, ki hoče omaloževati sodelovanje mladih intelektualcev pri gibanju. Tem v odgovor kličemo: Mi hočemo in tudi bomo na vsak način sodelovali, ker vemo in se zavedamo, da smo danes narodu, kateremu pripadamo in ki nas z velikimi žrtvami šola, potrebni. Ne sodelujemo zato, ker bi se nam hotelo vodstva, pač pa zato, ker so nam pri srcu interesi najširših slojev kmečkih in delavskih množic.
4. V celoti odobravamo smernice in dosedanje delo slovenskega kmečko-delavskega gibanja in sporočamo vodstvu, da moremo izjaviti z zadoščenjem, da se je v celoti držalo smernic, sprejetih v duhu slovenskega kmečko-delavskega gibanja, in da mu popolnoma zaupamo, mu bomo zaupali vse dotlej, dokler bo po demokratskih načelih vodilo samostojno slovensko kmečko-delavsko gibanje.
Gornjo resolucijo je z navdušenjem sprejelo in podpisalo 74 slovenskih študentov v Zagrebu, pristašev slovenskega kmečko delavskega gibanja.
Dr. Vekoslav Kukovec:
... verujmo v lastno
slovensko močil
Predsednik slovenskega kmečko-delavskega gibanja dr. Vekoslav Kukovec je pred kratkim predaval v Zagrebu mladim slovenskim intelektualcem o našem političnem položaju. Iz njegovega predavanja povzemamo nekatere značilnosti, ki bodo pomagale osvetliti današnje mračno politično obzorje:
'Mnogi so bili trdno prepričani, da bo ob ustvaritvi naše nove države po idealnih načelih doseženega nekaj trajnega. Zagrebško viječe je delovalo že pol leta pred postankom Jugoslavije in začrtalo obrise bodoče skupnosti. V Zagrebškem viječu sta zastopali Slovence dve stranki: Slovenska ljudska stranka in demokrati. Po medsebojnem dogovoru so šli predstavniki Slovencev z deputacijo v Beograd in 1. decembra 1918. je bila ustvarjena Jugoslavija. Bistveno načelo v zgodovinskem manifestu prestolona-
slednika Aleksandra je bilo: država SHS bodi vedno vladana po demokratskih načelih. Narodno predstavništvo in demokratska večina pa nista izpolnila svoje naloge. Brezbarvna vlada Vesniča in druge tudi ne, če prav je bilo v njenem programu določeno, da bo pripravila volitve in načrt za ustavo.
Ko je leta 1920. dobil vlado Nikola Pa-šič, je ustavotvorna skupščina sprejela vidovdansko ustavo, ki je bila izdelana po vzorcu centralističnih ustav. Hrvati so zavzeli do ustave odklonilno stališče Tako je bila izdelana in sprejeta brez njiho vega sodelovanja. Po vidovdanski ustavi je nova država SHS imela kolikortoliko videz demokratske države, čez čas pa je isti duh, ki je zavladal v Italiji in Nemčiji, zapihal tudi v Beogradu. Vsi znaki so kazali, da si vlade prizadevajo uve-
marveč se je pri njih prav v poslednjem času vzbudila tako krepka narodna samozavest, kakor jo redko srečamo v zgodovini slovenskega naroda. Postavljeni so pred vprašanje, kaj je s Slovenijo, kaj se bo zgodilo s Slovenci? Slovenci, ki so se priključili slovenskemu kmečko delavskemu gibanju, so zavzeli samostojno stališče. Slabe izkušnje so jih pripeljale do prepričanja, da gibanje sme biti
na bazi ljudske demokracije in socialnosti. Zlasti mlajši rod je v tako miselnost zaverovan in ga od te miselnosti ne bo mogla odvrniti nobena sila. Tako mora gledati na Slovence in njihovo slovensko vprašanje tudi voditelj bratskega hrvaškega naroda dr. Maček. Slovenci morajo sami povedati kaj hočejo, kaj zahtevajo. Slovenske zahteve in potrebe dr. Mačku prav gotovo ne bodo škodovale. Politično življenje pri Slovencih je na tleh. Na razvalinah slovenske politično preteklosti grad mlajši slovenski rod povezan ,z vsemi slovenskimi demokratično in socialno ču-
Slovenski narod si bo pisal svojo sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar. »*an Can»«»-
TUJI KAPITAL V NAŠI DRŽAVI.
Francoski kapitalisti imajo v naši industriji in v bankah naloženih čez milijardo dinarjev, angleški 879 milii°n0V’ Ceškl. (74 milijonov, švicarski 707 milii°nov; ameriški 538 milijonov, italijanski 490 milijonov, belgijski 229 milijonov, avstrijski 395 milijonov, madžarski 183 milii°nov- Vedski 107 milijonov, holandski 78 milijonov dinarjev. Gotovo so vse zapadne države udeležene pri izkoriščanju bogastva naše države in delovnih sil našega naroda.
BERAČEVA smrt.
V nekem hlevu v okolici Litije so našli pred nekaj dnevi mrtvega berača. Gospodinja, ki se je prestrašila strahotne najdbe, je obvestila cerkovnika, ki je stopil do domačega gospoda župnika ter mu sporočil strahotno vest. Prvo župnikovo vprašanje je bilo. če ima berač kaj denarja. Ker mu je cerkovnik odgovoril, da berač najbrže ne bo imel ničesar pri sebi, se je župnik obregnil, da ga vse to nič ne briga in če berač nima denarja, naj ga pokopljejo kakor hočejo. Cerkovnik se je potrudil in preiskal truplo, ter našel v hlačnem žepu zašitih 700 dinarjev. Presenečen je to siporočil župniku, ki je bil takoj pripravljen, opraviti pogreb. Za ta dogodek so izvedeli farani in širša okolica. Vsi so se zgražali nad postopanjem domačega župnika, v vernem ljudstvu pa so nastali resni pomisliki in dvomi.	P-	K.
mop viiNo s t
3
14. julij praznik Francije
Kako je mogel 14. julij postati tako važen dogodek za slehernega delovnega človeka francoske republike. 14. julij 1789 je datum, ko so po fevdalizmu izmozgane množice napadle zloglasno »Bastilijo«, ječo političnih nasprotnikov vlastodržcev, osvobodile politične jetnike, zloglasno ječo pa zažgale. To je bil začetek velike francoske revolucije, slavne borbe za svobodo, enakost, bratstvo in demokracijo. Razumljivo je, da je v času, ko grozi po vsem svetu fašizem uničiti zapadno civilizacijo in kulturo, tudi 14. julij 1935 dan posebnega pomena. Kako globoko so francoske delovne množice razumele pomen tega dne, je pokazala proslava ob prvi obletnici ustanovitve Ljudske fronte 14. julija 1936. Nikdar v zgodovini Francije se še ni udeležila taka množica oficelnega državnega praznika. Nikdar v zgodovini buržuazne Francije se še ni zgodilo, da bi korakal ministrski predsednik ramo ob rami s fabriškim delavcem, kakor je korakal Leon Blum, da bi korakala slavna umetnica s cestnim pometačem, velik znanstvenik ramo ob rami s kmetom. Ljudska fronta je ustvarila enotnost francoskega delovnega ljudstva v obrambi tisočletne kulture. Lanska proslava 14. julija pomeni velik poraz francoskega fašizma. Dela-rocque ie mogel ta dan zbrati le neznaten del množice, v primeri z ono, ki je sledila proslavi Ljudske fronte.
Doslej se je fašizem omeieval le na demagogijo, zdaj je pa pritegnil še drugo orožje, preizkušeno po rjavih in črnih srajcah sosednih držav: fizični in ekonomski teror, žrtev njegove klevetniške kampanje je postal najprej minister Salangrot. Blum bi bil ubit, da ga ni rešilo naključje. Dvesto francoskih rodbin je začelo s svojo ogromno gospodarsko močjo izzivati ekonomski zastoj. Blumova vlada je pomagala delavcem kladiva in peresa do boljših mezd in plač in do večje zaposlitve. Kmetje so dosegli višje cene svojim pridelkom. Blumova vlada je začela delati po programu Ljudske fronte ■z ukrepi, ki so segali v žepe 200 francoskih rodbin, da bi se tako izboljšalo stanje delovnih milijonov. V tem je vzrok, da je visoka finančna oligarhija izzvala gospodarsko krizo z borznimi spekulacijami, begom kapitala in tako dalje, nakar je po svojih zaslugah v parlamentu in senatu »dokazovala«, da vodi politika Blumove vlade državno gospodarstvo in s tem državo v propast.
Tik pred letošnjo proslavo največjega državnega praznika so ti »patriotje« na ta način prisilili Blumovo vlado na de-misijo. Blumova vlada je padla. Nova Chautempsova vlada je po svojem sesta-
vu bolj desničarska. Toda francoske ljudske množice so že dokazale, da nočejo vlade fašističnih slug. Pri delnih volitvah so pokazale, da imajo zaupanje edino v politiko Ljudske fronte. Danes v Franciji ni mogoča nobena druga vlada, razen vlade Ljudske fronte.. Enoletna Blumova vlada je dala delavstvu višje plače, kmetu višje cene, učiteljem in otrokom nove šole, znanosti in utmetnosti novega razmaha, obrti, trgovini in industriji nov napredek. Toda množice potrebujejo še več, ker nezaposlenost ni še docela odpravljena, še vedno gospodarijo v državi lastniki velikih gospodarskih sil, še vedno grozi vojna nevarnost, ki jo netijo fašistične države. Francoske množice zahtevajo svoje. Finančna plutokracija je gluha za njihove zahteve. Boj se nadaljuje.
V takem razpoloženju bo proslavil letos francoski narod svoj največji praznik. Proslavil ga bo v znamenju poostrenega boja proti fašizmu, za demokracijo, za kruh, za svobodo. Kakor je leta 1789. francoski mali človek premagal zavedno takratne vlastodržce, tako bo tudi letošnji 14. julij velik memento vsem sovražnikom demokracije in bednih množic. Vlada Chautempsa ni konec, ampak začetek novih bojev. Kakor je pred poldrugim stoletjem vsa Evropa dela in trpljenja s svojim srcem stala ob strani na>ka-kovalcem »Bastilije«, kakor je že tedaj francoski narod učil s svojim primerom vsa evropska ljudstva, kaj jim je treba storiti v boju za demokracijo in proti samodržcem, tako je tudi danes 14. julij prenehal bolj in bolj biti zgolj francoski narodni praznik.
14. julij postaja praznik vseh, ki se bore proti fašističnemu	ki se
bore za obrambo demokratskih pravic, za mir in blagostanje. Zrušena »Bastili-ja« je postala simbol vseh »ponižanih in razžaljenih« na vsej zemeljski obli. Tudi slovenskemu narodu naj postane 14. julij dan opomina. Naj izginejo iz naše dežele vsi prepirčki in prepiri med delovnimi sloji. Naj se združi vse, kar trpi,
Kakor povsod drugod, naj se zberejo v skupnost množice tudi pri Slovencih. Stopimo v bojne vrste proti fašizmu, vsi brez razlike političnega prepričanja! Ustvarimo bratsko zvezo slovenskih, hrvaških, srbskih in drugih delovnih množic v državi! Podajmo roko vsem demokratskim narodom, ustvarimo močno zvezo s plemenitim francoskim narodom in svet miru in dela in misli bo zmagal.
lani 14 milijonov 200 tisoč dinarjev čistega dobička. V sedmih letih je imela družba čistega dobička 115 milijonov 200 tisoč dinarjev (leto 1936 ni všteto!), na odpisu nepremičnin pa je zaslužila 173 milijonov dinarjev. V osmih letih je Trboveljska premogokoipna družba zaslužila 302 milijona 400 tisoč dinarjev ali na leto po 37 milijonov 800 tisoč dinarjev. (O socialni bedi, trpljenju in pomanjkanju, ki ga trpe slovenski rudarji v revirjih Trboveljske premcigokopne družbe pa bomo v našem listu ob drugi priliki obširno spregovorili. Naša dolžnost je prikazati to socialno zlo najširši slovenski javnosti. Ni čudno, če se tega zla izogibajo vsi meščanski in tudi nekateri delavsko razredni listi.)
Toliko je zaslužila samo ena družba. Tako ogromne dobičke in zaslužke in celo še večje beležijo vse denarne, trgovske in industrijske družbe. Iz tega je razvidno, da so domači in tuji kapitalisti v času najhujše krize, ki je pognala na rob propada vse delovne sloje slovenskega naroda, zaslužili težke, težke milijone.
Toda kriza je samo za delavca, kmeta, obrtnika, krizo občuti samo mali delovni človek. V enem letu so bile znižane mezde delavcem za 1 milijardo 152 miiijondov dinarjev. In ko je beda vedno hujša in so potrebe vedno večje, ko je, draginja vedno večja, mazde ne naraščajo, marveč padajo.
Cene kmečkim pridelkom so porasle. Toda cene niso porasle za kmeta, ker
kmetje Vkljub zvišanim cenam svojih pridelkov ne morejo dražje prodajati, kakor so jih prodajali doslej. Tega je kriva njihova prezadolženosit in ker so prisiljeni prodajati svoje pridelke trgovcem špekulantom, ki diktirajo cene poljskim pridelkom.
V našem gospodarstvu imamo torej dve bilanci, a samo eno rešitev. Rešitev je samo v kmečko delavski združitvi in skupnosti, rešitev za slovensko, gospodarstvo je samo v pravem nesebičnem, demokratičnem slovenskem zadružništvu. Če si slovenski delovni sloji ne bodo sami pomagali, drug jim pomagal ne bo.
IIšsa ku
Koroško narodnostno vprašanje
Milijonski dobički
Statistični podatki kažejo stalen porast izvoza in vse večjo aktivo v trgovinski bilanci. V prvih petih mesecih letošnjega leta se je izvoz gibal sledeče:
Leto	ton	vrednost
1937	1,740.851	2,408.8	milj.	din.
1936	865.522	1,337.7	„
+	875.329	+	1,071.1	milj.	din.
■Uvoz pa se je gibal:
Leto	ton	vrednost
1937	400.482	1,706.5	milj.	din.
1936	411.890	1,706.5
—	11.408	+	280.8	milj.	din.
Napram lanskemu letu je izvoz v istem razdobju po kofličini narasel za 101.13%, po vrednosti pa za 79.77%. Uvoz pa se je zmanjšal po količini za 2.77%, po vrednosti pa povečal za 16.45%. Trgovinska bilanca je torej postala aktivna v letošnjih prvih petih mesecih za 417.6 milijonov dinarjev med tem ko je bila lani v tem času pasivna za 368.6 milijonov dinarjev.
Naravnost rekorden pa je bil letošnji mesec maj. Izvoz se je gibal v milijonih dinarjih sledeče:
Leto	ton	vrednost
1937	399.867	501.4	milj.	din.
1936	206.857	210.8	„
Uvoz pa:
Leto	ton	vrednost
1937	93.354	418.5	milj.	din.
1936	78.651	324.5	„
Izvoz se je samo v letošnjem maju povečal za 193.010 milijonov dinarjev po količini in za 281.6 milijonov dinarjev po vrednosti ali za 93.31% po količini in za 128.31% po vrednosti.
Kaj smo izvozili?
Iz zgornjih podatkov je razvidno, da so v bilanci pokazali aktivnost poljski pridelki, železne in kovinske rude in les. Od avgusta 1936. pa do 14. junija 1937. smo izvozili pšenice 46.657 vagonov v vrednosti za 740 milijonov dinarjev, koruze 29.544 vagonov v vrednosti 280 milijonov dinarjev. Lesa za stavbe smo izvozili 470.700 ton v vrednosti za 445 milijonov 899 dinarjev ali za 90% več kakor lani v istem času. Železne rude in kovin smo izvozili za 420 milijonov 900 tisoč dinarjev, a lani v istem času za 209.5 milijonov dinarjev, torej letos za 214 milijonov 400 tisoč dinarjev več kakor lani v petih mesecih.
Kaj smo uvozili?
Največ uvažamo tehničnih pripomočkov, sirovi n za tekstilne tvornice in strojev. Značilno je, da siroviine za nekatere predmete izvažamo, a uvažamo izdelane rpodukte, ki bi jih lahko izdelali doma. To pomeni, da se naše sirovine v tujini predelujejo in da imajo dobiček od teh produktov tuji kapitalisti in naši domači špekulanti.
V naši državi je plasiranega za okroglo 14 milijard tujega kapitala. Tuji kapital pa je investiran v vseh glavnih panogah naše industrije, denarnih zavodov, trgovine in obrti. In prav v teh panogah so delovni pogoji za naše delavstvo naj-slabši, med tem ko tuji akcionarji bašejo v svoje žepe ogromne milijonske dobičke. Tako je bilo te dni objavljeno poročilo glavnega letnega občnega zbora Trboveljske premogokopne družbe, ‘u katerega je razvidno, da je imela družba
je bil naslov predavanja, ki ga je imel pretekli petek univ. docent dr. Fr. Zwit-ter v mali dvorani Narodnega doma pod okriljem Društva jugoslovanskih akademikov v Mariboru.
Že uvodoma je predavatelj naglasil, da ni njegov namen govoriti o vseh krivicah, ki so se in se še danes godijo Slovencem na Koroškem. Hotel je samo kolikor se da znanstveno in objektivno očrtati vzroke današnjega stanja in vsaj deloma pokazati tudi našo krivdo. Stvar politikov pa je, je dejal predavatelj, da se znajo izsledkov znanosti posluževati in jih izkoristiti.
Kot podlaga za njegovo študijo so mu služile statistike iz ljudskih štetij, pri katerih pa je treba vpoštevati, da se je njihov kriterij s časom menjal in izpremi-njal. Dočim so prva štetja še upoštevala objektivne vidike, to je slovenski občevalni jezik, so se 1934 poslužili subjektivnega merila: ni bil več jezik, ki je odločal narodnostno pripadnost, ampak kulturni krog, h kateremu je posameznik čutil, da pripada. Po teh statistikah bi ponemčevanje Slovencev prav porazno napredovalo (od 85.000 ali 26.6% 1. 1880 na 26.796 ali 6.6% 1. 1934 v Koroški, ki pripada današnji Avstriji). ' Toda cenitve po verskem pouku v šolah in jeziku v cerkvah, ki jih >e naredil predavatelj, kažejo še vedno vsaj 70.000 Korošcev, ki uporabljajo slovenščino kot občevalni jezik.
Ako pa se vprašamo, koliko jih je med temi 70.000, ki se tudi čutijo kot Slovenci, nam deželne in državnozborske vo-
litve kažejo, da je komaj ena tretjina volila Slovensko stranko. Številka, ki nam mora dati misliti. Kako je prišlo do tega, da razmerje slovenskih glasov tako bolestno zaostaja za številom ljudi, ki govore slovenski?
Gotovo je treba pri odgovoru na to vprašanje upoštevati regionalno (pokrajinsko) zavest, tradicijo in sugestijo nemške večvrednosti, a glavni vzrok je drugod.
Družbena zgradba Koroške se namreč bistveno razlikuje od družbene zgradbe ostale Slovenije. Razen močnega meščanstva, ki ga j*3 ozka konfesionalna osnova Slovenske stranke odbijala, nemška liberalna stranka pa privlačevala, je na Koroškem mnogo industrijskega pred vsem pa poljedeljskega delavstva, ki mu je socialna demokracija pridobila dragocena socialna zavarovanja ter tako poglobila nasprotje med slovenskimi konservativnimi kmeti in njihovimi posli.
Krivda Slovencev je, da so radi navidezne politične sloge zamudili ustanovitev slovenske liberalne stranke, ki bi zastopala meščanstvo in da so prepustili skrb za socialno dobrobit koroškega poljskega delavstva sicer internacionalni, a pod vplivom nemške večine stoječi socialno demokratski stranki na Koroškem.
Predavanje, ki je med poslušalci izzvalo živahno odobravanje, so zaključile pozdravne besede drja Antona Dolarja, ki je mladini čestital k izredno uspeli prireditvi.	J.	A.	D.
Otroško gledališče
(K uprizoritvi »Mladih Studenci pri Mariboru so tipičen proletarski kraj. Možje in žene so povečini zaposleni po tovarnah, otroci pa so prepuščeni šoli in samim sebi. Biti vzgojitelj v takem kraju je odgovorna in težavna naloga. In tej je po svoji sposobnosti in obsežnem znanju gotovo kos učitelj g. Vrane. Ni mi treba omenjati, da so njegovi učni načrti bili že večkrat nagrajeni. G. Vrane je v vzgoji proletarske dece šel še preko svoje službene dolžnosti. Zbral je izven šole v prostih urah otroke in um igral lutkovne igre, ki so bile tako umetniško kot vzgojno na višku. Tako je g. Vrane Postal ne le eden najboljših slovenskih pedagogov, temveč tudi edinstven režiSsr mladinskih iger. Letos ob zaključku šolskega leta si je izbral in uprizoril za svoje učence Primerno igrico »Mladi uporniki*. Ker je bila la uprizoritev morda najboljša mladinska Predstava, kar sem jih sploh videl v Sloveniji, se bom pobavil z njo nekolik o kritič-nejše, kajti upam, da se bodo po njej zgledovali tudi drugi vzgojitelji. 2e igrica »Mladi uporniki«, ki jo je napisal Mirko Kunčič, Predstavlja mejnik v izvirni slovenski otroški dramatiki, in io priporočam tudi ostalim odrom, da jo uprizore. Zgodba je nakratko ta-le: Iz poboljševalnice pobegli Peter spun-ta mestno in delavsko deco, da se upre svojim materam in pobegne v gozd, kjer si osnuje svoje lastno taborišče. Delavski otroci so se za ta korak odločili vsled nerazumevanja bede svojih starišev, ki jim niso mogli nuditi vseh ugodnosti, ki bi jih otroci zaslužili. Mestni otroci pa so se spuntali iz kapricioznosti. Dva dni prežive prav srečno v gozdu, tretji dan pa se jih poloti domotožje. Peter se je med tem časom domenil z mladim ciganom in oba sta ponoči okradla
upornikov« v Studencih), speče otroke ter jih prepustila same v gozdu. Obupane otroke najdeta gozdar in policaj, ter jih zopet vrneta staršem. Otroci spoznajo vso ničevost svojega upora, kajti bili so le igrače v rokah previejanega Petra in tatinskega cigana, ki končno padeta postavi v roke.
V zasnovi, ki je povzeta po resničnem svetu otroka, je vsa sila »Mladih upornikov«. Današnjemu otroku, posebno pa proletarskemu, je treba pokarati, da je 1 v njem samem sila, da si izoblikuje svoj prostorček v življenju in da mu pri tem ne more pomagati ali koditi nikaka nadnaravna prikazen, dobri duh ali zla čarovnica, dobrohotna vila ali prevejani škrat. Prav radi tega bi po mojfem mnenju lahko scena s palčki mirno odpadla, saj tudi v drami sami nima nikake-ga pokretnega pomena.
Dramsko stopnjevanje je do konca drugega dejanja izborno, dočim v tretjem dejanju popusti v razvlečenih scenah o pripravah za materinsko proslavo. Dramsko bi bilo mnogo boljše, če bi namesto teh scen bilo uvedeno otroško sodišče, ki bi sodilo lopovskemu Petru in ciganu Uzmoviču. Otroci so namreč v svojih sodbah vkljub ostrosti precej pravični. V teku zasliševanja bi nedvomno spoznali, da sta Peter in cigan vsled vzgoje in razmer postala taka. Drama bi bila tako vzgojnejša in resnicoljubnejša. Zdaj pa skuša le z enim izmed poslednih stavkov Petra nekoliko opravičiti, dočim pusti cigana v svo ji nepravilni in lažni oznaki, češ, saj je itak vsak cigan ropar in tat. (O tem sem že podrobneje pisal v prejšnji številki »Neodvisnosti«.
G. Vrane in g. škilan, ki je v režiji krepko pomagal, sta v začetku stala pred važnim
4
NEODVISNOST
vprašanjem, da-li uprizorita igro otrok ali igro za otroke. Odločila sta se za prvo, kei sta hotela staršem ob koncu šolskega leta pokazati kos vzgojnega dela, ki ni omejeno le na predpisano učno snov. Zato se je vzgojna pažnja omejevala le na g 1 u m c e. ki so bili izklj. otroci (tudi v vlogah odrast-lih), ne pa tudi na otroško publiko! Zanimiv je eksperiment, da so si na pobudo učiteljstva otroci osnovali svoj lastni kolektiv, ter si sami razdelili vloge, toda ne mogoče po svojih igravskih sposobnostih, temveč po usposobljenosti za določene vloge po posameznih značajih in izkušenosti. Morda je taka volitev bila za gledalce neprimerna, nikakor pa ne za otroške glumce, ki so prav radi tega bili ostro samokritični. Težka preizkušnja za oba režiserja so bile gotovo vaje, kajti organizirati' sta morala maso igravcev, ki so se po starosti in izobrazbi zelo razlikovali. Vsekakor pa je igra kot prikaz izvenšolske-ga vzgojnega dela imenitno uspela.
G. Vrane mi je zaupal, da bo v prihodnjem
šolskem letu igro ponovil, toda tokrat bol koncentriral svojo pažnjo na auditorij, v katerem bo izključno šolska deca. Radi tega bo način režije seveda izpremenil. »Neodvisnost« bo o tej prireditvi seveda poročala, kajti organiziran in sistematično opazovan auditorij je tudi v drugih državah skoraj nepoznan pojav. Edino Sovjeti, ki polagajo na pravilno vzgojo otroka izredno pažnjo, imajo poklicna otroška gledališča, katerih svetovalci so šolski otroci. V auditoriju teh gledališč se med otroci stalno nahajajo pedagogi, ki opazujejo in beležijo vsako otroško reakcijo na igro. Diagrami, beležke, mla dinski dopisi in šolske debate so tako izpopolnile otroška gledališča Sovjetske Zveze, da stoje danes na prvem mestu sveta.
Kako daleč bo šel v tej metodi g. Vrane, smo upravičeno radovedni! Vsekakor pa bodo rezultati jesenske uprizoritve »Mladih upornikov« temeljni kamen za naše slovensko mladinsko gledališče sploh.
Fran Žižek.
dobimo denar za drva. ki so nam jih sedaj prepovedali nabirati po gozdovih, saj še za najnujnejšo hrano ne zaslužimo. Ali naj uživamo sirov krompir in fižol, ker kaj drugega itak nimamo.
Zopet nov dokaz, kako delajo z nami, ker smo nezavedneži. Zato vam kličem, zdramite se in strnite se v skupno fronto, neglede na strankarsko pripadnost! Le na ta način se bomo otresli takšnih in še hujših zadev.
Prizadeti.
KRANJ.
čeprav že precej časa tečejo kranjske tekstilne tovarne, se je šele sedaj začelo čutiti, da se v obstoječih socialnih plasteh nekaj premika, da dobivajo obstoječe politične skupine novo vsebino, da se je sploh nekaj spremenilo v mišljenju in čutenju ljudi. Ljudje sami pravijo, da se nihče več ne spozna. Pod vplivom industrije se je vse tako hitro iz-premenilo, da se nihče ni mogel prav prilagoditi. Kmet ni več tisiti stari kmet, kot je bil. Sinovi in hčere delajo v tovarni. Važnejši postaja zaslužek v tovarni. Tako tudi ni več kmetske zavesti. S tem tudi pada politični vpliv župnišč. Protiljudska politika in zgolj na trenuten učinek preračunana taktika celo odtujuje ljudi od cerkve same. Kot se vrši preorientacija kmečke okolice, tako se vrši tudi preusmerjenje meščanskega Kranja. Kranj je bil trdno liberalno gnezdo, ki se je živelo iz kmečke okolice. Danes se maja ta kmečka podlaga kranjskega mesta. Mesto dobiva delavsko podlago. Ob območju Občine nastajajo zaključene delavske naselbine. Delavec je novi meščan. Ta delavec sicer ni politično zrel, pravzaprav v svoji zavesti delavec šele postaja. — Krajevne delavske strokovne organizacije izhajajo še iz časa majhnih razmer. Niti strokovne organizacije I niso koisi novi industriji. Saj vidimo povsod razne strokovne voditelje, otrdele na položajih, z ozkim obzorjem. Zadeva njihovega osebnega položaja, to jim je delavska politika. Značilno je to, da je tekstilno delavstvo šele pred kratkim dobilo svojo strokovno organizacijo tekstilcev. Iz vsega tega je treba presojati pretekle občinske volitve. Staro umira, novo se pa še ni rodilo. Skupine, ki so se zbrale na isti listi, so že toliko izgubile na svoji masovni podlagi, da med vrhovi teh skupin že niso več obstojale znatnejše razlike. Dočim predstavlja J. N. S. trgovino in del industrije, predstavlja J. R. Z. banko in drugi del industrije. Kranjski pridobitniki so sklenili kompromis in dosegli 51.7°/o udeležbe. Poleg pridobitnikov samih je volilo uradništvo —- iz razumljivega vzroka, in ostanki discipliniranih volilnih gard. Delavstvo je sodrug Kerč malo potegnil na volišča. On je pričakoval, da bo prišel v občinsko upravo, zato je preprečil lastno listo delavcev in kmetov. 48.3°/o volilcev je glasovalo proti gospodi v Kranjski občini in to je lep uspeh. Pri prihodnjih volitvah bo trebs I računati z našo listo v Kranju. — Kranj pred-I stavlja danes politično praznoto. Baš danes I je čas za naše slovensko kmečko-delavske I giibanje. Prav od začetka je treba začeti! S tiskom! Potem s kulturnim delom, s politič I no in gospodarsko prosveto! Kar razpada n:
I eni strani, moramo mi graditi na drugi. Ii kmalu bomo lahko čitali, da slovensko krneč I ko-delavsko gibanje v Kranju in okolici pro I dira!	J—k.
PRIMSKOVO.
I V nedeljo, dne 27. junija je imelo Društvi I kmečkih fantov in deklet iz Vogelj tekmi I koscev na Primskovem nasproti gostiln'
I Greiser. Pred pričetkom tekem je pozdravi prisotne gledalce — bilo jih je krog dvatiso I— predsednik šmarnogorskega okrožja ii predsednik zveze. Tov. predsednik zveze je prav posebno lepo povedal, zakaj prirejajo I društva kmečkih fantov in deklet tekme koscev, žanjic in tesaafev. Treba je namreč po kazati, da je tudi kmečko delo častno in ena kevredno delu delavca, uradnika in obrtnika, Vsi ti delovni stanovi so enakovredni v vsakem oziru, imajo iste težave in skrbi, zato je potrebno sodelovanje. Navzoče občinstvo je pozdravil tudi zastopnik delavcev iz Primskovega in je poudaril potrebo po skupnosti kmetov in delavcev. Pri tekmah koscev je zmagal tovariš, član društva kmečkih fantov in deklet v Moravčah. Zelo dobro bi bilo, če bi godbe na takih prireditvah igrale zvezno himno (ZDKFD). Rezultat tekem bi bilo treba razglasiti na licu mesta in to_ bi bilo treba narediti z gotovo slovesnostjo. Godba je prekmalu odšla s tekmovališča. Veselica je bila v gostilni Greiser in je združila pr: mizah prijatelje kmečke mladine od blizu in daleč, kmeta, delavca, najrazličnejših smeri. Društvo kmečkih fantov in deklet v Vogljah je gotovo lahko zadovoljno s to prireditvijo. Kmečka mladina na Primskovem pa je videla, da je to res svobodna od mladine sama vodena kmečka organizacija in že so se čuli na veselici pogovori o ustanovitvi Društva kmečkih fantov in deklet na Primskovem. Le krepko dalje!
Apostol katoliške morale
Te dni je izšla 536 strani obsežna knjiga o komunizmu in komunistični Rusiji, ki jo izdala znana Katoliška tiskarna in založba v Ljubljani in ki jo je napisal znani »poznavalec« Rusije, g. Fr. Erjavec. Ne bom govoril o vsebini knjige niti kritiziral globoko zasidranega znanja tega za obdelano materijo zelo avtoritativnega u.čenjaka iz enostavnega razloga, ker njega kot sociologa ali gospodarstvenika nihče ne prizna in ker knjiga tudi ne bo našla druge ocene, kakor one iz protikomunistične propaganda te tiskarne. Pisateljevi pogledi na to materijo so brez vsake važnosti, ker niso nič drugega kakor demagoške fraze »Domoljubovega.« kalibra. Mimogrede bodi ugotovljeno, da pisatelj v Rusiji sploh ni bil, še manj pa je imel možnost in sposobnost, da bi proučil in doumel ves duševni in gospodarski preobrat v današnji Rusiji.
Moj namen je samo, da čitatelje informiram, kdo je ta pisatelj, kdo je glavni akter katoliške demagogije.
Takoj po prevratu, ko so prve vlade še tolerirale socialiste in komuniste in ko je socialistična stranka v Sloveniji vedno bolj rastla in se ukoreninjevala v narodu, so se zatekli v stranko tudi ljudje, ki si prej niso upali pokazati svojih simpatij do socialistične ideje, ljudje, ki prihajajo v gotove stranke le iz sebičnih namenov. V to kategorijo spada tudi pisatelj imenovane knjige, bivši ljudsko-šolski učitelj in simpatizer uveljavljenih strank. G. Erjavec se je tedaj z drugimi vred »zatekel« v socialdemokratsko stranko in kar v začetku zahteval, da se ga postavi na vidnejšo mesto in da se ga kot intelektualca uvažuje na vseh upravnih mestih. Ker se tedai še ni poznalo duševnih kvalitet pisatelja in ker se je njega siodilo prepovršno, je dosegel, da mu je stranka preskrbela boljše službeno mesto in da je v njeni politični organizaciji nekaj časa izvrševal važne strankine funkcije.
Kakor je znano, je bila socialno-demokratska stranka prva leta po prevratu v nekem mogočnem notranjem razgibaniu, ki je zahtevalo ogromnega organizatoričnega dela in načelnega razglabljanja o programatičnih in orgnizatoričnih nalogah stranke. Jasno je. da so se posamezni člani tedanje stranke opre-deljevali na levičarje in desničarje in da so so se vršile redne, zelo interesantne, mnogokrat tudi zelo' burne programatične razprave. Radi velike važnosti vsega duhovneg razgi-banja v stranki, so bili organizirani javm diskusijski večeri, katerih se ni®o udeleževali
NAŠI
samo funkcijonarji stranke, marveč so bil vabljeni vsi člani stranke. Ne prej, ne sle ne moremo beležiti v zgodovini soc.-demokr stranke takega zanimanja in globokega po seganja v bistvo marksizma, kakor v tej dob po vojni. Šlo je tedaj v glavnem za osnovni smernice politične borbe, za določitev boj: v demokratičnem ali revolucionarnem du hu in izbiro bojnih sredstev za bližnjo bo dočnost. In veste, kdo je bil tedaj najglasnejši najradikalnejši in v — žargonu današnji] »Drin«ovih pojmov — najbolj komunistični navdahnjen? Kdo je bil tedaj najnepomirlji vejši in najbolj maščevalni nasprotnik kleri kalne stranke in pravcati apostol brezbožn akcije? G. Fr. Erjavec, današnji glavr akter klerikalne stranke in najbolj verni ministrant katoliške cerkve, pisatelj proti komunističnega katekizma.
Živi še mnogo poznavalcev tedanjega Erjavčevega udejstvovanja, še veliko število tedanjih članov soc.-demokr. stranke, ki so se udeleževali omenjeih diskusijskih večerov m ki so motrili poslanstvo g. Erjavca na tem področju. Ti vsi morejo potrditi, da je bil ta gospod najvnetejši zagovornik komunistične linije in pristaš one struje, ki je vsako najmanjše simpatiziranje ali paktiranje s tedanjo klerikalno stranko najodločnejše zavračala in vsak tak poskus že označevala z veleizdajstvom. G. Erjavec je bil tedaj neuklonljiv v svojem radikalizmu, tako kakor je danes neuklonljiv v pobijanju tedanjega lastnega radikalizma in neprecenljiv v kultu katoliškega serviUzma. Škoda le, da se g. Erjavec ni v svoji knjigi uvodoma deklariral kot bivši pripadnik komunistične frakcije soc.-demokr. stranke in da ni se pozival na svoja izkustva iz te dobe in iz tega svojega udejstvovanja. Najbrže bi on s tako uvodno utemeljitvijo bolje uspel pri nabiranju naročnikov in žel več upravičenejšega uvaževanja. Toda čeprav je na to pozabil, mu želimo, da mu ta taktična napaka ne bo škodila v njegovem bodočem plezanju in da mu bo njegovo izkušeno mojstrstvo v demagogiji vsaj v novem taboru prineslo zaželjene koristi, čast in slavo.
Prepričani smo, da bo g. Erjavec svoje nekdanje udejstvovanje v socialistični stranki proglasil kot zmoto in da se je kot spokorjenec vrnil tja, kamor spada. Le Bog ne da nesreče, da bi se jutri ali pojutrišnjem ž< uveljavila kakšna nova stranka. Ponovneg: spokorjenja mu najbrž niti Marija Šmarno gorska iz nebesnih višav, kamor se je dane zagledal, ne bo izprosila.	—i-
KRAJI
mesto, da bi se boril za skupnost in se zavaroval pred sovražnikom v močnem slovenskem kmečko-delavskemu gibanju. Posledica današnjega zla je, kjer sta se kmet in 'elavec med seboj prepirala in tako pljuvala v lastno skledo. Iz kmečkih domov je največ delavcev v tovarnah in drugod, ker kmet izroči posestvo enemu svojih otrok, a drugi morajo po navadi po svetu s trebuhom za kruhom. Naši kmetje, obrtniki in delavci se morajo zavedati, da bodo le skupno organizirani dosegli is|voje pravice, le ramo ob rami solidarni si bodo priborili boljše življenje.
Trpini, združimo se, predramimo zaslepljeno ljudstvo, ne ubijajmo nikogar z mečem ali z strupenim tiskom kapitalizma, saj pregovor pravi: »Kdor z mečem grozi, bo z mečem pokončan«.	Delavec	trpin.
ŠKOFJA LOKA.
V preteklem letu je bilo v Škofji Loki ustanovljeno samostojno okrajno glavarstvo, oziroma ni bilo na novo ustanovljeno, tem-več v zameno za metliškega ga je dobila Škofja Loka. Seveda so pri tem računali, da so Metličani preblizu bratov Hrvatov in so se baje že precej navzeli njihovih nazorov, saj so tam doli že ob priliki petomajskih volitev pokazali, da ne trpe nasilja. Rad pa bi vsem bravcem in prijateljem naše »Neodvisnosti« popisal razmere v našem okraju. Da smo verni, to vam pove že ime Škofja Loka. Pri zadnjem zmagovitem Zivkoviče-vem pohodu po Slovenskem ga je imela čast videti tudi Loka z vsem njegovim štabom. Ljudje se za njegov prihod niso zanimali, sprejelo ga je le nekaj »njegovih«, ki pa ne uživajo ne simpatij in ne zaupanja tukajšnjega zgaranega in izrabljenega ljudstva. Sprejema ni kvarilo pozdravljenje z gnilimi jajci in drugimi takimi pripomočki, čeprav se je na večer pred Živkovičevem prihodu v neki gostilni govorilo, »kje bi se dalo dobiti nekaj za to pripravnih ljudi«. Nekaj pa so ljudje vseeno opazili, namreč to, da so gospodje	Zelo grdo gle-
dali ter da se jih je pripeljalo 6 avtomobilov.
- Škofja L-oka se je zadnja leta precej industrializirala. Dobili smo poleg tovarne »Šešir«, ki zaposluje do 170 delovnih moči tudi tekstilno tovarno Brumen in Thaller z 40 tkalci in tkalkami. Dalje se je na Trati pri kolodvoru ustanovila predilmca, katere lastniki so silno socialno čuteči tujci, dobro znani vsemu kranjskemu delavstvu. Lesna industrija je pri nas precej razvita. Lastnika žag in skladišč pri kolodvoru sta g. Dolenc in Hajnricher, dva, ki imata »dobro« srce do bližnjega. Na splošno lahko vidimo, da prevladuje v našem okraju delavstvu, kajti mnogo naših fantov in deklet in pa tudi priletnih mož gre dan na dan na delo v sosednji Kranj in pa mnogo je železniških in privatnih uslužbencev, ki se vozijo z vlakom v Ljubljano. Žalostno je gledati naše upošto-šene kmečke domove, katerim je industrija in pa slabo stanje kmetijstva, vzelo mnogo zdravih delovnih sil, ki bi bile njemu v korist, slovenskemu narodu pa v čast. V bodoče pa bodo občinam in zdravnikom v na-potje. Najbednejši je pri nas razred sezonskih delavcev. Malo se zida, malo se popravlja v občini in v cestnem odboru. Plače so nizke, da komaj zadostujejo za sprotno preživljanje. Občina ne deli brezposelnih podpor, ne deli »k o r u z e« tako, da so siromaki z družinami zapisani počasnemu, ampak tem bolj sigurnemu propadanju. Č-e pojamraš, si komunist, če najde delavec sorodno dušo med drugimi stanovi in si upa to na pristojnem mestu odkrito povedati, če se delavstvo zaveda, da ni občina »verbšna ene žlahte«, takrat pa: »hajdi Marko!« Kmetsko-delavsko gibanje smo pri nas toplo pozdravili. Precej nas je, ki smo sklenili graditi vzajemno s kmeti našo družbo, ki mora sloneti na poštenositi m socialni pravičnosti. Širili bomo glasilo naše »Neodvisnosti«, da doprinesemo žrtve na oltar boljše bodočnosti, če ne nam, pa našim potomcem.	•*0ip-
VUHRED.
Pretekli torek popoldne smo pokopali na domačem pokopališču Srečka Krajnca, ki ga je v starosti 26 let pokosila zavratna jetika. Pokojni Srečko je bil priden in zaveden slovenski fant, ki se je z marljivostjo in vztraj-nostzo kljub bolezni pridobil precejšnje zna-me. Bil je med prvimi dopisniki našega lista. VsvojMi dopisih se je navduševal za ljudsko demokracijo, za slovenski ljudski tisk, a je vse nji gc vo mlado navdušenje uničila smrt. Naj mu bo lahka zemlja slovenska!
TRBOVLJE.
Solidariziranje pristašev ' demokracije in protifašizma v Trbovljah z žrtvijo nedavne ga Živkovičevega pohoda fašizma po Sloveniji, imenuje člankar »Delavske politike« z dne 19. junija pod rubriko Trbovlje »pristav-ljanje piskrčka«. Ti ljudje pozabljajo, da mora delavstvo sočustvovati z vsako žrtvijo nasilnih političnih metod bojev in biti ž njo solidarni. Zanimivo je, in to velja, da si naše delavstvo temeljito zapomni, da je glasilo J. N. S. »Jutro« takoj drugi dan v celoti ponatisnilo omenjeni članek. Članek, ki je cčividno inspiriran od znanega gromovnika, ki ob vsaki priliki rad hvali svoje duševno obzone, ni dosegel drugega učinka, nego popolno soglasnost »Jutra«. Naše delavstvo je imelo že neštetokrat priliko slišati fraze tega monopoliziranega »voditelja« delavstva o demokraciji in borbi proti fašizmu. Ah, teorija je eno, praksa je drugo. Petomajske volitve 1. 1935. so nam v jasni luči pokazale vse laži-borce proti fašizmu, ki so volili Jevtiča, tistega Jevtiča, ki se is hotel s svojim Pofom polastiti državne oblasti in skušal ukiniti še tiste pridobitve, ki si jih je delavstvo v dolgo letnih bojih pridobilo. Trbovljsko delavstvo je že imelo dragoceno šolo in spoznanje, kaj prinaša fašizem. Ni še pozabilo žrtev 1. junijskega napada na proletarske Trbovlje in pisanis takratneg »Jutra«, ki danes kopira članke iz »Delavske Politike« in kuje iz tega svoj politični kapital. — Trboveljskega do-
Obiščite
TEDEN
Pisnika »Delavske Politike« pozivamo, naj nam napiše še eno »lekcijo« o metodi antifašistične borbe, kakršno si zamišlja on sam. Metode besedičenja za pisalno mizo in na dela vsKih zborovanjih o nevarnosti fašizma, v praksi pa odtegnitev od boja proti fašizmu, odklanjamo. Mi samo vprašamo člankar ja: »Ali smatra to, da so avstrijski socialni demokrati že nekajkrat ponudili avstrijskim krščanskim socialistom sodelovanje proti nastajajoči nevarnosti Hitlerizma tudi za »pristaivljanje piskrčka?« Smatramo, da spada člankar v tisti tabor političnih kratko-vidnežev, ki dosledno odklanjajo in ovirajo slo vensko skupnost. Stojimo pred kopico važnih in perečih vprašanj, ki jih je mogoče rešiti le, če bo delovno ljudstvo enotno nastopalo. Nam je žal, da se hoče pisec tega članka proslaviti s takšno metodo svoje »udarnosti«. — Za nas pa je in ostane edino merilo in cilj: mi gremo naprej po tej poti, in nas ne smejo ovirati v borbi proti fašizmu nikakšni verski oziri, še manj pa takšni denuncijantski člančiči. Smo in ostanem dosledni borci za svobodo, mir in napredek vsega slovenskega delovnega ljudstva. — Pristaši demo k r a c i j e
GRIŽE.
ZIDANI MOST.
Zadnje čase ste v »Neodvisnosti« nekajkrat razpravljali o skupnem nastopu in združitvi delovnih slojev. Prepričan sem, da bi
 	.takšna združitev rodila mnogo več uspeha
Ko se je preteklo nedeljo raznesla vest po nam vsem brez izjeme, kdo si in kaj si, naši občini, da je občinski sluga razglasil, kmet, uradnik, obrtnik ali delavec, kot pa kar vam bom napisala, se je revno ljudstvo sedanje organizacije različnih nazivov m silno razburilo. Razglasil je, da ne sme v tu- barv, ki večji del služijo samo nekaterniKom. jih gozdovih nihče več nabirati suhih drv ali Kapitalizem stremi za tem, da se vsa* dračja, gob, zdravilnega zelišča in borovnic. I skupnost delovnega ljudstva razcepi v pr. Vsi smo radovedni, kdo je izdal to naredbo. Delovno ljudstvo je pa skupina, veliKa mnu-Gotovo je bil nekdo, ki ne ve, da smo in da žica, veFka butara (zvez) palic, ki ie puve-hočemo biti tudi revni ljudje enakopravni zana in je ni mogoče zlomiti, D«ovui ijuujc člani človeške družbe.	smo kot ovce brez dobrega pastirja ki m
I naj čuval poverjeno mu čredo, zasaj neKir Da se to godi v j To pa zato, ker je kapitalist ukazal svojim naši svobodni Jugoslaviji, nam ne gre v hlapcem, udarite po pastirjih, speljite jih glavo. Pomislite — v naši občini je mnogo Is seboj, a njih ovce bodo nam sieane, da kočarjev in brezposelnih ljudi, ki živimo pra-ljim le pokažemo pest soli. čeprav jim že ne vo pasje življenje. Zaslužka ni nobenega, ker damo obljubljenega. Vsega je pa Kriv posa-naši kmetje vse sami obdelajo. Kje torej naj|meznik, ker gre vsakemu na limance, na-
od 31. julija do 8. avgusta 1937
50o/o popusta na železnicah in parnikih od 29. julija do 10. augusia 1937
VELIKA GOSPODARSKA IN KULTURNA REVIJA
Industrija - Tekstil - Obrt - Trgoulna -Kmetijska razstaua - Prua fitopatološka razstaua - Pokušnja uin - Zgodouina -Umetnost - Grafična razstaua - Tujski promet - Rkuaristična- Kuncerejska- 5o-lobarska razstaua - Razstaua malih žiuall - Modna reuija - Mednarodni plesni turnir - „5en kresne noči" pod uedrlm nebom - Koncerti - Kongresi - Športne prireditue - Uesellčnl park na razstaulšču i. t, d.
Mariborski otok, najlopie kopališče v Jugoslaviji — Zeleno romantično Pohorje — Vinorodne Slovenske gorice — Gostoljubni, lepi Maribor	Vas vabijo!
Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«. Urejuje in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.