DRUŠTVO ZA ANTICNE IN HUMANISTICNE ŠTUDIJE SLOVENIJE SOCIETAS SLOVENIAE STUDIIS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS Vsebina IN MEMORIAM: Jože Mlinaric (1935–2021)...........................................5 RAZPRAVE Sergej Valijev: Tragicna lepota: o Sofoklovi Dejanejri........................................11 Darja Šterbenc Erker: Ovidijevi ljubezni Venera in Flora in preobrazba elegicnega žanra................................................................................................27 Matevž Gradišnik: Sezona vojaških pohodov v srednjem veku..........................49 Matic Kristan: Anton Sňvre in Anton Sovrč: dolga pot do filologije..................67 KLASICNI JEZIKI V ŠOLI Andreja Inkret: O branju izvirnih besedil pri pouku klasicnih jezikov...........101 Aleksandra Pirkmajer Slokan: Osnovna šola s štiriletnim latinskim programom: predlog javnega programa......................................135 PREVODI Ovidij: Paris Heleni in Helena Parisu (Pisma junakinj 16 in 17). Prevedla Polonca Zupancic..........................................................................167 Janez Krizostom: Gostoljubje do prišlekov (Hom. in Gen. 41). Prevedel Jan Dominik Bogataj.....................................................................197 Tommaso Campanella: Pismo monsinjorju Querenghiju.Prevedel Jernej Šcek. Sonetni dvojcek prevedel David Bandelj..............209 Nikos Panajotopulos: Kajnovi otroci. Prevedla Lara Unuk.............................223 Contents IN MEMORIAM: Jože Mlinaric (1935–2021)...........................................5 ARTICLES Sergej Valijev: Tragic Beauty: On the Deianeira of Sophocles ...........................11 Darja Šterbenc Erker: Ovid’s Two Loves: Venus and Flora. Transformation of the Elegiac Genre..............................................................27 Matevž Gradišnik: The Military Campaigning Season in the Middle Ages .....49 Matic Kristan: Anton Sňvre and Anton Sovrč: A Long Journey to Classical Philology............................................................67 TEACHING CLASSICAL LANGUAGES Andreja Inkret: On Reading Original Texts in Greek and Latin at School.....101 Aleksandra Pirkmajer Slokan: Elementary School with a Four-Year Latin Programme: A Proposal for a State Funded Programme.................135 TRANSLATIONS Ovid: Paris to Helen and Helen to Paris (Heroides 16 and 17). Translated by Polonca Zupancic..................................................................167 John Chrysostom: Hospitality to Newcomers (Homilies on Genesis 41). Translated by Jan Dominik Bogataj.............................................................197 Tommaso Campanella: A Letter to Monsignor Querenghi. Translated by Jernej Šcek. The twin sonnets translated by David Bandelj.....................209 Nikos Panagiotopoulos: The Children of Cain. Translated by Lara Unuk.....223 DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.5-8 IN MEMORIAM Jože Mlinaric (1935-2021) Sunt aliquid Manes: letum non omnia finit, luridaque euictos effugit umbra rogos. Obstajajo srecanja, ki imajo na clo­veka nenavadno velik vpliv, ceprav jih ni veliko. Moja sorazmerno red-ka druženja z akademikom dr. Jože-tom Mlinaricem, ki je svojo življenj­sko pot sklenil v noci na novembrske ide leta Gospodovega 2021, so že bila taka. Žar, ki sem ga razbiral iz njegovega navdušenja nad iskanjem in preuce­vanjem vedno novih virov za srednje- in zgodnjenovoveško preteklost, je bil do te mere mocan, da je iskrico zanetil tudi v meni. Morda je od nje do danes, ko mi je ukvarjanje z zgodovino postalo poklic, ostalo bolj malo. Morda so jo zadušila predavanja, ki so vmes postala rutinska, in zlasti vpetost v stroj pisa­nja ali bolje produkcije znanstvenih clankov v tockoborski ihti. Ko je pokojni akademik v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja skoraj vsako številko mariborskega Casopisa za zgodovino in narodopisje obogatil z obse­žnim prispevkom o kakšni posvetni ali cerkveni ustanovi, predvsem s širšega štajerskega obmocja, je bilo seveda še drugace. V ospredju je bilo res veselje do raziskovanja in (spo)znanja. A ce nic drugega, me je zgodnje opazovanje »pravega« zgodovinarja pri delu za vselej zastrupilo z veseljem do kronologije in prepoznavanja datumov v zgodovinskem gradivu. Mlinaric je bil tudi prvi, ki mi je pokazal cudežno Grotefendovo knjižico o teh zadevah. Gotovo sodi med deset knjig v mojem življenju, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin. In ce mi med monotonim podajanjem snovi še kdaj zasijejo oci, je to ob razlaganju koledarskih zakonitosti. Ubogi študentke in študentje, ki ne morejo razumeti, zakaj naj bi se pecali s tem, kaj pomeni nedelja Iudica, ali se jim zdi butasto moje modrovanje o nekdanjih dveh spominskih dneh sedeža apostola Petra. Kaj naj recem? Kriv je pokojni profesor … Socasno me je vedno nagovarjalo, da je slednji podobno kot jaz združeval ukvarjanje z zgodovino z veseljem do latinšcine in gršcine. Rojen na tretji dan pred marcevimi idami leta 1935 v Mariboru se je z njima poglobljeno srecal na klasicni gimnaziji v obdravskem mestu. Njegov nekoliko mlajši gimnazijski kolega je bil žal prav tako pokojni Primož Simoniti. Pridobljeno znanje klasic­nih jezikov je nadgradil s študijem klasicne filologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Študij se je prevesil v sorazmerno kratko profesorsko kariero, najprej na Ravnah na Koroškem in nato v Novem mestu. Zlasti tam je pustil mocne sle-dove in njegovi nekdanji ucenci še sedaj radi poudarijo, da so se ob latinšcini pri njem pogosto naucili vec zgodovine kot med poznejšim univerzitetnim študijem. Sredi šestdesetih let je Mlinaric z gimnazije presedlal v novomeški muzej, kjer ga je zaznamovalo sodelovanje z dolgoletnim ravnateljem Jankom Jarcem. V zacetku sedemdesetih let je sledila selitev v domaci Maribor, kjer je skoraj polni dve desetletji deloval v tamkajšnjem Pokrajinskem arhivu. Že prej je diplomi iz klasicne filologije dodal še diplomo iz zgodovine. Koncno je leta 1977 v Ljubljani pod mentorstvom Kajetana Gantarja in Boga Grafe­nauerja zagovarjal doktorsko disertacijo. Posvetil jo je srednjeveškemu epu o Marijinem življenju, ki ga je kartuzijan Filip iz Žic prevedel v nemšcino. Mlinaric je oskrbel tekstnokriticno izdajo latinskega izvirnika in jo opremil s komentarjem. Sicer pa so bila sedemdeseta leta 20. stoletja cas prave eksplozije razisko­valne dejavnosti pokojnega akademika. Ta se je osredotocala predvsem na dve podrocji. Službovanje na Dolenjskem ga je pripeljalo v bližino najpomemb­nejših slovenskih samostanov. Zato je že diplomsko delo, s katerim je zakljucil študij zgodovine, posvetil topografiji posesti cistercijanske opatije v Kostanje­vici. V naslednjih letih so sledile obsežne študije o skoraj vseh pomembnejših redovnih ustanovah pri nas s koreninami v srednjem veku. Mlinaric je mono-grafsko obdelal obe slovenski cisterci v Kostanjevici in Sticni in vse štiri kartu­zije. Dodal še temeljiti obdelavi ženskih dominikanskih samostanov v Maren-bergu (Radljah) in v Studenicah. Svojo zadnjo monografijo je slednjic posvetil cisterci Rein na avstrijskem Štajerskem, v katero je zahajal tako rekoc od mla­dosti. Kot najpomembnejši slovenski strokovnjak za zgodovino redovništva je bil reden gost mednarodnih in domacih znanstvenih srecanj, velik ugled si je pridobil tudi v cistercijanskem in kartuzijanskem redu. Drugo težišce znanstvenega zanimanja Jožeta Mlinarica sta bili krajev­na in cerkvena zgodovina. Rojstno mesto je razen s temeljitimi raziskavami njegove srednje- in zgodnjenonoveške preteklosti obdaril predvsem z obse­žno zbirko transliterarnih virov z naslovom Gradivo za zgodovino Maribora. Od zacetkov njegovega nabiranja dokumentov v sedemdesetih letih je izšla vrsta zvezkov, ki pricujejo o minulosti obdravskega mesta in njegove okolice od prvih korakov do konca 18. stoletja. Po njegovi zaslugi podobno bogate zbirke nima nobeno drugo slovensko mesto, med zvezki pa si morda posebno omembo zaslužijo prepisi maticnih knjig mestne župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika. Med Mlinaricevimi izdajami virov si omembo nadalje zasluži objava vizitacijskih zapisnikov arhidiakonata med Dravo in Muro v okviru salzbur­ške nadškofije iz 17. in 18. stoletja. Zapisniki niso le prvovrsten vir, marvec hkrati dober ucni pripomocek za latiniste, saj se v njih srecajo s pogosto upo­rabljanimi izrazi iz cerkvenega življenja, ob katerih je celo zmerno izkušen poznavalec »šolske« latinšcine pogosto precej nebogljen. Spretnost pri obliko­vanju zgodovinske sinteze pa je pokojni profesor med drugim pokazal s po­glavjem o srednjeveški cerkveni zgodovini v Zgodovini Cerkve na Slovenskem Mohorjeve družbe iz leta 1991. Seveda ni nikoli zatajil svojih »latinskih« korenin. Cloveka še danes narav­nost razveseli njegov obsežen latinski povzetek clanka o mariborskih benefi­cijih in beneficiatih v Casopisu za zgodovino in narodopisje iz leta 1973. Že pet let prej je kot prevajalec prvic nastopil v zbirki Iz anticnega sveta mariborske Založbe Obzorja. Prevedel in s spremno besedo ter opombami je opremil iz­dajo anticne anakreontike. Omenjenega leta 1973 je v isti zbirki izšel njegov prevod Propercijevih pesmi. Že dve leti prej je skupaj s Kajetanom Gantarjem poskrbel za izbor iz opusa pesnika iz Umbrije v zbirki Lirika Mladinske knji­ge. V osemdesetih letih je isti tandem v zbirki Iz anticnega sveta v slovenšcino prestavil še Teokritove idile. Neomenjeno ne sme ostati niti Mlinaricevo pedagoško delo na zgodovin­skem oddelku mariborske fakultete. Vrata tja so se mu sicer dokoncno odprla šele z demokraticnimi spremembami v Sloveniji, tako da se je na njej zaposlil leta 1990 in se kot redni profesor upokojil dvanajst let pozneje. Kot predava­telja ga niso cenili samo študentke in študentje, marvec je znal vednost o zgo­dovini ucinkovito posredovati najširšemu obcinstvu. Eden simpaticnih sadov njegovega zanimanja za zgodovino redovništva je denimo knjiga o kartuzijan-ski kuhinji, ki je nastala v soavtorstvu z uglednim slovenskim kuharjem Bori­som Kuharjem. Glede na izjemen opus je pokojni akademik v javnosti najbrž znan manj, kot bi si zaslužil. Mariborska univerza ga je pocastila z naslovom zaslužnega profesorja. Poglavitnemu preucevalcu svoje preteklosti se je poklonila tudi ma-riborska mestna obcina in ga imenovala za castnega obcana. Leta 1995 je bil izvoljen za (sprva izrednega) clana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V zadnjih letih so neutrudnemu proucevalcu virov zdravstvene težave na žalost preprecevale prav delo z njimi. Leta 2021 mu je na pragu pomladi umrla soproga, kar je bila ena tistih izgub, ob katerih clovek nehote pomisli, da Bog s tem, ko jo je k sebi poklical pred njim, ni ravnal prav. Ob njegovem slovesu od nas sem seveda žalosten, ker ne bom mogel vec od blizu opazovati njegovega zgleda pravega zgodovinarja. Obenem pa pomislim na njemu ljubega Proper-cija in v meni se oglasi upanje, da je sedaj zanj spet vse prav. Aleš Maver Univerza v Mariboru ales.maver@um.si Razprave DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.11-25 Sergej Valijev Tragicna lepota: o Sofoklovi Dejanejri UVOD Bolj kot se poglabljamo v Dejanejrino tragicno usodo, kot jo je upodobil Sofokles v svojih Trahinkah, bolj se lahko zavemo globine psihološkega uvida, s katerim nam osvetljuje to tragicno junakinjo, katere zgodba je odlocilno zaznamovana z nepremagljivostjo Erosa in nepopolnostjo clo­veškega poznavanja resnicnosti. Ženska, ki jo na zacetku tragedije spozna-mo kot pasivno in nevedno glede sveta izven obzorja svojega doma, bo v kljucnem trenutku usodno posegla v življenje svojega moža in ga za vselej izgubila v želji, da bi si ga ponovno pridobila. Pri tem pa se lik Dejanejre izmika vsakršnemu poenostavljenju: njenega dejanja ne moremo razume-ti le skozi prizmo pravnih kategorij, ampak ga moramo razumeti širše, na obzorju tragicne eksistencialne brezizhodnosti. To bom skušal pokazati v nadaljevanju, ko bom podrobneje predstavil nekatere kljucne trenutke nje­ne usode, prepletene s tragicno ironijo, bremenom odlocitve in tragicnim spoznanjem. TRAGICNA IRONIJA Dejanejra1 že takoj v prologu Trahink spregovori o svoji žalosti: »Pregovor sta­rodaven med ljudmi je, / da ni usode smrtnikov pred smrtjo / spoznati moc za srecno ne nesrecno. / A jaz še pred odhodom v Hades vem, / da moja težka je in žalostna.« (1–3)2 Vzrok njene nesrece so neprestane bojazni glede Hera-kla, ki je zaradi svojih junaških podvigov pogosto zdoma. Toda zdaj se, po­tem ko ji sin Hilos pove, da je slišal govorice, da je Herakles zapleten v boj z Evritom na Evboji, obicajnim skrbem zaradi tveganih odprav moža pridruži še drug strah, povezan z prerokbo, ki ji jo je pred odhodom zaupal Herakles in je napovedovala, da bo prav pri tem podvigu ali umrl ali pa po njem srecno živel (76–81). Nekoliko kasneje (155–74) izvemo še, da prerokba dodonskega prerocišca pravi, da se bo odlocilni dogodek zgodil petnajst mesecev po He-raklovem odhodu od doma, kar ravno sovpada z dogajalnim casom Trahink. Že v teh uvodnih verzih zacutimo poteze tragicne ironije. Dejanejra se ima za nesrecno, ne da bi vedela, da resnicna nesreca šele prihaja nadnjo. Zdaj je vsa v skrbeh zaradi tegob, ki jih prestaja Herakles med svojimi podvigi, a kmalu se ji bodo spodmaknila tla lastnega obstoja v spoznanju, da mož, ki ga je ljubila in zanj prestala toliko nemirnih ur, v resnici ni le njen. Dejanejrine besede v v. 82 »usoda se njegova zdaj odloca,« so vse prevec resnicne, toda De-janejra nima najmanjše slutnje o tem, da se bo prav prek nje prevesila tehtnica usode (..p.). V prologu se nam že razkrijejo nekatere bistvene poteze Dejanejrinega znacaja: to je nežna ženska, zvesta žena, katere smisel življenja je v ljubezni do moža in ki ni vajena posegati v zunanji svet – posebej znacilno se to kaže v tem, da se Dejanejra šele po nasvetu vzgojiteljice (49–60) odloci, da pošlje sina Hilosa poizvedovat glede oceta. 1 Za podrobnejši opis upodobitev (tako v literaturi kot na poslikavah keramike) posameznih pri­zorov zgodbe o Heraklu in Dejanejri pred Sofoklovo dramo prim. Lesky, Die tragische Dichtung der Hellenen, 207–208; Easterling, Sophocles: Trachiniae, 15; Kamerbeek, The Trachiniae, 2; Ca-rawan, »Deianira›s Guilt«, 191–201. Posebno pomembna pri tem sta fragment iz Heziodovega Kataloga žensk (Merkelbach in West, 78) in 16. Bakhilidov ditiramb. V Heziodovem fragmentu je omenjeno, da je Dejanejra Heraklu po Lihasu poslala zastrupljen hiton. Posebej zanimivo je, da je v tem fragmentu Dejanejra najprej oznacena kot .p.f..., razumna, preudarna, nato pa je za zastrupljeni hiton uporabljen glagol ... (v. 20, medij aor. ..sat.) »ravnam nespametno«, a tudi »zapeljem«, »škodujem« (prim. Il. 19.91) – kot namenoma dvoumen razume na tem mestu ta glagol Easterling, Sophocles: Trachiniae, 16. Prim. tudi Kamerbeek, The Trachiniae, 1–2. V 16. Bakhilidovem ditirambu (verjetno nastal le malo pred Trahinkami) pa najdemo opis Erosa kot nepremagljivega božanstva/dajmona (.µa... da.µ.., 24), ki je za Dejanejro osnoval pameten in mocno objokovan nacrt (p...da.... .fa.e / µ.t.. .p.f...., 24–25), kako bi si lahko s sta-rim Nesosovim »darom« ponovno pridobila Herakla (Campbell, Greek Lyric 212–14). S tem je Bakhilid že izrazil tisto, kar bo v Sofoklovi drami igralo odlocilno vlogo: nepremagljivost Erosa in usodno Dejanejrino zmoto (.µa.t.a). Brez dvoma pa je Sofokles v primerjavi s starejšimi viri v zgodbo o Heraklu in Dejanejri pomembno posegel, s cimer je lahko izoblikoval posebno dramsko napetost. 2 Slovenski prevodi verzov iz Trahink so vzeti iz prevoda B. Senegacnika v: Ajant. Trahinke. Filoktet. Tragicna ironija se še okrepi po nastopni pesmi zbora, ko se Dejanejra na zbor trahinskih deklet obraca z besedami, ki bodo kmalu kot težko breme legle nadnjo: »Trpljenje moje, zdi se mi, poznate / bojim pa se, da ve, neuke zdaj, / spoznate v lastni skušnji ga nekoc« (141–43).3 Dejanejra ponovno, kot v prologu, izraža bistveno nevednost glede sebe in svojega življenjskega polo-žaja. Ne ve, da je ona tista, ki je – ce njeno prihodnje trpljenje primerjamo s tistim ob zacetku drame – .pe...., neizkušena v trpljenju. Ona je tista, pred katero je nova izkušnja trpljenja, ki ji bo na trpek nacin razkrila njeno dote-danjo nevednost. Zdi se, da sel z novico o tem, da je Herakles zmagovito sklenil pohod nad Evbojo, razrešuje dramsko napetost: »Dejanejra, gospodarica! Prvi / z vestjo strahu te rešim. Vedi: sin / Alkmene živ je! Zmagovit žrtvuje / prvine v cast bo­govom zdaj domacim.« (180–84) Toda ta ..s.. (d.sp...a ....e..a, p..t.. ....... ..... se ..s.) je le navidezna.4 Ta ..s.., ki se pozneje izkaže le kot navidezna rešitev, kot utvara, v resnici še dodatno stopnjuje dramsko napetost. Rešitev, ki to ni, saj je lahko kot takšna za hip pojmovana le na obzorju smr­tnikov, odlocilno zaznamovanem z njihovim nepopolnim védenjem, vodi le še globlje v nerazrešljiv klobcic tragicne usode. Prav tako je tudi zborovo veselje v hiporhemi nad bližnjim prihodom Herakla, bodocega ženina,5 zgolj svetel blisk, »ki le temnejši noc stori, ko ugasne« (F. Prešeren). V kontrastu s skupino ojhalijskih jetnic, ki jih glasnik Lihas privede na prizorišce, še ostreje stopi v ospredje Dejanejrina navidezna sreca. V pogovo­ru z Dejanejro (225–328) Lihas tako prikroji resnico, da zamolci vse bistveno o ujetnicah in dogajanju na Evboji.6 Ta dekleta, ki jih je njen mož po zmagi zasužnjil na Evboji, v Dejanejri zbujajo veliko socutje, med njimi pa posebno pozornost zbuja Iola, h kateri se Dejanejra obraca v verzih 329–34. Ustavimo se za trenutek na tem mestu, kjer gre v bistvu za zacasen odklon od spozna­nja resnice, ki pa bo prav zaradi te zdajšnje utvare toliko bolj pretresljivo. Kot upraviceno poudarja A. Beck, je prav Lihasova laž o vzroku Heraklove bitke z Evritom in iz nje sledece Dejanejrino nepopolno poznavanje resnice glede ujetnic ustvarilo dramski prostor, v katerem je Dejanejra lahko izrazila svoje 3 Izredno pomenljiv je zakljucek verza, v katerem je izkušnja/trpljenje postavljena za temelj spoz­ nanja: µ.t. ..µ..... pa...sa. 4 O ..s.. je S. Goldhill, Sophocles and the Language of Tragedy, 15, upraviceno zapisal: »Lusis and its cognate vocabulary becomes a sign in Sophoclean theatre for the failures of human control, and ultimately for the only release that is inevitable and sure, that of death.« 5 Beseda µe.....µf.., »bodoci ženin«, skriva v sebi dvojno ironijo: po eni strani je prihodnja Heraklova nevesta lahko le Iola, po drugi strani pa se bo kasneje izkazalo, da je ta bodocnost lahko le bodocnost Heraklove smrti. 6 Podrobnejšo študijo tega Lihasovega zavajajocega govora podaja U. Parlavantza-Friedrich, Tä­ uschungsszenen in den Tragödien des Sophokles, 26–28. Za razmislek o Dejanejrinem znacaju je pomembno avtoricino opažanje, da Dejanejra v zmedenem Lihasovem govoru ne zazna pre­ vare, kar še dodatno potrjuje predstavo o njeni nevednosti glede zunanjega sveta in razmerij v njem. usmiljenje/socutje (...t..) z njimi.7 V trenutku socutja z Iolo je v njej videla tako rekoc mlajšo sestro, mlajšo sopotnico v trpljenju.8 Zato ker je dramski okvir ponudil Dejanejri možnost, da je lahko v polnosti izrazila svojo sposob­nost empatije, bo lahko gledalec kasneje še intenzivneje socustvoval z njo, ko se ji bo v spoznanju resnice zacel podirati svet. PRVO TRAGICNO SPOZNANJE Medtem ko Dejanejra misli, da se z nesrecnicami vraca v gotovost svojega doma, se njena predstava o resnicnosti pricenja neusmiljeno rušiti. Prek sla spozna (posebno znacilna je v tem položaju uporaba glagola µa.....: µ...., 336, in ..µ...., 337) resnico o Heraklovem zavzetju Ojhalije, ki jo je Lihas v svojem govoru spretno prikril. Resnicni razlog Heraklovega napada na Ojha­lijo je strast, ki ga je prevzela do princese Iole – do lepe jetnice, ki jo je Deja-nejra ravnokar sprejela k sebi domov. Zdaj je ona tista, ki si zasluži usmiljenje, saj je bil razdejan njen dom kot temeljni, notranji prostor odnosa med možem in ženo. Mož, za katerega jo je tako skrbelo, naenkrat ni vec zgolj njen (to bo najnazorneje izrazila v verzih 545–46). Preden nadaljujemo, se ustavimo za trenutek pri Dejanejrinem odzivu na to spoznanje, s katerim se spreminja njen bivanjski položaj. Po besedah sla je obstala v osuplosti (..pep...µ... ...., 337) – ne ve, kaj storiti, ne ve, na koga se lahko obrne v tako mocno spremenjeni situaciji.9 Nikakor iz nje ne govorita jeza ali ljubosumje, temvec strah in žalost. V pretresenosti ji poma­ga zbor, ko ji svetuje (387–88), naj znova izpraša Lihasa glede dogodkov na 7 Beck, »Der Empfang Ioles«, 14 in 16. Prim. v. 243, kjer Dejanejra ujetnice imenuje ...t.a., »usmiljenja, objokovanja vredne«. Kot upraviceno poudarja Winnington-Ingram (Sophocles, 332–33), Lihas laže bolj glede motivov Heraklovega napada na Ojhalijo kot pa glede samih dej­stev. Bolj kot za izmišljotino gre za prikrojitev dejanskega stanja. Upodobitev neposrednega srecanja med Dejanejro in Jolo je Sofoklova inovacija – srecanja ne najdemo ne pri starejšem Bakhilidu niti pri mlajših, a tudi na starejše vire oprtih mitografih Psevdoapolodorju in Diodo­ru Sicilskem. Po mnenju Carawana, »Deianeira’s Guilt«, 198, bi bil prav to lahko dokaz za to, da je Sofoklova upodobitev Dejanejre (in torej nastanek Trahink) poznejša od Bakhilidovega diti­ramba, s cimer bi bila ovržena teza avstrijskega klasicnega filologa F. Stoessla, da so Trahinke nastale po tem ditirambu. Ce bi se namrec Bakhilid zgledoval po Sofoklu, potem po Carawa­novem mnenju ne bi izpustil tako pomembnega motiva, kot je srecanje med Dejanejro in Iolo, ki poleg tega, da ustvarja dramski prostor za Dejanejrino socutje, pozneje tudi vpliva na njeno uporabo skrivnega sredstva. Težava takšne razlage je, da predpostavlja, da bi Bakhilid, ce bi omenjeni ditiramb ustvaril v casu po nastanku Sofoklovih Trahinkah, nujno sprejel Sofoklovo inovacijo. 8 Beck, »Der Empfang Ioles«, 16; Winnington-Ingram, Sophocles, 76–77. Ko bo Dejanejra kasneje dejala, da je Iolo trpljenje zadelo zaradi njene lepote, se bomo spet lahko zavedeli podobnosti med lepo ujetnico in njo samo, saj je v prologu (9–25) v spominu na boj med svojima snubcema Heraklom in strašnim recnim bogom Ahelojem opisala svoj strah, da bi jo slednji zasnubil in bi tako trpela zaradi svoje lepote (µ. µ.. t. ...... ..... ..e.... p.t.). 9 S podobnimi besedami (..pep...µ... f.ß., 24) je Dejanejra opisala tudi svoja obcutja med opazovanjem spopada med Ahelojem in Heraklom. Evboji. To je zelo znacilno za Dejanejrin znacaj, kolikor smo ga lahko spoznali do sedaj: sveta zunaj svojega doma ne pozna in ne zna delovati v njem, zato v svoji pasivnosti potrebuje nasvet drugega: v prologu ji je svetovala vzgojitelji-ca, sedaj zbor.10 Znamenja tega nepoznavanja sveta bi lahko iskali tudi v bolj oddaljeni preteklosti in njeno zaupanje umirajocemu Nesosu prav tako pripi­sali temu vzroku.11 Ce na zacetku ponovnega pogovora z Lihasom pri Dejanejri še zaznamo doloceno neodlocnost, ki jo, kot se zdi, zacuti sel (402–35) in poizkuša na­mesto nje Lihasa prisiliti k priznanju resnice, pa v nadaljevanju sama prevza-me vodenje pogovora in pred vse drugo postavi spoznanje resnice (prim. npr. 453: .... e.p. p.. t......). Predstavi se kot tista, ki ne beži pred neprijetni-mi spoznanji: »Kaj strašnega pa je spoznanje? Ni mar / moj mož že prej imel kopice drugih?« (459–60) Dejanejra Erosu priznava premoc nad smrtniki, in retoricno sprašuje, kakšen smisel bi imelo, ce bi se upirala temu, ki vlada tudi bogovom: »Kdor se ljubezni zoperstavlja / s pestjo kot boksar, pameti ni zdra­ve. / Ce še bogovom vlada ta, kot hoce, / ce meni – le zakaj bi drugi ženski ne? / Zato: ce grajala bi svojega moža/ za to bolezen, res bila bi blazna, / enako, ce to žensko: saj ni storila / nic grdega in ni mi škodovala.« (441–48)12 S svojo rhesis med verzoma 436 in 469 Dejanejra torej izraža željo, da bi od Lihasa izvedela vso resnico. Toda ta pogum pravzaprav zelo spontano iz­haja iz njene trenutne pretresenosti in njenega znacaja na sploh. Njena želja spoznati resnico je, tako se zdi, povezana s tem, da si Dejanejra v dialogu z Lihasom še vedno nekako skuša pojasniti vse, kar se je zgodilo, in se zavedeti novega, odlocilno spremenjenega položaja.13 Zato njenih besed Lihasu med v. 436 in 469 ne moremo imeti za preracunljivo zastavljen varljivi govor, Trugre­de, ampak bolj za glasno izreceno notranje preudarjanje in izraz njene pretre­senosti.14 Tudi v najtežjih trenutkih, v globoki pretresenosti, ki sledi spoznanju resnice, ostane Dejanejra prav tista plemenita Dejanejra kot predtem.15 V za-cetku naslednjega dejanja bo sicer res delovala v nasprotju s pravkar izreceni-mi besedami, toda to nasprotje lahko razumemo z ozirom na njeno sedanjo 10 Prim. Gardiner, The Sophoclean Chorus, 124; Riemer, »Chor und Handlung«, 96. 11 Pri cemer ne smemo spregledati dejstva, da je Dejanejra dovzetna za kentavrov nasvet predv­ sem zaradi ljubezni do Herakla, prim. Ryzman, »Deianeira›s Moral Behaviour«, 391. 12 Podobno vv. 491–92. 13 Prim. Lesky, Die tragische Dichtung der Hellenen, 211: »Aber wir legen in die Worte Deianeiras kaum zu viel hinein, wenn wir in ihnen die Frau hören, die zu sich selbst spricht, nach Fassung ringt und alles vor sich stellt, was ihr diese Fassung sichern könnte.« Prim. tudi zelo tehtna opa­žanja Winnington-Ingrama, Sophocles, 77–78, med drugim: »Deianira is still trying to make herself believe that the situation is after all tolerable for the woman she thinks herself to be.« 14 Za nasprotno mnenje prim. npr. Ryzman, »Deianeira’s Moral Behaviour«, 390. 15 Prim. Beckove besede, »Der Empfang Ioles«, 18, »Die Grundfesten des Hauses, des häuslichen Daseins der Frau sind ins Wanken geraten. Deianeira aber: sie bleibt, die sie war. Sie bewahrt und bewährt ihr Ethos. Ja, sie wächst.« pretresenost.16 V resnici ni treba predpostavljati nobenega pretvarjanja z njene strani, da bi trenutni položaj lahko doumeli s psihološkega vidika. Zdaj na­mrec še ni sposobna strniti svojih misli, kot bo to storila v naslednjem dejanju (v. 545–51), ampak govori v osuplosti.17 V okviru tega Dejanejrinega preudarjanja lahko razumemo tudi njeno va­bilo Lihasu (495–96), naj jo pocaka v hiši, da bi pozneje Heraklu odnesel njen dar. Sicer še ne vemo, kaj je ta dar, ko pa bomo to v zacetku naslednjega de­janja izvedeli, bomo lahko posumili, da se je že med pogovorom z Lihasom v njej porodila misel, ki jo bo uresnicila v nadaljevanju.18 Vendar pa bi pretira­vali, ce bi rekli, da je že v tem trenutku Dejanejra ta nacrt dokoncno sklenila. Tudi na tem mestu moramo njene misli razumeti v dinamicnem smislu: Deja-nejra si pojasnjuje nastali položaj in išce izhode iz njega – a dokoncno bo svojo odlocitev sklenila v naslednjem dejanju. ODLOCITEV IN DEJANJE Po zborski pesmi Dejanejra strne misli o svojem položaju v besedah, polnih žalosti: »Vendar: katera ženska mogla z njo bi / pod isto streho si moža deliti? / Lepota ena, vidim, se razcveta / in druga vene: rosni cvet oko / opija, od ve­lega se odvraca. / Zato bojim se, da bi Herakles/ ne bil moj mož, a mlajše bil bi moški« (545–51). Dejanejra je sicer vedela za Heraklovo prejšnjo nezvestobo, a primer z Iolo je bistveno drugacen. Ne da bi cutila sovraštvo do Iole, pa se zaradi nedavne­ga srecanja z njo vendarle živo zaveda privlacnosti njene cvetece mladosti in svoje nemoci, da bi si sprico nje Herakla pridobila nazaj (prim. v. 545–51). Zdaj lahko obcuti, da Herakles ne pripada le njej. Predvsem pa sta Heraklovo ravnanje in prihod Iole spodkopala temelje njenega doma. Iola je tista, ki bo Dejanejro nadomestila znotraj njenega doma.19 Prav v tem unicujocem po­ 16 Kirkwood, A Study of Sophoclean Drama, 113–14. 17 Menim, da njenih besed o Heraklovi pretekli nezvestobi ne moremo imeti za nacrtno zavajanje Lihasa s primerom, ki ni enak primeru Iole (tako trdi Carawan, »Deianira’s Guilt«, 203–204). S tem bi v danem položaju predpostavljali preveliko preracunljivost z Dejanejrine strani glede na njena trenutna obcutja. Podobno velja glede njenih besed o nepremagljivosti Erosa. Bolj kot za nacrtno zavajanje gre pri tem za Dejanejrino lastno notranje preudarjanje – ki pa na zavestni ravni še ne prinese dokoncne odlocitve. V naslednjem dejanju namrec deluje prav nasprotno od teh besed. 18 Lesky, Die tragische Dichtung der Hellenen, 211 in Kamerbeek, The Trachiniae, 117. 19 Prim. Kyriakou, The Past in Aeschylus and Sophocles, 379–80. Zanimivo je avtoricino opažanje, da Dejanejra nikoli ne izrazi strahu, da bi jo Iola nadomestila kot Heraklova zakonita žena in bi bili zaradi tega prikrajšani njeni otroci. Na podlagi tega bi lahko sklepali o dvojem: po eni stra­ni si Dejanejra svoje nesrece ne razlaga s pravnimi termini, morda tudi zato, ker je znacajsko pasivna in ji je pravna sfera življenja precej tuja; po drugi strani pa vidimo, da Dejanejra svojo nesreco doživlja zelo neposredno, kot živo obcutje in ne kot sad razumskega doumetja situacije s pomocjo legalisticnih pojmov – svojo nesreco torej dojema s cloveške, ne s pravne plati, ne kot okrnjenje pravic, ampak kot udarec njenemu življenju kot takemu. segu na obmocje, ki mu ne pripada, je Heraklova .ß..., ki v Dejanejri sproži usodni odziv, porojen iz ogroženosti temelja njenega življenja. Sredi tega brez­izhodnega položaja se Dejanejra odloci, da bo segla še po zadnjem sredstvu, ki ji preostaja, da bi si lahko ponovno pridobila Herakla. Dialog z zborom, ki sledi, si moramo ogledati nekoliko podrobneje, saj je bistveno zaznamoval te odlocilne trenutke. Dejanejra doma skriva kri ken-tavra Nesosa, o kateri ji je slednji tik pred smrtjo dejal, da ucinkuje kot lju­bezenski napoj (575–77), a pogled nanjo jo navdaja z dvomi (prim. 582–87). Noce biti kakor tiste ženske, ki se lotevajo predrznih dejanj in so v njenih oceh deležne sovraštva (t.. te t..µ.sa. st..., 583). Rece celo, da je pripravljena opustiti svojo namero, ce bi bila ta po mnenju zbora nespametna (586–87). Zbor na te besede odgovori zadržano, niti pritrdilno niti nikalno, in poudar­ja pomen zaupanja oziroma vzroka za zaupanje (p.st..) v dejanje.20 Ce nek-do lahko zaupa, da se bo njegovo dejanje dobro izteklo, potem je upraviceno mnenje, da se ni slabo odlocil. Toda Dejanejra se v odgovoru odmakne od zborovega vprašanja, ko pravi, da njeno pritrdilno mnenje/pricakovanje uspe-ha (t. µ.. d..e.., 590)21 izhaja iz zaupanja v dejanje, ne vpraša pa se, kaj je v resnici osnova za takšno zaupanje. Hkrati pa njene besede, da ni sredstva, ki ga bo zdaj uporabila, še nikoli preizkusila, kažejo na to, da v resnici dobro razume zborove besede in ve, kje je bistvena težava.22 Zato sicer razume temeljno po­anto zborovih besed, a vendar si jih poizkuša razložiti tako, da ustrezajo njene-mu hotenju. Naslednji odgovor zbora je kljucna tocka tega pogovora: »V de­janju je spoznanje! Saj le skušnja / te poduci, ceprav drugace misliš.« (592–93) Te zborove besede (.... e.d..a. ... d..sa.. .. ..d. e. d..e.. / ..e.., ..... .. ...µa, µ. pe...µ...) so v zadnjih desetletjih deležne nasprotujocih si inter-pretacij. Bistveno vprašanje je, kakšna je namera zbora: želi Dejanejro spodbu­diti k dejanju ali jo odvrniti od njega; ali pa le izreci splošno resnico, vodilo za pravilno ravnanje? Na kakšen nacin je torej treba razumeti stopnjevanje od De-janejrinega t. d..e.. do zborovega e.d..a.? Jebbovo stališce je, da je v tem ver­zu glavni nosilec pomena sedanji deležnik d..sa..23 Po njegovem mnenju zbor ne spodbuja neposredno k delovanju, temvec izreka splošno resnico o tem, da 20 Prim. Easterling, Sophocles: Trachiniae, 147. 21 Prim. Lefčvre, Die Unfähigkeit, sich zu erkennen, 15. Na tem mestu – ne pa tudi nujno glede v.592–93 – se mi zdi mnenje Carawana (»Deianira›s Guilt«, 211) upraviceno v delu, ki se tice Dejanejrinega razumevanja zborovih besed: »She [Dejanejra, op. p.] reasons from experience by a subjective standard: she focuses upon the intended happiness and the pattern of disap­pointment that meets her every hope. The chorus invokes an objective standard. They urge her to reason from actual consequences, not from the pattern of intentions /…/. But Deianira either cannot or will not look beyond the subjective view: however propitious a turn of events, for her the outcome is always a disappointment of her desires.« 22 Carawan, »Deianira’s Guilt«, 209. 23 Zato postavlja sledeci poudarek: »if thou wouldest know, thou must act«, Jebb, Sophocles, The Trachiniae, ad loc. brez dejanja ni gotovega védenja.24 Kamerbeekovo mnenje je podobno, le da še nekoliko bolj izpostavlja namenilniško povezavo med d... ter e.d..a., s cimer bi lahko šlo tudi za impliciten namig k delovanju, in verz razume na sledec na-cin: ... se d... .p.. e.s., s cimer sledi Mazonu: »Pour ętre sűr, il faut agir«.25 Toda od objave Solmsenovega clanka »...’ e.d..a. ... d..sa.: The me­aning of Sophocles Trachiniae« leta 1985 je na plodna tla med raziskovalci na­letela tudi interpretacija, da zbor od Dejanejre zahteva gotovost glede posledic njenega dejanja: dejanja se lahko lotiš, le ce si gotov glede njegovih posledic.26 V skladu s to razlago zbor torej bolj ali manj neposredno svari Dejanejro, da mnenje, prepricanje (t. d..e..) ne zadošca, temvec da mora vedeti z gotovo­stjo (e.d..a.).27 Toda tovrstno védenje bi si lahko pridobila le s preizkusom, ki pa ga ni nikoli opravila (pe... d. .. p..s.µ...s. p., 591). Ravno v tem, ker se je iz nepremišljenosti – brez gotovosti glede posledic in kljub zborovemu svarilu – odlocila za dejanje, je po mnenju nekaterih zagovornikov te interpre­tacijske linije njena krivda.28 Vendar je proti takšni razlagi, ki temelji na Dejanejrinem pomanjkanju iz­kušenj s sredstvom, ki ga namerava uporabiti, mogoce ugovarjati, da je takšen poizkus v danem položaju kratkomalo nemogoc. Dejanejra napoja ne more uporabiti na drugem kot na Heraklu, za to pa vse do sedaj ni bilo potrebe, saj je, kot receno, primer z Iolo bistveno drugacen kot prejšnji primeri Heraklove nezvestobe.29 Je mogoce, da se zbor ne zaveda, da v trenutnem položaju preiz­kus ni izvedljiv in kljub temu svari Dejanejro, da je treba imeti gotovo védenje, preden se odlociš za dejanje? Ce sledimo takšnemu razumevanju, potem de­jansko zbor trahinskih deklet postavljamo nad zgodbo, ki se odvija pred nji­hovimi ocmi, na mesto, od koder lahko podajajo moralna vodila brez ozira na konkretno situacijo. Toda zbor na vec mestih – kljub starostni in socialni razli­ki med Dejanejro in trahinskimi dekleti – izraža socutje z njo, iz cesar smemo sklepati, da se, vsaj v doloceni meri, zaveda težavnosti njenega položaja.30 Ce pa je tako, potem je zboru jasno, da bosta preizkus in resnicno dejanje mo-rala sovpasti in da je torej edina pot do spoznanja delovanje, zaradi cesar pri 24 Jebb, prav tam, ad loc.: »The Chorus do not say that she ought to make the experiment; but only that, until she does so, she can have no certainty.« 25 Kamerbeek, The Trachiniae, 137. 26 Kraus, »Bemerkungen zum Text und Sinn« 99–100. Prim. Solmsenov prevod verzov 592–93 (navedeno pri Lefčvre, Die Unfähigkeit, sich zu erkennen, 16): »But you must know if (when) you act.« Podobno Kraus v svojem prevodu Trahink (Die Trachinierinnen, 100): »Doch muß man wissen, wenn man handelt. Wenn du auch zu wissen glaubst, du weißt nicht, eh’ du es erprobt.« .... in e.d..a. v skladu s tem mnenjem torej nista povezana namenilno, ampak casovno ozi­ roma pogojno – gotovost glede posledic dejanja je razumljena kot pogoj za pravilno delovanje. 27 Lefčvre, Die Unfähigkeit, sich zu erkennen, 16. 28 Kraus, »Bemerkungen zum Text und Sinn«, 100: Carawan, »Deianira’s Guilt«, 209–11. Dejanejra zagreši t..µa, predrzno dejanje, prim. Lefčvre, Die Unfähigkeit, sich zu erkennen, 17. 29 Kyriakou, The Past in Aeschylus and Sophocles, 377. 30 Za mesta, kjer zbor socustvuje z Dejanejro, gl. op. 27 v clanku B. Senegacnika »Deianeira and her guilt«. njegovih besedah ne more iti za svarilo.31 To bi bilo težko verjetno tudi zaradi Dejanejrinih besed v nadaljevanju, ko prosi zbor, naj je ne izda (596–97)32, kar bi bilo težje razumljivo, ce bi jo zbor prej svaril, naj dejanja ne stori. Takšno stališce nam omogoca, da o Dejanejrini krivdi razmislimo na glo­blji ravni, kot pa da jo oznacimo zgolj za nepremišljenost. Dejanejra se sicer zaveda, da njena odlocitev za dejanje ne izhaja iz objektivne gotovosti glede posledic, toda to je položaj, v katerega je dejansko prisiljena. Dejanejra mora delovati, sicer se bo uresnicila grožnja in njen dom, ....., bo razdejan. Ce se zavedamo Dejanejrinega bivanjskega položaja, potem vidimo, da v resni­ci nima drugega izhoda, kot je delovanje. Strašne posledice tega dejanja nam bodo razkrile vso Dejanejrino brezizhodnost, ki se nahaja v bistvu njene tra­gicnosti.33 Dejanejra ni tragicna oseba preprosto zato, ker je ravnala nepremi­šljeno, temvec zato, ker je potisnjena v položaj, kjer mora nekaj storiti, a ne more ravnati na podlagi potrebne gotovosti.34 Z usodnim e.s.µes.a (v. 594), izvedeli bomo, tik pred prihodom Lihasa na prizorišce je njena odlocitev zapecatena. Kljub temu da se v njej pojavljajo dvomi, katerih utemeljenosti se zaveda, stori usodno dejanje: po Lihasu pošlje Heraklu hiton, v katerega je vtrla ljubezenski napoj – kentavrovo kri. Ženska, ki ni nikoli delovala v svetu, ženska, ki je bistveno zaznamovana s pasivnostjo, se odloci, da bo segla onkraj meja svojega doma, in se v odlocitvi za dejanje poda na njej povsem neznano podrocje – pri cemer si niti sama ni povsem go-tova, da to dejanje ni t..µa. 31 To bi bilo tudi skladno s tem, da ne Dejanejra ne zbor, nikdar kasneje, torej niti po tragicnem spoznanju o posledicah njenega dejanja, ne omenjata, da bi ravnala proti zborovemu nasve­tu, prim. Kyriakou, The Past in Aeschylus and Sophocles, 378. Da pri zborovih besedah ne gre za svarilo, velja tudi v primeru, da v zborovih besedah zaznamo neodlocnost glede odlocitve, kakor to mesto razume Riemer, »Chor und Handlung in den Tragödien des Sophokles«, 97 in 99, nasprotno pa meni Gardiner, The Sophoclean Chorus, 125, da zbor Dejanejri svetuje z odlocnostjo. 32 »A prosim vas: molcite. Ce je skrita, / celo sramota te ne osramoti.« 33 Ta brezizhodnost izvira, kot sem nakazal, iz Dejanejrine temeljne danosti, njene f.s... Zato njena krivda ne more biti pojmovana zgolj na ravni moralnega ali pravnega prestopka (nepre­mišljenost ali protizakonita uporaba ljubezenskega napoja – glede tega prim. Bowra, Sophocle­an Tragedy, 126–28), ampak na bistveno globlji ravni, na kateri Dejanejrina krivda preneha biti krivda v obicajnem pomenu. Prim. opažanje B. Senegacnika (»Deianeira and her guilt«, 38), ki to zelo dobro povzema: »Thus Deianeira does not transgress by her act the unwritten laws of nature; on the contrary, she commits it precisely because she follows these laws. She could only avoid the tragic outcome by going against her own human nature. Here lies the true source of her guilt and innocence: the source of her tragic beauty.« 34 Nasprotno Lefčvre, Die Unfähigkeit, sich zu erkennen, 24: »Ihre tj. Dejanejrina .µa.t.a ist ver­meidbar: Sie legt selbst die Kriterien dar, aufgrund deren sie die Anwendung des Zaubermit-tels hätte unterlassen müssen. Sie ist nicht in der Lage, ihr von Anbeginn an überstark durch Emotionen bestimmtes Verhalten gegenüber Herakles richtig einzuschätzen.« Toda to mnenje ni vzdržno, ce si predstavljamo Dejanejrin bivanjski položaj v celoti. Literarni zgodovinarji pri vprašanju tragicne krivde prepogosto izpostavijo le en vidik, ki je sicer pomemben, a ne more nadomestiti celotnega bivanjskega položaja tragicnega junaka. Glede tovrstnega kritiš­kega iskanja junakove krivde na preozkem obzorju je pomenljivo zapisal Winnington-Ingram (Sophocles, 75): » […] that nice apportionment of blame to which critics are so much more prone than dramatists.« Toda ali ni s tem, ko deluje v nasprotju s svojim znacajem, porušena eno­tnost njenega znacaja? Kako je lahko bojeca Dejanejra postala (pre)drzna De-janejra? A takšna sodba, ki bi izhajala iz dozdevno neprepricljive povezave Dejanejrinega znacaja z njenim dejanjem, bi – zagledana v preozke kriterije verjetnosti – spregledala bistvo njene tragicne usode. Kot je upraviceno za­pisal Winnington-Ingram, se ravno s tem, ko Dejanejra deluje v nasprotju s svojim prejšnjim pasivnim znacajem, najocitneje kaže njen obup.35 Neskla­dnost Dejanejrinega znacaja torej ni šibkost upodobitve, ampak, nasprotno, razkriva globino Sofoklovega psihološkega uvida. Kajti za to neskladnostjo se razkriva globlja Dejanejrina enotnost: vseskozi gori v ljubezni do Herakla – to je bil razlog njenih skrbi v zacetku drame in to je tudi razlog za njeno usodno odlocitev. Z usodnim dejanjem se je Dejanejra zapletla v eksistencialno protislovje.36 Malo prej (441–48) je trdila, da je popolnoma nemogoce kljubovati Erosu, zdaj pa sama pocne natanko to, saj želi spremeniti njegove poti. Prav s tem pa, ko kljubuje Erosu, se razkrije resnicnost njenih prejšnjih besed, da Erosu ni mogoce kljubovati – njeno kljubovanje je namrec utemeljeno prav v ljubezni do Herakla.37 Iz ljubezni se bori proti ljubezni – vse do usodnega konca, ko bo v svoji ljubezni ubila ljubljenega. Z navezavo na ta tragicni paradoks se lahko še enkrat ozremo k Dejanej­rinemu obratu iz pasivnosti k odlocilnemu dejanju. V omenjenem pogovoru z Lihasom se je odpovedala svojemu delovanju in priznala premoc Erosu. Toda to njeno resignacijo lahko razumemo tudi kot nekakšno nehoteno iz­rocitev same sebe nepremagljivemu božanstvu ljubezni. Prav iz te izrocitve in sprijaznjenosti z nepremagljivostjo ljubezni pa sedaj, in tu se tragicni pa-radoks še poglobi, izvira odlocitev za usodno dejanje: nepremagljiva moc Erosa se sedaj manifestira še drugace, kot je mislila, namrec tako, da jo po­tisne v dejanje. Sprijaznjenost z neuklonljivostjo Erosa torej ne pomeni, da je imuna na njegovo delovanje, ampak prav nasprotno, da postane njegovo orodje, ne da bi bil to njen namen. Kajti s tem, ko je Erosu priznala premoc, mu je hkrati priznala tudi svojo vdanost, ki se zdaj izraža v tem, da Eros de­luje prek nje in iz prej povsem pasivne ženske naredi žensko, sposobno tako drznega dejanja.38 35 Winnington-Ingram, Sophocles, 78: »The less characteristic the act, then the greater is the evi­ dence of her desperation.« 36 Tragicnost tega protislovja pa je ravno v tem, da je to protislovje zanjo v resnici neizogibno! 37 B. Senegacnik, »Deianeira and her guilt«, 38–39. Prim. tudi Carawan, »Deianira’s Guilt«, 205. 38 Misli, ki sem jih zapisal v tem odstavku, dolgujem prof. Branetu Senegacniku, ki mi jih je zaupal v osebni komunikaciji in dovolil, da jih objavim v tem clanku. DRUGO TRAGICNO SPOZNANJE Tišino po drugi zborski pesmi pretrga Dejanejrin krik, porojen v slutnji tra­gicnega spoznanja (663–64). Videla je namrec, da je košcek volne, s katero je vtirala kentavrovo kri v hiton, razpadel, kar je v njej porodilo zlo slutnjo (705–11). Prepozno je spoznala, kaj je v resnici storila. Tolažece besede zbora (v. 727–28), da je krivda tistih, ki so grešili nehote, manjša, se je ne dotakne­jo. Zavest o krivdi, ki prihaja nadnjo, je pregloboka: »Tako pac pravi, kdor ni v zlu udeležen / in ni gorja v življenju svojem skusil.« Sama je proti svoji volji postala t..µ.sa, ženska, ki je storila predrzno dejanje, o katerih je prej dejala, da jih sovraži (583). Dramska napetost se s prihodom Hilosa zaostri do skrajnosti. To je vrh napetosti, ki se mora razrešiti s tragicnim spoznanjem. Hilos ji razkrije resnico o njenem usodnem dejanju (774 isl.). Zdaj je jasno, da je morilka moža, moril­ka proti svoji volji, morilka iz ljubezni. Sama je storila tisto, za kar se je bala, da se bo pripetilo njenemu možu med njegovimi odpravami po svetu. Tragicno spoznanje lastne krivde požene Dejanejro v smrt. Vzgojiteljica, ki jo je opazovala v poslednjih trenutkih (899–946), poroca o tem, kako je tik pred smrtjo še zadnjic postlala zakonsko posteljo in izrekla svoje zadnje besede: »O moja spalnica, o postelja / zakonska – zbogom zdaj! Nikoli vec / ne sprejmeta me v sna narocje sladko.« Kraj Heraklove bližine je postal kraj bližine smrti. Iz Heraklove žene je postala Hadova nevesta. Kot je poudaril B. Seidensticker, samota spalnice simbolizira Dejanejrino notranjo in zuna­njo samoto.39 Pomenljiv je tudi nacin njenega samomora: življenje si vzame z mecem, tako kot Evridika v Antigoni (1301–1305).40 Mec spada k moškemu, 39 Seidensticker, »Die Wahl des Todes bei Sophokles«, 112. 40 Pri Diodoru Sicilskem, Bib. hist. 4.38.3 in (Psevdo)Apolodorju, Bib. 2.7.7. se Dejanejra obesi – prav drugacna upodobitev njene smrti pri Sofoklu nas upraviceno napeljuje na misel o poseb­ni, simbolni dramski vlogi samomora v Trahinkah. Prim. tudi Seidensticker, »Die Wahl des Todes bei Sophokles«, 112–114; Carawan, »Deianira‘s Guilt«, 219. Interpretacija Dejanejrinega samomora, ki jo je podala N. Loraux (Tragic Ways of Killing a Woman, 55), nima prave podlage v dramskem besedilu. Njena teza je, da gre pri opisu Dejanejrinega samomora za nacrtno pro-tislovje, ki kaže na dejstvo, da je Dejanejra, ceprav si je izbrala moški nacin smrti, ostala ujeta v mejah svojega spola. N. Loraux to mnenje utemeljuje na dozdevnem nasprotju med tem, da je Dejanejra pred smrtjo razkrila svojo levo stran (926), z mecem pa se je zabodla pod jetra (931), ki se nahajajo na desni strani. Rešitev, ki jo podaja N. Loraux, je, da se je Dejanejra zabodla tako pod jetra kot tudi v levo stran (morda ima pri tem v mislih vbod, ki bi segel z leve strani pod jetra?). Tej interpretaciji, ki predpostavlja, da je Sofokles v opis Dejanejrine smrti vpletel takšno besedilno zanko, lahko postavimo nasproti drugo, prepricljivejšo. P. Easterling v komentarju (Sophocles: Trachiniae, 191) k verzu 931 (p.e.... .f. .pa. .a. f...a. pep...µ....) ugotavlja naslednje: »poetic descriptions of anatomy tend to be vague; this probably echoes Od. 9.301 […] and means nothing more precise than ‘to her vitals’.« Sofoklu torej ne gre toliko za natancen anatomski opis mesta vboda, ampak za prikaz usodnosti tega dejanja, za prikaz smrtne rane, zadane »središcu življenja« v cloveku. To je še toliko bolj ocitno, ker poleg .pa. stoji tudi f..., ki je v grškem pojmovanju središce življenja. Neskladno bi bilo, ce bi bila ena beseda vzeta strogo anatomsko, druga pa simbolno. Prim. tudi besede sla v Ant. 1315 o samomoru Evridike, ki si je usodni udarec prav tako zadala .f. .pa.. Za uporabo besede f... pri Sofoklu prim. Sulivan, Sophocles’ Use of Psychological Terminology, 43–60. torej Heraklovemu predstavnemu svetu – v trenutku njene smrti je Herakles simbolno prisoten, je tako rekoc tisti, ki ji prizadene smrtno rano. Natanko takšno simbolno prisotnost drugega lahko vidimo tudi pri Heraklu: smrtno rano mu je zadal s kentavrovo krvjo natrt hiton, v katerem je simbolno pri­sotna Dejanejra. Zato lahko pritrdimo Seidenstickerju, ki je zapisal: »Junaka dvojne tragedije pogubita drug drugega, ubijeta pa se z orožjem, ki je znacilno zanju in za njun svet: z oblacilom in mecem, ki poleg tega pridobita tudi sim-bolen pomen. Herakles gori v Dejanejrini ljubezni, Dejanejro pa ubije surova Heraklova moškost.«41 Prepletena na ta simbolen nacin kaznujeta drug dru­gega, ne da bi to hotela: Herakles »gori« v Dejanejrini ljubezni, potem ko se je prekršil zoper nedotakljivost doma, Dejanejra pa podleže rani meca, potem ko je zagrešila usodno t..µa. Toda poudariti moramo, da je Dejanejrin samomor globlji od zgolj smrtne kazni, ki jo zada sama sebi. Je znamenje globokega obu-pa v položaju, ko je izgubila ves življenjski smisel.42 ZAKLJUCEK Vlogo Dejanejre v Trahinkah moramo razumeti v celoti njenega bivanjskega položaja, usodno zaznamovanega z nepremagljivostjo Erosa in nepopolnostjo cloveškega védenja. Le tako se lahko v polnosti zavemo dramske napetosti, ki jo Sofokles skrbno stopnjuje s tragicno ironijo, nenehnim poglabljanjem smi­sla izrecenih besed in z usodno odlocitvijo, dokler se ta napetost ne zaostri do skrajnosti in razreši v tragicnem spoznanju. Dve tragicni spoznanji zaznamu­jeta Dejanejrino usodo, pri cemer je prvo spoznanje tudi motivacija za drugo: spoznanje o resnicnem vzroku Heraklovega napada na Ojhalijo in spoznanje o tem, da je zadala smrtno rano njemu, ki je smisel njenega življenja. V lju­bezni je ubila ljubljenega – s tem se Dejanejrin obup zaostri do skrajne mere. Ne more si opraviciti za dejanje, ki ga je storila kljub vsem svojim pomisle­kom, besede opravicenja bo kasneje, ko bo že prepozno, zanjo našel le njen sin Hilos. Toda njenega dejanja ne moremo pripisati le nepremišljenosti in v tem iskati bistva njene krivde. Njena .µa.t.a je bistveno globlje povezana z njeno tragicno usodo, saj izvira iz njene temeljne bivanjske brezizhodnosti, 41 Seidensticker, »Die Wahl des Todes bei Sophokles«, 114: »Die beiden Helden der Doppeltragö-die stürzen sich gegenseitig ins Verderben, und sie töten sich mit den für sie und ihre Welt cha­rakteristischen Waffen: Gewand und Schwert, die zudem symbolische Bedeutung gewinnen. Herakles verbrennt in der Liebe Deianeiras, Deianeira stirbt an der brutalen Männlichkeit des Herakles.« 42 Ta obup je seveda tudi globlji od bremena javnega mnenja, glede katerega sicer Dejanejra ni ravnodušna (prim. v. 596–97 in 721–22), prim. Ryzman, »Deianeira›s Moral Behaviour«, 396. Težavnosti Dejanejrinega bivanjskega položaja, v katerem se je odlocila za usodno odlocitev, se bo Hilos zavedel prepozno (v. 935). Iz njegovih ust kasneje slišimo materino opravicenje: »Na kratko: v cisti želji je grešila. (v. 1136)« Herakles takšnega širšega razumevanja ženinega dejanja ni zmožen. ko v danem položaju v resnici ni mogla ne delovati. Še na edini nacin, ki ji je preostal, si je Herakla poskušala pridobiti nazaj – in ga s tem za vselej izgubi-la. Zato je Dejanejra resnicna tragicna junakinja, kriva brez krivde, postavlje­na v tragicni svet, kjer se resnicni smisel besed in dejanj razkrije šele, ko je že prepozno. Toda pri tem ne smemo spregledati dveh pomembnih stvari. Po eni strani se je prav prek Dejanejrine usodne zmote uresnicila božanska pre­rokba glede Heraklove smrti. Drama se bo sicer koncala brez opisa njegove apoteoze na Ojti in s tem izpostavila cloveški vidik Heraklovega trpljenja, toda atensko obcinstvo je zaradi svojega poznavanja nadaljevanja mitolo­ške zgodbe lahko slutilo, kaj se bo zgodilo s Heraklom, ko bo prestal pred­smrtne muke. Tisto, kar je bilo v oceh Dejanejre usodna zmota, je bilo torej v božanskem vzrocnem redu prehod k Heraklovi apoteozi. Po drugi strani pa, in to je verjetno še vecja odlika Trahink, Dejanejra prav na ozadju trp­kih udarcev usode zasije v svoji tragicni lepoti. Njena plemenitost, ki se kaže ob sprejemu ojhalijskih ujetnic, njena ljubezen do Herakla, zaradi katere v usodni odlocitvi seže prek meja svojega obicajnega sveta, in njene ganljive besede pred smrtjo razkrivajo globino njenega obcutenja lastne usode v teh tragicnih trenutkih. Predsmrtne solze, v katerih je skrito vse njeno življenje, so najlepši odsev njene tragicne lepote. Sergej Valijev Univerza v Ljubljani sergej.valijev@gmail.com BIBLIOGRAFIJA Primarni viri Campbell, D. A., izd. in prev. Greek Lyric: Bacchylides, Corinna, and Others, 4. zv. Loeb Clas­ sical Library 461. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1992. Easterling, P. E., izd. Sophocles: Trachiniae. Cambridge: Cambridge University Press, 2004. Frazer, J. G., izd. in prev. Apollodorus: The Library, 1. zv. Loeb Classical Library 121. Cam­ bridge, MA: Harvard University Press, 1921. Jebb, R. C., izd. in prev. Sophocles: The Plays and Fragments. Part V: The Trachiniae. Cam­ bridge: Cambridge University Press. 1902. Lloyd-Jones, H., izd. in prev. Sophocles: Antigone. The Women of Trachis. Philoctetes. Oedipus at Colonus. Loeb Classical Library 21. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1994. Merkelbach, R. in M. L. West, izd. Fragmenta Hesiodea. Oxford: Clarendon Press, 1967. Oldfather, C. H., izd. in prev. Diodorus Siculus: Library of History, Volume II: Books 2.35– 4.58. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1935. Sofokles. Ajant. Trahinke. Filoktet. Prevod Ajanta in Filokteta: K. Gantar. Prevod Trahink: B. Senegacnik. Maribor: Založba Obzorja, 2000. Sophokles. Die Trachinierinnen (Die Heimkehr des Herakles). Nemški prevod W. Kraus. Stuttgart: Reclam, 1989. Sekundarna literatura Beck, A. »Der Empfang Ioles. Zur Technik und Menschengestaltung im ersten Teile der Trachinierinnen«. Hermes 81 (1953): 10–21. Bowra, C. M. Sophoclean Tragedy. Oxford: Clarendon Press, 1944. Carawan, E.: »Deianira‘s Guilt«. Transactions of the American Philological Association 130 (2000): 189–237. Gardiner, C. P. The Sophoclean Chorus. A Study of Character and Function. Iowa City: Uni­versity of Iowa Press, 1987. Goldhill, S. Sophocles and the Language of Tragedy. Oxford: Oxford University Press, 2012. Kamerbeek, J. C. The Plays of Sophocles: commentaries. Part II. The Trachiniae. Leiden: E. J. Brill, 1959. Kirkwood, G. M. A Study of Sophoclean Drama. Ithaca, NY: Cornell University Press, 1958. Kraus, W. »Bemerkungen zum Text und Sinn in den Trachinierinnen«, WSt 20 (1986): 87–108. Kyriakou, P. The Past in Aeschylus and Sophocles. Berlin in Boston: De Gruyter, 2011. Lefčvre, E. Die Unfähigkeit, sich zu erkennen: Sophokles‘ Tragödien. Leiden: Brill, 2001. Lesky, A. Die tragische Dichtung der Hellenen. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1972. Loraux, N. Tragic Ways of Killing a Woman. Angleški prevod A. Forster. Cambridge, MA in London: Harvard University Press, 1987. Parlavantza-Friedrich, U. Täuschungsszenen in den Tragödien des Sophokles. Berlin: Walter de Gruyter & Co., 1969. Riemer, P. »Chor und Handlung in den Tragödien des Sophokles«. V: P. Riemer in B. Zim­mermann, ur, Der Chor im antiken und modernen Drama, 89–112. Stuttgart: J.B. Me­tzler, 1998. Ryzman, M. »Deianeira‘s Moral Behaviour in the Context of the Natural Laws in Sophocles’ ‘Trachiniae’«. Hermes 119 (1991): 385–98. Seidensticker, B. »Die Wahl des Todes bei Sophokles«. V: J. de Romilly, ur., Sophocle. Sept exposés suivis de discussions, 105–44. Entretiens sur l’antiquité classique 29. Ženeva: Fondation Hardt, 1983. Senegacnik, B. »Deianeira and her guilt«. Živa antika 53.1–2 (2003): 23–39. Sulivan, S. D. Sophocles’ Use of Psychological Terminology: Old and New. Ottawa: Carleton University Press, 1999. Winnington-Ingram, R. P. Sophocles: An Interpretation. Cambridge: Cambridge University Press, 1980. POVZETEK V clanku osvetljujem nekatere kljucne vidike Dejanejrine tragicne usode. Zacnem s pri­kazom Sofoklove uporabe tragicne ironije, ki izvira iz Dejanejrinega nepopolnega pozna­vanja smisla lastnih besed, in nadaljujem z opisom njenega prvega tragicnega spoznanja, ko se ob spoznanju resnicnega vzroka Heraklovega napada Ojhalije zamajejo temelji njenega življenja. V pretresenosti se kljub pomislekom odloci za usodno dejanje. Toda tega dejanja ne moremo imeti zgolj za nepremišljenost, temvec ga moramo razumeti na ozadju brezizhodnosti njenega bivanjskega položaja. Njeno drugo tragicno spoznanje, spoznanje o tem, da je v ljubezni zadala smrtno rano svojemu ljubljenemu, dokoncno utrdi obcutje brezupnosti, iz katerega Dejanejra vidi izhod le v smrti. A v njenih ganljivo upodobljenih trenutkih slovesa se lahko še enkrat zavemo tragicne lepote te ženske, ki ji je njena neomajna ljubezen paradoksno vzela smisel življenja. Kljucne besede: Sofokles, Trahinke, Dejanejra, tragicna ironija, tragicno spoznanje SUMMARY Tragic Beauty: On the Deianeira of Sophocles The article sheds light on several key aspects of Deianeira’s tragic fate. Beginning with a presentation of Sophocles’ use of tragic irony, which arises from Deianeira’s ignorance of the meaning of her own words, it continues by describing her first tragic recognition: her realisation of the true cause of Heracles’ attack on Oechalia, which shakes the founda­tions of her life. In her shock she decides on her fateful deed, which cannot be interpreted as mere thoughtlessness but must be considered in the broader frame of her hopeless existential condition. Her second tragic recognition, that is, recognition of the fact that she has inflicted out of love a mortal wound on her beloved, conclusively reinforces her feeling of hopelessness, from which she considers death to be the only exit. However, in her movingly depicted moments of farewell we can once again perceive the tragic beauty of the woman who is paradoxically robbed of the meaning of her life by her steadfast love. Keywords: Sophocles, Trachiniae, Deianeira, tragic irony, tragic recognition DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.27-48 Darja Šterbenc Erker Ovidijevi ljubezni Venera in Flora in preobrazba elegicnega žanra PREOBRAZBA ELEGICNE ZVRSTI V FLORINO ELEGIJO Ovidijevi Fasti so bili v moderne jezike prevedeni pozno, v slovenšcino pa še posebno pozno. To je odsev dejstva, da filologi v zvezi z »Rimskim koledarjem« dolgo niso imeli pravega razumevanja za avtorjeve literarne prijeme in za vpe­tost pesnitve v politicno-religiozni zgodovinski kontekst.1 Pricujoci clanek bo zato med drugim osvetlil preobrazbo elegicne zvrsti, kot se je je Ovidij lotil v Fastih. V tej pesnitvi Ovidij inovativno pripoveduje o miticnih izvorih prazni­kov in bogov, ki nastopajo v avgustejskem koledarju. V tej ajtiološki elegiji kot svoji najvecji pesniški ljubezni opeva dve boginji. Venero je že pocastil v svojih ljubezenskih elegijah,2 z opevanjem ljubezni in Venere pa je nadaljeval tudi v Fastih. Venera kot boginja ljubezni je za Ovidija zelo pomemben vir inspi­racije, saj se ji izredno ljubeznivo pokloni na zacetku cetrte knjige Fastov.3 A bralci, ki nadaljujejo z branjem cetrte in pete knjige, opazijo, da se Flora, bo­ginja cvetic in lahkotnega življenja, izkaže za boginjo, ki ji res velja Ovidijeva ljubezen in pesniška fascinacija. V pesnitvi o državnem koledarju si Ovidij kot ljubezenski pesnik na svojevrsten nacin prisvoji Floro in javni praznik flora-lij. Ovidij casti Floro kot zašcitnico nacina življenja in ustvarjanja, kot ga sam zaživi v Fastih. V znak svoje ljubezni do Flore je Ovidij poskrbel za edinstve-no preobrazbo ajtiološke elegije tako, da je v pesnitev vtkal številne teme in 1 Grošelj, Rimski koledar. Pricujoci clanek je nastal v sklopu raziskovalnega projekta »Imperij in preobrazba žanrov v rimski literaturi« (J6-2585), ki ga financira ARRS. Zahvaljujem se tudi Johnu Millerju, da mi je posredoval svoj neobljavljeni komentar k floralijam v Fastih. 2 O Ovidijevih Ljubeznih glej Marincic, Ovidij in poezija o ljubezni. 3 V nadaljevanju z Ovidijem oznacujem Ovidijev pesniški lik, razen v tistih primerih, v katerih kontekst jasno nakazuje, da je mišljen Ovidij kot empiricna oseba. elemente, ki so tipicni za rimski nacin praznovanja Florinega praznika.4 Raz­iskovalci rimske književnosti so že pokazali, da Ovidij v marsikaterem verzu elegicnih Fastov kopici epske elemente. Vendar vplivi drugih literarnih zvrsti prežemajo to ajtiološko elegijo še mocneje od epike.5 Predvsem vpliv gleda­lišca, tragedije in mima (mimus) temeljito preoblikuje stil pisanja in pesniko­vo podobo. V Fastih Ovidij na vec mestih izrecno govori o elegiji kot literarni zvrsti, ob tem pa pogosto namiguje na Floro kot zašcitnico nove oblike ajtio­loške elegije. FASTI: AJTIOLOŠKA ELEGIJA Ovidij opisuje prvih šest mesecev koledarja mesta Rim v elegicnih distihih, se pravi v ritmu, v katerem sta pred njim Propercij in Tibul opevala ljubezen, a tudi rimske praznike in kulturne znamenitosti.6 Latinski naslov koledar­ske elegije (Fasti) si je Ovidij izposodil od rimskega koledarja, vklesanega v marmor (fasti). Marmorne plošce s koledarjem so v casu Avgustove vla­davine (31 pr. n. št.–14 n. št.) zaceli postavljati tudi izven Rima. Posamezna mesta v rimskem cesarstvu so svojo lojalnost do cesarja izkazala tako, da so v svoje javne koledarje privzemala cesarske praznike.7 Bližnje mesto Pale­strina je zato v svoj koledar vkljucilo praznike mesta Rim, v katerih je bilo cedalje vec praznovanj v spomin na dosežke clanov Avgustove družine. Ve­rij Flak, ucitelj Avgustovih vnukov Gaja in Lucija Cezarja, je dal na forumu svojega rojstnega mesta Palestrina v polkrog postaviti marmorne plošce z mestnim koledarjem.8 Z velikimi crkami so zapisani koledarski simboli in kratice imen praznikov, v drobnem tisku pa so dodane Verijeve ajtiološke razlage praznikov. Nasproti koledarja je Verij Flak dal postaviti svoj kip, da bi proslavil sebe, ki je kot osvobojenec zaradi svojih pedagoških dosežkov prišel tako dalec, da je postal ucitelj obeh Avgustovih vnukov, ki sta bila nje­gova designirana naslednika. Ovidijevi Fasti so ajtiološka elegija, elegicni komentar h koledarju mesta Rim. Kot tak vstopa v dialog s palestrinskim koledarjem in s Kalimahovimi Izvori (A.t.a), elegicno pesnitvijo, ki je med drugim govorila o izvoru grških 4 Miller, »Breaking the Rules«, tematizira Ovidijevo širjenje meja elegije. 5 Vpliv epike: Heinze, Ovids elegische Erzählung; Miller, Ovid’s Elegiac Festivals; Newlands, Play­ ing with Time, 15; Robinson, Ovid’s Fasti, 229. Vpliv epike, burleskne komedije in mima: Miller, »Breaking the Rules«; Fabre-Serris, »Mime et élégie chez Ovide«. 6 O vzrokih za to, da Ovidij ni napisal vseh nacrtovanih 12 knjig Fastov, se pravi za vsak mesec po eno knjigo, glej Gantar, Ob soocenjih z Avgustovim režimom, 15. 7 Wallace-Hadrill, »Time for Augustus«, 223–27. 8 Suet. Gram. 17; Hernández, »The Roman Calendar«. Fragmenti koledarja so razstavljeni v Pa- lazzo Massimo, Rimski nacionalni muzej, inv. št. 14791, vendar ne v polkrogu kot prvotno. O ajtiološki razlagi floralij glej spodaj, razdelek »Fasti v Florinem znamenju«. ritualov in religioznih institucij. Kalimah v Izvorih slavi kraljico Bereniko II., ženo egiptovskega vladarja Ptolemeja III. Evergeta, kot svojo literarno me-cenko, ki ima tako izbrušen cut za poezijo, da izvrstno razume Kalimahove prefinjene literarne inovacije.9 V aleksandrinskem Musaionu (»hiši Muz«) so zbirali, katalogizirali in filološko ovrednotili vsa literarna dela iz celotnega gr-škega sveta. Ptolemejski kralji so vzpodbujali intelektualno življenje na dvoru v Aleksandriji, da bi pokazali, da se aleksandrinska literatura in kultura te­sno navezujeta na grško kulturo, a to tradicijo tudi preoblikujeta.10 Po vzo­ru te ucene književnosti so si rimski uceni pesniki (poetae docti) oblikovno in tematsko prisvajali grško literaturo, predvsem helenisticno iz Aleksandrije. Ta proces literarne adaptacije je bil izjemno kreativen, saj so teme in motive iz grške literature obogatili z rimskimi literarnimi in kulturnozgodovinskimi znacilnostmi. Avgustejski avtorji so ponosno poudarjali svojo identiteto kot Rimljani, vladarji imperija, kar poudari znani citat o usodi Rimljanov iz Ver­gilijeve Eneide (6.851): tu regere imperio populos, Romane, memento (»Pomni, Rimljan, da ti je namenjena oblast nad ljudstvi«). V Fastih je Ovidij posnemal predvsem Kalimahove Izvore (A.t.a) in jih obogatil z elementi iz Aratove pesnitve o astronomskih Pojavih (Phainome­na). V svojo pesnitev je vpletel tudi prvine iz predhodnih besedil rimskih pesnikov, ki so si ravno tako prisvajali grško in helenisticno poezijo. Poleg tega se tesno navezuje na Propercija, ki se sam predstavlja kot rimski Kali-mah (4.1.61).11 Glede na izbiro žanra, tj. ajtiološke elegije, ter glede na stil in ton se je Ovidij zgledoval zlasti po Propercijevi 4. knjigi. Propercij in Ovidij se ne odlikujeta samo po izjemno sofisticirani prepesnitvi motivov iz grške in helenisticne poezije, temvec tudi po humornih in mestoma ambivalen­tnih verzih, ki lahko asociirajo nešteto idej, ne da bi jih eksplicitno izrazili.12 Izobraženi rimski bralci, ki so bili ravno tako kot Ovidij izvrstni poznavalci grške in rimske literature, so z lahkoto prepoznali medbesedilne namige na literarne predloge in obcudovali rafiniranost, s katero jih je pesnik preo­blikoval. Preobrazba ni izjemno pomemben princip Ovidijevega pesništva samo v Metamorfozah, ampak tudi v Fastih. Obenem je ideja transformacije žanra pomemben poetološki princip, ki ga pesnik v tej ajtiološki elegiji te­matizira na vec mestih. V Fastih Ovidij vsebinsko in oblikovno sledi Kalimahovim Izvorom, tudi on lojalno pozdravlja Avgusta in njegovo družino ter navdušeno casti njiho­ve dosežke. Vendar med pesnitvama opazimo tudi velike razlike. Ovidij je v 9 Prioux, Callimachus’ Queens. O Kalimahovem idealu izpiljene, fine poezije, ki se tudi v poli­ ticnih kontekstih ne odreka intelektualisticni distanci, glej Marincic, Carmina docta, 63–71. 10 Hunter, Hellenismus, 249. 11 Miller Ovid’s Elegiac Festivals, 17–21. 12 Na Ovidijevo aluzivnost je opozoril Barchiesi, Speaking Volumes. O ambivalencah v Properci­ jevi poeziji glej Schrader, Gespräche mit Göttern, 147–96. Fastih, ki govorijo v navidez panegiricnem tonu, literarno preoblikoval kole­dar (fasti) mesta Rim tako, da je panegiricne in kulturnozgodovinske teme prepletel z eroticnimi pripovedmi in z znacilno elegicnimi humornimi prvi­nami (ioci). Eros prevladuje v ajtiologiji o bogu vrtov Priapu in nimfi Lotis na Bakhov praznik (1.393–440) in v ajtiologiji o Priapu in boginji Vesti na praznik boginje Kibele (6.319–44). Tudi ljubezenski trikotnik Herkul-Omfa­la-Favn je šaljiva ajtiologija, miticna razlaga, zakaj so luperki na praznik luper­kalij goli. Ovidij poudari, da je ta ajtiologija antiqui fabula plena ioci (»stara povest, zvrhana smeha in šal«, 2.304).13 Pesnik, ki je pred Fasti v elegijski obliki objavil Ljubezni (Amores), Umetnost ljubezni (Ars amatoria) in Zdravila za ljubezen (Remedia amoris), se tudi sam cudi žanrski preobrazbi, ki se dogaja pred njegovimi ocmi. V proemiju k dru­gi knjigi, ki je obenem posvetilo Avgustu, svoje elegicne verze nagovori takole: nunc primum uelis, elegi, maioribus itis: exiguum, memini, nuper eratis opus. ipse ego habui faciles in amore ministros, cum lusit numeris prima iuuenta suis. idem sacra cano signataque tempora fastis: ecquis ad haec illinc crederet esse uiam? (2.3-8) Prvikrat plujete zdaj, elegije, z mogocnimi jadri; pravkar bile ste, še vem, snopic neznatnih igrack. Saj ste mi stregle kot voljne služabnice mojih ljubezni v prvi mladosti, ko že prve sem stihe koval. Zdaj pa prav jaz opevam obrede in dni v koledarju: kdo bi si mislil, da k njim pot bo držala od tod?« V ospredju tega odlomka je proces pesniškega ustvarjanja. »Plutje po mor­ju« je metafora za pisanje elegije.14 Mogocnost jader Ovidijevega pesniškega »colna« namiguje na epske elemente, namrec na slavospev Avgustovim dosež­kom, zmagam, triumfom in drugim praznikom cesarske družine. To posvetilo Avgustu je bilo prvotno na zacetku Fastov, saj mu je Ovidij posvetil celotno pesnitev. Avgust je leta 8 n. št. Ovidija z relegacijo izgnal iz Rima v mesto Tomi ob Crnem morju, kjer je pesnik živel do svoje smrti.15 V izgnanstvu je Ovidij po Avgustovi smrti 19. avgusta 14 n. št. napisal novo posvetilo Germaniku, ki je bil dolocen za naslednika cesarja Tiberija. Germanikov triumf nad Germa­ni 26. maja 17 n. št. (Fasti 1.277–88; Tacit, Anali 2.41) je zadnji dogodek, ki ga Ovidij omenja v Pismih iz Ponta, zato sklepamo, da je kmalu zatem umrl. 13 Prim. Newlands, Playing with Time, 106. 14 Primerjaj Fast. 1.4.466; 2.3.863–64; 3.790; 4.18.729–30; Bömer, Die Fasti, 7–8. 15 Glede okolišcin Ovidijevega izgnanstva glej Gantar Ob soocenjih z Avgustovim režimom, 14–15. VENERA, OVIDIJEVA PRVA LJUBEZEN V FASTIH Proemij k cetrti knjigi Fastov je posvecen boginji Veneri, zašcitnici meseca aprila: ‘Alma, faue’, dixi ‘geminorum mater Amorum’; ad uatem uoltus rettulit illa suos; ‘quid tibi‘ ait ‘mecum? certe maiora canebas. num uetus in molli pectore uolnus habes?’ ‘scis, dea’, respondi ‘de uolnere.’ risit, et aether protinus ex illa parte serenus erat. ‘saucius an sanus numquid tua signa reliqui? tu mihi propositum, tu mihi semper opus. quae decuit primis sine crimine lusimus annis; nunc teritur nostris area maior equis. tempora cum causis, annalibus eruta priscis, lapsaque sub terras ortaque signa cano. uenimus ad quartum, quo tu celeberrima mense: et uatem et mensem scis, Uenus, esse tuos.’ mota Cytheriaca leuiter mea tempora myrto contigit et ‘coeptum perfice’ dixit ‘opus’. sensimus, et causae subito patuere dierum: dum licet et spirant flamina, nauis eat. (4.1–18) »Mati obojih ljubezni, hranilka, nakloni mi milost!«16 To sem zaprosil; zares v pevca je uprla pogled.»Kaj bi z menoj?« je vprašala. »Že tehtnejši ton si ubiral. Mar ti kak star vbodljaj žge dojemljivo srce?« »Sama veš zanj, boginja,« odvrnem. Ob žarnem nasmehu z njene strani se je svod, kakor bi trenil, zjasnil. »Zdrav ali ranjen, povej, sem kdaj zapustil tvoj tabor? Ti si moj cilj in nacrt, ti si moj vecni napor. Mlad sem pesnil mladostne igracke, nikomur škodljive, zdaj pa mi vprega tepta širšo dirkalno stezň: dnevom in njihovim vzrokom, odkritim v pradavnih analih, vzidu, zahajanju zvezd – njim je namenjen moj spev.Že sem prispel do cetrtega meseca – tvojega carstva; Venera, veš, da oba tvoja sva: mesec in bard.« Ganjena rahlo se mojih je senc dotaknila s kitęrsko mirto, rekoc: »Dokoncaj srecno zastavljeni trud!« Komaj zacutim dotik, razpro se mi praznikov vzroki, dokler še smeš in pihlja sapica, plavaj, colnic! 16 Ta verz je formalno vzporednica, vsebinsko pa preklic verza Ljubezni 3.15.11. V tej zadnji elegiji Ljubezni se Ovidij poslovi od ljubezenske poezije, Grošelj, Rimski koledar, 319–20. Ovidij poudari, da mesec april in on sam kot avtor oba pripadata Veneri. Pomladni mesec april je bil posvecen Veneri in Ovidij je Venerin, se pravi ljubezenski pesnik. Ovidij trdi, da ni nikoli zapustil boginjinega prapora, še naprej se vidi kot vojak v Venerini legiji vojšcakov, ki po aleksandrinskem vzoru pesnijo ljubezensko poezijo. Medbesedilna navezava na lastne ljube­zenske verze je ironicna, saj pesnik v Ljubeznih 2.9a.3 zatrjuje, da v boju ni zapustil Kupidovih praporov, v tretji knjigi pa pravi Veneri in Kupidu, naj njegov prapor odstranita z bojišca (Ljubezni 3.15.16).17 Vožnja s konjsko vprego je metafora, ki že od Pindarja naprej oznacuje proces pesniške kre­acije.18 V zgornjem odlomku Ovidij uporabi tudi glagol ludere, igrackanje, ki ga je že Katul pod vplivom aleksandrinske poetike uvedel kot poetolo­ško geslo.19 Obenem ima pisanje nove poezije ideološko komponento: gre za prisvajanje literature iz vsega imperija v imenu rimskega gospostva nad njim. Ovidij v zgornjem odlomku in drugod pogosto namiguje tudi na epske elemente Fastov: tu z omembo tehtnejših tem, drugod s podobo mogocnih jader pesniške jadrnice (Fasti 2.3: ... elegi, maioribus itis) in z oznako »vecje delo« (grandius ... opus, 4.948); oboje konvencionalno oznacuje epiko.20 Ovi­dij poimenuje svoje Faste (2.4.) exiguum opus, »drobno delo«, s cimer nami­gne na Kalimahovo filigransko poetiko v Izvorih (Aet. fr. 1 Pf.=Harder 1). Podoben poetološki pomen ima tudi distih, v katerem omeni potok v aricij­skem gaju: defluit incerto lapidosus murmure rivus: / saepe, sed exiguis hau­stibus, inde bibi (»Potok se spušca cez prod, vrvraje z nestalnim mrmranjem; veckrat od njega sem pil, vendar le droben srkljaj«, 3.273–74). Okolišcina, da gre za potok nimfe Egerije, ki je ljub Kamenam, rimskim Muzam, opozo­ri na metaliterarno vsebino tega distiha. Ovidijevi majhni požirki spomnijo na žanrsko napetost med obsežno, kontinuirano pesnitvijo, ki jo tokrat po Kalimahovem zgledu zavraca, in miniaturnimi epizodami, ki v njegovem primeru vsebujejo ajtiologije praznikov. Še bolj slikovito pa Ovidij vpletanje epskih elementov v elegijo ponazori v ajtiološki razlagi, zakaj luperki goli praznujejo luperkalije. Herkul si je v služ-bi pri lidijski kraljici Omfali na kraljicin predlog, da zamenjata obleke, nadel njeno žensko obleko in nakit: uentre minor zona est; tunicarum uincla relaxat, / ut posset magnas exseruisse manus. (»Vendar mu pas ne seže cez trebuh in sponke na haljah / mora zrahljati, da sploh roke na plan pomoli«, 2.321–22). Pentameter se zacne s spondeji in figurativno ponazori, s kakšnimi težavami se epski Herkul stisne v elegicni distih, ki ga vklepa v ljubezensko suženjstvo 17 Miller, »Breaking the Rules«, 246. 18 Glej Fantham, »Ovid, Germanicus«, 380. 19 Ludere in nugae opisujeta lahkotno igrackanje, pisanje pesmi. V Žalostinkah 4.10.1 se Ovidij predstavi kot tenerorum lusor amorum. O Katulovem aleksandrinskem programu glej Marin­ cic, Carmina docta, 57–78. 20 Miller, »Breaking the Rules«, 246–47. (seruitium amoris).21 Epski junak si v elegiji namesto orožja (arma) nadene zapestnice (armillae): fregerat armillas non illa ad bracchia factas,/ scindebant magni uincula parva pedes (»Tudi zapestnice zlomi, saj niso za take lopate, trakce premajhnih sandal strga ogromni podplat«). Herkul, oseba iz viso­kih literarnih zvrsti, kot sta tragedija in ep, mora svoje ogromne roke tlaciti v fine zapestnice in velika stopala (magni [...] pedes) v ženske sandale. To je moc razumeti tudi poetološko: teme iz epike, tragedije in komedije, v katerih je Herkul prominenten lik, je drobni elegicni distih v skladu z naravo zvrsti »komprimiral«. Kiterska mirta, s katero Venera Ovidija nežno poboža po sencih, spomni na mitološko izrocilo, po katerem je Venera, ki se je rodila iz morske pene (Fasti 4.62), prvic stopila na kopno na otoku Kitera. Na tem otoku je bilo po­membno svetišce Afrodite-Venere. Mirta je bila posvecena Veneri, ravno tako kot vrtnica (Pavzanij 6.24.7). Venera Ovidija s božanjem na prav ljubec nacin navdihne; nato se pesniku »odpre« in zacne pripovedovati ajtiologije, pove­zane z boginjo samo in z aprilom: Avgustovo miticno genealogijo, ajtiologi­jo imen Venere in meseca aprila. Opis spolnega prebujanja narave (!) (4.97– 106) spominja na nacin življenja, ki ga navdihuje boginja Flora. Julijski rod (gens Iulia) je razširjal legendo, po kateri naj bi bila Venera njegova prednica (4.124). Avgust se je te mitske genealogije oklenil in se še dodatno razglasil za sina pobožanstvenega Cezarja (divi filius), zato naj bi bil po dveh linijah fiktiv­ne genealogije Venerin potomec: po materi Atiji, ki je bila hci Cezarjeve sestre Julije (Svetonij, Avgust 4.1), in prek Julija Cezarja samega. Julijci so trdili, da naj bi bil Jul/Askanij, sin Venerinega sina Eneja, prednik njihovega rodu, ki naj bi potemtakem izhajal iz Troje.22 V ajtiologije Venere in aprila je vtkan tudi ideologem o trojanskem izvoru Rimljanov in ideja, da naj bi Trojanec Solimos dal ime Ovidijevemu rojstne-mu mestu Sulmoni. S tem mestom je povezan žanrsko pomemben namig na Ovidijevo pregnanstvo na skrajni rob rimskega imperija: Sulmonis gelidi, patriae, Germanice, nostrae. me miserum, Scythico quam procul illa solo est! ergo ego tam longe – sed supprime, Musa, querellas: non tibi sunt maesta sacra canenda lyra. (4.81–84). Hladni Sulmoni, Germanik, ki dom je mojih ocetov. Joj mi nesrece, kako dalec od Skitov leži! Tu, v tujini, v daljavi – a proc z žalostinkami, Muza! K svetim stvarem se slabo žalostna lira poda. 21 Robinson, Ovid’s Fasti, 229–41. Herkul in Omfala sta ljubezenski par, a to noc bosta prespala vsak v svoji postelji, ker nameravata naslednji dan žrtvovati bogu Bakhu; glej Fast. 2.327–30. Glej tudi komentar k Fast. 2.251. 22 Fast. 4.19–60, 39-40, 123–24; Liv. 1.3.2; Suet. Iul. 6.1; Grošelj, Rimski koledar, 320. Po prvi knjigi Fastov je ta nagovor Germaniku v nizu šestih knjig zadnja sled, da je Ovidij pesnitev v izgnanstvu posvetil svojemu novemu cesarskemu pokrovitelju.23 Na Germanika Ovidij naslavlja miniaturno žalostinko, v kateri opozorja na miticni izvor elegije iz tarnanja, elelele, »jojoj«. Nesrecni pesnik potoži, kako dalec od njegovega rodnega mesta je dežela Skitov, v kateri živi v pregnanstvu.24 Ukvarjanje z elegicnim žanrom, njegovimi mejami in s tem, da ga prežemajo elementi drugih literarnih zvrsti, je torej ena od številnih rdecih niti, ki prepredajo Ovidijeve Faste. FASTI V FLORINEM ZNAMENJU Zgodovinska dejstva o templju boginje Flore in kultu boginje Veste v Avgusto-vi hiši na Palatinu so pomembna za razumevanje literarnih podob obeh boginj v Fastih. Florino svetišce ob vznožju rimskega grica Aventina je požar v letu 31 pr. n. št. mocno poškodoval. Ceprav se je cesar Avgust v svojih Res Gestae (20.4) pohvalil, da je sam ali v sodelovanju z drugimi rimskimi državljani ob-novil 82 templjev v Rimu in ni spregledal nobenega, ki bi bil potreben obnove, je pricel obnavljati Florin tempelj precej pozno, ravno tako kot bližnje svetišce Cerere, Libera in Libere.25 Nedvomno je Avgust zacel z obnovitvenimi deli v znak sprave z bogovi, da bi pomiril prebivalce Rima, ki jih je pestila lakota. Prebivalstvo Rima je v letih 5–8 n. št. za lakoto veckrat trpelo zaradi težav z oskrbo z žitom, ki so bile posledica vojskovanja v Germaniji. Da bi javnosti predocil spravo z bogovi, ki naj bi bili povzrocili lakoto, je Avgust desetega av-gusta leta 7 n. št. v Vicus Iugarius posvetil oltarja Materi Cereri (Ceres mater) in Avgustejskemu Obilju (Ops Augusta).26 Avgust je posvetil Vesto, verjetno Vestin oltar in kip, v delu svoje hiše, ki ga je razglasil za javnega na prvi dan Florinega praznika, 28. aprila 12 pr. n. št. Ovidij svoje verze o posvetitvi Veste omenja kot »vecje delo« (grandius ... opus, Fasti 4.948), se pravi epsko tematiko v ajtiološki elegiji.27 Avgust je v koledar mesta Rim rafinirano vkljuceval praznike v cast sebi in cesarski družini, a v tem primeru se zdi, kot da bi bil želel s posvetitvijo Vestinega kulta v svoji hiši zasenciti prvi dan floralij. Povsem drugacen odnos do obeh boginj ima Ovidij, 23 Fantham, Fasti: Book IV, 106. 24 Skiti so bili ljudstvo naseljeno severno od Crnega in Kaspijskega morja vse do vzhoda Azije. Ovidij mocno pretirava, ko slika Tome kot barbarske, saj je bilo mesto helenizirano; glej Pieper, Polyvalent Tomi, 410. 25 Tacit poroca, da je z obnovo obeh svetišc zacel Avgust, ponovno pa je templja posvetil Tiberij, Ann. 2.49; prim. Miller, Flora, Ovid, and Augustus, 348; Šterbenc Erker, Religiöse Rollen, 75. Glede aedes Cereris, Liberi Liberaeque glej prav tam, 67–80. 26 Šterbenc Erker, Religiöse Rollen, 169. 27 Miller, »Breaking the Rules«, 252. Dan posvetitve omenja epigrafski koledar mesta Praeneste glej Degrassi, Fasti e Elogia, 133. ki v Fastih povelicuje Floro in opisuje dogodivšcine boginje Veste v komic­nih eroticnih ajtiologijah.28 Flora je bila boginja cvetlic in vrtov, njen praznik so Rimljani praznovali kar v dveh mesecih (Fasti 5.185–88), od 28. aprila do tretjega maja. Floralije (Floralia) so v aprilu praznovali z uprizarjanjem gle­daliških predstav (ludi scaenici), v majskih dnevih Florinega praznika pa so uprizarjali igre v Cirkusu (Fasti 5.189–90). Po vzoru Kalimahovih Izvorov se Ovidij predstavi kot pesnik, ki se pogovarja z bogovi, a ne z Muzami, kot se je njegov aleksandrinski vzornik, temvec z bogovi in boginjami mesta Rim. Flora pesniku sama pripoveduje, kako je iz nimfe postala boginja. Ker je bila lepa, jo je Zefir (Zahodni veter), takoj ko jo je prvic zagledal, zacel zasle­dovati. Flora pravi, da se je na vso moc trudila, da bi bogu ubežala, a grenko pripomni: fortior ille fuit (»vendar je bil premocan«, 5.202). Pripoved o tem, kako je Zefir posilil Floro, je napisana v stilu Terencijevih aluzij na posilstva, v katerih le skopi detajli namigujejo na spolno nasilje. Florina usoda obenem spominja na številna posilstva v Ovidijevih Metamorfozah. V Ovidijevi epski pesnitvi se številni olimpski bogovi v hipu zaljubijo v smrtnice ali nimfe in si z njimi brez pomislekov potešijo spolno slo.29 Charles Segal je v motivu posil­stva in reakcij na spolno nasilje v Metamorfozah prepoznal pomembno rdeco nit teh obsojanja vrednih miticnih dejanj: nacin, kako jih Ovidij opisuje, po­kaže, da so avgustejski bogovi nepravicni, nasilni in samovoljni.30 A Flora na­daljuje pripoved cisto v stilu rimske komedije, v kateri je že omemba posilstva nakazala, da se bo vse srecno koncalo s poroko.31 uim tamen emendat dando mihi nomina nuptae, inque meo non est ulla querella toro. (5.205–206) Potlej je svoje nasilje popravil in vzel me za ženo, V svojem zakonu prav res nimam nobenih pritožb. Zefir je poskrbel, da je Flora postala boginja (5.212). Ovidij sugerira vtis, da je bila Flora podobno kot druge posiljene nimfe za svoje trpljenje poplaca­na s preobrazbo v status boginje. Da je apoteoza v Fastih placilo za prestane bolecine, lahko sklepamo iz Karnine preobrazbe. Bog vrat Jan je posilil nim­fo Karno, vendar ji je za nasilje, ki ga je utrpela, poplacal tako, da ji je podaril 28 Glej opombo 48. 29 Apolon si poželi Dafne (1.525–56); Jupiter se polasti Kalisto (Met. 2.409–40). Arahne v tkalskem tekmovanju z Minervo v svojo preprogo vtke vec ljubezenskih dogodivšcin, v katerih so olim­ pijski bogovi prelisicili smrtnice. Jupiter privzame razlicne oblike, da bi se spolno združil z Evropo, Asterijo, Ledo, Antiopo, Alkmeno, Danajo, Mnemozino in Egino (Met. 6.103–28), glej zacetek naslednjega razdelka. 30 Segal, Jupiter in Ovid’s Metamorphoses, 92–95; primerjaj Hejduk, The God of Rome, 227–33. 31 Terencij v Evnuhu dejanje pred tem, ko Hajrea posili Pamfilo, opiše kot pripravo na poroko, Eun. 592-606; Philippides, Terence’s Eunuchus. oblast nad tecaji vrat: ‘ius pro concubitu nostro tibi cardinis esto: / hoc pretium positae virginitatis habe’ (»‘V dar, ker sva skupaj ležala, imej oblast nad tecaji, / ta v zameno naj bo, ker sem nedolžnost ti vzel’«).32 V tem distihu se Ovidij medbesedilno navezuje na Eneido (12.139–41), v kateri Jupiter najprej posili Juturno, nato pa ji bolecine, ki jih je utrpela, poplaca tako, da jo napravi za boginjo.33 Vergilij s to ajtiološko razlago posreduje obcutek, da so bogovi pra­vicni.34 Poleg tega Ovidij z motivom preobrazbe Faste tematsko povezuje z Metamorfozami in poudari, kako tesno se v njegovem poigravanju z žanrom prepletata obe literarni zvrsti, elegija in epika. Ovidij se spusti tudi v intermedialni dialog s koledarjem mesta Palestri­na (Fasti Praenestini), na katerem je Verij Flak ajtiološko razložil izvor floralij (28. april): Eodem die aedis Florae, quae rebus florentibus praeest, dedicata est proper ste­rilitatem fru[g]um.35 Na isti dan (sc. ko je bila posvecena Vesta v Avgustovi hiši) je bilo zaradi nero­dovitnosti žita posveceno svetišce Flore, zašcitnice vsega, kar cveti. Verij Flak je ajtiološko razložil identiteto boginje Flore kot zašcitnice cvetja, ki omogoca dober pridelek žita oziroma poljšcin. Ovidij je ta koledar poznal, zato tudi njegova Flora lahko razpolaga s tem znanjem; pravi na­mrec, da so cvetoca polja njena dota (Fasti 5.209). Iz jeze nad tem, da nima templja v Rimu, pa je rast na poljih ustavila tako (5.320, 5.312–30), da je pre­precila cvetenje. Podobno se je boginja Cerera, kot poroca mitsko izrocilo, razjezila in ustavila klitje semen in rast rastlin (Ov. Metamorfoze 5.477–86). Verijeva ajtiologija o ustanovitvi Florinega templja z namenom, da bi zausta­vili lakoto v Rimu, ima torej tesne pripovedne vzporednice z mitom o jezni boginji Cereri. Ker Ovidij iznajde svojo elegicno Floro glede na znacaj tradi­cionalne olimpijske boginje Cerere, povzdigne Floro v rang najvišjih boginj. Kot da bi Flora upoštevala ajtiološko razlago Verija Flaka, samo sebe opi­še kot iznajditeljico (p..t.. e..et..) semen pisanih cvetic in raznobarv­nega rastlinja. S ponosom poimensko poimenuje cvetlice, ki jih je vzgojila, 32 Ovidij zmotno izenaci Karno, zašcitnico cloveškega telesa, z Kardejo, boginjo vratnih tecajev, Grošelj, Rimski koledar, 343. Po vsej verjetnosti je Ovidij to napako zagrešil zato, da je lahko deifikacijo nimfe ajtiološko razložil kot dejanje boga vrat Jana. 33 Miller, »Breaking the Rules«, 250. 34 Še ena žrtev Jupitrovega posilstva je Io, ki jo najprej Junona preobrazi v kravo, nato pa jo Jupiter spremeni v boginjo Izido, Ov. Met. 1.747. Ko Junona laska Juturni, manipulira s trditvijo, da je ona zagovarjala njeno povzdignitev v božanski status, Verg. Aen. 12.145. 35 Degrassi, Fasti e Elogia, 113. O tem koledarju glej zgoraj razdelek »Fasti: ajtiološka elegija«. Fabbri, Mater florum, 21–66, interpretira Floro v duhu Verija Flaka predvsem kot boginjo poljedelstva. cvet (flos) hijacinte, narciso, Krokusa, Atisa in Adonisa.36 Ajtiologije o izvoru omenjenih cvetic je Ovidij podal v Metamorfozah, to pa le še krepi vtis, da je ajtiološko elegijo namenoma prepletel z vsebinami iz svojega epa o preo­brazbah.37 Zanimivo je, da Flora ljubimce, ki žalujejo, preobraža v cvetlice (flores). Medtem ko je v Metamorfozah Apolon tisti, ki v cvet hijacinte vpi­še glasove lamentacije ai ai, Flora v Fastih vzbuja vtis, da hijacintini cvetovi nosijo zapis žalostinke po njeni zaslugi: prima Therapnaeo feci de sanguine florem, / et manet in folio scripta querella suo (»Jaz sem prva ustvarila cvet iz krvi Terapnajca [Hiakinta]; / listic še nosi zapis tožb, izrecenih za njim«, 5.523–24).38 Spet je v ospredju žalostinka, miticni izvor elegije. Predvsem pa nas preseneti, da se Flora baha in si prisvaja avtorstvo cvetic, ki so v Meta-morfozah nastale z mocjo preobražanja, vendar Ovidij v tem epu vzgib za nastanek cvetic pripisuje drugim bogovom.39 OPLOJEVALKA FLORA IN SODELOVANJE BOGOV PRI SPOCETJU Flora se pobaha s svojo mocjo oplojevanja in trdi, da je ustvarila boga Marsa. Pripoved o Marsovem spocetju je šaljiva, Flora poudari silovito Junonino jezo in ljubosumje, ki sta olimpsko boginjo privedla do odlocitve, ki na prvi pogled deluje nespametno. Junona, žena boga Jupitra, je avgustejskemu obcinstvu do-bro znana po svoji jezi, ki sproži dogajanje v Vergilijevi Eneidi.40 Ovidij je v Metamorfozah opisal številne mite o Jupitrovih skokih cez plot.41 V Fastih Ju­nona Flori zaupa, da se jezi in je ljubosumna, ker je njen soprog Jupiter sam (!) spocel Minervo in jo rodil iz glave (5.231–32). Junonina jeza in ljubosumje 36 Ajtiologijo o tem, kako je vzcvetela hijacinta-Hiakint, je Ovidij vkljucil v Metamorfoze (10.162– 219): cvetovi hijacinte nosijo napis ai ai (»ojoj«, 10.215). Primerjaj preobrazbe Narcisa v narciso (Met. 3.339–510), Krokusa (Met. 4.283); Atisa v bor (Met. 10.103–105) in Adonisa v krvavordeco cvetlico (Met. 10.708–39). 37 Feeney v »Ovid’s Fasti and Metamorphoses« poudari interferenco epike in elegije v ajtiologijah v Ovidijevih Metamorfozah. 38 Apolon je po nesreci z diskom ubil Hiakinta, iz njegove krvi je vzklila perunika s crtastim vzor­cem na cvetnih listicih, ki je spominjal na AI ali na Y, zacetnico imena ........, prim. Met. 10, 215–16: ipse suos gemitus foliis inscribit, et AI AI / flos habet inscriptum, funestaque littera ducta est; Grošelj, Rimski koledar, 335. 39 Podobno kot Flora pretirava in se baha, tudi Ovidij na humoren nacin opisuje, kako se bog Jan v prvi knjigi Fastov (117–144) postavlja s svojo avtoriteto. Janovo bahaštvo obravava Hardie, »The Janus Episode«. Poleg tega Ovidij z intratekstualno ponovitvijo nos quoque (5.297–98); nos quoque templa (1.223–25) poudari, da je Florin portret bogov v sklopu ajtiologij floralij (Fast. 5.297-304) spesnil ravno tako ambivalentno kot karakterizacijo bogov, ki jo je položil v usta bogu Janu (Fast. 1.223-26). O intratekstualnosti v Fastih glej Heyworth, Intra- and Inter-Textu­alities in Fasti. 40 Temo Junonine jeze v Eneidi celovito obravnava Tomažincic, Memorem ob iram. Flora kriticno do bogov pripomne: ... et iustum praeterit ira modum (Fast. 5.304 »naš srd se spusti onkraj pra­vicnih meja«). 41 Glede Jupitrovih prešuštev v Metamorfozah glej opombo 29. parodirata podobo boginje v obeh avgustejskih pesnitvah. Junona Flori potoži o tem, da je mož zanemaril zakonske pravice in usluge svoje soproge (5.239) in si zaželi, da bi tudi sama neomadeževano (casta) spocela.42 Nadvse komic­no je, da Junona uporabi enega osrednjih izrazov Avgustove moralne in nra­vstvene prenove: castitas kot krepostnost, neomadeževanost. V Ovidijevi sati­ricno-ajtiološki elegiji torej tudi avgustejski bogovi uporabljajo moralizirajoce izraze, znacilne za diskurze, s katerimi je skušal tudi Avgust vplivati na tedanje moralne nazore. Flora zaupa Junoni, da ima oplojevalno cvetico v svojem vrtu, a jo je dobila zato, da bi lahko oplodila kakšno »jalovo kravo« (sterilem ... iu­vencam, 5.253). Vendar Junona nima nikakršnih zadržkov in odlocno zahteva, naj jo Flora oplodi. Morda boginje primerjava s kravo ne moti, saj je imela že v gršcini epitet ß..p.. (»kravjeoka«). Ovidij spretno uporabi besedo »jalovost« (sterilitatem) iz Verijeve ajtiologije floralij in jo vkljuci v Florino pripoved o tem, kako je pomagala Junoni k samooploditvi. S to inovativno intermedialno navezavo Ovidij Junono smeši: skrajno nespoštljivo zveni pripoved, kako je ta olimpska boginja spocela božanskega zašcitnika mesta Rim in boga, ki je imel v Avgustovem panteonu nadvse pomembno vlogo.43 V letu 2 pr. n. št je Avgust posvetil obširen tempeljski kompleks bogu Marsu Mašcevalcu (Mars Ultor), ki naj bi mu bil pomagal pri mašcevanju nad morilci Julija Cezarja. Ajtiolo­gije Florinega praznika so osrednja tema v prvem delu pete knjige Rimskega koledarja in predstavljajo protipol Marsu Mašcevalcu, ki dominira drugemu delu.44 Ovidijeva Flora torej ucinkuje kot protipol Marsu, ki je bil v Avgustovi religiozno-politicni legitimaciji zelo pomemben kot mašcevalec nad morilci njegovega »oceta« Julija Cezarja. Ajtiologije o sodelovanju bogov pri spocetju otrok Ovidiji v Fastih pri­poveduje v razigranem tonu in s satiricnimi poudarki. V peti knjigi beremo, kako je starcek Hiriej po vzoru Filemona in Bavkide v Metamorfozah (8.626– 94) obilno pogostil Jupitra, Neptuna in Merkurja (505–22). Zadovoljni z gosti­jo bogovi vprašajo starcka, cesa si želi, saj bi mu radi poplacali spoštljiv odnos (pietas), ki jim ga je izkazal. Hiriej bi rad po ženini smrti paradoksalno »ne­porocen vendarle oce bil« (‘nec coniunx et pater esse volo’, 530). Jupiter, Nep-tun in Merkur brž ugodijo starckovi želji tako, da pomocijo kožo žrtvovanega bika, Ovidij zamolci (aposiopeza), kako to napravijo, in nadaljuje, da na mo-kro bikovo kožo namecejo prst. Iz tega »zarodka« se je cez deset mesecev rodil sin, ki ga je Hiriej poimenoval po snovi, iz katere so ga bogovi spoceli, Urion (izpeljanka iz gr. ....., »uriniram«), a zacetni vokal naj bi v Ovidijevem casu 42 Minerva naj bi po miticnem izrocilu s šcitom v roki skocila iz Jupitrove glave: Fast. 3.841–42. 43 Schmitzer, Ovid, 156–57. Intermedialnost obravavajo prispevki v Dinter, Reitz-Joosse, Interme­diality and Roman Literature. 44 Newlands, Playing with Time, 104–105. Fabbri, Mater florum, 81, ki vidi Floro predvsem kot poljedelsko boginjo, razlaga Ovidijeve ajtiologije Flore povsem drugace, kot Ovidijev poskus pokazati Avgustu, da je sposoben pisati o bolj vzvišenih temah kot lusus amoris. zvenel drugace (Fasti 5.536), namrec Orion.45 Tudi Urion/Orion je postal bog, saj ga je boginja Latona povzdignila v ozvezdje (5.543–44). Ovidij se v Fastih rafinirano navezuje na humor iz rimskih satiricnih ža­nrov, komedije, satire in mima, ter ga obogati z znanjem iz ucenih helenistic­nih pesnitev o ozvezdjih46 in etimologijah imen. Ucenost in žanrske elemente iz starejše literature Ovidij pomeša, prežame drugega z drugim in jih vtke v novo elegijo v znamenju boginje Flore, v kateri prevladuje lahkotna lascivnost. FLORA, BOGINJA NEOBRZDANOSTI Ovidij zelo humoristicno preobrazi tradicionalno miticno izrocilo in pripove­duje ajtiologije na povsem nov satiricen nacin. V Faste nekako prenese nacin življenja, katerega zavetnica je Flora. Florine igre (ludi) so šaljive, kar razbere-mo iz uvodnega verza o floralijah, kjer pesnik boginjo invocira takole: ‘Mater, ades, florum, ludis celebranda iocosis’ (»Pridi, o mati cvetic, slave naj te igre ve­sele!«, 5.183). Osrednji element pri scenskih igrah, posvecenih Flori, je spro-šcena šaljivost in neobrzdanost: Quaerere conabar quare lasciuia maior his foret in ludis liberiorque iocus; sed mihi succurrit numen non esse seuerum, aptaque deliciis munera ferre deam. (Fasti 5.331–34) Skoraj bi že jo povprašal, zakaj na teh igrah kraljuje vecja razpašnost in bolj socen dvotip kot sicer, kar prešine me misel, da Flora ni strogo božanstvo, k njenim darovom vesel raj se izvrstno poda. Ovidij Floro opisuje kot lascivno boginjo mimov (mimi), šaljivih burk, v katerih je spolnost izrazito poudarjena.47 V cast Flori in Bakhu pesniki z ven­ci na glavi veselo pijejo vino in pesnijo o tem, kako jim je prelepa izbranka zaprla vrata pred nosom (5.335–46; 4.109–12). S tem ko Ovidij namigne na priljubljeni motiv rimske elegije, motiv zaljubljenca pred zaprtimi vrati (exclu­sus amator), ki poje podoknico, neke vrste žalostinko zaljubljenca pred za­prtimi vrati ljubice (paraclausíthyron), ponovno tematizira svojo izbiro lite-rarne zvrsti v Fastih. Tudi Ovidij je med pesniki, ki ponocujejo, se predajajo 45 Ceprav je ime Flora etimološko povezano z latinskim flos, cvetica, boginja trdi, da je bilo njeno ime prvotno Chloris, a je »grško ime zvok mi latinski skazil« (5.195–96); prim. Grošelj, Fasti, 335 in tudi naslednji razdelek. 46 Ovidij je crpal znanje o ozvezdjih ne samo iz Aratovih Nebesnih pojavov (Phaenomena), temvec tudi iz Eratostenovih Katasterizmov (Catasterismoi). 47 Wiseman, »Ovid and the Stage«, 293–99 bere Ovidijeve Faste kot poustvarjanje iluzije mima. vinu na gostijah in pišejo o ljubezni, zato poosebljena Tragedija v Ljubeznih (3.1.15–26) zahteva od njega incipe maius opus! »zacni vecje delo!«. Z vecjim delom Ovidij res pricne s Fasti, a v ajtiologije rimskih praznikov vplete veliko ljubezensko-eroticnih prigod. Opisuje Bakhovo slavje in praznovanje Kibeli­nega praznika (6.319–48) kot zelo podobna Florinemu prazniku, v obeh ajti­ologijah boga vrtov Priapa prevzamejo razpušceno rajanje, užitki pri gostiji in pitje vina v znamenju boga Bakha in Venere (1.395–97). Nocno uživanje Pri­apa tako razvname, da se vidno spolno vznemirjen skoraj polasti nimfe Lotis in boginje Veste.48 Ovidij poudari vidne znake Priapovega poželenja v zgod-bi o Lotis (1.437–38), v ajtiologiji o Vesti pa zgolj omeni, da je Priap rdeckast (6.319: rubicunde Priape, prim. 1.400) in s tem namigne na Priapov rdeci falus. Ker so eroticne ajtiologije v Fastih številne, bralci spoznajo, da je avtor svojo ajtiološko elegijo preoblikoval v Florino elegijo v znamenju mima. Upri­zoritve mimov, v katerih je bilo veliko eroticnih prizorov, so bile pomemben del praznovanja floralij: scaena leuis decet hanc: non est, mihi credite, non est illa cothurnatas inter habenda deas. turba quidem cur hos celebret meretricia ludos non ex difficili causa petita subest. (5.347–50) Flori so pravšnje razpašne predstave – verújte mi, ona ni izmed tistih boginj, kakšnim tragika gre. Niti ni težek odgovor, zakaj se na Florinih igrah vselej nagnete cel trop lahkih žena in deklet. V zvezi z »lahkotnim gledališcem« je uporabljen pridevnik leuis, kodi­ficiran izraz za elegijo. V Ljubeznih 1.1.19 in v Žalostinkah 2.331 poimenuje elegicne distihe »lahkotni ritmi«.49 V zgornjem odlomku pa Ovidij opiše Flo-rino gledališce kot sintezo elegicne in gledališke lahkotnosti. Flora bodri vse, naj užijejo mladost (353); prav takšno uživanje ima Ovidij v mislih, ko opisu­je svoj lahkoten nacin pesniškega življenja, ki ga živi na eskapisticen nacin v znamenju Bakha, Venere in Flore.50 Ovidijev avgustejski vzornik pri uživanju brez državniških obveznosti je Horacij, ki je samozavestno orisal svoj nacin življenja stran od vojaških in politicnih skrbi. Horacij je napisal prve tri knjige Pesmi (Carmina) v znamenju uživanja v danem trentuku (carpe diem!), brez 48 Priap in Lotis: Fast. 1.393–440 in Priap in Vesta: Fast. 6.319–44. Miller, »Breaking the Rules«, 249, poudari, da Floro Ovidij casti tako, da pripoveduje »lusty tales of Priapus and Faunus«. 49 V Ovidijevih Ljubeznih 3.1 se soocita personifikaciji Elegije in Tragedije. Ovidijeva Elegija ne hodi na koturnih kot Tragedija, ampak je podobna Flori, obe boginji utelešata elegicno cutnost in lepo dišita (Am. 3.1.7; Fast. 5.376); primerjaj Newlands, Playing with Time, 108–109. 50 Primerjaj Miller, »Breaking the Rules«, 251 o verzu, v katerem Flora svetuje uživanje življenja, ko je v polnem razcvetu (Fast. 3.353): »love poet‘s injunction carpe diem«. politicnih skrbi in obveznosti (3.8.25–28) in v znamenju boga Bakha (3.25). Ce primerjamo pesmi obeh avgustejskih pesnikov, opazimo, da se Ovidijev svet razpušcenega in lahkotnega uživanja od Horacijevega razlikuje po (še) bolj poudarjeni erotiki. V mimih so pri floralijah ženske vloge igrale igralke (mimae), ki so bile obenem tudi prostitutke.51 Po zakljucenem mimu je publika obicajno zahteva-la od igralk, da slecejo še tisto, kar je njihovo kožo zakrivalo v prizorih, ki so bili že tako polni eksplicitne spolnosti (ko npr. mož zasaci ženo in flagranti).52 Takšen striptiz ni bil v skladu s strogimi moralnimi prepricanji Katona Utica­na, zato naj bi nekoc na floralijah po koncu mima gledalci v njegovi prisotno­sti oklevali in niso zahtevali striptiza. Ko je Katon ugotovil, da je njegova mo-ralna integriteta vzrok za to, da si nihce ne upa v skladu z obicajem zahtevati, naj se igralke slecejo, naj bi bil zapustil gledališce.53 Anekdota prica, kako po­hujšljivo je ta obicaj floralij ucinkoval na zgodovinsko osebo, ki je gojila javno podobo neoporecnega in strogega moralnega cenzorja. Avgust pa je držo re-publikanskih cenzorjev pri obnovi rimskih nravi in morale zvesto posnemal. V pogovoru z Ovidijem Flora omeni deliciis nocturna licentia nostris »razpušcenost naših nocnih slavij« (367–68). Z deliciae Ovidij meri obenem na ljubezensko elegijo54 in na nocne spolne užitke, kar predstavlja odmik od Avgustovih »puritanskih« prizadevanj. Z zakonoma lex Iulia de maritandis ordinibus (»Julijski zakon o poroki stanov«) v letu 18 pr. n. št. in lex Papia Poppaea v letu 9 n. št. je Avgust senatorski in viteški sloj spodbujal k skle­panju legitimnih zakonskih zvez.55 Poleg tega je Avgustov zakon lex Iulia de adulteriis coe¨rcendis (»Julijski zakon o omejevanju prešuštev«) iz leta 18 pr. n. št. kriminaliziral prešuštvo znotraj senatorskega in viteškega stanu. Ka­zovanje prešuštva, ki je bilo do tedaj zasebni prestopek, je Avgust postavil v javno domeno. Ovidij je torej uradni rimski koledar preobrazil v niz eroticnih ajtiolo­gij. Eroticna elegija je imela v anticnem Rimu jasno prepoznavno politicno komponento: Ljubezenska elegija [se] provokativno odreka družbenemu angažmaju. Še vec: ljubezenska elegija sprevraca hierarhicna razmerja, ki so veljala v rimski družbi. Elegijski zaljubljenec zavraca vojaško službo, a se namesto tega kot vojak ljubezni udinja ženski (militia amoris). V slepi zaljubljenosti ga ne zanimajo ne politicne, ne ekonomske, ne spolne hierarhije; in vendar ni povsem nevtralen: 51 Newlands, Playing with Time, 108. 52 Sen. Ep. 97.8: Florales iocos nudandarum meretricum... (»razigrane floralije s prostitukami, ki se slacijo«). 53 Val. Max. 2.10.8. 54 Miller, »Breaking the Rules«, 251. 55 Mette-Dittman, Die Ehegesetze des Augustus; Wardle, »Suetonius on the Legislation of Augus­ tus«. Avgust je oba zakona preložil pred sredino leta 17 pr. n. št., prav tam, 190. naravnost izzivalno se odreka patriarhalni oblasti, ki mu kot svobodnemu rim-skemu moškemu pripada, in se kot »suženj v ljubezni« podreja ženski, imenova­ni Gospa (domina)... Elegijski »narobe svet« se prav nic ne sklada z avgustejsko ideologijo, kot jo propagirata Vergilij in Horacij.56 Svet floralij, mima, mimicnih igralk in eroticnih ajtiologij je bil vredno-tam, ki jih je Oktavijan propagiral, povsem nasproten, in to še preden si je dal podeliti castni naslov s sakralno konotacijo »Vzvišeni« (Augustus). V govorih proti Marku Antoniju je Cicero poveliceval Oktavijana in se distanciral od Antonija in njegove ljubice Kiteride. Izraz mima je v zvezi z njo uporabil kot zmerljivko.57 V objavljeni drugi Filipiki Ciceron kot »odvraten« prizor opisuje neko procesijo, v kateri so ljudski tribun in liktorji spremljali Antonija, rim-skega magistrata, inter quos aperta lectica mima portabatur, quam ex oppidis municipales homines honesti, obuiam necessario prodeuntes, non noto illo et mimico nomine, sed Uolumniam consalutabant (Filipike 2.58, »Vmes so na od­prti nosilnici nosili mimicno igralko. Pošteni možje iz municipijev, ki so po nuji prihajali naproti, so jo pozdravljali – a ne z zloglasnim imenom mimic­ne igralke, temvec kot Volumnijo«). Cicero je s tem prevzel osrednji element Oktavijanove negativne propagande zoper Antonija: ocitek »orientalske« de­kadence. Ker je bil poklic mimicne igralke tesno povezan s prostitucijo, je ja­sno, da ima mima v tem kontekstu negativen prizvok. V podobnem duhu je Oktavijan-Avgust svoje politicne nasprotnike, med njimi Antonija, pogosto skušal diskreditirati tudi na ravni slogovnih idealov. Svoj nacin preprostega in neokrašenega izražanja (aticizem) je prikazoval kot cisto nasprotje Antonije­vemu azijanstvu (bogato okrašenemu stilu govorništva), ki ga je oznacil za ne­razumljivega, Antonija pa za norca.58 Ciceronovo ocrnjevanje Oktavijanovega politicnega nasprotnika kot družabnika mimicne igralke posredno kaže, da se skupaj z Oktavijanom distancira od sveta floralij, od popularnih mimicnih predstav in od Flore. Flora sama pove, da je zašcitnica razcveta v clovekovi mladosti (5.273– 74); ko Ovidij to sliši, obcudujoce ostrmi: talia dicentem tacitus mirabar (Fast. 5.275, »s tihim strmenjem to sem poslušal«). Florin vpliv na avtorja je moc razbrati iz verzov, v katerih se v pogovoru s Floro neposredno opisuje kot nje­nega oboževalca; 56 Marincic, Ovidij in poezija o ljubezni, 152; Carmina docta, 68. O Ovidijevi opozicijski drži do rimske države glej Newlands, Playing with Time, 14. Horacij predvsem zvesto sledi Avgustovi propagandi o moralni obnovi rimske družbe, na primer v Carm. 3.6 podobno kot Avgust mo­ ralisticno obsoja nocno življenje Rimljanov, razuzdane plese, prešuštvo in podkupljivost. 57 Kiterida/Likorida, ljubica pesnika Galusa, ki je pri Avgustu padel v nemilost, je bila od 49 do 45 pr. Kr. Antonijeva ljubica; Marincic, Ovidij in poezija o ljubezni, 153. 58 Svet. Aug. 86.2; Cic. Phil. 3.21–22. Plutarh, Ant. 2.8 oznaci Antonijev stil za azianizem, ki naj bi ustrezal njegovemu pompoznemu in arogantnemu nacinu življenja. Avgust je pisal eleganten in preprost stil, Svet. Aug. 86.1. Primerjaj Dion. Hal. Stari govorniki (De veteribus oratoribus), praef. 1.5–7. sic ego; sic nostris respondit diua rogatis (dum loquitur, uernas efflat ab ore rosas): ‘Chloris eram quae Flora uocor: corrupta Latino nominis est nostri littera Graeca sono.’ (5.193–96) To sem jo prosil; tako se je prošnji odzvala boginja (zraven od ust ji je vel vrtnic pomladnih opoj): »Hloris nekoc sem bila, ki zdaj imenujem se Flora: potlej je grško ime zvok mi latinski skazil.« Ko Flora spregovori o svoji božanski identiteti, iz njenih ust zadiši po pomladnih vrtnicah. Zaljubljencem vonj iz ust ljubljene osebe diši, kar po­meni, da se Ovidij na Florino pripoved odziva kot »zaljubljenec«. Flora za­govarja fiktivno etimologijo svojega imena, prvotno naj bi se imenovala Chloris, izpeljano iz grškega ...... (zelen, svež, mladosten), a pridih »kh« v tej besedi naj bi se bil preobrazil v »f«. Ime Flora izhaja iz latinske bese­de flos, cvetlica, zato je ocitno, da Flora v tej etimološki ajtiologiji o fiktivni izpeljavi svojega imena iz grškega jezika poskuša napraviti svoje ime bolj žlahtno. Ovidijeve ajtiologije o Flori je Sandro Botticelli prelil v sliko Primavera (Pomlad), ki je zdaj na ogled v Galeriji Uffizi v Firencah. Na sredi slike stoji boginja Venera, desno od nje hodi Flora v rožasti obleki, ozaljšana z vencem cvetic na glavi in okrog vratu. Flora z roko sega v gubo na svoji obleki, da bi iz nje vzela cvetove vrtnice in jih posula po cvetocem travniku. Desno od Flore je Botticelli upodobil prvotno Floro, kakršna je bila pred svojo meta-morfozo v boginjo, se pravi nimfo Hlorido. Samo prozoren pajcolan zakriva prestrašeno Hlorido, ki gola skuša ubežati Zefirju, iz ust ji padajo vrtnice. Botticelli je na sliki spretno povezal Ovidijeve ajtiologije, a z majhnim pre­mikom: namesto Florinega dišecega daha poudari Hloridinega in tako na­kazuje, da kreativno nadaljuje Ovidijevo igro z navezavami na literarne pre­dloge, pri tem pa uvede povsem nove razlicice. Levo od Venere plešejo tri Gracije, ki poosebljajo žensko lepoto in gracioznost; te boginje so pomemb­ne v medbesedilni navezavi v zakljucku ajtiologij o Flori, ki ji je posvecen naslednji razdelek. FLORA KOT OVIDIJEVA PESNIŠKA INSPIRACIJA Da je Flora Ovidijeva poglavitna pesniška ljubezen in inspiracija, se razodene v zadnjih verzih o floralijah, takoj za tem, ko Flora poda ajtiologijo lova na sr­njad in zajce pri igrah v njeno cast v Cirkusu: omnia finierat: tenues secessit in auras, mansit odor; posses scire fuisse deam. floreat ut toto carmen Nasonis in aeuo, sparge, precor, donis pectora nostra tuis. (5.375–78) Že je koncala, korak okrenila v prosojne meglice, v zraku lebdel je le vonj – brž bi boginjo spoznal. Da bi na veke vseh vekov cvetela Nazónova pesem, prosim, boginja, nasuj svojih darov mi v srce! Ti verzi posnemajo »pecat« (sf.a...), s kakršnim so se pogosto zakljuceva­le grške in rimske pesniške knjige. V takem kratkem sklepnem besedilu pesnik spregovori o sebi in navede svoje ime, v rimski poeziji je to lahko rodbinsko ime ali vzdevek (cognomen).59 Posebej zato, ker pesnik svojo poezijo poimenuje s svojim vzdevkom, Naso, zlahka razumemo, zakaj ga boginja Flora silno privlaci. Naso, »Nosan«, se je v dišeco boginjo, ki je podobna Veneri, tako hitro zaljubil zato, ker s svojim imenom pravzaprav pooseblja cutilni organ voha.60 Florino dehtenje je izobražene rimske bralce in bralke lahko spomnilo na molitev, v ka­teri je Kalimah na zacetku Izvorov (fr. 7.13–14 Pf. = Harder = fr. 9 Asper) velel Gracijam, naj si ob njegove elegije obrišejo roke, natrte z dišecim oljem, in jih s tem napravijo nesmrtne (..a µ.. p.... µ...s.. .t.., »da ostanejo še mnogo let«, 13–14).61 Ovidij se je torej navezal na prizor, v katerem Kalimah tematizira ajtiološko elegijo kot literarno zvrst, ga poglobil in ga uporabil v novem, rim-skem kontekstu. Ob tem je medbesedilno povzel tudi prizor Vergilijeve Eneide (1.403–10), v katerem se v smrtnico preobražena Venera sinu Eneju pusti pre­poznati šele v trenutku slovesa, ko razlije okrog sebe svoj božanski vonj.62 Poleg tega se v zakljucku ajtiologij o floralijah Ovidij medbesedilno navezuje na »pe-cat«, ki ga je vtisnil svojim eroticnim elegijam: inbelles elegi, genialis Musa, ualete, post mea mansurum fata superstes opus! (Ljubezni 3.15.19–20) To je slovo, elegije spokojne in muza prešerna – ve pa živite naprej, onkraj usodnega dne.63 59 Miller, »Breaking the Rules«, 252. 60 Primerjaj Barchiesi, The Poet and the Prince, 134; Pasco-Pranger, Founding the Year, 171; Chiu, Roman Identity in the Fasti, 158–72; Miller, Flora, Ovid, and Augustus, 345 in 355. 61 Glede težavnega mesta, v katerem je po vsej verjetnosti mišljeno, naj Gracije obrišejo svoje di­šece roke s papirusnim zvitkom Kalimahovih elegij in ga tako odišavijo, sledim prevodu, ki ga je predložil Asper, Kallimachos: Werke. Tudi Fred Porta in Meagan Ayer prevajata v tem smislu »and wipe your anointed hands on my elegies«, https://dcc.dickinson.edu/callimachus-aetia/ preface). Primerjaj tudi Chiu, Roman Identity in the Fasti, 172. 62 Enej se pritoži, da ga je mati Venera prevarala. Primerjaj tudi Miller, Flora, Ovid, and Augustus, 355–56. 63 Prevod Marko Marincic. Tudi ta sklepni distih Ovidijevih Ljubezni povzema ravnokar omenjeno Ka­limahovo prošnjo Gracijam, naj njegovi poeziji namenijo nesmrtnost. Pecat, ki zakljuci ajtiologije o floralijah, je dramaticna samo-upodobitev pesniškega lika: Ovidij prosi Floro, naj posuje njegove prsi (pectora) s svojimi darovi, cvetlicami. S številnimi pripovedmi o preobrazbah v cvetice (flores) v Metamorfozah in v opisih Florinega kraljestva rož v Fastih si je Ovidij željo pod Florinim vplivom pravzaprav izpolnil sam. Izrecno si tudi zaželi, da bi njegova pesem ali celo-ten pesniški opus vecno »cvetela«.64 Floreat je tu mišljen kot »naprej biti slaven, bran«, obenem pa spominja na Florin nasvet, naj ljudje uživajo življenje, takrat ko je v polnem razcvetu (Fasti 5.353).65 Beseda precor (prosim, molim) nas spo­mni, da je v metapoeticnem slovesu od Flore prisoten tudi namig na Kalimaho­vo molitev h Gracijam. Ovidijeva molitev obenem spominja na zadnjo besedo Metamorfoz: vivam! (»živel bom«, (15.879),66 v kateri samozavestno napove, da bodo njegovo poezijo brali in recitirali na veke vekov povsod, kjer se razteza rimski imperij. Geografski obseg pesniškega vpliva je pogojen z obsegom impe­rija, izrocilo tega imperija pa Ovidijevim pesmim omogoca nesmrtnost. Ovidi­jeva drzna napoved se je uresnicila, še vedno beremo in razlagamo njegovo lju­bezensko in ajtiološko poezijo, ki prica o pesnikovi ljubezni do Flore. ZAKLJUCEK Ena osrednjih tem Fastov je preobrazba literarne zvrsti. Ovidij se z žanrom poi-gra tako, da ajtiološko elegijo preprede z motivi, ki jih crpa predvsem iz aleksan­drinske poezije in iz Kalimahovih Izvorov. Obenem se neposredno posveca pro-cesu svojega pesniškega ustvarjanja in znacaju literarne zvrsti, ki jo med drugim obogati z motivi, povezanimi s Floro in z radoživim razpoloženjem v znamenju te boginje. Invencijo boginje Flore v Fastih prežema veselje pesniškega lika nad sprošcenim in veselim življenjem, nad nocni užitki in nad pisanjem elegij. Ovidij svojo ajtiološko elegijo pod Florinim vplivom preobrazi tudi tako, da v Fastih še vedno vztraja v tematskem registru ljubezenske elegije, znacilnem npr. za Lju­bezni. Med Metamorfozami in Fasti je torej globoka žanrska napetost, povezana tudi s tem, da se Ovidij v Fastih, cetudi gre za ajtiološko pesnitev o javnem ko­ledarju mesta Rim, v veliki meri vraca k svoji mladostni eroticni elegiji. Ovidij v Fastih ljubi Floro, takoj za njo pa Venero, boginjo ljubezni, ki je bila pesnikova pokroviteljica od Ljubezni naprej. Ravno tako kot so Metamorfoze posvecene pre­obrazbam, tudi v Fastih Ovidij pripoveduje o preobrazbah: Hlorida se spremeni 64 Carmen lahko razumemo kot sinekdoho za Ovidijev celoten pesniški opus, podobno kot v za­ kljucnih verzih Metamorfoz. O pesnikovi psevdo-dramski samoupodobitvi v Ljubeznih glej Marincic, Ovidij in poezija o ljubezni, 163. 65 OLD 7b; primerjaj Lucr. 1.124: semper florentis Homeri. 66 O nesmrtnosti Ovidijevega dela glej Gantar, »Ovidijeva poezija«, 17–18. v Floro, Urion v Oriona. Ovidij se malce ponorcuje iz apoteoz in jih preoblikuje v ironicne ali humorne ajtiologije. Podobno kot Ljubezni in Umetnost ljubezni so tudi Fasti izraz politicnega odmika od Avgustovih moralisticnih vrednot in nra­vstvene zakonodaje, ki je napravila prešuštvo za kaznivo dejanje.67 Ovidij distan­cirano opisuje krepostno (casta) boginjo Vesto in obenem kot zaljubljenec slavi lascivno Floro. Rezultat Ovidijevega elegicnega prisvajanja koledarja mesta Rim je avgustejski koledar mesta Rim, zavit v šopek elegicnega cvetja. Darja Šterbenc Erker Humboldtova univerza v Berlinu in Univerza v Ljubljani darja.sterbenc.erker@staff.hu-berlin.de BIBLIOGRAFIJA Asper, Markus. Kallimachos: Werke. Griechisch und deutsch. Izdal in prevedel Markus Asper. Darmstadt: WBG, 2004 Barchiesi, Alessandro. The Poet and the Prince: Ovid and Augustan Discourse. Berkeley, London: University of California Press, 1997. ——. Speaking Volumes. Narrative and Intertext in Ovid and Other Latin Poets. London: Duckworth, 2001. Bömer, Franz. izd. Die Fasten 2. Prevod in komentar Franz Bömer. Heidelberg: Carl Win­ter, 1958. Chiu, Angeline. Ovid’s Women of the Year: Narratives of Roman Identity in the Fasti. Ann Arbor: University of Michigan Press, 2016. Degrassi, Attilio. Inscriptiones Italiae Academiae Italicae 13, Fasti e Elogia, Fasc. 2. Rome: Libreria dello Stato, 1963. Dinter, Martin in Reitz-Joosse, Betina, ur. Intermediality and Roman Literature. Trends in Classics 11.1. Berlin, New York: de Gruyter, 2019. Fabbri, Lorenzo. Mater florum: Flora e il suo culto a Roma. Firence: Leo S. Olschki, 2019. Fabre-Serris, Jacqueline. »Mime et élégie chez Ovide: un héritage propertien?« V: La thea­ tralité dans l’oeuvre ovidienne, ur. Isabelle Jouteur, 233–48. Nancy: De Boccard, 2009. Fantham, Elaine. Ovid. Fasti. Book IV. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. ——. »Ovid, Germanicus and the Composition of the Fasti.« V: Oxford Readings in Ovid, ur. Peter Knox, 373–414. Oxford: Oxford University Press, 2006. Feeney, Denis C. »Forma manent facti (Ov. Fast. 2.379): Aetiologies of Myth and Ritual in Ovid’s Fasti and Metamorphoses.« CJ 115 (2020): 339–66. Gantar, Kajetan. »Ovidijeva poezija ob soocenjih z Avgustovim režimom.« Clotho 1.1 (2019): 9–20. Grošelj, Nada, prevod in spremna beseda. Rimski koledar. Ljubljana: ISH, 2009. Hardie, Philip. »The Janus Episode in Ovid’s Fasti.« MD 26 (1991): 47–64. 67 Prešuštvo Venere z Marsom opisuje Ovidij v Umetnosti ljubezni 2.561–600, kjer provokativno svetuje ocividcu prešuštva, bogu Soncu, naj se sam okoristi s tem, da bi lahko zamolcal to, kar bi po lex Iulia de adulteriis moral porocati avtoritetam, in naj zahteva od Venere dar (munus) v zameno za svoj molk (prav tam 2.575–76). Heinze, Richard. Ovids elegische Erzählung. Leipzig: Teubner, 1919. Hejduk, Julia Dyson. The God of Rome: Jupiter in Augustan Poetry. Oxford: Oxford Uni­versity Press, 2020. Hernández, Julia C. »The Roman Calendar as an Expression of Augustan Culture: An Ex­amination of the Fasti Praenestini.« Chrestomathy: Annual Review of Undergraduate Re­search, School of Humanities and Social Sciences, College of Charleston 4 (2005): 108–23. Heyworth, Stephen J. »Some polyvalent Intra- and Inter-Textualities in Fasti 3.« V: Intra-textuality and Latin Literature, ur. Stephen Harrison, Stavros Frangoulidis in Theo­dore D. Papanghelis, 273–87. Berlin, Boston: 2018. Hunter, Richard. »Hellenismus.« V: Einleitung in die griechische Philologie, ur. Heinz-Günther Nesselrath, 246–68. Stuttgart, Leipzig: Teubner, 1997. Marincic, Marko. »Ovidij in poezija o ljubezni.« V: isti, Ovidij, Ljubezni, 143–72. Lju­bljana: Mladinska knjiga, 2006. ——. Carmina docta: Katul in nova poezija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2018. Mette-Dittmann, Angelika. Die Ehegesetze des Augustus: Eine Untersuchung im Rahmen der Gesellschaftspolitik des Princeps. Stuttgart: Franz Steiner, 1991. Miller, John F. Ovid’s Elegiac Festivals: Studies in the Fasti. Frankfurt am Main: Peter Lang, 1991. ——. »Breaking the Rules: Elegy, Matrons and Mime.« V: Latin Love Elegy, ur. Thea S. Thorsen, 239–53. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 2013. ——. »Flora, Ovid, and Augustus.« V: Gods and Mortals in Greek and Latin Poetry, ur. Lu­cia Athanassaki, Christopher Nappa in Athanassios Vergados, 343–57. Rethymnon: School of Philosophy, University of Crete, 2018. Newlands, Carole Elizabeth. Playing with Time: Ovid and the Fasti. Ithaca: Cornell Uni­versity Press, 1995. Pasco-Pranger, Molly. Founding the Year: Ovid’s Fasti and the Poetics of the Roman Calen­dar. Leiden, Boston: Brill, 2006. Philippides, Katerina. »Terence’s ‘Eunuchus’: Elements of the Marriage Ritual in the Rape Scene.« Mnemosyne 48 (1995): 272–84. Pieper, Christoph. »Polyvalent Tomi: Ovid’s Landscape of Relegation and the Romani­zation of the Black Sea Region.« V: Valuing Landscape in Classical Antiquity Natu­ral Environment and Cultural Imagination, ur. Jeremy McInerney in Ineke Sluiter, 408–30. Leiden, Boston: Brill, 2016. Prioux, Évelyne. »Callimachus’ Queens.« V: Brill’s Companion to Callimachus, ur. Benja­min Acosta-Hughes, Luigi Lehnus in Susan Stephens, 201–24. Leiden, Boston: Brill, 2011. Robinson, Matthew. A Commentary on Ovid’s Fasti, Book 2. Oxford: Oxford University Press, 2011. Schmitzer, Ulrich. Ovid. Hildesheim: Olms, 2001. Schrader, Jessica. Gespräche mit Göttern. Die poetologische Funktion kommunikativer Kultbilder bei Horaz, Tibull und Properz. Stuttgart: Steiner, 2017. Segal, Charles. »Jupiter in Ovid’s ‘Metamorphoses’.« Arion 9 (2001): 78–99. Šterbenc Erker, Darja. Religiöse Rollen römischer Frauen in »griechischen« Ritualen. Stutt­gart: Franz Steiner Verlag, 2013. Tomažincic, Špela. Memorem Iunonis ob iram: motiv Junonine jeze v rimski epiki. Dok­torska disertacija, Oddelek za klasicno filologijo, Filozofska Fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2016. Wallace-Hadrill, Andrew. »Time for Augustus: Ovid, Augustus and the Fasti.« V: Homo Viator: Classical Essays for John Bramble, ur. M. Whitby et al., 221–30. Bristol, Il­ linois: Bristol Classical Press, Bolchazi, 1987. Wardle, David. »Suetonius on the legislation of Augustus (Aug. 34).« Fundamina 21 (2015): 185–204. Wiseman, Peter T. »Ovid and the stage.« V: Ovid’s Fasti: Historical Readings at its Bimillen­ nium, ur. Geraldine Herbert-Brown, 277–99. Oxford: Oxford University Press, 2002. POVZETEK Preobrazba žanra je bila rdeca nit v Ovidijevih Ljubeznih, v pricujoci clanek pa prikazuje, da je ta tema osrednjega pomena tudi v Rimskem koledarju, v Ovidijevem »vecjem delu«. Žanr ajtiološke elegije je v tej pesnitvi Ovidij preobrazil tako, da je v ajtiologije rimskih pra­znikov vpletel epske elemente, ljubezensko-eroticne ajtiologije in mimus. Ceprav Ovidijev pesniški lik še naprej pesni pod vplivom boginje ljubezni Venere, pricujoci clanek pokaže, da je v Rimskem koledarju Ovidijeva prava ljubezen Flora. Ovidijev pesniški lik je privzel nacin življenja v znamenju Flore, veseli se mimov, razpušcenega uživanja v nocnih gostijah, vina in pesniškega ustvarjanja. V svoji preobrazbi žanra Ovidij kreativno sledi literarnim vzorom iz rimskega imperija, predvsem Kalimahovim Izvorom. V procesu preobrazbe ele­gicnega žanra v Florino elegijo Ovidij poudari že obstojece politicne konotacije rimske elegije tako, da se distancira od Avgustovih vrednot, predvsem spolne morale. Kljucne besede: Ovidij, Fasti, Avgust, Flora, Venera, žanr, elegija, mimus SUMMARY Ovid’s Two Loves: Venus and Flora. Transformation of the Elegiac Genre The transformation of a literary genre runs as a red thread not only through Ovid’s Amores but also through the Fasti, the poet’s “greater work”, which implies a genre higher than elegy. Ovid transforms the genre of the aetiological elegy by intertwining aetiologies of Roman festivals with epic elements, as well as with elements of love elegy and mime. Although the poet’s literary persona claims to continue writing love elegies under the in­fluence and inspiration of the love goddess Venus, this article argues that Ovid’s real love in the Fasti is Flora. The poet incorporates into his poem the way of life championed by Flora, enjoying mimes and dissolute nocturnal dinner parties, drinking wine and writing elegies. Moreover, Ovid creatively adopts models from the Roman Empire, notably those written by Callimachus. In the process of the generic transformation of his aetiological elegy into Flora’s elegy, Ovid emphasises the political connotations of the Roman elegy by distancing himself from Augustus’ sexual morality. Keywords: Ovid, Fasti, Augustus, Flora, Venus, genre, elegy, mime DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.49-65 Matevž Gradišnik Sezona vojaških pohodov v srednjem veku O LITERATURI IN O VOJAŠKEM ZGODOVINOPISJU SREDNJEGA VEKA Besedilo z naslovom Sezona vojaških pohodov v srednjem veku je v prvi vr­sti sestavljeno iz monografij in študij vojaške zgodovine srednjega veka. To so praviloma relevantna in pregledna dela uveljavljenih vojaških medievistov, usmerjena v vojaške problematike. Znotraj veje vojaškega zgodovinopisja sre­dnjega veka raziskovalci obicajno obravnavajo vojaške, politicne, strateško--takticne, tehnološke in psihološke vidike. Ta podrocja nedvomno predsta­vljajo samo bistvo vojaškega zgodovinopisja. V tem prispevku bomo poskusili osvetliti tematski zorni kot, ki je precej v ozadju tovrstnih študij in je povezan z letnim ciklom, okoljem, družbo, demografsko sliko srednjega veka in s spre­membami v podnebju skozi srednji vek. Literature, ki bi neposredno pokrivala zgolj iskan, ozek presek vojaške te­matike z ostalimi okoljskimi, demografskimi in socialnimi temami, je precej malo.1 Na podobno redkost tovrstnih raziskav za cas zgodnje novega veka je v svoji študiji opozoril Gabor Agoston.2 Številne uporabne informacije smo pridobili v osrednjih delih srednje­veškega vojaškega zgodovinopisja, ki so jih prispevali J. F. Verbruggen, Phili­ppe Contamine in John France.3 V sklopu tujih študij nam je potrebno opo­zoriti na prispevek Yuvala Noaha Hararija, v katerem je izraelski zgodovinar predstavil vidike, povezane zlasti s strategijo in preskrbo zahodnoevropskega 1 Prim. DeVries, A Cumulative Bibliography. Kako redke so tovrstne študije, kaže že navedni nabor literature, ki ga je pripravil strokovnjak za srednjeveško vojaško zgodovino. 2 »Where Environmental and Frontier Studies Meet«, 57. 3 Verbruggen, The Art of Warfare; Le Goff, Srednjovekovna civilizacija zapadne Evrope; Conta- mine, War in the Middle Ages; prim. France, Western warfare. prostora v 14. stoletju.4 Harrarijevo delo je eno izmed redkih, kjer je v ospredje postavljeno interdisciplinarno tematsko prepletanje v okviru srednjeveškega vojaškega zgodovinopisja. Prav tako je potrebno izpostaviti delo Tomaža Lazarja Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja. Lazarjeva doktorska disertacija ne­posredno ne govori o prepletanju vojaške sfere z ostalimi tematikami, ki so tema tega prispevka, kljub temu pa v poglavjih, posvecenih posameznim vo­jaškim pohodom, in v natancnih opisih le-teh prispeva pomembne in relevan­tne informacije. Iz njegovega prispevka smo tako izlušcili precej pomembnih dognanj. Kot obsežno delo o družbeni in kulturni zgodovini srednjega veka velja navesti temeljno knjigo Jacquesa Le Goffa o srednjeveški civilizaciji zahodne Evrope,5 med okoljskimi, demografskimi in socialnimi študijami pa novejši deli Richarda Hoffmanna in Brucea M. S. Campbella.6 Enega izmed vzrokov za maloštevilnost relevantnih interdisciplinarnih študij gre iskati v tem, da je v vojaškem zgodovinopisju interdisciplinarno raziskovanje relativno novo, uveljavilo se je šele v zadnjih desetletjih. Razlog lahko vidimo v pomanjkanju prvovrstnega arhivskega gradiva, ki bi bogato, podrobno, relevantno in objektivno dokumentiralo vojaške pohode, spopade, preskrbo in okolje. Vendar je na drugi strani Lazarjeva študija pokazala, da imamo za slovenski prostor, za cas poznega srednjega veka, presenetljivo veli­ko uporabnih virov. Težava je v njihovi veliki razpršenosti.7 Med primarnim gradivom o vojaštvu srednjega veka velja opozoriti na problematiko dokumentov. Tu utegnejo biti zavajajoca zlasti dela, ki so jih na­pisali kleriki. Besedila o vojaških pohodih in bitkah, ki jih je pisala duhovšci­na, v primerjavi z besedili laikov veljajo za manj relevantna. Razlog tici v nera­zumevanju vojaških strategij in v doloceni meri distance, zavracanja, posmeha in prezira, ki jih je duhovšcina kazala do bojevanja in bojevniškega stanu. V virih klerikov se neredko pojavljajo pretiravanja, cudeži in romanticne pred-stave o številu vojakov in manevrov, znacilna poteza je tudi prisotnost Boga in svetih relikvij v spopadih.8 V tem oziru verodostojnejše opise vojaških poho­ 4 Harari, »Strategy and Supply«, 297–333. 5 V srbohrvašcino prevedeno kot Srednjovekovna civilizacija zapadne Evrope. 6 Hoffmann, An Environmental History; Campbell, The Great Transition. 7 Verbruggen, The Art of Warfare, 208: »Very often we have to be content with meagre informa­ tion about the march towards the enemy when battle was intended. Only the best and most detailed accounts give us any indication that the knights’ tactics and their co-operation with the foot-soldiers were more highly developed than has been thought hitherto. Prim. clanek Harari, »Strategy and Supply«; avtor je zaradi pomanjkanja virov za 14. stoletje, na katerega se osredotoca, posegel tudi v 13. in 15. stoletje: »It should also be remarked that due to the scarcity of sources, several campaigns from the late thirteenth and early fifteenth centuries will also be considered« (str. 299). Lazar, Vojaška zgodovina, 7–8, pa pokaže, da je sicer razpršenega gradiva precej vec, kot bi lahko pricakovali. 8 Verbruggen, The Art of Warfare, 10–11. dov in bitk nudijo zapisi laikov, ki so v dogajanju na pohodih oz. bojnih poljih v vecini primerov kot ocividci sodelovali in dogajanje osebno doživeli.9 Za sre­dnji vek velja, da so prvovrstni opisi vojaških pohodov in bitk izšli iz izkušenj in pricevanj ocividcev.10 Bolj oprijemljivi, socasni in jasni so njihovi zapisi tudi zaradi uporabe vernakularja, vsakdanjega jezika, in ne latinšcine. Latinšcina je kot jezik antike ter v srednjem veku kot jezik duhovšcine v visokem in poznem srednjem veku zacela ucinkovati anahronisticno, saj je je bilo uporabo pravih besednih ustreznic v njej težko najti.11 Vojaško zgodovinopisje se je kot posebna veja zgodovine izoblikovalo že ob koncu 19. stoletja. Prvi raziskovalci v osnovi niso bili zgodovinarji ampak poklicni vojaki, ki niso premogli prave kriticne distance in niso bili usposo­bljeni za delo s primarnimi viri.12 V prvih treh desetletjih 20. stoletja je sle­dil nov val raziskovalcev. Ti so bili sicer strokovno bolje podkovani, vendar je njihovo prikazovanje srednjeveškega vojskovanja temeljilo na prevec splo­šni nenaklonjenosti do domnevno »rudimentarnega« srednjega veka. Šlo je za krog strokovnjakov, v osnovi zgodovinarjev, med katerimi je najbolj izsto-pal H. Delbrück. Pod vplivom enega izmed najvecjih vojaških zgodovinarjev se je izoblikovalo mnenje, da je bil srednjeveški vojaški sistem primitiven in neucinkovit. Srednjeveški nacin vojskovanja so povezovali s konceptom to-talne vojne, v katerem imajo osrednjo vlogo odlocilne in unicujoce bitke. Za starejšo generacijo zgodovinarjev je srednji vek predstavljal temacno obdobje med dovršeno antiko in naprednejšim novim vekom. Takšno videnje srednje­veškega nacina vojskovanja je prevladovalo do casa po drugi svetovni vojni.13 Študije generacij zgodovinarjev iz casa po drugi svetovni vojni so s po­novnim pretresom virov in do tedaj ustvarjenih del oz. pregledov izlušcile re-vidirano sliko o srednjeveškem vojskovanju. S svojimi deli so pokazale, da je prenašanje moderne predstave o totalni vojni v srednji vek zgrešeno.14 Povoj­ne generacije zgodovinarjev zacenši z J. F. Verbruggnom so postopoma zace­le opozarjati, da je imelo zgodovinopisje do sredine 20. stoletja podcenjujoc 9 Prav tam, 11–12: »We are concerned here with reliable sources in the shape of chronicles or biographies written by knights or their confidants, who were eye-witnesses of certain battles, or actually took part in them.« 10 Prav tam, 18: »Eye-witness accounts are therefore indispensable to the military historian.« Lazar, Vojaška zgodovina, 9: »Da bi vsaj poskusili razumeti podobo vojskovanja v dolocenem obdobju, ga moramo raziskovati interdisciplinarno in z razlicnih vidikov – od vojaške organi­ zacije, družbenih razmer in miselnosti do taktike, strategije, logisticnih priprav, transportnih zmogljivosti, orožja in opreme, predvsem pa z zornega kota sodobnikov, ki so ga osebno izkusili.« 11 Verbruggen, The Art of Warfare, 13–14. Prav tam, 11–12, o kronistih in piscih, ki opisujejo sred­ njeveške vojaške pohode; prim tudi Lovenjak, Dejanja Frankov, opis prve križarske vojne v slovenskem prevodu. 12 Verbruggen, The Art, 1–2. Na nerelevantnost takratnih raziskovanj kažejo dela H. Delpecha in G. Köhlerja. Prim. Lazar, Vojaška zgodovina, 14. 13 Verbruggen, The Art, 1, 2; Lazar, Vojaška zgodovina, 14 in 17; France, Western Warfare, 11–12. 14 Lazar, Vojaška zgodovina, 15. odnos do sposobnosti srednjeveških vojsk, tako strateških in takticnih kot teh­noloških ter logisticnih. Vecplastnost vojaških pohodov ali bitk presega zgolj odlocilne spopade in terja konglomerat študij, ki z interdisciplinarnim povezovanjem vojaških, okoljskih, demografskih in socialnih vidikov oblikujejo širšo in kompleksnej­šo sliko. Šele zgodovinopisje, ki upošteva kompleksnost vojaškega ustroja v srednjem veku, lahko predstavi relevantno podobo o umetnosti vojskovanja v srednjem veku.15 O SPREMINJANJU LETA V SREDNJEM VEKU Po prehodu iz antike v srednji vek je z dobo Karla Velikega in vzpostavitvijo fevdalizma prostor zahodne in srednje Evrope ponovno postajal vse bolj vezan na posest, zemljo in na njene pridelke. Ustroj družbe se je stabiliziral in posto­poma dobival poteze tridelne družbe, sestavljene iz duhovšcine, plemstva in kmetov.16 Po Le Goffu se je družbena delitev duhovšcine, plemstva in kmetov zrcalila tudi v treh casovnih strukturah. Prvi vidik casa je dolocala duhovšci­na oz. Cerkev, drugega posvetni vladarji oz. vojskovanje in tretjega kmetje s kmeckimi opravili. Skupni imenovalec casa in družbe je izhajal iz duhovne stabilnosti, skupne fizicne varnosti in preskrbljenosti s hrano. Na družbeni ravni so se v ciklu enega leta z verskimi prazniki, vojaškimi pohodi in kmec­kimi opravili casovne množice prepletale in prekrivale. Izmed treh naštetih družbeno pogojenih »oblik« casa je bilo od letnega cikla v naravi najbolj od­visno kmetovanje.17 V casu Karla Velikega je z narašcanjem pomena zemlje, novimi kmetij­skimi tehnikami in kulturnimi rastlinami celoten družbeni ustroj postajal vse bolj odvisen od delovanja kmetov ali tistih, ki delajo, laboratores. Na ustalitev in ritmiko življenja na podeželju kažejo prva poimenovanja za mesece. Najvec teh imen izhaja iz kmeckih opravil. Ta poimenovanja niso bila le zapisana, am-pak so bila v koledarjih tudi slikovno upodobljena.18 Na to kažeta tako rokopis iz Troyesa (okr. l. 800) in kodeks iz Salzburga (okr. l. 818).19 Podobni primeri poimenovanj in upodobitev mesecev so se iz 15. stoletja ohranili na prostoru 15 Lazar, Vojaška zgodovina, 9–20. 16 Hoffmann, An Environmental History, 79; Stabej, »Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa«, 72; Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 218. 17 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 212–19, 224–26; Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 224: »Poljoprivredno vreme, vlasteosko vreme, klerikalno vreme: glavna karateristika svih vreme­ na je njihova tesna zavisnost od prirodnog vreme.« Prim. Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 212–15, o siceršnji rudimentarnosti srednjeveškega merjenja casa. 18 Hoffmann, An Environmental History, 79; Stabej, »Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa«, 72; Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 84 in 218. 19 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 84; Štih, Simoniti in Vodopivec, Slovenska zgodovina, 170. današnje Slovenije. Na radovljiškem koledarju iz leta 1415 je k poimenovanju mesecev v latinšcini dodana tudi upodobitev kmeckih opravil ali dejavnosti.20 Leta 1466 je nastal Škofjeloški rokopis, ki predstavlja najstarejši primer poi-menovanja mesecev v slovenskem jeziku. Ta poimenovanja obicajno kažejo na opravila, ki so jih kmetje na sedanjem slovenskem ozemlju opravljali v po­sameznem delu leta. Koledar s slovenskimi imeni mesecev je bil zapisan tudi v Radovljiški matrikuli iz 1468 (Slika 1).21 Slika 1: Radovljiški koledar iz 1415. Blaznik, Grafenauer in Vilfan, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, priloga XVII. 20 Blaznik, Grafenauer in Vilfan, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, priloga XVII. 21 Smolik, »Škofjeloški rokopis«; prim. Dolar, »Koledar«, in Steska, »Radovljiška matrikula«, 23–38. V nadaljevanju tega poglavja bomo s pomocjo poimenovanj in upodo­bitev kmeckih opravil za posamezne mesece prikazali cikel enega leta. Ritem življenja kmeckega prebivalstva je bil ustaljen, pocasen in se ni veliko spre­minjal. Skozi leto so se z rahlimi casovnimi odstopanji pojavljala opravila, ki so vsakoletno naznanjala prihod zime ali prihod poletja. Ta dva letna casa sta za kmecko prebivalstvo predstavljala glavno delitev casa v posameznem letu. Delitev leta na glavna dva dela gre sicer povezovati s perspektivo iskanja na­sprotij drugod v kršcanski družbi: v dobrem in zlu, dnevu in noci, svetlobi in temi, toploti in mrazu, gradu in gozdu, delu in pocitku ter življenju in smrti.22 Že na prostoru današnje Slovenije so opazne variacije tako v naravi kakor v opravilih in temu sledecemu poimenovanju mesecev.23 Zatorej je v kontekstu širših prostorskih in casovnih dimenzij Evrope še toliko bolj potrebno dosle­dno obravnavanje in primerjanje posameznih delov leta. Pomlad je na primer na prostoru Francije nastopila v aprilu, medtem ko je v nemške dežele prišla šele v maju.24 Leto bomo clenili glede na sodobno evropsko razumevanje leta, ki za sre­dnji vek seveda ni veljalo. Takrat so razlicne dežele zacetek novega leta nazna­njale med casom Kristusovega rojstva (25. december) in Marijinega oznanje­nja (25. marec).25 Mrzel konec ali zacetek leta v decembru oz. januarju je predstavljal obdo­bje gostije, klanja prašicev, prezimovanja, zadrževanja v bivališcih in gretja ob ognjišcih. Februar in marec sta predstavljala cas priprave zemlje na pomlad, z opravili, kot je bilo prekopavanje zemlje, sekanje ter obrezovanja drevja in sejanje (jarih) žit in zelenjave. Marec je bil toplejši in bolj suh kot februar in je na obmocjih z mediteransko klimo že kazal znake toplejšega letnega casa. Na prostoru srednje in zahodne Evrope sta zakljucek zime prinašala april in maj. Ta dva meseca sta z zelenenjem in cvetenjem narave terjala vse vec kmec­kih opravil zunaj bivališc. V to obdobje leta je bil ob vse toplejših, milejših in ugodnejših razmerah postavljen zacetni mejnik vojaških pohodov v srednjem veku. Sezona vojaških pohodov v srednjem veku se je zacela z godom sv. Ju­rija oz. 23. ali 24. aprila. Skozi maj in junij je bilo okolje vse primernejše tako za vojaške pohode kot za kmecka opravila. Pred zacetkom novega poletja ob izteku junija, torej tik pred novo letino pridelkov, je bilo na razpolago najmanj hrane iz zimskih zalog. V juliju in avgustu kot najtoplejših mesecih je poteka-la žetev žit, nekoliko kasneje tudi njihova mlacev in spravilo. Nova letina pri­delkov je s seboj prinašala cas, ko je bilo vojaških pohodov v srednjem veku 22 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 215–19. 23 Štih, Simoniti in Vodopivec, Slovenska zgodovina, 170; Blaznik, Grafenauer in Vilfan, Gospo­ darska in družbena zgodovina Slovencev, priloga XVII; Štabelj, »Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa«, 75–83; Bercic, »Škofjeloška mesecna imena«, 143– 44. 24 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 218. 25 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 215. najvec. V septembru je vecinoma potekalo obiranje in spravljanje pridelkov za novo zimo. Prav tako so takrat podložniki svojim zemljiškim gospodom od­dajali letne dajatve. Dan, ki je naznanjal oddajo pridelkov, je bil god sv. Mihae-la, 29. september. Istega dne so se s postopoma vse bolj jesenskimi razmerami praviloma zakljucevali tudi vojaški pohodi. Ti so utegnili potekati do goda sv. Martina, 11. novembra. Kakor je bilo pobiranje pridelkov in njihovo spravilo odvisno od lege, je bilo tako tudi s sejanjem (ozimnih) žit. To je lahko pote­kalo tako v septembru kakor v oktobru, odvisno od vrste kulturnih rastlin. Za oktober je bilo znacilno zlasti pobiranje grozdja. Do novembra in prihoda obcutne spremembe v naravi so se umirila tako kmecka opravila kakor tudi dejavnost vojaških pohodov.26 Družbena skupina tistih, ki se bojujejo in se imenujejo bellatores, se je do-bro zavedala nujnih predpogojev za izvedbo vojaških pohodov. Posebej voja­ški poveljniki so morali pravocasno poskrbeti za organiziranje in podpiranje svoje vojske. Glede na vsakokratne politicne, gospodarske in družbene okoli-šcine so morali vojaški poveljniki zagotoviti zadostne kolicine placila (denar­nih sredstev ali posesti), vojaške opreme in zadostno preskrbo s hrano.27 V praksi je za vladarja oz. vodjo pohoda ob zadostni politicni in financni moci bilo na razpolago najvec od pet do šest mesecev, ugodnih za izvedbo vojaškega pohoda. V preostalem delu leta je bilo enak vojaški pohod bistveno težje izpe­ljati. Vazali iz nižjega plemstva – vitezi so mu bili na letni ravni dolžni služiti do 40 dni vojaške službe, a pohodi so bili v praksi nemalokrat daljši.28 Pri raziskovanju vojaških pohodov v srednjem veku je potrebno upošteva-ti lego prostora v povezavi s podnebjem. Praviloma so vojaški pohodi v Evropi na obmocjih višjih geografskih širin potekali nekoliko krajši del leta ter v juž­nejših in toplejših delih Evrope nekoliko dlje. Razumljivo je, da je bilo v Sre­dozemlju obdobje daljše, še daljše v Sveti deželi.29 Cas tistih, ki molijo (oratores), je predstavljal glavno duhovno vezivo kršcanske družbe v srednjem veku. Duhovšcina je vsakodnevno merjenje casa oznanjala z zvonjenjem zvonov. Deli dneva oz. noci v srednjem veku izhajajo iz rimske tradicije. Delijo se na osem casovnih odsekov, ki obsegajo 26 Štih, Simoniti in Vodopivec, Slovenska zgodovina, 170; Blaznik, Grafenauer in Vilfan, Gospo­darska in družbena zgodovina Slovencev, 227–28, priloga XVII; Štabelj, »Ob petstoletnici škof­jeloškega zapisa«, 75–83; Bercic, »Škofjeloška mesecna imena«, 143–44; prim. Zorec, Slovenska pratika, 32. Ker so bile zime v Sredozemlju milejše, so Rimljani zacenjali vojaške pohode že z mesecem marcem, ki je naznanjal zacetek novega leta in bil posvecen bogu vojne Marsu; prim. Acko, Poljšcine; Lazar, Vojaška zgodovina, 196; Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 215 in 219. 27 France, Western Warfare, 3, 9 in 10. 28 France, Western Warfare, 7; Lazar, Vojaška zgodovina, 16; Harari, »Strategy and Supply«, 300–301. Dolžina vojaškega pohoda je bila odvisna od same strategije pohoda. Ce je napadalna vojska izvedla chevauchée ali nacrtno pustošenje in plenjenje nasprotnikove posesti, so pohodi trajali do 40 ali 50 dni. V primeru obleganja ali ce je bil pohod dolgotrajnejši, pa je trajal tudi celotno sezono bojevanja v tistem letu, torej od pet do šest mesecev. 29 Contamine, War in the Middle Ages, 227. približno tri današnje ure. Duhovšcina jih je oznacevala z latinskimi izra­zi, ki so oznacevali posamezne molitve v dnevu in jih je delila na: matines (ali jutranjice, okoli polnoci), laudes (ali hvalnice, okoli tretje ure zjutraj), prima (okoli šeste ure zjutraj), tercia (okoli devete ure zjutraj), sixta (opol­dne), none (okoli tretje ure popoldan), vesperinae (ali vecernice, okoli šeste ure zvecer) in completae horae (ali sklepnice, od devetih zvecer do polnoci). V povezavi z drugima družbenima casovnima strukturama velja izpostavi-ti vlogo duhovšcine in praznikov skozi leto. Kljub temu, da je Cerkev kot institucija z monopolom nad duhovnostjo, moralo in vero skozi praznike manifestirala liturgicne nauke v družbi, je bila podrejena naravnemu ciklu leta. Prazniki so predstavljali cas novega leta ali oddaje posameznih podlo­žniških dajatev njihovim seniorjem. V osnovi so bili vecji kršcanski prazniki povezani z njim predhodnimi poganskimi ter z kmeckimi opravili znacil­nimi za posamezni del leta. Ker je teh opravil bilo vec poleti, je bilo takrat tudi sorazmerno manj praznikov. Verski prazniki so tako dobili svoje jedro v zimskih mesecih. Tako je cas od božica naznanil zacetek niza praznikov, ki so trajali preko (današnjega) novega leta, velike noci, Jezusovega vnebohoda do binkoštov. Tekom poletja so bili veliki cerkveni prazniki redki, vecji pra­znik takrat je bil zgolj Marijino vnebovzetje. Jeseni, ko je potekalo spravlja­nje pridelkov in oddajo dajatev, je zadnji veliki cerkveni praznik predstavljal god vseh svetnikov.30 Duhovšcina je v prvi vrsti prepovedovala oz. obsojala in opozarjala na prepoved bojevanja v casu navedenih vecjih, kakor tudi manjših kršcanskih praznikov. Prav tako je duhovšcina skozi gibanja t. i. božjega miru od 10. do 12. stoletja poskušala odvracati bojevniški stan od bojevanja med petkom in ponedeljkom.31 Poleg navedenih treh tradicionalnih redov srednjeveške družbe in njiho­vih dejavnosti so bili tudi mešcani odvisni od letnega ter tudi dnevnega cikla. Kontrast tako v dnevnem kakor letnem ritmu delovanja je razviden tako pri obrtnikih kot pri trgovcih. Pri obrtnikih se je razlika kazala v prepovedih dela ponoci ter pri placilu v poletnih in v zimskih mesecih. V svetu trgovine je cas od decembra do marca na obmocju Sredozemlja napovedal privez plovil in pomorske trgovine, ki je skozi visoki srednji vek predstavljala gonilno gospo­darsko panogo. V 13. stoletju, izraziteje pa v 14. in 15. stoletju se je s porastom mest, trgovine in obrti zacel nov cas, ki je pomenil odstopanje od tradicional­ne tridelne družbene sheme. S tem je povezan izum urinega mehanizma. Prvi tovrstni mehanizmi so se sicer nemalokrat pokvarili, a so z »laicizacijo« casa napovedovali novo družbeno obdobje v merjenju cetrte dimenzije.32 30 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 215, 219 in 224–225. 31 Keen, Chivalry, 27. 32 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 224–26 Ob koncu tega poglavja bomo v kratkem predstavili še podnebje. To skozi tisoc let dolgo obdobje srednjega veka nikakor ni bilo konstantno. Ve-like vremenske in podnebne spremembe, ki so zajele celotno Evropo, so se zacele že v pozni antiki. Tako je v casu sprememb v tretjem in cetrtem stole-tju podnebje postajalo vse hladnejše.33 Shema Evropske klime kaže, da se je podnebje ohladilo v casu od cetrtega stoletja do zacetka sedmega stoletja. V casu od sedmega do konca osmega stoletja je sledil cas otoplitve. Do izteka prvega tisocletja so se v Evropi, posebej na njenem Zahodu, kjer so tovrstne dogodke beležili karolinški kronisti, izmenjevala hladnejša in toplejša ob-dobja. Od druge polovice 11. stoletja do 13. stoletja je sledil cas otoplitve, ki je botroval k vecjim in dolgorocnim družbenim, gospodarskim, ekonom-skim in tehnološkim spremembam. Pomembno vlogo v gospodarskem, teh­nološkem, znanstvenem in kulturnem razvoju je prineslo trgovanje z odda­ljenimi kraji in intenzivni stiki z arabskim svetom. Rast prebivalstva je bila posledica širitve obdelovalnih površin in krcenja gozdnih površin ter izsu­ševanja mocvirij. Napredek in razvoj v tehniki in kmetijstvu je bil povezan tudi s prihodom novih kulturnih rastlin in tehnik z Vzhoda. Milejša klima je omogocila kolonizacijo višje ležecih obmocij. Otoplitev klime od 11. do 13. stoletja se je kazala z dvigom nivoja gozdne meje. Narašcanje prebival­stva je temeljilo na vse vecji konzumaciji žit ali procesu t. i. »cerealizacije« družbe. Ta proces vse bolj razširjenega konzumiranja žit se je zacel že v 8. stoletju in je do izteka 13. stoletja omogocil, da se je evropsko prebivalstvo z okoli 27 zraslo na okoli 78 milijonov. Posamezni znaki podnebne anoma­lije so se pojavili že ob koncu 13. stoletja. Ob prehodu iz 13. v 14. stoletje je prišlo do ponovnega ohlajanja podnebja, ki se je odražalo v obliki hudih ne­urij, poplav, suš, neviht in mrzlih zim. Posebej strahovite razmere so sledile v letih od 1315 do 1317. Težke razmere so se nadaljevale v prvi polovici 14. stoletja, in sicer tako v Zahodni kot Srednji Evropi. Podnebne spremembe je otežila kuga, ki je po Evropi zacela razsajati leta 1348. V drugi polovici 14. stoletja se je podnebje Evrope nekoliko stabiliziralo. A podnebnim anomali-jam iz 14. stoletja so zlasti od sredine 15. stoletja naprej sledile za kmetijstvo vse težje razmere. Te so se v Evropi na demografski ravni kazale z upadom prebivalstva in pomanjkanjem delovne sile. Ob koncu srednjega veka je ob vse hladnejšem podnebju s hudimi zimami, z mocnim sneženjem, širjenjem ledenikov in zamrzovanjem morij sledil nastop t. i. male ledene dobe. S tem izrazom v podnebni zgodovini oznacujemo cas od sredine 16. do sredine 19. stoletja.34 33 Hoffmann, An Environmental History, 53; »cerealizacija« po zgledu angleške cerealization; prim. nem. Vergetreidung. 34 Hoffmann, An Environmental History, 51–71, 113–19, 318–41; Campbell, The Great Transition, 30–38, 50–53, 59, 277–79, 335–37; Zwitter, Vpliv male ledene dobe, 6–7; Le Goff, Srednjovekovna, 87–92; Kosi, Potujoci srednji vek, 27–29. CAS VOJNE Med tremi oz. štirimi družbeno pogojenimi in medsebojno prepletenimi ca-sovnimi množicami srednjega veka »cas posvetnih vladarjev« ali »cas vojsko­vanja« predstavlja jedro tega prispevka. Podobo dogajanja v vojaških poho­dih znotraj enega leta smo podprli s pomocjo statisticnega pregleda bitk dveh vojaških zgodovinarjev, H. Delbrücka in P. Contamineja.35 Na osnovi podat­kov smo poskušali prikazati razmerje bitk v posameznih mesecih skozi srednji vek. Prav tako smo s preverjanjem teh podatkov želeli ugotoviti, kolikšen de­lež bitk je segal izven predvidenega najširšega casovnega okvirja sezone voja­ških pohodov, od goda sv. Jurija do goda sv. Martina, oz. od 23. aprila do 11. novembra.36 V poglavju tega prispevka O literaturi in o vojaškem zgodovinopisju sre­dnjega veka smo opozorili na zmotno razumevanje srednjeveškega vojaškega zgodovinopisja pred drugo svetovno vojno, ki je srednjeveške spopade ali bit-ke interpretiralo na podlagi tedaj aktualnega koncepta totalne vojne oz. vojne, v kateri so bile udeležene sile pripravljene mobilizirati vse razpoložljive vire, da bi si zagotovile zmago nad nasprotnikom. Vrhunec takšne vojne naj bi ute­lešala absolutna vojna oz. aktivni spopad, v katerem dokoncno unicimo na­sprotnikove vojaške zmogljivosti. Na drugi strani je zgodovinopisje po drugi svetovni vojni pokazalo, da je srednjeveško vojskovanje temeljilo na konceptu omejene vojne. Pri tem izrazu vojne gre predvsem za mobilizacijo oborože­nih sil z jasno opredeljenimi in omejenimi cilji.37 Povojne generacije zgodovi­narjev so pokazale, da je za srednjeveške vojaške poveljnike koncept totalne­ga vojskovanja predstavljal velika tveganja, cesar so se srednjeveški poveljniki dobro zavedali in so se odlocilnemu spopadu celo zavestno izogibali. Visoko tveganje je v prvi vrsti zahtevalo številne cloveške žrtve med vrhunsko izurje­nimi, izkušenimi in opremljenimi bojevniki, pa tudi placilo visokih odkupnin, ce so slednje zajeli. Prav tako je v primeru velikega spopada lahko prišlo do izgube visoko kakovostne ter drage vojaške opreme in konj. Na osnovi dobro dokumentiranih velikih bitk med 11. in 15. stoletjem je možno postaviti oce-no, da je na strani poražencev umrlo med 20% in 50% udeležencev spopadov. Odstotek gotovo ni zanemarljiv, saj je visok tudi za sodobne razmere. Smrt pa so povzrocale tudi bolezni in lakota; ta dejavnika bi utegnila pogosto terjati vecji smrtni davek od spopada samega.38 35 Delbrück, Medieval Warfare History, Contamine, War in the Middle Ages. 36 Delbrück, Medieval Warfare History, 657–60; Contamine, War in the Middle Ages, 228. 37 Lazar, Vojaška zgodovina, 14–20; Harari, »Strategy and Supply«, 299; Vuk, »Razumevanje transformacije«, 63; Ray, »Total War«; Korošec, et al., Vojaški slovar, s. v. »omejen«. 38 Lazar, Vojaška zgodovina, 14–20, 42; Harari, »Strategy and Supply«, 332; Verbruggen, The Art of Warfare, 14: »It is obvious that too much attention has often been paid to the few great batt­ les which had political consequences, or which formed a turning-point in the art of war, to the neglect of other battles and developments.« Verbruggen je v tem pasusu opozoril prav na Velike bitke oz. posamezne odlocilne bitke so bile v srednjem veku prej (neželena) izjema kot pravilo. Datume in kraje posameznih vecjih bitk pa bomo kljub temu uporabili kot kazalce, saj so najpogosteje potekale v verigi medsebojno povezanih dogodkov v casu vojaških pohodov. Na podlagi Del-brücka navajamo nekaj znamenitejših bitk, ki jih bomo uporabil v statistiki tega poglavja: 10. avgust 955 (Leško polje), 14. oktober 1066 (Hastings), 26. avgust 1071 (Manzikert), 4. julij 1187 (Hattin), 7. september 1191 (Arsuf), 27. julij 1214 (Bouvines), 22 julij 1298 (Falkirk), 11. julij 1302 (Courtrai), 15. no-vember 1315 (Morgarten), 26. avgust 1346 (Crecy), 25. september 1396 (Ni­kopolje), 15. julij 1410 (Tannenberg), 25. oktober 1415 (Agincourt), 5. januar 1477 (Nancy). Delbrück je v svojem seznamu bitk navedel 126 spopadov, ki so sicer razpršeni preko celotnega srednjega veka, a vecina jih sodi v cas med 11. in 15. stoletjem.39 Delbrück približno tretjine bitk ni datiral. Nekatere iz-med manjkajocih datumov smo s pomocjo relevantne literature dopolnili sa­mi.40 Izlocili tiste, do katerih je prišlo v zgodnjem srednjem veku na prostoru Bližnjega vzhoda, saj za naše potrebe niso relevantne. Vecina zabeleženih in uporabljenih vojaških spopadov je potekala na prostoru zahodne in srednje Evrope, nekaj se jih je zgodilo tudi v Sveti deželi.41 Pri Delbrücku smo tako lahko vzeli v analizo datume 99 bitk. Iz datiranih spopadov smo izracunali delež bitk, ki so potekale v casu sezone in izven nje. V najširšem pomenu »sezone vojaških pohodov« od 23. aprila do 11. novem-bra je potekalo 75 bitk, kar predstavlja 75.76 % od 99 bitk. Izven sezone je po­tekalo 24 spopadov, kar predstavlja 24.24 % od 99 bitk. Dejstvo, da je približno cetrtina od 99 bitk »izvensezonskih«, kaže, da spopadi prav gotovo niso pote­kali zgolj v casu od goda sv. Jurija do sv. Martina.42 Contamine je navedel statisticni pregled 120 bitk iz 14. in 15. stoletja. Francoski avtor za razliko od nemškega ni navedel krajev bitk, temvec zgolj podatke za cas enega leta, ki jih je razporedil med dvanajst mesecev.43 Ce Contamineja primerjamo z Delbrückom, pa pri prvem izstopa visoko število srednjeveških bitk v aprilu. Ker Contamine ni navedel konkretnih bitk oz. kra­jev spopadov, ki jih je vkljucil v pregled, ni jasno, kako je lahko število spopa­dov v aprilu 12, na drugi strani pa so pri Delbücku le 3 – vendar so pri njemu problematiko odlocilnih spopadov in poudaril, da se prevec teže pripisuje posameznim in od­locilnim bitkam, ki naj bi bile velike prelomnice s politicnimi posledicami, obenem pa se zane­marja pomen drugih spopadov in dogodkov. 39 Delbrück, Medieval Warfare, 657–60. Gre vecinoma za kopenske bitke. 40 Jaques, Dictionary of Battles; Uttridge in Spilling, Encyclopedia Of Warfare. 41 Delbrück, Medieval Warfare, 657–60. 42 Prav tam. 43 Contamine, War in the Middle Ages, 228. Eksplicitno avtor ni navedel lokacij bitk, ampak zgolj naslov dela, iz katerega je crpal informacije. To kaže, da je imel v mislih predvsem prostor za­hodne in srednje Evrope. Vendar pa ne vemo natacno, ali je šlo za kopenske ali pomorske bitke. lokacije znane.44 Contaminejevo visoko število je skorajda primerljivo z najto­plejšimi meseci leta in Delbrückovo z najhladnejšimi meseci v letu. Zgolj do-mnevamo lahko – glede na nacionalno pripadnost Contamineja in na razlicno dojemanje prehoda iz zime v pomlad v francoskih in nemških deželah –, da je francoski zgodovinar v svoji statistiki morda operiral predvsem z bitkami z obmocja francoskih dežel. Tako kot pri Delbücku smo poskušali tudi pri Contamineju znotraj 120 bitk izracunati delež tistih, ki so potekale v sezoni vojaških pohodov od 23. aprila do 11. novembra, in onih v zimskem casu. A ker Contamine ne navaja tocnih datumov in krajev spopadov, ne moremo govoriti o natancnem deležu spopadov »v sezoni« in »izven sezone«. Najvec, kar lahko z gotovostjo trdimo na podlagi njegovega nabora podatkov je, da so se spopadi odvijali tako v casu sezone vojaških pohodov kot izven nje. Delbrück (n=99) Contamine (n=120) Januar 4 Januar 3 Februar 5 Februar 5 Marec 7 Marec 8 April 3 April 12 Maj 8 Maj 11 Junij 15 Junij 15 Julij 14 Julij 19 Avgust 20 Avgust 16 September 11 September 15 Oktober 7 Oktober 7 November 5 November 7 December 0 December 2 Neuvršcene 27 Že na prvi pogled je iz statistike obeh študij razvidno, da je vecina spopa­dov potekala v casu poletja. Najprimernejše, najtoplejše in najrodovitnejše ob-dobje na severni polobli je predstavljal cas od junija do septembra. Iz statistike je jasno razvidno, da je bilo spopadov v casu zime najmanj.45 Po eni strani sta bila namrec v srednjem veku za vojaške pohode meseca december in januar podnebno in vremensko najzahtevnejša in najhladnejša, po drugi strani pa je takrat potekal cas kljucnih kršcanskih praznikov. Ob tem ne gre zanemariti 44 Delbrück, Medieval Warfare, 659–60; bitke meseca aprila pri Delbrücku so: 9. aprila 1388 pri Näfelsu (Švica), 20. aprila 1423 pri Horicah (Ceška) in 14. aprila 1471 pri Barnetu (Velika Britanija). 45 Delbrück, Medieval Warfare, 657–60; Contamine, War in the Middle Ages, 228. niti dejstva, da je spreminjanje vremena, letnih casov in podnebja vplivalo na uporabo nekaterih orožij oz. materialov, iz katerih so bila ta narejena.46 Kar se tice števila vojaških spopadov v srednjem veku, statisticni podatki kažejo na obcutno razliko med poletjem in zimo. Vendar crno-bela predstava, da je (po)letni del predstavljal aktivni del leta za bojevanje in vojaške pohode ter da je bila zima »mrtva sezona«,47 drži le delno. Kot kažejo naslednji primeri iz (poznega) srednjega veka, vojaške aktivno­sti v zimskem casu niso popolnoma hibernirale. Vojaški pohodi ali posamezni spopadi so v zimskem casu potekali prav zaradi strateških, takticnih ali logi­sticnih sprememb oz. prednosti, ki jih je prinašala zima. Za zacetek gre omeniti primer iz prehodnega casa med antiko in srednjim vekom. Pozimi leta 406 so na obmocju spodnjega Rena skupine Germanov, ki so vpadale na obrambno linijo rimskega obrambnega sistema Limes, lahko precile zamrznjeni Ren na sicer neprehodnih obmocjih in vpadle v Galijo.48 Primeri iz 14. in 15. stoletja zgovorneje kažejo na relativno uspešno izpe­ljavo vojnih pohodov zgolj v casu zime. Na to kaže eden izmed vojaških po­hodov Angležev proti Škotom, ki se je zacel sredi jeseni, 18. oktobra 1337.49 Primer zimskega vojaškega pohoda je tudi pohod Angležev v Franciji v casu stoletne vojne. Vodil ga je angleški kralj Edvard III. v letih 1359–1360. Nanj so se Angleži predhodno dobro pripravili tako z veliko zalogo hrane kot z ustrezno veliko kolicino vojaške opreme.50 Vojaški pohod oz. križarski pohod v Prusijo Albrechta III. Habsburškega je poleti 1377 na mocvirnatem in recnem terenu dežel ob Baltiku pretežno konje­niški vojski precej oteževal potovanje. Tamkajšnja obmocja so bila namrec bolje prehodna v zimskem casu, ko je stojece ali premikajoce vodovje zamrznilo.51 Leta 1443 sta poveljnika ogrskih sil v boju proti Turkom, Ivan Hunyadi in poljski kralj Vladislav Jagielonski, skušala izkoristiti zimske razmere na Bal­kanskem polotoku. Vedoc, da so turške sile že razpršene po svojih timarjih, sta poveljnika želela cim bolje izkoristiti odsotnost turške vojske in vdrla v dana­šnjo Srbijo in Bolgarijo. Hkrati sta se nadejala, da bosta na vojaškem pohodu dobila živež od lokalnega prebivalstva, ki si je za zimski cas pripravilo zaloge hrane.52 46 Prim. Lazar, Vojaška zgodovina, 351, 396; o orožjih in obnašanju njihovih materialov v razlicnih podnebnih in vremenskih pogojih. 47 Prim. Duby, Trije redi, 184–85; izraz »mrtva sezona vojskovanja« v kontekstu oblikovanja sploš­ ne predstave o aktivnem in pasivnem delu leta skozi srednji vek ustvarja prevelik kontrast. Drži, da je bila klima v stoletjih zgodnjega srednjem veka, t.j. v casu, o katerem govori Dubyjev pasus, hladnejša in manj stanovitna od tiste, ki je sledila v visokem srednjem veku. A to ne pomeni, da so se srednjeveški ljudje bojevali zgolj v toplem delu leta in se v mrzlem delu zadrževali izkljuc­ no v notranjosti svojih bivališc. 48 Hoffmann, An Environmental History, 53. 49 Contamine, War in the Middle Ages, 228. 50 Harari, »Strategy and Supply«, 318. 51 Lazar, Vojaška zgodovina, 200–202. 52 Prav tam, 266–69. Obdobje zime je bilo za izvedbo vojaških pohodov v (poznem) srednjem veku zagotovo zahtevnejše od poletja, kljub temu pa je prinašalo dolocene strateške, takticne in logisticne prednosti. Nanje kažejo primerih vojaških po­hodov, ki so jih izpeljali v casu od decembra do februarja. SKLEP Skozi prispevek smo poskušali opozoriti na vecplastnost srednjeveških po­hodov, pomen in soodvisnost z drugimi, tako naravnimi kot družbenimi dejavniki. Na osnovi relevantne literature lahko trdimo, da je na prostoru srednje in zahodne Evrope v casu vladanja Karla Velikega prišlo do vse ve-cje ustalitve in vezanosti na fevdalno posest. Družba oz. prebivalstvo teh dežel je delovalo znotraj treh družbenih redov in tako tudi treh »casovnih skupin«: svetne, posvetne in kmecke. Navedeni družbeni casi so se v vsak­danjem življenju prepletali in bili med seboj soodvisni. Celotno delovanje družbe je pogojevala narava z menjavanjem letnih casov, ki pa je med po­sameznimi deželami srednjeveške Evrope potekalo precej razlicno. Pri raz­iskovanju tovrstnih tematik je upoštevanja vreden faktor tudi spreminjanje podnebja skozi srednji vek. Na osrednje vprašanje clanka, v katerem delu leta je bil v srednjem veku cas za vojskovanje, je treba odgovoriti, da se je ta cas zacel ob godu sv. Jurija (23. ali 24. aprila), trajal pa je do goda sv. Mihaela (29. septembra) ali sv. Mar­tina (11. novembra). Tako iz opisov v literaturi kot iz predstavljene statistike vojaških pohodov in bitk je nedvoumno jasno, da je na letni ravni »sezona vo­jaških pohodov« v (visokem in poznem) srednjem veku trajala najmanj štiri in najvec šest mesecev. Casovno okno od pomladi do jeseni je resda predstavljajo topel, suh, rodoviten in ugoden cas za izvedbo vojaških pohodov, vendar to ne pomeni, da vojaških pohodov v hladnem, mrzlem, nerodovitnem in vlažnem delu leta ni bilo. Na to eksplicitno kaže delež vojaških pohodov zunaj sezone vojaških pohodov, ki je po predstavljeni statistiki 99 bitk po Delbrücku zna­šal 24.24 % oz. 24 spopadov. Vecina bitk oz. 75 izmed 99 bitk pa predstavlja 75,76 %. Contaminejev statisticni pregled vsebuje implicitnejše datacije bitk in v splošnem bolje prikazuje razlike med spopadi »v sezoni« in »izven nje«. Ven­darle pa njegovi podatki kažejo, da je do njih prihajalo tako v poletnem kot v zimskem delu leta. Predstavljeni primeri (poznosrednjeveških) vojaških pohodov jasno ka­žejo na nekatere prednosti zimskih vojaških pohodov. Posameznih prednosti zimskega casa so se srednjeveški vojaški poveljniki dobro zavedali ter jih ob ustrezni politicni, financni in logisticni predpripravi na vojaške pohode pogo-sto tudi relativno uspešno obrnili v svoj prid. Ob spoprijemanju s tovrstnimi temami vojaškega, okoljskega in socialne­ga zgodovinopisja srednjega veka je pomembno, da manj raziskana podrocja raziskujemo interdisciplinarno. S tovrstnim pristopom lahko zagotovo bolje rešujemo posamezne probleme in iz razlicnih zornih kotov osvetlimo manj iz­postavljene sorodne teme s podrocja srednjeveške vojaške strategije, logistike, okolja in družbe ter oblikujemo nova raziskovalna vprašanja.53 Matevž Gradišnik Univerza v Ljubljani matevz.gradisnik@gmail.com BIBLIOGRAFIJA Acko Kocjan, Darja. Poljšcine. Ljubljana: Kmecki glas, 2015. Agoston, Gabor. »Where Environmental and Frontier Studies Meet: Rivers, Forests, Marshes and Forts along the Ottoman–Hapsburg Frontier in Hungary.« V: The Frontiers of the Ottoman World, ur. Andrew Peacock, 57–79. Oxford: Oxford University Press, 2009. Bercic, Branko. »Škofjeloška mesecna imena.« Loški razgledi 13.1 (1966): 143–44. Blaznik, Pavle, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog. 1. zvezek. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970 Campbell, Bruce M. S.. The Great Transition: Climate, Disease and Society in the Late- Medieval World. Cambridge: Cambridge University Press, 2016. Contamine, Philippe. War in the Middle Ages. Prevod Michael Jones. Oxford: Blackwell, 1996. Delbrück, Hans. Medieval Warfare History of the Art of War. Volume III. Prevod Walter J. Renfroe Jr. Lincoln. London: University of Nebraska Press, 1990. DeVries, Kelly. A Cumulative Bibliography of Medieval Military History and Technology. Boston, Köln in Leiden: Brill, 2002. Dolar, Jaro. »Koledar«. V: Enciklopedija Slovenije, ur. Dušan Voglar et al., zv. 5: Kari – Krei. Ljubljana: Mladinska knjiga, SAZU, 1997–2002. Duby, Georges. Trije redi ali imaginarij fevdalizma. Prevod Gregor Moder. Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakulteta, 1985. France, John. Western Warfare in the Age of the Crusades. London: UCL Press, 1999. Harari, Yuval Noah. »Strategy and Supply in Fourteenth-Century Western European In­ vasion Campaigns.« Journal of Military History 64 (2000): 297–333. Hoffmann, Richard. An Environmental History of Medieval Europe. Cambdrige: Cam­bridge University Press, 2014. Jaques, Tony. Dictionary of Battles and Sieges A Guide to 8,500 Battles from Antiquity through the Twenty-first Century. 3 zvezki. Connecticut in London: Greenwood press, 2007. Keen, Maurice. Chivalry. New Haven and London: Yale University Press, 1984. Korošec, Tomo, Marjan Fekonja, Alojz Jehart, Franc Pecelin, Miroslav Ulcar, Anton Žabkar in Zoran Dernovšek. Vojaški slovar. Predelana in dopolnjena izdaja. Ljublja­na: Ministrstvo za obrambo, 2002. 53 Za pomoc pri zastavitvi tega prispevka se najlepše zahvaljujem profesorjema in spoštovanima kolegoma doc. dr. Dušanu Mlacovicu in doc. dr. Žigi Zwittru. Za možnost nastopa na Grošlje­vem simpoziju 2020 in za prijazne nasvete se zahvaljujem dr. Nadi Grošelj. Kosi, Miha. Potujoci srednji vek. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998. Lazar, Tomaž. Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, 2009. Le Goff, Jacques. Srednjovekovna civilizacija zapadne Evrope. Prevod Dobrila Stošic. Beo-grad: Jugoslavija, 1974. (La civilisation de l‘Occident médiéval. Paris: Arthaud, 1964.) Lovenjak, Milan, prev. in ur. Dejanja Frankov in drugih na poti v Jeruzalem. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. Maurice, H. Keen. Chivalry. New Heavens, London: University Press, 1990. Ray, Michael. »Total War.« V: Britannica, https://www.britannica.com/topic/total-war (obiskano 1. maja 2021). Smolik, Marijan. »Škofjeloški rokopis«. V: Enciklopedija Slovenije, ur. Dušan Voglar et al., zv. 13: Š–T. Ljubljana: Mladinska knjiga, SAZU, 1997–2002. Stabej, Jože. »Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa slovenskih imen za mesece.« Loški razgledi 13.1 (1966): 72–86. Steska, Viktor. »Radovljiška matrikula iz l. 1468.« Glasnik Muzejskega društva za Sloveni­jo 2–3, zv. 1–4 (1923): 23–38. Štih, Peter, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec. Slovenska zgodovina. 1. zvezek. Ljubljana: Modrijan, 2016. Uttridge, Sarah in Michael Spilling. Encyclopedia Of Warfare: Medieval Wars 500–1500. London: Amber, 2013. Verbruggen, J. F. The Art of Warfare in Western Europe During the Middle Ages From the Eight Century to 1340. Prevod Sumner Willard in R. W. Southern. Suffolk: Boydell Press, 1997. Vuk, Pavel. »Razumevanje transformacije vojne v 21. stoletju«. Teorija in praksa 55.1 (2018): 60–79. Zorec, Marjeta. Slovenska pratika. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006. Zwitter Žiga. Vpliv male ledene dobe na agrarno poselitev na ozemlju današnje Slovenije: na primeru izbranih obmocij v Zgornji Savinjski dolini. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, 2010. POVZETEK Clanek predstavi sezono vojaških pohodov v srednjem veku. Znotraj tisocletnega casov­nega loka se osredotoca na cas od 11. do 15. stoletja in na prostor fevdalne kršcanske za­hodne in srednje Evrope. V uvodnem delu predstavi relevantno literaturo in opozori na premike v razumevanju srednjeveških vojaških pohodov v novejšem casu. Osrednji del skuša odgovoriti na vprašanje, ki prvenstveno zadeva vojaško zgodovino, se tesno pre­pleta z okoljsko ter socialno zgodovino srednjega veka: v katerem delu leta so v srednjem veku potekali vojaški pohodi? Ob tem vprašanju bomo pokazali neposredno povezavo med vojaškimi pohodi in spreminjanjem narave skozi leto v odnosu do kmeckih opravil in verskih praznikov. V zadnjem poglavju bomo na osnovi statistike srednjeveških bitk, ki jo ponujata dva zgodovinarja, skušali predstaviti, kakšen delež spopadov je potekal v zimskem casu. Zakljucke statisticne primerjave bomo podprli z nekaterimi primeri zim­skih vojaških pohodov iz (poznega) srednjega veka. Kljucne besede: srednjeveško vojaštvo, vojaški pohodi, letni cikel SUMMARY The Military Campaigning Season in the Middle Ages The paper presents the campaigning season in the Middle Ages. Within a thousand-year span, it focuses on the period between the 11th and 15th centuries and on the territory of the feudal and Christian Western and Central Europe. The introductory part presents the relevant literature, foregrounding modern shifts in the perception of medieval cam­paigns. The central part seeks to answer a question which primarily concerns military history and is interwoven with the environmental and social history of the Middle Ages: during which part of the year did the medieval campaigns take place? In this context we show a direct connection between campaigns and natural changes throughout the year, with reference to farming chores and religious festivals. The concluding chapter presents the share of the conflicts in winter, based on the statistics of medieval battles provided by two historians. The conclusions of the statistical comparison are supported by examples of winter campaigns dating back to the (late) Middle Ages. Keywords: medieval warfare, war campaigns, year cycle DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.67-98 Matic Kristan Anton Sňvre in Anton Sovrč: dolga pot do filologije UVOD Na razstavi ob 100-letnici Oddelka za klasicno filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani leta 2019 je bilo omenjeno, da je bil Anton Sovre, profesor na oddelku, med prvo svetovno vojno ranjen. To mi je dalo pobudo, da sem zacel raziskovati njegovo vojaško službo, epizodo njegovega življenja, ki je bila znana le zelo površno. Med raziskovanjem je obseg zbranega biografskega gra-diva tako narasel, da ga vec ni bilo mogoce obdelati v enem clanku. Med njim je bilo marsikaj zanimivega iz zgodnejših obdobij Sovretova življenja, ceprav ni bilo specificno povezano s prvo svetovno vojno oz. samim Antonom Sovre-tom; zato bo Sovretova vojašcina obdelana posebej,1 pricujoci prispevek pa bo poskusil na podlagi ostalega gradiva podati zaokrožen prikaz njegove družine in izobraževanja. Posebno zahvalo za nasvete in gradivo dolgujem doc. dr. Mihu Šimacu s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in pa ge. Ani Cernuta Deželak iz Knji­žnice Antona Sovreta Hrastnik. Zahvaljujem se tudi zasl. prof. akad. dr. Ka­jetanu Gantarju, ki je Antona Sovreta še osebno poznal, da je z mano opravil intervju in mi tudi kasneje posredoval zanimive podatke. Zahvala velja tudi vsem drugim, ki so izkazali interes za moje raziskovanje, zlasti družini Sovre, družini Ivacic in Mitju Bartenjevu. Kristan, Anton Sovre med puško in kredo (clanek v pripravi). ROD Anton Sovre je bil v resnici Anton Sovre III. Ce na kratko skiciramo njegovo moško linijo prednikov: na njegovi rojstni domaciji z naslovom Šavna Pec 2 že leta 1791 zasledimo Andreja Sovreta (* ca. 1773, † 1816), ki se je tega leta porocil z Marijo Volaj.2 Zakoncema se je rodil Matevž Sovre (* ca. 1795), leta 1818 porocen z Nežo Grošicar.3 Matevžu Sovretu se je leta rodil Anton Sovre I. (* 1822),4 stari oce Antona Sovreta III. Leta 1854 se je Anton I. porocil z Ur-šulo Pepelnak (* ca. 1825, † 1900).5 Tudi krstni podatki za Andreja Sovreta bi še morali biti nekje zabeleženi, vendar mi jih ni uspelo najti ne v krstni maticni knjigi za župnijo Radece ne v sosednjih župnijah. Posebno težavo pri rodovniku Antona Sovreta predstavlja izguba krstne maticne knjige za leta 1788–1826 za relevantno župnijo, namrec Marija Širje.6 Zaradi te vrzeli v maticnih podatkih tudi ni bilo možno poja­sniti sorodstva med razlicnimi družinami Sovre: v župniji jih je bilo namrec vec. V Šavni Peci so se Sovre pisali tudi na domaciji Koritnik in Anton Sovre III. je bil v sorodu tudi s temi Sovreti: njegova stara mati po materini strani je bila Koritnikova hci Karolina Sovre, porocena Stergaršek;7 starša Antona So-vreta III. sta bila torej verjetno v nekem ne zelo oddaljenem sorodstvu. Še eni Sovreti so živeli v Suhadolu; od tam je izhajal še cetrti Anton Sovre, sodobnik Antona Sovreta II., ki si je s soimenjakom poleg imena delil tudi poklic in je delal na železnici.8 O starejših prednikih Antona Sovreta III. naj bo toliko dovolj, ceprav tema nikakor še ni izcrpana. Urbarji gospostva Loka pri Zidanem Mostu9 bi bili iztocnica za najstarejšo zgodovino domacije Sovre v Šavni Peci; le-ta je imela urbarialno številko 119 in dominikalno številko 104.10 Po podatkih Statisticnega urada Republike Slovenije z dne 20. septembra 2021 je priimek Sovre v Sloveniji imelo le 22 oseb. Od teh je vecina (14) pre­bivala v Zasavju, torej v domacih krajih Antona Sovreta. Etimološko priimek Sovre izvira iz osebnega imena Ksaver, manj verjetno iz priimka Zorč.11 V ma-ticnih knjigah ga že od leta 1791 (poroka Andreja Sovreta) zasledimo 2 NAM, Porocna maticna knjiga Trbovlje – Sv. Martin 1784–1833, 13. 3 NAL, Porocna maticna knjiga Radece 1816–1839, 7. 4 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. 5 NAM, Porocna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 1854, 6. 6V Šematizmu Lavantinske škofije iz leta 1937, 76, je še navedena krstna knjiga z zacetkom leta 1788; v Vodniku po maticnih knjigah za obmocje SR Slovenije iz leta 1976 (str. 343) je vec ni. Tre­nutni župnik v Širjah g. Janez Furman mi je potrdil, da je tudi na župniji Marija Širje ne hranijo. Za obdobje 1850–1900 maticne knjige niso ohranjene, vendar obstajajo dvojniki. 7 NAM, Porocna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 6. februar 1860. 8 NAM, Krstna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 1888, 30. 9 AS 735, Grašcina Grmace (1582–1862). 10 Okrajno sodišce Celje, Zemljiška knjiga, katastrska obcina Širje, vložek št. 66. 11 Jakopin, »Slovenski priimek Sovrč«. zapisanega v obliki Soure, redko Sorre (1827,12 1830,13 1833,14 Franciscejski kataster,15 Mihalicevi spomini.)16 Domacini v svojem posavskem narecju (ki je štajersko z nekaterimi znacilnostmi dolenjšcine) priimek Sovre naglašuje­jo na prvem zlogu;17 vendar pa je sam Sovre naglaševal drugi zlog priimka. Najzgodnejši najdeni zapis priimka z naglasom na drugem zlogu je pri imenu Antona Sovreta v Narodnem listu leta 1908.18 Tudi Franc se leta 1915 pojavi s tako zapisanim priimkom,19 tako da so ocitno svoj priimek na drugem zlogu naglaševali vsi sinovi. Morda je pristna varianta Sňvre v višjih slojih zahodne Slovenije zvenela »prevec štajersko«; izpricano je namrec, da je vsaj Anton So-vre glede svojega porekla cutil neko mero manjvrednosti.20 DRUŽINA IN OTROŠTVO Starša Antona Sovreta III. sta bila Anton Sovre II. (* 26. julij 1856, † 1938), sin Antona I., in pa Ana Stergáršek (* 18. julij 1861, † 1957) z domacije Ma-ret, ki je ležala cez cesto in eno hišo navzdol od Sovretovih (takrat ŠavnaPec 4, danes Šavna Pec 7 – tam še danes živijo Stergarški). Anton Sovre II. je imel brata Blaža (* 1859, † 1918) ter sestri Ano (* 1861) in pa Marijo (* 1865, † 1878), ki je umrla mlada. Ana Stergaršek je bila hci Matije Stergarška (* 1834, † 1866) in zgoraj omenjene Karoline, rojene Sovre (* 1834, † 1864), vendar je osirotela že pri petih letih; najprej je njena mati umrla zaradi za­pletov pri porodu, zatem pa je bil njen oce ubit v gostilni v Dolu pri Hra­stniku.21 Ocitno je odrašcala pri starem ocetu Luku (* 1800, † 1882) in stri-cu Jožetu (* 1839). Iz družine Stergaršek velja omeniti še Jožetovega vnuka (torej bratranca v drugem kolenu Antona Sovreta III.), Antona Stergarška (* 1901, † 1976), priznanega gradbenika, specializiranega za hidroelektrarne. Sodeloval je pri gradnjah hidroelektrarn na Dravi, pripravil pa je tudi osnu­tek za jugoslovansko-romunsko hidroelektrarno Džerdap na Donavi, ki je ena najvecjih v Evropi.22 12 NAM, Krstna maticna knjiga Marija Širje 1826–1850, 2. 13 Prav tam, 6. 14 Prav tam, 11. 15 AS 177/C/F/C404 Širje, k. o., PUA (seznam lastnikov zemljišc). 16 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. 17 Za okolico Krškega Jakopin, »Slovenski priimek Sovrč«; da je bilo tako tudi v Šavni Peci, potr­ juje Erika Mihevc Gabrovec v Prvi Sovrétov vecer, 24. 18 Narodni list 3, št. 43 (22. oktober 1908), 4. 19 Verordnungsblatt 65, št. 156 (5. oktober 1915), 3981. 20 Prvi Sovrétov vecer, Primož Simoniti, 29. 21 NAM, Mrliška maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 1866, 48; da je šlo za gostilno ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. 22 Cernuta Deželak, Ana. Stergaršek, Anton. (1901-1973). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna kn-jižnica Kranj, 2020. Matic Kristan Ani Stergaršek in Antonu Sovretu II. se je prvi otrok, Alojzija – Lojzka, rodila še kot nezakonska hci 3. maja 1884.23 Pri tem je treba pripomniti, da so današnje predstave o nekdanji nedopustnosti izvenzakonskih odnosov neko­liko pretirane: dokler je par izkazal resno namero, da se bo porocil, je bilo v resnici družbeno dopustno celo, da sta imela otroke že pred poroko.24 Anton II. je kasneje uradno priznal ocetovstvo, pri cemer sta bili prici sokrajana Ivan Sovre in Jožef Sovre, ki sta bila tudi porocni prici Alojzijinih staršev. Anton II. in Ana sta se porocila 8. februarja 1885, kar je glede na kasnejšo kariero njunega sina precej poeticno.25 Bodoci klasicni filolog Anton Sovre III., se je rodil še isto leto, 4. decembra 1885, na domaciji Sovre kot drugi otrok in prvi sin svojih staršev.26 Tako je za en dan zgrešil drugi za slovensko kultu­ro prav tako simbolicni datum, povezan s Prešernom. Kršcen je bil naslednji dan, njegova botra pa sta bila zakonca Martin in Helena Bostic, ki sta živela dve hiši nižje v vasi. Kje natanko je stala Sovretova rodna domacija? Franciscejski kataster za katastrsko obcino Marija Širje (1825)27 kaže, da je naslov Šavna Pec 2 nosila hiša na takratni stavbni parceli številka 3. Gre za prostor južno od današnje hiše z naslovom Šavna Pec 11, na prostoru delavnice in pred njo (gl. sliko 1). Slika 1: Prostor pri današnji Šavni Peci 11, kjer je stala hiša, v kateri se je rodil Anton Sovre. (Foto: Matic Kristan) 23 NAM, Krstna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 220. 24 Žnidaršic-Žagar, Ora et labora, 107. Nenazadnje se lahko v zvezi s tem spomnimo tudi na zna­ menito delo Miška Kranjca Strici so mi povedali, zlasti poglavje o poroki njegovih stricev. 25 NAM, Porocna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 1885, 83. 26 NAM, Krstna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 1885, 233. 27 AS 177/C/F/C404 Širje, k. o. Družina Sovre je imela v posesti še eno zidano gospodarsko poslopje natravniku za današnjo Šavno Pecjo 14 in pa eno leseno gospodarsko poslopje ineno zidanico na podrocju današnje Šavne Peci 1 (glej spodaj). Za njo (gledanood Šavne Peci navzven) sta bili ob cesti še vecja njiva in vinograd (na robu da­našnjega gozda); vinogradov danes v Šavni Peci ni vec. Sovreti so imeli tudi vec gozdnih parcel; ena se je raztezala vse do Save (Sovretovo je bilo tudi obrežje), vnjo je kmalu posegla južna železnica. Še ena njiva z nekaj travniki je bila ob cesti južno od vasi, na obmocju, kjer danes cesta ostro zavije proti Krnicam. Mihalic piše, da je Sovretovim pripadal Ojsterškov kozolec, ki stoji pod hišo z današnjimnaslovom Šavna Pec 13 – Franciscejski kataster ga še ne navaja. Na domaciji je bila nekaj casa še gostilna, v kateri je stregla Uršula Sovre: v casu rojstva Antona III. je sicer verjetno vec ni bilo. Posest je bila zelo težavna za obdelovanje – Mi­halic je zapisal: »… cele gruble [groblje] so bile Sovretove … edino tile dve njivi so bile [sic] nekaj vredni, drugo je bila pa sama šintarija [garanje]«.28 Kako teža­ven poljedelski teren je bil v Šavni Peci, prica tudi njegovo množicno opušcanje:od casa Franciscejskega katastra obsežne travnike med Šavno Pecjo in Krnica-mi, ki ležijo proti zahodu, popolnoma prerasel gozd. Ni nenavadno, da v tako težkih pogojih pri otrocih Antona Sovreta I. za delo na domaciji ni bilo pravega interesa. Anton II. se je po poroki še istega leta zaposlil na železnici, kjer je bil obhodnik. Nekaj casa je na železnici delal tudi njegov brat Blaž, leta 1888 pa se je oženil na drugo kmetijo v Retje nad Trbovljami. Njuna sestra Ana je sicer ostala pri hiši, vendar se je hodila v Hrastnik ucit šivanja.29 Anton II. sprva ni niti živel skupaj s svojo ženo Ano; še naprej sta živela vsak na svojem domu in si razdelila tudi otroka. Tako je Alojzija odrašcala pri materi, Anton III. pa pri ocetu.30 Okoli leta 1887 se je morala Antonu II. in Ani roditi hcerka Marija – Micika († 3. november 1894), ki je še mlada umrla za davico v Retjah nad Trbovljami,31 pri svojem stricu Blažu, ki jo je posvojil.32 Podatkov o njenem rojstvu ni najti ne v maticnih knjigah župnije Marija Širje ne v tistih župnije Celje – Sv. Danijel. Nekaj casa je Anton II. z družino živel v cuvajnici številka 519 v Zagradu pri Celju (danes Zagrad 80);33 tam se je 2. novembra 1888 rodil sin Karel.34 Najkasneje leta 1890 je Anton II. dobil stanovanje v vlakojavni postaji številka 561 pod Šavno Pecjo (danes Šavna Pec 25; gl. sliko 2).35 Stavba je še vedno v 28 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. 29 Prav tam. 30 Gantar, »Rod in domacija« (po Mihalicevih spominih). 31 NAM, Mrliška maticna knjiga Trbovlje Sv. Martin 1892–1904, 57. 32 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. 33 AS 1093, TE 204, list 65. Katastrski nacrt železnice za Zagrad; Okrajno sodišce Celje, Zemljiška knjiga Zagrad, železnica (VI). 34 NAM, Krstna maticna knjiga Celje – Sv. Danijel 1885–1894, 167. 35 AS 1093, TE 204, list 99. Katastrski nacrt železnice za Širje; Okrajno sodišce Celje, Zemljiška knjiga Širje, železnica (II). Matic Kristan lasti železnice: je zapušcena, vendar v dobrem stanju. Omenimo lahko, da je zemlja okoli postaje mejila na Sovretovo posest. Na postaji 561 so se rodili še ostali sorojenci Antona Sovreta III.: Franc, Ivanka, Janez in Baltazar. Slika 2: Nekdanja železniška cuvajnica št. 561, v kateri je družina Sovre živela vsaj od leta 1890 in najkasneje do leta 1898. Današnji naslov je Šavna Pec 25. (Foto: Matic Kri­stan) Leta 1892 se je bodoci klasicni filolog Anton Sovre III. zacel izobraževati, in sicer v osnovni šoli Zidani Most, ki jo je verjetno obiskoval pet let, vse do leta 1898 (še polovico šolskega leta 1897/1898). Gradivo za to obdobje šole ni ohranjeno, verjetno je bilo uniceno skupaj s šolskim poslopjem v bombardi­ranju Zidanega Mosta 11. novembra 1944. Kasneje je bil sestavljen seznam uciteljev, ki pa za obdobje pred letom 1900 ni izpoveden. Naveden je šolski upravitelj Blaž Kropej z zacetkom službovanja leta 1873, za njim brez letnice upravitelj Franc Goberšek, nato pa le še priimki Iglar, Kopaj in Kraner, brez letnic ali funkcij.36 Nihce od otrok Antona I. ni želel prevzeti domacije Sovre v Šavni Peci – kot je že bilo omenjeno, je bila posest težavna za obdelavo. Anton Sovre I. je ocitno leta 1892 pri svojih dveh zidanicah vzhodno od vasi zgradil hišo z na­slovom Šavna Pec 5 (danes Šavna Pec 1) in se z ženo Uršulo in hcerko Ano preselil vanjo.37 15. marca 1893 so bile preostale posesti skupaj s staro doma­ 36 ZAC 1430, Osnovna šola Zidani Most. 37 Okrajno sodišce Celje, Zemljiška knjiga Širje, vložek št. 103. cijo prodane Jožefu in Mariji Oblak, Anton I. in Uršula pa sta pri njiju dobila pravico do preužitka.38 Kmalu so se ravno v nekdanji Sovretovi hiši vnele saje in izbruhnil je požar, ki je unicil polovico vasi.39 Šavno Pec je tako že drugic v stoletju prizadel hud požar: že leta 1824 je namrec vas v celoti pogorela.40 S tem je nekdanja Sovretova domacija dokoncno razpadla in zemljišca so bila razprodana. Ana Sovre je 22. oktobra 1897 od Oblakov odkupila precejšen del nekdanje Sovretove posesti.41 Leta 1899 se je omožila z Jurijem Mihalicem, cevljarjem iz Tuhelja na Hrvaškem.42 Zaživela sta v hiši v Šavni Peci – tam še vedno živijo Mihalici, njuni potomci. Anin sin Anton Mihalic je napisal spo-mine na Šavno Pec, v katerih se posebej posveca družini Sovre in so bili, ce­prav niso javno dostopni, dragocen vir tudi za ta clanek; delno jih povzema Gantar.43 Koga je Anton Sovre III. torej imel v družinskem krogu v svojem otro­štvu? Na domaciji Sovre sta poleg njegovega oceta živela tudi teta po ocetovi strani Ana in nekaj casa verjetno tudi še stric Blaž. Anton Sovre I. in Uršula, stara starša po ocetu, sta bila v Sovretovih otroških letih še živa: Uršula je umr-la 27. oktobra 1900, ko je bila slucajno na obisku pri svojem sinu v Krškem (gl. spodaj), Anton Sovre I. pa je bil gotovo živ še leta 1899, ob poroki svoje hcer­ke. Poleg njih je bila družina Antona Sovreta III. ocitno v tesnih stikih tudi s stricem po materini strani, Jožefom Stergarškom, ki je bil boter Karlu (ceprav je bil krst v Celju!), Francu, Janezu in Baltazarju. Blizu jim je morala biti Kata-rina Ocepek, rojena Meke, ki je bila botra vsem otrokom razen Alojziji in An-tonu III.; nazadnje je bila gostilnicarka v Trbovljah.44 Njen mož Jakob je nekaj casa delal na železnici;45 morda je tam spoznal Antona II. in se je poznanstvo porodilo na tak nacin. Vidimo lahko, da je Anton Sovre III. odrašcal v zelo skromnih in težkih razmerah. Nekaj utrinkov iz teh let se je ohranilo tudi v anekdotah. Miha­lic piše: Sam mi je pripovedoval – ko je bil že univerzitetni profesor – da se spominja, kako je bilo, ko je že za silo racal, pa je prišel k hiši žnidar in [je] tudi njemu na­ pravil rašovnate [raševinaste] hlace, pa da so bile tako trde, ko je prazne postavil na sredi hiše, [da] so same stale. (Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih.) 38 Prav tam, vložek št. 66. 39 Zdi se da je letnica 1898, ki jo navaja Gantar v »Rod in domacija«, prepozna; ali pa je Oblak zemljišca razprodal že pred požarom. 40 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. 41 Okrajno sodišce Celje, Zemljiška knjiga Širje, vložek št. 108. 42 NAM, Porocna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 1899, 129. 43 Gantar, »Rod in domacija«. 44 NAM, Krstna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 1895, 99. 45 NAM, Krstna maticna knjiga Celje-Sv. Danijel 1885–1894, 167. Fran Brumen, Sovretov dijak na Ptuju, pa se je spominjal razrednega iz­leta na Kum: Na plošcadi nad Savsko dolino smo se za hip ustavili. Odprl se nam je nepoza­ben razgled: Sava, ob njej proga … On pa: »Poglejte tam doli, v tistem ovinku ob progi stoji mala cuvajnica, to je bil moj dom. Tu je moj oce opravljal službo železniškega cuvaja. Kadar sem prihajal na pocitnice z Dunaja, sva z ocetom ob progi kosila travo za našo sivko. Travnika nismo premogli,« je nostalgicno koncal in opazil sem, da so se mu v oceh zabliskale solze. (Brumen, »Spomini na profesorja«)46 Kljub temu je Sovre Šavno Pec tudi kasneje obiskoval in jo ohranil v lepem spominu. Kajetan Gantar, ki je bil kasneje Sovretov študent, piše, da na velikonocni ponedeljek Sovre ni imel predavanj (ceprav v socializmu to ni bil dela prost dan), ker ga je takrat zaradi spominov na praznovanjav Šavni Peci (zlasti na pokanje možnarjev in na karbid) popadla prevelika nostalgija.47 V KRŠKEM 29. novembra 1896 se je Anton Sovre II. na delu hudo ponesrecil.48 .o se je umaknil eni lokomotivi, ga je na drugem tiru zbila druga. Na kraj nesrece je prišel zdravnik iz Radec, ki mu je oskrbel hude poškodbe glave in ga odpravil v ljubljansko bolnišnico, kamor je Sovreta pospremil znanec Matevž Pecnik. Menda se je moral Pecnik posebej zavzeti za Sovreta, da so ga v ljubljanski bolnišnici sploh sprejeli. Zbudil naj bi se šele po tednu dni kome.49 Po nesreci je bil invalidno upokojen. 24. januarja 1898 sta z ženo od Jožefa Kovacica in Uršule, rojene Planin­šek, kupila hišo na naslovu Krško 49 (danes Pod goro 3; gl. sliko 3).50 Stavba naj bi bila potrebna obnove in je terjala precejšen vložek.51 46 Ko je Sovre študiral na Dunaju, je njegova družina sicer že stanovala v Krškem. Ocitno je imel Anton II. še kot upokojeni železnicar dogovor z železnicami, da lahko kosi ob progi. 47 Gantar, Utrinki ugaslih sanj, 203; Prvi Sovrétov vecer, Kajetan Gantar, 15–16. 48 Rodoljub 4, št. 23 (5. december 1896), 231; ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. 49 Podatke o tej nezgodi bi gotovo vsebovale tudi maticne knjige bolnikov za leto 1896 v fondu AS 424 Deželna civilna bolnica v Ljubljani, vendar je trenutni Zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta tako drakonski, da je tudi do tako starega gradiva dostop prakticno nemogoc. 50 Okrajno sodišce Krško, Zemljiška knjiga Krško, vložek št. 65. 51 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. Anton Sňvre in Anton Sovrč: dolga pot do filologije Slika 3: Nekdanja hiša družine Sovre v Krškem; današnji lastniki vec niso v sorodu z njimi. Nekdanji naslov 49, današnji Pod Goro 3. (Foto: Matic Kristan) V Krškem je Anton III. zacel obiskovati Ljudsko šolo Krško. Arhivsko gradivo iz tega obdobja, ki se je ohranilo, je za osnovno šolo v Vidmu, torej delu naselja na levem bregu Save, ne za kranjski del Krškega, kjer je živel So-vre; je pa Ljudska šola Krško izdajala izvestje.52 Tako vemo, da so v šolskem letu 1897/1898 obiskovali Anton Sovre prvi oddelek cetrtega, zadnjega ra­zreda, brat Franc prvi razred, brat Karel drugi razred, sestra Alojzija pa II. oddelek cetrtega razreda. Glede na to, da je bila Sovretova hiša v Krškem formalno kupljena januarja, so verjetno v šolo vstopili med letom. Sovretova bodoca žena Albina Schöner (gl. spodaj) je v istem šolskem letu obiskovala III. razred – verjetno sta se spoznala že takrat. Anton, Albina in Karel so bili odlicni ucenci. Hišo v Krškem sta po starših dedovali Alojzija in Ivanka in še naprej živeli tam, nato pa je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prešla na lastnike, ki vec niso bili v sorodu s Sovretovimi. Sovreti na krškem pokopališcu nimajo vec nagrobnega obeležja; sodec po iskalniku grobov na spletni strani Pokopališc Krško je zdaj na tem mestu grob družine Mlakar.53 52 Izvestje ljudske šole v Krškem 1897/1898. 53 Zahvaljujem se ge. Zali Ivacic iz Krškega, ki me je opozorila na ta podatek. DIJAK (1898–1904) Slovenska gimnazija v Celju (1898–1902) Leta 1898 se je Sovre vpisal na slovensko nižjo gimnazijo v Celju. Pouk je po­tekal v še vedno ohranjeni stavbi na današnjem Muzejskem trgu 3. Slovenski gimnazijski oddelki so bili ustanovljeni šele malo pred tem, leta 1895, njihovaustanovitev pa je usodno zaznamovala vso Avstro-Ogrsko. Že ko so se slovenski oddelki v Celju pojavili v predlogu državnega proracuna, so vzplamtela nacio­nalna custva širom monarhije, koncna posledica je bil padec vladajoce koalicije kneza Windisch-Grätza.54 Kako sporna je bila ta šola, prica že njeno uradno ime, ki je bilo bolj kot ne evfemizem: Cesarsko-kraljevi samostojni gimnazijski razre­di z nemško–slovenskim ucnim jezikom v Celju. Prvi predstojnik slovenskih od­delkov je bil profesor naravoslovnih predmetov Julij Glowacki (* 1846, † 1915), sicer priznan botanik,55 ki je to funkcijo opravljal še, ko je Sovre obiskoval prvi letnik gimnazije. Nato ga je zamenjal Ivan Liskovnik, ki je pouceval gršcino in nemšcino. Sovre je bil s sklepom uciteljskega kolektiva 5. decembra 1898 oprošcen šolnine.56 Konkretna utemeljitev za to nam sicer ni znana, saj ni najti eviden­ce šolnine oprošcenih dijakov za semester, ko je zacel obiskovati gimnazijo, v evidencah za kasnejše semestre pa je pri Sovretu navedeno le, da so bile nje­gove osebne razmere enake kot prej. Vendar lahko na podlagi utemeljitev pri drugih dijakih v tej evidenci sklepamo, da je bil šolnine oprošcen zaradi števila otrok v družini in ocetovega skromnega premoženja.57 S šolskim letom 1898/1899 je torej Anton Sovre zacel obiskovati 1. letnik gimnazije. Prvo leto je bival pri sestricni svojega oceta Elizabeti, rojeni So-vre, in njenem možu, cinkarniškem delavcu Antonu Korošcu, na Kolodvor-ski ulici 5 (Bahnhofgasse; gl. sliko 4).58 To je zgradba na današnji Prešernovi 4, kjer se trenutno v pritlicju nahaja trgovina Ciciban. Spodnji del zgradbe je danes predrugacen do nerazpoznavnosti, vendar po pet stebrickov na fasadi pod zgornjimi okni izdaja, da gre za isto zgradbo. Korošcevi so bili sicer pre­cej zanimiva družina. Mati Antona Korošca je bila sestricna Antona Martina Slomška. Antonov sin Mihael Korošec je bil ravnatelj Celjske hranilnice, Peter Lence, Antonov vnuk po hcerki Franciški, pa je bil prvi profesor farmakologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani in ustanovitelj ter predstojnik Inštituta za farmakologijo v Ljubljani.59 54 Za jedrnat pregled dogodkov gl. Cvirn, Dunajski državni zbor 2015, 146–48. 55 Brecelj, Marijan: Glowacki, Julij (1846–1915). Slovenska biografija. 56 ZAC 845, I. gimnazija v Celju, TE 19, ov. 68. Glavni katalog samostojnih razredov 1898/1899, Z. 40. 57 Prav tam, TE 71, ov. 205. Seznami ucencev, oprošcenih šolnine. 58 Prav tam, TE 19, ov. 68. Glavni katalog samostojnih razredov 1898/1899, Z. 40. 59 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. Slika 4: Hiša na Bahnhofgasse 5, konec 19. stol. Detajl s poslovne razglednice krojaca Jožefa Hocevarja. (Osrednja knjižnica Celje, Domoznanski oddelek, Gospodarstvo 4) Naslednje leto je Sovre živel pri Jožefi Hodej na Spitalgasse 5 (danes Koce-nova), tretje leto pa na Brunnengasse 9 (danes Linhartova). Cetrto leto je na­veden pri Mihaelu Pompetu v železniški cuvajnici št. 513, v Cretu pri Celju.60 Domnevamo lahko, da je Sovre to bivališce dobil preko ocetovih poznanstev na železnici. Cuvajnica št. 513 vec ne stoji – skupaj s celotnim naseljem Cret je bila porušena najkasneje pri gradnji tovorne železniške postaje pri Celju. Stala na podrocju, kjer je danes zahodni razcep tirov. Istega leta kot Sovre je na celjsko gimnazijo kot profesor prišel tudi kla­sicni filolog Ivan Tertnik (* 1859, † 1941).61 Študiral je na Dunaju kot Kna­fljev štipendist in pa v Gradcu, kjer je promoviral z disertacijo o Seneki Mlajšem. Pred prihodom na celjsko gimnazijo je ucil na mariborski gimna­ziji. V Celju je bil Tertnik v prvih treh letnikih Sovretov razrednik in ucitelj latinšcine, v prvem in drugem letniku tudi slovenšcine. Prvi dve leti svojega 60 AS 1093, TE 204, list 63. Katastrski nacrti železnice, obcini Teharje in Grajski hrib. 61 O Tertniku gl. Hriberšek, »Prvi slovenski doktorji klasicne filologije z graške univerze«, 34–39. službovanja na celjski gimnaziji je bil tudi vodja gimnazijske uciteljske knji­žnice.62 Tertnik je imel na Sovreta velik vpliv in ga je navdušil nad klasicno filologijo, ceprav je bil, kot piše Gantar, Tertnik manj usmerjen v književ­nost kot Sovre.63 Sovre se je Tertnika vedno rad spominjal. Kasneje mu je posvetil svoj prevod Kralja Ojdipa (1922), podaril pa mu je tudi unikaten izvod svoje citanke Lanx Satura (1928) s posvetilom: I, liber, es testis, pra­eceptori sibi caro / quas habeat grates auctor adusque tuus (»Pojdi, knjiga; prica si tega, kakšno hvaležnost ima še vedno tvoj avtor do svojega dragega ucitelja«).64 Pred zacetkom šolskega leta 1901/1902 je Tertnik odšel v Ljubljano na II. državno gimnazijo.65 Sovretov razrednik je postal Heinrich Vodnik, profesor matematike in naravoslovja, latinšcino pa ga je v cetrtem letniku ucil Janez Fon, doma iz Loke pri Zidanem Mostu, torej iz istih koncev kot Sovre. Že v 1. in 2. letniku ga je pouceval nemšcino, v 3. pa slovenšcino. Fon je v Gradcu študiral klasicno filologijo; leta 1907 je izdal slovenski slovar k 6. knjigi Cezar­jevih Comentarii de bello Gallico.66 Anton Sovre je bil nedvomno nadarjen dijak: po lastnih navedbah se je bil zmožen na pamet nauciti 20 strani Cicerona na dan. »Ni bilo fraze, ki je ne bi bil vedel,« se je spominjal kasneje. Ko je Tertnik ucencem nekoc diktiral nemško besedilo, ki naj bi ga prevedli za domaco nalogo, ga je So-vre prevedel že vmes in nalogo oddal, ko je profesor koncal z diktatom.67 Je pa treba reci, da je tako pri latinšcini, ki se jo je ucil že od 1. letnika, kot pri stari gršcini, ki jo je dobil na urnik šele v 3. letniku, sprva dosegal le drugo najvišjo oceno, 2 – pohvalno (lobenswert). Pri klasicnih jezikih je najvišjo oceno 1 – odlicno (vorzüglich) v Celju dosegel šele v 2. semestru 4. letnika. V svojem zadnjem semestru v Celju se je na sploh mocno izkazal, saj je imel vse predmete odlicno. Na splošno se je njegova ocena spustila na 3 – zadovo­ljivo (befriedigend) le v 1. semestru 1. letnika pri geografiji, v 2. semestru 1. letnika pri matematiki in v prvih dveh letnikih pri telovadbi. Bolje mu je šla nemšcina, pri kateri ni bil odlicen le v 2. letniku. Ves cas v Celju je bil odlicen pri verskem pouku, vendar se zdi, da pri duhovniku Antonu Cestniku, ki ga je vodil, ni bilo tako težko dobiti boljše ocene.68 Navajam Sovretove koncne ocene za predmete v nižji gimnaziji: 62 Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1898/1899, 1899/1900, 1900/1901. 63 Gantar, Kajetan: Tertnik, Ivan (1859–1941). Slovenska biografija. 64 Hriberšek, »Sovretov prevod«, 44. 65 Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1901/1902, 49. 66 Šlebinger, Janko: Fon, Ivan (sic) (1860–1912). Slovenska biografija. 67 Bartol, »Obisk pri slovenskem humanistu«. 68 Sodec po ZAC 845 I. gimnazija v Celju, TE 20. Razredni katalog 1. samostojnega razreda 1898/1899. Letnik Semester 1.I. 69 II. 2.I. 70 II. 3.I. 71 II. 4.I. 72 II. Verouk 1 1 1 1 1 1 1 1 Latinšcina 2 2 2 2 2 2 2 1 Gršcina — — — — 2 2 2 1 Nemšcina 1 1 2 2 1 1 1 1 Slovenšcina 2 2 2 2 1 1 1 1 Geografija 3 1 1 1 2 1 1 1 Matematika 2 3 2 1 2 1 1 1 Naravoslovje 2 1 1 1 — 1 — — Fizika — — — — 2 — 1 1 Telovadba 3 3 3 2 2 1 1 Risanje 2 1 1 2 — — — — Ocene (od najvišje do najnižje): 1 – odlicno (vorzüglich), 2 – pohvalno (lobenswert), 3 – zadovoljivo (befriedigend), 4 – zadostno (genügend), 5 – nezadostno (nicht genügend), 6 – popolnoma nezadostno (ganz ungenügend) Državna gimnazija v Ljubljani (1902–1906) Po zakljucku cetrtega letnika, ki je bil na slovenskem oddelku celjske gimnazi­je zadnji, je Sovre celjski gimnaziji 21. avgusta 1902 naznanil svoj prepis na II. državno gimnazijo v Ljubljani (predhodnico današnje Gimnazije Poljane),73 ki je imela sicer nemški ucni jezik. 80 % Sovretovih sošolcev je šolanje nada­ljevalo na nemških oddelkih celjske gimnazije;74 od tistih, ki ga niso, pa se ni nihce drug vpisal na II. ljubljansko gimnazijo. Morda se je Sovre odlocil ravno za II. ljubljansko gimnazijo, ker je želel slediti Ivanu Tertniku. Tertnik sicer v Ljubljani ni bil vec njegov razrednik, ga pa je vecino casa ucil klasicna jezika. Sovretova razrednika sta bila v 5. in 6. razredu Oton Jauker, profesor nem-šcine, zemljepisa in zgodovine, v 7. in 8. razredu pa Ignacij Fajdiga, profesor matematike in prirodoslovja. Omeniti velja še, da je bil v tem casu ravnatelj II. gimnazije v Ljubljani Fran Wiesthaler, najbolj znan kot zacetnik najvecjega latinsko-slovenskega slovarja Ker se niti glavni katalogi niti redovalnice II. državne gimnazije niso ohranili, Sovretovega konkretnega uspeha v višji gimnaziji ne poznamo. Na 69 ZAC 845 I. gimnazija v Celju, TE 19, ov. 68. Glavni katalog samostojnih razredov 1898/1899, Z. 40. 70 Prav tam, TE 20, ov. 72. Glavni katalog samostojnih razredov 1899/1900, Z. 23. 71 Prav tam, TE 21, ov. 75. Glavni katalog samostojnih razredov 1900/1901, Z. 20. 72 Prav tam, TE 22, ov. 78. Glavni katalog samostojnih razredov 1901/1902, Z. 17. 73 Prav tam, TE 22, ov. 78. Glavni katalog samostojnih razredov 1901/1902, Z. 17. 74 Jahres-Bericht des k. k. Staatsgymnasiums in Cilli 1902/1903, 59. podlagi izvestij75 lahko ugotovimo, da je bil Sovretov splošni uspeh na obeh gimnazijah odlicen v vseh letnikih razen v sedmem.76 Prav tako ne vemo, kje v Ljubljani je tacas bival. Na tem mestu se v ucni nacrt, po katerem se je ucil Anton Sovre, ne bi poglabljali. Zasnova pouka klasicnih jezikov v tem casu je izcrpno prika­zana v monografiji Mateja Hriberška,77 specificni ucni nacrt v Sovretovih gimnazijskih letih pa je razviden iz relevantnih izvestij. Velja pa na podlagi slednjih izpostaviti individualno snov, ki jo je predelal Sovre kot dijak. Od 6. letnika dalje so se dijaki lahko odlocali za osebno lektiro in Sovretove so bile sledece: v 6. letniku Salustijeva Katilinova zarota in prvih 365 verzov 11. speva Iliade; v 7. letniku Ciceronov Lelij o prijateljstvu in Demosteno­va tretja Filipika; v 8. letniku pa Horacijeve Pesmi (Carmina – skoraj vse, ki jih niso predelali že v šoli) in pa Platonov Gorgija. Govorni nastopi so se zaceli v 7. letniku: takrat je imel Sovre govorne nastope Odkritja 15. in 16. stoletja in skozi njih nastali gospodarski prenosi (v nemšcini), Die Ahnfrau (v nemšcini, o drami Franza Grillparzerja) in pa Kosovo polje.78 V 8. letni­ku je imel nemški govorni nastop iz 1. dela Fausta.79 Sovre je kot dijak zacel tudi objavljati, in sicer je pod psevdonimom Miranov v Slovenskem narodu objavil dve kratki zgodbi: Njena duša je zahrepenela po smrti80 in pa Vzdrh-tel je list.81 ŠTUDENTSKA LETA (1906–1914) Študij (1907–1912) Sovre je po odsluženem enoletnem prostovoljnem vojaškem roku (1906– 1907) z zimskim semestrom 1907 zacel študirati na Filozofski fakulteti Uni-verze na Dunaju. Prvi semester je živel na Laudongasse 9, od letnega semestra 1908 dalje pa na Florianigasse 10. V zimskem semestru 1910 je bival v Währin­ger Gürtel 17. Iz prvih dveh stanovanj je imel do fakultete kakih deset minut peš, iz slednjega pa slabe pol ure. Po vpisnicah (Nationale) dunajske univerze navajam njegov študijski predmetnik. 75 Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1902/1903–1905/1906. 76 Prav tam, 1904/1905, 88. 77 Hriberšek, Klasicni jeziki v šolstvu, 95–119. 78 Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1904/1905, 54–55. 79 Prav tam, 1905/1906, 42. 80 Slovenski narod 38, št. 56 (9. marec 1905), 1. 81 Prav tam, št. 183 (11. avgust 1905), 1. Predmet Zimski semester 1907 (I. semester)82 Nemška romantika (Jakob Minor) Ur tedensko 5 Zgodovinska slovnica nemškega jezika (Hermann Jellinek) 3 Proseminar za nemško filologijo: vaje iz gotšcine in stare visoke nemšci­ne (Hermann Jellinek) 2 Uvod v homerske pesnitve (Paul Kretschmer) 3 Vaje iz latinske stilistike (Robert Kauer) 1 Letni semester 1908 (I. semester)83 Literarna zgodovina helenizma (Hans von Arnim) 3 Interpretacija izbranih Perzijevih in Juvenalovih satir (Hans von Arnim) 2 Pedagogika higiene (Leo Burgerstein) 2 Pregled grške zgodovine (Adolf Wilhelm) 3 Zimski semester 1908 (II. semester)84 Grška slovnica (Paul Kretschmer) 4 Grška skladnja (Hans von Arnim) 4 Etika, zgodovinski uvod (Friedrich Jodl) 4 Interpretacija izbranih pesmi Tibula in Propercija (Hans von Arnim) 2 Rimska metrika (Robert Kauer) 2 Letni semester 1909 (III. semester)85 Zgodovina atiške dramatike (Hans von Arnim) 5 Grška slovnica (Paul Kretschmer) 4 Zgodovina klasicne filologije 3 Državljanska vojna med Cezarjem in Pompejem (Eugen Bormann) 5 Psihologija (Adolf Stöhr) 3 82 UAW, Nationale der philosophischen Fakultät WS 1907/1908, 331. 83 Prav tam, SS 1908, 267. 84 UAW, Nationale der philosophischen Fakultät, WS 1908/1909, 320. 85 Prav tam, SS 1909, 262. 86 Prav tam, WS 1909/1910. Letni semester 1910 (IV. semester)87 Zgodovina balkanskih dežel v 11. in 12. stoletju (Josef Konstantin Jire-cek) 4 Interpretacija Lukrecijeve De rerum natura (Hans von Arnim) 2 Zgodovina grške lirike (Hans von Arnim) 3 Uvod v bizantinsko in novogrško filologijo (Paul Kretschmer) 3 Prakticna srednješolska pedagogika (Wilhelm Jerusalem) 4 Zimski semester 1910 (V. semester)88 Zgodovina rimske literature (Edmund Hauler) 4 Izbor iz Ovidijevih Žalostink (Edmund Hauler) 1 Uvod v homerske pesnitve (Paul Kretschmer) 3 Starocerkvenoslovanska slovnica (Václav Vondrák) 3 Dvorni ep (Hermann Jellinek) Goethe: Faust (Eduard Castle) 3 Psihologija (Wilhelm Jerusalem) 4 Sovreta je od profesorjev najbolj pritegnil grecist Hans von Arnim (* 1859, † 1931), ki je bil specializiran predvsem za anticno filozofijo.89 Ravno navdu­šenje nad Arnimom je botrovalo Sovretovi odlocitvi, da se je specializiral za staro gršcino; specialist za palimpseste Edmund Hauler (* 1859, † 1941),90 ki je pouceval latinšcino, se mu je namrec zdel dolgocasen.91 Prav tako so Arnimo­va predavanja o Lukrecijevem delu De rerum natura gotovo vplivala na Sovre­tovo kasnejšo odlocitev, da je delo prevedel v slovenšcino (1959). V istem casu kot Sovre je na Dunaju študiral tudi Fran Bradac. Skupaj sta poslušala vec von Arnimovih predavanj: Literarno zgodovino helenizma, In-terpretacijo izbranih satir Perzija in Juvenala, Interpretacijo izbranih pesmi Tibula in Propercija, Zgodovino atiške drame in Grško skladnjo. Prav tako ju je povezovalo društvo Slovenija, kjer sta bila oba dejavna v istem casu; v letih 1908–1909, ko je bil Sovre podpredsednik oz. predsednik društva (gl. spodaj), je bil Bradac v društvenem odboru preglednik.92 Bradac, ki je bil sicer rojen istega leta kot Sovre, je zacel študirati že v zimskem semestru 1905. Drugace kot Sovre, ki je za prvi semester študija potreboval dva semestra in v zimskem semestru 1909 morda sploh ni študiral, je Bradac napredoval redno in študij 87 Prav tam, SS 1910, 272. 88 UAW, Nationale der philosophischen Fakultät WS 1910/1911, 325. 89 Osterreichisches Biographisches Lexikon; Deutsche Biographie. 90 Prav tam. 91 Bartol, »Obisk pri slovenskem humanistu«. 92 Omladina 5, št. 8 (november 1908), Razno, 1; Omladina 6, št. 3 (junij 1909), 43. zakljucil v letnem semestru 1909. Zatem je še nekaj casa ostal na Dunaju kot kandidat za gimnazijskega profesorja. 18. septembra 1910 se je v dunajski žu­pniji Rossau porocil z Boženo Ondrácek, Cehinjo iz Kolina.93 Še en Sovretov slovenski kolega na Dunaju je bil Marko Bajuk, stari oce nekdanjega predse­dnika slovenske vlade Andreja Bajuka. Na Dunaju je študiral v letih 1904– 1909, in sicer klasicno filologijo in glasbo.94 Po petem semestru je Sovre študij nadaljeval na filozofski fakulteti v Grad­cu.95 Gotovo je bil dejavnik za opustitev študija na Dunaju nemški šovinizem. Sovre se je spominjal, da so s seminarjev odrivali Slovane, Italijane in Jude, v Gradcu, kjer je bilo slušateljev manj, pa tudi zanje na seminar ni bilo tako težko priti.96 Velja pa opozoriti tudi na financne težave družine Sovre; študij na pregovorno dragem Dunaju je za starša sedmih otrok gotovo predstavljal veliko breme. Že avgusta 1904, ko je Sovre verjetno že razmišljal o študiju, vsi sinovi pa so se bližali služenju vojaškega roka, ki je gotovo vseeno predstavlja-lo dolocen strošek, je družina pri obcinski hranilnici v Krškem vzela hipoteko za 1480 kron (zelo okvirno 10.000 današnjih evrov).97 Savo Sovre je poznal anekdoto, ki ji sicer tudi sam ni popolnoma verjel, da naj bi Anton III. med nekim sporom glede študija na Dunaju celo napadel svojega oceta s sekiro. Verjetno je v tem vsaj neko zrno resnice, da je v družini zaradi študija mlajšega Antona prihajalo do napetosti.98 Sovre se je kot študent v burnem casu nacionalnih napetosti precej dru­štveno angažiral tako na Dunaju kot v domacem Krškem. 19. decembra 1908 je na shodu v Krškem, cigar pobudnik je bil krški župan, govoril o dogodkih na dunajski in graški univerzi ter se zavzel za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Shod je sprejel resolucijo, v kateri je zahteval enakopravnost slo­venskih študentov na nemških univerzah in ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Pozval je obcine in javne ter financne zavode, naj financirajo dija­kom podporo za študij v Pragi ali Krakovu. Prav tako je zahteval veljavnost na zagrebški univerzi opravljenih izpitov tudi v cislajtanski polovici Avstro-Ogr­ske in pa da stolico za slovanske jezike na dunajski univerzi zasede Slovan.99 17. oktobra 1908 je bil Sovre izvoljen za podpredsednika društva sloven-skih študentov na Dunaju Slovenija,100 maja 1909 pa za njenega predsednika. 93 Porocna maticna knjiga župnije Rossau 1908–1910, 268. Njegova porocna prica je bil Josef Veteš­ nik (priimek je ceški), trgovec s knjigami. 94 Fink, Rok: Bajuk, Marko (1882–1961), Slovenska biografija. 95 Tudi Univerza v Gradcu hrani relevantne maticne knjige, vendar so mi epidemiološke razmere preprecile nacrtovani obisk njenega arhiva: ta del Sovretove biografije preostaja za kakšen drug prispevek. 96 Bartol, »Obisk pri slovenskem humanistu«. 97 Okrajno sodišce Krško, Zemljiška knjiga, vložek št. 65. Vse cene so preracunane na podlagi Historischer Währungsrechner na spletišcu Österreichische Nationalbank. 98 Savo Sovre v Herek, Sofra iz Šavne Peci. 99 Uciteljski tovariš 49, št. 1 (2. januar 1909), 4. 100 Omladina 5, št. 8 (november 1908), Razno, 1. Tudi to ga je povezovalo z Ivanom Tertnikom, ki je bil predsednik tega društva natanko 30 let prej, v letih 1878–1879. Sovretovo predsednikovanje društvu je sovpadlo s 40. obletnico njegovega obstoja 26. maja 1909. Ob tej priložnosti je bila na Dunaju proslava, na kateri je prvi imel govor Sovre.101 Obletnica je bila še enkrat obeležena 17. septembra zvecer, v okviru narodno-radikalnega shoda v Ljubljani; tudi na njej je prvi imel govor Sovre. Na tej proslavi sta bila navzoca tudi Ivan Hribar in Ivan Tavcar.102 Sovre je bil kot predsednik društva Slovenija tudi eden od podpisnikov poziva k bojkotu nemških univerz in vpisu na slovanske univerze Avstro-Ogrske (posebej na praško), ki so ga sprejela li­beralna slovenska študentska društva 8. avgusta 1909 na Jesenicah in je bil 26. avgusta objavljen v vec casopisih;103 sam Sovre je študij vseeno nadaljeval na nemških univerzah. V casu Sovretovega predsednikovanja je bilo objavljeno porocilo o delu društva Slovenija, ki je navajalo: Delo »Slovenije« v letnem tecaju ni ravno presegalo pricakovanja. Kakor je zimski semester po obsežnosti in splošnem znacaju primeren za intenzivno duševno delo, tako so topli tedni kratkega drugega poletja prikladneji za gibanje v prosti naravi. Društveniki so prirejali redno vecje ali manjše izlete vse nedelje in praznike in uživali dunajsko okolico. (Omladina 6, št. 4 [julij 1909], Razno, 1) V odboru društva, izvoljenem za leto 1910, Sovreta ni bilo vec;104 zdi se tudi, da v zimskem semestru 1909/1910 sploh ni študiral. Sovre ni bil nikdar angažiran politik, se pa je vsaj v študentskih letih gibal v liberalnih krogih, kar nakazuje že njegova dejavnost v društvu Slovenija.105 Še po prvi svetovni vojni je bil predsednik ptujskih Sokolov. Prav tako je Sovre poznal tudi Ivana Tavcarja (morda iz dejavnosti v Sloveniji, gl. zgoraj), ki je bil nenazadnje tudi castni mešcan Krškega.106 O njunem poznanstvu je ohranjena anekdota, da je Tavcar Sovretu nekoc dejal: »Sovrč – v vas vse vre!«107 Druga anekdota pravi, da je Albino v casu, ko je Sovre študiral na Dunaju, pozval, naj ga že vendar pripravi do tega, da se bo pobril.108 Ocitno se je v Sovre v teh letih precej zanimal za Tolstoja. Leta 1908 je v dijaškem glasilu Omladina objavil kratek prispevek, v katerem je orisal in tudi kritiziral Tolstojev svetovni nazor;109 to je bila Sovretova prva strokovna obja­ 101 Prav tam, 6, št. 3 (junij 1909), 43–44. 102 Prav tam, 6, št. 10–11 (februar 1910), 158. 103 Tržaška Edinost 34, št. 239, 2 ; ljubljanski Slovenski narod 42, št. 194, 2; goriška Soca 34, št. 97, 2. 104 Prav tam, 7, št. 3–4, 52. 105 Katoliško usmerjeni slovenski študentje na Dunaju so imeli lastno društvo, Danico. 106 Boršnik, Marja: Tavcar, Ivan (1851–1923). Slovenska biografija. 107 Hriberšek, »Sovretov prevod«, 23; Harb, Reportaža ob 120-letnici. 108 Ustni vir: Kajetan Gantar. 109 Sovre, »Tolstojev svetovni nazor«. va. Na to temo je imel tudi dve predavanji, prvo 11. marca 1911 na Dunaju v okviru Tolstojevega vecera, ki ga je organiziralo društvo Slovenija,110 drugo pa 2. julija 1911 v Krškem na slavnostnem zborovanju ob 25-letnici tamkajšnjega Pedagoškega društva.111 Klavzurni izpiti (1912–1913) Sovre je v letih 1912–1913 na Univerzi v Gradcu opravljal klavzurne izpite iz klasicne filologije.112 Nanje se je prijavil 13. maja 1912.113 Že 20. maja je prejel temi za dve seminarski nalogi (Hausarbeit). Grecist Heinrich Schenkl (* 1859, † 1919)114 mu je naložil nemški prevod in komentar Ksenofontovih Spominov na Sokrata (Memorabilia) 3.12 (kjer Sokrat govori o telesni kondi­ciji) z uvodom o kompoziciji poglavij 1.1–3 istega Ksenofontovega dela. Ri­chard Kukula (* 1862, Ljubljana; † 1919) je Sovretu za drugo nalogo dolocil literarnozgodovinsko razpravo v latinšcini o dataciji in avtorstvu pesnitve Krcmarica (Copa) iz kompilacije Vergilijev apendiks (Appendix Vergiliana) skupaj z nemškim prevodom in latinskim komentarjem. Schenkl je 26. sep­tembra nalogo iz Ksenofonta ocenil kot »precej zadovoljivo«. Pohvalil je So-vretovo temeljitost in neodvisno presojanje, je pa opozoril, da se je prevec zanašal na literaturo in premalo na vire. 27. septembra je Richard Kukula ocenil nalogo o Krcmarici: tudi on je izpostavil, da si je Sovre skušal ustvari-ti svoje lastno mnenje. »Njegove poti niso najbolj srecne in tudi od njegove latinšcine bi bilo zaželenega kaj vec,« je komentiral, vendar je nalogo vseeno ocenil z »zadostno«.115 Nadaljnje zadolžitve je Sovre prejel konec oktobra 1912. 25. oktobra sta mu bili pri Schenklu naloženi dve nalogi: literarnozgodovinska o življenju in delu tragika Sofokleja (ocene ni v mapi; morda Sovre naloge sploh ni predložil) in pa nemški prevod ter slovnicni komentar Platonovega Lahesa A–D; slednja naloga je bila 2. novembra ocenjena z »zadostno«. 26. oktobra je Sovretu naložil dve nalogi Kukula. Prva naloga je bil latinski esej o življe­nju in delu rimskega komediografa Terencija, druga pa prevod iz Tacitovih Analov, in sicer del poglavij 15.39–41 (o velikem požaru v Rimu leta 64), in 110 Omladina 8, št. 2 (1911), 42–43. 111 Slovenski narod 46, št. 156 (10. julij 1911), 4. 112 Relevantno gradivo se nahaja v ZAMU pri gradivu za Sovretov diplomski izpit (ZAMU I, Filo­ zofska fakulteta, Diplomski izpiti, TE 10, ov. 5.17); Univerza v Ljubljani je namrec ob Sovretovi prijavi na diplomski izpit (gl. spodaj) Univerzo v Gradcu zaprosila za gradivo v zvezi z njegovi- mi klavzurnimi izpiti, le-ta pa ji ga je poslala. 113 ZAMU I, Filozofska fakulteta, Diplomski izpiti, TE 10, ov. 5.17. Prošnja UL za gradivo na Uni- verzi v Gradcu. Prošnja sicer napacno navaja, da je Sovre klavzurne izpite v Gradcu opravljal v letih 1913–1914. 114 Österreichisches Biographisches Lexikon. 115 Prav tam. komentiranje besedila v latinšcini. Sovre je oceno prejel že 30. oktobra: v eseju o Terenciju se je Kukula posebej obregnil ob Sovretovo oznako Teren­cijeve komedije za »atelano« in rabo glagola nubere v pomenu »oženiti se« (klasicni pomen glagola je »omožiti se«). Tudi v nalogi iz Tacita je opazil na­pake, vendar jo je oznacil kot bolj zadovoljivo od tiste iz Terencija. Podelil mu je oceno »še zadostno«, ampak »v pricakovanju, da bo ustni izpit izpadel bolje«. Omenjeni ustni izpit iz latinšcine in iz stare gršcine je bil na vrsti 11. no-vembra 1912 ob 800. Schenkl mu je zastavil tri vprašanja iz stare gršcine. Prvo je bilo prevod in pojasnitev Sofoklovega Ajanta 1–12; sledila so vprašanja iz skladnje in oblikoslovja. Sovre je na vprašanje odgovoril »precej zadovolji­vo«. Drugo vprašanje je zadevalo temelje grške metrike s posebnim ozirom na jambski trimeter; tudi to je bilo ocenjeno s »precej zadovoljivo«. Za tretje vprašanje, razvoj grške dramatike, je Sovre prejel oceno nezadostno. Za latin-ski del izpita je bil izpraševalec Kukula; osnovno vprašanje je bila interpreta­cija Horacijeve Stoletne pesmi (Carmen saeculare), iz cesar so izhajala nadalj­nja vprašanja: rimski anali, ..... sprevodnih pesmi, stara rimska božanstva in Horacijev liricni metrum. Nato je bil Sovre izprašan o Vergiliju: o njegovih domnevnih mladostnih delih (Vergilijev apendiks), o njegovem odnosu z Ok­tavijanom in o pesnitvi Solata (Moretum, iz Vergilijevega apendiksa). Nazadnje je dobil še slovnicno-stilisticna vprašanja na osnovi Plinijevega pisma 5.6 (opis vile Tuski za Domicija Apolinara). Kukula je svoj del izpita ocenil z besedami »deloma nezadostno, deloma še zadostno«. Naslednja Sovretova obveznost je bil pregledni izpit iz nemšcine, ki ga je opravljal 6. januarja 1913 ob 900. Izpraševalec je bil Bernhard Seuffert (* 1853, † 1938),116 v komisiji pa je bil tudi Kukula.117 Sovre je dobil sledeca vprašanja: nemške slovnice in slovarji, razlika med srednjo in novo visoko nemšcino, preteritum, preglas in prevoj, tvorjenje futura, slovnicni pomen naglasa, bese­dni red. Sledil je še del z vprašanji o književnosti, in sicer: tvorba verzov, ljud­ske pripovedke, Johann Fischart, renesancna dramatika 17. st., lirika v prvi polovici 18. st., Sturm und Drang in Schillerjev razvoj. Njegov uspeh je bil »s precej skromnimi izjemami popolnoma nezadostno«. Komisija je Sovreta na­potila na naslednji rok. Ocitno ga je na isti dan Matija Murko (* 1861, † 1952), slovenski slavist in komparativist,118 izprašal še slovenski jezik in literaturo. Sovreta je ocenil z »zadostno« in zapisal, da je rabil pravilen jezik, komisija pa je sklenila, da je Sovre usposobljen za poucevanje v slovenšcini. Dokumen­tacije za Sovretovo ponavljanje izpita iz nemšcine med navedenim gradivom Univerze v Ljubljani ni. 116 Österreichisches Biographisches Lexikon. 117 Podpisa predsedujocega komisiji mi ni uspelo razpoznati. 118 Glonar, Joža: Murko, Matija (1861–1952). Slovenska biografija. Zadnji Sovretovi klavzurni izpiti v Gradcu so se zvrstili konec januarja: iz­pricano je, da je tiste dni bival v graškem hotelu Schimmel.119 25. januarja 1913 je od Schenkla prejel dve ponavljani nalogi iz grške literarne zgodovine. Prva je bila prevod zacetka 2. knjige Platonovega Simpozija in pa slovnicno komen­tiranje odlomka; ocene za to nalogo ni najti. Druga je bila kratka nemška ka­rakterizacija treh velikih atiških tragikov (Ajshila, Sofokleja in Evripida) s po­sebnim ozirom na njihove umetniške inovacije; izdelek je Schenkl 29. januarja zavrnil, ker ga je Sovre dobesedno prepisal iz Gercke-Nordenovega dela Ein­leitung in die Altertumswissenschaft I. 25. januarja je Sovre prejel še dve nalo­gi za latinšcino od Kukule. Prva naloga je bila latinska razprava o delu Plinija Mlajšega, druga pa prevod v nemšcino in latinski komentar Horacijeve Pesmi 2.16. Kukula je 30. januarja nalogo o Pliniju Mlajšem ocenil kot »nezadostno tako v formalnem kot v vsebinskem oziru«, pri nalogi o Horaciju pa je prevod oznacil kot »zadosten«, komentar pa kot »mnogo prevec skop«. Za obe nalogi je Sovretu podelil skupno oceno »komaj zadostno«. Sovre torej klavzure sicer ni opravil v celoti, se je pa uspel z izpiti kvalifi­cirati za poucevanje slovenšcine, nemšcine in latinšcine v vsej gimnaziji; staro gršcino je lahko pouceval le v nižji gimnaziji. Vidimo lahko, da na univerzi ni bil tako uspešen kot v gimnaziji. Tudi sam je glede svojega akademskega uspeha v študentskih letih v kasnejšem intervjuju povedal: »Veš, – pa tega ni­kar ne zapiši – kot študent nisem bil bogve kako priden. Študiral sem … zlasti spocetka morda bolj življenje kot pa predmete v predavalnicah.«120 Njegove težave s študijem so sicer precej razumljive. Ne samo, da je bil precej dejaven v društvenem življenju, bil je tudi rezervni castnik in je v casu študija sodeloval na dveh skoraj enomesecnih vojaških vajah; do casa, ko je opravljal klavzurne izpite, pa je nastopil še uciteljsko službo v Ljubljani in se študiju gotovo vec ni mogel toliko posvecati. DRUŽINA Kot smo že omenili, je Sovre obiskoval isto osnovno šolo kot njegova bodoca žena Albina Schöner, ljudsko šolo v Krškem. Albina se je rodila 30. aprila 1888 trgovcu Ferdinandu in njegovi ženi Albini, rojeni Bömches.121 Verjetno sta se poznala že v osnovni šoli, zagotovo pa sta že bila v razmerju, ko je Sovre študi­ral na Dunaju.122 Porocila sta se med prvo svetovno vojno, 15. novembra 1914, ko je Sovre okreval od rane, prejete na fronti. Porocil ju je župnik in dekan Fran Schweiger, in sicer v Leskovcu pri Krškem. Porocni prici sta bila davcni 119 Grazer Volksblatt 46, št. 43 (28. januar 1913), 8. 120 Bartol, »Obisk pri slovenskem humanistu«. 121 NAL, Krstna maticna knjiga Leskovec pri Krškem 1874–1893, 190 122 Ustni vir: Kajetan Gantar. nadupravitelj Rudolf Achtschin in posestnik Karel Stovicek. V casu poroke je bil Albinin oce že pokojen.123 Goriški casnik Soca je poroko proslavil v klasic­nem duhu: »Himen. — Porocil se je gospod Anton Sovre, nam. gimnaz. ucitelj na tukajšnji slovenski gimnaziji in c. in kr. porocnik v pehotnem polku št. 96., z gospico Albino Schöner iz Krškega. Na mnogo let!«124 Albina Sovre je umrla 15. septembra 1968, pet let za Sovretom, v Ljubljani. Otrok nista imela. Omenimo lahko še, da je bil Albinin brat Ferdo Schöner (* 1892, † 1990)125 klasicno izobražen: leta 1912/1913 je koncal I. državno gim­nazijo v Ljubljani, kjer je bil njegov razrednik in ucitelj latinšcine Anton Do-kler, klasicni filolog, ki je najbolj poznan kot avtor še vedno aktualnega staro­grško-slovenskega slovarja.126 SOROJENCI IN NJIHOVA USODA Na koncu se bo prispevek posvetil še Sovretovim sorojencem, posebej vojašci­ni njegovih bratov; vojašcina Antona Sovreta bo, kot že receno, obdelana v po­sebnem prispevku. Med prvo svetovno vojno je v avstro-ogrski vojski služilo vseh pet bratov Sovre. Najbolj izpovedni vir predstavljajo Belohnungsanträge, predlogi za odlikovanja, ki vsebujejo tudi utemeljitev z vojakovimi konkretni-mi zaslugami. Pomembni so tudi vojaški uradni listi (Verordnungsblätter) in šematizmi (Schematismus/Ranglisten). Zanimiv je tudi prispevek Ponos domovine, ki je bil najprej objavljen v ca-sopisu Slovenec in kasneje še v Amerikanskem Slovencu.127 Govori o družinah, pri katerih je bilo v vojski vec sinov, med drugim tudi o družini Sovre. Naj v zvezi s pripadnostjo enot dodam opombo, da so bile vse cete (teore-ticno po 250 mož) v avstro-ogrskem polku oštevilcene zaporedno, po štiri pa so pripadale istemu bataljonu (teoreticno 1000 mož). 1.–4. ceta so torej pripa-dale 1. bataljonu, 5.–8. ceta 2. bataljonu itd. Alojzija Sovre – Lojzka Alojzija Sovre (* 3. maj 1884, Šavna Pec; † 23. junij 1966, Arto pri Sevnici)128 je bila po poklicu šivilja.129 Poleg Ivanke je podedovala hišo v Krškem. 123 NUK, Rokopisna zbirka, Zapušcina Antona Sovreta TE 2, ov. 1. Porocni list. 124 Soca 44, št. 72 (20. november 1914), 2; novico o Sovretovi poroki je objavil tudi ameriškosloven- ski casopis Glasnik, sicer šele 1. januarja 1915 (letnik 15, št. 1, 6). 125 NAL, Krstna maticna knjiga Leskovec pri Krškem 1873–1893, 257. 126 Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1912/1913, 50. 127 Slovenec 42, št. 267 (21. november 1914), 8; Amerikanski Slovenec 24, št. 13 (12. januar 1915), 5. 128 NAM, Krstna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 220. 129 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. Karel Sovre Karel (* 2. november 1888, Celje; † 10. oktober 1965, Ljubljana)130 je leta 1908 postal ucitelj v osnovni šoli Radece.131 Med vojno je bil nadomestni rezervist v domacem 87. celjskem pehotnem polku. 23. oktobra 1914 je bil ranjen pri Novem Mistu/Nowem Miastu132 v Galiciji, torej verjetno le dober teden po svojem bratu Antonu in le kakih 10 km stran.133 Takrat je pripadal 4. ceti, torej 1. bataljonu. Hospitaliziran je bil v Zagorju.134 1. februarja 1918 je bil Karel povišan v rezervnega porocnika.135 Pri 5. ceti (torej v 2. bataljonu) svojega polka je izprican 2. avgusta 1918, ko je prispeval 30 kron (zelo okvirno 15 današnjih evrov) za slovensko šolo v Mariboru.136 14. oktobra 1918 je »za hrabro zadržanje pred sovražnikom« prejel vojaški zaslu­žni križec 3. stopnje z vojaško dekoradijo in meci.137 Vojaška dekoradija je bila emajliran zelen venec med kraki križca, ki je oznaceval, da je bilo odlikovanje podeljeno v vojni in ne v casu miru, miniaturni meci pa so se nosili na traku in so oznacevali, da je bilo odlikovanje podeljeno za zasluge v boju na fronti in ne v zaledju.138 Ta zaslužni križec je edino znano Karlovo odlikovanje;139 rele­vantni Belohnungsantrag se ni našel. Po vojni je bil Karel premešcen na šolo v Slovenj Gradec.140 Bil je prvi vod­ja leta 1932 ustanovljene Državne mešcanske šole dr. Ivana Tavcarja v Škofji Loki. Na njenem celu je ostal vse do okupacije in jo vodil še zatem, po drugi svetovni vojni.141 Franc Sovre Franc (* 23. oktober 1890, Šavna Pec; † 1. februar 1967, Bokalce)142 je postal železniški uradnik. Med prvo svetovno vojno je pripadal železniškim eno-tam, ki so imele nalogo vzdrževati in obnavljati železniško omrežje za potrebe 130 NAM, Krstna maticna knjiga Celje – Sv. Danijel 1885–1894, 167. 131 Slovenski ucitelj 9, št. 10 (15. oktober 1908), 235. 132 Pri krajih v današnji Ukrajini navajam ukrajinsko ime poleg takrat uradnega poljskega imena. Za nasvet glede transkripcije ukrajinšcine v slovenšcino se zahvaljujem g. Primožu Lubeju z Univerze Ivana Franka v Lvovu. 133 Uciteljski tovariš 15, št. 12 (15. december 1914), 282. 134 Nachrichten über Verwundete št. 293 (15. februar 1915), 43. 135 Ranglisten 1918, 385. 136 Straža 10, št. 61 (2. avgust 1918), 4. 137 Verordnungsblatt 68, št. 182 (14. oktober 1918), 9392. 138 Car, Junaki avstrijskih armad, 25–26. 139 V Ranglisten 1918 (podatki popolnoma ažurirani za do 4. marca 1918), 755 je naveden še brez odlikovanj. 140 Še leta 1919 v Radecah – Uciteljski tovariš 59, št. 41 (8. oktober 1919), 4; leta 1922 v Slovenj Gradcu – Pedagoški zbornik 1922, 89. 141 Jutro 8, št. 85 (13. april 1932), 4; Elizabeta Eržen Podlipnik, historiat za fond ZAL ŠKL 271 Držav­na mešcanska šola Škofja Loka na iskalniku SIRAnet. 142 NAM, Krstna maticna knjiga Marija Širje, 1890, 49. vojske. Izprican je kot desetnik-titularni cetovodja (Korporal–titular Zügsfu­hrer) pri prvi ceti prvega železniškega polka. Ocitno je kot edini od bratov do-bil zadolžitev v zaledju. Služil je »v pisarni«, kot namestnik racunskega podca­stnika in obcasno po vec mesecev kot polnopravni racunski podcastnik. Nekaj casa je skrbel tudi za preskrbo vojakov s hrano. Zaradi neutrudnosti in spo­sobnosti je bil 8. avgusta 1915 predlagan za odlikovanje143 in 5. oktobra 1915 je prejel Srebrni zaslužni križec na vojnem traku »v priznanje posebej skrbnega služenja pred sovražnikom« (in Anerkennung besonders pflichttreuer Dienstle­itung vor dem Feinde).144 Vojni trak je bil rdece-bel trak, na katerem so se po­deljevala odlikovanja za vojaške zasluge.145 Franc Sovre se je porocil z uciteljico Rozo Moric. Zdi se, da je po vojni ne­kaj casa služboval v Ormožu in v Vuzenici.146 Njegov sin Savo Sovre je bil aka-demski slikar: veja družine po Savotu se na splošno nagiba k umetnosti. Ome­niti velja tudi, da je bil Savotov svak vplivni politik Joško Štrukelj, župan Nove Gorice.147 Drugi Francev sin Dimitrij je bil profesor jezikoslovja na Univerzi v Stockholmu. Bil .. pravi mitridat, saj naj bi obvladal vec kot 20 jezikov.148 V casu smrti je Franc Sovre živel na Linhartovi 26.149 Ivanka Ivanka (* 4. avgust 1892, Šavna Pec; † 27. december 1976, Krško)150 je bila no-tarska tajnica.151 Živela in umrla je v hiši svoje družine v Krškem. Janez Sovre152 Janez (* 1. april 1894, Šavna Pec; † 1. december 1944, Kozjansko)153 je bil žele­zniški uradnik kakor Franc. Njegova vojašcina je prav tako zanimiva kot vo­jašcina Antona Sovreta. Janez je bil v avstro-ogrsko vojsko vpoklican sredi avgusta 1914154 in je služil v 17. ljubljanskem pehotnem polku. Vemo, da se je v 7. ceti (torej 2. bataljonu) v casu od 16. oktobra do 4. novembra 1914 boril 143 KA, MBA 102.639, 58. Belohnungsantrag Franca Sovreta za srebrni zaslužni križec. 144 Verordnungsblatt 65, št. 156 (5. oktober 1915), 3981. 145 Car, Junaki avstrijskih armad, 25. 146 Sodec po tem, da se je v sin Savo rodil v Ormožu in potem osnovno šolo obiskoval v Vuzenici. Dobida, Karel: Sovrč, Savo (1928–2008). Slovenska biografija. 147 Kolenc in Kosovel, »Joško Štrukelj«, 65. 148 Ustni vir: Claudi Sovre. 149 Sprejemni listi pokopališca Žale, št. 189. 150 NAM, Krstna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 1892, 64. 151 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. 152 Da je bil verjetno Janez in ne Ivan (slednje ime navaja Sistory) nakazuje ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. 153 NAM, Krstna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 1894, 80. 154 KA, MBA 368.007, 510. Belohnungsantrag Janeza Sovreta za zlato medaljo za hrabrost navaja 12. avgust; KA, MBA 1,109.235–1,109.240, 1060. Belohnungsantrag Janeza Sovreta za drugo bronasto medaljo za hrabrost navaja 15. avgust. pri Nyžnji Vovci/Wolczi Dolni, kjer sta bili sovražni strani vkopani zgolj 100 m druga od druge. Skupaj z rojakom Martinom Jankom, ki je bil doma iz Spo­dnje Straže pri Novem Mestu,155 sta opravljala dolžnost kurirjev, vcasih tudi med hudim sovražnikovim ognjem. Zaradi te zasluge sta bila 24. novembra 1914 predlagana za odlikovanje.156 Poveljnik bataljona je sledeci dan na Be-lohnungsantrag glede Janeza pripisal še, da za bataljonsko poveljstvo opravlja ordonancno službo in da je tudi 23. novembra v kratkem casu opravil svojo kurirsko zadolžitev, ceprav je nanj svoj ogenj usmerila strojnica in mu celo dvakrat preluknjala plašc in enkrat kapo. Janez je bil predlagan za srebrno me-daljo za hrabrost 2. stopnje; prejel jo je 1. marca 1915.157 Znova se je izkazal že v noci s 17. na 18. december 1914, med boji pri Jo-dlowi, znova v 2. bataljonu svojega pehotnega polka. Zaradi mocnega sovražne­ga ognja se je enota skoraj zlomila; osebno je moral posredovati major Kolár, ki je zlasti z Janezovo pomocjo dosegel, da je enota vzdržala in se uspešno vkopala na svojem položaju. Zatem se je zopet izkazal kot kurir, saj je v sovražnem ognju pravocasno prenesel porocilo poveljstvu polka.158 Zato je bil 28. decembra 1914 predlagan za odlikovanje; 29. decembra je bila za predlagano odlikovanje dolo-cena srebrna medalja za hrabrost 1. reda. Prejel jo je 24. aprila 1915.159 20. julija 1915 je napredoval do cina cetovodje (Zugsführer).160 3. septem-bra 1915 je kot poveljnik voda pri napadu na dvignjen teren vzhodno od My-škiva/Myszkowa v hudem boju zavzel strateško pomembno vzpetino in jo obranil pred vec silovitimi ruskimi protinapadi, dokler ni prispela celotna ceta. 28. septembra 1915 je bil predlagan celo za zlato medaljo za hrabrost, vendar so višje vojaške inštance predlog znižale na le bronasto medaljo za hra­brost.161 Prejel jo je 29. decembra 1915.162 Zaradi bolezni163 je bil od 12. septembra do 9. novembra 1915 na bolni­škem dopustu.164 30. januarja 1916 je izprican kot aktivni cetovodja, torej se je do takrat aktiviral (postal poklicni castnik), služil pa je kot »podcastnik za fronto« (Unteroffizier hinter der Front). Tega dne se je na severnem pobocju 155 Danes kraj brez samostojnega imena ob Cerkvi Marijinega vnebovzetja: del naselij Drca, Dule, Podreber in Gaj. 156 KA, MBA 33.103, 16. Belohnungsantrag Janeza Sovreta za prvo srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. 157 Verordnungsblatt 65, št. 32 (1. marec 1915), 677. 158 KA, MBA 95.821, 53. Belohnungsantrag Janeza Sovreta za srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. 159 Verordnungsblatt 65, št. 56 (24. april 1915), 1162. 160 KA, MBA 368.007, 510. Belohnungsantrag Janeza Sovreta za drugo srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. 161 Prav tam, 195.939, 145. Belohnungsantrag Janeza Sovreta za zlato medaljo za hrabrost. 162 Verordnungsblatt 65, št. 216 (29. december 1915), 5622. 163 KA, MBA 368.007, 510. Belohnugnsantrag Janeza Sovreta za drugo srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. 164 Prav tam, 1, 109.235–1, 109.240, 1060. Belohnungsantrag Janeza Sovreta za drugo bronasto me-daljo za hrabrost. Šmihela s še dvema pešakoma prostovoljno javil za patruljiranje. Odplazil se je k italijanskim položajem in tam slišal informacijo, da bo naslednjega vece­ra prispela zamenjava. K Italijanom je vrgel še rocne granate in se nato med sovražnim ognjem vrnil nazaj k avstro-ogrskim položajem. Avstro-ogrska ar­tilerija je nato lahko zmotila zamenjavo, za katero je izvedel. Zaradi te akcije je bil Janez 12. februarja predlagan še za drugo srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. »Zelo hraber in v vseh ozirih zanesljiv podcastnik,« je na Belohnun­gsantrag pripisal predlagatelj.165 Janez je bil odlikovan 27. julija 1916.166 Druga podelitev istega odlikovanja se je zaznamovala s plošcico na traku.167 Od 30. junija do 1. novembra 1916 je Janez zopet imel dopust.168 Po vrnitvi je že nosil cin cetovodje-titularnega narednika (Zugsführer, Titularfeldwebel) in je služil kot glavni podcastnik cete (Dienstführer). Izpricano je, da se je 6. novembra 1916 izkazal pri spopadu med patruljama na Monte Cucco. Gorá s tem imenom je mnogo: ocitno gre za Monte Cucco di Pozze, ki leži ravno tam, kjer je v zacetku novembra 1916 potekal odsek fronte med avstro-ogrsko 12. pehotno brigado, ki so ji pripadali trije bataljoni 17. pehotnega polka, in pa italijansko 9. skupino alpinov.169 V zvezi s tem spopadom je bil Janez 4. fe­bruarja 1917 predlagan še za drugo bronasto medaljo za hrabrost.170 Prejel jo je 17. oktobra 1917.171 Medalje za hrabrost so bile namenjene obicajnim vojakom in podcastni­kom: vseh stopenj skupaj je bilo podeljenih skoraj dva milijona.172 Tako Jane-zovih pet odlikovanj, ceprav so bile gotovo pridobljene z velikimi zaslugami, ni bilo tako prestižnih kot so bila odlikovanja, pridržana za castnike (Signum laudis, vojaški zaslužni križec, redovi). Le-te sta prejela Anton in Karel. Skozi odlikovanja, ki jih je prejel v prvi svetovni vojni, se nam Janez Sovre kaže kot posebej drzna osebnost. V tej luci ni nenavadno, da se je med drugosvetovno vojno, v starosti že skoraj 50 let, pridružil partizanom. Življenje je iz­gubil 1. decembra 1944 na Kozjanskem, nedalec od svojih rodnih krajev. V casusmrti je živel v Št. Vidu pri Ljubljani in bil porocen. Sicer za podrobnejše oko­lišcine njegove smrti ocitno ni vedela niti njegova družina; pri njegovem vnosu v krstno knjigo je namrec navedeno, da kraj njegove smrti ni znan, datum pa je 165 KA, MBA 386.007. Belohnugnsantrag Janeza Sovreta za drugo srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. 166 Verordnungsblatt 66, št. 134 (27. julij 1916), 3783. 167 Car, Junaki avstrijskih armad, 126. 168 KA, MBA 1, 109.235–1, 109.240, 1060. Belohnungsantrag Janeza Sovreta za drugo bronasto me-daljo za hrabrost. 169 Prim. ÖULK 1916/II, Beilagen: priloga 13, zemljevid Lage auf den Hochflächen am 1. November 1916 in pa spletni zemljevid outdooractive na osnovi OpenStreetMap. 170 KA, MBA 1, 109.235–1, 109.240, 1060. Belohnungsantrag Janeza Sovreta za drugo bronasto me-daljo za hrabrost. 171 Verordnungsblatt 67, št. 194 (17. oktober 1917), 7365. 172 Car, Junaki avstrijskih armad, 114, 127. pavšalen (31. maj 1945).173 Podatke o njegovi smrti je objavil šele Seznam žrtev 2. svetovne vojne Inštituta za novejšo zgodovino na portalu Sistory. Baltazar Sovre – Bolcek Baltazar – Bolcek (* 10. december 1895, Šavna Pec; † 22. december 1937, Sov­jetska zveza)174 je v šolskem letu 1911/1912 zacel obiskovati V. razred višje re-alke v Ljubljani.175 Bival je pri svojem stricu Blažu Sovretu in teti Mariji; vmes sta namrec prodala kmetijo pri Trbovljah in leta 1918 kupila hišo na Bernker­jevi ulici v Zeleni Jami (današnji naslov Bernekerjeva 22). Imela sta tudi rejen­ko Terezijo Fabjan (* 1901, † 1983), prvic poroceno Franko, drugic poroceno Javoršek.176 Da je Baltazar živel pri stricu, izpricujejo spomini njegovega prija­telja Antona Suhadolca (* 1897, † 1983),177 ki je prav tako živel v Zeleni Jami in se šolal na ljubljanski realki: obiskoval je letnik nižje od Baltazarja. Leta 1914 je Baltazar maturiral; navedel je, da še ne ve, kaj bo po pokli­cu.178 Zdi se, da je bil v vojsko vpoklican najbolj zgodaj konec leta 1914, saj ga clanek Ponos domovine (gl. zgoraj) še ne omenja kot vojaka. 1. oktobra 1917 je Baltazar postal praporšcak v rezervi pri cesarsko-kraljevem domobranstvu, in sicer pri 2. ljubljanskem polku gorskih strelcev (nekdanji 27. domobranski pehotni polk).179 S 1. februarjem je bil povišan v rezervnega porocnika.180 Ni znano, da bi prejel kakšno odlikovanje.181 Baltazar Sovre se ni nikdar vrnil domov. Njegova usoda ni bila znana niti njegovi družini182 niti Suhadolcu, ceprav slednji omenja, da sta se z Baltazar­jem med vojno še nekajkrat srecala in si tudi dopisovala.183 Šele v nedavno iz­dani knjigi Nestajali netragom objavljeni podatki kažejo, da je ocitno padel v rusko ujetništvo in po vojni prostovoljno ostal v Sovjetski zvezi. Po podatkih iz sovjetskih arhivov je bil Baltazar 28. avgusta 1937, med velikimi stalinistic­nimi cistkami, katerih cilj je bilo tudi prebivalstvo jugoslovanskega porekla, prijet v Balti v Ukrajini (odeška oblast), kjer je živel. NKVD ga je decembra za­radi »vohunjenja, protisovjetske agitacije in propagande« obsodila na smrt. 22. decembra 1937 je bil ustreljen. Sovjetska zveza ga je leta 1989 rehabilitirala.184 173 NAM, Krstna maticna knjiga Marija Širje 1850–1900, 1894, 80. 174 Prav tam, 1895, 99. Za podatke o smrti gl. spodaj. 175 Jahresbericht der Staats-Oberrealschule in Laibach 1911/1912, 83. 176 Okrajno sodišce Ljubljana, Zemljiška knjiga Udmat, vložek št. 264; prim. Kragl, »Zelena Jama«, 163. 177 Suhadolc, Spomini Antona Suhadolca. 178 Jahresbericht der Staats-Oberrealschule in Laibach 1914/1915, 23. 179 Verordnungsblatt für Landwehr 48, št. 149 (17. september 1917), 2470. 180 Prav tam, 49, št. 48 (17. april 1918), 1319. 181 Vsaj do 1918 ne; v Ranglisten der Landwehr 1918 (podatki popolnoma ažurirani za do konca leta 1917), 380 je naveden brez odlikovanj. 182 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. 183 Zasl. prof. dr. Anton Suhadolc, sin ga. Suhadolca, mi je potrdil, da ta korespondenca ni ohranjena. 184 Vujoševic, Nestajali netragom, 255. PO VOJNI Anton Sovre je svoj študij klasicne filologije zakljucil šele po vojni, in sicer na Univerzi v Ljubljani. Po koncu študija v Gradcu mu je namrec ostal še dolocen »dolg«: ni imel formalnih kvalifikacij za poucevanje stare gršcine v razredih višje gimnazije. Zato se je 22. julija 1924 na ljubljanski Filozofski fakulteti prijavil na diplomski izpit.185 Predložil je klavzurno nalogo za staro gršcino z naslovom Pla­tonova Apologija; ocenil jo je Fran Bradac 15. oktobra 1924, in sicer z oceno 10. V okviru diplomskega izpita je Sovre opravil štiri ustne izpite; na vseh so komi­sijo sestavljali Vojeslav Mole, Ivan Lunjak, Fran Bradac in Karel Oštir. Prvi ustni izpit je imel 18. oktobra 1924 pri Bradacu, in sicer iz stare gršcine. Prejel je tri vprašanja: Evripid, sofisti in pa prevod Evripidove Medeje 522–550; izpit je opra­vil z oceno 9 (prav dobro). Sovretovo klavzurno nalogo iz latinšcine z naslovom Cezar Augustus in njegov vpliv na rimsko slovstvo je ocenil Ivan Lunjak 17. fe­bruarja 1925, in sicer z oceno 9; zlasti mu je ocital, da je Sovre popolnoma prezrl Kornelija Gala. Sovre je 20. februarja 1925 opravil še tri ustne izpite. Za latinsko filologijo mu je Ivan Lunjak zastavil vprašanje iz kritike Horacijeve lirike, poleg tega pa mu je naložil skandiranje, prevod in interpretacijo Horacijevih Carmina 1.37.1.–12; Sovre je prejel oceno 9. Za rimske starožitnosti mu je Vojeslav Mole zastavil vprašanja: lari, penati in geniji; rimski tempelj; in pa ptujski spomeniki ter Mitrov kult. Sovre je zadnjo temo gotovo dobro obvladal, saj je bil prevaja­lec temeljnega arheološkega vodnika po Ptuju, ki ga je leta 1925 izdal Mihael Abramic.186 Za ta izpit je prejel oceno 8 (prav dobro). Za latinsko primerjalno jezikoslovje pri Karlu Oštirju je prejel vprašanja ...aµß.. – triumphus; ...... – vinum; italski narodi in jeziki; Falernus – Fu-fl-unu. Pri tem izpitu se je Sovre odrezal najslabše; izdelal ga je zgolj z oceno 6 (dobro). Z izpiti 20. februarja 1925 je Sovre opravil še zadnje študijske obveznosti in si tako naposled pridobil polne diplomske kvalifikacije. V šolskih letih 1926/1927–1931/1932 je bil profesor na Klasicni gimnaziji v Ljubljani (predhodnici današnje Gimnazije Jožeta Plecnika).187 Latinšcino je ucil tudi kasnejšega arheologa in anticnega zgodovinarja Jožeta Kastelica (* 1913, † 2003),188 razrednik pa je bil mdr. svetovno priznanemu fiziku Antonu Moljku (* 1916, † 1998), pa tudi Andreju Župancicu, sinu Otona Župancica, in Antonu Nahtigalu, sinu slavista Rajka Nahtigala, kar ga je gotovo še doda­tno povezalo s kulturniškimi in intelektualnimi krogi.189 V 1. letniku je bil v njegovem razredu tudi Emil Auersperg (* 1916, † 2003), zadnji pripadnik 185 ZAMU I Filozofska fakulteta, Diplomski izpiti, TE 10, ov. 5.17. 186 Abramic, Poetovio. 187 Gl. tudi izvestja Klasicne gimnazije za šolska leta 1929/1930–1932/1933; pred tem jih ni, saj so po 1918/1919 zacasno nehala izhajati. 188 Hriberšek, »Sovretov prevod«, 44. 189 ZAL 184, Klasicna gimnazija v Ljubljani, TE 15–16. Glavni katalog 1926/1927–1928/1929. velikovaške veje plemiške rodbine Auersperg po moški liniji.190 Vedčnje mla­dega Auersperga sicer ocitno ni bilo ravno plemiško. Bil je kaznovan zaradi pretepanja, nato pa je prejel še ukor zaradi »nedostojnega vedenja v cerkvi in motenja pouka«. Sovre je pri opombah o ucencu na Auerspergovem matic­nem listu posegel po precej ekspresivnih izrazih: v rubriki Ucenje je navedel »deveta briga«, v rubriki Splošno pa: »Zelo nadarjen, razposajen, potrebuje krepke uzde, v jedru dober.« Auersperg letnika ni izdelal.191 Posebej zanimivo pa je, da je bil Sovre razrednik Zorki Bradac, kasneje priznani pianistki in pedagoginji, ki je bila tudi hci Frana Bradaca, že ome­njenega Sovretovega stanovskega kolega, ki je takrat že predaval klasicno filo­logijo na Univerzi v Ljubljani. Zorka Bradac je napisala dvoje spominov in v prvem delu, Neslutena moc ljubezni, se spominja tudi Sovreta. Naš razrednik je bil že omenjeni profesor Anton Sovre. Latinšcino smo imeli se­dem ur tedensko. V soboto je bil namrec tudi pouk, latinšcino smo imeli ob torkih prvo in zadnjo, peto uro. Prvo uro smo na primer pisali šolsko nalogo, peto uro pa smo jo skorigirano že dobili nazaj. In že prva nagrada. Gospod profesor nam je dal kmalu na zacetku prvega semestra pisati nalogo, sploh prvo šolsko nalogo, prevod iz slovenšcine v latinšcino. Kdor jo bo napisal popolnoma brez vsake najmanjše napake, dobi nagrado 5 dinarjev. Kmalu bi se mi zataknilo, ker sem napisala galina z enim l, potem pa sem k sreci popravila v gallino (kokoš). Dobila sem nagrado in še danes cuvam ta list, na katerem je z rdecim napisano: nagrada 5 dinarjev. Profesor Sovre je bil zelo zahteven ucitelj, poleg tega sem imela doma še klasicnega filologa, papana. Lahko si potem predstavljate, da sem latinšcino resnicno obv­ladala. (Bradac, Neslutena moc ljubezni, 104–105) Zadnjo trditev potrjuje podatek, da je Zorka Bradac pri latinšcini v 2. letniku edina v razredu prejela oceno prav dobro.192 Sam Sovre jo je sicer v glavnih katalogih oznaceval kot »zelo nadarjeno«, »zamerljivo«, »nekoliko sa­moljubno« in pa »jezikavo«. Še bolj zanimiv pa je drugi del spominov Zorke Bradac, Sijaj resnice. V njej je objavila svojo spominsko knjigo, v katero so se ji vpisali med drugimi mnogi takratni osrednji kulturniki. Eden od njih je bil tudi Sovre, napisal pa ji je elegicni distih v latinšcini: Quae tibi nunc roseam radians Aurora iuventam / collustrat, vitae nuntia nil placidae! (»Kakšna žare-ca zora ti zdaj razsvetljuje rožnato mladost, znanilka prav nic mirnega življe­nja!«) Gre za besedno igro: ime Zorka je v latinšcino prevedel z besedo aurora, »zora«. Sovre je elegicnemu distihu pripisal še posvetilo: »Dne 15. maja 1929, svoji pridni ucenki v spomin napisal Anton Sovre«.193 190 Mal, Josip: Auersperg. Slovenska biografija. 191 ZAL 184, Klasicna gimnazija v Ljubljani, TE 15. Glavni katalog 1926/1927, št. 1. 192 ZAL 184, Klasicna gimnazija v Ljubljani, TE 15. Glavni katalog 1927/1928. 193 Bradac, Sijaj resnice, 210–11. V šolskih letih 1934/1935–1937/1938 je Sovre pouceval na II. držav­ni realni gimnaziji (predhodnici današnje gimnazije Poljane), kjer je sam opravil višjo gimnazijo in kjer je že pred prvo svetovno vojno pouceval kot suplent.194 V tem casu se je s študijskim potovanjem po Grciji 1. julija–24. avgusta 1936 pripravil na pisanje svojega najpomembnejšega zgodovinopi­snega dela, Starih Grkov.195 ZAKLJUCKI Iz podatkov o Sovretovem izvoru je kljucna ugotovitev, da se je še rodil v kmecki družini in v zelo težkih razmerah, vendar je v casu njegove mladosti ocetu družino uspelo gmotno dovolj preskrbeti, da je vsem otrokom omogocil dobro izobrazbo in vzpon iz delavskega v srednji razred. Poudariti velja tudi to, da je bilo za življenjsko pot Antona III. gotovo kljucno dejstvo, da so Sovretovi ocitno cenili izobrazbo. Zgovorno je že to, da se je njegova teta Ana Sovre naucila brati, ceprav se ni nikoli šolala, in da se je samoiniciativno izucila za šiviljo.196 Njegova starša pa sta bila kasneje pri­pravljena v izobrazbo tudi financno veliko vložiti. Anton Sovre III. je bil torej rojen v okolje, spodbudno za njegove intelektualne sposobnosti in interese. Življenjepisi Sovretovih sorojencev še dodatno potrjujejo to ugotovitev. Vsi razen Alojzije so opravljali intelektualne poklice: družina kmeckega izvora s skromnim premoženjem je dala univerzitetnega profesorja, ravnatelja, dva železniška uradnika in tajnico. Med prvo svetovno vojno so bili vsi Sovretovi bratje razen Janeza castniki, pa tudi Janez, ki je bil podcastnik, je bil kar pet-krat odlikovan za hrabrost. Matic Kristan Univerza v Ljubljani matic.kristan@gmail.com BIBLIOGRAFIJA Okrajšave arhivskih virov AS – Arhiv Republike Slovenije AUW – Archiv der Universität Wien KA – Kriegsarchiv Wien 194 Izvestje II. državne realne gimnazije 1934/1935–1937/1938. 195 ZAL 186, Poljanska gimnazija v Ljubljani, Delovodnik 1934–1938 (TE 4), 1936, št. 795. 196 Ustni vir: Ana Cernuta Deželak, po Mihalicevih spominih. NAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NAM – Nadškofijski arhiv Maribor NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka ZAC – Zgodovinski arhiv Celje ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana ZAMU – Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani Avdiovizualni viri Harb, Miran. Reportaža »Anton Sovre« – ob 120-letnici rojstva. Maribor: RTS, 2005. Herek, Boža in Bojan Herek. Sofra iz Šavne Peci. Laško: Vigred, 2005. Elektronski viri Family Search. https://www.familysearch.org/ (obiskano 8. januar 2022) Porocna maticna knjiga župnije Rossau 1908–1910. Matricula. data.matricula-online.eu/ en/oesterreich/wien/09-rossau/02-19/?pg=1 (obiskano 8. januar 2022) Sprejemni listi pokopališca Žale (»Slovenia, Ljubljana, Funeral accounts, 1937–1970«), št. 189. (obiskano 8. januar 2022) Suhadolc, Anton. Spomini Antona Suhadolca. suhadolc.weebly.com/blog (obiskano 8. januar 2022) Druga literatura Abramic, Mihael. Poetovio: vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta. Ptuj: Muzejsko društvo, 1925. Bartol, Vladimir. »Obisk pri slovenskem humanistu.« Primorski dnevnik 13.155, 30. junij 1957, 3. Bradac, Zorka. Neslutena moc ljubezni. Ljubljana: Forma 7, 2001. Bradac, Zorka. Sijaj resnice. Grosuplje: Mondena, 2005. Brumen, Fran. »Spomini na profesorja Sovreta.« V: Kajetan Gantar et al., ur., Sovretov zbornik, 17–18. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1986. Car, Pavel. Slovenci – junaki avstrijskih armad in njihova odlikovanja. Ljubljana: Signum Laudis, 2017. Cvirn, Janez. Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918). Celje: Zgodovinsko društvo, 2015. Gantar, Kajetan. »Rod in domacija Antona Sovreta«. Jezik in slovstvo 27 (1981): 82–83. Gantar, Kajetan. Utrinki ugaslih sanj. Ljubljana: Slovenska matica, 2005. Hriberšek, Matej. Klasicni jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2005. Hriberšek, Matej. »Prvi slovenski doktorji klasicne filologije z graške univerze.« Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje 29–53, št. 1–2 (2020): 23–80. Hriberšek, Matej. »Sovretov prevod Sofoklovega Kralja Ojdipa in njegova ustvarjalna leta na Ptuju.« V: Mira Petrovic, ur., Anton Sovre in Ptuj, 20–49. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrca, 2019. Jakopin, Franc. »Slovenski priimek Sovrč.« Jezik in slovstvo 21 (1975/1976): 172–73. Kolenc, Petra in Blaž Kosovel. »Joško Štrukelj – karizmaticni župan z vizijo. V spomin ob 10. obletnici smrti.« Razpotja 10 (2019): 64–70. Kragl, Viktor. »Zelena jama.« Kronika slovenskih mest 7 (1940): 158–225. Österreich-Ungarns Letzter Krieg 1914–1918, V/2, Beilagen (ÖULK). Dunaj: Verlag der Militärwissenschaftlichen Mitteilungen, 1934. Pavlica, Hedvika, ur. V Šavni Peci obujamo spomine: prvi Sovrétov vecer, 28. junija 1997. Šavna Pec: samozaložba, 1997. Sovre, Anton. »Tolstojev svetovni nazor.« Omladina 5, št. 8 (1908): 124–26. Vujoševic, Ubavka. Nestajali netragom. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2019. Žnidaršic-Žagar, Sabina. Ora et labora – in molci ženska! Ljubljana: Založba /*cf, 2000. POVZETEK Clanek opisuje mladost in šolanje Antona Sovreta, kasneje znamenitega klasicnega filo­loga in prevajalca. Rodil se je v kmecki družini v Šavni Peci, kjer je tudi odrastel. Njegov oce je bil po železniški nesreci invalidsko upokojen in družina se je preselila v Krško. Nižjo gimnazijo je Sovre opravil v Celju, višjo pa v Ljubljani. Sprva je študiral na Dunaju, kjer je bil tudi predsednik društva slovenskih študentov Slovenija; kasneje je študiral v Gradcu. Leta 1912 se je prijavil h klavzurnim izpitom, ki pa mu jih ni uspelo opraviti v celoti. Med prvo svetovno vojno se je porocil z Albino Schöner. Diplomiral je šele leta 1925 z diplomskimi izpiti na Univerzi v Ljubljani. Clanek povzema tudi življenjske poti Sovretovih sedmih sorojencev, skupaj z vojaško službo vseh njegovih petih bratov med prvo svetovno vojno. Kljucne besede: Sovre, klasicna filologija, Šavna Pec, gimnazija, Univerza na Dunaju, Univerza v Gradcu, Univerza v Ljubljani, prva svetovna vojna SUMMARY Anton Sňvre and Anton Sovrč: A Long Journey toClassical Philology The article describes the youth and education of Anton Sovre, who went on to become an eminent classical philologist and translator. He was born in a family of farmers in the village of Šavna Pec, where he also grew up. His father retired as an invalid after a railway accident and the family moved to the town of Krško. Sovre obtained lower secondary education in Celje and higher secondary education in Ljubljana. At first he studied at the University of Vienna, where he was also the president of Slovenija, a society of Slovene students; later on, he studied at the University of Graz. He applied for final exams in 1912, but failed to complete them in entirety. He married Albina Schöner during the First World War. He graduated as late as 1925 by taking graduation exams at the University of Ljubljana. In addition, the article summarises the lives of his seven siblings, including the military service of all of his five brothers during the First World War. Keywords: Sovre, classical philology, Šavna Pec, gymnasium, University of Vienna, Uni­versity of Graz, University of Ljubljana, First World War Klasicni jeziki v šoli DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.101-133 Andreja Inkret O branju izvirnih besedil pri pouku klasicnih jezikov UVOD ALI ZAKAJ RIMSKI SENATOR NI VEDEL POVEDATI, O CEM GOVORI CICERO Posrecena šala, ki kroži po internetu, prikazuje pomembno srecanje v rim-skem senatu. Zborovanje je v teku, Cicero že govori, eden izmed senatorjev na srecanje zamuja. Ko se koncno zadihan prerine do svojega sedeža, se pri kolegu pozanima, o cem govornik razpravlja. Ta mu odgovori: »Ne vem, še ni prišel do glagola.« Šala je seveda anahronisticna; aludira na nacin, ki stoletja po tem, ko so v rimskem senatu živahno razpravljali govorniki, bralcu pomaga pri razumeva­nju zahtevnejših izvirnih besedil, pisanih v latinšcini. Ta spodbuja analiticno, na sintakticne enote osredinjeno branje, ki izhaja iz temeljne premise, da je glagol, natancneje, osebna glagolska oblika kot težišce stavka tista enota, pri kateri je priporocljivo zaceti z razvozlavanjem daljših stavkov in povedi. Šala se torej navezuje na tradicionalni postopek branja oziroma prevajanja po skla­denjski prioriteti, ki ga pri pouku klasicnih jezikov spodbujamo tudi v našem prostoru.1 Spodbujanje k prevajanju po skladenjski prioriteti je tesno zvezano s spe­cificnim nacinom poucevanja latinšcine kot tujega jezika, ki ga v temelju za­znamujeta dve pomembni dejstvi. Prvic, latinšcina že dolgo ni vec jezik, ki bi ga uporabljali v vsakdanji komunikaciji, vsaj ne na nacin modernih tujih jezi­kov. Temeljni cilj pouka klasicnih jezikov je tako branje izvirnih besedil;2 to za ucenca, dijaka oziroma študenta nedvomno predstavlja izziv posebne vrste. Z izvirnimi besedili imamo namrec praviloma v mislih jezikovno in idejno 1 Ceprav bomo v clanku govorili v prvi vrsti o latinšcini in navajali zgolj latinske primere, se vse ali vsaj vecina zapisanega – mutatis mutandis – nanaša tudi na poucevanje stare gršcine. 2 Gl. Ucni nacrt - Latinšcina, 5. zahtevna literarna besedila, nastala v obdobju antike ali kasneje, besedila to-rej, ki še po letih ucenja najveckrat zahtevajo pocasno, natancno branje, pod-krepljeno s slovarji, slovnico in tudi dodatnimi komentarji. In drugic, klasicna jezika sta vpeta v mnoge moderne jezike, ki se jih ucimo in jih govorimo.3 V tem kontekstu gre podcrtati predvsem, da jezikovni pouk klasicnih jezikov pomeni tudi splošnejši vpogled v jezik kot logicen in abstrakten sistem, obe­nem pa »omogoca medjezikovno primerjavo« na ravni jezikovnih lastnosti, pravil in pojavov.4 Didakticni postopek branja oziroma prevajanja po skla­denjski prioriteti torej ucencem olajša pot do razumevanja zahtevnih izvirnih besedil; slovnicno-analiticni temelj tega postopka pa ima – vsaj tako se zdi – logicno zaledje v pomenu latinšcine kot gramaticnega zgleda, pa tudi, kot bomo še poudarili, v tradiciji njenega poucevanja. A prevajanje po skladenjski prioriteti je bilo v zadnjih desetletjih, pred­vsem v anglosaksonskem svetu, deležno številnih kritik, kot antipod pa se vse bolj uveljavlja alternativna bralna tehnika, ki zagovarja linearno branje, to-rej branje po naravnem vrstnem redu, zacenši s prvo besedo oziroma bese­dno zvezo v stavku ne glede na njeno skladenjsko funkcijo. Zagovorniki njen obstoj mnogokrat precej ostro utemeljujejo prav na domnevni neustreznosti, celo škodljivosti, prevajanja po skladenjski prioriteti.5 Na prvi pogled se zdi, da je linearni nacin branja zvezan z alternativnimi metodami poucevanja kla­sicnih jezikov, in sicer v prvi vrsti s tistimi, ki so se izoblikovale kot razlicice t. i. naravnih metod poucevanja modernih jezikov in temeljijo na postulatu, da mora biti pouk slovnice mocno zmanjšan, induktiven ter kot tak zgolj pod-pirati osrednji cilj, torej vešcino branja izvirnih besedil.6 A vendar se linear­ 3 Najbolj ocitno seveda zato, ker stara gršcina in latinšcina predstavljata izvor pomembnega dela besedišca mnogih modernih jezikov; Nation (Learning vocabulary in another language, 324) tako navaja, da sodobna lingua franca, anglešcina, vsebuje 51 odstotkov besedišca, ki izvira iz latinšcine, ob cemer so seveda upoštevane tudi besede, prevzete iz francošcine. Green (The Greek & Latin Roots of English, xi) piše celo o vec kot šestdesetih odstotkih besed starogrškega oziroma latinskega izvora v anglešcini. 4 Ucni nacrt – Latinšcina, 6. 5 Gl. npr. Jones in Sidwell, »Preliminary remarks«, v, ki zapišeta, »da moramo ucence – ce naj bi latinsko brali suvereno – od samega zacetka spodbujati, naj latinska besedila razumejo bese-do za besedo in besedno zvezo za besedno zvezo v istem vrstnem redu, kot so bila zapisana«. V zadnjih dvajsetih letih zasledimo vrsto zapisov, ki se osredotocajo na branje v naravnem vrstnem redu: gl. npr. Bextermöller, »Reading Latin and the need for empirical research: A psycholinguistic approach to reading comprehension in Latin«, Hansen, »Latin word order for reading competence«, Markus in Pennell-Ross, »Reading proficiency in Latin through expec­tations and visualization«, Harrison, »Exercises for Developing Prediction Skills in Reading Latin Sentences«, Hoyos, »Decoding or Sight-Reading? Problems with understanding Latin«, McFadden, »Advanced Latin Without Translation? Interactive Text-Marking as an Alternative Daily Preparation«, McCaffrey, »When Reading Latin, read as the Romans did«, Russell, »Read Like a Roman: Teaching Students to Read in Latin Word Order«. 6 Najpomembnejša se zdi metoda bralnega pristopa (reading approach), ki je postala ena izmed vodilnih metod poucevanja klasicnih jezikov v anglosaksonskem svetu; v Veliki Britaniji tako predstavlja najpogostejši nacin poucevanja klasicnih jezikov, priljubljena pa je tudi v Združe­nih državah Amerike (gl. Hunt, Starting to Teach Latin, 139). ni pristop k branju v svojem temelju ne zdi (vsaj ne vec) vezan na specificno didakticno metodo poucevanja klasicnih jezikov; spodbujajo ga tudi novej­ši ucbeniki, ki sledijo bolj tradicionalnim nacinom poucevanja.7 Nasprotno v našem prostoru didakticna praksa prevajanja po skladenjski prioriteti ostaja precej zakoreninjena.8 Namen pricujocega prispevka je soociti obe bralni tehniki in premisliti njuno uporabnost; takšna synkrisis se zdi v prvi vrsti dobrodošla zato, ker se dotika nekaterih temeljnih vprašanj, povezanih z didaktiko klasicnih jezikov. Na primer, kako pravzaprav zares razumemo naš temeljni cilj – branje izvirnih besedil? Kakšno je razmerje med tradicionalno šolsko bralno prakso, preva­janjem klasicnih besedil, in – branjem oziroma bralnim razumevanjem (vpra­šanje, ki se izkaže za veliko bolj kompleksno, kot je videti na prvi pogled)? Do katere mere lahko šolsko ukvarjanje z latinskimi in starogrškimi besedili vzporedimo z bralnim razumevanjem kot kompetenco, ki jo razvijamo pri po­uku modernih tujih jezikov? In še, kako nacin branja, ki ga kot ucitelji spod­bujamo in ki se na prvi pogled morda zdi vezan le na ukvarjanje z daljšimi izvirnimi odlomki in potemtakem na višjo stopnjo ucenja klasicnih jezikov, vpliva na zacetni pouk klasicnih jezikov? Ali vpliva na oblikovanje ucenceve predstave, ideje o latinšcini kot jeziku? Bi morda moral vplivati tudi na jezi­kovni pouk, ki ni neposredno vezan na branje, na primer na izbiro slovnicnih vaj? In nenazadnje, kaj so prednosti posamicne bralne tehnike, se morda kate­ra zdi primernejša, ko nam gre za spodbujanje ene bistvenih komponent razu­mevanja izvirnih besedil v klasicnih jezikih – doživljanje literature? DVE TEHNIKI BRANJA Prevajanje po skladenjski prioriteti Postopek branja po skladenjski prioriteti se zdi nelocljivo povezan s prevaja­njem kot tradicionalnim didakticnim nacinom urjenja jezikovnih zmožnosti v klasicnih jezikih. Ko K. Pavlic Škerjanc opisuje najpogostejše napake pri šol­skem prevajanju izvirnih odlomkov in možne vzroke zanje, omeni tudi slabo prevajalsko tehniko in v njen izogib predlaga vec korakov, ki ucenca postopo-ma pripeljejo do cilja: dobrega prevoda. Ti obsegajo pripravo na branje – di­agonalno branje besedila, zaznamovanje neznanih besed; poglobljeno branje, 7 Tak primer je npr. ucbenik Learn to Read Latin (avtorja A. Keller in S. Russell, Yale University Press, 2006); prim. tudi op. 8 spodaj. 8 Slovenski prevod ucbenika Learn to Read Latin – Latinšcina od besed do branja (avtorja A. Keller in S. Russell, prev. D. Movrin, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011, 44) tako v razdelku »Priporocila za branje in prevajanje latinskih stavkov« izvirno navodilo avtorjev ucbenika, naj ucenec sledi linearnemu vrstnemu redu, ustrezno prilagodi slovenski tradicionalni praksi in tako slovenskim bralcem priporoca pristop po skladenjski prioriteti. ki vsebuje razclenitev besedila na manjše enote in njegovo analizo; delovno verzijo prevoda; in koncno izdelano ter tem bolj dovršeno razlicico prevoda.9 V fazi poglobljenega branja besedila tako ucenec najprej besedilo sistematicno razcleni na posamicne enote, pri cemer so mu v pomoc vse, osebne in neoseb­ne glagolske oblike, pozornost pa nameni tudi povezovalom: Ucenec naj v celotnem besedilu zaznamuje veznike, tako podredne kot pri­redne, ter oziralne in vprašalne zaimke in prislove. Z identifikacijo predikatov je ucenec že opredelil osnovna dejanja oz. dogajanja v besedilu, s povezovali pa je spoznal odnose med njimi. (Pavlic Škerjanc, »Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda«, 95) Sledi natancno branje in po posamicnih delih tudi sprotno prevajanje be-sedila; ob tem ucenec »upošteva pomensko hierarhijo stavcnih clenov«: Ucenec se loti prevajanja prve enote besedila. Zacne s predikatom glavnega stavka in analizira glagolsko obliko v njem; iz osebe in števila bo dobil podatek o drugem pomembnem clenu predikacijske sintagme, o subjektu. Tako ga bo gotovo lažje pravilno identificiral, kot ce bi – navajen stavkov v gramaticnem besednem redu – zacel kar pri prvi besedi v tekstu. Iz pomena predikata bo do-bil podatek tudi o glagolovi tranzitivnosti in rekciji oz. o tem, ali lahko v stavku pricakuje objekte oziroma v katerem sklonu bodo. Kategorija casa glagolske ob-like v predikatu bo napovedala med drugim tudi morebitna adverbialna dolocila, besedna ali stavcna, kategorija nacina pa nam bo dala sklepati, kako bo verjetno izražen agens. Ko so identificirana, analizirana in prevedena vsa jedra glavnih stavcnih clenov, se ucenec loti še delnih oz. odvisnih stavcnih clenov, atribu­tov, predikatnikov in predikativov. Podoben postopek ponovi tudi v odvisnih stavkih in odvisnih konstrukcijah. (Pavlic Škerjanc, »Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda«, 95–96) Do razumevanja besedila bralec torej prihaja analiticno, z razclenjeva­njem in sklepanjem, izhajajoc iz hierarhije stavcnih clenov. Ce postopek po­nazorimo s sintakticno precej kompleksnim (a za klasicno literaturo nikakor ne netipicnim) primerom iz Cezarjevih Galskih vojn (1.19.1): Quibus rebus cognitis, cum ad has suspiciones certissimae res accederent, quod per fines Sequanorum Helvetios traduxisset, quod obsides inter eos dandos cu-rasset, quod ea omnia non modo iniussu suo et civitatis sed etiam inscientibus ipsis fecisset, quod a magistratu Haeduorum accusaretur, satis esse causae ar­bitrabatur quare in eum aut ipse animadverteret aut civitatem animadvertere iuberet. Pavlic Škerjanc, »Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda«, 94–96, gl. tudi primer vaje v prevajanju: ibid., 97–99. V zgornjem besedilu, ki je zapisano v eni povedi, smo oznacili vse glagol­ske oblike, predikat glavnega stavka pa podcrtali. Po postopku branja po skla­denjski prioriteti bi torej dijak zacel pri predikatu glavnega stavka »arbitraba­tur«, nato pa besedilo analiziral naprej, sledec hierarhiji drugih stavcnih cle­nov, pri cemer bi pocasi dodajal še druge dele povedi in tako postopoma prišel do prevoda celotnega odlomka. Najprej bi torej razvezal jedro sestavka, v ka­terem Cezar pove, kaj je potrebno storiti z Dumnoriksom, vodjo Heducanov: »Presodil je (i.e. Cezar), da to zadostuje (satis esse causae), da ga kaznuje bodi­si sam (quare in eum aut ipse animadverteret) bodisi ukaže, da ga kaznuje dr­žava (aut civitatem animadvertere iuberet)«. Nato pa bi se lotil še ostalih delov sestavka, iz katerih izvemo, sprico kakšnih okolišcin se je Cezar tako odlocil.10 Tak postopek je priporocljiv zato, da se izognemo prevajanju posamic­nih, iz konteksta iztrganih besed, ki ucenca le stežka pripeljejo do smiselnega prevoda: Velik krivec za nastanek ... prevajalskih napak je ... linearen (besedno zapore-den) pristop, ki pomeni prevajanje besed eno za drugo v danem zaporedju. Ucenec zacne iskati pomen neznane besede v slovarju takoj, ko nanjo naleti. Izlušci jo iz konteksta, njene oblike ne analizira celovito; upošteva zgolj prvo možnost ali pa tisto, ki mu je najbolj domaca, in zato besedo napacno poveže ali razveže ali pa obliko pripiše napacni besedi. Ko se za nek pomen odloci, na osnovi izbranega pomena prejudicira pomene ostalih besed, ki sledijo, saj mora biti sporocilo smiselno. To mu morda uspe na ravni stavka, na ravni sestavka pa ne vec. In tako se mora ucenec pogosto na koncu – tj. ob izteku šolske ure – zadovoljiti s popolnim nesmislom, saj mu zmanjka casa, da bi obnovil vse svoje korake in poiskal izvorno napako. (Pavlic Škerjanc, »Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda«, 93–94) Linearno branje Linearni pristop k branju vztraja prav pri linearnosti, torej branju po narav­nem vrstnem redu, zacenši pri prvi besedi v stavku, pri cemer prav tako pod­crtuje nujnost kontekstualnega branja. D. B. Hoyos je pristop strnil v nekaj pravil – nasvetov, ki naj bi vodili k »tekocemu branju«.11 Osnovni nasvet je, da besedilo preberemo (po potrebi veckrat) strnjeno. Ob branju moramo biti 10 K navedenemu odlomku se bomo vrnili v nadaljevanju, gl. spodaj, str. 126–28. 11 Hoyos, Latin: How To Read It Fluently in »The Ten Basic Rules for Reading Latin« (povzetek pravil). Svoje poglede in konkretne izkušnje (s primeri aktivnosti) s poucevanjem branja v na­ravnem vrstnem redu popisujejo tudi drugi avtorji (gl. npr. Hansen, »Latin word order for re­ading competence«, Markus in Pennell-Ross, »Reading proficiency in Latin«, McCaffrey, »Re­ading Latin efficiently and the need for cognitive strategies« in »When Reading Latin, read as the Romans did,« Harrison, »Exercises for Developing Prediction Skills,« Russell, »Read Like a Roman«). pozorni: na koncnice, ki nam povedo, »v kakšnem razmerju so besede v stav­ku druga do druge,«12 in nam denimo pomagajo pri prepoznavanju besednih zvez; ter na zgradbo sestavka in sicer: (A) glavne stavke; (B) morebitne odvisnike in infinitivne konstrukcije; (C) besedne enote brez finitnega glagola z zakljucenim pomenom; slednje Ho-yos sistematizira takole:13 (1) predložne zveze (ex urbe, ab urbe condita, ad urbem videndam); (2) besedne zveze, ki služijo opisu oseb/stvari/dogodkov (urbem in-gressus, librum legentes, capillis longissimis, multis annis, maximae pulchritudinis); (3) druge konstrukcije, kot sta npr. absolutni ablativ in gerundiv v funk-ciji izražanja namena (Cicerone consule, senatu vocato, ad urbem pul­cherrimam aedificandam, pacis petendae causa). Avtor podcrta, da mora ucenec stremeti k temu, da omenjene sestavne dele ob branju zazna, ne da bi ob tem prevajal. Uriti se mora v prvi vrsti v za­znavanju zakljucenih pomenskih enot, ob cemer so mu lahko v pomoc nasle­dnja pomembna dejstva: a) Ko se odvisni stavek ali besedna enota (kot definirana zgoraj, tocka C; op. A. I.) enkrat zacne, se mora v sintakticnem smislu tudi zakljuciti, preden se lahko preostanek povedi nadaljuje. b) Ko odvisna konstrukcija oklepa drugo, se mora druga zakljuciti, preden se prva lahko nadaljuje. c) Glavni stavek se mora zakljuciti, preden se lahko zacne novi glavni stavek. (Hoyos, »The Ten Basic Rules for Reading Latin«, 1) Ko ucenec dele besedila zazna, v slovarju poišce pomen neznanih be-sed. Nato naj sestavek znova prebere (po možnosti veckrat); vse to ga bo, kot obljublja avtor, pocasi a zanesljivo privedlo do pravilnega pomena ter okrepilo zmožnost tekocega branja v klasicnih jezikih. S prevajanjem – ce je to seveda sploh njegov cilj oziroma naloga – naj ucenec zacne šele takrat, ko je sestavek v celoti in do popolnosti razumel. Kot podcrta avtor: »Ne prevajaj zato, da bi dognal, kaj stavek pomeni. Najprej razumi, nato prevajaj.« 14 V primeru iz Cezarjevih Galskih vojn, ki smo ga navedli zgoraj, bi to-rej prebirali odlomek od zacetka do konca, zacenši s prvo besedno zvezo z 12 Hoyos, »The Ten Basic Rules for Reading Latin«, 1, prevod A. I.; tudi vsi prevodi nadaljnjih odlomkov tega in drugih clankov so avtoricini. 13 Ibid., 4 (vse primere, navedene v oklepaju, navaja avtor citiranega clanka). 14 Ibid., 1. zakljucenim pomenom – »quibus rebus cognitis«. Ucence bi spodbujali, naj ozavestijo, da je to prva samostojna enota (izražena v obliki absolutnega abla­tiva); skušali bi razbrati njen osnovni pomen (ko/ker/ceprav so bile te stvari razkrite), obenem pa poudarili, da besedna zveza izraža zgolj okolišcine de­janja, ki ga lahko pricakujemo šele v nadaljevanju, v glavnem stavku. Nato bi nadaljevali z naslednjo enoto (»cum ad has suspiciones certissimae res acce­derent«); prepoznali bi veznik »cum«, povezali besede, ki sledijo, v ustrezni besedni zvezi (»ad has suspiciones« »certissimae res«) in koncno prišli do gla­gola (»accederent«) ter tako do najverjetnejšega pomena stavka, poudarjajoc, da se bo marsikaj razjasnilo »za nazaj« in postavilo na pravo mesto šele tekom branja. Tako bi zaporedoma, v vrstnem redu, kot ga je predvidel Cezar, preb(i)rali vse enote besedila, ki tvorijo poved; besede bi ob tem skušali dojemali v kon­tekstu – od preprostih besednih zvez (npr. »ea omnia«) pa do kompleksnejših enot, ki smo jih izpostavili zgoraj (glavni stavek, odvisniki in besedne zveze brez finitnega glagola s samostojnim pomenom). Slednje lahko ponazorimo v naslednji tabeli (besedne enote brez finitnega glagola so locene z znakoma < in >):15 Odlomek 1 A Besedilo Quibus rebus cognitis, Opis zacetek glavnega stavka (absolutni ablativ) 2 cum < ad has suspiciones > certissimae res accederent odvisni stavek; oklepa predložno besedno zvezo 3 quod Helvetios traduxisset, 1. odvisnik 2. stopnje (odvisen od stavka 2); oklepa predložno besedno zvezo 4 quod obsides inter eos dandos curasset 2. odvisnik 2. stopnje 5 quod ea omnia < non modo iniussu suo et civitatis sed etiam inscientibus ipsis > fecisset 3. odvisnik 2. stopnje; oklepa dve besedni enoti v ablativu (zadnja je obenem participialna konstrukcija) 6 quod a magistratu Haeduorum accusaretur 4. odvisnik druge stopnje 1 B satis esse causae nadaljevanje glavnega stavka 1 C arbitrabatur zakljucek glavnega stavka 7 quare in eum aut ipse animadverteret aut civitatem animadvertere iuberet. odvisna stavka 15 Sestavljeno po vzorcu v Hoyos, Latin: How To Read It Fluently, 39; prim. tudi Glücklich, »An Example of Method: Caesar, Bellum Gallicum 1,19«, 133–34. Kot bomo opozorili v nadaljevanju, takšen nacin branja v veliki meri sloni na zmožnosti predvidevanja, kakšna je natancna funkcija in s tem pomen do­locene besedne zveze oziroma enote v povedi. Synkrisis Ce primerjamo oba didakticna pristopa k branju besedil v klasicnih jezikih, lahko najprej opozorimo na najpomembnejšo razliko: ta se kaže v vrstnem redu pristopanja k besednim skupinam, ki tvorijo pomenske enote. Pri prvem nacinu zacnemo pri ogrodju, zacenši z glavnim stavkom in predikatom (ne glede na to, na katerem mestu stoji), nato se lotimo drugih stavcnih clenov po vrstnem redu njihove skladenjske pomembnosti v stavku. Pri linearnem naci-nu branja zacnemo na zacetku, pri prvi pomenski enoti, nato nadaljujemo po naravnem vrstnem redu, kot je besedilo zapisano. Oba pristopa tako temeljita na predpostavki, da se ob branju ni pri­porocljivo ustaviti ob prvi besedi, ampak jo moramo vselej skušati razu­meti povezano, v kontekstu. Oba nacina predpostavljata solidno slovnicno znanje, ki ucencu omogoca kontekstualno branje in tako tudi razmejevanje besedila na smiselne enote. Pomembna razlika se ob tem kaže v definici­ji posamicne enote oz. kontekstualne etape, ki jo vzamemo za izhodišce pri razumevanju besedila. Nacin branja po skladenjski prioriteti izhodišcno enoto razume širše, saj praviloma mora vsebovati osebno glagolsko obliko; sestavljena je torej iz stavka, ki ga nato razgradimo na podetape. Drugi na-cin smiselno zakljuceno izhodišcno enoto pojmuje ožje (ta je lahko denimo že predložna zveza). Še pomembnejša razlika se kaže v pristopu k omenjenim enotam. Po pr-vem nacinu stavke analiticno razgrajujemo na manjše besedne skupine, za-cenši s povedkom kot težišcem stavka, ob cemer identificiramo stavcne clene, kar nam pomaga pri logicnem sklepanju o njihovi medsebojni povezanosti. Drugi nacin bralca uri v prepoznavanju oziroma zaznavanju besednih skupin zaporedno, kot si sledijo v stavku, v linearni verigi smiselnih enot v besedilu. Bralec se ob tem uri tudi ali celo predvsem v predvidevanju, saj se mu pomen posamicnih etap razkriva tekom branja celotnega odlomka. Ucenec se torej uci, kako »‘shraniti’ informacije na nacin, kot bi jih Rimljan – v pricakovanju, da posamicna misel pride na plano ob svojem casu«.16 Ceprav se zdi cilj obeh pristopov skupen in jasen (pripeljati bralca do zmožnosti razumevanja besedil v izvirniku), lahko v splošnem smislu morda najzanimivejšo razliko med tehnikama najdemo v drugacnih poudarkih ob cilju, ki ga želimo doseci. Pristop branja po skladenjski prioriteti razumevanje 16 Hansen, »Latin word order for reading competence«, 175. pojmuje v tesni navezavi oziroma celo enaci z ustreznim in izdelanim prevo­dom. Drugi nacin obljublja razumevanje ob tekocem branju; podcrtava, naj ucenec tekom urjenja v branju nikakor ne prevaja, prevaja naj (ce sploh) šele potem, ko je besedilo zares razumel; prevajanje je torej zgolj ena izmed mo-žnosti preverjanja bralnega razumevanja. MED BRANJEM IN PREVAJANJEM, METODAMI IN CILJI Na zadnjem mestu omenjena razlika, ki se izpiše v prvi vrsti skozi dejstvo, da linearni nacin deklarativno spodbuja branje in ne prevajanja, je pomembna, saj zadeva samo jedro metodike in v doloceni meri tudi namen pouka klasic­nih jezikov. V tem kontekstu so povedna že imena osrednjih metod pouceva­nja latinšcine in stare gršcine; tradicionalni slovnicno-prevajalski metodi so zoperstavljene modernejše metode, katerih razlicice najdemo pod razlicnimi imeni: naravna, direktna, komunikacijska, in koncno – metoda bralnega pri­stopa.17 Z malo pretiravanja bi lahko trdili, da je prevajanju na deklarativni ravni zoperstavljeno bralno razumevanje, kompetenca, opisana z besedno zve­zo, ki nam je verjetno bolj domaca v didakticnih kontekstih poucevanja živih jezikov.18 Vec kot ocitno je, da je dihotomija prevajanje – bralno razumevanje v temelju zgolj navidezna (razumevanje prebranega je po naravni logiki nujen predpogoj za prevajanje), a skozi njo se vendarle izpiše pomembno vprašanje: kaj v kontekstu pouka klasicnih jezikov pravzaprav pomeni »bralno razume­vanje« in kaj – »prevajanje«? Strokovnjaki bralno razumevanje v kontekstu izpostavljene dihotomije morda najbolj plasticno definirajo kot branje, med katerim »ujamemo po-men besedila ne brez razmisleka, a brez zavestne, poglobljene analize.«19 Bra-lec je torej sposoben besedilo prebrati tekoce in ga vsaj v grobem razumeti brez poglabljanja v slovnicne detajle in kakršnekoli druge dodatne pomoci. Takšno branje je seveda lahko kasneje nadgrajeno z bolj poglobljenim in na­tancnejšim branjem, pri cemer so nam v pomoc komentarji, morebitni pre­vodi v moderne jezike, po možnosti tudi slovarji, slovnice ipd. Dodati gre, da natancnejše branje anticne literature najveckrat celo mora biti dopolnjeno 17 Gl. op. 6. Dodati velja, da ima seveda tudi slovnicno-prevajalska metoda danes moderne in bistveno »mehkejše« razlicice, ki so utemeljene predvsem na »drugacnem ravnovesju med je­ zikovnimi in kulturno-civilizacijskimi vsebinami, kot ga pozna tradicionalni gramatikalni pristop« (Pavlic Škerjanc, »Klasicno izobraževanje v Sloveniji«, 102); takšna »kontekstualna« razlicica v fokus torej »postavlja besedilo, zanimivo tako po svoji vsebini kot jezikovnih znacil­ nostih« (ibid.). 18 Prim. referencni Skupni evropski jezikovni okvir, 12, ki jezikovno znanje opredeljuje glede na »pet jezikovnih spretnosti: (1) slušno razumevanje; (2) bralno razumevanje; (3) govorno spora­ zumevanje; (4) govorno sporocanje; (5) pisno sporocanje.« 19 Hansen, »Latin word order for reading competence«, 173. s socasnim konzultiranjem sekundarnega aparata, saj je sicer detajlnejši in globlji pomen nemogoce ujeti. A za kompetenco bralnega razumevanja je kljucna prav sposobnost suverenega branja prima vista, branja torej, ki ga teorija oznacuje kot informativno oziroma ekstenzivno branje.20 Kot pouda­ri Hansen, eno izmed najvecjih pasti pri pouku klasicnih jezikov predstavlja vtis, da so komentarji in drugo sekundarno gradivo »sine qua non za branje sámo«.21 Pouk klasicnih jezikov bi torej moral ucence opremiti z znanji in bralnimi tehnikami, ki omogocajo branje »obsežnejših besedil ucinkovito in z dobrim razumevanjem«.22 Bralno razumevanje torej pomeni tekoce branje, ki se v svojem bistvu ne razlikuje od sposobnosti, ki jo želimo doseci pri po­uku modernih tujih jezikov. Takšno branje predpostavlja avtomatizem prvih dveh ravni, ki jih pri bralnem razumevanju razlikujejo teoretiki, ravni de­kodiranja ter besednega razumevanja. Bralec avtomaticno prepozna besede, njihove oblike in pomen v kontekstu, v katerem se pojavijo, kar mu omogoci osnovno razumevanje vsebine. Na tej podlagi nato lahko doseže višje ravni bralnega razumevanja ter s tem globlje razumevanje vsebine, ki presega golo oziroma osnovno jezikovno kompetenco. Hamilton, ki ponuja luciden premislek o teoreticnih konceptih v kontekstu pouka klasicnih jezikov, enega izmed kljucnih delov višje ravni bralnega razumevanja (t. i. imenovano »integracijo«) ilustrira takole:23 Vzemimo za primer stavka: 1) lictores appropinquant, 2) homines discedunt. Prvi dve stopnji v procesu branja bosta ucencu omogocili razumevanja stavkov na dobesedni ravni, v fazi integracije pa lahko bralec uporabi vedenje o tem, kdo liktorji so, kakšne so bile njihove raznolike funkcije, in o rimskem socialnem/ politicnem življenju, ter tako združi ti dve trditvi v eno misel – da se ljudje umikajo s poti, ko liktorji vodijo pomembne uradnike med množico. Stavka o tem ne »govorita«, a ko se v besedilu pojavita skupaj in v ustreznem kontek­stu, to »pomenita«. Vešc bralec poveže loceni misli v besedilu in tako ustvari zaokroženo in razumljivo predstavo. Ta predstava pa je tista, ki ponazarja pravi pomen stavkov. (Hamilton, »Reading Latin«, 169) Obenem vešc bralec (v fazi t. i. »elaboracije« oz. »nadgradnje«) takšno po­dobo tekom branja še poglablja: 20 To je lahko kasneje nadgrajeno s študijskim oziroma intenzivnim branjem; o vrstah branja gl. Gradišar in Pecjak, Bralne ucne strategije, 149–50, in McCaffrey, »Reading Latin efficiently,« 129. 21 Hansen, »Latin word order for reading competence,« 174. 22 McCaffrey, »Reading Latin efficiently«, 129. Prim. tudi Hansen, »Latin word order for reading competence«, 174: »Ce ucitelji svojih ucencev ne spodbujajo, da bi že ob prvem branju do bese­dila pristopili samozavestno, bodo ti prikrajšani za enega najvecjih užitkov: izvirnih besedil ne bodo sposobni zgolj preleteti.« 23 O teoreticnih konceptih in njihovi aplikaciji na branje klasicnih besedil gl. tudi Boyd, »Latin students’ bottom-up and top-down strategies«, McCaffrey, »Reading Latin efficiently«. V fazi elaboracije si bralec v zavest priklicuje primere iz svojih lastnih izkušenj, vkljucuje podrobnosti na podlagi sklepanja, ustvarja analogije, prihaja do možnih zakljuckov etc. Vzemimo za primer naš stavek »lictores appropin­quant«. Bralec lahko ta stavek nadgradi tako, da si v spomin priklice podrob­nosti o fasces, se zave etimoloških analogij s fašisti, sklepa, da se bo odlomek nadaljeval z omembo magistrata, ki ga liktorji spremljajo. Vec kot ima bralec znanja, v vecji meri lahko takšno nadgradnjo še nadgradi. (Hamilton, »Read­ing Latin«, 171) Jezikovna akulturacija, ki temelji na poznavanju kulturno-civilizacijske­ga konteksta, na eni strani in na drugi sposobnost povezovanja informacij v mrežo asociacij, tudi na podlagi zavedanja, da je antika kulturno-civilizacijski temelj sodobnega sveta, se zdita pri razvijanju dobrega bralnega razumevanja v klasicnih jezikih kljucni. Predstavljata namrec temelja – bralcu omogocita razumevanje na višjem nivoju ter branje tako spremenita v izkušnjo, ki ima globlji pomen, in ni le gola vaja v jezikovnem urjenju.24 Na tej osnovi tako izkusimo tisto, kar predstavlja pri branju najvecji užitek: »primerjanje in kon­trastiranje našega poprejšnjega vedenja in izkušenj s pogledom na svet, ki ga je razvil avtor.«25 Prizadevanje za podobno celovito izkušnjo ob izvirnem besedilu je gotovo vpeto tudi v prakso prevajanja kot šolske prakse,26 a poudarki so ob tem ven­darle razlicni. Prevajanje je »proces substitucije besedila v enem jeziku (izvor­ni jezik, izvirno besedilo) z ekvivalentnim besedilom v drugem jeziku (ciljni jezik, prevodno besedilo).«27 Ce se bralno razumevanje, kot smo ga definirali zgoraj, v didakticnem smislu osredotoca predvsem na našo izkušnjo besedi-la v izvornem jeziku in tako na kompetenco ciljnega jezika, prevajanje razvi­ja kompetenci dveh jezikov, izvornega in ciljnega.28 Prevajanje tako pomeni natancno branje, ki vsebuje ozavešcanje zgradbe besedila in premislek, kako besede, besedne zveze, misli prenesti in izraziti v drugem jeziku. Bralca a pri­ori navaja k analiticnemu branju, ki se zdi v nekakšnem temeljnem nasprotju s tekocim – informativnim, ekstenzivnim branjem, pri katerem bralec bere (najveckrat daljše) besedilo, ne da bi bil pri tem pozoren na jezikovne detajle in – nenazadnje – ne da bi si (kar je pri prevajanju obicajna praksa) zapisoval svojo verzijo besedila v prevodu. 24 Prim. Hamilton, »Reading Latin«, 172. 25 McCaffrey, »Reading Latin efficiently«, 131. 26 Na tem mestu nas seveda zanima prevajanje za šolsko rabo; o razlikah med t.i. pedagoškim in ne-pedagoškim prevajanjem gl. Marqués-Aguado in Solís-Becerra, »An overview of translation in language teaching methods: implications for EFL in secondary education in the region of Murcia«, 39, z nadaljnjimi referencami. 27 Pavlic Škerjanc, »Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda«, 89. 28 Prevajanje je torej na neki nacin »holisticna strategija« (Koletnik Korošec, »Translation in Fo­reign Language Teaching«, 62). V didaktiki modernih tujih jezikov je s prevlado komunikacijskih me-tod prevajanje kot ne-monolingvalno jezikovno urjenje brez ocitne »ko­munikacijske vrednosti« dobilo mocan negativen predznak.29 Nasprotno je pri pouku klasicnih jezikov v veliki meri ostalo prevladujoca praksa. V tem okviru se prevajanje ohranja kot zanimiva zmes: predstavlja nacin gra­maticnega urjenja, preverjanja bralnega razumevanja ter (kar nas v okviru tega zapisa še posebej zanima) tudi bralno tehniko. A v zadnjem casu lahko zaznamo tendence po reintegraciji prevajanja v didakticno prakso pouka modernih tujih jezikov; eden izmed kljucnih argumentov je, da je prevaja­nje prvovrstna »komunikativna dejavnost in si kot takšna zasluži prostor v vsaki ucilnici, kjer poteka pouk tujih jezikov.«30 Ta argument je – mutatis mutandis – relevanten tudi za pouk klasicnih jezikov, pri katerem je prak-ticno povsem prevladalo kontekstualno ucenje; prevodnih nalog stavkov, ki bi imeli, iztrgani iz kulturno-civilizacijskega konteksta, zgolj gramaticno didakticno vrednost brez povezave z anticno kulturo in bili tako brez »ko­munikacijske vrednosti,« v novejših ucbenikih in drugem gradivu praktic­no ne najdemo vec.31 A kar je v kontekstu tega zapisa enako ali celo bolj po­membno, so opažanja, ki prav tako izhajajo iz didakticne teorije modernih jezikov: prevajanje presega jezikovno kompetenco, ki je standardno zaje­ta v štiri jezikovne spretnosti (branje, pisanje, govorjenje, poslušanje). Kot denimo opozarja R. Lado, je prevajanje svojstvena in izredno kompleksna aktivnost ter tako primerna le za višji nivo znanja; razvijati jo gre »kot sa­mostojno vešcino« in sicer šele po tem, ko dosežemo primeren nivo znanja v tujem jeziku.32 Ladovo mnenje se s stališca pedagoške prakse poucevanja tujih jezikov (klasicnih, pa tudi modernih), ki prevajanje s pridom upora­blja tudi na nižjih nivojih ucenja jezika, morda zdi ekstremno,33 a v osnovi na svoj nacin poudarja nadvse pomembno dejstvo: prevajanje ni le nacin preverjanja bralnega razumevanja, temvec tudi ali celo v prvi vrsti njegova nadgradnja. Trdimo torej lahko, da je prevajanje, ki ima pri pouku klasicnih jezikov po tradiciji eminentno mesto, svojska vešcina z dodano vrednostjo: ucenca namrec uri v kompetenci oziroma kompetencah, ki presegajo zgolj razume­vanje besedila. To lepo ilustrirajo smernice, ki jih K. Pavlic Škerjanc ponudi kot zadnjo fazo oblikovanja šolskega prevoda: 29 Prim. ibid., 61. Takšne kritike prevajanja se nanašajo v prvi vrsti na slovnicno-prevajalsko me- todo v njeni najtrši razlicici in s tem na stavke, iztrgane iz konteksta, katerih prevajanje je bilo namenjeno zgolj urjenju jezikovnih struktur (prim. ibid., 66). 30 Ibid., 66. 31 Prim. Pavlic Škerjanc, »Klasicno izobraževanje v Sloveniji«, 106–107. 32 Lado, Language Teaching: A Scientific Approach, 54. 33 Prim. Koletnik Korošec, »Translation in Foreign Language Teaching«, 70. Vztrajati moramo na prevodu, ki je sicer vsebinsko zanesljiv in tudi jezikovno cim bližji izvirniku, vendar pa mora zveneti slovensko. Gre za zadnjo fazo preva­janja latinskega besedila v slovenšcino, za »slovenjenje« slovenskega prevoda. Zato ucence že od zacetka navajamo na izdelavo cistopisa prevoda. /.../ Ko je osnutek prevoda dokoncan, je treba preveriti njegovo kakovost. Vse besedne zveze, ki ne zvene naravno, je treba ponovno prouciti in nadomestiti s kolokaci­jami, ki so zares žive v našem jeziku. Ponovno preverimo dolžino slovenskih stavkov oz. stopnje odvisnosti. Predolge in strukturno prevec zapletene stavke skrajšamo in poenostavimo. Zdaj je tudi priložnost za vsaj skromno stilno dode­lavo prevoda, morda za vnos kakšne besedne figure, ki smo jo zaznali v izvirni­ku. (Pavlic Škerjanc, »Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda«, 96) Ko ucenec izboljšuje svoj delovni prevod, poglablja jezikovne kompetence v maternem oziroma ucnem jeziku in obenem krepi druge sposobnosti, npr. zmo­žnost kriticnega razlocevanja med razlicnimi prevodi. Moc je trditi, da prevajanje tudi pri krajših, preprostih stavkih in odlomkih utrjuje jezikovne kompetence v širšem smislu; s poglabljanjem v detajle besedila in iskanjem prevodnih ustreznic namrec povsem neposredno primerjamo dva jezikovna sistema (lahko pa seveda tudi vec, ce denimo primerjamo prevode istega besedila v razlicne jezike). Prevajanje torej ni le nacin preverjanja, pac pa tudi nadgradnja bralnega razumevanja. Kljucno vprašanje, ki se ponuja na tem mestu, je: kaj pa prevaja­nje kot bralna strategija, s pomocjo katere si ucenec pomaga pri razvozlavanju pomena in sicer tako, da delcke besedila prevaja in smiselno sestavlja v celoto? Strokovnjaki, ki glavni cilj pouka klasicnih jezikov vidijo v razvijanju zmo­žnosti tekocega branja, se strinjajo, da je prevajanje ne le uporabna, pac pa na osnovni stopnji poucevanja celo nujna didakticna praksa, saj na takšen nacin najlažje osvetlimo ne le slovnicne elemente pac pa tudi pomen.34 A obenem podcrtujejo, da prevajanje ni pravšnja strategija pri razvijanju kompetence te­kocega branja. Eden temeljnih argumentov, ki izhaja iz didaktike modernih tujih jezikov, je, da s prevajanjem ucenci vselej razmišljajo še z drugim jezikom v ozadju, kar zelo težko pripelje do »potopitve« v tuj jezik, ki je za tekoce bra-nje potrebna.35 Z drugimi besedami, latinšcino in staro gršcino doživljamo v stalnem dialogu, jezikovni primerjavi z drugim jezikom. 34 Hoyos, »Translating: Facts, Illusions, Alternatives«, 2. 35 Gl. Koletnik Korošec, »Translation in Foreign Language Teaching,« ki povzema argumente za in proti prevajanju pri pouku modernih tujih jezikov. Prim. tudi Hoyos, »Translating: Facts, Il­lusions, Alternatives«, 3, ki v povezavi z z angleško govorecimi ucenci poudari: »Postopek ‘pre­vajaj, da bi razumel’ ucence spodbuja k predpostavki – in to spodbuja do mere, da jo zakoreni­nijo kot refleks – da je pravi medij za razumevanje in potopitev v rimsko literaturo anglešcina. Zreli in odgovorni ljudje morda scasoma to prerastejo, a ko je takšna predpostavka implicitno sporocilo od zacetka in se nato potrjuje na vsakem naslednjem nivoju, postane refleks, ki ga vecina nekriticno posvoji za vselej. To ubija kakršnokoli poglobljeno razumevanje besedila.« In še (Hoyos, Latin: How To Read It Fluently, 5): »Ucenci drugih jezikov – na primer francošcine, španšcine ali rušcine – pricakujejo, da bodo scasoma sposobni brati in razumeti besedilo scela: zacnejo na zacetku in berejo vse do konca, obenem pa ujamejo pomen stavka in nato odlomka, to pa pocnejo, ne da bi morali ob tem prevajati delcek za delckom.« Dejstvo seveda je, da je »potopitev« v klasicna jezika težko uresnicljiva. Naravne metode, prilagojene klasicnim jezikom, ki so nastale kot pandan slovnicno-prevajalski metodi, skušajo sicer poustvariti okolje, ki bi omogocilo primerljivo in klasicnim jezikom prilagojeno »potopitev« v jezik. A osredo­tocene so praviloma na razvoj temeljne – bralne kompetence; ucbenike tako sestavljajo dolga besedila, kulturno-civilizacijsko obarvana anticno, ki se sto­pnjujejo po zahtevnosti, slovnicne vsebine ob tem zgolj podpirajo razumeva­nje besedila, besedne zveze in slovnicne strukture se v besedilih ponavljajo v najrazlicnejših variacijah, vcasih so dodane slovnicne razlage v latinšcini.36 Ceprav opisano vsaj do dolocene mere nakazuje oz. predpostavlja drugacne prakse, kot so tradicionalne didakticne metode, pouk (razlaga, pogovori o na­logah, prebranem ipd.) le redko poteka v klasicnih jezikih.37 Resnicno »poto­pitev« v jezik lahko verjetno dosežemo zgolj v umetnih okoljih, kjer udele­ženci govorijo striktno latinsko, a ta so prej izjema kot pravilo.38 V kontekstu obicajnega poucevanja klasicnih jezikov, ki ga v najvecji meri izvajamo tudi v našem prostoru, se »dialogu« med klasicnim tujim in modernim ucnim jezi­kom, le stežka izognemo. Ob tem ni nepomembno, da so medjezikovne pri­merjave, ki odzvanjajo skozi takšen »dialog« in se morda najbolj konkretno udejanjajo prav skozi prevajanje, v ucnih nacrtih opredeljene kot eden izmed ciljev poucevanja klasicnih jezikov.39 A tudi na tej osnovi je smiselno opozoriti na na videz samoumevno dej­stvo, ki pa se zdi najvecji doprinos tako sodobnejših metod kot tudi posa­micnih pozivov k nadgradnji oziroma spremembi bralnih tehnik: predstopnja prevajanja je vselej razumevanje, slednje pa torej svojstvena vešcina oziroma proces, ki ga nikakor ne gre a priori enaciti s prevajanjem. Bralno razumeva­nje si zasluži pozornost samo zase; je vešcina, ki jo gre razvijati in se ji nacrtno posvecati. To zagotovo velja ne glede na dejstvo, da se zdi tekoce branje v kla­sicnih jezikih le stežka dosegljiv cilj.40 Posledice premajhne pozornosti, ki jo 36 Gl. npr. Lingua Latina per se illustrata Hansa H. Řrberga (1. izdaja 1955–56), Cambridge Latin Course (ur. Pope et al., Cambridge: Cambridge University Press, 1. izd., 1970, ), P. Jones, K. Si-dwell, Reading Latin (Cambridge: Cambridge University Press, 1. izd. 1986). 37 Prim. Hunt, Starting to Teach Latin, ki vsebuje vrsto transkribiranih izsekov ucnih ur po meto­di bralnega pristopa v angleških šolah. 38 Takšno okolje denimo nudi Accademia Vivarium Novum. 39 Morda gre smisel vztrajanja pri tradicionalni didakticni praksi prevajanja (kot »dialogu« med dvema jezikovnima sistemoma) iskati ne le v nepovratno omejenih priložnostih za »potopitev« v anticna jezika in kulturo, pac pa – na neki splošnejši, idejni ravni – tudi v dejstvu, da je dialog z antiko predpogoj za živost, ki jo »mrtvi« latinšcina in stara gršcina skozi stoletja ohranjata in ki je prav skozi taisti dialog tudi vselej na novo osmišljena. Morebiti se tudi tako na neki ravni in na svojstven nacin udejanja »fascinantna zgodovina, … v kateri se ‘mrtva’ jezika ohranjata in obnavljata pod pokroviteljstvom … umetne tradicije, ki sukcesivno prilagaja in asimilira kul­ture in literature Grcije in Rima, in ob tem udomacuje tisto, kar je, v svojem bistvu, nepovratno tuje« (Greenwood, »Epilogue«, 202). 40 Prim. npr. zapis Mary Beard, »What does the Latin actually Say«, in polemicni odziv A. Z. Foremana, »Argumentum ad Ignorantiam: The Real Issue With Mary Beard’s Latin.« namenjamo razumevanju prebranega, se morda najbolj plasticno kažejo v pri­merih, ki jih iz prakse zagotovo poznamo vsi, ki smo kdaj poucevali klasicna jezika: vse preveckrat sinonim za natancen prevod, ki ga pri pouku pricaku­jemo, postane prevec dobeseden prevod, iz katerega ni razvidno, ce je uce­nec besedilo zares razumel; paradoksalno prevod tako lahko izkazuje solidno znanje gramaticnih elementov, globljega razumevanja besedila pa ne. Kljucen problem je tako zagotovo paradoks, da ucenec prevaja zato, da bi razumel, in posledicno nemalokrat prevede, ne da bi zares razumel. Maksima »najprej razumi, nato prevajaj«41 je torej povsem na mestu, bralno razumevanje pa na vsak nacin proces, ki mu velja nameniti pozornost per se. BRALNO RAZUMEVANJE Kot poudarjajo teoretiki, sta za dobro bralno razumevanje kljucna dva kom­plementarna procesa; prvi, proces »od spodaj navzgor,« poteka v smeri bese­dilo . bralec; drugi, »od zgoraj navzdol,« pa v obratni smeri, torej bralec . besedilo. Pri procesu »od spodaj navzgor« bralec iz crk, prepoznanih besed, oblik razbira in odkriva pomen, pri cemer: ... pomen izhaja iz besedila … in potuje navzgor do bralcevih možganov, kjer prihaja do razumevanja. /…/ Nekaj primerov strategij od spodaj navzgor, ki jih uporabljamo pri branju v latinšcini: »Pozoren sem na stavcno zgradbo, na sub-jekte in objekte«; »Besede razstavljam v dele (npr. predpone in osnove), da bi ugotovil, kaj pomenijo«; »Preverim, na kaj se posamicni zaimki (npr. ‘on’, ‘ona’, ‘ki’, ‘katerega’) nanašajo.« (Boyd, »Latin students’ bottom-up and top-down strategies«, 306–307)42 Kot dokazujejo novejše raziskave na tem podrocju, je za ucinkovito bralno razumevanje potrebno, da se proces »od spodaj navzgor«, ki ostaja na osnovni ravni ugotavljanja pomena, simultano dopolnjuje s procesom »od zgoraj nav­zdol«, v katerem: … pomen izhaja iz bralca, ki je pri tem procesu bolj aktiven in prispeva vec kot v procesu od spodaj navzgor. /…/ Kljucno pri tem je splošno razumevanje, ne prepoznavanje posamicnih delov besedila, bralec torej morda ne razume na­tanko vsake besede, a ujame bistvo besedila. Nekaj primerov strategije od zgoraj navzdol: »Razmišljam o tem, kakšen tip besedila berem, npr. mit, zgodovinski 41 Gl. zgoraj, str. 106. Prim. tudi Miraglia, Lingua Latina per se illustrata: Latine doceo, 33: »...kot smo rekli že milijonkrat, ucenec ne sme prevajati, da bi razumel, ampak mora do potankosti razumeti besedilo v latinskem izvirniku, da bi ga potem po možnosti prevedel« (vse poudarke vsebuje citirani odlomek ). 42 Gl. tudi nadaljnje avtoricine reference. opis, govor;« »Ce necesa ne razumem, npr. posamicne besede ali besedne zveze, njen pomen uganem tako, da se poslužim informacij, ki jih o temi poznam.« (Boyd, »Latin students’ bottom-up and top-down strategies«, 307) Verjetno nismo dalec od resnice, ce zapišemo, da pri spodbujanju bral­nega razumevanja pri pouku klasicnih jezikov razvijamo v prvi vrsti prvi proces, torej proces »od spodaj navzgor.« Drugi proces, proces »od zgoraj navzdol« sugerira branje, pri katerem bralec ni pozoren na jezikovne detajle, temvec zgolj »ujame bistvo besedila;« takšno branje v kontekstu pouka kla­sicnih jezikov nikakor ni samoumevna kategorija in ga v praksi (vsaj pravi­loma) ne spodbujamo. Razlogi so zagotovo vecplastni; v veliki meri izhajajo iz dejstva, da imamo pri pouku klasicnih jezikov opraviti z vrsto specifik, ki se zlahka zazdijo nepremostljive ovire na poti do tekocega branja. Te so zvezane s preprostim dejstvom: branje anticnih besedil je zahtevno. R. M. Boyd slikovito zapiše, da se ucenci pri pouku latinšcine vecinoma sooca­jo z besedili »frustracijske stopnje«.43 K takšnemu obcutku poleg jezikovne zahtevnosti, ki jo pogojuje literarni jezik, gotovo pripomore že omenjeno dejstvo, da se ucenci prakticno od zacetnih ur dalje soocajo z besedili, ki sprico casovne, prostorske pa tudi idejne oddaljenosti zahtevajo izdatnejše poznavanje konteksta, torej »jezikovno akulturacijo«;44 nemajhen napor ob tem zahteva tudi »literarnost« velikega dela izvirnih besedil.45 Frustracijo v najvecji meri še poglablja že omenjeni izziv, pred katerega smo postavljeni v prakticno didakticnem smislu, saj bralnega razumevanja v latinšcini (in stari gršcini) ne podpirajo druge vešcine, tako kot pri modernih tujih jezikih: pri pouku latinšcine praviloma v latinšcini ne govorimo in le redko poslušamo, pisno izražanje pa je omejeno na vedno bolj krceno prevajanje iz slovenšcine v latinšcino. Kljub (na vsak nacin zelo smiselnim) pozivom k dopolnjevanju tradicionalnejših didakticnih praks z drugacnimi pristopi,46 pouk latinšcine le v omejeni meri omogoca t. i. nezavedno ucenje. 43 Boyd, »Latin students’ bottom-up and top-down strategies«, 302. 44 Prim. Pavlic Škerjanc (»Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda«, 94), ki poudari, da je jezikovna akulturacija »bistvenega pomena ... za latinšcino kot jezik anticnega Rima, ki ga od nas locuje dvatisocletna casovna razdalja in zato tudi bistvene spremembe v miselnih vzorcih. Vrh tega je spoznavanje kulturno-civilizacijskih pojavov pocasen proces, vsaj tako pocasen kot ucenje gramatikalnih norm nekega jezika. Ce želimo doseci uporabno znanje latinšcine, mora­ta oba procesa – ucenje jezikovnih zakonitosti in jezikovna akulturacija – potekati nedeljivo in socasno«. 45 Prim. Šlibar, »Sedmero tujosti literature – ali: O nelagodju v/ob literaturi« in Samide, »Kdo se boji literature? Književna didaktika pri študiju tujega jezika,« ki pišeta o zahtevnosti dela z literarnimi besedili pri pouku modernih tujih jezikov. Literarna besedila starejših obdobij, pri­merljiva z besedili, ki jih beremo pri pouku klasicnih jezikov, pri pouku modernih jezikov sicer srecamo šele na višjih stopnjah ucenja; SEJO jih omenja šele na stopnji C (sodobno literaturo pa na stopnji B2). 46 R. A. LaFleur (prim. »Introduction«, xv) je tovrstne napotke domiselno strnil v rek »When in Rome, remember your SANDALS«, pri cemer so sandali obenem akronim: Spectate, Audite, Nunc Dicite, Agite, Legite, Scribite. Drugi, enako pomembni razlog je prevladujoce prepricanje, da jezikov-no ne dovolj natancno branje, ki v veliki meri temelji na ugibanju, predvide­vanju ipd., torej tistem, kar se v kontekstu ucenja modernih jezikov izposta­vlja kot izjemno ucinkovito,47 v kontekst klasicnih jezikov nekako ne sodi. Celo bralno razumevanje se – na vsak nacin do dolocene mere paradoksalno glede na osnovni cilj pouka klasicnih jezikov – ne izkazuje kot kategorija oziroma kompetenca, ki bi zajela bistvo pouka klasicnih jezikov.48 Kot steber ucenja branja v klasicnih jezikih tako v prvi vrsti pojmujemo trdno slovnic­no podlago, podprto z znanjem besedišca in poznavanjem kulturno-civiliza­cijskega konteksta. To je seveda na vsak nacin utemeljeno in smiselno, saj se latinšcine (in stare gršcine), kot že poudarjeno, ne moremo uciti na naraven, spontan nacin kot modernih tujih jezikov; solidno slovnicno znanje se ob tem izkazuje kot sine qua non.49 A ob tem gre opozoriti na pomembno dejstvo: solidno slovnicno znanje in poznavanje besedišca še nista jamstvo, da bodo ucenci latinska besedila brali na nivoju, ki presega zgolj primarno dekodiranje pomena.50 Temelj­na ugotovitev, do katere je prišla R. M. Boyd na podlagi raziskave o bral­nih strategijah pri ucencih latinšcine v neki ameriški šoli, se zdi za pouk klasicnih jezikov relevantna tudi širše: ugotavlja namrec, da »so ucenci raje uporabljali strategije od spodaj navzgor, saj so do besedila pristopali na zelo osnovni ravni;«51 z besedili so se ukvarjali prakticno zgolj na primarni ravni, na ravni slovnicne strukture in s tem ugotavljanjem osnovnega pomena.52 A ob tem se zdi vredno vse pozornosti avtoricino splošno opažanje, da imajo ucenci izjemno veliko slovnicnega znanja, ki pa ga ne znajo dovolj smiselno 47 Prim. Rubin, »What the ‘Good Language Learner’ Can Teach Us«, 49. 48 Povedna je anketa, ki smo jo izvedli med slovenskimi osnovnošolskimi in gimnazijskimi uci­telji latinšcine in stare gršcine ter študenti didaktike klasicnih jezikov (delavnica Med ucbeniki za latinšcino (in staro gršcino), posodobitveni seminar za ucitelje latinšcine in stare gršcine, Oddelek za klasicno filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, akad. leto 2017/2018). V sklopu analize ucbenikov, ki jih imamo na voljo v slovenšcini, so udeleženci tako med drugim rangirali jezikovne kompetence, za katere si moramo prizadevati pri pouku latinšcine. Kom­petenci, ki so ju rangirali najvišje, sta bili slovnicno znanje in prevajanje v slovenšcino; bralno razumevanje je sicer vecina ocenila z zgornjim številom tock, ne pa vsi: nekaj vprašanih je tej kompetenci prisodilo zgolj tri od petih tock. Zanimivo je tudi, da je le en sodelujoci rangiral »prevajanje iz latinšcine v slovenšcino« za eno tocko nižje kot bralno razumevanje; velika veci­na vprašanih uciteljev in študentov je tako rangirala bralno razumevanje nižje kot prevajanje v slovenšcino (nekateri celo z vec tockami nižje). 49 Prim. McCaffrey, »Reading Latin efficiently«, 117, ki poudarja: »Ker se sodobni ucenci latinšcine ne morejo potopiti v latinsko govoreco kulturo, morajo obvladati osnove slovnice za vse metode branja«. 50 Prim. ibid. Gl. tudi Bextermöller, »Reading Latin and the need for empirical research«, 297. 51 Boyd, »Latin students’ bottom-up and top-down strategies«, 326. 52 V kontekstu tega clanka je zanimivo tudi opažanje, da so ameriški ucenci, ki so sodelovali v raziskavi, še vedno v veliki meri uporabljali metodo, ki se zdi blizu pristopa po skladenjski pri­oriteti (natancneje, metodo »poišci osebno glagolsko obliko« – »the ‘hunt-the-verb’ method«), ceprav avtorica izhaja iz okolja, v katerem se ta metoda ne spodbuja vec (ibid., 324). uporabiti.53 Pozivi k razvijanju in poglabljanju strategij, ki bi bile bralcu v pomoc pri razumevanju, se zato zdijo utemeljeni in dobrodošli. Kot še po­udarja avtorica omenjene raziskave, bi veljalo graditi v prvi vrsti na bralnih strategijah, ki bi spodbujale oba procesa, torej tako proces od spodaj navzgor kot proces od zgoraj navzdol, na strategijah torej, ki bi postale trdna podlaga za branje kot celovito izkušnjo. »NAVODILO ZA BRANJE« IN NEKAJ DRUGIH PRAKTICNIH PREDLOGOV Temelj vsakršnih bralnih strategij je zagotovo osnovno navodilo, ki ga name-nimo ucencem, ko se mu pri razvozlavanju pomena izvirnih stavkov zatakne. Osnovno navodilo, ki smo ga v našem prostoru vajeni, sledi pristopu po skla­denjski prioriteti: »poišci povedek« oziroma »poišci povedek in osebek«. Tako sistematicen in analiticen pristop se zdi, kot že zapisano, pogojen z jezikovno in vsebinsko zahtevnostjo izvirnih besedil na eni strani in z omejenostjo v smislu didakticnih metod na drugi, obenem pa temelji v simbolni vlogi kla­sicnih jezikov, sploh latinšcine, kot splošne jezikovne paradigme. Takšne vrste pristop je pri ucenju klasicnih jezikov do neke mere zagotovo neizbežen. Ne-nadomestljiv se zdi v primerih, kadar želimo ali moramo shematicno pona­zoriti sestavo stavkov in povedi; neredko se izkazuje kot edini zares ucinkovit nacin, s pomocjo katerega lahko ucencu osvetlimo pot do razumevanja pose-bej kompleksnih izvirnih stavkov. A vendar – ko imamo v mislih v prvi vrsti najsplošnejše navodilo, ki se ga najpogosteje poslužujemo ob spodbujanju bralnega razumevanja besedil – moramo vsaj deloma pritrditi kritikom pristopa po skladenjski prioriteti, ki trdijo, da razvozlavanje pomena besedil na takšen nacin prej spominja na de­kodiranje in reševanje ugank kot pa na branje; na takšen nacin se zapisano bolj kot besedilo, ki ga moramo prebrati, kaže kot šifra, ki jo moramo razvozlati oz. dekodirati.54 Ceprav se v praksi k prevajanju po skladenjski prioriteti verjetno najveckrat zatecemo šele takrat, ko ucenec pri razumevanju potrebuje pomoc, gre v temelju za pomembno vprašanje, ki presega konkretne didakticne napot­ke, ki jih uporabimo po potrebi. Z didakticnimi navodili ucenca ne le usmer­jamo pri specificnem problemu, temvec mu med vrsticami tudi sporocamo, kako gre stavek v izvirniku dojeti na splošni, metajezikovni ravni. Ce ga od prvih ur dalje usmerjamo z navodilom, naj poišce in izhaja iz osebne glagolske 53 Prim. tudi Bextermöller, »Reading Latin and the need for empirical research«, 292: »Glede na to, da razumevanje latinskih stavkov pogosto zahteva zavestno dekodiranje in prevajanje še po letih ucenja, lahko predpostavimo, da imajo ucenci eksplicitno/deklarativno znanje latinšcine (npr. naucene paradigme), a jim primanjkuje implicitne mentalne reprezentacije jezika … trdi- mo lahko, da se latinšcine prej naucimo, kot pa jo usvojimo.« 54 Gl. npr. Russell, »Read Like a Roman«, 17, Hoyos, »Decoding or Sight-Reading«, 126. oblike, je naše sporocilo, da mora v latinskem besedilu najprej ali celo v prvi vrsti nekaj poiskati in analizirati. Temeljno vprašanje, ki se nam postavlja na tem mestu, je torej, ali ni takšen pristop v temeljnem navzkrižju s pomemb­nim dejstvom, ki leži v srciki bralnega razumevanja: latinska in starogrška be-sedila so bila zasnovana v dolocenem vrstnem redu in to z namenom, da bodo kot takšna tudi brana (ali poslušana). Vrstni red zapisanega je ob tem nosilec pomena, to pa je pri literarnih besedilih, s katerimi se pri pouku klasicnih je­zikov ukvarjamo v veliki meri, kljucnega pomena. Didakticna možnost spodbujanja linearnega branja se zdi zato na vsak nacin vredna pozornosti in premisleka, ali (in ce, kako) bi jo lahko vkljuci­li v obstojeco pedagoško prakso. Ob tem ni nepomembno, da linearni nacin branja, kot smo ga povzeli zgoraj, gradi na dobrem poznavanju slovnice in sposobnosti gramaticnega sistematiziranja, smiselno prilagojenega za proces branja. V osnovi takšno branje sledi temeljnim smernicam, ki smo jih vajeni in se izkazujejo za dobre; sugerira natancno branje, ki ga – ob skupnem branju v razredu – po potrebi smiselno dopolnjujejo slovnicne osvetlitve, navajanje razlicnih možnih pomenov, ki se nam ob branju razpirajo na dolocenem me-stu v besedilu, pa nam lahko služi kot »predstopnja« prevajanja. Zdi se, da bi takšen nacin branja zlahka postal dopolnitev oziroma nadgradnja nacina, ki ga s pridom že uporabljamo. Takšna tehnika branja je namrec prav tako utemeljena na temeljitem razu­mevanju zgradbe besedil, pri cemer se kot ena temeljnih kompetenc, ki jo gre nacrtno razvijati, izkazuje sposobnost povezovanja posamicnih besed v smi­selne kontekstualne enote. Kot poudarjajo teoreticne študije, je branje kom­pleksen proces, v katerem igrata pomembno vlogo sposobnost konstantnega prilagajanja možnih interpretacij pomena in vešcina predvidevanja: Psiholingvisti so že davno ugotovili, da je jezikovno razumevanje izrazito posto­ pno, saj bralci in poslušalci nenehoma izlušcujejo pomen ubesedenega, in sicer kakor si besede zaporedoma sledijo. Takoj ko v stavku naletijo na besedo, jo v najvecji možni meri vkljucijo v stavek, kot je predstavljen do tega mesta ... Novejše raziskave kažejo, da lahko jezikovno razumevanje v veliki meri temelji tudi na vnaprejšnjem predvidevanju, i. e. bralci/poslušalci so sposobni sklepati, kaj bo v besedilu sledilo. Ta sposobnost je koristna, saj imajo tako vec casa, da sledijo vnosu, s predvidevanjem pa si lahko pomagajo pri problematicnih … dvoumnih mestih. (Mitchell et al., »Syntactic and Semantic Factors in Processing Difficulty: An Integrated Measure«, 196; prevod. A. I.)55 Ideja, da do razumevanja prihaja po stopnjah, tako da posamicno bese-do sproti integriramo in ji (po)išcemo pomen v širši strukturi besedila, se zdi 55 Gl. tudi nadaljne reference avtorjev. kljucna; sloni namrec na takojšnji povezavi slovnicne oblike z njeno oz. njeni-mi najverjetnejšimi funkcijami v stavku.56 To je obenem podlaga, ki omogoca celovito izkušnjo, pri kateri bralec že tekom samega procesa branja ne ostaja zgolj na primarni ravni razvozlavanja osnovnega pomena, ampak v ta proces dejavno vgrajuje tudi drugo – ne le strogo jezikovno – znanje, lastne izkušnje in poglede. Temeljno vprašanje seveda je, kako ta teoreticna dognanja tem bolj ucin­kovito konkretizirati v praksi, v obliki prakticnih vaj in uporabnih strategij. V nadaljevanju podajamo nekaj predlogov, ki bodo služili – kot upamo – bodisi zgolj seznanjenju s smernicami, ki jih lahko zaznamo v zadnjih letih na po­drocju didaktike pouka klasicnih jezikov, bodisi razmisleku o obstojecih pra­ksah, morda pa tudi kot navdih za konkretno pedagoško prakso. Navodilo za branje Zacnimo z bolj konkretno ilustracijo alternativnega navodila za branje. Te-meljno navodilo, ki sledi linearnemu pristopu, bi bilo, naj bo ucenec pozoren na to, do kod sega prva smiselna enota in kaj najverjetneje pomeni oziroma bi lahko pomenila na tem mestu; pomembno vprašanje obenem je, kaj lahko pricakuje v nadaljevanju, ki bo ob branju zožilo morebitno vecpomenskost predhodne enote. Naj ponazorimo s konkretnim primerom – s prvim stav­kom basni o lisici in grozdju: Fame coacta vulpes alta in vinea uvam adpetebat, summis saliens viribus. Prvo smiselno enoto povedi sestavljajo prve tri besede »fame coacta vul­pes« (besedica »alta«, ki sledi, bi morda lahko bila zavajajoca, saj je v ženskem spolu in stoji tik ob »vulpes«, a s sklepanjem, zagotovo pa ob nadaljnjem bra-nju, postane jasno, da je del naslednje enote); »postreže« nam že z osebkom oz. akterko dogajanja – lacno lisico, ki jo ocitno lakota v nekaj prisili (»coacta«); predvidevamo lahko, da bomo v nadaljevanju izvedeli, kaj to je, oziroma, kaj je to bilo (particip dopušca vec možnosti o tem, kdaj se dejanje godi). V na­slednji enoti izvemo, kje se oz. se je dejanje, v katerega je bila prisiljena lacna lisica, vršilo (»alta in vinea«). Nato koncno izvemo, kaj se je (zdaj po glagolu v pretekliku tudi vemo, da definitivno – je že) zgodilo (»uvam adpetebat«) in nato še, na kakšen nacin je lisica to pocela (»summis saliens viribus«). Kljuc je torej v dobri gramaticni podlagi in poznavanju sestave besedila, temeljna sposobnost ob tem pa – urjenje v tem hitrejšem in scasoma tem bolj 56 Prim. Bextermöller, »Reading Latin and the need for empirical research«, 284, 287, 297. Gl. tudi Markus in Pennell-Ross, »Reading proficiency in Latin«, 83 in sl. avtomaticnem povezovanju besed v smiselne kontekstualne sklope ter umeva­nje teh sklopov glede na njihovo najverjetnejšo pomensko funkcijo v besedi­lu. Zelo pomembno je ob tem zavedanje, da se pomen besed in besednih zvez mnogokrat razjasni tekom branja. Ce navedemo še en primer: Aequam memento rebus in arduis servare mentem! Prva beseda v stavku, »aequam« na videz obvisi, saj ni takoj dopolnjena z odnosnico, svoj polni pomen dobi šele v kombinaciji z zadnjo besedo, »men­tem«; pomembno je, da ucenca opozorimo na to možnost, kot tudi na dejstvo, da je na tak nacin beseda posebej poudarjena. Ob naslednji besedi, glagolski obliki »memento« (»pomni«), lahko predvidevamo, da bo sledilo dopolnilo; to dejansko sledi (ne takoj, pac pa po tem, ko izvemo za okolišcine, torej »rebus in arduis« – »v težavnih stvareh/težavnem položaju«) v obliki infinitiva »servare«, z zadnjo besedico, »mentem« pa se naposled vse postavi na svoje mesto. Takšen nacin branja se zdi dobrodošel bodisi kot prevladujoci nacin šol­skega branja (ki ga smiselno dopolnjuje pristop po skladenjski prioriteti) bo­disi kot strategija, ki zgolj obcasno dopolni poucevanje, slonece na tradicio­nalnejšem pristopu. V tem primeru nam lahko služi denimo pri preverjanju razumevanja besedil oz. stavkov, ki so jih ucenci prevedli za domaco nalogo. Kot opažamo iz lastne prakse, naredi ucence navodilo, naj se ustavijo ob prvi smiselni enoti (in ne ob prvi piki), veliko aktivnejše že med samim branjem; prevod, ki so ga izdelali doma, jim ob takšnem preverjanju razumevanja lahko služi le v oporo (in ni torej »rešitev,« ki jo zgolj preberejo). Na vsak nacin pa je linearno branje priporocljivo pri (vnovicnem ali prvem) skupnem šolskem branju literarnih odlomkov; zdi se namrec, da nam nudi vec manevra za sen-zibilizacijo dijakov za literarne komponente obravnavanih besedil.57 Slovnicne vaje Izredno smiselni se ob tem zdijo pozivi, da je potrebno vešcini, kot sta predvi­devanje in sprotno prilagajanje pomena, na katerih bralno razumevanje teme­lji, spodbujati tudi v enostavnih, zacetniških slovnicnih vajah. R. R. Harrison denimo opozarja, da tradicionalne slovnicne vaje velikokrat spodbujajo le prvi korak, ki je potreben za razvoj takšnih kompetenc, namrec prepoznavanje slov­nicnih oblik, ne pa tudi – kako to znanje povezati in uporabiti.58 Ce navedemo nekaj zanimivejših predlogov, kako doseci takšno uporabno znanje, lahko naj­prej opozorimo na vaji, ki ucenca urita v prepoznavanju smiselnih enot:59 57 Gl. spodaj, str. 126–29. 58 Harrison, »Exercises for Developing Prediction Skills«, 8. 59 Prim. Harrison, »Exercises for Developing Prediction Skills«, 20, 23. Vaje, ki jih navajam v Ali besedni zvezi tvorita smiselno celoto? de mulieris a. da b. ne ab fratre a. da b. ne Poveži besedi, ki tvorita smiselno celoto! bene cena bona cenabis Podobne so vaje, ki neposredno krepijo gramaticno (sintakticno in se­manticno) predvidevanje:60 Izberi besedo, ki najbolj ustreza tvojim pricakovanjem! de lingua Latina a. scripsit b. cadit Katera besedna zveza opisuje boginjo Fortuno? a. caecum est b. caecus est c. caeca est Katera možnost bolj ustreza tvojim pricakovanjem? cum eius a. fratre b. canit de virtutibus a. fratre b. canit Podobna vaja v predvidevanju je lahko posvecena veznikom; Harrison predlaga, da ucenci izberejo najverjetnejšo vsebino, ki sledi istemu stavku in sicer glede na dane veznike.61 Ce v ilustracijo sestavimo vajo po tem zgledu: Dopolni možna nadaljevanja stavka »Nec sine te nec tecum vivere possum« z us-treznimi vezniki: nam, tamen, itaque. 1. _______________ zdržati moram. 2. _______________ zaljubil sem se. 3. _______________ naredil bom vse, da te pozabim. Avtorica poudarja tudi, da je priporocljivo vaje sestaviti tako, da ucenca ne silijo, da za rešitev »skace« naprej po besedilu, išcoc informacije oz. namige, na podlagi katerih bo vajo rešil. Primer takšne, za krepitev bralnega razumevanja manj primerne vaje:62 Dopolni! Servi in agr_____ laborant. Mater puellas in cas_____ vocat. nadaljevanju, povzemam po navedenem clanku, a navajam druge latinske primere. 60 Prim. ibid. 19, 20, 22. 61 Ibid., 24. 62 Prim. ibid, 1. Ucenec mora za odlocitev o tem, ali naj predlog »in« veže z akuzativom ali ablativom, »skociti« naprej, na glagolsko obliko, kar je s stališca branja nenarav-no. Podoben primer vaj, ki predvidevanje krepita in sta torej bolj priporocljivi:63 A. Obkroži možnost, ki najverjetneje tvori besedno zvezo! in agro a. laborant b. festinant in casam a. sum b. venio B. Dopolni s pravilnim odgovorom! Ubi pater est? a. in villam Unde festinat? b. in villa Quo properas? c. e villa V teh primerih ucenec na podlagi danega primera besedne zveze oz. vpra­šanja krepi sklepanje o tem, kakšne vrste glagol bo sledil (primer vaje A) oziro-ma, kakšna predložna zveza sledi danemu glagolu v podanem kontekstu (pri­mer vaje B). Poleg preprostih, zacetniških slovnicnih vaj, ki so usmerjene v krepitev kljucnih kompetenc za bralno razumevanje, lahko na tem mestu omenimo še nekaj sorodnih aktivnosti, ki so morda primernejše za pouk na višji stopnji. Najprej navajamo primer dejavnosti, ki krepi kompetenco predvidevanja v li­nearnem vrstnem redu branja: urjenje s pomocjo zakritih besed (t.i. hidden­-words drill). Ucitelj pocasi zaporedno s pomocjo projektorja odkriva oziroma na tablo zapisuje besede oz. besedne zveze, ki tvorijo poved, ucenci pa morajo za vsako enoto podati možen pomen, preden jim ucitelj odkrije naslednjo; del ucnega procesa je krepitev zavedanja, da nove informacije, ki v besedilu sle­dijo, vcasih zahtevajo ponovno ovrednotenje pomena besednih zvez, ki so se v besedilu že pojavile.64 Kot primer lahko navedemo stavek iz pisma, ki ga je Plinij Mlajši pisal svoji ženi Kalpurniji. »Incredibile« Prva beseda v povedi razpira vsaj dve možnosti: lahko je dopolnilo samostalnika v srednjem spolu ali v funkciji povedkovega dolocila, pri cemer bi se npr. lahko nanašala na nedolocnik. »Incredibile est« Že z naslednjo besedo v stavku se možnosti zožijo: besedica je najverjetneje v funkciji povedkovega dolocila. »Incredibile est Ko odkrijemo naslednjo besedo, je jasno, da sledi nova quanto« enota, ki se bo še nadaljevala, obenem je zelo verjetno, da zaimek uvaja novi stavek. 63 Prim. ibid., 2, 5. 64 Gl. Hansen, »Latin word order for reading competence«, 177–78. Andreja Inkret »Incredibile est Naslednja beseda smiselno dopolni zaimek, a gramaticno quanto desiderio« sta možnosti še vedno dve – dativ ali ablativ, s tem pa so seveda mogoci tudi razlicni pomeni, ki jih lahko ta sklona izražata. »Incredibile est Naslednja besedica besedno zvezo smiselno zaokroži: quanto desiderio »kakšna želja/hrepenenje po tebi«, njen pomen in tui« stavcna vloga (konkretno, je jedro v dativu ali ablativu?) še vedno ni jasen. »Incredibile est Šele zadnja beseda v stavku, pasivna glagolska oblika quanto desiderio tui nedvoumno razjasni pomen besedne zveze »quanto tenear.« desiderio tui.« Pomembno je tudi, da ucence spodbujamo, da o pomenu sklepajo že pred zadnjo besedo; ce poznajo žanr in malo konteksta (Plinij piše svoji tretji ženi, na katero je bil nadvse navezan), bodo lahko o pomenu povedi (»Neverjetno je, kako te pogrešam.«) sklepali, še preden se stavek zakljuci. Kot zanimivo alternativo prevodu kot domaci nalogi, ki ucence pripravi na šolsko branje neznanega besedila, P. McFadden priporoca tehniko,65 ki jo sicer naveže na sodobno tehnologijo, a jo zlahka prilagodimo tudi manj sofi­sticiranim tehnološkim razmeram. Kot možno domaco nalogo namesto pre­voda predlaga ustrezno in smiselno markiranje besedila. Ucenci si ob besedilu ne zapisujejo prevoda, pac pa se na branje besedila vnaprej pripravijo tako, da si besedilo primerno oznacijo, kar jim kasneje pri skupnem branju v razredu pomaga (npr. povežejo besede, ki tvorijo besedne zveze, oznacijo zacetek in konec smiselnih enot), po možnosti si lahko zapišejo tudi možen pomen oz. pomene posamicnih besed. Takšna priprava omogoci aktivnejše sodelovanje in izkljucuje golo branje prevodov (ali celo ucenje prevodov na pamet). Kot primer lahko ponudimo pripravo na spodnji epitaf, ki si ga je prislužil poseb-no ucinkovit pes cuvaj: 65 McFadden, »Advanced Latin Without Translation«, 2008. D. Hoyos prav tako ponuja nekaj vaj, ki se zdijo uporabne; npr. delo z be-sedilom, iz katerega smo prej odstranili vsa locila (naloga bi denimo lahko bila, da vnovicno vstavljamo locila); popravljanje »skrbno domišljenih« gra­maticnih napak v danem besedilu (npr. urbe condito) ipd.66 Namen zgoraj nanizanih vaj je jezikovno znanje in urjenje usmeriti ciljno v razvijanje kompetenc, ki so za branje kljucne. Na ta nacin spodbujamo im­plicitno in smiselno uporabo slovnicnega znanja. Besedišce Ko govorimo o branju in bralnem razumevanju, seveda ne moremo mimo be­sedišca, elementa, ki je za branje nepogrešljiv in bi si zagotovo v okviru pricu­jocega prispevka zaslužil vecjo pozornost. R. Boyd denimo v svoji že omenjeni raziskavi o bralnih strategijah ucencev latinšcine ugotavlja, da je bilo nepo­znavanje besedišca »glavna ovira pri … razumevanju«,67 eno njenih temeljnih spoznanj pa je, da je za boljše bralno razumevanje poleg primernih bralnih strategij potrebno tudi »ponovno premisliti, kako poucujemo besedišce.«68 Poucevanje besedišca nedvomno predstavlja enega vecjih izzivov sodobne di­daktike pouka klasicnih jezikov, ki temelji v dejstvu, da je pri pouku stare gr-šcine in latinšcine zelo malo naravnega, nezavednega ucenja.69 Razvoj tehnik, ki bi omogocale cim bolj smiselno, kontekstualno ucenje besed,70 se zdi klju-cen in je neposredno zvezan z razvijanjem kompetence bralnega razumevanja. Po drugi strani seveda ne gre pozabiti, da je samostojno detajlno razumevanje anticnih literarnih besedil težko uresnicljivo brez uporabe slovarja; »brskanje« po slovarju predstavlja sestavni del poglobljenega branja v klasicnih jezikih, efektivna raba slovarja pa je vešcina, ki jo gre razvijati tudi pri pouku. A v kontekstu razvijanja bralnega razumevanja gre opozoriti še na eno pomembno dejstvo: ce se želimo pri pouku posvetiti primarno branju same-mu (bodisi v obliki vaj, ciljno usmerjenih le v razvijanje razumevanja, bo­disi z branjem odlomkov književnih besedil pri pouku književnosti, kjer je 66 Hoyos, »Translating: Facts, Illusions, Alternatives«, 12. 67 Boyd, »Latin students’ bottom-up and top-down strategies«, 324. 68 Ibid., 326. 69 Tu so metode oz. okolja, ki promovirajo »živo staro gršcino« (denimo metoda Polis, ki so jo zasnovali na Inštitutu za jezike in humanistiko v Jeruzalemu: https://www.polisjerusalem.org/) in »živo latinšcino« zagotovo v prednosti; gl. Patrick, »Making Sense of Comprehensible Input in the Latin Classroom« in tudi Miraglia, Latine doceo, Piovan, »Latino e greco come lingue. Insegnare (ed apprendere) le lingue classiche secundum naturam« ter Carlon, »Quomodo dici­tur: The importance of memory in language learning«. 70 Carlon, »Quomodo dicitur«, 119 in sl., ponuja sistematicen pregled temeljnih nacel in ucnih strategij. Gl. tudi Nation, Learning vocabulary in another language. O smiselnem povezovanju poucevanja besedišca stare in nove gršcine gl. J. Kavcic, »The representation of Modern Greek in Ancient Greek textbooks«. v ospredju v prvi vrsti sporocilnost) moramo upoštevati, da mora bralec za uspešno branje v neznanem besedilu poznati vsaj petindevetdeset odstotkov besed.71 Izjemno pomembno torej je, da ucenca pri dejavnostih, ki se osredo­tocajo na bralno razumevanje, razbremenimo frustracije, ki bi lahko izhajala iz množice neznanih besed in bi mu branje dodatno otežila.72 »NEJEZIKOVNE« BRALNE STRATEGIJE IN KAJ VSE STA POVEDALA CEZAR IN KATUL Ce smo se v prejšnjem razdelku dotaknili nekaj povsem prakticnih didakticnih predlogov, ki vzpodbujajo bralno razumevanje v klasicnih jezikih, si moramo na tem mestu zastaviti vprašanje, ki smo ga napovedali v uvodu: je morda katera izmed obravnavanih bralnih tehnik, ki smo jih vzeli za izhodišce tega prispevka, primernejša za branje in s tem doživljanje literature? Odgovor na to vprašanje, ki je glede na osrednji cilj pouka klasicnih jezikov nedvomno eno izmed po­membnejših, se zdi jasen: tehnika linearnega branja nam v vecji meri omogoca, da ucence tekom branja opozorimo na literarne komponente in jih senzibilizi­ramo za branje literarnih besedil.73 Videti je, da na ta nacin tudi lažje spodbu­jamo strategije, ki jih teoretiki povezujejo s procesom »od zgoraj navzdol;« kot že omenjeno, te niso, vsaj ne v prvi vrsti, vezane na jezikovno, slovnicno znanje, temvec na druga znanja, izkušnje in pricakovanja, ki si jih bralec ob branju pri­klicuje v spomin in so za ucinkovito razumevanje prav tako kljucnega pomena.74 Naj te trditve ilustriram s primeroma odlomkov dveh avtorjev, s katerima se ucenci latinšcine zagotovo srecajo pri pouku. Ker se v teh primerih glav­ni stavek pojavi šele z (zelo domišljeno) zamudo, predstavljata dober primer tega, kaj lahko z branjem po linearnem pristopu pri pouku pridobimo. Odlo­mek iz Cezarjevih Galskih vojn, na katerega smo se sklicevali zgoraj, zelo pla­sticno kaže, da je pri sestavljenih povedih lahko v ozadju poanta, razlog, da 71 Liu Na in I. S. P. Nation, »Factors affecting guessing vocabulary in context.« 72 Ucbenik Latinšcina od besed do branja (avtorja Keller in Russell) ponuja množico izvirnih od­lomkov s podpisanim neznanim besedišcem (slovenski del gesla je ob tem praviloma omejen na pomen, ki ga ima dolocena beseda v danem kontekstu); ena izmed možnosti je tudi vnaprejšnje poucevanje novega besedišca, ki se pojavi v besedilu, ki ga želimo obravnavati pri pouku. 73 Prim. Hansen, »Latin word order for reading competence,« 174: »Ucenci, ki vztrajajo ... pri bran-ju latinšcine v prvi vrsti z ‘reševanjem’ vsakega stavka na nacin ‘subjekt, nato glagol, nato objekt etc.’ …so zagotovo manj pozorni na slogovne elemente kot tisti, ki so informacije sposobni sprejemati po vrstnem redu in na nacin, kot jih predstavljajo latinski avtorji.« 74 Prim. zgoraj, str. 115–16. Ideal bralnega razumevanja po mnenju mnogih predstavlja »inte-raktivni model« (interactive model). Ta kombinira vešcine, po katerih posegamo v procesu od spodaj navzgor, s tistimi, ki potekajo v procesu od zgoraj navzdol: »Z ozirom na bralno razumevanje v latinšcini interaktivni proces pomeni, da bralec za dekodiranje latinskih mor­foloških, sintakticnih in semanticnih iztocnic v besedilu simultano uporablja svoje znanje la-tinskega jezika in bralne strategije, vezane na besedilo, obenem pa k procesu branja prispeva tudi s preteklim znanjem in izkušnjami« (Boyd, »Latin students’ bottom-up and top-down strategies«, 307). glavni stavek ni podan na zacetku. V odlomku Cezar opisuje, na kakšni pod-lagi je prišel do zakljucka, da mora biti eden izmed priljubljenih vodij galskih plemen kaznovan: Quibus rebus cognitis, cum ad has suspiciones certissimae res accederent, quod per fines Sequanorum Helvetios traduxisset, quod obsides inter eos dandos curas-set, quod ea omnia non modo iniussu suo et civitatis sed etiam inscientibus ipsis fecisset, quod a magistratu Haeduorum accusaretur, satis esse causae arbitrabatur quare in eum aut ipse animadverteret aut civitatem animadvertere iuberet. Da je poved gramaticno kompleksna, ni nakljucje. Prav tako ni nakljucje dejstvo, da je glavni stavek (»satis esse causae arbitrabatur«) in z njim Cezar­jeva nedvoumna odlocitev, da mora biti Dumnoriks tako ali drugace kazno-van, izražen cisto na koncu. Vsi stavki, ki jih Cezar zapiše pred tem (»quod per fines … accusaretur«), so namrec v funkciji podajanja razlogov in s tem utemeljevanja te Cezarjeve odlocitve. Podani so v jedrnati, zgošceni obliki in se stopnjujejo, sledec »uvodu« v prvih dveh stavkih: sumi (»suspiciones«), ki jih je imel Cezar o Dumnoriksu, so po pogovoru z enim izmed poglavarjev njegovih zaveznikov v Galiji (»quibus rebus cognitis«), zdaj nedvomno prera­sli v dejstva (»certissimae res«), ki jih Cezar naniza v štirih stavkih, uvedenih z veznikom quod.75 Odlocitev o kaznovanju tega galskega pomembneža je bila torej utemeljeno in modro dejanje. To, da jo veliki vojskovodja in politik na­vaja prakticno povsem na koncu, v obliki glavnega stavka, potem ko je podal razloge, gramaticno nanizane v konstrukcijah, ki so od njega odvisne, je moc videti kot strategijo: njegova odlocitev se pred nami, neposrednimi pricami – bralci te kompleksne periode, skozi katero nas vešce vodi, rodi spontano, kot naraven sklep, in izzveni kot edini možen logicen zakljucek. Zgradba je tako pravzaprav v funkciji sporocila, ki ga med vrsticami Galske vojne izpricuje Ce-zar: njegova dejanja so vselej posledica tehtnega razmisleka, zaradi cesar je tudi sam vreden zaupanja.76 To je zagotovo lep primer odlomka, pri katerem je poanta, ki se izriše med vrsticami, težje ujemljiva, ce jih skupaj z dijaki ne preberemo v istem vrstnem redu, kot so bile zapisane.77 Obenem se zdi, da nam takšno branje ob smisel­ 75 Prim. Glücklich, »An Example of Method: Caesar, Bellum Gallicum 1,19«, 135. 76 Prim. ibid., 136: »Cezar svojim bralcem kaže proces odlocanja. Njegova odlocitev temelji na preiskavah, razmisleku in spoznanjih. To je za Cezarjev samo-opis v Bellum Gallicum znacilno. Ne deluje arbitrarno, custveno ali spontano, pac pa po premisleku.« 77 Zgornji odlomek je obenem dober primer povedi, ki opisani poudarek zaradi svoje dolge in kompleksne zgradbe težko ohrani tudi v prevodu. Obcutimo ga torej lahko zgolj v izvirni­ku. Prim. prevod J. Fašalka: »Sumnicenju, ki je nastalo iz teh navedb, se je pridružilo še tole: Dumnoriks je povedel Helvecane cez Sekvansko in je posredoval izmenjavo talcev, kar je storil ne samo proti volji Cezarja in svojih ljudi, temvec celo za njegovim hrbtom, in vrhovna oblast Heducanov ga je sama proglasila za krivca. Tako je imel Cezar tehten razlog, da ga sam poklice na zagovor ali naroci njegovim rojakom, da to store.« nem uvodu in morebitnih sprotnih dopolnilnih komentarjih pri pouku omo­ goci spodbujanje bralnih strategij, ki dopolnjujejo razbiranje pomena na stro- go jezikovni ravni in omogocajo vživljanje v literarno besedilo.78 Podoben je primer naslednje Katulove pesmi (c. 11): Furi et Aureli, comites Catulli, sive in extremos penetrabit Indos, litus ut longe resonante Eoa tunditur unda, sive in Hyrcanos Arabasve molles, seu Sacas sagittiferosve Parthos, sive quae septemgeminus colorat aequora Nilus, sive trans altas gradietur Alpes Caesaris visens monimenta magni, Gallicum Rhenum, horribile aequor, ulti-mosque Britannos, omnia haec, quaecumque feret voluntas caelitum, temptare simul parati, pauca nuntiate meae puellae non bona dicta. Cum suis vivat valeatque moechis, quos simul complexa tenet trecentos, nullum amans vere, sed identidem omnium ilia rumpens; nec meum respectet, ut ante, amorem, qui illius culpa cecidit velut prati ultimi flos, praetereunte postquam tactus aratro est.79 78 Takšne strategije lahko s pridom spodbujamo tudi z razlicnimi predbralnimi aktivnostmi; gl. npr. Rea, Jennifer, »Pre-Reading Strategies in Action: A Teacher’s Guide to a Modern Foreign Language Teaching Technique.« 79 V prevodu K. Gantarja: Avrelij in Furij, prijatelja zvesta, / ki šla za Katulom bi v Indijo daljno, / kjer s silo zaganja v pešcino obalno / morska se cesta; // za njim bi med Parte, med Skite šla divje, / še dlje, na Kavkaz in v arabsko pušcavo / in tja, kjer sedmčrih barvitih rokavov / Nila izliv je; // po silnega Cezarja slavnih stopinjah / cez alpske vrhove bi šla, tja do Rena, / še dlje, tja med strašna britanska plemena / v morskih pustinjah; // vidvŕ, ki prav zmerom, pa naj se zgodilo / kar koli, voljnó mi ob strani stojita, / vidva moji deklici, prosim, nesita / to sporocilo: // Želim ji vso sreco, prijetno zabavo / s prešuštniki, ki jih sto hkrati objema, / ne ljubi nikogar, vsem pa odvzema / moško veljavo! // A mojo ljubezen naj zbriše iz spomina, / ki padel po njeni sem krivdi, kot pade / mlad cvet, ko ga rani na robu livade / pluga ostrina. Povedek glavnega stavka, ki se neposredno navezuje na otvoritvene bese­de, imeni Katulovih prijateljev v vokativu, najdemo šele v cetrti kitici (»Furi et Aureli … nuntiate«). Vse informacije, ki jih Katul naniza do te glagolske obli­ke, pa so pravzaprav suspenz: ob branju se naše zanimanje veca, saj cakamo, kaj bo Katul povedal Furiju in Avreliju, ki sta oznacena kot »comites Catulli«. Suspenz je še toliko vecji zaradi oblike sapfiške kitice; z njo se grandiozni vo­jaški pohodi, ki jih v mislih naslovnikov in spominu svojih kameradov slika Katul, zdijo v temeljnem nasprotju. K temu dodatno pripomore dejstvo, da je to v zbirki prva od dveh pesmi, pisanih v sapfiški kitici, in da je druga – prevod oziroma priredba slavne Sapfine fa..eta. µ.., ene najlepših ljubezenskih pe­smi nasploh. Glavni stavek kontrast nedvoumno izostri: Katul moškim pod-vigom, ki jih je v podobah pohodov v daljne in eksoticne dežele ter srecanj s strašljivimi ljudstvi nizal do tod, zoperstavi izziv povsem drugacne vrste. Ka­tulovi deklici, ki – v prevodu K. Gantarja – svojim ljubimcem »odvzema mo-ško veljavo«, naj Furij in Avrelij v pesnikovem imenu izreceta »pauca … non bona dicta«; koncna slavna podoba pluga, pod katerim pade Katul kot nežna rožica ugrabljenega srca, kontrast le še poglobi. Takšen ucinek pesem v najvecji meri doseže sprico linearnega branja besedila. Podobno kot pri prejšnjem odlomku se zdi, da takšno branje tudi v didakticnem smislu v vecji meri omogoca spodbujanje bralnih strategij, ki temeljijo tudi v drugih, nejezikovnih segmentih besedila (verzna oblika, podatki o Katulovem življenju, ki jih lahko razberemo iz drugih pesmi itd.). Naj ob koncu tega razdelka še enkrat poudarimo, da nas do tocnega in na­tancnega razumevanja izvirnih odlomkov nedvomno lahko pripelje tudi trdna in zanesljiva logika prevajanja po skladenjski prioriteti, zasidrana v besedni in stavcni analizi. A ce je slednja nepogrešljiva pri osvetljevanju jezikovne sesta­ve besedil, nam pri branju izvirnikov morda lahko bolje služi kot zgolj možna dopolnilna aktivnost, denimo kot izhod v sili, kadar želimo ali moramo she­maticno ponazoriti sestavo povedi. Z njo se namrec oddaljimo od tistega, kar je pri literaturi pravzaprav najzanesljivejše vodilo: tako ostanemo brez niti, s katero nas po besedilu vodi avtor sam. ZAKLJUCEK IN O ŠEPAVIH PREVODIH Strategije, ki smo se jih dotaknili v tem prispevku na podlagi razmisleka o bral­nem razumevanju pri pouku klasicnih jezikov, se zdijo uporabne ne glede na metodo poucevanja oziroma razlicne poudarke, ki jih dajejo ucitelji posamic­nim elementom pouka, tudi kadar sledijo kolikor toliko enotni metodološki praksi. Dejstvo namrec je, da je pouk klasicnih jezikov sprico svoje dolge in raz­gibane zgodovine pridobil razlicne cilje. Branje (in prevajanje) besedil v izvir­niku je tako morda naš temeljni cilj, nikakor pa ni edini. Druge kompetence, ki izhajajo iz sistematicnega poglabljanja v jezik (detajlno poznavanje slovni­ce, zavedanje jezika kot abstraktnega sistema, zmožnost primerjave med jeziki itd.) gre na vsak nacin videti kot dodano vrednost pouka klasicnih jezikov; ta se morda poudarjeno kaže prav v casu, ko pouk modernih jezikov v veliki vecini temelji na komunikacijskih metodah. Eno izmed kljucnih vprašanj ob tem je, v kakšnem medsebojnem razmerju so omenjeni cilji pa tudi dejavnosti, ki jih podpirajo. Kot že zapisano, je prevajanje moc videti kot nacin preverjanja in nadgradnjo bralnega razumevanja. Znanja slovnice, po drugi strani, morda ne gre razumeti le kot podporno dejavnost branju; poziv D. P. Carpenterja k redefi­niciji osnovnega cilja pouka klasicnih jezikov, ki naj postane nacrtno razvijanje zmožnosti analiticnega razmišljanja na osnovi latinske slovnice, je morda eks­tremen, a ne povsem brez zrna soli.80 Branje izvirnikov je prav tako svojstvena kategorija, na vsak nacin povezana z drugimi cilji in kompetencami in celo od­visna od njih, a vendarle zavezana svojim specifikam. Prav zaradi slednjih se zdi poziv, da vrstni red izvirnih besedil upoštevamo že v osnovnih bralnih tehnikah, kot tudi pri samem branju in prevajanju pri pouku, vreden razmisleka. Povsem na koncu naj spomnimo, da v tem prispevku niti za hip nismo pod-vomili v smiselnost poglobljenega razumevanja slovnicnih komponent bese­dil; kot veckrat omenjeno, to po našem prepricanju predstavlja trdno osnovo za bralno razumevanje v klasicnih jezikih. A ker v veliki meri beremo oziroma uci-mo brati literarna besedila, naj na koncu vendarle opozorimo tudi na tisto težko opisljivo »iskro«, ki ni nujno pogojena z neizprosno logiko definiranja vsakega jezikovnega detajla. Octavio Paz njen obstoj vidi »med smislom in ne-smislom, med povedjo in molkom« in pravi, da ob njej v ubesedenem uzremo tudi ti-sto, kar je med vrsticami, zamolcano, a vendarle upovedeno, zavezano »vednosti brez vedenja, umevanju brez razumevanja.«81 To ni nepomembno; najvišji namen pouka klasicnih jezikov gre pravza­prav iskati v primerljivih iskricah, tistih, sprico katerih morda prav kdo od naših ucencev med branjem kakšnega latinskega ali starogrškega odlomka za hip uzre, zakaj klasicna jezika ostajata tako nepopisno živa. Ce nam ob tem postreže z bolj šepavim prevodom, velja pomisliti na lekcijo, ki nam jo prav tako posredu­je Paz.82 Budisticna boginja Tara se je nekoc prenehala prikazovati preprostemu starcu – in sicer takoj po tem, ko je po navodilu ucenih teologov opustil pesem v šepavem prevodu iz sanskrta in se ji zacel priporocati v bolj natancni in pravilni prevodni razlicici. Andreja Inkret Univerza v Ljubljani andreja.inkret@ff.uni-lj.si 80 Carpenter, »Reassessing the Goal of Latin Pedagogy,« 394–95. 81 Paz, Branje in zrenje, 238–39. 82 Ibid. BIBLIOGRAFIJA Beard, Mary. »What does the Latin actually Say.« Times Literary Supplement. Https:// www.the-tls.co.uk/articles/what-does-the-latin-actually-say/ Bextermöller, Delaram. »Reading Latin and the need for empirical research: A psycholin­guistic approach to reading comprehension in Latin.« Journal of Latin Linguistics 17, št. 2 (2018): 281–300. Boyd, Rebecca. M. »Latin students’ bottom-up and top-down strategies for reading Latin literature and the impact of cross-linguistic influence.« Journal of Latin Linguistics, 17, št. 2 (2018): 301–32. Carlon, Jacqueline. »Quomodo dicitur: The importance of memory in language learn­ing.« Teaching Classical Languages 7, št. 2 (2016): 139–165. Carpenter, Daniel P. »Reassessing the Goal of Latin Pedagogy.« The Classical Journal 95, št. 4 (2000): 391–395. Foreman, A. Z. »Argumentum ad Ignorantiam: The Real Issue With Mary Beard’s Latin.« Http://blogicarian.blogspot.com/2019/03/argumentum-ad-ignorantiam.html Glücklich, Hans-Joachim. »An Example of Method: Caesar, Bellum Gallicum 1,19.« V: John Bulwer, ur., Classics Teaching in Europe, 132–37. 2. izd. London: Bristol Classi­cal Press, 2012 (prva izdaja 2006). Gradišar, Ana in Sonja Pecjak. Bralne ucne strategije. Ljubljana: Zavod Republike Sloveni­je za šolstvo, 2012. Green, Tamara M. The Greek & Latin Roots of English. 5. izd. Lanham, Boulder, New York, Toronto, London: Rowman & Littlefield, 2015. Greenwood, Emily. »Epilogue«. V: E. Archibald, W. Brockliss in J. Gnoza, ur., Latin and Greek from Antiquity to the Present, 198–208. Yale Classical Studies 37. New Haven: Yale University Press, 2015. Hamilton, Richard. »Reading Latin.« The Classical Journal 87, št. 2 (1991): 165–174. Hansen, Wells S. »Latin word order for reading competence.« The Classical Journal 95, št. 2 (1999): 173–180. Harrison, Rebecca. R. »Exercises for Developing Prediction Skills in Reading Latin Sen­tences.« Teaching Classical Languages 2, 1 (2010): 1–30. Hoyos, Dexter B. »Decoding or Sight-Reading? Problems with understanding Latin.« The Classical Outlook 70 (1993): 126–33. Hoyos, Dexter B. Latin: How To Read It Fluently, A Practical Manual. Amherst: CANE Press, 1997. Hoyos, Dexter B. »Translating: Facts, Illusions, Alternatives.« CPL Online 3, št. 1 (2006): 1–12. Hoyos, Dexter B. »The Ten Basic Rules for Reading Latin.« Latinteach Articles (2008): 1–5. Hunt, Steven. Starting to Teach Latin. London: Bloomsbury Academic, 2016. Jones, Peter V., Keith C. Sidwell, »Preliminary remarks.« V: Peter V. Jones in Keith C. Sid-well, Reading Latin (Text), v-vii. 2. izd. Cambridge: Cambridge University Press, 2003 (prva izdaja 1986). Kavcic, Jerneja. »The representation of Modern Greek in Ancient Greek textbooks.« Vest-nik za tuje jezike 12, št. 1 (2020): 75–93. Koletnik Korošec, Melita. »Translation in Foreign Language Teaching.« V: Nike K. Pokorn in Kaisa Koskinen, ur. New Horizons in Translation Research and Education 1, 61–74. Publications of the University of Eastern Finland Reports and Studies in Education, Humanities and Theology 8. Joensuu: University of Eastern Finland, 2013. Lado, Robert. Language Teaching: A Scientific Approach. New York: McGraw-Hill, 1964. LaFleur, Richard A. »Introduction.« V: Richard A. LaFleur, ur., Latin for the 21st century: from concept to classroom, ix-xvi. Glenview, Illinois: Scott Foresman-Addison Wes­ley, 1998. Liu Na in I. S. P. Nation. »Factors affecting guessing vocabulary in context.« RELC Journal 16, št. 1 (1985): 33–42. Markus, Donka D. in Deborah Penell-Ross. »Reading proficiency in Latin through ex­pectations and visualization.« The Classical World 98, št. 1 (2004): 79–93. Marqués-Aguado, Teresa in Juan Solís-Becerra. »An overview of translation in language teaching methods: implications for EFL in secondary education in the region of Murcia.« Revista de Lingüística y Lenguas Aplicadas 8 (2013): 38–48. McCaffrey, Daniel V. »Reading Latin efficiently and the need for cognitive strategies.« V: John Gruber-Miller, ur., When dead tongues speak: Teaching beginning Greek and Latin: 113–33. Oxford: Oxford University Press, 2006. McCaffrey, Daniel V. »When Reading Latin, read as the Romans did.« The Classical Out­look 86, št. 2 (2009): 62–66. McFadden, Patrick. »Advanced Latin Without Translation? Interactive Text-Marking as an Alternative Daily Preparation.« CPL Online 4, št. 1 (2008): 1–15. Miraglia, Luigi. Lingua Latina per se illustrata: Latine doceo, Guida per gli insegnanti. Napoli: Instituto Italiano per gli Studi Filosofici, Vivarium Novum, 2000. Mitchell, Jeff, Mirella Lapata, Vera Demberg in Frank Keller »Syntactic and Semantic Factors in Processing Difficulty: An Integrated Measure.« Proceedings of the 48th Annual Meeting of the Association for Computational Linguistics, 196–206. Uppsala: Association for Computational Linguistics, 2010. Nation, Ian Stephen Paul. Learning vocabulary in another language. Cambridge: Cam­bridge University Press, 2013. Patrick, Robert. »Making Sense of Comprehensible Input in the Latin Classroom.« Teach­ing Classical Languages 2015: 108–36. Pavlic Škerjanc, Katja. »Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda.« Keria 1, št. 1–2 (1999): 89–99. Pavlic Škerjanc, Katja. »Klasicno izobraževanje v Sloveniji.« Keria 2, št. 1 (2000): 101–108. Paz, Octavio. Branje in zrenje. Izbrani eseji. Prevedla Vesna Velkovrh Bukolica. Ljubljana: Študentska založba, 2002. Piovan, Dino. »Latino e greco come lingue. Insegnare (ed apprendere) le lingue classiche secundum naturam.« Nuova Secondaria XXIII, 2 (2005): 77–81. Rea, Jennifer. »Pre-Reading Strategies in Action: A Teacher’s Guide to a Modern Foreign Language Teaching Technique.« CPL Online 3, št. 1 (2006): 1–7. Rubin, Joan. »What the 'Good Language Learner' Can Teach Us.« TESOL Quarterly 9, št. 1 (1975): 41–51. Russell, Katharine. »Read Like a Roman: Teaching Students to Read in Latin Word Or­der.« Journal of Classics Teaching 19 (2018): 17–29. Samide, Irena. »Kdo se boji literature? Književna didaktika pri študiju tujega jezika.« V: Boža Krakar-Vogel, ur., Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode: 25. sim-pozij Obdobja: metode in zvrsti, 325–33. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2008. Skupni evropski jezikovni okvir: ucenje, poucevanje, ocenjevanje. Svet Evrope. Svet za kul­turno sodelovanje, Odbor za izobraževanje, Oddelek za moderne jezike, Strasbourg. Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport, 2011. Šlibar, Neva. »Sedmero tujosti literature – ali: O nelagodju v/ob literaturi.« V: Boža Kra- kar-Vogel, ur., Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode: 25. simpozij Ob- dobja: metode in zvrsti, 15–36. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2008. Ucni nacrt - Latinšcina: Gimnazija – Splošna, klasicna gimnazija. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo, 2008. POVZETEK Clanek prinaša synkrisis dveh nacinov, s pomocjo katerih ucitelji klasicnih jezikov ucen­cem pomagamo pri bralnem razumevanju izvirnih latinskih in starogrških besedil. Prvi nacin predstavlja postopek prevajanja po skladenjski prioriteti, ki ga pri pouku klasicnih jezikov tradicionalno spodbujamo v našem prostoru; drugega povezujemo predvsem z alternativnimi metodami poucevanja klasicnih jezikov (npr. z metodo bralnega pristopa, ki se je uveljavila v anglosaksonskem prostoru) in pomeni tehniko linearnega branja.S soocenjem obeh bralnih tehnik prispevek nacenja nekatera temeljna vprašanja didaktike pouka klasicnih jezikov (ucnih ciljev, razmerja med prevajanjem in bralnim razumeva­njem, specifik branja izvirnih besedil v klasicnih jezikih), ponudi pa tudi nekaj primerov vaj in prakticnih strategij, ki so nam lahko v pomoc pri spodbujanju bralnega razumeva­nja ter pri senzibiliziranju ucencev za branje latinskih in starogrških literarnih besedil. Kljucne besede: poucevanje klasicnih jezikov, branje latinskih besedil, prevajanje latin­skih besedil, literarna didaktika, bralno razumevanje, bralne strategije SUMMARY On Reading Original Texts in Greek and Latin at School The article provides a synkrisis of the two approaches used by teachers of the Classical languages in order to help their students with the reading comprehension of original texts in Latin and Classical Greek. The first approach consists of translating texts on the basis of syntactic priority and is traditionally used in Slovene schools; the other seems to be connected to alternative methods of teaching the Classical languages (e. g. the reading approach, popular particularly in the Anglo-Saxon world) and comprises the linear read­ing technique. By confronting the two techniques, I touch upon some fundamental issues related to the teaching of Classical languages (teaching objectives, the relation between translating and reading comprehension, specifics of reading original texts in the Classical languages). I also offer examples of exercises and strategies that could help teachers foster reading comprehension and sensitise students to Latin and Greek literary texts. Keywords: teaching classical languages, reading Latin, translating Latin, literature didac­tics, reading comprehension, reading strategies DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.135-164 Aleksandra Pirkmajer Slokan Osnovna šola s štiriletnim latinskim programom: predlog javnega programa V revijo Keria pišem tokrat, po vec kot desetletnem premoru, petic.1 Vsako­krat sem pisala na temo »osnovnošolske latinšcine«, kot v praksi najveckrat, pogosto v neskladju z vsebino – ime nakazuje jezikovni pouk, medtem ko je vsebina neredko pretežno ali izjemoma, ce odmislimo nekaj priložnostnega besedišca, celo izkljucno kulturno-civilizacijska –, poimenujemo naš osnov­nošolski klasicno-humanisticni vzgojno-izobraževalni program (zgodnji hu­manisticni program). Tokratni prispevek je, z nekaj nujnimi prilagoditvami spremne besede in opomb, fragment ali, natancneje, tretji del mojega še neo­bjavljenega istoimenskega tridelnega zapisa (»Osnovna šola s štiriletnim latin-skim programom«) s prilogami: s statisticnimi grafi, preglednicama »latinskih šol« v Ljubljani in zunaj nje, seznamom osnovnošolskih predavateljev in foto­grafskim gradivom, ki je nastal v letih 2019–2021 kot sklep raziskave prvih še­stih dekad »osnovnošolske latinšcine« (1958–2018) in katerega tipkopis hrani osnovnošolski latinski arhiv Slovenskega šolskega muzeja. Osrednji predmet te in predhodnih obravnav je iz nižjegimnazijskega klasicnega programa leta 1958 rojeni ter pozneje sproti posodabljani javni štiriletni osnovnošolski latinski program, namenjen ucencem od enajstegado petnajstega leta starosti (ŠOLP).2 ŠOLP je bil tudi primarna skrb mojegauciteljevanja, zlasti na OŠ Prežihovega Voranca v Ljubljani (1988–2014),3 1 Gl. Keria 3, št. 1 (2001): 69–83; Keria 4, št. 1 (2002): 83–89; Keria 10, št. 2 (2008): 165–180; Keria 11, št. 1 (2009): 167–68. 2 Za historiat ŠOLP-a gl. koncne opombe (k. op.) v Dodatku I. 3 OŠ Prežihovega Voranca, Ljubljana (OŠ P. Voranca) je naša edina šola z od l. 1958 kontinuiranim poukom latinšcine, do l. 2018 izkljucno v obliki ŠOLP-a: tega je na tej šoli v prvih 60 letih (1958– 2018) zakljucilo 2009 ucencev (in v naslednjih treh še 22), še vsaj pol toliko pa ga je predcasno opustilo, vecina po »pripravljalnem« prvem letu (5.r./8, od l. 2008 6.r./9); osebno sem, ce se omejim na uciteljevanje na OŠ P. Voranca in pozitivno zakljucene ocene, v letih 1988–2014 skozi celotni ŠOLP pripeljala 691 ucencev, skozi njegovo 1. leto pa 1230 enajstletnikov; za sezname z izjemo uvajalnih let scela zaznamovanega z devetletnim osnovnošolskimprogramom (devetletko) – z vecletnimi, za ŠOLP sicer v prvi fazi spodbudni-mi pripravami (1990/1991–2003), s postopnim, kljub dolgemu pripravljal­nemu obdobju turbulentnim uvajanjem (2003–2008) in z njegovo dokonc­no, za ŠOLP usodno uvedbo (2008) –, kakor tudi socasnega in kasnejšega ljubiteljskega raziskovanja (1998–2021), najintenzivnejšega v obdobju po upokojitvi (2014). Raziskovanja sem se lotila in ga izpeljala, pedagoginja po izobrazbi in srcu, ne iz veselja do zbiranja podatkov in dokumentiranja niti tega resnicno vešca, ampak iz obcutka moralne dolžnosti uciteljice latin-šcine s tedaj pri nas med aktivnim kadrom najdaljšim in najobsežnejšim osnovnošolskim stažem, zaposlene na osnovni šoli z najbogatejšo tradicijoŠOLP-a4 in v zadnjih letih žal tudi edine z lastno tovrstno osnovnošolsko iz­kušnjo. Raziskovala nisem le z namenom ugotavljanja vzrokov za zaton jav­nega ŠOLP-a, ampak predvsem z namenom iskanja zanj možnih poti naprej ter preseganja vsesplošne brezbrižnosti, ob dolgoletni avtoritativnosti odlo-cevalcev znacilne (tudi) za to podrocje.5 ŠOLP predstavlja, ocenjujem, s kulturno-civilizacijskimi vsebinami smotrno obogateno jezikovno jedro zgodnjega humanisticnega programa, je zakljucena celota in obenem, tako dosedanja praksa, predpogoj za oživitev v Sloveniji pred približno dvema desetletjema zamrlega gimnazijskega nada­ljevalnega latinskega programa.6 Na ŠOLP ne gledam kot na nekaj izjemne­ga, še manj, kot mu je bilo tolikokrat po krivem ocitano, elitnega, ampak kot na pravico otrok in staršev razlicnih svetovnih nazorov do svobodne izbire programa, ki z nekaj dodatnimi urami tedenske ucne obremenitve – del-no velja tudi zaradi tega za ucno zahtevnejšega – sooblikuje otrokovo oseb­nost ter je s svojimi cilji in s specificnim, interdisciplinarnim nacinom dela vzpodbuda za nadaljnje celostno, ne le humanisticno, (samo)izobraževanje. Dolžnost javne devetletke je, menim, da tej pravici zadosti – kot je to, sicer v precej omejenem obsegu, storila že osemletka (1958–2003/2008) in kot to »latincev« z v letih 1958–2014 zakljucenim ŠOLP-om gl. Pirkmajer Slokan et al., ur., Zbornik ob 100-letnici šolskega pouka v zgradbi sedanje OŠ Prežihovega Voranca, Ljubljana (Ljubljana: Osnovna šola Prežihovega Voranca, 1999), 236–52, in moje e-Dopolnilo k Zborniku 2000–2014 (2014) (tipkopis hrani osnovnošolski latinski arhiv Slovenskega šolskega muzeja (SŠM)); za sezname po l. 2014 gl. zasebni arhiv Tee Kranjc, prof. 4 Primat na podrocju ŠOLP-a je v zadnji dekadi prevzela zasebna OŠ Alojzija Šuštarja (k. op. vii). 5 Za izsledke raziskave gl. istoimenski 3-delni clanek s prilogami (hrani SŠM) in predhodna clanka: Pirkmajer Slokan, »Pregled pouka latinšcine v slovenski javni osnovni šoli (1958– 2016)«, Šolska kronika 25/XLIX, št. 1–2 (2016): 105–80 (1. del) in 26/L, št. 1–2 (2017): 137–204 (2. del) (Pregled, ob navedbi strani: Pregled 2016, Pregled 2017), ter Pirkmajer Slokan, »Latinšcina v slovenski javni osnovni šoli: primerjava prvega desetletja popolne devetletke (2008–2018) s predhodnim desetletjem in šolsko leto 2018/2019«, Šolska kronika 28/LII, št. 1–2 (2019): 93–119. Gl. tudi razstavne panoje Lingua Latina: razstava o latinšcini v javni osnovni šoli 1958–2015 (SŠM2015–2018), l. 2018 podarjene s strani SŠM (zanj ravnatelj mag. Stane Okoliš) OŠ P. Voranca (zanjo ravnatelj Marjan Gorup), ter istoimenski razstavni katalog (razstavo in katalog sva v soavtorstvu pripravila s kustosom SŠM Antonom Arkom, prof.). 6 Za približni obseg ucnih vsebin gl. k. op. xii–xiv; za vertikalo gl. k. op. ix. po letu 2011 v polnosti nudi zasebna devetletka – ter otrokom in staršem omogoci, da lahko izberejo svojega imena vreden, torej kvaliteten in siste­matiziran ŠOLP, ce to želijo.7 Clanek prinaša predlog javnega programa Osnovna šola s štiriletnim osnovnošolskim programom (predlagani Program), ki sem ga zasnovala v šol­skem letu 2013/2014, zadnjem svojega poucevanja na OŠ Prežihovega Vo­ranca. Osredotoca se torej na reševanje ŠOLP-a v zanj izrazito nenaklonjenih razmerah javne devetletke – te pripisujem do skrajnosti zaostreni uravnilov­ki: triadnemu sistemu, ki v primeru latinšcine postavlja formo nad vsebino, ter vsiljeni analogiji z živimi tujimi jeziki, z mrtvim scela neprimerljivimi tako glede ciljev kot nacina ucenja –, uvedenih, absurdno, kljub proti koncuosemletke za ŠOLP narašcajocemu javnemu interesu (gl. Graf 1, Dodatek II). S predlaganim Programom išcem – s pogledom, uprtim v vecdesetletno domaco prakso, izsledki katere lahko, celostno evalvirani, prepricana sem, edini pokažejo pravo pot – odgovor na vprašanje, kako pomagati javnemuŠOLP-u z dna, kamor je, do konca popolne osemletke (2003) sorazmerno tr-doživ in uspešen, strmoglavil ob dokoncni uvedbi devetletke (2008) in kjer je preživotaril njeno prvo oziroma svojo šesto dekado (2008–2018) (gl. Graf 1 in 2, Dodatek II) ter se vita minima – le upati je, da ne že klinicno mrtev – znašel na pragu sedme (2018–). V ilustracijo: ob koncu predepidemicnega obdobja, torej v prvem seme­stru šolskega leta 2019/2020, je ŠOLP med javnimi šolami v celoti izvajalala le OŠ Zalog, ki ga je tudi edina ohranila do danes (2021/2022), in še ta nesiste­matizirano in v skromnem obsegu. Zakljucevalo ga je le sedem devetošolcev (za primerjavo: zasebnega šestnajst), trije na tej šoli in štirje na OŠ Prežihove­ga Voranca – tu se je, težko dojeti, po vec kot šestdesetih sorazmerno uspešnih letih tedaj že iztekal –, in še ti jezikovno osiromašenega (skorajšnji prvi val epidemije je dodal le še piko na i), vsebinsko in izvedbeno neenotnega (brez enovitega ucnega nacrta, na prvi šoli kot interesno dejavnost ter na drugi v kombinaciji te in izbirnega predmeta), brez možnosti vkljucitve v nadaljevalni program (za kar pripisujem zdalec vec krivde devetletki kot klasicni gimna­ziji), nekorektno evidentiranega (kot Latinšcina I–III in ne Latinšcina I–IV) ter na OŠ Prežihovega Voranca tudi urno oklešcenega (prvo leto le s po eno tedensko uro) in, kot že povedano, v zatonu. Razvojna krivulja je bila torej že tedaj, tudi ce se naslednji, mocnejši epidemicni valovi ne bi zgodili, vse prej kot obetavna.8 7 Za »nesistematizirani ŠOLP« (ID), po l. 2018 edino preživelo obliko javnega ŠOLP-a, gl. k. op. v. 8 Stanje javnega ŠOLP-a je bilo ob koncu 1. semestra 2019/20 naslednje: OŠ Zalog (6.–9.r./9, 28 ucen­cev; ŠOLP so zakljucevali 3 devetošolci), OŠ P. Voranca (8.–9.r./9, 14 ucencev; ŠOLP so zakljucevali4 devetošolci), OŠ Trnovo (6.–7.r./9, 8 ucencev) in OŠ Franceta Bevka (6.–8.r./9, 6 ucencev); vsenavedene šole razen OŠ P. Voranca, kjer pa je bil ŠOLP tedaj že v izteku (k. op. viii), so ga izvajale kot ID in zunaj evropsko sofinanciranega konzorcijskega projekta Jeziki štejejo (2017–2022) (zanj gl. strokovne podlage in fazna porocila koordinatorjev projekta). Pomembno: v tem casu se je v Ob zamiranju javnega ŠOLP-a me navdaja obcutje razocaranja in žalosti, podobno kot bi, predstavljam si, osnovnošolskega matematika ob zamaknitvi zacetka ucenja osnovnih racunskih operacij za leto ali vec ali celo v srednjo šolo, kjer bi šlo brez dvoma lažje in neprimerno hitreje, kar pa je seveda da­lec od bistva problema. V clanku izražena vizija – vecina ucecih latinistov si v odsotnosti širše, nacionalne, na izkustveni podlagi izoblikuje svojo lastno – izhaja, ceprav podkrepljena s številkami iz letnih statistik9 in z izsledki razi­skave, vendarle pretežno iz moje pedagoške prakse, zato se z njo, pricakujem, marsikateri latinist z drugacnimi osnovnošolskimi izkušnjami in s posledicno drugacno osebno vizijo najmanj mestoma tudi ne bo strinjal. Dosledno enoumje bi tako ali tako bilo, kot v vsaki kompleksni proble­matiki, predvsem odraz brezbrižnosti oziroma odsotnosti poglobljenega raz­misleka, tega pa zgodnji humanisticni program še kako potrebuje. V svojem jezikovnem jedru se namrec prekomerno, kvalitativno in kvantitativno, neza­držno krci, seseda, s cimer, naj bo kulturno-civilizacijski sklop – ta na sreco še prosperira, a redukcija jezikovnih vsebin neizogibno vodi tudi v njegovo pretirano, škodljivo simplifikacijo – še tako vsebinsko bogat in izvedbeno do-miseln, izgublja svoj raison d‘ętre in se preoblikuje v nov, drugacen program, ki mu alternativno ime »osnovnošolska latinšcina« vse manj pristoji.10 To ni kritika ad personam – pri ad hoc nižanju ucnih standardov praviloma ne gre za subjektivne, ampak za objektivne vzroke: neustrezne normative in posledicno težke delovne pogoje –, ampak je kritika sistema. V odsotnosti nacionalnega programa se namrec ucecim latinistom, ki nismo nikoli zares imeli in tudi zdaj nimajo prave izbire – koncne, zlasti organizacijske odlocitve so na ravnateljih in višje –, prepušca, da, po vecini obsojeni na prekarnost,11 bolj ali manj spre­ 7.r./9 ucilo latinšcino 2. leto, torej po ŠOLP-u, le 10 ucencev (OŠ Zalog 5, OŠ Trnovo 5, vsi ID), vsi preostali sedmošolci so se ucili ab ovo tj. po 3-letnem programu Latinšcina I–III (L I–III). V šol. l. 2021/22 ohranja javni ŠOLP (ID) le OŠ Zalog (latinšcina od l. 2012), in to v skrajno težavnih razme- rah: negotovih epidemicnih in ob celoviti gradbeni prenovi šolske stavbe; k latinšcini je vpisanih 22 ucencev, razporejenih v starostno homogene skupine 6.–9.r./9 (8, 4, 8, 2), poucuje Ana Ratajc, prof. 9 Neuradne osnovnošolske letne statistike sem, da bi povecala informiranost in spodbudila med- šolsko sodelovanje, samoiniciativno uvedla v okviru šolske sekcije DAHŠ s šol. l. 1987/88 in jih zakljucila s šol. l. 2019/20 (skupno 33 statistik), pri cemer vsekakor upam, da je s šol. l. 2020/21 statisticno štafetno palico prevzel kateri od mlajših kolegov, kot sem v e-statistikah od vkljucno l. 2018 dalje veckrat zaprosila. 10 Vse modnejšo kulturno-civilizacijsko smer oz. sklop »osnovnošolske latinšcine« (beri: od 80. let prejšnjega stoletja stihijsko se porajajoce »predmete« z nesorazmerno majhnim deležem je­zikovnih vsebin oz. scela brez njih, praviloma izvajane kot ID, neredko pod zavajajocim ime­nom Latinšcina) sem v raziskavi, da bi ga locila od pretežno (ŠOLP) oz. delno (L I–III) jezi­kovnega sklopa, poimenovala »anticni splošnoizobraževalni predmeti« ter izpostavila – tudi z namenom odprave prekarizacije latinistov – nujnost cimprejšnje sistematizacije: ustreznega poimenovanja, sprejetja ucnih nacrtov ter uvrstitve v nabor izbirnih predmetov 2. in 3. triade. 11 Javna 9-letka zagotavlja ucitelju le do 6 sistematiziranih ur latinšcine tedensko: po 2 uri za vsak razred 3. triade; število ur se poveca, ce vpis preseže 28 ucencev na razred, kar pa je do zdaj uspelo le OŠ P. Voranca v šol. l. 2003/04, 2005/06 in 2007/08. Ob tem: 8-letka je – razen pri izjemno majh­nem vpisu – dovoljevala najmanj po 2 tedenski uri za vsak oddelek predmetne stopnje, kar je OŠ P. Voranca v polnosti izkoristila in s tem do l. 2003 latinistom zagotavljala polno zaposlitev. tno, z vec ali manj izkušnjami, v boljših ali slabših razmerah bona fide rešujejo, kot smo to od nekdaj poceli, kar se pac rešiti da. Pri snovanju predlaganega Programa me je, splošno gledano, vodilo pred­vsem dvoje: prepricanje, da naš javni osnovnošolski sistem za nadarjene, hu­manisticno naravnane ucence – kar še zdalec ne izkljucuje poznejše, na pri­mer, naravoslovne profesionalne usmeritve – nezadostno skrbi, in ugotovitev, da je za otrokovo osebnost nadvse formativno obdobje med enajstim in pet-najstim letom postalo v devetletki – ta je v samostojni Sloveniji na samosvoj nacin dokoncala proces poenotenja nekdanje nižjegimnazijske stopnje, spocet v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v prvi Jugoslaviji in intenzivno nadaljevan z uvedbo osemletke leta 1958 v drugi – v oceh dela javnosti siva pega vzgoj­no-izobraževalnega sistema, izjemoma celo le nekakšen socialni tampon med razredno stopnjo in poosnovnošolskim obdobjem. Menim, da je bila dopusti­tev le-tega ena najhujših napak našega šolstva, ki zaradi dolgorocnih družbe­nih posledic klice po detajlni analizi in strokovno domišljenih spremembah. Ob prvem pa: na osnovnošolski stopnji raje kot o nadarjenih – kriteriji za dolocanje teh bi morali, ne nazadnje zaradi vsakoletnih presenetljivo visokih tovrstnih testnih rezultatov, že zdavnaj pod drobnogled – govorim o vedoželj­nih, ustvarjalnih, samoiniciativnih ter, zakaj ne, zahtevnejših in marljivejših ucencih. Te naša družba, neredko celo šolniki, vse prerada etiketira kot in­dividualisticne in težavne, vsaj takšna je bila, žal prepogosto, moja uciteljska izkušnja glede meni ljubih latinskih vzporednic, katerih del sem bila, skupaj s številnimi prijatelji in znanci, v prvih letih osemletke tudi sama ter v poznej­ših naši otroci. Gledano ožje, izkljucno iz latinske perspektive, me je pri sestavi predlaga­nega Programa usmerjalo zlasti troje: prvic, ŠOLP (1958–) je, ceprav a priori številcno šibek, družbeno dragocen program, vreden vsakršnega truda, njego­va javna dostopnost pa pravica vseh zainteresiranih. Drugic, njegov s strani jav­ne devetletke vsiljeni torzo: vsebinsko sicer pester izbirni predmet tretje triade Latinšcina I–III (2003–) – tega je, ob sprejetju novega, zanj realno izvedljivega ucnega nacrta in ob vsebinsko ustreznem preimenovanju, recimo v Rimska ci­vilizacija z latinšcino I–III, vsekakor treba obdržati in povecati njegovo prese­netljivo nizko realizacijo12 – se je, bodisi pospremljen s kulturno-civilizacijskim uvodom druge triade bodisi brez njega, v jezikovnem pogledu izkazal za neu­strezno nadomestilo ŠOLP-a. Ob tem: izhajam iz prepricanja, da si program, pri katerem ucenci tretje triade, torej stari dvanajst let in vec, po prvem letu ucenja s po dvema sistematiziranima urama latinšcine tedensko ne znajo niti pregibati in slovnicno opredeljevati niti v kontekstu prepoznavati in uporabljati 12 Ob koncu 1. semestra 2019/20 so L I–III (7.–9.r./9) izvajale 4 javne šole, a nobena v celoti: v Ljubljani OŠ P. Voranca L I (13 ucencev), OŠ Milana Šuštaršica L III (1) in OŠ Franceta Bevka L II (2) ter v Škofji Loki OŠ Ivana Groharja L I (4) in L III (2); vse razen OŠ F. Bevka so, skupaj z zasebno OŠ A. Šuštarja, vkljucene v projekt Jeziki štejejo (op. 8). oblik, ce se omejim na samostalnik in pridevnik, najmanj paradigem puella Romana, servus/puer Romanus, oppidum Romanum ter po treh letih ne homo sapiens, ne zasluži imena Latinšcina (pri cemer seveda nikakor ne zanikam nje­gove siceršnje splošnoizobraževalne vrednosti). In tretjic, ŠOLP ni efemeren program in klice, v korak s casom seveda, po upoštevanju izsledkov pretekle prakse. Ta zanj poleg ustrezne statusne ureditve narekuje: pravocasen zacetek sistematicnega jezikovnega ucenja (v šestem razredu devetletke), smotrno raz­merje med jezikovnimi in kulturno-civilizacijskimi ucnimi vsebinami (prvih v šestem razredu približno polovico in v tretji triadi dve tretjini) ter centralizacijo (vzpostavitev mreže obmocnih osnovnošolskih latinskih centrov), ne nazadnje pa tudi odpravo izlocilne konkurence z živimi tujimi jeziki in ureditev vertikale (oživitev gimnazijskega nadaljevalnega latinskega programa). Vse to, z izjemo zadnjega, že uresnicuje zasebna šola, medtem ko javna po letu 2003 vse manj in manj oziroma po letu 2018, razen v zelo redkih primerih pravocasnega zacetka, nicesar od naštetega vec. Trende zmanjševanja jezikov­nega pouka je zaslediti tudi zunaj meja Slovenije, a nam kulturnozgodovinsko bližnjemu zamejstvu ga tudi za ucence do petnajstega leta starosti vendarle uspeva dalje razvijati dovolj kvalitetnega in v zadostnem obsegu, da ostaja la-tinska piramida – za razliko od naše na glavo obrnjene, kolebajoce – na trdni osnovni ploskvi. ŠOLP v slovenski javni šoli lahko, ocenjujem, reši – kot ga je v zasebni posebej zanjo izdelani koncept – le cimprejšen odlocen zasuk v smeri predlaganega Programa. PREDLOG JAVNEGA PROGRAMA »OSNOVNA ŠOLA S ŠTIRILETNIM LATINSKIM PROGRAMOM« Predlagani Program ima zametke v predlogu programa Osnovna šola s pou­darkom na poucevanju latinšcine,13 ki sva ga, da bi preprecila s strani devetlet­ke pretece znižanje ucnih standardov, v šolskem letu 1999/2000 – tedaj je bila nova šolska zakonodaja sicer že sprejeta (1996), a je do dokoncne uvedbe de­vetletke (2008) manjkalo še dobrih osem let –, ob prijazni pomoci zdaj že po­kojne prof. dr. Brede Pogorelec, oblikovala z ravnateljem OŠ Prežihovega Vo­ranca Marjanom Gorupom ter ga aprila 2000, pospremljenega s strokovnimi mnenji, poslala Ministrstvu za šolstvo in šport ter Strokovnemu svetu RS za vzgojo in izobraževanje, pozneje pa še na vec naslovov, a je ostal brez uradnega odgovora. Predlog sem s soavtorjevim soglasjem v naslednjem desetletju dva­krat dopolnila: prvic, minimalno, v šolskem letu 2006/2007, predzadnjem pre­hodnega obdobja, in drugic, konkretneje, v šolskem letu 2010/2011, tretjem 13 Gl. Pirkmajer Slokan, »Pouk latinšcine v devetletni osnovni šoli: osnovna šola s poudarkom na poucevanju latinšcine?«, Keria 4, št. 1 (2002): 83–89; gl. tudi Pregled 2017, str. 147–48; predloge programov hrani SŠM. devetletke, tedaj sem ga tudi preimenovala v Osnovna šola s poudarkom na klasicno-humanisticnem programu. Strokovne obravnave s strani pristojnih organov tudi dopolnitvi – druga je bila med letoma 2011 in 2014 poslana vsem aktualnim šolskim ministrom in direktorjem direktorata za osnovno šolo – nista bili deležni, prav tako ne moj, sicer drugacen, a za ŠOLP nic manj po­memben predlog programa Zgodnje ucenje latinšcine: pouk latinšcine v drugi triadi (4.–6. razred) iz šolskega leta 2006/2007. Zaradi neodzivnosti šolske oblasti in njenih vse prepogostih menjav na eni strani – od konca projekta Pouk latinšcine v osnovni šoli (1999) do moje upo­kojitve septembra 2014 je bilo osem menjav šolskih ministrov in pripravljala seje deveta – ter zaradi splošnega molka ob skrajšavi javnega ŠOLP-a in zaradinotranjih sprememb OŠ Prežihovega Voranca na drugi14 – v vmesnem casu se je, nasprotno, izoblikoval uspešen koncept zasebnega ŠOLP-a – sem svoj za­dnji, novi predlog programa iz šolskega leta 2013/2014, naslovljen Osnovna šola s štiriletnim latinskim programom, pustila obležati v predalu. V šolskem letu2021/2022 sem se zaradi skorajšnjega zamrtja javnega ŠOLP-a, kot ocenjujem sedanje stanje, le odlocila za objavo: kot vsi predhodni tudi ta predlog klice po strokovni, želeno teamski, obravnavi in iskanju kompromisne rešitve. Utemeljitev predloga V predmetniku javne devetletke ima latinšcina (latinski jezik) status triletnega oziroma tridelnega izbirnega predmeta tretje triade Latinšcina I–III.15 Ucenje traja najvec tri leta po dve uri tedensko in ima maksimalni obseg 204 ure (sed-mi razred 70 ur, osmi razred 70 ur, deveti razred 64 ur), kar je, tako praksa, leto dni prepozno in vsaj sedemdeset ur premalo za usvojitev osnov latinšcine v obsegu in na nacin, ki bi v polnosti osmišljala njeno osnovnošolsko ucenje.16 V za ŠOLP odlocilnem šestem razredu, ki v predlaganem Programu predstavlja prvi ali pripravljalni del, zakonodaja za zdaj sistematiziranega pouka latinšci­ne ne dopušca, tako da se ta lahko poucuje – ob posledicnem neizogibnem kr-cenju zlasti jezikovnih vsebin – le kot interesna dejavnost, na OŠ Prežihovega 14 Skrajšavi ŠOLP-a v L I–III so javno oporekali le redki, praviloma clani DAHŠ in Društva klasi­kov; za Iniciativni odbor za vzpostavitev osnovnošolskih regijskih centrov za pouk latinšcine gl. Pregled 2017, str. 186–87; za spreminjanje odnosa OŠ P. Voranca do latinšcine po l. 2002 gl. Pregled 2017, str. 172–81. 15 Za L I–III gl. tudi k. op. iii. 16 Med poglavitnimi cilji osnovnošolskega ucenja latinšcine je treba poleg razvoja in krepitve jezikovnih zmožnosti in kulturnih vrednot vsekakor izpostaviti tudi razvoj in krepitev abs-traktnega mišljenja, sistematicnosti, pozitivnega odnosa do znanja in ucenja ter sposobnosti razumevanja drugacnih miselnih vzorcev in s tem kriticnosti in tolerantnosti; za vec gl. Ucni nacrt za izbirni predmet Latinšcina (1. natis, 2004), 8; Janja Žmavc, »Pouk latinšcine v osnovni šoli ter njegovo mesto v sodobni vzgoji in izobraževanju«, Šolsko polje 16, št. 1–2 (2005): 107–23; Šolska kronika 25/XLIX, št. 1–2 (2016): 181–292 (tematska številka ob razstavi Lingua Latina, dostopna tudi v dLib.si, vec avtorjev). Voranca, nekdanji trdnjavi ŠOLP-a, na primer, od leta 2009 le po eno uro te­densko in po letu 2018 celo brez tradicionalnih jezikovnih vsebin.17 In še gle­de v devetletki nacrtovane in v okviru konzorcijskega projekta Jeziki štejejo (2017–2022) že delno realizirane, ne pa tudi sistematizirane, širitve »latinšci­ne« v prva dva razreda druge triade: na tej zgodnji starostni stopnji (cetrti in peti razred, kar odgovarja nekdanjemu tretjemu in cetrtemu razredu osem­letke) gre – drugace kot pri živih tujih jezikih, kjer se lahko jezikovno ucenje zacne, ob upoštevanju ustrezne metodologije, že celo v predšolskem obdobju –, z izjemo nekaj besedišca, za izkljucno kulturno-civilizacijske vsebine. Predpogoj za revitalizacijo javnega ŠOLP-a je, ocenjujem, da devetletka latinšcini vrne njen med tujimi jeziki posebni status z vsem, kar temu pritice. Le tako bo mogoce ŠOLP sistematizirati, kar vkljucuje sprejetje štiriletnega, torej transtriadnega ucnega nacrta, in izvedbeno centralizirati, odpraviti izlo-cilno konkurenco z modernimi tujimi jeziki ter oživiti vertikalo. V ta namen predlagani Program predvideva med drugim troje: prvic, da bi se preprecila za ŠOLP usodna programska drobitev, naj se osnovnošolski predmetnik mo-dificira tako, da se najmanj v krajih z že delujoco »novo klasicno gimnazijo« po eni javni šoli odobri izvajanje predlaganega Programa in s tem istoimenski status: osnovna šola s štiriletnim latinskim programom (šola izvajalka), pri cemer naj preostale poucujejo latinšcino kot doslej, bodisi kot Latinšcina I–III bodisi kot interesno dejanost ali kot kombinacijo obeh. Drugic, da bi se uki­nila nesmiselna in škodljiva izlocilna konkurenca med izbirnim mrtvim in ži­vimi tujimi jeziki, naj se ucencem latinšcine, na šoli izvajalki in drugod, v pri­meru želje po ucenju dodatnega izbirnega tujega jezika – živega ali, ce se bo v prihodnosti uvrstila v nabor izbirnih predmetov tretje triade, lahko tudi stare gršcine – to omogoci z odobritvijo povecane tedenske ucne obremenitve.18 In tretjic, da bi oživel osemletni blok ucenja latinšcine – skupaj z inkorporiranim ustreznim deležem stare gršcine –, naj se šole izvajalke in klasicne gimnazije med seboj spet trdneje povežejo. Obširno utemeljitev predlaganega Programa – ter hkrati poglobljeno osve­tlitev problematike javnega ŠOLP-a – komplementarno podajata prva dva dela mojega istoimenskega tridelnega clanka (Osnovna šola s štiriletnim latinskim programom) s prilogami.19 Naj bistvo povzamem – s spremembo imena pro-grama kot edinim popravkom – z besedami, zapisanimi v utemeljitvi predloga 17 Za ucne vsebine v 6.r./9 v okviru ŠOLP-a gl. k. op. xiii. 18 Kot je to storila že 8-letka, pri cemer se ja na OŠ P. Voranca najvec »latincev« odlocalo za fakul­ tativno nemšcino (ob nastopu gospodarske recesije l. 2008, kar je sovpadalo z uvedbo 9-letke, se je želja po znanju nemšcine skokovito povecala), sprva nekateri tudi za francošcino ali espe­ ranto; za uvedbo izlocilne konkurence s strani OŠ P. Voranca gl. k. op. ii. 19 Prvi ali predstavitveni del: »Osnovnošolska latinšcina« (s podpoglavji: Skozi prizmo osebnih izkušenj, Raziskava, 62. leto »osnovnošolske latinšcine«: šolsko leto 2019/2020) in Drugi ali osrednji del: Javni ŠOLP (s podpog lavjema: Tri glavne izvedbene faze javnega ŠOLP-a, Vsebin- ski aspekt ŠOLP-a) (tipkopis hrani SŠM). programa Osnovna šola s poudarkom na poucevanju latinšcine izpred dvajse­tih let: »Za uvedbo programa Osnovna šola s štiriletnim latinskim programom govori vrsta razlogov. V obdobju intenzivnega spreminjanja vrednot v družbi se zdi, kakor da postaja sedanjost samozadostna. Toda tak pogled, naravnan le na sedanjost, ne zajema razvojne dinamike, ne išce v preteklosti in je ne ra­zume ter ne zmore predvidevati prihodnosti. Razvojno gledano zato takšen pogled ni ustrezen. S tipom šole, v kateri bi bila poudarjena klasicno-humani­sticna vzgoja in izobraževanje, bi želeli doseci predvsem kar najpopolnejši stik s kontinuiteto razvoja vrednot naše civilizacije in tudi slovenskemu ucencu v javni šoli omogociti neposreden stik z njenimi viri. Klasicna gimnazija sicer skuša zajeti del takšne vzgoje in izobraževanja, vendar bo njen ucinek nepri­merno vecji, ce bodo zacetki tega izobraževanja segli v zgodnejša leta. Po izku­šnjah je najprimernejši cas starost enajstih let, ker se v tem razdobju zacenjajo ustvarjati zametki celostnega pogleda na svet in samega sebe. Ko se je v petdesetih letih pri nas temeljno spremenilo osnovnošolsko in srednješolsko šolanje in se je posledicno reduciralo klasicno izobraževanje in vzgojo, je bila dijakom slovenskih šol zaprta pot do samostojnega študija an-ticnih virov in s tem do lastne poti v razumevanje izhodišc in razvoja naše civilizacije. V casu, ko se na številnih podrocjih humanistike, družboslovja in naravoslovja sodobne teorije v veliki meri naslanjajo na izvire in jih v sodob­nem smislu razvijajo, je brez primernega šolanja s klasicnim programom slo­venski izobraženec prisiljen segati po prevodih domacih in tujih prevajalcev in je tako v nekem smislu od njih odvisen. Uvedba programa Osnovna šola s štiriletnim latinskim programom bi bila tako pomemben korak k vecji intelek­tualni samostojnosti slovenskih ucencev in dijakov, bodocih izobražencev.« Ob tem: klasicno-humanisticno vzgojo in izobraževanje sta poleg šolske reforme iz leta 1958 dodatno reducirali – vsebinsko, ocenjujem, celo usodneje – tudi dve poznejši, najprej, še za casa Jugoslavije, usmerjeno izobraževanje in nato, že v samostojni Sloveniji, devetletka. Podatki o predlaganem Programu Predlagani Program je javen in namenjen izvajanju v zadnjih štirih razredih devetletke (od šestega do devetega razreda). Predstavlja posodobljeno obliko tradicionalnega ŠOLP-a in je zakljucena celota, ki hkrati omogoca eventualno nadgradnjo v gimnazijskem nadaljevalnem latinskem programu. Posreduje znanja in spretnosti, pomembne za splošno izobrazbo in za nadaljnje izobra­ževanje, tako v srednji šoli, splošni ali klasicni gimnaziji, kakor tudi pozneje. Vsebinsko in izvedbeno je prilagojen razmeram v devetletki do mere, ki jo dopušca status mrtvega, klasicnega jezika. Glede vkljucitve vanj odloca inte-res ucencev in staršev, pri cemer s strani šol izvajalk oblikovani vpisni kriteriji predstavljajo svetovalni mehanizem. Predlagani Program gradi na kvaliteti, za­nimanju, odprtosti in notranji motivaciji, nikakor ne na prisili, tekmovalnosti ali elitizmu. Njegovi posebnosti sta – poleg specificnega nabora izbirnih predme­tov – predvsem dve: transtriadna zasnova z enoletnim pripravljalnim delom in zunanje latinske vzporednice, prva v funkciji vsebinskega, druga orga­nizacijskega povezovalnega dejavnika. Ob pripravljalnem šestem razredu: latinšcina, zlasti osnovnošolska, je postala zaradi preteklih sistemskih spre­memb slovenski javnosti – tudi staršem in uciteljem, ki zato glede ŠOLP-a težko svetujejo – nepoznana do te mere, da ucenci v prvem letu ucenja nuj-no potrebujejo neko pripravljalno obdobje, ki jih korektno seznani s pou­kom mrtvega, klasicnega jezika. Le tako se ob vstopu v tretjo triado izognejo nepretehtanemu vpisu, pocelu vecine poznejših ucnih težav. Dolžnost šole izvajalke je, da zainteresirane ucence in starše s predlaganim Programom po­drobno seznani že pred vpisom, staršev pa, da se ob vpisu zavežejo, zase in v imenu otrok, k spoštovanju dolocil.20 Splošni del 1. Ime programa: Osnovna šola s štiriletnim latinskim programom (v predho­dnem besedilu: predlagani Program, v nadaljevanju: Program). 2. Program sem sestavila Aleksandra Pirkmajer Slokan, prof., uciteljica latin-šcine in anglešcine na OŠ Prežihovega Voranca, Ljubljana, v šolskem letu 2013/2014. 3. Cilji Programa so identicni s cilji splošne devetletke ter nadgrajeni v duhu klasicno-humanisticne izobraževalne tradicije in vzgojnih vrednot. Med poglavitne sodi ponovna vzpostavitev osemletnega ucenja latinšcine v javni šoli: štiri leta v šoli izvajalki Programa in štiri leta v klasicni gimna­ziji z nadaljevalnim latinskim programom, ob nizkem vpisu lahko tudi v oddelkih, kombiniranih z zacetno latinšcino. Pomembna cilja Programa sta širjenje splošne izobrazbe in usvojitev jezikovnih osnov za poznejši študij humanisticnih, družboslovnih in naravoslovnih ved. 4. Program traja štiri leta in se deli v dva dela: • enoletni prvi ali pripravljalni del (šesti razred, starost ucencev enajst let), • triletni drugi ali osrednji del (sedmi, osmi in deveti razred, starost ucencev od dvanajst do petnajst let). Vsebinsko obsega pripravljalni del spoznavanje osnov latinskega jezika ter anticne kulture in civilizacije, osrednji del pa poglobljeno spoznavanje la-tinske morfologije z nekaj osnovami sintakse ter poglobljeno spoznavanje anticne kulture in civilizacije. 20 Za starše bodocih šestošolcev bi veljalo vpeljati gratis informativne latinske tecaje; osebno sem do sedaj po mojem vedenju edinega, deseturnega, samoiniciativno organizirala v šol. l. 2010/11. 5. Pogoj za vkljucitev v enoletni pripravljalni del Programa je uspešno kon-can peti razred splošne devetletke. 6. Obvezni nacini preverjanja in ocenjevanja znanja so enaki kot sicer v splo­šni devetletki. Ocene so številcne.21 7. V višji razred napreduje ucenec pod enakimi pogoji, kot veljajo sicer za splošno devetletko, kar vkljucuje tudi pozitivne ocene iz izbirnih predme­tov. Ucenec, ki je ob koncu šolskega leta negativno ocenjen iz katerega koli predmeta, obveznega ali izbirnega, opravlja popravni izpit, za kar je prvi rok junija ali julija in drugi avgusta. 8. Ucenec konca Program, ko uspešno konca deveti razred osnovne šole, vkljucno z osrednjim delom Programa. 9. Ce ucenec po koncanem enoletnem pripravljalnem delu ugotovi, da v tre­tji triadi ne želi nadaljevati Programa, se lahko iz njega izpiše. Pisno pro-šnjo za izpis oddajo starši po posvetovanju z ucecim latinistom, razredni­kom in šolsko svetovalno službo, zaradi specificnosti urnika najpozneje do konca drugega popravnega roka. 10. Ucenec, ki vpiše triletni osrednji del, ostane v njem praviloma do zakljuc­ka osnovne šole. Izpis je mogoc le izjemoma, na primer zaradi bolezni ali prešolanja. V tem primeru lahko šola izvajalka ucencu na njegovo željo omogoci opravljanje razrednih izpitov, pri bolezni mu zagotovi tudi indi­vidualni pouk. 11. Uspešno zakljucen Program prinese ucencu ob vpisu v klasicno gimnazijo z nadaljevanim latinskim programom doloceno, na državni ravni vnaprej usklajeno, število dodatnih tock. Priznanje teh s strani preostalih srednjih šol je možno, a neobvezno, odvisno od njihovih internih dolocil.22 Posebni del 1. Predmetnik Programa se od predmetnika splošne devetletke bistveno raz­likuje po tem, da vsebuje štiriletna oziroma štiridelna izbirna predmeta La­tinšcina I–IV (L I–IV) in Anticna kultura in civilizacija I–IV (AKC I–IV). Pripravljalni del obvezno vsebuje naslednja neobvezna izbirna predmeta (NIP):23 • NIP Latinšcina I (ena ura tedensko, 35 ur letno), • NIP Anticna kultura in civilizacija I (ena ura tedensko, 35 ur letno). 21 V primeru ponovne uvedbe splošnega ucnega uspeha naj ocene iz izbirnih predmetov Progra-ma nanj vplivajo. 22 V primeru oživitve državnega tekmovanja v znanju latinšcine v osnovni šoli naj zlato priznanje prinese dobitniku enako število tock kot zlata priznanja na državnih tekmovanjih v znanju drugih osnovnošolskih predmetov. V casu Certamen Latinum (1995–2007) Sovretovo priznan­je dobitnikom – iz s strani ZRSŠ nepojasnjenega vzroka – tock ni prinašalo; za 13 državnih tekmovanj Certamen Latinum gl. Pregled, passim, in arhiv SŠM, fasc. Certamen Latinum. 23 NIP je kategorija izbirnega predmeta iz razširjenega programa splošne 9-letke: izvaja se v 2. in 3. triadi, ucenec lahko izbere 2 uri NIP na teden, ucna skupina šteje – drugace kot je predlagano v Programu – od 12 (8, ce je edina) do 28 ucencev (k. op. iii). Osrednji del obvezno vsebuje naslednja izbirna predmeta, obveznega (OIP)24 in neobveznega (NIP): • OIP Latinšcina II–IV (dve uri tedensko, skupno 204 ure: 70, 70, 64),25 • NIP Anticna kultura in civilizacija II–IV (ena ura tedensko, skupno 102 uri: 35, 35, 32).Šola izvajalka zagotovi v okviru Programa vsakemu razredu, ne glede na število oddelkov, po dve tedenski uri dodatnega pouka latinšcine (sku­pno osem ur tedensko); zanj predlagam na OŠ Prežihovega Voranca že uveljavljeno ime Per vias antiquas.26 Ucencem z ucnimi težavami pri izbirnih predmetih L I–IV in/ali AKC I–IV šola izvajalka zagotovi ucno pomoc, prav tako po dve uri tedensko na razred (skupno osem ur tedensko), v obliki dopolnilnega pouka, obi-skovanje katerega je za ucenca za cas trajanja ucnih težav obvezno. Ucenec zacne obiskovati dopolnilni pouk v dogovoru s starši, bodisi na svojo ali na uciteljevo pobudo. Ure izbirnih predmetov L I–IV in AKC I–IV, dodatnega in dopolnil­nega pouka so sistematizirane. Urni fond dodatnega pouka in najvec peti­na urnega fonda izbirnega predmeta AKC I–IV se lahko realizira strnjeno, na primer kot muzejska delavnica, ekskurzija ali tabor. Izbirnemu pred­metu L I–IV Program strnjene realizacije urnega fonda ne dopušca. Ucenec opravi v okviru Programa v štirih letih 376 ur ucne obveznosti (239 ur L I–IV, 137 ur AKC I–IV), od tega v pripravljalnem delu 70 ur (35 ur L I, 35 ur AKC I) in v osrednjem delu 306 ur (204 ure L II–IV, 102 uri AKC II–IV): v sedmem razredu 105 ur (70 ur L II, 35 ur AKC II), v osmem razredu 105 ur (70 ur L III, 35 ur AKC III) in v devetem razredu 96 ur (64 ur L IV, 32 ur AKC IV). Po želji oziroma po potrebi se ucenec vkljuci tudi v dodatni oziroma dopolnilni pouk.27 Program že na tej zgodnji, osnovnošolski stopnji ucenja omogoca bra-nje izbranih izvirnih latinskih besedil ter z njim širjenje besednega za­klada in bogatenje kulturno-civilizacijskih vsebin. Velik poudarek je na medpredmetnih povezavah, kar ucenje latinšcine ter anticne kulture in civilizacije dodatno osmišlja in razširja vsebinski okvir poucevanja. 24 OIP je kategorija izbirnega predmeta iz obveznega programa splošne 9-letke: izvaja se v 3. triadi, ucenec lahko izbere 2 oz. izjemoma 3 ure OIP na teden, ucna skupina šteje do 28 ucencev; za ucen-ca, ki ga vpiše, je – drugace, kot je predlagano v Programu – obvezen le za tekoce šol. leto (k. op. iii). 25 L II–IV naj se na šolah izvajalkah, ce se bo obvezni 2. tuji jezik (O2TJ) vrnil v predmetnik, iz OIP spremeni v O2TJ, in sicer ne le v vzporednicah, ampak tudi v skupinah, s cimer se tudi za te vkljuci v temeljni urnik. Šola izvajalka naj v tem primeru izvaja kombinacijo dveh O2TJ. Po-membno: živi tuji jezik, ki se ga kot O2TJ ucijo »nelatinci«, naj se »latincem« v Programu ponudi zunaj temeljnega urnika kot NIP. 26 Za Per vias antiquas I (1988–2014) gl. k. op. xi. 27 V okviru Programa ocenjujem ucencevo »latinsko« tedensko obremenitev – brez dodatnega in do-polnilnega pouka – na povprecno 3 ure v 6. r./9 ter 4,5 ure v 3. triadi, od cesar je polovica (2 oz. 3 šol. ure) šolsko delo. Ob tem: domace delo naj bo razdeljeno v kratke casovne enote in smotrne intervale. 2. Program se izvaja v dveh organizacijskih oblikah: • primarna oblika (nosilne ucne skupine) so zunanje latinske vzporedni­ce, sestavljene pretežno iz zunanjih ucencev (zunanja diferenciacija),28 • sekundarna oblika (spremljajoce ucne skupine) so notranje latinske skupine,29 sestavljene pretežno iz notranjih ucencev (fleksibilna orga­nizacija pouka). Za zunanje veljajo ucenci, ki se zaradi vkljucitve v Program po zaklju- cenem petem razredu splošne devetletke, torej v šesti razred prešolajo na šolo izvajalko, za notranje pa vsi pred tem vanjo vpisani, bodisi iz njenega ali drugih šolskih okolišev, ne glede na vzrok vpisa. 3. Znanja, ki jih morajo imeti ucitelji posameznih predmetov, so v šoli izva­jalki enaka kot v splošni devetletki. Ucitelji morajo biti usposobljeni raz­vijati medpredmetne povezave. Ucitelj izbirnih predmetov L I–IV in AKC I–IV ter z njima povezanega dodatnega in dopolnilnega pouka mora biti diplomiran latinist. 4. Vodstvo in svetovalna služba šole izvajalke se morata za uvedbo in spre­mljanje Programa ustrezno strokovno usposobiti. Izvedba Programa 1. Ucna nacrta za izbirna predmeta Latinšcina I–IV ter Anticna kultura in civilizacija I–IV je treba šele izdelati. Program se opira na za splošno de­vetletko sprejeti Ucni nacrt za izbirni predmet Latinšcina, ki za tretjo tri-ado (v Programu: L II–IV, AKC II–IV) kot optimalno razmerje med je­zikovnimi in kulturno-civilizacijskimi vsebinami predvideva, izraženo v odstotkih, 70 : 30 v prid prvih, medtem ko v šestem razredu (v Programu: L I, AKC I) praksa izkazuje za najprimernejša izenacena deleža obojih, to-rej približno razmerje 50 : 50.30 Izbirni predmet L I–IV se osredotoca na jezikovne vsebine (po po­trjenem ucbeniku) in se vsebinsko dopolnjuje z izbirnim predmetom AKC I–IV, ki temelji na kulturno-civilizacijskih vsebinah (po potrjenem 28 OŠ P. Voranca je poslednja izmed njenih 50 latinskih vzporednic, odprtih za namen ŠOLP-a, zapustila l. 2002, torej v zadnjem letu popolne 8-letke (k. op. vi). 29 Za namen ŠOLP-a je bilo v preteklosti oblikovanih že veliko skupin 5.r./8 oz. po l. 2008 6.r./9, samo na OŠ P. Voranca v letih 1975–2017 ok. 90, brez izjeme starostno homogenih (k. op. vi). Številne so bile ucno enako uspešne kot vzporednice: nekaj najuspešnejših je bilo na šolah no-silkah projekta Pouk latinšcine v osnovni šoli (1991–1999) – ta je sicer sprva predvidel le vzpo­rednice (za vec gl. Pregled 2016, str. 162–71) –, predvsem na OŠ Toneta Cufarja po opustitvi vzporednic, še vec pa zunaj omenjenega projekta: skozi najdaljše obdobje na OŠ Mirana Jarca in OŠ P. Voranca, skozi krajše tudi na OŠ Šentvid (vse v Ljubljani); za vec gl. Pregled 2017, str. 150–53 (OŠ P. Voranca), in Pregled 2016, str. 151–55 (preostale šole). 30 Za vsebinski okvir ŠOLP-a gl. k. op. xiii–xiv. ucbeniku),31 obogatenih z gradiranim, povprecno tretjinskim deležem je­zikovnih: te so pri AKC I zastopane minimalno, pri AKC IV pa že vsaj polovicno. Dodatni pouk poteka po zgledu interesnih dejavnosti Per vias antiquas I: vsebinsko je osredotocen na antiko na Slovenskem, ne v tujini, in izvedbeno na epigrafsko32 projektno-raziskovalno dejavnost, ki s svoji-mi metodami dela še dodatno vzpodbuja ucencevo vedoželjnost, samoi­niciativnost, ustvarjalnost in kriticnost. Program se izvaja po jezikovno in kulturno-civilizacijsko enovito za­snovani ucbeniški literaturi, za kar že obstaja dovolj ustrezna ter na OŠ Prežihovega Voranca že dodobra preizkušena kombinacija skript33 in uc-beniškega kompleta,34 ki se lahko scasoma teamsko preoblikuje v nov uc-benik. V okviru Programa se, ob bežnem poznavanju avtenticne, upora­blja tradicionalna izgovarjava (po potrjenem ucbeniku).35 2. Posebni status latinšcine šoli izvajalki omogoca v šestem razredu odpira­nje zunanjih latinskih vzporednic (vzporednic), zaradi primerljivosti že­leno, a marsikje najverjetneje težko izvedljivo, dveh (2) letno, z norma­tivom za oblikovanje oddelka zmanjšanim na osemnajst (18) ucencev.36 Šola izvajalka notranjih latinskih vzporednic ne odpira, ker bi povzroci­le škodljiv poseg v strukturo že obstojecih oddelkov. Namesto tega vsem zainteresiranim notranjim ucencem šestega razreda omogoci vkljucitev v Program z oblikovanjem notranjih latinskih skupin (skupin), želeno po ene za vsak oddelek. Predlagani minimum za oblikovanje skupine, tudi ce je teh vec kot ena, je v šestem razredu pet (5) ucencev in v tretji triadi tri­je (3); pri nižjem vpisu se skupine istega razreda združujejo brez spodnje številcne omejitve. Zgornja številcna omejitev v vseh primerih ostane, kot jo doloca splošna devetletka (28). 31 Vsebinska rdeca nit AKC I–IV je življenje v antiki (kar vkljucuje tudi bežno srecanje s staro gršcino), in sicer s poudarkom na našem ozemlju, pri cemer AKC I (6.r./9) še dodatno izpostavi mitologijo, AKC II (7.r./9) naše kraje v antiki, AKC III (8.r./9) epigrafiko in AKC IV (9.r./9) latinsko književnost. 32 Latinski zapisi na anticnih kamnitih spomenikih predstavljajo edina nam vsem dostopna izvir­na latinska besedila, ki so kot sporocila naših daljnih prednikov za ucence izredno zanimiva, še dodatno jih popestri obravnava njihove likovne podobe. 33 Aleksandra Pirkmajer Slokan, Uvod v ucenje latinšcine: interno gradivo za šesti razred devetlet­ke (Ljubljana: OŠ P. Voranca, 2013/14). Skripta iz l. 1999 sem l. 2007 prilagodila ucbeniškemu kompletu Lingua Latina: ucbenik za latinšcino v 7.–9. razredu devetletnega osnovnošolskega izobraževanja (Ljubljana: DZS, 2007), jih prej in pozneje sproti posodabljala ter jih – kot vodja Študijske skupine za latinšcino v osnovni šoli (1994–2003) in tudi po l. 2003 – dajala na raz­polago vsem zainteresiranim, zadnje verzije tudi v e-obliki (tipkopise hrani SŠM). Ucenci naj preidejo na delo po Lingua Latina po približno dvoinpolmesecnem delu po Uvodu v ucenje latinšcine (za urno ucno pripravo gl. op. 47). 34 Za trenutno potrjeno ucbeniško literaturo gl. k. op. xv. 35 Takšen dogovor glede izgovarjave je bil sprejet že v okviru projekta Pouk latinšcine v osnovni šoli (1991–1999). Pred tem nas je približno polovica uciteljev pri pouku v osnovni šoli uporabl­jala avtenticno izgovarjavo; na OŠ P. Voranca v vseh oddelkih hkrati izvedeni prehod na tradi­cionalno v zacetku šol. l. 1991/92, kljub mojim predhodnim bojaznim, ucencem ni delal težav. 36 Namesto obicajnih 28 ucencev (prim. op. 23–24). Kadar je novovpisanih zunanjih ucencev prevec za eno in premalo za vec vzporednic šestega razreda, šola nosilka zaprosi za dodatno zmanjša­nje normativa, za kar predlagam štirinajst (14) ucencev. Skrajna, mejno ustrezna rešitev je popolnitev notranjih oddelkov z zunanjimi ucenci, ki se vkljucijo v Program v okviru oddelcne skupine, oziroma – zlasti zaradi zagotavljanja enakih možnosti – zunanjih vzporednic z notranjimi ucenci, a slednje le pod pogojem, da ti z menjavo vzporednice dotedanjemu ma-ticnemu oddelku ne povzrocijo bistvenega osiromašenja: oddelek lahko zapustijo najvec trije (3) ucenci, a le ce to hkrati ne pomeni odliva vseh ucno najuspešnejših ucencev. 3. Program se izvaja v vzporednicah in skupinah enako, torej po istem uc­nem nacrtu in ob enakih standardih znanja, z minimalnim odstopanjem le pri postavitvi urnika: vzporednice imajo ure izbirnih predmetov L I– IV in AKC I–IV, vkljucene v temeljni urnik, skupine pa le-temu nepo­sredno prikljucene, oboje brez blok ur in nikoli obeh predmetov na isti dan oziroma istega predmeta v dveh zaporednih dnevih, vedno najpo­zneje šesto šolsko uro (kar pomeni v primeru predure iz katerega koli drugega predmeta peto šolsko uro) in, ce že v preduri, ne pred pol osmo uro zjutraj.37 V primeru vec kot ene vzporednice na razred je – v izogib težavam z urnikom ob eventualnem vecjem osipu – priporocjivo, da se izbirni predmet L II–IV v njih poucuje hkrati, enako AKC II–IV, za kar sta potrebna najmanj dva latinista. Ure dodatnega in dopolnilnega pou­ka si vzporednice in skupine istega razreda delijo ter urnik oblikujejo po dogovoru. Dobra oziroma slaba postavitev urnika bistveno pripomore k pove-canju oziroma zmanjšanju motivacije ucencev za dokoncanje Programa, še posebej izrazito v skupinah, kjer je osip – zlasti pri manj motiviranih ucencih, medtem ko dovolj motivirani tudi v skupinah dosegajo vse zasta­vljene cilje – zaradi manj izrazitega obcutka oddelcne pripadnosti pogosto višji kot v vzporednicah.38 4. Pogoji izpisa iz Programa so za vzporednice in skupine enaki.39 Izpis po­meni izgubo statusa ucenca latinšcine, ne pa tudi prenehanja veljavno­sti dolocil, ob vpisu za primer izpisa dogovorjenih med šolo izvajalko ter starši in ucenci. Izpis po koncanem šestem razredu, torej po zaklju-cenem pripravljalnem delu Programa, pomeni zamenjavo izbirnih pred­metov L II–IV in AKC II–IV za obvezno, vnaprej doloceno, težavnostno 37 Upoštevati je treba tudi transportne težave zunanjih ucencev. V vzporednicah se L I–IV opti­malno izvaja od 1. do 4. šol. ure, AKC I–IV tudi 5. in 6. šol. uro, medtem ko v skupinah L I–IV 1. in 5. šol. uro, AKC I–IV tudi 6. šol. uro in v preduri. 38 Za vec o osipu gl. Pregled, passim (tudi op. 321 in Pregled 2017, str. 171). 39 Ucencem v skupinah bi v primeru izpisa sicer urnik omogocal tudi drugacne rešitve, npr. poznejši prihod v šolo ali predcasni odhod domov, kar pa bi jih postavilo v neenak položaj z ucenci v vzporednicah, zmanjšalo bi njihovo motivacijo za dokoncanje Programa in povecalo osip. primerljivo kombinacijo dveh triletnih oziroma tridelnih izbirnih pred­metov z možnostjo ciklicnega izvajanja, obvezno nejezikovnih – jezikov­ni nabor bi namrec oživil izlocilno konkurenco med latinšcino in živimi tujimi jeziki in ne bi dopušcal ciklicnega izvajanja –,40 z enakim urnim fondom41 in ustrezno urno umestitvijo.42 Pri tem naj iz Programa izpisani ohranijo pravico do povecane ucne obremenitve v tretji triadi zaradi uce­nja dodatnega izbirnega tujega jezika. Izpis po koncanem šestem razredu pomeni menjavo maticnega od­delka le izjemoma, na primer pri združevanju vzporednic zaradi vec kot polovicnega osipa – tolikšen je po zakljucenem šestem razredu v okviru Programa, drugace kot zunaj njega, sicer malo verjeten – ali na izrecno željo ucenca in staršev. Pri izpisu iz osrednjega dela, torej po zakljuce­nem sedmem ali osmem razredu, odloca šola izvajalka glede menjave maticnega oddelka individualno, vedno v dobro izpisanega in vseh pre­ostalih ucencev. 5. Program se uvede pod okriljem šolskega ministrstva v okviru državnega, želeno evropsko sofinanciranega, na javni ŠOLP osredotocenega šestle­tnega humanisticnega projekta (Projekta). Projekt se zacne po zakljucku najmanj šestmesecnega intenzivnega predpripravljalnega obdobja (pred­priprava »terena« s strani koordinatorja) in poteka v treh fazah: enoletni pripravljalni ali uvodni fazi (zagotovitev razmer za zacetek Programa s strani mentorske skupine pod vodstvom koordinatorja) sledita štiriletna izvedbena ali osrednja faza (krstna izvedba Programa) in enoletna nad­grajevalna ali zakljucna faza (horizontalna in vetikalna širitev Programa). Po zakljucku Projekta tece Program dalje: šolsko ministrstvo se vnaprej zaveže k njegovemu rednemu financiranju. Za uspeh Programa so kljucni za ŠOLP ustrezno usposobljeni ka­dri, katerih glavnino je treba, kljub zadostnemu številu diplomiranih la-tinistov, zaradi dolgoletne drugacne šolske politike v okviru Projekta šele izoblikovati.43 V uvodni fazi odpre šola izvajalka dve delovni mesti za 40 Za alternativna izbirna predmeta (AIP-a) 3. triade predlagam OIP Logika I–III (2 uri tedensko, poucuje matematik) in NIP Umetnostna zgodovina I–III (1 ura tedensko, poucuje umetnost­ni zgodovinar ali zgodovinar). Strnjena realizacija urnega fonda, enako kot v Programu, pri 2-urnem AIP-u ni mogoca, pri 1-urnem je najvec petinska. Vsak od treh delov AIP-a naj bo zakljucena celota, primerna za ciklicno izvajanje. 41 Tedenska urna obremenitev iz Programa izpisanih se poveca, ce šola izvajalka za njih med uro latinšcine zaradi težav z urnikom uvede tiho zaposlitev; ta se lahko izvaja le ob nizkem osipu in, ce le mogoce, ne vec kot enkrat tedensko, želeno ob pomoci strokovnega sodelavca. 42 Za izvedbo posameznega AIP-a naj šola izvajalka iz vseh iz Programa izpisanih oblikuje – odvisno od višine osipa in izvedbenih možnosti – bodisi za vsak razred po 1 ali 2 ucni skupini bodisi le 1 ali 2 za celo 3. triado. AIP-a naj se izvajata, ce le mogoce, med urami L II–IV in AKC II–IV, npr. v preduri, 1., 5. in 6. šol. uro. 43 Zaskrbljujoc podatek: v javni 9-letki ni trenutno med ucecimi latinisti vec nikogar s koncanim ŠOLP-om, še vec, vecina je bila prikrajšala celo za tovrstno pedagoško izkušnjo: npr. v šol. l. 2019/20 so, ce odmislimo zasebno OŠ Alojzija Šuštarja, ucile po ŠOLP-u le profesorice Ana polovicni cas: eno ucitelja latinšcine-mentorja (mentorja) (pogoj: diplo­miran latinist z osnovnošolsko prakso in z najmanj nazivom mentor) in eno strokovnega sodelavca za vprašanja organizacije pouka in usmerja­nja ucencev v okviru Programa (strokovnega sodelavca) (pogoj: diplomi-ran psiholog, želeno z osnovnošolsko prakso in z nekaj znanja latinšcine). Oba avtomaticno postaneta clana novoustanovljene mentorske skupine. Drugo leto Projekta (prvo Programa) se mentorju polovicni delovni cas podaljša v polnega, pri cemer nameni približno polovico ur zadolži­tvam mentorske skupine, in odpre se dodatno delovno mesto ucitelja la-tinšcine-pripravnika (pripravnika) s polovicnim delovnim casom (pogoj: diplomiran latinist, želeno z osnovnošolsko prakso in s strokovnim izpi-tom). V nadaljevanju Programa se potreba po latinistih povecuje premo sorazmerno s številom novooblikovanih vzporednic in skupin.44 Zaradi možnosti polne zaposlitve za nedolocen cas – polovicno zaposleni se ve­liki kolicini s strani Programa zahtevanega dodatnega dela ne morejo po­svecati v zadostni meri – je za vse novozaposlene priporocljiva vecsmerna, v devetletki tudi zunaj Programa zaposljiva študijska skupina. Projekt vodi koordinator ob pomoci pri Zavodu RS za šolstvo za namen izvedbe Programa najmanj za cas trajanja Projekta ustanovljene mentorske skupine, neformalno oblikovane že v predpripravljalnem ob-dobju. To sestavljajo vsi v uvodni fazi novozaposleni mentorji in strokovni sodelavci; šole izvajalke so v njej zastopane enakovredno, vloga mentorske šole ni predvidena: delovna srecanja se – ne nazadnje tudi zaradi navzoc­nosti pri vzorcnih ucnih urah – selijo z ene šole izvajalke na drugo, pribli­žno tretjina jih lahko poteka po spletu. Polovicna zaposlitev v uvodni fazi, ko se Program še ne izvaja, predvideva za mentorsko skupino med drugim naslednje, s strani koordinatorja vodene zadolžitve,45 z nekaj prilagodi­tvami za strokovne sodelavce:46 intenzivno izobraževanje s poudarkom na spoznavanju aktualnega ucnega nacrta, ucbeniške literature in razpolo­žljivih ucnih priprav,47 dodelavo teh za L I in AKC I ter pomoc šolskim Ratajc (OŠ Zalog, OŠ Trnovo), Tea Kranjc (OŠ P. Voranca) in Jelka Perne (OŠ Franceta Bevka); v šol. l. 2021/22 tradicijo ŠOLP-a nadaljuje samo prva na OŠ Zalog. 44 Število zaposlenih latinistov se že 5. leto Projekta (4. leto Programa) poveca na 3,5, ce le uspe šoli izvajalki letno odpreti po 2 skupini in 2 vzporednici 6.r./9, sicer ustrezno manj; pedagoškim uram je treba prišteti tudi ure obveznega izobraževanja in preostalih zadolžitev iz naslova Programa. 45 Omenjene zadolžitve se v veliki meri ohranijo tudi v naslednjih fazah Projekta, a s prilagoditva-mi: npr. izobraževanje se skrci s treh na en tedenski termin, hkrati pa se uvede obvezno 4-letno mentorstvo pripravnikom. 46 Vecina šolskih svetovalnih služb – z izjemo mariborske OŠ bratov Polancicev v 90. letih prejš­njega stoletja – se je v preteklosti pri reševanju vprašanj ŠOLP-a izkazala za šibak clen. 47 Npr. Aleksandra Pirkmajer Slokan, Latinska interesna dejavnost 6. razreda devetletke OŠ Preži­hovega Voranca, Ljubljana: osnutek urne ucne priprave za šol. l. 2014/2015 (2014); ucno pripravo, izdelano na osnovi predhodnih po l. 2009 (za ID sicer takšne priprave niso obvezne), sem zain­teresiranim poslala v e-obliki (tipkopis hrani SŠM). vodstvom pri strukturiranju vzporednic in skupin, postavitvi urnikov ter nabavi ucnih pripomockov. Koordinator je s strani Zavoda RS za šolstvo za namen izvedbe Pro-jekta najmanj šest mesecev pred njegovim zacetkom za polni delovni cas zaposlen strokovni sodelavec (pogoj: diplomiran latinist s cim bogatejšo osnovnošolsko prakso in s cim višjim strokovnim nazivom), ki prevza-me za nedolocen cas tudi funkcijo pedagoškega svetovalca za podrocje »osnovnošolske latinšcine«.48 V predpripravljalnem obdobju poskrbi za kar najširšo javno promocijo Programa49 in korektno informiranost vseh zainteresiranih šol ter skupaj s šolskim ministrstvom na podlagi vnaprej izdelanih kriterijev odloci o koncnem izboru šol izvajalk, ki jim nato po­maga reševati tudi kadrovska vprašanja, kar sovpada s preliminarnim oblikovanjem mentorske skupine. V uvodni fazi Projekta to, zdaj že ura­dno potrjeno, strokovno in operativno usposobi za uvedbo Programa. V osrednji in zakljucni fazi so njegove prednostne naloge, poleg re-dne komunikacije s pristojnimi šolskimi organi, naslednje: zagotavljanje permanentnega izobraževanja latinistov in strokovnih sodelavcev, bdenje nad izvajanjem dolocil Programa, še posebej nad mentoriranjem priprav­nikov in doseganjem konsenzualno poenotenih ucnih standardov,50 koor­diniranje izdelave manjkajocih ucnih nacrtov in pomoc šolam izvajalkam pri vzpostavljanju vertikale, po potrebi tudi pri komunikaciji s starši in širšo javnostjo. V njegovi pristojnosti so tudi: sprotno analiziranje s strani strokovnih sodelavcev predstavljenih etapnih porocil o poteku Programa, ažurno povratno informiranje šol izvajalk ter javno objavljanje strokovnih evalvacij, faznih in zakljucne. KOMENTAR IN ZAKLJUCEK Osnovna šola s štiriletnim latinskim programom, izvajalka istoimenskega Programa, je torej javna devetletka z modificirano ponudbo izbirnih pred­metov in interesnih dejavnosti. Glede latinšcine se odrece vsem trenutno izvajanim oblikam pouka, tako izbirnemu predmetu tretje triade Latinšci­na I–III kot interesnim dejavnostim druge in tretje triade, ter od šestega do devetega razreda uvede, za notranje in zunanje ucence enako, izbirna 48 »Osnovnošolska latinšcina« je v 9-letko vstopila brez pedagoškega svetovalca pri ZRSŠ (izgubila ga je s šol. l. 2004/05), brez samostojne študijske skupine (ta je bila po 9 letih delovanja s šol. l. 2003/04 brez predhodnega opozorila ukinjena oz. prikljucena srednješolski, kjer pa ni zaživela) inbrez državnega tekmovanja (to je po 12 letih l. 2007 izvenelo), zaradi cesar je v naslednjih, za ŠOLP prelomnih letih brez dvoma utrpela ogromno škode; za vec gl. Pregled 2017, str. 179–81 in op. 627. 49 Pri tem je pricakovati nasprotovanje marsikaterega šolskega vodstva, bolj kot za pouk latinšcine in uspeh Programa zainteresiranega za preprecitev prešolanja svojih ucencev na šolo izvajalko. 50 V ta namen naj se oživita tudi eksterno preverjanje znanja, uvedeno v 1. fazi projekta Pouk latinšci­ne v osnovni šoli (1991–1999), in državno tekmovanje v znanju latinšcine v osnovni šoli (1995–2007). predmeta Latinšcina I–IV ter Anticna kultura in civilizacija I–IV. Za prido­bitev statusa mora zainteresirana šola zadostiti še vrsti drugih pogojev: ce odmislimo prostorske in kadrovske ter zagretost in strokovno podkovanost šolskega vodstva – kar vsekakor vkljucuje tudi poznavanje preteklih poti in stranpoti »osnovnošolske latinšcine«, njihovih vzrokov in posledic –, sodita mednje v prvi vrsti privolitev staršev maticnega šolskega okoliša in zadostna motiviranost celotnega kolektiva. Obojim, staršem in kolektivu,51 mora šolsko vodstvo že v predpripravljal­nem obdobju, ob pomoci koordinatorja Projekta, korektno predstaviti pred­nosti in ceri Programa. Izpostaviti je treba, da bo ta šoli izvajalki z odpiranjem dodatnih oddelkov prinesel nova delovna mesta ter da bo priliv za Program motiviranih zunanjih ucencev pozitivno vplival tudi na odnos do dela in uce­nja maticne šolske populacije, da bo skratka potekal v splošno korist celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa. Hkrati je treba poudariti tudi, da latinšcina per se nakopicenih problemov javnega šolstva ne more reševati, s takšnimi ne­realnimi pricakovanji so namrec starši v preteklosti izsilili odprtje marsikate-re, vnaprej na velik osip obsojene, notranje latinske vzporednice. Izsledki moje raziskave jasno govorijo v prid uvedbe Programa, ki je v svojem bistvu obogatena in posodobljena razlicica s strani OŠ Prežihovega Voranca v letih 1958–2018 že dodobra, z razlicnih aspektov, preizkušenega ŠOLP-a. Program je, kar seveda ni nepomembno, scela izvedljiv tudi v okvi­ru devetletke: njegova realizacija je – ob predpostavki, da se v šestem razredu dosedanji, vsakoletno izkazani, velik interes za latinšcino ne bo z danes na ju­tri osul – dejansko odvisna le od naklonjenosti stroke, filološke in pedagoške, ter seveda od podpore odlocevalcev ali, konkretneje, od pripravljenosti vseh omenjenih na nemajhen dodaten napor. Sicer pa, je mar ŠOLP brez velikega osebnega angažmaja, neredko na eticni pogon, že sploh kdaj kjerkoli v Slove­niji doživel kakršen koli, pa ceprav le majhen in kratkotrajen, prodor? Poglavitna razlika med sedanjim izbirnim predmetom tretje triade Latin­šcina I–III, obcasno pospremljenim s kulturno-civilizacijskim uvodom dru­ge, in Programom še zdalec ni v golem seštevku latinšcini namenjenih ur, saj imata triadi ponekod že zdaj dovolj velik skupni urni fond.52 Bistvena razlika je v nacinu dela, v ciljih in posledicno rezultatih. Program vsebinsko temelji – drugace kot Latinšcina I–III, ki mu z ucnim nacrtom priporocenega razmerja 70 : 30 v prid jezikovnim vsebinam ni uspelo zadržati – na jezikovnem pou­ku, mocno, a ne premocno, podprtim s kulturno-civilizacijskimi vsebinami, 51 Na šoli izvajalki se utegnejo ob napovedi uvedbe Programa redno zaposleni ucitelji zbati za dotedanje izbirne predmete, od katerih je neredko odvisna njihova polna zaposlitev; ponudbo izbirnih predmetov namrec šolska vodstva najveckrat oblikujejo, tako praksa, v skladu z urni- mi potrebami redno zaposlenega kadra. 52 OŠ P. Voranca npr. v okviru projekta Jeziki štejejo »latinšcini« namenja po vec kot 300 ur letno, dve tretjini sistematiziranih. organizacijsko pa primarno na zanj visoko motiviranih zunanjih vzporedni­cah, s pogledom neredko usmerjenim v gimnazijski nadaljevalni program. Te s svojim zgledom dodatno motivirajo tudi notranje skupine in družno z nji-mi – ter, upati je, tudi z zasebno devetletko – odpirajo možnost revitalizacije osemletnega bloka ucenja latinšcine ter hkrati odpravljajo zaposlitveno preka­rizacijo latinistov. Naj ob tem ponovno izpostavim pomen za ŠOLP bistvenega »pripravljal­nega« šestega razreda, kjer ne gre le za usvojitev retrogradno gledano najpre­prostejših, za šestošolca pa – ardua prima via est – najzahtevnejših paradigem, nekaj besedišca in izbranih kulturno-civilizacijskih vsebin, ampak za izgra­dnjo temeljev vsega nadaljnjega ucenja, s trdno postavljenimi to v tretji triadi stece bolj ali manj samo od sebe: dimidium facti, qui bene coepit, habet. Šesti razred zahteva od ucitelja neprestano prilagajanje hitro se spreminjajocim iz­kušnjam in predznanju enajstletnikov ter hkrati nevsiljivo, a dosledno uvaja­nje ucnih vsebin v obsegu in na nacin, kot jih predvideva ŠOLP. To je trd oreh celo za latiniste s pedagoško kilometrino in suverenim obvladovanjem ucbe­nika, kaj šele za zacetnike, ki jim je to prvo leto najveckrat zaupano, neredko celo brez pravega mentorstva. Osebno sem poucevanje petega razreda osem­letke oziroma pozneje šestega devetletke vse do zadnjega, vsako leto posebej, doživljala kot najvecji izziv, od tod tudi zanj številni poskusni delovni zvezki in temeljite ucne priprave.53 Za Program, kot omenjeno, že obstaja dovolj ustrezna ucbeniška literatu­ra in tudi kadrov z izkušnjami v ŠOLP-u in v spremljajocih obšolskih dejav­nostih, ki bi lahko postali mentorji kolegom brez tovrstne prakse – s cimer bi odigrali eno kljucnih vlog –, je za zdaj še nekaj. Glede statusa šole izvajalke pa: devetletka je vse stare »latinske šole« preobrazila do te mere, da ima zdaj, ocenjujem, za njegovo pridobitev povsod tam, kjer že deluje klasicna gimna­zija, tudi v Ljubljani, po vec šol skorajda enake izhodišcne možnosti. Nekaj prednosti, a morda le navidezne, ima le pešcica šol s tradicijo ŠOLP-a oziro-ma z ravnatelji, ki so njegovi poznavalci, in z ugodno lokacijo. Z obojim se na primer ponaša OŠ Prežihovega Voranca, ki izstopa tudi s tradicijo Per vias antiquas in rednega zaposlovanja latinistov – po letu 2003 sicer le še po že zaslugi ustrezne študijske soskupine –, z latinsko knjižnico, na katero sem še prav posebej ponosna,54 in s prostorskimi zmogljivostmi,55 pri cemer pa je nje­na nedavna programska sprememba (opustitev ŠOLP-a) nadvse nespodbudno 53 Za delovne zvezke gl. op. 33, Pregled 2016, op. 418, in Pregled 2017, op. 798; za urno pripravo gl. op. 47. 54 Med pripravami na 9-letko in v njenem zacetnem obdobju nam je uspelo – predvsem z namen­ skimi sredstvi šolskega ministrstva in nekaj tudi ob pomoci sponzorjev – tako rekoc iz nic os­ novati za osnovnošolske razmere sorazmerno bogato latinsko knjižnico (knjižni fond Klasicne gimnazije v Ljubljani se je z leti razgubil). 55 OŠ P. Voranca je 40 let (1959–1999) delovala kot dvojna šola (s slovenskim in srbohrvaškim ucnim jezikom). znamenje. Tradicija in lokacija, ki sta se tej šoli v preteklosti ocitali kot odlo-cilna dejavnika za uspešnost njenega ŠOLP-a, seveda ne zadošcata: spomnimo se le ljubljanskih in mariborskih šol, ki so, ceprav so imele obedve,56 latinšcino, ne le ŠOLP, v celoti opustile, medtem ko ga je drugim, nasprotno, tu in tam uspelo vzpostaviti tako rekoc iz nic. Uresnicitev Programa bi bil korak k vecji primerljivosti Slovenije z nam kulturnozgodovinsko bližnjim zamejstvom, korak (nazaj) k evropskosti, in hkrati dokaz, da lahko naša javna, ne le zasebna, osnovna šola z dejansko, ne le papirnato, izbirnostjo preseže okvir uravnilovke. ŠOLP je njen talec, vecina nas pa, ne po lastni izbiri, njeni otroci: z vsako generacijo nas je manj, ki bi imeli možnost lastne izkušnje ŠOLP-a, in že sta tu zanj virulentna ignoti nul-la cupido ter floskula o kopitarjevih cevljih. Clanek zakljucujem z mislijo, naj šola ne reže kril, saj brez njih ni mogoce leteti.57 V mislih imam krila znanja, natancneje, poznavanja osnov latinskega jezika in polet proc od narašcajoce humanisticne podhranjenosti: pedagoški proces, poln vzajemne, ucenceve in uciteljeve, srcnosti v širokem pomenu besede. To izpostavljam, ker se na pred­metni stopnji javne devetletke težnja po prejemanju in podajanju, pa ceprav metodološko scela posodobljenem, dodatnega, poglobljenega znanja vse pre­rada s strani nepoznavalcev enaci z individualizmom in neempaticnostjo, celo s staromodnostjo, že sama odsotnost takšne želje pa – le cemu? – z njihovim nasprotjem. DODATEK I: KRATEK HISTORIAT ŠOLP-A i. Obdobje od 11. do 15. leta (pri zgodnejšem vstopu v šolo od 10. do 14. leta) odgovarja v Sloveniji do l. 1958, ce odmislimo kratko obdobje sede­mletke, štiriletni nižji gimnaziji (1.–4.r. gimnazije), nato predmetni sto­pnji osemletke (5.–8.r./8) ter najpozneje od l. 2008 dalje zadnjemu ra­zredu 2. triade in 3. triadi devetletke (6.–9.r./9). Devetletka je do tedaj jasno locnico med razredno (1.–4.r. osnovne šole) in predmetno stopnjo (5.–8.r./8, pred tem nižja gimnazija) z leto dni zgodnejšim zacetkom in zlasti z nam do tedaj tujim triadnim sistemom (1. triada: 1.–3.r./9, 2. t.:4.–6.r./9, 3. t.: 7.–9.r./9) zabrisala, kar je bilo za ŠOLP na vecini šol uso­dno: na redkih, kjer se je izvajal tudi v devetletki, se je vsebinsko težišce zanj bistvenega 6.r./9, dotlej usmerjeno v višje razrede, premaknilo nav­zdol, proti razredni stopnji. Ob tem: za ucence od 11. do 15. leta je vsaka 56 Npr. mariborski OŠ Bojana Ilicha in OŠ bratov Polancicev, prva dedinja nižje stopnje Klasicne gimnazije v Mariboru in druga ena od petih izvajalk projekta v 90. letih prejšnjega stoletja, ter ljubljanska OŠ Mirana Jarca, dolga leta naša druga najmocnejša »latinska osnovna šola« (za vec gl. Pregled, passim); za OŠ P. Voranca gl. k. op. viii. 57 Prirejeno po: Ženja Leiler, »Vse najboljše, Poljanci!«, Sobota priloga casopisa Delo (rubrika Z uredniške mize), 7. 3. 2020. nova oblast želela vzpostaviti lasten, enovit šolski sistem in vedno znova je bil na udaru tudi pouk klasicnih jezikov; za vec gl. Matej Hriberšek, Analiza metodicnega pristopa v slovenskih osnovnošolskih in srednješol­skih ucbenikih in prirocnikih za klasicne jezike od 1850 do 2000: doktorska disertacija (Ljubljana: FF UL, 2002), 155–68; Bojan Baskar, Latinšcine, prosim!: latinšcina in njeno izganjanje na Slovenskem 1849–1987 (Ljublja­na: Krt, 1988), 97–105. ii. Casovnica devetletke (s perspektive predmetne stopnje OŠ P. Voranca): v šol. 1990/91 zacetek priprav, 2003/04 zacetek uvajanja in 2008/09 do­koncna uvedba. Uvajanje je potekalo od l. 2003, ko je 6.r./8 kot prvi prešel v 7.r./9, do l. 2008, ko je 5.r./8 kot zadnji prešel v 6.r./9 (v vmesnem casu ni bilo 6.r., bila pa sta zacasno po dva 7.r. in 8.r.), kar je hkrati pomenilo formalno ukinitev sistematiziranega ŠOLP-a (k. op. iii–v). Pri tem je OŠ P. Voranca naredila tudi nekaj za ŠOLP škodljivih, še do danes neodpravlje­nih, internih »lapsusov« (dejstvo, da mi jih ni uspelo prepreciti, sem vsaj delno doživljala kot svoj osebni neuspeh), med njimi: l. 2008 je v 6.r./9 latinšcini odvzela celotni urni fond (70 ur) – tega ji je l. 2009 sicer vrni-la, a prepolovljenega (do 35 ur na skupino, po novi zakonodaji nesiste­matiziranih), ceš da zaradi prevelikega vpisa k latinšcini zmanjkuje ur za preostale šolske interesne dejavnosti (ID) –, v 3. triadi pa je, z dodelitvijo enakega statusa (OIP) latinšcini in nemšcini, med njima sprožila izlocil-no konkurenco; gl. Pregled 2017, str. 174–76 (Notranje spremembe) in str. 177 (Pristajanje na realne razmere?). iii. OIP Latinšcina I–III: devetletka je latinšcini dodelila status triletnega oz. tridelnega izbirnega predmeta (IP) 3. triade Latinšcina I–III (LI–III) (7.–9.r., 204 ure); vanj se ucenci vkljucijo v 7.r./9, izjemoma tudi pozneje; latinska skupina je lahko tudi starostno heterogena. LI–III je (bil) vse­skozi zaznamovan z nizko realizacijo: vse 3 dele kontinuirano realizirale OŠ P. Voranca, a šele po l. 2018 (k. op. viii) kot triletni program, predtem pa poldrugo dekado kot sestavni del ŠOLP-a (k. op. iv). Zato vo-dim pouk latinšcine na OŠ P. Voranca za celotno obdobje 2003–2018 kotŠOLP, ce pa obcasno le navajam OIP L I–III, obvezno dopišem: 2.–4. leto ucenja latinšcine. Pomembno: devetletka deli izbirne predmete na obve­zne (OIP) (obvezni program devetletke) in neobvezne (NIP) (razširjeni program devetletke), kar je povezano z razlicnimi standardi in normati- vi. OIP oz. NIP je torej kategorija IP in ne pomeni, da je predmet obvezen oz. neobvezen: tudi NIP je za ucenca, ki ga vpiše, za tekoce leto obvezen (menjava IP je možna le septembra), medtem ko lahko ucenec OIP, tudi ce je kot L I–III koncipiran kot 3-leten, opusti že po 1. ali 2. letu ucenja. Za vec gl. Zakon o osnovni šoli in Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (dostopno na: www.pisrs.si, pridobljeno 18. 5. 2020). iv. Razlicice (delno) sistematiziranega ŠOLP-a (s perspektive OŠ P. Voran-ca): ŠOLP je bil za ucence, vanj vpisane leta 1958, realiziran kot obvezni predmet, za vpisane v letih 1959–2002 kot fakultativni predmet (FP) 5.–8.r./8 (v raziskavi oba imenujem »tradicionalni ŠOLP«), za vpisane v letih 2003–2007 kot kombinacija FP 5.r./8 in OIP L I–III (»prehodni ŠOLP«) in za vpisane v letih 2009–2017 kot kombinacija ID 6.r./9 in OIP L I–III (»delno sistematizirani ŠOLP« ali »novi ŠOLP«); l. 2008 je bil vpis v ŠOLP za eno leto prekinjen (k. op. ii) – ta prva generacija »pravih devetletkar­jev« je v okviru L I–III in Per vias antiquas I (k. op. xi) sicer usvojila vse vsebine ŠOLP-a, toda izguba »pripravljalnega« 6.r./9 je terjala davek: pro­gram je zakljucilo za to šolo tedaj nepredstavljivo nizko število ucencev (6) – in l. 2018 ukinjen (k. op. viii). Pomembno: »sistematiziran« v pra­ksi (sic) pomeni, da je bil predmet Latinšcina, ceprav v osemletki le fa-kultativen, na urniku skozi vse šolsko leto (od 1. septembra dalje), da je imel potrjen ucni nacrt (standarde znanja) in fiksen urni fond (najmanj 2 uri tedensko, prikljuceni temeljnemu urniku ali vanj vkljuceni), da je bil evidentiran oz. ocenjen (na OŠ P. Voranca številcno, ponekod drugod v osemletki tudi opisno) in je štel v ucno obveznost (kar je ucitelju ob za­dostnem številu ur omogocalo redno zaposlitev); »tradicionalni ŠOLP« in »prehodni ŠOLP« sta vse to imela, zato ju s perspektive ucitelja in ucenca v raziskavi štejem za »sistematizirana«; prim. k. op. v (nesistematizirani ŠOLP). v. Nesistematizirani ŠOLP: ŠOLP se je vseskozi lahko izvajal in se še izvaja tudi kot scela neobvezujoca štiriletna interesna dejavnost (ID) (»nesiste­matizirani ŠOLP«), cesar pa OŠ P. Voranca ni prakticirala. Od l. 2018 se lahko ucenci v javni šoli, ne nazadnje tudi zaradi nedavne programske spremembe OŠ P. Voranca (k. op. viii), vkljucijo – drugace kot v zasebni, kjer je ŠOLP sistematiziran – le še v »nesistematizirani ŠOLP«, že iz casov osemletke zaznamovan z nizko realizacijo: v prvih 4 generacijah devet­letke v Sloveniji ŠOLP-a v tej obliki zaradi zanj neustreznih razmer (ID ne štejejo v ucno obveznost, so brez predpisanih ucnih nacrtov in neo­cenjene, zacenjajo se praviloma oktobra in imajo variabilen urni fond) ni zakljucil nihce, v nekaj naslednjih pa povprecno 4 ucenci letno, l. 2022 ga bosta predvidoma 2 (OŠ Zalog). vi. Organizacijske oblike javnega ŠOLP-a: OŠ P. Voranca je za izvedboŠOLP-a oblikovala v letih 1958–1974 latinske vzporednice (zunanja di­ferenciacija), v letih 1975–1986 in po l. 1998 latinske skupine (fleksibil-no organiziran pouk) ter v letih 1987–1998 oboje, vzporednice in sku-pine. Preostale šole so latinšcino poucevale vecinoma po skupinah, le redke so obcasno odprle tudi vzporednice, po vecini notranje (za vec gl. Pregled, passim). OŠ P. Voranca je odprla – poleg ok. 90 latinskih skupin 5.r./8 oz. 6.r./9 v letih 1975–2017 – tudi 50 pretežno zunanjih latinskih vzporednic (oblikovanje notranjih se je iz vec razlogov izkazalo za spor-no): 34 »tradicionalnih« (1958–1974; vse zunanje, z najmanj 3 urami latinšcine tedensko in z možnostjo vkljucitve v gimnazijski nadaljeval­ni program) in 16 »novih« (1987–1998; zunanje in notranje, z 2 urama latinšcine tedensko in z le obcasno možnostjo vkljucitve v nadaljevalni program). Vse vzporednice razen 5.a in 5.b 1958/59, kjer je bila latin-šcina še obvezni predmet, in 9 vzporednic, odprtih v letih 1991–1998 v okviru projekta Pouk latinšcine v osnovni šoli, so bile oblikovane mimo zakona: oblast jih je »spregledala« oz. tolerirala, ceš da je latinšcina v njih le neobvezna in le organizacijski dejavnik. Za tradicionalne/nove, zunanje/notranje, prave/neprave latinske vzporednice gl. Pregled 2016, str. 127–34, 141–59. vii. Zasebni ŠOLP, ki ga izvaja OŠ Alojzija Šuštarja, ustanovljena v okviru Zavoda sv. Stanislava, Ljubljana-Šentvid l. 2007 (pouk od l. 2008, latinšci­na od l. 2011; njena predhodnica, nižja Škofijska gimnazija, je preneha-la z delovanjem l. 1945), je pri nas trenutno edina trdno koncipirana in scela sistematizirana oblika ŠOLP-a, žal za zdaj še brez možnosti vkljuci­tve v gimnazijski nadaljevalni program. OŠ A. Šuštarja je za spoznavanje klasicne kulture uvedla štiriletni obvezni predmet Klasicna kultura (KK) (6.–9. r./9, 1 ura tedensko, ucbeniški komplet Minimus I–II) in triletni iz­birni predmet Klasicna kultura z latinšcino (KKL) (7.–9. r./9, 2 uri teden­sko, ucbeniški komplet Lingua Latina), nekaj ur letno pa temu namenja tudi v 1.–5.r./9, del v obliki prakticnih delavnic. Njen specificno zasnovani ŠOLP je kombinacija KK/6.r. in KKL/7.–9.r. ter je v jezikovnem pogledu povsem primerljiv z »novim ŠOLP-om« OŠ P. Voranca (vpis 2009–2017); za vec gl. istoimenski tridelni clanek s prilogami (hrani SŠM) in Pregled 2017, str. 190–191. viii.Nedavna programska sprememba OŠ P. Voranca: l. 2018 je OŠ P. Vo­ranca »latinsko ponudbo« s 4 let (»novi ŠOLP«: 6.–9.r./9) razširila na dve triadi (2. t.: 4.–6.r., 3. t.: 7.–9.r.), pri cemer je 6.r./9, do tedaj integralni del ŠOLP-a, vsebinsko prikljucila kulturno-civilizacijskemu sklopu 2. triade in tako 4-letni jezikovni program skrcila v 3-letnega (L I–III: 7.–9.r./9). Ši­ritev zgodnjega humanisticnega programa na 6 let sem že v šol. l. 2006/07 predlagala tudi sama v predlogu programa Zgodnje ucenje latinšcine: pouk latinšcine v drugi triadi (4.–6. razred), a z bistveno razliko: 6.r./9 naj bi ohranil dolocene tradicionalne jezikovne vsebine in s tem omogocil na­daljni obstoj ŠOLP-a. Ob tem: po diktatu triad in analogije z živimi tujimi jeziki se je za L I–III, ne za ŠOLP, že pred OŠ P. Voranca odlocila tudi veci­na v javni devetletki novovzniklih »latinskih šol«, zaznamovanih z nesta­bilno in nizko realizacijo; vse stare razen OŠ P. Voranca, ki je s ŠOLP-om plavala proti toku do l. 2018, pa so latinšcino, ne le ŠOLP, tako ali tako že kmalu po prehodu v devetletko zaradi težavnih razmer v celoti opustile. Za spremembe latinskega zemljevida gl. Pregled 2017, str. 163–64, 196– 98, in prilogi Preglednica 1 in 2 k istoimenskemu tridelnemu clanku (hra­ni SŠM). ix. Gimnazijski nadaljevalni latinski program z možnostjo tecaja stare gr-šcine je v navezi z OŠ P. Voranca in ob podpori OŠ Mirana Jarca, Ljubljana do l. 1982 kontinuirano izvajala ljubljanska »Šubiceva gimnazija«; spet je bil obcasno realiziran v 90. letih prejšnjega stoletja v navezi s projektom Pouk latinšcine v osnovni šoli (1991–1999), tokrat na ljubljanski Gimna­ziji Poljane in dvakrat tudi na Prvi gimnaziji Maribor, povecini v kombi­niranih oddelkih z zacetno latinšcino (javni program »nove klasicne gim­nazije« je bil poskusno uveden l. 1996 in dokoncno l. 1998); z uvajanjem devetletke (beri: z ukinjanjem ŠOLP-a) je nadaljevalni program zamrl; do sedaj ga ni uspelo vzpostaviti niti Škofijski klasicni gimnaziji, ki je delova­nje obnovila l. 1993. x. Na poti posodabljanja ŠOLP-a je med ucbeniki v metodološkem pogle­du predstavljal najvecjo novost komplet Fundamenta Latina I–III avtori­ce Ane Šašel, prof.; njegov 1. del, ki sem mu na avtoricino pobudo l. 1994 dodala poskusni delovni zvezek, je bil v splošni osnovnošolski uporabi celih 30 let (1972–2002) (gl. Pregled 2016, str. 138–140, 170–171). Sledi-la sta moja ucbeniška kompleta, najprej v letih 1999–2008 Latinšcina za vsakogar (gl. Pregled 2017, str. 181–82) in od januarja 2008 dalje Lingua Latina (gl. k. op. xv in Pregled 2017, str. 182–83). Med vse modnejšimi ob-šolskimi interesnimi dejavnostmi sta na humanisticnem podrocju orala ledino in bila hkrati najobsežnejša sklop Per vias antiquas I OŠ P. Voranca s poudarkom na antiki na Slovenskem in epigrafsko-raziskovalni dejav­nosti (gl. k. op. xi) ter nekoliko mlajši in drugace koncipirani sklop OŠ Tr-novo (gl. Ana Ratajc, »Latinšcina na OŠ Trnovo, Šolska kronika 25/XLIX, št. 1–2 (2016): 275–84). Velik korak na podrocju metodike pouka je bil v vseslovenskem merilu storjen med projektom Pouk latinšcine v osnovni šoli (1991–1999) (gl. Pregled 2016, str. 162–167). xi. Per vias antiquas I (PVA I), sklop obšolskih, pretežno prostocasnih inna eticni pogon izvajanih dejavnosti, realiziranih na OŠ P. Voranca vletih 1988–2014 za ucence z zakljucenim najmanj 1. letom ŠOLP-a in s skupno vec kot 700 udeleženci, retrogradno ocenjujem za svoj najuspe­šnejši avtorski projekt. Uvedla, vodila in mentorirala sem – vecino ob pomoci šolskih in zunanjih somentorjev ter spremljevalcev – 7 sekcij (v oklepaju dodajam leto uvedbe): arheološko-zgodovinsko, vkljucno s projektom Iulia Emona (1988), dramsko-recitacijsko (1989), taborsko (raziskovalni tabori Lingua Latina laeta 1–23) (1991), likovno-glasbe-no (1991), epigrafsko (1992), novinarsko (šolsko glasilo Rustica Latina 1–12) (1993) in raziskovalno (projektna in raziskovalne naloge 1–12) (1994); kot celota je sklop doživel najvecji razmah v letih 1998–2001, 2006–2008 in 2012–2014. Za vec o PVA I (1988–2014) in njegovem na­sledniku, delno drugace zasnovanem PVA II (2014–, vodja Tea Kranjc, prof.) gl. Pregled, passim, in arhiv OŠ P. Voranca; za PVA I gl. tudi ar­hiv SŠM, fascikle Per vias antiquas, Fotografsko gradivo, Video gradivo in Casopisni clanki, ter Anja Ragolic, »Epigraphy as a tool for learning Latin«, (Rim: Sapienza, 2014), 205–15 (spletna publikacija Europeana (Eagle project), dostopno na:http://www.eagle-network.eu/eagle-first­ -international-conference-proceedings-now-online/, pridobljeno 20. 5. 2021) xii. Ucni nacrt za izbirni predmet Latinšcina (pripravila Predmetna kuri­kularna komisija za latinšcino in gršcino: Primož Simoniti et al., 1. natis 2004), sprejet na 22. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje dne 3. 12. 1998, predvideva za 3. triado kot optimalno razmerje med je­zikovnimi in kulturno-civilizacijskimi vsebinami, izraženo v odstotkih, 70 : 30 v prid prvih (medtem ko v 6.r./9 praksa izkazuje za najprimer­nejše razmerje 50 : 50). Ucni nacrt se je v praksi, podobno kot kmalu zatem moj ucbenik Lingua Latina: ucbenik za latinšcino v 7.–9. razredu devetletnega osnovnošolskega izobraževanja (Ljubljana: DZS, 2007), iz­kazal kot povsem primeren za ŠOLP, a prezahteven za triletni program LI–III; ta je namrec v realnosti devetletke (priprave nanjo so potekale v povsem specificnih, bistveno drugacnih razmerah) priporoceno vse­binsko razmerje obrnil na glavo in nujno potrebuje nov, zanj realno izvedljiv ucni nacrt, medtem ko bi obstojecega, ki je izredno dobro sestavljen in še danes presenetljivo sodoben, veljajo »s tresoco roko«preoblikovati in potrditi za ŠOLP, ki ostaja v devetletki brez ucnega nacrta. xiii.Vsebinski okvir 1. leta ŠOLP-a (6.r./9): praksa izkazuje za najprimer­nejša izenacena deleža jezikovnih in kulturno-civilizacijskih vsebin. Ucenci naj, kadar je latinšcini namenjena le 1 ura tedensko – ce pote­ka pouk v težavnih razmerah, pa tudi v primeru 2 ur –, poleg uvoda z osnovami fonetike, izbranega besedišca in kulturno-civilizacijskih vse-bin (po ucbeniku) usvojijo najmanj paradigmi puella Romana in (ab) esse (infinitiv in indikativ prezenta ter imperativ I.), vkljucno s pripada­jocim slovnicnim izrazjem. Zaradi enovitosti ucnega procesa je kljucno, da ucitelj vsebine predstavi na nacin, kot so podane v ucbeniku: npr. pri samostalniku in pridevniku 3 spole, 2 števili in 6 sklonov v tradicional­nem zaporedju, vkljucno z vprašalnicami in z razlago slovenskih pre­vodov imen. Ob 2 tedenskih urah v urejenih, stabilnih razmerah – teh trenutno žal ne nudi nobena javna šola – ali, kot je predstavljeno v pre­dlaganem Programu, ki v 6.r./9 kombinira NIP L I (1 ura) in AKC I (1 ura), naj na enak nacin usvojijo tudi paradigme servus Romanus, poeta Graecus, amare in habere. xiv. Vsebinski okvir 2.–4. leta ŠOLP-a (7.–9.r/9): Ucni nacrt za izbirni pred-met Latinšcina ocenjuje za 3. triado kot optimalno razmerje med jezi­kovnimi in kulturno-civilizacijskimi vsebinami, izraženo v odstotkih, 70 : 30 v prid prvih. Ucenci naj, kadar sta latinšcini namenjeni 2 uri tedensko, poleg izbranega besedišca in kulturno-civilizacijskih vsebin (po ucbeniku), usvojijo tudi izbor jezikovnih, kot ga predlaga aktualni ucni nacrt, s poudarkom na morfologiji, brez pretiranega izpostavljanja izjem in z le malo sintakse. Izbor vkljucuje vse deklinacije – tudi pro-nominalno z najpogosteje uporabljanimi zaimki – in vse konjugacije: poleg prezentove tudi perfektovo in supinovo osnovo, pri oblikah prve tudi pasiv, dolocene kategorije, npr. konjunktiv, le v izoliranih oblikah, podobno necelovito tudi stopnjevanje pridevnika ter števnike, zlasti de­lilne in prislovne. Ob 3 tedenskih urah v urejenih, stabilnih razmerah, kot jih predvideva predlagani Program, ki v 3. triadi kombinira OIP L II–IV (2 uri) in NIP AKC II–IV (1 ura), naj bo vecji poudarek predvsem na prevajanju izvirnih latinskih besedil. Za približni obseg v preteklo­sti usvojenih ucnih vsebin v okviru ŠOLP-a na OŠ P. Voranca gl. Pre­gled 2016, str. 138–40, 170–71 (Fundamenta Latina) in Pregled 2017, str. 181–83 (Latinšcina za vsakogar, Lingua Latina). xv. Trenutno potrjena ucbeniška literatura: Aleksandra Pirkmajer Slo­kan, Lingua Latina: ucbenik za latinšcino v 7.–9. razredu devetletnega osnovnošolskega izobraževanja (Ljubljana: DZS, 2007); tiskani del je, da šolske torbe ne bi bile pretežke, razdeljen v 4 zvezke: Liber I., 102 str. (uvod in lekcije 1–8), Liber II., 86 str. (9–14), Liber III., 87 str. (15– 19) in Index verborum, 32 str. (ok. 2100 etimološko podprtih besed); spletni del se deli v ucencev paket, 148 str. (rešitve vaj Liber I.–III., slovensko-latinski slovarcek, diagnosticni testi, lekciji 20–21) in ucite­ljev paket, 218 str. (dodatne vaje z rešitvami, Med mitom in zgodovino, Iz latinske književnosti, Varia) (dostopno na: http://starivedez.dzs.si/ dokumenti/dokument.asp?id=1386, pridobljeno 20. 5. 2021). Med po­glavitnimi uciteljevimi nalogami je jasna razmejitev med zahtevanim aktivnim in pasivnim znanjem (tudi besedišca oz. tega na zacetni sto­pnji še prav posebej), minimalnim in zahtevnejšim za posamezne višje ocene. Komplet sem, zaradi zahtev devetletke sicer drugace podnaslo­vljenega, namenila tudi ŠOLP-u (gl. Liber I., str. 9), za katerega se je v praksi, podobno kot ucni nacrt (k. op. xii), izkazal za primernejšega kot za L I–III. Za »anticne splošnoizobraževalne predmete« se v javni in zasebni šoli uporablja prav tako bogato ilustrirani, a metodološko dru­gace zasnovani ucbeniški komplet angleške avtorice Barbare Bell, Mini-mus I: latinšcina – prvi koraki, 80 str., in Minimus II: latinšcina – gremo naprej, 96 str. (prevod in priredba Uroš Martincic; Ljubljana: Založba Modrijan, 2012). DODATEK II: GRAFI 1–3 Graf 1: Zanimanje za ŠOLP na OŠ P. Voranca – ta je latinšcino do l. 2018 poucevalaizkljucno po ŠOLP-u – je bilo vseskozi visoko, proti koncu osemletke celo v porastu: v prehodnem obdobju (2003–2008) se je vanj letno vpisovalo od 80 do 90 odstotkov, l. 2005 celo 94, vseh petošolcev. V šol. l. 2007/08, zadnjem pred dokoncno uvedbo devet­letke, je latinšcina po številu vpisanih ucencev (72) med izbirnimi predmeti 3. triade za­sedla 2. mesto, takoj za racunalništvom (79), s katerim sta si izmenicno delila prvi me-sti; ce prištejemo še vpis k fakultativni latinšcini v 5.r./8 (42), je na tej šoli tudi to leto iz-med vseh neobveznih programov zdalec najvec ucencev (114) pritegnil prav ŠOLP! Za­nimanje zanj je bilo torej na pragu devetletke še kako živo in brez dvoma bi ubral dru-gacno pot, ce ne bi vmes posegla šolska reforma z zanj scela neustreznimi normativi. 800 700 600 500 400 300 200 100 0 713 107 17 115 14 5 2002/03 2008/09 Graf 2: Stanje latinšcine v Sloveniji v šol. l. 2002/03, zadnjem osemletke, in v šol. l.2008/09, prvem devetletke: po trije stolpci za posamezno šolsko leto prikazujejo Osnovna šola s štiriletnim latinskim programom (od leve): število vseh ucencev latinšcine, število ucencev z zakljucenim ŠOLP-om in število »latinskih šol« (razlicne organizacijske oblike pouka). Pri tem ne gre prezreti hitrosti, s kakršno so se visoke številke 713, 107, 17 spremenile v nizke 115, 14, 5: vmes je preteklo le pet šolskih let uvajanja devetletke! Še vec, izmed petih »latinskih šol« iz šol. l. 2008/09 je uspelo latinšcino skozi prvo dekado devetletke (2008–2018) ohraniti le OŠ P. Voranca, pozneje pa ŠOLP-a tudi njej ne vec (k. op. viii). Minister Gregor pa nic, na sreco je ukrepala vsaj zasebna OŠ Alojzija Šuštarja. Graf 3: Šest dekad ŠOLP-a na OŠ P. Voranca (l. 2018 je šola prekinila tradicijo ŠOLP­-a (k. op. viii)): stolpci prikazujejo v odstotkih izražen delež ucencev z zakljucenim ŠOLP-om glede na vse ucence zadnjega razreda (do l. 2005 8.r./8, nato 9.r./9). Strmi upad v 3. dekadi je povzrocila prva (zacasna) ukinitev latinskih vzporednic iz l. 1975 – drugo (dokoncno?) je zagrešila devetletka –, strmoglavljenje v 6. dekadi pa je bilo posledica uvedbe za mrtvi, klasicni jezik neustreznih normativov devetletke. Ta je z enim samim zamahom podrla vse, kar je bilo z velikim trudom zgrajenega po l. 1975. Kolaps ŠOLP-a – v šol. l. 2021/22 ga ne zakljucuje noben ucenec te šole vec (jih pa deset zakljucuje L I–III) – bi bilo z upoštevanjem izsledkov dovolj bogate domace prakse vsekakor mogoce, ce že ne scela prepreciti, vsaj bistveno omiliti. Aleksandra Pirkmajer Slokan, Ljubljana apirkmajerslokan@gmail.com POVZETEK Predmet obravnave je iz nižjegimnazijskega klasicnega programa leta 1958 rojeništiriletni osnovnošolski latinski program (ŠOLP) za ucence med 11. in 15. letom, ki predstavlja s kulturno-civilizacijskimi vsebinami smotrno obogateno jezikovno jedro zgodnjega humanisticnega programa, je zakljucena celota in hkrati predpogoj za oži­vitev gimnazijske nadgradnje. Priložen je predlog programa, kako pomagati javnemu ŠOLP-u z dna, kamor je, do konca osemletke dovolj trdoživ in uspešen, strmoglavil – zaradi neustreznih normativov, ne pomanjkanja interesa – ob uvedbi devetletke in kjer je preživotaril njeno prvo oziroma svojo šesto dekado (2008–2018) ter se vita minima znašel na pragu sedme (2018–). Kljucne besede: javna devetletna osnovna šola, zgodnji humanisticni program, izbirni predmeti, interesne dejavnosti, predlog štiriletnega latinskega programa SUMMARY Primary School with a Four-Year Latin Programme: AProposal for a State Funded Programme The subject of this discussion is the four-year elementary school Latin programme. Evolved in 1958 from the programme which had been in use before the 1958 school reform, it represents with its culture and civilisation topics a meaningfully enriched lin­guistic core of an early humanities programme. It is a self-contained whole as well as a prerequisite for the revival of advanced gymnasium levels. Appended is a proposal how to help the ŠOLP in state schools rise from the bottom which it had struck, although it had been fairly resilient and successful until the eight-year primary education was re­placed by a nine-year programme. This drop may be attributed to unsuitable normatives rather than lack of interest. In this condition it stagnated through the first decade of the nine-year primary school and its own sixth decade (2008–2018), to find itself vita minima on the threshold of the seventh (2018–). Keywords: state nine-year primary school, early humanities programme, elective sub­jects, extra-curricular activities, proposal for a four-year Latin programme Prevodi DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.167-196 Ovidij: Paris Heleni in Helena Parisu (Pisma junakinj 16 in 17) Prevedla Polonca Zupancic PARISOVO PISMO HELENI (HEROIDES 16)1 Pismo v verzih, ki ga piše Paris Heleni, spada v drugo skupino Ovidijevih Pi-sem junakinj2 in je verjetno nastalo med letoma 4 in 8: medtem ko je za prvo serijo pisem znacilno, da gre za enostranska pisma razocaranih in vecinoma zapušcenih ženskih likov iz mitologije, slednjo sestavljajo pisma treh zalju­bljencev, ki izpovedujejo svojo ljubezen, sledijo pa odgovori izbrank. V spodnjem pismu se tako Ovidij prelevi v trojanskega princa Parisa v trenutku, ko je ta sicer že na špartanskem dvoru, a še ni dokoncno osvojil Helene. S tem nas pesnik postavlja v odlocilno dogajanje tik pred pobegom dveh ljubimcev, ki je nato sprožilo znamenito trojansko vojno. Po uvodnem pozdravu Paris nemudoma izpove Heleni svoja silna custva in jo prosi, naj ga sprejme (1–14), nato pa navede razlog za svojo pot: Venera mu je oblju­bila Heleno v zakon in mu sedaj stoji ob strani (15–34), njuna ljubezen je torej usojena in se je zgodila po volji bogov (35–42). V nadaljevanju pisma Paris povzame zgodbo pred svojim rojstvom in pripoveduje o strašni sanj-ski prikazni gorece bakle, ki jo je rodila njegova mati Hekuba in ki naj bi po besedah vidcev Troji prinesla pogubljenje, toda Paris v bakli prepozna lju­bezenski ogenj (43–50). Sledi obnova znamenite Parisove sodbe, ko je kot mlad pastir postal razsodnik v lepoti med Minervo, Junono in Venero ter naposled zmago dodelil slednji, ki mu je v zameno ponudila ljubezen naj­lepše ženske na svetu – Helene (51–88). Po sodbi so Parisa, ki je prispel na 1 Prevoda sledita najnovejši izdaji: Ovid’s Heroides 16 and 17: Introduction, Text, and Commenta­ry, ur. Andreas Michalopoulos (Cambridge: Francis Cairns Publications, 2006). Najlepše se za­hvaljujem Marku Marincicu za cas, ki ga je vložil v branje prevodov, ter za dragocene izboljšave. 2 lat. Heroides oziroma prvotno Epistulae heroidum. kraljevi dvor, prepoznali za Priamovega sina; postal je princ in zacel razmi­šljati o bodoci nevesti. Ceprav je imel na izbiro številna dekleta, je menil, da je le Helena primerna za Priamovo družino (89–100). V njem se zbudi veliko hrepenenje po njej in želja, da jo cimprej poišce, zato ukaže zgraditi ladjevje (101–118), a ga starša in Kasandra poskušajo odvrniti od poti (119–26). Paris vseeno vztraja pri nameri in naposled prispe v Šparto, kjer ga He-lenina lepota povsem ocara (127–48): spomni se Tezejeve ugrabitve Helene in zatrjuje, da je sam nikdar ne bi vrnil nazaj, ob tem pa jo opomni, cemu vsemu se je pri razsodbi odpovedal zanjo (149–72). V naslednjih verzih na­vaja nadaljnje razloge, zakaj naj se Helena odloci zanj: caka jo odlicna rodbi­na in bogastvo Troje (173–204), tukaj je Paris, s katerim se Menelaj ne more kosati v letih in lepoti, poleg tega pa so Menelajevi predniki (Atrej, Pelops in Tantal) zaznamovani z zlocini (205–16). Zatem se Paris znova osredotoci na sedanjost na špartanskem dvoru in opiše dogajanje pri obedu: Menelajeva prisotnost in ljubkovanje Hele­ne vprico gostov mu vzbujata silno ljubosumje, ki ga poskuša prikriti na vse mogoce nacine, hkrati pa še naprej obcuduje Helenino lepoto in si pri­zadeva za njeno pozornost (217–62). Zaželi si, da bi jo bogovi postavili za nagrado v tekmi, v kakršni sta tudi Hipomen in Herkul pridobila svoji iz­branki (263–70), sledi pa vnovicna izpoved strasti in Parisova prošnja, naj ga Helena ponoci povabi k sebi, saj je prešuštvo v njeni krvi – spomni jo na dejstvo, da njen oce Jupiter znan po svojih ljubimkanjih s številnimi smrtni­cami (271–98). Hkrati trdi, da še sam Menelaj s svojo odsotnostjo spodbuja prešuštvo, saj ji je pred odhodom zapovedal skrb za goste, poleg tega pa je ocitno nespameten in naiven, saj Helene ne bi pustil same z neznanci, ce bi res cenil njeno lepoto (299–316). V zadnjem delu pisma se Paris usmeri v skupno prihodnost: Heleni tako zagotovi, da ni razloga za strah, saj so tudi drugi mitološki junaki (Tezej, dvojcka Kastor in Poluks) ugrabili dekleta brez kazni (317–30), v nadaljeva­nju pa njeno pozornost znova usmeri v razkošno življenje, ki jo caka v Troji: sprejeta bo kot boginja in dobivala dragocene darove (331–40). Strah pred posledicami je po njegovem mnenju povsem neutemeljen, kajti številne ugra­bitve deklet (Erehtejeve hcerke, Medeje, Ariadne) so se koncale brez posledic za njihove ugrabitelje. Tudi v primeru, da pride do spopada, ima Troja dovolj mož in orožja, navsezadnje pa je tudi Paris pogumen in mocan bojevnik, ki mu Menelaj nedvomno ne bo kos. Pismo se zakljuci z mislijo, da bo Helenino ime doseglo vecno slavo, in pozivom, naj se odloci zanj (341–77). Parisov glavni cilj v pismu je torej prepricati Heleno, naj se mu preda, in pregnati strah pred nesrecno usodo, ki je doletela druge mitološke junakinje, kar seveda ucinkuje skrajno ironicno, saj bralec pozna njuno nadaljnjo usodo in je pred tem najverjetneje prebral tudi pismo Ojnone (Heroide 5), ki jo je Pa­ris osvojil in zapustil pred Heleno. Poleg tega je bila Helena Parisu tako ali tako obljubljena kot nagrada za razsodbo – je pravzaprav že njegova. Ker je potem­takem pismo brezpredmetno, v njem komentatorji vidijo zgodnejšo variacijo verzov, ki jih kasneje srecamo v delu Umetnost ljubezni (Ars amatoria) in so nekakšen »recept za model zapeljevanja, kjer ženska zgolj caka na njeno iztoc­nico, ko bo zapeljana.«3 Ovidij naj bi tako s Parisovim pismom zgolj preigraval razlicne možne argumente, s katerimi lahko moški zapelje žensko, pismo pa mu je služilo za prvi osnutek kasnejšega prirocnika. Ceprav so sicer vsi ti razlogi, ki jih Paris navaja, povsem legitimni, pa pride veliko bolj do izraza njegovo stremenje po višjem statusu: še do ne­davnega je bil pastir, sedaj pa je del kraljevske družine, h kateri nujno spada tudi lepa žena – ceprav veckrat izpoveduje svoja custva, za katera trdi, da so pristna, Heleno vendarle dojema tudi kot predmet, ki bo dopolnil nje-gov novopridobljeni položaj: Heleno obravnava kot »ugodnost, ki si jo je že pridobil«4 in bo le še utrdila njegov status. Komentatorji zato pogosto trdijo, da pravzaprav »ni najti globine v orisu njegovega znacaja, pac pa ga neomaj-no vodita le sla in ukoreninjeno prepricanje, da nic ne more stopiti medenj in njegovo obljubljeno nagrado. Je slep in popolnoma ravnodušen za vse možne prepreke in ovire.«5 Tudi drugi opažajo, da je povsem osredotocen na svoj cilj, pismo pa sicer vidi kot nadlogo, a skorajda edini možni stik med njim in Heleno6 – še sam zapiše, da mu spremljevalke ne želijo pomagati, drugih poti do Helene pa ni. Ce je poleg tega prebral enostranska pisma junakinj,7 je moral uvideti, da prejšnja pisma niso dosegla svojega namena; zakaj torej misli, da bi vsee-no uspelo njemu? Kljub temu se samozavestno loti tega podviga, ki mu, kot vemo iz nadaljevanja mita o trojanski vojni, tudi uspe. S tem ko se prikaže pomembnejšega, kot je v resnici, ima toliko vec možnosti, da bo Helena de­jansko pobegnila z njim. Parisovo hvalisanje v bralcu vzbudi toliko vecjo ironijo, saj je ta že prebral Iliado in se seznanil z resnicnostjo Parisove mo-žatosti … Ovidij tako v pismu Heleni v novi luci interpretira že znane mo­tive in se igra s tem, kar vemo mi kot bralci, in tem, kar ve posamezen lik vnekem dolocenem trenutku. Še zlasti pa je zanimivo dejstvo, da je Ovidij to pismo zasnoval kot najdaljše pismo v zbirki – povprecno pismo namrec pre­sega za kar 100 verzov. 3 E. J. Kenney, »Love and Legalism: Ovid, Heroides 20 and 21«, Arion 9 (1970): 388–414, tu 390. 4 Victoria Rimell, Ovid’s Lovers: Desire, Difference and the Poetic Imagination (Cambridge: Cam­ bridge University Press, 2006), 158. 5 E. J. Kenney, Ovid Heroides: XVI-XXI (Cambridge: Cambridge university Press, 1996), 5. 6 Efrossini Spentzou, Readers and Writers in Ovid‘s Heroides (Oxford: Oxford University Press, 2003), 129. 7 Po eni od teorij naj bi bila Ovidijeva ideja, da tudi omenjene junakinje in junaki berejo pred­ hodna pisma in na podlagi prebranega oblikujejo svoje pismo – da torej pisma vplivajo na pisca, se nanašajo eno na drugo in da torej posledicno tudi pisci prirejajo vsebino (gl. Laurel Fulker- son, The Ovidian Heroine as Author, Cambridge: Cambdrige University Press, 2005). Priamov8 sin ti, o Ledina9 hcerka, pošilja pozdrave,10 vrneš lahko mi jih s tem, da se mi sama predaš. Naj govorim? Je mar treba omenjati znane plamene? Moja ljubezen morda kaže se bolj, kot želim. Raje bi hotel, da skriva se, dokler ne pride trenutek, 5 ko se veselje ne bo mešalo s custvom strahu, vendar slabo se pretvarjam. Kdo zmogel prikriti bi ogenj, ki ga prav lasten sijaj11 stalno izdaja ljudem? Ce pa morda pricakuješ, da dejstva pospremim z izjavo: Res je, gorim! – Zdaj imaš glasno izpoved srca. 10 Milostna bodi zaradi priznanja in prosim, ne beri s trdim izrazom naprej, drug se ti lepše poda. Hvala za to, da si sploh moje pismo sprejela – to dejstvo vzbuja mi up, da nekoc sam bom enako sprejet.12 Upam, da tebe ni Amorja mati zaman obljubila, 15 ona (saj njen je bil sklep) me je prepricala v pot, Kajti na božji poziv – da ne bi nevedna grešila13 – plujem, podvigu v pomoc silno14 božanstvo hiti. Išcem veliko nagrado,15 a ne brez zaslug podeljeno, Venerin16 bil je obet: v posteljo z mano boš šla. 20 Vodi me, ko s Ferekléjevo17 ladjo zaplul sem v neznano stran od sigejskih obal,18 preko teh morskih širjav. Ona poslala je blago pihljanje, ugodne vetrove – ker je iz morja izšla, vlado nad morjem ima.19 Naj še naprej mi pomirja divjanje srca kot kipenje 25 8 Db. »Priamid«. Priam je v grški mitologiji trojanski kralj, ki je imel 50 sinov in prav toliko hcera. 9 Leda je v grški mitologiji žena špartanskega kralja Tindareja, ki jo je Jupiter zapeljal v obliki laboda. Znesla naj bi jajce, iz katerega se je rodila Helena. 10 Ovidij se poigrava z dvojnim pomenom latinske besede salus: lahko pomeni »pozdrav« ali pa »zdravje, dobro pocutje«. Paris bo torej duševno ozdravljen, ce bo deležen Helenine ljubezni. 11 Ovidij uporabi latinski izraz lumen, ki lahko oznacuje sijaj ognja, zelo pogosto pa tudi žar v oceh, ki bi enako lahko izdajal zaljubljenca. Omemba ognja bralca spomni tudi na Hekubine sanje o goreci plamenici, ki bo unicila Trojo – zgodbo v nadaljevanju obnovi sam Paris. 12 Paris želi, da bi ga Helena sprejela prijazno ali pa, da bi ga – kot pismo – vzela v narocje. 13 Namig na Parisovo sodbo, ki bo podrobneje opisana v nadaljevanju. Ker je Venera podarila Heleno Parisu, ta z afero v resnici sploh ne bo grešila, saj bo le sledila božji volji. 14 Db. »ne nepomembno«. 15 Helena je bila »nagrada« že prej: prvic za Tezeja, ki jo je ugrabil, nato pa še za Menelaja. Paris jo bo dobil kot tretji, a pri tem Heleni zagotavlja, da ga vodi ljubezen, ne zgolj želja po obljubljeni nagradi za sodbo. 16 Db. »Kiteride«. Kitera je otok nasproti južne obale Lakonije na Peloponezu. Nekateri grški miti pripovedujejo, da je tam pristala Venera oz. Afrodita, ko se je rodila iz morske pene, zato jo vcasih imenujejo tudi s tem vzdevkom. 17 Fęreklos je bil graditelj Parisove ladje in bo umrl v trojanski vojni (glej Il. 5). 18 Tj. »trojanskih«. Sigej je bil rt v Troadi. 19 Venera naj bi se rodila iz morske pene, zato ima moc nad morjem. morske gladine, željé pelje naj v varen pristan. Plamen ljubezni sem s sabo pripeljal, saj nisem ga tukaj našel – to bil je povod moje zamudne poti: ni nas temacna nevihta ne zmota prignala do semkaj, pac pa ladjevju je cilj najti špartansko20 zemljó. 30 Vedi, da morja ne sekam z ladjevjem, ki nosi mi tržno robo – vso mojo posest zame ohrani naj bog.21 Nisem prispel v grška mesta kot kakšen popotni oglednik, vec bogatije je v teh krajih, ki jaz sem jim kralj. Pote hitim – kajti Venera zlata mi daje te v zakon,22 35 hotel imeti sem te, preden bi sploh te poznal: najprej sem v duši zagledal oblicje, nato še z ocesom; glas, ki o tebi je šel, prvi je rano zadal. Nic se ne cudi, da ljubim – tako je že moralo biti,23 da me zadel iz daljav strel je iz loka poslan.24 40 Takšna je volja bogov in da je ne skušaš spodbiti, zgodbi prisluhni, povem zvesto jo, v njej ni laži. Materi porod kasnil je, ko bil sem še plod v telesu, trebuh je bil že napet, breme primerno težkó. V sanjski podobi zagleda, kako iz obline poraja 45 baklo mogocno, ki se v zublju plamenov iskri. Strah jo predrami, zaupa priletnemu Priamu strašno videnje temne noci, on pa to vidcem pove. Videc25 oznani, da Paris zanetil požare bo v Troji …26 kakor razvidno je zdaj, bakla srca je bila.27 50 20 Db. »Tájnar«. Gre za rt, ki je veljal za svetega in za zatocišce, kjer dobrine niso smele biti za­sežene. Michalopoulos opozarja, da lahko oznacuje vhod v podzemlje in s tem namiguje na prihodnjo nesreco. 21 Db. »bogovi«. 22 Db. »v posteljo«. Venera tukaj verjetno nastopa kot metonimija za ljubezen oziroma ljubljenje. »Zlata« je stalni Venerin vzdevek, morda tudi aluzija na zlato jabolko, ki ga je boginja jeze, ki edina ni bila povabljena, vrgla med zbrane bogove na gostiji Ahilovih staršev Peleja in Tetide. Vanj je vrezala napis »Najlepši«, za ta naziv pa so se sporekle boginje Junona, Minerva in Vene­ra. Koncno razsodbo je opravil prav Paris. 23 Verze 39–144 so nekateri komentatorji oznacili za nepristne; vecina se kljub temu strinja, da so Ovidijevi, saj vsebinsko ustrezajo in so potrebni kot del besedila, ker se nanje v svojem pismu odzove Helena (za daljšo razpravo o avtenticnosti glej E. J. Kenney, »Two Disputed Passages in the Heroides«, CQ 29, 1979: 394–431, in Elizabeth F. Mazurek, »Elegy and Epic and the Recogni­tion of Paris: Ovid, Heroides 16«, Arethusa 39 (2006): 47–70). 24 Gre za strel Kupida, Venerinega sina in boga ljubezni. Omemba loka ni nakljucna, je celo iro­nicna, saj je tudi Paris za svoje orožje izbral lok, poleg tega pa bo v trojanski vojni naposled umrl zaradi usodne pušcice. 25 Izraz vates lahko oznacuje »vidca« ali pa »pesnika« (morda aluzija na Homerja in njegovo Iliado?). 26 Db. »V Ílionu«. Gre za drugo ime za Trojo, poimenovano po ustanovitelju mesta Ílosu. 27 Latinski izraz pectus lahko oznacuje njegov »znacaj, karakter« ali pa »prsi, srce«, torej custva. Na tem mestu se pripoved o rojstvu prekine: morda nekaj verzov manjka (tako E. J. Kenney in Michalopoulos), morda pa je Paris namenoma zamolcal svoje pastirsko poreklo (Bebergal, A Student’s Commentary, 141). Zdelo se je, da izviram iz ljudstva, a vendar lepota, dalje še cilost duha znak sta kraljevske28 krvi! Sredi dolin drevesnate Ide29 nahaja se prostor, malce odmaknjen s poti, z bori in smrecjem prekrit, kjer se ne pasejo krotke ovcice in koze v skalovju, 55 kjer tudi lenih krav z gobci širokimi ni. Tam sem se vzpel na drevo, v daljavi zagledal dardánsko30 mestno obzidje in vrh kritin, gladino morjá – glej, ko zazdi se, da zemlja šibi se od teže korakov – pravim resnico, ceprav komaj verjetno se zdi!31 60 Z urnimi krili prispel je potomec Atlánta silaka, Plęjonin vnuk32 je bil to, tik pred ocmi je postal. O da bi smel ti povzeti prizor, ki ga smel sem uzreti! – Bog je med prsti imel palico, vso iz zlata, hkrati je troje božanstev: Venera, s Pálado Juno,33 65 s svojim stopalom tedaj nežno stopilo na tla. Ves onemel sem in hladen drget mi privzdignil je dlake, ko mi okriljeni sel rekel je: »Nic se ne boj! Kot razsodnik v lepoti prekini prepir med božanstvi, ena naj dve prekosi, zmago v lepoti dobi.« 70 Jupitrov ukaz ponovi, naj nikar ne odklonim naloge, vzdigne se znova na pot z etra na zvezdno nebo. Ko sem si spet opomogel, sem drznost nenadno zacutil, nisem zaznal vec strahu, gledal v obraz sem boginj. Vsaka je vredna bila te zmage in jaz sem med sodbo 75 tarnal, ker vendar ni moc zmage doseci prav vsem. Vendarle ena od njih že tedaj mi bila je povšeci, ona je ta, ki – kot veš –, custvo ljubezni budi. 28 Db. »skrite, prikrite ugledne rodbine«. 29 Ida je bilo ime dveh svetih gora: na Kreti in v Troadi – slednja je bila znana tudi kot »frigijska Ida«. 30 Dardan je v grški mitologiji samotraški princ, sin Zevsa, ki mu je frigijski kralj Tevker skupaj s hcerjo podelil tudi del svojega ozemlja v Mali Aziji, kjer je pozneje stala Troja. Ker velja za miticnega prednika Trojancev, se ti zato vcasih imenujejo Dardanci. Cucchiarelli bralca opo­minja, da Paris gleda proti mestu in palaci, kjer ga bodo kmalu prepoznali, in proti morju, od koder bo odplul po Heleno (»Ma il giudice delle dee non era un pastore?«, v: MD 34, 1995: 135–52, tu 150). 31 Bogovi so v mitologiji navadno upodobljeni kot velikani, zato ni nenavadno, da se pod njihovo težo šibi zemlja. 32 Atlánt je v grški mitologiji eden izmed Titanov (po uporu Titanov je moral za kazen na svo­jih plecih nositi nebesni svod), Plęjona pa ena izmed morskih nimf Okeanid; skupaj sta imela sedem hcera, t. i. Plejad. Omenjeni vnuk je glasnik bogov Merkur, potomec Maje, ene izmed Plejad. Merkurja so navadno upodabljali z zlatimi krilatimi sandali in posebno palico, t. i. ca­duceus, s katero je vodil duše v podzemlje. 33 Morda ni zanemarljivo, da je Minerva, ki velja za deviško boginjo, omenjena kot srednja v vrsti: »prava tekma« se torej odvija med Venero kot zašcitnico fizicne ljubezni in Junono kot zavetni-co zakona in zakonske zvestobe (Bebergal, A Student‘s Commentary, 145). Tolikšna vnema po zmagi jih žene, da vse si želijo z blišcem sijajnih darov zase dobiti moj glas. 80 Jupitra žena ponuja oblast mi, a hcerka možatost, jaz pa ne vem, ali rad bil bi junak ali kralj. Venera s sladkim nasmehom34 pa rece mi: »Naj te ne gane, Paris, to dvoje darov, polnih zlovešcih grozot. Jaz ti, nasprotno, bom dala ljubezen – glej, Ledina hcerka, 85 mnogokrat lepša od nje, stekla bo k tebi v objem.« To zatrdi in po daru, lepoti enako izjemna nese po zmagi nogó znova nazaj na nebo. Toda recimo, da vtem se usoda obrne na bolje,35 saj sem po znakih razkrit, kralj me za sina prizna. 90 Hiša raduje vrnitve se sina po tolikih letih, Troja ta radostni cas šteje med praznicne dni. Kakor jaz tebe, tako so si mene želela dekleta, ti pa edina lahko željo številnih imaš. Niso po meni hlepele le hcere vseh kraljev in princev, 95 pac pa cutile celo nimfe do mene so strast.36 Izmed obrazov na svetu izstopa oblicje Ojnone,37 vendar le ti si dovolj dobra za Priamov rod.38 Mržnjo do vseh preostalih zacutim, ko enkrat vznikne up na porocne vezi, o Tindarida, s teboj.39 100 Buden podnevi sem gledal z ocmi te, ponoci pa v duhu, ko mi prijeten je sen koncno zatisnil oci. Všec si bila mi že prej – le kaj mi boš v živo storila?! V strasti gorél sem, ceprav ogenj v daljavi je bil. Nisem vec mogel še dalje prelagati upanja nate, 105 pac pa po modrih40 poteh ískal sem svoje željé. Frigijska41 smrekova debla podira trojanska sekira, 34 Smeh je znacilnost Venerinega vedenja; Bebergal pa izpostavlja, da se smeji, ker že ve, da bo premagala Junono (A Student’s Commentary, 149). 35 Ironicno: Paris misli, da mu bo prepoznanje kraljevske krvi prineslo sreco, a se v resnici s tem pocasi pripravlja unicenje Troje. E. J. Kenney je latinski credo spremenil v sero, »pozno«; saj tudi pomensko bolj ustreza. 36 Db. »skrb in ljubezen« (podobno o sebi trdi Ojnona, prim. Her. 5.81 in 154–5). 37 Db. »sem najbolj obcudoval oblicje Ojnone«. Težaven verz, predlaganih je bilo vec razlicic pop-ravkov. Ojnona je v grški mitologiji nimfa z gore Ide, ki je imela preroške in zdravilske sposob­nosti. Paris je bil z njo, preden je spoznal svoje poreklo in se vrnil k staršem v Trojo, nato pa jo je zapustil. V ohranjenih delih sicer ni podatkov o drugih Parisovih ljubicah – morda Paris z naštevanjem namenoma pretirava, da bi ga Helena videla kot zaželelnega ljubimca. 38 Db. »da postaneš Priamova snaha«. Pri. Her. 5.83–4, kjer Ojnona zatrjuje enako zase. 39 Paris izpostavlja Helenino poreklo, ceprav Bebergal ugotavlja, da si s tem ne dela nobene usluge, saj je bil prav Tindárej tisti, ki je dal Heleno Menelaju (A Student’s Commentary, 153). 40 Tj. morskih. 41 Frigija je ozemlje na zahodu Male Azije, ponekod kar sinonim za Trojo. Glede secnje dreves in priprav na odhod prim. prim. Her. 5.3 in 21–7. Sekanje morda simbolno nakazuje konec zveze z Oj­nono, ironija pa je še toliko vecja, ce gre za drevesa, na katera je Paris pred tem vsekal njuni imeni, vsako drevo pride prav plovbi po morskih vodáh. Gárgarska42 strma pobocja oropamo slokega drevja, širnata Ida nam da množico novih tramov. 110 Hrast ukrivimo v okrogle podboje za urno ladjevje, votlo krmilo se spne s svojimi rebri v krog. Jambor pridamo na ladje in jadra, po drogu razpeta, kljukasta krma dobi licne podobe bogov. Ladja, s katero se peljem, prenaša podobo boginje, 115 pôroka zveze s teboj, spremlja jo Amor otrok.43 Kmalu zatem ko koncana še zadnja so dela na ladji, dal sem ukaz za odmik, pot po Egejskih vodah. Toda moj oce in mati mi s prošnjami brzdata želje, njuna pobožnost je vzrok tega odloga poti. 120 Ko spet želimo odpluti z ladjevjem, še sestra Kasandra44 prostih, razmršenih las, kot je bila, zakrici: »Kam se podajaš? Nazaj le požare boš s sabo prinesel! Kolikšen plamen našli boste prek morja, ne veš!« Prava je vidka bila: omenjeni ogenj smo našli – 125 v nežnih mi prsih plamti divja ljubezenska strast.45 Brž ko pristan zapustim, izkoristim ugodne vetrove, v tvojo deželo prispem, nimfa, Ojbálova hci.46 Tam me tvoj mož gostoljubno sprejel je; in takšno dejanje volja bogov dovrši s složnim pristankom vseh.47 130 On mi zatem je razkazal vsak kraj, kjer ima Lakedajmon48 kakšen poseben razgled, kjer znamenitost stoji. Jaz pa želel sem uzreti le tvojo sloveco lepoto, drugega nic ni bilo, kar bi mi ujelo pogled. Brž ko zagledal sem te, sem obstal in osupel zacutil, 135 da mi notranjost srca polnijo nove skrbi.49 Spomnim se, da je imela podobne obrazne poteze Venera,50 ko je prišla k meni na sodbo takrat. 42 Gárgara je najvišji vrh gore Ide, prerašcen z gozdom. 43 Db. »majhni Kupido«. 44 Kasandra je v grški mitologiji ena izmed številnih hcera Priama in Hekube, znana po svojem preroškem daru. Ker je zavrnila boga Apolona, je ta povzrocil, da njenim prerokbam ni nihce vec verjel. Tudi Ojnona jo opiše zelo podobno, ko naznani prihod Helene (prim. Her. 5.114). 45 Kasandra napoveduje unicenje Troje v požaru, Paris pa zamenjuje pomen prerokbe z ljubezen­sko strastjo. Njene besede bodo seveda razumeli prepozno. 46 Ójbal je v grški mitologiji Helenin ded. Helena sicer ni nimfa, ima pa kot Jupitrova hci v sebi božansko kri (prim. Her. 17.53–6). 47 Paris ima v mislih predvsem Venero in Amorja. 48 Lakedajmon je drugo ime za Šparto, ime pa je mesto dobilo po istoimenskem sinu Jupitra in ene izmed Plejad. 49 Latinski izraz cura lahko oznacuje neprijetne skrbi zaradi težav ali pa naklonjena custva do druge osebe. 50 Db. »Kiterida«. Ce bi tedaj tudi ti kakor ona na tekmo prispela, Veneri ne bi tako zlahka pripadlo zlato.51 140 Sloves je res že veliko o tebi raznesel po svetu, ni je zemljé, ki ne ve, kakšno oblicje imaš, dalje je ni lepotice po Frigiji niti po mestih vzhodno od sonca, ki bi isto nosila ime! Slednje mi tudi verjemi! – Tvoj sloves je dalec od dejstev, 145 glas o lepoti prav res nima posebnih zaslug. Tukaj še vec sem odkril od tegá, kar je jamcila ona,52 tvoja pojava zares lastni ugled prekosi. Srecanje s tabo z razlogom je vžgalo v Tezeju53 ljubezen, zdelo se je, da si plen, vreden, da on te dobi, 150 ko si na mastnem vadišcu po šegi svojega ljudstva vadila gola z možmi v množici golih teles.54 Rop odobravam, a cudim se, da te nazaj je prinesel: takšen sijajen ulov vselej bi zase imel! Prej bi mi padla z ramen na tla okrvávljena glava,55 155 kot bi dopustil, da greš stran od ležišca z menoj. Bi te mar moje roké hotele kdaj proc odposlati?56 Živ ti dovolil ne bom, da moj objem zapustiš! Ce bi te moral vrniti, bi vendarle nekaj pridobil, zvezi med nama ne bi konca bilo brez sadov: 160 ali bi vzel ti nedolžnost ali morda ti ukradel, kar ugrabiti je moc, ne da nedolžnost trpi.57 Daj že, predaj se mi! Kmalu spoznala boš mojo odlocnost: plamen pogrebni bi zgolj moje strasti udušil.58 Prednost sem dal ti pred carstvi – saj te je obetala meni 165 žena vladarja bogov, sestra mogocna pred tem. 51 Paris laska Helenini lepoti in jo primerja z božanstvi, pri tem pa pozablja, da so za takšne izjave bogovi navadno kaznovali smrtnike. 52 Tj. Venera. 53 Tezej je legendarni atenski kralj in eden najvecjih grških junakov. Zaljubil naj bi se v Heleno in jo ugrabil. 54 Po grškem obicaju so se atleti v telovadnici namazilili z oljem in telovadili goli. Za razliko od ostalih Grkinj so se tudi Špartanke urile, saj so morale braniti mesto, medtem ko so bili možje v boju. Morda Paris namiguje, da je Tezej videl Heleno golo tudi izven borilnice, saj ima latinska beseda ludus, »igra«, eroticni podton. 55 Michalopoulos opozarja na razlicico zgodbe o Parisovi smrti, po kateri mu grški junak Ajaks odseka glavo – znova Ovidijev ironicni prijem; Paris si nevede prerokuje lastno usodo (Ovid’s Heroides, ad loc.; prim. podoben prijem pri njegovi obljubi zvestobe Ojnoni Her. 5.29–30). 56 Paris Heleni obljubi, da ne bo storil tega, kar je prej storil Ojnoni (prim. Her. 5.48 in 51). 57 Izjava je namenoma nejasna: morda ima Paris v mislih poljube ali pa odnos brez spolnega akta (tako Michalopoulos, Ovid’s Heroides, ad loc.). 58 Znova izredno ironicna izjava: Paris se želi pred Heleno pokazati kot stanoviten, a je ravnokar zapustil Ojnono. Morda ima v mislih tudi eroticen pomen latinske besede constantia, tj. zmož­nost zadrževanja erekcije. Hkrati se Ovidij znova poigrava z dvojnim pomenom izraza za ogenj, s cimer si Paris nevede prerokuje lastno usodo. Da bi lahko ti okoli vratu svoje roke položil, nisem se zmenil za moc – Páladin dar je bila. Nic ne kesam se, izbira ne bo obveljala za zmotno, trdno odlocen kot prej v svojih željáh bom ostal. 170 Prosim, nikar ne dopusti, da upanje moje propade, vredna zares si vsegá truda, da te osvojim! Niti ne išcem poroke si z boljšo družino od svoje, zakona z mano ne bo sram te, verjemi mi to. Ce boš iskala, boš v moji rodbini odkrila Plejado,59 175 Jupitra tudi, ce vmes prednike ti zamolcim. Oce nad Azijo vlada, od nje ni srecnejše obale, komaj jo obhodiš, tako širna ozemlja ima. Tam bi uzrla brezštevna naselja in strehe s pozlato, templje, da receš o njih: »Vredni so svojih bogov!« 180 Ílion videla bi s stolpi, stremecimi kvišku, trdno obzidje – zgradíl Fojb60 ga ob zvokih je strun. Kaj naj ti sploh govorim o množici mož brez števila? Zemlja že komaj vzdrži težo vseh svojih ljudi. V tesnem sprevodu bi ti šle naproti vse žene trojanske – 185 našim dvoranam ni moc zbrati vseh frigijskih snah. Veckrat boš rekla: »Kako siromašna je naša Ahaja!«61 Tukaj posamezni dom mestno obilje ima. Res ni pravilno, da vaš Lakedajmon tako zanicujem; zemlja, ki tebi je dom,62 zame je blažena stvar. 190 Toda v tej Šparti je borno, ti pa si vredna bogastva, tisto naselje pac ni takšni lepoti dovolj. Prav je, da takšen obraz uživa v razkošnem okrasju, da se razvaja brez mej v novih sladkostih vse dni.63 Zdaj, ko si videla moško opravo iz našega ljudstva, 195 kakšno, si misliš, ima šele dardanska gospa?64 Zlahka se vdaj, ne zavrni Frigijcu prošnje za zakon,65 deklica, ki ti izvor ta terapnéjska je vas.66 59 Starša Dardana, ustanovitelja Troje, sta bila Plejada Elektra in Jupiter. 60 Zgodba o tem, da je Fojb Apolon ob zvokih lire zgradil trojansko obzidje, je Ovidijeva iznajdba po vzoru zgodbe o nastanku Teb (Michalopoulos, Ovid’s Heroides, ad loc.). 61 Ahaja je grška pokrajina na severozahodu Peloponeza. Po rimski zasedbi Grcije pa so to ime uporabljali za podrocje celotnega Peloponeza, vzhodno osrednjo Grcijo in dele Tesalije. 62 Db. »kjer si se rodila«. 63 Kot ugotavlja Michalopoulos, je latinski izraz deliciae mnogoplasten: lahko oznacuje igrice in kratkocasje, tudi v eroticnem pomenu, lahko pa se nanaša na poezijo: Helena, ki kot lik pripada epiki in tragediji, si tako zasluži svoje mesto tudi v eroticni (tj. elegicni) poeziji (Ovid’s Heroides, ad loc.). 64 Db. »snaha/žena«. Paris s pretiranim povelicevanjem zunanjega okrasa v resnici potrjuje pred­stavo o orientalskih ljudstvih kot poženstvenih in mehkužnih. 65 Db. »ne misli, da je Frigijec nevreden postati tvoj mož«. 66 Terapne naj bi bilo mesto v Šparti (tako Michalopoulos, Ovid’s Heroides, ad loc.). Frigijec bil je potomec iz moje krvi, ki prav zdajle nektar zaliva z vodó, v pitje bogovom ga da.67 200 Frigijec bil je Avrorin soprog – a ga vendar je vzela s sabo boginja zatem, ko dovršila je noc.68 Tudi Anhiz je bil Frigijec; Amorjev mati krilatih rada je legla nekoc z njim na idajskih gorah.69 Mislim, da bi Menelaj vso prednost pred mano izgubil, 205 ce bi lepoto, starost mojo primerjala z njim. Resda ne bom ti dal tasta, ki v beg bi spodbodel svetlece žarke, ki bi od jedi zbegane konje pregnal.70 Priam pac nima oceta s krvjo na rokáh od poboja svojega zeta – zlocin vtisnjen je v mirtske vodé.71 210 Nimam pradeda, ki sega po sadežih v stigijskem valu in po požirku hlepi vklenjen na sredi vodá.72 Vse bi izgubilo pomen, ce dobi te potomec tovrstnih prednikov, komur je tast Jupiter s silo postal.73 Kakšen zlocin! Ta nevrednež ima te ob sebi v številnih 215 nocnih trenutkih: takrat v tvojem objemu leži. Jaz pa te vidim le, kadar naposled pripravijo mize, 67 Gre za Ganimeda, sina trojanskega kralja, ki je bil znan po svoji izjemni lepoti. Vanj se je zalju­bil Jupiter, ga v podobi orla ugrabil in zadržal kot svojega tocaja na Olimpu. 68 Avrora je boginja zarje, ki se je rada zaljubljala in ugrabljala lepe smrtnike. Omenjeni soprog je Priamov brat Titon, za katerega je od Jupitra izprosila nesmrtnost, ne pa tudi vecne mladosti, zato se je slednji z leti spremenil v uvelega in izmozganega starca, nato pa v cricka. 69 Anhiz je v grški mitologiji Trojanec, ki je z Venero spocel Eneja, kasnejšega ustanovitelja Rima, ki je bil prisiljen pretrpeti številne preizkkušnje, preden je dosegel obljubljeno Italijo. Paris navede tri primere slavnih Trojancev, ki so jih zapeljali bogovi, pri tem pa se ne spomni (ali pa se noce), da so se vse tri zgodbe koncale precej nesrecno. 70 Gre za Atreja, ki je v grški mitologiji Pelopsov in Hipodamęjin sin ter oce (ali ded) Agamem­nona in Menelaja. Bil je kralj v Mikenah in zatem v Argosu. Brata Tiesta je neizmerno sovražil, ker mu je zapeljal ženo. Mašceval se mu je tako, da je otroka, ki ju je žena spocela s Tiestom, zaklal in njuno meso ponudil Tiestu kot jed. S tem je nad svoj rod priklical strašno prekletstvo in povzrocil, da je sonce obrnilo svoj tek in je dan zamenjala noc. 71 Verzi se nanašajo na Pelopsa, v grški mitologiji Tantalovega sina, po katerem je poimenovan Peloponez. Z Ojnómaom, kraljem v pokrajini Elidi, se je pomeril v dirki z vozovi – v primeru zmage bi namrec dobil za ženo njegovo hcer Hipodamęjo. Podkupil je Ojnómaovega voznika Mirtila, da je železne osnike na kolesih zamenjal z vošcenimi. Voz je tako med dirko razpadel, Ojnómaos je umrl, Pelops pa je dobil Hipodamęjo, Mirtila pa je namesto obljubljene nagrade porinil v morje, ki je dobilo svoje ime po njem. 72 Gre za Tantala, mitološkega lidijskega kralja in Jupitrovega sina, ki so mu bili bogovi naklonjeni, a se jim je izneveril. Ker je želel preizkusiti vsevednost bogov, je namrec razkosal svojega sina Pelopsa in njegovo meso ponudil bogovom; le Demetra, ki je žalovala za svojo ugrabljeno hcerko Perzefono, je v razresenosti poskusila košcek. Bogovi so nato Pelopsa oživili in mu manjkajoci del rame nadomestili s kosom slonovine, Tantala pa kaznovali. V podzemlju je moral stati v vodi in trpeti žejo, saj se je voda vsakic, ko jo je hotel zajeti, da bi se napil, umaknila, drevo nad njim, ki se je krivilo pod težo sadežev, pa je odtegnilo svoje veje, vsakic ko je hotel seci do njih, da bi se najedel. 73 Kenney in Michalopoulos oznacujeta ta dva verza kot nepristna, ceš da gre za ponovitev misli, ki Parisu ne koristi. Bebergal se s tem ne strinja in vidi v verzih logicno nadaljevanje argu­mentacije: Paris v verzih 207–12 izpostavi zlocine, ki so jih storili Menelajevi predniki in s tem oblikuje kontrast med ravnokar omenjenimi znamenitimi Frigijci tj. Trojanci. a še tedaj mi ta cas mnogo stvari zagreni. O da bi naši sovragi okušali takšne gostije, kakršne tu doživim, kadar nam vino nesó.74 220 Žal mi je, da sem med gosti, ce stalno pred mojim pogledom roke ti oni prostak75 vije okoli vratu. Besen sem, hkrati zavidam – cemu ne bi vsega povedal? –, kadar ti greje dlani, ude zavije v plašc. Kadar si vprico vseh gostov dajeta mehke poljube,76 225 zgrabim najbližji bokal, z njim si zakrijem oci. Ko pa te oni še bližje privije, pogled svoj odvrnem, v ustih se znova množi jed, a zmanjšuje mi tek. Veckrat zavzdihnem, a hkrati opazim, da tebi, šaljivka,77 vec zadržati ni moc smeha, ko spet zajecim. 230 Veckrat poskušam si z vinom svoj plamen strasti udušiti, vendar pijanost prida ognja, da vžge se še bolj. Da ne bi videl prevec, se uležem in vrat stran obrnem,78 toda takoj mi nazaj k sebi prikliceš oci. Kaj naj storim, se sprašujem. Bolijo me takšni prizori, 235 vendar še huje trpim, kadar od tebe79 sem proc. Dokler mi moc je in zmorem, se trudim prikriti besnenje, vendar se kaže navzven skrita ljubezenska strast. Nimam namena lagati, saj rane prav dobro obcutiš, o, ko bi znane lahko tebi edini bile!80 240 Kolikokrat sem odvrnil obraz, ko so solze pritekle, da ne bi oni iskal vzroka za moj tihi jok. Kolikokrat sem pijan govoricil o neki ljubezni, z vsako besedo pri tem ciljal na tvoj sem zbodljaj, dal sem namig ti, da sam sem se skrival pod lažnim imenom; 245 ce pa morda še ne veš: tisti81 ljubimec sem jaz! Da bi lahko izpovedal ti misli še bolj neposredno, nisem le enkrat samo hlinil, da spil sem prevec. 74 Prizor na vecerji je anahronisticen, saj ženske niso prisostvovale grškim pojedinam kot kasneje Rimljanke. Zanimivo je tudi, da vecerjo omeni neposredno po opisu Tiestove grozljive pojedi­ne – Paris se ocitno ne zaveda ironije (Bebergal, A Student’s Commentary, 186). 75 Znova ironija: Paris pozablja, da je bil sam vzgojen kot pastir, medtem ko so Menelaja vzgajali v kraljevski palaci. 76 Ni jasno, zakaj se poljubljata – želi Menelaj iz ošabnosti vsem pokazati, kako cudovito ženo ima, ali pa Paris iz ljubosumnosti pretirava? 77 Helena zavestno krepi Parisovo ljubosumnost in s tem podžiga njegovo ljubezen (prim. njeno verzijo dogajanja pri vecerji: Her. 17.77 isl.) 78 Rimljani so vecerjali tako, da so ležali na kavcu in se naslanjali na en komolec. 79 Db. »od tvojega obraza«. 80 Michalopoulos meni, da se Paris boji, da tudi že Menelaj ve za njegovo ljubezen (Ovid’s Hero-ides, ad loc.), vendar bi bilo potemtakem malo verjetno, da bi pustil Heleno samo z njim (tako Bebergal, A Student’s Commentary, 193). 81 Db. »pravi«. Spomnim se, ko ti ohlapna je tunika prsi razkrila, golo oprsje bilo vidno je mojim ocem,82 250 prsi, svetlejše od cistega snéga, bolj bele od mleka, Jupitra, ko ti nekoc mater v objem je prižel. Ko sem strmel nad prizorom, – pri tem pa slucajno sem držal cašo –, je s prsta se snel krivo upognjen rocaj. Kadar si hcerki83 dajala poljube, sem skoraj socasno 255 z mehkih jih ustnic skrivaj zase lovil ves vesel. Zdaj sem na hrbtu ležec prepeval o starih ljubeznih,84 zdaj sem z migljajem dajál znake, ki ne bi jih smel.85 Ravno pristopil sem k tvojemu spremstvu in drzno najprej Kliméni, nato Ájtri86 dobrikal sem se. 260 Rekli mi nista nic drugega, kakor da strah ju navdaja, sredi prošnja sta odšli, sam sem naposled ostal. Naj poskrbijo bogovi, da v tekmi nagrada postaneš, da bi lahko te imel v postelji svoji prvak: v tekmi v teku Hipómen prejel je shojnęjsko nagrado,87 265 Frigijec s tem je dobil Hipodamęjo v roké,88 v boju je divji Alkíd prelomil roge Ahelóju,89 vtem ko si je zaželel tvoj, Dejanęjra,90 objem. Moja predrznost pogumno prestala bi takšne pogoje, vedela bi, da si cilj mojih naporov in muk.91 270 Zdaj mi le to preostane, da vztrajno naprej, lepotica, 82 Si je morda Helena sama razgalila oprsje? 83 Tj. Hermioni. Helena jo je pri begu zapustila. 84 Ne vemo, ali pripoveduje o znanih ljubezenskih zgodbah ali o svojih bivših ljubeznih, da bi s tem v Heleni vžgal ljubosumje – glede na Parisovo samozavest se Bebergal nagiba k slednji razlagi (A Student’s Commentary, 197). 85 Db. »ki bi morali ostati skriti«. 86 Kliména in Ájtra sta Helenini služabnici. Ájtra je bila Tezejeva mati, ki so jo ujeli, ko so osvo­bodili Heleno pred Tezejem – morda je z njeno omembo želel Paris spomniti na Helenino ugrabitev (Bebergal, A Student’s Commentary, 198). Sicer pa je pomoc služabnic pogost motiv v literaturi. 87 Gre za zgodbo o Atalanti, arkadijski junakinji, ki je zavracala poroko. Snubcem se je izogibala tako, da jih je izzvala na tekmovanje v teku, a je vsakega dohitela in ga prebodla s kopjem. Na-posled jo je ukanil Trojanec Hipómen, ki je med tekom metal zlata jabolka, Atalanta pa jih je pobirala in se tako zamudila. 88 Db. »narocje«. Paris znova omeni Pelopsa, ki je s prevaro zmagal v tekmi s konjsko vprego. 89 Alkid = Alkejev sin, Herkulov patronim. Ahelój je v grški mitologiji recni bog, ki je zasledoval Dejanęjro in se v spopadu s Herkulom najprej spremenil v kaco, nato pa v bika. Koncno ga je Herkul premagal in mu odlomil enega od rogov, Ahelój pa se je spremenil v reko. 90 Dejanęjra je v grški mitologiji hci kalidonskega kralja, ki jo je Herkul dobil za ženo kot nagrado za svoj pogum, ker jo je rešil pred Ahelójem. Vendar se je njuna zgodba koncala tragicno: ker se je Herkul zaljubil v drugo princeso, je Dejanęjra v želji, da bi ohranila njegovo ljubezen, prepoji-la srajco s strupeno kentavrovo krvjo mislec, da gre za ljubezenski napoj, in jo poslala Herkulu. Ko jo je ta nadel, ga je zacela razžirati; naposled se je v neznanskih mukah vrgel na grmado, Dejanęjra pa je naredila samomor – morda gre za skrito opozorilo, da se bo podobno tragicno koncala tudi Parisova ljubezen? (Bebergal, A Student‘s Commentary, 200). 91 Paris znova (namenoma) pozabi omeniti, da so si našteti junaki ženske priborili z zvijaco. prosim te, tvoje nogé stiskam v objem, ce pustiš. Ti si krasota, ti zdajšnja si slava dveh bratov92 in vredna Jupitra si za moža, vendar že oce je tvoj. S tabo kot ženo zakonsko v sigejski pristan se bom vrnil 275 ali na tujem prekrit s tájnarsko93 zemljo ležal! Teh mojih prsi ni zgolj oplazila konica pušcice, pac pa zadan vbodljaj sega mi vse do kosti. Sestra bila je resnicna prerokinja, ko je trdila, da me – ponavljam – nekoc zbodla bo ost iz nebes.94 280 Helena, pazi, da ne bi zavrgla usojenih custev! Zlahka tako ti vsak bog v lastnih željáh ugodi. Marsikaj v mislih ostaja, a vec bova v živo si rekla: daj, v tišini noci sprejmi me k sebi95 nocoj. Ali te sram je morda in strah, da oskruniš porocno 285 posteljo,96 da s tem izdaš ciste zakonske vezi? Helena, res si preprosta! (Nocem trditi, da kmecka …) Misliš, da takšen obraz res bi nedolžen ostal? Ali zamenjaj oblicje ali takoj omehcaj se;97 cednost in krasen obraz loci prevelik razkol. 290 Skrite strasti radostijo še Jupitra, Venero zlato, v skritih strasteh je nekoc Jupiter oce postal. Ce je kaj vpliva v semenih ljubezni, ob takem poreklu98 komaj verjetno lahko dolgo brez greha živiš. Vendarle cista ostani, dokler ne dobim te v Trojo,99 295 prosim, edini naj bom razlog tovrstnih pregreh. Dajva, predajva se grehu – iznici ga ura zakonska, ce mi ni dala zaman Venera svojih obljub.100 Mož ti enako z dejanjem naroca, ce ne že z besedo, saj ga ni poleg, da bi gostu preprecil naklep! 300 Bolje bilo bi, ce drugic bi kretska kraljestva obiskal – res se le cudim lahko zvitosti tega moža! 92 Dvojcka Kastor in Poluks, Helenina polbrata Dioskura, ki ju je po izrocilu rodila Leda skupaj s Heleno: slednja naj bi bila Jupitrova potomka, dvojcka pa sinova njenega moža Tindáreja. Oba sta bila sicer smrtna, a lepa in mocna, kot nerazdružljiva bojevnika pa sta se bojevala v številnih bojih. Da bi dvoril Heleni, Paris obcuduje njene božanske sorodnike: brata in oceta Jupitra. 93 Tj. špartansko. 94 Paris si ironicno prerokuje lastno usodo, saj ga bo ubila zastrupljena pušcica. Glede Kasandrine prerokbe Ojnoni prim. Her. 5.133 isl. 95 Db. »v svojo posteljo«. 96 Db. »Venero = ljubezen«. 97 Ker Helena ne more spremeniti svoje lepote, ostaja le možnost, da se mu vda. 98 Db. »kot hcerka Jupitra in Lede«. Ker je bila Helena spoceta v prešuštvu, je po Parisovem mnen­ ju še bolj podvržena istim dejanjem. 99 Db. »dokler te ne bo imela moja Troja«. Paris se (navidez) zboji, da bo Helena nezvesta tudi njemu. Ta na to odgovori v svojem pismu (prim. Her. 17.45 in 214 isl.). 100 Ce se bosta Paris in Helena porocila, ne bo vec mogoce govoriti o prešuštvu. Ko je odhajal, z nasmehom101 je rekel ti: »Žena, poverim skrb ti, da cuvaš mi dom, prišleke z Ide gostiš.« Ce zanemariš ukaze moža, ko je zdoma, je jasno, 305 da te prav nic ne teži skrb za nas, tujce v gosteh. Upaš morda, Tindarida, da takšen nespameten clovek zmore spoznati nekoc vrednost vseh tvojih lepot? Motiš se: zanje ne ve. Ce vendarle bolje bi cenil, kar poseduje, ne bi tujemu možu jih dal. 310 Kajti cetudi ne ganem te s svojo strastjo, ne z besedo, rad izkoristil bi cas, ki ga omogocil je mož. Saj bi bil takšen bedak, da v bedi bi njega prekosil, ce tako varen slucaj mine povsem brez slasti. Skorajda z lastno rokó je k tebi privedel ljubimca – 315 zrabi naivnost moža, saj ti enako veli!102 Dolga je noc, ti pa sama pocivaš na praznem ležišcu. Glej, tudi jaz sem sedaj sam, na fotelju ležim. Skupni užitek naj združi me s tabo in tebe naj z mano, tisti vecer bo sijal z vecjo lucjo kot cez dan:103 320 tistega dne bom prisegel pri vseh teh mogocih bogovih, z dano besedo se bom zvezal v presvete vezi, tistega dne bom, ce le ni zaupanje vase varljivo, v živo dosegel, da boš željna z menoj na moj dvor. Ce te je sram in bojiš se, da vidijo te, ko slediš mi, 325 krivdo za takšen zlocin jaz bom brez tebe prevzel. Kajti sledil bom dejanju Ajgída104 in tvojih dveh bratov – komaj lahko bi našlá bližje primere od teh. Tebe Tezej je ugrabil, brata pa hcerki Levkípa,105 jaz kot cetrti bom štet k takšnim primerom dejanj. 330 Ladja iz Troje že caka nas s tovorom mož in orožja, kmalu nas vesla in piš urno podajo na pot. Kakor mogocna kraljica boš šla cez dardanska naselja, ljudstvo bo reklo:106 »Poglej, nova boginja je tu.« Koder boš stopala, tam bodo cimet použili plameni, 335 101 Gre za popacen verz, predlaganih je bilo nekaj popravkov, ni pa povsem jasno, zakaj bi se Me-nelaj smejal: morda zato, ker se zaveda, da bo njegova »zvijaca« uspela ali pa je slepo zaljubljen in ne vidi, kaj se dogaja. (Bebergal, A Student’s Commentary, 208). Prim. tudi Helenin opis dogodkov (Her. 17.153–78). 102 Paris obracuna z Menelajem: mož je bodisi bedak ali pa s svojo odsotnostjo zavestno spodbuja prešuštvo. 103 Db. »kot opoldan«. 104 Tj. potomec Ajgeja, ki je bil v grški mitologiji atenski kralj. Mišljen je seveda Tezej. 105 Db. »dvojcici«. Levkíp je v grški mitologiji Tindárejev brat in kralj v Meseniji, ki je imel dve hceri. Ko sta se vanju zaljubila bratranca Dioskura in ju hotela ugrabiti, se je med njima in dekletovima zarocencema vnel krvav spopad. 106 Db. »bo verjelo/mislilo«. žrtev zaklana bo kri zlila ob padcu na tla.107 Oce moj, bratje in sestre z materjo, žene iz Troje, dalje vsa Troja ti bo dala kopico darov. Jojmene! Komaj pešcico od tega, kar bo, zdaj omenjam, vec boš dobila, kar v tem pismu opišem lahko! 340 Naj ne skrbi te, da ropu sledilo bi vojno divjanje, da bi na skupen poziv Grki združili moci. Mar so že kdaj prej z orožjem odšli po ugrabljeno žensko?108 To mi verjemi: zares prazne strahove imaš. Hcer Erehtęja je ukazal zgrabíti Akvílon109 Tracanom, 345 vendar bistonijski breg110 varen pred vojno je bil. Jázon iz Págaz111 je Fázido112 peljal na novem ladjevju, kolhijska ceta pa ni bíla tesalske zemljé. Tudi Tezej je pred tabo že Minosu hcerko ugrabil,113 vendar ni Minos nikdar Kreto k orožju pozval. 350 V takih primerih bojazen je vecja kot sama nevarnost in nas pogosto zatem sram je obcutkov strahu. Ce že želiš, si zamisli, da vojna mogocna izbruhne: tudi sam cete imam, kopja, da škodo zadam.114 Azijska vojska prav nic ne zaostaja pred vašo deželo, 355 saj je bogata v možeh, njena je množica konj.115 Niti ne bo ti Atrid116 Menelaj vec poguma pokazal kakor jaz, Paris, nikdar boljši v spopadu ne bo.Še kot otrok sem pobil sovražnike, credo povedel zopet nazaj in po tem svoje ime sem prejel.117 360 Še kot otrok sem mladenice zmagal v razlicnih spopadih, 107 Znova uporaba ironije: ogenj bo res použil mesto, po katerem bo Helena stopala, namesto prijetnih cimetovih vonjav pa se bo širil vonj po zažganil truplih, ki bodo postala krvavi dar bogovom. 108 Paris pozablja na kljucni podatek v omenjenih zgodbah: ženske niso bile porocene. 109 Akvílon ali severni veter, ki je ugrabil Oritijo, hcerko Erehtęja, prvega atenskega kralja. 110 Bistonijski breg se nahaja v Trakiji. Mesto je zgradil mitološki lik Biston, po njem je tudi dobilo ime. Morda ni nakljucje, da Paris omeni Bistona, katerega oce je bil Ares, bog vojne. 111 Págaze so bile primorsko mesto v Tesaliji, kjer je bila baje zgrajena ladja Argo. 112 Fazisovo hcer tj. Medejo, trakijsko princeso, ki je bila v grški mitologiji znana predvsem po svojih magicnih sposobnostih. Fazis je bila sicer reka v Kolhidi, po kateri je z Argonavti priplul Jazon. Izmed vseh naštetih zgledov ugrabitev je ta morda najbolj ironicen, saj je Medeja ostala nesrecna v izgnanstvu, Jazon pa brez nove neveste in otrok, ki jih je Medeja iz mašcevanja ubila. Zgodba je bila izredno priljubljena v anticni literaturi in se tudi pri Ovidiju pojavi veckrat. 113 Minosova hci Ariadna se je zaljubila v Tezeja in mu s klobcicem niti pomagala iz zloglasnega labirinta. Tudi ta zgodba se ni koncala srecno, saj je Tezej na poti nazaj v Atene naposled Ariad-no zapustil na bližnjem otoku in se porocil z njeno sestro Fajdro (kakor se bo Helena porocila z Deifobom). 114 Latinski izraz telum lahko oznacuje kopje ali spolni ud. 115 Troja je slovela po hitrih konjih; te je Jupiter podaril Ganimedovemu ocetu po ugrabitvi. 116 Tj. Atrejev sin. 117 Njegovo drugo ime Aleksander pomeni »branilec mož«. mednje sta spadala dva: Deífob in Ilionęj.118 Dalje ne misli, da grozo bi vzbujal le v boju od blizu, moja pušcíca prav v vsak cilj zaukazan zleti. Mar lahko njemu v mladosti pripišeš prav taka dejanja, mar bi Atrid kdaj lahko z lokom, kot jaz, se obdal?119 365 Tudi ce vse priskrbiš, ne moreš mu dati za brata Hektorja120 – on je junak, vojski brezštevni enak. Ni ti poznana ne moja veljava ne silnost telesa, sploh ne poznaš še moža, s komer se kmalu možiš! Ali te torej dobijo nazaj brez vseh vojnih nemirov 370 ali pod mojo mocjo121 dorski se tabor vda. Ni pod castjo mi, da primem za mec v spopadu za takšno ženo: saj vecji izkup bolj tekmovanje podžge. Ce se zgodi, da se zate spopade celotno vesolje, svoje ime boš lahko nesla v vecnost naprej. 375 Z upom odidi od tukaj, ne v strahu; bogovi so z nama.122 Daj že, izvrši svoj sklep s polnim zaupanjem vanj.123 HELENINO PISMO PARISU (HEROIDES 17) Pesem 17 sledi pismu Parisa Heleni in tako zakljuci prvi par Pisem junakinj, v katerem si dopisujeta oba ljubimca, tako moški kot ženski lik. Ovidij se tako v vlogi Helene odzove na Parisovo prepricevanje, naj pobegne z njim: pisati zac­ne z jezo in ogorcenostjo, ker si je Paris kot tujec drznil skruniti gostinsko pra­vo in je s krivico poplacal njihovo gostoljubje in dobrohotnost. Helena vztraja, da želi še naprej ohraniti sloves dobre in zveste žene, saj do sedaj ni bila nikdar nezvesta (1–20). V nadaljevanju tako spodbija vse Parisove argumente, ki jih je nanizal v svojem pismu: Tezejeva ugrabitev, ki jo Paris ocitno izrablja kot izgovor, da sam stori isto, ji ni vzela nedolžnosti, saj se je napadalca poskušala z vsemi mocmi obraniti (21–34). V nadaljevanju Helena izrazi mocan dvom v 118 Deífob je v grški mitologiji Priamov in Hekubin sin, eden najhrabrejših trojanskih junakov. Ilionęj je bil eden izmed trojanskih junakov, znan po svojem pogumu. Tekmovanje je bilo del pogrebnih slovesnosti za samega Parisa, ki jih je Priam izpeljal vsako leto na dan, ko so izposta­vili Parisa. 119 Paris se želi prikazati kot pogumnega bojevnika, ce bo vendarle prišlo do vojne, vendar so nje­gova »herojstva« pravzaprav zelo borna. 120 Odlocitev, da bo omenil svojega brata, deluje nenavadno, a mora zagotoviti Heleni, da bo njen beg varen, Hektor namrec pooseblja vojaško moc Troje. 121 Db. Marsom, bogom vojne in poosebljeno mocjo. Paris se seveda tudi tukaj moti, saj se bo zgo­dilo ravno obratno: Grki bodo prišli v Trojo in Trojanci bodo oblegani. 122 Db. »so naklonjeni«. 123 Morda prikrita aluzija na prisego snubcev, da bodo sledili Menelaju v borbi za Heleno? Ta izjava nakazuje, da se Paris do tega trenutka sploh ne zaveda resnosti nastalega položaja (tako Beber-gal, A Student‘s Commentary, 224). Parisovo ljubezensko izpoved. Trdi, da sicer res mnoge ženske grešijo, a sama ne spada mednje – tudi njena mati Leda je prešuštvovala po pomoti, poleg tega ji je sam Jupiter odvzel krivdo, medtem ko tega ne bi mogla trditi zase (35–50). Parisu glede njegovega nenehnega izpostavljanja odlicnega rodu od­govarja, da so v njeni rodbini enako sijajni predniki (Jupiter, Pelops, Tindárej) in da njena dežela ravno tako premore obilo moci, bogastva, mož in drugih dragocenosti (51–64). Ce se bo že odlocila grešiti, bo to storila zaradi Parisa samega in ne zaradi darov, ki ji jih obljublja. Na tem mestu se Helena vidno omehca in prizna, da ji Parisova custva vendarle veliko pomenijo (65–74). Sledi opis dogajanja na gostiji, ob katerem Helena Parisu razkrije, da se za­veda njegovega osvajanja in mu ga celo vraca, a se hkrati zelo boji Menelajeve jeze, po drugi strani pa še vedno ne zaupa povsem njegovim besedam (75–92). Njegova lepota jo je nedvomno pritegnila, vendar zatrjuje, da bi vseeno raje ohranila svoje dobro ime, kakor se predala strasti do neznanca. Paris je zanjo le še eden izmed mnogih, ki si je želijo, in ni razloga, da bi mu dala prednost(93–102). Želela bi si, da bi prišel ponjo prej; ker pa je že porocena z Menela­jem, ga prosi, naj jo vendarle ne trpinci vec in sprejme njuni usodi (103–14). Na tem mestu se Helena spomni Parisove sodbe in še enkrat podvomi v resnicnost njegovih besed. Ceprav se zaveda svoje lepote, nikakor ne želi tekmovati z bo­govi, a jo veseli, da ji je Paris dal prednost pred mocjo in slavo (115–34). Na tem mestu sledi vrhunec pisma, ko Helena razkrije svoja custva do Parisa, ceprav se še vedno brani, da zveza med njima ni mogoca, dalje ni vešca v prešuštvovanju, bremeni pa jo tudi strah pred govoricami (135–50). Kljub temu Parisa poziva, naj ne preneha z osvajanjem, le pazi naj, da bo cimbolj skrivno. To mu omogo-ca tudi odsotni Menelaj, ki vseeno lahko hitro razkrije afero (151–66): Helenina lepota mu namrec stalno vzbuja strah, a zaradi njenega dobrega slovesa posku­ša ohranjati zaupanje vanjo (167–74). V nadaljevanju pisma Helena omahuje, kaj naj stori, medtem ko vedno bolj podlega Parisovim carom. Da bi si lahko ohranila cast, ga nagovarja, naj si jo prisvoji s silo (175–88). Bolje bi bilo sicer, da se poskušata boriti s custvi, dokler so še nova, saj je mlada ljubezen naivna in nestalna, tujcem pa ni moc zaupati – to ji potrjujejo primeri zapušcenih žensk (Hipsípila, Ariadna, Ojnona), o katerih je slišala (189–98). Helena se sedaj zazre še v prihodnost: zaradi njegovega odhoda, ki bo na­stopil vsak hip, zveza med njima ni mogoca, kajti ljubezen bo minila kot piš vetra, slab glas pa se bo razširil po vsem svetu. Poleg tega jo bo spremljal tudi kasneje, saj bo Parisu vsak prihod neznanca vzbudil sum na nezvestobo (199– 220). V naslednjih verzih Helena opisuje dragocenosti, ki jih bo deležna v Tro­ji, a še vedno ni povsem odlocena za beg. Boji se namrec, da bo kakor pred njo Medeja tudi ona ostala sama in brez pomoci (221–34). Poleg tega ji strah vzbuja tudi prikazen bakle, ki je povezana s Parisovim rojstvom. Morda mu je res naklonjena Venera, toda bati se je treba premaganih boginj, ki bosta v voj­ni na nasprotni strani; tudi Menelaj in Tindárej ne bosta mirno sprejela žalitve – vojna je torej neizogibna (235–50). Parisu ne bo pomagalo njegovo bahanje o telesni moci, saj je bolj kot za vojno primeren za ljubezen. Helena na tem mestu še enkrat poudari, da bi njegovo ljubezen raje prepustila drugim de­kletom oziroma bi se zanj odlocila le, ce bi jo strah povsem zapustil (251–60). Kljub temu v zakljucku pisma Parisa poziva na pogovor v živo na samem, a bo moral na to priložnost še malo pocakati (261–68). Ob branju Heleninega pisma dobi bralec obcutek, da je veliko realnejša od Parisa, saj se za razliko od njega zaveda pretecih nevarnosti. Poskuša se odlo-cati pocasneje in veliko bolj premišljeno, tako pa ustvarja vtis, da se ni odlocila lahkomiselno in da odlocitev nikdar ni povsem dokoncna. Morda je to le prvo v seriji pisem, ki si jih bosta izmenjala in v katerih bo moral Paris še marsikaj obljubiti.124 Prav v tem njenem šarmu in preprostosti vidi Bebergal problem za komentatorje, saj v nasprotju s Parisom ni pretirano zgovorna, ni ji potrebno izpostavljati lastne pomembnosti in osvajati, ravno nasprotno: vecino njenega pisma predstavljajo odgovori na Parisove argumente.125 Helenino pismo Parisu odstopa od drugih tudi po tem, da ima Helena v pri­merjavi z drugimi junakinjami še eno veliko prednost. Vse dosedanje ženske so bile namrec ujetnice v lastni zgodbi in deloma odvisne od literarnih upodobitev pred Ovidijem: Medeja je obsojena na umor lastnih otrok, Penelopa lahko le po­trpežljivo caka na Odisejevo vrnitev, Ojnona mora vselej z grenkobo opisovati, kako je bila zapušcena, da bo kasneje Parisu odrekla pomoc, še sam Paris mora ohranjati vlogo poženšcenega ljubimca – vsi so »zavezani likom svojih preteklih življenj v literaturi«, Helenina usoda pa se šele odvija pred bralcevimi ocmi in tudi po zakljucnih vrsticah pisma ni povsem dokoncna. »Medtem ko bralec ve, da je Helena ujetnica lastne usode, pa se sama tega vendarle ne zaveda«.126 Helena ima namrec dve poti, dve razlicni usodi: pri Homerju je upodo­bljena kot egoisticna ženska brez sramu, ki je povzrocila trojansko vojno (kot tako jo v svojem pismu predstavi tudi Ojnona), Evripid pa v istoimenski drami povzame drugo razlicico zgodbe, po kateri je s Parisom odšel privid, ki ga je ustvarila Afrodita, medtem ko je resnicna Helena v Egiptu krepostno cakala na moževo vrnitev iz vojne. »Mit in literatura sta Heleno odela v številne pre­obleke: bila je zlobna, naivna, in moralno protislovna; bila je celo nedolžna žrtev … Helenina narava se vselej spreminja, je ontološko nestabilna, vedno drugod,« je v svoji analizi zapisal White. Zanj je Ovidijeva Helena tako pred­vsem manipulatorka, »izšolana v umetnosti ljubezni, saj je odlocena uporabiti vsakršno retoricno sredstvo v svoj prid.«127 Meagher ga je še dopolnil: »Helena je boginja, kraljica, spletkarka, carovnica, vidka, grešna koza, nagrada, 124 Tako Bebergal, A Student’s Commentary, 229. 125 Ibid., 227–8. 126 Ibid., 230. 127 Paul White, Renaissance Postscripts: Responding to Ovid‘s Heroides in Sixteenth-Century Fran­ ce (Columbus: Ohio State University Press, 2009), 128. prekletstvo, zvesta žena, kurba, tkalka preproge in usod, prikazen, zapeljivka, žrtev, obljuba blaženosti in zagotovilo pogube:« za Afroditino hcer ne velja zgolj zaradi svoje lepote, ampak tudi zaradi vešcine zapeljevanja.128 Bebergal je ta razmišljanja nadgradil s tezo, da je Helena zaradi svoje mno­goplastnosti morda edini lik v Junakinjah, ki ima izbiro glede svoje usode129 – Ovidij ima pri razvijanju svojega lika precejšnjo svobodo, saj lahko izbira med Homerjevo ali Evripidovo verzijo oziroma katerokoli vmesno razlicico. Proti­slovje med njima je nastopilo, ker je po anticnih standardih žensko vrlino tvo­rila tako »zunanja lepota, se pravi moc, da privlaci moške, kot tudi krepostnost, moc, da se moškim upre.«130 Helena ne samo da preživi svojo zgodbo, ampak celo doživi uspeh. Najbližji zgled ji je Penelopa, zvesta žena in glavni lik prvega pisma enojnih Junakinj, kar morda ni nakljucje: mogoce je Ovidij s tem želel doseci, da bi bralec v Heleni videl drugo Penelopo oziroma neko novo verzijo Helene, saj zaradi številnih variacij svoje zgodbe lahko postane, karkoli (Ovidij) želi.131 Helenin mit je tako nenavaden z vecih vidikov, »njena sposobnost, da preživi lastno zgodbo, pa je morda še en dokaz vec za njeno božansko naravo«.132 Paris, ce dano bilo bi ne brati tegá, kar sem brala, bi ohranila ugled žene, poštene kot prej.133 Zdaj pa, ko moje oci je oskrunilo tvoje pisanje, slave nobene ni v tem, da ti ne pišem nazaj! Tujec, ti drznil si si onecastiti sveto gostinsko pravo in s tem ogrozil vdanost zakonske žené! Mar ti zato je špartanska134 obala nudila zavetje 5 v svojem pristanu, ko vas veter po morju je gnal? Vendar pa tebi, ceprav si prihajal iz drugega ljudstva, naša kraljevska posest nikdar zaprla ni vrat – mar le zato, da bi s takšno krivico uslugo poplacal? Ti, ki si vstopal – si bil gost ali tekmec tedaj?135 10 Niti malenkost ne dvomim, da moja pritožba po tvojem mnenju za kmecko velja, a je umestna povsem. Naj za kmetico veljam, da le si spodobnost ohranim,136 128 Robert E. Meagher, The Meaning of Helen: In Search of an Ancient Icon (Bolchazy-Carducci, 2002), 23–4. 129 Bebergal, A Student’s Commentary, 225. 130 Elisabeth Belfiore, »Ovid’s Encomium of Helen«, CJ 76 (1981): 136–48, tu 136. 131 Tako Bebergal, A Student’s Commentary, 226–7. 132 Deborah Lyons, Gender and Immortality: Heroines in Ancient Greek Myth and Cult (Princeton University Press, 1996), 41. 133 Prva dva verza nekatere izdaje izpušcajo. 134 Db. »Tájnarska«. 135 Zanimivo je, da je izmed junakinj Helena skorajda edina, ki svoje pismo zacne s tako jeznim tonom in obtožbami. 136 Db. »da ne pozabim na spodobnost oz. obcutek za sram.« da moj življenjski potek tece brez zdrsa naprej. Kajti ceprav ne igram nejevolje na svojem obrazu, 15 niti ne mršcim grdo teh obrvi, ko sedim, sloves je vendar brezhiben, do zdaj sem živela137 brez kakšne kazni, prešuštnik noben ni se z menoj pobahal. Toliko bolj obcudujem to tvojo odlocnost v nameri: kaj ti je dalo obet, da boš kdaj ležal z menoj?138 20 Res me nekoc je odpeljal junaški Neptunov potomec139 – mar si zaslužim, da zdaj v drugo ugrabiš me ti?! Ce bi bila zapeljana, bi krivdo v celoti priznala, ker pa sem žrtev tatu, rekla lahko sem zgolj »ne«. Vendar zlocinsko dejanje ni dalo želene koristi,140 25 šla sem brez praske domov, ranjena le od strahu. Nekaj poljubov je resda predrznež ukradel med bojem, razen teh nima prav nic, kar bi od mene dobil, ti pa tako si nizkoten, da to ti ne bí zadostilo. Bolje stori naj kak bog! Oni ti res ni enak:141 30 vrnil me je še nedolžno in zmernost je zmanjšala krivdo, vidi se, da ga je sram svojih mladostnih dejanj.142 Mar se zato je Tezej pokesal, da mu Paris sledil bi, da bi se moje ime vleklo po ustih ljudi? Vendar se nic ne jezim (le kdo se srdi na ljubimca?),143 35 ce le ne hliniš strasti, ki jo izrekaš ves cas … Dvome imam tudi v to – ne, ker mi zaupanja manjka ali ker lasten obraz ne bi bil dobro poznan, pac pa, ker ta lahkovernost navadno škoduje dekletom;144 137 Db. »sem se igrala«. Helena trdi, da je do sedaj živela castno, ceprav njena pripoved o Tezejevi ugrabitvi govori proti temu. Tudi latinski glagol ludere ima eroticni podton. 138 Retoricno vprašanje, saj Paris v svojem pismu jasno zapiše, da je bila to Venera (glej Her. 16.20). 139 Tj. Tezej. Bebergal izpostavlja, da Helena ugrabitve ne opisuje detajljno: morda zato, ker je bra-lec o zgodbi do sedaj slišal že dvakrat ali pa ker je morda ne bi prikazalo v pozitivni luci (A Student’s Commentary, 237–8). 140 Helena zanika namige, da je spala s Tezejem. Obstaja sicer manj znana razlicica zgodbe (nanjo opozarja Lyons, Gender and Immortality, 111), po kateri se je iz zveze med Heleno in Tezejem rodila hcerka Ifigenija (njeno ime pomeni »rojena iz nasilja«), ki jo je Helena nato dala v vzgojo sestri Klitajmnesti. To Ifigenijo naj bi potem žrtvovali z namenom, da bi znova zapihal veter, ki bi Grke ponesel v Trojo, da bi si izbojevali nazaj ugrabljeno Heleno. Ce je Ovidij poznal to razlicico, potem njegova Helena zavestno laže, ironija njenih besed pa je še bolj ocitna. 141 Medtem ko se je Paris v svojem pismu primerjal s Tezejem, saj sta oba ugrabila Heleno (glej Her. 16.149 isl.), pa ona sedaj to podobnost zanika. 142 Michalopoulos (Ovid’s Heroides, ad loc.) opozarja, da je bil Tezej ob ugrabitvi star 50 let, torej nikakor ni bil vec mladenic – Helena oziroma Ovidij sta ta detajl zavestno opustila, da bi pod- krepila svoj argument. 143 Zanimiva je omemba Parisa kot ljubimca, medtem ko ga je še malo prej oklicala za zlocinca. 144 Verjetno ima Helena v mislih druge junakinje, kot sta npr. Medeja in Didona, ki sta prav tako zaupali tujim možem in prav zaradi tega propadli (tako Laurel Fulkerson, The Ovidian Heroine as Author, Cambridge University Press, 2005, ad loc.). vašim145 besedam baje sploh ni zaupati moc. 40 Mnoge grešijo, le redko je žena krepostna, pa vendar – kdo bi preprecil, da k njim146 moje ime bi prištel? Ker se ti zdi moja mati prikladen primer, zdaj verjameš, da me upogneš lahko, kakor njen zgled govori. Toda bila je pomota: saj lažna podoba ljubimca 45 mater zavedla je, bog bil je s peresi prekrit. Ce pa bi jaz pogrešila, tajiti prav nic ne bi mogla, zmota nobena ne bi skrila mi lasten zlocin. Lepa pomota za njo! Pobudnik je krivdo ji zmanjšal.147 Kdo bi bil Jupiter moj? S kom naj brez krivde grešim?148 50 Z rodom bahaš se, s pradedi, zatem še s kraljevim nazivom, naše kraljestvo ima slavne rodbine dovolj: naj zamolcim, da je Jupiter tastov praded, da je slaven Pelops bil, Tántalov sin,149 z njim cel Tindárejev rod? Leda mi daje za starša Jupitra v liku laboda, 55 ptico varljivo gladi, stiska naivno v objem. Pojdi sedaj in razglašaj o daljnih zacetkih rodbine Frigije, ki ji je ded Priam in Laomedónt.150 Njiju spoštujem, a tisti, s katerim se najbolj ponašaš, peti po vrsti – je bil prvi iz tega151 rodu. 60 Res je, priznam, da so žezla te tvoje dežele mogocna, vendar pa mislim, da tu niso nic manjša od njih. Naše ozemlje morda res ne zmaga v bogastvu, številu mož, a je tvoja posest vsa nerazvita doslej. 145 Verjetno ni mišljen zgolj Paris; Helena govori splošno o vseh moških ali pa ima v mislih prav Trojance, ki so v antiki veljali za lažnive (Bebergal, A Student’s Commentary, 241–2). 146 Db. »redkim«, tj. h krepostnim, ceprav se bo Helena v nadaljevanju zgodbe ironicno uvrstila med prešuštne. 147 Ledina krivda je manjša, ker je bila prevarana oziroma ni smela zavrniti želje božanstva, v tem primeru kar vrhovnega boga. S tem Helena zavrne Parisov argument, da je prešuštvo v njeni krvi (prim. Her. 16.291–4), posledicno pa potrdi, da bi bila krivda v celoti njena, ce se odloci pobegniti z njim. Obstaja sicer razlicica zgodbe, po kateri je Afrodita Heleno zamenjala s privi­dom, medtem ko je resnicna Helena ostala v Šparti in torej ni zagrešila zlocina. 148 Db. »s kom naj bom srecna v grehu«. 149 Db. »Tantalid«. Pelops je Menelajev praded; ceprav je bil Tantal znan po svojih zlocinih, je bil kljub temu uglednega rodu. Omenja ga tudi Paris (glej Her. 16.211 isl.) 150 Laomedónt je v grški mitologiji trojanski kralj, Priamov oce. Znan je bil po tem, da je rad pre­lomil dano besedo: ko sta mu Apolon in Neptun (grški Pozejdon) pomagala zgraditi trojansko obzidje, jima ni hotel izplacati obljubljene nagrade. Zato sta v mesto poslala pošast, ki je žrla ljudi in živali; po prerokbi bi se pošasti znebili le, ce bi kralj žrtvoval svojo hcer Hezíono. Takrat je prišel v Trojo Herkul in kralju obljubil, da bo ubil pošast v zameno za božanske konje, a je La-omedónt znova prelomil obljubo. Herkul je zato napadel Trojo, ubil Laomedónta in vse njegove otroke razen Priama in Hezíone. 151 Tj. Heleninega. Gre za Jupitra, ki je v Parisovem rodu navadno na sedmem mestu – Paris, Priam, Laomedónt, Ilos, Tros, Erihtonij, Dardan, Jupiter. Ovidij je število pet verjetno uporabil zaradi metricnih razlogov, poleg tega pa je samo število manj pomembno, saj je poudarek na božanski liniji (tako E. J. Kenney, »Notes on Ovid: III, Corrections and Interpretations in the Heroides«, v: Harvard Studies in Classical Philology 74 (1970): 169–85). Tvoje razkošno pisanje obljublja mi take darove, da bi ganili celo same boginje lahko. Toda ce res bi hotela prestópiti meje kreposti, sam bi bil boljši povod, da kdaj v prihodnje grešim. Ali za vedno ohranim si sloves brez vsake pregrehe ali pa tebi sledim, prej kot množini darov. 70 Nanje ne gledam z odporom, saj kadar jim njihov imetnik vecji pomen podeli, dar je še lažje sprejet. Mnogo velja, da me ljubiš, da vzrok sem vseh tvojih podvigov, da te pripeljal je up preko teh širnih vodá.152 Kar zdaj pocneš, nespodobnež, ko mizo postavljajo semkaj –153 75 prav vse opazim, ceprav hlinim, da tega ne vem –, ko name zreš z izzivalnim lesketom v oceh, ti šaljivec, ki ga le komaj vzdržim, kadar uperiš pogled.154 Enkrat zavzdihneš, a drugic pograbiš kozarec, ki meni najbolj je blizu, in tam piješ, kjer pila sem jaz. 80 Kolikokrat sem zaznala prikrite migljaje na prstih, kolikokrat obrvi dale so tihi namig! Veckrat sem v strahu bila, da ne bi soprog moj155 jih videl, kadar jih nisi dovolj skril, sem zardela v obraz. Veckrat sem zašepetala in skoraj neslišno si rekla:156 85 »Nic ga ni sram!« in zares misel ni lažna bila. Dalje sem brala na robu te mize157 pod svojim imenom: »ljubim« zapisal si tja, vino imel za pero, vendar pogled moj je rekel, da tebi ne morem verjeti, jojme, saj zdaj tudi jaz znam govoriti kot ti! 90 Ce bi imela namen, da grešim, bi me zlahka upognil s takšnim laskanjem, prevzel s tem bi mi moje srce. Dalje priznam, da je tvoja lepota izjemna, verjetno vsako dekle si želi, da bi jo stisnil v objem, 152 Bebergal na tem mestu opozarja, da Helena ocitno uživa v tem, da se moški trudijo zanjo: Tezej jo je moral ugrabiti, Menelaj je tekmoval za njeno roko s številnimi snubci, sedaj pa se še Paris trudi, da bi si jo pridobil (A Student’s Commentary, 248). 153 V verzih 75–90 Helena poda svojo razlicico tega, kar se je dogajalo pri vecerjah (prim. Her. 16.217 isl.). Prizor je nekoliko anahronisticen, saj opisuje tipicno rimsko vecerjo. V obeh pismih se opisani prizor odvija pred Menelajevim odhodom iz Šparte. 154 Ni jasno, ali Helena odmakne pogled zaradi sramu ali zato, da Paris ne bi opazil vzajemne strasti. 155 Michalopoulos opozarja, da Helena zavesto uporabi izraz za moža (latinsko vir): morda zato, ker ga tako kot Paris prezira in se izogiba njegovemu imenu, verjetneje pa zato, da bi Parisa (in s tem sebe) opozorila, da je še vedno porocena (Ovid’s Heroides, ad loc.). 156 Helena je morala paziti, da je Menelaj ne bi slišal. Ce bi bila zares krepostna, bi verjetno pove­dala možu o Parisovem obnašanju in mu ne bi vracala znamenj. 157 V Ovidijevem casu so bile popularne okrogle mizice, ki so jih oblikovali iz drevesnega debla. Podoba je anahronisticna (Michalopoulos, Ovid’s Heroides, ad loc.). Bebergal omenja podob­nost z Ojnoninim pismom: kakor je v preteklosti vrezal njeno ime v lubje (glej Her. 5.21 isl.), tako sedaj vrisuje na mizo (A Student’s Commentary, 251). naj raje kakšna od njih to sreco brez greha uživa, kakor da mojo krepost strast do neznanca zatre. Naj te moj zgled nauci, kako brez deklet preživeti, kajti vrlina je v tem, da se vzdržiš od želja.158 Koliko, meniš, je mladih, ki isto kot ti si želijo? Kdo ve, je Paris zares sam, ki imel bi oci?159 100 Nic bolj ne vidiš kot drugi, pa vendar še bolj si prenagljen, nimaš poguma nic vec – le brezobrazen si bolj.160 Ce bi hotela, da prideš na urnem ladjevju, bilo bi, ko je šlo tisoce mož mojo nedolžnost iskat.161 Ce bi takrat te uzrla, pred tisoci ti bi prednjacil, 105 to odlocitev bi sam mož mi prav rad oprostil. Pozno prihajaš k radóstim, ki drugi jih zdaj poseduje, v upanju si zakasníl, kar si želiš, drug ima. Sicer želela postati bi tvoja trojanska nevesta, vendar me ni Menelaj vso nejevoljno dobil. 110 Nehaj trpinciti mehko srce mi s pisanjem,162 te prosim, meni, ce ljubiš me res, kot govoriš, ne škoduj! Pusti mi žreb obdržati, ki meni ga daje usoda, podlih želja ne imej, skruni nikar mi sramu.163 Venera to je sklenila, na Idino strmo pobocje 115 tri so boginje z neba gole164 do tebe prišle. Ena dajala oblast je, a druga vso slavo v vojni, tretja je rekla: »Postal Helenin165 mož boš nekoc.« Komaj verjamem lahko, da so bitja božanska prav tebi svojo lepoto in mik dala v presojo takrat.166 120 Tudi ce to je resnica, nedvomno je drugi del lažen – 158 Db. »dobrin, ki so ti povšeci«. 159 Helena vidi Parisa zgolj kot še enega v vrsti, ki jo želi osvojiti. Bebergal (A Student’s Commen­tary, 253–4) se zato sprašuje, zakaj mu sploh odgovarja: je Paris vendarle nekaj posebnega? Je morda le prvi, ki ji je napisal pismo oziroma prvi, ki ji piše v odsotnosti moža? 160 Latinski izraz os oznacuje fizicni obraz oziroma lepoto, pa tudi moralno (ne)oporecnost. Ironija je seveda v tem, da ima Paris zunanje lepote v izobilju, moralne pa ocitno ne. 161 Ko se je razvedelo o njeni lepoti, so Heleno zasnubili najuglednejši grški junaki, zato je Tindárej po Odisejevem nasvetu pred odlocitvijo snubce svecano zaprisegel, da bodo v nevarnosti brani­li Heleno in njenega bodocega izbranca. Helena seveda pretirava v številu mož; Michalopoulos, (Ovid’s Heroides, ad loc.), meni, da jih je bilo najvec 99, s tem pa si Helena dviga vrednost. 162 Db. »z besedami«. 163 Verz nakazuje, da Helena sprejema svojo vlogo, ki ji je pripadla po Parisovi sodbi, ceprav ga hkrati prosi, naj opusti svoje namere. 164 Tega detajla Paris v svojem pismu ne omeni. Morda je Helena to dodala, da bi mu pokazala, da ve vec, kot si on misli – navsezadnje jo je Paris prikazal kot kmecko (tako Michalopoulos, Ovid’s Heroides, ad loc.). 165 Db. »mož Tindaride« tj. potomke Tindáreja. Zanimivo je, da Helena pri lastnem opisu uporabi patronim: morda želi s tem smešiti Parisovo nagnjenje do navajanja rodu ali pa poudariti, da je zgolj predmet v rokah bogov (Bebergal, A Student’s Commentary, 258). 166 Paris sodbo v svojem pismu opiše podrobneje (Her. 16.61–88). ko mi trdiš, da sem jaz sodbi nagrada bila. Nisem tako domišljava o svoji telesni podobi, da bi trdila, naj v dar167 sama boginja me da, pac pa zadošca, da ljudstvo s pogledi priznava lepoto, 125 hvala cezmerna bi le Veneri vžgala zavist. Toda prav nic ne zanikam, še všec mi je takšna pohvala, kajti zakaj bi moj glas želje srca168 zatajíl? Ti pa nikar se ne jezi zato, ker ti stežka zaupam, pozno zvestoba prispe, kadar za resno gre stvar. 130 Najprej budi zadovoljstvo, da Veneri všecna bila sem, dalje, da tebi se zdim glavna nagrada od vseh, ker nisi prednosti dal vsem castnim darovom Junone,169 Pálade ne, ko odkril170 Helenin car si in mik. Torej enako veljam ti kot moc in ugledno kraljestvo? 135 Vsa iz železa naj bom, ce te171 ne ljubim zares. Nisem železna, verjemi, pa vendar zavracam ljubiti tega, za kogar lahko komaj trdim, da bo moj. Kaj mi koristi z ukrivljenim plugom orati obmorsko zemljo v upu na cilj, ki ga odreka sam kraj?172 140 Nimam izkušenj pri kraji ljubezni in nisem še nikdar prej izigrala moža – jamstvo bogovi so vsi! Tudi sedaj, ko predajam besede molceci pisavi, pismu nalagam povsem novo nalogo kot prej. Srecni, kdor vešci so v takih dejanjih! A jaz sem nevedna, 145 menim, da grešne poti terjajo velik napor.173 Strah bremeni me sedaj in zmedena mislim, da vsakdo spremlja z ocmi moj obraz, vame usmerja pogled. Moje mišljenje ni zmotno: saj slišala ljudske sem cence, dalje je Ájtra174 o tem rekla kar nekaj besed. 150 Bolje bilo bi, da hliniš, razen ce raje bi nehal. 167 Db. »najvecji dar«. Ceprav je v prejšnjih verzih priznala, da se zaveda lastne lepote, jo sedaj vsaj na videz podcenjuje. Morda je to trik, da bi dobila še vec komplimentov in prisilila Parisa, da jo obcuduje še bolj? 168 Db. »uma, pameti«. Komentatorji so v tem verzu predlagali vec popravkov, E. J. Kenney ga je želel celo izlociti, toda Bebergal meni, da je vendarle pristen, saj je ironija prav v tem, da Helena sedaj pokaže svojo samovšecnost, ki se ji je še ravnokar želela izogniti (A Student’s Commentary, 260). 169 Prim. Her. 16.165. Helena uporabi podobno formulacijo kot Paris – morda želi dati vtis, da je pozorno prebrala njegovo pismo? (tako Bebergal, A Student’s Commentary, 261). 170 Db. »si zaslišal o ...« 171 Db. »te tvoje prsi«. 172 Prim. Kasandrino prerokbo, kjer prav tako uporabi podobo iz poljedelstva (Her. 5.113–20). 173 Navadno je pot kreposti veljala za težavno. Morda želi Helena namigniti, da bo njena zveza s Parisom prinesla vsem drugim veliko trpljenje. 174 V svojem pismu Paris omeni, da se je za pomoc obrnil na Ájtro, Tezejevo mater in Heleni-no služabnico, a ga je ta zavrnila (prim. Her. 16.259–62). Bebergal opozarja, da imajo govorice psihološki ucinek na Heleno: ce jo že obsojajo zlocina, ni vec ovir, da ne bi res grešila. Besede drugih uporabi kot izgovor za svoje odlocitve (A Student’s Commentary, 264). Toda zakaj bi koncal? Saj se pretvarjaš lahko.175 Skrito igraj se naprej! Ceprav mi najvecja ni dana, mnogo svobode imam, ker je odšel Menelaj.176 Dalec od doma je šel, zadeva ni mogla cakati, 155 silen in tehten je bil vzrok te nenadne poti – ali pa zgolj se je zdelo … in ko je okleval z odhodom, rekla sem: »Glej, da cimprej vrneš se k meni nazaj!« Vzhicen zaradi odziva mi dal je poljube in rekel: »Skrbi za delo in dom in za Trojanca v gosteh.«177 160 Komaj sem se zadržala, skušala smeh sem krotiti, rekla lahko sem le to, da bom storila tako.178 Jadra razpel je ugodnim vetrovom, zaplul je na Kreto179 – vendar ne misli, da vse ti bo mogoce zato. Res je, da mož je odsoten, a vendar od tam me varuje, 165 mar res ne veš, da ima kralj daljnosežne roké? Veckrat je v breme lepota: a kolikor vztrajneje hvališ mojo lepoto, tem bolj mož se umestno boji. Slava, ki me radosti, trenutno celo mi škoduje, bolje bilo bi, ce ta govor predala bi njej. 170 Nic se ne cudi, da stran je, da mene je s tabo zapustil, saj je zaupal povsem v dober znacaj in ugled.180 Moje oblicje plaši ga, pa vendar ugledu zaupa, cednost mu varnost budi, moja lepota pa strah. Naj ne pustim, da gre mimo ta dana priložnost, narocaš, 175 naj izkoristim v svoj prid, da je naiven moj mož.181 Rada bi, a se bojim in nisem dokoncno sprejela te odlocitve, srce stalno zapada v dvom. Mož je odsoten, a ti mi ležiš osamel, brez soproge, mene prevzel je tvoj mik, tebe vzajemno pa moj. 180 Dolge noci so in že naju združil je skupen pogovor. Jojme, kako ocarljiv glas ti je, skupen je dom ... Naj me pobere, ce vse te stvari ne privabljajo greha, 175 Njena argumentacija vedno bolj slabi: krožno sklepanje morda kaže, da ji je zmanjkalo boljših argumentov, s katerimi bi zavrnila Parisa (Bebergal, A Student’s Commentary, 265). 176 Db. »ker je odsoten«. Omemba »igre« ima eroticen podton. 177 Za Parisov opis dogodkov prim. Her. 16.299–304. 178 Ceprav Helena sprva daje vtis, da želi ostati spodobna žena, njen smeh razkriva, da je morda že nacrtovala afero s Parisom. Zanimivo, da ji Menelaj tako zelo zaupa, ceprav ve za Tezejevo ugrabitev – morda pa je Helena le tako dobra v zavajanju, da je Menelaja prepricala, naj ji pov­sem verjame (Bebergal, A Student’s Commentary, 267). 179 Ironicno, da se je Menelaj namenil prav tja, kajti Krecani so v antiki veljali za lažnivce. Poleg tega morda ni zanemarljivo, da se namenja na kraj, kjer je bil tudi Tezej – zadnji moški, ki je poskusil ugrabiti Heleno (na to opozori Michalopoulos, Ovid’s Heroides, ad loc.). 180 Db. »nacin življenja«. 181 Prim. Her. 16.299 isl., kjer Paris namiguje, da je Menelaj odšel z namenom, da bi ljubimcema dal prosto pot. vendar nekakšen preplah iti naprej ne pusti. Raje me castno prisili v to, kar necastno svetuješ!182 185 S silo edino lahko kmeckost bi meni izbil, vcasih krivica celo koristi vsem tem, ki trpijo. s tem me prisiliš, da bom srecna nedvomno s teboj. Dokler ljubezen je mlada,183 se raje bojujva z obcutjem! Plamen, nedavno razvnet, kaplja vodé pogasi.184 190 Custvo do tujcev sploh ni zanesljivo – saj tava kot oni, v hipu, ko upaš, da nic trdnejše ni, ti zbeži. Prica Hipsípila je,185 prica je Minosa hcerka,186 vsaka tožila je, ker zakon187 njun ni bil priznan. Tudi za tebe, nezvestež, so rekli, da nekdaj si pustil 195 svojo Ojnono, ki jo ljubil menda si vec let. Tega še sam ne zanikaš – z najvecjo skrbjo sem o tebi dala preveriti vse, kar govoré, ce ne veš. 188 Dalje ni možno, da trden v ljubezni ostaneš, cetudi to si želiš, saj vsak cas Frigijci jadra razpno. 200 Vtem ko z menoj govoriš, se želeni vecer že pripravlja, tukaj je veter, ki te kmalu bo peljal domov. V sredi med plovbo za sabo pustil boš nedavne radosti, hitro bo z vetrom odšla tudi ljubezenska strast. Naj ti sledim, kot svetuješ, da koncno uzrem ta preslavni 205 Pergamon, kjer bo silak Laomedónt moj pratast? Res ne preziram razglasov krilate klevete do mere, da napolnila bi vso zemljo z žaljivo vestjo. Kaj govorila o meni bo Šparta, kaj cela Ahaja, ljudstva v Aziji, kaj rekla bo Troja, tvoj dom? 210 Kaj si o meni bo mislil še Priam, njegova soproga,189 vsi tvoji bratje zatem, z njimi dardanske žené? Dalje, kako boš lahko mi zaupal, da zvesta ostanem, 182 Prim. Ojnonino trditev, da se Helena rada pusti ugrabiti (Her. 5.131–2). »Z namigovanjem, da želi biti posiljena, Helena kaže, da svobodno soglaša z dejanjem. Torej ne moremo govoriti o pravem posilstvu« (tako Elisabeth Belfiore, »Ovid’s Encomium of Helen«, 142). 183 Db. »nova«. 184 Simbolika ognja je pomenljiva in že nakazuje požar v Troji. 185 Hipsípila je v grški mitologiji hci Toanta, kralja Lemnosa. Ko se je Jazon zadrževal na otoku z Argonavti, se je zaljubila vanj in mu rodila dva sinova. 186 Tj. Ariadna. Ko je na Kreto prišel Tezej, da bi ubil pošast Minotavra, se je Ariadna zaljubila vanj in mu dala klobcic niti, s katero si je pomagal na poti iz labirinta. Tezej jo je nato nameraval odpeljati s seboj v Atene, a jo je na poti zapustil na otoku Naksos. Tu se je pozneje z njo porocil bog Dioniz. 187 Db. »postelja, zveza«. 188 Sama sredstva, preko katerih se je dokopala do podatkov o njem, so pravzaprav zanemarlji­ va – nasprotno pa prav njeno raziskovanje dokazuje, da se Helena zanima zanj (Bebergal, A Student’s Commentary, 274). 189 Tj. Hekuba. da me prestrašil ne bo zgled tvojih lastnih dejanj? Vsakic ko kakšen neznanec prispel bo v trojanske pristane, 215 zate takoj bo postal razlog za strah in skrbi.190 Kolikokrat mi boš v jezi ocital, da jaz prešuštvujem, s tem pa pozabil, da moj s tvojim je vezan zlocin – kmalu postal boš pobudnik in hkrati sodnik te kršitve… Prosim, naj zgrne se prej zemlja na ta moj obraz! 220 Res bom užila trojansko obilje in blaženost mesta, dar bo še bolj cudovit, kot mi obljubljaš sedaj. Dali mi boste škrlatne in druge sijajne tancice, od vse te teže zlata si premoženje dobim.191 Moje besede oprosti: precenil si svoje darove; 225 nimam razlage, a res zemlja me tukaj drži.192 Kdo bi na frigijskem bregu mi nudil pomoc, ce se ranim? Kje naj oporo dobim staršev in bratov obeh?193 Jazon varljivi je nekdaj Medeji prav vse zagotóvil, a jo je vendar zatem iz svoje hiše nagnal.194 230 Ni vec Ajéta bilo, da k njemu prišla bi zatrta, mame Idíje ne vec, sestre Halkíope ne.195 Cesa te vrste prav nic ne bojim se – kot ni se Medeja,196 veckrat prevara nam up lasten naiven obet. Videl boš, da so vse ladje, ki zdaj jih prevraca na morju, 235 šle iz pristana, ko tok morja pomirjen je bil. Bakla me tudi plaši: saj dan pred porodom je tvoja mati sanjala, da se bakla krvava rodi.197 Groženj prerokov se tudi bojim, saj baje so svarili, 190 Helena opomni Parisa, da je njegov strah pred Heleninim ponovnim prešuštvom utemeljen in da v nasprotju z Menelajem nima prisege vseh mož, ki bi mu stali ob strani v vojni. 191 Trojanci so bili znani po njihovem znamenitem blagu in oblacilih. Poleg tega je bil škrlat izred-no dragocen – pridobivali so ga namrec iz dolocene vrste morskih polžkov, celoten postopek pridobivanja barve pa je bil izredno dolgotrajen. Bebergal ugotavlja, da je pomenljivo, kako hitro se je Helena odvrnila od strah vzbujajocih misli k razmišljanju o vseh dragocenostih, ki jo cakajo v Troji – s tem se znova potrjuje njen pohlep (A Student’s Commentary, 278). 192 Helena se nenadoma zave, da jo je premamil pohlep, vendar ne najde vec pravih razlogov, zakaj ne more pobegniti z njim. 193 Ironija, saj bo z begom osramotila svojo družino – ta ji ne bo hotela pomagati. 194 Db. »iz Ájzonove hiše.« Ájzon je bil Jazonov oce, omenjena hiša pa se je nahajala v Korintu. Helena omenja samo dejstvo, da je Jazon naposled nagnal Medejo, zamolci pa njene številne zlocine, ki jih je zagrešila iz ljubezni do njega. Zanimivo je, da je bila Medeja azijskega porekla in se je odrekla vsemu za Grka, medtem ko je pri Heleni ravno obratno – zgodbi predstavljata nevarnosti, ki jih prinesejo vezi s tujci (Bebergal, A Student’s Commentary, 280). 195 Ajét je bil v grški mitologiji kolhidski kralj, sin boga Helija, lastnik zlatega runa, po katero so prišli Argonavti. Idíja je bila najmlajša hcerka Okeana in Ajétova žena, s katero je imel vec ot­rok, med njimi omenjeno Halkíopo. 196 V obeh primerih je ljubezenska zveza vodila v unicenje in številne smrti, ceprav se v tem trenut­ku Helena še ne zaveda razsežnosti svojih dejanj. 197 Glede zgodbe o Parisovem rojstvu prim. Her. 16.43–8. da bo unicil nekoc Trojo Pelazgov198 požar. 240 Tebi je resda naklonjena Venera,199 ker je slavila zmago, prejela kar dve mesti,200 ko bil si sodnik, jaz pa nasprotno bojim se, ce tvoja je zgodba resnicna, teh dveh boginj, ki sta brez zmage po sodbi odšli.201 Ce ti sledim, bo nedvomno kaj kmalu v pripravi orožje, 245 jojmene, najina strast šla bo cez mecevo pot!202 Ali je Hipodamęja, hci Átraksa,203 silila v divjo vojno hajmónske204 može proti Kentavrom nekoc?205 Mar res verjameš, da kdaj Menelaj, upraviceno jezen, s tem bo prenehal in z njim dvojcka, Tindárej zatem? 250 Silno bahaš se, o hrabrih dejanjih nenehno razpredaš, da ti še lasten obraz skrije besede laži. Udi bi bolje ustrezali Veneri kakor pa Marsu, naj se junaki boré, Paris, ti ljubi naprej! Hektorju, ki ga slaviš, ukaži, naj tebe zastopa 255 v boju, saj tvoj si talent drugi zasluži spopad.206 Sama užila bi ga, ce bila bi modrejša in drzna, naj zdaj uživa v njem drugo razumno dekle! Ce pa se kdaj spametujem in strah svoj naposled pozabim, cas bo dosegel, da dam obotavljive roké. 260 Dajva, skrivaj govoriva na samem o tem, kar me prosiš, 198 S tem imenom so starogrški pisci imenovali prednike Grkov oziroma prvotne naseljence na podrocju Grcije. 199 Db. »Kiterida«. 200 Venerina zmaga je dvojna, ker je premagala dve boginji in hkrati prejela še naziv najlepše bogin­je (tako Michalopoulos, Ovid’s Heroides, ad loc.). Latinski izraz tropaeum, »nagrada, zmaga«, se navadno uporablja v izrazito vojaškem kontekstu: za oznacevanje vojnega plena, ki ga razstavijo vsem na ogled: morda s tem Helena namiguje na prihajajoce spopade? 201 Helenin strah je utemeljen, saj sta se Hera in Atena v trojanski vojni res bojevali na strani Grkov. 202 Paris je v svojem pismu nasprotno preprican, da begu ne bo sledilo nic hudega (prim. Her. 16.351–2). 203 Átraks je v grški mitologiji ustanovitelj istoimenskega mesta v anticni Tesaliji. Hipodamęjo se pogosteje omenja kot hci Adrasta ali Butesa. 204 Tj. tesalske. Hajmonija je pesniški izraz za Tesalijo. 205 Gre za znamenito bitko med Lapiti in Kentavri: Lapiti so bili v grški mitologiji tesalsko pleme, ki mu je vladal kraj Pejrítoos. Ker Ares ni bil povabljen na njegovo poroko s Hipodamęjo, je med svate, med katerimi so bili tudi Kentavri, vnesel razdor. Eden izmed Kentavrov je tako opit poskušal posiliti nevesto, zato se je vnel spopad, v katerem so bili Kentavri naposled premagani in pregnani na Peloponez. Pejrítou je pomagal tudi atenski junak Tezej, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo (med drugim sta skupaj ugrabila Heleno). Verjetno ni zanemarljivo tudi to, da je Pejrítoos poskusil ugrabiti Perzefono iz podzemlja in bil za to kaznovan tako, da je moral ostati za vedno v podzemlju – njegova zgodba morda služi kot opozorilo, da se ugrabitve navad-no ne iztecejo najbolje (Bebergal, A Student’s Commentary, 284). 206 Hektorja v svojem pismu omenja tudi Ojnona (glej Her. 5.93), ko Parisu svetuje, naj se nanj obr­ne po nasvet, medtem ko Helena naroca, naj ga brani pred nesreco. Omemba Hektorja bralca spomni tudi na Ahila in njun slavni spopad: prav Ahil bo postal Helenin peti mož, s katerim se bo naposled porocila na Otokih blaženih po smrti. veva oba, kaj želiš, kaj imenuješ »klepet«. Toda prenagljen se ženeš, saj žetev še ni dozorela, tale zamuda morda dobro bo dela željam. Toliko. S pismom, ki ve za vsebino teh skrivnih razmišljanj, tajni opravek koncam, da si spocijem roké.207 Drugo pa bova si rekla kar preko družabnic – Kliméne, Ájtre, ki spremljata me, dajeta dober nasvet.208 Polonca ZupancicŠkofijska gimnazija Vipava polonca.etc@gmail.com 207 Db. »palec«. 208 Obe služabnici sta prej odrekli pomoc Parisu (prim. Her. 16.259), sedaj pa bosta ocitno po­srednici med ljubimcema in bosta Helenini zaveznici. Ni zanemarljivo, da je Ovidij uporabil latinski izraz socius, ki ima mocan vojaški naboj (tj. zaveznik v vojni), uporablja pa se tudi pri sklepanju poslov (tj. partner) – morda še zadnji namig na vojno, ki bo sledila? (tako Bebergal, A Student’s Commentary, 288). DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.197-207 Janez Krizostom: Gostoljubje do prišlekov (Hom. in Gen. 41) Prevedel Jan Dominik Bogataj Prevedena homilija spada v serijo 67-ih homilij o 1 Mojzesovi knjigi (Ho-miliae in Genesin, CPG 4409),1 ki jih je Janez Krizostom (347–407), morda najvecji govorec kršcanske antike, pripravil najverjetneje za postni cas leta 388, ko je še kot duhovnik deloval v Antiohiji. V prvem delu homilije (1–3) antiohijski govorec svoje poslušalce okara, ker nekateri izmed njih niso upo­števali njegovega duhovnega ucenja in so raje zahajali na konjske dirke. Kara njihovo nehvaležnost za njegov trud s tem, da spominja na priliko o talentih, obenem pa jih spodbuja, da si prizadevajo, da bi njih, ki hodijo rajši na dirke, zopet pripeljali nazaj v cerkev, k duhovni hrani, ki jo daje sam Gospod. S to temo se homilija tudi nadaljuje, ko v drugem, daljšem delu (3–7) Krizostom pricne z razlago dogodka obiska Abrahama pri Mamrejevih hrastih (1 Mz 18,1-15), pri cemer poudarja predvsem vzvišeni zgled Abrahamove gosto­ljubnosti do tujcev. Kljub dejstvu, da je besedilo leposlovna mojstrovina sama po sebi, nam šele poznavanje družbenega, politicnega in cerkvenega okvira konca 4. in zacetka 5. stoletja, v katerega spada to prvo obdobje pridigarskega delova­nja antiohijskega zlatoustega govornika, omogoca boljše razumevanje same homilije in njenih nenehnih spodbud k sprejemanju tujcev brez pridržkov.2 Ceprav se nedavne spremembe historiografske paradigme locujejo od tega strogega antiteticnega pogleda, je bil rimski imperij vseeno – oz. po­gosto vsaj v rimski kulturni zavesti – temeljno zaznamovan z razliko med 1 Izdaja celotne zbirke homilij (PG 53, 21–54, 580) oz. prevedene homilije 41 (PG 53, 378–385). Od te zbirke se loci druga, krajša serija osmih oz. devetih Krizostomovih homilij o 1 Mz (CPG 4410), v katerih razlaga zgolj prva tri poglavja 1 Mojzesove knjige (PG 54, 581–630). 2 Gl. inter alia A. Barbero, Barbari: Immigrati, profughi, deportati nell‘impero romano (Bari, 2006); S. Gasparri in C. La Rocca, Tempi barbarici: L‘Europa occidentale tra antichitŕ e medi­oevo (300–900) (Rim, 2012); S. Zincone, Giovanni Crisostomo: Coscienza critica del suo tempo (Rim, 2011). civilizirano in ekonomsko razvito Romanitas znotraj države in konfliktnim, revnim in nekulturnim barbaricum-om zunaj rimskega limesa. Že vse od Cezarjeve dobe se je imperij moral soocati s problemom migracij, ki se je pojavljal zaradi vojn, lakote, nomadskega nasilja itn., rimski odzivi na to pa so bili razlicni: ce se je za casa julijsko-klavdijske rodbine sprejem migran­tov odvijal predvsem iz varnostnih razlogov, se je s spremembo družbeno--ekonomskih okolišcin v odnosu do migracij postopno oblikovalo stališce, naklonjeno sprejemanju drugih ljudstev kot obliki ekonomske in demograf­ske pomoci imperiju. Od Marka Avrelija pa skozi vse 3. stoletje so tako ce­sarji tujce sprejemali predvsem zaradi demografskega deficita, saj so z njimi lahko poseljevali prazna obmocja, spodbujali poljedelstvo, kasneje pa tudi zapolnjevali vojsko. Za Krizostomov cas so znacilni prvi alarmantni znaki, ki so zaceli na­kazovati zaton rimskega imperija: na Vzhodu posebej gotski napad na Kon­stantinopel (399–400) v casu njegovega škofovanja v tem mestu, še prej pa so že leta 376 ob premikanju Hunov Ostrogoti in Vizigoti prestopili mejo Do-nave in iskali zatocišce znotraj imperija, predvsem v Trakiji. Pri tem je prišlo tudi do vojaških obracunavanj, 378 denimo Goti porazijo rimsko vojsko v znameniti bitki pri Adrianoplu in ubijejo Valensa. Njegov naslednik, cesar Teodozij, ki je vladal v letih med 384 in 395, je zavzel drugacno politiko in je Gote sprejel za svoje zaveznike (foederati), ki so v zameno za pomoc pri obrambi imperija uživali notranjo avtonomijo – to politiko asimilacije je v svojih govoril denimo opeval govornik Temistij. Od leta 376 so torej razlicni vpadi, spopadi in težavno sobivanje med rimskim prebivalstvom zaceli vzbujati strah in odpor do tujcev, kar je moc zaslediti tudi iz del razlicnih kršcanskih avtorjev,3 po drugi strani pa se je Cerkev zacela zavedati tudi potrebe po spreobracanju in evangelizaciji Go­tov.4 Ko je leta 398 Janez Krizostom postal škof prestolnice imperija, se je mocno zavzel za to misijonsko poslanstvo med Goti, predvsem jih je želel odvrniti od arijanizma: v ta namen je postavil del gotske cerkvene hierarhije, jim prepustil eno cerkev v Konstantinoplu in po vsej verjetnosti spodbudil prevajanje svetih besedil v njihov jezik, podobno kot je to že prej zacel Vul­fila.5 Ko je gotski vojskovodja, magister militum, Gainas zaprosil cesarja Ar-kadija, da bi tudi arijanskim Gotom dodelil njihovo lastno cerkev, se je temu Janez Krizostom iz pravoverne vneme zoperstavil, kar je morda deloma tudi prispevalo h kipecim nemirom, ki so se potem žalostno koncali z masakrom nad Goti 12. julija 400. Ce je iz dialoga med Kritostomom in Gainasom, ki 3 Prim. Sinezij iz Kirene, Regn. 25; Hieronim, In Dan. 2.40; Sulpicij Sever, Chron. 2.3. 4 Ambrozij je leta 388 pisal cesarju Teodoziju in pohvalil bratski sprejem Gotov in drugih naro­ dov v rimsko vojsko (Ep. 1a [Maur. 40] 22). 5 Krizostom celo omenja, da se v mestu sliši prepevanje psalmov v grškem, latinskem, sirskem in barbarskem (tj. gotskem) jeziku (Hom. 2 mart.). ga je ohranil Teodoret iz Kira,6 mogoce na škofovi strani opaziti dolocen ob­cutek (rimske) kulturne superiornosti, je obenem njegov odnos zaznamovan tudi z velikim pogumom, saj se ob splošnem preplahu nad Goti ni bal srecati z Gainosom, to pa je v slednjem vzbudilo veliko obcudovanje. Nasploh je Krizostomov odnos do tujcev globoko zaznamovan z gosto­ljubnostjo in clovekoljubjem, saj je znano, da je s svojimi osebnimi prihod­ki dal zgraditi bolnišnico za tujce, v svojem misijonarskem žaru se je z Goti pogovarjal, ohranjen je celo podatek, da je pred njimi nastopil s pridigo, ki so jo sproti tolmacili v gotski jezik.7 Že kar pregovoren je njegov odnos do bogatih dvornih elit, ki jih je ostro napadal zaradi njihove pohlepnosti in se ni želel udeleževati njihovih banketov (s tem si je med drugim nakopal tudi veliko jezo cesarice Evdoksije); raje je skrbel za reveže in se posvecal študiju Božje besede. Krizostomova gostoljubnost in pozornost do beguncev se je pokazala tudi, ko je sprejel t. i. Visoke brate, egiptovske menihe, ki so v Kon­stantinopel pribežali zaradi groženj aleksandrijskega patriarha Teofila. Prav sram dvornih priviligirancev ob Janezovih opominjanjih in Teofilova slast po nadvladi ob Krizostomovi ponižni gostoljubnosti sta kaj hitro povzrocila, da je moral konstantinopelski škof po hrastovi sinodi leta 403 v izgnanstvo, temu pa je naslednje leto kasneje sledilo še drugo, dokoncno, na armenski Kavkaz, kjer je 407 tudi umrl. Usoda je Krizostomovo evangeljsko držo go-stoljubnosti »nagradila« z izgonom, a je prav s tem kristicno zelo nazorno pokazal zgled ravnanja in kršcanskega pricevanja. Tovrsten paradoks je umetelno izražen tudi v Hom. in Gen. 41, kjer se izogne dotedanjim eksegetskim dognanjem, ki so predvsem v ambientu teo­logije Logosa prisotna vse od Justina naprej, prav tako pa preko tipološkega (kristološkega) branja Stare zaveze v aleksandrinski šoli, dogodek srecanja med Abrahamom in tremi skrivnostnimi gosti razumela predvsem kot epi­fanijo Božjega Sina v spremstvu dveh angelov. Krizostomov pristop k razla­gi temelji na antiohijski šoli Diodora iz Tarza, katerega ucenec je bil mladi Janez. Tu tovrstno iskanje kristološke interpretacije za vsako ceno ni bilo v ospredju, marvec so vecji poudarek dajali zgodovinskemu kontekstualizira­nju biblicnih dogodkov. Tako se pri obisku treh gostov Krizostom ne ustavlja pri nadrobnem ugotavljanju njihove identitete (veckrat se v tem celo ekspli­citno sklicuje na dotedanjo eksegezo!), a vendarle poudari, da je Abraham nevede sprejel Gospoda vesoljstva, s cemer ima seveda v mislih Kristusa (prim. tudi navajanje Mt 18,5). A bolj kot razvijanje sistematicnega kristolo­škega/trinitaricnega diskurza je za antiohijskega retorja pomemben pare­neticni, spodbujevalni pristop, s katerim želi poslušalce (in bralce!) vneti 6 H.E. 5.32.6–7. 7 Prim. Paladij, Vit. Chrys. 5.111–116; Teodoret iz Kira, H.E. 5.30.1–2. za gostoljubje.8 Abrahamovo ravnanje postane zgled kršcanskega odnosa do soljudi, posebej tujcev in prišlekov, ki mu ljubeznivo sprejemanje soljudi prinaša bogate duhovne sadove. Kot sta Abraham in Sara zaradi tega obiska dobila sina, se je kršcansko gostoljubje izkazalo kot orodje, ki prinaša placi-lo že na zemlji, še bolj pa tovrstno ravnanje pripravlja na uživanje nebeških dobrin. Krizostom vse te premisleke ubeseduje s prefinjeno psihološko na­tancnostjo in pozornostjo do razlicnih vzgibov duše: poslušalstvo prepricuje ne le z besedno umetelnostjo, ampak z vzpostavljanjem zgleda Abrahama in Sare, ki se nista ozirala na svoja leta ali lastne koristi, ki gostom nista posta­vljala carinarskih vprašanj, marvec sta šla celo v lov za njimi, gostoljubno sta jim sama (in ne sužnji) postregla najboljše, kar sta imela, ne da bi se s svoji-mi dejanji hvalila. Abrahamovo gostoljubje ne postavlja vprašanj, zaznamuje ga popolna iskrenost namena in prisrcnost v ravnanju s prišleki. Krizostom v liku ocaka zgradi zgled za vse, ki po spletu okolišcin uživajo obilje dobrin, da bi jih znali deliti s potrebnimi. Ob bogati teološko-antropološki in duhovni vsebini razlage svetopisem­skega odlomka, ki jo odlikuje Zlatoustova znacilna elokvenca, se kar sámo postavlja tudi vprašanje o branju te homilije v kontekstu globalnih družbenih razmer današnjega casa. Pred hermenevticno nereflektirano aktualizacijo,9 ki bi zanemarila zgodovinske in literarne kontekste in patristicno besedilo uporabila za aktivisticne potrebe, nas mora varovati klasicna (patrološka) maksima, ki nasprotuje vnašanju vprašanj in problemov iz sedanjosti v an-ticna dela. Ravno poglobljeno branje cerkvenih ocetov samih, ce sledimo zgodovinskim in literarnim kontekstom, tem besedilom omogoca, da nam najprej spregovorijo sama, šele nato pa nam dajo tudi navdih za iskanje od­govorov na sodobna vprašanja. V tej perspektivi Janez Krizostom seveda ne more postati nekakšen propagator popreprošcenih ideologij sodobnega multikulturalizma, temvec se kaže kot globok pricevalec (bogo-)cloveškega evangeljskega kršcanstva, ki spodbuja h gostoljubnemu odnosu do vsakega cloveka – ne zaradi iskanja lastne zemeljske slave, moci ali politicne všec­nosti, temvec zaradi sprejemanja Kristusa v vsakem cloveku, ob ohranjanju lastne kršcanske identitete in vnemi za posredovanje Božjega daru vere tudi prišlekom. 8 Za analizo Krizostomove pareneticne retorike (na primeru Hom. in Matt.), gl. npr. Bogataj, »Pareneticna retorika v govorih In Matthaeum Janeza Krizostoma: diatriba, lalija, protreptik.« Primerjalna književnost 43.3 (2019): 169–184. 9 V doloceni meri je primer tega nedavna izdaja, ki poleg italijanskega prevoda kar nekako kri-cece (kot »Messaggio introduttivo«) vkljucuje tudi ponatis poslanice papeža Franciška ob 105. svetovnem dnevu migrantov in beguncev (29. 9. 2019): A. Cristaudo, ur., L’ospitalitŕ che arric­chisce chi la pratica. Il ministero dell‘accoglienza dello straniero (Vatikan, 2019). JANEZ KRIZOSTOM, HOM. IN GEN. 41.3–7 3. [...] Danes je namrec potrebno pogledati na ocaka Abrahama, da se poucite o tem, kakšne nagrade je za svojo gostoljubnost prejel od Boga. Bog se mu je pri­kazal, pravi, pri Mamrejevih hrastih, ko je opoldne sedel pri vhodu v svoj šotor (1 Mz 18,1). Preucimo s skrbnostjo vsako besedo, odkrijmo zaklad in spoznaj-mo vse bogastvo, ki se tu nahaja. On je videl, pravi, Boga. Zakaj je zacel tako: Bog se mu je prikazal? Poglej Gospodovo clovekoljubnost [f..a....p.a] in uvidi, prosim, služabnikovo dobrotljivost [e....µ.s...]. Ko se mu je prika­zal pred tem in mu med drugim dal zapoved obreze,10 je ta obcudovanja vre-den mož, ki se je vedno potrudil izpolniti Božja narocila, brž brez ugovarjanja, da bi izpolnil Božje navodilo, obrezal sebe, Izmaela in vse služabnike ter po­kazal svojo popolno pokoršcino Bogu;11 nato se mu je (Bog) znova prikazal. Takšen je namrec naš Gospod: ko vidi, da smo bili v preteklosti že deležni na­klonjenosti, podari v obilju in nikdar ne prekine svoje radodarnosti, saj nagra­juje dobrotljivost njih, ki so mu pokorni. Zatorej, ker je ubogal, pravi, se mu je prikazal znova. To je torej razlog, da je presveti Mojzes zacel tako: Bog se mu je prikazal pri Mamrejevih hrastih, ko je opoldne sedel pri vhodu v svoj šotor. Iz tega uvidi, prosim, krepost pravicnega. Ko je sedel, pravi, pri svojem šotoru. Gostoljubje [f....e..a] je imel za svojo dolžnost, tako da ni prenašal drugega niti ni predal nikomur izmed svojih tega lova.12 Ceprav je imel tristo osemnajst služabnikov13 in je bil že v letih, imel je sto let, je sedel pri vhodu. Ne le, da se drugi pogosto ne trudijo tako, ampak obratno, prizadevajo si izogibati se stikov s tujci, da jim jih ne bi bilo treba sprejeti. Toda ne tako pravicni, saj je vendar sedel pri vhodu svojega šotora opoldne. To je velika moc gostoljubja in izobilje pravicnikove kreposti, saj je to pocel celo ob poldnevu. Vsekakor, ker je vedel za veliko potrebo po oskrbi [.e.ape.a] njih, ki so morali potovati ob tem casu, je izbral ta pravi trenutek in je sede šel na lov za njimi, ki so po­tovali mimo. Pomoc potovalcev je imel za svoj lastni pocitek in prizadeval si je, da bi te, ki so bili opeceni od vrocine, pripeljal v senco – brez vmešavanja v to, kdo so, in ne glede na to, ali jih je poznal ali ne. Gostoljubju namrec ni la-stno poizvedovanje [pe..e.....µa.], marvec skrbi za to, da svojo ljubeznivost [f...f..s...] podari vsem, ki pridejo. Ker je vrgel mrežo gostoljubja, je bil vreden sprejeti Gospodarja vsega z njegovimi angeli. Zato je tudi Pavel pravil: Gostoljubja ne pozabite. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namrec nevede po­gostili angele (Heb 13,2), s cemer je gotovo mislil na ocaka (Abrahama). Zato 10 Prim. 1 Mz 17,9-14. 11 Prim. 1 Mz 17,23-27. 12 Krizostom izpostavi Abrahamovo aktivnost pri sprejemanju gostov, zato njegovo gostoljubje prikaže z metaforo lova. 13 Prim. 1 Mz 14,14. je tudi Kristus govoril: Kdor sprejme enega teh malih v mojem imenu, sprejeme mene (Mt 18,5). Poslušajmo, predragi, in kadar sprejemamo tujce [.e...e..], ne poizveduj-mo, kdo in odkod so. Ce bi namrec ocak vpraševal po tem, bi storil enako napako/greh. Toda poznal je, pravi, dostojanstvo teh, ki so prišli. Na kakšen nacin je to razvidno? Kako bi ga obcudovali, ce bi bil storil to? Njegova go-stoljubnost namrec ne bi bila obcudovanja vredna, kot v resnici je, ce bi po­stavljal vprašanja. Ceprav ni poznal prišlekov, jih je sprejel s táko uslužnostjo [p....µ.a] in spoštovanjem [t.µ.], kot jo ima služabnik do gospodarja, sko­rajda zvezal jih je z besedami prošnje za pomoc tako, da ga ne bi zavrnili in ne prizadejali velike škode. On je namrec vedel kako se vesti, zato je tudi z veli­kim žarom v tem pobral obilne sadove. Toda poslušajmo besede istega pisca, da bi ti lahko v (Abrahamovi) pozni starosti spoznal mladostno vnemo, v starcu mladenica, ki je postal kaj navdu­šen in je preprican, da je v prihodu obiskovalcev našel zaklad. Ko je povzdignil oci, pravi, je videl in glej, trije možje so stali zgoraj. Ko jih je zagledal, je od vho­da v svoj šotor stekel njim naproti (1 Mz 18,2). Starec tece in kar leti. Videl je namrec plen in brez izgovorov o svoji šibkosti je stekel proti ulovu. Ni narocil služabnikom, pokazal ni nobene brezbrižnosti [....µ..], marvec je on sam stekel, skorajda govorec: »Izjemen zaklad, velika priložnost, ki jo moram izko­ristiti, da mi tak dobicek ne ubeži.« Pravicni je delal tako, saj je imel v mislih sprejeti nepoznane potovalce. 4. Poucimo se in posnemajmo krepost pravicnega. Ce bomo namrec de­lali tako, bomo zelo verjetno enkrat tudi mi ujeli tak plen. Še vec, vedno ga bomo ujeli, ce bomo le hoteli. Kajti clovekoljubni Gospod zaradi nas, da bi ne omagali v ljubeznivosti in bi ne preverjali gostov, pravi: Kdor sprejme enega teh malih v mojem imenu, sprejeme mene. Ne glej torej na preprošcino obiskovalca in ne preziraj ga zaradi zunanjosti, temvec sprevidi, da preko njega sprejemaš svojega Gospoda. Vsakic, ko namrec zaradi Njegovega imena komu izkažeš skrb, kakor da bi sprejel Njega, boš prejel povracilo. Tudi ce je ta, ki uživa tvo­jo naklonjenost, brezbrižen ali zanemarjen, mu tega ne omenjaj. Dano ti bo namrec odlicno povracilo, ce boš vse delal v Gospodovo slavo in posnemal krepost tega ocaka. Ko jih je zagledal, pravi, je od vhoda v svoj šotor stekel njim naproti. Pravilno doda stekel, da bi ti spoznal, kako so potovali mimo kot ne­znanci in sami od sebe ne bi prišli k šotoru. Da mu torej ta duhovni dobicek ne bi ušel, je sivolasi starec, stoletnik, stekel, in s tem pokazal svojo vnemo. Ko jih je zagledal, je rekel: Gospod, ce sem našel milost pred teboj, ne odidi od svojega služabnika. Naj prinesejo vode in se umijejo vaše noge, spocite se pod drevesom. Jaz pa prinesem kruh in boste jedli ter nato nadaljevali pot; s tem namenom ste zavili k vašemu služabniku (1 Mz 18,4-5). Pravicnikove besede so izjemne. Obcudovanje njegove srcnosti ni toliko v dejstvu, da jih je sprejel, marvec, da jih je sprejel s tako naklonjenostjo, ne oziraje se na svoja leta niti na prišleke (verjetno so se prikazali kot mladi). Ni mislil, da zadostuje zgolj besedno po­vabilo, ampak se jim je priklonil, pravi, do tal, kakor ponižno rotec v podajanju svoje odlocne prošnje, da bi se ne zdelo, da je njegov odnos zgolj formalen. Tudi Sveto pismo zato, ko kaže veliko in neizrekljivo krepost pravicnega, pra- vi: Priklonil se je do tal; tako preko podob kot preko besed je prikazana nje­gova veliko gorecnost, visoka ponižnost, obilna gostoljubnost in nepopisna postrežba. Ko se je priklonil, pravi, je rekel: Gospod, ce sem našel milost pred teboj, ne odidi od svojega služabnika. Kako bi se lahko dostojno opisalo tega pravicnega? Kako bi se ga lahko hvalilo z neizmernimi besedami? Reci Gospod je namrec še sprejemljivo, reci ce sem našel milost pred teboj, pa je neverjetno: daješ milost, pravi, in ne sprejemaš! Takšna je v resnici gostoljubnost: kdor jo vneto izvršuje, prejme vec, kot pa da. Naj nihce izmed poslušalcev ne priduši pravicnikove kreposti in naj ne misli, da je vedel, kdo so prišleki, ko je to izre­kel. V nasprotju s tem, kar je bilo pogosto receno – da je bil njegov odnos nekaj izjemnega, ker je to rekel zavedajoc se, kdo so –, je v resnici cudovito in vredno obcudovanja, da je to izrekel, kot da bi naslavljal ljudi. Tudi ce so bili trije gosti, se ti ne cudi, da je naslovil zgolj enega, ko je pravicni rekel: Gospod. Morda se je eden izmed dospelih zdel bolj imeniten in je naslovil njega. Nato nadaljuje in tudi ostalim rece: Naj prinesejo vode in se umijejo vaše noge, in nato: spocite se pod drevesom. Jaz pa prinesem kruh in boste jedli ter nato nadaljevali pot; s tem namenom ste zavili k vašemu služabniku. Poglej kako se, brez da bi vedel, kdo so, obrne na njih preprosto kot na obicajne potovalce ter sebe prvic in drugic imenuje služabnik. Potem pravi: »Utrujeni ste, saj ste prena­šali hudo vrocino, zato hocem, da ne odidete od svojega služabnika. Je mar pre­vec, kar vam ponujam? Lahko vam ponudim le vodo, po umivanju pa se lahko spocijete pod drevesom.« Za tem opiše tudi izgled mize: »Ne mislite, da vas bom postregel s cim dragim, z raznovrstnostjo zacimb ali raznolikostjo jedil. Pojejte kruh in tako boste nadaljevali pot; s tem namenom ste zavili k vašemu služabniku. 5. Si videl, kako se je (Abraham) poslužil vseh nacinov, ko je želel nadlego­vati goste bodisi z besedami bodisi z ostalim, ker jih je hotel pritegniti? Najprej je namrec, pravi, padel na tla, nato je njih naslovil »gospodje« sebe pa »služab­nik«, nakar pa je povedal to, kar je mogel storiti zanje, tako da je sebe zaniceval in pokazal svojo majhnost. »Vodo,« pravi, »vam lahko ponudim za vaše noge, kruh in pocitek pod hrastom. Ne zanicujte mojega šotora, ne prezirajte moje starosti in ne zavrnite moje prošnje. Vem, kolikšno stisko ste pretrpeli, slutim zublje vrocine, zato želim, da se malo odpocijete.« Kateri ljubeznivi oce bi po­kazal tolikšno prijaznost do svojega otroka, kot jo je ta do tujih neznancev, ki so mu bili še vedno nepoznani? Ker pa je k njim pristopil z gorecnostjo na vso silo, je ujel plen in zmogel spraviti ulov v mrežo. Dejali so:, pravi, Tako bomo naredili, kakor si rekel (1 Mz 18, 5). Starec je oživel: »V rokah,« pravi, »imam zaklad, obogatel sem, pozabil sem na starost.« Glej ga, kako se je zares raz­veselil tega, skorajda skace in se raduje, kakor da bi imel v rokah neskoncne dobrine. Abraham je pohitel, pravi, v šotor (1 Mz 18,6). Kakor takrat, ko se ni obotavljal pri lovu nanj in je o njegovi silovitosti in vnemi Sveto pismo pricalo: Stekel je njim naproti, tako tudi sedaj, ko je zagledal može in prejel, kar je želel, ne ugaša v svojem žaru, temvec ponovno še bolj zagreto pokaže svoje hrepe­nenje [....]; ceprav je dosegel gotovost, ne postane brezbrižen. To pogosto iz­kušamo mi, ko vcasih na zacetku pokažemo vso vnemo, kasneje, sredi poteka, pa ne premoremo vec enakega truda. Vendar ne pravicni, kaj pa on? Starec ponovno pohiti, se podviza in stece v šotor k Sari in ji rece: Brž zamesi tri merice moke (1 Mz 18,6). Poglej kako v lov vkljuci še Saro in kako jo spodbudi k posnemanju svoje kreposti. Tudi njo bodri k služenju, a ne brezbrižno, temvec rece: Brž. Napotili smo se k veliki stvari, ne izgubimo zaklada, ampak brž zamesi tri merice moke. Ker je namrec poznal velicino pravilnega ravnanja, je želel, da bi tudi ona, ki je bila deležna njegovega življenja, deležila pri nagradah in povracilih. Povej mi torej, zakaj ni narocil kakšnemu služabniku, ampak ostareli ženi pri devetdesetih letih? Sara pa ne zavraca ukaza, marvec ga izpolni z enako vnemo. Naj poslušajo možje, naj poslušajo žene! Možje naj torej tako vzgajajo svo­je žene, ce želijo doseci duhovni dobicek, da ne prelagajo vsega na služabnike, marvec naj vse opravijo same. Žene pa naj se trudijo pridružiti možem pri nji­hovih dobrih delih ter naj se ne sramujejo gostoljubja in skrbi za goste, temvec naj posnemajo starko Saro, ki pri svojih letih sprejme ta trud in izpolni dol­žnosti služabnikov. Vendar vem, da nihce ne bo sledil temu, kar sem povedal. Sedaj namrec vsi hitijo v nasprotno smer, ženske so zelo topoglave in skrbijo le za lepoto oblacil, za zlatnino, nakit in zunanji okras, prav nic pa za dušo. Niti Pavel jih ne briga, ko krici in pravi: Ne s spletanjem las, zlatom ali dragoceno obleko (1 Tim 2,9). Poglej to nebeško dušo (tj. Pavel), kako ni imel za sramotno govo­riti o tem in opominjati celo glede kit. Po pravici, saj je premogel vso skrb za duše.14 Ker je vedel, da te zadeve povzrocajo najvišjo pogubo duše, se ni izo­gibal nobenemu poucevanju njih, ki bolehajo za temi stvarmi, temvec pravi: »Ce se želiš ozaljšati, se ozaljšaj z resnicnim lišpom, ki pritice pobožnim že­nam: ozaljšaj se z dobrimi deli!« To je okras duše, to ne doživi nobene zunanje obsodbe, tega nihce ne bo mogel izbrisati, to ostane neosvojljivo vekomaj. Iz zunanjega okrasa pa se rojevajo neštevilne slabe stvari, da ne govorim o po­kvarjenosti duše, o ošabnosti, ki zraste iz tega, o preziru do bližnjih, o blazno­sti razuma, o unicenju duše ali o roju neprimernih užitkov. Ta zunanji okras je tudi izmuzljiv, pa naj gre za hudodelstva služabnikov, naval tatov ali napad obrekovalcev, lahko pa bi našli še na tisoce drugih slabih dejanj in neprestanih zoprnij, ki se rojevajo iz tega. 14 Izraz »skrb za dušo [.p.µ..e.a t.. .....]« je znacilno sokratsko-platonisticen (prim. Platon, Apologija 29e; Ksenofont, Spomini na Sokrata 1.2.4). A Sara ni bila taka. Nasprotno, nosila je resnicni okras in zato je bila vre­dna ocaka; kakor se je on potrudil in pohitel v šotor, je tako tudi ona vneto izpolnjevala naroceno in zamesila tri merice moke. Ker so bili namrec trije gostje, je velel zamesiti tri merice, da bi lahko hitreje prišel do kruha. Ko je to narocil, je znova stekel k živini. O, mladost starca! O, moc duše! Tece k živini, a tja ne dopusti iti služabnikom, s cemer gostom v vsem pokaže, kakšna ra-dost ga je navdala, kako ceni njihovo navzocnost in da ima to za zaklad. Vzel je, pravi, mlado in lepo tele (1 Mz 18,7). On sam ga je izbral in ko je dolocil najlepšega med njimi, ga je dal služabniku in mu velel, naj se ne mudi, temvec naj pokaže vnemo. 6. Poglej, kako vse poteka v vnemi, z gorecim navdušenjem, vedro, z vese­ljem in z radostjo. Služabnik je hitro vse to naredil, pravi. A niti takrat se starec ne ustavi, temvec se znova postavi v vlogo služabnika. Vzel je masla, mleka in tele, ki ga je pripravil, in postavil prednje (1 Mz 18,8). On sam napravi vse in postreže. Ni se imel za vrednega, da bi se usedel k njim, ampak je, medtem ko so jedli, stal pod drevesom. O, silno gostoljubje! O, prekipevajoca ponižnost! O, jakost bogoljubnega duha! Medtem, ko oni jedo, ta stoletnik stoji ob stra­ni. Zdi se mi, da je zaradi ljubezni in vdanosti tako premagal svojo šibkost kot tudi prejel doloceno moc. Pogosto se zgodi, da gorecnost duše, ce je odlocna, zmaga šibkost telesa. Ocak zatorej stoji kot sluga, saj ima za veliko cast, da more služiti gostom in jim lajšati napor njihovega potovanja. Si videl, kako veliko je gostoljubje pravicnika? Ne glej na to, da streže kruh in tele, temvec premisli, s kakšno castjo in ponižnostjo je pokazal gostoljubna dejanja; ne ka­kor številni, ki se, cetudi katerikrat storijo kaj takega, bahajo pred gosti in jih pogostoma celo prezirajo zaradi pomoci. To je podobno tistemu, ki je zbral in si osvojil bogastvo, potem pa vse zbrano pomece iz svojih rok. Kdor namrec kaj dela z nesramnostjo in se dela, kot da je vec dal, kot prejel, v resnici ne ve, kaj pocne; zato izgublja tudi nagrado za to. Toda ta pravicni je, zavedajoc se, kaj dela, v vsem pokazal gorecnost svo­je duše. Ker je radodarno sejal gostoljubje z veseljem, je v hipu spravil obilno žetev. Ker je namrec vse izpolnil sam in ni nicesar opustil, je prejel nagrado za gostoljubna dejanja in pravicnikova krepost se je razodela. Tedaj pa, da bi pravicni spoznal, koga je srecal in kolikšen povod dobrin je bila njegova gosto­ljubnost, se gost razkrije in pravicnemu pocasi odkrije velicino svoje moci. Ko ga je videl stati pri hrastu in s tem izkazati vso cast in skrbnost, mu rece: Kje je tvoja žena Sara? (1 Mz 18,9) Brž ga je z vprašanjem zmedel, saj je pokazal, da gost ni kar nekdo, saj je poznal ime njegove žene. Odgovori: Glej, v šotoru. Ker se mu je, v kolikor Bog, namenil obljubiti nadnaravne reci, je zato, tudi z imenovanjem Sarinega imena, pokazal, da je ta, ki se spustil v njegov šotor, vec kot clovek. Ob tem casu drugo leto se bom vrnil k tebi, pravi, in tvojega žena Sara bo imela sina (1 Mz 18,10). Glej, sadovi gostoljubnosti! Glej, nagrada za veliko gorecnost! Glej, povracila za Sarine napore! Ona pa je, pravi, poslušala, ko je stala zadaj pri vhodu v šotor, in ko je to slišala, se je pri sebi zasmejala rekoc: To se mi vse do sedaj še ni zgodilo, moj gospod je že zelo star (1 Mz 18,12). V zago­vor Sare je bilo v Svetem pismu že vnaprej receno, da sta bila Abraham in Sara stara, že zelo v letih (1 Mz 18,11). To pa ni bilo vse, ampak je receno tudi: Sari so se prenehale dogajati ženske stvari. Pravi, da se je izvir posušil, oko oslepe-lo, delavnica zaprla. Ker je Sara vse to imela v mislih, je premišljevala o svojih letih in o ocakovi starosti. Vendar je med njenim premišljevanjem v šotoru on, ki pozna skrivnosti duha, z namenom razodeti presežnost lastne moci in pokazati, da mu nic skrivnega ni prikrito, dejal Abrahamu: Zakaj se je Sara za­smejala pri sebi rekoc: Ali bom res rodila, ceprav sem že ostarela? (1 Mz 18,13) Tako je namrec premlevala v sebi. Je mar beseda Boga, pravi, brez moci? (1 Mz 18,14; prim Jer 32,27; Lk 1,37). Poglej, odkrito se je razodel. Ne veste, pravi, da lahko kot Gospodar narave na­pravim vse, kar hocem: obudim omrtviceno maternico in jo napravim za de­lujoco? Je mar kaj nemogocega, pravi, nemogoce za Boga? Mar ne ustvarjam vsega in urejam? Ali nimam oblasti nad življenjem in smrtjo? Je mar beseda Boga brez moci? Mar nisem tega že prej obljubil? Je mar možno, da se to, kar sem dejal, ne udejanji? Poslušal torej: Ob tem casu drugo leto se bom vrnil k tebi in tvojega žena Sara bo imela sina. Ko se bom vrnil ob tem casu, pravi, tedaj se bo Sara zavedala dejstva, da niti njena starost niti nerodovitnost nista ovira, marvec je moja beseda neminljiva; porod jo bo poucil o moci mojih besed. Ko je slišala to, kar je bilo onkraj njenega razuma, je gostu ubežala: Zanikala je rekoc: Nisem se zasmejala (1 Mz 18,15). Strah je namrec pretresel njen razum. Sveto pismo vse to pripisuje njeni šibkosti: Bala se je namrec. A ocak ji rece: »Ne, zares si se zasmejala. Ne misli,« pravi, »da cetudi si to premišljevala v svo­jem razumu in si se zasmejala na skrivnem, si mogla ubežati moci gosta. Ne zanikuj torej tega, kar se je zgodilo, in ne stopnjuj greha. Danes bova namrec prejela velike dobrine zavoljo najine gostoljubnosti.« 7. Vsi mi posnemajmo in se potrudimo za veliko vnemo pri gostoljubju, ne le z namenom dosege minljivih in unicljivih povracil, marvec, da bi si pri­pravili uživanje nesmrtnih dobrin. Ce bomo namrec to izvrševali, bomo tudi mi sprejeli Kristusa, on pa nas bo sprejel v tista bivališca, ki so pripravljena za nje, ki ga ljubijo, in ga bomo slišali reci: Pridite, blagoslovljeni mojega Oceta! Prejmite v dedišcino kraljestvo, pripravljeno za vas od zacetka sveta (Mt 25,34). Zakaj in s kakšnim razlogom? Žejen sem bil in ste mi dali piti, lacen sem bil in ste mi dali jesti. Tujec sem bil in ste me sprejeli, v zaporu sem bil in ste me obiska­li (Mt 25,35-36). Kaj je bolj lahkotno od tega? Nam je mar zapovedal preisko­vati in poizvedovati, kdo so te, za katere naj poskrbimo? Ti, pravi, pokaži, kar moraš, tudi ce je (tujec) preprost in zanemarjen po izgledu; kar se bo storilo njim, bom vzel za svoje. Zato je dodal: Kar ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili (Mt 25,40). Ne zavracajmo tako lepega dobicka gostoljubnosti, marvec se vsak dan trudimo skleniti to dobro kupcijo, zavedajoc se, da naš Gospod zahteva obilje vneme in ne odlicnosti jedi ali izvrstne postrežbe, temvec dobro voljo: ne le zgolj pomoci preko besed, ampak srcno ljubezen iskrenega namena. Zato je neki modrec dejal: Vec je beseda kot darilo (Sir 18,16). Pogostoma je namrec besedna pomoc bolj oživila potrebnega kot dar. Zavedajoc se tega ne bodimo nejevoljni s tistimi, ki se obracajo na nas, temvec, ce smo zmožno olajšati nji­hovo revšcino, storimo to z veseljem in veliko radostjo in ne, kakor da bi daro­vali, temvec, kakor da bi zaslužili. Ce pa ne moremo (pomagati materialno), se ne hudujmo nad njimi, marvec jim, tudi ce zgolj s pomocjo v besedah, s krot­kostjo odgovorimo. Zakaj se grobo vedeš do njega? Te mar izsiljuje? Upora­blja nasilje? Želi si, prosi, vabi; kdor tako dela, si ne zasluži prezirljivosti. Zakaj pravim, da želi in vabi? Mocno moleduje in vse to pocne zaradi enega obola, pa mu ne damo niti tega. Kakšen izgovor bomo našli? Kakšen zagovor bomo lahko imeli mi, ki imamo vsakodnevno polno mizo, ki pogosto porabljamo vec, kot potrebujemo, njim pa ne damo nicesar, ceprav bi si s tem lahko pri­skrbeli mnoge dobrine? O, kakšna velika nemarnost! Kakšno škodo nam prinaša! In kolikšen do-bicek pustimo, da nam uide iz rok! Priložnost za svoje odrešenje, ki ga po­darja Bog, izpušcamo brez premisleka in preudarka niti o majhnosti tega, kar dajemo, niti o neznanskosti povracila za to. Rajši vse zapiramo v omare in pustimo, da rja unici zlato ali ga preprosto prepustimo tatovom, raznobarvne obleke pa pustimo požreti moljem. Tega, kar je shranjeno brez razloga, ne do-volimo primerno upravljati, da bi se na ta nacin ohranilo za nas v bodocnosti in bi tako postali vredni neizrekljivih dobrin ter bi jih vsi mi lahko dosegli, za­hvaljujoc clovekoljubju našega Gospoda, Jezusa Kristusa, kateremu gre, skupaj z Ocetom in Sinom, slava, moc, cast, zdaj in vselej in vekomaj. Amen. Jan Dominik Bogataj Univerza v Ljubljani jan.bogataj@teof.uni-lj.si DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.209-222 Tommaso Campanella: Pismo monsinjorju Querenghiju Prevedel Jernej Šcek Sonetni dvojcek prevedel David Bandelj Tommaso Campanella (1568–1639) je slovenskemu bralstvu znan morda poi-mensko in zanimiv kvecjemu aforisticno kot renesancni utopist in naravoslo­vec de auditu. V filozofski svet enega najizvirnejših veleumov na pragu novega veka vstopamo skozi stranski, a ne postranski vhod bogatega korespondencnega korpusa, ki je – tako kot glavnina avtorjevih temeljnih del – nastajal med 27-le­tnim prestajanjem inkvizicijske kazni, od zadnjih vzdihljajev cinquecenta do leta 1626, in ga smemo prištevati med bero velikih renesancnih epistolarijev od umotvornega Petrarke do Salutatija, Vergerija starejšega, Bracciolinija, Brunija, Barbara, Piccolominija, Ficina in Machiavellija. Campanella je zahodno moder-nost odloc(il)no odrinil od sklenjenega sveta do neskoncnega univerzuma, ce naj se izrazimo koyrejevsko. Prislužil si je poimenovanje malega planeta 4653 Tom-maso iz asteroidnega pasu našega osoncja, toda bil je tudi in predvsem poznore­nesancni humanist. Pricujoce neumetnostno besedilo kot samonikla filozofska oporoka izpricuje spoznavoslovne, te(le)ološke, družbenoeticne in politicne im­plikacije naturalisticnega obrata novoveškega znanstvenika, za katerega koncni smoter in smisel dobrega življenja (bene agere) ostaja soterološki: iskanje bolj izvornih poti do kršcanskih vecnih resnic, do odrešenja. Giovan Domenico Campanella se je rodil 5. septembra 1568 v južnokala­brijskem trgu Stilo, v grškem delu dežele pod imenom Calabria ultra (latin­skemu severu so pravili Calabria citra), ki je pripadala intelektualno, gospo­darsko in tudi sicer cvetocemu Neapeljskem kraljestvu – renesancni kovacnici Aragoncev. Zgodaj preseljen v bližnji Stignano, ki ga ne smemo mešati z roj­stnim krajem florentinskega kanclerja Coluccia Salutatija v dolini Valdinevole, je bolj iz strahu pred revšcino kot iz poklicanosti s petnajstimi leti vstopil v red bratov pridigarjev (O. P.) samostana San Giorgio Morgeto v Reggiu. Akvincu v cast je izbral redovniško ime Tomaž. Med študijem teologije v Cosenzi se je srecal z osebnostjo in mislijo Bernardina Telezija (1509–88). Branje njego­vega De rerum natura iuxta propria principia je bilo zanj obenem razkritje in osvoboditev: kozmicno naravo je potrebno raziskovati takšno, kot je, in ne vec takšno, kot mora biti (po aristotelsko-prolemajski ergo sholasticni kozmo­logiji). Ob smrti osemdesetletnega ustanovitelja Accademie Cosentine, mu je mladi dominikanec na krsto sredi stolnice položil hvalnico iz latinskih stihov. Tri leta zatem je v Neaplju objavil svoje prvo delo Philosophia sensibus demon-strata, prelomno sintezo telezijanskega naturalizma in ficinovskega novopla­tonizma. Kmalu so se nadenj zgrnili crni oblaki moralnega in inkvizicijskega preganjanja, ki so na rimskem trgu Campo dei Fiori socasno požirali v grma-do Giordana Bruna (1600) ter kranjskega protestantskega pridigarja Petra Ku-pljenika (1595). V devetdesetih letih je Campanella prestal pet sodnih proce­sov, vsiljeno preseljevanje med samostani ter veckratno zaprtje, tudi v nabre­žni trdnjavi Castel Nuovo (Maschio Angioino) s pogledom na Neapeljski zaliv in Vezuv ter Sorrento cezenj, dokler ni med 4. in 5. junijem 1601 pretrpel tako imenovane budnice – 40 nepretrganih ur mucilnega bicanja. Šest mesecev se je boril za življenje in se nazadnje rešil smrti, ne pa tudi dosmrtne kazni v ne­apeljski jeci Castel Sant’Elmo, med katero je še najvec pisal pod psevdonimom Settimontano Squilla. Na prostost ga je leta 1626 izvlekel firenški plemic Maf­feo Barberini, kasnejši papež Urban VIII., ki mu je zaradi novih spletk, krivo­verskih obtožb in prevratniških sumov leta 1634 pomagal dokoncno ubežati v Francijo pod kraljevo zašcito kardinala Richelieuja. Campanella je do posle­dnjega dne živel v pariškem samostanu Saint-Honoré. Njegovo zadnje delo je ekloga, posvecena novorojenemu kralju Ludviku XIV. Ce je Telezij kot mehanicisticni determinist zavracal sleherno metafizic­no interpretacijo vsemirja na podlagi materialisticne ontologije, po kateri svet dolocajo sile brez smisla in smotra, ki snov gibljejo in pretvarjajo ter nicesar ne ustvarjajo in unicujejo, je Campanellova kozmologija »korak nazaj« v razvojni paraboli zgodovine filozofije. Vesoljna narava je zanj zrcalo Božjega nacrta, iz katerega znanstvenik lahko, pravzaprav mora brati kakor vernik iz svete knji­ge, ki jo je Stvarnik iz nica napisal zato, da bi smel njegov Sin zajemati ciste studencice. Drugace receno, novoznanstveni epistemološki obrat po Campa­nelli ne zamaje, temvec okrepi previdnostno razumevanje zgodovine, cloveka in narave. Telezijo in Campanellovo soglasje je torej predvsem metodološko: naravo je potrebno raziskovati neposredno, brez paradigmatskih in vredno­stnih posrednikov, nadomešcajoc argument avtoritete z eksperimentalno-iz­kustvenim zaznavanjem dejstvene resnicnosti, kar je tedaj pomenilo znanost osvobajati balasta sholasticnih komentarijev. Kršcanski humanist se vraca k (iz)virom – anticnim ali biblijskim besedilom, še vec, k sami knjigi narave – zato, da bi razumsko utrdil svojo vero: spoznavanje in molitev, znanost in sve­tišce, filozofija in kontemplacija. Intelligo ut credam. V sonetu Nacin filozofiranja (št. 6) avtor odpira vrata »scientisticnemu« obratu modernosti, ki baconovsko klice scientia potentia est, a ne zato, da bi odcaral svet, temvec nasprotno, da bi veroiskalca od malikovalskih replik pre­usmeril k branju iz izvirnika – svete knjige sveta: Ta svet je knjiga, kjer je Vecna Misel zapisala si pojme in tempelj živi, kjer slikala je geste, zgled iskrivi, in z bitji dnu in vrhu dala smisel, da ne bi duh v okrutnosti obvisel za umetnost in oblast um pronicljivi imel bi in bil cinitelj stvarstva njivi, Boga premišljal, v vsem njegov je odsev. A mi ob knjigah, mrtvih templjih zbrani, ceprav so živega le preslikave, jim prednost dajemo nad naukom tem. Da s tem grešimo, naj nas kazen zdrami, prepir, nevednost, muka, bridkost prave: vrnimo se, moj Bog, k izvirom vsem! Campanellova spoznavna teorija se po avguštinskem modelu vrašca v moderno teorijo subjekta. Cloveka, ali natancneje njegovo izvornega samo­zavedanja, ni mogoce razložiti z nobenim materialnim vzrokom, saj smo lahko vselej onkraj vsakega dvoma prepricani v podstatnost lastnega »jaza« – da (nekaj) smo in ne moremo ne biti, ko vendar mislimo, spoznavamo, molimo, verujemo. Interioristicna »pot vase« torej ni beg od svetnosti, tem­vec privilegiran vstop vanjo. Cloveški mikrokozmos in naravni makrokoz-mos sta kot Božji dar reciprocno soodvisna: z raziskovanjem zunanjega sve­ta clovek odkriva sebe kot spoznavajocega subjekta in obratno, v njem se zgošcajo in spajajo ontološke znacilnosti vesoljnega stvarstva. Campanello­va humanisticna kozmologija prenaša »personalisticno« pojmovanje druž­bene etike, po katerem kdor spoznavajoc odkriva svet, vgajajoc izboljšuje sebe in cloveški svet okrog sebe, kakor izhaja iz soneta O koreninah zla v svetu (št. 8): Da trojno zlo premagam, sem bil r.jen: zavajanje, trinoštvo, licemerje; vem, bil vzgib je Temidin za razmerje Moci, Modrosti in Ljubezni vzg.jen. Nacela ta, visoki in resni pojem, za modroslovje so, njegovo okvirje, za tvoje breme žalostno, vsemirje, zdravilo za laganje – moloh trojen. Glad, vojna, kuga in zavist, prevara, pohot, lenoba, jeza in krivicnost vse v trojnem zlu kalijo se, nemara. Nevednost – korenina za sebicnost nevredno in iz nje dobiva žara. Prihajam, da izrujem njeno nicnost. Avtorjev najvecji prispevek k intelektualni zgodovini je najbrž socialna utopija La cittŕ del Sole, ki je prvic izšla v ljudskem jeziku leta 1602, zname­nito latinsko izdajo (Civitas Solis: idea republicae philosophicae) pa so tiska­li v Frankfurtu leta 1623. Prvo poslovenitev smo doživeli nedavno (Mesto Sonca: zamisel o filozofski republiki, prevod Peter Amalietti, Rob: Amali­etti & Amalietti, 2019). Idealno državo vodi duhovniški princ, imenovan Sonce ali Metafizik v sodelovanju s tremi krepostnimi svetovalci: Mocjo (Pon – potentia), ki usmerja vojsko, Modrostjo (Sin – sapientia), ki skrbi za znanost in Ljubeznijo (Mor – amor), ki goji vzgojo. Življenje v Campanel­lovem Božjem mestu urejujeta naravna znanost in vera po modelu papeške teokracije. Iz referencne zbirke strokovnjakinje Germane Ernst izvemo, da se je do danes ohranilo 172 pisem (prejšnja izdaja urednika Vincenza Scampa­nata, Bari: Laterza, 1927, jih je zbrala 121), ki se z apeli za izpustitev iz jece zacnejo gosteje pošiljati od poletja leta 1606. Med uglednimi sobesedniki je najti tudi Galilea. Pricujoce prosilno pismo (št. 25 v Ernstovi in št. 21 v Scampanatovi izdaji) je avtor poleti leta 1607 naslovil na padovanskega li­terata in kuriala Antonia Querenghija, ki se je tedaj z nemških humanistom Gasparom Schoppom zavzel za papeževo dvojno posredovanje pri izpusti­tvi beneškega teologa in znanstvenika, servita Paola Sarpija (1552–1623) ter samega Campanelle. Ob tej priložnosti je smel Querenghi med prvimi listati po rokopisih kalabrijskega filozofa. Urednik Scampanato v prologu k pismu zapiše: »Pisec pripoveduje o svojem nenavadnem življenju, opiše svojo študijsko pot, primerjajoc se s Picom zato, da bi mu naslovnik poma-gal na prostost.« Poslovenitev sledi staroitalijanskemu izvirniku iz izdaje Tommaso Cam­panella, Lettere, ur. Germana Ernst (Firence: Olschki, 2010). Izbrana soneta v prevodu Davida Bandlja odbiramo iz izdaje v staroitalijanšcini Tommaso Campanella, Poesie, ur. Giovanni Gentile (Bari: Laterza, 1915). Monsinjorju Antoniu Querengu v Rim1 Ljubeznivi gospod, moj angel Scioppio,2 ki ga je Gospod naš Bog3 obdaril s preudarnostjo, da bi znal v gosti megli protikršcanstva razlocevati pravo luc vecne Modrosti, in mu poklonil izostreno oko milostljivosti, da bi mogel v podzemnih globi­nah, kjer tudi sam prebivam, spoznati goreco željo do nebeških vrlin,4 ki me od vedno zaznamuje, cetudi se – divja žival5 – k njim še nisem uspel pov­zdigniti, mi piše, da je med mnogimi vladarji in darežljivimi duhovi, ki so se zavzeli zame po njegovi zahtevi in po milosti, ki jo Najvišji poklanja vsem cloveškim dosežkom, [najti] tudi Vaše velicanstvo, takole pisoc: »Sed et An­tonius Wuarengus Patavinus, cubicularius pontificius, de cuius doctrina et iudicio summa hic est existimatio, promisit mihi se a cardinali Burghesio 1 Antonio Querenghi (1546–1633), tudi Quarenghi, za pošiljatelja in prevajatelja v jedrnem be-sedilu Querengo, padovanski literat in kurialni uslužbenec, je v rojstnem mestu diplomiral iz civilnega in kanonskega prava (in utroque iure) ter teologije, kot privrženec renesancnika Speroneja Speronija je prijateljeval s sovrstniki Torquatom Tassom, Iacopom Mazzonijem in Paolom Benijem. Ob raznovrstnih italijanskih in latinskih pesnitvah je v zagovor padovan­skih akademikov objavil razpravo Dell’antro platonico, o vero della circonduzione socratica. Novoplatonski filozof in pisatelj Francesco Patrizi(o), za nas Frane Petric s Cresa, bolj kot ne spregledani pisec prve italijanske renesancne utopije La Cittŕ felice (1553), mu je v ljubezenskem dialogu L’amorosa filosofia (1577) poveril glavno sobesedniško vlogo. Querenghiju je Galilei posvetil delo Dialogo de Cecco di Ronchitti da Bruzene in perpuosito de la stella nuova (1605), bojda napisano dvo- ali štirirocno z benediktincema Spinellijem in Castellijem, da bi zavrnil aristotelsko-ptolemajski nauk o gibanju nebesnih teles. Querenghi je od leta 1579/80 z razlicnimi funkcijami služil papežem Gregorju XIII., Klementu VIII. in Pavlu V., ki ga je k sebi vpoklical leta 1605, ko se zacne »naša« zgodba. Pricujoce pismo št. 25 je edino, ki ga je Campanella naslo­vil nanj. 2 Gaspar, tudi Caspar Schopp(e), prek latinskega Scioppius poitalijancen v Gaspare Sciňpp(i)o (1576–1649), bavarski ucenjak, humanist in diplomat, ki je zbral zadnje besede oboževanega prijatelja Giordana Bruna pred grmado na rimskem trgu Campo de’ Fiori. Ob življenjskem delu Grammatica philosophica (1628) omenjamo razpravo Stemma Gonzagicum, v kateri razišce genealogijo mantovanske vladarske rodbine. V casu nastanka tega pisma je kot ugleden diplo­mat v službi nadvojvode, kasnejšega cesarja SRC Ferdinanda II. skušal pri papežu lobirati za podporo Katoliški ligi. 3 It. Domined(d)io, zanimiva oblika priprošnje, sestavljenka iz domine (gospod, pogosto v vzklic­nem pomenu diamine, hudica!) in Dio (Bog). 4 It. virtů celesti. Kršcanska angeologija temelji na klasifikaciji Psevdo-Dionizija Aeropagita, sta­rogrškega teologa in oceta kršcanske mistike iz 5. ali 6. stoletja, ki je v delu De coelesti hierar­chia postavil Vrline ali Trdnosti (gr. Dynameis) v peti angelski red, pripadajoc drugi angelski hierarhiji (»nebeških voditeljev«) klasicne judovsko-kršcanske tradicije. Nebeške vrline pred­stavljajo neuklonljivost in neustrašnost z božansko ohrabrene pogumnosti. Latinski Zahod je z arhitekturo angelskih zborov seznanil papež Gregor I. Veliki, postavši Vrline v sedmo hie-rarhijo, kar je Dante sprva prevzel (Convivio 2.5), kasneje pa v Raju (3.73–74, 3.79–81) zamenjal s predkršcansko shemo, po kateri Vrline krožijo v tirnici »agresivnega« Marsa, cetrtega planeta soncnega sistema (»Mars iz cloveka naredi moškega«, Ptolemaj, Tetrabiblos 2.3.44); prim. Dion. Aeropagit, De celesti hierarchia 8 in Ef 1,21; 3,10 5 Arh. it. animal grosso, barbarski surovež, vulgarni grobijan, dobesedno »velika žival«, ocitna analogija na Akvinca, ki so mu zaradi postavne molcavosti pravili »nemi vol« (bos mutus). V njegovo cast je Giovan Domenico ob vstopu v samostan izbral redovniško ime Tommaso. Prim. Dante, Vice 11.91–93 in Boccaccio, Dekameron 7.3. eiusdem argumenti literas ad eundem Proregis filium impetraturum. Miri­fice enim te aestimare coepit, teque inter naturae miracula super Picum Mi-randulanum numerat; adeoque nihil sibi esse ait antiquius quam te videre et audire posse. Confido itaque eum tibi non defuturum. Idem Aquavivae iam mentem mutavit, tibique benevolentem reddidit. Posses itaque tribus verbis ei gratias agere et, ut in ea mente perseveret, rogare«.6 Ker mora vsaka njegova beseda zame veljati kot zapoved, saj mi ga je Vsemogocni dodelil za novega odrešitelja, medtem ko sem ga jaz kakor Eli­ja7 prosil za smrt, ki bi me rešila tolikšne življenjske stiske, bom storil kot mi narekuje in Vašemu velicanstvu bolj iz poslušnosti kot iz potrebe izkazal hvaležnost, preprican, da puhla glava ne bi dojela radodarne in velikodušne misli, po kateri je treba ubožca, ki ga ljudje in vladarji obsojajo kot najvecje­ga brezbožca in hudobneža na zemlji, podpreti – kajti kdor se prilagaja ta­kšnim klicem, je po naravi prostak.8 Ker sem preprican, da bo Vaše velican­stvo ob vsaki priložnosti želelo dokazati svojo plemenitost, Vas spodbujam, da se zavzamete za mojo dobrobit. Kajti ceprav si ne zaslužim tako ugledne­ga zašcitnika, je Vaše velicanstvo gotovo vredno usmiljenega in drznega de­janja. Ne dvomim, da boste vzeli na znanje, da so vsi veliki filozofi in preroki in apostoli in Jezus naš Bog v velicastnih dobah9 umrli pod obtožbami kri­voverstva in uporništva. Kot pišeta Platon in Ksenofont v Sokratovi Apologiji,10 gre za staro pravdo proti modrecem, ki z dobrim zgledom blaženega življenja za sabo vlecejo grešni svet;11 in ker so najbolj sposobni za vladanje, jih v kralje­stvih, ki jih skušajo izboljšati, cesto razglasijo za uzurpatorje. Kdor misli, da državniške ambicije cloveka nauucijo svetih naukov in resnic, ostaja 6 Pisec svoj položaj legitimira z navedkom odlomka iz pisma, ki ga je bil tik pred tem prejel od Schoppa, s sklicevanjem na ozvezdje odobravajocih mnenj iz intelektualnega miljeja neapelj­skega podkraljestva v dedni posesti španske veje Habsburžanov in kralja Filipa III. iz, ki mu naceljuje od leta 1598 do leta 1621. Campanellovo neoprijemljivo razmerje z novincem Schop-pom na daljavo iz ujetniške votline v Neapeljski zaliv je pridelalo 12 korespondencnih enot (št. 18–21, 24–26, 28–29, 32, 34–35). 7 Prerok Elija je eden redkih svetih mož iz Stare zaveze, ki jih casti katoliška Cerkev. Njegovo živ­ljenje, opisano v dveh Knjigah kraljev, se prekine z neobicajno smrtjo, ki ga je zadela z ucencem Elizejem. Slednji ga je na drugem bregu Jordana prosil, naj mu izroci dvojni delež svojega duha, nakar »se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji ter so ju locili; in Elija se je v viharju vzdignil v nebo« (2Kr 2,11). 8 It. animo volgare, nizkotnega, ljudsko neomikanega duha. 9 Prim. Mt 16,2-3 10 Klasicni deli o tragicnem koncu prvega usmrcenca za svobodo mišljenja že ponarodelega leta 399 pr. Kr. Sklicnih odlomkov iz Platonove Apologije ne manjka, odbiramo zakljucnega (42a): »No, zdaj je res že ura, da odidemo: jaz, da umrem, in vi, da živite. Kdo od nas pa odhaja v boljšo resnicnost, ni jasno nikomur – razen bogu.« Za razliko od Platonovega Sokrata je Ksenofontov manj bojevit in bolj »stoicen«, bolj pripravljen spremeniti svoje stališce in s tem razsodbo aten­skega sodišca, drugace receno, se izogniti smrti. Temeljni razliki med apologijama sta vsebina odgovora oraklja delfske svecenice Pitije in (ne)obstoj dajmona. 11 It. mondo errante, tudi blodni, v smislu zmotljivi in grešni svet. ahitofelist12 in makiavelist, saj vse [delovanje] podreja temu smotru in de­janja drugih motri skozi svoja ocala, razlagajoc si jih po svoje. Mi pa bere-mo: »Ta clovek zasluži smrtno obsodbo, prerokoval je namrec …«13 in Mi-hove besede »o meni nikoli ne prerokuje nic dobrega, temvec le húdo«14 ter Amosove »Upri se, Amos, kralju Jerobeámu«15 in druge, kot so »Preklinjal si Boga in kralja«16 in še »Ta govori bogokletno«17 »in ta je bil Samarijan«18 ter nazadnje »Vsak, kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju.«19 Kar se je po­dobnega zgodilo Sokratu, Seneki, Lukijanu, Anaksagori in Pitagori, je sca-soma preraslo v naravno modrost.20 Te ugotovitve so Vašemu velicanstvu najbrž dale misliti, da bi lahko bil tudi sam podoben tem, ki jih ljudstvo ne zna ceniti.21 Jaz pa Vam pravim, da mi zado­stuje dejstvo, da sem bil željan njihove podobnosti, kot nemara dokazujejo moje knjige, posebno tiste, v katerih pokažem na poslednje znake smrti vesolja,22 z na­klonjenostjo vseh svetih uciteljev, vkljucno s svetim Petrom, ki me je nagovoril k preucevanju teh simptomov23 in k iztrebljenju protikršcanstva med prodanimi filozofi, astronomi in teologi, ki zasencujejo Evangelij, ter k opozarjanju na me-glo, ki s prvaki Antikrista obilno izpuhteva iz vodnjaka globocin. Želim si, da bi se Vaše velicanstvo vzdržalo sodbe24 o meni na podrocju te in ostalih znanostih, 12 Ahitófel, »nevaren svetovalec« (prim. 2Sa 16,20-23; 17,1-4), je sprva sodeloval s kraljem Davi­dom in mu nato obrnil hrbet s tem, ko je podprl upor Davidovega sina Absaloma, ki je sicer po posredovanju Arkejeca Hušája spodletel. Ahitofel si je zato v domacem mestu vzel življenje, k cimer ga je »spodbudil bolj obcutek poraza kot strah pred mašcevanjem«. (2Sa 17,23) Ahitofelov samomor je edini te vrste v Stari zavezi, prim. Ps 41 (40),9; Ps 56 (55),12-14; 2Sa 15,12 13 Jer 26,11. Biblijske citate, ki jih pismopisec navaja v latinšcini, smo prilagodili Slovenskemu standardnemu prevodu. 14 1Kr 22,8 15 Prim. Am 7,10-11 16 1Kr 21,10 17 Mt 9,3 18 Lk 17,16 19 Jn 19,12 20 It. sapienza naturale. Campanellova fizika in metafizika nista samozadostna sistema, temvec služita politicnim smotrom: filozofski sistem podpira teokratsko reformo katoliške utopije. Avtorjev spoznavoslovni naturalizem se tu vmešca v širše pojmovanje naravne religije (religi-one naturale) – pisec na tem mestu ponarodeva – naturalizira velike dosežke zahodne misli, ki so »za nas« tako temeljni in utemeljitveni, da kot dedna sestavina naše clovecnosti prehajajo iz kulture v naravo. 21 Prastara, heraklitovska diatriba med množico (mnenjem) in modrecem (resnico). 22 Kot ugotavlja Saverio Ricci, je »apokalipsa« za Campanello interpretacijsko zorišce zgodovine in politicno orodje za vzpostavitev svetovnega Božjega mesta. Svoj kozmološki nauk, sinteza telezijanskega naturalizma in ficinovskega novoplatonizma, na podlagi dognanj Telezijevega dela De rerum natura (1565) razvije že v prvencu Philosophia sensibus demonstrata, napisanem leta 1589 in dve leti zatem objavljenem v Neaplju, ter v Ferdinandu I. Medicejskemu posvecenem delu De sensu rerum et magia, napisanem že leta 1592, toda kmalu zaseženem v Bologni s strani Svete pisarne, da ga je moral neumorni filozof ponovno napisati, tokrat v italijanšcini leta 1604, kasneje polatiniti ter koncno objaviti v Frankturtu leta 1620. 23 Prej omenjenih »znakov«. 24 Znanilna sled vzhajajocega racionalizma, kartezijansko zveneca epohé, vzdržnost pri izrekanju sodb kot posledica metodicnega dvoma (Descartes, Meditacije 1.2). dokler mi jih Najvišji ne bo dovolil o njih javno spregovoriti z dna moje duše. Vsaka novost25 namrec prinaša posredno zadošcenje le najcistejšim duhovom, tistim, ki v svojem stališcu vztrajajo samo, ce je po vseh cutih resnicno in z nebe­snim razglasom dokazano.26 Tedaj se temu ne bo vec reklo mnenje, temvec do­kaz27 po nauku Božje knjige,28 to je vesolja, prebran z vsem cutenjem29 in potrjen s strani ucitelja neizpodbitne vere, ki »edini je resnicen«.30 Zahvaljujem se Vam torej za naklonjenost in Vas vnovic naprošam, da se zastavite zame, da bi lahko kmalu izstopil iz te votline – preden umrjem. Prsni koš in glava me tako skelita, da izgubljam upanje v odrešitev, saj v podzemlju okovan gnijem že štiri dolga leta na vlažnem in premocenem ležišcu, kruha in vode imam le za vzorec, ne da bi videl neba ne svetlobe ne cloveka, in mokrota brez prestanka kaplja po zidovih, da [v sebi] cutim vecno noc in zimo, razen v treh urah svetlobe zvecer, ko na skrivaj pišem ta [pisma], in v redkih trenutkih molitve podnevi. In vendar mi je Bog poleg sovražnikov podelil tudi milost, da si lahko na skrivaj dopisujem s svojim angelom in z drugimi, ki si prizadevajo za mojo odrešitev – hvaljen bodi! Verjamem, da Vas ne bo treba veliko preprice­vati: ce se boste obnašali, kot se odlicniku spodobi – v skladu z imenitno vrlino dobrodelnosti, ki jo poživlja nadnaravna milost –, Vam bo podvig še v razvedri-lo. Tako dobrohotno ste se zavzeli zame, da se mi zdi, da sem v Vašem velican­stvu našel cistost cloveškega duha, ki deluje v skladu z znanostjo in ne trmasto vztraja v svojih stališcih. Previsoko mnenje imate o meni, ceš da sem boljši od Pica31 ali njemu po­doben, kajti obcutek imam, da o meni presojate po merilih Vaše popolnosti. 25 Nova odkritja in spoznanja. 26 Naivni poganjek novoznanostvenega duha, pri katerem je senzualisticna perspektiva (opazo­vanje, eksperiment, izkustvo) še uskladljiva z razodeto resnico. 27 Tudi pric(ev)anje, starogrškosti zvesta dvojica nasprotij med mnenjem ali domnevo (dóxa) in resnicno znanostjo (epistéme). 28 Božja, prej kot pobožanstvena narava – in clovek v njej – je kakor knjiga, iz katere se kršcanski filozof znanosti bralno napaja brez posrednikov. Campanellov obrat na spoznavnem podrocju je reformacija izpeljala na verskem – razumno bitje do razodete, ergo naravne resnice dostopa le, ce neposredno zajema iz njenih (iz)virov. Glej v predgovoru navedeni, pesniški obliki pri­merno zgošceni sonet Nacin filozofiranja (št. 6). 29 Filozofska relevantnost pisma tici na presecišcu naturalisticne kozmologije in spoznavnega na­uka senzualizma, ki kot izvor in normo spoznavanja, mišljenja in življenja nasploh postavlja obcutke, torej na (ne)posrednem cutnem izkustvu temeljece zaznave. Z razliko od »empiris­ticnega materialista« Telezija pa Campanella ostaja »humanist«, v kolikor cloveku priznava dve spoznavno-ontološki lastnosti: vrojeno notranjo (samo)zavedanje, sensus inditus, in pridobl­jeno zunanjo zavest o svetu, sensus additus. Samo prva je specificno in razlocevalno cloveš­ka, s cimer Campanella povzema avguštinski subjektivizem, prehitevajoc kartezijansko prvo substanco – misleco stvar (res cogitans), cloveka, ki biva zato-ker in dokler misli. O »poti vase« kršcanskega interiorizma beremo v Samogovorih, kjer Razum sprašuje Hiponca: Tu qui vis te nosse, scis esse te? Scio. (Soliloquiorum 2.1); prim. Avguštin, Izpovedi 10.8.15; De vera religione 39.72; De civitate Dei 11.26; Ennaratio in Psalmum 145.5. 30 Kor 3,4; prim. Avguštin, Sermo 28A (In Sermone de Psalmo CXV). 31 Giovanni Pico iz grofovske družine della Mirandola e della Concordia (1463–1494), cudežni decek renesancnega humanizma, avtor hermeticne cloveške hvalnice O clovekovem dostojanstvu (1486). Po nedavni raziskavi Univerze iz Pise je bil v enaintridesetem letu starosti zastrupljen z arzenikom. Moj gospod, jaz nikdar nisem užival Picovih ugodnosti in naklonjenosti, ki je kot plemenitež in premožnež užival v izobilju knjig in uciteljev in blaginji za filozofiranje in mirno življenje. Iz teh dobrot je vzklil imeniten veleum. Jaz pa se nisem rodil pod srecno zvezdo, od triindvajsetega leta starosti32 do danes, ko jih bom konec septembra naštel devetintrideset, sem bil vedno preganjan in obrekovan – odkar sem pri osemnajstih pisal proti Aristotelu.33 Višek [nesrece] sem dosegel pri triindvajsetih z vprašanjem: »Kako ta pozna spise, saj se ni ucil?«34 Že osem nepretrganih let sem v sovražnikovih rokah; vecna Misel35 me je že sedemkrat rešila pred prežeco smrtjo per sapientiam et per stultitiam36; v zadnjih osmih letih sem v zaporu pristal tako pogosto, da ne znam našteti enega samega meseca prave svobode brez preganjanja.Že petkrat37 sem trpel neslutene in strašne muke sveta, vedno sem živel v strahu in bolestih. V mladih letih nisem imel uciteljev, razen tistega iz gramatike in dve leti iz aristotelske logike in fizike, ki sem ju takoj zavrnil kot sofisticni.38 Ce­prav sem v vseh znanostih samouk, ne pišem kot prostak. Prebredel sem vse anticne in moderne39 locine filozofov, zdravnikov, matematikov, zakonoda­jalcev in drugih znanstvenikov, vse govorniške in rocne in spoznavne ume­tnosti40 ter vseh vrst svete in posvetne nauke. V stiskah sem vselej iskal in 32 Objava dela Philosophia sensibus demonstrata sproži val ogorcenja med samostanskimi zidovi v Altomonteju, kjer je Campanella tedaj bival, in v rodnem Stilu, kamor mladenic ni hodil vec. Dominikanec, ki Aristotela in Akvinskega zamenja s Telezijem, vendar ne more biti dober ka­tolican! Ob koncu leta 1589 se zatece k markizom del Tufo v Neapelj, kjer ga neznanokdaj leta 1591 straža apostolskega nuncija pripre z obtožbo krivoverstva in demonskih obredov. Doku­mentacija prvega od petih procesov se ni ohranila, razen sodne utemeljitve, izrecene v svetem Dominiku 28. avgusta 1592 (Spampanato jo objavi v biografiji Vita di Giordano Bruno, 1921). 33 Gre za izgubljeno metodološko razpravo z naslovom De investigatione rerum, ki jo grožnjam nadrejenih navkljub zacne pisati v kalabrijskem mestecu Nicastro leta 1587 in jo izpiše do svo­jega osemnajstega leta starosti. Delo zaplenijo v Bologni leta 1592. 34 Jn 7,15; prim. Avguštin, Tractatus 29 (In Evangelium Ioannis tractatus centum viginti quatuor). 35 It. Senno eterno. Campanella z znacilnim silogizmom ne meri na neko nedolocno vrhovno bitje ali prvo gibalo nedogmatske naravne religije, temvec izraža popolno skladnost z biblijskim Bo-gom – z Božjo besedo. Glej pismo Gasparu Schoppu iz prve polovice maja 1607 (št. 19), vencek treh pesmi z naslovom Za Prvo Misel (št. 23–25) in sonet Nacin filozofiranja (št. 6); ibid ref. v naslednjih dveh odstavkih; prim. še Ludovico Ariosto, Besneci Orlando 34.70–87. 36 Po modrosti in po norosti, prim. 1Kor 1,21 37 Campanella je moral med letoma 1591 in 1601 petkrat stopiti pred cerkveno in inkvizicijsko razsodišce, kar je tedaj pomenilo doživeti neznosna mucenja. V neapeljskih zaporih je preživel celih 27 let tja do leta 1626, ko ga je z osebnim posredovanjem pri španskem kralju Filipu IV. rešil nadškof Maffeo Vincenzo Barberini, kasnejši papež Urban VIII. Kar zadeva prevod it. sintagme cinque fiate, glej Dante, Pekel 5.130–131. 38 Glej v predgovoru navedeni sonet O koreninah zla v svetu (št. 8). 39 Kot vemo je Petrarca prvi kriticno loceval med eticno viharnimi anticniki (antiqui) in deka­dencno srednjeveškimi sholastiki (moderni), z renesancne perspektive »modernimi« barbari, ki so vse pobarbarili. 40 Campanella meri na sedem svobodnih umetnosti (septem artes liberales), študijsko ogrodje srednjeveškega šolanja po dvodelnem kurikulu (trivium in kvadrivium) na podlagi didakticne razprave De nuptiis Philologiae et Mercurii rimskega gramatika Marcija Capelle. odkril resnico, kajti patientia probat viri doctrinam.41 Nad zemljo me dviga­jo besede iz Sirahove knjige o tem, kako modrost vpliva na svoje privržen­ce: »Ce bo zablodil, ga bo zapustila in ga izrocila v roke njegovega lastnega padca.«42 A jaz tega nisem doživel in niti sledecega: »Pazi na pravi cas in varuj se hudega, da se ti ne bo treba sramovati samega sebe. Je namrec sra­mežljivost, ki pelje v greh, in je sramežljivost, ki je slava in naklonjenost«43 – to je Božja volja. V tem torej tici razlika med mojim in Picovim nacinom filozofiranja:44 jaz se mnogo vec naucim od anatomije45 mravlje ali zeli – najdragocenejšo na svetu46 pustim pri miru – kot od vseh knjig, ki so bile napisane od zacet­ka vekov do danes, kajti naucil sem se filozofirati in brati iz Božje knjige, po kateri se zgledujem za popravo zmotno prepisanih cloveških knjig, ki raje sledijo cloveški muhavosti kot vesoljnemu izvirniku. To me je vodilo k pre­prostemu branju najrazlicnejših avtorjev in priklicanju njihovih naukov v spomin, s katerim me je Najvišji bogato obdaroval, še bolj pa k presojanju o njih v skladu z izvirnikom. Pico je bil nadvse plemenit in ucen veleum, a filozofiral je bolj o besedah drugih kot o naravi, o kateri ni spoznal skoraj nic, obenem pa astrologe obsojal, ceš da ne znajo soditi po izkustvu. Pa saj 41 Potrpljenje je božja mast, glej Rim 5,3-4: »Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje.« 42 Sir 4,19 43 Sir 4,20-21 44 Glej op. 29. 45 Znameniti prizor iz Galilejevega Dialoga o dveh glavnih sistemih sveta je tako referencen, da ga moramo navesti: »Sagredo. Me veseli. Nekoc sem se znašel v Benetkah v hiši zelo cenjenega zdravnika, pri katerem so se, bodisi zaradi študija ali iz radovednosti, obcasno zbirali ljudje, da bi si ogledali nekega nic manj ucenega kakor natancnega in spretnega anatoma pri seciranju. Tisti dan je naneslo, da smo iskali zacetek in izvor živcev, o cemer poteka slovito prerekanje med galenisticnimi in peripateticnimi zdravniki; potem ko je anatom pokazal, da velikanski snop živcev izhaja iz možganov, prehaja skozi tilnik, tece po hrbtenjaci in se nato razveji po vsem telesu ter da samo kot nizka tenek živec prihaja do srca, se je obrnil h gospodu, ki ga je poznal kot peripateticnega filozofa in zaradi cigar navzocnosti je vse skrajno natancno razkril in pokazal, in ga vprašal, ali je zdaj popolnoma zadovoljen in preprican, da živci izhajajo iz možganov in ne iz srca; na to je filozof, potem ko se je malce zamislil, odgovoril: ›To rec ste mi pokazali tako ocitno in otipljivo, da bi jo bili prisiljeni priznati za resnicno, ko ji Aristotelovo besedilo ne bi nasprotovalo, saj jasno pravi, da živci izhajajo iz srca.‹ / Simplicij. Gospoda, hotel bi, da vesta, da razprava o izvoru živcev še zdalec ni tako dognana in odlocena, kot bi si nemara kdo mislil. / Sagredo. Nikoli ne bo koncana, ce ima take nasprotnike, vseeno pa to, kar pravite, prav nic ne zmanjša cudaštva peripatetikovega odgovora, ki proti tako otipljivemu cutno za­znavnemu izkustvu ni navedel drugih Aristotelovih izkustev ali razlogov, marvec samo avto­riteto in goli Ipse dixit.« Galileo Galilei, Dialog o dveh glavnih sistemih sveta, ptolemajskem in kopernikanskem 2.8–10. ZRC SAZU, Ljubljana 2009, str. 108–109. 46 Po ustnem izrocilu je ohranjena legenda, po kateri naj bi Campanella prejel dar genialnosti potem, ko je kot otrok na hribu Consolino, ki gospoduje nad njegovim rodnim Stilom v kalab­rijskih Apeninih na meji z Aspromontejem, odkril in zaužil magicno zelišce modrosti, s kate-rim je nato oblikoval cloveško glavo, ki naj bi po sedmih letih oživela in pomagala napredku cloveštva z razkritjem najglobljih skrivnosti sveta. Neke noci so redovniki nad samostanom ugledali zvezdni utrinek, in da bi se poducil, je Campanella prosil sobrata, naj mu iz knjižnice prinese astronomsko knjigo. Ta je po nesreci udaril v cudežno glavo, ki se je raztrešcila na tleh. Nezgoda je za filozofa pomenila znamenje smrti, ki naj bi ga prav kmalu dejansko ujela. sem jih do devetnajstega leta obsojal tudi sam, dokler nisem ugotovil, da se najvišja modrost skriva v veliki norosti,47 kot sem dokazal v posebni knjigi48 in v novi Metafiziki49 – kajti Aristotelova je logicna samo na pol, pol pa sra­motno brezbožna, edino Parmenid je o tem vprašanju nekaj vedel.50 Pico je bil tudi v moralnih in politicnih zadevah slabo podkovan, saj se je z vsem bitjem in žitjem posvetil judovski nomantiki51 in obracanju strani,52 nemara bi postal junak prave modrosti, ce le ne bi prerano umrl, kajti napisal je že mnogo knjižnih zbirk53 in nobenega dela odvracal. Pica visoko cenim kot velikega cloveka bolj po tem, kar bi lahko naredil, kot po tem, kar je naredil. Pa ne le njega, temvec vsakega misleca, ki prica o poucnosti šole narave in umetnosti, v kolikor se nauceno sklada54 s prvo Ide­jo in Besedo,55 od katerih sta odvisni. A kdor v cloveških šolah raztrosa svo­ja mnenja,56 je zame podobno nevreden in nevpliven kakor sveti Avguštin in Laktancij, ki sta po vsebinah in po stališcih zanikala obstoj antipodov,57 47 Poznorenesacna misel se vse bolj obraca k hvalnicam norosti (Alberti, Erazem Rotterdamski, Montaigne, Rabelais). 48 V neskoncnem korpusu kampanelijanskih del srecamo tudi razpravo v sedmih knjigah z nas­lovom Astrologicum (1630). Z astrologijo se bo ukvarjal vse življenje, potem ko se bo, kot sam pravi, opral mladostniškega skepticizma. Na tem mestu se sicer sklicuje na astrološki spor iz tretje razprave dela Philosophia sensibus demonstrata. 49 Metaphysica (1623) je nemara najvažnejše Campanellovo gnoseološko delo, temeljni kamen vzhajajocega novoveškega racionalizma, v katerem se naturalisticni senzualizem prepleta z avguštinskim subjektivizmom. Vsa ustvarjena bitja in pojave zaznamujejo tri primarnosti (primalites) v skladu s troedinosti Boga: v naravi delujejo tri naravni principi (materija, toplo in hladno), idealno državo pa duhovniški monarh Metafizik vlada s tremi pomocniki: Mocjo (Ocetom), Ljubeznijo (Sinom) in Modrostjo (Svetim Duhom). 50 Campanella se navezuje na ontološki nauk eleatskih predsokratikov (Parmenid, Zenon iz Eleje, Ksenofan Kolofonski), mojstrsko zgošcen v frg. 28 B 2 DK, ki v bistvu pravi, da bit je in ne more ne biti. 51 Nomantika je vedeževalska praksa napovedovanja prihodnosti na podlagi etimološkega, sim-bolnega in številskega tolmacenja osebnih lastnih imen in crk, ki jih sestavljajo z namenom, da bi v imenih poiskali znamenja (ne)srece in izbirali obetavna imena. Svoje zanimanje za astrolo­gijo, mistiko, ezoteriko in kabalisticno tradicijo je Pico radodarno raztrosil med 900 »krivover­skih« tez, ki jih je pripravil za nikdar izvedeni univerzalni filozofski kongres v Rimu leta 1496. 52 It. voltare i libri, tudi prekladanje knjig kot prispodoba za kabinetsko znanost in eristicni akademizem. 53 Star. it. selva, v zgodovini književnosti nehomogena zbirka pesnitev ali ucenih razprav. 54 Spoznavni kršcanski realizem v skladu s tomisticno formulo Veritas est adaequatio rei et intellectus. 55 Campanellov novoplatonizem ne posega le na politicno podrocje, temvec se spogleduje s slo­govnimi vprašanji (ezotericna oblika dialoga) in prodira v samo srž nauka o idejah. 56 It. opinanti, misleci kot interpreti in razlagalci lastnih mnenj, ne pa iskalci resnice, danes bi rekli komentatorji. 57 Po starogrškem izrocilu prebivalec kraja, ki leži na nasprotnem delu zemeljske oble. Prim. Dan­te, Pekel 26.112–117: »Bratje, ki ste v tisoceri / nevarnosti pripluli do zapada, / na vécer svojih dni, v tej kratki beri / življenja, ki mordá vam še pripada, / cemu ne bi šli dljč in se spustili / za soncem, kjer cloveški rod ne vlada?« V op. na vrsticko 117 prevajalec Andrej Capuder takole raz­laga: »Po takratnem splošnem verovanju na južni zemeljski obli ni bilo ljudi, pac pa samo morje. Nekateri pa so verjeli v obstoj južnih prebivalcev ali antipodov in Odisej se je hotel verjetno o tem prepricati.« (Dante, Božanska komedija, Mohorjeva družba: Celje 2005, 223.) dokler ni neki mornar58 razkrinkal njuno laž s pricevanjem de visu.59 Sicer pa priznam svojo naklonjenost bolj pobožnim razlagalcem, ki so manj dovze­tni za strah in ambicijo, ki cloveka vodita v laž, ce jih pricevanje le ni pov­sem ponižalo. Ta nacin filozofiranja je moj dušni tolažnik, kajti s preucitvijo vseh locin in religij na tem svetu sem, vsaj upam da samemu sebi in drugim dokazal kršcanske resnice in apostolsko pricanje ter kršcanstvo mašceval in domala osvobodil od makiavelizma in neskoncnih dvomov, ki cloveška srca zbadajo v tem mracnem casu,60 v katerem vsi nauki – filozofi in sofisti, religi­ja, brezboštvo in vraževerje – veljajo enako, kot bi bili ene barve.61 Boccaccio pravi, da med kršcanskim, mohamedanskim in judovskim ni mogoce silogi­sticno razlociti pravi zakon;62 pred aristotelskim brezboštvom vsi pisci oma­hujejo; v šolah poucujejo dvomljivo in mrmraje, kot se bo Vaše velicanstvo lahko prepricalo v Metafiziki, posveceni angelu, ki mi daje moc. Verjemite, da boste z zavzetostjo zame služili Božjemu namenu. Na tem svetu sem žal krivicno grešil in zlorabljal osupljive darove Stvarnika, ki me je kot služabnika in nepokorneža zaradi številnih nadlog vzel za svojega. Saj 58 »Mornar« ni nihce drug kot osvajalec Novega sveta Krištof Kolumb. Campanellove strelice padajo na aristotelski geografiji sloneco avguštinsko resnico, po kateri je antipodni del sveta neprimeren za življenje, na polih zevata praznini, Mracno morje pa – kot so v srednjem veku imenovali Atlantik – požira ljudi. Glej tudi delo arabskega geografa Al-Idrizija Rogerijeva knji­ga ali Geografija. Pismopisec svojo misel razvije v Galilejevi Apologiji (napisani 1616, objavljeni 1622), drzni repliki na prvi proces proti heliocentricnemu astronomu. 59 Na lastne oci. Zvezda danica novega znanstvenega duha, ki vodi zahodno misel prek em-pirizma do razsvetljenstva in pozitivizma, ali, ce hocemo, jo vraca k anticnemu okulocen­trizmu. Prim. Diderotovo geslo Agnus Scythicus iz Enciklopedije: »Ugotoviti je treba, ali so price dogodke videle na lastne oci ali ne; kaj so tvegale za to, da bi jih imeli za verodostojne; kakšni strahovi ali kakšna pricakovanja so jih vodili, ko so drugim pripovedovale o do-godkih, za ocividce katerih se razglašajo. Ce bi z vztrajanjem pri resnicnosti svojega price­vanja ogrozile svoje življenje, je treba priznati, da bi njihovo pricevanje postalo precej bolj prepricljivo; še toliko bolj prepricljivo bi postalo, ce bi price dejansko žrtvovale in izgubile svoje življenje« Denis Diderot, D’Alambertove sanje in drugi filozofski spisi. ZRC SAZU, Ljubljana 2010, str. 204. 60 It. secolo oscuro, arhaizem za blodne znacilnosti svetnega življenja v diahroni sedanjosti. 61 Protokartezijansko »metodicni« dvom odpre vrata nevarnosti solipsizma (Descartes, Meditaci­je 1.4) in razdiralnega relativizma (glej ontološke posledice predsokratskega sofizma Protagore in Gorgije), kar vpliva na Campanellovo pojmovanje politicnega egalitarizma, ki je prej kot marksisticnemu komunizmu blizu družbenemu personalizmu. 62 V tretji noveli prvega dneva Dekamerona (1.3) Filomena pripoveduje prigodo bogatega in sko­pega oderuha, Žida Melkizedeka ob grožnji požrešnega babilonskega sultana Saladina. Na zvijacno vprašanje »katerega izmed zakonov imaš za resnicnega: judovskega, saracenskegaali kršcanskega?« se je Žid izvil iz pasti z bistro zgodbico: nek vrli mož, ki je svoje tri moške potomce ljubil enako mocno, se je odlocil prekiniti družinsko tradicijo dedovanja bogatega prstana po prvorojencu in dal skrivoma skovati še dva: »In ker so bili vsi trije prstani tako podobni drug drugemu, da ni bilo moc spoznati, kateri je pravi, je ostalo vprašanje, kdo je pravi ocetov dedic, nerešeno in se do danes še ni rešilo. In prav tako vam, dragi gospod, odgo­vorim glede treh zakonov, ki jih je Bog oce dal trem ljudstvom in ki jih zadeva vaše vprašanje: Vsako ljudstvo misli, da se mora ravnati po svoji dedišcini, po svojem resnicnem zakonu in njegovih zapovedih; kdo pa ima prav, to vprašanje, prav kakor vprašanje prstanov, še ni reše-no.« (G. Boccaccio, Dekameron: izbor novel, Mladinska knjiga, Ljubljana 1960, 49) Na takšno aporisticno dilemo slehernega filozofskega relativizma (ali sofizma, ce hocemo) Campanella ne more pristati. ne pravim, kar je pravil Salomon: »Pri tem sem gledal pokopane krivicnike: pridejo in odidejo s svetega kraja, v mestu pa pozabljajo, kako so delali«,63 kajti nimam se za pravicnika, toda coram Deo64 Vam zagotavljam, da nisem ne krivoverec ne upornik in da nikdar nisem grešil po trmasti volji, cetu­di bi me pomanjkanje razuma lahko speljalo na pot krivicnih65 - kar pa ne verjamem. Oprostite, ker nisem dvorjan in ne vem, kako se Vaše velican­stvo nazvanja in kako z njim govori, ko že osem let nisem spregovoril niti besede v svojem jeziku niti z clovekom pri zdravi pameti. Kljub vsemu vi-sokodušno sprejmite to, kar moja nizkotnost zmore v Vašo zahvalo in pri­prošnjo, da bi me privedli k svetlobi, ki jo nebeški Oce razseva nad dobrimi in hudobnimi, jaz pa, ki sem tako gorece preiskoval nebo, je nisem deležen, celo muham in kacam zavidajoc cudežno milost in precudovito podobo božanskega. In ce sem kaj vreden, sem Vam na razpolago s hvaležno pripravljenostjo, ki jo takšni milosrcnosti dolgujemo vsi, ki se trudimo plemenito zasledovati vrline s filozofiranjem v besedah in dejanjih. Rotim Vas, da v tej nameri po­magate mojemu angelu, saj »niti angel perzijskega kraljestva ni uspel zdržati za štirideset dni«66 – umiram! Vaše velicanstvo, »tako kot je knez Mihael [po-magal] božjemu ljudstvu, tako pomagaj mojemu angelu«.67 Vem, koliko Vaša beseda velja pri Vaši Blaženosti in gospodih naslednikih.68 Najbrž tako raz­gledanega cloveka nima smisla opozarjati, pa vendar – za Božjo voljo – o tem pismu molcite, dokler ne zamenjam namestitve.69 Ko bi se izvedelo, da Vam pišem, bi to pahnilo v pogubo kako pravicno dušo, ki se me je usmilila, mene pa še bolj priklenilo v okove in verige. Zato prosim Vsemogocnega, ki me je postavil za stražo temu casu, naj Vašemu velicanstvu podari primeren položaj, da boste lahko vsem dobrim ljudem široko razdajali svojo ljubeznivost, kakor želim in upam. [Neapelj,] z globokega Kavkaza, 8. julija 1607 Nekdo, s hvaležnostjo in priprošnjo. 63 Nejasno biblicno mesto, zagotovo iz Pridigarja (Koheleta), verjetno Prd 8,10. Citat se v frag-mentih nahaja tudi v Campanellovem delu Atheismus triumphatus (1631). 64 pred Bogom. 65 It. fuori strada, prevajamo nedobesedno po prim. Prg 12,26. 66 Campanella bojda misli na zgodbo Jezdegerda III., zadnjega perzijskega šaha iz dinastije Sasani­dov. Na prestol cetrtega iranskega staroveškega imperija je stopil 16. junija 632 (vladal je do leta 651), potem ko so mu strica Feruhzada po štiridesetdnevni vladavini zastrupili državni veljaki. 67 Dan 10,13: »Knez perzijskega kraljestva se mi je ustavljal enaindvajset dni; in glej, Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoc.« 68 Castni naziv se danes podeljuje kršcanskim, tako pravoslavnim kot katoliškim patriarhom vzhodnega obredja. Danes bi papežu, pri Campanelli gre za Pavla V. (glej op. 1), rekli Vaša sve­tost. Zanimivo, da se kurialne dostojanstvenike na tem mestu naziva s samostalnikom »vnuki« (star. it. nepote, tudi naslednik), iz katerega korena izpeljujemo eno od mnogih krvnih ran sred­njeveške svetne Cerkve – nepotizem. 69 Star. it. stanza. Jernej Šcek Državni licej Franceta Prešerna, Trst jernejscek@hotmail.com David Bandelj Znanstveni in humanisticni licej Simona Gregorcica, Gorica david.bandelj@gmail.com DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.223-228 Nikos Panajotopulos: Kajnovi otroci Prevedla Lara Unuk Sodobni grški avtor Níkos Panajotópulos je, ceprav po izobrazbi inženir, vse­stranski ustvarjalec na podrocjih scenske in literarne umetnosti, okrog kate­rih se vrti vse njegovo poklicno življenje. Slovenskemu bralstvu se je doslej predstavil z romanom Gen za dvom, antiutopicn. pripovedjo o iznajdbi testa, ki naj bi s pomocjo znanosti v ljudeh odkrival gen za ustvarjanje umetnosti. Ta test postane orodje cenzure in represije umetnosti, saj dokazilo o prisotno­sti gena šteje vec kot umetniški izdelek ali talent. Gen za dvom je kot ocitna družbena satira s primesjo avtobiografske motivike znacilen za pisateljski slog Nikosa Panajotopulosa, ki je tematsko zelo moderen avtor, njegovi romani so vpeti v družbo tukaj in zdaj in vanjo usmerjajo kriticni pogled, ne glede na to idejno podobnost pa so po snovi zelo raznoliki. To sam komentira v intervjuju s Teodosisom Mihosom: »Ko sem šele zacenjal, sem gojil trdno prepricanje, da ne bom nikoli napisal dveh knjig, ki bi si bili podobni. Na prvi pogled mi niti ni šlo slabo. V casu, ko sem pisal Hagiografijo, svoj tretji roman, sem dobremu prijatelju in verjetno bodocemu bralcu poskusil opisati njegov zaplet. Nisem ga pozabil vnaprej opozoriti, da ne bo v nicemer podoben ne Zigiju z Marfana ne Genu za dvom. Ko sem nehal pripovedovati, je prijatelj z nasmehom pri­pomnil, da podobnost z mojima prejšnjima romanoma naravnost bije v oci: v vseh tvojih knjigah, mi je rekel, se mora junak sam soociti z vsem svetom in ljudmi. Njegova pripomba je bila tako posrecena in prodorna, da se ob njej nisva ustavljala, saj ni bilo o cem razpravljati.« Nikos Panajotopulos se je rodil leta 1963 v Atenah. Že pri rosnih osem­najstih letih je družini naznanil, da ne bo študiral, ker se namerava preživljati s pisanjem; kasneje se je vseeno vpisal na študij in se v tem obdobju zacel za­nimati za gledališce ter obiskovati predavanja iz dramaturgije. V letih od 1989 do 1992 je bil zaposlen kot novinar in urednik pri razlicnih casopisih, revijah in na televiziji. Je tudi avtor desetih scenarijev za celovecerne filme, med dru­gimi za film Odsotni iz leta 1996, za katerega je prejel nagrado za najboljši sce­narij na sedemintridesetem Solunskem filmskem festivalu, najvecjem festivalu alternativne filmske produkcije v Grciji, ter za film Bedenje, ki je v Moskvi prejel nagrado zlati vitez. Kot clan Društva grških scenaristov vodi seminarje scenaristike in predava na zasebnih filmskih šolah. Prve literarne stopinje je zacel postavljati leta 1993, ko je s pripovedjo Noci, ki porajajo zgodbe sodeloval na natecaju literarne revije Tokovi in bil iz-bran za objavo v knjigi Umetnost pisanja, zbirki kratkih zgodb dvanajstih mla­dih prozaistov. Njegova prva samostojna knjižna objava, zbirka kratkih zgodb Krivda snovi, ki je izšla leta 1997, je bila nagrajena z nagrado Marije Rali za književni prvenec, sledili pa so ji romani Zigi z Marfana leta 1998, Gen za dvom leta 1999, Hagiografija leta 2003 in Kajnovi otroci leta 2011. Za slednji roman je leta 2012 prejel nagrado za roman Inštituta Petrosa Harisa Atenske akademije. Svojo zadnjo knjigo, Povsem sam, ki je izšla leta 2018 v seriji Kaj mi pomeni življenje francoske založbe Les Éditions du Sonneur, sam opisuje kot novelo in hkrati kot preroško avtobiografijo, v kateri zasleduje, kako se njegov odnos do oceta zrcali v njegovem odnosu do sina. Avtobiografske elemente pa lahko, kot pravi avtor, zasledimo tudi v Kajnovih otrocih, saj je roman, ceprav v zabrisani obliki, zgrajen na osebnih doživetjih. Kajnovi otroci so metaliterarno delo, o katerem na straneh knjige dobimo namig, da so hkrati pogrošni kriminalni roman enega od junakov ter scenarij za film s socialno tematiko drugega. Roman se opira na žanr detektivke, ne da bi bilo povsem jasno, ali je res prišlo do umora ali pa je ta samo fantazija ene izmed junakinj. V svojem družbenokriticnem aspektu pa je nazoren pri­kaz življenja malomešcanskega višjega srednjega sloja v Grciji. Tipicni primer malomešcanstva je vseh pet glavnih junakov, ki od hipijevskih, idealisticnih eskapad mladosti gladko preidejo v brezobrazno kapitalisticno pridobivanje bogastva, pri cemer poteptajo vsakršne moralne ovire, duhovno pa postanejo povsem prazni. V sledecem odlomku se srecamo s satiricno predstavitvijo eno izmed glavnih junakinj, Irini. GOSPA SWAROVSKI Irini se je kar nekaj casa iskala. Enega od razlogov za to je predstavljala njena prva izbira, da gre študirat kemijo, ne da bi se ji sanjalo, kaj bo delala, ko jo bo doštudirala. Ne da bi dvakrat pomislila, je zapravila pet let. In ko je srecno opravila s tem, je brez obotavljanja z eno samo potezo vse izbrisala in se vrgla v iskanje ustvarjalnejšega poklica, k cemur jo je usmeril Andonis, ki je imel visokoletece nacrte za industrijsko oblikovanje v Grciji. Sledila je torej Ando­nisu na zasebno fakulteto, ne da bi bila kaj posebej nadarjena za oblikovanje. Gojila je nekakšno metafizicno vero, da Andonisov talent zadošca za oba. Si-cer pa je bilo povsem ocitno, da razpolaga s prav tistimi lastnostmi, ki bi An-donisovemu talentu lahko omogocile, da se razcveti: veliko sprošcenostjo v družabnih stikih, zelo širokim krogom znancev, ki bi se še bistveno razširil, ce bi se kdaj odlocila izkoristiti svoj priimek; sistematicnostjo in ucinkovitostjo, ki bi zagotovo lahko dopolnili anarhicno in nonšalantno partnerjevo umetni­ško naravo, in financnimi zmožnostmi, ki ji jih je zagotavljal položaj oceta, visokega uslužbenca Kmecke banke – pa ceprav ne bi nikoli priznala, da se zanaša na to, ne samo pred Andonisom, ki bi kaj takega zavrnil z ocarljivim odporom, ampak niti sama pred sabo, ceprav je bila veliko prilagodljivejša. Resnicnost jo je zelo hitro prisilila, da je zapustila oddelek za industrijsko oblikovanje in se prepisala na grafiko, kjer bi pomanjkanje fantazije in ustvarjal­nosti – z nekaj srece – lahko ostalo nezapaženo. Pomagal ji je tudi Andonis, ki je zagrizeno verjel, da ima vsakdo kakšen talent, cetudi globoko skritega, in je dolžen dati vse od sebe, da ga izkoplje. Pomagal ji je tudi neki ocetov znanec iz založniških krogov, ki ji je priskrbel službo v uredništvu mesecnika s poljudni-mi vsebinami – veliko prej, kot je do nje prišel marsikateri od njenih sošolcev, ki mu ni bilo treba kopati posebej globoko, da bi odkril svoj skriti dar. Trmasto in navdušeno je nadaljevala študij in hkrati delala, s takšno predanostjo zadevi, ka­kršna pogosto odlikuje otroke bogatašev, ki imajo slabo vest zaradi atijevega de­narja. Sicer pa je nekdo moral placevati Andonisove kave, piva – predvsem piva – in poletne pocitnice, ce ne zaradi drugega, pa vsaj zato, ker njemu ni bilo tre­ba izkopati niti centimetra, da bi našel svoj skriti talent – to pa ni majhna stvar. Kot se pogosto dogaja z otroki bogatašev, ki imajo slabo vest zaradi atije­vega denarja, je tudi ona ostajala pri tem, da je imela slabo vest – in to ni majh-no trpljenje! Trpecemu pa mora biti prestano trpljenje kdaj poplacano. Sredi tretjega letnika sta najela trosobno stanovanje – Andonis je nujno potreboval dodatno, delovno sobo – v Kolonakiju, tocno na sredi med faksom in prostori mesecnika, v šestem nadstropju bloka z razgledom vse do Egine – širna obzor­ja so nujna, ce si prizadevaš za optimisticni pogled na svojo bodocnost – ki ga iz svoje place pri reviji ne bi mogla placevati. Dodatno sobo s širnimi obzorji je obdržala – še vedno z obzirno in požr­tvovalno pomocjo atija bancnika – tudi potem, ko je Andonis spokal svoj blok in svincnike in svoje daljnosežne nacrte za bodocnost grškega industrijskega oblikovanja ter s štipendijo, zaradi katere je kasneje moral hitro prevetriti pre­pricanja in si razširiti obzorja, odšel v Francijo. Zakaj bi blebetal o željah za pri­hodnost grškega dizajna, ce pa se ti ponuja prilika, da postaneš del cvetoce so-dobnosti evropske industrije? Zakaj bi gnil ob teh, ki še kar kopljejo, da bi našli svoj skriti talent – ob predpostavki, da tvoja teorija drži in je njihov talent zares skrit in ne odsoten – namesto da bi ustvarjal, in to za velik denar, skupaj s ti-stimi, ki imajo izkopavanja in temelje že za sabo in so zaceli nadzidavati pri­hodnost. Nekako tako je razmišljal Andonis in kdo bi lahko izpodbijal takšno argumentacijo? Trosobno stanovanje je obdržala, fakulteto je pustila tik pred diplomo in še naprej delala – ceprav s precej manjšim žarom – za revijo, da bi potolažila slabo vest zaradi visokega družbenega in ekonomskega položaja svoje dru­žine, in ni odnehala niti takrat, ko se je slaba vest umaknila v ozadje, ker je zanjo postalo pomembnejše drugo trpljenje, veliko bolj perece (kaj boš sama s trosobnim stanovanjem z daljnimi obzorji, ko odkriješ, da si povsem brez talenta?). Njeno navdušenje pa sploh ne bi shlapelo, ce bi vedela, da ji bo ta odlocitev, namrec, da nadaljuje z nehvaležnim delom v uredništvu, kmalu omogocila prihodnost, o kakršni ni niti sanjala, prihodnost, ki od nje ne bo zahtevala nobenega kopanja, dovolj bo, da se samo skloni po njene darove in jih pobere z njenega kakor cisti kristal lesketavega površja. Kakšnih osem mesecev po tem, ko je Andonis dramaticno zapustil prizo­rišce, kakšnih osem mesecev od dneva, ko je iz dodatne sobe spokal svoje dalj­nosežne nacrte za negotovo prihodnost grškega dizajna, kakšnih osem mese­cev od dneva, ko jo je pustil, da sama samcata strmi v razgled vse do Egine, je na dan s kristalnim zrakom, zaradi katerega je postal taisti razgled nevzdržen, v njeno življenje vstopil Takis, in kar naenkrat je v njeno življenje vstopil tudi red, njeno srce se je znašlo na pravem mestu, stvari so stekle svojo pot, in tako dalje in tako dalje... Takis je bil potomec družine podjetnikov. Njegov ded je bil podjetnik. Njegov oce je bil podjetnik. Njegova mati se je ukvarjala s podjetji svojega moža. Njegov starejši brat se je ukvarjal s podjetji svojega oceta. In njemu sa­memu ni niti na kraj pameti padlo, da bi se ukvarjal s cim drugim. Na kratko povedano, Takis je spadal med tiste otroke bogatašev, ki jih cisto nic ne pece vest zaradi družinskega denarja – obstajajo tudi takšni. Takis je denar imel za nekaj povsem naravnega. Tako kakor listje na drevesnih vejah, na primer – in to na zimzelenem drevju. Kot sneg na gorskih vršacih – in to v Alpah, kamor je pogosto hodil smucat. Kot smeti v prenatrpanih smetnjakih na atenskih uli­cah – in to med stavko javnega sektorja. Takisu ni bilo cisto nic nerodno za volanom smetarskega kombija. Delal je, kar je znal delati, po svojih najboljših moceh. Skrbno je praznil polne smetnjake in pazil, da se ne bi vrnil na isto me-sto, preden ne bojo spet polni... Takisa je spoznala takoj po tem, ko se je vrnil iz Francije s predstavništvom velikega proizvajalca kristalnih izdelkov – podobnega Swarovskemu – v žepu. Srecala sta se na zabavi, ki jo je priredil mesecnik ob izidu petstote številke. Ena od osrednjih tem te številke je bilo deset najbolj zaželenih samcev v Ate-nah – neizcrpna tema, h kateri so se vracali vsaj enkrat na leto in ki je hranila sanjarjenja bralk. Takis je bil eden od teh desetih in hkrati edini, ki se je odzval na vabilo mesecnika, naj se udeleži praznovanja ob jubilejni številki. Po rezul­tatih neuradnega glasovanja, ki so ga priredili v uredništvu pred izidom revije, se je Takis uvrstil na osmo mesto. Sama ga je predlagala za sedmo, ampak ko ga je videla v živo, se je morala strinjati z novinarko, ki je obravnavala to temo, da mu je naredila nezaslišano krivico. Seveda, ce bi hotela biti nepristranska, bi morala, preden bi se dokoncno opredelila, spoznati še ostalih devet. Toda ostalim devetim se ni zdelo vredno udeležiti zabave, zato bi morala z objek­tivno razvrstitvijo pocakati (ce predpostavimo, da bi ta sploh bila izvedljiva). Ampak še zdalec ni imela potrpljenja za to – sploh pa ji Takis ni dal casa. Takis se je spogledljivo pritožil nad fotografijo, ki so mu jo izbrali, in ne­mudoma mu je pritegnila. V smehu sta sklenila, da bosta krivdo zvalila na fo­tografa, ki ga je k Takisu poslal mesecnik. Ona je škodoželjno pripomnila, da bo moral ta fotograf še precej kopati, ce bo hotel spraviti svoj talent na površje. On je priliznjeno pripomnil, da je bila njegova fotografija edina grda stvar na sicer dobro oblikovani strani. Ona se je strinjala, da je naslov domiseln (Mož, ki je prevec vedel – o denarju), in se tako izkazala s primerno mero skromno­sti. On se je spretno odzval z besedami, da je oblikovanje strani poudarilo domiselni naslov, in kolikor se je sploh dalo, »prikrilo« slabo fotografijo, ter dodal, da ji je za to dolžen uslugo. Na to dobro premišljeno demonstracijo po­znavanja in celo spoštovanja do njenega dela, ki ga mnogi niso dovolj cenili, je odgovorila s posreceno brezizraznim: »Samo svoje delo sem opravila.« Ta iztocnica je Takisu ponudila priložnost, da jo povpraša po njenem delu. Irini je pograbila priliko, da govori o svojem delu – da govori s Takisom – in mu omogocila, da ji demonstrira, kako odlicen poslušalec je – in kako dobro zna prazniti smetnjake. Naslednje jutro sta skupaj zrla v razgled vse do Egine (nje-no stanovanje, nikar ne pozabimo, je bilo v bližini prostorov revije, tako kot klub, v katerem so priredili zabavo, Takis pa je živel v stanovanju v cetrti Paleo Psihiko, zelo blizu hiše svojih staršev), pa ceprav je bilo vreme oblacno, tako da se je komaj videla Akropola. Cez eno leto ni vec delala pri mesecniku in ni vec imela casa, da bi raz­mišljala o slabi vesti, ki jo je nekoc obcutila zaradi družinskega denarja. Zdaj je sama služila denar, velike denarje, ce sploh ne štejemo denarja, ki ga je še naprej služil »clovek, ki je prevec vedel o denarju«. Cez eno leto ni vec vsako jutro strmela v Egino iz šestega nadstropja v Kolonakiju. Njeno obzorje se je resnici na ljubo nekam zožilo. Živela je v Takisovem stanovanju, v drugem nadstropju bloka v cetrti Paleo Psihiko, in je zrla v goste bore, ki so se krivili proti njenemu balkonu in ji nudili obcutek varnosti in miru, kakršnega prej ni poznala. Cez eno leto je ni cisto nic brigalo, ali gre grški dizajn k hudicu. Imela je razmeroma preprost nacrt za tri dodatne sobe v stanovanju. Poglavitno pa: korenito je spremenila stališce do ustvarjalnosti. K temu je pripomoglo mnenje Takisa, ki se je z dobrodušnim nasmeškom spraševal, kako zelo ustvarjalne se pocutijo bori zaradi sence in kisika, ki ju podarjajo. Ah, za to pa je Takis imel talent! Njegove pripombe so bile pogosto jedrnate in trenutku primerne. Navrgel jih je kar najbolj samoumevno, res, brez najmanj­še želje po prepiru, ne da bi se trudil, ne da bi sploh privzdignil glas – tako naravno kakor bori, ki spreminjajo ogljikov dioksid v kisik dva metra stran od njunega balkona. »Bori nimajo slabe vesti zaradi tega, kar pocnejo. Bori ne morejo imeti slabe vesti za svoje iglice ...« Takis ni imel slabe vesti zaradi tega, kar je delal. Znal je dobro služiti. Kaj je v tem slabega? In ona je ob njem odkrila, da to lahko pocne tudi sama. »Podobna sva borom,« je mirno govo­ril Takis. »Proizvajava denar, se pravi kisik za družbo ... Toliko ljudem dajeva službe, pomagava jim dihati ...« Mogoce ni imel prav? Torej je tudi sama po hitrem postopku vzela kredit na ocetovi banki, od­prla trgovino v Kolonakiju in jo napolnila z dragocenimi kristali, katerih pred­stavništvo je prevzel njen mož, malo preden je tudi uradno postal njen mož. Leta, ki jih je preživela z Andonisom, niso šla povsem v nic. Prvo leto po­znanstva sta odpotovala v Indijo – Andonis je bil v svoji budisticni fazi in jo je nagovoril, da sta šla iskat nekega njegovega znanca, ki naj bi baje našel re-šitev vseh enacb v nekem ašramu, nekje blizu meje z Nepalom. Nista našla ne ašrama ne Andonisovega znanca – da o rešitvi vseh enacb sploh ne izgublja-mo besed. Našla pa sta delavnico, ki je izdelovala nakit iz poldragih kamnov, nakit, ki si ga lahko nabavil petstokrat ceneje, kot so ga prodajali v Atenah. V navalu pogoltnosti je z njim napolnila nahrbtnik, z mislijo, da bo obdarila prijateljice. Ko se je vrnila, se je zavedela, da ima manj prijateljic, kot je misli-la. Nakit, ki ji je ostal, je prodala – za petino cene, ki bi ga sicer imel v Atenah – prijateljicam prijateljev in znankam znancev, ki so brž izkoristile priliko, in rezultat je bil takšen, da je s presežkom pokrila stroške potovanja. Mogoce je še bila odporna na bacil trgovine, toda kakor koli že obrnemo, so po tem po­tovanja v Indijo pridobila neki car – da ne govorimo o adrenalinu, ko preckaš carino s kovckom, do vrha napolnjenim s srebrnino. Andonis pa je rade volje preuceval okrasne motive in tehnike izdelovanja, še posebej, ce je to pomenilo zastonj pocitnice ... Še trikrat ali štirikrat sta potovala v Indijo, preden sta se razšla. Kontakte, ki jih je pridobila, dokler je hodila na ta potovanja, je po po­roki s Takisom kar najbolje izkoristila. Indijski nakit sicer res ni bil vec v modi, toda to ni veljalo za pohištvo in blago ... Takis ni bil ljubitelj eksoticnih destinacij. Celo za porocno potovanje je po vrsti z odporom zavrnil Kubo, Bali, Maldive in Mauritius, in je na svoj mirni nacin izsilil dvajsetdnevno turnejo po Škotskem višavju, pri tem pa se mu je v podzavesti motala tudi možnost uvoza kakšnih manj znanih single malt vi-skijev. Takisov poslovni nacrt sicer ni obrodil sadov, toda kar se turizma tice, je njegovo izbiro okronal popoln uspeh. Ceprav sta bili njemu samemu ljubši Evropa in Amerika, pa ni imel nobenega zadržka proti temu, da bi se njegova žena spet odprla proti Daljnemu vzhodu. Lara Unuk Univerza v Ljubljani laraunuk@gmail.com