MED  KNJIGAMI
LOVRO KUHAR  -  PREZIHOV  VORANC, ZBRANO DELO I
V zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev so začeli izhajati spisi Prežihovega Voranca; urejata jih D. Druškovič in J. Koruza. Prva knjiga Prežihovega Zbranega dela* obsega vse pripovedne spise, ki jih je pisatelj napisal v letih 1909 do 1927 in za katere je zanesljivo ugotovljeno, da so njegovi; izpuščena je samo novela Vodnjak iz leta 1925, ki jo je pisatelj sam uvrstil t zbirko Samorastniki.
Pri svojem delu sta se urednika držala že ustaljenih, preizkušenih in priznanih načel, ki so se izoblikovala v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Za osnovo prvega obdobja Prežihovega literarnega delovanja sta vzela zbirko Povesti iz leta 1925. Pod naslovom Nezbrane novele in črtice 1909—192? sta uredila druge leposlovne spise, ki jih je njihov tvorec napisal. preden je odšel v tujino. Večinoma so vsi ti spisi javnosti malo znani, ker so poleg Povesti samo nekateri izmed njih doživeli ponatis v knjigi izbrane krajše proze Kanjuh iz Zagate. Največ teh novel in črtic je v Zbranih delih prvič ponatisnjenih naravnost iz časopisov in revij: Mir, Domači prijatelj, Zarja, Ljubljanski zvon, Slovenski ilustrnvani tednik, Ilustrovani glasnik, Kres, Pod lipo, iz Novih obzorij 1955 in iz Prežihovega zbornika (1955).
Prežihov književniški nastop in celotno prvo obdobje njegovega literarnega dela sta zelo značilna in izredno pomembna za nadaljnji pisateljev razvoj. Zdaj se da brez večjih težav ugotoviti, kje so že v teh prvih tekstih zametki kasnejšega mojstrskega pripovednika. Predvsem je značilna njegova živa in neposredna beseda, v kateri sta združeni dve osnovni prvini: izredna subjektivna nadarjenost za oblikovanje in pripovedovanje in pa bogata in še živa tradicija kmečkega ljudskega pripovedništva o dogodkih in ljudeh v domačem kraju. Pomembna je ljudskost prvih Prežihovih spisov; ta se ne odraža samo v izraznih sredstvih in načinih, ampak tudi v značilnih pogledih na življenje, ki so nedvomno rezultat določenih družbenih razmer in do katerih je ljudstvo prišlo po dolgoletnih izkušnjah. Izredno veliko obeta Prežihovo dobro poznavanje psihologije ljudi in kolektivov in pa pisateljeva zelo razvita sposobnost podoživljanja, samo tako si lahko razložimo, da je že na začetku svoje pisateljske poti mogel ustvarjati tako sintetične slike, kot je npr. Petkov Cene. Pomembno je, da že v teh prvih spisih, ki so večinoma avtobiografski in pisani t prvi osebi, pride na več mestih do izraza pisateljeva vztrajna vitalnost. Ze ves zgodnji Prežih je v aktualni problematiki svojega časa in prostora. Zato ni čudno, da njegovo opisovanje težkega in nečloveškega življenja socialno ogroženih ljudi in prikazovanje izkoriščevalskih teženj kapitalističnega družbenega sistema sovpada z bojem svetovnega proletariata za njegove pravice. Ena najbolj privlačnih črt, ki jih je pisatelj pokazal že na začetku svoje literarne poti, je zelo topel odnos do vsega, kar je v človeku človeškega. Prežihov Voranc je začel pisati brez sistematične literarne izobrazbe, ves je zrasel neposredno iz
* Lovro Kuhar — Prežihov Voranc, Zbrano delo. Prva knjiga. Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Državna založba  Slovenije. Ljubljana  1962.
5"5    Naša sodobnost
833
stvarnih razmer in potreb, zato je razumljivo, da se je oprijel močno realističnega prikazovanja življenja.
Povesti so na prvi pogled najbolj izdelani teksti. V njih se da zaslediti še največ priučenega, vendar to nikoli ne zasenči pisateljevih individualnih oblikovalnih značilnosti. Zbirka je s svojo kritiko obstoječih družbenih razmer izrazito idejno opredeljena. Opisuje majav življenjski položaj deklasirancev. nekvalificiranih delavcev, kmečkih delavcev brez svoje zemlje in potepuhov. Izmed petih spisov je samo eden — Borba — iz čisto kmečkega življenja. Čeprav je avtobiografski, lahko iz njega sklepamo, da pisatelj najbolje pozna življenje kmečkega človeka.
To vidimo tudi iz prvega razdelka Nezbranih novel in črtic, ki je motivno vezan na vas. V teh spisih je ljudsko izročilo najoblj očitno, čeprav je vsa problematika, o kateri pisatelj piše, subjektivno občutena in doživeta. Ze tu srečamo značilni motiv nezlomljive želje po lastni zemlji. Pripoved o kmečkem življenju je že v teh spisih razmeroma najbolj  razgibana.
Dve deli iz življenja inteligence izpričujeta, da pisatelj te snovi še daleč ni poznal tako dobro kakor vas. Tu i>i tako suveren in neposreden kot v spisih o kmetih. Posebno v Dr. Brincu in usodnih Pučnikovih garali je mogoče opaziti, da je na izobraženca gledal še precej v smislu kmečke šaljivosti. Z Jubilejem je nekoliko drugače, ker je v tej noveli glavni poudarek na germanizatorskem pritisku. Nekaj slik iz grofovskega življenja je namenoma nekoliko shematičnih, da pride tako bolj do izraza velika razlika med reveži in kapitalisti.
Poleg črtic in novel iz kmečkega življenja zavzemajo največ prostora v prvi knjigi Prežihovih zbranih del spisi o življenju delavcev, brezposelnežev in potepuhov. Te ljudi je pisatelj poleg kmetov tudi najbolj poznal. Spoznaval jih je predvsem v letih 1911 do 1913, ko je iskal priložnostnega zaslužka med Trstom in Celovcem, ko je bil v Ljubljani v zadružni šoli, in kasneje, ko je služboval v ravenski jeklarni. Nečloveško življenje teh ljudi je mladega pisatelja zelo prevzelo, tako da je večino svoje prve knjige posvetil njihovim problemom.
Četrti razdelek nezbranih novel in črtic obsega vojne motive, doživetja vojaka in ujetnika. V teh spisih že lahko zaslutimo kasnejšega tvorca najboljšega slovenskega pripovednega teksta o prvi svetovni vojni. Zelo jasno je izražena osnovna ideja proti vojni.
V Dodatku so poleg črtice iz delavskega življenja Med odmorom in nekaj Koroških narodnih pregovorov in rekov natisnjeni še do sedaj neobjavljeni odlomki Zapiskov iz grelnice; to so slike iz zatočišča potepuhov in brezposelnih.
Več kot petino knjige zavzemajo Opombe. Drago Druškovič, ki jih je napisal, je poleg razpravljanja o dosedanjih izdajah, o obsegu in ustroju izdaje in o pisateljevih rokopisih zbral veliko podatkov o nastanku in objavi posameznih del. Pri takem pisatelju kot je Prežihov Voranc, ki imai izredno veliko regionalnih posebnosti, so posebnega pomena opombe, katere razlagajo te posebnosti; teh je zbral urednik veliko.
Čeprav je bil Prežihov jezik izredno svež in živahen, je bil iz razumljivih vzrokov večkrat sprt s pravopisnimi in slovničnimi normami. Urednika sta jezik popravljala tako, da ni prikrajšana njegova koroška obarvanost: zamenjavala sta srbohrvaške izraze in izrazite knjižne tvorbe, narečno leksiko in sintaktične  posebnosti   sta   pa   večinoma   pustila   pri   miru,   samo   da   sta  take
834
primere v Opombah razložila. Mislim, da je ta postopek načelno sprejemljiv. Vendar je škoda, da za zdaj še ni mogoče natančno povedati, v katerem tema-tičnem območju so uredniki najbolj popravljali Prežihov jezik. Zdi se, da so v najlepšem jeziku pisani spisi iz kmečkega življenja.
France   Novak
8"35