ODMEV IZ AFRIKE. Leto I. Št, 6. Sv. Peter Klaver, apostol zamorskih misijonov, Vinotok. prosi za nje in za naše podjetje! Ilustrovan mesečnik v prospeh afriških misijonov in v oproščenje zamorskih sužnjev. Izdaja družba sv. Petra Klaverja. Blagoslovljen po Piju X. Apostolski vikarijat v severnem Zanguebaru. Mrogoro, 16. avgusta 1903. Visokorodna grofica, mllostljlva gospa! f'ukaj pošljem Vasi visokorodnosti uradni zapisnik otrok, katere sem odkupil. Opisati Vam tudi — hočem našo zelo važno misijonsko postajo Mrogoro. Mrogoro leži v sredini dežele Nkami, in sicer na iztočni strani mogočnega gorovja Uruguru. Težave 80 tukaj velike. Sedem misijonarjev, ki so pomagali ustanoviti to misijonsko postajo, je že umrlo Vsak prvi torek v mesecu daruje eden vl6. misijonarjev v Afriki eno sv. mašo za žive in mrtve naročnike. Priloga ,Glasniku najsv. Src«. Naročniki „Glasnika najsv. Src" dobivajo „Odmev iz Afrike" brezplačno. Ako pa hoče kdo Klaverjevo družbo nekoliko od-škodovati za tiskovne in druge stroške, naj pošlje kak mali dar na uredništvo „Glasnika najsv. Src", zraven naj pripomni: za „Odmev iz Afrike". Posamezne številke stanejo 5 v. Naroča se pod naslovom: Dražba sv. Petra Klaverja. Trst. Via Fontanone, 4. 42 JU® vsled pomanjkanja in nezdravega podnebja. Njih pot in krv se nista prelivala zastonj. Mrogoro je sedaj najbolj cveteča misijonska postaja v severnem Zan-guebarskem vikarijatu. V zadnjih šestih mesecih se je pokristijanilo 524 paganov. Ravno pred kratkem smo zopet šteli kristijane in našli smo jih lepo število 3148. Včeraj na praznik Marijinega vnebovzetja je prejelo 224 novokrščencev sv. obhajilo. Nad 2000 katehumenov poučujemo v krščanski veri. Žalibože, da jih ne moremo zadostno poučiti, ker mi ni mogoče vzdrževati dovolj učiteljev zamorcev. Morda bi nikjer ne obrajala misijonska darila boljšega sadu kakor tukaj pri nas, Da ne bo usahnilo, kar smo sejali z velikim drudom in naporom, moram koj začeti s stavbo dveh novih cerkev za 800—1000 ljudi. Oddaljeni bodo sedem ur druga od druge. „Svoj blagoslov Vam dam k temu tako važnemu podjetju, dragega Vam ne morem dati", tako mi je pred kratkim pisal nas prečastiti gospod škof. Ako bi mi ne bil prevzvišeni gospod škof v Vašem imenu pošiljal podpore, bi mi to leto ni bilo mogoče odkupiti nobenega poganskega otroka, dasi-ravno mi j3 tako pogosto ponujajo. Pred par dnevi mi je neki Arabec, ki je prišel iz sredine dežele, ponujal dve čedni in navidezno prav brihtni deklici. Zahteval je 82 rupisov (rupis velja nekaj čez eno krono). Imel sem pa le 12 rupisov, zato jih nisem mogel kupiti. Ali misel, da se nesrečnici sedaj gotovo nahajata v Arabskem haremu, me vedno zbada v srce. Včeraj popoldne se mi je ponujala cela družina v odkup: oče, mlada mati, trinajstletni deček in triletna deklica. Petdeset rupisov se je zahtevalo za štiri osebe. Denarja nisem imel in zopet nisem mogel odkupiti. Gospodar je zapuščal s svojimi sužnji našo postajo. Gledal sem za njimi in solze so me ll 43 iđ oblile, ko se je deček še enkrat milo ozrl po meni. Pokličem gospodarja nazaj in mu pravim, da mu bom izplačal petdeset rupisov. Podam se v bližnjo krščansko vas, in si izposodim denar pri zamorskih rokodelcih. Danes zjutraj sem odposlal svojega osla k morskemu obrežju, da se tam proda. Z enim delom skupljenega denarja bom poravnal svoj dolg pri zamorcih, z drugim delom bom plačal svoje zamorske veroučitelje. Zanašam se na Boga in na dobrosrčne čitatelje in čitateljice Odmeva Sprejmite, visokorodna gospa grofica, moje naj-veče spoštovanje in mojo največjo zahvalo. T. Schneider, superior kat. misijona v Mrogoru. Apostolski vikarijat Južna Nyanza. Družba belih očetov, Marijina gora, dne 5. oktobra 1903. Gospa grofica In častita dobrotnica. .i otovo se bote čudili, da še niste dobili nobenih poročil o istih 1500 kronah, katere ste nam " ' poslali 10. junija 1003. Vzrok temu je, častita dobrotnica, da sem bil sedaj skozi štiri mesece na potovanju po najbolj oddaljenih postajah našega misijona in da sem še-le sedaj pri povratku izvedel o Vaši pošiljatvi. Dovolite mi, gospa grofica da se Vam najprej prisrčno zahvalim za Vašo dobroto. 500 sv. maš se je takoj razdelilo med misijonarje. To smo storili zato, ker gospod oskrbnik ni imel zadosti denarja, in ker se navadno tukaj pri nas za nje daruje le T25 fr. kar je seveda zelo malo. Vzlasti pa sem Vam dolžan, gospa grofica, izreči Vam svojo posebno zahvalo, ker ste se me tako dobrotno spomnili ravno ob času, ko sem obhajal pet-indvajsetlctnico svojega mašništva, in pa sedaj ko je bil naš vikarijat v veliki gmotni sili. Na tem sem spoznal, kako Bog, ki Vas je navdal s toliko ljubeznijo do bližnjega, prihaja na pomoč ravno ob pravem času. V teku štirih let, odkar smo svoje misijone posvetili Bogu, se je naše delovanje zelo razcvetelo, in ravno ta blagoslov božji nas je spravil v največjo gmotno silo. Leta 1895 se je vikarijat razdelil v južno in severno Nyanzo. Imel je le dve postaji z okoli 200 kristjani. Od leta 1895-1900 so se ustanovile tri nove postaje. Ena Marija To-lažnica se je morala opustiti, ker so zboleli in pomrli misijonarji. Od leta 1900 smo ustanovili vsako leto dve novi postaji, in to leto 1903 bi radi pridružili postajama, kateri smo napravili marca meseca, še dve novi postaji in razun tega bi radi začeli znova delovati pri zapuščeni Mariji Tolažnici. Sicer še ne vem, kako nam bo Bog pomagal, ali ker nam pošilja misijonarje, — 6. avgusta se jih je v Mar-seillu šest v krcalo, — nam bo gotovo poslal še vse drugo, česar potrebujemo. Zadnje leto sem skoraj vedno potoval. Prepričal sem se, da je na mnogih naših postajah prav lepa žetev za duše, in če sodimo po katehumenih, katerih štejemo do 10.000, bo žetev še bogatejša. V šolah imamo 7000 otrok. Ta blagoslov nas skoraj straši. Kako bomo' preskrbeli cerkve in kapele? Kako bomo na mnogih postajah postavili misijonske hiše, misijonarji še morajo vedno stanovati v bajticah tukajšnih prebivavcev? Kako bomo zidali šole, in kako bomo plačali delavce? Kako bomo preživeli ubožce, kako plačali katehiste, ki misijonarjem tako zvesto pomagajo? Vsa ta težka vprašanja se nam vsiljujejo. Na Marijini gori smo ustanovili zavod za bele sestre. Zbrale so že več ko osemdeset deklic, katere vzgojujejo. Vse pa vendar le ni blagoslov. Sedmega prosinca t. 1. so nam pogani zažgali eno postajo. Poglavar jim je pomagal. Njegova svetost PIJ X. Kliše je lastnina Klavorjovo družbo. Pomnoževanje jo propovodano. | Trije misijonarji so komaj rešili svoje življenje. Misijonarji našega vikarijata, gospa grofica in častita dobrotnica, nikakor niso pozabili, s koliko gorečnostjo ste že pomagali mnogim naših misijonov. Pred menoj leži zapisnik odkupljenih otrok, kjer so zabilježeni tudi darovi iz Solnograda pod naslovom pokojnega o. Loonusa. Po takem odkupovanju si pridobimo vedno nove priložnosti nabrati si novih kristjanov. V teh krajih je mnogo sužnjev, ki bi se radi po-kristijanili, ko bi imeli dovolj prostosti. Bog pozna moje želje, da bi se Vaša družba vedno bolj razširjala in razcvetala. In zares> koliko duš je rešenih po Vašej dejanski ljubezni do bližnjega, in po velikodušnem sodelovanju vseh Vaših tovarišic. Da bomo pa mogli to malo dobro, kar smo Začeli, tudi nadaljevati, Vas prosimo, da se nas spominjate v svojih pobožnih molitvah. Sprejmite, gospa grofica in častita dobrotnica, mojo najprisrčnejšo zahvalo! Hlrth, apostolski vikar. Kratka misijonska poročila. Lennoxtown. Ćastita sestra M. Alberta nam piše z dne 22. aprila 1904: Dozdeva se mi, da sem Vam že naznanila, da so nas prosili, naj se naselimo tudi v Transvalu. Dosedaj so se toliko pogodili, da se je M. provincijal odločil poslati sestre v Heidelberg. To mesto je trikrat večje kakor Newcastle. Od Johannisburga se pride tje po železnici v dveh urah. Leži pa ob železni progi med Johanisburgom in Newcasteleom. Od tod rabimo tje po železnici osem ur. Ako se ne motim, se je vozil v Heidelberg od časa do časa neki duhovnik, da je tam maševal. V tem velikem mestu še nimajo nobene ii 47 iil katoliško cerkve. Dr. Gaukbram, škof Kimberleyški, v kojega škofiji leži Heidelberg, bo pomagal sestram zidati cerkev. Kaj več mu bo nemogoče storiti Njegov vikarijat obtežujejo tako veliki dolgovi, da niti misliti ne sme na to, da bi je še pomnožil. Tamošnji prebivalci so večinoma Nizozemci. Hvala Bogu, da ne nasprotujejo novi stavbi! Upamo, da bomo dobili primerno stavbišče po razmerno nizki ceni. Ravno sedaj se prav resno pogajajo, zanašamo se da bodo pogodbe kmalu dognane. Peramiho pri Longeji. O. Franc Leutbner, O. S. B. predstojnik tamošnje misijonske postaje nam piše z dne 2. aprila 1904 sledeče : Misijonska postaja v Peramihu nam z božjo pomočjo jako lepo napreduje. Predsodki proti njej so izginili. Najbrž boj'v Perabimu v kratkem večja krščanska občina. Največ upanja nam nudi mladina. Dečki in deklice prihajajo z malo izjemo vsak dan v šolo, kjer se uče krščanskega nauka, brati, pisati, računiti in peti. Imamo še nekaj zunanjih šol, ki so tudi vrlo dobro obiskane. Število vseh šolarjev znaša okoli 450. Vaša visokorodnost pozna afriške razmere in ve, da moramo obleko in učila učencem sami kupovati. Zaradi velike revščine, v kateri se nahajamo in vsled katere nam ni mogoče otrok oblačiti, Vas prosim, da se včasih spomnite naše mladine, ter jej pošljete cenejših tkanin ali pa tudi denarja. Bazutska dežela. O. Helbourg O. M. J. nam piše 7. majnika 1904 kakor sledi: Vaša dobrotljivost naj mi privošči eno prošnjo! Častitemu o. Hoffmeierju in meni se je pred kratkim izročilo štiri misijone. Na treh misijonskih postajah še niso imeli verniki nikoli sreče in veselja, da bi prejeli blagoslov z najsvetejšim zakramentom, ker niso imeli monstrance, veluma in drugih zato potrebnih reči. Neka bogo-ljubna duša v Strasburgu mi je obljubila za k blago-