Augustina Budja r. E T H ^^ r i T Î R ß Pesmi / Dikter Augustina Budja Letni časi/Arstider Pesmi/ Dikter Landskrona, Švedska, 2005 Samozaložba, Landskrona Clp - Kataložnizapis o publikaciji - Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana - Kungliga biblioteket, Stockholm lS3N9i-9r4694-3-2 Zbirko pesmi posvečam svoji mami Angeli Budja ob 90-letnici življenja v zahvalo za vse prejete darove Vse pravice pridržane. Reproduciranje, razmnoževanje In fotokopiranje dela ni dovoljeno. Foto - ovitek: Giuseppe Arcimboldo, 1573, it, 2005 Ostale fotografije: Arhiv A- Budja, IT in drugo. Izid knjige je finančno podprlo Ministrstvo za Zunanje Zadeve Republike Slovenije (MZZ), Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu Tisk/Trgck: Ordgruppen/Forfa ttares Bokmaskin, Stockholm 2005 VSEBINA /IMNEflALL SPREMNA BESEDA Ustvarjalnost Spoznanje Insikten Celje, moj dom Večer v tujini Niti razvaline Pozdrav Mariboru Sjösala valček Vad är det jag hör Tedeum Tedeum Dogodek v Betlehemu I Betlehem Barnet i krubban Naj ti prižgem drobno luč O, rajska noč Glädjebudet Mir božični večer nam prinaša Hozana, božji sin Midnattsklockor Nyärspolka Ave Maria Otroci zemlje Jordens barn Pomladna Mama, sprejmi naš pozdrav Junijski večer Ärstider Letni časi Lastovke Vrtnica Poročna Landksorna, staden i vinden Jodlarska ljubezen Pismo očetu Moj metulj Piši nam, mama En vy frän Landskrona Razglednica Landskrone Vse najbolše Pri Mali Nedelji Molitev - Ave Marija Aftonbön Ti si kraljica našega srca Marijino poslanstvo Maria, genom livet Kraljica nordijskih dežel Var hälsad, Maria Večernice Mogočni Bog Očetu za praznik Moj spev Sanjalo se mi je nocoj Aftonsäng Zlatoporočenca Upanje Sä skön min Jesus, änglalik Za tvoj rojstni dan Bog Oče Gud Fader Poročni čas Poet Pišem in vem, da obstajam Mama Mama, radi te imamo Globalnost Hrepenenje po domu Samotna Kolo življenja Šolska slika Temne misli Moj svet Zopet proč od doma Hör min bön, Maria Ob slovesu Mirtov gaj Rosmarin Maj Bogastvo Blommorna har vissnat Megla Kriza O, Maria, Moj jaz Till dig, o Gud Prihaja čas cvetenja Otroška drama Prvi sneg Na deželi Grabšenščak Prišel si Vonj cigarete Trenutki s tabo Preden odrasteš Majhne besede Blodnje Pesem Beogradu Zakonske motnje V polsnu Sanje na obali Razlaga sanj Hčerin očitek Najina zgodba Petje ptičic Prisluhni Mornar Hčeram in sinu Pomlad Poletje Jesenska otožnost Zima Bojazen Zadovoljstvo je bogastvo Pesem o ljubezni Nočna igra Regnbšge Zahvalna pesem Tacksagelsevisa Lipa Posvetilo članom SD, Landskrona Frosten Na festival Säg farväl till henne V zvezdni noči Najina zgodba Moja drama Efter dansen Majska ljubezen En vardagsvisa Klepet z znankami Ensam, längt ifrän Samogovor När kvällens skymning Odhajam proč Lilla tuppen Kvällen faller Odšel si Mot ljuset Slovenija Det finns ord Beseda »dom« beseda sreče Lät mig Jok za srečo Ne zabi me, dragi I morgon Sreča Kär i dig Povratek Zgodba je pri kraju Rikedom Všeč so mi prostrana polja En del av mig Negotovost En ny dag Ljubim vas Srečno novo leto Äppelträd Nemoj odlaziti njoj Min prästkrage Mami Mot vâren Domov Biti morata dva Malonedeljska »Prima liv« Odmev Pogled z domačega griča Naj zopet jočem En havslegend Ob poroki Na razpotju Pred poroko Dora Sječanja trag Helena I tabernaklets boning Anne-Marie Sam Oprosti, mati Grodornas brollop Cvet ljubezni Zopet se oglašaš Den forsta dikten (Matej) Zavzeta poslušam Tebi za praznik Pomagaj si sam Otrokom na pot En halsning Posvetilo otrokom Spodrsljaj Jag har blivit gift i fjol Maribor Tiha voda Atek, se spomniš Strax innan morkret Karleken ar Ah, pojdi Čas slovesa Vid angen Všrsaga Obzirnost Prispodoba jeseni Utrinki virov, ki so slažili kot inspiracija za poezijo in pesem 1956-'' Cerkveni pevski zbor, Mala Nedelja, 1956in 1964; vodi ga A vgust_ ............Budja 1) OrkesterLastovkena Danskem, 1980 2)Družinsko srečanje vLandskroni, 2003 3) Nastop »Sestre Budja«; Fralsningsarme, 2003 4) in 5) (spodaj) Spominska verza po nastopu Sester Budja, 2003 in 2004, Landskrona, Fralsningsarme SPREMNABESeDA Človek neprestano išče - smisel, povezavo in bistvo življenja, to iskanje nas zaposljuje, teši in bodri. Še posebej vzpodbujajoče je, kadar človek lahko izbira sam, tolmači in prilagaja resničnost sebi lastni zmogljivosti, stopnji in okolju. Ljudje si moremo ustvarjati lastno podobo le v soočenju z našo okolico, v sožitju z drugimi ljudmi. Učimo se, dokler živimo. Vendar naše učenje, naš osebni razvoj poteka vrazličnem taktu; nekateri pridejo vsvojem aktivnem času življenja dlje kot drugi. Otrok ponavlja in se uči od staršev, vendar doživljamo lastno verzijo zunanjega sveta, najsi bo to otrok ali odrasla oseba, vsak po svoje. Ljudje imamo prirojeno potrebo po organiziranju svojega okolja, tako da neprestano iščemo poti, kako najti in uresničiti najbolj možno harmonično bistvo življenja v tem kaotičnem svetu. Vkombinaciji s starim se učimo novega, tako da se v nas staro, preizkušeno znanje in gledanje na svet spreminja v nekaj povsem novega. Tako ustvarjamo lastno kulturo, ki vpliva na naše okolje. Znano je, da so se ljudje že od nekdaj zatekali v okrilje mističnega, božanskega. Kristjani najdemo smisel življenja v Kristusu, rojenem iz Marije Device, druga verstva spet drugje. Pričujoče pesmi, katerih objavo mi je med drugim omogočilo MZZin jih posvečam svoji mami, ki me vedno podpira in bodri, so ogledalo mojih misli skozi dobo letnih časov, ki sem jih preživela v Sloveniji in na Švedskem, zato naslov zbirke Letni časi. Hvala ožji in širji družini, na Švedskem in v Sloveniji ter ostalim, ki so skozi desetletja stimulirali mojo pesniško ustvarjalnost. Pesmi sem začela pisati že v rani mladosti in s tem nadaljevala, jih dopolnjevala in prilagajala času. Nekatera teh besedil so nastala kot razlaga ali prevod švedskim, oziroma slovenskim pesmim in so uglasbena, največ jih je uglasbila moja sestra Olga, nekatera tudi jaz ali kateri domačih ali tujih komponistov Pesmi so dokaj pestre vsebine, od nabožnih, osebnih, posvetil do univerzalno ljubezenskih. Večina jih je vslovenščini, mnoge pa tudi všvedskem in nekaj vhrvaškem jeziku. Spoštovani bralci, v upanju, da boste med vrsticami našli tudi sebe in lastna doživljanja, vam želim prijetno razvedrilo in predvsem - radi prepevajte! Den föreliggande samling av Pesmi/Dikter innehaller texter av dels redan inspelade sanger, vilket framgar av respektive skivomslag och dels är de olika uttryck för mina innersta tankar, en spegling under arstiderna genom alla ar. Därav namnet pa samlingen Letni časi / Arstider. Texternas innehall är allt fran religiöst, mera individuellt till allmänt kärlekspräglande. Med förhoppning om att läsaren mellan dessa rader finner fragment av egna upplevelser önskar jag en trevlig läsestund. Och till slut: sjung ofta! Landskrona, i november2005, Augustina Budja aSTVARJALNOST Ujete misli sogovornilka; doživeto, tebi lastno, prebolelo. Je kot izbruhi hudournika, kar naredi te majhnega, obenem pa oblastno. Uloviš se in rasteš. ^ pritisne te ob zid, za vrat te zgrabi. Zadušiti te hoče. Upreš se z rokami in nogami. Vsa tvoja bit se v bran postavi: Ne dam se^. Tedaj se v tebi novo, močnejše, bolj odporno, z neznanih viro v porodi. Iz krize prerodiš se tudi ti: Nov pojem -ustvarjalnost. SPOZNANJE Koliko ur, koliko dni, koliko žalostnih noči? Ne štejem jih, molče beže. Morda jih šteješ ti? Ne šteješjih, gotovo ne, saj ti pozabil si na me pozabil si na tisto noč, ko sem bila ti vse. Sem mislila, da vse je res, prepozno zdaj prišel je kes. Spoznala sem, da si lagal, vse kar si mi dejal. pa če te še tako dolžim, vem sama najbolj, kaj trpim. A ti ne zmeniš se za to, saj tebi ni hudo! Da k meni več ne vrneš se, spoznanje bridko jeza me. pozabe iščem, kjer se da; ne najdem je nikjer! Koliko ur, koliko dni, koliko žalostnih noči? Koliko grenkih še solza -kdo mi odgo vor da ?! INSIKTeN Hur länge till? Vad händerse n? Kan integlömma dig, min vän! Hur manga timmar, nätter, da ^r? Du kanske har ett svar. Nej, du har inget svar att ge, Duglömde allt. Fort sätt att leí Jag trängdes ur ditt minne kallt; En gang var jag ditt allt. Först nu inser jag att du svek, För dig var jag nog bara lekí Insikten om ditt falska lugn Gör sorgen ända tung. För dessa svek, som kom fran dig, Brast nagot vackert inom mig. Du bryr dig knappast, hur jag mar, När du din väg nu gar. Insikten om ditt tidsfördriv, Som all tid drabbat andras liv, Gör mig sa ond. Min arma själ! Jag tror - du själv mar ganska väl. Hur länge till? Vad händer se n? Jag kan ej glömma dig, min vän. Hur manga timmar, nätter, da r? Kan nagon ge ett s var?! ceisje, MOJDOM Nad Celjem šumijo pomladni vetrovi Ob njem se valijo Sa vi nje valovi. To je moj rodni kraj, k tebi želim nazaj; Vedno se vračam tja, kjer sem doma! Gradu razvaline na strmi pečini So del zgodovine, a zame spomini. V duhu zdaj gledam vse jase in vas, steze. Vedno se vračam tja, kjer sem doma! Vem, da je tam pomlad, v soncu je stari grad, Gleda na celjsko stran, vošči mu: dober dan! Jase spreminja v raj rožnati mesec maj. Ko vas v spominih zrem, solzo utrem. Se vedno k valovom Sa vi nje me vleče, Tja h grajskim gozdovom, kjer veter šepeče: To je moj rodni kraj, k tebi želim nazaj. Vedno se vračam tja, kjer sem doma! Daleč je ta moj svet: grad, Celje in poti, Mnogo prešlo je let kar me doma več ni! Moje srce pa k vam vrača se dan na dan. Kmalu spet videl bom Celje, moj dom! VEČER V TUJINI Že pada mrak. Večerni zvon Iz line preko polj doni. Lepo je slišati: bim-bom! Kot bil doma bi, se mi zdi. Ko pa ozrem se, vidim, da sem v zmoti. Oh, daleč sem, med tujimi ljudmi.^ Doma užival v tihi sem lepoti -Nocoj samota mi v obraz reži! Kolikokrat sem slišal že, Kako vabljivo z lin doni! Me v mislih poneso želje Tja k naši farni cerkvici. Ko ob večerih z line zvon zapoje, Je kot da bi z dalja v pozdra v prejel.^ Takra t zbude se skrite želje moje -Najraje bi v domačo vas odšel! NlflRAZVALIMe.^ Kjer sosedo v hiša bela se koša ti, Ravno tam počiva tudi moj spomin. Moj spomin velja cvetoči, bujni trati, Na kateri stal poprej je stari mlin. Niti razvaline niso več ostale, Tra to je beton železni zadušil. V srcu le obujam vas, podobe zale, Obtožujem čas, ki vse je spremenil. Tudi, če bi trata tam še zelenela, Stari mlin četudi bi še tamkaj bil -Nikdar več kot prej bi ne bila vesela -Čas brezskrbni da vno, da vno je minil. Zdaj bogastvo moje so samo spomini, Z njimi čas obna vljam, vračam se nazaj. Radost vzame v srcu mesto bolečini, Ko te spet zagledam, moj domači kraj! POZDRAVMARIBORa Odmev z gora: a-a-a-a, a-a-ž-ai Svoj uprl pogled vate rad bi spet, Pohorje! planinski svet-a -a -a-a, a -a -a -a -! Večno lep, krasan! Morda slutiš, da pri tebi se Moje misli zdaj mude. Dišeče so smreke tvojih tal, Tu raja divjad svoj gozdni bal; Vršanje stoletnih jim dreves je glasba za ples! Ob vznožju vzpetine stari bor pozdra vlja v dolino Maribor, S Kal varijo spogleduje se Kot da je dekle. Tebe stari bor, Dravo, Maribor pozdravlja pohorje! Gorski tvoj pozdra v slišim iz dalja v: pozdravlja pohorje! Odmev z gora: a-a-a-a, a-a-a-a! Svoj uprl pogled vate rad bi spet, pohorje! planinski svet-a -a -a -a, a -a -a -a -! Večno lep, krasan! Morda slutiš, da pri tebi se Moje misli zdaj mude. Ko kapljice rose jutranje Na bujnih se krošnjah osuše, Zrcalo ponuja Dra va ti; le vanj se ozri! Se v rosi tvoj gozd je ves opral, Ga veterjezjuga počesal. V gladini se, pohorje, oglej, prekrasno brez mej! SJOSALA VALČEK Ronnerdahl ob svitu se prebuja vesel Sonce boža veter nad orbeškim hribom. Ronnerdahl je našel k svoji pesmi pripev, Čuj, s šjosalske jase se vrača odmev! Račka se z mladiči potaplja v moj zaliv, V zelenju pesem ščinkavcev sreči je priliv! In mnoge so cvetice na jasi zdaj že razcvetene: Mačice, trobentice, modre vijolice. Rönnerdahtposkočnih in obraščenih nog, - Spalna srajca mu mahedra ob telesu -srečen v majskem soncu teka s stavčki okrog, veverici poje, da njen je ves tog: Kure, kure, kure, tu pteše Rönnerdaht! Kuku! Mu kuka vi ca odgovori v pozdra v. In mnoge so cvetice na jasi zdaj že razcvetene: Mačice, trobentice, modre vijolice. Det na četo Rönnerdaht si venec je rož; Sivim se tasem drobno cvetje pritega! Budnica za ženko in otroke bo koš Zvrhan vedrih zgodbic: šatjivec je mož! Gtejte no, očeta, v nevesto je odet, Ktejkuštravipričeskitepo poda se cvet! In mnoge so cvetice na jasi zdaj že razcvetene: Mačice, trobentice, modre vijotice. Raja Rönnerdaht, čeprav že star in v skrbeh: Brez cekinov v mat h i poet se prebija! S podvojeno sito on ustvarja v nočeh, Razumevanje je pošto pri tjudeh. Le kuka vica v togu in ščinka vci vedo, V zet en ju veveričke in račke pra v tako. In cvetke, tiste cvetke na sončni jasi razcvetene. Mačice, trobentice, modre vijotice! VAD ÄR DET jag HÖR Vad är det jag hör om min käre vä Din kärlek har slocknat för par da 'r se n, Och du har, som sägs, blivit kärpa ngtt, Glömt allt som var vackert förut! Och du har, som sägs, blivit kärpa ngtt, Glömt allt som var vackert förut! Min käraste, tig nu, säg inget mer, Sa inte min mor med det samma ser -Och vännerna, de skulle undra sa, Va ' var det som skiljde oss tva. Och vännerna, de skulle undra sa, Va ' var det som skiljde oss tva. Valet är ditt, jag har inga kra v, Blott hoppet, att drömmarna snart blir a v. Och du ma bli lgcklig till kropp och själ, Jag önskar dig, älskling, alt väl! Och du ma bli lgcklig till kropp och själ, Jag önskar dig, älskling, allt väl! TEDEGM Mili božični zvono vi Vabijo molit v svetišč. Jezuščku naši domovi Nudijo topla ognjišča! Dve tisočletji pred nami Jezus povit jena slami: Betlehem, mesto na Vzhodu Dalo je zibel Gospodu! Tri desetletja pozneje So se dogodki zvrstili: Jezus je sojen in mučen; Jagnje na križ so pribil i! po Svetem pismu je vera, Dolga stoletja - do danes, S krstom preizkušena bera: prvi krstnik je bil Janez! Bog sprejme smrt in trpljenje, Da bi odrešil človeka; Daje nam večno življenje, Ko se nam naše izteka! Zbrani pri jaslicah v krogu Dajemo svojo daritev; pojemo hvalnico Bogu: Pesem je naša molitev! Kar smo od staršev prejeli, To povezuje rodove! Slomšek v pri prošnji pri Bogu Utira pot v rajske vrtove! Jezus se je učlovečil, Da bi očistil nas greha; Rod je človeški osrečil. Rajska božična uteha! Stare krščanske na vade Stkale so vez medrodovi; Zgrlserazlega: TeDEDM! V angelsko milih glaso vi h! TEDeaM! TEDeaM Skapares lysande ha vor För oss mot tidernas mynning; Juletids heliga gavorkällan till tidernasgrynin, Vi hör om Betlehems stjärna Som visar vägen till stallet; Där föddeJungfru Maria Frälsaren Gud, Jesusbarnet. Tret tio ar efter detta Golgata blev Jesu öde. Bibelns ord även berättar att Han förlatit sin bödel. Kärlekens bud ger oss styrka Som genom dopet förenar; Vi finner tröst i var Kyrka, grundad pa klippiga stenar! Jesus, du kärlekens källa, Lär oss uthärda i tiden! Frälsningens lagar börgälla da när var tid ärförliden. Jesus, vi sjunger Din ära! Krubban här samlar Din skara; Genom förfädernas lära höjer vi stämmorsa klara! Helgonens fromma förböner, Öppna nu himmelska portar! Hoppas, vi faren belöning, när sankte Per oss emottar! Den kristna läran förenar Världens folk; alla nationer! Tronpa att juletidhelar, skapar deljuvaste toner! Jesus, var människobröder Kärlekens ga va Du blivit! Gud skelov! Dessa klenoder Varje Jul Du oss har gi vit Tedeum! DOGODEK VBeTLEHeMa Nam Sveto P i smo govori, Da pred dva tisoč let Tam v betlehemskii štalici Rodi se Bog na s vet. Zbori angelov pojo, Oznanjajo novost; "pošilja Oče Sina k vam, pošilja vam radost" Se preden rojstvo Jezasa Napoči; tisto noč Marija s svetim Jožefom poprosi za pomoč. Le kje vsi dobri so ljadje, Za nja prostora ni! Zato tam v revni štalici Se Dete nam rodi Ta zgodba nam spregovori, pomen božičnih dni: Na zemljoJezas se rod; prihaja božji Sin! / BeTLeHEM Ett Barn blev fött i Betlehem, Förtäljer Bibelns ord; /stallets vrä sitt första hem fiek Jesus här pä jord. ÄNGLAKÖReR GAV OSS HOPP OCH FRÄLSNINGeNS BEHAG! DEN LJUS A S TJÄRNAN LYSTeapp, SANATTENBLEV TILL DAG. Maria, Jesusbarnets mor, Till Henne ängeln sagt: "/ kväll sin frälsning jorden fär, med Herrens näd och makt!" Dä herdarna och visemän Till Österlandetgick. Den ljusa stjärnan spred sitt sken För fa ttig och för rik! Lät krubban bäddas mjukt med halm, Som dä i Betleh em! Vi prisar Barnet med en psalm; Nu är det Jul igen! BARNeriKRüBBAN Barnet i krubban sa ömt pa oss ser; Jesus vill krama oss alla. Han ler. Solen ger na tten sin ljusaste dag -Jesus ga v människor kärlekens lag! Krubban har varit Din jordiska skrud, Du är min Frälsare; Herre och Gud! Krubban har varit Din jordiska skrud: Du är min Frälsare; Herre och Gud! Helige Fader harlatit Digga; Älskar du Barnet oss, människor, sa?! Jesus oss sva rar, allt med an Han ler: "Kärleken fick mig att komma till Er! Frälsning är min mission; öppna Din själ! Älska Din nästa; levgott och ma väl!" Frälsning är min mission; Öppna Din själ! Älska Din nästa! Levgott och ma väl!" NAJ TI prižgem DROBNO LUČ Naj ti prižgem drobno luč, Zate samo naj gori! Da bo zjasnila tvoj svet, Vrne v utrinkih se spet! Noč veje mir in prostost; Zvezde strnile so most. praznično je naokrog! Tu sem. prižigam to luč; Je luč samo za naju dva. Naj ti prižgem drobno luč! Z njo ti ogrejem srce. Z mano napevzamrmraj; Daj mi svoj mili smehljaj! Zvezdnato zimsko nebo Jasno obseva zemljo. praznično je naokrog! Tu sem. prižigam to luč. Ta luč gori za naju dva. Naj ti prižgem drobno luč! Milost dobrote žari; Veje med dobre ljudi, Upa je našega ključ! polnoč je. Blaženi mir Seje k nam Sveti večer. praznično je naokrog! Luč je pregnala temo; Ogreva duše vseh ljudi. ^ O, RAJSKA NOČ! O, rajska noč, o rajski čas presveti Sam Bog včloveči se, pride na svet! Da bi pred grehom vse ljudi odrešil, Rodi se k nam; On prihaja umret. In upanje razjasni nam temino; Z nebes prihaja k nam sam božji Sin!. Človek!Na kolena, poj čast Odrešeniku. O, rajska noč; rodi Zveličarja! O, rajska noč; rodi Zveličarja! Razkleni, Jezus, greha težke spone; pobrati ljudstva; mir zgrni povsod! V srca zasej ljubezni žlahtno seme; Utiraj pot nam v nebesa, Gospod! S prihodom k nam naznanjaš: "Mirvambodi!" Odhod tvoj kaže zveliča vno smrt. Človek!Na kolena, poj čast Odrešeniku! O, rajska noč; rodi Zveličarja! O, rajska noč; rodi Zveličarja! GLÄDjeBUDer Vi har kowwit hit För att sjanga at Glädjßbadßt fr an var Gad: &tt ander sker i kväH I Staden Bßtißhßm; Den ijasa stjärnan visar hän! Vad är det som sker? tißrdarna vill se, varför lystenatten sa?! Mansken skaggor flyr, Vid midna tt dagen gryr; Den ijasa stjärnan vägen styr! Herdarn a fick se flockar, som kom med; ifran himlen flög dom ned. Änglar sjöng i kör: "Samla er och hör: i kväll har Jorden Gads fa vör!" I stallet, bredvid här En fattig krabba är; DetlillaBarnet sover där! Han, som är vart allt Fryser; det är kallt! Jesas krabban själv har valt. MIR BOŽIČNI VEČER NAM PRINAŠA Dan ugaša: Mrak lega v dolino, V dalji klic hrepenenja zveni. Lunin svit je razjasnil sivino, Domotožje mi v srcu budi. Ko doma v oknih lučke prižgejo, V sanjah k vam, dragi moji, vzletim, Ob samotnih večerih uzrejo Krov domači, in spet zaživi m. Leta sreče so kmalu minula, Sanj otroštva ne bo več nazaj. P a čepra v se mladost je osula, Pesem lepa pričara mi raj. Ko doma v oknih lučke prižgejo, V sanjah vsakič domov poletim. Iz pozabe spomini privrejo, pa če tudi sto let še živim! Mir božični večer nam prinaša. Angel božji je stopil med nas. "Rajske strune", vem, cerkvica naša poje. Srečna nocoj je vsa vas... Kadar v oknih se lučke prižgejo, V prsih zgane se tisoč želja! Ah, spolnitiželim si vsajeno: Biti z vami nocoj tam doma Biti z vami nocoj tam doma HOZANA, BOŽJI SIN Hozana, božji Sin! Blagoslovljen bodi nam! Hozana, božji Sin, Oče Te je k nam poslal. Hozana, božji Sin! Blagoslovljen bodi nam! Hozana, božji Sin, Oče Te je k nam poslal tlozana na višavah! Hozana, hozana! Blagoslovljen, božji Sin, Oče Te je k nam poslal. tlozana na višavah! tlozana, hozana! Blagoslovljen, božji Sin, Oče Te je k nam poslal. Hosianna, Davids Son, välsignad vare tlan, välsignad Davids Son, som kowwer i Herrens namn tlosianna i höjden, hosianna, hosianna. Välsignad, Davids Son, som kowmer i Herrens namn. MmNATTSKLOCKOR Hor! Midna ttskloekor IJader hit: Ett Barn ar fott iJaletid! Sa karleksfallt pa oss Han ser; Men kolden biter mer och mer! Vi skyndar hem och baddar omt, I varmen far Han sova skont! Han so ver skont! LatJesas vila at ikvall, Ta hand om lilla Barnet val! Ge Honom karlek;ge ditt allt, Han atergaldar tasenfalt! I himlen styr Han och pa Jord, Var liile Fralsare, Gads son. Han ar Gads son. Ma all a folk na prisa Dig: Da kom till Jord en; hem till mig! I kvall ar himlen harmed oss Och anglarna har kommit loss! De sJangerfred, och gladJen gro I vara hJartan karlek bor. Har karlek bor. ■A f>l |i9S <3 My-flRSpOLKA tirets si sta timmar klingar ut i ngarsaftons rus... fiarpa troskeln vill vi minnas Alla vara barndoms bus. Svunna d agar, ungdoms vanne Fick vi lamna bakom oss! Sorg i vemods sviter branner; Sa ^n arlivets lott, fôrstass! Ja - lat oss nu glädjas; skala och drick Med tanke pa morgondag! Var tacksam för alla ga vor du fick; För livet är ända bra! Jag tackar var Gud och höjer Mitt glas! Tillsammans vi fram at gar Mot stora millennieskiftets kalas. Vi önskar eTTG-TTMyTT-R! firets sista timmar klingar ut.^ Jag sitter här och minns Ngarsaftnar, som vifirat; Barnaär ej längre finns! S vunna dagar har berika t Oss med glädje, som bestar! Del a med oss denna Igcka; Skala förett GottNgtt fr!!! Ja - lat oss nu gl ädjas; skala och drick; Med tanke pa morgondag! Var tacksam far alla gavor du fick; För livet är ända bra! Jag tackar var Gud och höjer mitt glas Tillsammans viframatgar! pa stora millennieskiftets kalas Vi önskar - Ett GOTTNyTTfR! AVEMARIA Lät jag som bjällerklang, Skulle jag ringa; Och med min höga rang Äran frambringa: AVEMaria! Ave Maria! Ave Mariai Ave Maria, Maria! Ave Maria! Ave Mariai Ave Mariai Klingande, gyllne sträng, Ringklockors klanger, Lat samla tillrefräng Alla talangeriAVEMARlA-•i Ge m ig din ljuva sang, Ängen du grönai Jag skulle gang pa gang Ära denSkönaiAVEMARIA Du har oss alla kär Döttrar och söner; GodhjärtadMor du är; Hör vara böner: AVEMARIA-i <3<3<3<3<3<3 OTROCIZEMIJE Z modrega neba sonce se smehlja, Boža mesta, dol in plan! Ie odpri srce za lepote vse; Z jutrom vzhaja novi dan! V Bruslju je jesen; v Sgdnegu pomlad; Sneg zaškriplje tam doma! Teh razlik za veš se šele takra t, Ko prehodiš pol sveta! Ljubljana, Stockholm, ali Rim, NewDelhi, Washington, pretoria.^ Kjer pač živim, Tam je moj dragi dom! Otroci zemlj'e, to smo mi, pra dedo v naših glas Ljubezen v srcih nam budi; Ves svet sloni na nas! Sonce je zašlo; tiho na zemljo Tkejo sence pajčolan! Vzhodna stran zemlje v soncu kopa se Na zahodu ugaša dan! Ljubljana, Stockholm ali Rim NewDelhi, Washington, pretoria. Kjer pa č živim, Tam je moj dragi dom! Otroci zemlje, to smo mi! pradedo v naših glas Ljubezen v srcih nam budi; Ves svet sloni na nas! JORDENSBARN tlimlen, den ärbl&, bavetHkasá, Berg och dalar lyser grönt! Varen kom till Wien; Oslo har det kallt. Solen skin er överalltl Höst en strör sin charm. Sommaren är varm; All den m&ngfald till för ossl Da kan stanna kvar eler resa bort; Styr ditt öde, kort och gottl Ljubljana, Stockholm, Washington, I Sydney och Moskva, Pretoria, New Delhi, Rom -Där trivs man mer än bra! Vi är rätt lika, jordens barn: Med kärleken vi föds! Vart hem är där vi rakar bo, Och människorna möts! tlimlen, den ärbla, havetlika Berg och dalar lyser grönt! Du kan stanna kvar eller resa bort; Styra ödet, kort och gott! Ljubljana, Stockholm, Washington, I Sydney och Moskva, Pretoria, New Delhi, Rom -Där trivs man mer än brai Vi är rätt lika, jordens barn. Med kärleken vi föds! V&rt hem är där vi rakar bo Och människorna möts! POMLADNA V dišeče jutro se zbudim, prekrasen je ta božji svet! S cvetoče češnje med rosi, Vrtovi so kot en sam cvet! Glej, nebes je kristalno čist, Kot jagnjeta oblački beli! Tam rahla sapa zgane list, In še naslednji, kot bi pel L. Še potoii jel je žuboreti Veselo in bolj nagajivo! čuj, ptički jel i so žgoleti! Ah, cvetje, petje to mamljivo! pomlad je tuiiaj v vsej lepoti, prešinil vse je dih brstenja. Ko grem po stari, znani poti, Je duša polna hrepenenja! mama, sprejmi naš pozdrav Sprejmi moj pozdrav, mama! V mislita vsak dan sem doma. Danes je tvoj dan. Da bi vedno srečna bila! Zvrhanih dlani nam življenje nudi sto čudes! Brž izberi si, Kar te osrečuje res! ČAS, kakor TIHA REKA TEČE SKOZI SpLETMLADIH LET! ČOLNIČ PLAVA DO OBREŽJA SREČE; LEP JE TA NAŠ SVET! Tvojih se besed Spomnim, mama Kadar pelje pot Me v neznani svet; Ker preži polno nezgod! ČAS, KAKOR TIHA REKA TEČE SKOZI SPLET MLADIH LET! ČOLNIČ PLAVA DO OBREŽJA SREČE: LEP JE TA NAŠ SVET! Sprejmi naš pozdrav. Mama! V mislih vsak dan smo doma. Danes je tvoj dan. O, da bi srečna bila! Da bi srečna bila! JUNIJSKI VEČER Junijski lep večer, v dalji dan ugaša. Tih spokojprinaša Svetlih zvezd nebroj! Junijski lep večer. V srcu zaskeli me; Dragi zapusti me, z drugo gre nocoj! Želim, da z njo bi bil srečen, Da ljubi te kot sem te jaz ljubila! Samo za hip si bil ves moj, Usta viti se čas ne da! Želim, da z njo bi bil srečen, Da najdeš v njej, kar v meni si pogrešal! Življenja naša so roman, Skrbno preberi slednjo stran! Tu stojim. Z mano si; čitaš moje misli! pozno je. Nad mestom ugašajo luči. Junijski lep večer. V srcu zaskel i me! Solza je na licu; v noč odhajaš ti! Želim, da z njo bi bil srečen, Da ljubi te, kot sem te jaz ljubila Samo za hip si bil ves moj, Usta viti se čas ne da! Želim, da z njo bi bil srečen, Da najdeš v njej, kar v meni si pogrešal! Življenja naša so roman; Skrbno preberi slednjo stran! tRSTIDER Vilken känsla, att barf ota röra sand en! _ Träden blommar, luften surrar, hjärtan slar Tidig söndagsmorgon gar man ner till stranden, Lat oss njuta avnaturen. Det är var! Det ärhärligt varjegang att höra sangen Om »den blomstertid nu komm er. «, i en kör! Skolan stängersina portarför sesongen. Det ärsommar; barnen leker utanför! Skördar mognar, vissnar blommorna pa ängar. Molnen samlas, vemod trgeker i mitt bröst! Faglar flyger söderut, härhemma regnar; Sommarminnen sköljes bort. Nuärdethöst. Vifâr kärt besök till jul avsnälla tomten; Barnen öppnar sina klappar. Snön tar vid. Solen orkar knappast lämna horisonten; Lat oss vila ut i mörka vintertid. t^ren gar; sa ta din ehans, häng med pa sparen, Njut a v sommarminnen. Tiden star ej still! Efter hösten rasar vintern ut mot varen; Sommaren med blomsterängar kommer hit! -V' LETNI ČASI Tak ažitek! Bosih nog hodeč po peskajj/T-V zraka vonj cvetic, ^^ srce je polno nad! ^r. ' Svet se koplje v sončnem, ¡969 živobarvnem leska, Na obaloga prinesla je pomlad! Očarljivo petje v zborih se oglaša: »Barčica po morja pla va..«, iz grl doni. Sole se zapro. poletje nam prinaša čas počitnic, kar otroke razvedri! Trs zori. Uvelo cvetje z jas vzdihaje; Črn oblak nemir zaseje mi v srce! ptice polete na jag. pri nas dežaje; Vse spomine splakne preč. Jesen je že. Na obisk, otroci, pride bel Božiček, Obdari vse pridne. Zanaj pa sneži. Sonce zmore vziti le še nad gozdiček; Čas jeza poitek. Zima nas pesti. Dan za dnem odhaja, nikdar se ne vrne! Vdaha letnih časov zemlja se vrti: Za jesenjo zima se v pomlad obrne, Da poletje z no vi m cvetjem prebadi! > "..V-'.'s '.. LASTOVKE Bel oblak vidi vsak, ki premika se urno... Jata ptic lastovic vso prekrila je nebo. Lastovke, lastovke, spet letijo v tuji kraj. Zdaj se tudi ti in jaz spominja va na rodno vas; Tu na tujem sva sama, nihče naju ne pozna. Še lastovke vedo, Kje je njihov dom; Saj zazna uho Jim domači zvon: bim-bom! In kdor na tuje gre, Vrne se nazaj. Doma najlepše je; Tudi jaz se vrnem kdaj! fstovke, lastovke, spet so tu, na klic srca. Ko spleto gnezdece, je pomlad pri nas doma! Jata ptic lastovic vrača se kot jaz nekoč; Le, da jaz bom tam ostal, ne zime se, ne mraza bal, Drobne ptice lastovke pa zopet od lete! Še lastovke vedo, Kje je njihov dom, Saj zazna uho Jim domači zvon: bim-bom! In kdor na tuje gre, Vrne se nazaj. Doma najlepše je. Tudi jaz se vrnem kdaj! VRTNICA Rekli so, da je ljubezen Reka, ki se vali; Rekli so, da v srcu rane Ljubezen nam pusti; Da je strast, ki v duši peče, Ker potešena ni! Vrtnica ji jaz porečem, Ti žlahtno seme si! Je samota, ki brezupno Vse sanje pokonča! V dvoje moč ljubezni, skupno polnost življenju da. Vsakdo se ne da ujeti; Sameva, kdor je plah, Si ne upa pra v živeti, Umreti ga je strah! Brez ljubezni je samotno; Cvet k svetlobi si želi! lučprežene noč temotno, Trnje vrtnico krepi! Spomni se, da zime mine Seme v soncu obrodi! Dih ljubezni svet prešine, Vrtnica, glej, za cvet i! poroČna Sonce je vzšlo nadgorami. Vetrc igrivo se smeje, Sapa pomladna ga drami; iz žitnih posevkov za veje! Današnji je dan za naju dva, samo zate je in za me! Pred oltar s va prišla; Ljubezen je naju združila. V zvoniku, čuj, zvon oglasi se! Pristopi z menoj pred oltar! Tvoj prstan na roki iskri se; Ljubezen nam Bog daje v dar! Današnji je dan za naju dva, samo zate je in za me! Pred oltar s va prišla; Ljubezen je naju združila. Dekle in fant -Živita vsak svoj svet! Za srečo, nov rod, Našla sta si skupno pot. Podaj mi roko; grem za zmiraj V dobrem in v slabem s teboj! »Ljubezen premaga ovire!« Ta zakon nesiva s seboj! Današnji je dan za naju dva, samo zate je in za me! Pred oltar s va prišla; Ljubezen je naju združila. LANDSKRONA - S TADENI VINDEN IT, 2005 fiallš, halla! A-a-a-a, a-a-a-a! Blicken let ar runt över Öresund, Bortmot Ven! flail a, halla! A-a-a-a, a-a-a-a! O, du sköna värld, Sed d fran »linjen§«gröna promenad, I Landskrona, vindens stad! fiistori ens spegel - Citad ell, I vallgra ven ekar en appell... Slottsparken med bla förget-mig-ej paminner om dig! I sommarbyn haller smavilt fest; Man dansar till ha vets vagor mest! En färja, som gledfran Köpenhamn, fiar just kommit fram! Hall a, halla! A-a-a-a, a-a-a-a! Blicken let ar runt över Öresunt, Bort mot Ven! Hall a, halla! A-a-a-a, a-a-a-a! O, du sköna värld, Sed d fran »>linjens«Moj Metulj, moj Butterflg«,, Rada sta imela se! Vsi vedo - potok, kamen in gozd, Vendar zanju ostaja skrivnost.^ ! Ugaša dan. Na nebu Zvezde se prižgo; Šel je v noč, bilo ji je hudo! Čas hiti, le spomin je ostal. Nega ni. Tihi veter z dobra v Zaniha cvetko s tal. Metulj j'e odletel; Drugi cvet ga nase je prižel! »Moj Metulj, moj Butterfl g«; Dala mu je to ime! »Moj Metulj, moj Butterfl g«,, Rada sta imela se! »Moj Metulj, moj Butterfl g«; Dala mu je to ime! »Moj Metulj, moj Butterfl g«,, Rada sta imela se! PIŠINAM, MAMA K za tonu gre sonce, noč zemljo o vije Dobimo se z znanci, sproži se klepet. Drami otožna se slika domačije; Spomini vzbujajo mladih se let Vem, da je zdaj čisto sama, Od kar smo po svetu odšli. Z drhtečo roko nam napiše O vsem, kar doma se zgodi. piši nam. ljubljena mama! Ali je vrt še cvetoč, prepoln živobarvnega cvetja, Tako kot bilo je nekoč?! Da, dragi otroci, vigred še prinaša Na gredo cvetlično vonj opojnih tra v. A zarja večerna, kadar dan ugaša, prinese z dalje vaš mili pozdra v. Od kar ste po svetu, vse je utihnilo, Le v starem zvoniku zvon se oglasi; Z molitvijo strnem ta večerni AVE: Da k meni vrnete srečni se vsi! Vem, da je zdaj čisto sama, Od kar smo po svetu odšli. S tresočo roko kdaj napiše O vsem, kar doma se zgodi. piši nam, ljubljena mama, Ali je vrt še cvetoč, prepoln živobarvnega cvetja, Tako kot bilo je nekoč! EN VyfR-flMLANDSKROMA Längs kusten, häri Skâneland Briljerar akern, skog och strand. Frân Säby ner mot Ôrjabg Har vi Landskronas vackra vy. En bât till Ven avseglarfrân Stadshuset; I öst er syns ett tâg pâ väg till Lund. :/: Mot Helsingborg drar sunnanvind med bruset frân bron i söder, över Ôresund! Som mosaik ärstans arkiv, Kring händelser, som redan var: Frân Tycko Brahe -Jönssons liv, Om vad som sker i vâra da r! Till kvällen strömmar folk mot idrottsplatsen, Bois-flagga vajar där i svart och vit! En grupp art i st er spelar pâ Tea tern; publiken jublar och gâr gärna dit! Om vägarnâ nsin för dig nära trakt en, Besök vâr st ad och känn dig hemm a. Kom! Mitt i Europa, nära kontinenten Finns den här vackra vyn Landskrona âret om! RAZGLEDNICA ZLANDSKRONE Vzdolž Skan obala krasna je, Z gozdovi, polji kiti se. Od Orje, tja do Sa-vasi Landskrona mestece leži! Od Mestne hiše k Venu ladja pelje; Na vzhodu odbrzi en vlak za Lund. Od juga veter k Helsingborgu veje Z mostu, ki vzpenja se čez Oresund. V arhivu mestnem mozaik Iz minulih zgodb sest a vljen je: Od Brahejevih zvezdnih slik DoJonsona, in še in še! K igrišču pod večer ljudje hitijo, BolS črno-beli praprot svoj vihti! Artisti v gledališču se zvrstijo, Z aplavzom publika jih nagradi! Če te peljala pot bo kdaj tod mimo, Oglej si mesto v vetru, krasno je! V srcu Evrope, blizu kontinenta -Kdor koli si - Landskrona vabi te! VSENAJBOLJSE! Danes "vse najboljše" ti želimo! Ta zdra vi ca ti v pozdra v doni! praznika s teboj se veselimo: Naj te dobri Bog sto let živiH! Vsaka tvoja misel razodeva Žar ljabezni do ljadi s veta! Tadi pesem tebi izžareva vzklik "Na zdravje""izglobin srca! Razvedri naj te ta pesem naša; Sreče polno vriska naj srce! Vigred tople sape k nam prinaša; Tebe naj ogreva stisk roke! V tvojem srca je ljabezen skrita; Vedno se razdajaš brez besed. Vroča želja v pesmi je očita: Bog te ohrani nam še mnogo letU Danes "vse najboljše" ti želimo! Naj zdra vi ca ti v pozdra v doni! praznika s teboj se veselimo: Naj te dobri Bog sto let živiH Razvedri naj te ta pesem naša; Sreče polno vriska naj srce! Vigred tople sape k nam prinaša; Tebe naj ogreva stisk roke! V tvojem srca je ljabezen skrita; Vedno se razdaješ brez besed. Vroča želja v pesmi je očita: Bog te ohrani nam še mnogo let! primaiinedeiji po trdem snegu, v tistih da vnih dneh, Ko otroci v šolo smo hodili; premrlih nog, a z radostjo v očeh smo po domačih hribih se podili! podobe vinskih gričev so spomin; Spremljajo me skozi moj vsakdan! Ljubim prlekijo! In želim k zibelki otroško lepih sanj! Ko nam pomlad je svoje vedro lice pokazala v sončne dni; Ko so zapele v zelenečih krošnjah ptice, Srečni smo bili! Napolnili smo za vasjo igrišče. - Kam ste šli, pri j a telji? pri Mali Nedelji, kdor jo išče, Srečo najde z njo živi! Vse to je kot pred meseci bilo, Toda leta čas so premostila! Čepra v boleče - vendar je lepo Se spominjat let, ki so minila! Otroška leta, v srcu lep spomin, Ki mi daje moč, krepi duha! V srcu skrite slike iz da vnin; Mlada leta - naglo ste odšla! ^BwtgtM, S Sved$ke - dežele polarnih nocí íír^ úmnnBki pevski zbor ORFEUM MOLITEV- AVEMARJJA!(AveMaria) Tam nadmestom, Vpečevju lačni, bosi Otročiči se podijo; Kdo sirotam kruha da?! Zahaja sonce, padajo sence: Zamira pesem plahe ptice. Da sreča nam je Opoteča, Je brati z lic... Tam sredi mesta Sivnebotiččnik Se p ne v nebo. Brezbarvno Sanje, upi Se v prah drobijo, Vzdrhti telo! Molitev naša Je simfonija, Ki se oglaša: AVEMARUA! Iz roda v rod se Ta simfonija Zvesto obna vlja: AVEMARUA! AVEMARUA! AVEMARUA! Majhni, veliki, otožno Molimo k Tebi pobožno: AVEMARUA! AVEMARUA! AVEMARUA! Revni, bogati, otožno Molimo k Tebi pobožno: AVEMARUA! AVE-MARUA! AFTONBÖN När mânen speglar sig i sjön Av stjärnor himla valvet sjUder; fran lBog je življenje«! Vera nas uči. Za to ti h valo poje zemlje krog: Mogočni Bog!Mogočni Bog! OČETUZA praznik Za rojstni dan, oče, od blizu In daleč smo k tebi prišli; Četudi le v mislih, a v nizu »Na zdra v je!« ti kličemo mi! Od kar smo na svet pri jokal i, Si z nami usodo delil; Smo tvoje zaklade jemali, Ko si nas živeti učil! Kot ptički pod nebom živijo, Tak naj ti bo, oče, ta dan! Kot zvezde na nebu žarijo, Ostani nam ti nasmejan! Ničesar ne čakaš v zahvalo; Kdor daje, ima največ sam! Naj damo ti, oče, vsaj malo Ljubezni, ki dal si jo nam! prij a tel je s voje izbiraš; Družino sprejemaš, kot je! Sadove jeseni obiraš; Kar seješ, to zraste iz zemlje! 1976^ k * MOJ spev Deli se pot. Za hip postoj, ne veš nekod, nekam. Ozri se tja, kjer Stvarnik tvoj bedi. Ne boš več sam. Ljudje bili izgubljeni smo, ko je prišel Gospod; z lučjo pregnal je noč temno, milost dobil naš rod. Moj spevglasi se ti v pozdra v, ves s vet naj te sla vi! Zveneč napev ti prek dalja v, Gospod, venglasdoni! Deli se pot. Za hip postoj, ne veš nekod, nekam. Ozri se tja, kjer Stvarnik tvoj bedi. Ne boš več sam. __ SANJALO SeMIjeNOCOJ Sanjalo se mi Je nocoj, kar še nikdar poprej: na zemlji vladal Je spokoj, bilo ni vojn, ne mej. Sanjalo se mi j'e, da so prijazno ta večer, drža vniki s konvencijo dosegli v svetu mir. Vojščaki so odšli na lov, ubežniki domov; sosedu bil je sosed brat, vojn ni bilose bat. Na ulicah se tro ljudje, jim tujejegorje. Roke k molitvi sklepajo, svetišča polnijo. Sanjalo se mi je nocoj, kar še nikdar doslej: na zemlji vladal je spokoj, bilo ni vojn, ne mej. AFTONSANG Solen garner. Se, ett under! Snart har den lagt sig till ro. Ger oss a vsvalkande st under; lgekliga hem at vi gar. Lyssna, det ringer, vi vilar en stund! Lyssna, det ringer, vi vilar en stund! Ring, kyrkoklocka, din sang, vilan är ljuvlig och lang! Lat oss nu börja att äta avgavornas smakliga prakt; tacksamma, nöjd a oeh mätta, prisa var Skaparesmakt! När vi atnjutit var vila, väckta a v tupparnas gal; lärkori skyn börjar drill a, akrarna vaknar i dal. Lyssna, det ringer, vi vilar en stund! Lyssna, det ringer, vi vilar en stund! Ring, kyrkoklocka, din sang vilan är ljuvlig och lang! ZLATOPOROČENCA Zgodbo sreče piše čas, ki zazna va vse občutke: smeh na licu, bled obraz, v srcu skrite vse trenutke! Petdeset je let odšlo, kar sta pred oltar stopila; prstan zaljšal je roko; zažarelo je nebo! Ljubezen druži dve usodi; drug drugemu sta si v pomoč! Življenska pota stvarnik vodi: ljubezni neizrekljiva moč! Dobo petdesetih let, draga zlatoporočenca, naj sledi še petdeset; sreče ne skali naj senca! Pesem vama se glasi; v njej so skrite naše želje! Včašah vino se iskri; Bog naj sla vljenca živi! Ljubezen druži dve usodi; drug drugemu sta si v pomoč! Življenska pota stvarnik vodi: ljubezni neizrekljiva moč! upanje Mir!Naj za vlada mir! Svetu bo ljubezen, mir vodilo jutrišnjega dn0 Zima me pesti. Upanje, kje si Žarek vere, upanja, ljubezni mrak razsvetlil je; Naj zavlada mir! Sanje od poletja so jeseni zbledele; Dežje odplaknil čare teh noči... Komu mar za solze, ki niz lica so polzele? V dalji se odgo vor šepeta v izgubi... O, mir! Naj zavlada mir! Svetu bo ljubezen, mir vodilo jutrišnjega dne! Zima me pesti. Upanje, kje si? Žarek vere, upanja, ljubezni mrak razsvetlil je' Naj za vla da mir! Hoteti, a ne čutiti, ko prazno je vse; Obračaš se, Bog obrne - napolni srce! Reko, da je vseminljivo, ker takšno je življenje; Brez vere v lepše jutri usiha upanje in hrepenenje! O, mir! Naj zavlada mir! Svetu bo ljubezen, mir vodilo jutrišnjega dne! Zima me pesti. Upanje, kje si? Žarek vere, upanja, ljubezni mrak razsve tlil je; Naj za vla da mir! Naj za vla da mir! Naj za vla da mir! Svetu bo ljubezen, mir vodilo jutrišnjega dne! Zima me pesti. Upanje, kje si?! Žarek vere, upanja, ljubezni mrak razsvetlil je" Naj za vla da mir! Naj za vla da mir! Svetu bo ljubezen, mir vodilo jutrišnjega dne! Upanje... S^SKÖN MINjeSÜS, ÄNGLALK Sä skön min Jesus, änglalik i mina öron ljuv replik! Din boning här hos mig du har, den ljuva känslan dröjer kvari En del vill äta li vet s bröd, en del viil dricka vi nets s kör d. Mitt hjärta fglls a v himmelsk fröjd, du gör att människan blir nöjd. O, käre Jesus, du mitt allt! När kvällen nalkas, blir det kallt. Jag ber dig, att du v ärmer mig; mitt hjärta söker tröst hos dig. ZA TVOJ ROJ S TNI DAN Nebo se je v modro odelo, s teboj danes praznik sla vi! Za rojstni dan te je objelo veselje, ki z lic ti žari! O sreči po jo drobne ptice, njih pesem ogreva srce! Bog daj, da izpolnijo skrite se tebi za praznik želje! Za tvoj rojstni dan poskočno samba zveni iz dalja v., voščilo sprejmi, prihaja na plan, poklanjam ti ga v pozdrav! O le, o le, za srečo i z pij to čašo rujnega vina do dna! Minule dni s prihodnjimi zli j; prisluhni strunam srca! Nasmehni se drobnim norostim, ohrani mladostni utrip! To čari so žlahtne kreposti uživaj življenje vsak hip! Za rojstni dan te je objelo veselje, ki z lic ti žari! Nebo se je v modro odelo, s teboj danes praznik sla vi! BOGOČE Bog- na peščenem pomolu, nagovarjal je mimoidoče, z besedo božjo, naj mu sledijo. Bog Oče, mar si mene poklical, tvoja usta moje ime govorijo. Barčica je ob pomolu pristala. S tabo pojdem, ko pokličeš, Gospod. Jaz ne izbiram bogastva; vse kar imam je zaupanje vate. Srcemo vodi, da tebespremljam. Ti potrebuješ me vsega: dar ljubezni, tegobe moje, radosti, upe, telo in dušo. pot skupno bova hodila, vodila duše na morju življenja, Ujete v mreže ljubezni božje. Bog Oče, mar si mene poklical, tvoja usta moje ime govorijo. Barčica je ob pomolu pristala. S tabo pojdem, ko pokličeš, Gospod. GüD fader Gud - kom en dag intill kajen Han sökte lekmän tiil väl diga bragder - Att fanga själar med biblisk lära. Gud Fader, jag hör än att Du kallar, Da mitt namn tyst Dina läppar uttalar! Lilla arken lämnar kvar jag vidkajen För att följa Dina steg, när Du gar^ Jag - äger inget a v värde ütom kärlek och den goda vil jan, Att kunna följa den väg du vandrar. Du - har behovavmin kärlek: Hjärtas sanger, de ensamma stunder, Min sorg och glädje, alt mitt jag ger dig. V - ger oss ut för att leta De vilsna själarsom irrarpa haven, Guds ord vi följer, var ledarstjärna.,,^^^^ Gud Fader, jag hör än att Du kallar,,,^ Da mitt namn tyst Dina läppar uttalar Lilla arken lämnar kvar jag vid kaje^ För att följa Dina steg, när Du gar poročni čAS Z veselim srcem gresta pred oltar, Ljubezen svojo dajeta si v dar. poročni čas, to je veselja čas; Kako se sveti ženinu obraz! Dobil je ljubo, zvesto si ženico, Izbral primerno sebi je družico! Ob vstopu v cerkev, božji Materi, Nevesta svoj dekliški stan izroči, poročni čas, to je veselja čas; Žari od sreče mladima obraz! poprosi ženin Jožefa, rednika, Naj sreča se v življenju ne umika! Duhovnik dal je božji blagoslov, Tam v cerkvi, s pritrkavanjem zvonov. poročni čas, to je veselja čas; Kako žari nevesti, glej, obraz! Vsa v belem, praznično razpoložena, Smehlja se možu. Zdaj sta poročena! Želja na zdravje, srečo sprejmita, Ko pot življenja v dvoje ubirata! poročni čas, to je veselja čas; Smehljaj na licu - sreče je izraz! Ljubezen je - kot zrno posejano, Njen plod uživa ta, ki mu je dano! POET pisar ni moj poklic, pa vendar pišem stihe In pisanju vrstic Zaupam svoje vzdihe. Ko bolečina moje Bolno srce razkraja, Takra t najlepše stihe Notranjost mi poraja. Zato en list papirja, Pero in delo zbrano Razburkano umirja Mi dušo, razdejano. m piSEM IN VEM, DA OBS TAJAM Meglice zgodnjega jatra, Mesečina poletne noči, pozdra v starega znanca prijetno razveseli. Kadar pno se oblaki K zarji sončnega dne, Takrat mi dih otožen Rahlo stisne srce. Vse to me močno prevzema, Notranje obogati. Čateča tedaj agota vljam Skrivnostni pojem: živim! Vznanstvih, nesreči in sreči Se daša žejno opaja. Ko častev vseh prekipevam, pišem. In vem, da obstajam! mama Mama je vedno samo ena. Samo mama lahko ustvari tak dom, Da je vsem članom družine lepo, Da so si dobri, se spoštujejo, So srečni in se imajo radi. Hvala ti, mama, ker te imamo! Nikoli se ne vsiljuješ, Nikoli se ne mešaš v naše stvari. Ti samo si - vedno tukaj, Kadar te potrebujem. D a ješ nasvete, kadar te povprašam, Kajnajstorim, ko me trga vramenih, V križu, po nogah. Kadar potrebujem note za pesmi. Ki bi jo radi peli. In vse ostalo.^ Ob tvojem ramenu se lahko izjočem, Ob tvoji dobri volji od srca nasmejem! Tebi lahko zaupam vse skrivnosti; Tvoja ljubezen ne išče nadomestila -Ti nas imaš vseenako rada! Vedno si ljubeča, tolažeča in bodreča. Še vedno najdem pri tebi močno oporo, Kadar me je strah in mi je hudo. Življenje nam je prineslo mnogo hudega, Še več pa lepega, ker sinas naučila, Da v hudih rečeh vidimo tiste drobne lepote, Kijih vsakomur ni dano videti. Hvala ti mama! Bog naj ti povrne! Vmislih smo ob tebi. Upamo, da to veš. Radi te imamo - vsi tvoji, ljuba mama! MAMA, RADI TE IMAMO Danes smo vmislih pri tebi, Hvaležni za vse, kar si nam dala; Za vse, kar nam še vedno daješ In s tem bogatiš nas in sebe. pri tebi, mama, velja: Več ko drugim daš, Več sam nazaj imaš! Vsak naš dan sesta vljajo trenutki, Ki so edini, resnično doživeti. In vsak izmed teh trenutkov Ima poseben okus hrepenenja. pred očmi se nam vrtijo Duho vne slike iz življenja: Sreča, pričakovanja, hvaležnost. Vse ostalo je le bežnost. Kar se Janezek nauči, To pozneje Janez ve in počne. Mama, radi te imamo za vse! GLOBALNOST Smo otroci časa, Ko svoja življenja merimo Z mero globalnosti. Obenem pa smo individualisti: Vsakdo je nekaj posebnega, Nekaj enkra t nega, nepono vljivega! Vse več materij alnih reči imamo, Ki naj bi nam služile kot olajša va, V sakdanjem življenju. Toda vse manj časa preostaja, Ki bi ga mogli posvetiti Svoji okolici in drugim. Vse večje plače prejemamo Za naše usluge in dejanja, In še več bi hoteli imeti, pa četudi na račun drugih. Toda vse bolj naraščajo izda tki, Da bi zadovoljili naša hotenja. Naši domovi so se razširili, Vsakdo ždi v svojem kotičku. Zapiramo se, ni nam mar okolica. Moteče je, če nam pride kdo preblizu. Vse bolj odtujeni in sami smo V okolju, ki prezira družabnost. Radi bi, da nas ljudje občudujejo. Težko prizna vamo zasluge sočloveku. Skrbimozase, morda še za koga, Vendar se ta krog vse bolj krči. Menim, da je globalnost pojem za nekaj splošnega, Lahko bi siga tolmačili tudi tako: S svojim bližnjim ra vnajenako, Kakor želiš ti, Da bo tvoj bližnji ravnal steboj! HRepeNENJe po domu Domači kraj, vasicama/a, Ti hrepenenje moje si! Tu mati je življenje daala mi.^ Tu moj rod živi! Odšli smo z doma, svoja pota. Nič hudega takrat sluteč. Ko se je pokazala zmota, Se izbrisati ni dala več. Veš, mati, vse nas zdaj tujina Kaznuje, ker smo z doma šli. Medu iskali, a pelina pretežno v svetu smo našli. Smo hlapci tujcu, ki zatira In izkorišča mlado moč. Vsak nas, pritepence, prezira. Brezgla vo smo odšli nekoč! Obljube zvite so zvabile, prevpile tvoj s vareči glas, prostost, ponos ugonobile. Mladostni davek jemlje čas. 005 Res, ob večerih kdaj ti pišem: »Sem v redu. Kako se ti imaš«? Nad pismom tiho solzo obrišem. Resnice, mati, ne poznaš. Zakaj grenil bi ti življenje, Kdo mi je kriv za to gorje?! Resnica bila bi ti v trpljenje. Dovolj trpela si zame. Se to povedati ne da se, Da bolj ko čas hiti naprej, Se vsled želja pogrezam vas, Ker hrepenenje je brez mej! Gojim še upanje v vrnitev domov, kjer žlahtni trs zori. Usliši, Bog, mi to molitev: Ohrani dom in mater mi! SAMOTNA pred mano je vaza, v nji cvetje Razkošno, dehteče cveti. Iz radia sliši se petje, V ubranih glasovih zveni. pogledmi uhaja skozi okno, V bleščeči dan, s soncem prežet A v duši je moji samotno, Kot bil bi tuj zame ta svet. Nekoč sem se tu radovala, Dekletce, nedolžen otrok, In z znanci se srečna smehljala -Ti časi so mimo - o Bog! Kako je vse naglo skopnelo: Smeh, igre, prisrčnost ljudi... Srce je kot okamenelo, V tej pusti sedanjosti spi. Ne v cvetju, ne v pesmi ne najdem Te sreče, kot sem jo nekoč... Med znanci prijatljev ne najdem, Se v duši storila je noč. KOLO ŽIVLJENJA Ljudje, ki hodite krajmene, Iz dneva v dan srečujem va Le kam vas, mnoge, neki žene, Kaj skriva sleherni obraz? Obrazov je različnih mnogo, podobnosti tu skoraj ni. A mnogi so, ki jim tegobo, Skrb, žalost berem iz oči. Tu srečam ženo, ki sledovi Nespanja ji obraz kazijo. Spet tam obraz zagledam novi, pogreznjen je v melanholijo. Tam z roko v roki gresta dva, S pogovora se čuje smeh.^ Mene nihče ne prepozna, po istih hodimo poteh. Nikogar vprašati ne čujem V tej množici o moji koži. Mar sama sem, ki opazujem, Kako kolo življenja kroži?! ŠOLSKASLiI Spominjam se dogodkov iz razreda, Morda je šesti ali sedmi razred bil; Predvsem sem bala slabega se reda, Kdaj ga je brez izjeme vsak dobil! Kadar Kosi fiziko ocenjeval je, Mu vprašani največkra t le molčal je. Iz petega - kot da bilo bi lani, Golob nas zgodovino je učil. Oceno narede mi Feničani: Kje, kdaj in kakšen narod to je bil. Napamet sem vso snov se nadrdrala, Odlično stakniti pri njem - res šala! Vsi radi Dovorjevo smo imeli, Najbolj nas je, divjake, ukrotila! Čez vse smo njenih ur bili veseli, Med drugim zemljepis nas je učila. Obliko Jugosla vije nekoč me vpraša: »obliko ima krompirja«,, ne odlašam. Odgovor moj neumen jo razkači, (pol v šali, pol zares tako sem rekla). ^ A Do verjeva: »»eni razgrajači, f983y ^ Kdaj že vam v prazne bom batice vtepla, Da medpoakom se držimo čtiva«« Tokratne graje jaz bila sem kriva. pepel ni kova s slovnico polnila Nam jegla vice, včasih z mako pra vo. Ni se premnogokrat zaman jezila In nam prirejela s tem le zaba vo! Uspeha več pri glasbi je imela, Saj tadi sama je kot sla vček pela. Najčešče sem posrečijo odnesla; Za vzor ne bom trdila, da sem bila, povprečno pa sem dobro se obnesla, Če zlepim ne, pomagala je sila! Z veseljem se sošolcev vseh spominjam, Ko v mislih šolsko sliko ta razgrinjam! temnemisli Čas celi rane vsake vrste, Le rane v sru so izjeme. Usoda vlaga v hladne prste preveč moči, je polna vneme. V deželi sončni dozorela Sem. Bil prelep je tisti svet! Kot v pra vljici sem preživela Cel niz brezskrbnih, srečnih let. Ta leta sreče so edina -Iz njih črpam moč v nesrečnih dneh, Ko iz čaše, zvrhane pelina Kaplja v srce, greni mi smeh. Kot sadež sem, ki v vetru niha. Radosti, sreče ni več zame. Za misli temne ni oddiha, podijo sem ter tja se same... MOJ SVET pod slap zahajam, v svet samote, Iskrečih kaplijc tisoče, Odsev so sreče, vir lepote, -Ko v strugo strnejo se vse. ^^ Tam niže doli ob rečici Mi mlada srna hodi pit. Imena ne poznam cvetici, A vonj ima prečudoviti Ob gozdnem robu se sprehodim, V nara vi pasem si oči. Samota vabi, ondi blodim, Dokler se ne zmarači. Moj svet je tukaj, kjer se listje Osi pa hrastovo jeseni, Ker v družbi velikana zdi se, Da je odpadlo tudi meni. Vsak hrast ozeleni spomladi, Cvetica spet bo zacvetela. Bledijo moji upi mladi -Slovo mladost je moja vzela! zopetproč od doma Zadnji moj večer doma, Spet odhajam proč, v tujino. Jutri že bo pol sveta Med menoj in domo vino. Lepih dni je kmalu kraj, Nezadržno od hitijo.^ Le naprej, nikdar nazaj Ure, dnevi se vrstijo. I'A'" .¿i s \i98r '■-S' 1987^ Spet bo leto naokrog preden videla bom kraje, Ki sem jih žekot otrok-In še zdaj jih imam najraje. Mnogo dala bi za to, Če nikdar odpotovala Nebi proč. Saj vse hudo Mi tujina je zavdala. A po vra tka zame ni -Tujka sem doma postala; Saj večino sem ljudi, Zadnjič komaj prepoznala. Jutri spet odhajam tja, Kjer mladost sem i zgubil a.^ To so trda, tuja tla, Dom pa v srcu bom nosila. s h flÖRMINSÖN, MARA All min längt an, all min lycka Vill jag lägga i din hand. Ingen kan ifrän dem rycka, För du är min bundsförvant. Det känns tyggt att ha dig kär dig kär Du min vän Maria är! Du är: A, Maria, Jesu moder: 3ed för oss! Hör rQin bön, Maria kära, Som jag sänder upp tili dig! Tunga bördor hjäip mig bära, Se, de tynger arma mig. Di na barn behöverrad, ditt rad Ge oss käriek, visa nad, din nad: A, Maria, Jesu moder: Bed för oss! Din i livet här pa jorden, Din i dödens bittra stund, Jag vill ära dig med orden, Som ett lem i ditt förbund. dr mitt hjärta än en gang, engang St iger glatt min bönesang, min sang: A, Maria, Jesu moder: Bed för oss! OBSLOVESU poslavljam z vlažnim se pogledom. Kdo ve, kdaj pot me pelje todrk-Čebela letajo za medom, T za čim pa jaz ubiram pot? Vprašanja slična si zastavljam, 2003 Sešpečem v sebi: vrnem se! Začasno danes se posla vljam, Zapuščam kraje ljube te. 2005 Nebo je brez oblačka, jasno, Čist, v sončni luči dan svetal. popoldne je, postaja kasno, Kot da tolažbo bi iskal. potoček pod domačo trato, Kako prijazno žuboriš! »>Mar ni to polje vso kot zlato?«< z vabečim glasom go voriš. »>Mar so še trate kje na svetu, tako cvetoče, kot doma? Na vdih so pevcu in poetu, Da pesmi vro iz dna srca! Ljudje žive tu pra v spokojno, Kaj vendar vleče te drugam? Ostani tukaj!«< Ah, prepozno! Odgovor svoj ti zdajle dam: Na tujem me družina čaka. Vsi tam žive, za njimi grem. Ljubezni dvojne cena taka Ue, da popotnik večen sem! MIRTOVGAJ Orig. Evert Taube RÖNN^ POLKA Kje neki hodi Rönnerdahl?! Zaljubljencev in sla včkovrajje mi rtov Morda je tam si prostor poiskal. Ja, Rönnerdahl odšel je v park, Sredi Annien je mirtov gaj. Slikarja vetre blag hladi. V grmovju šel est i. »Nad rečno strugo čisti slap sem s čopičem ujel! Pristopi, moj poet, še ti, podobe boš vesel! Ja, Rönnerdahl odšel je v park Tam v Annien je mirtov gaj. Slikarja vetreblag hladi. V grmovju šel est i. »Ah«! de poet, »moj Rönnerdahl; Za mojstrovino »mirtovga« v odliko, Baeeusovpokal Slikar, rad bi ti dal! Zrem ta moj svet minulih dni, Spomine stare obudi: v podobi vile Silvi ja Se s platna mi smehlja! pod vodnim slapom vitki stas zastrt s prameni las, polt zagorela, sij oči so sliki le v okras! Zrem ta moj svet minulih dni, Spomine stare obudi: v podobi vile Sil vi ja Se s platna mi smehlja! Ob jutrih šla je naskrivaj po svežo kopel v mirtov gaj. Kot nimfa gola, Vitkih nog skakljala je okrog! Ti si slikar, jaz bom zapel! Najin motiv je »mirtov gaj« in Silvi ja Ki je oba močno začarala. ^ Da si jo ljubil tudi ti, mi slika govori, Tako goreče, kakor jaz. Sledu ni izbrisal čas. Na platno ti - jaz na papir Upodabljam njo in rečno pot. Srce mi je zajel nemir, ker je hodila ROSMARIN Här, bland trädgardsblommor Doftar rosmarin. Om vi skulle skiljas, Ta den, vännen min! Lägg den pä ditt hjärta; Ta den till ditt bröst! Och vid m inst a smärta Mä den bli din tröst! Rosmarinen vissnar, Bleknar allt som var. Glädjeyran tyst nar, Minnet lever kvar! MAJ Breskve so in žlahtne jablane odcvele; Sonce jih poljublja nežno ob slovesu. Tra ve z bujnim cvetjem so se spet odele, ptica plete gnezdo v vejah na drevesu. Češnje na osojah tudi že zorijo, V logu so se jagode lepo obrasle. Sipkovgrm, solzice, šmarnice cvetijo, Kra ve so za hišo deteljo popasle. Maj s cvetočim spremstvom je prišel v deželo, ptice svoj tedeum pojejonaravi. Spogledljivo vabi lipov cvet čebelo, Zajčko vpar skakljaje se igra na tra vi. Stvarstvo se dodobra spet je prebudilo, Zdramilo; skrivnostno polje v njem življenje Kar živi, vse čuti neusta vljivo silo, V njej je vir življenja - slo in hrepenenje. Maj je res najzaljši mesec vsega leta, Žal pa tudi čas cvetenja hitro mine. Ko je na vrhuncu bujnega razcveta, Majnik se posla vlja s senco bolečine BOGASTVO Na oknu je, v lončku cvetličnem, Pokrita, kot pra vi zaklad, Ne šteje nič v svetu petičnem, V naš dom pa prinaša pomlad. Na metre, hektarje se meri In z njo mešetarimo vsi. A ona nam nič ne zameri, Občasno se le potaji. Le stransko vlogo zla tnina Igra v primerja vi z zemljo; Prehrani nas vse povrtnina, Nikogar pa suho zlato. V nje toplem osrčju so žile Z vodo in z vse vrste rudnin. Pod zemljo življenske so sile Človeka, živali, rastlin. Jaz je za drobno prgišče V lončku cvetličnem imam. Tu je, kot skrito svetišče, S s vetjem napolnila hram. BLOMMORNAHAR VISSNAT (Slov. m el. Vsi so venci veli) Blommorn a har vissnat, ütom den i fönstret. Den harf att sin näring Genom mina tarar. Om jag fäll de tarar Rinnande pa maríken, Marlken skulle dala, För att döva smärtan! MEGLA Megla je krog in krog. Jesen je spet prišla. Gledam v ta strgan obok Sinjega neba. Greje in boža me Tvoj poljub sladak, Stisk ljubljene roke, Čepra v je jesenski mrak. Dež mi na okno rosi, Ko slonim ob njem. Zbogom, poletni čar, Napočil je čas meglen! KRIZA Ko mi je upanje umrlo, V življenje in do soljudi; In ko duha oko je zrlo S pogledom groze in skrbi, Za t i snem to oko nesrečno, pogled odta val mi je proč. Saj ni stvari, ki traje večno -Zamenjalo je jutro noč. In ta oblak, kije obzorje Zasenčil mojega duha, pregnan bo, saj še burja morje Razjari in se z njim igra. Spet sonce mi bo zasijalo, prijatelji mi bodo dragi; Zaupanje bo v duši vstalo -In to bo sreča v novi zmagi! 2005 O MARA. HIMMeisSKMODeR O Maria, hiwwelsii weder. Se pa wig, sew liten är! Du ledsagar ech förlater, För du har ess all a kär. Värna ew ditt wänn skesläkte Hjälp ess genew livets leppi Ail din kärlek i ess väckte Varwa känslers ljuva hepp. Vara frager du bes varar: Ailt förgängligt tinarbert. Lär ess hitta det sew varar, Jerdiskt liv är ju sa kert. O Maria, hiwwelsk weder, Ail din hjälp behöver vi. Lat ess lyssna när du rader, Sta ess, arwa, all tid b! MOJJAZ Verjela sem, da svet se je zamajal Na svoji osi in se spremenil. Verjela sem, da jutri dan bo lepši, Glede na tega, kije danes bil. Zakaj oziram neki se za soncem, Zaman naprezam trudne vas oči! Bo res ostalo prazno to iskanje, Kot da miru in sreče zame ni. V tem neenakem boju se predajam, In vase srkam vsak bodrilniglas. Gojim še upanje, čepra v usiha, Za vedrim smeškom skrivam pra vi jaz. Nihče ne sluti, da je bolečina Globoko se zarila v mojo bit. Če površine dobro bi ne skrila, Bi skriti kot bolesti bil razkrit. Tako uspelo je na zunaj skriti, Še slututi ne dam, kaj je z menoj. Snov za pomilovanje nočem biti, To vzelo bi še zadnji mi s po ko j. Svet je kot je, v neskončnost se obrača, Na svoji osi bo naprej ostal! Vsak dan jenov, saj "včeraj" se ne vrača, Le moj se "jaz" je v bistvu omajal. riLL DIG, O GUD, VI VÄNDER OSS rill dig, o Gud, vi vänder oss, när vâr dag är s vâr. Och vad som än oss händer, Din trofasthet bestâr. All visshet och allt lov, Med världens tungomâl, Ska bäras fram till dig, o Gud, rill jordelivets slut! Vâr ungdomstid du mättar, Medfröjder utan tal. Du vâra bördor lättar, I âlderdomens kval. Av träden löv ska falla, Förbleknar blommors prakt, En eft er en, vi alla Fâr lämna jordisk makt. Var ^ dag du oss förkunnar Ditt verk, din vilja god. Med gâ vor du oss unnar, Din godhet ger oss mod. All visshet och allt lov, Med världens tungomâl, Ska bäras fram till dig, o Gud\ rill jordelivets slut! prihaja ČAS CVETENJA prihaja čas cvetenja, z njim hrepenenja čar. pred nami je poletje; brstenje njiv in tra v. S toploto, ki oživlja, kar mrtvo je in spi, Se sončni žarek zgrinja, nara vo prebudi! Cvetlic bogate jase: Semenja žitnih polj postiljajo vsak zase, da kruha bo dovolj! prostrano božje stvarstvo, stvari, človeški rod prejema to bogastvo, ker ljubiš nas, Gospod! | j Še ptice žvrgolijo; Gospodu to je pra v, Se dneva veselijo; vse poje ti v pozdra v! Zakaj bi ne prepeval še jaz in te sla vil, In svetu razodeval, kako si milostljiv!! Za letino bogato, zalivaš rastlinjak! Na morje in obalo daš blagoslova znak, Moči pri opra vi lih, v počitku dušni mir; Zasipaš nas z darili. Ti si življenja vir! OTROŠKA drama Samoten potnik skozi vas utrujeno, počasi stopa. Vdihuje oster, zimski mraz. ^ „ . prispe do vaškega potoka. ^ 7 Zdaj potok je zaledenel, samoten. ^^ Vrbje nanj se sklanja. [. . Nekoč bil takšnega vesel Je, zdajle žalost mu naznanja. Nekoč je tule bil živ-ža v, potočna struga kot mra vljišče, On sam še srečen, mlad in zdra v. popotnik po spominih išče: Sosedov Janko, on in brat so drsališče tod imeli Se ne za vedajoč takra t, Da vsi ne bodo preživeli. Kos se ledu pod njimi vdre! Tu zJankotom stojita bleda, Vedoč, da brat izginil je, Utonil pod grobiščem leda! prepadena strmita tja: Brez krika grli sta kričali! Ta hip brezskrbnost je odšla, Led, voda sta jo pokopali. previdnost ni nikdar odveč, Kjer kup otrok se skupaj zbere. Ko je prepozno, nikdar več poti nazaj ni. Brez zamere! pogosto potnik pride sem, da z lepimi spomini žalost Obuja, ko mu je jesen življenjska napočila. Starost. PRVISNEG Ko je Lenka zjutraj vstala, Brž pomela si oči, Sena posteljici vzravnala, Sama zase govori: Mamico bom povprašala, Kaj tam zunaj se blešči. Tudi tra va je postala Čudno bela, se mi zdi. To ni slana, sneg je, šmenta! Vrt ni več utrujen, pust. Oživela bo legenda Z babičini h starih ust! Sanke, kapa, roka vice, Topel šal mi grel bo vra t. Zrnje za premrle ptice, Kot pozimi prejšnjikrat! Vsa mladina oživela Bo na klancu, za vasjo. Smučke na noge pripela: Ju-hu-hu! To bo lepo! Lenka vstane, se obleče. S kuhinje kaka v diši. ^ Srečno, mama!Lenka steče Ven. Snega se veseli. \ ::■ i na dežeh r Biti spet doma, to je čudovita stvar!^^' S polnimi pljuči vdihu jem čisti zrak. Ves ta mestni vrvež danes ni mi mar," Na deželi tiho pade prvi mrak. Gledatgrem na vrt Vso bogato, bujno rast, Sadeže in cvetje. Sonce jih zori. Na obrobju jase se košati h ras. t 1984" Zbrajd domačih grozdje zadiši. Zame je posebnost že, kadar v sončnih dneh Zemlja nemo žejna kliče po dežju. Šelestenje vetra v vejah je kot smeh, In čebele drobne iščejo medu. Kadar pa z oblakov se vsuje gosti dež, Kakor dobrotljiva pesem šepeta. Vsi vem jutru vgozd po sveže jurčkegreš. Razvedrilo za telo je in duha. Vsakdan nosi mir, ni drvenja tja v en dan. Kakšno delo čaka koga, vsi vedo, Za družino kruha kmet pridela sam. Vsoncu in dežju je doma lepo! Borih nekaj dni še ostajam tu samo, S polnimi pljuči vdihavam čisti zrak. Kmalu mestni vrvež zopet mar mi bo, Ko v megleno jutro me odpelje vlak. GRABŠEN (prleško) Zä je dugo že od tega, gda smo deca še bili. Dobro se še spotin vsega, tak kak včera, se mi zdi. Grabšenščak je malo mesto, redke hiše in lidje. Čepa nčieaš vaško cesto, v blati gujzneš do glave. Same maže ta do konca, do štacüna varogreš. S cirkvi najč ne čuješ zvonca, v pargo hodiš varo peš! Šola bla pri Sveten D ah i, ta smo šli se peš vičit. To si priša lačen, gl a h i, vsega že vat rano sit. Mamika se je jezila, kak te s šole greš domo?! Hitro bi še bita bila, kda je le predugo šlo. Z Janezom smo kra ve pasli, žleht bili, kak deca so. ZJelicoj smo vkaper rasli, Olgi leta je bilo. Atek je gorice pleja. Vsega teko meli smo! Segnäs se o vsän mi seja: črešje, graške, kutino. Ene zime se še spotin, šli smo na vra ti v ničkah Krahovih, če se ne motin. Ne zapstoj nas mantra strah! V črešjo smo se zaleteli, mene še je vrglo v jo. Z ničk smo same treske meli, jaz poškrampano gl a vo. Lašno je bilo pred leti, tak blo potli nikdar ne! Mine vse na toten sveti, cajt gre svojo pot napre. Te blo ladstvo bol veselo, z malin zadovolni vsi. po večerih se je pelo, kda s kopi lidje so šli. Zä je dugo že od toga, Grabšenščak pa še stoji, V jän pa nega marsikoga tistih, ge so tä bili. Mi smo bek se odselili, bliže parge, v dragi krä. Moje misli pa posili še zä silijo nazä. prišel si prišel si v moje življenje po poti sreče, za ka tero poprej nisem vedelaX | S pomladnimi biljkami je bila zastrta pot \ po kateri si prihajal, ^ « Luč sonca je bila razlita po njej iiLJl \ In me slepila, zato te nisem Že poprej videla. Zdaj si pa končno zares tu, prepreke, ki so zastirale mojpogled So se umaknile s poti. Res si prišel In sem te vesela, Kakor že dolgo tega Nisem bila vesela česarkoli. Žal mi je le. Ker nisi prišel že poprej. Čemi ima sploh Biti zakajžal! Takšno je življenje. Mogoče boš pa sedaj Ostal za z mera I'! VONUCIGARETE Sel si. Tako bo mogoče še najbolje. Dovolj časa bo še za obžalovanje-Želim si malo sreče, ščepec dobre volje, Morda izpolnijo se moje sanje! Se je prisoten vonj cigarete, ki jo kadiš. Nočem za zračenje okna odpreti! Vonj bi odnesel svež vetrov p iš, Čudno, a to bi me moglo boleti! Uutrome je zalotilo vso v solzah. Sanj ni bilo, spanec je izostal. V blodnjah sem hodila po najinih stezah, Srečala sva se. Tudi ti si me iskal! Res sem zaslišala tvoje korake. Trudne so te oči, ki sem zrla vanje. Ne bova ponavljala iste napake, Morda izpolnijo se najine sanje! TRENUTKI S TABO „J Ti ^r' Prijatelj, zdaj razumem, kaj pomeni ^ ^ Ostati sama. Vem, da se ne vrneš. Zbudil si nekaj, kar je spalo v meni Resnica je, kamorkoli jo obrneš! Prelepo je bilo, da bi ostalo, To dobro vedela sem že odkraja. Vseeno sem si zadržala malo, Če tebe ni, spomin me zdaj opaja. Vzeti tega, če hotel bi, ne moreš, Saj zakopano je v srca globino! Verjela nisem, da to ti premoreš, Razburkal mirno si duha gladino. Potrebovala sem te kot posodo, V katero sem vso svojo bit izlila. Prepozno pa spoznala sem zablodo, ko sem se slepo vate zaljubila! Da si odšel, ni več pomembno zame. Da sva se srečala, to je zadosti. Kot suho d račje drobna iskra vname, Tako primerjam naju, veš. Oprosti! Vem tudi to, da zate sem le ona, Ki jo slučaj je le na pot prinesel. Dopust je čas za šale, je sezona, In v zvezi s tem si vsega se otresel. Kaj drugega bi naj pričakovala?! Neumna nisem, morda zaleta va. Usoda se z menoj je poigrala, Za to srce boli me, ne le gla va. Življenje svoje pa potapljam v sanj In ne želim, da bi me z njih zbudili! Najraje sanjam, pa četudi dan je, Trenutki s tabo so mi to pustili. ^2£05Jt preden odrasteš preden odrasteš, ti bom povrnila Vso srečo, ki jo srkam vase željno! Z vso svojo dušo, veš, te bom ljubila, Kot ti me ljubiš, vdano, neizmerno! Vsa sem le tvoja, bitje nebogljeno! Vzgojitelj sem ti, varuh in reditelj, Zato najprej bo "mama "izrečeno Iz tvojih ustec, ker sem tvoj učitelj! Ročici drobni k meni privzdiguješ, Z očmi me prosiš: pridi k meni, mama! Objemaš me, zdaj božaš in ljubkuješ, Ves čas je sreča spremljevalka nama! Iz grla smeh cinglja, sladko odmeva, Zdaj očki pra v zaspani zreta vame. In po napornih vtisih tega dneva, Gla vico trudno ti nasloniš name. Bedim ob tebi, potrebuješ spanja, Če se prehitro zdramiš, včasih jokaš. Kaj neki se ti, dete moje, sanja, Ko v snu smehljaš se ali tiho stokaš?! S teboj doživljam blago srečo mame; V naročju mojem si, rude ti lica. In ko ročica tvoja me objame, Se dvignem s tal, da polet i m kot ptica! MAJHNEBESeDE Majhne so besede. Navzlic mnogim izgovorjenim, Se z njimi vsega ne da povedati. Navzlic različnim govoricam pa se v sleherni ponavljajo izrazi: Samota, žalost, radost, Upanje in ljubezen. Velika je radost. Vzlic razočaranjem od včeraj Stori, da je danes lepo živeti Navkljub bedi, ki prevladuje v svetu Je zmožna osrečevati. Ker §e vedno znova vrača, Je dragocenost. Velika je samota. Vzlic vrvenju pisanih množic Ostaja izven toplega osrčja. Vzlic medenim besedam, Se ne zalepi nanje. Vpričo lepote krog sebe Ostaja slepa. Veliko je upanje. Navkljub prevladajočim neuspeho Uporno poganja kolo življenja. Navzlic pomanjkanju dobrote Zibelkigorja, Daje vero v sočloveka In ga bodri. 20 Velika je žalost. Navkljub smehu na ustnicah pušča v srcu bolečino. Navzlic potokom solza Ostajajo čustva spričo nje Nepotešena in je nedovzetna Za veselje. Velika je ljubezen. Navkljub volji in pameti podjarmljuje človeška srca. Navzlic Amorjevimpuščicam Se izposta vlja in tvega. Edina je, ki daje več Kot jemlje. Velika je smrt. Z njenim prihodom so vse intrige razjasnjene. Za sabo pušča pretežno lepe spomine: O mrtvih ne govorimo slabo. Na stežaj odpira vrata skrivnostni mitologiji. Nobeno živo bitje ji ne uteče. Njen prihod je vprašanje časa. Veliko je življenje. V neprestanem boju za obstanek drami samoza vest. S srečo skopari, kot trgovec s slaščicami. Iz ljubezni je spočeto, porojeno pa iz bolečine. Dokler traja, pomeni vse, ko premine, pa nič več. Je skupna usoda živih bitij. Človek jo skuša predrugačiti. SLODNUE Vem, da nesmisel je, kar čutim, Razpoloženju nisem jaz vladar! Brezupno prazno je vse to, kar slutim. So vse to blodnje? Komu naj bo mar! Lovim za nečim hlastno v temi, A kaj to je, še sama pra v ne vem. Še preden bom dosegla, mi odvzemi, Ker tja do cilja pra v nerada grem. Odkar zavedam se, tako je. pra v čudno, če se to kdaj spremeni: Ko zaželim si česa, naj bo moje, Še isti hip izgine, izpuhti! A mnogo je, kar bi želela Imetai zase, brez da izgubim, Od vsega bore malo bom imela, Četudi še sto dolgih let živim! Kar se mi nudi, to preziram, prezir mi jemlje vso potrebno moč. Zavedajoč se, kam ubiram -Upiram se in hočem proč! Kakor zakleti krog me zmoti, Korak usmerjam spet na stari kraj; Tako, da znajdem se na isti poti In nehote se vrnem spet nazajj^ PESEM BEOGRADU Ves veličasten, lep si, Beograd! Lepota mesta me je vso prevzela. Tvoj sosed je mogočni No vi Sa d, Obdaja rodovitna te dežela. ponosno Avala se bohoti: V prozornem se izgublja stolp oblaku. Zeleni gozd jo s plaščem okrasi: Krošnje pojo Neznanemu junaku. Ljudje kot mra vlje sem ter tja hite, Milijonsko mesto jim jeza vet išče. Te množice nikoli pra v ne spe, Ves Beograd je kot sprehajališče. Kot sestra Sa va Dona vi je mala: pod Kalemegdanom se že izmuči. Tu pohiti, kot bi se rado val a, Da svojo strugo k Dona vi priključi. Na Kalemegdanu je prelepo! Vganotju so oči se orosile, Ko prvič videla sem jih, kako So Sa ve vode v Dona vo se zlile. Vodovje Dona ve tu poziba va Neštete ladje, ki vzdolž nje drsijo. previdno se, vsa modra, poigra va Z otroci, ki v naročju njenem spijo. Zgodb tisočero, Dona va, poznaš, Drža vne meje tri si prestopila. Zdaj na uho jih mestu šepetaš Slovenijo ti Sava je razkrila" Ves valovit, živahen tu ležiš, Star mnogo let že, a še vedno mlad. V valovih, krošnjah, v narodu bučiš Nadvidenje še kdaj, bel Beograd! ZAKONSKEMOTNJE Nič lažjega, kot drugim svetovati, Ko se nad zakon huda ura zgrinja! A iznajdljivost brez sledu izginja, Ko se pri nama jelo je majati. Živiva skupaj, kakor tujca tiha, Ječiva pod bremeni vsa potrta. Ljubezni lina je s temo zastrta, Kočljivo najina sreča vzraku niha! pozablja va na dobre, stare čase, Zaman jo iščeva rešitev skupno. Zakon se maje v temeljih brezupno, Oba zapira va se vse bolj vase. pod isto streho pod večer zaspi va, Ob jutrih se budiva istočasno. Le "lahko noč" si voščiva še glasno, Nikoli pa se ne pogo voriva. To traje že predolgo. Hočem spra vo: Kdo je zakuhal, ali jaz sem krivai? Tedaj na ramo Mi nasloniš gla vo, Objameš me. Utrujena zaspiva. VpOLSNU Vroči in sladki So tvoji poljubi, Žgo in sla de! Vzemi me, Tvoja sem, ljubi! Kliče srce. Rahlo drhteče So tvoje besede, Glas se duši. Skriva tančica poglede Strastnih oči! Ljubi me! Želja Je moja očita. Tvoja sem vsa. Slabo pred mano prikrita Tvoja je sla. Sladko ljubeče Žgo tvoji poljubi, Niham v polsnu. Vstani! Nočje prešla, ljubi! Nov dan je tu. sanjenaobaL Se boste temu tudi vi simefa. Ležim na soncu, ki močno pripeka In opazujem vrvež na obali. Predsta vljem si o morju, da je reka. Vročina tokrat mi zares preseda. Za to želim si hla d deroče reke. Počasi se pojavi slika bleda In ne občutim več tako pripeke. Oči zaprem, saj sit sem že nagote. Na čolnu se vozeč, v sanjah), seveda, Edini potnik v carstvu sem lepote, Ki moje jo oko ta hip zagleda. Šumenje vode mi kot pesem tiha Prijetne na uho glaso ve nosi. In veter, ki spokojno z juga piha, Kot prha tisožero kapljic trosi. Zeleno smrečje, ki stoji ob reki, Stori mi potovanje bolj prijetno. Vročino lajša potniku v pripeki, Ko čoln drsi z menoj po vodi spretno. Zagledam nekaj, kar mi lase dviga: Moj čoln zagrabil je močan vrtinec. Ves paničen lovim za veslom: ni ga! Čoln z mano tone, kot da nosi svinec. 2005 Ko me že goltajo valovi reke, Moj boj "v valovih" je ludi privabil; Sem strgal s sebe zadnji kos obleke, Da nisem sam, ne v čolnu, sem pozabil! Te mučne more pa je zdajci konec: Ljudje začudeno so v me strmeli. Razložim sanje: "bil sem brodolome*. Od smeha so trebuhi jih boleli. Do smeha ni bilo mi niti malo, Ožgan od sonca me je hrbet pekel. Lep čas zdaj več ne bo me na obalo, ' ^ Da v čudnih sanjah bi se spet ne slekel. j razlag ASA NJ Sem sanjala minulo noč lepo O zbrani družbi, pitju in o cvetju. Vprašala sem, kaj neki naj bi to pomenilo, če se sanja o petju. Ti si s police sanjsko knjigo vzel In jel mi brati, kaj o tem je stalo: "prepir pomeni"! Si dejal vesel, kako, da se pra v to ti je sanjalo! Napol verjela sva, največ pa ne, In kmalu svan a sanje pozabila. Dan je mineval in midva smeje Sva se razšla. pol pet je ura bila. Obljubil si, da kmalu vrneš se. Čakala sem te. Ure so bežale.^ Naposled si prišel. Užaljene Beside v jezi trde so postale. In vračal si jih, vsako bolj ostro, Boleče padale so, kakor tioča. Odšel si jezen, proč, v temo. Bila sem sama, tiho jokajoča. Kot blisk prešine mi gla vo: Razlaga sanj minulega večera! Kako, da nisva mislila na to, Da sanje krive so bile prepira! HČERIN OČITEK "Mar nimaš rad več naše mame"? Vprašanje v dno srca me gane! Kaj naj ji rečem, svoji hčeri, Da prehudo mi ne zameri? Ne zmorem žalosti sejati, Saj tudi meni se je ba ti. Obžalovanja in kesanja. A človek raje to odklanja. "O da, seveda jo spoštujem, Saj mnogo tega ji dolgu jem"! Zaslišim lastno go vorico, Slabo prikrito neresnico. Če svojo ženo res bi cenil, Za druge bi se nič ne menil In od sramu bi zdaj ne stokal pred herko in hina vsko jokal. K večeru dan se je nagibal, Ves zdolgočasen sem ugibal, Kako bom smuknil do gozdiča, V objem nevednega dekliča: Naj žena nič se ne huduje, iKer sosed naš me potrebuje. Kot vedno, vsemi je verjela, Čera vno bi mi to ne smela. A hčer je ra do vednost gnala, Za to me je zasledo vala. Ko sem z dekletom se poljubljal, Gra do ve zla te ji obljubljal, pred mene hčerka je stopila, pogleda proč ni obrnila; V očeh ji je prezir zrcalil... "Jaz, hčerka moja, sem se šalil"! ii i. NAUNAZGODBA Že se je približevala h kraju Zgodba, ki še dobro ni začela. Zgodba, ki se tikala je naju, šepredkoncem sva jo oživela! Vajeti sva vzela v lastne roke; Skušala svoj voz bova zvoziti. Res, da sreča pride na obroke: pot potrudiva se prehoditi. Dosti že oba sva izgubila, Naj po svoji krivdi ali tuji. To, kar še imava, podelila Bova, ne le v dobrem, tudi v nuji. Trajalo je, preden sem dognala, Da življenje tepe več kot boža. S tabo skupaj lažje bo vzdržala Bič usode nama zdra va koža. Ko z menoj si, varno se počutim, Z željo, da ti vračam v isti meri. Novo upanje ob tebi slutim: Lepi spet so dnevi in večeri! peTJepTičic Od vseh strani vetrov Je sliša ti krasnih glaso v. Kot drobnih strun nešteto, Bi brenkal, je zapeto! ptičic kljunčki se odpiraj d, Živahne so, ljubljene ptice! Glasove nebeške ubirajo In vabijo k sebi družice. pevca v grmovju, le kdo prekosi, Drobnega, ljubkega slavčka! S svojim žgolenjem naš vrt poživi, Z njim draži sivega vrabčka. Vračam iz tesnih se mestnih zidov, Mnogo let tu že prebivam. postajam umirjen v okrilju gozdov In pticam svobodo zavidam! prisluhni Ni treba, da dobesedno Upoštevaš moje želje, Le prisluhni jim In nato ugotovi, Če se sklapajo s tvojimi. Gotovo ne zahtevam preveč, ko želim, Da razjasniš neke stvari tudi o sebi. Tako jasne so In oči te te moje želje, Da jih moreš razbrati, Kakor odprto knjigo v svojem naročju. Težje je razbira ti sebe; Drugega vidiš, sebe ne moreš. Tako se zgodi, Da je prava umetnost ugotoviti In slediti toku lastnih misli Ter se upirati nagnjenju trenutnih želja. Jaz vem, kaj hočem, Vem tudi, česar se bojim, Za premislek je bilo že dovolj časa. Vse to pa tudi tebi Ni ostalo prikrito. Zato prosim, prisluhni sam sebi, Odločitev je v tvojih rokah. MORNAR V dalja vi jadro se blesti, že bliža se obali. Na kro vu ml a d mornar sto, Strmi tja, kjer se vali Vrtinčijo. peneča sled privla či mu pogled. 200. Tak v duši mu šumi vihar, podoben kot v valovih. Že leti dve je samotar, Od kar po morjih plovi. Imel je ljubico takrat, poln upanja in nad. Dve leti.^ kaj že vse lahko Med tem je spremenjeno! Kdo ve, mogoče našel bo Že z drugim poročeno" A v svet je šel za to takra t, Ker jo imel je rad. Že sidro se spustilo je, Mornar je naobali. Ljudje vsak v svojo stran hite poglej obrazek zali! V objem mu deklica hiti, Vse d vome razprši! hČeram in sinu Ko gledam, poslašam in vzgajam si hčere Je, kakor da gledam otroštva svoj čas: JLepe trenatke, igre stotere, Kar s sestrama, bratom dellla sem jaz. ik Teh biserov malih nadvse sem vesela; porednost jim z očk in na vihanost sije! Otroško srce bi si tadi želela Nositi, prav takšno kot deklicam bije. Veselje in sreča, spomini mladostni, Za vest, da življenje mi ni brez pomena -poznam ta občatek, premnogim skrivnostni, Ki vam ga dolgajem: Teodora, Helena In tebi, hčerkica Anne-Marie. Sonce naj sreče nad vami bedi Naj vas ljabezen in skrb matere Varaj e teža v, ki v zasedah preže! ps Matej, ko smo tebe pozneje dobili Deklice so bile že v paberteti -Smo naraščaja se res veselili -S fantkom in našimi tremi dekleti. pomlad Dih južnih sapic za vel je. Zvončki so s snegom skopneli. Modra vijolica kuka izpodlista, Odpadlega prejšnjo jesen. Nekega dne je trobentica Svoje rumeno očesce odprla. Z vrta je mačica prva Regradov listič uzrla. Lastovka gnezdece plete. Z gozda »kuku« pesem glasno odmeva. Metulj se iz cveta do cveta prevzetno sprehaja. pomladne vonjave iz vaze na mizi širijo pra vkar ubrane narcise. Topla potica, pirhi in krača le poudarjajo praznik velike noči. Kmalu še zvon oglasi se. Bukev je prve lističe pognala, Na sončni rebri se, ozelenela, lepo odraža. Bogato rast kažejo žitni posevki. Ribcam je v ribniku tesno postalo. potok s pritoki z gora je strugo napolnil. pomladnih čustev prepolno je tudi srce. Svet je razgiban, dih koprnenja ga drami. Vse brsti, raste, poganja, cvete! poletje Zapro se vrata šolskega poslopja Otroke breme nalog tu razveže. Družine peljejo se na dopuste; po službi in učenju se prileže. Na kmetih kmečko delo se odpir^ Že od pomladi, z vsakim dnem s veča.' Od žitn ic, sadja, povrtnin, živine Se kaže lep pridelek. pra va sreča! Tako je čas za razna opra vila: Kombajn, kosilnica, na njivi traktor-Vse to so pripomočki. Na strnišča posejejo še repo, z nje bo sladkor. poletno sonce daje moč rastlinju, S kosilnicami tra vnike kosijo. S kombajni zrelo žanjejo pšenico, Ozimnico za ljudstvo preskrbijo. V grmovju ptice krmijo mladiče, V potokih ribe radostno skakljajo. V gozdiču srne, zajčki, veveričke Se z žarkom sonca v praproti igrajo! JESENSKA OTOŽNOST V tem sivem jutru gledam zadnje liste, Nihaje se borijo za obstanek. pred kratkim sem jih videl zdrave, čiste, Spomladi so bili samo poganjek. Na veji sleherni še listič niha, Kar strah me je: zdaj, zdaj poslednji pade! A veter z juga brezobčutno piha, Kopiči padle tja na rob livade. proces v jesenskem hladu se pona vlja: Uvene, kar pred kratkim je cvetelo. K počitku gre tja do aprila, maja, Odmirajoč, da spet bi zaživelo! pa vendar na teh vejah drugi listi pognali bodo, ko bo čas brstenja. Vsem padlim, tudi letos padlim tistim Za vselej izgubljen je čas zelenja! Oči so žalostno se orosile: Trdo jesen stopica v sled poletja. Zaman s pogledi v drevju so lovile Zelenje. Ke je še čas cvetja! Otožno veter gole veje maje, Še sonce je toploto nekam skrilo. Nara va spi. Kot izumrla vsa je; Se duši moji milo je storilo. Ja ZIMA Kristalne sveče Viseče z žlebo v vlažne strehe. Ledene rože Na oknu moje izbe. prezeble ptice Speče na ivnatem drevju v jasnem jutr Srnjad z družino, Ki jo je gladpognala iz gozda. Zima je bela ponjava Ležeča v dolini. Na poljih Tiha uspa vanka Za rodno plast matere zemlje. Čarobna spektralno blesti Na parobku posekanih smrek. In strugo potoka Zavija vzamrzelomot. 2004 iS E Svet Mikla vž in Lucija, Božični večer, sveti Štefan, Tepežni dan, Silvester, prestop v novo leto. počitnice. Kuralt, Križaj, Strel in Stenmark, pozneje peterka v planici. prešernov dan, pust, Dan žena - to je zima! BOJAZEN preprosto in vsakdanje sem živela. Bila sem se otrjzsla vseh utvar. Da zaživim v prostosti, sem želela, Kaj bo potem, mi ni bilo več mar pa si prišel ti Bil nezaželen si! Slutila sem, kaj je prišlo s teboj. Težko dosegla rezultat bom isti, Če vdrl v življenje moje boš nocoj. Česar sem bala se, se je zgodilo; Ves mir porušil si mi in spokoj. Srce iz spanja se je prebudilo, Vzljubila sem te, veš, prijatelj moj!" Slučaj? Ne! To je le usoda -Zaupati ne smela bi ji več. Nestalna je, hlapljiva, kakor voda, Brezčutna in neotipljiva reč! Od kar z menoj si, dragi, veš, bojim se, Da te izgubim. To blizu je, o, vem! Obup in radost, sreča - to si ti vse; Kot svetla zvezda temnim si nočem. Verjemi, da je ta bojazen strašna, Miru mi pravega nikdar ne da! Nemočna sem in od izgub vsa plašna, Zato mi duša v slutnji trepeta. Bojim se, da prekmalu bo minilo -Izginilo vse lepo za vselej! Da le spomine v srcu bo pustilo In žalostno živeti bo poslej. Spominjajoč se juter, polnih sonca, po krasni noči, polni srečnih sanj, Ko sva ljubila, dragi se, brez konca. Vsaj jaz bila zaljubljena sem vanj. Kot si prišel, neslišno spet odhajaš. Morda res nehote si ranil me. Usoda - ti združuješ, ti razdvajaš, A jaz bom tolažila ranjeno srce! In s strtim srcem bom kot dan brez sonca, Kot krhki sadež, v vetru nihajoč! Nebo več sanj. Gube se v senci konca. A ti le pojdi, če že moraš proč! ZADO VOLJS TVO JE BOGAS TVO Zadovoljstvo je kot kamen modrosti, Ki vse, česar se dotakne, Spreminja v zlato in v bogastvo. Bogastvo ni samo to, kar imamo, Tem več je tudi to, kar smo. PESEM O LJUBEZNI Hotela sem pisati o ljubezni. Ta moj verz naj bi vseboval prisrčno, Toplo besedilo o dveh srcih, A misel me noče uboga ti! Nisem zadela na pra vo struno na liri, Tisto, s katero bi mogla predsta viti Ljubezen, kar je bil moj prvoten namen. Ustrašila sem se: Kaj naj vendar to pomeni j Strah v meni vse bolj narašča, Čepra v se trudim zbrati tok misli. Misli pa neprestano preskakujejo, Dotikajoč se ene same točke: prihodnost! Ali je sploh še kaj upanja Zate in zame, za naše otroke, Ki jim nismo dali izbire Ko sami še niso mogli vplivati na dogajanja. Mi pa, ki bi mogli, nismo! Ždimo v svojih lupinah in čakamo, Da bodo drugi odločali o nas. Končno sem našla po veza vo Med ljubeznijo in prihodnostjo: Našo usodo polagam vroke ljubečih src, V upanju, da bo ljubezen dovolj močna Za pereč spopad z egoizmom in grabežljivostjo, Ki je orodje za uničevanje Vsega lepega na zemlji. Vas odgovorne, stare in mlade, naprošam: Dogo vorite se, dokler je za to še čas! Prednost naj imajo miroljubni in pra vični, Ki so v večini. Ostanimo otroci ljubečih staršev In starši ljubljenih otrok. Tudi tokrat naj bo ljubezen tista, Ki bo sla vila dokončno zmago. Kdo jo bo sicerfi NOČNAGRA Spi in poči j! Mrak prikriva Lica razgreta V okrilja noči. Sanjaj sladko! V sna izmikaš Se mi kot val, Ki ga veter podi! Ujamem te, glej! Braniš se, nočeš. Vdajaš se. Hočeš Ljabezni z menoj. Spi in počaj! Noč mineva Žar bo ljabezni Bedel nad teboj. Spi in poči j! Lanin krajec Igre noči sanja Sredi dobrav. Urebeže V tvojih nedrih S sna se prebaja Stotero naslad. Blagi nemir, Zdrami v srca Skriti vrtinec Kipeče krvi. V tihi večer Lana sveti. Sapice božajo. Spi in poči j! regnbage Sakta skingras molnen Bort mot horisonten, Solstralar nästlar sig I tusentals sipprande Regnpärlor Spektrums fagra prakt. Överhela västra Himlavalvet skadas \ 1992 Enregnbage. Vilkenhärligbildi Skapelsen a v naturens egen kraft! Fran och till maste molnen skymma, Regnet har manga goda skäl: Grat och tristess snart sköljes bort, Själen blir lättad och snäll. Solen har aterbörjat skina. Allt känns bra, dagen är som bäst. Se dig omkring, sma, ljusa glimt Bjuder till stralande fest! All ting blir det inte just som man vill ha det, Regnbägar bildas inte varjegang, Men himlen blir bla eft eren regnig period. Man blir ännugladare vid undrets skede, Sma ö verraskningar gör livet gl a tt, Med ett skratt söker man fanga sin klenod. Fran och till maste molnen skymma, Regnet har manga goda skäl: Grat oeh tristess snart sköljes bort, Själen blir lättad oeh snäll. Solen har aterbörjat skina. Allt känns bra, dagen är som bäst. Se dig omkring, sma, ljusa glimt Bjuder till stralande fest! ZAHVALNA pesem (1968-1998) Mnogo je let že minilo, vode se dosti prelil o, Kar smo prešerni se zbrali, lepšo bodočnost kovall. V duhu ostajamo mladi, vzlic vsem telesni težavam; pesem in smeh po na vadi dajeta moč olajša vam. Mnogi odšli ste pred nami, krije vas zemlji ca švedska, Mi smo še tu, vendar z vami, takšna so pota človeka. pišemo si zgodovino, kakšno nareka življenje; Kdor zapusti domovino, ta pozna smeh in trpljenje. Triglav, Slovenija Lipa: skupnost Slovencev v Landskroni; V srcih t edeu m utripa, naši h valežni pokloni! Kar smo od staršev prejeli, puščamo svojim potomcem. Z upi in dobrim dell tkemo usode vseh zdomcev! Lepih trenutkov obilo v društvu bili smo deležni. Trideset let je minilo, za vse smo Bogu h valežni! TACKSAGeisSeVlSAN (1968-1998) 'i Mel.: Tedeum; O. Budja I I .■,. Trettio ar redan har s vunnit, va tten i mangder har runnit, Da vi varklubbharplanerat, battre framtiddiskaterat. Trots alla kroppsliga krampor, ler vi an, fyllda med sanger; "" , Sjalar, de hall er sitt tempo, vi klararalla motgangar. I ■Tf l Manga gick före oss hedan, de har det bra, vilar redan. Vi kommer strax, systrar, bröder, detta ärmänniskors öde. Följ desa blad som styr livet, sla upp en resandes sida; Det som sker, redan star skrivet: vi harf att njuta och lida! Triglav, Slovenija, Lipa -samlarbekanta och vänner r Under sitt tak. prisa Herren, lovsjung tedeum, Slovener! . iri/W'', ■ Liksom en lenk till de unga knyts vi till vara forfader. Sang ar vart arv; lat oss sjunga, varna om forntidens seder! '' * Nar trettio ar nu har svunnit, kan vi med noje notera Att vi, mot alla odds, vunnit. Tack och lov; vi gratulerar! lipa . prijazno vabi nas v društvo Lip a; Zpojemo, kot prej nekoč, se zbiramo, tja pozno v noč. Večere krajša in srca lajša, ko domotožje preveč teži. Tu premlevamo teža ve - vsakdo jih ima. L i p a, naš simbol si zdaj, vračaš nas v minuli raj! Tu pozabimo dalja ve in teh sto želja; Zdaj le enaje ostala - misel na naš dom. Nazaj nikoli se več ne vrne Brezskrbni čas minulih dni, pa vendar to srce želi. pra v malo nudi se po zamudi, ko domotožje preveč teži. Tu premlevamo teža ve - vsakdo jih ima. L i p a, naš simbol si zdaj, vračaš nas v minuli raj! Tu pozabimo dalja ve in teh sto želja; S pesmijc^jne^badjmomiseLnanaš dom. pOS VETILO ČLANOM SD V LANDSKRON11968-1998) Kjer srečajo vsaj trije se Slovenci, Je to že zbor: Badin,Korošec. Čop, pakmeister, Bergh in Kragelj - vsi po vrsti Cenijo pesem. Reci boba - bob! Kranjc, Lakota terSlanič, Tark in Sečnik, Lazakič, Brglez, Dolničar- vsi vprek Izvajali so našo ljadsko pesem; Tako se izpolnjaje zgornji rek. OdLešnikovih, Badjevih, Berginca Do Denša in Koširja - pra v seh nas, Spomine mnoge brati je iz lica, Želja prikritih ali the - naglas. Gaštin in Barišič ter Hvala, Laznik, Mohlin in Jonsson, Bakovec in Bajt Bili so z nami, kadar bil je praznik, Z dražino Belec, Zemljarič in pšajd. Skapine »Trigla v« »Štajerci«, » Valovi«, Zbor »Lipa«, Zdomci, Bencekov »oktet«, Gojijonaših dedovizročilo V obliki pesmi trideset že let. A perko va in Badjeva dekleta Trizvočno a capella zapojo. pečovnik, Tkavc ter Lastovke in Vikis V ansamblih izzvenevajo lepo. Matičič Fojtl, Jaaševec, Fanedl, Kanc, pejič, Ivič, Maršak, Andjelič, Ušaj, Kovaček, Černec, Topolovec So v šprta pridobili draštva prič. Novak, poldragovac, Jedrejčič, Vrabl, Ring, Svensson, Hereka in Nabernik, Kolarec, Krstnik, Gobec, Koražija, Karlin, Bernardi - polni so vrlin. Cergol in Coster, Jerič, Ankerst, Marvar Grob in, Rijavec, Vitanc, Con rad i, ^ Blagojevič, Petkovski, Damiš. Bajee Ter Čajič - stebri društva so bili. Stopinšek, Moči bob, Svetličič, Ficko, Kacjančič, predikaka, Butolen, prevolnik, Šerbec, Bračič, Muršec, Hudi ^ Za društvo vsak predsta vlja nek pomen. Mrak, Lorentzen, Brne Uljanič, praznik, iilobučarič, Didič in Fritjofsson, Borko, Johannesson, pucčičin Torker podpirali so v našem društvu vzpon. ftostanj'evec, Cigčtt, Sen i ca, Sternad, Ogrinc in Trtič, Sosič, Avguštin Ter Tuomainen, Westerlundin Laudon, Dimc, Moto, Oskarsson - so vzor vrlin. Koželj, Ivanuša in Walker, Engdahl, Molin ter Solve, Sevšek, Andersson, Zemljičin Čadež, Immelberg, Theander Ter Kembro, druškovič - vsem lep poklon. poroke, rojstva ali smrt v družinah; Z duhovnikom obredi moč dobe. Cikanek, Sodja, Flis ter Drolc in Imak, Soll ter podvinski, ki nam služi še. Rojakom, ki so šli pred nami v večnost Ter njim, ki so in pridejo na svet -prvim prisrčna hvala, drugim srečno, Naj v složnosti ustvarjajo polet. Izseljenstvo nas, dragi, obvezuje, Skozi nas Slovenijo videva svet! Naj dediščina ta nas povezuje V prijateljstvu in slogi dolgo let! -10? A 30 i? J FROSTEN (Snocpa dav jßslanea padla) Frosten täckte under kvällen Grönskanpä vär betesmark. Gräset dog pa vissa ställen, Var ärljuva blomsterprakt?! Vadgör det, om blommor vissnar Nu närfrosten faller pa? Hjärta t hall er pa a tt brist a, För du vill if ran mig ga! Just i mitten a v mitt hjärta Haren blomma slagit ut, Käilan sinar, alstrar smärta; Snart är blomstertiden slut!. Hur kan man en blomma vattna Utan vat t en eller vin? Jag ska odla den och vattna Med de tarar fran min kind! Blomman maste fa sin naring; Kan man segla utan vind?! Jag ger blomman som fortaring Bittra tarar pa min kind! 2002 nafestval V hladu zelenem ptice polet i je, V jatah se zbero, v jati srečne so; \ Tudi Slo venci k bra to m pohitijo: Festival, na festival radostni sezber^- Srečna so lica vseh ljudi, Z nekaj besed, z iskro v očeh Da vni spomin se obudi, Kot bi ne bli na tujih tleh. Lepa dežela je ta, kjer mi živimo Lepše pa je tam, kjer svoj dom imam. Stare spomine v srcih obudimo; Stisk roke, oči žare, zdaj se pridruži nam! Kakor na krilih polete Misli domov med drage vse. jp' Preko dalja v pod rodni krov Nam poletipozdra v domov, domov. Veselo zapoje naj vsak: Lalal al al al al al al al al al a! Pozdra vljen slo venski rojak! 1972 -Lal al al al al al al al al al al a! Glasno naj iz grl zadoni: Lal al al al al al al al al al al a! Veselje iz src nam kipi, V očeh se iskri. SÄGFARVÄL TILL HENNe... AU t om dina lögnernu Jag känner Och att Jämt din väg du gar, Jag vet, Men du har sa lätt att fa oss vänner, Trots att tvivelaktigt är ditt sätt! Kan det vara kärlek, som du ga v mig, Och isa fall, vadkan HONha fatt?! Har du lova t henne samma sak, säg: "Jag är din "! Och all t var lögner blott? Det är dig Jag älskar ur mitt hJärta, Men du träffar henne meJ bredvid. SJälva tanke-den orsakar smärta, Är Jag den som tillhör gangen tid?! 200' Jag ska toligt vänta och bevaka, Allt mitt hopp kan sorgen knäcka eJ. O, säg farväl till henne, kom tillbaka, För att Jag tror, du älskar trots allt meJ! Allt du gJort mig, ska Jag lätt förlata, Älska dig, om möJligt, ännu mer. Hoppas du vill inte se mig grata -Har du kanske lat sat s allt det där?! VZVEZDNINOČI Zrem molče v dalja vo, Gledam kras noci: Vso nebo sanja vo Z zvezdami žari! Misel se utrinja, Kakor makov cvet. Le krog tebe zgrinja Vsake se polet. Tebe, dragi, kličem V sanjah, ko greš proč. Iz srca ti voščim Srečno, mirno noč! Tebi vse življenje Darovala bi. Moje hrepenenje Si le, dragi, ti. MOJADRAMA To je pismo moje, Eno mnogih pisem. Kje so misli tvoj'e? Uganila nisem. Nisi, vem, pozabil, Kar nekoč bilo je. Svet samo je zvabil Te v vrtince svoje. Vedi, da odpuščam Ti, kar si mi storil. Razumeti skušam, Brez, da bi govoril. Jaz sem prevsakdanja In nezanimiva. Ti si bil le sanja, Lepa, a minljiva. Tuni kaj storiti, To je moja drama: Morala bom biti Sama in spet sama. erreR dansen Värens underbara natt! efter dansen tog vi hern En promenad. Luften bjöd pä dofter Fran syren, Vi satt kvar en stund, min vän. Längs den ljuva stranden In i mjuka snden Vinden ristate ditt namn, min kära. Vi sa knappast nägra ord, Sä stillsam kvällen var. Och mänen sken, Din hud var sä len. Ömt kysste vi varann. Längs den ljuva stranden In i mjuka snden Vinden ristate ditt namn, min kära. Strjärnor underbara Nedfrän himlen kl ara Säg - jag höll dig i min famn. MAJSKA LJUBEZEN Hladna noč, zvezda nebroj K nam mežika na zemljo. Svet pogreza se v s po ko j, Meni v duši je toplo. Tam nekje moj dragi spi, In o meni sanja zdaj. Jaz ga sanjam vse noči. Tega kriv je mesec maj. Takra t mi ljubezen je moj fant priznal, Mi v srce bolezen V cvetju so čebele Med nabirale, Tebi pa besede Z ust izvirale! V srcu zdaj mi je toplo, Kakor da je spet pomlad. Božal mojo si roko, Šepetal: imam te rad! Včeraj si kraj mene šel, Komaj si pogledal me, Le nasmeh je razodel, Da na maj spominjaš se! Takra t si ljubezen Svojo mi priznal, Mi v srce bolezen zasejal. V cvetju so čebele med nabiral Tebi pa besede z ust izvirale! EN VARDAGSVISA Kloekan ringer tjUgo över sex. Solen st iger upp, mot himla valvet\ Kaff et star klart, jag gör mig fresh] Dusehar, kammar, borsta. Tar ett sprödigt keks. fägeln mat as. Alla pratar. Ingen Igssnarpa. Rad ion ärocksä pä, med skön musik. »Hej dä!« hörs i dörren, Lilian mäste skgnda pä Till sin morgoggmnastik. Det kan bli rätt ensamt tiils jag ocksä gär. »tiej«< värgranne hälsar, undrar, hur vi mär. »Bra, tack«Men som vanligt Finns en del problem - fioppas bilen startar, annars blir jag sen! Framme, där vid malet söker jag en parkeringsplats. Kan detta stämma? Här finns en! parkerar snabbt. Hon är fem i atta. Hej, nu är jag hä Morgonen gick bra: Vi kom i tid pa var sitt hall, Allt blev frid och fröjd, Bort sätt fran stortrafik. Sakta nalkas kvällen. Det blir skönt att komma hem, Dagen blev de andra lik. 200' l'iiH.- klepet z znankami Hodeč vzdolž po domači ulici - - Ie redko ondi hodim zadnje čase Izluščim znance v množici ljudi"^y In jih s pozdravom opozarja Tako sem sprožila klepet: povprašam po usodah starih znancev. Tu me prekine ena od deklet, Če se še spomnim bivših vasovlcev! O j a, spominjam se jih mnogokrat: Frnc, Ludvik, lojz in vročekrvni Stanko! Spominjam se, da me takrat imel je rad, Saj veste kdo je bil - sosedov Janko. Zanimna me, kje neki vsi žive, Ta klapa znancev mojih iz mladosti. Sošolcev mnogokrat spominjam se In v zvezi z njimi drobnih sto norosti. Različno smo izbrali sebi pot, Večina so že zdavnaj poročeni: Marija, Slava, Trezika, Metod In Janko se že drugič je oženil. Eno življenje človek le živi. Zato pra vico naj bi imel do sreče. Z napako majhno vse izpodleti Najhuje pa je, kadar v srcu peče. V mladosti mnogim rado spodleti Kjer most je, tam čez potok rajši ska čet Če bi srce poslušal, manj ljudi, Bilo bi marsikaj lahko drugače. Nihče ne ve, če bolje bi mu šlo, Če odločitev drugo bi izbrali. Kar ne vemo, nas ne boli, Nasmejmo se, ko z nami kdo se šali! Še mnogo tega smo si rekle tam Med klepetanjem v ulici domači. Vprašale so, kako se jaz imam -Čemu bi rekla jim, kaj vse me tlači! Življenja naša pra vi so roman: Koga prebereš, zdi se neverjetno. Napeto spremljaš vsako novo stran, Ki, žal, le redkokdaj konča prijetno. ENSAM, LANGTIfRAMMIMV Ensam, langt ifran min vän, Som en Ilten sten 1 djapa vatten, Längtar efter dina brev, När da skriver, Ijasnar mörka na När min ensamhet känns svar, Som en fagel vill till dig jag flyga För att jag vill va ^dig nära Och se er, all a kära! När en ledig dag Jag fär, Som en fägel hem till dig Jag flyger. Mitt hJärta fylls a v lyeka, Min ensamhet ärglömd. Tiden tickar snabbt förbi, Li vet s gäng passerar snabbt förbi mig Kan eJ längre läta bli, Jag far hem och kramar, älskling, om dig. När en ledig dag Jag fär, Som en fägel hem till dig Jag flyger. Mitt hJärta fylls a v lycka, Min ensamhet ärglömd. SAMOGOVOR Na liste pišem ti svet ic, Skrivnosti jim srca povem. Nikoli bral ne boš vrstic, Nevidne tvojim so očem. A moja duša prekipeva Besed, nikoli izrečenih. Otožnost, vem, z besed teh seva. Sledovi solz nepotešenih. Ne pišem ti na list papirja, Ker ne razumel bi vsebine. Ta samogo vor me pomirja In blaži stare bolečine. Drhti mi roka nad pisalom, Saj ni navadno to pisanje, Je kot podobe za zrcalom, neuničljivo, kakor sanje. Tu pismo zdajle zapečatim In shranim ga v predal spomino v.. Le jaz ga sama umem brati, A ti zaslutil boš vsebino! 2005 NÄR fiVÄLIsENS skymnng faller här När kväll ens skymning fall er här En kort minut jag hem at ser: Frän gamla tornet klingar sang -Kyrkklockor sprider sin ding-dong. Jag troddeej, men det ärsant: Sä kärt den läter här i fjärran land! Dess ljuva klanggör mig sä väl, Jag längtar efter den varenda kväll. Du läter som en gammal vän, Som jag har haft för länge sen. Man kan förflyttas hem till byn, Till sina kära - ljuvlig syn! När klangen sprids om kvällarna, Jag ser tillbaka dä, hur en gäng var! Mitt barndomshem dä dig jag minns.^ Ja, tiden flyr. Blott minnnen äterfinns. 2005 odhajam proč Odhajam proč, ker moram iti, ^ Solze otira va oba! i, Žalostno je slovo, Vse, kar je bilo Jeza nama. poti ni več nazaj Verjela sva, da bo za vedno Naju vodila skupna pot... A, razumi nocoj, Žal bo za teboj Tudi meni. poti ni več nazaj. »Zbogom«< rekla sva si. V meni željagori, da nekje nekoč se zopet sreča va! In morda takrat spet srečo minulih let Obnoviva in jo še povečala! Kadar bom daleč proč od tebe, S pismom se kdaj ti oglasim. Da pozabiš name prej, Se zgodi lahko; Obriši solze, čas zacelil rane bo! »Zbogom«< rekla s va si. V meni želja gori, '" da nekje nekoč se zopet sreča va! In morda takrat spet srečo minulih let Obnoviva in jo še poveča va! LILLA rappEN (Pßtßlincßk lepo poje) Kanon Lilla tuppen börjar gala, börjar gala, tfönsen kommer. Tuppen kallar, tuppen kallar. Kuckeliku! Kuckeliku! Kuckeli. Lilla tuppen börjar gala, börjar gala, tfönsen kommer. Tuppen kallar, tuppen kallar. Kuckel i ku! Kuckel i ku! Kuckeli. Lilla tuppen börjar gala, börjar gala, tfönsen kommer. Tuppen kallar, tuppen kallar. Kuckel i ku! Kuckel i ku! Kuckeli. 199 KVÄLLeN FALLeR (Kak prijetno je na večer) Kanon KväUßn fa!¡er, maten väntar; Kom ceh vila!Klockan klämtar. . Ring-ring! Ring-ring! Klinga, klanga! Ringa, ring! Kvällen fall er, maten väntar; Kom oeh vila!Kloekan klämtar Ring-ring! Ring-ring! Klinga, klanga! Ringa, ring! Kvällen faller, maten väntar; Kom och vila!Kloekan klämtar Ring-ring! Ring-ring! Klinga, klanga! Ringa, ring! ODŠEL MOLČE Sj Odšel molče si od mene, dragi, S samoto me je zajel obup! Tvoj glas pogrešam, nasmeh tvoj blagi, 1997 Še v sanjah boža me tvoj poljub. Ko prebudim se, ostajam sama, Moč hrepenenja samo poznam j Čas gre naglo mimo mene; Le spomin je, kar imam. Pustil sledove si za sabo, Čepra v molče si zapustil me! Kot da ne veš, kako za tabo Srce pogreša in kliče te! Razumi me, da zdaj žalujem, Čepra v ne vidiš solza v očeh! Le tvoj korak je, ki še odmeva Na vrtni stezi. Privid v nočeh. Pustil sledove si za sabo, Čepra v molče si zapustil mej Kot da ne veš, kako za tabo Srce pogreša in kliče te! ' h'-- " MOTkiuser Vingarna bär mot nya mal Till en fjärran, sol ig strand. Du flyger bort Mot ljus och sol, Knyternya, starka band. Känn det varma ruset, Följ ditt hjärtas röst, Styr din färd mot ljuset, Där, i värmen, Finner du tröst. Nya, ljusa vyer Ser du pa din färd, Varma vindar viner; Hör, det susaroch porlar Över var sköna värld! Hej, Ulla fageln, kom igen, Se det dagas utanför. Nu vänder solen hit, min vän, Sommaren har varit förr. Känn det varma ruset, Följ ditt hjärtas röst. Styr din färd mot ljuset, Där, i värmen, finner du tröst. Nya, ljusa vyer Ser du pa din färd, Varma vindar viner; Hör, det susaroch porla Över var sköna värld! SLOVENIJA Slo ven i j a, ti kraj želja In zbirališče mojih misli! prepotoval sem že sveta, Vendar ostajaš najbolj v čislih. Soseda Avstrija je lepa, planine jo krasijo, reke. Vodovje njeno k nam se steke, V slovenski svet, med bujne smreke! Bogastvo Nemčije je sla vno; Čutili lakoto so siti, Slovenija, za tabo davno. S krvjo hoteli te dobiti! prostrana polja med jezeri Svet Skandina vije krasijo. A ni zvonov, ki ob večerih S cerkva slovenkih zadonijo! Čez mejo smo odšli pra v mladii2005 Na vezali smo nova znanstva. Domov pa vračamo se radi: Dve domovini - dva bogastva! Na sončni strani Alp obilo Lepot nara vnih Bog je trosil.^ poslanstvo se je podvojilo: Nam vsem, Sloveniji, v ponos si! DETFINNS ORD... Det är dags att se sig om, Väl ja ut resemäl. Kanske blir det öster Eller ocksä syd och väst -Vilket lockar dig mestfl Medan himlen är blä Börjar vi pä värfärd; Runt i alla världens hörn, där männskorna bor, I Det gör mödan värdl Det finns ordi alla jordens spräk Som betecknar kärlek, glädj'e, liv och död: Ljubim telJe t ^aimelJas te sakaml Buona nottelMuchosgraciasl Luft och sol är, vad vi mäste ha, Fred och vänlighet gör varje männ ska glad Merhabal Thank Youl Auf wiedersehenl Jona potl Hejl Zdravstvujtel Mangfaldpräglar allt viser, Smyckarut var natur: fía vet smeker sanden, Vinden människor och djur. Jubla, livet ler! Lyckan kommer och gar, visa saker bestar: Kärleken ärenav dem och solsken förre regn; Sjung pa min refräng: Det finns ord i alla jordens sprak Som betecknar kärlek, glädj'e, liv och död: Ljubim te!Je t ^aime!Jas te sakam! Buona notte!Muchos gracias! Luft och sol är, vad vi maste ha, Fred och vänlighet gör varje männ ^skaglad Merhaba!Dank u! fej!Zdravstvujte! flyvää paivää! Tack! GoodBye! BESeDA»DOM«Srečno«< s va si rekla in se razšla. ^ ' . ¿p/ ,, V - Kjer jubezni ni. ■■■.-■^■^Hiik.ArfL Tam v srce samota se naseli. Naše življenje vali se kot reka, Zlahka skalijo majhna zapreka. Biti morata dva, Ki živita drug za drugega! Osamljena oba. Tudi tebi upanje daje moč. Kjer ljubezni ni, Tam za vlada srcu žalost in noč. Ure samotne rodijo bojazen, Dan brez ljubezni je reven in prazen. Biti morata dva, Ki živita drug za drugega! Ostal je le spomin na vse to, Na skrite vezi. Vsakzase zdaj iščeva pot In trativa moči. Osamljena oba: »Srečno«< sva si rekla in se razšla. Kjer ljubezni ni, Tam v srce samota se naseli. V tihem sožitju smo željni opore, Ki le ljubezen nam dati jo more. Biti morata dva, Ki živita drug za drugega! »PRIM ALI V« »prima liv«< - blott för en dag Gör som jag: Sökatt vara digsjälv. Sätt igang, tväka ej mer, Inte en enda minut, Innan dagen är slut! Vänd pa din värld Och ett »prima liv«< Ska du uppleva. Kliv upp pa en piedestal: Fötterna ner, üpp med huvudet. Gör som du vill, Snurra ett varv Oehlitetill! < ■ ^ ?> Stanna en stand: Kanns det bra Att prova »prima liv«?! Varlden den snarrar rant Utan din hjalp. Ta na nagra kliv, Goregna val: Sitt ner, sta app pa piedestal. Detta var allt. Och an en gang Denna sang Andrarnu sin klang: Fantasi - ett prima liv -. Borja pa nagonting nyt Tiden kan rinna ut. pOGLED Z DOMAČEGA GRIČA Ob jasnem dnevu gledam preko polj: S prekmurja Murska sobota se sveti. Na vse strani razgleda je dovolj, Oko ne zmore vseh krasot objeti! Zahodno je dolina Lenda ve, Za njo madžarsko se pobočje vzpenja Jeruzalem in Ljutomer pa se Zakrivata pod tančico zelenja. Nasprotno od prekmurja pohorje, Do Avstrije se pne goro vje pla vo. Le slutiti ob vznožju h ribo v je Naš lepi Maribor in reko Dravo. Na našem griču cerkev sredi palm, patron zaščitni je Trojica sveta. čuj, organist igra nabožen psalm, Ko vabi v cerkevfante in dekleta. V malonedeljski fari so vasi: Moravci, Kuršinci, Sitarovci, Bučkovci, Drakovci, Godemarci pa Rad osla vci in pecetinci TerBodislavci. Novi svet, pekel, pistike, čreta, Kolmenščak, Zdole, Cerkevnjak, Kolmenščak - zaselki so, Od kod imena, to se več ne ve. Bučkovci fari je bilo ime pred vojno in sedajMala Nedelja. Kdor je nekoč obiskal kraje te V srce mu vtisnjen je pečat veselja. EN HAVSLEGEND ürböljande vägor I Sgdostasien Om tsunamioffren Blev födden ha vslegend. De soliga stränder dränktes Av en ensam jätteväg, Dä tusentals badandegäster Sköljdes bort oeh mänga dog. Vi leveri en tid Som bädegeroeh tar, Oeh vära frägors vidd Färsällan nägot svar. Men dagar väeks a v sol Oeh havet sväps avkust, Det ger oss hopp oeh tro Som föder hjärtats lust. DJup sorg hela vari den kanner Da hela bgarforsvann. Tsunamin tog vara vanner, Foraldrar med barn i famn. Dock atervanderlivet Till soliga bad oeh strand. Fran tsunamivagor klivet Tar varlden som ett ena t land. ür sorgen växer nagot gott Da ha vslegender födds: Ett vänskapsband Fran land till land Där människorna möts. NARAZPOTJU Hvala, dragi, ti za vse sedaj, Ko trenutek zate je napočil; Spomnil se boš kdaj o vsem nazaj, Toda sam si se tako odločil! Lepo nama je bilo zares, Toda zgodbe, žal se vse končajo, Tudi tale, ko si moj bil ves. Ob slovesih srca trepetajo! Nisi mi dejal, zakaj greš proč, Nisi me tolažil ob slovesu. Nisi videl, ko sem, vate zroč Komaj skrivala solze v očesu. Nič več ni mar ti za minule dni -Mar srce jih tvoje ni dojelo?! Sva na razpotju najinih poti; Razhajanje, četudi bo bolelo. i; 1983 Ker ljubezen slepo išče s voja pota, Dobro ji prisluhni, da je ne zgrešiš! Če pa kdaj uvidiš, da bila je zmota, Mene več ne išči, ker me ne dobiš. j Le kako bi, dragi, naj te zadržala, Saj zato odhajaš, ker ne ljubiš me. In zato za srečo, za ljubezen - hvala Jaz bom tolažila ranjeno srce. DORA prav majhna punčka si bila, Imela komaj sedem let, A že ti kapljica gorja Kanila jevotroštva svet! Čepra v razum tvoj ni dojel povsem, kaj se okrog dogaja, Te tokživljenja je zajel: Odraščaš v njem kot cvetje maja! Ko bi le ta okrutni svet Ti prizanašal, punčka moja! In ko odrasteš v rosni cvet, Naj k sreči vodi pot te tvoja! po veda ti želim ti, glej, Da mnogo zlega svet premore. Ne ustraši se, samo naprej! Ljubezen, ta presta vlja gore. Nekoč boš razumela to, Zdaj še premajhna si, seve. Morda takrat me več ne bo, Ko brala boš vrstice te. HELENA Mar veš, da ti cvetijo Sedaj najlepša leta? Nikdar ne obnovijo Se popki tega sveta. Doslej poznaš resnico, Še ne prevar življenja! To ljubko tvoje lice, Kar sije od veselja! Ljubeča tvoja mati Sem. V sebi sem sklenila Ljubezen dvojno dat, Ta sklep bom izpolnila! Če pa nekoč omagam, podležem boju ženske, Ti na srce polagam Resnice tri življenjske: prehitro ne zaupaj. Ogibaj se laži, V teža vah ne obupaj, - ti mamica želi! 2004i ANNE-MARE Obrazek tvoj poljubljam, Smehljaš se mi ljubko. Jaz v mislih se izgubljam, Z oči solze mi vro. pred tabo moram skriti Solze in bol srca, pa včasih zatajiti Se čustev vseh ne da. povprašaš me otožno - kaj jokaš, mamica? A jaz bi z roko prožno Te brž pobožala. Saj ti ne morem reči, Moj ljubljeni otrok -Slovo sem dala sreči, Zato je ta moj jok! Želim te, moja mala Obvarovati zla, Da kdaj bi ne jokala. Kot danes mamica. poljubljam te na lice. Ti spiš, jaz še bedim. Zate so te vrstice, V njih srečo ti želim! oprosti, MATI Glej jih, malčke nasmejane, Zdra vje in brezskrbnost sije Z lic jim. Roke zapacane, polne so umazanije! Ves dan so po blatu rili, Vpijejo, kakor za stavo. Skregali so se in zbili, Vendar vse le za zaba voi Matej ve, če strga hlače, Mati sega ne usmili. pa naj prosi ali joče, Kjer je luknja, ne zaceli! Včeraj je obljubil mami: Nič več plezanja na hruško, Ko med vročimi solzami Je obvezovala buško. Kmalu pa Matej odrase, Vse minulo je igranje. Le spomini na te čase So ostali. Kratke sanje. Mati, v tvoje lase s hudim Niti vpletal sem srebrne. pa kako te vendar ljubim, Oh, da čas se najin vrne! pazil bi na pražnje hlače, Ril po blatu bosih nog. Vse bilo bi zdaj drugače, Bil poslušen bi otroki Tudi m a ti premišljuje: Mnogokrat sem zanj se bala, Vendar mi je danes huje: Čisto sama sem ostala! CVETLJUBEZNI Spet se pod srcem mi mehko premika, Če se to da, močneje zaživim, presrečna odskrivnostnega dotika, Med sanjami in stvarnostjo bedim. Tesnoba v srcu in nabrekli udi -pa vendar, kakor v pravljici živim. Občutek sreče mi razganja grudi. Obenem pa nečesa se bojim. Z zanosom spremljam nov utrip v telesu, Začudena zaslutim novi rod.^ Tako mi je, kot žlahtnemu drevesu -Skozi lastno bitje hranim ljubljeni plod. Tolažim in ljubkujem drobno bitje, Še nerojeno na ta božji svet. Neizmerna sreča, blago tihožitje: Kar nosim, je ljubezni dvojne cvet! ♦ 198! DEN FÖRSTA DIKTEN (Matej och mamma Mamma, är världen en jätte? Varför fragar du det, mitt barn? Jag bara fragar, För att det finns sa mgcl(et Som jag inte vet, Var det ligger. Du Säger ofta Attallting Är jättelangt här i fran... Tänk pa Australien, Jerusalem, Amerika.^ Ja, pa sätt och viss Kan man väl kalla Världen för en jätte. Det har jag aldrig för Tänkt pa bara. Du är sa liten, Men tänker sa stort! Sa, ä ven du är en jätte. Min egen liilaJätte! tebizapraznik Tu naj zapišem teh nekaj vrstic! Sreče obilo prinesel si meni. Berem utrinke ti z ljubljenih lic In zasledim zadovoljne občutke. Očki žare ti, koz mano čebljaš. Hranim za vedno te srečne trenutke, Kijih z ljubeznijo, dete, mi daš! OTROKOM NA pot Otroci, veliko razmišljam o vas, Kaj vam življenje bo dalo, kaj vzelo, Kdaj vam skrb prva zmrači obraz, Ko vas bo prvič v srce zabolelo! S strahom razmišljam, da kmala bo to, Več kot rož - trnja v življenja teptamo! Kra tka je sreča, večkra t je hado, Dobro, če pra vi hip vse to spoznamo. Mnogokrat starši so ta brez moči, Da bi z nasveti otroke vodili, pa če jim tadi vse dobro žele-Moji so tadi pred zlim me svarili! Včasih odvisno je, s kom si in kdaj, Da bi otrokom se dobro godilo. Dobro želiš jim. Toda zakaj Nas bo življenje do konca ačilo?! Zdaj vse narobe - zdajci vse pra v, Smo kot popotniki v solzni dolini. To ježe stari oče dejal, Da nas trpljenje krepi in zedini. Misel prebrana v podak naj vam bo: Vzgled, kar je dobrega - slabo v svarilo! V vsem še nihče ni a spel in ne bo -Upam, da se vam bo dobro godilo! /OiT/i? ^^"k Liki — ™ 2000^ .AAiiiimrii POS VETLLO OTROKOM Ko gledam, poslušam in vzgajam otroke Je, kakor da gledam otroštva svoj čas: Lepe trenutke, smeh na obroke, Kar s sestrama, bratom delila sem jaz! Teh biserov malih nadvse sem vesela, Porednost jim z očk in na vihanost sije! Otroško srce bi si sama želela, Naj v prsih ga nosim, prepolno miline! Veselje in sreča, spominček mladosten Za vest, da življenje res ni brez pomena -Občutek prevzema me, mnogim skrivnosten, Ki vam ga dolgujem: Teodora, Helena, H^H199' Mateju in hčerki Anne-Marie. Sreča nad vami naj vedno bedi! Naj vas ljubezen in skrb matere Varuje težav, ki v življenju preže! jag HAR SLlVlTGim FJOL Jag har blivit gift i fjol, Men ingrar det allt sedan. pa tal om detta giftermil, Si viil jag skiljas redan! Min make gnaller dag och natt, Han sitter dar och tjarar. I stalletfor ett harligt skratt, Si skaller han och sarar. I morgon ska vi till aaktion, Jag kanske honom saljer... Han kan forblimin attraktion, Om ingen honom valjer. Jag hoppas pi ett hygligt bad I morgon vid aaktionen; For annars bor han by tas at Mot nya attraktioner. Om han blir sild, ska han bli dyr, Jam fort med all a andra; For kanske var det andi tar Att vi tvi fann varandra! 1992 TiHA VODA Ne sprehajaj se v bližini tihe vode, pa čeprav na videz je nedolžna! V sebi skriva mnogo zla in zlobe, Za življenje zdra vo je nezmožna. Ne prodre pogled ji daleč pod gladino, Zvablja te, da v mlako bi zabredel! Ko pobliže vidiš to temino, Smrad z globine te bo čisto zmedel. Glej, da pravi hip na stran boš stopil. Steci vstran!Ne upočasni hoda! Saj, v tej kalni brozgi bi se še utopil, Ni se za igrati, to je tiha voda! Skritih je vrtincev v njej nešteto, Strastno čakajo na svojo žrtev. Tihe vode dno je kot prekleto, Je kot brez življenja, leni tok je mrtev! Nje gladina je kot blatna mlaka, pajki žde na plen, ob njenem robu skriti. Žabji svat svareče kraka, kraka: Mlako je najbolje tesno zagraditi! Varno tu ostani, k njej ne hodi! pal ostudna lahko te samo uniči. V loku izogibaj se tej tihi vodi, ' objemu bla t nem ne zmaliči! ^ TR AX IN NAN MÖRKRET FALL ER Strax innan mörkret fall er ner För en kort mi nut jag hem at ser: Fran gamla tornet gang pa gang Sprids kyrkans klockor sin ding-dong! Jag troddeej, men det ärsant, Sa kärt den later här, i fjärran land! Dess ljuva klang gör mig sa väl; Jag längtar efter den varenda kväll! Den later som en gammal vän Som jag har haft för länge sen. Man kan förflyttas hem till byn, Bland sina kära - ljublig syn! När klangen sprids om kvällarna, Jag tänker da pa allt som en gang var! Den längt an hem - min tanke styr. Blott minnen aterstar, när tiden flyr. \ii926 ah, pojdi Ah, pojdi, ker dokler si tu, Več sreče ne poznam, miru. Res, da bom za teboj jokala In samo se obtoževala.^ Mi nekega bo dne že jasno, Le kdaj bo to, če ne prekasno -k Naj najdem kanček sreče zase,"i^ Zaman jo iščem že vse čase. ' Ogibam se prepirom redno, A ti z žalitvijo me vedno prevaraš. Tudi če obljubiš, Se zlažeš. Najbrž me ne ljubiš. Tedaj najbolje je oditi, Ni vredno več se žalostiti. Saj dolgo več vzdržala nebi Vseh muh, ki so povolji tebi. Zakaj naj jaz v vsem potrpim In proti volji naj molčim? Saj sem že vse preveč molčala In s tem oblast ti v roke dala. Ah, pojdi. Ker dokler si tu Več sreče ne poznam, miru. Čepra v bom za teboj jokala. Obtoževala se in bala.^ . Vm fíNGeM, I VAR LILLABY http://linnaeus.nrm.se/flora/di/tilia/tilia/tilicor1.ipg Vid angen i var lilla by, I varlilla by, Igronskan star lindarna nu, Star lindarna nu. Solstralarna smekandeglider pagrona de lindarna tre. Fran angen i varlilla by, I varlilla by, Hoj s faglarnas kvitter mot sky, Hoj s kvitter mot sky. Vad tyder de sjungandes visor Igrona de lindarna tre? pa angen i varlilla by, I varlilla by, fir sommarens frojder forbi, fir frojder forbi. Smafaglarna tysta oeh frosna Ska flyga fran lindarna tre. OBZIRNOST Če bi ljubezni tvoje žar ugasnil, Morda ugasnil ne, seleshladil, Kako bi, dragi, mi tedaj pojasnil -Z lažjo obzirno bi resnico skril? Ne, meni ti ne mogel bi laga ti, Resnico bi mi rekel, naj boli! Bolelo bolj bi tebe, ker jokati Ve le srce, ne jočejo oči" Jaz nisem žalega ti nič storila, 1975 Vzrok krivde bi na meni sploh ne bil. pomagaj mi, da lažje bom odkrila Ta del značaja, ki si mi ga kril. Bojiš se, da ne mogel bi držati Besede dane, ker si tak slabič Besede mi za to ne moreš da ti, Ker z njo ne dal bi, dragi, skoraj niči Če bi se jaz pri tebi zadolžila, Ogoljufana bi nekoč bila! prej ali slej bom, vem, ugotovila: Ljubezen ni le lepa pra vljica! Ker žar ljubezni tvoje je ugasnil, Morda ugasnil ne, seleshladil, Dovolj obzirno si mi to pojasnil, Zares pošten mi, dragi, tokrat bil! DOMOV Zidovi tuji, ječa so postali, Jaz jetnik vklenjen in v verige det.^ Skozi ozko lino ječe žarek mali Otožen, a svetal, mi nosi svet. Od kar tu bivam, leta so minula, Kot blisk jih ježe več kot štirideset! Mladost je z njimi kakor da usula Se. Drug za drugim se zapira cvet. Tujina tem občutkom vsem je kriva, 1955 Nič ni prikrila žalosti, gorja! Ukane kuješ, si kot vešča siva, In zadušila si moj klic srca! Domov! Tako brezmejno dom me vabi, Bog ve, kako srce tja koprni. V okolje novo tuji svet me ugrabi, Tu v nedogled ujeto me drži. Ko v duhu gledam vas, domače kraje, Skozi lino »ječe« k vam srce vzleti! Kot vedno krasna domovina vsa je- Morda uspem okove sneti si! MALONEDELJSKA Blag vetrc veje nad koruzno njivo, čriček že poje pesem očarljivo! Bahajo se fižolovke košate, Buča je skrila sena robu trate. počasi pada mrak na te poljane, Noč v sen zaziblje Malonedeljčane. Le drobna lučka v oknu, pri sosedu \ Nasta vlja past zaspanemu pogledu. Telička kmalu bo telila Liska. Iz babjega kotu se rahlo bliska. petelin je zapel nekje na vasi, posla vlja noč pred jutrom se počasi. Bogata polja, rodni sadovnjaki, Jeseni tudi polni polovnjaki; pod grozdjem šibi jo se brajde naše, Nič čudnega, če ateku to paše! Jel paradižnik je lepo rudeti, Od radosti oko se mami sveti! Za trud, ki sta ga z atekom vložila, Nadejata jeseni se plačil ODMEV 2005 podala sem se v tekza srečo, Ki jo pogoltnila je noč... Le kdo bi mogel jo, bežečo Ujeti, ko izginja proč! Ko se sedaj nazaj oziram, V daljavi lučka trepeta: Trudeč se, svežo sled ubiram, Notranjost mi vihar tepta. poskušam najti pot iz mraka, Le trnje slutim vsepovsod. Storiti ni mi moč koraka, Ne vem, kje vodi pot od tod. A čutim, da življenje vmeni Kipi in si želi obstanka! Nekoč med spodrsljaji vsemi Se razvozlala bo uganka. Morda zbudim se zjutraj srečna.^ O, da bile bi vse le sanje! pa niso. To je mora večna: Le zame noč - za druge dan je! pomoč! Zakličem v gmoto teme. Nekglas z dalja ve up mi utrne... Bil je odmev, ki z gole stene Edini, posmehljiv se vrne! m , 2003 NAJ zopet JOČEM Naj zopet jočem? Dosti sem jokala. V življenju je veliko temnih dni. Naj strah me bo? Saj vedno sem se bala. Kdor dosti joka, vsega se boji. Že zjutraj se bojim, ko sonce vzhaja, Saj do večera je še dolgi dan. Tesnoba čudna V duši se poraja; Obraz, prej znan mi, zdi se kot neznan. prijatelj, pred teboj sem tudi v zmed i; Mar si to res ti? Vgla vo mi ne gre! Ko v tvojo dušo ičščejo pogledi, Oko nič znanega mi ne uzre. pogledbi umaknila, a ne zmorem. Najbolje je, ne videti vsega! Boljgledam, Bolj me muči v strahu norem Resnica, ki jo včasih le poznam. Naj zopet jočem ? Dosti sem jokala! V življenju je Veliko temnih dni. Naj strah me bo? Saj vedno sem se bala. Kdor dosti joka, Vsega se boji. 2005 OB pOROKI(sestri Jelki, 1962) predraga, tvoja pot življenja Na novo danes se začenja. Kdo ve, kaj čaka te na njej?! Veliko sreče, nič trpljenja, Tako bi ti želela jaz; Že zda vnaj je stezo utrla Usoda v tvoj prihodnji časi Vzlic vsemu ti želim predraga moja, čestitati Za ta pomembni dan! Končuje se ti pot prelestno pestra S tem, da greh kraju tvoj Dekliški čas. poslej ti bo le v dvoje dovoljeno. Ob tvoji strani hodil mož bo tvoj. Nič več ne boš dekletce osamljeno, Ker v dvoje vajin trud bo za obstoj. Želim vama uspehov na to pot, Naj trnje sproti v cvetje se spreminja! Nudita vedno Medsebojno si pomoč, In vajino življenje bo Kot lepa melodija! pred poroko (Sestri Olgi) Brezskrbna, mlada leta! Nato ostanejo le sanje, Sanje, ki so prijetne in lepe. Ko se zbudiš, Se sen razblini v nič. Želiš si sanjati naprej, A hrup, ki te je pra vzapra v zbudil, Ne da ti več zaspati. pač upaš, da prihodnjo noč 1969 Morda se sanje ponovijo. A do noči je še ves dolgi dan! Toliko vsega se lahko zgodi: Če je nevihta, svet je mrk, pri svetlem, sončnem dnevu pa je lahko spregledati Težave, bol skrbi, Iz česar je sesta vljeno življenje^ Življenje, večni mozaik! Tudi m id ve sva - ti in jaz, Sestavni del, dva drobna dela. Miljoni delov, takšnih kot mi d ve Nekje želi dočakati noči, Za sanjami hrepenijo, ^ Misleč, da se v okrilju teme ^ pomanjšajo težave in skrbi. Že res, da se v mladosti često Dogodki jemljejo lahkotno. Čas pa hiti, življenje teče, V njem razočaranje doseže prav kmalu, prvo, častno mesto Bila sem mlada tudi jaz. Brezskrbna in vesela, pa to le kratek čas. Življenja tok močan Z lažjo, prevarami splet kan potegnil me je v vode Skritega vrtinca. A še obstajam, V večnem boja z njimi Tipa vasodnevode Si zaplal a sama, Odvrgla vesla, nočeš več veslati. Zakaj predajaš se tokovom kratim, Ki kadar zgrabijo, drže?! (V skrbi za te me boli srce!) nikoli ne iznebiš se njih objema. i968 Iskala boš za vetje Tvoje veslo Morda bo pla valo Tam daleč na površja.^ Ujeti ga! ti naj bo geslo. Tako še pred vrtincem temnim Zaastaviš Svojega življenja barko! Ostani srečna! ^ it 200. SJEČANJA trag Umislima, u snovima Zauvjek samnom su slike Rodnog kraja mog. I sječanja Ičežnja vsa su cvetovi Sto majko ti Na put si dala mi, Na put taj daleki. I poput ptice laste sad Dužbrda, polja i šuma Rodnog kraja mog, Na tajne čežnje kril ima. Sto upra vlja i mislima Me nosi mašte ljet U strani, t uči svjet. Neznači taj oproštaj Kratak još kraj! Ja, majko, ču opet Ti doči, to znaj. U srcu je mom 2004 Tvoj m al en i cvjet, Azove u daljinepla ve me svjet. Ta želja mi vlada, Da vidim šta još Od mene sakriva -Zar dobar je, loš! Za suncem i vjetrom U strani svjet ču poč, Sa pticama ponovo doč! Taj strani put me vodi svud. Ja uvjek sječam se tebe, Rodni kraju moj! I godi ne št o prolaze Svejačezovu: vrati se! Jer tuče zemlje s vet Kao uveli je cvjet! Ta želja, da vidim, Je kriva za sve, Dok prolazi vrjeme, Oduze mi te! Tek čežnja i cvjet U srcu so mome, Da želim se vrat iti domeku svome! A nisu mi laste Kazi vale put, Tu ostavemene, Pa neznam ni kud. Sva maštanja mlada Su nestala u mrak, Dok ostaje sječanja trag! j tabernaklets bonng (V tabernaklju tiho bivaš) Här, i tabernaklets boning Bor du, Jesus, dag och natt. Och du manar till försoning Fattigas och rikas sak: "Ni som bär pa skuld och smärta, Kom till mig, här far ni tröst! Jag kan läka era hjärtan; Stanna upp och hör min röst"! Vi kom hit fran närr och fjärran, För att vara nära dig. Detta är oss den högst a ära Att fa kalla dig - var väni Du kan allt om vara blunder, Du ser all var maktlöshet. Styrk oss inför svara stunder, St a oss bi i evighet! Du far led a oss pa färden Genom livets berg och dal. Du, som frälsat hela världen -Nadig herre, gör ditt val! Rena oss fran synd och smärta, Sa att vi kan leva rätt! Fyll med glädje vara hjärtan. Ge oss frid och salighet! ¡995 SAM .200. Čez jaso gorsko vodi pot, V strmine se oko zazre. Spomini vstajajo, ko tod Hodila sva midva, dekle. Ljubila, draga, si preveč Ta strmi svet in to stezo, planino in prepadgrozeč, Zato te zvabil je na dno! Globoka, čista kot morje Ljubezen vezala srce. Bila sva srečna, zdaj spoznam Kaj si bila mi, ko sem sam! Spet sam na jaso grem sedet, V samoti svoji ves potrt. Vse je tako še kot poprej, Le jaz želim si, draga, smrt. Zahaja sonce za goro, Tema je legla. Vse že spi. Zvezda nebrojzlati nebo; V dalja vi no v se dan budi. 2005 GRODORNAS BROLLOp (žAse) Grodor! Grodor! Fi rade ett bröllop, Sa rn lade fran närr och fjärr! Vad de at! Aj, vad de at, Samt drack och sjongpa festen! RRega-rega-reg, Rega-rega-reg, kvack, kvack! Lilla Hoppa, unga bruden, Brudgum hette Langben-kar; paret dansade till ljuden: Rega-rega-reg, kvack, kvack! Efter maten dansar alla. Mörkret fallen' sin takt. Dansen gar, sa marken skakar: Rega-rega-reg, kvack, kvack! Leve! Leve! Brudgum! Leve bruden! Skal! Toustmasters höj ditt glas! Dundrande -, dundrande Tvahundra stämmor: Rega-rega-reg, kvack, kvack! Leve brudgum! Leve bruden! Rega-rega-reg! Rega-rega-reg! Kvack, kvack!Kvack, kvack!Rega-rega.^ Skal! Toustmasters höj ditt glas! Dundrande tvahundra stämmor: Rega -rega -reg,k)vack,kvaßk!__ Rega-rega-reg, rega-rega-reg, kvack, kvaeklri ZOPRETSE OGLASA^ Zopet se oglašaš, To me preseneča. Ti si, ki naglašaš: Zame vsa si sreča! Nisem več verjela, Da se spomniš name; Takšne sem imela Temne misli same! Glas tvoj pa odstranil Težo je morečo. Z molkom si me ranil, Zdaj mi vračaš srečo! 2005 ZAVZETA POSLUŠAM Slutim, da si tu, ob meni, pe čepra v le kot privid. Spomin na to, da si res bil tu, Je vendar še čisto svež. Za vest, da kmalu spet prideš, Me brezmejno osrečuje Ter vzbuja upanje in hrepenenje, česar pa ti najbrž ne veš. Vsega res ne moreš vedeti, Saj ni napisano na mojem čelu. Morda tudi ti slutiš In si pra v tisto kot jaz Želiš tudi sam.^ Nekega dne ti razkrijem, Kaj vse mi pomeniš. S strahom in upanjem sicer, Kaj bo potem, ko priznam. Dokler ne izrečem naglas, ¡999 Je to moja skrivnost. Takšne skrivnosti, veš Je nadvse prijetno imeti. Ko bom uvidela, Da si dovzeten za mojo izpoved, Tedaj pač ne vem Kaj bi si lepšega mogla želeti. poprej se še trudim priti Do jedra tvojim željam in mislim. Verjamem, da sem že blizu, Do dna pa s silo prodreti ne skušam. Ti sam mi boš moral odkriti Najskrivnejši del, ki je zame. In ko boš začel govoriti, Te, vedi, za vzeta poslušam.^ pOMAGAJSISAM Nekoč bila sem slepa za okolje. Verjela sem, da zame sreče ni. V tem zdaj sem poučena malo bolje, Vem, da tako se vsem ljudem godi. Občasno vsakogar življenje tare, Zakaj in kdaj- tu določila ni! A dejstvo je, da vsepovsod prevare Na preži so, da zmotijo ljudi. Nikomur pra v dogna ti ni mogoče, Od kod se jemlje množica utvar. Le nase misli - zase imeti hoče, Kje neki bližnji - sebi vsak je mar! V ospredju za slabiče ni prostora, Tako v ozadju, strti segneto. Besedo »hoče«< naj zamenja »mora«< In mnogokaj se spremenilo bo! 2003 2004 EN HfiLSNING HEMIfR^N (Že pada mrak) I kväll, som mänga ganger förr Hörs aftonklockors fjärran säng. Den smygergenom hjärtats dörr, Och smeker mig med sin ding-dong. När klangen tystnar, vaknar verkligheten: Det känns sä ensamt här i fjärran landl Förr blev jag oft a nöjd med ensamheten, Nu längtar hjärtat efter barndomsbandl Sä mänga kvällar stod jag här, Min tanke flög, och hjärtat log. När barndomsby med kyrkan där I drömmars världjag ätersägl Och varje gäng, när klockor börjar ljuda, En hälsning längt, längt hemifrän jagfär. Min längt an vaknar, känslor börjar sjuda; Förbi är barndom. Framtid äterstär. 2004 SPODRSLJAJ Stegujem roki. Neudobno Loveč se za to bil j ko drobno, Globoko sape si zajamem, Da se pomotoma ne ukanem, Da ne spodrsne mi pri hoji... Koraki negoto vi moji Izdajo me. Pa se spotaknem In z mesta več se ne premaknem. »Minilo bo«, bi rekla mama, To go vori m si tudi sama. Klečim vtem blatu, vnoč vzdihujem In odrešitve pričakujem. Glej, že jasni se, zarja vzhaja, Na vzhodu jutro se poraja! V srce se drobcen up prikrade; Dokler gojim vsaj kanček nade, Vem, da še vse ni izgubljeno, Ne v upa strugi izsušeno. 1977 S teme se dviga slutnja sreče, Zazna vno le in pra v boječe. Stegujem roki. Neudobno Loveč se za to bilko drobno Na noge končno se posta vljam. Čemu se zopet obota vljam!? Moč se po udih mi pretaka, Poskusim prva dva koraka.^ Uspelo je. Ingre. MARIBOR fiejlé, hej la: a-a-a-a, a-a-a-a! Nar jag aterser mina drommars stad, Maribor! fiejla, hejla: a-a-a-a, a-a-a-a! ünderbara varld! Kan du ana mina tankars fard, Mitt hjarta hos dig bor! Det doftar sa gott fran gran och tall; Här dansar sma vil da djursin bal: De dansar tillgamla trädens sus, som tagna avrus! Fran marken i vit en gammal björk Star där som en lykta. Det är mörkt. Det tisslsr och tasslas mellan bok Ocheki varskog! Hejla, hejla: a-a-a-a, a-a-a-a! Se! Morgonen speglar sol ens gl ans, Sma daggpärlor sipprar här varstans. Och lärkornas kvitter passarfint i varlabyrint! pa floden, vidmina drö m mars stad Gör ringar pa vatten fall na blad. De buskiga träden formas fram, Med vindarnas kam. Hej, du sköna värld! Hej, min nya dag! Se här!Nu kommer ja^ För att a terse Mina drömmar stad Det gör mig riktigt gl a dd ATEK, SESpOMNIŠ Čas prehiteva. Kje so zdaj leta, prve korake drobila sem v svet! S tvojo dobroto bila so prežeta, Rada spominjam teh srečnih se let. Atek, se spomniš, ko Rinko, naš psiček Sestrici Olgi pomočnik je postal? K prvim stopinjam svoj mehki kožušče V varno oporo ji je dajal. Mislim na zimske večere prekrasne, V domeku našem je sreča bila! Smeh in kramljanje, pesmi večglasne ■ Ta ki rad poje, veselje pozna! Ti si učil nas, a tek naš, peti, S tem si odkril nam pra vi zaklad. S pesmijo v srcu pokazal živeti, Z njo si pričaramo večno pomlad. Leta otroštva so hitro minila, Šli smo po svetu, vsak na svoj kraj. pesem slovenska - lepa in mila Daleč od doma pričara nam raj! KARLeKEM m Karleken ar Att ha ett varmt intresse for nagon Och att tgeka om... Karleken ar som ett fangelse, eiler ocksa som en gard Fylld med blommor. Man kan ga in, Men aldrig komma ut igen. Karleken ar som en vil d fagel: Man kan inte halla fast den. Man far aldrig nog a v karleken, ütan man vill hela tiden fia mer och mer a v den. Karleken ar nar solen ski ner, Mar akrarna ar ful la av sadeskorn Och nar barnen kanner Sin mors narhet. Mar alla faglar kan flyga fritt Tillsammans med sin flock, Da handlar det om karlek. Jag har alltid undra t Varfor karleken och ha tet Star sanara varandra; Blir man kar for att alska eller for a 11 bli alska d? Kanske bade ock. ČASSLOVeSA Čas slovesa - mora va se posloviti; Zgodba, ki sva jo začela, tu konča. prej ali slej do tega moralo je priti, Ob slovesu vselejmrjekos srca! Vse prekmalu bova na razpotju stala, ^ru Zgodba, pra vkar doživeta, bo spomin. Vse, kar lepega v življenju sva si dala, Kakor sneg skopni brez vidnih bolečin. Čas slovesa - mora va se posloviti; Zgodba, ki sva jo začela, tu konča. prej ali slej do tega moralo je priti, Ob slovesu vselej mrje kos srca! Zbogom! Toda tu ostajajo spomini Na trenutke sreče najinih noči. To skrivnost srca razkrijva mesečini, Kar sva doživela v nama šeživi. Čas slovesa - mora va se posloviti; Zgodbe, ravnokar začete, konec je. prej ali slej do tega moralo je priti, Ob slovesu vsakič mrje mi srce! --2004 VARSAGA Varvindarna kom. Marken sattes helt i blom. H a vet s vagorleker i var vik, Iluften snurrar smatt a v romantik! Träden doftar, tidengar, Fiskar leker, hjärtat slar. Faglar sjunger här i sol ens sken; Min längtan gar till dig, min vän. Sommaren är redan här, det är skönt att vara kär! Vi harfunnit egen sang, lat den kl inga Och när sommarn tagit slut, kärleksangen ton at ut. Da har vi tva fatt varann och varsaga blivit sann. En del a v natur, som tar hand om li vets ur praglar oss med hurdant all ting blir, Den sorj'er for den tid vi lever i. Host bar frukter i sin barm, Varje arstid har sin charm. Vinterdvalan ger en sjalslig frid, Och varen aren harlig tid! Sommaren ar redan har, det arskont att vara kar! Vi harfunnit egen sang, lat den klinga Och när sommarn tagit slut, kärleksangen ton at ut, Da har vi tva fatt varann och varsaga blivit sann. pRSSpODOBA JESENI pritoževala sem se nad jesenjo, Nad listi, ki so padali z vejevja. Bila sem žalostna nad spečo zemljo, premalo sonca, vse preveč deževja. Kot da ne vedela bi, kaj pomeni Jesen! Ko pride, čas jeza počitek; Stvarstva, rastlinja, zemlji - tadi meni, pomlad sledi ji kmala, nov ažitek! In zdajci nas obišče bela zima, Z odejo snežno speči svet ovije. Z dreves košatih Dedek Mraz prikima; Že sto let bele brade si ne brije. pod rahlimi koraki zima poka, Kristalno čista snežna je prevleka. Ob zmrzli stragi vaškega potoka Baha v belini se razkošni smreka. pra v kmala pa je konec beli zimi; pod žarki sonca sneg tali se, joka. pomlad nastopi v svoji veličini, prebajajoča se narava stoka. Ozelelenele so prej gole veje, Na svežih biljkah se rode cvetovi; Zroč rast, brstenje, se srce mi smeje, V nara vi se obna vljajo rodo vi! In že je ta poletje, v vsej lepoti; Zoreča polja, vrt in sončni dnevi. Neagnan nemir življenja se poloti; Omamljajo dišave, ptičji spevi! Spet leto šlo je naglo naokoli: Jesen in zima ter pomlad, poletje; Nara va nas zanaša gori, doli, Obnavljajoč vse živo, tudi cvetje. Čemu bi naj jeseni žalovala -Zelenju se mladost bo obnovila! Ko pa slovo bo meni moja dala, Nikdar nazaj se več ne bo vrnila! Morda zato otožna sem jeseni, Ko listi nezadržno z vej lest i jo; Ker zdi se mi, da so odpadli meni ■ Namesto listov- leta šelestijo! Letni časi - Arstider n n T ii I ^ T l Ife It Pričujoča zbirka pesmi je izdana na podlagi dolgoletnega ustvarjanja na področjih besedil pesmi, prevajanj ter pesnikovanja. Izbor ilustracij in fotografij se delno nanaša na vsebino pesmi, delno pa je slučajen. pesmi so v slovenskem, švedskem in hrvaškem jeziku in so vsebinsko ^ nabožne, osebno izpovedne ali splošno ljubezenske, polne razpoloženja, kakršno nam iz dneva v dan nudi življenje. Mnoga besedila so namenjena branju, druga so pevna, zanje obstajajo tudi melodije, nekatere so že zapete in posnete, druge še čakajoče na svojega skladatelja..« Hrepenenje, želja po nežnosti in razumevanju, pogrešanje nekoga ali nečesa, očitki; vse to so ponavljajoče se 4 m ■ ■ ■ ■ ■ teme iz generacije v generacijo in obstajajo tudi v pričujočih besedilih. Skratka - zbirka Letni časi je knjiga, primerna «^a vse tiste, ki jim vera, upanje, ljubezen in tudi pesem nekaj pomenijo, nekaj kar jih navdihuje z močjo in jim zaljša življenje. Denna n^got annorlunda diktsamling har gjorts efter en lang tids diktning, bade pa slovenska och svenska, därav den sprakliga blandningen. Nagra av dikterna har tidigare publicerats i olika antologier och tidskrifter, nagra har uppkommit i samband med sang och musik som utövas inom författarens^ närmaste krets och o andra genom hennes behov av att uttrycka sig. Tillförande fotografier är dels allmänna illustrationer, dels . känslomässigt kopplade till respektive text. Innehallet handlar om tro, hopp och kärlek samt har vissa drag av ' andra insikter som livet skenker oss dagligen. Längtan efter kärlek, ömhetstörst, saknad, ödmjukhet - allt gar igen, generation efter generation. Ärstider är med andra i ord en diktsamling för alla, för vilka kärlek och dikt är nagot väsentligt, nagot som ger en styrka för att kunna leva vidare och ma bra. Augustina Budja budia@bredband.net ISBN 91-974694-3-2 Tisk / Tryck Ordgruppen / Författarens Bokmaskin, Stockholm, 2005