UDK 811.163.6'282(497.4-18) Mihaela Koletnik Pedagoška fakulteta v Mariboru
GLASOSLOVNI RAZVOJ V SLOVENSKOGORIŠKEM NAREČJU
0	Po klasifikaciji slovenskega dialektologa in jezikoslovca Frana Ramovša se deli slovenski jezik na več kot štirideset narečij in izrazitejših govorov, ki so porazdeljeni na sedem narečnih skupin, od katerih vsaka obsega po več narečij. Ramovš v Dialektih (1935) prišteva slovenskogoriško (goričansko) narečje k severovzhodni štajerski narečni skupini, danes panonska,1 kamor se uvršča tudi na Logar-Riglerjevi Karti slovenskih narečij (1983). V dosedanji dialektološki literaturi je bilo predstavljeno na dva načina: Ramovš je štel k slovenskogoriškemu narečju le govore v zahodnih Slovenskih goricah, in to od črte Maribor-Šentilj na zahodu do črte Marija Snežna-Sv. Ana na Kremberku-Vurberk ob Dravi na vzhodu. Na Karti slovenskih narečij Logarja in Riglerja teče južna meja tega narečja v črti od Radencev do Vurberka, vzhodna od Radencev do Gornje Radgone, severna pa od Gornje Radgone ob slovenski državni meji do Šentilja. Tako delitev so narekovali dvoji vzroki: (1) Ramovševa meja kaže na začetek daljšanja staro-in novoakutiranih samoglasnikov v nezadnjih in zadnjih ali edinih besednih zlogih; (2) Logar-Riglerjeva meja ločuje dvoglasniški slovenskogoriški od prleškega enoglas-niškega samoglasniškega sestava. Izoglosa, ki na Ramovševi Dialektološki karti ločuje slovenskogoriško od prleškega narečja, predstavlja mejo med vzhodnim in zahodnim slovenskogoriškim podnarečjem; govori vzhodno od črte Marija Snežna-Sv. Ana na Kremberku-Sv. Trojica niso prleški, kakor je verjetno zaradi pomanjkanja gradiva mislil Ramovš, saj imajo dvoglasniški samoglasniški sistem (skupna sta jim stara dvoglasnika ei in ou za stalno dolgi jat in dolgi o), kar sta pri zamejitvi upoštevala Logar in Rigler. Prav dvoglasniški samoglasniški sistem jih ločuje od monoftongičnih prleških govorov.
1	Razvoj samoglasniškega sistema v panonskih govorih
Predniki današnjih Slovencev (alpski Slovani), ki so se naselili na današnjem in nekdanjem mnogo večjem ozemlju v Alpah, na Krasu in jugozahodnem delu Panonske nižine, so nekako do srede 8. stoletja govorili še bolj ali manj vsem Slovanom skupen ali vsaj zelo podoben praslovanski jezik, katerega vokalni sistem je obsgal 11 samoglasnikov, od tega štiri kratke: e, o, b, ' in sedem dolgih, od tega pet ustnih: i, y, u, e, a in dva nosna: g, g. Razen v skupinah tert, tort, telt, tolt so bili vsi zlogi v besedi odprti. Praslovanski je bil tudi sistem soglasnikov, značilno zanje je bilo, da so bili glede na položaj pred palatalnimi ali nepalatalnimi samoglasniki ali palatalizirani ali trdi, ki je obsegal še palatalne soglasnike l', n', r', t', d', č', š', c', j', s', zvočnike i, u, m,
1 V panonsko narečno skupino uvrščamo narečja vzhodno od črte Šentilj-Maribor-Zlatoličje-Polskava-Pragersko-Majšperk-Donačka gora-Macelj, tj. slovenskogoriško, prekmursko, prleško in haloško narečje.
n, l, r, zapornike p, b, t, d, k, g in pripornike s, z, x. Zobnoustničnega v (verjetno tudi_/) in j tedaj niso govorili.2
Po tem času so v jeziku alpskih Slovanov začele nastajati spremembe, ki so odločilno vplivale na njegov nadaljnji razvoj: (1) depalatalizacija samoglasniškega in soglasniškega sistema, značilna za celotno južnoslovansko ozemlje; (2) južnoslovansko skrajšanje psl. dolgega starega akuta; (3) metateza likvid, značilna za celotno južnoslovansko ozemlje; (4) sprememba d'j, značilna zajužnoslovanski severozahod; (5) onemitev šibkih in sovpad krepkih b, ' v slovenski 9; (6) zlitje i in y v nov slovenski i. Vokalni sistem jezika, kodificiranega v Brižinskih spomenikih s konca 10. oz. začetka 11. stoletja, Fran Ramovš, ki je opravil njegovo rekonstrukcijo, ga je imenoval alpska slovanščina,3 je obsegal 9 samoglasnikov: i, u, e, o, e, a, g in l ter r, ki so lahko bili tako dolgi kot kratki.
Po 11. stoletju se je alpska slovanščina hitro razvijala v smeri posebnega slovanskega, tj. slovenskega jezika, hkrati s tem pa se je že od 12. stoletja dalje začela tudi dialektično cepiti, sprva na jugovzhodno in severozahodno narečje:4
jugovzhod	severozahod
i	u	i	u
e [	|
e	o	e	o + g
§ g	eä	f
a	a
Oba sistema sta v svojem bistvu še praslovansko narečna. Specifično slovenska je kvaliteta nosnega g oz. njegovega ustnega odraza. Nosni samoglasniki so se na jugovzhodu, kjer se je jat zgodaj zožil, hitro raznosnili, na severozahodu s široko kvaliteto jata pa obdržali dalj časa. Na tej osnovi temelji Miklošičeva delitev slovenščine na narečja. Meja med obema področjema gre po Karavankah in Julijskih Alpah.
V nadaljnjem razvoju samoglasnikov5 postane dolžina omejena na naglas. Glede na svojo dolžino v sistemih dobi najprej o različne sprednje pare: dolgi o postane par dolgemu jatu, kratki o pa ostane v paru z etimološkim e; kratki e še nadalje ostane brez para. U se začne v izgovoru pomikati naprej, na severozahodu pa se začneta ožiti j at in etimološki o, tako da nastaneta naslednja samoglasniška sistema:
2	Tine Logar, Pregled zgodovine slovenskega jezika, SSJLK (informativni zbornik), 1974,
103.
3	Glej op. 2.
4	Jakob Rigler, po katerem povzemam razvoj samoglasniškega sistema po posameznih etapah (Rigler 1986: 139-207), obravnavani razvoj označuje kot prvo etapo v razvoju slovenskega vokalizma (1986: 144).
5	Rigler (1986: 145) ga označuje kot drugo etapo v razvoju slovenskega vokalizma.
dolgi samoglasniki
jugovzhod
kratki samoglasniki
i	u
e i	o
e
? 9 a
i	u
e i
e	o
? 9 a
dolgi samoglasniki
severozahod
kratki samoglasniki
i	u
ee	i	oo
e	g
+ ?
a
o	g
a	+ g
a

V naslednjem obdobju6 se dolga ozka e in o na jugovzhodu diftongirata v eiin o u. Časovno blizu tega pojava je podaljšanje nezadnjih kratko naglašenih zlogov v zahodnih in centralnih ter južnih štajerskih narečjih. V slovenščini se spremeni potek izoglos: vzhodni del se poveže s severnim, južni z zahodnim. Smer izoglose razvoja dolgega polglasnika v a ali e poteka skoraj pravokotno na smer izoglose zožanega jata. V tem času začne sistem samoglasnikov zaradi stalno se spreminjajočega poteka izoglos zelo hitro razpadati na nove narečne sisteme, ki se glede na to, ali so se kratko naglašeni nezadnji zlogi podaljšali ali ne, začnejo razlikovati tudi po razvrstitvi in pogostnosti posameznih glasov. Nastanejo centralni in južnoštajerski, zahodni, severni (koroški) ter severnoštajerski in panonski samoglasniški sistem, ki so ga sestavljali:
dolgi samoglasniki
kratki samoglasniki
ei
ou
§ 9 a
e	o
§ 9 a
Rigler (1986: 147) ga označuje kot tretjo etapo v razvoju slovenskega vokalizma.
V	tem sistemu so pri dolgih samoglasnikih: i ^ I; ei^ e; e ^ i; § ^ a ^ a; g ^ g; ou^ o; ii^ u; i ^ ä; pri kratkih pa: i ^ i, I; e^ e, e; e ^ e, e; §^ g, g; a ^ a, a; g^ g, g; o ^ o, o; u^ u, u; ä ^ ä, ä.
Panonska narečja so se nekaj stoletij razvijala skupaj s severnoštajerskimi. Odraza ei in ou sta za e in o, nosnika g in g pa sta se zgodaj raznosnila.
V	nadaljnjem poenostavljanju navedenega sistema sta se združila kratka e in e v nekoliko ožji e-jevski glas, panonsko področje pa je izenačilo e in § v e. V severni štajerščini se je dolgi e začel razvijati skupaj z dolgim jatom v ei, v panonskih narečjih pa skupaj z dolgim äin dolgim g v dolgi e. V koroškem in severnoštajerskem narečju so se podaljšali kratko naglašeni nezadnji zlogi, panonska narečja pa so obdržala kračino. Tako panonski kot tudi štajerski pa je razvoj dolgega polglasnika v e in ne v a, kot je to v jugozahodnih narečjih in knjižnem jeziku.
V	prvi polovici 14. stoletja lahko tako nastavimo:
osnovni severnoštajerski sistem dolgi samoglasniki	kratki samoglasniki
i	u	i	u
e	o	e	o
ei	ou	ä
e	o	e	o
a	a
V	tem sistemu so pri dolgih samoglasnikih: i ^ i, I-; e ^ e-, e-; ei ^ e, e; e ^ g, g-, ä, ä-; a ^ a, a-; o^ g, g-; ou^ o; o^ o'-; ii^ u, u-; pri kratkih pa: i ^ i, -I; e^ e, -e, e, -e; e^ g, -g; a ^ a, -a; o^ g, -g; o^ o, -o; u^ u, -u; ä^ ä, -ä.
in
osnovni panonski sistem dolgi samoglasniki	kratki samoglasniki
i	u	i	u
ei	ou	e
e	o	ä o
a	e	o
a
V	tem sistemu so pri dolgih samoglasnikih: i ^ I; ei ^ e; e ^ i, e, S; a ^ a; o ^ g; ou ^ o; ii^ u; pri kratkih pa: i ^ i, I; e ^ e, e; e ^ e, e, g, g; a ^ a, a; o ^ g, g; o ^ o, o; u^ u, iU; i ^ a,
V	nadaljnjem razvoju so se samoglasniški sistemi drobili še naprej. Pojavili so se sekundarni naglasni umik v tipu noga, velarizacija a-ja, izguba tonemskih nasprotij in moderna vokalna reducija. V panonskem sistemu se je u razvil v Ö, i pa v u. Skupaj sta se začela razvijati dolga o in g v ou, nastal pa je tudi že nov dolgi o z minimalno pogostnostjo, in sicer v glavnem v skupini riro. Kratka o in o sta sovpadla v o, kratki a se je velariziral, kratki a pa razvil v e.
Starejša stopnja dalje razvitih prekmurskih sistemov je:
dolgi samoglasniki	kratki samoglasniki
1	Ü	u	i	Ü	u ei ou e o
e o	e
a	ä
Riglerjevim omembam (1977: 83-99), da je stari akut ostal kratek v prekmurskem in prleškem narečju ter v delu Bele krajine, je potrebno dodati, da je ostal kratek tudi v vzhodnem slovenskogoriškem podnarečju ter v vzhodnih in srednjih Halozah,7 kar kažejo izsledki najnovejših raziskav narečij panonske narečne skupine (Zorko: 1998, Koletnik: 2001).
2	Razvoj samoglasnikov in soglasnikov v slovenskogoriškem narečju
Slovenskogoriško narečje v panonsko narečno skupino uvrščamo zaradi enakega
razvoja stalno dolgega jata, dolgega etimološkega o, stalno dolgega u in zlogotvornega i ter zaradi današnjih enakih odrazov za stalno dolgi nosni g, dolgi e in dolgi a. To narečje ni enotno, pač pa razpade na dve podnarečji: zahodno (v raziskavo so bili vključeni ceršaški, dvorjanski, kremberški, ščavniški, velški in voličinski govor; metavski in pesniški sta bila povzeta po literaturi /Z/), za katerega je značilno poznejše daljšanje staro- in novoakutiranih samoglasnikov v nezadnjih in zadnjih besednih zlogih, zajelo pa je tudi tiste pod umičnimi naglasi, zato se danes odrazi za te samoglasnike razlikujejo od tistih, ki so bili stalno dolgi oz. cirkumflektirani, in vzhodno (v raziskavo so bili vključeni benediški, črešnjevski, ivanjski, negovski, radenski in trojiški govor /V/), kjer je kolikostno nasprotje ohranjeno.
7 Prim. tudi Zinka Zorko, Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih, Slavistična revija XLI/1 (1993), 193-207.
Slika 1: Monografsko razčlenjeni govori.
Legenda
• Monoffrafiko razčlenjeni govori
Slika 2: Meja med zahodnim in vzhodnih slovenskogoriškim podnarečjem.
L^enda
Meja medprUSkim in slovenskofffriSkim narečjem
M^a med zahodnim in vzhodnim siovenskogoriätim podnarečjem
Slovenskogoriško narečje nima tonemskih nasprotij. Naglas ni vezan na določeno mesto v besedi in je torej možen v katerem koli zlogu besede. Dolgi samoglasniki so le naglašeni, distribucija dolgih in kratkih samoglasnikov glede na položaj v besedi pa ni omejena. Izvedena sta bila oba splošnoslovenska naglasna premika: (1) pomik z dolgega in kratkega cirkumflektiranega zloga: zläto ^ zlato; oko ^ oko ^ oko ter (2) umik naglasa s končnega kratkega zloga na prednaglasno dolžino: duša duša. Izveden je umik naglasa s končnega kratkega zloga na prednaglasni kratki samoglasnik: žena — ze-na, kosa — kosa, magla — magla; novo naglašeni samoglasnik se je v zahodnem podnarečju podaljšal in diftongiral, v vzhodnem pa je ostal kratek. Najmlajši so naglasni umiki (1) v posameznih besedah s cirkumflektiranega dolgega končnega, zlasti odprtega zloga: 'lexko, 'o:uje, 'sa:mo, 'vvxa; (2) s kratkega cirkumflektiranega zloga: 'a:dvent, 'bu:ggat, 'poznan, p'rinas, 'potplat, 'začnen, 'u:gtpren. Naglašeni so tudi samoglasniki v besednih oblikah, analogičnih po osnovni: 'nu:gso, 'nu:gsla, 'nu:gsli;p'rgsa, p'rgsla, p'rgsli; 'zemi, 'zemta, 'zemte (vel.).
2.1 Samoglasniki
2.1.1 Naglašeni samoglasniki
2.1.1.1 Stalno dolgi oz. cirkumflektirani samoglasniki
1 — i: : 'pi:šen, 'si:n, t'ri: (V);
—	i:i : k'ri:iš, 'li:ist, m'lr.in (Z), le v ceršaškem govoru pod vplivom sosednjega
severnoštajerskega kozjaškega narečja — i:i/e:i: k're:i, 'ze:ima.
u — Ü: : 'dti:ša, k'lti:č, 'lti:č, 'lü:plen (V);
—	Ü:i : g'ra-iška, 'kü:ixan, o'lü:ip,p'lü:ik (Z), le v ceršaškem govoru pod
vplivom sosednjega severnoštajerskega kozjaškega narečja — u:u/o:u : g'ru:uška, 'vo:uš.
e — e:i : be'se:ida, b're:ik, g're:ix, k'le:it, 'le:is, m'le:iko, 're:ižen, 'se:ikan,
s'ne:ik, s're:ida, s've:iča, z've:izda (V, Z), le v ceršaškem govoru — a:i:8 c'va:it, 'pa:isek, s'ma:ix, 'va:im.
0	— o:u : 'bo:uk, 'go:ut, 'ko:ust, me'so:u, 'mo:uč, 'no:uč, 'no:us, 'o:us, s'po:uvet,
s 'to: u, 'šo: ula, 'vo: us, 'vo: usek (V, Z), le v ceršaškem govoru — a:u:9 'ba:uk, 'ma:ust, 'na:uč, 'ša:ula, 'ta:u.
e — e: : je'se:n, 'le:t, 'me:t, 'pe:č, sfce:, 'še:st (V, Z).
a — a: : d'va:, g'la:va, g'ra:t, x'ra:st, k'la:s, ko'va:č, k'ra:l, 'la:s, m'la:da, p'ra:x, t'ra:va (V, Z).
1	— e: : 'de:n, 'le:n, 've:s, s 'te:bo, z 'me:no (V, Z).
§ — e: : de'se:t, de've:t, g'le:dan, i'me:, 'pe:t, 've:žen, 'ze:be, zre'be: (V, Z).
8	Enak odraz je tudi v severnoštajerskem kozjaškem govoru, le da je tu razvoj stalno dolgega e potekal vzporedno z dolgim e.
9	Enak odraz je tudi v sosednjem kozjaškem narečju.
9 ^ o:u : d'ro:uk, 'go:ubec, go'lo:up, k'lo:up, k'ro:uk, 'mo:uš, ot'ro:ubi, 'ro:up, 'so:usit, 'zo:up (V); ^ o:u/o: (Z); dolgi ozki o se govori v ceršaškem, velškem, pesniškem, metavskem in dvorjanskem govoru: d'ro:k, 'go:bec, go'lo:p, k'lo:p, 'mo:š, 'zo:p. V ^ r: : 'bi:f, 'čr.f, 'mr.kefca (V);
^ ar: 'parst, s'mart, 'varx (Z). i ^ u: : 'du:k (sam.), 'gu:t, 'ku:čen 'tolčem', 'pu:nin, 'su:nce, 'vu:k, 'žu:ta (V); ^ u: /u:u (Z); dvoglasnik u:u se govori v velškem, voličinskem, metavskem in dvorjanskem govoru: 'du:uk, 'gu:ut, 'su:unce, v ceršaškem pa ^
2.1.1.2 Staro- in novoakutirani samoglasniki
1- ^ i : brada'vica, 'lipa, 'žila (V);
^ i : : 'xi:ša, li'si:ca, 'ri:ba (Z), le v ceršaškem govoru ^ i:i/e:i: brada've:ica, 'xe:isa. -1 ^ i : f'tič, 'nit, 'sit (V);
^ i: : 'di:n, 'ri:t, 'si:t (Z), le v ceršaškem govoru ^ i:i/e:i: 'ne:it, 're:it. u- ^ Ü : 'bükef, 'küra, 'vüjec (V);
^ Ü: : 'kü:sar, 'mü:xa, 'vü:ste (Z), le v ceršaškem govoru ^ u:u/o:u: 'ko:ura, 'ju:utro. -u ^ Ü : f'küp, 'küp, 'tü (V);
^ Ü: : 'jü:k, k'rürx (Z), le v ceršaškem govoru ^ o:u: 'ko: up, k'ro:ux. e- ^ e : b'reza, 'delo, 'delati, 'jesti, 'leto, ne'dela, 'repa, 'sekati, st'rexa (V);
^ i:e : 'di:edek, d'ri:eta, 'li:ešnik, 'mi:esto, po'vi:edat, 'vi:eter, že'li:ezo (Z). -e ^ e : 'det (V); ^ i: e : 'di:et (Z).
o- ^ o : 'botra, 'cota, 'dober, g'lodati, 'osen, p'rosin, 'vola (V);
^ u:o : 'bu:ožji, 'nu:osin, so'bu:ota, š'ku:oda, 'vu:ozin (Z). -o ^ o : g'rop, k'rop, 'post (V);
^ u:o : 'ku:oš, 'nu:oS, 'pu:ot (Z). o ^ o : č'lovik, g'roza, 'kosec, 'orix, 'vojska (V);
^ u:o : 'bu:ožič, 'du:obra, 'ku:osa, 'ku:oza, 'vu:ojna (Z). e- ^ e : 'melen, 'seden, 'zelje, 'ženska (V);
^ ie: : k'lie:plen, 'pie:lan, 'sie:dn(Z), v ceršaškem, metavskem in dvorjanskem
govoru ^ i:e: 'mi:elen, 'si:edn, 'ži:enska; ^ e: : t're:tji (V, Z). -e ^ e : k'met(V);
^ ie: : k'mie:t (Z), v ceršaškem, metavskem in dvorjanskem govoru ^ i: e: k'mi:et. e ^ e : 'nesen, 'rekla, s'tela, 'zemla, 'žena (V);
^ ie: : 'mie:tla, 'pie:če, 'rie:čen, 'sie:stra, 'tie:kla (Z), le v ceršaškem govoru redko
10 V ceršaškem govoru sta pod vplivom sosednjega kozjaškega narečja stalno dolgi in staro-akutirani i dala enak odraz kot dolgi o.
^ e: : 'te:ta in ^ i:e : 'si:estra, 'ti:ekla. a- ä : b'räzda, 'jagoda, 'mäti, s'läma (V);
^ a: : b 'ra:ta (rod. ed.), d'la:ka, k'ra:va, 'ža:ba (Z), le v pesniškem in metavskem govoru — ä: : b'rä.ta, k'rä.va. -a — ä : b'rät, p'räf, 'näs, 'tän (V);
—	a: : 'ga:t, 'ja:s, 'ka:t, m'ra:s (Z). 1- — e : 'lexka, 'meša, pre'meknen (V);
—	ie: : 'gie:ne, s'nie:xa, 'zie:men (Z);
—	e: : 'pe:sji, 'se:je (V, Z). -1 — e : 'deš, 'pes, 'teš (V);
—	ie: : 'die:š, 'pie:s, 'tie:š (Z), v ceršaškem govoru tudi — e: : 'de:š, 'pe:s. § — e : 'deska, 'megla, 'tema (V);
—	ie: : 'die:ska, 'mie:gla, 'tie:ma (Z), v ceršaškem govoru tudi — e: : 'me:gla,
'pe:kl, s 'te:ber.
—	e : 'detela, s'reca (V);
—	ie: : 'die:tela, s'rie:ča (Z), v ceršaškem govoru — e: : 'de:tela, s're:ča.
—	e : 'več, 'zet (V);
—	ie: : 'vie:č, 'zie:t (Z), v ceršaškem govoru — e: : 've:č, 'ze:t. Q- — o : 'doga, 'goba, 'koča, 'toča (V);
—	u:o : 'du:oga, 'gu:oba, 'ku:oča, 'tu:oča (Z), v ceršaškem govoru — o: :
'do:ga, 'go:ba, 'ko:ča, 'to:ča. T — r : 'giča, 'xibet (V);
—	ar : 'gsrča, 'xarbet (Z), le v metavskem govoru — ar: 'garča, 'xarbet. i- — u : 'duga (prid.), 'puxi(im. mn.), 'puna, 'vuna (V);
—	u: : 'du:ga (prid.), 'pu:xi(im. mn.), 'pu:na, 'vu:na (Z), v ceršaškem govoru —
a:u: 'da:uga, 'va:una. -i — u : 'pux, 'pun (V);
—	u: : 'pu:x, 'pu:n (Z), v ceršaškem govoru — a:u: 'pa:ux, 'pa:un.
2.1.2 Nenaglašeni samoglasniki
i — i: ci'ga:n, i'me:, li'sica; 'xu:odin, 'mäti, 'nosin (V, Z);
—	i: samo v izglasju (V).
u — i: ki'pü:vlen, lid'je:, li'pi:]e; 'ku:ožix, 'pa:zdixe (V, Z);
—	o: Lob'la:na, o'me:tno,po'ra:ni; 'xa:ntox, 'le:ntox, 'Je:zos (V, Z);
—	u v redkih knjižnih besedah: ču'da:k, dru'ži:na, u'je:tnik, žu'pa:n (V, Z). e — i: ci'diti, dik'lina, si'deti; č'lovik, 'so:usit, 'vediti(V);
—	e: dre'vo:u, le'nu:oba, se'no:u, sme'ja:ti; č'lu:ovek, 'so:uset, 'u:orex (Z);
—	a: 'go: usanca, 'si:edat, 'vi:dat, 'vi:edat (Z); 'go: usanca (V).
o — o: do'ma:, go'lo:up, ko'leno, ko'va:č; 'li:eto, 'mesto, m'le:iko (V, Z);
—	redko i: ni'co:j (Z).
e — e: be'se:ida, je'se:n, pe'či:, že'lezo; 'nesen, 'pie:če, 'teče (V, Z). a — a: brada'vi:ca, las'je:, mla'ti:tef; b'ri:eza, g'läva, 'ja:goda, 'ža:gati (V, Z);
—	redko i: ti'ka:u (Z).
8 ^ e: 'go:ubec, x'la:pec, 'kunec; 'pe:tek, 'pe:isek, pon'de:Ilek (V, Z).
§ e: kle'ci:, me'so:u,pes'ti:,pre'di:vo; 'mi:ze (im. mn..), 'pa:met, 'žene (im. mn.) (V, Z)."
Q — o: klo'pi:, mo'ža: (rod. ed.), zob'je:; 'lipo, z 'lipo, 'mi:zo,z 'mi:zo, 'žie:lot(V, Z).
r — r: ki'vi:, sfce:, tfpeti; toda or'deca (V);
—	8r: 9r'ja:va, kar'bü:la, smar'di:, tar'pe:ila (Z).
i — u: bux'lif, gu'či:mo, 'ja:buke, 'jabučina (V, Z);
—	redko o: 'ja:boke (Z).
2.2 Soglasniki
2.2.1 Zvočniki
2.2.1.1	Fonem /l/
V slovenskogoriškem narečju so praslovanski velarni i, ki se je razvil pred zadnjimi samoglasniki a, o, u, y, g in ' (skupina ia), praslovanski srednji l, ki se je razvil pred sprednjimi samoglasniki e, e, §, i in b, ter praslovanski l', ki je nastal po asimilaciji iz li ali pa naravnost iz i za labiali p, b, v in m, sovpadli v srednji l: 'ilofca, k'lo:up, 'lwič, 'mie:gla; g'le:dan, k'leplen, m'li:n, m'le:iko; 'die:tela, k'lü:ič, k'ra:l, pe'lali.
Palatalni l' — lbj je ohranjen v besedah olje in zelje::11 'u:olje, 'zelje. V srednji lje prešel tudi i pred soglasnikom: gos'ti:lna, 've:lp, 'ze:lxano. Končni velarni i, ki je skoraj na celotnem slovenskem ozemlju prešel v u,12 se v vzhodnem slovenskogoriškem podnarečju v naglašenem zlogu izgovarja kot -uI-^Da: 'da:u, ko'si:ja, sicer kot -a: 'nesa, 'veda, v zahodnem slovenskogoriškem podnarečju pa kot -uI-o:fli'ra:u, za'če:o, v nenaglašenem zlogu kot -o: 'di:elo, 're:ko.
2.2.1.2	Fonem /r/
Praslovanščina je imela t. i. navadni r s koronalno artikulacijo in mehki r, ki je nastal kot produkt asimilacije med r in naslednjim i.13 V slovenskogoriškem narečju se r izgovarja kot zobnojezični fonem, tj. kot [r]: b're:ik, 'je:tre, k'rava, 'rezali. R'je razpadel v rj, na koncu besede in pred soglasniki pa je otrdel. Skupini čre-in žre- sta ohranjeni: č're:ida, č're:išna, ž'rie:beIžre'be:, povsod poznajo naslednji disimilaciji: (1) r-r — nr: 'ma:ntra, 'ma:ntrati, z'ma:ntrana; (2) r-r — j-r: 'fa:jmošterI'fa:jmaštr. V narečnem p'ra:por za knjižno 'praprot' gre za reduplicirano besedotvorno varianto iz korena *por-, tj. psl. *por-por-b(A. Šivic Dular 1990: 86, 88). Prvotno *pbprbje dalo 'pie:per (Z)14 in 'piper — *perper — * peper.15 Disimilatorični izpad zvočnika l je v besedi *mlad-let16 'pomlad, spomladi': zmar'le:itka, zmad'le:itek.
11	V teh dveh besedah je IljI sekundarnega izvora. V večini slovenskih narečij se je razvijal kot prvotni lj, ohranila pa so ga le redka, med njimi tudi slovenskogoriško (Ramovš: 1924: 69).
12	Fran Ramovš, HG II, Konzonantizem, Ljubljana, 1924, Učiteljska tiskarna, 10.
13	Glej op. 12, 70.
14	To obliko poznajo tudi tratenski, trojiški in benediški govor (v).
15	Glej op. 12, 79.
16	Glej op. 12, 80, 224. Enako tudi Bezlaj (1995: 84): *z mlad leta — prisl- zmadleta 'spomladi', v štaj. zmarlet — po disim. zmadletka — -dl- > -rl-: zmarletka 'pomlad'.
2.2.1.3	Fonema /m/ in /n/
Praslovanska m in n sta v slovenskogoriškem narečju dobro ohranjena, doživela sta le premene v določenem galsovnem okolju: 'ka:lamo, 'mo:ust, 'osmi, s'mu:ola; 'de:n, 'no:uč, 'lešnik, 'nesen. Končni -m — -n: s 'si:non, 'sie:stran, te'leton; gu'či:n, 'pi:šen, 'se:jkan. Prvotni prislov *resnb je ohranjen in se glasi 're:isn/'re:isen. Narečno 'žie:nim/'ženim 'kdor se ženi' je iz psl. *ženimh 'tisti, ki je ženjen' (Snoj 1997: 760). Diferenciacija m-n — m-l: 'gü.mla 'gumno'; m-n — v-n: 'vie:nda/'venda 'menda'. Analogični n: b'remen, 'semen, v'ri:emen; rinezem: 'me:isenc, 'pa:jank.1^
Palatalni n' — ni, -nbj-^18 — n/j v položaju na začetku besede in med dvema samoglasnikoma: 'ku:ostan, 'lü:kna, p're:idna; 'jiva, ž ']o:u; gos'tü:vaje, s'vi:ja, 'zegnaje.
2.2.1.4	Fonem /v/ z variantama /f/ in /u/
Za /v/ se v položaju pred in med samoglasniki ter pred zvenčimi soglasniki govori [v]: c've:it, s'vi:ečnca, 'vo:usek; o 'ta:va, p'leve, s'po:uvet; 'i:vje, v'do:uva, v'ro:uče; vm'la:ki, v 'vodo. Pred nezvenečimi soglasniki in v izglasju se menjava s [f]: bez'ga:fke, 'di:elafci, f'čera, 'ilofca;f'ku:oš,f'šo:ulo; 'bükef, 'ce:if, p'raf, zd'ra:f. /V/ ima varianto [u] samo za samoglasnikom v redkih posameznih besedah: 'A:ustrija, 'a:uto.
V narečju so znani: disimilaciji v-m — l-m: 'la:mp 'vamp', j-v — j-b: 'ja:bor 'javor', premet v skupinah umi-, ubi-: 'mu.jti, 'mu.jen, 'bu.jti, 'bujen ter protetični v: 'vo:usko, 'vüxa, 'vüjec, 'vü:ra, 'vd-š. Nenaglašeni vzglasni u- v položaju pred nezvenečimi soglasniki — v — f:f'čiti,fk'ršdnti,f'sie:xne,f't9rgan.
2.2.1.5	Fonem /j/
Svetli drsnik j je naslednik praslovanskega nj in praslovanskega d'; pojavlja se tudi kot novonastali prehodni glas: je'se:n, 'jie:zik, 'jük, lid'je:; b're:ja, 'me:ja, 'že:ja; 'xu:jdo, 'mu:jca, 'na:jšo, š'ta:jnga, 'u:ojgn, 'u:gjstra, 'vu:jžgen, 'vüjzda.
2.2.2 Nezvočniki
2.2.2.1 Fonema /p/ in /b/
Ustničnika p in b, nastala iz praslovanskega p in praslovanskega b, sta v narečju dobro ohranjena, le b pred nezvenečimi soglasniki in na koncu besede izgubi zven: k'ru:gp, 'lü:pali, 'pe:tek; 'bu:gtra, s'kü:bin, t'rebalo; x'le:ipček, opk'la:tki; go'lo:up, 'zo:up; op 'sie:dmix. Iz *b'čela — pčela se je razvilo 'če:la, v negovsekm, ivanjskem, črešnjevskem in radenskem govoru pa je iz vtič^pt- ^ *p'tnastala oblikaf'tič, f'tiči.
Glasova p in b podajata tudi tuji p in b. Slovenski p nastane za germanski b v začetku besede, geminaciji ter v skupini -mb-: k'rü:mpasti, 'pa:uri, p'la:va, 'pu:ter, 'pü:ngrat, 'püšli,mlajše prevzete besede pa že imajo b: b'lg:nt, 'fa:rba, 'ri:bati. Iz ide. p — germ.f — v stari bavarščini v — slov. b: 'ba:rati, 'ba:sat. Stvn. dat. pl. (zi)pfinkustin'9
V negovskem, ivanjskem in črešnjevskem govoru: 'pa:vok ^ *pa-gk'. Glej op. 12, 114. Glej op. 12, 190.
je dal 'fi:nkošti/'fi:nkišti/'fU:nkošti. Začetnipf- starejše izposojenke substituirajo s f: 'fa:jmošter/'fa:jmašti; 'fa:rof.
2.2.2.2	Fonema /t/ in /d/
Zobnika t in d, nastala iz praslovanskega t in praslovanskega d, sta v narečju dobro ohranjena, le d pred nezvenečimi soglasniki in na koncu besede izgubi zven: mla 'ti:tva, st'ri:exa, t'ra:vnik; 'di:elo, do'ma:, 'seden; otp're:iti, pot'ko:uva, 're:itka; 'le:t, 'so:usit, 'žie:lot; ot 'xiše, pot st'ri:exo. Primarni skupini tl, dl nista ohranjeni. Diferenciacija tl-dl ^ kl-gl: k'lačiti, g'le:itva; dn ^ gn: g'na:r, g'nes ^ *dbnbsb. Za *dBchorb je pravilno t'xor oz. 'xu:or. V slovenskogoriškem narečju ima prvotni prislov *k'de *gde obliko 'ge:j,^'' lahko tudi 'ki: po redukciji zapornika d iz *kdi.21 'Ke:ri/ 'ke:r je po redukciji zapornika t iz *kteri. Za *t'je dbnb (Snoj 1997: 657) je 'ki:edn/ 'keden,22 v Črešnjevcih tudi 'tjeden.
2.2.2.3	Fonemi /k/, /g/ in /x/
Fonemi k, g in x, ki je nastal na praslovanskih tleh, so v slovenskogoriškem narečju dobro ohranjeni, le g na koncu besede izgubi zven: k'ro:upnce, 'mu: okra; bla'go:u, g'lu:odati; d'ro:uk, s'ne:ik; x'ri:en, k'rüx. Skupina gt — xt: 'no:uxet, kt — xt: 'la:xet; kč — xč — šč: š'če:rka in nato tudi č: 'če:rka, 'če:r; xt — št: š 'te:ila, š 'teli. Nikalni zaimek *niktože — *nixtše — *nixče (Ramovš 1924: 230) — nišče se glasi 'ni:še. Za knjižno hruška je g'rwška.2^ V 'du:kši24 ^ dolgši je k iz g.
2.2.2.4	Fonemi /c/, /č/, /s/, /š/, /z/, /ž/
Zlitnika c, č in priporniki: sičnika s, z in šumevca š, ž v slovenskogoriškem narečju niso doživljali večjih spreemmb, le z in ž pred nezvenečimi soglasniki in na koncu besede izgubita zven: 'cu:ota, c'vi:rki; 'mie:čen, s'pečti; 'letos, p'ru:osin; b'ri:eza, 'zi:t; is'pi:t, ras'te:gnen; 'jäs, 'vo:us; 'me:išan, 'še:st; 'bu:ožič, 'žena; 'teško, zas'l a-iška; 'mo: uš, 'ri:beš. Za slovensko srajca je oblika z analogičnim -k-: s'ra:kca, s'räkica.25 Rezultati druge palatalizacije so redki, ohranjeni v splošnoslovenski obliki
20	Ramovš (1924: 216) meni, da je ta oblika nastala ali v križanju med *gde in *ke ali pa iz *gde po asimilaciji glasu d na g.
21	Glej op. 12, 215.
22	Po Ramovšu (1924: 225) je k ^ k' ^ t'i.
23	Ramovš meni, da je poleg kruša imela že praslovanščina tudi še gruša. Menjavo med k in g pojasnjuje z različno substitucijo tujega glasu, saj je beseda psl. izposojenka; dopušča pa tudi možnost, da je prvotno gruša spremenjeno v kruša po deminutivu *krušbka, kjer bi k- nastal po asimilaciji na -k- v notranjosti besede (1924: 231). Da gre za staro izposojenko iz neznanega jezika, misli tudi Bezlaj (1976: 205).
24	Ta oblika je znana samo v vzhodnem slovenskogoriškem podnarečju.
25	Slovensko srajca je izpeljano iz srajčica, to pa je iz sračica, psl. *sorčica, kar je izpeljanka iz psl. *sorka 'srajca'. To se ohranja v csl. sraka 'obleka', stcsl. sraky 'tunika' (Snoj 1997: 559; Bezlaj 1995: 302). Deminutiv k sraka se stcsl. pravilno glasi sračica in z analogičnim -k- (kakor v rokica) dobimo obliko srakica (Ramovš 1924: 288). Tudi Škrabec si je analogično obliko srakica prav razlagal (1998: 252); nastanek srajca ^ sračica pa razlaga z disimilacijo č-c : j-c (sračica — *sraica, sraica), kar po Ramovšu (1924: 288) ni verjetno. Ta sklepa, da je pojav starejši in suponira razvoj sračica — sraičica — srajca.
otroci: ot'ru:oci. Stara disimilacija čt št: s 'ti:rje, s 'ti:ri. Prvotno *vgt'ši *vet'ši je po prehodu t' — k dalo ve^ši (Ramovš 1924: 296): 've:kši, 've:ksa, 've:kso.26 Predn' pripornik z po jotaciji — ž:ž '/ive, ž '/i:n, ž '/b:u. Asimilacija šč — š: 'i:sen, 'lü:sti, 'ni:se, 'pi:sek, 'teša. Za -ški je v ivanjskem govoru tudi -čki: 'te:xnička, toda člo'veški, ne'beski, 'türški.
2.2.2.5 Fonem /f/
Praslovanščina nezvenečega zobnoustničnega pripornika f ni poznala. Pojavljal se je le v besedah, ki posnemajo naravne glasove, in v prevzetih besedah. V slovenskogoriškem narečju se pojavlja kot varianta zvočnika v, kot odraz za začetni pf-v starejših izposojenkah in v mlajših prevzetih besedah: 'fa:rba, 'fa:šenk, 'fertik, friški, k'nu: of, 'l üft, pla'fo:un, š 't ü:nfe, 'ža:jfa itd.
Literatura
France BEZLAJ, 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika (A-J). Ljubljana: SAZU.
—	1995: Etimološki slovar slovenskega jezika (P-S). Ljubljana: SAZU.
Mihaela KOLETNIK, 2001: Slovenskogoriško narečje. Maribor: Slavistično društvo Maribor. Zora 12.
—	2002: Razvoj soglasnikov v slovenskogoriškem narečju. Jezik in slovstvo XLVII/4.
131-138.
Tine LOGAR, 1974: Pregled zgodovine slovenskegajezika. SSJLK (informativni zbornik). 103-113.
—	1978: Konzonantni sistemi v slovenskih narečjih. XIV SSJLK. 19-31.
—	1981: Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sitem. V: Fonološki opisi ... Sarajevo:
Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine.
—	- 1983: Slovenski dialekti - temeljni vir za rekonstrukcijo slovenskega jezika. Jezik in
slovstvo XXIX/8. 285-288. Tine LOGAR, Jakob RIGLER, 1983: Karta slovenskih narečij. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Fran RAMOVŠ, 1924: HGII, Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
—	1935: HG VII, Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Jakob RIGLER, 1963: Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. Slavistična revija XI/1. 25-78.
-- 1967: Pripombe k Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu.
Slavistična revija XIV. 129-152.
—	1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU.
—	1986: Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana: Slovenska Matica.
—	1977: K problematiki daljšanja starega akuta. Slavistična revija XXV (kongresna
številka).
Marko SNOJ, 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Glej op. 24.
Alenka ŠIVIC DULAR, 1990: Poimenovanja za 'Filix' v slovanskih jezikih. Razprave
SAZU = Dissertationes XIII. Stanislav ŠKRABEC, 1998: Jezikoslovna dela IV. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica:
Frančiškanski samostan Kostanjevica. Jože TOPORIŠIČ, 1978: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor: Založba Obzorja.
—	1988: Tvorbeni model slovenskega knjižnega naglasa. Slavistična revija XXXVI/2.
133-179.
—	1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Zinka ZORKO, 1993: Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih. Slavistična revija XLI/1. 193 -207.
—	1998: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor: Slavistično društvo
Maribor. Zora 6.
Summary
The Slovenske Gorice dialect belongs to the Pannonian dialectal group due to the parallel development of the permanently long jat, long etymological o, permanently long u, and the syllabic as well as to the parallel reflex of the permanently long nasal [, long e, and long 9. This dialect is not uniform, but, rather, it is split between two subdialects. The western subdialect is characterized by the lengthening of the old- and neoacute vowels in non-final and final syllables, which affected even the vowels under retracted accents, therefore, the reflexes for these vowels differ from the reflexes for permanently long or circumflexed vowels. The eastern subdialect preserved the quantitative oppositions.
The Slovenske Gorice dialect does not have tonemic oppositions. Stress is not limited to a particular word syllable, i.e., any syllable may carry the stress. Both common Slovene accent advancements and the retraction from the final short syllable to the pretonic short vowel were carried out, e.g., zenä — žena, kosä — kosa, maglä — mägla; in the western subdialect the newly stressed vowel was lengthened and diphthongized, while in the eastern subdialect it remained short. The newest accent retractions are the following: (1) in individual words from circumflex long final, particularly open, syllables, e.g., 'lexko 'vüx^a; (2) from short circumflex syllables, e.g., 'a:dvent, 'bu:ogat, 'poznan, p'rinas, 'začnen. Vowels in forms leveled by the basic form are also short, e.g., 'nu:oso, 'nu:osla, 'nu:osli; 'zemi, 'zemta, 'zemte (vel.).
The following vowels from the original Slovene phonological system had the same development in the eastern and western Slovenske Gorice subdialects: e ^ e:i, o:u, e, e, s ^ _:, a ^ a:, Q ^ o:u. Permanently long i and u developed into diphthongs i:i and ü:i in the western subdialect, but remained long monophthongs in the eastern subdialect. Vocalic r in eastern subdialect preserved its syllabic character. Here, like in Prekmurje, old- and neoacute vowels in non-final and final syllables remained short, while in western subdialect they later lengthened and some also diphthongized, e.g., e i:e, o, q u:o, e, {, ä ie:. Non-stressed udeveloped into i and o, e.g., ki'pü:vlen, 'pa:zdix^e, Lob'la:na,'xa:ntox, non-stressed ] into i, e.g., si'deti, 'vediti, or a: 'go:usanca, 'vi:edat (W).
In the Slovenske Gorice dialect CSl velar I, CSl middle land CSl. l'merged into middle l. R is like in Standard Slovene. R' > r; čre - and žre-; -m > -n; n' > n/j; v is [v], in front of voicless obstruent and in word-final position it is [f]; rinezem. Original clusters tl, dl are not preserved. Cf. also r-r > n-r; r-r > j-r; m-n > m-l; v-m > l-m; pt- > ft-, tl-dl > kl-gl; dn > gn; šč > š.