6q
Pred Garibaldijevem spominikom.
(Na Janikulu  v Rimu.)
N
a svetega  mesta najvišjem  holmu Da bode kdaj  spominik ti stal  — O  tem  pač  morda ni  sanjal nisi, Prevratnikov  ,slavni general'.
In  vender!  Na silnem  granitnem   podstavu Ogromen  se  bronast  konj  peni,
Na konju  ogromnem   pa  v  vsem   veličastvu Sediš, junak Garibaldi ti.
Zmagalno ti plava oko nad Rimom, Razgled  je  najlepši ti  nanj   odprt   —
In  zdi se,  da  v  bronastem  mrtvem  očesu Živita še vedno  zavist in  črt.   —
Zavist in  črt,  ki do  cerkve  božje Skrbno  si  v  rovarskih ju prsih redil
Tedaj,  ko še z divjo svojo druhaljo Za slave si venec se  v bojih potil.
Pač,   cerkev si božjo  sovražil  zakleto, Nji grob si  kopal,  pehal jo  v  propast:
In to  ,neminljiva' je tvoja  —  ,zasluga', In to  ,nevenljiva'  je tvoja   —   ,čast!' . . .
,Zasluga'  velika  —  vredna je vencev
In pesmij junaških in lovorik! Vsa vredna,   da  možu na večne  čase
Postavi se zanjo   —  spominik!
Prav velel je nekdo:  Rovarje na križe
Pribijali  nekoč so  dobri  ljudje: Dandanes  pa to  so  prinesli nam   časi,
Da s križi rovarjem  se prsi krase . . .
,Zasluga' velika — preganjati cerkev, A trud,  pogubiti jo   —   ta je  zaman,
Zaman so vse žrtve, vsi temni načrti, Ki peklo jih riše  noč in  dan !
Kaj  nisi  nikoli, junak Garibaldi,
Tam  doli pod  kupolo  Petrovo  stal,
Kaj   nisi  nikoli  tam  v  zlatih črkah Besed vekovitih zapisanih  bral:
„Ti skala  si,   Peter,  in  nanjo  sezidam,
Utrdim  si   cerkev  najvišji  zidar, In  hruj  še tako — — do  konca je časov
Porušil  ne  bode peklenski  vihar!"
Mih. Opeka.
Stari dolg.
(Povest. — Spisal  Ivo   Trošt.) (Dalje.)
V.
iVlinica je delala natančno po materinih nasvetih.
Čudno jo je ganilo, ko je prvikrat videla ženina.
Prišel je v Ljubljano nakupit raznih potrebnih stvarij za svatbo, potem se je oglasil tudi pri nevesti. Deklica se ga ni mogla na-gledati. Tudi Ivan se je nehote nerodno poklonil na pol gosposki ženski in jo vprašal:
„Od kod ste pa vi? Ne zamerite!"
Doznavši odgovor ni vedel več naprej. Bil je v zadregi. Deklica se mu je zdela mična. Skrivaj  jo je primerjal z Jerico . . .
Ko sta bila z nevesto zunaj, je vprašal:
»Gotovo je kakšna sorodnica to-le dekle, Jerica r"
„Samo naša šivilja; tukaj dela še-le nekaj dnij; prijazno dekle; meni se je zelo prikupila."
„Zalo dekle, zares. Saj dovoliš, Jerica, da jo še jedenkrat pogledam?"
„Ne bodi no! Ali smo  otroci?"
Ivan je sam stopil nazaj v sobo in hotel nekaj vprašati, pa beseda ni hotela nikamor. Slišal je stopinje zunaj pred vrati in vedel, da posluša nevesta; pred seboj je pa videl bitje, ki  ga je mamilo z vso silo.
„Morda imate tudi na Studencu kaj dela zame? Prišla bi, kadar dovršim tukaj!" Tako se je ponudila, spoznavša njegovo zadrego. In zopet je uprla vanj oci, ki so hotele prodreti Ivanovo  srce.
„Ne vem,  če bo kaj."
„Morda to bolje ve vaša nova gospodinja." Deklica je govorila zadnje besede dokaj prisiljeno. Povesila je glavico, da je videl Ivan beli vrat. Oba sta umolknila. Ivan je šel k nevesti in rekel:
„Ali si slišala?"