~il, /nrf h / -a a. «t %■ c »jr **v ♦ i\nj»zn»ea za mladino Urejuje ****** £n$slberi Qan£l, učitelj y Ljubljani * * * vj y ^nji£a 26. Šc, ,>’..cS'J;a Milnica y UUBUAMi Stari vsake tri mesece Vseletrra naročnina 320 * TISKALA IN ZALOŽILA GORIŠKA TISKARNA 0 A. GABRŠČEK 0 0 0 0 V GORICI 0 0 0 0 0 @igu1jla. Po Adalbertu Stifterju poslovenil Silvester. . Bilo je zadnjega dne pred božičnimi prazniki. Ravno se je začelo daniti. Lahka meglica in miren zrak sta naznanjala lep in prijeten zimski dan. Žena vaškega črevljarja v neki pogorski vasi na Češkem pogleda skozi okno ter reče svojima otrokoma: »Ker bode danes bržčas lep dan in so poti precej trdni, gresta lahko k babici pogledat. Morata pa še prej prositi očeta dovoljenja.« Otroka, ki sta bila še v posteljici, skočita brž na noge in hitita v stransko sobico k očetu. Ta jima dovoli pohod k babici. Mati ju prav skrbno obleče, a predno odideta, reče še starejšemu dečku: »Konrad, pazi, kaj ti porečem! Ker gre tvoja mlajša sestrica s teboj in si starejši, moraš na njo paziti. Dan je zdaj kratek in solnce kmalu zatone. Glej torej, da se predolgo ne zamudita pri babici.« »Že vem, mati,« odgovori deček, »bodem že dobro pazil na sestrico, da ne pade ali se ji ne pripeti kaj hudega. Z Bogom, mati!« Deček vzame na ramo torbico, prime sestrico za roko in oba se poslovita od staršev. Mati ju še blagoslovi ter jima želi srečen pot. Otroka veselo skakljata skozi vas in prideta naposled mimo vrtov in sadunosnikov na prosto ravnino. Solnce je že vzhajalo in je bilo videti skozi megle kot velika rdečkasta kroglja. Po celi dolini ni bilo nikjer videti snega, ki je pokrival le najvišje gore v okolici, nižje pa so bile lepo pokrite z zelenimi smrekovimi gozdi. Ko prideta otroka že na kraj ozke doline, morata tukaj po brvi črez majhen potok. V strugi je bilo le malo vode, kar je-bilo znamenje, da mora biti v višjih krajih hud mraz. Slednjič prideta otroka do -gozda in potujeta med drevjem naprej. Gesta je držala že navkreber in čim više sta prišla, tem trdnejša so bila tla. V eni uri dospeta vrh gore. Tukaj so bili našli pred nekoliko leti mrtvega peka, kateri je nosil kruh črez goro. V žalosten spomin so postavili na istem mestu spomeniški steber. Deklica, bilo ji je ime Žana (Suzana), zapazi prva, da tisti steber ne stoji več. Ležal je namreč na tleh. Otroka sta bila tega zelo vesela, kajti na ta način sta si steber lože ogledala in čitala, kar je bilo zapisanega na njem. Pot k babici je bila precej dolga in še eno uro sta morala otroka po gorskem gozdu iti navzdol, predno sta prišla v Milovaško dolino. Tamkaj je bila babica doma. Babica je videla otroka že od daleč in jima je prišla vesela nasproti. Prijela je Žano za mrzlo ročico in peljala oba v toplo sobo. »Zelo me veseli, da sta prišla k meni. Toda danes se morata kmalu vrniti, kajti dan je kratek in zrak postaja popoldne vedno mrzlejši.« Izpraševala ju je, kako se godi staršem, kaj se je zgodilo novega v domači vasi itd. Ko so se vsi trije dovolj nagovorili, preskrbela je prijazna ženica obed. Otroka sta sedla za mizo in jedla, kakor jedo odrastli ljudje, kar jima je posebno dobro delo. Babica ju je bila pa tudi preskrbela s posebno dobrimi jedili. Po jedi so si vsi skupaj nekoliko odpočili, in ko je prišel čas odhoda, je napolnila skrbna babica dečkovo torbico s tem in onim in mu še marsičesa vtaknila v žepe. Vsakemu je tudi dala košček kruha, da ga pojesta na dolgem potu. »Tudi za mater poneseta nekaj, namreč nekoliko prežgane kave. V steklenico pa sem nalila dobre črne kave, katera je res pravo zdravilo; nekoliko požirkov ogreje želodec tako, da človek še prav ne čuti zimskega mraza.« Črez nekaj časa jima reče iti in še pristavi: »Žana, glej, da te ne bode zeblo! Pozdravita mi starše in jim recita, da jim želim vesele praznike!« Otroka zapustita babičino hišo in se vračata po Milovaški ravnini nazaj proti gori. Komaj dospeta do gorskega podnožja, ko začenja polagoma padati sneg. »Vidiš, Žana,« reče deček, »jaz sem takoj vedel, da dobimo sneg. Ko sva bila še na potu od doma, je bilo solnce še videti. Zdaj pa je celo nebo tako sivo in pre-preženo, da ni solnca celo nič videti. Tudi megla je nad drevesnimi vrhi, kar gotovo naznanja sneg.« Otroka pa radi tega nista bila žalostna, ampak še veselila sta se padajočega snega; posebno radostna je bila deklica, ako je mogla s'svojim črnim rokavom vjeti kakšno snežno capico. Tako sta prišla med goste smreke, ki pa vsled vedno gosteje in gosteje padajočega snega že niso bile več tako temno zelene. »Ali doma tudi sneži?« vpraša deklica bratca. »Seveda,« odgovori ta, »saj pa tudi postaja vedno mrzleje, in videla bodeš, da bo jutri naš ribnik celo zamrznem« »Prav imaš, Konrad!« In deklica pospeši korake, da more ostati vštric svojega brata. Oba gresta molče dalje. Sneg je bil že toliko zapadel, da so bila tla bela, a vetra ni bilo, dasi ga je bila prerokovala izkušena babica. Oba sta bila še vedno vesela in brezskrbna ter si nalašč iskala globokejši sneg, da sta le mogla gaziti. V gozdu je vladala grobna tihota. Kmalu je začel sneg padati tako gosto, da ni bilo otrokoma treba iskati, kje bi gazila. »Ali bodeva zdaj še videla tisti steber vrh gore?« vpraša deklica. »Čemu ne,« odgovori deček; »a celo bo pokrit s snegom.« Začela sta počasneje hoditi, kajti hoja je bila vsled zapadlega snega že precej težavna. Da bi sestrice ne zeblo, zavije jo deček prav dobro v velik robec, katerega jima je bila dala mati. Še vedno ni bilo vetra, a začelo je tako gosto snežiti, da sta mogla videti le najbližja drevesa. Deklica se prime za dečkovo suknjico in tako je nekoliko ložje šla za njim. »Ali prideva kmalu do tistega stebra?« vpraša Žana. »Ne vem,« meni deček; »ne morem spoznati dreves, ker tako gosto sneži, pa tudi pota ni videti. Nič ne de. Kadar prideva na mesto, kjer leži steber, se obrneva navzdol, in ko se neha gozd, sva pri brvi, od koder ni več daleč domu.« »Prav imaš, Konrad!« pritrdi deklica. Dolgo sta že hodila in vedno še nista bila vrh gore. Naposled prideta na prostor, kjer ni bilo dreves. »Jaz ne vidim več dreves!« vsklikne Žana. »Morebiti je pa pot tako široka,« se oglasi deček, »da jih radi sneženja ne vidiva.« 10 Knjižnica za mladino. Knjiga 26. »Prav imaš,« odgovori Žana. Črez nekaj časa pa deček postoji in reče: »Midva sva gotovo prišla iz gozda. Počakajva nekoliko in oglejva si kraj — morebiti kaj zapaziva.« A videti ni bilo nič drugega kot bela tla in sivo prepreženo nebo. »Veš kaj, Žana,« meni deček, »midva sva na tistem kraju, kjer je bila poleti tista suha trava. Kraj nama je torej znan; saj sem te večkrat peljal tukaj gor. Pojdiva takoj tukaj navzdol!« »Že prav, Konrad!« »Dan je res kratek, kakor so rekli mati — pojdiva torej brzo. Prej pa še nekoliko počakaj, Žana, da ti nekaj popravim.« Pri teh besedah vzame deček svoj klobuk z glave, da ga sestrici in ji ga s trakom pritrdi pod brado. Deklico je namreč robec premalo branil snega, sam pa je itak imel tako goste lase, da so ga mogli varovati snega in mraza. V svoji skrbi za sestrico sleče deček še celo svojo zimsko suknjico ter jo obleče Žani, sebi pa ogrne Zanina dva robca, da ne bi imel črez roki samo srajčico. »Mene ne bode zeblo,« si je mislil, »ker bodem krepko stopal in se tako grel.« Brž prime sestrico za roko in oba stopata naprej. Sestrica, ki si sama ni vedela pomagati, je gledala zaupno na bratca, katerega je skoraj težko dohajala. Toda naj sta hodila kakor sta hotela, vendar nista mogla priti po gori navzdol. Ko sta namreč nekaj časa hodila navzdol, prišla sta na kraje, kjer sta morala iti zopet navkreber. Naletela pa sta še tudi na druge zapreke in težave. Mnogokrat sta prišla k strminam, katerim sta se morala izogniti, tam sta zopet morala po kaki strugi naprej, zopet drugod sta prišla do kake majhne globeli itd. »Kje sva, Konrad?« vpraša Žana. »Tega ti pač ne morem povedati, sestrica,« odgovori deček. »Ko bi mogel vsaj nekoliko videti naokrog.« A okoli in okoli 10* je bilo vse belo in snežilo je še vedno jako močno. »Čakaj, Žana,« reče deček, »nekoliko bodeva postala in slušala. Morebiti le slišiva kaj iz doline, kak glas, naj si bo od kakega psa, zvona ali mlina. Če kaj čujeva, potem že veva, kam iti.« Oba postojita nekoliko, a ne slišita nič kakor lastno dihanje.. Po daljšem čakanju gresta zopet dalje. »Nič ne škodi, Žana,« tolaži bratec sestrico, »ne boj se — spravim te vendar le domu. Ko bi le nehalo snežiti!« Saj pa Žana tudi ni bila boječa. Dvigovala je svoji nožiči, kolikor je le mogla, in sledila bratcu. Ta jo je peljal naprej po belem snegu. Črez nekoliko časa prideta do pečin, skozi katere je držala ozka in tesna pot. Slednjič pustita otroka tudi te pečine za seboj in gresta po beli krajini naprej. »Mene že oči bolijo, Konrad,« zdihuje Zana. »Ne gledaj v sneg, ampak v oblake,« jo uči deček, »Tudi mene že oči bolijo, moram pa vendar v sneg gledati, ker pazim na pot. Sicer se pa le ne boj — prideva že domu.« »Imaš prav, Konrad!« Otroka potujeta zopet dalje, a pot ju ne privede nikjer navzdol. Kmalu čutita pod nogami mrzel sneg. Vendar gresta pogumno naprej, dasi nista videla drugega kot sneg in zopet sneg in nista slišala drugega kot lastne korake. Sneg ju je bil že tako pokril, da sta bila celo bela; dobro je bilo, da je bil suh in tako vsaj nista postala mokra. Naposled prideta vendar do nekih posebnih oblik. Velikanske ledene plošče so ležale divje razmetane v ogromnih kupih in so sestavljale razne podobe. Na mnogo mestih so bile votline, velike in majhne, črez katere je visel sneg. Še celo več velikih, temnih kamnov je bilo raztrošenih med ledenimi ploščami. »Žana,« reče deček, zdaj že vem, kje sva. Na tisti visoki gori sva, katero sem ti mnogokrat pokazal iz domačega vrta. Saj veš, kako je bilo pri nas toplo in kako je vse rastlo in zelenelo, kako je bila tudi ta gora spodaj lepo zelena, na vrhu pa še celo sredi poletja bela.« »Da, da — se že spominjam, Konrad!« »Saj so nama tudi oče rekli, da ostane sneg na tej gori do konca sveta. Ker torej veva, kje sva, pojdiva po tej gori navzdol, dokler ne prideva do tja, kjer je bila gora poleti zelena videti. Tam je bržčas kak gozd, in ako greva po gozdu še vedno navzdol, prideva gotovo v dolino. Potem sva pa tako kmalu doma v naši vasici.« Gresta torej med ledom naprej. Bila sta v primeri ledenim velikanom kot dve majhni pičici. Velika struga ju je peljala naprej do neke votline, ki je bila precej topla, a tako čudne modre barve. Tukaj bi si bila lahko nekoliko odpočila, a zbala sta se tako, da zbežita iz jame ter splezata črez strugo na piano. »Le pojdiva po ledu dalje,« modruje deček, »enkrat ga mora vendar biti konec in potem greva navzdol v dolino. Že pojde.« »Prav imaš, Konrad!« pritrdi deklica in se ga prime še trdneje. Res sta šla kmalu nekoliko navzdol, toda ne dolgo in zopet jima cel nasip ledenih plošč zapre pot. »Le črez, le črez!« navdušuje deček sestrico, »na drugi strani greva zopet navzdol.« Z vso silo trudita se naprej in si po nekod tudi z rokami pomagata, dokler ne priležeta na vrh nasipa. Na drugi strani hočeta zopet dol splezati, a — ni bilo nobene druge strani. Kakor daleč sta mogla videti, drugega ni bilo opaziti kakor visoke stene in zopet visoke stene, ki so se divje spenjale kvišku. »Vidiš, Žana, tukaj ne moreva dalje.« »Seveda ne.« »Pojdiva torej nazaj in glejva, da prideva kje drugje dol.« »Prav imaš, Konrad!« Vrneta se torej nazaj. Pa kamorkoli se obrneta, nikjer ne moreta z ledenega nasipa. Naposled najde deček vendarle smer, v kateri sta bila prispela na led. Po starem potu prideta zopet nazaj. Toda ledenih plošč vendar ni konca ne kraja, le nekolik^ bolj raztrošene so in bolj redke. Ne daleč od otrok je nekaj plošč z gornjimi deli tako skupaj slonelo, da je bil med njimi lep prostor, ki je bil odprt samo proti eni strani. Ker ni bilo vetra, tudi sneg ni mogel v to majhno ledeno hišico in tla so bila celo suha. Otroka sta se razveselila, ker sta mogla zopet stati na zemlji. Po dolgotrajnem iskanju in potovanju je bil pa tudi minil dan in začelo se je temniti. »Žana,« reče deček, »dalje zdaj ne moreva, ker se dela že noč. V temi bi lahko padla ali se zagreznila v kako jamo. Ostaniva torej tukaj, kjer je varno in še precej toplo. Solnce bode kmalu začelo vzhajati in potem že prideva v dolino. Ali prosim te, nikalne joči: dam ti vse reči jesti, katerih sva dobila od babice.« Saj se pa tudi ni jokala deklica, ampak šla je z bratcem v votlino, katera je bila dovolj velika, da sta lahko v njej ali sedela, stala ali pa tudi okoli hodila. Lepo in tiho se je vsedla k bratcu. »Mati ne bo huda,« ji dopoveduje deček, »ako ji bova pripovedovala o velikem snegu ; pa tudi oče ne poreče nič. Ce te v roke zebe, drgni in mani jih, kakor si videla pri drvosekih, in takoj si jih razgreješ.« »Prav imaš, Konrad!« je bil odgovor, kajti Žani je bilo celo prav, da nista šla dalje. Prestani trud je bil večji nego sta si ga domišljala. Torej sta kaj lahko sedela in počivala, dokler se ni začel oglašati želodec. Iz torbice vzameta kruh, orehe in vse te reči, katere sta bila dobila od babice. Kaj dobro jima je dišalo. »Žana,« spregovori deček po kratkem molku, »stresiva si sneg z obleke, sicer postaneva mokra.« Oba gresta iz svoje hišice in si otepata sneg raz sebe. Skrbni deček je opravil to najprej pri sestrici. Polagoma je nehalo snežiti. Otroka stopita nazaj v svojo hišico in se vsedeta. Zdaj šele zapazita, kako sta res trudna in vpe-hana. Da si želodec celo potolažita, jesta dalje in gledata v večerni mrak. Kmalu napoči noč, kakor je to v visokih gorah lahko opazovati. Polagoma se tudi oblaki razgube in samo redka megla je bila kakor tenka preproga razpeta po nebnem oboku. Še ta meglica se je začela deliti in 'otrolta * sTa^^atu*^zapazila prvo bliščečo zvezdico. Tu pa tam so se zdaj začele tudi druge zvezdice prikazovati in bilo je videti, kakor bi bil ljubi Bog poslal angelja, da prižge lučice na nebu, ki bi naj svetile zašlima otrokoma in jima delale tovaršijo. Res se pa otroka tudi nič nista bala. Ob tem času pa tudi ljudje začnejo prižigati lučice, namreč na božičnem drevescu ali pa pri jaslicah. Takrat imajo posebno otroci svoje veselje in daleč na okoli so videti žarno razsvetljena okna takih hiš, v katerih se obhaja to veselje. Tudi Konrad je mislil, da bodeta s sestrico videla razsvetljena okna hiš spodaj v dolini. A motil se je. Drugega ni bilo videti kot sneg in led, ki sta se lesketala v nočni tmini. Po vseh hišah, tudi v najubožnejših, so ob tem času dobili otroci darila, samo dva otročiča sta sedela med snegom visoko na gori — sama. Ko sta nekaj časa molče zrla v daljino in nič drugega videla kot sneg, led in zvezdice, reče deček p »Žana, spati ne smeš! Ali še veš, kaj nama je pravil oče? Kdor namreč pozimi tako v gorah zaspi, ta zmrzne. To se je zgodilo tudi staremu lovcu, ki se je vsedel na kamen in zaspal. Tako sedečega našli so šele črez štiri mesece. »Ne, ne! Ne zaspim,« odgovori deklica mirno. Crez nekaj časa čuti deček, kako se sestrica vedno bolj in bolj naslanja nanj. Ze je bila zadremala. »Žana, spati ne smeš; prosim te, nikalne spi!« prosi deček. »Ne — saj ne spim!« glasi se zaspani odgovor. Deček se ji umakne, da bi se na njega ne naslanjala in morala tako bdeti. Toda Žana je bila že preveč zaspana in hotela je koj na tleh dalje spati. Tega pa deček ni smel pustiti. Prime torej sestrico za ramo in jo strese in kliče, a pomagalo ni nič. Spala je naprej. Mej tresenjem se je deček nekoliko gibal in zdaj je zapazil, kako mu je roka postala težka in kako ga zebe. Prestrašen skoči kvišku. Brž prime deklico še enkrat ter jo močneje strese. »Žana, Žana, vstani! Nekoliko bodeva stala in bolje bode.« »Konrad, glej, saj me ne zebe!« »Da, da — gotovo te zebe. Le vstani!« »Tvoja zimska suknjiča je topla in me dobro greje,« ugovarja Žana. »Pomagam ti na noge,« reče deček, toda brez vspeha. Deklica noče vstati in spi mirno naprej. Zdaj pride dečku nekaj na misel. Spomni se namreč, kaj je babica rekla pri njunemu odhodu: »— nekoliko požirkov (črne kave) ogreje želodec tako, da človek še prav ne čuti zimskega mraza.« Vzame torej torbico v roke in vzame stekleničico s kavo. Mnogo se je trudil, predno je mogel izvleči zamašek. Prikloni se k Žani in ji reče: »Tu imaš kavo, katero bi imela nesti materi. Pokusi je nekoliko, in takoj ti bode topleje. Mati nama jo že da, ako le izve, čemu jo rabiva.« Deklica, ki bi bila rajši počivala, se brani. »Ne, ne, saj me ne zebe!« »Le vzemi nekoliko,« sili deček, »potem smeš spati.« Obljuba je imela vendar nekaj vspeha in Žana napravi nekaj požirkov. Tudi deček pije nekoliko. Nikoli še nista otroka pila tako močne kave in ta je na nju vplivala tako dobro, da sploh nista mogla več zaspati. Suzana je bila nakrat vsa živa in je priznala, da ji je res hladno in da jo je kava že začela greti po želodcu in po vseh udih. Zdaj sta bdela oba in se pogovarjala o različnih rečeh; na spanje pa sta pozabila oba. Polagoma se je približala polunoč. Po vseh cerkvah so zvonovi na daleč okoli oznanjevali čas, ob katerem je bil rojen naš zveličar Jezus Kristus. Tudi orgije so slovesno odmevale v prenapolnjenih hišah božjih. Samo ta dva otroka tukaj na visoki planini nista o vsem nič slišala. Kava je bila vsa popita in, čeravno je Konrad imel vedno in vedno nesrečnega lovca v mislih, vendar ga je začel zaspanec tako siliti, da ga ni bilo moč premagati. Otroka bi bila gotovo zaspala in zmrznila. V tej sili pa je prišel ubožcema Bog na pomoč in jima odvzel zaspanec. V grobni tihoti zaslišita otroka nakrat strašno pokanje. Bilo je slišati, kakor bi se bila zemlja razgrnila. Se dolgo potem se je ta glas razlegal po ledu okoli. Otroka, ki sta z odprtimi očmi in usti zrla pred se, si nista vedela razložiti tega pokanja, katerega je povzročal led. Kako pa sta šele začela gledati, ko sta zapazila daleč tam na nebu neko posebno luč. Bila je nekoliko zelenkaste barve in je postajala vedno svitlejša, tako da so zvezde daleč na okrog obledele. Daleč po nebu je bil videti odsev te posebne luči, dokler ni polagoma zopet zginila. Bila je polarna luč, ki se pri nas le redkoma pokazuje. Davno že ni bilo nič več videti, davno že nič več slišati, a otroka sta še vedno slušala in gledala proti nebu. Polagoma pa se je jela na vzhodu oglašati zora. Nebo je začelo rumeneti in videle ali vsaj razločile so se že oddaljene gore. »Žana, dani se!« vzklikne deček ves vesel. »Zdaj pa le pojdiva.« »Že grem,« odgovori deklica. Otroka vstaneta in skušata svoje otrple ude. Čeprav nič nista spala, vendar ju je jutro nekoliko okrepčalo. Deček vzame zopet svojo torbico na rame in popravi sestrici suknjico. Se enkrat se ozreta po votlini in potem jo zapustita. Daleč na okoli ni bilo nobene doline, in preostajalo jima ni drugega, kakor udati se v božjo voljo in dalje potovati. Gresta torej dalje in vedno dalje. Njuna edina želja je bila priti na kak kraj, od koder bi se videlo v kako dolino, kjer prebivajo ljudje. Snežne ravani pa ni bilo ne konca ne kraja. Solnce je že vzhajalo in je obsevalo le sneg in tu in tam led. Vedno sta še neutrujeno korakala naprej. Ko pa prideta vnovič do strašnih ledenih nasipov in kupov, reče Konrad: »Veš kaj, sestrica. Zdaj ne greva več med led, ker je nama tak pot pretežaven in brezvspešen. Pojdiva okoli. Enkrat prideva vendar v kako dolino, kjer so ljudje. Ako tem poveva, od kod sva, nama že pokažejo domov. Kadar bova pa doma, bo pa itak vse dobro.« Toda ostalo je vse le pri besedah, kajti ko prideta okoli ledenih nasipov in navalov, je bila okolica zopet velika ravnina. Skoraj sta že obupala. Slednjič se oglasi deček: »Poskusiva iti tja nazaj, odkoder sva prišla včeraj. Na tak način morebiti le najdeva tisti steber in od njega pot v našo dolino.« Sestrica je seveda bila voljna vse storiti, kar ji je bratec svetoval. Pa tudi tega pota nista mogla najti, čeprav sta že precej dolgo hodila. V tej veliki sili obstojita oba in se spogledata. Zdaj si tudi deček ni vedel več pomagati in solze so mu silile v oči. Nekaj časa poslušata in gledata, a ne vidita in tudi ne slišita nič. Nakrat pa se zdi dečku, kakor bi bil videl daleč tam v snegu skakljajoč ogenj, ki se je nekaj časa svetil in zopet zginil. Kmalu sta ga zopet oba videla in dozdevalo se je jima, kakor bi se polagoma bližal. Postajal je vedno večji in večji in ni več za dolgo n Knjižnica za miadino. Knjiga 26. izginil. Črez nekoliko časa slišita oba rahel in zategnjen glas, kakoršnega sta večkrat slišala iz pastirskega roga. Otroka nista vedela, kako jima je, toda oba sta zakričala kakor z enim glasom in na vso moč. Zopet slišita glas in še enkrat zakričita oba. Ko pa še tretjič slišita glas veliko močnejši, spoznata tudi reč, ki se jima je dozdevala kot ogenj. Bila je namreč precej velika rdeča zastava, s katero je nekdo mahal. »Žana,« se razveseli Konrad, »to so ljudje iz najine vasi! Poznam rdečo zastavo.« Deček je imel prav. Kolikorkrat sta otroka slišala rogov glas, tolikokrat sta tudi glasno zakričala. Ljudje so se bili naposled že tako približali, da sta jih lahko spoznala. Bili so res iz domače vasi in sicer sosed Filip in njegova dva sinova, gozdar in še nekateri drugi. »Bodi Bog hvaljen!« vsklikne Filip. »Glejta, ljubčka, cela ta gora je polna ljudi, ki vaju iščejo. Zdaj mora nekdo zastavo nesti na najvišji vrhunec, jo tam vsaditi in tudi parkrat vstreliti, da bodo slišali vsi, ki še po drugih krajih iščejo.« Takoj se je izvršilo, kar je sosed Filip odredil. Cela truma se je začela pomikati proti domu. Sredi pota so prišli do neke kočice, kjer poleti stanujejo pastirji, kadar pasejo po planinah. Tukaj je že čakala mati obeh otrok in jima je prihitela vesela nasproti. Peljala ju je v kočico, kjer je plapoljal ogenj, da se ob njem segrejeta in si nekoliko odpočijeta. Toda samega veselja nista bila nič kaj trudna in hodila sta vedno k vratom čakat, kdaj pride oče. Vsi ljudje, ki so po gori iskali, so se zbrali počasi pri hišici, in ko se je bližal zadnji oddelek, sta spoznala Žana in Konrad takoj svojega očeta. Vesela gresta mu nasproti. Črevljar, ki je bil radi svojih otrok v velikem strahu, ni samega veselja mogel spregovoriti. Vzel je svoja otročiča za ročice in ju peljal v hišico. Tamkaj stopi v sredino zbranih, in reče ginjenim glasom: »Sosedje, prijatelji, zahvaljujem vas!« Stari Filip pa 11* odgovori: »Nam nisi hvale dolžan, ker smo storili le to j kar nam je velelo srce. Hvalimo pa Boga, da včeraj zvečer ni dal vetra,' kajti nastali bi bili zameti in otroka bi bila gotovo zgubljena. Sneg je včeraj res močno padal, a tako lepo brez vetra, kakor se to zgodi le redko, morda vsakih sto let.« »Da, hvalimo Boga!« so vskliknili vsi s črevljarjem vred. rtiče iz življenja slavcih it)ož. Nabral Podravski. Ruski car A1 e k s a n d e r I. je nekoč potoval po južnih pokrajinah svoje države. Pri neki vasi se je ločil od služabništva ter se sešel s starko. Ko ta zagleda uljudnega vojaka, ga vpraša, ali ji nemara prinaša denar od njenega sina. Carju je bila všeč prosto-srčnost in zaupljivost postarne ženske, torej jo vpraša, kdo in kaj je njen sin. Starka mu pripoveduje, da je že nad trideset let vdova, a njen sin služi na carskem dvoru ter ji pošilja po dvajset rubljev vsako leto. »Deset rubljev mi je že poslal, deset pa mi jih ima še poslati po nekom izmed carjevih služabnikov,« doda še žena. »Veš kaj, starka,« ji svetuje car, »zahtevaj ta denar od tega gospoda, ki ti ga pokažem; ta ima tvoj denar.« Med tem dospe carjevo služabništvo in z njim vred tudi grof' Orlov, ki ga pokaže starki. Orlov, ničesar sluteč, se je močno čudil, ko je starka zahtevala od njega denar. Car, smehljaje se, je naročil Orlovu, naj odšteje starki šestdeset rubljev, ki jih ji je poslal sin Ivan. Orlov je takoj razumel, da je to šala, in takoj je odštel starki šestdeset rubljev. Toda vdova ni hotela vzeti denarja. »Zakaj nečeš denarja?« vpraša car. »Ta denar ni pošteno zaslužen,« odvrne starka razjarjena. »Moj Ivan ima le osemdeset rubljev plačila na leto, torej si ni mogel toliko prihraniti!« Ženica je bila carju močno všeč. Povedal je starki, kdo je, ter ji obljubil, da ji bo odslej Ivan pošiljal vsako leto toliko rubljev, ker mu hoče povišati plačo, da bo mogel vrlo svojo mater bolj podpirati nego doslej. Ko je zaukazal cesar Jožef II. leta 1774., naj bi bil veliki dunajski vrt, »Prater« imenovan, odprt vsem ljudem brez razločka, se je črez to pritožil neki grof cesarju, rekoč, da ne bo odslej že na vsem Dunaju več mesta, kjer bi plemitaš našel sebi enakih ljudi ter se mogel z njimi zabavati. »Pomirite se,« odvrne cesar, »ter si vzemite mene za zgled. Ko bi jaz hotel bivati vedno med sebi enakimi ljudmi, bi moral stopiti v grobišče k svojim prednikom ter bi se ne smel več prikazati na beli dan.« Aleksander Veliki je imel navado, kadar je moral razsojati kako pravdo, da si je med tožnikovim govorom zatisnil s prstom eno uho. — Njegovim znancem se je jelo to ravnanje dozdevati čudno, zatorej vprašajo Aleksandra, čemu tako dela. Aleksander odgovori: »Zamašim si uho za to, da mi ostane prazno za obtožencev zagovor.« Car Peter Veliki se je učil, kakor je znano, ladjetesarstva na Nizozemskem, in ko se je vrnil v svojo državo, je delal dlje časa kot dninar, da je tem ugodnejše za-mogel nadzirati delo. V dobi svojega dela v ladjetesalnici je prejemal tudi on kakor njegovi tovariši svojo dnino. Nekoč, ko je prejel plačilo, si je kupil na poti v carsko palačo sira in kruha in, zauživaje ga, stopil v caričino sobano, vrgel veselega lica pri-služen srebrni rubelj na mizo ter rekel: »Vidiš, draga Katarina, lahko bi te preživljal tudi tedaj, ko bi ne bil car!« Ruski general S u var o v, čigar zmagovito ime so dobro poznali Turki, Poljaki, Italijani in Švicarji, ni samo strogo pazil na vojaški red (disciplino), marveč se tudi sam podvrgel svojim poveljem, prav kakor bi jih bil razglasil kdo drugi, a ne Suvarov. Cesto so mu torej morali njegovi pobočniki ukazovati v njegovem imenu, in on jih je radovoljno slušal. Nekoč se je jako razsrdil na vojaka, ki je zanemaril svojo dolžnost, ter ga začel pretepati. Njegov pobočnik, misleč si, da nemara ustreže generalu in vojaku, stopi pogumno k njemu ter reče: »General Suvarov je zaukazal, da ne smemo nikdar dopustiti, da bi nas premagale strasti.« Suvarov je takoj nehal tepsti vojaka, rekoč: »Ker je to zaukazal general, moramo slu-šati. Kdor premaga samega sebe, je velik junak.« O Milošu Obrenoviču, bivšem srbskem knezu, pripovedujejo marsikaj zanimivega. Ni znal sicer citati niti pisati, in državne listine je podpisoval zanj njegov mlajši sin Mihael Obrenovič, toda vsekako je bil jako bistrega duha, znamenit vojskovodja in poznalec državnih zadev. Značaja je bil takega, da nikakor ni strpel nasprotovanja. Nekoč, ko je bil na Dunaju, je šel rano na izprehod v spremstvu svojega pobočnika. Poleg ceste, ki drži v »Prater«, zapazi ubožno žensko, ki je prodajala kruh. Hoteč ji dati kaj iztržiti, reče pobočniku. naj vzame od nje hlebec kruha, češ, da ga ji plača. Pobočtiik je skušal odvrniti kneza od te nakane. »Vaša Jasnost,« je dejal, »ljudje bi se smejali, da si mora srbski knez kupovati kruha v Fratru.« — Toda knez ni maral za pobočnikove besede; približal se je s konjem k prodajalki, ji vrgel zlatnik, vzel največji hlebec, ga spravil pod pazduho in jezdil dalje. Ko dospeta na griček, spusti hlebček, ki se je daleč zatrkljal, ter ukaže pobočniku, da mu ga prinese. Pobočnik — hočešnočeš — je moral slušati. Skoči s konja ter prinese pecivo. »Sedaj ga boš pa nosil ti,« reče Miloš, in pobočnik je moral jezditi s hlebom po najobljudenejših dunajskih ulicah k hiši, v kateri sta stanovala. Eden najslavnejših mož XVI. stoletja je Poljak Peter Skarga, znamenit govornik in pridigar, učenjak in temeljit zgodovinar, ki je poleg bistrega razuma imel plemenito, angeljsko srce. Daši je bil pridigar kralja Zigmunda III., vendar je živel jako skromno. Nekoč je potoval v Levov ter se je ustavil v majhnem trgu. Tu je opazil blizo neke hiše tolpo ljudi. Povprašujoč po vzroku, je zvedel, da se tu prodaja na dražbi orodje ubožnega rokodelca, ki se je zaradi bolezni močno zadolžil ter ni mogel vrniti dolga. »Koliko pa je dolžan?« vpraša Skarga. »Sto zlatov,« odgovore ljudje. Skarga je molčal, ukazal peljati dalje, in ko so se že nekoliko oddaljili, ukaže vozniku, da naj ustavi voz. Nato izvleče iz vreče sto zlatov, jih da vozniku ter reče: »Vrni se ter kupi za teh sto zlatov prvo uglednejšo stvar, ki jo bodo tam prodajali « Služabnik je takoj izvršil gospodarjev ukaz. Uprav, ko je prišel na mesto, so prodajali trinožnik. »Sto zlatov!« zakriči voznik. Vsi ga pogledajo; nekateri so se glasno smejali, drugi pa so dejali: »To je bržkone norec!« Toda kako so se začudili, ko prodre tujec v kmetiški svoji opravi množico ter ponovi: »Dam zanj sto zlatov!« Po teh besedah položi na mizo denar, ki ga je zahteval upnik. Dolg je bil takoj plačan, nesrečni oče in njegova rodbina pa rešena bede. %