mm ko trudno se oko na vtk zapira ucueti even v dahni gorski vast ti črnolrsl krasni angeli m05 na:l€Psi dan človeku -zadnji dan M/O^iM! ~—(JAiPAMI Za Ädrijo . . . Povest iz uskoško - benečanskih bojev. Spisala Lea Fatur. (Dalje.) IX. estna vrata so zaprta. Po senjskih ulicah kraljuje burja, išče mrak otrok. Kosmatinec, dolg kot žrd in tenak kot nit, se ozira zaman za njimi. Skrbne Senjanke so sklicale svoje nemir-neže okrog ognjišča, so spravile perilo, plenice raz kline pod oknom. Da ne dahne mrak v perilo, da ne škoduje otrokom. Uskoški otroci sede za ognjiščem, jedo pape-ščak se igrajo s kokami2. Možje drgnejo rjo raz puškovnike, brusijo nože, cepijo s cepljenko trske, navijajo skozi gladež volneno ali laneno nit raz motovilo, pletejo male ravšeljne 3, velike mreže. Gospodinje kuhajo pšenico, kašo — pripravljajo suhe ribe. Druge ženske pleto maje, nogavice, kape. Predejo ovčjo volno, lan; tko, šivajo, vezejo, delajo opanke, pisane šlebedrice4, tople pačme5. Veselo plapola ogenj. 1 Korenine, krompirju podobne. 2 Pečena, razpokana koruza. 3 Mreža na okroglem lesu. Tudi za rake. 4 Suknjeni šolni, bogato izvezeni. 5 Šolni, spleteni iz suknjenih štritofov, toplo podloženi. Stara babica vrti preslico in pripoveduje otrokom, kako nevarno da je zdaj zunaj za otroke, fante in deklice. Po otroke hodi mrak, jih odnaša v visoke gore. Hodi po nje Martaloz, jim poje srce, jih proda na Turško. Odrastlo mladino lovi volkodlak, povodni mož, muči jo mora, mami vešča. Zato ostajata dober fant, pošteno dekle zvečer doma, zato naredi skrbna gospodinja morsko nogo na vratih, da zabrani vhod volkodlaku in mori. Polno neznanih bitij, zlih moči izpušča nečisti duh ponoči. Noč ima moč. Če slišite tuljenje volka na Strmcu — ni to volk, ki bi prišel rad po ovco v Senj, rajnik je, grešnik, ki se vrača v podobi volka z onega sveta in izpije kri živalim, človeku. Pozabili so neprevidni sorodniki, da bi mu zastavili pri pogrebu pot — a zdaj odganjaj ga . .. Treba ga je izkopati, mu predreti s svežim kolom srce ... Tako je v mraku in noči polno tajnih moči in nevarnosti. Stopiš nevede na križpot, na koreninico, in ne veš več, kje si. Vile te vzamejo v svoje kolo, ti zapojo, da ti ostane glava in srce bolno žive dni. Živo oko široko odprto, posluša uskoška kri. Deklice se stiskajo plaho k babici, fantiči gledajo v omreženo okno, v dimnik. Kaj ne migajo tam suhe 19 ribe, drva . . . Kaj ne vabijo skozi okno čudne moči temne, burne noči? joče, cvili burja. Prasketa ogenj. „Daj," pravi babica gospodinji, „vrzi četrtkove soli v ogenj. Bog zna, kaka duša se vica in prosi naše pomoči." Otroci se ozirajo v temne kote velike kuhinje po duši, ki se reši iz ognja, se ustavi morda v hiši... Zavetno je v topli kuhinji, v družbi domačih. Pa uskoška kri se ne zataji. Fant želi v temno, pri-godkov polno noč, vpraša babico: „Kaj pa haramije v gorah, na samotnih cestah? Kako da ne sne teh ne volk, ne medved, ne volkodlak ponoči, jih ne zavede ne vila, ne salemsonar, ne povozi vesla?" „Vsakemu junaku je dala skrbna mati zapis, ki ga varuje čarovnic; — volk, volkodlak se ga bojita, ker je pojedel volčje srce. Veliki junaki nosijo tudi kamenček ali travo pri sebi, ki jih stori nevidne, zapis, ki jih brani krogelj in noža. Zato pobijejo naši toliko Turkov... Tudi Turki nosijo sicer zapise, a ti niso od Boga, ne od svetnikov božjih..." Dečkom zaplamene oči. Skočijo k očetu: „Oče, kdaj pojdem s teboj nad Turka — v Benetke?" Otroške oči se iskrijo od želje po razbijanju, po plenu. Vse, kar je lepega pri njih, je s Turškega, iz Benetk. To sta obljubljeni deželi mladih Uskokov. In oče odloži orožje in poljubi sina: „Rasti hitro, materino zlato, da nadomestiš očeta, strica ..." Mlada mati pogleda sinčka, ki bo strah Turka in Benečana. Sinčka, ki prinese sestricam zlatnikov za upletnjake, materi sukna in svile za obleko. Med ženskami se razvname živahen pogovor o sedanjih in prihodnjih junakih. Ženske se vesele tudi dne, ko se bo zvijal na kolu, nad ognjem Martaloz, turški vohun, ki krade uskoško deco. Mrko molči gospodar, molče mlajši bratje. Potrka na vrata. Ženske se preplašijo, možje stopijo naglo k prišlecu. V skenderju 1, kapo iz jančevine do ušes, v opankih stoji Uskok v kuhinji. „Ti, vojvoda?" se klanja gospodar, ,,kaka sreča te nosi?" „Pridi po večerji k Donateviču," pravi juriša kratko, pokima ženskam in izgine. Resno pogleda mož ženo, mlajše brate. Vsi vedo, kaj pomeni Jurišev klic. Ženske se ne spuščajo ne v vprašanja, ne v jok. Žena Uskoka je vajena, da kliče oblast vsak čas moža od nje. In če se ne vrne? Kaj je malo vdov po Krajini? Delila bo usodo drugih — usodi pa ne uideš ... Skozi tesne, temne ulice hodi Juriša. Potrka tu, potrka tam. Zakaj kliče sam svoje fante? Da mu vzbuja skaljeni mir družin še večji srd do Benečanov Sovražiti jih mora, naj se tudi prikazuje med njimi in med njim Cecilijina podoba .. . 1 Ponošena obleka iz raševine. V Donatevičevi konobi je polno Uskokov. Sede po sodih, po tramih. Same velike postave, sami Juriševi možje. V pleteni maji, v skenderju, kot se nosijo doma. Med Uskoki se krečejo možje v laški kamižoli, dalmatinskem krožetu v črni krški jan-keti. Venturini. Mrk stoji med njimi Juriša. Gleda svojo četo. Mrzlo bo v gozdu — v jami. Težko je Senjanu pustiti kraj, kjer je doma, pustiti otroke. Težko ven-turinu pustiti Senj — kjer je našel pribežališče pred krivično sodbo benečanske signorije — Senj — varno zavetje ljudovladinih beguncev. Zdaj bo zahtevala ljudovlada račun od Senjanov... „Odidite, prijatelji, črez meje," jim pravi Juriša. „Naj vam bo sreča mila. Ko bo vreme jasno, se povrnete. Ä vi, junaki. . . čuvajte Senj raz gora — če vas kliče strel, pritecite." „Pritečemo na krilih vetra, vojvoda! Ä ti, naš knez? Solnčece naše, kaj nas ne povedeš ti v goro?" „Ostanem, da čuvam, delam za vas. Držite se dobro, fantje! Ko mine nevarnost, pridem do vas in gremo maio Turku v pohode." „Živel Juriša! Pa bojimo se, vojvoda, za tebe. Da se ti ne zgodi kot z Rabato. Tako nam Boga in naše puške! Da ti skrive le las, zapalimo Benetke!" „Bog vas živi, fantje! Hej, Marko Donatevič! Kaj spiš? Dižo2 vina gor, da pijemo na junaško zdravje, na srečno vrnitev. Potem se izgubi tudi ti začas iz Senja, Donatevič, ti skrivač venturinov. Tudi ti si na rovašu ljudovlade. Povabil bi vas bil, fantje, v svojo hišo, pa meni je prinesla burja nepričakovane goste..." Junaki pijo, kolnejo Benetke, prisegajo osveto Benečanom. Zunaj šumi vihar z vedno enako močjo. Že četrti dan. Toplo bi se sedelo zdaj za senjskim zidom... živelo o benečanskem plenu do pomladi; do tja preskrbita Bog in Juriša nove zaloge, če je ne pošlje cesar. Prijetno bi bilo tako življenje, delala * bi se vesla, ladje, popravljale st&re, pletle mreže. Ä prokleti Benečani tirajo neboge v mraz . . . Uskoki pijo, zapojo pesem o uskoškem življenju o Juriševih slavnih činih. Spominjajo se Depuntovi-čev, Daničičev, Mihovila Opečanskega, Pariževiča, Mate Tordislaviča in drugih. Večen jim bodi spomin, naj pojo haramije v gorah njihova imena, a ti, deklica, rožica, ne jemlji junaka, ne ljubi Uskoka, ker ti umrje v daljnem kraju, in ti boš močila belo ličece s solzami . . . Vrata zaropočejo. Dva hrusta, dva brata, vojvoda Hreljanoviča, vstopita. Nista bila pozvana, privabila ju je pesem. Vprašajoč pogledata po zbrani družbi. Juriša jima natoči majoliko: 1 Raševina. 2 Velika opletena steklenica. „Vsem junakom na zdravje in poštenje! Živela Niko in Vinko Hreljanovič! Kako da sta pustila naš dični Nehajgrad? Gospod kastelan Niko — v konobi se ne straži grad." „A kak vrag naj ga odnese v taki burji? Ni broda na morju, ni človeka po bregu. To vam piha! Komaj sva prikobacala z našega brda v Senj. A ta bedak pri vratih nama ni hotel odpreti. Menil je, da je vzel nečisti duh najino podobo nase." Bučen smeh gre po konobi, obmolkne za bač-vami I Donatevič, debeli oštir, opravičuje Andriča. Uskoki se prepirajo, smejo, kot bi ne imeli v tem hipu nobene druge skrbi. Gori, v jami pod VeJjunom, bo takšen pomenek njihova edina zabava. * * Kot črn plašč vise Ceciliji lasje po plečih, po belem krilcu. Gole nožice slone na mehki preprogi, roke leže sklenjene v naročju, glava je nagnjena. Kot da posluša deklica . . . Debela voščenka v srebrnem svečniku gori s svetlim plamenom in razsvetljuje Zorino prijazno sobico za goste. Stene, okno, postelja so pokriti s pisanimi preprogami. Dve veliki skrinji, noge levje tace, ogli levje glave, vezene, mehke blazine na pokrovu, hranita Zorino obleko, perilo, lišp. Ves zaklad mlade deklice. Na steni so stvari, katerih ni pričakovala Cecilija v Senju. Slika svete Device od Veronesa v zlatem okviru; veliko benečansko zrcalo z okvirom iz školjkovine. Ni pričakovala postelje Iz guževega2 lesa, ne mehkih žimnic, ne brokatnih prevlek, ne svilene odeje in blazin, ne tenkega platna. A na vse to, kar jo je tako zavzelo prvi dan, kar ji je pojasnil svakVenier z besedami: „Vse ukradeno —", na vse to ne misli Benečanka nocoj. Vse v hiši meni, da spi. Pa ona sedi, posluša. Šumenje burje? Ne. Tihe korake posluša, ki lazijo po hiši — polagano odpiranje hišnih vrat na cesto .. . Posluša, misli na vse čudno, kar je doživela te dni v Senju. Mar so res coprnice in coprnije? Ceciliji se zdi, da je zašla v deželo bajk. Ona se smeji vražam, v katere veruje ves njen vek. Smeji se tudi njen brat Ivan. Pomiluje neumnost in trdosrčnost sveta, ki zažiga uboge žrtve nevednosti, jih obsoja nemogočih dejanj. Pa tu na tem začaranem obrežju, kjer se ubija moč slavnih Benetk ob peščici Uskokov, kjer pravijo, da je coprnic več kot listja in trave, tu bi skoraj verjela na čarovnije. - Zakaj je prišel njen svak Venier z galejami pred Senj? Da zahteva kazen za uskoške zločine, da zahteva glavo juriša Senjanina. In kar živi Cecilija, 1 Sod, ki drži 6 bariljev; barilj je 66 litrov. 2 Slonokoščeni. se spominja pravd in pritožb radi Uskokov. Ni zločina, katerega ne bi pripisali Benečani njim. Živo je ostala Ceciliji v spominu slika, kako je dejal rabelj ob glavo deset uskoških plemičev, katere je bil povabil kapitan Pavel na Lošinju na pijačo, jih napil, povezal in poslal v Benetke. Ljudstvo je kričalo, psovalo obsojence. Njih obleka je bila raztrgana — znak, da so se borili, njih obrazi zatečeni, oči pod-plute. Za zmerjanje ljudstva, ki je metalo gnile pomaranče vanje, se niso zmenili. S krvavimi očmi so gledali samo na morje — Adriji so poslali svoj zadnji pozdrav. Cecilija se je zgražala, ker niso gledali rajši v nebo ali proti cerkvi sv. Marka. So pač razbojniki, se je tolažila takrat. Danes umeva tisti pogled. Za Adrijo, zaradi Adrije so umirali Uskoki, zato je veljal njej njihov zadnji pogled. Za Adrijo ... Da ostane benečanska last, doževa nevesta . . . zato se dela vsako leto toliko krivic Uskokom. In se molči o njih. A kadar vrača izzivani Uskok milo za drago, tedaj se razglaša raz loggio, se razširja po svetu vest o barbarskih činih barbarskega naroda. Kličeta se cesar in nadvojvoda, sv. oče v Rimu se pozivlje, da proglasi križarsko vojsko zoper pogane, ki jedo otroke, pijo človeško kri. A tu v malem mestu javlja šestnajst cerkva pobožno čut naroda. Z nežno ljubeznijo ljubijo tu otroci roditelje in brate, z nežno ljubeznijo vzgajajo roditelji otroke. Za kaj jih vzgajajo? Za žrtev — za smrt. Tisti hajduki, roparji — so junaki, ki stoje dan in noč na straži ob Adriji, ki trpe pomanjkanje, mraz, zato da uživajo narodi za njimi mir. O junaki, krasni, veliki, vredni večne slave! Večne slave si vreden, juriša Orlovič, kraljevi venec bi se podal tvoji ponosni glavi. Pa se ti kujejo okovi, pripravlja sramotna smrt. Kdo ti jo pripravlja? Dom, katerega sem ljubila, moj lastni dom. Zavzeta za velikost njegovo sem bila pripravljena žrtvovati sebe. Vzeti neljubljenega doža, če me snubi na ukaz slavnega velikega sveta. Ne vzamem ga, Juriša. Pri tebi ostanem, se bojujem, umrjem s teboj. Samo če hočeš, moj prijatelj, moj knez. Zabolelo me je srce, ko si krmaril tako neustrašen mimo naših galej. Prestrašila sem se, ko me je vodil Frankol po tesni ulici, se ustavil pred to hišo .. . Zabolelo me je srce. Bilo mi je, da naj ne stopim v tvojo hišo. Da prinesem hiši, sebi nesrečo. Zdelo se mi je, da pravi burja: Oj deklica, golobica, ne hodi . . . Beži rajši v pusto goro, beži na viharno morje . . . Bolečine, huje kot smrt, te čakajo v tej hiši. .. Zelišča v vrtu na vzhodni strani hiše so se majala v burji in pravila: Ne hodi . . . Velika trta, ki poganja na obeh straneh konobinih vrat, se objema nad grbom Orlovičev, mi je odma- ? jevala z velim listjem: Ne hodi! Gledala sem grb. Kamenito polje, meč in križ, odsekana turška glava. Nad grbom leto 1535. Z balature 1 se je spuščalo k trti zelenje primorskega klinčka. Dol so gledali rožmarin, marva, pereči ogenj, ošipek. Le bosiljaka, nežnovonjivega, ni bilo, da me pozdravi z obljubo ljubezni, prijateljstva. Stala sem, premišljala. . . „Se li bojite, donna Cecilija?" me vpraša dobri, postrežljivi Frankol. „Ne bojte se. Varni ste kot doma. Meni je sitno, ker nimam ženske postrežbe — zato sem naprosil vojvoda ..." „Česa naj se neki boji?" se je čudil dobričina Ivan. Pa sem stopila s težkim srcem na granitne praške stopnice. Odprla so se vrata — zableščalo je v očeh — zabolelo v srcu. Stali so s svečami v široki veži, se mi klanjali v pozdrav. Rodbina in družina. Zdi se, da je tu vse eno. Patriarhalično . . . Klanjali so se mi v pozdrav, praznično oblečeni. Vse je blestelo. Vonj iz kuhinje je pričal, da se pripravlja gostija gostu v čast. Mati mi je nudila kruha, hčerka soli. Vendar sem čutila, da slutijo tudi one, da jim prinašam nesrečo. O, v žepu je naredil gotovo vsakdo teh praznovernih ljudi rožičke, da ubrani hišo nesreče, zlih oči. Kaj so tako hudobne moje oči ? Juriša se jih ni bal. Blesteč se v dragocenem orožju, v hastji, me je sprejel ponosno. Obril se je bil, preoblekel, poklonil se ni. Ne zdi se mu vredno, klanjati se ženski. O čakaj, barbar modrih oči! Kaj nisem rekla, da te še peljam na srebrni verigi po Markovem trgu ? Prevzetna je bila tista beseda. Juriša se ne vklone nikdar. V tem oziru je barbar. Nikdar ne bo žgolel sladko kot naši kavalirji, nikdar mi ni, mi ne bo poljubil roke. Stotnik je zbral ostanke svoje nekdanje galanterije — dosti je gotovo ni imel star vojak nikoli —, mi je dvoril. Nekoliko nerodno — pa vendar. A Jurišu se je zdelo še to neumno. Ni navada pri njih. Tu se klanja ženska moškemu, ga pozdravlja. Ženska dela skoraj vse — a v okolici pravijo, da se niti ne spodobi govoriti možu v družbi o svoji ženi. Rekel bo: „Oprostite — moja žena ..." Tu stoji ženska pri mizi, streže gospodarju, sede k mizi šele, ko vstane on. Kako neumna ponižnost. Prvi večer, ko nam je stregla Zora, sem rekla, da naj sede k nam, da ni umestno, da stoji. Kako je vzrastel Senjan. „Moje sestre sem jaz gospodar," je rekel. O ti hrvaški medved, les leseni! Zora je dobro dekle, postrežljivo, radovedno. Videla sem, da je poljubila bratu roko. Zdi se, da ji je brat življenje. Ima tudi dosti bratove visokosti v sebi. Smeja se našim navadam, ne razume naših misli. Vendar se razburi ob mojem pripovedovanju 1 Hodnik. o naših veselicah, o lepoti Benetk. Dekle je življenja željno, hrepeni po svetu, a ne sme iz teh skal. Kot neprečitana knjiga leži še svet pred njo. Kako je njeno življenje? Zdaj se igra z družicami, veseli — zdaj bledi v tajni žalosti. Mati kara Zoro, ker ji ne diši kolovrat, ne štatve, nogavica, ne vezilo. Pela bi, plesala, živela tjavendan. Cele ure se lišpa, se ogleduje v velikem zrcalu, se veseli svoje mič-nosti, svoje lepote. Komu se lišpaš, Zora? Resno te pogleda brat, pokara mati. Se lišpaš Benečanu? Ah, Zora! Da bi moglo, hotelo biti — kar ne more biti nikdar... Odplula bo Dogaressa. Najinih čuvstev valovanje utone v morju ... Jaz bom bleščala na beneških veselicah, tebi pripelje neki dan brat ženina — ti se omožiš na ukaz. In prela, tkala boš. Kuhala, stregla stoje možu gospodarju. Vzgajala sinove za turški meč, beneške vislice. Uboga Zora! Čuden je ta svet, težko Benečanki dobiti zaupanja teh ljudi. Divji so in divji postane, kdor pride v dotiko ž njimi. Moja Jela je kar podivjala, kar smo tu. Ž njo ni več nič. Z Uskokom hodi, s fantom iz Juriševega vojvodstva, z Bogdinovičem. Poznala, pravi, da ga je že prej, ko je bila doma, na Krku. Brodaril je mimo, pozdravljal. Zdaj kipi ljubezen. Jela pravi, da bi se omožila z Uskokom. Bogdinovič ima hišico. A od hišice se ne živi, Jela moja ... Plačo dobi cesarsko ... Na papirju, Jela moja ... Prinaša plen ... A za plen dobi vislice, Jela moja... Aj pustiva, deklica, te neumnosti, vrniva se v Benetke. O jaz mislim, upam, Jela, da nama bo, ko prideva domov, vse to kot sen. Kot sen mi je tudi sedaj. Kot sen, katerega se ne morem otresti. Enkrat se pač vzbudim — in prazne bodo bolečine, katere trpim ... Enkrat, enkrat... Pa kdaj bo to? Gori srce — spanje beži moje noči. Kaj je nocoj? Kak kohot in šepetanje je druge večere. Nocoj ni Jele ne Vele, ni Dane ne Mare, ni Zore. Kam je odšla gizdavka? Da spi? Ne verujem. Rekle so mi „lahko noč", Jela me je razpletla, pripravila posteljo. Zdaj so odšle natiho, druga^za. drugo. Kaj skrivajo nocoj ? Na večerji smo bili pri stotniku. Juriša se je oprostil, Zora ni smela z menoj. Da imajo prečnega dela. Stotnik je povabil podstotnika. Igrali smo. Pa stotnik je bil raztresen, je izgubljal. Podstotnik ga je opominjal večkrat s pogledom. Kaj imajo? Svak je nevoljen — Ivan zamišljen. Jutri pojdeta k biskupu. Kako tuli burja . . . Škriplje po hiši, po stopnicah. Bliža se polnoč... Kaj, če spe dekleta — in so tihi koraki le koraki duhov? — Cecilijo prime groza. Glasno kliče: „Jela! Zora!" Iz druge sobe ni odgovora ... Deklica se ojunači, stopi v drugo, v tretjo, četrto sobo. Vse prazno .. . Postelje odkrite. Ni Orlovičke, ni deklic. na b0ljarsk1 svatbi RUSKI ŽENITOVANJSKI OBIČAJI KLÄVDIJ LEBEDOV Tako samo se čuti nakrat Cecilija, kot se je čutila oni dan na morju. Pa tam je bila vendar na benečanski ladji — tukaj je v sovražni zemlji. Kaj, ko bi . . . Bog jih sodi te ljudi.. . Kaj, ko bi — pomorili Benečane . . . Zdaj so v kastelu — pomore svaka in brata — potem pridejo nad njo . .. Med sovražniki si, Cecilija — kaj ne veš, kako so mrmrale tiste coprnicam podobne babnice, ko te je peljal stotnik v Senj? Stotnik ti je razkazal Senj. Šestnajst cerkva, dva samostana. Pokazal ti je biskupijo zraven glavne cerkve, veliki stari stolp, obzidane vodnjake, Nehaj-grad. Kjer je stal moški, se je nasmehnil, se ozrl. A ženske, otroci so kazali rožičke, pljuvali .. . „Benečanska strija! Krvopija!" so klicali zanjo. Nič več ni bila radovedna, kaj je po tesnih, krivih ulicah, slepih uličicah. Rekli so, da bodo sodili te dni Martaloza, ga mučili na kolu, ga pekli na žrja-vici. Ona ne pojde blizu. Lahko bi zagnale tiste grde babe tudi njo v ogenj. Oh Cecilija! Saj je vse res, kar se govori o Uskokih. Roparji so, morilci. Umore te . . . Preden pride komisija. In ko pride — jo potolaži — kot veli svak — lepo osedlan konj, voz blaga, mošnja zlata. Saj drže vsi vkup. Na videz le so komisije, kazni. Avstrijci vidijo radi, če Uskoki more Benečane. To je umljivo — jasno. A kaj bi čakala smrti v Orlovičevi hiši — beži, Cecilija . . . Beži v kastei . . . Frankol obvaruje tebe in tvoje ... A tiho, oprezno... Deklica se ogrne v plašč, zavije glavo v črno benečansko rižo \ vzame šolne v roko in se spusti oprezno po stopnicah. V prvem nadstropju se ustavi, posluša. Vse tiho. Juriša gotovo ni doma. Vse tiho v pritličju, kuhinja zaprta, vežna vrata prislonjena. Nalahko odpre vrata. Tmina je na ulici. Pa v nji se gibljejo neke postave. Neslišnih korakov, glavo upognjeno pod težo na ramenih. Vsi hite v eno smer. Duhovi? Aj ne. Polglasno je rekel mimo hiteči: „Ajde, kuma, žuri se." Mehanično se spusti deklica za hitečimi. Vedno več jih je. Prihajajo iz vseh krivih, ozkih ulic. Vse vrvi v eno stran, proti Velikim vratom. Tam se odpira pot na Reko, v gozde, v Otočac, v Liko. Smoljenica na zidu pri Velikih vratih se kadi, ugasuje v pišu. Modričasti plamen osvetljuje le negotovo množico mož, žena, deklet. Vse zavito v gunje, otovorjeno. Puške slone na zidu. Možje ob-jemljejo starčke, žene. To je slovo. Kako, zakaj? Glej tam sloni Jela ob rami čvrstega mladeniča, Vela pri svojem Miju. Pa kje je Zora? A . . . Sredi množice stoji orjak v gunju, črno kapo na laseh . . . Zraven njega tolaži Orlovička mlado ženo, 1 Pajčolan. zraven njega bodri Zora mladega moža. Tu so solze, vzdihi .. . Zdaj razume: Junaki beže v goro. . . Zato so odbežali vsi Orlovičevi iz hiše, zato so imeli toliko dela. Junaki beže v goro pred komisijo — zato je bil stotnik tako raztresen. Ah, to so reveži Uskoki . . . Zdaj vun, v gozd, kjer rajajo volkovi in medvedi, kjer čakajo pošasti temne noči. Poslavljajo se, kolnejo Benetke, svojo usodo . . . Zamolklo izpregovori orjak v sredi množice, zamolklo, kot bi se bal, da prebudi spečo jezo, obupno bol. „Idite, bratje, sokoli moji, idite z Bogom. Čuvaj vas Bog v jami in gori! Vulatko, da mi privedeš zdrave moje fante!" „Z Bogom, vojvoda!" ,.Da se zdravi vidimo!" „Bog z vami!" „Mati, sestra, Jela, Dana, Mara — z Bogom!" Vse se objema, kliče. Vsak mož vzame svojo puško, strese Juriševo roko. Zapanjena stoji Cecilija. Juriša tu! V starem gunju, v skenderju. Kaj reče, da jo vidi... Pa pove mu vse. Vse. Kak strah je preživela. Kako je sumila . . . Slednji beguncev je šel skozi vrata v temno viharno noč. „Zapri vrata!" ukaže Juriša straži, se ozre po materi. Kdo je ženska tam? Naglo stopi k tujki. Plašč zdrkne raz Cecilijinih ram. V belem krilcu, razpuščenih las stoji trepetajoč Cecilija pred Uskokom, išče zaman besed, pobira plašč. Skoz tmino plameni Juriševo oko, jezna roka se dotakne dekličine rame. „Ha, Benečanka!" zasikne, ,,si plačana za vohunstvo? Hvali Boga, da si ženska!" * * * Kot na svatbo se napravlja Juriša. Zora mu podaja pas, ječermo, mu pomaga v suknjico, mu pravi, na kak način je bila prišla Cecilija snoči na cesto. Kako je Benečanki hudo, da jo sodi on tako krivo — da je bil surov. „Jokala je vso noč," konča Zora pripovedovanje in pogladi gubo na sobolovki, poravna pero. „A tako!" se zavzame Juriša, vzame pest cekinov iz klečalnika, jih strese v pleteno mošnjo, vtakne za pas. „To je dobro," pravi in lice se mu razvedri. „Strah jo je bilo, da jo ubijemo? Haha! Razžalil sem gospico? No — odpuščanja je ne bom prosil." Zora, ki ugiblje že ves predpoldan, kam se napravlja brat, ga vpraša, videč, da se je mrki udo-brovoljil hitro. „Čuješ, Juriša! Kam pa se napravljaš? Zakaj prireja mati gostijo? Prideta Benečana in Frankol?" „Kam grem, to je moja briga," se obregne brat in naježi obrvi. „Ti bi se pač rada zvijala okrog Benečana! Nisem slep. Čuvaj se, Zora! Burja se vleže, Benečan odide. Da ga najdem na morju, gorje mu! Ti pa skrbi, da bo vse v redu, ko se vrnem." „Sela si poslal v Brinj," poizkuša zardela Zora. „No da, v Brinj. Ni treba, da pazite na vsak moj korak." „Ko se tako bojim zate. Kaj naj počnem brez tebe ?" „Zato je moja dolžnost, da ti poiščem druge zaslombe," se nasmehne juriša. „Pa vsaj ne privedeš svatov?" vpraša Zora prestrašena. „Glej," se smeji brat glasno. „Kot bi ne čakala komaj na to. No le pametno se obnašaj, ko pride ženin. Ubogi mož! Lep križ bo imel s teboj." „Ali jaz nočem, ne grem od tebe," se razjoče Zora, skriva lice v pripasu. „Tiho, otrok. Jaz sem gospodar. Sprejmi jabolko, pripravi rožmarin — drugo je vse dogovorjeno. Že davno. Nisem ti izbral otročaja. Moža, kot jih je malo, ti privedem. In da veš, nobene besede nočem ne od matere, ne od tebe, jaz sem gospodar, vem, kaj je treba. Poglej dol — prihajajo?" „Nikogar ni," se joče Zora, gleda obupno v brata. „Ne teži mi srca, dekle," pravi Juriša mehkeje. „Saj traja vendar zaroka tri, štiri leta. Do tje se privadiš ženina. Imeti pa moraš zaslombo, ker se ne ve, kaj doleti mene." „Saj je Ivo," ihti Zora. „Ivo je božji," odgovori resno Juriša. „Prosil bo, da bi prišel v rodno mesto. Pa take skrbi ga motijo lahko v njegovem poklicu ... Äh tu so . .. Daničič, Hreljanovič, de Leo. Krasni deveri1 bodo to. In konji, iskri, izpočiti. To bo skakal moj zelenko preko skal ..." X. Na kuli sv. Save sloni bleda Zora, zre z rosnim očesom na morje. Adrija se ne dviguje več v goratih valovih, burja ne nosi več vihrajoče zastave. Morje in burja sta trudna" od besnenja. Nebo slači sivi plašč, svetla modrina, zlati solčni žar prebijata pusto sivino. Zunaj na prostem je morje že čisto, gladko. Tu v senjski luki, ob senjskih skalah kipi še jezno in motno, ziblje izrvano grmovje, drevesa z gora. Zunaj mami že morje z varljivo gladino, šepeče utopljencem, deskam razbitih brodov o večnem miru. Tu se tresejo šibe na motni vodi, tu toži skalovje o prestani vihri. Jasno, krasno je zunaj po širnem svetu. Tu za senjskim zidom pa si," Zora, sužnja starih običajev. Močno kipi po tebi ponosna bratova kri, neizprosna volja. A ti si ženska. Drugi ti odločajo usodo. Ne ubraniš se ji. Ne smeš osedlati konjiča in bežati v goro, ne smeš sesti v jadrnico in 1 Svati. se posloviti od domačih bregov. Ženska si, Zora, hči, sestra Uskokova, uskoška nevesta. Zavidana od deklic v Senju, Brinju in Otočecu, slavljena po lepoti po Primorskem, si vendarle ženska, sužnja. Rahlo veje burja okrog blede deklice in vprašuje : Kaj si taka ? Tako bleda, tako žalna ? Ti iz-prošena, zaročena od najbogatejšega Uskoka? Nevesta brinjskega stotnika, kneza Milanšiča? Kaj se ne sveti na roki kamen, dragi, bledi kamen, Zora? Da, sveti se. Opal je. Ne pomenja ljubezni, ne obeta zvestobe, ne prerokuje sreče. Ločitev, solze pomenja opal. Ločitev, solze. O, blizu je Zori težka ločitev. Že se polega vihar — dragi gost se odpravlja . . . Jurišu se bliža sodba. Ločitev, solze pomenja opal. Viloviti so bili konji, na izbor junaki. Od srebrnih podkev so švigale iskre, vihrale so bunde, zvenela je pesem. Konjske glave, pokrite s svetlimi kolutami, grive, prepletene s pisanimi trakovi, ča-brake z zlatimi resami. In mati je sprejela snubce s presnjačo v roki, gospodar je nalil gostom srebrne kupice, konjem so dali sluge zlate pšenice, ruj-nega vina. V veliki dvorani so ogledovali orožje, tehtali meče, poizkušali sablje po zraku, pomerjali šleme, natikali ščite. Vmes so se pogovarjali o doti. Juriša je našteval vezena krila, svilenice, perilo, dragulje — in dom. Hišo, hleve, kmete. „Zakaj dom, Juriša, desno krilo moje?" se je zasolzila mati. „Mlad si, pripelješ nevesto, otroke vzgojiš Bogu in sebi v čast, stari materi v uteho. Bogat si — odkupiš se, če ti preti zlo." „O mati!" Otožno je pogledal Juriša. In podpisal je listino, podpisal jo je Ivo, ki je bil prišel, da blagoslovi po starem običajo zaroko, podpisale so priče. Nihče ni vprašal neveste; Foscari, Cecilija sta gledala. In ko so zapeli junaki „Zajdi vanka lepota devojko" — je stopila Zora v spremstvu svojih deklic, v zlati obleki, polna draguljev, v rokah kite rožmarina, bosiljaka, v sobo. Zastala je pred ženinom . .. Širokopleč, velik, neroden, dolgih brk, strogega obličja je stal Milanšič pred njo. Njegov pogled, kot da hoče prodreti v dno duše mlade deklice: Si se že ozirala za mladeničem — moreš li postati žena čestitega moža? Si deklica starega poštenja, starih običajev? Zora je drgetala pred tem pogledom. Nekaj je v dnu srca, česar ne sme slutiti strogi brat, česar ne sme vedeti stari ženin, o čemer ne sanja modra, ponosna mati. Nekaj je ... Milanšič ni našel, razumel tistega, kar se je skrivalo za dolgimi vejicami Zo-rinih trepalnic. Ponudil ji je jabolko. S kratko, trdo besedo. Zorina roka se je tresla, se obotavljala, da sprejme znak ljubezni, zaroke. Upokončila se je. Hotela se je upreti, odreči. Kaj je ne bodri Foscarijev pogled ? Kaj je ne motri sožalno Cecilija ? Pa brat je premeril strogo Foscarija in sestro. Žile so se mu nabrekle, naježili lasje. In Foscari je razumel, da sme pač gledati senjske navade, ne sme se pa vtikati v rodbinske razmere. Zora je sprejela jabolko, dala rožmarin. Ženin ji je nataknil prstan, brat Ivo je blagoslovil zaroko. Zaročena je. Zavezana, po naziranju Uskokov, za vedno — ako noče onečastiti Orlovi-čevega imena. Zdaj se sveti opal na njeni roki. Ne vzbuja ljubezni, ne obljubuje zvestobe starcu, ne obeta sreče mladenki. Ločitev pomenja opal, pomenja nesrečo. Da bi pomenil ločitev od Milanšiča! Da bi bila samo še en dan prosta te vezi! Zavriskala bi glasno, da se razveseli bilka, grm in siva skala v gori, zapela bi zopet veselo s kosom in škrjančkom, zaplesala objestno kolo. O — zakaj ne vržem svetlega obročka s prsta v sinje morje ? Kaj se ne usmili nihče moje žalosti? Brata in mati, tovariši, znanci, sosedje, vse govori o sreči... Ve tihe moči, ki snujete življenja niti po gorah in morju, tajna bitja, ki se skrivate po jamah in skalah — vsevedoče vesle, sladka Lada, rešite me neljubega ženina starca, otmite me ... Molči, Zora, prigovarja burja, govori morje deklici. Vse to mine. To so dekliške muhe. Kot vsako dekle, si si želela ženina. Lep je samski stan samo za mlade dni. Mož, mlad ali star, je le mož. In Milanšič je najbogatejši, najuglednejši Uskok. Kaj si mislila, da te da modri brat mlademu fantalinu? Vedela si, kaj se govori in plete že dolgo — in nisi ugovarjala. Veš, da bi bila že davno Milanšičeva, da ni jurišu tako težko, pustiti te od sebe. Toda negotova je usoda vojnikova... Glej, za štiri leta ste se zmenili. Črez štiri leta preprosiš brata še za štiri. Ti veš vse to, Zora, mlada, krasna. Zakaj tedaj tolika žalost? Poznamo mi, vetrovi in morje, človeško srce... Ne jokaj, Zora. Krasno je v morski globini, v palači povodnega moža in morskih deklic. Da veš, kako krasno je v višini gora, kjer raja vihar, vstaja burja... Neda ti utehe brat, ne mati, dam ti jo jaz morje globoko, dam ti jo jaz burja mogočna... Da ti utehe Benečana tujca sladka beseda... Zora strmi v morje. Kaj poznata res veter in morje njeno gorje — poznata jo mati in brat? Da. Prišli so tujci . . . Pod Orlovičevim krovom se je naselila ženska, bitje iz čarobnega, drugega življenja. Čvrljala je, pela, se smejala zvonko, glasno. Skozi smeh in besede je probijalo njeno zlato srce. Sedala je h kolovratu, sedala k štatvam. Zamotala je nit, zametla čolniček, pokvarila rdeče rože, katere je tkala Zora v belo dno. Sukala se je pri velikem ognjišču, občudovala lodrice, kolarnice, pletla vrše1. Poizkusila je gnesti testo za pinke2, škrnice, kolače3, hrstače, pince4. Poizkušala je pripraviti ribe na gra-deli, v ponvi, na brodetu. Vsega se je lotila, vse je pregledala v hiši, nemirnica. A zvečer, ko so sedeli pri žerjavici v Zorini sobi, je pravila Zori, kako drugačno od Zorinega je življenje benečanske plem-kinje. Gladki, fini so italijanski kavalirji. Klanjajo se ženski, ji poljubujejo roke. Obdana od plemičev se sprehaja ona, Cecilija, v Benetkah po zlatih dvoranah, kjer je zrcalo poleg zrcala, vse do stropa. Stene in stropi so pokriti z živopisanimi podobami, z dragocenimi gobelini. V beli gondoli se vozi Cecilija krasne večere pod pozlačenim baldahinom po morju do vrtov na otokih. Tam seda pod cvetočimi pomarančnimi drevesi, gleda rumene limone, se diči z živobojnim cvetjem. Cerkve so tam tako krasne, da ostrmi duh, da se čuti človek velikega, pobožnega, ko stopi v nje. Vseh šestnajst senjskih cerkva ne odtehta ene benečanske. Vse življenje v Senju ne odtehta ene čarobne pustne noči na trgu sv. Marka ... Tam so igre, ples, radost. . . A tu tki, predi, pleti, vezi, šivaj! Strezi gospodarju. Tu stojiš, plemiška hči, za ognjiščem. Okadi se ti belo lice, ožuli nežna roka. Ne naučiš se lepo govoriti o pisani knjigi, o modrih stvareh. Tu molči in delaj, trepeči pred gospodarjevo nevoljo. O, tožno naše deklevanje in — naš zakon! Jezdi mož v visoko goro, natovorjena gre žena zraven njega. Muči se, trpi z otroki — se klanja sinu. Tako se boš klanjala tudi ti, Zora, gospodarju Milanšiču, svojim otrokom .. . „Dona Zora? Zakaj tako sama na kuli, na mrazu? Res ponehava burja, se izpreminja v prijazni borin, naskoro se pokrije morje z jadrami — vendar je čudno, če išče mlada deklica samote v visoki kuli ..." Foscarijev mehki glas govori te besede. Zora trepeče, zardi, ko stoji mladi Benečan zraven nje. Morala bi iti. Nespodobno je za zaročeno deklico, stati na samem s tujim možem. Pa Zora ne gre. Glas in pogled, polna usmiljenja, sta jo prikovala na kulo. Benečan gleda deklico in nadaljuje, ko ni odgovora: „Iskal sem Vas, Zora. Še nisem mogel govoriti na samem z Vami. Vihar se polega. Zahvalil se bom knezu Orloviču za gostoljubje. Benečanu ni več mesta v hiši onega, katerega toži ljudovlada. Zato moram govoriti z Vami." 1 Iz šibic spletena mrežica. 2 Trde štruce. 3 Piškoti. 4 Praznični kruh. Foscari prime deklico za roko. Kot bi bila malo dete, se skloni k nji in pravi: „Zora, prosim Vas, odkrijte mi zaupljivo Vaše srce: Videl sem Vašo zaroko. Stari ženin je gotovo čestit mož, a bil bi lahko Vaš oče. Povejte mi, otrok: Poznate važnost takega koraka, ljubite Vi Milanšiča?" Zora zardi do ušes, sklone glavico, da ne vidijo prelepe oči tujčeve v dno njenega srca. Čudno vpra-' šanje, neobično. Da bi ljubila? . .. Kaj je pravzaprav ljubezen? Čudna stvar, o kateri govore sramežljive deklice le šepetaje. Le v pesmi se govori, le naskrivaj se vprašuje tako, kot vpraša ta lepi Benečan senjsko deklico. „Povej mi, deklica, odkrito — potoži meni," bodri Zoro mehki glas. „Zdi se mi, da vlada pri vas krivičen običaj pri zarokah. Sorodstvo izbira, gospodar zapove, dekle sluša. Je tako, Zora?" „Je tako, gospod," dvigne ona solzne oči k njemu. „A tako se dela od starine in pravijo, da je dobro tako. Saj so naše ženske srečne in deklice čakajo težko, da pridejo pod parto1. Pri nas ni običaj, da se govori o ljubezni." „Vem. A glej, Zora — srce je srce. Ne vpraša za ukaze — srce ljubi, ljubi le enkrat. Zora, ti greš velikim mukam naproti. Danes, jutri vzljubiš mladega moža — kaj potem, Zora?" „Bog me obvaruj take pregrehe," se prekriža Zora." Da jo storim in sem še zaročena, mi odreže zaročenec kito, v sramoto sem vsemu rodu, za vse življenje osramočena. Če jo pa storim kot žena, ima mož pravico pred Bogom in svetom, da me ubije." Zora si briše s pripasom solzne oči. Ginjen jo gleda Foscari; ženska nežnost mu je razlita po lepem obličju, mu trepeče v glasu, ko pravi: „Vidiš, Zora: Če se ženi moški pri nas, se ženi po srcu. Isto pravico imaš tudi ti, dekle. Moje sorodstvo izbira moji sestri ženina — visoko stoječo osebo. A da ga noče Cecilija — branim jo pred vsem svetom. Človek ima pravico do sreče — vsak človek, tudi ženska, ker je enakopravna možu. Čuj, Zora — verigo so ti nadeli, verigo, ki bo težila tvojo mladost. Kadar se hočeš otresti te verige, pridi k nam, sporoči meni. V Foscarijevi palači ob Kanalu grande v Benetkah najdeš zatočišče." Zora gleda Foscarija, kot bi pričakovala še druge besede. Polne nad so njene oči, žareča lica. Pa Foscari molči, povedal je vse, ne ve, česa pričakuje cvet divjih gora. Žar Zorinih oči ugasne. Bridko se zganeta ustnici. Smili se mu, samo smili, kot bi se mu smilila vsaka. To žali Zoro, sama ne ve, zakaj. Ponosno bi ga odbila, da se ji bliža z nedostojno besedo. Njegovo nesebično usmiljenje jo boli. 1 Pokrivalo (ruta) žena. Foscari pričakuje zahvalne besede. Ni je. Tudi on postane hladen. Čudni otrok čudnega kraja se čuti razžaljenega, ker se upa vtikati tujec v njene razmere. Ošabno dekle ... A glej! Prvi solnčni žarek pogleda po viharju iz oblakov na Senj, oblije sive zidine, staro kulo, z zlatom. Zaleskeče morje in otoki. Zaleskečejo biseri na Zorini kapici, upletnjaki v laseh, dragulji za vratom. Zora vsa žari. Zamaknjen jo gleda Foscari. In tedaj se razžare zopet Zorine oči, oživi lice. Krasna se zdi Foscariju Zora, krasna kot rajska prikazen. Gledal bi jo, Bog ve, kako dolgo, in ona bi strmela v tisto pričakovano, ki gleda zdaj iz Fo-scarijevih plamenečih oči. Glasno zažvenkne ostroga. Dostojanstven, resen, stoji brat pred njima, ki varuje sestrino poštenje. Zora se prestraši — Foscari zamrači. S ponosnim migom roke pokaže Juriša Foscariju na morje, rekoč: „Čas Vašega prognanstva je končan, don Foscari." Plaho pogleda Zora na velika črna telesa galej, ki se bližajo od Krka, da zapro morje pri Senju. Bela Dogaressa, mična bregantina, jadra v luko. Njena zastava se klanja, pozdravlja. Koga? Srce zaboli Zoro, Foscari prebledi. Od Reke prihaja tre-bušasta ladja, rjavih jader, visokih jamborov. Na njej se klanja belordeča zastava levu sv. Marka: V Reki zadržana komisija prihaja v Senj, da sodi zločinstva Juriša Senjanina in njegovih tovarišev. Juriša gleda na ladjo, ki mu prinaša sodbo, smrt. Nobena mišica moškega obraza se ne gane. Senjanin je vajen gledati smrti v obraz. Sramote ga obvaruje Mati Trsaška. Uredil je vse. Preskrbel svojo mater, sestro. Brat Ivo se prestavi iz samostana trsaškega v Senj. Mi-lanšič bo varoval in negoval Zoro. A kar miri najbolj Juriševo dušo, je to, da ne izgubi nihče Uskokov glave radi njega. Vsi, ki so sokrivi, obdolženi, vsi so odšli iz Senja. Rešili so se vsi venturini. Zdaj naj le pride komisija . .. Popoldne tistega dne hodi Juriša po svoji dvorani, ogleduje z zaljubljenim pogledom orožje po stenah. Zora sloni ob dolgi mizi, ihti. Doli hodi mati nemirno po kuhinji in shrambah, družina bega po hiši. Ne razvesele deklet bogati darovi benečanskih gostov. Gospodarju, knezu Orloviču, preti pogibelj ... Kaj mar deklicam za benečanske zapestnice, oveske! Rosnega lica jemlje Benečanka slovo od matere, se ozira po sinu ... Pa Jurišu ni mar, da bi se poslavljal od gostov, katere je povabil k sebi zgolj iz pre-šernosti. Prinesli so nemir v njegovo hišo. Ali pozabi kdaj Zora prikupljivega Benečana? In . . . Juriša mahne z roko, se ustavi pred ščitom, ki nosi senjski grb, grb Juriša Senjanina. Svetel je, da se odbija Juriševa postava v njem, čist je kot Juri-ševa čast. V grbu kipi skala ob morju. Ob obrežju siče silna kača, grozi krilat zmaj. Mlad, lep junak v oklepu, v desnici buzdovan, v levici zastavo s sliko svete Device, stopa z desno nogo na zmaja, z levo na kačo. Zmaj — krilat, grozen, to je Turek. Kača — hinavska, gladka, je Benečan. Junak, mlad, čil, to si ti, Juriša. Zastavo vere v roki, si odbijal Turka in Benečana od dragega uskoškega doma. Izpolnjeval si dedovo naročilo, delal za osvobojenje Bosne. Dne si čakal, svetlega dne. Solnca, ki obsije svobodno zemljo dedov. Ne dočakaš ga. Nekoč pač pride dan, ki združi Bosno s sestro Hrvaško. Pride dan, ko bo izginil konjski rep iz Carigrada. Veli srce, razodeva razum, da se zgodi to. Ä kdaj ? Morda minejo še stoletja bede. Pa da minejo tudi stoletja — vendar ni zaman naše delo, naša kri. Naša kri je seme, iz katerega vzklije poznejšim rodovom svoboda. Ni zaman naša borba z Benetkami. Zanamcem priborimo prosto pot po morju —zanamcem obranimo te bregove. Ne. Zaman nismo vihteli tega orožja, oče, ded, pra-ded. Naš vnuk bo stal na svoji zemlji. Zora zaihti glasneje. „Ne jokaj, Zora," reče ponosno brat, „čuj, izročam ti svoje orožje, da ga čuvaš, da ostane svetlo. Naj govore ti težki meči poznim rodovom o Juriševi in njegovih dedov moči. Naj bodo buzdovani, puške in sablje potomcem klic, da stoje tudi oni na straži. Mine čas, menjuje se svet. Pa italijanska lakomnost po Ädriji, znana Senjanom že stoletja, se ne menja, ne izgine. Kot stojimo mi, bo moral stati naš potomec na straži ob Ädriji . . ." „Kaj govoriš o tem, kar bo po stoletjih; meni trga današnja žalost srce," ihti Zora, pogleduje brata, si briše oči. „Ženska si, Zora," se nasmehne brat. „Sicer bi vpoštevala, da so sedanji dogodki v zvezi z dogodki prošlih stoletij, da se razpleto iz njih dogodki prihodnjih. Ženska si, zato si lajšaš bol z jokom. Ko bi jaz jokal, jokal bi edino po tem orožju, po boju, po morju. Glej, kako krasno se križata meča nad senjskim ščitom . . . Äli more biti kaj lepšega na svetu? Glej kopje, sulice, buzdovane, čakane. Puške vseh vrst, dolge, kratke. Preprosto diljko, s srebrom okovano breščanko. Glej oklopne oprave v kotih, šleme, čelade. Turške sablje, hrvaške sablje. Dragocene ročaje, svetle nožnice. Pisane čabrake, sedla, zlata stremena. Moja riznica, moja zakladnica. Glej zastave, vzete Turkom ... In vse to bo tvoje, Zora. Tvoji otroci se bodo pasali s strijčevo sabljo, streljali z strijčevo puško. „Ne trgaj mi srca, Juriša. Izgine ime Orlovičev z zemlje... Ne bom pestovala, ne pravila sinu o stricu junaku. Umrjem, Juriša, če umrješ ti..." „Le potolaži se, Zora. Menda mi še ne gre tako za glavo... Če dobi nemška gospoda tovor finega italijanskega sukna, če dobi kako turško sabljo, krasnega konja — e..." „Lahko govoriš, Juriša, pa materi in meni poka srce. Vsa znamenja kažejo na slabo. Sanjali sva od grozdja, to so solze." „In teh je pri ženskah vedno dosti... Čuj, Zora, ohrabri se. Mislim in slutim, da mi ne preti smrt. Je pa druga sodba, skoraj še hujša... Prognanstvo! Gorje prognancu, ki si išče kruha daleč od ljubljenega doma. Gorje možu junaku, ki proda v tujini svoje moči, preliva kri za tujo zemljo, dočim vsuž-njuje njegovo sovrag. Prognanstva se bojim, Zora..." Junakov pogled je obvisel na sestri, hitel od nje na morje. Modro Juriševo oko se zamegli... Rahlo potrka, rahlo se odpro vrata. Na pragu stojita Foscarija. Cecilija z razpuščenim dolgim krilom, bleda, žalostna. Ivan s senco na visokem čelu, plašč na levi rami, klobuk v roki. Zora izgine skozi druga vrata. „Oprostite, vojvoda," pravi Foscari, „signora Orlovička nam je sicer namignila, da je Vaše go-spodstvo preobloženo z delom. Ä midva ne moreva iz Senja, da se ne bi zahvalila Vašemu gospodstvu za kruh in sol. Vaša gostoljubnost nam ostane v vednem spominu. Äko pridete kaj v Benetke, ako Vam more ustreči kdaj Foscari, Venier, bodi Vaše gospodstvo uverjeno..." „Dovolj besed," preseče kratko Juriša Fosca-riju nit govora. „Cenim Vas kot moža, don Foscari. Ä Senjan in Benečan si ne moreta biti prijatelja. Ne želite, da pride Juriša v Benetke... Mislite na Skra-din, Rovinj... Želim, da poizkusiva še kdaj — na drugem mestu — najino prijateljstvo — s sabljo." „Sveta kri!" vzroji Foscari in potegne sabljo. „Zakaj pa ne tukaj? Strela! Kar potegni..." Grozno krikne Zora za vratmi, skoči v sobo, se postavi pred brata. Cecilijina bela roka prime Ivanovo orožje. Očitajoče pogledata sestri nasprotnika. Foscari plameni v jezi, Juriša ostane hladen. „Rad potegnem, don Foscari. Pa ne tukaj. Moj gost si," pravi Juriša in pogleda posmehljivo Cecilijo. Deklica vzraste, izpregovori ponosno: „Hotela sva se zahvaliti vojvodu. Moj brat Vam je ponujal najino prijateljstvo, pomoč, tudi v Venier-jevem imenu, v imenu ljudovlade. Pozabil je Benečan, da ni dobiti iz senjske šume drugega kot drva. — Vendar Vam izročam svakovo sporočilo: Kadarkoli se zatečete k ljudovladi, dobite pomoči od nje . . Juriša gleda na usta, ki govore tako ponosno na črno oko, ki žari očitanja. Še nikdar ni ženska tako govorila ž njim. „Hvala vam, beneška gospoda," se prikloni. „Da sprejmem tako ponudbo, pogazim svojo čast. Uskok ostane Uskok, les ostane les. Ne mislite, da ne znam ceniti vašega prijateljstva. Ä da se ga poslužim v tak namen, zaničevali bi me vi. Pustite, da se izteče moja usoda. Drago je meni Vaše spoštovanje, don Foscari, in kjerkoli se zopet vidiva" — —. Ni rekel Ceciliji, da mu je drago njeno spoštovanje. Preponosen je. Vendar ve deklica, da veljajo besede njej bolj kot bratu. Toplo zasijejo Cecilijine oči, toplo stiska Zorino roko. „Bodiva tedaj prijatelja, Juriša," nudi Foscari Uskoku roko." „Dušo zate, tako mi Boga!" udari Juriša v roko. Moža se objameta, poljubita. Kupica penečega vina blagoslovi v uri razstanka potrjeno prijateljstvo. Raduje se Zora, raduje Cecilija. Tožno gleda Orlovička cvet deklic, krasna moža. Bilo bi . . . Glasi se pravljica: Dva brata, sestri dve ... Bilo bi, pa ne sme, ne more biti. Ni sojeno ni pisano v zvezdah. „Oh," vzdihne Orlovička in objame Cecilijo. „Spomni se, gospica, nas tožnih. Sejala sem bosiljak, pa je vzklil pelin. Svatbo smo ravnali, pa se nam kaže smrt. Klical je spomin . .. Nemški vojaki se izkrcujejo . .. Juriša, moj sin — še je čas — beži v gore." XI. Dva meseca po prihodu graške komisije v Senj, sedita Cecilija Foscarijeva in njena hišna Jela med stebri visokega obokanega okna, na skrinji iz rože-vega lesa, v rokah prozorno belo tkanino. Na lični mizici pred njima je šatuljica pokrita s pisanimi školjkami, v njej svila in konci vseh barv. Na malem trinožcu stoji skandalet1. Večkrat izpusti Cecilija delo iz premrlih rok, jih greje nad žerjavico. Zima je. Ne prihaja v Benetke v sneženem plašču, vendar je zima. Posebno če razhladi morje močan severnik, če žeglja, kot danes, ledeni dež po kristalnih šipah. Cecilija si greje dolge, nežne prste, se zamisli... Globoka žalost se pokaže na belem obličju, ki ni več tako sveže. Rahlo jo sune Jela z nogo. Cecilija se zdrzne, pogleda žareči rubin na prstancu, pogleda mater, ki reže na skrinji pri drugem oknu tenko platno. Vzame novo nit, vbada, hiti. Bele, samo bele niti jemljeta deklici, samo bele cvetke vezeta v belo tkanino. Resnega obraza, molče. Saj je tudi resno delo: Nevestni dar .. . Kar reže mati, so moške srajce, katere sešije, izveze Cecilija po stari navadi ženinu v dar. Rubin na prstu je znak, da je Cecilija izprošena, zavezana. Rubin na prstu je znak vroče ljubezni... Zakaj ne žari Cecilija pri pogledu nanj, zakaj ne pojeta deklici sladkih pesmi ljubezni? Morda jima brani navzočnost gospe Foscarijeve, ki reže in sestavlja platnene kose in motri s zaljubljenim in skrbnim materinskim pogledom lepo hčerko. 1 Pečica z žerjavico. Bernarda Foscarijeva je priletna dama živahnih kretenj, bolj drobne rasti in života, čistih potez, nežne, malo rumene polti. Ugenil bi v njej vsakdo na prvi pogled Cecilijino in Ivanovo mater. Rjavo, jasno oko, mehko nežnost je podedoval Ivan po njej. Ponosno čelo, tenak, malce zapognjen nos, mala usta, oblo bradico je podedovala Cecilija. Ä tistega trdega, upornega, kar vidi večkrat na obrazih svojih otrok, nima gospa Foscarijeva. Na njej se vidi pač ponos benečanske plemkinje iz patricijske rodbine, sicer pa je mehka, hitro ginjena ženska duša. Vendar... Gotovo ne bi strigla s tako vnemo tiste korame da ne dela to za predstavitelja benečanske ljudo-vlade, za doža Francesca Crizza. Za doža! Kaka čast doleti njeno hčer, njeno hišo . .. Zato se ne briga gospa Foscarijeva, če ji lega platneno cefranje na sukneno obleko zelenomodre boje, na zlati obroč v laseh, na črno rižo, ki ji visi, po benečanski šegi, od tilnika po hrbtu. Ne zmeni se zato, da ji pokriva prah svileni pripas, torbico iz pisanih koraldic ob pasu, koraldež za vratom, da ji sili v široke rokave, ki so speti na laktu z zlatimi zaponami in kažejo belo spodnje oblačilo. Slavno delo je za Benečanko, če kroji hčerki poročno darilo za doža. Vendar je videti, da gospo Foscarijevo nekaj vznemirja, ko motri hčerko in njeno hišno. Zakaj sta tako tihi in prepaii? Mar dela hčerko bela obleka tako bledo? Ne, saj navadno pristoja cvetočemu licu, in Jela v svojem črnem krilu z rdečimi robi, v pisani ruti nad črnim modrcem, je ravno tako bleda. ÄH zebe hčerko? Saj jo je oblekla Jela po materinem ukazu v toplo sukno, na ramah ima mantiljo iz tankega belega krzna. Tako je lepa, tako srečna, in vendar tako tiha . . . Kaj, če ji je začarala zavist drugih mater, da uvene, umrje, preden zasede prostor ob doževi strani, na visokem prestolu. To je vse od tistega potovanja v jeseni. . . Saj je rekla gospa Foscarijeva, da naj ostaneta deklici doma. Pa Cecilija, razvajenka, je preprosila očeta, svaka. Brat pa ji drži že vedno trto. Obljub in za-vetov se pa tudi ne sme odlašati. In zaman ni bila šla hčerka na Trsat. . . Ravno tista njena pot je pospešila njeno zaroko. Vendar je prinesla ravno tista pot materi velikih zagonetnih skrbi. Kak strah je užila gospa Foscarijeva tiste dni, ko se ni vrnila hčerka, kot je bilo dogovorjeno, ko so prinesli mornarji vest o hudi burji, ki razsaja po Kvarneru. Kako je zašumelo po Benetkah, ko se je vrnila čez deset dni ladja Dogaressa, ko je pravila Cecilija, kako je našla zavetje v Senju, v hiši slavnega Juriša Senjanina. Gondola za gondolo se je ustavljala pred palačo Foscarijevo. Cecilijin zamorček Goro 1 Platno. je javljal gospodarici senatorje in prokuratorje. Resni plemenitniki so izpraševali Cecilijo, se čudili njenemu duhu, njenemu pogumu. Plemkinja za plem-kinjo je-prihajala iz krasnih palač ob Kanalu grande. Mlade in stare. Odpirale so usta, sklepale roke: Cecilija pri Uskokih! In se je vrnila zdrava ... Vrnila z vsem svojim nakitom! Kak čudež! Uskoki da so ljudje kot Benečani — da imajo cerkve, hodijo k maši, se križajo!... Da so pošteni, zvesti! Dobri kristjani, ki varujejo Evropo Turkov. Senjani, gusarji so pismeni ljudje! V Benetkah ne zna niti vsak plemič čitati, Juriša pa, glavar senjskih razbojnikov, zna več jezikov, šege raznih dežela, pozna stare in nove knjige . . . Kako je neki opisala Cecilija Juriša? Kmalu so sanjale vse mlade in stare Benečanke o glavarju Uskokov, si želele, da pride enkrat s svojimi četami v Benetke, da obišče svojega prijatelja. O prijateljski zvezi med Jurišem in Foscarijem so si izmislile Benečanke cele romane. Namigavale so, da je zagledal doslej slepi mladi Foscari žensko. Benečanske matere in hčere, ki so mamile zastonj lepega, imenitnega Foscarija, so soglašale, da se je morala ukrasti tista barbarka v Senju, ki nosi nanizan denar na čelu, le po čarih v nepremagljivo Foscarijevo srce. Istega mnenja je ponosna Liona Mocenigo, Ivanu od rodbine izvoljena nevesta. Take govorice, neprevidne opazke Ivanove, so mu napravile sitnosti. Zavistna roka je vrgla obtožbo v „levovo žrelo". Večkrat je bil pozvan Ivan pred „svet deseterih", enkrat, v tihi noči tudi pred „veliki svet", pred skrivnostno trojico, ki vlada nepoznana v črni dvorani, ki skriva svoj obraz za krinko, da ne ve svet, koga naj kolne zaradi sodbe, pogube. S strahom so pričakovali Foscarijevi Ivanove vrnitve. Ne vrne se vsakdo, ki stopi v polnočni uri v črno dvorano. Kam je izginil, ne pove nihče. Sluge neznanih sodnikov, biriči, molče. Molči „most vzdihov", molče ječe ob Orfanu, molče „svinčene strehe". Ne vprašaj — ne zasleduj ... Da ne kličeš nemilosti „velikega sveta" nase. Ivan se je vrnil. Še se boji ljudovlada zaslombe Foscarijeve pri plemstvu in pri prostem ljudstvu. Pa kako dolgo? Ivan molči o svojem zaslišanju. A gotovo je povedal nevstrašeni vihravec stvari, ki so bile „velikemu svetu" neljube. Neprevidni sin — koliko skrbi zadaja roditeljem. Ni se vrgel ne po modrem očetu, ne po boječi materi. Po prastricu Jakobu Foscariju se je vrgel. Po nemirnem duhu, ki je hotel lajšati usodo ljudstvu in nakopal s tem sebi in svojim roditeljem pogubo. Zato se trese mati za sina, zato se boji svak. Da bi se vsaj že enkrat oženil. Morda reši Cecilija brata. S svojim nastopom in pogumom je očarala deklica vse stare patricije — med katerimi so bili gotovo tudi gospodje „velikega sveta" —: Dož je dobil dovoljenje, da sme snubiti lepo deklico, potomko stare, slavne rodbine. Cecilija postane doževka. Kaka sreča, kolika čast! Ali zakaj je ob misli na to srečo tako mrtva ? Prve dni, ko je bila prišla iz Senja, je bila še živa, nemirna. Pravila je neprenehoma o Jurišu, o Zori. Pravila, kako strašno da je bilo, ko so prišli nemški strelci po Juriša .. . kako je zakliknila Zora, se zgrudila mati ... On pa, ki bi lahko pobil vse tiste strelce, je šel neuklenjen, ponosen, med njimi v kastei, pred sodbo. Pravila in govorila je Cecilija prve dni neprenehoma o tem. Potem je postala molčeča. Doževa snubitev, zaroka, slavnostna pojedina, vse to je ni oživilo Včasih zaplamti res kot vihar, se nasmeja, prevzetuje. A to je vse na videz. Ne vedo Cecilijine oči za radost. Usta se smejijo, oči so vroče, kot da jih peko zamorjene solze . . . Ivan, Jela, vsi so tako čudni, kar so prišli iz Senja. Niso bolni — niso zdravi. Kaj jim je? Primorje je polno čarovnic. Gospa Foscarijeva je klicala zdravnika, učenega Tommasa Minuttija, klicala modro Varo, Istranko, ki slovi, da zna odganjati čare. Tommaso Minutti je pomaknil svoj baret na levo teme, tipal žilo, gledal jezik. Sodil je, da so užili bolniki nezdrave jestvine med barbari, zapisal velike mere zdravil. Ivan, upornež, ni hotel govoriti z zdravnikom, ni pogledal modre Vare. Deklici pa sta gledali kot plahi golobici v zgrbljeno starko . . . Gledala jima je v oko, na roko in kimala: „Uroki, gospa bene-detta, uroki, hudi uroki .. „Uskoški uroki . . . Koliko zavistnih oči je gledalo našo krasotico . .. Med njimi so bile zle oči.. . Ej, dobro, gospa draga, da ste me klicali. Deklici bi veneli, hirali, umrli ... Ni hujšega uroka od uskoških oči ..." In vrgla je Vara tri žareče oglje v kupico vode, vpraševala polglasno, če je prišel urok od črnih, od modrih ali od zelenih oči, če je prišel od mladeniča, od deklice, od deda, od babe ... Ko je pregovorila Vara: „od črnih", je zažarela Jela, prvi ogelj se je spustil na dno kupice; ko je rekla:.„od modrih", je žarela Cecilija, drugi ogelj je tonil; ko je rekla Vara: „mladenič", se je potopil tretji. Vara je delala križe nad vodo in vpraševala vsevedočo, kateri mladenič je urekel dekliča. Želela je, „da bi mu poknile črne oči," in podila bolezen od deklic: „Idi v goro, idi v vodo, v visoke višine, globoke doline, kjer pevec ne peva, kjer koklja ne kokoče." Potem je dala deklicama požirek bajalne vode, vrgla tri oglje v tri kote sobe, da odide bol v vse tri kraje sveta, ostalo vodo pa je dala sužnju Goru, da jo izlije na ognjišče. Za sina, za nevernega Ivana, je dobila gospa Foscarijeva od učenega alhimista močan „veliki zapis". Čudne, navzkriž postavljene črke je bil narisal mož na košček platna in svetoval materi, da všije ta amulet sinu v obleko. Ivan bi moral sicer nositi amulet na golem telesu, a ker ne veruje, mu že pomaga tudi v obleki. Drago je plačala gospa Foscarijeva ta bajila. Kupila je tudi hčerki lične rožičke iz koraljevca, jih navesila na zapestnico, sinu pa je jelenje roge nabila pred vrata. Pa sin se je nasmehnil pomilovaje materi, vrgel rogove ob tla v izbruhu strastne jeze. Mati se je smehljala pri sebi, ker nosi neverni sin vendarle nevede „zapis" pri sebi .. . Pa bajila niso pomagala. Ivan, Cecilija postajata od dne do dne bolj čudna, iščeta samote, se pogovarjata o stvareh, katerih ne sme slišati ne oče, ne mati. Jela ve, kaj, o čem se pogovarjata, a molči na vprašanje kot grob. Težko je materi. Vara pravi, da so tu druge moči, katerih ne more spoznati, da je vprašala vodo, ki preteče vse, da je vprašala veter, ki prepiše vse, vprašala zvezde, ki vidijo vse, a — ne more priti na jasno, kakšni besi so dahnili v Cecilijino krasno lice. Morda je zabila hudobna Senjanka žrebelj v senco Cecilijinih podplatov. Po takem zarotenju se umrje čez leto dni. Da odvrne to zlo, je vrgla Vara Cecilijine čev-ljičke trikrat čez dekličino glavo. — Älhimist je gledal v zvezde, rekel, da se nahajajo čudne simpatije in vezi med dušami. V svetu hrepeni neka duša po čarobni deklici. Da se odpomore temu čaru, naj gre deklica v sedem cerkva, se kropi z vodo sedmero kropilnikov, izmoli sedem očenašev . . . Ä čudno= Ko je povedala gospa Foscarijeva deklicama, da sta bolni, ker hrepeni nekdo v svetu močno za njima, sta zažareli, se nasmehnili. Odpravili sta se po cerkvah .. . Vendar sta z vsakim dnem bolj tihi, se vznemirita, kadar pride zet Venier, Ivan s poročilom o Senju. Zora se smili Ceciliji . . . ,,Te dni," se obrne gospa Foscarijeva k hčerki, „te dni, pravi zet, da se odloči Juriševa usoda. Božič se bliža, komisarja in vojaki, vse bi bilo rado doma o svetem prazniku." Cecilija se zgane, vpraša nervozno: „Se je že vrnil gospod svak?" „Vedel bo to Ivan — tvoje sestre Alme ni bilo še danes k meni... Kako žeglja dež po šipah! Ubogi vojaki in galjoti prezebujejo na mrzlem vetru pred Senjem . . . Jaz bi tudi rada, da je konec teh Venier-jevih in Ivanovih poti.. . Božič se bliža — praznik miru. Rada bi, da obhajamo vsi skupaj veseli praznik, našo novo srečo, rada bi — da nas razveseli tudi Ivan z . . ." Gospa Foscarijeva zamolči zadnje besede. Ve, da ne ljubi hčerka, ne sin njenega opominjanja, naj se oženi. Cecilija ugane, molči. Ona ve, razume, da za neodvisnega Ivana ni zakon, ki dela iz ponosnih mož boječe hlapce rodbinskih koristi. In če bi bil, ne bi bila ošabna, mrzla Clara Mocenigo nikdar njegova nevesta. Le tista bi bila, ki je porazila brata o prvem pogledu s svojo smrtno žalostjo, plahim trepetanjem za bratovo usodo. A Zora je zaročena. Zavezana po šegi Senjanov za vse življenje. Gotovo povabi mati Claro o Božiču . . . kako sitno! Cecilija molči, mati striže, hišna vzdihne: „Božič se bliža . . . Mraz je vojakom na galejah, mraz je beguncem v gorah. Božič se bliža, gospa zlata. Se-njan hodi v šume, po božični panj, da mu gori vso božično noč. Pa nima vina, da bi nazdravljal mlademu Božiču, da bi polival panj, nastavil dušam dedov. Dva meseca že stoje nesrečne galeje pred Senjem. Ne vina, ne kruha ne dobiva Senjan po morju. Preko Bakra, sem čula, da jim pošiljajo hrano iz Reke. Ubogi begunci v gorah! Ne bodo sedeli pri božični mizi, ne stlali slame novorojenemu Detetu, ne sipali žita po mizi za obilno letino . . ." „Če se proglasi te dni sodba," se oglasi naglo Cecilija, „bodo sedeli begunci že pri božični mizi. Mati Orlovička umesi veliko pogačo presnjačo, Zora odiči bratu sobo z zimzelenom in smrečjem." „Kaj praviš?" se začudi mati, škarje ji zasta-nejo v roki. Skoraj bi ji ušlo, kar ji je povedal soprog, kar ve Ivan, o čemur molči vsakdo nasproti Ceciliji, ker je ubožica vidno navezana na senjsko deklico, ki ostane skoro brez bratove opore, brez premoženja, brez plemiške časti. Uboga Zora ! . . . Pa saj je zaročena. Ni treba gospe Foscarijevi skrbeti za njo, posebno ker . . . Bistro pogleda Cecilija mater, se spogleda z Jelo. Kaj ve mati, o čem molči? „Ničesar. Od mene že ne," odgovarja hišna s pogledom. Ah, da! Le izliv materine živahne nravi . . . Deklica pogleda skozi visoke kristalne šipe v deževje, na vznemirjeno vodo Velikega kanala, na palačo Mocenigo na nasprotnem bregu. Pusto je gondo-lierjem, ki veslajo po dežju, pusto mornarjem na širnem morju, še pustejše jetniku v senjskem kastelu. Bled je, pravi Ivan. Oblekel je črno obleko obtožencev. Vlažen zrak, debel zid sta pregnala svežo rdečico orla planin, sina morja in vetrov. Bled je, pa neupognjen, značajen. Značajna je tudi Zora. Trmasta Senjana! Nobeden nju noče benečanske pomoči. . . Ob slovesu, ob zdravici, ko je izlil Senjanin nekaj kapljic vina v tla na srečno pot neljubih prijateljev, mu je bila ponovila Cecilija z vročem pogledom in besedo, ljudovladino ponudbo. Kaj res ni ali ni hotel razumeti hrvaški medved? — Odbil je ponosno ... O ... Ne prodaja se Senjanin za žensko ... Zato je Cecilijino oko tako vroče, solzno . . . Peče tudi Ivana razžaljeni ponos. ,,V hipu, ko se hoče otresti vezi z Milanšičem, kadarkoli hoče njegove pomoči, naj se obrne na krčkega upravitelja." — Tako je rekel Zori ob slovesu. In ona? Zategnila je zaničljivo usta . . . Ivan je prebledel. Pa molči, Ivan! Senjanka se zna zatajevati. Ni njeno srce kamen — le prevelik je njen uskoški ponos. Ona umrje — pa ne prestopi uskoškega poštenja. Žeglja dež po šipah, izpira marmorna pročelja palač, izpira ozke kale, moči prostorne travnike, podi golobe z Markovega trga. Žeglja dež po šipah. Nevestino darilo je v rokah plemenite Benečanke. Pred njo se širi krasna opevana Venecija, kraljica morja. Če pogleda solnčne dni iz okna, leskečejo na desno in levo Kanala marmornih palač zlati orna-menti. Mimo njih švigajo ljubke, gibčne gondole. Na levo jim slediš lahko mimo palače Berubo, do mostu Rialto. Na desno mimo palače Giustiniani, do mostu di Caritä. Cvetje je na altanah, na pergolih. Vidiš ovenčane dekliške glave, krasne mladeniče. Čuješ glas mandoline, očarujoče petje. Po Kanalu plavajo gondole . . . Črne oči se iščejo. Plavolaske, krasne ko mlado jutro, se nagibljejo čez stebričje balustrad. Cvetje pada iz pergolov v gondole — poljubi lete iz gondol na pergole. Gondola hiti iz Kanala, mimo otokov, na odprto morje. Za baldahinovim zagri-njalom se skriva dvoje srečnih bitij. Venecija je dom vročih src, ljubezenskih spletk. / Gondolier poje Tassove stanze, na altanah se deklamuje Petrarca, Ariost, se občuduje Dante. V akademijah se gnete vedoželjna mladina vseh dežela okrog mojstrov slikarjev, govornikov, učiteljev voje-vanja, trgovine. Venecija je dom umetnosti, vede. Ob Rivi degli Schiavoni se ustavlja barka za barko. Naložene z darovi Indije. Na merceriji tehta menjač pri menjaču zlatnike, prodajajo se biseri, beneške koralde, dragocene tkanine Vzhoda: hastja, brokat, damast, trmolama1, kadita2, svila. Venecija je dom bogastva, gizde. Po Markovem trgu, po Piazzetti, po Kampih se šeče, se veseli pisana množica. Vidiš kroje oblek od vseh krajev benečanske ljudoviade, vidiš zamorca sužnja, kupca Turka, nemškega plemiča, francoskega monsignora, sinove Apenin, Saracena, Španjolca, Žida. Venecija je dom vseh narodov. 1 Brokat prepleten z zlatimi nitmi in biseri. 2 Vrsta baržuna. Magično žari Markov trg v luči grškega ognja. Ljubka Benečanka pleše pri glasu goslic, skače ob zvoku tamburina, se hohoče skokom harlekina, toči solze, ko pravi javni pripovedovatelj živopisno bajko o Sulejmi in Aladimi, ploska robatemu plesu hrvaškega medveda Martina. Beneška otročad poje za medvedovim voditeljem nji nerazumne besede: „Pleši, moj Martine, za petico, za cekine," pleši vedno moj Martine," — se čudi umetnosti ognježrcev, nože-jedov, se smeje bajazzom, drvi za kamelo. Moška mladina se vnema za plešoče ciganke, se navdušuje ob improvizaciji pesnika, ki proslavlja čine slavnih Benečanov, ljudovladine zmage nad Turki, barbari in njej sovražnimi mesti. Mlaji z zastavami Kandije, Moreje, Cipra, kipe visoko v nebo. V spomin zmage. Trume vojakov, obširni arsenali, gozd jamborjev kažejo, da je Venecija krasni dom zabave, moči, slave. Toda med pisanim cvetjem radosti se plazi strupena kača vohunstva, suženjstva. Skrivna, nikomur odgovorna moč vlada nad lahkoživim, malomislečim ljudstvom. Brezimna ovadba v „levjem žrelu" zadostuje, da se tu reši sovražnika. Javne zabave so uspavalna pijača za preprosto ljudstvo, da nosi lažje svoje teže, da se ne zave — so pa tudi prilike, da se izve nakane plemičev .. . O, ni je svobode v krasnih Benetkah, svoboda je na kamenitih senjskih gorah, kjer se tikata plemič in suženj, kjer je vojvoda oče svojih ljudi. Res je krasna Venecija in Cecilija potomka pa-tricijske rodbine, v kateri je doževo žezlo domače. Znani so Foscariji kot modri državniki ljudoviade. Zlata knjiga proslavlja njihovo ime. Razen onega — Jakoba Foscarija .. . Bogati so Foscariji. Imajo svojo ladjo, vilo na Giudecchi, polja in vrtove v Fermagli. A vendar... Ljubezen materino, udobnost, ki jo obdaja, vse bi pustila Benečanka, ko bi jo ljubil senjski orjak . . . Kraljica benečanskih krasot postane. V zlatem Bucentavru1 se bo vozila z dožem, stanovala v prelepi dogani, imela dvorne dame in dečke — kadar bo stopila na loggio, bo grmelo ljudstvo: „Coviva la dogaressa"! — pa njo bodo pekle vroče oči, ker je ne ljubi senjski orjak ... Ko bi jo ljubil. . . Vzela bi puško, plezala zanj po skalah, meč bi vzela — se borila zanj. Ker je ne ljubi, se je žrtvovala, da reši njegovo svobodo, življenje . .. Pa zakaj se je začudila mati njenim prejšnjim besedam? (Dalie.) 1 Pozlačena državna ladja. Na velikonočni ponedeljek. Zložil Vekoslav Remec. Od sanj pomladnih polja se blešče, Velika noč jih je iztresla nanje, posluša alelujo, še srce, ki mogla ni od včeraj izzveneti. Dan mrje zunaj . . . Zadnji solnčni trak inicialke zlate lahno boža, po pergamentu kot pogled gorak hiti po starih, obledelih črkah. „In glej, dva izmed njih sta tisti dan šla v trg, oddaljen od Jeruzalema tečajev šestdeset, Emavs nazvan ..." mi lahko sveta biblija šepeče. Ne morem dalje... Knjigo nem zaprem Poznam to pot, po kateri zapustili mladosti svetli smo Jeruzalem in se napravili v Emavs življenja. . . Da, vsa samotna, trnjeva je pot, zlih slutenj, dvomov polne naše duše pridruži tudi nam se, o Gospod, umiri blagoslovi naša srca! In ko nalomiš in podaš nam kruh resnice Svoje, srčnega pokoja — tedaj se vrne naš vzradoščen duh nazaj v Jeruzalem mladostne sreče. ^ cQQixc|xriO itd. Ruski b se ne izgovarja kot naš v, in češki e ni ruski 'k, za latinski h pa spet Rusi nimajo znaka. Iz transkripcije bo torej vedno težko pogoditi prvotno rusko izgovarjavo. Kar zadeva vsebino, nam je predvsem toplo simpatična tendenca, simpatičen tudi idealizem, s katerim so pisani vsi članki, dasiravno nam je težko verjeti, da bi po tej poti prišli do cilja. V prvem uvodnem članku govori g. urednik o potrebi, da se vzajemno spoznamo, obrača se do predstaviteljev pravoslavne cerkve, kot do svojih vrstnikov, govori, da ni skoraj nobene razlike v pojmovanju krščanskih idealov obeh cerkva. To je nekako premalo jasno in premalo krepko. Zakaj bi pred pravoslavnimi vedno le tožili sebe in delali njim poklone ? Oni so šizmatiki, pravzaprav tudi heretiki, oni ne morejo nam dati ničesar, pač pa mi njim i vero i kulturo. Za nas so oni „partes mis-sionum", kakor Indija ali Afrika. Naravni eksponent katoličanstva proti Rusom so pa Poljaki. Mi ne moremo stopiti med poljsko-ruski spor, kot nepristranski sodniki, ampak smo naravno zavezniki Poljakov in s pomočjo Poljakov se moramo spustiti neposredno med rusko ljudstvo, a ne komplimentirati z vlado, škofi in popi. Popolnoma ne strinjamo se z nazori grofice L. Riankur v drugem članku, dasiravno jeured-ništvo dobro storilo, ker je članek priobčilo, da je dalo s tem priložnost za razpravljanje vprašanja. Neumestna je pa notica iz „Varšavskih eparhijalnih Listkov". Izraz preds. poslanske zbornice kakor „Privislinjski kraj" mora Poljaka silno razdražiti, vsaj tako, kot če bi n. pr. Poljak namesto kraljestvo Češko rekel: „Die deutsche moldauische Provinz". Vesti o katoličanih tudi ni treba zajemati iz obskurnih in umazanih „Listkov". Sicer pa pozdravljamo „Vestnik" v resnici z velikim veseljem in mu želimo mnogo naročnikov in mnogo uspeha. Dr. L. Lenard. SRBSKI MINISTRSKI PREDSEDNIK NOVÄKOVIC DR. ROBERT PÄTTÄI To in Konccrti „Glasbene Matice". Pri koncertu dne 14. marca so bile na sporedu sledeče izključno slovanske skladbe: M. Hipolitov-Ivanova „I ver i a", suita za orkester v štirih stavkih (Introdukcija, Berceuse, Danse Lesghine in Marche Georgienne); V. Par-mova „Poslednja noč" in Ä. Lajovčeva „Serenada", pesmi za tenor, prva s klavirskim, druga z orkesterskim spremljanjem; P. J. Čajkovskega koncert za klavir s spremljanjem orkestra v b-molu (I. Allegro non troppo e molto maestoso, II. Ändantino simplice, III. Ällegro con fuoco) in K. Bendlov „Švanda dudak", narodna pravljica po besedah Jar. Vrchlickega za soli, mešani zbor in orkester. Uspeh koncerta: prav dober. Zopet smo imeli priliko slišati samostojno nastopajoči orkester „Slovenske Filharmonije", ki je pod vodstvom kapelnika g. Talicha fino, točno in gorko proizvajal Ivanovo suito, elektriziral poslušalce ter dosegel zopet popoln uspeh. Ta suita je izredno zanimiva. Njen avtor, ruski skladatelj M. Hipolitov-Ivanov, od 1. 1899. kapelnik privatne opere v Moskvi, ji je napisal tudi pojasnilo. V tem pove, da so mu kot glasbeni material za suito služile le narodne gruzinske (iverijske) teme. V vsakem stavku je porabil po eno temo: v prvem starinsko pesem, znano pod imenom „Plač (tožba) carjevne Katevane", v drugem eno najbolj razširjenih narodnih pesmi „Ob zibeli", v tretjem neko v Kahetiji zelo udomačeno plesno pesem in v četrtem stavku mu je služila kot tema neka gruzinska koračnica. — Vse te lepe teme je nadarjeni in duhoviti skladatelj spretno obdelal in jih docela izčrpal. Vsa skladba napravi na poslušalca najboljši vtis, je lahko umljiva in hkrati efektna. Izvrstno učinkujejo kontrasti med posameznimi stavki. Globoka in neutolažljiva bol preveva prvi stavek, iz drugega vejeta sama ljubeznivost in prijaznost, lezginski ples pa ima nekaj silnega in strastnega, nekaj res barbarskega v sebi; koračnica je zopet bolj mirna, slovesna in mogočna. Mislim, da je tudi slovensko občinstvo sploh bilo s to skladbo zelo zadovoljno in da pričakuje od „Glasbene Matice" oziroma „Slovenske Filharmonije" še nadaljnjih podobnih slovanskih skladeb. Drugo, kar nas je pri tem koncertu zanimalo, je bil Cammarotov nastop. No, je pač Cammarota pevec in umetnik, da mu je malo enakih. Kako domač, siguren in brez vsake afektiranosti je že njegov nastop! In glas njegov! Kako voljan in brez vse trdote, kako čisto in polno doneč! In kako ga ima v oblasti! Kar igra se ž njim. Njega poslušati je užitek. Najbolj nam je ugajal v Parmovi „Poslednji noči", ki je vsekako za dobrega tenorista kaj hvaležna skladba, tudi samaposebi ena najlepših Parmovih. Tudi v „Švandu dudaku" se je prav dobro razvil. Manj prilike mu je nudila Lajovčeva „Serenada", ki jo je pa tudi dosti dobro predaval. O Lajovčevih samospevih moram reči, da so za sedanji glasbeni nivö na Slovenskem še nekoliko preumetni, nekoliko prekomplicirani, nekoliko težko prebavljivi. Visoko cenim g. Lajovca kot skladatelja. Težko bo najti med slovenskimi skladatelji, starejšimi in mlajšimi, katerega, ki bi tako obvladal moderno glasbeno tehniko in kot harmonik bil tolikanj napreden kakor je ravno Lajovic. Pa vkljub temu si ga drznem prijateljsko in dobrohotno opozoriti, naj se vendar nekoliko brzda v melodičnem oziru in tudi sicer naj blagovoli nekoliko upoštevati realne razmere. Če si sam zase pojem in ono. igram njegove samospeve iz „Novih Äkordov" in druge, izdane v samostojnih izdajah, me navadno zelo zadovolje; v zadnjem koncertu me pa njegova serenada z orkesterskim spremljanjem ni popolnoma. Ta skladba ima tudi svoje izredne, lepe harmonične in modulatorične poteze, a je glede melodije nekoliko razkosana in na nekaterih mestih je orkester malo premočan. Gospodična Vida Prelesnikova, naša rojakinja, sedaj še konservatoristinja v Pragi, je ob svojem prvem nastopu v Ljubljani pokazala prav lepe zmožnosti. Pridobila si je že precejšnjo tehnično spretnost in pokazala, da se zna tudi s primernim čutom vglobiti v skladbo, ki jo proizvaja. V celoti in podrobnostih krasni koncert Čajkovskega je izborno proizvajala. Njen prvi večji nastop na domačih tleh, ki se je najbolje obnesel, in njeno resno stremljenje, ki ga kaže v svoji stroki, nas navdajata z veselim upanjem, da bo kot pianistinja-umetnica delala Slovencem čast. Ne majhen užitek nam je napravil še končni „Švanda dudak", v katerem zaslužijo vsi sodelujoči: pevovodja g. Hubad, zbor in solisti (poleg g. Cammarota tudi še domači moči, g. Križaj in gdč. Boletova) vso pohvalo. — Če se bo v tej sezoni vršil še kak koncert „Glasbene Matice", bi toplo priporočal, da se po možnosti proizvajajo takrat v večji množini domače skladbe, te pa kakršnekoli. Sploh bo najbolje držati se tega principa, da naj nudijo koncerti vsakovrstnih skladeb. Kar je dobro, bodisi domače ali tuje, naj pride polagoma na vrsto. Proizvajanje bodi vselej kar mogoče najboljše, istotako se pa tudi slavno občinstvo rado odzivaj in prihajaj polnoštevilno h koncertom! Stanko Premrl. 693690 Prof. Hugust Belohoubek, češki učenjak in kemik, je umrl po dolgi bolezni v Slupu na Češkem. Prof. dr. Belohoubek se je porodil 1.1847. v Jericah; bil je prej asistent pri učni stolici farmakologije, farmakognozije in sodnijske kemije na praški univerzi; 1. 1905. je bil imenovan za rednega profesorja teh strok. Spisal je celo vrsto raznih strokovnih spisov v jeziku češkem, nemškem, danskem, francoskem in ruskem... Prof. Belohoubek je z umrlim dvornim svetovalcem Gintlom preiskal v novem češkem kemičnem zavodu v znanem procesu več nego 450 ponarejenih pleme-nitaških diplom. V zadnjih 20 letih je preiskal v svojem laboratoriju nad 1000 sodnijskih slučajev. Dr. Belohoubek je posvetil vse svoje življenje temeljitemu znanstvenemu delu, po katerem je bil znan ne le doma, ampak tudi v tujini. Dr. Änton vitez Randa. Pravniški oddelek staro-slavne praške češke univerze je obhajal pomembno petdesetletnico; nje slavni profesor, imenitni učenjak svetovnega imena, dr. Änton vitez Randa je dosegel pred 50 leti pravniški doktorat. Dr. Randa je sloveč pravniški strokovnjak, ki je vzgojil profesorski zbor vsega sedanjega pravniškega oddelka češke univerze. Randa se je porodil 8. julija 1. 1834. v Bistrici nad H.; študiral je v Pragi, kjer se je 1. 1861. habilitiral kot docent avstrijskega civilnega prava. Ko se je praška univerza razdelila na češko in nemško, prešel je 1. 1882. na češko univerzo. Svojo znanstveno delavnost je začel takoj pri nastopu svojega učiteljskega poklica in kakor skoraj vsi odlični češki učenjaki je izpočetka pisal svoje spise v nemškem jeziku. Z nemško pisanim delom je po- ložil tudi podlago k svoji slavi; 1. 1865. je v Lipskem izšlo delo „O lastnini po avstrijskem pravu z ozirom na pruski, francoski in saksonski zakonik". Ta spis je bil vir mnogim drugim znanstvenim razpravam iz te stroke, ki so izšle v raznih svetovnih jezikih. Prvo večje delo Randa, spisano v češkem jeziku je „Pravo vlastnicke" (1871). Drugi češki in nemški spisi so izpopolnili samo slavo češkega učenjaka, ki je za svoja dela dobil imenitna odlikovanja domače in tujih vlad, učenih društev in zavodov. Bil je imenovan članom državnega sodišča, članom gosposke zbornice, bilo mu je podeljeno avstrijsko častno odlikovanje za znanstvo in umetnost in končno je bil povišan v plemenitaški stan. Znanstvena delavnost Randa se je ocenila tudi s tem, da je bil poklican v ministrski svet, kjer je kot češki minister-rojak bil zanesljiv in vesten svetovalec vladarja in branitelj pravic češkega naroda. Petdesetletnica Äloisa Dostäla. Češki katoliški pisatelj, ki se najbolj čita, župnik Älois Dostäl, je obhajal svojo petdesetletnico. Ä. Dostäl je eden izmed najbolj marljivih čeških pisateljev. Ni skoraj češkega leposlovnega lista, v katerem bi ne bila kakšna povest izpod peresa Ä. Dostäla. Porodil se je 1.1858. v Kvasinah pri Rihnovu na Češkem, njegov oče je bil kmet. L. 1883. je bil v Pragi posvečen za duhovnika in je služboval na raznih mestih, dokler ni postal župnik v Ouvalih pri Pragi, kjer je še sedaj. Književno delovati je začel po nasvetu pisatelja-kanonika Jos. Ehren-bergerja. Pisal je najprej pesmi in potem povesti. Gradivo za svoje povesti črpa iz preteklosti češkega naroda ali pa iz sedanjega življenja češkega kmeta, delavca, meščana, duhovnika i. dr. Kako so njegove dobre povesti priljubljene, priča okolnost, da so nekatere prevedene v tuje jezike. Navesti vse, kar je Dostäl napisal, je skoraj nemogoče, saj vsako leto izide izpod njegovega peresa nekoliko daljših povesti, poleg tega veliko člankov, drobnih stvari v vseh čeških listih. Vsi Dostälovi članki in spisi se lahko čitajo in v vsakem spisu se spozna njegovo mojstrsko pero in pa idealni namen, češko ljudstvo izobraziti in prijetno kratkočasiti. Zalagateljska tvrdka v Pragi V. Kotrba, ki je že izdala zbrane spise več čeških katoliških pisateljev (n. pr. Ehrenbergerja, Kopala, Spačka, Brodskega) bode v kratkem začela izdajati tudi zbrane spise Äl. Dostäla, ki bodo tako urejeni, da bodo za omikance in preprosto ljudstvo. Fr. Št. Prof. dr. Bohumil Jan Eiselt. Pred nedavnim je na Smihovu v Pragi umrl odlični češki učenjak in zdravnik, profesor češke univerze, autor mnogih strokovnih spisov, dvorni svetovavec dr. Bohumil Jan Eiselt. Pokojnik se je porodil 22. avgusta 1.1831. v Polički na Češkem, gimnazijo je dovršil v Jičinu, zdravniški vseučiliški oddelek v Pragi. L. 1860. se je habilitiral za docenta specielne patologije in terapije notranjih bolezni na praški takrat še nemški univerzi, 1. 1866. pa je bil imenovan za izrednega profesorja notranjega zdravilstva in leta 1881. šele za rednega profesorja. Eiselt je prvi češki učitelj na zdravniškem oddelku praške univerze, ki je začenši od svoje habilitacije predaval izključno v češkem jeziku, in so torej vsi češki zdravniki zadnjih 34 let njegovi učenci. V češkem jeziku je Eiselt začel predavati v dobi, ko še ni bilo nobenih čeških strokovnih publikacij in ko ni mogel pričakovati nobenega priznanja za svoj trud. Ko je 1. 1866. kot izredni profesor naznanil svoja redna češka predavanja, je zbral okoli sebe toliko poslušavcev, da sta se obe nemški kliniki izpraznili. Profesorski kolegij pa je iz zavisti dosegel pri ministrstvu, da se je takoj po prvih tednih Eiseltova klinika razglasila za neobligatno. Navzlic temu se število Eiseltovih poslušalcev ni zmanjšalo, ker so se odli- kovala Eiseltova predavanja po globoki vsebini in lepi obliki in je že takrat Eiselt slovel kot izvrsten diagnostik. Istega leta je odklonil častno vabilo na rusko univerzo v Harkov samo raditega, da ne bi osirotela edina češka sto-lica na praški univerzi. Eiselt je bil energičen organizator češkega zdravniškega gibanja in znanstvenega dela, od njega je izhajala iniciativa za vsa važnejša podjetja. L. 1881. je ustanovil prvi češki znanstveni list „Časopis českych lekaru" in ga je sam urejeval. Po 15 letnih pripravah je izdal šest velikih zvezkov pod naslovom „Odbornä pathologie a the-raphie". Kot znanstveni preiskovavec je Eiselt zaslovel zlasti po svojih spisih o legarju, koleri, o srčnih in pljučnih boleznih. Eiseltovo delovanje so priznali ne le v slovanskem svetu, ampak tudi na Francoskem in Nemškem. Učenjak Eiselt je bil vesten katoličan. Hodil je s soprogo v emauško cerkev izpolnjevat svoje verske dolžnosti. Ko je bil na bolniški postelji, se je dal prevideti s sv. zakramenti in ko se je bližala njegova zadnja ura, je rekel soprogi in otrokom, stoječim zraven njegove postelje: „Pustite že to zdravljenje in prižgite svečo! Je že vse zastonj!" In ko so prižgali mrtvaško svečo kot simbol večne svetlobe, je mirno umrl sloveči zdravnik. Josef Lacina |Kolda Malinskij). V Raždalovicah pri Jičinu je umrl po dolgi bolezni Josef Lacina, ki je bolj znan pod psevdonimom Kolda Malinsky. Bil je profesor v Pragi (roj. 2. avgusta 1.1850. v Malinu) in se je v prostih urah pečal s preiskovanjem češke zgodovine in s pisateljevanjem. Lacina je izdal celo vrsto poljudno-znanstvenih in leposlovnih knjig. Najbolj znani njegovi spisi so „Kronika I. in II." — „Starv dluh" — „Svetlo a stin" — „Pred pädem" — „Na vsi". Lacina je začel književno delovati 1. 1872. Fr. Š. C83ESO Ludvik Gašpar, slovaški župnik v Dehampoli (tur-čanskega okraja) in pisatelj, je umrl po dolgi, težki bolezni. Kot pravičen mož je kmalu izpregledal spletke mažarskih »kazafikov« in surovo, nepravično preganjanje „panslavov" in zato je sovražil politiko iz vse duše ter marljivo pisal satirične in humoristične članke pod psevdonimom Zaosek. Več njegovih člankov je objavil „Černoknažnik". V Budimpešti je izšla zbirka njegovih spisov pod naslovom „Vybrane spisy humoristicke Zaoska" s podobo in življenjepisom pisateljevim. Zaosek je bil izviren slovaški humorist, ki je opisoval zlasti vaško in malomestno življenje z ironijo in ostro satiro. Izvrstno je znal osmešiti mažarske »kazafike« (rodoljube) in druge izrastke sedanje šovinistične dobe iz sedanjega življenja na Mažarskem. Pavel Prihoda. Pred nedavnim je na Slovaškem umrl Pavel Prihoda, buranski župnik, vzoren duhovnik in pisatelj, ki je vse svoje življenje posvetil Bogu, Cerkvi in svoji zatirani slovaški domovini. Porodil se je v Skalici 1. 1840. in je študiral izpočetka v Uherskem Hradišti na Moravskem, potem v Trnavi na Ogrskem. Bogoslovje je dovršil v nadškofijskem semenišču v Ostrogonu. V bogoslovju je 1. 1862. s svojimi 16 tovariši ustanovil „Slovensky oddiel cirkevno-literarnej skoly". V tem literarnem društvu so se slovaški bogoslovci vadili v govorništvu in slovaškem pismenem jeziku. Društvo je vzgojilo vse slovaške duhovnike v ostro-gonski nadškofiji, ki so v zadnjih 40 letih pisali in nekateri izmed njih še pišejo v nravni in gmotni prospeh slovaškega ljudstva. Že v ostrogonskem semenišču je Prihoda začel svoje literarno delovanje; izpočetka je prevajal iz nemških rokopisov Palšovičeve propovedi za slovaški list „Všenanka" in iz francoskega „Messager du Semaine" članke za list „Cyrill i Method". Za prilogo „Vojteha" je pisal .izvirne spise in kot kaplan je spisal celo množico jedrnatih propovedi, ki so bile objavljene v letnikih „Kazatela" (1874-1880). L. 1864. je bil Prihoda posvečen za duhovnika ter je postal kaplan v Gbelih, kjer je deloval 14 let pri skromni letni plači 1C0 gld. Polovico te vsote je dobival iz cerkvene blagajne in polovico od c. kr. patronata, ki mu je to plačo odtegnil vsako tretje leto po volitvah, ker je Prihoda vsakokrat pripeljal vso občino glasovat za Slovaka Radlinskega. Prihoda je bil prvi, ki je v skališki okolici ustanovil „Čitaci spolok". Svoj prosti čas je posvetil čebelarstvu. V tej panogi gospodarstva je postal strokovnjak ter je spisal mnogo člankov in razprav iz te stroke za slovaške časopise. Dr. Gustav Beehenter. 20. avgusta so Slovaki pokopali v Kremnici dr. Gustava Beehentera, najstarejšega, če ne zadnjega svedoka prvega novodobnega zgodovinskega in hkrati družabnega in literarnega gibanja, imenitnega deja-telja v dobi slovaškega kulturno-narodnega in političnega preporoda. Ime Beehentera se je prvič pokazalo v javnost 1. 1848., ko je mladi dijak na medicinskem oddelku dunajske univerze vstopil v dijaško legijo in je pisal Ludevitu Šturm v „Narodnie Slovenske Noviny" prve svoje vrstice. Le-ti kratki dopisi in opisi takratnih dunajskih dogodkov že kažejo spretnega pisatelja in izvrstnega slovaškega stilista. Samo škoda, da ni Beehenter več književno deloval. Težavni zdravniški poklic, osamelost sredi renegatske puščave in menda še druge okolnosti niso dovolile, da bi stal Beehenter med prvimi slovaškimi književniki. Nadarjenosti je imel dovolj. Pisal je največ humoristične povestice pod psevdonimom Laskomersky. Njegov humor je izviren, vsaka beseda je dovtip. Najbolj priča to povest „Lipovianska maša" in „Sebrane žarty a rozmary". Največ je Beehenter pisal v letih 1860—1880. Umrl je kot 83leten starček. Fr. Št. CS9KO Naše slike. Ruski ženitovanjski običaji (str. 149) se vrše s primerno slovesnostjo in raznimi bolj ali manj simboličnimi ceremonijami. Boljari so se tudi v tem oziru že „poevropili", a stalen je še vedno tudi pri pojedini pop, ki zapoje z globokim basom: „Poslušna bodi možu svojemu!" Darila pri-nesö novoporočencema in jih izroče z globokimi pokloni in pesniškimi voščili. Slike z jugoslovanskih krajev, ki jih prinašamo v današnji številki, so izdelane po izbornih fotografijah našega rojaka frančiškana P. Metoda, ki zna prirodo gledati res z umetniškim očesom. P una t v Kvarneru na otoku Krku leži v slikovitem zalivu jn pred njim plava — romantičen otočič Košljun. Tako čarobno leži tudi Visovac; slap Krke s svojo ogromno vodno silo pa najbrže ne bo ostal nedotaknjen od moderne tehnike, ampak ga bodo skoro gotovo v kratkem porabili za velike gonilne naprave. Zagrebška stolna cerkev se ponaša s posebno eleganco svojih stolpov, ki se, fotografirana z višine, vidita v vsej svoji lepoti. Kalva ri ja jedelo spodnještajerskega slovenskega umetnika, Jakoba Žniderja, ki živi na Dunaju v prav bednih gmotnih razmerah. Mož je učenec dunajskega profesorja Kundmanna. Skupina „Kalvarije" je v mrliški kapeli dunajske blaznice in hiralnice „Steinhof". Opozarjamo ž njo na našega revnega in pobožnega mojstra, ki si v svoji skromnosti želi vsaj toliko dela, kolikor potrebuje vsakdanjega kruha! Razmerje s Srbijo se je nagloma izpremenilo. Bilo je že vse pripravljeno na vojsko in vsak dan se je pričakovalo, da počijo puške ob Savi in ob Drini. Pa Rusija je izpremenila svoje sovražno stališče, čez noč se je v Srbiji veter obrnil, bojeviti kraljevič Jurij, se je odpovedal pravici do prestola, bojna stranka je izgubila svoj vpliv in srbska vlada, ki ji načeluje ministrski predsednik Novakovič (str. 189), je sprejela pogoje avstrijske vlade. Vojske med Ävstrijo in med Srbijo torej ne bo, a v Srbiji sami je nezadovoljnost z vladajočo rodbino jako velika in ni izključeno, da pride do usodepolnih dogodkov. Avstrijska poslanska zbornica je izvolila za predsednika dr. Roberta Pattaia, znamenitega krščansko-socialnega politika (str. 189). Bil je doslej nižjeavstrijski deželni odbornik.