PODNEBJE LJUBLJANE INAVGURALNA DISERTACIJA SPISAL VITALIJ MANOHIN V LJUBLJANI 1941 POSEBNI ODTIS IZ ..GEOGRAFSKEGA VESTNIKA ' 1 XVII. TISKALI J. BLASNIKA NASL., UNIVERZITETNA TISKARNA IN LITOGRAFIJA D. D. V LJUBLJANI. ODGOVOREN L. MIKUS. PODNEBJE LJUBLJANE INAVGURALNA DISERTACIJA SPISAL VITALIJ MANOHIN V LJUBLJANI 1941 POSEBNI ODTIS IZ „GEOGRAFSKEGA VESTNIKA" XVII. TISKALI J. BLASNIKA NASL., UNIVERZITETNA TISKARNA IN LITOGRAFIJA D. D. V LJUBLJANI. ODGOVOREN L. MIKUŠ. PODNEBJE LJUBLJANE INAVGURALNA DISERTACIJA KI JO JE PREDLOŽIL DIPLOMIRANI FILOZOF VITALIJ MANOHIN ZA DOSEGO DOKTORSKE ČASTI DISERTACIJO JE NA PODLAGI REFERATOV GG. PROF. DR. ANTONA MELIKA DR. JOVANA HADŽIJA IN DR. OSKARJA REYE SPREJEL FAKULTETNI SVET FILOZOFSKE FAKULTETE UNIVERZE KRALJA ALEKSANDRA I. V LJUBLJANI DNE 21. JANUARJA 1941 Podnebje Ljubljane. Pričujoča razprava vsebuje le izvleček iz obširnejše študije o ljubljanskem podnebju in zato obsegajo vsa poglavja le bistvene ugotovitve. Specialna literatura, ki obravnava vsaj deloma (klimo mesta Ljubljane, je razen Seidlovega 1 in Fesslerjevega 2 dela z ozirom na podnebje mesta Ljubljane povsem fragmentarna in sličen je v tem pogledu seveda tudi vzorni Hannov priročnik „Handbuch der Klimatologie“, 1911. Zatorej sem si v okviru svojega dela zadal hvaležno nalogo, po načinu modernih znanstvenih metod podrobneje proučiti ljubljansko klimo, zlasti pa še ona njena poglavja, ki so doslej bila zaradi nujnosti razvoja klimatološke vede posebno za¬ postavljena. Uporabil sem v ta namen prav vse razpoložljivo opazovalno gradivo in upošteval sem vso znano ter dostopno mi literaturo. Meteorološki podatki so v glavnem povzeti po originalnih oficiel- nih zapiskih, ki sem jih kritično analiziral. Dopolnil pa sem jih v nekaterih specialnih ozirih, na primer v pogledu pogostosti uveljavljanja posameznih toplinskih stopenj v horizontalni in vertikalni smeri, v pogledu debeline in nastanka megle, smeri oblakov ter pojava visokega fena itd., s privatnimi opazovanji Čadeža M. in pa s svojimi lastnimi. 1 Seidl F : . „KIima vom Krain", Mitt. d. Musealver. f. Krain 1891—'1902 (v bodoče F. Seidl, Kliama) citirano po posebnem odtisu. 2 Fessler A., Die klim. Verhalt. von Laibach. Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach f Ur das Schuljahr 1912/13. Laibach 1913 (v bodoče A. Fessler). i* 4 MANOHIN VITALIJ: Za proučevanje tako zvane dinamične klime so mi služile sinoptične vremenske karte, in sicer naše domače (zemunske, po¬ prej novosadske, in splitske) ter dunajske. Zračna temperatura v Ljubljani. Uvodne pripombe. Zračna temperatura predstavlja vobče najkočljivejši meteorološko-klimatološki element, ki mu je lastna izredna nestalnost. Zato se poslužuje klimatološka veda v svrho karakteriziranja, temperaturnih razmer gotovega kraja več¬ jega števila funkcijskih vrednosti dejanskih toplinskih razmer. Taiko funkcijsko vrednost nam predstavlja v prvi vrsti tako zvani povpreček, ki je identičen z aritmetično sredino in ki nam kljub svoji abstraktnosti ter ostalim slabostim vendarle precej dobro prispeva k predstavi določene termične fiziognomije. 3 Seveda pa je sama navedba povprečka v svrho verne predstavitve določenih toplinskih razmer absolutno pomanjkljiva, zaradi česar je bila klimatološka analiza že zgodaj prisiljena, vpeljati tudi še druge načine, ki nam naj čim popolneje karakterizirajo toplinske pri¬ like. V to svrho spada predvsem frekvenca posameznih tem¬ peraturnih vrednosti, nadalje njihovi pozitivni in negativni ekstremi, temperaturna izpremenljivost itd. Kar se tiče ugotovitve srednje dnevne temperature v Ljub¬ ljani za vsak dan v letu, naj omenim, da sem jo izračunal za vso dobo 1851—1935, pri čemer sem se seveda poslužil vseh Seidlovih podatkov in preračunavanj, ki se nanašajo na dolbo 1851—1880. V razliko s srednjo dnevno temperaturo v Ljubljani pa odgo¬ varjajo mesečni temperaturni povprečki dobi 1851—1936. Pri računanju temperaturnih povprečkov za Ljubljano sem naletel na težavo, da se je septembra 1. 1923. meteorološka po¬ staja s svojimi aparati preselila iz realke v Vegovi ulici na vrt ženske bolnišnice. V realki je bil montiran termometer v nad¬ morski višini 306.2 m in 8 m nad tlom, v ženski bolnišnici pa se nahaja toplomer v višini 300 m nad morjem ter 2 m nad tlom. Sprememba miliejev, v katerih se nahajajo opazovalni instru¬ menti obeh opazovališč, je vzrok določene heterogenosti tempe¬ raturnih podatkov za dobi 1851 —1923 ter 1924—1936. Spričo navedenega je bila neobhodna potrebna redukcija zadevnih opazovalnih podatkov na isto opazovališče. Redukcijo sem izvršil potom primerjave s Kamnikom. Sicer prišteva Seidl 4 3 Hamn-Knoch: „Handbuch der Klimatologie“ 1934 4 P. Seidl: „Klima“, str. 34 in 99. PODNEBJE LJUBLJANE. 5 (oziroma Hann) tudi Kranj k istemu tipu temperaturnega poteka, kakor ga izkazujeta Ljubljana in Kamnik, toda na žalost so raz¬ položljivi meteorološki podatki za Kranj le pičli ter polni vrzeli. Tehnika redukcije sledi znani Hannovi metodi; 5 izračunal sem namreč povprečno diferenco temperaturnih podatkov za, žensko bolnišnico v Ljubljani in Kamnik za dobo 1925—1935 in prav tako tudi pripadajočo povprečno razliko med realko in Kamni¬ kom za dobo 1881—1901. Pri izbiri dob sem moral pač upoštevati kontinuiteto meteoroloških podatkov. Potom subtrahiranja prve diference od druge sem dobil redukcijski faktor, s pomočjo kate¬ rega sem transformiral podatke, nanašajoče se na opazovanja na vrtu ženske bolnišnice, da so odgovarjali opazovališču v realki. Za redukcijo podatkov ekstremnih temperatur pa sem moral uporabiti, zaradi številnih vrzeli v opazovanju v Kamniku, dobe 1881—1895, 1912—1916 ter 1925—1935. 6 Letni potek zračne temperature. Povpreček letne temperature v Ljubljani znaša na podlagi opazovanj, redu¬ ciranih na isto opazovališče, v dobi 1851—1936 9'2°C. Seveda pa odgovarjajoči prirastek 0‘2° C v primeri s Trabertovo vrednostjo 7 še nikakor ne pomenja, da gre za realen dvig povprečne letne temperature v Ljubljani, zakaj upoštevati moramo v obeh pri¬ merih vse možne napake. 8 Potek temperature v posameznih mesecih. j a n u a r. Najhladnejši mesec v Ljubljani je januar, ki mu pripada povprečna temperatura —2° C, in to na podlagi opazo¬ valne dobe 1851—1936. Seidlova vrednost (doba 1851—1880) po¬ vprečne januarske temperature pa znaša —2‘3° C. Eksaktnih dokazov o dejanskem dvigu januarske temperature v Ljubljani v smislu prave klimatske izpremembe seveda s tem še nimamo, zakaj upoštevati moramo razen verjetnostne napake pri tem tudi, da opazovalni podatki nikakor ne identificirajo faktičnih vred¬ nosti meteoroloških elementov (zlasti še temperature). Povprečna januarska zračna temperatura v Ljubljani niha v obdobju 1851—1936 v intervalu med —9'4° C (1. 1880.) ter 5‘1° C 5 Hann-Siiring: Lehribuch detr Meteorologie". 1957—1940 (točneje: Lamiont-Mahlmannova metoda). 6 Odgovarjajoče tabele se nahajajo v »Kroniki slovenskih mest“ 1939, str. 38 (v bodoče »Kronika"). 7 W. Trabert: »Isothermen von Oesterreich. Jahrbiicher d. Centralan- stalt f. Met. und Erdmagnetismus. Jahrg. 1901 . Wien 1902 . 8 A. Wagner: »Klimaanderungen und Klimasclmankungen" 1940. 6 MANOHIN VITALIJ: (1. 1936.). Januarski temperaturni povpreček je bil za 3 ali več stopinj pod januarskim povprečkom celotne odgovarjajoče dobe v Seidlovi dobi v 20%, v dobi 1881—1956 v 9% in v dobi 1831 do 1936 v 13%. Za eno ali več stopinj pod januarskim povprečkom odgovarjajoče dobe pa je bila januarska temperatura v prvi izmed navedenih dob v 40%, v drugi v 56% in v tretji v 57%. Povprečna januarska temperatura je bila za tri ali več stopinj nad svojo povprečno vrednostjo v času navedenih dob v 17%, 23% oziroma 21%. Za eno ali več stopinj nad svojo povprečno vrednostjo pa se je gibala v 43%, 44% ter 44% (zaradi zaokro¬ ženosti številk znaša vsota procentualnih deležev nekaj nad 100). Analiza statističnih meteoroloških podatkov za dobo 1851 do 1936 nam prikazuje naslednjo frekvenco uveljavljanja dolo¬ čenih toplinskih razmer v mesecu januarju: približno 12*5 dni odpada na milo vreme, to se pravi, da vlada ob takih dnevih ponoči temperatura pod ničlo, podnevi pa nad ničlo; približno 10'5 dni je toplina ves dan pod ničlo, toda minima niso nižja od —10° C; približno 4‘5 dni pripada pravemu južnemu vremenu, ko toplina tudi ponoči nikoli ne pada pod ledišče, in prilično 4 dni vlada ostra kontinentalna zima s temperaturnimi minimi pod —10° C. Kar se tiče stabilnosti vsakodnevne januarske temperature, moramo reči da je le-ta izmed vseh mesecev v letu najbolj labilna. Interdiurna variacija povprečne dnevne temperature znaša meseca januarja na podlagi podatkov za dobo 1851—1935 2'1° C, v Seidlovi dobi 2'2° C in v dobi 1886—1935 2'1° C. Ekstrema interdiiume variacije povprečne dnevne temperature tega meseca pa znašata 10‘4° C ter —10'0° C (za dobo 1851—1936). Absolutna ekstrema zračne temperature celotne dobe 1851 do 1936 znašata —216° C (14. januarja 1893) ter 15'6° C (5. jan. 1931). Absolutni letni temperaturni minimum nastopa v 45% vseh primerov (za dobo 1851—1936) z januarskim absolutnim ekstre¬ mom, v 35% s februarskim, v 15% z decembrskim, v 3% pa z marčnim in v 2% z novembrskim absolutnim minimom. Verjetnost (%) temperaturnega minima v iznosu vsaj: 0« C —5° C —10° C —15° C —20 °C —25° C znaša povprečno: 100% 100% 92% 60% 22% 2'5% Torej nastopajo v Ljubljani temperature do —5° C vsako leto, temperatura —10° C izostane povprečno le enkrat v 12 letih, —20° C beležimo povprečno enkrat v 5 letih in —25° C pa enkrat v 40 letih. PODNEBJE LJUBLJANE. 7 Februar. Februarska temperatura izkazuje v Ljubljani naslednje poglavitne značilnosti. Mesečni povpreček za celotno dobo 1851—1956 znaša —0'1°C, dočim je znašal v Seidlovi dobi (1851—1880) —0‘2° C in torej med obema ni bistvene razlike. Mesečni povpreček je nihal (v dobi 1851—1936) med —8‘9° C (1. 1929.) in 6'5° C (1. 1926.). Povprečna mesečna temperatura meseca februarja se je gibala za 3° C ali več stopinj C pod. povprečkom celotne dobe 1851—1936 v 16%, in to tako v celotni dobi 1851—1936, kakor tudi v Seidlovi (1851—1880). Mesečni povpreček se je gibal za 1° C ali več stopinj pod povprečkom dobe 1851—1936 v dobi 1851 do 1936 v 57 %, v Seidlovi dobi (1851—1880) v 53% in v dobi 1881 do 1936 v 29%. Za 3° ali več stopinj nad povprečkom dobe 1851—1936 se je nahajala povprečna februarska temperatura v dobi 1851—1936 v 15%, v dobi 1851—1880 (Seidlova doba) v 13%, v dobi 1881—1936 pa v 16%. Za 1° C ali več stopinj nad svojim povprečkom pa je bila toplina v navedenih dobah v 43% (1851—1936), 50% (1851 do 1880), oziroma 40% (1881—1936). Analiza statističnih meteoroloških podatkov kaže naslednjo frekvenco določenih toplinskih razmer v februarju: milo vreme je vladalo povprečno po 12 dni, zmeren mraz povprečno 8 dni, huda zima (minimum pod —10° C) povprečno 4'5 dni in pravo južno vreme tudi 4‘5 dni. Trajanje hude zime v mesecu februarju torej prav nič ne zaostaja v primeri z januarjem (4‘5 dni feb¬ ruarja napram 4 dnem januarja). Verjetnost nastopanja hudih mrzlih navalov meseca februarja je celo večja kot v januarju. Interdiurna variacija povprečne dnevne februarske tempe¬ rature je naslednja: v dobi 1851—1935 znaša 1*8° C, v dobi 1886 do 1935 1'7°C, v Seidlovi dobi (1851—1885) 1'8°C. Razlika med navedenimi tremi vrednostmi se pa nahaja v območju verjet¬ nostne napake (preračunane po Fechnerjevi formuli). Dejstvo, da je povprečna interdiurna variacija povprečne dnevne tempe¬ rature v mesecu februarju znatno manjša kot v januarju (1*8:2T), nam kaiže na umerjenejši značaj februarske topline. Ekstrema interdiurne variacije povprečne dnevne tempera¬ ture znašata za ta mesec —7'8°C ter 127° C. Absolutna ekstrema februarske temperature v dobi 1851 do 1936 sta znašala —25‘6° C ter 17 0° C; 9 14. februar 1. 1932. pa be¬ leži sekundarni absolutni minimum celotne omenjene dobe z 9 23. febr. 1903. + 17° C in 3. febr. 1929 — 25'6° C. 8 MANOHIN VITALIJ: iznosom —23'5° C (njemu enak minimum smo beležili tudi 15. feb¬ ruarja 1940). Podrobnejša analiza temperaturnih podatkov za dobo 1851 do 1936 je pokazala, da nastopa absolutni februarski minimum relativno najčešče v času med 10. in 15. februarjem, namreč v 50% vseh primerov. Drugi interval, kjer so le-ta absolutna mi- nima pogosta, je med 1. in 5. februarjem (v 40%). V času ostalih 18—19 dni pa nastopa absolutni mesečni temperaturni minimum povprečno le v 10% (gl. poglavje o temperaturnih singularitetah). Kot razvidno iz zgoraj navedenih podatkov, je nastopil absolutni minimum celotne dobe 1851—1936 prav med 1. in 5. dnem tega meseca, dočim se je sekundarni minimum nahajal v intervalu med 11. in 15. februarjem. F. Seidl navaja po starem uradnem opazovanju odnosno po Lippichu 10 še nižji absolutni minimum v iznosu —28 8° C in da je bila ta ekstremna toplina zabeležena 2. februarja 1. 1830., torej zopet v intervalu med 1. in 5. feb¬ ruarjem. Marec. Povprečna toplina tega meseca znaša na podlagi dobe 1851—1936 4'4° C, v Seidlovi dobi (1851—1880) pa 37° C. Ta razlika 07° C se ne nahaja več v območju verjetnostne napake, (ne upoštevaje pri tem eventualno problematičnost opazovalnih podatkov). Zato smemo vsaj z določeno verjetnostjo trditi, da je postal marec v poslednji dobi gorkejši. Povprečna mesečna temperatura se giblje med —0.4° C (1875) ter 7'9° C (1936). V Seidlovi dobi (1851—1880) je bil dejanski mesečni pov- preček povprečno v 16. primerih (t. j. v 53%) nižji kot povpreček iste dobe, nad povprečno vrednostjo pa je bila mesečna toplina povprečno v 13. primerih (43%) in enkrat je bila enaka svojemu povprečku (3%). V dobi 1881—1936 pa je bil mesečni povpreček pod svojo povprečno vrednostjo (t. j. pod 47° C) povprečno v 41%, nad njo pa v 57%. Torej je dvig temperature meseca marca izza Seidlove dobe sem precejšen. V celotni dobi 1851—1936 je bilo pod srednjo vrednostjo (4‘4°C) povprečno 45% mesečnih povprečkov, nad njo pa 52%. Povprečna interdiurna, variacija povprečne dnevne tempe¬ rature v marcu je znašala v dobi 1851—1935 P5 0 C, v dobi 1886 do 1935 1’4°C in v dobi 1851—1885 17° C. Ekstrema interdiurne variacije povprečne dnevne temperature znašata —8'6“ C ter 10 F. Seidl: „Klima“, str. 546. PODNEBJE LJUBLJANE. 9 77° C. Temperatura meseca marca je torej v primeri z januarsko in februarsko precej bolj umerjena. Absolutna temperaturna ekstrema meseca marca (1851—1936) sta znašala —18'6° C (1888) ter 22T8 0 C (1890). April. Povprečna zračna temperatura tega meseca znaša za dobo 1851—1936 9'4° C. za dobo 1881—1936 9‘2° C, za Seidlovo dobo (1851—1880) 9'7° C. Mesečni povpreček se giblje med 6‘6° C (1. 1853. ter 1864.) ter med 12‘4°C (1. 1862.). V dobi 1851—1936 je bila povprečna mesečna temperatura v 55% nad svojo srednjo vrednostjo (to se pravi nad 9'4° C) in v 43% pod njo. Tega meseca so torej topli navali sicer številnejši, toda manj učinkoviti kot mrzli. Absolutna ekstrema mesečne aprilske temperature sta —8'0° C ter 25‘9° C (prvi ekstrem je nastopil 1. 1891., drugi pa 1. 1904.). Toplina v aprilu močneje variira kot ona v marcu, dočim je v Seidlovi dobi prav tega meseca interdiurna variacija pov¬ prečne dnevne temperature relativno manjša kot meseca marca ter maja. Povprečna dnevna interdiurna variacija srednje dnevne temperature tega meseca znaša za dobo 1851—1935 1*6° C, za dobo 1886—1935 1‘6° C, za Seidlovo dobo 1’5° C. Ekstrema interdiurne variacije srednje dnevne temperature znašata 5'6° C ter —9'0° C. Tolikšna razlika med negativnim ter pozitivnim ekstremom nam potrjuje poprejšnjo domnevo, da so v aprilu mrzli valovi učin¬ kovitejši od toplih. M a j. Povprečna mesečna temperatura v maju znaša za dobo 1851—1936 14'2° C, za dobo 1881—1936 14‘3°C, za Seidlovo dobo (1851—1880) 13'9°C. Povpreček za dobo 1881—1936 je torej v primeri s Seidlovi m za 0‘3° C višji in ker ta diferenca že pre¬ sega območje verjetnostne napake, zato smemo pogojno domne¬ vati, da je temperatura meseca maja postala v novejšem času nekoliko višja. V dobi 1851—1936 se je gibal temperaturni povpreček tega meseca v 50% nad povprečkom celotne dobe 1851—1936 in v 46% pod njim. Absolutna ekstrema temperature meseca maja (1851—1936) sta —2‘2°C (1895 in 1935) ter 30.1° C (1908). Interdiurna variacija povprečne dnevne temperature tega meseca je znašala v dobi 1851—1935 povprečno 1'7° C, v dobi 1886 do 1935 1 7° C in v Seidlovi dobi (1851—1885) tudi 17° C. Tem- 10 MANOHIN VITALiJ: peraturne razmere v mesecu maju so torej v primeri z aprilom labilnejše. junij. Mesečni povpreček za dobo 1851—1936 znaša 177° C, v dobi 1881—-1936 tudi 17'7° C in v Seidlovi dolbi (1851 do 1880) 17'8° C. Mesečni povpreček tega meseca se giblje med 14'0° C (1884)) in 20‘3° C (1935). V dobi 1851—1936 je bila pov¬ prečna mesečna temperatura meseca junija v 48% nad svojim povprečkom za isto dobo (1851—1936) in v 45% pod njim. Absolutni minimum junijske temperature v celotni dobi 1851—1936 znaša 4'5° C (1895) in absolutni maksimum 38'0° C (28. junija 1935). Interdiuma variacija povprečne dnevne temperature tega meseca je znašala v dobi 1851—1935 povprečno 1*5° C, v dobi 1886—1935 1'5° C in tudi v Seidlovi dobi 1'5° C. Ekstremni vred- noisti interdiurnih variacij povprečne dnevne temperature do- sezata 6'2 C in —10'4° C, kar tudi kaže na popuščanje mrzlih reakcij v primeri z mesecem majem. Julij. Julijski temperaturni povpreček je enaik 197° C (1851—1936) in prav toliko je znašal tudi v Seidlovi dobi (1851 do 1880). V dobi 1851—1936 se je gibal mesečni povpreček tega me¬ seca med 167° C (1913) in 22'2° C (1927). Povprečna julijska temperatura je bila v dobi 1851—1936 v 50% nad svojo povprečno vrednostjo in v 46% pod njo. Absolutna ekstrema celotne dolbe 1851—1936 znašata za ta mesec 7‘2° C (1902) in 36'0° C (1905). Interdiuma variacija povprečne dnevne temperature tega meseca znaša za dobo 1851—1936 1'5° C, za Seidlovo dobo 1'5° C in za dobo 1886—1935 tudi 1'5°C. Iz teh številk razvadimo, da je julijska temperatura enako stabilna kot junijska. V dobi 1851—1936 sta dosezala ekstrema interdiurnih temperaturnih va¬ riacij meseca julija, 5'1° C in —10'6° C (oba ekstrema se nanašata na povprečno dnevno temperaturo). Avgust. Mesečni povpreček znaša 18’6° C za dobo 1851 do 1936, za Seidlovo dobo (1851—1880) pa 187° C; torej med obema vrednostima ni bistvene razlike. V celotni dobi 1851 do 1936 je znašala ekstremna vrednost povprečne mesečne tempe¬ rature 16'4° C (1896) in 21‘3° C (1861). V isti dobi (1851—1936) je bil mesečni povpreček v 47% nad svojo srednjo vrednostjo in v 48% pod njo. Povprečna mesečna temperatura se je torej uveljavljala komaj približno v 5%, kar PODNEBJE LJUBLJANE. 11 predstavlja ekstremno vrednost v primeri z vsemi doslej anali¬ ziranimi meseci. Absolutna ekstrema temperature v mesecu avgustu znašata 5'0° C (1889) in 34'3° C (1906). Povprečna interdiurna variacija dnevne temperature me¬ seca avgusta znaša za dobo 1851—1935 1‘4° C, za dobo 1886—1935 1'4°C in za dobo 1851—1885 tudi 1‘4°C. Ekstrema interdiurne variacije povprečne dnevne temperature v avgustu znašata 5'0° C ter —11'4°C. September. Povprečna toplina tega meseca na. podlagi dobe 1851—1936 znaša 14'8°C in prav toliko navaja tudi Seidl (za dobo 1851—1880). Ekstrema mesečnih povprečkov znašata 10’2° C (1912) in 18*0° C (1932). V dobi 1851—1936 se je nahajala povprečna septembrska temperatura v 54% nad svojo srednjo vrednostjo in v 41% pod njo. Torej beleži tudi mesec september prav tolik delež srednjih mesečnih temperatur kot avgust (5%). Aibsolutna temperaturna ekstrema tega meseca znašata v celotni dobi 1851—1936 —1'0°C (1889 in 1939) in 31’0°C (1911). Primerjava navedenih vrednosti z avgustom nam kaže na znatno stabiliziranje septembrske temperature, kajti tudi letni minimum povprečne interdiurne variacije nastopa septembra. Tudi ekstremne interdiurne variacije povprečne dnevne tem¬ perature predstavljajo v tem mesecu letni minimum, in sicer v iznosu 5'0° C in —7'5° C. O k t o b e r. Povprečna oktobrska temperatura znaša v dobi 1851—1936 10'2°C, v Seidlovi 10'4° C in v dobi 1881—1936 10T° C. Povprečna temperatura meseca oktobra se giblje med 5'1° C (1905) in 13'9° C (1923). V celotni dobi 1851—1936 je bila povprečna oktobrska tem¬ peratura v 50% nad svojim povprečkom in v 49% pod njim. Srednja temperaturna vrednost se dejansko uveljavlja le v 1 % vseh primerov, kar priča o veliki labilnosti oktobrske tempe¬ rature. Povprečna interdiurna variacija povprečne dnevne tempe¬ rature znaša v mesecu oktobru 1'6° C (za dobo 1851—1935) in v Seidlovi dobi 1 5° C, (1851—1885). V primeri s septembrom je in¬ terdiurna variacija povprečne dnevne topline v oktobru znatno večja, kar je znamenje pogostejših motenj oktobrske tempe- 12 MANOHIN VITALIJ: rature. Ekstrema interdiume variacije povprečne dnevne tem¬ perature beležita 10‘6° C in —12*5° C. Navedeni negativni ekstrem interdiume variacije predstavlja hkrati tudi letni ekstrem. Oktobrska temperatura je potemtakem značilna po naglih pertur- bacijah. Absolutna ekstrema beležita —107° C (1905) in 24'8° C (1900). November. Mesečni povpreček znaša za dobo 1851 do 1936 4M° C, za Seidlovo dobo (1851—1880) 3'6° C. Razlika 0'5° C presega verjetnostno napako, ki more znašati v ekstremnem pri¬ meru le 0'4° C. Zato smemo pogojno sklepati na dvig novem¬ brske temperature v smislu klimatske spremembe. Povprečna temperatura meseca novembra se giblje med —0'6°C (1908) in 10‘9°C (1926). V debi 1851—1936 se je gibala povprečna novembrska tem¬ peratura v 49% nad svojo povprečno vrednostjo in v 50% pod njo. Povprečna interdiurna variacija povprečne dnevne novem¬ brske temperature znaša 1'8° C, v Seidlovi dobi (1851—1885) 1'9°C in v dobi 1886—1935 1*8° C. Temperaturna labilnost na¬ rašča torej tudi še od oktobra dalje. Interdiurna ekstrema povprečne dnevne temperature me¬ seca novembra znašata 9'9° C in —97° C, kar kaže na povečano aktivnost toplih navalov. Absolutna ekstrema beležita —16'8° C (1884) ter 17'8° C (1899). December. Mesečni povpreček znaša v dobi 1851—1936 —0'4° C, v Seidlovi (1851—1880) —T5° C, v dobi 1881—1936 pa celo 0‘2° C! Odgovarjajoča razlika med Seidlovo in celotno dobo presega več kot dvakrat verjetnostno napako, ki more znašati v ekstremnem primeru le 0'5° C. Zato je dvig decembrske tem¬ perature v smislu klimatske spremembe povsem verjeten. Ta ugotovitev se popolnoma strinja z ugotovitvami številnih avtor¬ jev za najrazličnejše dele Evrope. 11 Ekstrem mesečnih povprečkov znaša 6'0° C (1868) in —1P8°C (1879). V dobi 1851—1936 je bila povprečna decembrska tempera¬ tura v 56% nad svojo srednjo vrednostjo in 42% pod njo. Statistična analiza meteoroloških podatkov dobe 1851—1936 kaže, da vlada meseca decembra večinoma milo vreme (ponoči 11 A. tViagner: „Klimaandernngen und Klimaschwankiingen“ 1940. PODNEBJE LJUBLJANE. 13 mraz, t. j. temperatura pod ničlo, podnevi južno, t. j. tempera¬ tura nad ničlo), na katero odpada povprečno 34% (približno 10 dni) celotnega meseca. Temu sledi zmeren mraz (maksimum pod ničlo, minimum nad —10° C) s povprečno 29% vseh decem¬ brskih dni (približno 8 dni). Nato pa sledi pravo južno vreme ■s povprečno 20% (približno 6 dni) in končno oster mraz (mini¬ mum pod —10° C) s povprečno 17% (približno 5 dni). Povprečna interdiurna variacija povprečne dnevne tempe¬ rature znaša v decembru na podlagi opazovalne dobe 1851—1935 2T° C in po Seidlu (1851—1885) 2'2° C. V primeri z novembrom kaže december še nadaljnje naraščanje interdiurne temperaturne variacije, kar je znamenje nadaljnjega stopnjevanja vremen¬ skih motenj. Ekstrema interdiurne variacije povprečne dnevne temperature meseca decembra znašata 12‘0°C in —9‘4° C. Pozi¬ tivni ekstrem interdiurne variacije povprečne dnevne tempera¬ ture meseca decembra predstavlja obenem tudi letni ekstrem. Pojemanje negativnega interdiurnega temperaturnega ekstrema in povečanje pozitivnega ekstrema interdiurne variacije nam dokazuje naraščajočo aktivnost toplih navalov. Absolutna ekstrema beležita —26"4° C (11. decembra 1879) in 14'2° C (1904). Singularitete zračne temperature. Kot singularitete pojmujemo po S c h m a u s s u 12 pojav navezanosti posameznih meteoroloških elementov na določene datume oziroma časovne intervale. Iz tabele (glej priloženo tabelo na koncu poglavja o tempe¬ raturi) oziroma krivulje povprečne dnevne temperature v Ljub¬ ljani razvid ima, da temperaturni potek v Ljubljani pač ni ena¬ komeren, marveč je močno kompliciran ter izkazuje ob določenih datumih skoke navzgor in navzdol. Analogne zanimive pojave so zasledili ter analizirali že precej zgodaj 13 in posebno inten¬ zivno se je v tem proučevanju odlikoval Schmauss . 14 Poudariti 12 A. Schmauss: „Singularitaten“, Deutsche Met., Jahrbuch f. Bayern, 1928, Abh. B.; 1929, Abh. F.; 1930—1923, Abh. B. 13 K. Almstedt: Die Kalteriickfalle im Mai und JunL Met. Zeitschr. 1914., JTeft 8. W. Naegler: „Wahrscheinlichkeit des Eintrits und der Dauer von F rost..Met. Zeit. 1926. S. 361. G. Hellmann (Berliner Berichte) 1934. S 4. G. Riedel: Singularitaten des Davoser Klimas. Reichsamt fiir Wfetterdienst, Wiss. Abh. 1. 1936. Nr. 5. 14 A. Schmauss: „Synoptische Singularitiiten", Met. Zeit. 1938. S. 385. 14 MANOHIN VITALIJ: pa moramo, da je reelna eksistenca singularitet še vedno pred¬ met živahnih diskusij. Tako zastopajo n. pr. Schmauss, 15 Schin¬ dler 16 in Hoffmann 17 mnenje dejanskega obstoja singularitet, do- čim Roschkott 18 in Zimmer 19 trdita, da je pojav singularitet le navidezen in da mu je vzrok prekratka opazovalna doba, na katero se izsledki naslanjajo. Moja analiza singularitet vodi do naslednjih spoznanj: Iz Fechnerjeve formule sledi, da more znašati razlika med povpreč¬ nima dnevnima temperaturama (izračunanima na podlagi opazo¬ vanja celotne dobe 1851—1936) dveh sosednjih dni v mesecu januarju kvečjemu 0'5° C (dvakrat 0'237), v juliju kvečjemu 0‘2° C (2 X 0'09). V mnogih primerih je ta razlika večja, kot nam jo nakazuje Fechnerjeva formula. Ako bi bile temperaturne sin- gularitete le navidezne, bi se vobče morale navedene razlike za datume v času od zime proti poletju zmanjševati, česar pa de¬ jansko v dovoljni meri na, splošno ne opažamo. To razliko med povprečnima dnevnima temperaturama dveh sosednjih datum¬ skih dni imenujem »singularni temperaturni sikok“ in ta izraz uporabljam tudi v bodoče! Navedeni ugotovitvi nam na tehten način podpirata mnenje, da so singulari tete vsaj v nekaterih primerih realne. Zaradi za¬ nesljivejše kontrole temperaturnih singularitet sem izvedel med¬ sebojno primerjavo treh različno dolgih dob (30 letne dobe, nato 55 in 85, torej približno 1 X 30, 2 X 30 in 3 X 30 let). Različno dolge dobe so za naš namen ugodnejše od enako dolgih, o čemer nas poučuje matematična teorija (oziroma metoda najmanjših kvadratov). 20 Datume, ki se izkazujejo v treh navedenih dobah kot sin¬ gularni, smatram pogojno za realne, ostale singularitete pa za navidezne. Ako je singularni temperaturni skok večji od onega, 15 A. Schmauss: »Singularitaten, Spiegelungspunkte und Welleu“, M. Z. 1940. S. 89. 16 G. Schindler: „Erne bemerkenswerte Singularitiit", Met. Zeit. 1939. S. 2. 17 G. Hofifmann: „Die Eimtritszeiten sommerl. Siragul. in Mitteleur.", M. Z. 1940. H. 1. 18 A. Roschkott: „Ein Beitrag zum Studium der Singularitaten“, M. Z. 1939. H. 5, 6. 19 F. Zimmer: „Zu Schmauss Synoptischen Singularitaten", Met. Zeit. 1939. Heft 3. 2 ° Weitbrecht: »Ausgleichungsrechnung nach der Methode der kleiosten Quadrate“, Samml. Goschen, 1920. PODNEBJE LJUBLJANE. 15 ki nam ga predpisuje matematični račun, potem je njegova re¬ alnost dovolj verjetna. Nadalje se je izkazalo (glej o tem kasneje), da nam singu- laritete lepo reprezentirajo klimatske značilnosti, tako n. pr. bilanco med toplotnim vžarevanjem in izžarevanjem, nadalje tudi inkliniranje posameznih mesecev (oziroma drugih časovnih intervalov) napram mrzlim, oziroma toplim valom. Analogno velja za druge vremenske elemente, o čemer bomo govorili v odgovarjajočih poglavjih. Ugotovljene temperaturne singularitete. V januarju. Statistična analiza nam kaže, da nastopajo v vseh treh dobah 21 naslednji datumi s temperaturnim padcem: 5., 14. ter 15., ki so potemtakem pogojno realni singularni dnevi. Analogno beležijo dvig povprečne dnevne temperature v vseh treh dobah naslednji datumi: 6., 10., 20., 25., 51. Torej so singu¬ larni temperaturni dvigi v mesecu januarju približno dvakrat bolj pogosti kot singularni padci temperature. Odgovarjajoče velikosti singularnih temperaturnih skokov so naslednje: v naslednjih izvajanjih zaznamujem z a) Seidlovo dobo, t. j. 1851—1880, z b) dobo 1881—1935 in s c) dobo 1851—1955. Povprečno (padec temperature): a —0‘6 b —0'45 c —0'5. Povprečno (dvig temperature): a 0‘6 b 0‘43 c 0‘5. Enaka absolutna velikost singularnih skokov temperatur- nega padca, in dviga še ne pomenja njune enake aktivnosti, mar¬ več se utegne uveljaviti kot učinek njune različne frekvence. Pod „aktivnostjo“ singularnega temperaturnega skoka bomo namreč razumeli kvocijent ulomka, ki ima v števcu velikost sin¬ gularnega skoka, izraženega v stopinjah Celzija, v imenovalcu pa velikost frekvence, izražene z ozirom na enoto. Ta velikost je scrazmerna s povprečno jakostjo odgovarjajoče singularne tem¬ peraturne spremembe, kadar se ta dejansko uveljavi. Predznak „minus“ pomeni padec temperature, predznak „plus“ pa ana¬ logno — dvig. Frekvenca 22 januarskih temperaturnih singularitet, ki smo jih smatrali pogojno za realne, znaša za dobo b 621% (padec tem¬ perature) in 56% (dvig temperature). 21 a) 1851—1880, b) 1881—1935 in c) 1851—1935. 22 To je frekvenca primerov, ko se uveljavlja dejanska temperaturna sprememba v smislu dotične singularnosti. Ta pojem rabim pod imenom »frekvenca singularnih skokov". 16 MANOHIN VIT ALIJ: Kair se tiče datumskih dni, ki se nahajajo izven tempera¬ turnih singularnih intervalov, nam daje analiza dobe b) naslednji rezultat: Vsaj eden izmed dni, (in sicer kateri koli dan), ki se nahaja med singularnimi intervali s temperaturnimi dvigi, izka¬ zuje povprečno v 60% temperaturni padec. Obratno se dogaja z dnevi, ki se nahajajo med intervali singularnega temperatur¬ nega padca. Torej razodevajo tudi dnevi med singularnimi in¬ tervali vsaj neko zalbrisano singularnost, ki jo odslej imenujemo „psevdosingularnost“ in ki se v mnogih primerih pojavlja v povprečku za posamezne dobe. 23 Aktivnost naštetih temperaturnih singularnih datumov v mesecu januarju je naslednja: največja aktivnost singularnih temperaturnih padcev nastopa 15. januarja, kjer znaša (—079 : 0*64) = —1’25. Povprečna aktivnost vseh singularnih datumov s temperaturnim padcem znaša (—0'46 : 0'62) = 074. Izmed dni s singularnimi temperaturnimi dvigi je najbolj aktiven 31. januar, katerega aktivnost znaša (—1'54 : 0 76) = —2‘03. Povprečna aktivnost vseh januarskih dni s singularnimi temperaturnimi dvigi znaša 072. V februarju. Padec povprečne dnevne temperature beležijo v vseh treh dobah naslednji datumi: 9., 15., 14., in 15. Analogno beležijo dvig povprečne dnevne temperature v vseh treh dobah naslednji datumi: 4., 8., 11., 16., 17., 20., 21., 24., 26., 28. Meseca februarja imamo torej 4 dni s singularnim padcem temperature in 10 dni s singularnim temperaturnim dvigom. Relacija med obema kategorijama znaša 2'5 : 1 v korist tempe¬ raturnega dviga, kar pomenja (kot 'borno natančneje uvideli na koncu tega poglavja), da je učinek vžarevanja znatno intenziv¬ nejši kot učinek izžarevanja. Povprečki singularnih temperaturnih skokov v mesecu feb¬ ruarju so naslednji: (a odgovarja dobi 1851—1880, b dobi 1881 do 1935, c dobi 1851—1935). Povpr. (padec temperature): a —0'5 b —0'23 c —0'2. Povpr. (dvig temperature); a 0'4 b 0‘46 c 0'4. Kot razvidimo iz navedenih tabel, je povprečan velikost sin¬ gularnih temperaturnih dvigov v dobi 1851—1935 (doba c) dva¬ krat večja kot velikost singularnih padcev temperature iste dobe. \ Seidlovi dobi (1851—1880) pa je znašala ta relacija 1‘5 : PO. 23 Razlika v singularnem koledarju za posamezne dobe se lepo vidi, ako primerjamo Seidlovo tmp. tabelo (Seidl „Klima“) dnevnega povprečka in analogno mojo tabelo (na koncu tega poglavja). PODNEBJE LJUBLJANE. 17 Frekvenca februarskih temperaturnih singularitet, ki smo jih smatrali pogojno za realne, znaša za dobo b povprečno 53% (pa¬ dec temperature) in 53% (dvig temperature). Natančnejša analiza singularitet nam kaže, da je frekvenca v nekaterih primerih manjša od 50% ; 24. februarja znaša n. pr. komaj 39%. Iz tega sledi, da nastopa ob takih dnevih navedeni temperaturni singularni skok v smislu odgovarjajoče tempera¬ turne spremembe redkeje kot sprememba temperature v na¬ sprotnem smislu. Toda prav redki primeri nastopanja navedene singularne temperaturne spremembe se karakterizirajo po iz¬ redno močnih temperaturnih dvigih, zakaj njihovega učin¬ ka ne kompenzirajo mnogoštevilnejši temperaturni padci. Iz tega primera razvidimo, da singularnost pojmujemo 1. z ozirom na dejstvo, da je pojav posebno intenzivnih določenih „motnjav“ v svojem nastopanju vezan na kolikor toliko fiksne datume oziroma časovne intervale in 2. z ozirom na pojav, da' je verjetnost nastopanja „motnjav“ različna pri različnih datumih (oziroma časovnih intervalih). Aktivnost naštetih singularitet v mesecu februarju je na¬ slednja: največja aktivnost singularnih temperaturnih padcev nastopa 13. februarja v iznosu —0’9; povprečna aktivnost vseh singularnih datumov s temperaturnim padcem znaša —0'4. Izmed dni s singularnimi temperaturnimi dvigi je najbolj aktiven 28. febr., katerega aktivnost znaša 2*0; povprečna aktivnost vseh februarskih dni s singularnimi temperaturnimi dvigi znaša 0‘9. bore j so singularni dvigi v mesecu februarju dvakrat bolj aktivni kot singularni temperaturni padci. To se tudi vidi iz ekstrema interdiume variacije povprečne dnevne temperature obeh kate¬ gorij (127° C ter —7'8° C). V marcu. Padec povprečne dnevne temperature beležijo v vseh treh dobah samo naslednji datumi: 13., 22., 31. Dnevi, ki so značilni po singularnih temperaturnih dvigih, so v vseh treh dobah naslednji: 3., 7., 8., 9., 15., 16., 21., 25., 26., 27., 30. Singu¬ larni temperaturni dvigi so v marcu 4 krat bolj pogosti kot padci, kar kaže na izdatno prevlado toplotnega vžarevanja nad iz¬ žarevanjem. Odgovarjajoče velikosti singularnih temperaturnih skokov so naslednje (a odgovarja dobi 1851—1880, b dobi 1881—1935 in c dobi 1851—1935). Povpr. (padec temperature); a —0'3 b —0'33 c —0'3. Povpr. (dvig temperature): a 0'4 b 0‘33 c 0‘4. 18 MANOHIN VITALIJ: Frekvenca temperaturnih singularnih skokov znaša za dobo b povprečno 48% (padec temperature) in 56% (dvig temperature). Aktivnost singularnih temperaturnih padcev v mesecu marcu je naslednja: najbolj aktiven je 22. marec, čigar koeficient aktivnosti znaša —1'04. Povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih padcev tega meseca izkazuje vrednost —0‘69. Aktivnost singularnih temperaturnih dvigov je največja 15. marca, ko doseza vrednost 1*01, dočim znaša povprečna aktiv¬ nost vseh singularnih dvigov meseca marca 0‘58. V aprilu. Padec povprečne dnevne temperature beleži v vseh treh dobah samo 9. april. Dnevi, ki so značilni po singu¬ larnih temperaturnih dvigih so v vseh treh dobah naslednji: 1., 2., 5., 4., 6., 11., 12., 17., 20., 23., 25., 26., 29., torej skupno 12 dni! Prevlada števila singularnih temperaturnih dvigov nad številom singularnih padcev znaša (12 : 1), kar kaže na izredno pre¬ vlado vžarevanja nad izžarevanjem (glej konec tega poglavja). Odgovarjajoče velikosti singularnih temperaturnih skokov so naslednje: (a odgovarja dobi 1851—1880, b 1881—1935, c 1851 do 1935). Povpr. (dvig temperature): a 0'4 b 0'3 c 0'4. Povpr. (padec temperature): a —0'2 b —0T c —0’1. Frekvenca temperaturnih singularnih skokov znaša za dobo b povprečno 57% (dvig temperature) in 9. aprila 47% (padec temperature. Aktivnost singularnega temperaturnega padca 9. aprila znaša —0’21. Aktivnost singularnih temperaturnih dvigov je naj¬ večja 20. aprila v iznosu 1’32. Povprečna aktivnost singularnih temperaturnih dvigov meseca aprila znaša 0’56. Celokupnost vseh singularitet nam priča, da se tekom aprila temperatura zelo dviga. V maju. Dnevi, ki so značilni po singularnih tempera¬ turnih padcih, v vseh treh dobah so naslednji: 1., 5., 20., 26., 27. Dvig povprečne dnevne temperature beležijo v vseh treh dobah naslednji dnevi: 3., 4., 6., 7., 8., 10., 12., 15., 16., 19., 22., 28., 29., 30. V maju imamo torej 5 dni, ko se uveljavlja singularni tempera¬ turni padec in 14 dni, ko beležimo singularni temperaturni dvig. Relacija znaša torej približno 3:1 v korist temperaturnega dviga, dočim je znašalo razmerje v aprilu 12 : 1. To je znamenje, da v maju prevladovanje toplotnega vžarevanja nad izžareva¬ njem že popušča. PODNEBJE LJUBLJANE. 19 Odgovarjajoče velikosti singularnih temperaturnih skokov so naslednje: (a odgovarja dobi 1851—1880, b dobi 1881—1955 in c dobi 1851—1935). Povpr. (padec temperature): a —0'4 b —0’32 c —0‘4. Povpr. (dvig temperature): a 0'5 b 0'50 c 0'5. Frekvenca temperaturnih singularnih skokov znaša za dobo b povprečno 41 % (padec temperature) in 59% (dvig temperature). Najbolj aktiven izmed singularnih dni s temperaturnim pad¬ cem je 5. maj, katerega aktivnost znaša —174. Povprečna aktiv¬ nost vseh singularnih dni s temperaturnim padcem meseca maja znaša —0‘90. Izmed dni s singularnimi temperaturnimi dvigi je najbolj aktiven 19. maj, čigar aktivnost znaša 1'59. Povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih dvigov znaša 0'85. Torej so meseca maja mrzli navali v celoti le nekoliko bolj aktivni kot topli, vendar pa je n. pr. 5. maja mrzli naval mnogo intenzivnejši kot topli naval 19. maja. V j u n i j u. Padec povprečne dnevne temperature bele¬ žijo v vseh treh dobah naslednji dnevi: 1., 6., 9., 10., 13. Dnevi,, ki so značilni po singularnih temperaturnih dvigih, so v vseh treh dobah naslednji: 2., 4., 8., 18., 19., 20., 23., 26., 28., 29. Torej dobivamo relacijo 2 : 1 v korist temperaturnih dvigov. Odgovar¬ jajoče velikosti singularnih temperaturnih skokov so naslednje: (a odgovarja dobi 1851—1880, b dobi 1881—1935, c dobi 1851 do 1935). Povpr. (padec temperature): a —0‘2 b —0'14 c —0‘2. Povpr. (dvig temperature): a 0'3 b 0'37 c 0’3. Frekvenca singularnih temperaturnih skokov znaša za dobo b povprečno 44% (padec temperature) in 61 % (dvig temperature). Najbolj aktiven izmed singularnih dni s temperaturnim padcem je 6. junij, katerega aktivnost znaša —0'55. Povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih padcev v mesecu ju¬ niju znaša —0*31. Izmed singularnih temperaturnih dvigov je najbolj aktiven datum 4. junija, kjer doseza vrednost aktivnosti 1 30, dočim povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih dvigov znaša 0‘6l. Torej so singularni temperaturni dvigi pri¬ bližno dvakrat aktivnejši kot singularni temperaturni padci, kar kaže (v primeri z majem), da mrzle reakcije v juniju niso tako močne kot v maju. V j u 1 i j u. Padec povprečne dnevne temperature beležijo v vseh treh dobah naslednji dnevi: 3., 11., 18., 21., 217. Dnevi, Jci so značilni po singularnih temperaturnih dvigih, so v vseh 2* 20 MANOHIN VITALIJ: treh dobah naslednji: 4., 6., 12., 13., 15., 17. Relacija med številom dni s singularnim temperaturnim dvigom in singularnim tem¬ peraturnim padcem znaša 6 : 5 v korist dvigov temperature. Od¬ govarjajoče velikosti temperaturnih singularnih skokov dose- zajo naslednje vrednosti: (a odgovarja dobi 1851—1880, b 1881 do 1935, c 1851—1935). Povpr. (padec temperature): a —0'3 b —0‘20 c —0'3. Povpr. (dvig temperature): a 0'3 b 0'29 c 0'3. Frekvenca temperaturnih singularnih skokov znaša za dobo b povprečno 43 % (padec temperature) in 64% (dvig temperature). Najbolj aktiven izmed singularnih dni s temperaturnim padcem je 11. julij v iznosu —0'60. Povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih padcev meseca julija znaša —0'46. Najaktivnejši singularni temperaturni dvig nastopa dne 17. ju¬ lija, kjer doseže koeficient aktivnosti 0'78. Povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih dvigov meseca julija znaša 0'38. Torej so julijski singularni temperaturni padci aktivnejši kot temperaturni singularni dvigi. Na podlagi tega in naraščanja negativnega ekstrema interdiurne variacije lahko sklepamo, da so mrzli navali meseca julija relativno močnejši kot v juniju. V avgustu. Padec povprečne dnevne temperature bele¬ žijo v vseh treh dobah naslednji dnevi: 3., 4., 5., 11., 18., 23., 25., 27., 29., 31. Dnevi, ki so značilni po singularnih temperaturnih dvigih so v vseh treh dobah naslednji: 1., 10., 13., 15., 20., 28., 30. Relacija med številom singularnih dni s temperaturnim dvigom napram številu singularnih dni s temperaturnim padcem znaša v avgustu 7 : 10 (v korist temperaturnih padcev). To je znamenje, da temperatura tekom meseca avgusta v splošnem pada. Odgovarjajoče velikosti temperaturnih singularnih skokov dosezajo naslednje vrednosti: (a odgovarja dobi 1851—1880, b dobi 1881—1935, c dobi 1851—1935). Povpr. (padec temperature): a —0'4 b —0'31 c —0'3. Povpr. (dvig temperature): a 0'5 b 0'21 c 0’3. Frekvenca temperaturnih singularnih skokov znaša za dobo b povprečno 50% (padec temperature) in 61% (dvig temperature). Aktivnost singularnih temperaturnih padcev v mesecu av¬ gustu je naslednja: najbolj aktiven je singularni temperaturni padec 31. avgusta, čigar koeficient aktivnosti znaša —1'43. Povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih padcev me¬ seca avgusta znaša —0'6l. PODNEBJE LJUBLJANE. 21 Aktivnost singularnih temperaturnih dvigov je največja 20. avgusta, ko doseza vrednost aktivnosti 0'62, dočim znaša povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih dvigov me¬ seca avgusta 0’24. Torej so singularni temperaturni padci meseca avgusta vobče znatno aktivnejši od singularnih temperaturnih dvigov, kar je v zvezi s splošnim temperaturnim padcem tega meseca. V septembru. Padec povprečne dnevne temperature beležijo v vseh treh dobah naslednji dnevi: 1., 5., 9., 121, 17., 20., 21., 22., 26. Dneva, ki sta značilna po singularnih temperaturnih dvigih, sta v vseh treh dobah le 25. in 27. septembra. Relacija med številom dni s singularnim temperaturnim dvigom in singu¬ larnim temperaturnim padcem znaša v septembru 2 : 9. Odgovorajajoče velikosti temperaturnih singularnih skokov znašajo naslednje vrednosti: (a odgovarja dobi 1851—1880, b dobi 1881—1935, c dobi 1851—1935). Povpr. (padec temperature): a —0'4 b —0‘41 c —0‘4. Povpr. (dvig temperature): a 07 b 0'25 c 0'4. Frekvenca temperaturnih singularnih skokov znaša za dobo b povprečno 52% (padec temperature) in 55% (dvig temperature). Izmed singularnih temperaturnih padcev je najbolj aktiven temperaturni padec 21. septembra z aktivnostjo v —IT, dočim povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih skokov me¬ seca septembra znaša —079. Aktivnost singularnih temperatur¬ nih dvigov je naslednja: 25. septembra 0'47 in 27. septembra 0'43, povpreček znaša torej 0'45. Iz navedenih podatkov se jasno vidi, da se tekom septembra vrši izdatna ohladitev (mesečni povpreček septembrske tempe¬ rature je za 3‘8° C nižji od avgustovega temperaturnega pov- prečka). V oktobru. Padec dnevne topline beležijo v vseh treh dobah naslednji dnevi: 2., 4., 7., 8., 10., 15., 16., 17., 21., 25., 24., 27., 28., 29., 30., kar obsega približno polovico oktobra! Dnevi, ki so značilni po singularnih temperaturnih dvigih, so v vseh treh dobah naslednji: 1., 5., 14., 31. Singularni padci temperature so v oktobru 4 krat številnejši od singularnih temperaturnih dvigov. Toda število singularnih temperaturnih dvigov je 2 krat večje kot je bilo septembra. To je znamenje, da so tople reakcije v oktobru številnejše od onih v septembru. 22 MANOHIN VIT ALI J: Odgovarjajoče velikosti singularnih temperaturnih skokov so naslednje: (a odgovarja dobi 1851—1880, itd.). Povpr. (padec temperature): a —0'5 b —0‘42 c —0'5. Povpr. (dvig temperature): a 0‘3 b 0'21 c 0'2. Frekvenca temperaturnih singularnih skokov znaša za dobo b povprečno 53 % (padec temperature) in 50 % (dvig temperature). Največjo aktivnost izmed dni s singularnim temperaturnim padcem izkazuje 4. oktober z aktivnostjo —1'72; dočim povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih padcev v mesecu okto¬ bru znaša —0'79. Pri singularnih temperaturnih dvigih je najbolj aktiven 5. oktober, kjer znaša aktivnost 0’59; povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih dvigov v mesecu oktobru znaša 0'42. V novembru. Padec povprečne dnevne temperature be¬ ležijo v vseh treh dobah naslednji dnevi: 2., 4., 7., 10., 11., 12., 13., 16., 18., 19., 27. V vseh treh dobah nastopa le '28. november z dvi¬ gom temperature. Novembra nastopa pojav, ki je nasproten onemu, kakršnega smo opazili v mesecu aprilu (11. dni: 1 dnevu v korist temperaturnega padca meseca novembra in 12 : 1 v korist temperaturnega dviga meseca aprila). Odgovarjajoče velikosti singularnih temperaturnih skokov so naslednje (a odgovarja dobi 1851—1880 itd.): Povprečno (padec temperature): a —0‘4 b —0'35 c —0‘4. 28. nov. (dvig temperature): a 0'2 b 0'22 c 0'3. Frekvenca temperaturnih singularnih skokov znaša za dobo b povprečno 57% (padec temperature) in 28. novembra 42% (dvig temperature). Aktivnost singularnih temperaturnih padcev v mesecu no¬ vembru je naslednja: najbolj aktiven je singularni temperaturni padec 11. novembra, čigar koeficient aktivnosti znaša —1‘22. Povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih padcev me¬ seca novembra znaša —0*61. Aktivnost dne 28. novembra (singu¬ larni dvig temperature) znaša 0‘52. Upoštevajoč „psevdosingularne“ intervale ugotavljamo, da se v dobi med 7. in 10. novembrom temperatura vzdiguje zelo pogosto (70% vseh primerov). V decembru. Padec povprečne dnevne temperature be¬ ležijo v vseh treh dobah naslednji dnevi: 2., 3., 6., 8., 11., 20., 21., 22., 29., 31. Dnevi, ki so značilni po singularnih temperaturnih dvigih, so v vseh treh dobah naslednji: 1., 7., 15., 18., 26., 27., 28. PODNEBJE LJUBLJANE. 23 Število dni s singularnim temperaturnim padcem znaša 10, dočim je število dni s singularnim temperaturnim dvigom 7, kar tvori relacijo 10 : 7 v korist temperaturnih padcev. Iz tega sledi, da prevlada izžarevanja nad vžarevanjem meseca decembra ni tolikšna kot meseca novembra. V dokaz dejstvu, da je relacija med številom singularnih dni obeh kategorij singularitet v tesni zvezi z diferenco „vžare- vanje minus izžarevanje", navajam sledečo razpredelnico: Meseci: Temperaturna razlika: Meseci: Temperaturna razlika: I—XII; II—I; III—II; IV—III; V—IV; VI—V; VII—VI. -1-5° C -18° C 4-5° C 5 0° C 4 8° C 3 5° C 2 0° C VIII—VII; IX—VIII; X—IX; XI-X; XII—XI. -11° C -3 8° C -4 6° C -61° C -4-5° C Relacija med številom pogojno realnih singularnih dni s tempe¬ raturnim dvigom napram številu pogojno realnih singularnih dni s temperaturnim padcem v posameznih mesecih. Meseci: Relacija: Iz navedenih tabel se jasno vidi paralelizem med relacijo sin- gularitet, ki izkazuje temperaturni dvig napram onim s tem¬ peraturnim padcem ter med vrednostjo diference povprečnih temperatur dveh sosednih mesecev. Velikost singularnih temperaturnih skokov in njihova frek¬ venca izkazujeta v decembru naslednjo vrednost: (a odgovarja dobi 1851—1880 itd.). Povpr. (padec temperature); a —0'6 b —0'48 c —0’6. Povpr. (dvig temperature): a 0‘3 b 0'33 c 0‘3. Frekvenca znaša za dobo b povprečno 58% (padec tempera¬ ture) in 51% (dvig temperature). Aktivnost singularnih temperaturnih padcev v mesecu de¬ cembru je naslednja: najbolj aktiven je singularni temperaturni padec 8. decembra, čigar koeficient aktivnosti znaša —1'85. Povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih padcev znaša —0'83. Pri singularnih temperaturnih dvigih izkazuje največjo aktivnost dan 7. decembra, kjer doseza velikost aktivnosti 1'35. Povprečna aktivnost vseh singularnih temperaturnih dvigov meseca decembra znaša 0'65. 24 MANOHIN VITALIJ: Torej so decembra singularni temperaturni padci aktivnejši in tudi bolj frekventni kot singularni temperaturni dvigi, kar pomen j a, da temperatura tekom decembra v splošnem še nadalje pojema* jo-; - Letni potek povprečne dnevne temperature v Ljubljani Za primerjavo so dodane podobne toplinske krivulje za mesta Pariz, Dunaj in Breslau po Hannu Siiringu Na podlagi razpravljanja o temperaturnih singularitetah v dosedanjih poglavjih smo spoznali, da nam singularitete morejo nuditi zelo uporabna pojasnila o strukturi vremenskih dogajanj in da moremo z njihovo pomočjo na razmeroma enostaven način karakterizirati termične razmere, in sicer zlasti: 1. bilanco med vžarevanjem in izžarevanjem; 2. labilnost (oziroma stabilnost) temperaturnih razmer v ob¬ močju določenih časovnih intervalov; 3. intenzivnost ter frekvenco temperaturnih sprememb v določenih obdobjih. PODNEBJE LJUBLJANE. 25 Povprečna dnevna temperatura v Ljubljani za dobo 1851—1935 v C° 26 MANOHIN VIT ALIJ: Razporedba zračne temperature v Ljubljani. Tudi v Ljubljani opažamo (kot v drugih mestih 24 ) razliko med zračno toplino v mestu ter v okolici, kot nam to n. pr. bele¬ žijo temperaturni opazovalni podatki na aerodromu, vrtu ženske bolnišnice in na univerzi, (a — podatki za aerodrom, b — za žen¬ sko bolnišnico, u — za univerzo). Razlika med mesečnimi temperaturnimi povprečki opazovališč razlika za maksimum: — 0'4°C 00° C 0 0° C 0 , 5°C 03° C 0’3°C Priloženi tabeli nam pokazujeta, da je v mestu (univerza) znatno topleje kot na periferiji mesta (ženska bolnišnica). Seveda prihaja pri tem do veljave tudi različna nadtalna višina termo¬ metrov (na univerzi je montiran termometer v višini 14 m nad tlom, v ženski bolnišnici pa v višini 2 m) ter še drugi vplivi, katerim so izpostavljeni opazovalni aparati (termometer na univerzi! 25 ). Analogna je razpredelnica temperaturnih razlik med uni¬ verzo in aerodromom v dobi 1933—1939 (u minus a). Meseci: Povpr. temp.: minimum: maksimum: I II III IV V VI 10° C o 8° C 0-5’C 0 3° C 0-5° C 1‘0° C 2 0» C 3-0° C 3-0» C 2-0° C 3-0° C 3 0° C -0-1° C -0-5» C -0-8° C -1-5° C -2-0° C -2-0° C Meseci: Povpr. temp.: minimum: maksimum: VII Vili IX X XI XII 0-2» c 0-4° C 0 3« C 0-5° c 0-6° C 0 7» C 3 5» C 2-0» C 2 0° C 2 0° C 2 0» C 2 0» C -2-0» C -2 0» C -1-5» C -10» C -0 5» C -01» C 24 A. Kratzer: „Das Stadtklima" 1939. 25 Termometerska hišica na univerzi se nahaja na oknu, skozi katero more v večji ali manjši meri pronicati v hišico toplejši zrak iz sobe. PODNEBJE LJUBLJANE. 27 Iz prej navedene tabele razvidimo, da je na letališču pov¬ prečno hladneje kot v mestu, dočim so tamkajšnje maksimalne temperature v primeri z mestom povprečno višje (pri tem pa mo¬ ramo seveda upoštevati senčno lego univerze!). Potemtakem tudi ljubljansko mesto zmanjšuje temperaturno amplitudo in blaži ekstreme. Povprečna temperatura v 0 C. Interdiurna variacija povprečne dnevne temperature v 0 C za dobo 1851—1936: Vlažnost ozračja. I izikalno matematično definiramo zračno vlažnost s po¬ močjo eksaktnih pojmov absolutne, relativne, oziroma včasih tudi specifične vlage, in pa parnih pritiskov vode v zraku. Pri tem pa navaja klimatologi ja predvsem podatke za relativno in absolutno vlago. 28 MANOHIN VITALIJ: Povprečna relativna vlaga; v Ljubljani (povpreček na podlagi opazovanj ob 7., 14. in 21. uri (v procentih). Meseci: I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII 1851—1986 90 86 79 74 73 74 74 78 82 86 89 92 Povprečna relativna vlaga ob terminih opazovanja. Meseci: I II III IV V VI Vil Vlil IX X XI XII 1851—1936 7 h 95 94 91 89 89 88 89 92 95 95 94 95 14 h 84 79 64 56 55 57 55 58 64 80 81 87 Navedena tabela relativne vlage nam prikazuje, da nastopa letni maksimum relativne vlage v Ljubljani meseca decembra in da znaša 92% (mesečni povpreček), dočim je minimum zabele¬ žen maja s 73% (mesečnega povprečka). Izrazito diskrepanco med letnim tokom temperature in relativne vlage moramo pri¬ pisati pač svojskemu poteku absolutne vlage oziroma parnega pritiska. Absolutna vlaga je namreč v maju v primeri s pripadajočo ji zračno temperaturo nizka, kar lepo razberemo iz naslednje tabele o absolutni vlagi v Ljubljani (parni pritisk v mm). Meseci: I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII 1851—1890 3 7 41 4 9 6 5 9 0 10 9 12 5 12 2 10 4 7-6 5 4 41 1891—1936 3 6 4 0 4 9 63 8-7 10 8 12 4 11*9 10 2 7-7 5 5 4*2 Gornja razpredelnica nam torej pojasnjuje, da je septembra temperatura le za 0'6° G višja od topline v maju (zračna tempera¬ tura v septembru znaša 1 14'8° C, v maju pa 14'2° C), dočim znaša pripadajoča razlika, parnih pritiskov 1'5 mm Hg (v maju namreč S'8mm, v septembru pa 10‘3m,m). Tolikšno diferenco parnih pri¬ tiskov bi nam kompenzirala le temperaturna razlika v iznosu približno dveh stopinj C (pri pogoju navedenih toplin). Na tak način si torej razla;gamo depresijo relativne vlage v mesecu maju. Letni maksimum relativne vlage, ki nastopa v Ljubljani v kasni jeseni, je po Hannu 26 posledica učinka magazinirane talne vlage. Tabele o padavinah v Ljubljani (glej stran 35) vodijo k sklepu, da mora biti kasna jesen in zgodnja zima vobče bolj bogata na vlagi tal kot zgodnja pomlad in kasna zima, zakaj letni maksimum padavin nastopa oktobra, minimum pa februarja. Lahno naraščanje relativne zračne vlage v Ljubljani od maja proti poletju si enostavno tolmačiino s pomočjo predstave se¬ kundarnega letnega maksima padavin v juniju. 26 Hann-Siiring „Lehrbuch der Meteorologie" 1957—1940 (v bodoče „Hann-Suring“) str. 525. PODNEBJE LJUBLJANE. 29 Na iznos relativne, oziroma absolutne zračne vlage vpliva seveda tudi temperatura tal. Čim višja je namreč toplina zemelj¬ ske površine, tem intenzivnejše je izhlapevanje (pri sicer enakih ostalih pogojih), ki pa se more vršiti seveda le dotlej, dokler ne nastopi stanje nasičenosti zraka z vodnimi parami pri dotični temperaturi. Tako so spomladi in proti koncu zime tla oziroma tanka vrhnja plast zemeljske površine hladnejša kot zrak, zaradi česar dobiva le-ta od zemlje razmeroma malo vlage in ostaja tudi relativna zračna vlaga primeroma nizka. Dnevni maksimum zračne vlage v Ljubljani nastopa v jutra¬ njih urah, minimum pa v popoldanskem času. Ta predstava dnev¬ nega toka relativne zračne vlage v Ljubljani pa pomenja seveda le abstraktni aritmetični povpreček, dočim se pojavljajo dejan¬ sko včasih izrazite motnjave. Tovrstne primere opažamo zlasti v zvezi s padavinskim vremenom ali pa pri pojavu fena. 26a Tako je na primer 30. marca 1935 nastopil minimum relativne zračne vlage v Ljubljani celo zjutraj in je znašal 20%, kar predstavlja abso¬ lutni jutranji minimum celotne dobe 1851—1936. Pihal pa je takrat zelo močan severni fen (gl. poglavje o vetrovih), kateremu moramo pripisati pojav tega izrednega minima zračne vlage v Ljubljani. Potek absolutne vlage. Minimum absolutne zračne vlage v Ljubljani nastopa ja¬ nuarja, in sicer znaša 3'6 mm, maksimum pa se javlja julija z 12'4 mm (doba 1851—1936). Spomladi je absolutna zračna vlaga v Ljubljani znatno nižja kot jeseni, in sicer še nižja kot bi jo utegnili pričakovati, če upoštevamo edinole učinek pripadajoče temperaturne diference. Tako znaša n. pr. parni pritisk meseca marca, ki mu odgovarja povprečna mesečna temperatura 4'4° C, 4'9 mm parnega pritiska, dočim znaša le-ta novembra, katerega povprečna mesečna tempe¬ ratura je 4'1° C, 5'5 mm parnega pritiska (za dobo 1851—1936). Pojav si razlagamo, kakor sem to že preje nakazal, kot učinek magazinirane talne vlage, ki je v zvezi z letnim tokom padavin in pa tudi s temperaturo tal. Dnevni tok absolutne vlage v Ljubljani kaže manj parale- lizma s temperaturo nego letni tok, 27 kar velja prav posebno še 26 a Hann-Siiring str. 565, 1940 in tudi F. Seidl „Dinarskogorski fen“ Gfcog. vestnik 1932—1934—1935. Glej tudi: O. Dinkelacker „Dij Feuchtadia- bate“ Met. Zeit. 1939. Heft 8. 27 Gl. n. pr. Seidlove tabele (Seidl „Klima“), str. 83. 30 MANOHIN VITALIJ: za Seidlovo dobo. V dobi od 1881—1923 (leta 1923. 6e je meteoro¬ loška postaja preselila iz realke v Vegovi ulici na vrt ženske bolnišnice na Zaloški cesti) kaže parni pritisk v Ljubljani neko¬ liko drugačno, namreč bolj enostavno dnevno periodo. Paraleli- zem s temperaturo opažamo pri istih mesecih kot v Seidlovi dobi, namreč od septembra do marca (inkl.); ostali meseci nam prika¬ zujejo minimum parnega pritiska v jutranjih urah, maksimum pa zvečer. V dobi po preselitvi postaje (1924—1936) izkazuje absolutna vlaga v vseh mesecih paralelizem s temperaturo, kar bi nam po Hannu 28 predstavljalo znak gozdnega tipa ljubljanske klime; vendar pa moramo pri takem sklepanju upoštevati pač tudi mikroklimatske pogoje, katerim je izpostavljena meteorolo¬ ška opazovalna postaja na vrtu ženske bolnišnice. Pojav megle. Letni tok megle v Ljubljani moramo karakterizirati s po¬ močjo naslednjih navedb: maksimalno število dni z meglo imamo meseca septembra, sekundarni maksimum njene frekvence na¬ stopa decembra (v dobi 1881—1936 pa novembra) in minimum aprila (v dobi 1881—1836 pa razen aprila tudi še maja). Te in ostale značilnosti o letnem in dnevnem toku megle povzemamo iz naslednje tabele (frekvenca megle v dnevih). Pogostost popoldanske megle v hladni polovici leta se stop¬ njuje zaradi pojemanja toplotnega vžarevanja, 29 naraščanje frekvence popoldanske megle v času od maja proti juniju pa se sklada z naraščajočo množino padavin. Zatorej si moramo raz¬ lagati popoldansko poletno meglo zlasti v zvezi z intenzivnimi padavinami. Torej pripada taka vrsta megle, katere nastanek je vezan na padavine, posebnemu tako zvanemu padavinskemu tipu megle. Navadna inverzijska megla pa je poleti v popol¬ danskih urah v naših geografskih širinah po Hannu sploh ne¬ mogoča. 28 Hann-Siiring str. 525. 29 Hann-Siiring str. 325. PODNEBJE LJUBLJANE. 31 Oblačnost. Letni tok oblačnosti v Ljubljani je naslednji: maksimum oblačnih dni beležimo v dobi 1851—1936 povprečno novembra in decembra, minimum pa julija. V Seidlovi dobi (1851—1880) je izkazoval majhen sekundarni maksimum maj, v dobi 1881—1936 pa april. V splošnem upada oblačnost od decembra proti juliju, se pa neznatno stopnjuje (oziroma stagnira) v sredni oziroma v kasni spomladi. Avgust je manj oblačen kot junij. Letna ampli¬ tuda oblačnosti v Ljubljani bi bila znatno manjša, ako bi meteoro¬ loška opazovanja natančneje razločevala med meglo ter oblač¬ nostjo v pravem pomenu besede. Tabela o padavinah v Ljubljani (glej stran 35) nam kaže, da se letni tok oblačnosti vobče ne ujema z letnim tokom padavin, kar moremo raztolmačiti s pomočjo upoštevanja naslednjih dej¬ stev: 1. pojav megle ter prava oblačnost v opazovalnih podatkih nista dovolj strogo ločena; 2. maksimum padavin je pripisati kratkim, toda intenzivnim padavinam, predvsem ploham, ki jih spremlja vobče le manjša oblačnost. Prva točka navedene razlage spomladi ne more priti v po¬ štev, ker nastopa spomladanski maksimum padavin že junija (oziroma maja), ko je pomen megle minimalen, in tako prihaja v pomladanskem času do veljave druga točka. Jeseni in pozimi pa nam resnični tok oblačnosti v Ljubljani hudo moti megla in enako tudi visoka megla — stratus. Na podlagi podatkov za Obir in Sonnblick 30 moremo skle¬ pati, da je dejanski tok oblačnosti v Ljubljani naslednji: glavni minimum nastopa februarja, sekundarni julija; glavni maksimum oktobra in sekundarni (samo relativni!) aprila. Tako sklepanje se naslanja na dejstvo, da prikazujeta Obir in Sonnblick letni minimum oblačnosti pozimi, letni maksimum pa junija in maja. Dnevni tok oblačnosti v Ljubljani izkazuje v dobi od julija do marca jutranji maksimum. Popoldanski minimum oblačnosti je značilen za november, december in januar. V vseh mesecih od marca do oktobra nastopa dnevni minimum oblačnosti v večer¬ nem času. Popoldanski maksimum pa je značilen za junij, dočim kaže maj ob tem času stagnacijo oblačnosti. 30 „Jahres und Monats Ergebnisse", Zentralanstalt tur Meteorologie und Geodynamik“. 1920—1938. Wien. 32 MANOHIN VIT ALIJ: Tabele oblačnosti v Ljubljani. Povprečna oblačnost v posameznih mesecih (skala 0—10). glavni letni padavinski maksimum v meseou oktobru (169 mm), sekundarni v mesecu juniju (v nasprotju s Seidlom, ki ga je ugotovil v maju) in terciarni (le malo izraziti) maksimum aprila. Letni minimum padavin kaže februar (63 mm). V Seidlovi dobi pa je nastopal povprečni letni minimum padavin v marcu (94 mm). V Ljubljani je tendenca k padavinam v posameznih mesecih naslednja: v dobi 1851—1936 so dobivali januar, februar in no¬ vember v ekstremnih primerih tudi do 300% svoje povprečne mesečne množine padavin, april, maj, junij, september in oktober do 200%, marec, julij in december pa do 250%. Minimalni eks¬ tremi mesečnih padavin so naslednji: v januarju 15% povprečne množine padavin tega meseca, v februarju 5%, v marcu 4%, v aprilu 45%, v maju 25%, v juniju 30%, v juliju 35%, v avgustu 30%, v septembru 15%, v oktobru 25%, v novembru 15%, v de¬ cembru 7 %. Največjo amplitudo padavin kaže torej mesec feb¬ ruar (5% in 300%), najmanšo pa april (45% in 200%). n Januar dobiva nadpovprečno množino padavin (za dobo 1851—1936) povprečno v 35%, februar v 35%, marec v 50%, april 31 Ekstremi so korigirani po računu verjetnostne napake. PODNEBJE LJUBLJANE. 33 v 37%, maj v 45%, junij v 40%, julij v 45%, avgust v 55%, sep¬ tember v 50%, oktober v 55%, november v 50% in december v 50% vseh primerov. Potemtakem je doba od avgusta do decembra za močo na splošno bolj značilna kot ostali del leta'. Absolutni ekstrem (za dobo 1851—1936) dnevne množine padavin odpada na 25. september 1926, ko je padlo 150 mm padavin. Ekstremno dolge padavinske periode v Ljubljani nastopajo februarja, maja in novembra (povpreček za dobo 1851—1936 ter za vsak mesec posebej znašajo po 5'6 dni), najkrajše so pa julija m avgusta (povprečno po 3'5 dni). Absolutni ekstrem trajanja padavinske periode beleži november (17 dni) 32 ki mu sledi februar (12 dni). Pojav suše pa je najbolj značilen za zimske mesece. Pov¬ prečni letni ekstrem kaže mesec februar z 12 dnevi nepretrgane suše, nato pa sledi januar z 11 dnevi (za dobo 1851—1936). Pov¬ prečno najkrajšo suho dobo beleži julij s 6'8 dnevi, sledi mu maj s 7‘9 dnevi (1851—1936). Absolutni ekstremi trajanja suhe dobe v posameznih mesecih so naslednji: januar 23 dni, februar 46 33 (letni ekstrem), marec 32, april 15, maj 14, junij 20, julij 12, avgust 20, september 36, oktober 30, november 33, december 27 dni. Vse številke se nanašajo na dobo 1851—1936. Sneg. Meseci v letu, ko v Ljubljani v dobi 1851 do 1956 snega niso opazovali, so samo naslednji: junij, julij, avgust in september. Najzgodnejši sneg je bil zabeležen 6. oktobra 1936 (ko je 20 cm debel sneg polomil veje po drevju). Najkasnejši pojav snega je nastopil 31. maja 1873. 1. Sekundarni ekstrem kaisnega snega kaže 12. maj 1895. Analiza celotne dobe 1851—1936 je pokazala, da je delež snega z ozirom na celokupno množino padavin v posameznih me¬ secih povprečno naslednji: januar 35%, februar 50%, marec 15%, april 6%, maj 0’1%, oktober 1'3%, november 10%, december 25%. Z ozirom na frekvenco celokupnih padavin pa je delež snega v posameznih mesecih povprečno naslednji: januar 57%, februar 47%, marec 27%, april 8%, maj 07%, oktober 2'8%, november 19%, december 45%. Navedene številke nam neposredno kažejo, da so snežne padavine manj intenzivne od deževnih. 32 L 1905. 83 Točneje: od 9. januarja do 23. februarja, in sicer v 1. 1911; glede marca: od 22. febr. do 20. marca 1907; glede septembra: od 13. sept. do 17. okt. 1908 ter glede novembra: od 30. okt. do 1. decembra 1924. 34 MANOHIN VITALIJ: Mesečni potek padavin v Ljubljani (pada¬ vinske singularitete). Analiza celotne dobe (1851—1936) je pokazala, da je tudi nastopanje padavin pogosto vezano na določene datumske intervale. Ta pojav pripada potemtakem poj¬ mu singularnosti, ki sem jo z ozirom na zračno toplino preiskal že v prejšnjem poglavju (gl. poglavje o temperaturnih singula- ritetah). Navedeno vprašanje je analizirano od štirih strani: 1. kakšno singularnost izkazuje ombrometrska množina padavin; 2. kako je navezana na datume pogostost padavin; 3. ob kakih datumih se padavine najbolj pogosto pričnejo in ob kakih datu¬ mih se padavinske periode prekinjajo; 4. kakšno singularnost kaže oblika padavin (pojav snega, nevihtnih ploh itd.). Bistvene tovrstne ugotovitve bi bile v glavnem naslednje (od¬ govarjam zaporedno v smislu navedenih štirih vprašanj); 1. Om¬ brometrska množina padavin, če jo ponazorimo v obliki krivulje, je značilna po izredno heterogeni in ostro lomljeni črti, in sicer tudi tedaj, ako se povpreček vsakega posameznega datuma na¬ slanja na celotno dobo 1851—1956 (številčni podatki se nahajajo v Kroniki). 34 2. Tudi pogostost padavin izkazuje v vsakem mesecu ostro izraženo neenakomernost (navezanost na določene datume). Če primerjamo dve krivulji, kjer prvi odgovarja grafična pona¬ zoritev množine in drugi — pogostost padavin, potem je sličnost precejšnja, toda še zdaleč ne popolna (gl. Kroniko). To nam kaže na singularni značaj intenzivnosti padavin. 3. Nastop padavin je ozko omejen na fiksne datumske intervale, kjer verjetnost pa¬ davinskega nastopa v mnogih primerih presega 80% (za dobo 1851 — 1936), medtem ko sosednji datumi kažejo mnogokrat ver¬ jetnost padavinskega nastopa celo pod 40% (n. pr. padavinski interval med 10. in 13. februarjem in suhi interval med 15. in 18. februarjem). Ako ponazorimo nastop padavin grafično, potem izkazuje ta krivulja sličnost s krivuljo temperaturnih singula- ritet: pozimi padavine pogosto nastopajo povsod, kjer 6e lomi temperaturna krivulja, medtem ko nastopajo padavine poleti le ob padcih temperature. 4. Tudi oblika padavin nič ne zaostaja v svoji singularnosti za že omenjenimi drugimi padavinskimi singularnimi značilnostmi. Ako grafično predočimo posamezne oblike padavin tekom leta na podlagi povprečkov celotne dobe 1851—1936 za vsak posamezni datum, oziroma datumski interval, potem takoj opazimo one časovne intervale, kjer so dotične pa¬ davinske oblike posebno pogoste. Tako je n. pr. pomladanski 34 »Kronika" VI, str. 104. PODNEBJE LJUBLJANE. 35 sneg izredno pogost okoli 27. marca, 4., 19., 22. in 26. aprila (80% vseh snežnih padavin marca in aprila tako po množini kot tudi po pogostoti), nevihtne plohe pa okoli 21. julija itd. Analiza časovne zaporednosti, v kateri si sledijo posamezni singularni intervali, nas vodi do spoznanja, da so oni časovni presledki med singularnimi padavinskimi (in tudi temperatur¬ nimi!) intervali, ki znašajo 6—8 oziroma 29—51 dni, posebno po¬ gosti. Ta 6—8 dnevni oziroma 29—31 dnevni časovni ritem je torej razmeroma jasen odraz periodičnosti padavinskih (tem¬ peraturnih) razmer. Padavine v Ljubljani: povpreček za dobo 1851—1936. Meseci: I II III IV V VI VIIVIII IX X XI XIII—XII Množina v mm 79 63 99 113 112 139 126 134 150 169 157 103 1429 Nevihte. Odgovarjajoča razpredelnica nam izpričuje, da je letni tok neviht v Ljubljani lepo paralelen z letnim potekom zračne tem¬ perature ter z letnim potekom parnega pritiska, kar je vobče normalen pojav. 35 Nazorno lahko predstavimo nagibanje kakega meseca k nevihtam na tak način, da izrazimo delež števila dni z nevihto napram številu dni s padavinami. Tako dobljeni pojem moremo imenovati »nevihtni koeficient**, ki nam naj torej pomenja vrednost ulomka, katerega števec je število dni z nevihto, ime¬ novalec pa število dni s padavinami. Povprečni nevihtni koefi¬ cienti za Ljubljano, preračunani na podlagi opazovalne dobe 1851—1936, so za posamezne mesece naslednji: 35 R. Miig-ge: „Wolken in Bew , egung'“ Met. Zeit. 1937. Heft 3. 3* 36 MANOHIN VITALIJ: Relacija med povprečnimi nevihtnimi koeficienti dveh so¬ sednjih mesecev ustvarja naslednjo razpredelnico: II : I; III: II; IV : III; V : IV; VI: V; VII : VI; 13 18 40 2 9 1-9 12 VIII : VII; IX : VIII; X : IX; XI : X; XII : XI; I : XII. 0 8 0 5 0-4 0 4 0 3 05 Upoštevajoč analogne relacije odgovarjajočih parnih pri¬ tiskov, dobimo naslednjo tabelo: Opazovalna doba 1851—1956. 11:1; III: II; IV : III; V : IV; VI : V; VII : VI; 11 12 1-3 14 12 11 VIII: VII; IX: VIII; X : IX; XI : X; XII : XI; I : XII. 0-9 0 8 0 7 0 7 08 0*9 Navedene številke, združene v razpredelnici, nam torej lepo ponazorujejo razločno povezanost neviht ter parnega pri¬ tiska, in le v območju pozitivnih ekstremnih vrednosti relacije med nevihtnimi koeficienti opažamo fazni premik v smislu pre¬ hitevanja relacije nevihtnih koeficientov napram odgovarjajoči relaciji parnih pritiskov. Dnevni tok neviht. Analiza opazovanj, ki so se vršila v dobah 1853—1860 in pa 1864—1956 vodi do naslednjih ugotovitev: poleti (junij, julij, avgust) so v popoldanskih urah (od 12.—20. ure) nevihte povpr. 1‘5 krat pogostejše kot v ostalih 16 urah dneva, saj nastopa poleti v popoldanskem času pov¬ prečno 60% vseh neviht. Pozimi so ponočne nevihte (od 18.—6. ure) nekoliko pogo¬ stejše kot podnevne (od 6.—18. ure) in znaša razmerje med pov¬ prečnim številom obojih 51% :49%. Spomladi (od marca' do maja) postaja število neviht v po¬ poldanskih urah zopet večje in to tem bolj, čim bolj se bližamo poletju. Tako je n. pr. dnevni tok neviht v marcu po svojem po¬ teku povsem podoben zimskim mesecem, saj se javlja v 8 po¬ poldanskih urah povprečno 35% neviht. Meseca maja pa jih je v 8 popoldanskih urah povprečno 2 krat več, kot ob času ostalih 16 ur dneva. Jeseni (september—november) izrazito prevladujejo nočne nevihte (kot nočni čas sem smatral ure od 18.—6. ure) in odpada 60% vseh neviht na omenjenih 12 nočnih ur. V septembru se že javlja tendenca odmikanja maksima ne¬ viht v smeri proti popoldanskim uram (t. j. čas od 12.—18. ure) PODNEBJE LJUBLJANE. 37 in odpada nanje že 25% vseh neviht, dočim jih je v nočnih urah (od 18. do 6. ure) 60%. Toča. Razporedba toče tekom leta v Ljubljani izkazuje spomladi, poleti in jeseni interferirajoči paralelizem s potekom neviht ter vsoto padavin (glej priloženo tabelo). Število dni s točo. davin v obliki toče se namreč ne ujema niti s potekom neviht niti s porazdelitvijo padavin. Pojav si. moremo razlagati kot posledico preskromnega opazovanja gradiva, ki se nanaša na prekratko opazovalno dobo; na razpolago so namreč le podatki za 86 let, kar je odločno premalo, zakaj toča je pozimi prav redek pojav. V 90% vseh primerov pada toča v Ljubljani v času popol¬ danskih ur, in to tako poleti, kakor tudi pozimi. Jutranje ure (od 6. do 12. ure) beležijo le 3% toče, noč (od 18. do 6. ure) pa 7% frekvenco toče. Na večerne ure (od 18. do 22. ure) odpada 60% pogostosti nočne toče. Nočna toča in ona, ki pada pozimi, je po večini drobno zrnata. V dobi od 1920—1936 je ponoči padala debela toča samo enkrat, namreč 2. maja 1934 okrog 21. ure (debela kot lešnik), pozimi pa smo imeli priliko opazovati tako točo 20. februarja 1956 ob 17. uri, Vetrovi v Ljubljani. Uvodne pripombe. Kar se vetrov tiče, ima Ljubijana na razpolago naslednje statistične podatke: 1. Fesslerjeve 36 tabele s povprečki frekvence vetra za 3 terminska opazovanja (ob 7., 14. in 21. uri) in za 8 vetrovnih smeri. Pripadajoča opazovalna doba obsega časovni interval 18%—1911. 2. Povpreček frekvence vetra za posamezne letne dobe (po¬ mlad, poletje, jesen in zima), in sicer za. 8 vetrovnih smeri, ter za opazovalno dobo 1881—1915. 37 3. Izza povojnega časa nam je na razpolago oficielno opa¬ zovalno gradivo od 1. 1925. dalje; z njegovo pomočjo sem izra- 36 A. Fessler. 37 Reja „Smeri vetrov na Slovenskem in njih letni tok' 1 , Geogr. Vest. 1932. 38 MANOHIN VITALIJ: čunal povprečke za dobo 1925—1936, in sicer za vsak mesec, ter za 8 vetrovnih smeri. Dobljenih tabel zaradi tehničnih razlogov ne morem tukaj navesti. Navedene tabele se po svojih rezultatih skladajo in nam kažejo, da prevladuje v Ljubljani v hladni polovici leta' (od ok¬ tobra do marca) kontinentalni vetrovi (SV in V), v topli (od aprila do septembra) pa morski (JZ in Z). Dnevni tok vetrovne smeri. Pričujoče poglavje temelji le na Fesslerjevi tabeli. Ta nam izpričuje, da se vrši pomladi in poleti zelo izrazita dnevna zamenjava vetrovne smeri; podnevi namreč prevladuje jadranska smer vetrov, ponoči pa smer s 'kopnega. Seveda pri tem oznaka jadranske smeri še ne pomenja, da prihaja zračni tok zares iznad Jadrana, in analogno velja tudi za celinsko smer. Pa tudi jeseni in pozimi opažamo analogno tendenco menjavanja vetrovne smeri v navedenem smislu, četudi v znatno manjši meri. Celo pozimi je podnevi ju- gozapadna smer vetrov mnogo pogostejša kot v jutranjih urah. Druge lastnosti vetrov. Študij opazovalnih po¬ datkov za dobo 1925—1936 in pa 1881—1915 nas vodi do ugoto¬ vitve, da je pogostost primerov, ko nastopajo vetrovi posameznih smeri skupaj s padavinami, razporejena takole: Smer: Tišina S SV V JV J JZ Z SZ Frekvenca zima (X.—III.) 14 2; 19; 22: 18; 9; 10; 4; 2 padavin v °/o poletje (IV.—IX.) 19 3 ; 25 ; 20; 12; 4; 9; 4; 4 Gornja tabela nam tudi razločno izpričuje, da so v Ljub¬ ljani združene padavine najčešče z vetrovi iz vzhodnega kva¬ dranta, najbolj poredko pa z vetrovi od severa in severozapada, kar velja prav posebno še za zimo. Navedeno značilno in važno dejstvo je predvsem posledica določenih termodinamskih pro¬ cesov, ki so jim podvržene zračne mase, kadar potujejo preko orografskih ovir. Semkaj spada predvsem znani in zelo važni pojav fenskih vetrov, ki so rezultat fizikalne metamorfoze zrač¬ nih tokov, kateri zaradi vertikalne komponente svojega gibanja ter določenih kompliciranih procesov, ki so s tem v zvezi, na določen način izpreminjajo svoje lastnosti. 38 Pri spuščanju na¬ vzdol se namreč zrak zaradi adiabatične kompresije segreje, razen tega pa se pogostokrat uveljavi tudi še intenzivni učinek one toplotne energije, ki se je že prej sprostila pri eventualni 88 Hann-Siiring, str. 571 — 573. Gl. tudi F. Seidl: „DLnarskogorski fen", Geogr. vest. 1952, 1934, 1935. PODNEBJE LJUBLJANE. 39 kondenzaciji vodnih hlapov. Najznačilnejša posledica »ioniza¬ cije" je torej dvig temperature in obenem znižanje relativne zračne vlage. Vetrovi fenskega značaja so' vsaj relativno topli, vobče zelo revni na padavinah, celo izrazito suhi. Vidljivost ozračja ob času uveljavljanja fena je prav velika; zato moremo, kadar piha fen, iz Ljubljane prav lepo razločevati še podrobnosti v Kamniških in Julijskih Alpah. V Ljubljani so izmed vseh zračnih tokov vobče najbolj fe- nizirani severni in severozapadni vetrovi, saj le-ti prekoračijo naj višje dele gorskih pregraj, ki obdajajo Ljubljansko kotlino (Julijske in Kamniške Alpe ter Karavanke). V najmanjši meri se pa uveljavlja pojav „fenizacije“ pri vzhodnih vetrovih, ker obdajajo ta del Ljubljanske kotline razmeroma nizka gorovja. Južni fen se pri nas ne uveljavlja tako lepo kot njegov severni brat, toda kljub temu je njegov učinek na padavine (namreč v smislu zmanjševanja njihove frekvence) dovolj izrazit, o čemer nam priča tudi navedena tabela. Razen navadnega severnega oziroma severozapadnega in južnega fena, ki ga moremo ugotoviti enostavno iz podatkov ofi- cialnih opazovanj, opažamo v Ljubljani tudi visoki severni oziroma severozapadni fen, ki nastopa takrat, kadar molijo Slo¬ venske Alpe v dovoljni meri iznad relativno mrzlega zraka, ki mnogokrat na debelo prekriva kotline in doline ter celo zmerno visoko hribovje (n. pr. Posavsko) in če obenem barični gradient žene zrak od severa oziroma severozapada. V tem primeru spodnji relativno hladni zrak zaradi vztrajnosti in številnih orografskih ovir običajno še nadalje stagnira, medtem ko se preko Alp od severa (oziroma severozapada) vali fenizirani zrak, Ki je relativno topel in suh ter zaradi tega ne more prodreti v mrzlo spodnjo plast, temveč teče po površju mrzlih zračnih mas. Ker so oblačne sfere (in zato tudi padavine) predvsem vezane na zgornje vetrove, je povsem jasno, da navedeni primer lahko prinaša ravno takšno razjasnitev, kot pravi fen (t. j. fen, ki do¬ seže tla), medtem ko instrumenti v spodnjih zračnih sferah ne kažejo nobenih znakov fenizacije. Kot dokaz za trditev, da mo¬ ramo pripisovati visokim severnim oziroma severozapadnim vetrovom v Ljubljan v znatni meri fenski značaj, navajam spodaj razpredelnici, ki nam prikazujeta frekvenco padavin pri sever¬ nih oziroma severozapadnih vetrovih. Pri tem smatram, da piha nad Ljubljano visoki severni ozi¬ roma severozapadni zračni tok v primeru, kadar beležita Sonn- 40 MANOHIN VITALIJ: blick (3106m) in Obir (2040 m) izraziti severni oziroma severo- zapadni veter (katerega intenziteta presega 3 stopnje B. skale) in kadar je v Ljubljani vetrovna tišina, oziroma vejejo vetrovi izpremenljive smeri. 39 Zima (dec.—febr.) poletje (jun.—avg.) Dunaj 40% (povprečni procentualni 35% Maribor 25% delež vseh primerov, ko so 30% Ljubljana 10% bile padavine zabeležene). 20% Ako upoštevamo nadalje one primere, ko pihajo močni severni (oziroma severozapadni) vetrovi na Sonnblicku in Obirju ter opažamo v Ljubljani ob zemeljski površini relativno zatišje in ko beležimo istočasno tudi še depresijsko situacijo, moremo ugotoviti, da je takrat povprečna frekvenca padavin v Ljubljani naslednja : 39 Zima (dec.—febr.) poletje (jun,—avg.) 90% 80% 50% Tako razvidimo, da je ob depresijski barični situaciji uči¬ nek tako zvanega visokega severnega fena v Ljubljani še prav posebno izrazit, in sicer tudi tokrat pozimi še bolj kot poleti. Pojav viharja. Smatrajoč za vihar veter, katerega jakost znaša nad 6 stopinj B. skale in upoštevajoč oficialne meteorološke podatke za dobo 1896—1911 in pa za dobo 1925 do 1936, pridemo do spoznanja, da je vihar v Ljubljani razmeroma redek pojav. Tako opažamo, da znaša njegova frekvenca pozimi povprečno 1, pomladi 0‘8, poleti 1*8, jeseni i‘9, za vse leto torej povprečno 4’5 dni. Povprečno 90% vseh viharjev poleti in spo¬ mladi pripada frontalnim nevihtam (pri čemer so upoštevane tudi lokalne fronte močnih toplotnih neviht), dočim je frontalnih vi¬ harjev pozimi in jeseni komaj 20%. Preostale vrste viharjev pa moramo pripisati učinku samega baričnega gradienta. Zračni pritisk v Ljubljani. Razporedba zračnega pritiska tekom leta. Na podlagi analize podatkov o zračnem tlaku v Ljubljani pride¬ mo do naslednje ugotovitve. Maksimum zračnega pritiska v Ljub¬ ljani nastopa meseca januarja (738’8mm), sekundarni pa sep- 39 Za dobo 1925—1959. PODNEBJE LJUBLJANE. 41 tembra (756'5 mm); minimum zračnega tlaka beležimo v Ljubljani aprila (733M mm), sekundarni pa novembra (735'9 mm). Nakazana razporedba zračnega pritiska v Ljubljani nam kaže oscilacijo intenzitete ter pozicije baričnih akcijskih centrov. Zimski maksimum zračnega pritiska odgovarja letnemu minimu zračne temperature, kar nas navaja k sklepu, da je pojav smat¬ rati za posledico termičnih vzrokov. Torej je zimski maksimum zračnega tlaka v Ljubljani v zvezi s termičnim evrazijskim ma¬ ksimom, o čemer nam priča tudi Pendorfova karta izobar. 40 Ana¬ logno mora odgovarjati termičnemu barometrskemu valu letni minimum zračnega pritiska meseca julija. Tako smemo reči, da se križata v Ljubljani vsaj dva barometrska vala, namreč ter¬ mični (z maksimom januarja, mi ni m o m pa julija) in dinamični val (z maksimom julija, minimom pa januarja), pri čemer mora biti dinamično nihanje pač znatno skromnejše, sicer letni maksi¬ mum zračnega pritiska ne bi nastopal prav meseca januarja. Po svojem bistvu je dinamični maksimum le posledica aktivnosti subtropskega anticiklonskega pasu s svojim središčem pri Azorih. Variacija zračnega pritiska. Povsem zanesljivo je ugotovljeno, da opažamo v območju zmernih geografskih širin dvojni dnevni barometrski val. 41 Dnevni maksimum barometr- skega valovanja doseza v teh območjih svoj ekstrem ob 10. uri, minimum ob 16. uri, sekundami maksimum ob 22 . uri in sekun¬ darni minimum ob 4. uri. Prav isto velja seveda tudi za Ljubljano. Upoštevajoč opazovalno dobo 1851—1936, sem preračunal, da doseza povprečna variacija povprečnega mesečnega zračnega pritiska v Ljubljani naslednje vrednosti: I orej nastopa največja variacija povprečnega mesečnega zračnega pritiska v Ljubljani decembra, nekoliko manjša pa tudi fčbruarja. Minimalna je izpremenljivost zračnega tlaka v juliju. Ekstremne amplitude povprečnih mesečnih vrednosti zračnega tlaka opažamo v Ljubljani meseca februarja (18 mm) in julija (4‘8mm). Tudi povprečna interdiurna variacija pov¬ prečnega dnevnega zračnega pritiska je maksimalna februarja (2.8 mm), minimalna pa julija (0’5 mm). Povprečni ekstrem in- «o Hann-Siiring, str. 252—253. 41 Hann-Siiring, str. 276. 42 MANOHIN VITALIJ: terdiurne variacije povprečnega dnevnega zračnega pritiska v Ljubljani znaša pozimi (december-februar) 4‘4 mm, poleti pa (junij—avgust) 2'6 mm. Pozitivni absolutni ekstrem interdiume variacije zračnega tlaka znaša 15 mm (16. oktobra 1934), nega¬ tivni pa 16 mm (15. oktobra 1934). Razlikovanje ekstremov od mesečnih povprečkov je nasled¬ nje: v zimskim mesecih (februar) +12‘8mm, ter —16 mm, poleti (julij) pa + 7'Omm, ter —11'0 mm. Anomalije v tem razlikovanju moramo torej pripisovati predvsem depresijskim motnjam. Zmanjševanje razlik ekstremov zračnega tlaka od mesečnih povprečkov je namreč povsem paralelno z letno izpremenlji- vostjo aktivnosti depresij. 42 Tako moremo na podlagi navedenega v tej zvezi na splošno reči, da igrajo depresije tudi kot pasivni sočinitelji ljubljanske klime predvsem vlogo izrazitih motenj, dočim se uveljavljajo anticiklonske barične tvorbe predvsem kot aktivni faktor, ki krmili tudi delovanja prvih. Barična situacija in vreme v Ljubljani. Uvod. Razvoj sinoptične meteorologije je sprožil tudi v klimatološki vedi poskus, izraziti klimo določenega kraja kot efekt njegovega povprečnega baričnega polja. Ker nas pa pov- prečki zaradi svoje abstraktnosti ne morejo zadovoljiti, zato se je pojavila potreba, poiskati in preiskati določene realne vre¬ menske tipe, ki so značilni za klimo gotovega kraja. V svrho ugotovitve posameznih vremenskih tipov v Ljub¬ ljani sem uporabljal sinoptične vremenske karte za dobo 1920 do 1940. Rezultat analize vremenskega poteka v navedenem časov¬ nem intervalu je ugotovitev 5 poglavitnih vremenskih tipov v Ljubljani. Ti tipi vremena so naslednji (pri tem se orientacija nanaša na oblačne sfere, ki so za potek padavin odločilne, to se pravi, na srednjevisoke oblake): 1. sev. zap. vremenski tip, 2. se¬ verni tip, 3. sev. vzhodni oziroma vzhodni vremenski tip, 4 južni oziroma zapadni vremenski tip in 5. „žarkovni“ vremenski tip. Pri vsakem izmed navedenih tipov pa ločimo (razen pri žarkov- nem) 2 varianti, namreč depresijsko ter anticiklonsko. Glede pogostosti uveljavljanja teh vremenskih tipov v Ljubljani velja naslednja ugotovitev: pozimi pripada prvemu vremenskemu tipu povprečno 30%, drugemu 20%, tretjemu 25%, četrtemu 15%, pe- 42 A. Defant: „Wetter und Wettervorhersage“, 1926. PODNEBJE LJUBLJANE. 43 temu pa 10% vseh dni; v tem letnem času je torej najštevilneje zastopan sev. zap. vremenski tip. Poleti je pogostost posameznih vremenskih tipov naslednja: Prvemu tipu pripada povprečno 20%, drugemu 35%, tretjemu, četrtemu in petemu pa po 15% vseh dni. V tem letnem času se potemtakem najbolj uveljavlja severni ter sev. zap. vremenski tip. Severozapadni vremenski tip. Ta tip se v Ljub¬ ljani uveljavlja, kadar je barometrski gradient usmerjen od jugozapada proti severovzhodu. Nadalje je pri tem smer vetrov pri tleh pretežno zapadna (z eventualno južno komponento), do- čim piha v višinah severozapadnik in se torej uveljavlja v Ljub¬ ljani visoki fen (gl. str. 40). Spodnji zapadni zračni tok pa je vobče vlažen, saj nam prinaša zrak iznad Atlantskega oceana in se zato vobče uveljavlja v smislu poslabšanja vremena, dočim zgornji sev. zap. veter zaradi svoje „fenizacije“ otežkočuje kon¬ denzacijske procese. Ker so pa zgornji vetrovi za potek padavin in oblačnosti vobče odločilnejši, 48 zato je vreme v Ljubljani v primeru uveljavljanja imenovanega tipa značilnokot izrazitosuho. Zaradi velike pogostosti tega in „severnega“ vremenskega tipa (gl. sir. 98) dobi Ljubljana pozimi (dec.-febr.) 20, poleti pa 15 padavinskih dni manj, kot bi jih dobila brez učinka navedenih dveh vremenskih tipov (v Obdobju 1920—1939). Zato so zime v Ljubljani značilne kot relativno suhe. 44 Zelo zanimiva je primera s Severnimi Alpami (n. pr. z Innsbruckom), kjer je ravno tako pogost učinek fenizacije, ki pa tam nastopa pri južnih vetrovih. Ako je severozapadno vreme posledica uveljavljanja de- presijskega sistema, imamo v takem primeru v Ljubljani močno oblačnost, nadalje piha močan zapadnik, dočim so pada¬ vine neznatne. Anticiklonska varianta tega vremenskega tipa nam prinaša mirno, jasno ter stabilno vreme. Severni vremenski tip. Kadar leži nekako zahodno od Ljubljane anticiklon, vzhodno pa depresija, takrat je barome¬ trski gradient usmerjen od zapada proti vzhodu in se pri tleh uveljavljajo sev.-zapadni, v višinah pa severni vetrovi. Pri obojih zračnih gibanjih se zatorej uveljavlja „fenizaeija“ in je zato 43 R. Miigge „Wolken in Bewegung“. Met. Zeit. 1937. Heft. 3; gl. poglavje o vetrovih str. 38—40. 44 Ljubljana dobi pozimi (dec.-febr.) 183% 0 , Črnomelj 205% 0 , Kočevje 2!7%o svoje letne množine padavin (po Seidlu). Podatke za Innsbruck gl. pri E. Ekhart „Klima v. Innsbruck" 1934. 44 MANOHIN VITALIJ: vreme tega „severnega“ vremenskega tipa v Ljubljani izrazito suho, pa četudi se eventualno nahaja pod vplivom izrazitih depresij. Zima je v zvezi s tem vremenskim tipom približno za 9 padavinskih dni bolj suha, poletje pa za 10 dni; če ne bi motile toplotne nevihte, potem bi bilo poletje bolj suho za približno 17 dni! Severnovzhodni oziroma vzhodni vremenski tip v Ljubljani. Ta vremenski tip, ki ga označujejo v Ljubljani vzhodni oziroma sev. vzhod, zračni tokovi, je vezan v glavnem na ono barično situacijo, ko se anticiklon nahaja nad Rusijo, depresija pa nad Sredozemskim morjem. Je pa ta situa¬ cija v Ljubljani pozimi pogostejša kot poleti in nam mnogokrat prinaša oster mraz. Ako v Ljubljani v primeru sev. vzhodnega oziroma vzhod¬ nega vremenskega tipa pripadajo vetrovi depresijskemu mehanizmu, (v večini primerov jadranski depresiji), takrat se uveljavljajo le spodaj vetrovi iznad kontinenta, dočim pihajo zgoraj zračni tokovi iz območja južnega kvadranta. Orisana situacija izraža posebnost aktivnega depresijskega vremena , 45 ki je vobče značilno po obilnih padavinah. Ta situacija prinaša 60% celokupne letne množine ljubljanskih padavin in 70% padavinskih dni odpade na to vremensko situacijo (doba 1920—1939). Tudi poleti je v primeru, kadar se uveljavlja „severo- vzhodni“ oziroma „vzhodni“ vremenski tip, trajno deževje vezano na eksistenco jadranske depresije oziroma na vzhodne vetrove, ki pripadajo tej barični tvorbi. Ficker 46 nam je lepo razložil, da prihaja mrzla depresijska fronta (ki v pretežni večini primerov ne pripada jadranski de¬ presiji!) južno od Alp in torej tudi v Ljubljano pretežno v smeri od vzhoda ali pa severovzhoda in je združena večinoma s traj¬ nimi padavinami, kar se oboje razlikuje od znane Bjerknesove sheme. Kadar severovzhodni oziroma vzhodni vetrovi izvirajo iz območja antici k Ionskega mehanizma, takrat ima Ljub¬ ljana v vsakem letnem času vedro vreme. Južni in zapadni tip. Južni oziroma zapadni vre¬ menski tip nam karakterizirajo srednjevisoki oblaki, ki se po- 45 A. Melik: »Slovenija**, I. zvezek 1935. 46 H. Ficker: „Polarfront, Aufbau und Lebensgeschichte der Zyklanen“, Met. Zeit. 1923. Heft 3. PODNEBJE LJUBLJANE. 45 mikajo v smeri od juga ali jugozapada ali od zapada. Ločita pa se obe zvrsti vremenskih tipov v nadaljnjem samo še po tem, da nam prinaša zapadni vremenski tip (oblaki od zapada) v primeri z južnim (oblaki od juga ali jugozapada) manj padavin ter nižje temperature. „Južni“ ter „zapadni“ tip vremena v Ljubljani je v pretežni meri (povprečno 75% za dobo 1925—1939) vezan na islandsko depresijo in le redkeje na sredozemski minimum (v povprečno 25%). Po večini se učinek vzpenjanja zraka, kakršno je v zvezi z depresijskim mehanizmom, uveljavlja intenzivneje kot feniza- cija in zato je vreme „južnega“ oziroma „zapadnega“ vremen¬ skega tipa pozimi značilno po padavinah ter po pretežni oblačnosti. Poleti nam pa južni (oziroma jugozapadni) zrak, ki priteka iznad Sredozemlja, povzroča menjajočo se oblačnost ter stopnje¬ vanje vročine, kajti celina je v tem letnem času že sarma po sebi močno razgreta. Nastop tega „južnega“ oziroma „zapadnega„ vremenskega tipa v Ljubljani je poleti istoveten s pojavom vro¬ činskega vala. Drugačna je pa vremenska situacija, ako se poleg islandske depresije razvije tudi še sekundarna jadranska, kar se dogaja povpr. v 80% v zvezi z nastopom depresijske variante „južnega” (oziroma zapadmega) vremenskega tipa. V takih primerih dobimo 6koro vedno dež (v povpr. 90%), ki utegne trajati brez preki¬ nitve tudi po 12 ur (n. pr. 8. ter 20. januarja 1936 itd.). Tovrstno „južno“ oziroma „zapadno“ vreme je posebno pogosto med 19. in 25. septembrom (v povpr. 70% v dobi 1920—1939) ter je zna¬ čilno po močnih in trajnih nalivih ter depresijskih nevihtah (poplave 1. 1926., 1932. in 1933.!). Od celotne množine letnih padavin je 30% nezavezano na ta vremenski tip, medtem ko na isti tip odpada le 20% padavinskih dni. To dejstvo nam kaže na veliko intenzivnost padavin tega vremenskega tipa. Kadar se južni oziroma zapadni zračni tokovi nahajajo v območju antici k Ionske barične tvorbe, takrat se uveljav¬ lja tako pozimi kakor tudi poleti jasno in toplo vreme (n. pr. od 4. do 7. decembra 1929 ter od 13. do 17. aprila 1934), in tako vreme obsega 20% vseh primerov uveljavljanja „južnega“, ozi¬ roma „zapadnega“ vremenskega tipa. Nadalje je važno, da. so posebno intenzivni vroči navali vezani prav na to anticiklonsko varianto južnega oziroma jugozapadnnega vremenskega tipa. Take primere smo opazovali v Ljubljani n. pr. od 30. julija do 2. avgusta 1927, od 13. do 15. aprila 1934 (25° C), 7. in 8. aprila 1939 (25° C) itd. 46 MANOHIN V1TALIJ: „Ž a r k o v n i“ vremenski tip. Žarkovni vremenski tip v Ljubljani karakterizira relativna stagnacija zračnih mas v oblačnih sferah. To se dogaja v primerih, kadar se nahaja sre¬ dišče anticiklona v naši bližini. V primerih take barične situacije doseza termični učinek vžarevanja oziroma izžarevanja eks¬ tremno intenzivnost. Zato nam ta vremenski tip prinaša poleti stopnjevanje vročine. Pozimi pa povzroča uveljavljenje tega vremenskega tipa intenzivno ohladitev. Opozoriti pa moramo, da je zračna temperatura v primeru „žarkovnega“ vremenskega tipa pozimi močno odvisna od prejšnjih lastnosti zračnih mas (zlasti njihova vlažnost), katere je zajela anticiklonska barična tvorba, in pa od eventualne snežne odeje. Klimatski značaj tega vremenskega tipa v Ljubljani zaradi nizke frekvence ni velik. Das Klima von Ljubljana. (Zusammenfassumg). Wir haben bis jetzt hauptsachlich drei grolie klimatologische Studien, in welchen das Klima von Ljubljana behandelt wird, namlich: von F. Seidl, A. J. Hann und A. Ftessler. Die erste Arbeit stiitzt sich auf die dreilligjahrige, die zvveite auf die 60, und die dritte auf die 16 jahrige Beobachtungsreihe. Die vorliegende Abhandlung stiitzt sich aber an die klimatologische Analyse der sechsundachtzigjahrigen Beobachtungszeit (1851—1936). Die methodische Seite dieser neuen Abhandlung ist vom doppelten Charakter. 1.) Es vvurden moderne Begriffe der klassischen Klimatologie ange- vvandt. 2.) Die klimatologische Analyse ist mittels der Einfiibrung des Be- griffes der Singularitat ausgefiihrt worden. Aus dem Vergleiiche der so ge- wonnenen Resultate hat sich klar ergeben, dal? die Singularitaten in der Kli¬ matologie einen viel genaueren und ausfiihrlicheren Begriff bieten als die alteren bis jetzt a n ge wa n d ten Begriffe. Die vvichtigsten Feststellungen meiner Abhandlung waren die fol- genden: Das Klima von Ljubljana ist relativ zu kuhi, was jedoch schon friiher crkannt vvorden ist. 1 Diese Temperaturdepression ist bedingt durch die re¬ lativ zu kiihle Winterzeit (die Durchschnittwerte fiir die Beobachtungsfrist 1851—1936 sind die folgendetn: fiir Dezember —0’4° C, fiir Janner —2‘0° C, fiir Februar —0‘1°C, die Extreme sind aber —26'4 tl C und +38° C.) Zunachst hat sich ergeben, dal? die Winter und die Nachttemperatur in der Stadt viel hoher ist (oft bis 5° C!) als in der nachsten Umigabung. Dadurch kommt der kiihle Charakter des Klimas von Ljubljana noch schiir- fer zum Ausdruck. Der Vergleich der gegenwartigen Temperaturwerte mit den alteren zeigt, dal? die Winter in der neueren Zeit mrlderer gevvorden 1 Nach Trabert um 0‘5° C (der jahrliche Durchschnit!). PODNEBJE LJUBLJANE. 47 sind, was mit den zahlreichen Feststellungen anderer Autoren iibereinstimmt (Mittelwierte fiir die Frist 1851—1890 sind fiir Dezember —1‘6°C, fiir Janner —2'3° C, fiir Februar —0'2° C). Charakteristisch ist dabei, dafi die Tempe- raturmilderung des Winters vom Dezember gegen Februar rasch abnimmt. Die Temperaturkurve zeigt ausgepragte Singularitaten, so tritt z. B. gewohnlich in der Zeit zwischen den 1. bis 5. und zwisehen den 10. bis 15. Fe¬ bruar die grofite Kalte des ganzen Winters ein. In weseintlichen Ziigen gleicht die Temperaturkurve von Ljubljana derjenigen, welche Hann-Siiring fiir Pariš, Wien und Breslau anfiihrt. In dem Kapitel iiber die Luftfeuchtigkeit, die Nebel und iiber die Be- wolkung wurde in der Hauptsache alles das bestatigt, was schon in der alte- ren Literatur angefiihrt ist. Die charakteristischen Merkmale des Niederschlagsregimes in Ljubljana sind die folgenden: der durchschnittliche jahrliche Niederschlagsgang hat zwei ausgepragte Maxima und zwei Minima. Das Hauptmaximum haben wir in Oktober (169 mm), das Nebenmaximum (159 mm) in Juni, das Hauptminimum im Februar (63 mm) und das Nebenminimum im Juli (126mm). Auch der jahrliche Niederschlagsgang zeigt ausgesprochene Singulari- taten, welche mit Temperatursingularitaten zusammenzuhangen scheinen. Die schneefbrmigen Niederschlage zeigen eine viel kleinere Dichte als der Regen, besitzen aber eine sehr ausgepragte Singularitat, besonders im Friihlinge. Der friiheste Schnee fiel in Ljubljana am 6. Oktober 1936., der spateste am 31. Mai 1873. Die Gevifter und der Hagel sind in ihrem Verlaufe mit der Lufttempe- ratur und mit der absoluten Luftfeuchtigkeit parallel. Am heufigsten sind die Gevvitter und der Hagel im Juni und Juli, und zwar meistens in den Nachmittagsstunden. Im Winter und im Herbste sind die Gewitter in der Nacht ein wenig haufiger als wahrend des Tages. Besonders regelmaflig treten die Gewitter um den 21. Juli ein. Neuer sind die Feststellungen, dal? in der Sphare mittelhoher Wolken die nordwestliche W(indrichtung iiberwiegt. Das hat einen grofien EinfluB auf den klimatischen Charakter der Stadt Ljubljana besonders im Winter. Das Erdbecken von Lj. ist an seiner nordwestlichen Seite von hochsten Bergen seiner Umgebung umrahmt und deswegen haiben gerade die nord- westlichen Winde den fohnartigen Charakter und das auch im Falle, wenn sie nur auf die hbhere Wolkensphare begrenzt sind. So ist die Niederschlags- menge in Ljubljana, besonders im Winter, relativ klein. Die groBte Niederschlagsmenge bekommt Ljubljana, wenn in den WoI- ken die Winde des siidlichen (meistens SW) Kvadranten, in der Nahe der Erdoberflache aber diejenige des ostlichen Kvadranten wehen, oder wean unten die Windstille waltet. Die Analyse des jahrlichen Luftdruckganges laBt vermuten, dafi sich derselbe mit den Veranderungen des Azorenhoch und Eurasischen entsprechend verandert. Die Depressionen spielem hier da- gegen nur eine passive Rolle. Die Analyse der ,synoptischen Wetterkarten fiir den Zeitraum 1920 bis 1939 zeigt uns, dafi wir das alltagliche Wetter und auch den Klimacharakter von Ljubljana als die Wirkung der fiinf Hauptarten der Wettersituation und ihrer Kombinationen betrachten konnen. So unterscheiden wir 1.) den Nord- 48 MANOHIN VITALIJ: westwettertypus, 2.) Nordwettertypus, 3.) Nordost- (bzw. Ost-)wettertypus, 4.) Siid- (bzw. West-)wettertypus und 5.) und sprechen von dem Strahlungs- vvetter. Die angefuhrten Wetterarten sin d nach der Zugrichtung der Wolken benannt. Bei jedem der genannten Wettertypen (aufier bei dem 5.) haben wir zwei Abarten und zwar die Depressions- und die AnticykLonale Abart. Der Nordwest- und Nordwettertyp sind stets ausgepragt trocken ausgezeichnet. Die iiberwiegende Niederschlagsmenge bekommt aber Ljubljana von der Depressionsarbeit des Ost- und Siidwettertypus. Die Haufigkeit dieser Wetter- typen ist die folgende (W: Winterzeit, S: Sommerzeit): t.) W 30%, S 20%; 2.) W 20°/o, S 35°/o; 3.) W 26°/o, S 15°/»; 4-) W 15«/», S 15%.