PONATISI IZ RDEČEGA PRAPORA '
I
Koroška in mi. [29. maja 1920, št. 3.) Proletarijat v slovenskem delu Koroške i živi povsem v specijalnih razmerah.. Od prevrata sem, to je od leta 1918 balanclra i v politični negotovosti in ne pomeni nič, čeravno bi v Sloveniji pri svoji razmeroma i precejšni industriji lahko igral primerno ulogo. Po razpadu Avstrije se je del ! koroškega proletarijata priključil JSDS (Mežiška dolina). Organizirani proletarijat ; Rožne doline in Celovške okolice pa je svoj pristop k JSDS odklonil kljub vabilu te > stranke in ta del še danes ni organiziran pri nas, temveč pripada organizatorični sku- I pini Nem. Avstrije. Iz tega izhaja, da ta del koroškega proletarijata odklanja poli- i tično Jugoslavijo in da stoji popolnoma pod vplivom sosednje Nem. Avstrije. Tu je : vsaka negacija bedasta! In pri tem omenjamo, da je proletarijat po pretežni večini ; slovenski. Mi se nočemo baviti s takimi eksperimenti, ker imamo za cilj le razredni ' boj ljudstva slovenskega in nemškega, ampak mi hočemo le konstatirati, da se i v taki politični kolobociji ubija prava, živa socialistična misel, da v tem gine še ona i troha razredne zavesti in borbenega smisla, ki ga nam je tako pičlo odgojila prvotno ] stara avstrijsko-nemška socialna demokracija. V plitvem razumevanju socializma j smatra naš koroški organizovani proletarijat nemogoče, da bi se moglo v Jugoslaviji ¦ kdaj vladati socialistično. Za njega obstoji samo dvoje: N. Avstrija, republika; Jugoslavija, monarhija. Masa še ne pojmuje popolnoma razliko sistema, režima (katerega preuredba je prvotni cilj socializma), ki pa je danes jednak v avstrijski republiki in jugoslovanski monarhiji. V Ljubljani so streljali pretekli mesec kraljevi orožniki po delavcih, v Lincu pa socialdemokratska Volkswehr takisto po delavcih. Kakšna razlika? Za proletarca nobena bistvena!
Konferenca pariških imperijalistov je odredila za Koroško nekak plebiscit. \ Mi sicer v principu odklanjamo tak plebiscit, ki ga nam servira svetovni kapitali- | stični blok — to beležimo le — konstatiramo pa silno kuriozen pojav, ki je nastal vsled tega v socialdemokratskih partijah II. internacijonale. »Naprejs< in »Arbeiter- ' Wille«, prvi organ JSDS, drugi pa organ nemško-avstrijske soc. dem. str. agitirata z drugimi meščanskimi listi za plebiscit in sicer vsak za svojo državo. Oba imenovana lista sta glasnika organa jedne in iste stranke, ki je baje internacijonalna, ki ima isti program itd. Smešno! Proletarijat, ali ne vidiš tega nesoglasja, desorijentacije i v vrstah lažisocijalistov. »Naprej« boječ, obziren proti Rennerju, trka le nalahno na ; čustvo domovinske ljubezni, »Arbeiterwille« pa, odločen na potu od čistega socializma, ; agitira na vsa usta za N. Avstrijo, objavlja dopise iz cone A kot »Freie Stimmen« ali > drugi taki listi. »Naprej« dozdaj še ni nastopil proti terorju, ki ga nasprotno nemški i živelj izvaja proti slovenskemu v coni B. Tu je nedoslednost naših II. internacijonal- i cev značilna. Pariški konferencarji so s svojo plebiscitno odredbo vrgli celokupni j koroški preletarijat (jugoslovanski in avstrijski) iz tira in ga odtegnili razredni borbi. ; To je uspeh, ki je pa le lokalnega pomena in v celokupnem razvoju ne bo igral vloge. Soc. dem. stranka v N. Avstriji in njeni predstavitelji Gröger in Pressien v Celovcu ; so z našimi večinskimi sodrugi krenili na napačno pot. V Celovcu ne smejo komu- \ nisti zborovati, soc. demokrata Gröger in Pressien jim razbijata shode, kot se je. 1 dogodilo zadnjič pri Gromerju. ;
53 '
Dolžnost delavske stranke (komunistov) Jugoslavije je, da se zavzame za nas Korošce, da nas privede nazaj na pot čistega razrednega boja. Ona naj s svojim jasnim programom pokaže zavednemu delavstvu, kaj hoče, kar ji ne bo težko, in simpatije slov. kor. proletarijata se bodo ogrele za njo. Naši meščanski vladi pa kličemo: Ako ste res tako iskreni rodoljubi, pustite nam delovanje v coni A. Le edino mi smo v stanu pridobiti plasti ljudstva za Jugoslavijo. Ako pa tega ne, vsaj molčite in ne kvarite razpoloženja. Saj dobre volje vam ne tajimo, ampak vrlo nesposobni ste. Skupaj z nemškim nacijonalističnim časopisjem pomagate grditi Srbe in Hrvate, ki jih predočujete Korošcem le kot dobre vojake, ki se razumejo samo na bajonete. To je krivo! Republikansko razpoloženo koroško ljudstvo to odvrača. Povejmo rajši Korošcem, da so med Srbi najstarejši borci za čisti socijalizem, da srbski socijalisti ne poznajo cincanja ali na levo, ali na desno, ampak imajo cilj: Rusija.
Iz komunistične Slovenije. [25. avgusta 1920, št. 25.] Guštanj-Ravne. Tudi pri nas na Koroškem prodira vztrajno komunistična misel. Teren je tu še prav posebno hvaležen, ker je tu precejšnje število industrijskega in poljedelskega delavstva, malih kmetov in kajžarjev in kmetiških najemnikov na ogromnih veleposestvih. Vse to delavno ljudstvo se nahaja v vsakem oziru v najtežjem trpljenju, pomoči pa ne najde nikjer. Zato je delavstvo iz Guštanja sklicalo v nedeljo shod Komunistične Stranke, ki se je začel ob 9. uri zjutraj v prostorih gostilne pri pošti. Številno obiskani shod, na katerega je prišlo tudi precejšnje število sodrugov, ki so še organizirani v jugosl. soc. dem. stranki, je otvoril sodrug Gradišnik [fužinski delavec Matija Gradišnik, prim. PZ, 196, 197, 199, 200] in je pozval navzoče, da si izvolijo predsednika. Soglasno je bil izvoljen sodr. Kuhar. Navzoči okrožni tajnik soc. dem. stranke sodrug Salamon je predlagal drugega predsednika z namenom, da se komunistom prevzame shod. Ker na dvakraten poziv nihče ni glasoval za njegovega kandidata, je prevzel predsedstvo sodrug Kuhar, ki je izjavil, da bo itak vsakdo lahko dobil besedo. Prvi je poročal sodrug Fabjančlč [bivši suplent Vladislav Fabjančič, začasni urednik Rdečega prapora] o razvoju proletarskega gibanja iz II. v III. internacijonalo. Orisal je imperijalistično fazo kapitalizma, ki se izraža v težkih spopadih med kapitalističnimi državami, posebno pa v svetovni vojni. Tu je zmagal anglosaksonski bančni trust nad nemškim bančnim trustom. Cela vrsta kapitalističnih držav je padla v kolonijalno sužnost. Med te spada tudi Jugoslavija. Zmagoviti ententni kapitalizem je sestavil svoj izvrševalni odbor, Ligo Narodov, to je kapitalistična internacijonala, proti kateri mora postaviti proletarijat svojo rdečo komunistično Internacijonalo, to še posebno, ker Liga Narodov priteguje že tudi nemške, avstrijske, ogerske, bolgarske in turške kapitaliste v svoj krog za boj proti delavnemu ljudstvu celega sveta. Nato razlaga sodrug govornik začetek, razvoj in današnje stanje III. Internacijonale ter jo primerja z II. Internacijonalo, ki ne odgovarja več nalogam proletarskega boja. Tretja Internacijonala združuje v sebi ves revolucijonarni proletarijat celega sveta. Nadalje je pokazal na praktičnih vzgledih v Belgiji, Nemčiji, Avstriji, na Češkem, v Jugoslaviji, da se je sodelovanje z buržoazijo izkazalo kot brezplodno in naravnost škodljivo interesom proletarijata. Potegniti gospodarstvo iz poloma, kamor ga je pripeljala kapital, vojna, se ne da drugače kakor s pomočjo pravičnega, toda železnega reda v produkciji in razdelitvi produktov, ki ga more izvesti le komunistični družabni red. Naloga proletarijata ni pomagati kapitalizmu, da ozdravi in se konsolidira, temveč je njegova naloga, da se pripravlja na svojo zgodovinsko misijo, to je vpeljavo komunističnega družabnega reda, potom osvojitve oblasti in diktature proletarijata. V Jugoslaviji je najmočnejša proletarska organizacija Komunistična Stranka in nepravilno je govoriti, da komunisti razbijajo delavske vrste. Ce delavstvo, ki je še organizirano v drugih strankah, res teži za združitvijo proletarijata, naj pride tja, kjer je združeno že 90 % organiziranega proletarijata, t. j. v Komunistično Stranko. Ko je sodrug Fabjančič še razložil program in akcijski program Komunistične Stranke Jugoslavije, je posebno povdaril, da je potrebno, da se luč komunizma zanese tudi med široke kmečke mase, ki neizmerno trpe pod udarci kapitalizma. Izrazil je nado, da se bodo v nedolgem času znašle vse zavedne vrste proletarijata pod isto rdečo zastavo, za iste cilje komunizma, za zmago Dela nad kapitalom. Sodrug Muhar je v poljudnem nemškem govoru razkrinkal katastrofalno gospodarstvo jugoslovanske buržoazije, ki tira vse javno življenje v anarhijo, ljudstvo pa v bedo, lakoto in obup. Razkrinkal je ves jezuitizem lažiljudskih in lažidemokratičnih strank in je pokazal, da je edino prava pot, ki jo more ubrati proletarijat, pot, ki gre po njej Komunistična Internacijonala. Delavno ljudstvo Koroške, ki je na meji dveh jezikov, ima posebno nalogo bratovsko združevati nemški proletarijat s proletarijatom Jugoslavije. Oba
54
govora so zbrani delavci in revni kmetje poslušali z največjim zanimanjem in s pogostim odobravanjem. Nato se je oglasil k besedi okrožni tajnik soc. dem. stranke sodrug Salamon, ki je izvajal, da se tudi on v glavnem strinja s principi komunizma, da pa morajo socialni demokratje za enkrat le opazovati, kako se bodo stvari razvile, potem bi eventualno tudi oni vstopili v Komunistično Stranko. Njegov govor je bil vseskozi miren in neoseben, kar je pač bela vrana pri soc. dem. na Kranjskem. Sodrug Fab-jančič je nato še razložil razvoj komunizma v Nemčiji in v nemški Avstriji in je povdaril, da ne bi bilo pravično, če bi socijaldemokratično delavstvo mirno gledalo, kako se komunisti osamljeni bore za bodočnost celega proletarijata. (Burno odobravanje.) Shod se je zaključil v pol 12. uri. Skazalo se je, da se delavno ljudstvo na Koroškem vedno bolj zaveda potrebe proletarske združitve pod zastavo Komunistične Internacijonale. Oblasti so poslale ta dan 10 orožnikov z nasajenimi bajoneti v Gu-štanj in dva moža pravice na konjih. Gotovi elementi pa so nam ponoči strgali vse lepake. Hujšega ni bilo.
Kongres ujedinjenja Kovinarjev. [2. oktobra 1920, št. 36.] Guštanj. Dne 19. sept. t. 1. se je vršilo člansko zborovanje tukajšnih kovinarjev, na katerem se je razpravljalo o združenju kovinarskih organizacij Jugoslavije. S. Salomon je prebral predloge belgrajske centrale in protipredloge ljubljanskega osrednjega društva kovinarjev. Nato je zagovarjal stališče ljubljanskih tajnikov, princip federalizacije in nevtralitete strokovnih organizacij, skratka stališče soc. demokracije. Pri tem se seveda ni mogel vzdržati osebnosti in je lopnil tudi po komunističnih voditeljih in povedal, da so to le študenti in profesorji, kar je bilo popolnoma nepotrebno in so navzoči kovinarji obsodili z nevoljo. S. Kuhar, ki je povzel besedo, je zagovarjal način centralizma in zedinjenja delavstva proti skupni fronti kapitalizma. Danes vidimo združene vse delodajalce pri nas v ujedinjenih industrijskih zvezah, kjer sedijo poleg srbskih bankirjev nemški in madžarski grofje. Ako uvidi potrebo centralizma 7 miljonov nemških kovinarjev, bodo vendar lahko ujedinjeni tudi 10.000 kovinarjev v Jugoslaviji. Rekel je, da morajo biti naše strokovne organizacije borbene jednote, ne pa kake bratovske skladnice, kakor postajajo. S. Abšner [Apšner, prim. PZ, 274, 279] je nato predlagal, da naj naša kovinarska podružnica sploh ne pošlje delegate na kongres. Tega mnenja je bila večina tukajšnih kovinarjev, ki žive še v omejenih nazorih lokalnega patrijotizma in pod vplivom plemenskega separatizma. To je odgoj plitve socijalne demokracije. Izvajanju s. Kuharja pa je pripisati uspeh, da se je nazadnje vendarle določil delegat za kongres, in sicer bo šel tja s. Pipan [Gregor Pipan, prim. PZ 164, 274, 278, s fotografijo na str. 279], ki je bil na predlog s. Kuharja izbran enoglasno.
Gospoda socijaldemokrati! Kje je vaša internacijonalnost? [23. oktobra 1920, št. 42.] Agitacija za »plebiscit« na Koroškem pomeni popolen krah socijaldemokratske stranke v tej deželi. Socijaldemokratska stranka je na celi črti kapitulirala pred nacijonalizmom in njeni voditelji so se prodali grofom in baronom. Tu mislimo mi deželno koroško socijaldemokraško stranko v Celovcu in njene voditelje, ker jugo-, slovanske socijaldemokratske stranke na Koroškem ni. Vse strokovne in politične organizacije v A coni, tudi one, ki so članice jugoslovanske soc. dem. stranke, kot Pliberk, Reberca, Ruda itd., delajo po navodilih deželne centrale v Celovcu in so popolnoma v rokah celovških voditeljev Grögerjev in »sodrugov«. Ta vpliv celovške soc. dem. gospode pa sega tudi preko A cone v definitivno ozemlje Jugoslavije, na primer v Mežiško dolino, kjer so socijaldemokratske organizacije vsled tega popolnoma nesposobne za kako razredno akcijo in vegetirajo pod pečatom nacijonalističnih stremljenj.
V A coni so na primer voditelji raznih organizacij obenem tudi voditelji celotne nemško-nacijonalne in kapitalistične propagande v mnogih občinah.
Zadnji teden pred plebiscitom je nudil žalostno sliko. Delavstvo in sploh siromašni sloji, ki so v coni A v veliki večini, je boso, nago in gladno, a besni v medsebojnem sovraštvu v veselje kapitalizma. Celovški voditelji Gröger. Lukas itd. pa so hodili v družbi s kapitalisti kot Schumy, Lučovnik, Lakner in drugovi okrog po coni A, sklicevali so shode po § 2 in hujskali proletarijat v najostudnejšo gonjo. Ravno tisti »sodrugi« so v Celovcu organizirali nekak »Arbeiterbattallion«, ki je imel namen, vpasti v cono A kot »rešitelj Koroške«. Dunajska centrala nemško-avstrijske socijaldemokratske stranke z Rennerjem na čelu pa teh celovških sodrugov še ni izključila; nasprotno: z dopadajenjem in tajnim podpiranjem negujejo to gonjo. Le čitajte »Arbeiterzeitung« in »Arbeiterwille«!
55
Grögerju in vobče celovškim socijalistom mi ne maramo dokazovati, da ne delajo prav, ker ti gospodje še niso bili nikdar socijalisti in nam je pod čast debatirati ž njimi o narodnostnih vprašanjih, o imperijalizmu in sploh o pojmih internacij onale in socijalizma, ker so ti postavili geslo, objavljeno v »Sozial-demokratische Mitteilungen« (ki je delal propagando za nemško glasovanje), ki se glasi:
»Ein guter Deutscher auch ein guter internationaler Sozialist.«
Ljudi, ki so si take parole zapisali na svoje bandere, ne smatramo za socijaliste.
Ves položaj nam jasno kaže, da danes na Koroškem sploh ne moremo mnogo govoriti o kaki socijalistični stranki. To nas uči, da si bo morala vsaka socijalistična stranka, ki bo pričela delovati med nami, mase šele odgojiti v nepopačenem socija-lističnem duhu.
To smo mi zabeležili kot objektivni kronisti v vednost listu »Delavcu«, ki v svoji 40. štev. tako naivno piše: »Na Koroškem bo delavstvo glasovalo po materinem jeziku, Slovenci za Jugoslavijo, Nemci pa za Nemško Avstrijo.«
Kranjski socijaldemokrati so vredni bratci svojih koroških tovarišev, samo da so bolj leni. Prejeli so od vladnega plebiscitnega fonda denar in so agitirali seveda za tistega, ki jih je plačal. Koroški delavec.
V boj za sovjetsko republiko! [24. novembra 1920, št. 51.] Guštanj, Koroško. Dne 14. t. m. se je vršil pri nas volilni shod Komunistične Stranke in socijaldemo-kraške levice štajerskega okrožja. S. Gmajner iz Maribora [Tone Gmajnar, prim. PZ, 266, 285, 302, 303, 378, 388] je naslikal vso mizerijo kapitalistične vlade v Jugoslaviji, ki tira državo v propast. Razkril je tudi vso mizerijo socijaldemokraške desničarske volilne politike. S. Salomon iz Prevalj pa je mislil, da mora zagovarjati politiko te nesrečne stranke, kar se mu je pa ponesrečilo. Delavstvo mu je odgovarjalo s številnimi medklici in končno mu je s. Gmajner v splošno veselje navzočih dokazal iz programa soc. dem. stranke same, da so oni le za ustanovitev meščanske republike. Shod je bil zelo živahen; navzoči so vzklikali in delali medklice, kar je dokaz, da je v naših vrstah življenje. Soc. dem. zaupniki, ki so bili na shodu, so žalostno konstatirali, da jih je guštanjska buržoazija ociganila za volilno pravico. Dokazalo se jim je pa, da so temu krivi sami, ker niso vložili nobene reklamacije. Volilne pravice oropano delavstvo naj obenem z buržoazijo obračuna tudi s takimi voditelji, ki se ne brigajo za pravo razredno, delavsko politiko. Zastopnik kovinarske organizacije iz fabrike je izjavil, da se kovinarska centrala v Ljubljani zadnji čas popolnoma nič ne briga za podružnico Guštanj. Organizacija se nahaja v kritičnem položaju, organizacijo zapuščajo delavci trumoma, ljudje pristopajo h komunistom, klerikalcem in celo za narodne socijaliste se ogrevajo nekateri; povrhu tega bo odpustila tovarna nad 150 delavcev — ali iz Ljubljane ni nikogar, da bi pomagal, kljub temu, da se je že ponovno pisalo in prosilo, naj pride strokovni tajnik. To je izjavil sodrug soc. dem. desničar. Žalostno izpričevalo toliko hvaljene federacije! Prežihov Voranc
Zapiski
PONATISI IZ RDEČEGA PRAPORA
Iz komunistične Slovenije. [19. junija 1920, št. 7.] Guštanj-Ravne. Delavstvo je na zborovanju dne 13. t. m. sprejelo soglasno naslednjo resolucijo: Delavstvo v Guštanju vzame poročilo o položaju na znanje ter sklene z ozirom na nujno potrebo, da se ves slovenski Proletariat združi v enotno fronto z vsem jugoslovanskim socija-lističnim delavstvom, pridružiti se takoj delavski socialistični stranki Jugoslavije (Komunistov). Združitev slovenskega delavstva z ostalim zavednim proletarijatom v državi je nujni pogoj skupni razredni zmagi. Samo zavedni proletarijat je nositelj srečne, svobodne Jugoslavije. Delavstvo Guštanja se loči od JSDS, ki je po krivdi voditeljev zapustila pravo pot socijalizma in nepretrganega razrednega boja, v nadi, da bo njegovemu vzgledu sledil še tisti ostanek delavstva v Sloveniji, ki se ni še odločil, ker je pričakoval, da se bode v smislu ljubljanskega sporazuma vsa stranka ujedinila. Korumpirani voditelji stare JSDS so ta sporazum pogazili, ker nočejo ujedinjenja, medtem ko ga delavstvo tirja, ker je to nujna potreba zgodovinskega razvoja. V narodnostnem oziru stoji proletarijat na stališču, da agitacija za pripadanje k eni ali drugi kapitalistični državi ni delo proletarijata. Ker se nahajamo v epohi svetovne revolucije; proletarijat mora povdarjati, da je proti vsaki formi kapitalistične države, bilo to republike, bilo monarhije, ter da se bori samo za ono obliko sovjetsko proletarske demokracije, ki jo predstavlja Rusija.
Dopisi. [23. junija 1920, št. 8.] Guštanj-Ravne. Zadnji čas opažamo med tukajšnjim delavstvom neko čudno, razdraženo politiko. Zdi se, da delavstvo pozablja, kaj je proletarec in kakšen cilj ima boj zavednega proletarca. Zal, da smo se zadnji čas vpletli v umazano nacionalistično borbo, kot buržuji, prepiramo se za »šprahe« in nekateri hočemo biti poleg drugega tudi še »Korošci«. To je dokaz, da je pri nas proletarska zavest še nevzbujena in nezadostna. To pa ni prav in s tem ne bomo
85
prišli daleč; organiziran proletarijat drugih krajev nas bo smatral za izdajalce in nas bo vrgel iz svojih vrst. Predvsem ne smemo pozabiti, da smo vsi izkoriščani sužnji enega grofa, kapitalista, da smo berači, pohojeni in zaničevani. V naših »modernih Personalhavzih«, kjer je natlačeno toliko sto in sto duš, nimamo električne razsvetljave, čeravno vodi električna napeljava mimo delavskih hiš v ravnateljska in uradniška stanovanja. Že večkrat smo prosili za vpeljavo električne luči, ali za nas ni nikdar materijala, ker si tovarniško vodstvo menda misli, da tega nismo vredni. To naziranje o delavcih so naši sedanji gospodje podedovali od vladajoče gospode v stari Avstriji. Dalje moramo delavci imeti pred očmi tudi to, da delamo brez starostne oskrbe. Mi lahko še tako garamo za tovarno, lahko delamo do sive starosti, ali na stara leta bomo dobili za ta trud le beraško penzijo K 16,66 mesečno, kakor dobivajo danes naši penzijonisti, ki so prej vse življenje potili krvavi pot za grofa in mu pomagali polniti žepe, zato da danes poginjajo od gladu pred našimi očmi. To imejmo pred očmi in za izboljšanje našega življenja se borimo. Pustimo »šprahe«, naša domovina je ves svet, naš boj gre za kruh. Izboljšanje naših življenjskih razmer nam pa bo prinesla le socijalna revolucija — in za socijalno revolucijo pri nas le ena stranka in ta se imenuje: Delavska socijalistična stranka Jugoslavije (Komunistov). Vstopimo vsi v njo! — Našo slovensko nacionalno buržozijo pa poživljamo, naj ne razburja s svojim šovinizmom mirnega delavstva.
Dopisi. [15. julija 1920, št. 13.] Guštanj-Ravne. »Naprej« je v svoji št. 150 prinesel dolg dopis iz Guštanja, kateremu se pozna na prvi pogled, da ni zrastel v Gu-štanju, ampak kje drugje v glavi kakega lunkcijonarja. Shod, o katerem piše, se je vršil že dne 20. junija, poročilo o njem pa so prinesli šele danes. Seveda gospodje so čakali in čakali, da bo kak sodrug poročal »Napreju« o shodu, ker se pa ni nihče oglasil, potem so pa gospodje oziroma »sodrugi« skovali ta dopis kar sami. Saj je vseeno, samo da je »štimunga«, pa je dobro. Seveda se v dopisu čisto na nizkoten način napada komunistična agitacija v Mežiški dolini. Očitajo se nam povsod zveze s klerikalci. Naša stranka se za to ne zagovarja, ker je preveč smešno, čudno je pa le, da so baš »sodrugi« socialdemokrati s svojim časopisjem in pa klerikalci z »Večernim listom« vedno skupaj v boju proti komunistom. Greš v cerkev, zmerja duhovnik raz prižnico črez komuniste, greš na shod socialdemokraške stranke, pa spet črez komuniste. V eni izmed prejšnjih številk se je zaletel »Naprej« tudi v našega delegata, ki smo ga poslali v Vukovar. Trdi, da je on govoril na kongresu, naj se Koroška priklopi brez plebiscita Jugoslaviji. To je nesramna zavita laž. Naš delegat je protestiral proti plebiscitu sploh, ker je to kapitalistična intriga pariških mogotcev, kar bomo na Koroškem Slovenci in Nemci dolgo občutili; protestiral je, ker je zastopal razred, ki ne pripoznava državnih mej, ki jih vstvarjajo buržujske forme. To je resnica, gospodje!
Proletarijatu plebiscitnega ozemlja na Koroškem! [18. avgusta 1920, št. 23.] Pariška konferenca, predstavnik svetovnega kapitalizma in imperijalizma, je poslala k nam na Koroško nekako komisijo, da dela nekak plebiscit.
In evo danes komisije v plebiscitnih zonah A in B! S tem se je pričela prava komedija. Nacijonalistični svet koroške dežele besni. Od ene strani se vpije komisiji: >Zivio«, od druge strani pa: »Heil«. Nacijonalisti na Koroškem so zbesneli, obojni, nemški in slovenski. Dolge procesije teh nacijonalistov romajo k tej komisiji, se pritožujejo, protestirajo, prosijo. Ljudstvo se razburja na shodih, potom brezvestnega časopisja, postaja nestrpno in kriči kot znorelo. Časopisi, nemški in slovenski, prinašajo, lepo, slovesno obrobljeni, dolge, ognjevite pozdravne članke, kjer v antantinih jezikih slavijo predstavnike »pravice« in se jim prilizujejo na svoj način za naklonjenost. Komisija pa gleda na vso to komedijo, ki je ne razume, in izda tu in tam kak plakat glede »tako imenovanega« plebiscita.
Tako izgleda zdaj ta glasovalna norišnica na Koroškem!
Nas komuniste briga ta komedija le toliko, v kolikor se tiče proletarijata. In tu nas navda žalost! Danes je na Koroškem socijalizem pokopan, danes je nacijona-listična gonja omamila vse delavstvo tako, da je popolnoma pozabilo na svoje socijalno stanje in slepo drvi za nacijonalisti. Danes na Koroškem ne moreš biti pravi socijalist; ako si socijalist, moraš molčati, drugače se ti zgodi kakor Liebknechtu v Berlinu.
Temu je krivo izdajalsko početje vodilnih krogov v vrstah socijalne demokracije, v kateri je organiziran naš koroški proletarijat. Mentaliteta koroških socija-listov se danes popolnoma nič ne razločuje od mentalitete raznih nacijonalcev. Lokalni patriotizem, ki pravi: »Mi smo Korošci!«, je pri socijalistih ravno tako v modi kot
86
pri drugih buržujskih strankah. Duh internacijonale gine iz mas vedno bolj in bolj ] in politično obzorje koroškega proletarijata se krči v koroškem šovinističnem; močvirju. i
Politike, ki jo v tem pogledu dela na Koroškem oficijelna nemško-avstrijska ] socijalna demokracija z Dr. Rennerjem na čelu, ne moremo imenovati drugače kot; veliko polit, umazanost. Skoro ves strokovno in polit, organizirani proletarijat na ^ Koroškem je popolnoma pod vplivom sosednje nemško-avstr. soc. dem. stranke, ki ga j izigrava v svoje nesocijalistične, nacijonalne svrhe. Nekaj tega proletarijata je sicer j formelno organiziranega v jug. soc. dem. stranki, ali vse te organizacije so faktično i pod vodstvom in vplivom nemške soc. dem. stranke, katera daje vodstvom teh i organizacij direktive za postopanje. Voditelji soc. dem. stranke pri nas so zloglasni • »sodrugi« Gröger, Pressien itd., ki se prav nič ne razločujejo od drugih nacijona- ; lističnih bestij D'Anunzijevega kalibra. Ves vpliv stranke so udinjali nacijonalistični \ in lokalpatrijotični propagandi. Trenutno so obvladali razpoloženje delavstva, zato • deluje zavestno, brezobzirno na sorodno jugoslov. soc. dem. stranko, ki pa vpričo ¦ teh razmer žalostna stoji ob strani in igra vlogo politične mevže. Usoda jug. soc. dem. i stranke je res obupna. Delavstvo, faktično pod vplivom nemških strank, nima nika- \ kega zaupanja do svojih voditeljev, ki jih uobče poniževalno imenuje »Kranjci«! Dalje se je vsled narodnostnih razmer nateplo v stranko mnogo sumljivih elementov, i veleposestnikov, trgovcev in drugih takih ljudi, ki so po prepričanju vse prej kot ' socijalisti, ali iščejo zaščite v njej. Lahko si mislimo srčne bolečine soc. dem. stranke \ ob pogledu na lastne pristaše. Zatorej tudi ta neodločnost v vodilnih vrstah naše j socijal-patrijotske nacijonalne stranke v pogledih na koroško vprašanje, tako ein- j cavo pisanje njenega časopisja.
Pravo orijentirana socijalistična politika najde tudi iz tega čisti izhod. Mi ; komunisti v jugoslovanskem delu Koroške smo v tem pogledu že jasno precizirali i svoje stališče. Naš delegat, ki smo ga poslali v Vukovar, je na Kongresu izjavil, da ' komunistično orijentirani proletarijat na Koroškem odklanja plebiscit, ki ga nam je i servirala pariška kapitalistična gospoda. To izjavo je pozdravil takrat celi kongres ¦ enodušno. In koliko prahu je vzdignila ta izjava v časopisju naših socijal patrijotov. \ Koliko nerazumevanja, zavijanja!
Isto stališče kot mi zavzema glede plebiscita tudi komunistična stranka v Nemški Avstriji in njena voditelja Kerže in Tomasch v Celovcu. j
Proletarijatu Koroške in posebno onemu iz zone A in B pa kličemo: ;
Delavci iz fabrik, iz lesov, kmetje z njiv in travnikov in vsi tisti, ki ste tlačeni ¦ in ki čutite jarem kapitala na vaših ramah, vas »plebiscit« ne briga čisto nič. Tak ] plebiscit ni stvar delavstva! Delavstvo ni zato tukaj, da bi delalo meje med narodi : ali da bi pomagalo buržoaziji graditi take meje; ampak delavstvo mora meje, ki jih ] kapitalizem gradi, razdirati in podirati. Meje podirati je tvoja naloga, proletarijat! I Pustite gnilo nemško in slovensko buržoazijo, naj se grize med seboj, naj dela meje, ; ker gospoda nima drugega dela. Ona je dolžna delati tako, ker je obsojena od usode ' časa na smrt in se bo s tem izčrpala. Cilji delavstva so čisto drugi, posebno v današnji ; revolucij onarni dobi. Mi se moramo boriti za vpostavitev sovjetske demokracije, ; katere sliko nam podaja bratska Rusija, za vpostavitev proletarske diktature. \
Na dan plebiscita naj vsak zaveden proletarec, vsak komunist ostane doma! j S popolno abstinenco pokaži, ti delavstvo, svojo politično zrelost, da ne priznavaš ! odločb Pariza. i
Delavstvo, ne hodi se klanjat tej ententni komisiji, ne hodi lizat rok, ne vpij \ »Heil« in »Zivio«, ne trosi cvetlic tistim, ki so predstavniki gnjilega družabnega reda, ; tistim, ki hočejo uničiti sovjetsko, delavsko Rusijo. Proletarijat ni za te vrste »ple- ; biscite«! To je naše komunistično stališče, stališče jugoslovanske in nemške komu- ' nistične stranke, katerega se držite. To, kar nam predpisujejo, ni samoodločba na- ' rodov, to je uspavanje mas v stari režim medsebojnega zatiranja, iz katerega vstajajo le krasne perspektive za kruto medsebojno vojsko.
Delavstvo, ne prepiraj se, pod katero kapitalistično državo hočeš pripasti, ; okleni se komunistične stranke, ki bo vse narodnostne prepire rešila boljše kot Pariz ; in ententa, okleni se komunistične internacijonale, ki vodi resničen boj proti vsakemu i zasužnjenju, pravtako socijalnemu kakor nacijonalnemu. !
Komisiji pa kličemo: "   ¦
Vive le communisme internacional! Koroški delavec. [Kakor je razvidno iz ; ponatisa tega članka v Rdečem praporu z dne 21. avgusta 1920, štev. 24, je bilo ; zadnjih devet odstavkov s psevdonimnim podpisom vred zaplenjenih.] ':
87
Iz komunistične Slovenije. [15. septembra 1920, št. 31.] Guštanj-Ravne, Koroško. Delav. izobraževalna organizacija »Svoboda« v Guštanju priredi dne 19. IX. t. 1. ob 3. uri pop. v takozvani »Ruski baraki« poleg fabrike gledališko predstavo. Na sporedu je I. »Kovačev študent«, spevoigra v treh dejanjih, spremljana z društvenim orkestrom. II. »Ce sta dva...«, burka v enem dejanju. Po predstavi se vrši prosta zabava z razkošnim vzporedom v gostilni pri »pošti«. To je prva samostojna prireditev guštanjskega proletarijata, organiziranega v »Svobodi«, strogo kulturnega značaja. Cisti dobiček je namenjen za ustanovitev javne »Delavske knjižnice«, ki se bo otvorila še to jesen v okrilju »Svobode«. Proletarijat, udeleži se svoje prireditve! Odbor.
Dopisi. [2. oktobra 1920, št. 36.] Guštanj. Dne 19. t. m. se je vršil takoj po zborovanju kovinarjev v gostilni pri »pošti« tudi ustanovni občni zbor krajevne politične organizacije Komunistične Stranke Jugoslavije. Na dnevnem redu je bilo poročilo o strankinem svetu dne 5. septembra v Ljubljani. Poročilo s. Kuharja so vzeli navzoči z odobrenjem na znanje. Nato se je izvolil sledeči odbor: Tresk Ivan, predsednik, Kraiger Henrik, blagajnik, Kuhar Lovro, tajnik, Metarnig Anton, Smidhofer Alojz, Gradišnik Jakob in Gradišnik Matija odborniki. Sklenilo se je, da se bo posebno pozorno začelo delovati med kmetskim proletarijatom po okolici, za katerega se danes ne briga nihče. Dalje se je naglašalo, da naj se osnuje po dovršenem plebiscitu tukaj strankino okrožno tajništvo za Koroško. Naša krajevna politična organizacija se je šele porodila, a ima že odbor, medtem ko socijal-demokratska že več let obstoji, a še nima nobenega odbora. Seve, »sodrugi« socijal-demokrati plavajo rajši skupaj z drugimi buržujskimi strankami v nacijonalističnih vodah.
Dopisi. [7. decembra 1920, št. 55.] Iz mežiške doline. Volitve [poslancev za Ustavotvorno skupščino dne 28. novembra] so končane. Mežiška dolina je manifestirala z absolutno večino za socijaldemokrate. Dobila je 1130 glasov, SLS 800, komunisti 120 glasov, druge stranke še manje. Rudarski revirji v Crni in Mežici so se izjavili kompaktno za soc. dem. Komunisti smo dobili v Guštanju 18 glasov, v sosednjem Tolstem vrhu 15 glasov, v sos. Prevaljah 11 gl., v Crni 13, v Mežici 4 in Dravogradu 58 glasov, kjer imamo večino. Ko bi ne bilo naše organizacije v Guštanju, bi ne dobila naša stranka nobenega glasu, kljub toliki industriji. Naša org. šteje 60 članov, torej kot postojanka v popolnoma sovražnem morju le ni odpovedala. Da nismo dobili več glasov, je krivo mnogo dejstev. Soc. dem. so agitirali tik pred volitvami, da komunistična lista ni sprejeta in da komunisti ne bodo smeli voliti. Drugič so cel okraj poplavili z letaki in plakati, medtem ko mi nismo dobili ničesar od nobene strani kljub temu, da smo pisali in moledovali. Zadnjo noč od 27. na 28. novembra je prišel kurir iz Maribora ter prinesel letake, ko je bilo za uspešno agitacijo že prekasno in ko EO nasprotniki plakatirali zadnjo bajto po hribih. Tretje dejstvo je, da veliko naših somišljenikov ni imelo volilne pravice, ker se jih je neupravičeno izbrisalo zadnji moment iz imenika. Tako v Guštsinju samem jih je naš predstavnik naštel 15. Podobno je bilo tudi po drugih občinah. Veliko je bilo tudi krivo to, da je občina Kotlje volila v oddaljenem Guštanju, zaradi tega jih sploh veliko ni šlo volit. Iz občine Kotlje jih je prišlo le 50 %, iz Tolstega vrha tudi 50 Ko bi ne bila tako oddaljena volišča, bi jih dobili gotovo več. Sploh je bila udeležba v Mežiški dolini slaba. Indiferentnost! Sedaj, ko ste na Kranjskem tako sijajno zmagali, bo treba prijeti pri nas. Sedaj, ko je tukajšnji proletarijat izvedel polom socijaldemokracije na Kranjskem in v Hrvatski, je masa frapirana. Čutijo, da so izolirani. Sedaj vsaj vidijo, da komunizem
ni fraza! 
Prežihov Voranc