Iz novodobnih postulatov razumne pedagogike. Okoliš, kjer živimo, se neprestano preobrazuje, neprestano izpopolnuje; temu dokaz je takisto življenje prirode, kakor tudi poosobljenje kakšne ideje. Ogledujoč minulost, se preprieamo, daje slebraa misel, vsaj ona v zarodu, obstajala davno; novih idej namreč sedaj ni več. Slehrna izmed ujih obstoji že več tisoč let in živa postane šele takrat, kadar se pojavi in uresniči ua ta način, da zavlada v novera življenju, zivljenju posameznika in družbe, z eno besedo, kadar jame voditi človeški napredek. Poglejmo bodisi iia takšuo prikazen kot na probujo čuvstev človeške veljave ter na upor zoper nadvlado tega načela. Nasilje ia primoranje odstopata čimdalje bolj pogostoraa pod vplivom vzgoje, ki jo zbuja v nas volja po dobrem. Ona, t. j. vzgoja, provzroča, da si želimo delati dobro ne zaraditega, ker smo prisiljeni, ne zaradi strahu pred kaznijo, marveč zaradi dobrega samega. Vse naše življenje in vsa dosedanja vzgoja sta bila doslej podložna dvema načeloraa: nMoraš — ne smeš!" ter nNe delaj hudega, ker boš kazaovan!" (Negativni sistem.) Moralo pa bi veljati nasprotno : »Nočem delati hudega, ker se sratnujem zlega. Hočeni biti dober, ker drugačen ne morem biti, ne smem biti!" (Pozitivui sistem.) Zaraditega tudi nekdanji sistem primoraaja lahko smatratuo za sistein strabu io groze. Eazlika med dobrira postopanjem iz lastnega nagona — prostovoljaost — in doprinašanjem tega ali onega iz strahu, ali z vzdržanjem od kakih del zaradi bojazni pred kaznijo, sploh razlika med primoranostjo in vzgojo je velika. Primorauost, terorizem — to je negativno delovauje, prava vzgoja (izpodbuja) pa je pozitivno delovanje. človeku bi se utegnilo zdeti, da je ta stvar že dovolj dobro znana in da je nepotrebno, celo dolgočasno, ako bi se človek ukvarjal s tem vprašanjem. V resniei pa je stvar nekoliko drugačna; vsakdaoje izkušnje nas namreč uče, da odgojevalci postopajo rajši negativuo; delujejo s strahom, kreganjem, easih celo s telesno kazuijo, uamesto da bi delovaii pozitivno : z izpodbujo, zgledom. Nekateri se celo hvalijo s tem, da si ne raorejo misliti vzgoje brez kazni, ki jo smatrajo za neobhodno potrebno. Iz ust priletnega pedagoga sem čul nekoč naslednjo moralo: BKaj govorite toliko o liberalnem ravnanju; brez palice je vzgoja nemogoča in basta! Vaš liberalizem o vzgoji, to so le zgolj sanje. E?o n. pr., ko bi nas bili svoje dni bolje pretepali, bi bili mi gotovo kaj drugega ne pa učitelji . . ." Da načrtamo sistem primoranja, nam za*došča par besed. Primoranje gre roko v roki z grožnjo, grožnja z mo&jo, moč z zlorabo, ki jo rodi slaba volja, in to 80 zla dela. Okrog nas je še povsod raogoče zapaziti samo nasilje in primoranje. Na drugi strani pa vidimo močno delovanje zoper to. Med tema dvema teeajema pa leži cela lestva prestopkov, blodenj ia celo zločinov, in ker se more sistem primoranja zmagati samo z močjo, torej je stvar jasua, da se je treba poslužiti drugega sredstva, ki ga nam kaže razura in sree: vpliv na bitje z razumno vzgojo. Sedaj pa si je treba staviti vprašanje, ali smo mi, sočasno pokolenje, dovolj zreli iu pripravljeni na to, da bi mogli odstraniti vsakršao primoranje, da bi se vzgoja mogla vršiti brez uporabe moči? To vprašanje je treba rešiti (z nekaterimi izjemami) s tem da se opirarao na globoko vero, da je smoter ia kopruenje človeka težnja po popolnosti. Popolnost je, torej namen človeka, zaradi česar si ljudje tudi žele biti boljši. človeštvo se popolnuje, in oni, ki trde, da so ljudje čimdalje slabši, se močno motijo. Ako opiramo to vero m metafiziko ali ako dospemo do tega prepričanja s pomočjo prirodoznanstva ali po poti vede, v vsakem slučaju morajo misleči ljudje priti do prepričanja, da razvoj človeškega rodu podlega zakonu napredka, da koprni po popolnosti. Naša dolžnost pa je, da delamo temu razvoju tir, zlasti mi, odgojevalci. To je naloga učiteljev, ki smo nanje lahko ponosui. Odgojevalec, ki hoče ustrezati svoji nalogi in hoče voditi razumno vzgojo, se mora predvsem drugim spoprijazniti z duhom časa; to zahteva že pametna pedagogika. Neprestano čujemo o premeni odnošajev, toda ne domišljujmo si, da bi za kakršensibodi učinek mogla nastati v tej smeri kakršnakoli premena. Geniji — misleci — imajo neovrgljiv vpliv na zgodovino človeštva, toda ta vpliv je samo iskra, ki užiga zgolj že gotovo gorivo, kakor pravi eden izmed sočasnih mislecev. V vrsti postulatov, ki izvirajo iz duha časa, stopa prva na plan kot postulat razumne pedagogike prebuja človeške veljave, zavest lastne osebe. Eazlika med obžutki osobno človeške veljave nekdaj in sedaj tiči v tem, da se dandanes vsem Ijudem priznava praviea do zavesti in spoštovanja lastne osebe, raedtem ko so iiekdaj le posamezne osebe in privilegirani sloji imeli pravico do poudarjanja svojega jaz. Prvo sredstvo, ki vodi k prebuji lastne veljave, ni potlačevanje, marveč je naravnost ugonobitev sužcnstva, ki ga je vzgojeval sedaiiji sistem odgoje. Učitelj-odgojevalec mora torej zbujati {v gojeucih samodelavnost ter potlačevati slehrno bojazljivost in vsak servilizem. Dosedanji tistem odgoje — servilistiški ali, kakor se izraža Salzmaon, suženjski, je škodljiv tudi z narodnega stališča; Jvsekako pa je naši družbi, nahajajoči se v težavnih politiških pogojih, treba samodelavnih bitij, Ijudi, odlikujočih se z iniciativo in delom, z globokimi čuvstvi osobne in narodne zavesti ; toda takšnih oseb in celib. krdel servilistiški sistem ne more vzgojiti. Disciplina v pedagoškem pomenu in servilizem — to sta dve stvari — ki sta si povsem različni. Geslo sočasnega odgojevalca mora biti: nč\m prej jamemo smatrati otroka za človeka, tera prej otrok tudi postaue človek!"