Brati ne zna ^i^irka v enem dejanji. Po Grandjean-u. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V LJUBLJANI, Tisk „Narodne tiskarne." 1874. O s o b e. Primož, klarinetist. Stupar, njegov prijatelj. Gospa Ničla, vdova. Lenčika, perica. Tapec, sodnijsk pisar. Dejanje se godi v Primoževi slabo opravljeni sobi. Na levi strani star divan, pred njim miza. Spleteni stoli. Obešalo za obleko; dvojna vrata, na sredi in na desni strani, na levi okno; nad srednimi vrati ura, zraven vrat zrcalo. Prvi prizor. Gospa Ničla (pride skozi vrata desne strani. Ura bije pol ene). Pol ene je že ura! Kje je vendar gospod Primož? Štupar nij hotel nikakor več čakati in je povžil SVOje kosilo. (Postavi pokrito skledo na mizo.) Mrvico juhe in košček mesa sem rešila gospodu Primožu ... pa prav s hudo silo, kajti gospod Štupar je bil lačen, kakor volk. Da, križ je s sobniki, posebno če jim mora človek dajati še hrano. Pa kaj če registratorjeva vdova z malo penzijo? Treba se je truditi, da se po strani prisluži kak sold. (Med tem govorjenjem je nekoliko pospravila po sobi.) In pa nereden je ta muzikant; če bi ne bil tako dobra duša,v že zdavnej bi mu bila odpovedala stanovanje. Če ga le dolgo ne bo, shranim pa vendar jedi za se. Drugi prizor. Primož. Gospa Ničla. Primož (se, hitro vstopivši, vleže ves spehan na divan). Bu — kar zgrudil bi se! 38 Gospa Ničla. No, zadnji čas je, že sem hotela za se spraviti vaše kosilo. Primož. O, gospa Ničla, tega bi vi ne storili, vsaj sicer sila malo obdržite za se. (Hitro je.) Gospa Ničla. Gospod Primož, kaj pa to pomeni? Mokri ste, kakor bi bili oprani. Primož. Nij čuda, v takem dežji! Gospa Ničla. Lepo vas prosim — divan mi boste pokvarili pa še prehladili se, vsaj suknjo slecite! Primož. Preveč sem truden. Gospa Ničla. Brez ugovora, gospod Primož! (Mu da spalno suknjo in ga z velikim trudom obleče.) Ne maram, da bi mi zboleli. Primož (je in s polnimi usti govori). Zelo sem ginjen, gospa Ničla, ker tako skrbite za me. Gospa Ničla. Dobro, da le sprevidite, pa kje ste hodili tako dolgo? Primož. O ljuba gospa Ničla, to je žalostna reč. Pred 5 ali 6 dnevi dobim pismo. V tem pismu, poslušajte, v tem pismu me prosi neka poljska grofinja, naj konec tedna pridem k njej, da me je ne vem kedo priporočil in da bi rada, da igram pri nekej veselici. Vidiš Primož, sem dejal, vsaj bo še le kaj s tvojim klarinetom, v viših krogih se že pogovarjajo o tebi, no pa se ve, klarinet ima tudi glas, da se daleč sliši. — ! 39 Danes grem toraj zjutraj ob devetih v barvarske ulice, kjer stanuje grofinja. Precej pota, kaj ne? Pridem tje, nobenemu človeku nij bilo znano ime Golubska. Slišal sem, da ne daleč od tam v Bendelnovih ulicah št. 32 stanuje ptuja Poljakinja. Primož, sem dejal, zdaj jo pa imaš. Letim kar se je dalo v Bendel-nove ulice št. 32. Kakor nalašč, tu stanuje grofinja, ali boljše, stanovala je, pa ne Poljakinja, ampak Rusinja in stanuje zdaj na kraljevi cesti št. 12. Izvrstno — kaj sem hotel? Z nova se zaletim na omenjeno cesto; kar začne dež liti — vedno močneje. Pa nijsem se dal motiti in možko naprej korakal. V treh četrtinkah ure dospel sem do omenjenega kraja in izprašal dotično hišo. Ruska grofinja se je nekam odpeljala. Moker kakor miš sem čakal na mostovžu. Da bi bil imel vsaj klarinet pri sebi; kaj sem hotel početi, kakor žvižgati. Strežaj me ošteje — nehal sem. Čez pol ure pride grofinja. Predstavim se ji, sklicujem se na povabilo in kažem pismo, a ona? Mene debelo pogleda, pisma pa še ne in reče z glasom, kakoršnega moj klarinet v naj boljših svojih urah nima: Beračenje — in odide. Strežaj mi jako dvorljivo zatrjuje, da smem oditi, kader se mi poljubi, jaz, da ne; hočem za grofinjo, pa kaj se zgodi? Umazana strežajska duša me zgrabi in sune skozi vrata. Kaj pravite vi k temu? Ha? 40 Da bogati Rusje razmetavajo denar, sem že večkrat slišal, da pa tudi klarinetiste mečejo iz hiš, zvedel sem še le danes. Tako sem stal nenadoma na dežji, kakor oblit; premišljeval sem ali bi ne pobil grofinji okna. Pa kaj bi pomagalo sem dejal in šel rajši domu. To vam je suha zgodba moje premočene suknje. Gospa Ničla. O vi bedasti ubožček. Gotovo je kaka zmota pri tej stvari, napačen napis ali kaj? Le odpočijte se, gospod Primož, poljska grofinja vam bo že še enkrat pisala, jaz vsaj tako mislim. (Odide s skledo na desni strani.) Tretji prizor. Primož (sam, izvleče pismo). Tu je ta preklicani papir! Morebiti je kak pripis v pismu, iz katerega bi se dalo posneti, kam mi je iti; mogoče, da me grofinja pričakuje na Poljskem! Ah sramota je, pa kaj se če, — vedeti pa nihče ne sme, še sanjati se mu ne sme , da jaz ne znam brati, še not ne poznam, igram kakor cigan, vse po posluhu. Na klarinetu se mora tako vse z lista piskati. Kaj tedaj treba not? (Pismo obrača na vse strani.) 'Kaj naj storim- 41 da izvem pravo? Prokletakomedija! (Položi pismo na zrcalo.) Ko sem pismo sprejel, prosil sem pekiujo, sosedo, naj mi je hitro prebere. Nalagal sem se, da imam hud nahod in da me oči peko. Povedala mi je, da me vabi poljska grofinja in kam da imam iti. Zdaj pa taka zmešnjava! Ali je bila ta Rusinja Poljakinja ali nij bila? In pa še berač .... Da bi bila vsaj rekla: Prijatelj vi se motite, vidi se, da ste trudni, okrepčajte se tu s kavjarom. Ali me pa morebiti nij razumela? Pekinje ne smem več prositi; mi bo že kedo drug prebral pismo, da poizvem pravo. (Se vsede na divan.) Četrti prizor. Primož. Štupar (pride od desne strani). Štup ar (smejoč se). Ha, ha. Čudna dogodba s poljsko grofinjo. Pri mož. Ah! gospa Ničla je že izčenčala. • Štupar. Kaj pa da. Kar je mogla, je hitela pripovedovati. Morebiti se je kedo malo ponorčeval s teboj. Primož. Kaj še! Vsaj poznam pisavo; lastnoročna pisava grofinje je. Štupar. Kje pa imaš to zanimivo poljsko pismo ? 42 . Primož. Tam-le na zrcalu. Pa nij poljsko, je slovensko. Stup ar. Smem brati? Primož. Prosim. (Zase.) To je pametno, ga vsaj nij treba prositi. Štupar (vzame pismo). No veš kaj, grofinja bi menim, ne pisala tako-le. (Odpre pismo, pogleda Primoža in se skrivaj smeje.) Saperment, pismo je tako slovensko, da maloktero tako. Primož. Kako to? Štupar (bere). „Dragi gospod." Primož. Naprej, naprej. Štupar. „Dosti dolgo ste zlorabili mojo potrpežljivost" — Primož. Kaj sem zlorabil? Štupar (bere počasi dalje). „če mi do prihodnje nedelje ne plačate desetih tolarjev, katere ste mi že dve leti dolžni, vas zarubim brez usmiljenja. Ne bodem vam dalje za norca." Primož. A, to je pa vendar preveč. Kako se piše ta ljubeznjiyi cepec? Š tup ar (gleda v pismo). Da, podpisa ne morem brati. M-a-g, ne toni „g", to je „j" ali pa „z". Tedaj se lahko piše Mager, Majer ali pa Mazepa. Primož. A, kaj še? Štupar. Žal mi je, da nijsemdobil pravega pisma v roko. 43 Primož. O, je že pravo. Štupar. Od grofinje? Primož. To ravno ne pa vendar to, ktero sem jaz dobil. Druzega nij, kolikor jaz vem. .Štupar. Pismo je na te adresirano. Primož. Tako? Štupar. No. le poglej! Primož. Da, skoraj tako, da bi le mogel najti očala. (Išče na videz j'ezno po mizi.) Štupar. Ali mar brez očal ne moreš kar nič brati? Primož. Niti črke ne. Štupar. Pa to vsaj veš. komu si dolžan. Primož. To naj vem? Smešno! Štupar. Vsaj to morebiti veš. kedo je ta mož, ki.se piše z „M". Primož. Če se piše z „M" ali „N" me malo briga, da se je pa mene lotil, je velika surovost. Štupar. Danes je sobota. Primož. Res — danes je sobota. Štupar. Imaš li kaj denarja? Primož. Kakor pečka. Štupar. Koliko? Primož. 35 soldov. Štupar. Hm! To bo žaltova, veš, da ti rad pomagam. 44 Primož. O dragi prijatelj! Štupar. Pa zdaj nijsem kaj pri denarjih, kje drugej potrkaj! Primož. Kaj je početi, ko bi neznani M zdaj pri meni potrkal? Štupar. No, morebiti, če ga lepo pogovarjaš — Primož. Ti meniš, lepa beseda najde lepo mesto — moje mesto se bode imenovalo zapor. Štupar. Jaz ti ne vem kaj svetovati; pozdravljen prijatelj, mudi se mi nekam; upam, da bo vse v redu, ko pridem nazaj. (Odide na sredi.) Peti prizor. Primož (sam). Zdaj naj pa ne obupam?! Je-li to pismo zakleto, ali kaj? Ta prokleta pekinja je je gotovo zmenila. Gotovo mi je dala pismo adresirano na njenega moža in moje je obdržala! Pa Štupar pravi, da se napis glasi na me, zlodjevo je to pismo. (Nekdo potrka.) Joj meni, če pride tolarnik. (Glasno.) Svobodno! 45 Šesti prizor. Prejšnji. Lenčika. L en cika. Dober dan, gospod Primož. Primož. A, Lenčika. Hvala Bogu, prinašate perilo ? Lenčika. Da, gospod Primož, in mati bi prosili — Primož. No, kaj bi prosili? Lenčika. Da bi vendar že enkrat plačali. Vse vkup že znaša 6 goldinarjev in 16 soldov. Primož. Nemogoče. Za ta mesec sem že vse preračunil, imam manj kot nič, pa vkljub temu sem pripravljen biti vaš kavalir pri kakej nedeljskej veselici, se ve, če imate denar. Lenčika. Prosim, molčite o tem, ne zaradi denarja, to je mala reč. Pa če vi pijete — ste zbadljivi in pa še nekaj — vsaj sami veste — že poldrugo leto. Primož. Razumem. Že poldrago leto vas ljubim; obljubil sem vas vzeti, sicer samo ustmeno — z roko in z ustmi— tudi s poljubom — vsaj se spominjate — bilo je mojega godu dan, bil sem prerojen takrat — jaz bom mož beseda, ali treba je čakati boljših časov. Lenčika. No, potem takem še lahko dolgo čakam. Mati pravijo, da se mora kmalu 46 kako obrniti z nama, da ne pridem ljudem v zobe; tudi so rekli mati, da naj vam naravnost povem. Dajte mi pisano, da me v šestih tednih vzamete in potem vam dam perilo, ali pa je pri kraji z nama in vi plačate perilo. Primož. Tega ne morem storiti. L en cika. Tedaj vam dam besedo nazaj pa tudi perilo vzamem nazaj. Primož. Za Boga, potem nimam ne ene oprane srajce; bodite usmiljeni Lenčika! Vsaj dobro mislim z vami. Gotovo bova mož pa žena. Jaz sem vas rešil iz vojaških zanjkkirazirja, ki nij poznal vašega srca, zdaj naj pa zgubim ključ vašega srčka. Kot fant sem dozorel, 30 let sem star, že smem misliti na ženitev. Kakor sem rekel, jaz dobro mislim, le vaša mati ima včasih čudne misli. Lenčika. Kako to? Primož. Ona hoče, da se jaz odpovem umetniji in da kot vaš mož prenašam perilo po hišah. To pa je pri naj boljših mislih nemogoče. Saj je že dosti, če ima človek taščo na vratu, pa naj si še hrbet obklada s perilom. Umetnijo in klarinet naj pustim? To nij mogoče. Lenčika. No, kaj vam toliko donaša vaša muzika? Pr i m o ž. Kaj še hočete ? Igraje si prislužim s klarinetom denarja, seve da prenehljajinijso prijetni. 47 L e n č i k a. Tacih misli sem tudi jaz. Muzika slabo redi. Primož. Hrbet, mislite vi, bi me boljše redil? Le počakajte, da se premislim. Lenčika. Imate li kako drugo nado, kako novo zvezo ali kaj? Pri mož. Lenčika ?! Lenčika. Le tiho gospod Primož, če kaj izvem ali zapazim, potlej se pa le pripravite. Primož. Nikar ne gojite tacih misli. Lenčika (zagledavši pismo na zrcalu). Kaj pa to? Tam-le vidim pismo, kaj je neki pisanega v njem? Primož. To pismo? — Čudno pismo. Lenčika. Tako? Moram vendar brati, Primož. Znate dobro brati? Lenčika. To je vprašanje! Vsaj sem omikana, materi berem vsak dan časnik in tudi romane. Primož. Tedaj blagovobte povedati, na koga je pismo adresirano. Lenčika (vzame pismo in pogleda napis). Gospod Primož, muzikant, tukaj. Primož. Ta sem jaz. Tedaj vendar. Lenčika. Kaj mar ne veste več, kedo ste? Primož. Danes sem se začel sam nad saboj motiti. Le berite, Lenčika, morebiti mi vi odpodite sanje. 48 Lenčika (bere, ostrmi, se skrivaj smeje in pogleda Primoža). Primož. No? Lenčika. „ Brezvestni hinavec." Pri m ož. Kaj ? Lenčika. „Slednjič sem ti vendar prišla na sled. Ti si se hudobno igral z mojim srcem." Primož. Lenčika! kaj to je v pismu? Lenčika. Da, to in še več (bere). „Pa jaz ti bom za petami, nenadoma stopim pred-te. Gorje ti grozovitnež." Primož. Lenčika, to gotovo nij tisto pismo, koje je bilo na zrcalu. Lenčika. Ktero pa? Poglejte tje — dru-zega ni tam. Primož. Tacega pisma bi gotovo ne bil djal na zrcalo. Lenčika. Vedoma ne, pač pa po zmoti. Vas li ne peče vest? Ali prav nič ne veste, kedo bi vam bil pisal? Primož. Kar nič! Ali je morebiti podpisana „Adela"? Lenčika. Tedaj ste imeli vendar z neko Adelo nekakšno zvezo? Primož. Že pred tremi leti. Ali je res podpisana Adela? Lenčika. Ne. 49 Pri m o ž. No, tedaj ne vem--moreiiti Berta? Lenčika. To je pa lepo! Kar po abecednem redu, z „A" — Adela, z „B" — Berta, tretja je gotovo z „C", ktera Ciljka. Pri mož. Lenčika! Lenčika. Le mirni hocdte, brezvestni hinavec. Zdaj pa ste preskočili „D, E, F" itd., da ste prišli do „L" in si poiskali Lenčiko. Ko se boste mene naveličall, si poiščete eno z „M" — Marijo, Marto ali ktero drugo. Primož. Ali Lenčika! Najina zveza že trpi poldrugo leto. Lenčika. vIn kaj to dokazuje? Primo ž. Če bi se držal abecednega reda, ' bi ne mogel imeti ene ljubice poldrugo leto — vsaj bi bil prestar, predenj bi prišel do zadnje črke. Lenčika. Vi malovredni človek! In tomi tako nesramno rečete v obraz? ; Primož. To imenujejo sedaj logiko dejanj.) Lenčika, povejte mi vendar, kako je podpisano to nerazumljivo pismo? Lenčika. Ali po vsi sili hočete vedeti? Primož. Da. Lenčika. No? Primož. No?! Brati ne zna. 4 50 Lenčika. Vsaj še nobenega podpisa nij ne. Primož. Nič podpisal? Lenčika, kako se morete tako jeziti zarad pisma neotesane osobe, ki še svojega imena ne zna podpisati. Vi domi-šljiva deklica vi! Lenčika. Že prav. — Ne boste medalje vodili za nos. Nekova zveza tiči v tem. Vem, kedo — Primož. Ne bom rekel, da ne. Lenčika. Aha, sami obstanete. — Ne morete se oprati. Primož. Lenčika, kaj nij vaša naloga, da me operete. Vrzite proč lug zasmehovanja in omite mi z milom pozabljivosti črne madeže moje grešne duše. Lenčika. Jezik pa ima. Nihče ne more reči, da ga nima. Primož. Jaz in pa moj klarinet ne igrava nikoli zastonj napačno, in če sem enkrat v hitrosti zgrabil nepravo zaklopnico, mislim, da je vendar odpustljivo. Lenčika. Če hočete, da vam verjamem, mi dajte pisano, da me vzamete v šestih tednih. Primož. Bom premislil. Lenčika. Tedaj ona oseba vendar resnico piše. Primož. N^res! 51 Len cika. Res je, res. Jaz grem naravnost po bratranca, ki je sodnijsk pisar, da mi bo spisal. Če me ne vzamete, le glejte! (Vrže pismo prednj.) Pri mož (pobere pismo). Zensko človek spozna, kader jo že ima. (Zase.) Da mi pa pismo ne bo očarano, je moram zaznamovati. Tako — tu je rudeč svinčnik — naredil bom debel rudeč križ, daje koj zopet spoznam. (Zaznamova pismo z debelim ru-dečim križem.) Lenčika. Ste že premislili? Se li odpoveste zvezi z Adelo? Primož. Sem že križ naredil čez njo. Sedmi prizor. Prejšnja. Štupar. Štupar. Tu sem zopet. No, kako je z desetimi tolarji? Primož. Še ne mislim več na to stvar. Št upar. Tedaj vse v redu, tolikanj bolje. Primož. Da — zdaj sem še le v pravih homatijah. Lenčika — Štupar. Gospodičina Lenčika! — Še zapazil je nijsem. (Primožu tiho.) Ali je zopet govorila o možitvi? (Gleda perilo.) A prinesli ste perilo? 4* 52 Primož. Da — lepo perilo. (Gre k Stuparju.) Prijatelj, preberi mi še enkrat pismo. Štupar. Pismo? Primož. Da, od gospoda M — Štupar. Prav rad. Očal tedaj še nijsi našel? Lenčika (gre okoli Štuparja in se mu vstopi na desno stran). Nikar ne berite, recite, da vam je nekajvv oko palo. Štupar. Hem. Primož (stopi med nju in ju razdvoji. Leneiki:) Tukaj! Vi ostanete na levi in (Ššuparju:) ti greš na desno. Tako. Pismu več ne zaupam; spremeni se, kader se ga kedo dotakne. Je bom jaz držal. (Drži Štupaiju pismo pred očmi.) Sedaj pa le! Štupar (pogleda Lenčiko).- Ste vi tudi že brali pismo ? Lenčika (mu. pomenljivo pomiga). Da in jaz — Štupar (zase). Aha! Primož (Štupaiju). No, začni, začni — stoj — moram pogledati (pogleda napis) rudeči križ — je že pravo! Štupar (bere). „Blagorodni gospod." Primož. Je li res tako? Štupar. Da. Primož. Nij nobenega druzega nagovora? Štupar. Si li morebiti ud kraljeve kapele ali klarinetni profesor? 53 Primož. Mislil sem le. (Teče s pismom k Lenčiki.) Sedaj pa vi prosim. (Pogleda pismo.) Ima rudeči križ? Dobro! (Drži Lenčiki odprto pismo.) Lencika (bere). „Brezvestni hinavec." Primož (stoji pobit). A! Št up ar (migne Lenčiki — ona njemu — on po-miga z ramo. Nemo igranje za Primoževim hrbtom.) Primož (narediponehljaj, pogledaLenčiko, potem Stuparja ves zmotljen). Eden vaju ne zna brati. Štupar. Kaj? Jaz da ne bi znal brati? (Iztrga Primožu pismo in hitro bere.) Ce tni desetih tolarjev, ktere ste mi že dve leti dolžni, ne plačate, vas brez usmiljenja zarubim" itd. L e n či k a (iztrga Stuparju pismo). Jaz da ne znam brati? (Bere prav hitro.) „Brezvestni hinavec. Slednjič sem ti prišla na sled. Hudobno si se igral z menoj." Primož. Z mojim srcem — je bilo poprej. Lenčika. Prav imate, srce sem v naglici preskočila — „igral z mojim srcem". „Pa jaz bom nenadoma stopila pred-te" itd. itd. No sedaj ste vendar prepričani, ne? Primož. Še iz uma me bo to spravilo. Lenčika. Čujte, gospod Štupar, jaz ne mislim, da bi vi ne znali brati; pa vi berete po stari metodi. Vi tudi govorite po stari metodi, slabo izgovarjate. Sedaj se v šoli branje drugače uči, kakor se je v vaših časih. 54 Štupar. Tako? Lenčika (prilizljivo). Prosim, hočete z menoj abecedovati? Prepričali se boste, da imam prav. Štupar. No, radoveden sem. Lenčika (abecedovaje). B-l-a-g-O-r-o-d-n-i brezyestni g-o-s-p-o-d hinavec. No vi