140
Zgodovinske stvari.
Slovenska imena na slovenskorimskih spomenicih
najdenih v kranjski deželi.
Spisal Dav. Terstenjak.
Na desno od ceste , ktera drži od vasi S t a j e v logove imenovane: „na Brdu" se najde rimsk spomenik visok 4' 7" in širok 3' v pečino vsekan. To pečino imenuje ljudstvo: „stari dedec." Napis tega spomenika se glasi po dr. Ulepič-evem berilu (Mitth. des histor. Vereins fiir Krain leta 1846 str. 39): „PLETOR LAEPIVS vivus fecit šibi et MOIOTAE uxori defuncta annorum quinquaginta."
Vse tri imena so po koreniki in obliki slovenske. Pletor, od pletem, pomenja, kar latinsko ime: Tex-tor; zavoljo suffixa primeri imena: Setor, Sipor, Ci-por, in besede: prapor, govor, tabor itd., spomni se navadnih slovenskih imen: Pleteršek, L a ep i u s, od lep, pulcher, fortis, bonus, ali od lep, viscum, lepak, viscum album, die Mistel, kteri je bil pri nekdanjih Slovencih zelo časten in kteremu so pripisovali ravno takošne moči, kakor Rimljani (glej: Plin. histor. nat. 16, 44) in Nemci (glej Mvthol, Grimm, 1148) in Skandinavci (glej: Finn Magnusen, lex. myth. 240).
Lepo slovensko ime je tudi Mojata od moj, po obliki, kakor: dobrota, slepota itd. Pri Srbih so še dandanašnji takošne osebne imena navadne, postavimo : Moj as, Mojanka, Mojana (Vuk, rječ. s. v.).
Na zunanjem zidu duhovnega semenišča v Ljubljani nasproti stolni cerkvi se najde kamen s sledečim napisom: „OPPALO Firmi filio defuncto annorum quin-quaginta et conjugi RECAE BVIONIS filiae vivae et filius secundus defunctus annorum quinquaginta quinque, et Severa Antonii filia defuncta annorum quinquaginta." (Mitth. 1846, str. 27.)
V tem napisu nahajamo tri slovenske imena in sicer: ,,Oppalus z= Op al, od staroslov. op, apex, zato ime reke slovanske: Opava =z ex apice fluens, in apice oriens, Opovo, ime kloŠtra na fruški gori na vrhu o p u stoječega.   Op al po obliki kakor imena: Ko bal itd.
Reca na prvi pogled ime pri nekdanjih Slovencih
čislane živali (primeri moj članek „o zlati utvi" v letošnjem „Glasniku"), Bujo od buj, firmus, heftig, kraftig, frisch, feurig.   Pri Srbih še dandanašnji to ime radi pri-devajo moškim osebam, postavimo: Bujan, Bujo itd. Se enega spomenika naj omenim z napisom:
„SECCONI NAMM0N1S annorum quinquaginta defuncto, et REGAE Tertii filiae defunctae annorum undecim, et Rustico Secconis defuncto annorum viginti, et MANVNI aviae annorum centum Quintus et (B)enig-nus vivi posuerunt." (Mittheil. 1847 str. 16).
Tukaj najdemo slovenske imena Seko, Nam o, Rega in Manun. Osebne imena: Seko, Sekula, Sekana še so sedaj pri Srbih navadne (glej Vuk, Rječ. str. 675). Korenika je znana; manje pa korenika nam.
V sanskritu pomenja korenika nam, neigen, sich neigen; iz pomena „klanjanja", „klonitve", pa je postal pomen poštovanja, častit Ij i vos ti, zato sanskr.: nam a s, zend.: nemanh, Verehrung, Anbetung, Lob, Preis, in Indi še dandanašnji molijo: Qiva, Civaja nama, Qivae Deo laus, adoratio, gloria.
To besedo nahajamo na tako imenovanem burg-heškem biku v Rimu v rimskem napisu: „Nama Se-besio Deo soli invicto Mithrae!" (Muratori, Nov Thes. Inscr. pag. 918); dalje v napisu latinskem „in villa Ti-burtina Hadriani Soli invicto Mithrae, sicut ipse se in visci jussit refici Victorimos Caes. n. verna dispensator numini praesenti suis impendiis reficiendum curavit dediča vitque — Nama cunctis." (Glej „Wiener Jahrb. der Literat. II, 305).
Iz te korenike nam je po učenem Kuhnu, „weil die Thiere ihre Haupter zur Weide neigen" — latinska beseda: ne mu s, in ker „in ne more" so bili prve veže Božje, tedaj iz te korenike po Grimmu in Kuhnu keltski: ne me t, templum, ali pa še bolje pomenja neme t, kraj, kjer se nama, „wo man sich neigt, ver-ehrt, lobt, anbetet." *)
Učeni jezikoslovec Kuhn piše dalje: „Unsere ge-meinsamen Vorfahren weideten ihre Heerden nicht in den kahlen Steppen, sondern auf den bewaldeten Bergen Hochasiens, darum wurde der Hain „nemus" auch ihr erster Tempel, denn wo anders hatten sie die Gottheit herrlicher erkennen und sich naher wahnen konnen?" Zato iz nam latinski: nemus po Kuhnu, kakor je že bilo rečeno, dalje keltski: neme t, templum, primeri: nimidae starih Nemcov ložne božiče pri Tacitu, grški: vopog, Weideplatz, litevski: nam as, templum, domus itd.
Imamo li tudi v slovanščini to koreniko? Da! ali po izmeri glasnikov m in n. Staroslov.: man p ti, za: nam o ti, innuere, inclinare, winken, neigen. Glasnika m in n se rada menjata, primeri srbski: nama s tir, za mancastir, letsko: mems —nems, slov. nem, mutus.
Besedo nama, nema v pomenu nemus, popog, paša, Weide, Weideplatz so tudi nekdaj poznali Slovenci, zato se veli pašna planina nad Gornjim gradom M eni na za Ne mi na, in na Pohorji se pastir, kteri na planine živino na pašo goni, veli: Nam oš. V staro tržki fari blizo Slovenjega Gradca še so rodbine z imenom Namoš, Na m is in Name s. Primeri staro-poljske topične imena: Namoslavje, srbske imena: Ne man, Ne manj a, in ime solnČnega božanstva se-veroslovenskega Ni mi s rz Apollo vopiog, der Weiden-gott. V polsko-slovanskem narečji se glasnik a pogo-stoma spremenja v i (glej: „Safafik Slaw. Alterth." II, 619.)
Namo, toraj pomenja, kar vofiiog, Ni mi s, Ne-manja. Janežič ima v svojem slovniku (s. v) „na-meti"  v  višebroji „die Winke".    Toraj  še je  beseda
*) Kuhn v „Weberovih Indisclie Studien" str. 338.
141
živa. Ime Na m o nahajamo na štajarskih kamnih v družbi imena: Kobalo , rodbine K ob al, Kobau, Ko bale še živijo na Kranjskem in Stajarskem.
Ime Rega pomenja to, kar ime Reca; na Stajarskem se veli rega, die Wasserenfe, Sumpfente.
Pri besedi M a nun, po obliki kakor imena: Macun, Tepun, Mrčun bi mislil na man slabo men, Aalraupe, Rutte, gadus lota. Primeri imena Ukun na celjskih slo-vensko-rimskih kamnih po ribi ukunu (ojstrži, Barsch), na kterem je stal severo-slovanski bog Krot z= staro-česki Kirt, staroslo venski Kart, po kterem je Kar-telovo na Kranjskem dobilo svoje ime.