V Trstu dne 14. Avgusta 1908. Št. 33. bM> v Trstu vsak 1 3 etek popoldne = in upravništvo št. 5. II. nad. Delauski liist — V Posamezna številka = 6 vin. = Inserati po dogovor«. Naročnina za celo leto 4.20 K., pol leta 2.10 K., četrt leta 1.05 K. - Ino¬ zemstvo več poštnina. Glasilo slovenskih socialistov na Primorskem. Karodna delavska organizacija. n. Mi si sploh ne moremo misliti zdra¬ vega naroda brez krepkega strankar¬ skega življenja, torej brez borbe za — načela. „Edinost“ 28. febr. 1903. pr. Josip Mandič in tržaški voditelji so storili šc večji greh, mesto nastopiti po dejanskih razmerah s tem, da so. očitno .([menjali pri ustanovitvi JV. D. O. načela J taktiko- Moral bi predpolagati, da tržaški politiki niso nastopili proti socijalni demo¬ kraciji, ne da bi poprej trezno premislili --program socijalnodemokratiene delavske stranke v Avstriji, sklenjen na strankinem zboru na Dunaju leta 1901. in glede na¬ rodnosti na brnskem strankinem zboru leta 1899. Glavna načela socijalnodemokratiene de¬ lavske stranke v Avstriji so: •S o c i j a I n o d e m o k r a t i en a delavska' stranka v Avstriji stremi po osvoboditvi vsega ljudstva brez razlike narodnosti, plemena in spola iz spon gospodarske odvisnosti, političnega tlačanstva in duševne zanemar¬ jenosti. Organizirat/ proletarijat, napolniti ga z zavestjo njegovega položaja in nje¬ gove naloge, štorih in vzdržati ga duševno in fizično sposobnega za boj, t. j. prav- \nprav program socijalnodemokratiene de¬ lavske stranke v Avstriji. Socijalnodemo- kratična delavska stranka v Avstriji je intemacijonalna stranka; ona obsoja pred¬ pravice narodov prav tako, kakor predpra¬ vice rojstva in spola, posesti in pokol en j a ter izjavlja, da mora biti boj proti izko¬ riščanju internacijonalen, kakor je inter- nacijonalno izkoriščanje samo*. Glavne točke narodnostnega brnskega programa od leta 1899 pa so: 'Končna uravnava narodnostnega in je- zikovnega vprašanja v Avstriji v smislu enake pravice in ravnopravnosti in razuma je predvsem kulturna zahteva, torej živ¬ ljenjski, interes proletarijata. Ta uravnava je možna le v pravem de¬ mokratičnem občestvu, ki so v njem od¬ stranjeni vsi fevdalni privilegiji v državi in v deželah, kajti šele v takem občestvu pridejo do besede delavski razredi, ki so pravzaprav elementi, ki vzdržujejo državo in družbo. Gojitev in razvoj narodnostne individual¬ nosti vseh narodnosti v Avstriji sta možna le na podlagi enake pravice in brez zati¬ ranja, zato je treba pobijati predvsem vsak birokratičnodržavni centralizem, kakor tudi fevdalne privilegije dežel. Pod temi, pa le pod temi pogoji je mo¬ goče napraviti red med avstrijskimi narodi namesto dosedanjih narodnostnih prepirov, in sicer po tehle vodilnih načelih: 1. ) Avstrijo je treba preustrojiti v de¬ mokratično zvezno državo narodov. 2. ) Namesto historičnih kronovin se ustanove po narodnostih omejene samo¬ upravne dežele; za zakonodajstvo in upravo skrbe narodne zbornice, voljene na podlagi splošne, enake in direktne volilne pravice. 3. ) Vsa samoupravna okrožja taistega naroda tvorijo skupaj narodno skupno zvezo, ki upravlja svoje narodne zadeve popolnoma avtonomno. 4. ) Pravice narodnih manjšin varuje po¬ seben zakon, ki ga sklene državni zbor. 5. ) Mi ne pripoznamo nikakih narodnih predpravic, torej zametujemo pospeševanje enega državnega jezika; koliko je potreben posredovalni jezik, dolča državni zbor. Strankarski zbor izjavlja slovesno, da priznava vsaki narodnosti pravico do na¬ rodne ekzistence in razvoja, da si pa. mo¬ rejo narodi vsak napredek svoje kulture priboriti le v tesni solidarnosti drug z drugim, ne z malenkostnimi prepiri med sabo, da se mora zlasti delavski razred vseh jezikov v interesu vsakega posamez¬ nega naroda, kakor v interesu skupnosti trdno oklepati internacijonalne bojne družbe in pobratimstva ter mora svoj politični in strokovni boj voditi v enotni združenosti*. Vprašam ne le voditelje slovenske na- cijonalne stranke, ampak vsakega nacio¬ nalista v pravem pomenu besede, ali je mogoč pri obstoječih razmerah v Avstriji in sploh pri današnjih svetovnih razmerah preciznejši in lepši program nego j c obse¬ žen v programu socijalno-demokratične de¬ lavske stranke v Avstriji? Voditelji tržaški so gotovo sami uvideli ali pa vsaj slišali, da je hainfeldski program iz leta 1889 in za njim dunajski program iz leta 1901 z učenjaškega stališča mojstrsko delo. Kdor je socijološko in filozofsko izobražen, dobi v kratkem tem programu odgovor na vsako vprašanje, ki je važno za smeri dejanskega življenja. Ne morem pa zasledovati stališča poli¬ tičnih voditeljev v Trstu drugače nego po izjavah glasila društva „Edinost“. Odtod bi pač morali sklepati, da se v Trstu nikdo ni pečal z lepim programom socijalnode- mokratiene stranke. Glasilo „Edinosti se od prvega početka mnogokrat bavi s so- cijalno demokratično stranko, ali vselej v tonu človeka, ki stoji nasproti nečemu neznanemu, odurnemu, in to velja za prvo dobo, ki sem jo omenil v I. članku, do leta 1887. Odtod naprej sledi druga doba razvoja, imenoval bi jo lahko dobo krščan¬ skega socijalnega stališča. Tako odgovarja „Edinost socijalnim demokratom v Svo¬ bodi". «Oni, ki nosi na čelu Kajnov znak, mora dalje in dalje brez mir«, brez odmora, v znamenju onega prokletstva, ki provzroča z uprav grozno doslednostjo, da iz zla, ki je je storil, se poraja drugo zlo, in tretje,, in četrto.... Ko je duša člo¬ veška izgubila svojo moralno zaslombo, ko je človek vrgel od sebe vse, kar dela iz človeka člo¬ veka: človeka namreč, ki je bil ustvarjen po božji podobi in ne po Darvvinovi teoriji; človeka, ki se zaveda svojega božjega izvora, in ne človeka, ki se ponaša s tem, da mu je žit.je podarila kakova — opica; ko je torej človek zgubil vero v idejalc svoje vere in svoje narodnosti, ko je zgubil vero, da človeško družbo je možno urediti po zakonih božjega stvarstva, po zakonih mejsebojnc ljubezni, po zekonih meiseboine prijenljivosti; in je zapisal svoje srce krutemu nauku krutega materijalizma o neusmiljeni borbi vseh proti vsem: tedaj je zgubil tudi možnost spoznanja in sprave se svojim bližnjim. Kajnovim naukom na čelu, brez vere v človeštvo v svojem srcu, izročen je valovju življenja. Ker je zgubil vero v človeštvo, je zgubil tudi vero v člo¬ veško usmiljenje. On ne pričakuje usmiljenja od nikogar in ne daje pardona nikomur; on pozna le sebe! Najviši in jedini smoter mu je, da oteplje okoli sebe v menenju, da so vsi njegovi sovražniki, ker je on sovražnik vsem. V takem dušnem razpoloženju, pa so tudi vodje naših socijalnih demokratov. Služeči sovražnikom krščanstva izgubili so vero v idejale svoje vere_ in Kristus jim ni druzega, nego_ „velikan“, kakor je bil velikan tudi Darvvin ... in kakor je velikanska zgodovinska prikazen, čeprav grozna, tudi cesar Neron, ki je dal zažgati Rim, a je po¬ tem preganjal kristijane kakor — požigalce. To so ljudje, ki govore o — „mizarjevem šiitu iz Naza¬ reta*', o „sinu-človeku, ki je zagledal luč sveta v bornem hlevu", „v družbi osla in volička" ; ki pišejo hladne duše in strašnim cinizmom, „da iz- veličanje človeškega rodu je še vedno tako oddaljeno, kakor je bilo za dobe rimskega cesarstva? — to so ljudje, torej, ki jednostavno taje božje poslanstvo Kristovo in ki taje odrešenje človeškega rodu po Njem; ki neusmiljeno tržejo iz srca ubogemu de¬ lavcu slovenskemu najblažji čut... in delajo na to, da bi naravnost poživinili srca ljudskih mas in je usposobili za tisto klanje in medsebojno pobijanje za „biti in ne biti“.» Ali pa 18. julija 1898, ko je znani Nučič govoril „krepko in „navdušeno , dokazo- vaje pogubne posledice socialističnih nau¬ kov, ki razdirajo družino, ki trgajo svete vezi zakona proglase vanjem svobodne ljubezni. Kaj bi bile žene, ako bi se možki poprijeli tega gnusnega načela ?! Živeti bi morale kakor. ne smem reči. Umreti bi morale kakor je umrla pred dnevi Učekarjeva žena! Kakor taki nauki razdirajo družino, razdirajo tudi državo; saj država ni nič drugega nego ogromna družina. Da so socialisti res proti državi sami, pokazali so v dr¬ žavnem zboru letos; da so celo proti poglavarju države, imamo dokaz v tem, da so v Budimpešti štirje hoteli izvršiti grozen napad z bombami na maziljeno glavo našega Presvetlega cesarja: Vera pa nas uči, da je zakon od Boga posvečena vez, vez nerazrušljiva, temelj družinskemu življenju. Vera nas uči zvestobo vladarju; zato zakličite z menoj trikratni živio» našemu milemu cesarju! (Urnebesni «živio» je sledil tem besedam, godba je zasvirala cesarsko himno, katero so vsi poslušali stojč in razkriti!)* Slavni slovenski nacijonalist Kompare povdarja („Edinost“ 19. julija 1898): «Politika je nasprotna veri in cerkvi, pravica je le močnejšega! Revolucijonarni separatizem! Socija- listi širijo svoje krive nauke z vstrajno brezobzir¬ nostjo po mestih, trgih, da, celo po vaseh, po to¬ varnah in gostilnah; isti so zavezniki vseh, ki spodkopavajo javne oblasti, bodi cerkvene, bodi posvetne*. Dalje (,,Edinost" 20/ julija 1899.): «Ctrozno je omenjati, kaj socijalisti uče o Krist«. Trde, da je bil prost človek, ne Bog, fanatičen prostak, katerega Mohamed nadkriljuje visoko. Njegova cerkev, katero je ustanovil, da je zatiralka ubozih in podpirateljica bogatašev. — Vsacemu nas pa je znano, da je Kristus Bog ljubezni, uči¬ telj ljubezni. «Ljubi Boga — ljubi bližnjega*, to je ves zakon in proroki*. «Dokler je imela cerkev kaj upliva na socijalne razmere, ni bilo še proleta¬ rijata. Proletarijat je komaj sto let star! Revolucija ga je porodila in ga množi. Brezverski kapitalizem je provzročil milijone proletarcev, ki so sedaj močna armada socijalizma, ter bi ta gotovo propal, da nima istih*. Oficijeina „Edinost“ 4. avgusta 1898 zopet priznava: Krščansko-socijalno gibanje vživa naše simpa¬ tije. Vzroki temu so gmotne in moralne nravi. r li vzroki tiče v sedanjih žalostnih socijalnih in gos¬ podarskih razmerah, kakor jih je ustvarila do ve¬ lesile pospevša se svetovna zveza židovstva. Kdor je imel toliko zdrave razsodnosti, da je mogel prav soditi pretečo nevarnost, je moral hrepeneti po reakciji proti zlu. In reakcija je morala priti hitro, hitro, da ne bode prepozno. Take zdrave reakcije pa ni bilo pričakovati od drugod, iz trpečega ljud¬ stva samega. In prišla je pod obliko krščansko- socijalnega gibanja. Naravno. Kar je zagrešilo protikršcansko stremljenje., mora let iti krščanska ideja. Zato smo radostno pozdravljali prve začetke krščansko-socijalnega gibanja in vsemi simpatijami svojimi smo spremljali nadaljni razvoj tega gibanja. Te simpatije naše so se ohranile danes nespreme¬ njene. Kako ne: saj to ni pojav hipne afektaeije, ampak globokega uverjenja o nevarnosti zla in o jedrnem loku za to zlo. Našli« nazorov niso mogli izpremeniti niti pozneji grclti in krivke, Iti so sc provzročalo Slovanom poo katerem se razlikuje od kateregasibodi drugega naroda. Vsaki napad na materinski jezik kacega naroda smatram za napad na splošne kulturne interese, a narod, ki hoče stati na višini dobe, ne sme storiti tacega dejanja 1 '. Dr. Pernerstorfer: «Kakor nemški nacijonal ni¬ sem nikdar izrekel sovražne besede proti drugim narodnostim. Enako, kakor želim vse dobro svo¬ jemu narodu, želim isto. vsakemu drugemu narodu. V tem zmislu resničnega internacijonalizma mora priti konečno do veljave nazor, da je mogoče biti ■dober Nemec, izvrsten Slovan, navdušen Italijan in ■h kratil tudi fanatičen socijalen demokrat >. Potem „Edinost“ zatrjuje: «Naši socijalisti pa ne znajo, da danes, po pro¬ gramih Kautskega in Pernerstorferja, izlasti pa po nastopu poljskega socijalista Daszynskega, ni več nasprotstva mc