Turneja Uilteljskega pevskega zbora ,,Emil Adamii po Bosni in Dalmaciji (Dalje.) Drugo jutro jc dobro razpoloženo članstvo zasedlo dva vagona, katera jim je stavil na razpolago za vso pot po Bosni in Dalmaciji načelnik postaje v Slavonskem Brodu. Zavili smo preko Save v Bosno ter se po krajih, ki sličijo Sloveniji, pripeljali v Zenico. Mogočen pogled jc bil na dim mnogih tovarniških dimnikov tcga kraja že od daleč. V Zenici je rudokop, železarna in livarna »Jugočelik«, katcri načeluje Slovenec gospod ravnatelj ing. Ferdinand Šinkovec. V teh tovarnah dela nad 6000 delavcev, med njimi skoro 300 naših rojakov. Na postaji je sprejela našc pcvce rudniška godba, sreski načelnik, šolski nadzornik, učiteljstvo in mnogo drugega občinstva. Ko so se pevci razvrstili pred vagoni, jih je pozdravila predsednica učiteljskega sreskega društva tovarišica Dragomira Lekijeva z zelo toplimi besedami. Med drugim je omcnila pesem kot najprirodnejšo vez med srci, ki jc tem večjega pomena med stanovskimi tovariši. Prosila je članstvo UPZ, da ponese vsemu slovenskemu učiteljstvu v njenem imenu najlepše pozdrave in zaželela zboru na nadaljnji poti najlepših uspehov, na katere bodo ponosni tudi oni sami, kajti uspehi zbora so tudi njihovi uspehi — uspehi vsega našega učiteljstva. S kratkimi in jedrnatimi besedami se je zahvalil tovarišici član zbora tovariš Žitnik Maks, ki je med drugim omenil, da jim prinaša pozdrave slovenskega učiteljstva. Naši pevci so se po zaslugi učiteljstva v Zenici in ing. g. Šinkovca počutili prav po domače. Za prehrano jim je bilo preskrbljeno v Rudarskem domu, za pfenočišče pevk pri tamošnjem učiteljstvu, naših rojakih, v Rudarskem domu, dočim po člani moškega zbora prav dobro spali v dekliški ljudski šoli. S svojim prihodom smo po domačinih obujali spomine na triumfalen nastop Trboveljskih slavčkov v Zenici, povsod so se na te naše male pevce spominjali z največjim spoštovanjem in veseljem. Ker je gospod ravnatelj ing. Šinkovec s svojo vplivnostjo imel največ zaslug na tem, da smo se počutili prav po domače, ga je obiskala deputacija pod vodstvom vodje turneje tov. Vinka Rupnika ter se mu zahvalila za vso pomoč. Gospod ravnatelj je bil nad pozornostjo vidno vzradoščen in izjavil, da je storil vse le iz svoje dolžnosti. V ozki in dolgi dvorani lepega Rudarskega doma je zvečer nastopil naš zbor pred številnim poslušalstvom. Nastopu je prisostvoval gospod ravnatelj ing. F. Šinkovec s svojo gospo soprogo in številnimi inženirji, sreski načelnik, šolski nadzornik, učiteljstvo Ijudskih in meščanske šole, Slovenci in mnogo drugega občinstva. V dolgi, a nizki dvorani je številen zbor zvenel, kakor mogočne orgle, ki so s svojimi akordi prikazovale lepoto našc pesmi, Slovencem pa obujali spomine na rodne kraje. Med odmorom je naš rojak iz Idrije izročil dirigentu v imenu cmigrantov lep šopek nageljnov. Nekatere pcsmi je moral zbor ponoviti. Po večerji, ki se je vršila v istem domu, je bil v dvorani družabni večer, katerega se je udeležil sam ravnatclj gospod ing. Šinkovec ter prijatelji lepe pesmi. Ob prijetni pesmi in zabavi so se navezali marsikateri novi stiki. izmenjale marsikatere lepe misli ter obudili marsikateri spomini na slovenske kraje. Drugi dan, 10. maja zjutraj, so si naši pevci in pevke ogledali do odhoda vlaka mogočno železamo in električno centralo, toda le žal, da je za podroben razgled primanjkovalo časa in je le prehitro prišel čas slovesa. Na postajo je prišlo učiteljstvo, naši rojaki in drugo prebivalstvo; od naših pevcev sta se prišla poslovit tudi gospod sreski načelnik in šolski nadzornik. Med pozdravljanjem je potegnil vlak naš zbor proti Sara.jevu. Prijetna vožnja, polna zanimivosti, ki io nudi prehod zapada v orient, je ob nogledu na obširne gozdove in brzice reke Bosne kaj hitro potekla in že smo ise ustavili v srcu lepe Bosne, v Sarajevu. Mimogrede moramo ome- niti rudnik Kakanj. Nesreča, ki se jc pred leti zgodila v tem rudniku in katera je zahtevala veliko število človeških žrtev, je dala skladatelju Ivanu Matetiču pobudo za delo »Čače moj...« Delo, polno bolestnih vzdihov in krikov, je imel naš zbor na svojem koncertnem programu. Na sarajevskem kolodvoru je naše pevce pričakovalo učiteljstvo s predsednikom sekcije JUU za drinsko banovino, tov. St. Bil- čarjem na čelu in naši rojaki — Slovenci. Tovariš Kastratovič Bogdan, predsednik sreskega društva za Sarajevo, je pozdravil naš zbor z zanositim govorom. Pozdravil je pevcc kot kulturne propagatorje učiteljskega stanu in kot nacionalne borce, ki varujejo našo severno mejo. Končno jim je zaželel, da bi odnesli iz zgodovinskega mesta, kjer je počil prvi strel za našo svobodo, najlepše ispomine. Članstvo učiteljskcga pevskega z^bora je pozdravil tudi prcdsednik Slovenskega kluba, g. Aleksander Ravnikair. V govoru, polnim globoke Ijubczni do naše zemlje, je izpovedal, da Serajlije ljubijo Slovence kot dobre in poštene državljane, in da se prav zato Slovenci počutijo v Sarajevu prav domače. Ko se je za oba pozdrava zahvalil član zbora tov. Radovan Gobec. spominjajoč se pri tem padlih borcev za našo svobodo, se je zbor pod vodstvom ljubeznivih tovarišev in rojakov podal h kosilu in na prcnočišča. Pevci in pevke so pozabili na utrujenost in se kaj kmalu razlezli po lepih ulicah in nadvse zanimivi čaršiji. Res je, kar smo slišali od nekega tovariša, da tujci ne iščejo več orienta v Turčiji sami, temveč v naši Bosni in Hercegovini. V Turčiji je roka velikega reformatorja Ata Tiirka posegla v tisočletne življenjskc tradicije in odpravila marsikaj od tega, kar čitamo v pravljicah »Tisoč in ena noč,« dočim teče življenje v Bosni in Herccgovini mirno brez sprememb svojo pot naprej. Skrivnostne bule z zakritimi obrazi, zamrežena okna na haremih, ženska brezpravnost, fesi in turbani, ki so v pravi Turčiji že skoro popolnoma zginili, itd., so zanimivosti oricnta, ki jih v domovini muslimanstva skoro ne najdemo več. Poleg Begove džamije, židovske sinagoge, čaršije, muzejev, Ilidža, mestne hiše in drugih zanimivosti, si je članstvo zbora ogledalo tudi Učiteljski dom. Je to krasna in velika stavba, v kateri imata prostore sekcija in sresko društvo; v zgornjih nadstropjih so privatna stanovanja, v pritličju velik lokal, primeren za gostilniško obrt. V tem lokalu se vršijo običajno učitcljska zborovanja in skupščine. V Učiteljskem domu je sprejel pevce domačin, tov. Stevo Bilčar. V prijetni čitalnici sekcije je pogostil pevce s črno kavo in cigaretami, potem pa jim je razkazal posamezne prostore, ki so veliki, prostorni, svetli in zračni. Na prenočišču tega doma je spalo nekaj naših tovarišic. Medtem ko so si pevci in pevke ogledovale mesto in njegove znamenitosti, se ie deputacija, obstoječa iz zastopnikov učiteljstva, Slovenskega kluba in UPZ pod vodstvom tov. Kastratoviča poklonila komandantu armije g. Iliču, bivšemu divizionarju v Ljubljani, komandantu mesta in županu g. Zlataru. Na baniski upravi je spirejel deputacijo mesto odsotnega pomočnika bana načelnik prosvetnega oddelka, ki je izrazil svoje veselje nad obiskom zbora, znanega po naši lepi in širni domovini. V Sarajevu smo že lahko čitali v časopisih pohvalne kritike o našem koncertu v Zenici in o zanimanju za ta koncert. Nič manjše pa ni bilo zanimanje za naš naston v Sarajevu, posebno med našimi rojaki. Zvečer, 11. maja, je naš zbor nastopil pred dobro zasedeno dvorano narodnega glcdališča. Koncertu so prisostvovali poleg velikega števila učiteljstva, Slovencev in drugih domačinov tudi zastopnik bana, načelnik prosvetnega oddelka, zastopnika komandanta armije in komandanta mesta, zastopnik župana in drugi. Naši pevci in pevke so bili za nastop dobro razpoloženi, zato >so bili deležni mnogih dolgotrajnih aplavzov. V čaisu admora je predsednik sekcije tov. Stevo Bilčar skupno s predsednikom Slovenskega kluba g. A. Ravnikarjem poklonil dirigentu prof. P. Šivicu krasen venec. Kakor v vseh drugih krajih, so tudi v Sarajevu vžgale Bosanske pcsmi, Papandopulov »Kolo« in Adamičev »Potrkan ples«. 12. maja je Učiteljski pev,ski zbcr no prisrčnem slovesu odpotoval naprcj v Mostar. Pot med Sarajevom in Mostarjcm je najlepši in najromantičnejši del vožnje po Bosni in Hercegovini. Mogočen vzpon ozkotirne železnice na Ivanj planino, njen strm padec v kotlino Neretvc, brezštevilni predori in za temi menjajoči se razgledi imajo v potnikih velike občudovalce. Vsa okna so polna glav in fotografskih očes, med njimi tudi naše^a zbora. (Nadaljevanje)